Drage Slovenke in dragi Slovenci po svetu,

odprto je majhno okence v Slovenijo, ta kotiček bo gotovo spodbudil v vas hrepenenje po domu, domovini, domotožje, morda malce nostalgije s spomini na čas, ko je še izhajala Rodna gruda in smo praznovali 50-letnico ustanovitve Slovenske izseljenske matice.


















































Morda vas bo nostalgičnost popeljala po domačih stezicah in ko bo zaklenkal zvon v farni cerkvici,
se bo njegov mogočni glas razlegal po vsej domovini. Vonj cvetja in dehteči travniki bodo osvojili
vaša srca.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Naj vas moje pesmi popeljejo s spomini in čustvi domov!

V deželi izvirnika Dalmatinove biblije je Brdo pri Kranju postalo državni spomenik. Zgodovina dvorca na Brdu sega v srednji vek, ko je bila na tem mestu zgrajena prva arhitektura, na njeni zasnovi pa so pozneje zgradili renesančno utrdbo. V 20. stoletju je doživel dvorec več prezidav. V protokolarni objekt je bil spremenjen že v Kraljevini Jugoslaviji, to vlogo je zadržal v prejšnji skupni državi in bil v osrednji protokolarni objekt v Sloveniji urejen po letu 1991. Objekt se ponaša z lastnostmi umetnostnozgodovinskega oziroma umetnostnega in arhitekturnega, etnološkega, izjemnega zgodovinskega spomenika in kulturne krajine ter lastnostmi spomenika oblikovane narave. Zanj velja splošni varstveni režim, ki določa, da upravljavec omogoča in spodbuja predstavitve celote in posamičnih zaščitenih del z dostopnostjo javnosti v meri, ki ne ogroža varovanja spomenika in njegove namembnosti. Prav tako pa zakon določa strog varstveni režim glede ohranjanja in vzdrževanja sedanje namembnosti, posebej v reprezentančne namene. Ob prihodu domov si velja Brdo ogledati.

 

OHRANJAJMO IN NEGUJMO MATERIN JEZIK

Ohranjajmo in negujmo materin jezik z ljubeznijo in s skrbnostjo ljubeče slovenske hčere in ljubečega sina matere domovine. Z jezikom razvijamo človeško zavest, poglabljamo duha, plemenitimo srce, izboljšujemo medsebojne odnose, vzbujamo veselje do življenja in se bogatimo.

Izrazno sredstvo maternega jezika je beseda. Za dober in lep jezikovni slog je potrebno poznavanje jezika in bogat besedni zaklad. Dober jezikovni slog bomo izoblikovali, če bomo brali domače klasike in prevode tujih avtorjev ter s prisluškovanjem pristni ljudski govorici in si pridobili temeljna znanja slovnice in pravopisa.

Najvažnejše lastnosti dobrega jezikovnega sloga so: slovnična pravilnost, besedna čistost, natančnost, besedna uglajenost, jasnost izražanja, jedrnatost, lahkotnost izražanja, naravnost in ustreznost. Izogibajmo se tujk in popačenk.

Slika: Božidar Jakac, Pismo materi, modra kreda, 1918. leta

Slovenski knjižni jezik je bogat, saj nam nudi neizčrpne izrazne možnosti, da lahko pišemo in se pogovarjamo na višini kot najbolj razviti narodi sveta.




Vipavski Križ, tedaj še Sveti Križ je naslikala primorska izseljenka Tea Breščakova (1895 - 1973)  iz Dobravelj pri Ajdovščini, Ineter arma Musae silent, ki se je  tudi od leta 1932 do 1960 umetniško izražala v slikarstu, saj se je na njenem domu v Milanu razvilo pravo kulturno središče, kjer so se zbirali slovenski razumniki  (gl. na tej spletni strani Galerijo - Breščakovi literarni in likovni  ustvarjalci in Genealogijo Breščakovih)

Drage slovenske rojakinje in slovenski rojaki v Belgiji,

prisrčno se vam zahvaljujem za poslane filme, ki sem si jih z zanimanjem ogledala in so me zares razveselili. Z njimi sem razveselila tudi druge.

Radosti me, da vas doseže slovenska beseda, ki se črkuje v sozvočju s sončnimi barvami cvetov in z vonjem  dišečih domačih travnikov. Naj vas objame moč naših dobrih želja iz domovine.

Prisrčno pozdravljeni
Tatjana 

 

 

 

 

 

 

 

Pandora iz Belgije,

hvala za današnja filma o Limburgu na Nizozemskem in Juiste moment , na tematiko filma  Couleurs_ du_ monde gl. poezijo in slike Afrika - Tomo Križner.

Lep slovenski pozdrav bralkam in bralcem iz Genka, Zonhavena, Hauthalena, Opglabbeeka, Breee, Wavre, Woluwe-Saint-Lambert, Leuvena, Kraainema in Ixellesa.

Nasvidenje - Good Bye

Tatjana iz Kopra

 

 

 

 

 

RUDARJENJE SLOVENCEV V BELGIJI IN POTOMCI S PRIIMKOM GASPERCIC

V gospodarskih krizah so se Slovenci izseljevali iz domovine in se razkropili po svetu s trebuhom za kruhom. Mnogi so našli delo v rudnikih premoga in železove rude v Franciji, Belgiji, Švici, Nemčiji, Nizozemski in tudi v rudnikih svinca v Peruju.

Iz Benečije, kjer živijo ljudje že od 7. stoletja in kjer je bilo že od nekdaj življenje težko, so sistematično vabili Beneške Slovence na delo v rudnike v Belgijo. Mnogi so našli delo in se naselili na hribovitem rudniškem območju Belgije pri kraju Genk, dobrih 50 km vzhodno od Bruslja. V Belgijo se je izselilo največ Slovencev po prvi svetovni vojni in našlo delo v rudnikih. V Belgiji je tudi veliko tistih, ki so na Zahod pribežali v petdesetih letih dvajsetega stoletja. Potomci in mlajši ljudje so se že skoraj utopili v novo okolje in kulturo, a so ohranili svojo narodno zavest, negujejo svoj materi jezik  in s svojo domovino vzdržujejo stike. Organizirani so v skupnosti Slovencev po svetu.

Slovence in Belgijce že od nekdaj povezuje rudarska tradicija. Prvi poizkusi načrtnega kopanja premoga pri nas v rudnikih Zagorje, Trbovlje in Hrastnik segajo v leto 1755. Za začetnika rudarjenja velja Belgijec Leopold Ruard (vzpetina Ruardi). Do leta 1880 so bili lastniki rudnika tujci, ki so se menjavali. Z izgradnjo železnice leta 1849 se je povečala potreba po premogu. Železnica je postala glavni in največji kupec premoga. Leta 1880 je rudnik odkupila Trboveljska premogokopna družba (TPD) in ostala njen lastnik do leta 1942. Od tu izhaja bogata rudarska tradicija, ki je pa prisotna tudi v drugih rudnikih širom po Sloveniji in po svetu.

Ta prapor je bil izdelan za Slovensko izseljensko društvo v mestu Eysden, v Belgiji, kjer so Slovenci večinoma delali kot rudarji. Sveta Barbara je zaščitnica rudarjev in je na praporjih pogost motiv. Prapor meri 140 x 140 cm
(Vezenje Ercigoj)

Življenje rudarjev je bilo v tem času težko, zato se je tu močno razvilo delavsko gibanje. Rudarji so se večkrat zatekli k stavkam (štrajkom). Na ta način so se bojevali za boljše delovne pogoje. Veliko rudarjev se je tudi izseljevalo v Francijo, Belgijo in Ameriko. Po drugi svetovni vojni so se rudniki Zagorje, Trbovlje in Hrastnik združili v Zasavske premogovnike. Postali so last države. Za potrebe industrije se je nakopalo vedno več premoga. Ob koncu 60. let (1965-1970) so premog začeli nadomeščati drugi viri energije. Pred nekaj leti se je rudarjenje v Zagorju zaključilo.

Arheološke sledi kažejo, da so že 800 let pr. n. št. v Soški dolini nabirali in talili svinčevo in cinkovo rudo. Bogato rodišče v osrčju Kraljevske špice pa je botrovalo nastanku rabeljskega rudnika svinca in cinka, v katerem so do leta 1992, ko so rudnik dokončno zaprli, delali številni domačini iz vasi na zahodni strani Mangarta. Rudarska izročila, zgodovino rudnika in geoloških raziskav ter mineraloške posebnosti okoliških gora in dolin ohranja in predstavlja obiskovalcem rudarski in mineraloški muzej v Rablju.

Že od zgodnjih antičnih časov vodi iz Rablja čez sedlo Predel v dolino Koritnice in Soče cesta, ki ni bila le pomembna trgovska povezava, ampak je imela tudi velik strateški pomen. Na to še danes spominja mogočna razvalina avstrijske trdnjave. Zaradi rudnika v Rablju, ki je dajal kruh številnim družinam iz Strmca, Loga pod Mangartom in vse tja do Bovca, so bili prebivalci Koritnice in Soške doline zelo povezani z jezersko dolino v Italiji.

Z zapiranjem rabeljskega rudnika je tudi Loška dolina in tudi še bližnja okolica, iz katere so bili knapi, dosti izgubila. Iz Loga pod Mangartom je odšla ta srednja generacija s trebuhom za kruhom, ko se je pa rudnik enkrat zaprl, pa se je s tem izgubil dobršen del dohodka, ki bi ga lahko služili na ta način, kot so ga naši pradedje, dedje in očetje in seveda v Logu samem. Vendar se rudarji niso samo izseljevali v druge države, temveč so se tudi  preseljevali k nam. V Strmec so se preselili iz Angleije, kar izpričuje piimek Wells.

Na rudarsko tradicijo v Logu spominjata rudniški voziček in kapelica Sv. Barbare, zavetnice rudarjev. Seveda pa so živi tudi spomini starejših Ložanov, ki so delali v rudniku. To je bilo 200 let, še več, ko se je gnala ta reč, to vas. Mnogi rudarji iz teh krajev so se razselili po svetu, veliko jih je odšlo v Belgijo.  Zato bo morda Slovence, ki se boste vrnili v svojo domovino in si ogledali prelepo Soško dolino zvabilo, da si ogledate tudi te rudarske zanimivosti. Prav na sredi, med Spodnjim in Zgornjim Logom Mangartom je vhod v rov, ki so ga v začetku 20. stoletja prekopali iz Rablja, da bi po njem iz rudnika odtekala voda. Rov iz rabeljskega rudnika je dolg 4800 m. Rudarji so se vozili skozi ta rov. Čeprav rudnik ne deluje več, 7 rudarjev še vedno oskrbuje črpalko in rove, ki omogočajo odtok vode. Če bi voda nenadzorovano zalila rudniške rove, ki so zaradi geoloških lastnosti zelo nestabilni, bi v Rablju prišlo do katastrofe. Dokler je rudnik še deloval, je bila voda močno onesnažena s težkimi kovinami, pa tudi s cementnim mlekom, s katerim so utrjevali rove. Skozi rešetke, ki sredi rova razmejujejo Italijo in Slovenijo odteka voda v Log, kjer priteče iz rudnikovega rova kot potok Roja. Sedaj je tak voda čisto normalna in pitna. Na TV je bila tudi zelo dobra oddaja o tem rudniku. Morda jo bodo še ponovili.

Prav tako kot v Sloveniji, se je rudarjenje zaključilo tudi v Belgiji. Na belgijski zvezni ravni je za okoljske zadeve pristojno zvezno ministrstvo za okolje. V flamski regiji obstaja ministrstvo za okolje in kmetijstvo, v valonski pa ministrstvo za urejanje okolja, urbanizem in okolje. Belgijska zakonodaja je, tako kot upravna pristojnost, razdeljena po regijah. Koncept ocenjevanja okoljskih vplivov (EIA) je bil že pred časom vgrajen v belgijsko zakonodajo. (ERMITE, Belgium, 2002)

Kot izhaja iz podatkov Evropske komisije (projekt ERMITE), v tej državi ni več nobenih težav v zvezi z onesnaževanjem voda zaradi dejavnosti rudnikov, saj na njenem ozemlju ni več nobenega delujočega rudnika za kovinsko rudo, kot tudi ne premogovnika. Delujejo samo še kamnolomi.

Kot izhaja iz pregleda zakonodaje na spletni strani pravosodnega ministrstva, se belgijska zakonodaja na področju rudarstva v zadnjih štirih letih ni občutneje spremenila. Omeniti velja le uredbo o sodelovanju javnosti v okoljskih zadevah (Décret relatif à la participation du public en matière d'environnement) z dne 31. 5. 2007, ki dopolnjuje 13. člen uredbe o rudnikih (Décret des mines) iz leta 1988; osnovni člen dekreta o rudnikih namreč določa, da se rudniki lahko izkoriščajo samo na podlagi koncesije, novela pa dodatno zahteva, da je koncesija podeljena na podlagi mnenja javnosti (enquête publique), pridobljenega v skladu z določbami okoljskega zakonika. Vse navedeno pa velja samo za valonsko regijo (vir: spletna stran Juridat in Samo Bevk ).

Mnogi potomci rudarjev so sedaj zaposleni v belgijski tovarni Ford v Gengu.

Treba je povedati, da v preteklosti niso nesreče prizadele samo jam, ampak velikokrat tudi tiste, ki so v njih delali. V zadnjih sto letih rudarjenja v zagorski dolini se je smrtno ponesrečilo 120 rudarjev. Najhujše nesreče so povzročale eksplozije metana, ki se je z večjimi globinami pojavljal vse pogosteje. Eksplozija metana pa je povzročila tudi najhujšo rudarsko nesrečo v Zagorju in Sloveniji, ki je marca 1961. leta terjala trinajst življenj. Najverjetneje tudi v Belgiji ni šlo brez nesreč in so mnogi pustili življenje in zdravje v rudnikih.

Viri govorijo, da je bila prva večja nesreča se je zgodila leta 1867, ko je v Karlovem polju kisovške jame razmočen zasipni material zalil dva rudarja. Osem let kasneje pa je zasipni material zalil štiri rudarje. Najhujša nesreča v slovenskih premogovnikih se je zgodila 11. marca 1961 v nočni izmeni na polju G jame Kotredež. Pri odstreljevanju na širokočelnem odkopu je prišlo do eksplozije metana. V nesreči je izgubilo življenje trinajst rudarjev, ki so bili v bližini eksplozije. Število žrtev bi lahko bilo še bolj strašno, saj je bilo v kotredeški jami takrat dvesto rudarjev. V podobnih nesrečah v nekaterih drugih rudnikih, kjer se je število žrtev povzpelo tudi do sto, je po eksploziji prihajalo do množičnih zastrupitev z ogljikovim monoksidom.

Kot zanimivost o deželi, kamor so se Slovenci izseljevali, naj navedem, da je Belgija postala kraljevina že leta 1831, potem ko je država postala neodvisna od nizozemske kraljevine. Njen prvi kralj je bil Leopold I. Kralj je znan kot kralj Belgijcev, in ne kot kralj Belgije. Trenutno kraljevo družino vodi kralj Albert II.

Kot naslednjo zanimivost naj navedem priimek Gašperčič (Gaspercic, brez strešic), ki sem ga zasledila v Belgiji (Genk). Pravijo, da je slavni nogometaš Ronald Gaspercic slovenskega rodu. Moj dekliški priimek je tudi Gašperčič, zato sem z zanimanjem raziskovala odkod rod izhaja in ugotovila sem, da so osebe s tem priimkov doma predvsem v Bovcu, Soči, Čezsoči, Lepeni, Tolminu in Famljah pri Vremskem Britofu ter na Jesenicah,  v Bohinjski Beli, Kropi in Škofji Loki. Ugotovila sem, da spada priimek Gašperčič med znamenite škofjeloške družine in sicer: Lenart Gašperček 1530, Škofja Loka, duhovnik (najverjetneje se je priimek Gašperčič izpeljal iz priimka Gašperček; Jurij Gašperčič, roj. 31.3.1728 Stara Loka – Škofja Loka, duhovnik  in Luka Gašperčič, roj 9.10.1722 Škofja Loka, prav tako duhovnik. Priimek GAŠPERČIČ po rodoslovcu Helwinu srečmo tudi na Primorskem in sicer: Marija Gašperčič, roj. 23.1.1837 v Avčah pri Desklah;  Jakob Gašperčič, roj. 10. 7.1825 (po Žitku). Število oseb s priimkom Gašperčič je v Sloveniji naslednje: Savinjska dolina 10, Gorenjska 13, Goriška 35, Obalno-kraška 6 (slednji izvor iz priimka iz Goriške). Po mednarodnem indeksu srečamo priimek Gašperčič v Avstriji Gašperčič Marija roj. 24.3.1834 v Soči, ki je bila tedaj pod Avstrijo, hčer očeta Thomasa Gaspercic (1805), matere Margerite Mlekuž, ki se je poročila z osebo s priimkom Andrew Komatz. Iz vseh podatkov lahko utemeljeno sklepamo, da izhaja priimek Gašperčič s Primorske.

Ozemlje, na katerem leži Bukovica, od koder naj bi izhajal priimek Gašperčič (od 1530. leta) je od 11. stoletja do leta 1500 spadalo pod oblast Goriških grofov, ki so imeli na Goriškem pravice deželnega kneza v okviru Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti. Ko so Goriški grofje leta 1500 izumrli, so jih nasledili Habsburžani - kot deželni knezi.

Ko so v začetku 19. stoletja habsburške dežele izstopile iz okvira nemškega cesarstva je poleg drugih slovenskih dežel prišla tudi Goriška pod avstrijsko monarhijo in v njej ostala do njenega razpada leta 1918. Razpad avstro-ogrske monarhije in konec I. svetovne vojne oktobra 1918 so dočakali prebivalci naših vasi na raznih frontah, v ujetništvu, večinoma pa v begunstvu. Vas je bila skoraj popolnoma porušena in evakuirana. Ko je oktobra 1918 avstro-ogrska fronta na Piavi razpadla, so se prebivalci začeli vračati in začeli z obnovo domov in gospodarstva, ki je bilo zaradi vojne opustošeno. Precej let in mnogo truda je bilo potrebno, da so vsaj delno odstranili sledove vojne vihre. Življenje vasi je tudi postopoma oživelo. Gospodarske krize in vojne vihre so vedno imele za posledico izseljevanje domačinov v svet.

Iz rodoslovnega indeksa Hewline izhaja, da je bilo veliko priimkov v preteklosti v Dražošah, ki so naselje v občini Železniki. Dražgoše ležijo na južnih terasastih pobočjih Jelovice pod Dražgoško goro, oddaljene okoli 6 km od Železnikov ob cesti, ki povezuje Selško dolino s Kropo in Kranjem. Dražgoše so znane po boju z Nemci in partizani Cankarjevega bataljona med 9. in 11.1. 1942. Nemci so iz maščevanja vas požgali, ustrelili 41 talcev, ostale po izgnali. Na kraju, kjer je v bitki do zadnjega vztrajal Bičkov vod, so 1976 postavili spomenik z razglednikom. Pri arheoloških sondiranjih so v Dražgošah našli sledove prazgodovinske, rimske in domnevno tudi staroslovanske poselitve.

Z Jesenic je znana s tem priimkom tudi Bernarda Gašperčič KUD Teater Toneta Čufarja Jesenice, znana kulturna delavka, ki je v lanski sezoni režirala zelo uspelo predstavo Friedricha Durrenmatta PORTRET PLANETA, ki so ga gledalci izredno dobro sprejeli. Bernarda že nekaj let zapored uspešno ustvarja z mlado gledališko skupino. Njihov skupni projekt je PIKNIK Inge William, predstava TU SE NE DA STORITI NIČ DRUGEGA KOT PISATI PISMA (Goedel - Houen), Goldonijevega SLUGO DVEH GOSPODOV. Pomladnega prebujenja se režiserka tokrat loteva z vsemi "Čufarjevimi" generacijami.

Torej povsod, kjer so bili rudokopi in železarska industrija zasledimo priimek Gašperčič. Zato z veliko verjetnostjo domnevam, da je bil Ronaldov prednik Slovenec, povezan z rudarstvom.

Priimek Gašperčič (spremenjen tudi v Gašperšič) izhaja po rodoslovnih raziskava Hewline iz Bukovice in je zelo star slovenski priimek: Gašperšič Jernej 1570, Gašperšič Jernej 1760, Gašperšič Jernej, 11.8.1842 iz Bukovice 12, moj praded je bil Gašperčič Jernej iz Famelj. Če predpostavljam, da je bil najstarejši priimek Gašperšič (Gašperčič) iz Bukovice, iz kraja, ki leži na Primorskem v bližini Volčje Drage, naj povem, da iz virov, ki opisujejo to naselje, od 11. stoletja do leta 1500 spadalo pod oblast Goriških grofov, ki so imeli na Goriškem pravice deželnega kneza v okviru Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti. Ko so Goriški grofje leta 1500 izumrli, so jih nasledili Habsburžani - kot deželni knezi.

Ko so v začetku 19. stoletja habsburške dežele izstopile iz okvira nemškega cesarstva je poleg drugih slovenskih dežel prišla tudi Goriška pod avstrijsko monarhijo in v njej ostala do njenega razpada leta 1918. Razpad avstro-ogrske monarhije in konec I. svetovne vojne oktobra 1918 so dočakali prebivalci naših vasi na raznih frontah, v ujetništvu, večinoma pa v begunstvu. Vas je bila skoraj popolnoma porušena in evakuirana. Ko je oktobra 1918 avstro-ogrska fronta na Piavi razpadla, so se prebivalci začeli vračati in pričeli z obnovo domov in gospodarstva, ki je bilo zaradi vojne opustošeno. Precej let in mnogo truda je bilo potrebno, da so vsaj delno odstranili sledove vojne vihre. Življenje vasi je tudi postopoma oživelo.

Zaključim naj, da priimek Gašperčič ima zagotovo korenine na Goriškem in  v Soški dolini in da se je od tu razširil še na predele kjer so bili rudokopi in talilnice ter železarska industrija. Nekateri duhovniki po župniščih so pisali priimek tako, da so zamenjali šumnike š in č. To najdem tudi v družinskih dokumentih v Famljah.

O Vremskem rudniku sem napisala prispevek na svoji spletni strani pri rodoslovju Gašperčič in na Sončevih Pozitivkah in ga opremila s slikami rudarjev, na katerih je tudi zadnji rudar Andrej Gašperčič iz Famelj (spodnja slika je od leta 1920, na sliki prvi v drugi vrsti levo je Andrej Gašperčič). Na Primorskem in tudi na Krajnskem se je ohranil priimek  Gašperčič s šumnikom č v obrazili (čič).

Rudnik v Vremski dolini

So stvari, ki gredo v pozabo, če se nanje ne spomnimo in jih s pisano besedo in sliko ne obudimo. Nihče točno ne ve koliko zgodb in zanimivih spominov je skritih in ovitih v tančico preteklosti in če jih ne izbrskamo iz spomina, zaprašenih papirjev in slik, ki ležijo na podstrešjih, bi se nanje skoraj ne spomnili več.

Ležišča črnega premoga v Vremski dolini so bila znana še pred napoleonovimi vojnami. Rudarji na slikah so bili rojeni konec 18. ali v začetku 19. stoletja. Zgronji sliki rudarjev sta iz leta 1920.

Mlajša generacija morda niti ne ve, da smo poleg večjih rudnikov v Velenju, Trbovlju in Hrastniku, imeli tudi rudnik črnega premoga v Vremski dolini. Na Krasu so odkrili in izkoriščali premog že davnega leta 1778, ljudje pa so ga poznali že prej okoli leta 1757. Pravico na tri kope je prva pridobila Družba rafinerije trsnega sladkorja na Reki in sicer na Rudnem polju Lona pri Famljah, nadalje pod vasjo Vremski Britof in na hribu Gaberk pri Betanjski ogradi.

V katastrski občini Škoflje pri Sežani in v katastrskih občinah Britof - Famlje so odkrili pet slojev liburnijskega črnega premoga v kozinskih plasteh na krednem apnencu. Sloji so bili močni od 0,2 do 1,9 m in so se razprostirali od vzhoda proti zahodu. Pojavili so se na daljavo 3 kilometrov in na prečno širino 800 metrov. Prvi v drugi vrsti zgoraj je Andrej Gašperčič (1897 - 9.11.1972), rudar v rudniku Timav

Rudarske pravice za izkoriščanje rudnikov so se podeljevale leta 1861 in 1862, toda lastniki so se jim kmalu odrekli in kope opustili. Leta l900 sta obstajali v tedanji občini Škoflje dve jamarski meri in sicer Jožefovo (Johannesovo) jamsko polje z osmimi navadnimi jamskimi merami in Janezovo (Jozefovo) jamsko polje s štirimi dvojnimi jamskimi merami. Za prvo je bila podeljena pravico do kopa leta 1875, za drugo pa 1895.

Znano je, da sta oba razsvetljena vladarja Marija Terezija in Jožef II. večkrat priporočala uporabo premoga pekom, ključavničarjem, steklarjem in jim obljubljala nagrade, če bodo lesno oglje nadomestili s premogom.

Da je bil tudi Cesar Franc Jožef posebno naklonjen Vremski dolini, ki je bila znana po rudniku črnega premoga, ki so ga najverjetneje vozili tudi v avstroogrsko cesarstvo, izpričuje ta resnična zgodba: Cerkev Device Marije v Vremah je bila cerkev zidana okrog 1410. leta in nato dvakrat dozidana (perbiterij, križna hodnika in ladja). Leta 1860 so vaščani zbrali denar in cerkvi dozidali dva zvonika, vendar jim je za postavitev kupol zmanjkalo denarja. Eden se je spomnil zakaj ne bi pisali cesarju Francu Jožefu in ga vprašali za pomoč. Rečeno, storjeno in cesar je vaščanom poslal 360 goldinarjev, da so postavili kupoli na oba zvonika, ki stojita še danes.

Leta 1900 je posedoval rudarske pravice Angus von Duglas v Berlinu. Jeseni leta 1902 je zaprosil za podelitev štirih novih dvojnih jamskih mer v k.o. Britof - Famlje, vendar je pridobil dovoljenje izdano šele leta 1903, V kozinskih plasteh so tam odkrili štiri premogovne sloje v debelini 0,30 do 1 metra, ki so se raztezali na dolžino 2 km. Odkopavali so jih s poševnim in globinskim jaškom. Premog je bil visokokaloričen in se je lahko pekel, vendar je imel tudi znatne primesi žvepla. Sledilna dela in odkop premoga so bila zaradi pritiska vode zelo otežena. Posluževati so se morali pretežno globinskih jaškov. Premog so odkopavali 60 do 65 metrov pod površino in za izvažali z vitli, v Škofljah pa s parno črpalko.

Pri poskusih v Berlinu so ugotovili, da daje premog 7.951 kalorij. Premog se je dobro pekel. Pridobljen koks je bil zelo trd. Nakopani premog so uporabljali za kurjenje kotlov. Rudnike so razširjali in odpirali zlasti v letih 1894 in 1904. Takrat so nastajale jame ADRIA I., II. In III. Podatke o rudniku in o raziskovalnih delih je zbral tedanji obratovodja Avgust Spoljarič. V tem času so raziskovali tudi na raznih mestih v pasu med Pivko in Sežano. Rudarili so tudi že na področju Jaška Adria IV, kjer se je dne 8. decembra 1913 zgodila huda nesreča. V Jašek je vdrla voda in pod seboj pokopala 12 rudarjev, ki so se takrat nahajali v jašku. Po 9 dnevih reševanja je rudniškim reševalcem uspelo rešiti le dva rudarja, ostalih deset je umrlo. Po tej nesreči so ta del rudnika zaprli. Zastala so tudi ostala dela, da o rudarskih dejavnostih v letih pred prvo svetovno vojno in med njo skoraj ni podatkov.

Po prvi svetovni vojni so sledila obsežna raziskovalna dela, zlasti vrtanja, ki jih je izvajala Zadruga ARSA (ARSA je italijansko ima za RAŠO pri Labinu). Podatke o raziskavah so skrbno varovali tako, da še danes niso povsem znani. Vrtali so do globine 500 m in naleteli na premogovne plasti debele od 1 do 1,60 metra. Do leta 1931 so se vršila rudarska dela v glavnem na področju jaška ADRA IV, kjer je eksploatacijsko polje dobilo precejšnji obseg. V nadaljnjem se je poglobil jašek Italija, nakar so se razvila obsežna dela, ki so se nadaljevala tudi po drugi svetovni vojni, po letu 1945 do leta 1955, zlasti v jami Zavrhek. V času vojnih dogodkov je bilo delo leta 1943 prekinjeno ter večina naprav uničenih. Leta l955 je bila jama Zavrhek izčrpana, zaprta in vsa dejavnost se je prenesla v jamo Jadran IV (Adria) in Jadran I. V letu 1955 so začeli z obnovitvenimi deli in obširnimi raziskavami. Obnovljeni sta bili dva horizonta v jami, urejena je bila zračna zavesa in odvodnjavanje, montirane so bile črpalke ter opremljen jašek za najnujnejše potrebe. Začeli so z jamskimi sledilnimi dela na II. Horizontu in delno na III. Horizontu. Obnovili so staro franconsko progo Jadran I.

Rudnik Timav so dokončno zaprli leta 1964.

V upravi Parka Škocjanske jame je bila pred kratkim na ogled razstava o premogovnikih in arheoloških najdbah v Parku Škocjanske jame in njegovi neposredni okolici. Razstava se, kot že samo ime pove, deli na dva, tudi prostorsko ločena dela, od katerih prvi predstavlja fotografije pomembnih arheoloških najdb s tega območja, ki so hranjene v Mestnem in prirodoslovnem muzeju v Trstu, drugi pa poleg fotografij še druge eksponate, ki označujejo pomembno lokalno gospodarsko dejavnost, ki se je še do nedavnega odvijala v okolici Škocjana – premogovništvo.

Po arheološki zapuščini je Škocjan z Divaškim krasom vred med najbogatejšimi območji na seznamu slovenskih zgodovinsklih najdišč. Po arheoloških virih in rezultatih dosedanjih raziskav, je na tem območju več kot trideset arheoloških postojank, ki pričajo o domala desettisočletni naselitvi tega prostora od mezolitika do pozne antike oziroma zgodnjega srednjega veka.































Grad Kromberk

Spoštovane rojakinje in spoštovani rojaki,

sem članica Združenja Slovenska izseljenska matica in bi vas tudi na tej spletni strani  želela spominiti na prireditev SREČANJE V MOJI DEŽELI, ki bo na Goriškem.

PROGRAM SREČANJA V MOJI DEŽELI

Kulturni program 52. tradicionalne prireditve bo potekal v amfiteatru gradu Kromberk.

SOBOTA, 5. JULIJ

Predvečer "Srečanja v moji deželi"
Ob 20:30 - amfiteater gradu Kromberk, koncert posvečen pomembnim kulturnim ustvarjalcem; Primožu Trubarju, Vinku Vodopivcu in Mateju Boru.
- organizator; ZKD Nova Gorica v sodelovanju s SIM.

-Goriški oktet Vrtnica iz Nove Gorice
- MePZ "Kredarica" iz Novega Sada, Srbija
-MePZ "Kromberški Vodopivci"
-MePZ "Niš" iz Srbije
-Vokalna skupina Grgar

Koncert bo povezoval Simon Kovač.
Poezijo Berejo člani KD Gledališče na vrvici Nova Gorica

NEDELJA, 6. JULIJ

"SREČANJE V MOJI DEŽELI" 2008

PROGRAM:

Vsako leto prireditev "Srečanje v moji deželi "v svoj program umesti sveto mašo.

11:00
Letos bo mašo vodil dr. Jurij Bizjak koprski pomožni škof, v konkatedrali v Novi Gorici. Med mašo bo v cerkvi nastop MePZ "Kredarica" iz Novega Sada.

12:00
Svečana seja Izvršilnega odbora Združenja Slovenska izseljenska matica v zeleni dvorani Mestne skupščine Nova Gorica

12:30
Ogled gradu Kromberk ali grobnice Bourbonov.
Druženje na župnijskem dvorišču in kasneje odhod na grad Kromberk z avtobusi ali individualnim prevozom.

12:30 do 14:30
V amfiteatru na gradu Kromberk, bo v tem času potekalo snemanje radijske oddaje - Koncert iz naših krajev, ki jo bo vodil Janez Dolinar.
Pozdravni nagovor bo imel državni sekretar Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu Zorko Pelikan.

Vabljeni na ogled snemanja oddaje.

15:00 Osrednji kulturni program

14:30 do 15:00
Pozdravni nagovor župana občine Nova Gorica g. Mirka Brulca in najava častnega gosta.
Slavnostni govor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka.

Nastopajoči:

-MePZ slovenskega društva Aumetz, Francija
-MePZ slovenskega društva iz Niša, Srbija
-Folklorna skupina srbskega društva Sloga
-Gledališka skupina slovenskega društva Bazovica iz Reke
-Pevec narodno-zabavnih pesmi Marjan Zgonc
-ŽePZ Sinji galeb
-Mlada harmonikarja: Aleks Rutar in Dejan Raj
-Zamejski ŽePZ društva upokojencev za Goriško
-MoPZ Fran Venturini od Domja pri Trstu
-MoPZ »Šempeter pri Gorici«
-Nastop štirih zborov Malega princa s pesmijo Vstala primorska«

Program bo povezoval Boris Kopitar. Po zaključku kulturnega programa, bo za domačo pesem, ples in zabavo poskrbel ansambel Otavija Brajka iz Izole za kulinarični del prireditve pa Okrepčevalnica Ribica iz Ajdovščine.

Če bo slabo vreme, bo prireditveni prostor v Slovenskem narodnem gledališu Nova Gorica.
Obvestilo bo 4. in 5. julija 2008 ob 16. in 20. uri na Radiu SLO1, Radiu Koper, Radiu Robin in TV Primorka.

V tem primeru bo na velikem platnu digitalna predstava fotografij rojaka iz Argentine, Oskarja Moleka, in fotografije iz arhiva Slovenske izseljenske matice z motivi življenja in dela Slovencev po svetu.


Prisrčno vabljeni!

BOTANIKA KARLA ZOISA (1756-1799)

Baron Karel Zois je eden prvih raziskovalcev slovenskega rastlinstva.

Prirodoslovni muzej Slovenije v sodelovanju s Protokolarnim objektom Brdo v juniju 2000 pripravil razstavo o njegovem življenju in delu. Na 12 panojih je bila predstavljena rodbina Zois, parkovni nasad ob gradu Brdo pri Kranju, življenjska pot Karla Zoisa in njegova zapuščina.

Najbolj dragocen je njegov herbarij, terenska botanična beležnica in seznam slovenskih rastlinskih imen. Odkril je nekaj za znanost novih vrst. Dve najlepši, Zoisova zvončica in Zoisova vijolica, sta po njem dobili tudi ime.

Brata Karel in Žiga Zois sta oba znana naravoslovca.

Na sliki zgoraj: Zoisova zvončnica

 

 

 

ŽIGA ZOIS

Žiga (Sigismund) Zois, baron Edelsteinski, slovenski podjetnik, preroditelj, mecen in mineralog, * 23. november 1747, Trst (danes Italija), † 10. november 1819, Ljubljana.

Oče Žige Zoisa, Michelangelo Zois, se je iz Benečije priselil v Ljubljano, kjer je obogatel, se poročil z Ljubljančanko in pridobil plemiški naslov. Ukvarjal se je s fužinarstvom. Posestva (imeli so v lasti tudi grad Brdo pri Kranju), hiše in fužine je po njem podedoval sin Žiga. Brat Karel je znan kot botanik.

Žiga Zois se je najprej šolal zasebno, nato pa je odpotoval v Italijo in tam ostal dve leti, da bi si dopolnil izobrazbo. Veliko je potoval in sklepal nova poznanstva, že tedaj pa so se pri njem pojavili prvi znaki bolezni, ki je zaznamovala vse njegovo nadaljnje življenje - protina. Po vrnitvi v domovino se je samostojno izobraževal, posebej na področju naravoslovja, kjer je sodeloval z Baltazarjem Hacquetom in ostalimi slovenskimi izobraženci tedanjega časa. Zbral je obsežno knjižnico.

Zaradi cvetoče trgovine z železom je njegovo bogastvo naglo raslo. Bil je najbogatejši Slovenec svojega časa, vendar je po prihodu Napoleonove vojske na Kranjsko in vzpostavitvi Ilirskih provinc doživel precejšen gospodarski polom. Zelo znan je tudi Zoisov krožek.

Po letu 1780 je njegova hiša na Bregu v Ljubljani postajala središče za delo tedanjih naprednih Slovencev, ki so delovali v duhu razsvetljenstva. Nastal je Zoisov krožek, v katerega so spadali Jurij Japelj, Blaž Kumerdej, Jernej Kopitar, Anton Tomaž Linhart, Valentin Vodnik in drugi. Zois je bil njihov mecen, materialno jih je podpiral, spodbujeval in usmerjal. S tem je postal središčna oseba slovenskega razsvetljenstva. Njegov pogled na svet je bil racionalističen in empirističen, bil je tudi deist. S francosko revolucijo se ni strinjal.

Zoisovo lastno književno delo, čeprav dokaj obsežno, ni v celoti ohranjeno. V slovenščino je prevajal italijanske operne arije in pisal lahkotne alpske poskočnice, znan pa je tudi njegov dokaj neuspeli prevod nemške pesmi Lenore Gottfrieda Augusta Bürgerja. Zois je iz svojega neuspeha zaključil, da slovenščina enostavno ni dovolj bogat in vzvišen jezik, da bi bila v njem lahko napisana taka umetnina. Nasprotno je dokazal France Prešeren, ko je nekaj desetletij kasneje sam ustvaril izreden prevod te pesmi. Zois je začetnik slovenske književne kritike. Zelo pomembno delo so njegova pisma Valentinu Vodniku.

Bil je tudi navdušen mineralog. Svojim delavcem v fužinah je naročal, naj zbirajo »zanimive kamne«, nekatere primerke pa je dobival tudi iz tujine. Njegova zbirka je ohranjena v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Po njem je poimenovan zelo zanimiv in najbolj barvit mineral - zoisit, njegova afriška varianta pa se imenuje tanzinit.

Žiga Zois kot književna oseba

O Žigi Zoisu govori biografski roman Najbogatejši Kranjec Tite Kovač. Bratko Kreft je v komediji Kranjski komedijanti prikazal njegovo vlogo v slovenskem razsvetljenskem gibanju.

Nasvetov nečaka Karla Zoisa, ki si je v letih 1804 in 1805 ogledal moderne železarne v Nemčiji, Žiga ni mogel več izkoristiti. Tudi ko je 1819 Karel prevzel podjetje, so na Gorenjskem še naprej delali po starem. Manjši obrati so začeli propadati. Vzrokov je bilo več, predvsem pomanjkanje domače železove rude in nezmožnost konkurirati tujim železarnam, ki so delale v boljših proizvodnih razmerah. Konec 19. stoletja so združili gorenjsko železarsko industrijo na Jesenicah, rudo pa začeli uvažati od drugod. Toda v tem procesu Zoisovi niso več sodelovali. (Vir: Primož Heing)



Ostalo besedilo, vir:  Petra Testen, "Žiga Zois - biografska skica", Glasnik Slovenske matice 29-31 (2005-07). S. 118-125, Wikipedija.

KRAŠKA DOMAČIJA NA MALEM DOLU IN POZDRAV V AVSTRALIJO

Prisrčen pozdrav Francu Kukanji - Frenku, Marici in Nataschi ter vsem rojakom v Melbourne.




Melbourne, mestno mnogih slovenskih priseljencev



Pogled na reko Yarra v mraku

Na sliki spodaj je kraška domačija, Frančeva rojstna hiša na robu vasi Mali dol na Krasu, z latnikom slastne  Izabele pod gankom, arhetipski biser arhitekture, za katero skrbi njegov brat Marjan z ohranjanjem bivanjske kulture,  z rožami pred hišo in na borjaču, kjer sameva šterna  s spominom na nekdanjo peranko.



Tu bivajo spomini na  otroštvo, na stare pomenke in spomini na mater Ivanko. V hiši je ohranjena mapa  z značilnimi poličkami, kjer je mati hranila 'cikorjo in cuker', da je otrokom skuhala 'kofe' za zajtrk. Tu biva duša mladosti, od koder si odšel s trebuhom za kruhom v daljni svet.
Jasmim se je razbohotil s svojimi belimi cvetovi in vabi s svojim značilnim vonjem domov. Za hišo se sklanjajo mogočni hrasti, kostanji, rešelika in akacije. Ob kamniti ograji raste  ruj s svojo rdečo barvo zaljubljenca v Kras. Na borjaču je hlevček, kjer je kravica dajala mleko in štalca za spravljanje sena.

Z DUNAJA – REQUIEM AUGUSTA IPAVCA

Slovensko panevropsko gibanje in Slovenski znanstveni inštitut na Dunaju sta v sodelovanju z Ministrstvom za kulturo Republike Slovenije in Ministrstvom za kulturo Republike Avstrije ob 90-letnici sklenitve premirja v Villi Giusti 3. novembra 1918, ki je končalo 1. svetovno vojno, so se z requiemom spomnili v petek, 7. novembra 2008 ob 19. uri v stolnici Sv. Štefana na Dunaju vseh padlih v tej vojni in še posebej vojakov različnih narodov: Slovencev, Avstrijcev, Italijanov, Hrvatov, Bosancev, Poljakov, Madžarov, Čehov, ter drugih, ki so padli na Soški fronti.

Sv. mašo bodo darovali:Msgr. Dr. Peter Stumpf, pomožni škof, Maribor,
Mag. Anton Faber, stolni župnik, Dunaj; Msgr. Dr. Jože Plut, vojaški vikar, Slovenija; Viljem Čušin, župnik, Bovec; Anton Štekl, župnik slovenske fare na Dunaju.

Requiem so izvajali združeni slovenski zbori: Mešani mladinski zbor gimnazije Tolmin, Mešani zbor “Canto ergo sum” Tolmin, Ženski zbor “Znamenje” Volče, Moški zbor „Golobar“ Bovec; Moški zbor „Justin Kogoj“ Dolnja Trebuša, Oktet »Simon Gregorčič« Kobarid, Učenke oddelka za petje glasbene šole Tolmin in Nova Gorica,Primorski akademski pevski zbor Vinko Vodopivec, Ljubljana,Mešani komorni zbor Ljubljanski madrigalisti, Ljubljana,Ženska vokalna skupina »Čarnice«, Ljubljana pod vodstvom zborovodja: Mateja Kavčiča, dirigenta: Marka Muniha, orgle: Prof. Renata Bauer.Sodelovali so še otroci iz Trente in Soče, člani kulturne akcije TIGR, folklorna skupina Bisiachi iz Turjaka in društvo 1313. Režija: Marjan Bevk; VMESNO BESEDILO: Univ. prof.dr. Manfried Rauchensteiner.

Vest je poslal dr. Josef Jerko, avtor slike pa je Jernej Cergoel, oba Slovenca živeča na Dunaju.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

DR. JOŽE JERKO DUNAJČAN, PO RODU SLOVENEC NA OBISKU V KOPRU

Prišel je iz Avstrije v Koper in si položil roko na srce: »O, kakšne lepote in znamenitosti!« je vdihnil dr. Josef Jerko, ali po domače Jože, ljubitelj lepe umetnosti, zgodovine, arhitekturnih in krajinskih znamenitosti.

Dr. Josef Jerko ali s slovenskim imenom Jože živi kot slovenski izseljenc in upokojeni novinar na Dunaju. S posebnim veseljem goji tudi interes do raziskovanja zgodovine v Kriegsarchivu (Vojnem arhivu) na Dunaju. Preučuje in zbira podatke predvsem o Slovencih, pa tudi o Hrvatih (mornarjih in drugih), ki so služili v vojski avstrijske in austro-ogrske monarhijev času od 1750 do 1918. leta; enako tudi o vojakih z območja, ki je bilo nekoč del avstrijske monarhije, ki deloma spada že več kot 150 let k Italiji.

Raziskoval je tudi tridesetletno odsotnost mojega pradeda Barholomeja Gašperčiča iz Famelj. Sporočil mi je, da žal še ni našel nobenih podatkov, ker ni mogel ugotoviti, v katerem regimentu je služil. V Registru knjig od IR 17, v katerem so v tem času skoraj vsi slovenski fantje služili, žal moj praded ni zapisan. Vprašal me je, ali mi je poznano, v katerem regimentu je moj praded služil, kajti v pruski vojni cel IR 17 ni sodeloval. Če bi vedeli, v katerem regimentu je praded služil, bi v Kriegsarchivu lahko Dr. Josef Jerko našel kakšne zanimive podatke, ki jih še ne poznam. Pravi, da ga bom moj odgovor zelo zanimal, saj bi se rad dokopal do resnice, kje se je zadrževal moj praded skoraj trideset let, ali je bil na frontah ali v ujetništvu. Če se ne ve v katerem regimentu ali enoti je določeni vojak služil, zahteva iskanje zaželenih podatkov veliko časa. Lažje bi to bilo pri nekem častniku, kajti od le-teh obstaja v Vojnem arhivu na Dunaju veliko več podatkov.

Josef Jerko je obiskal Koper in naredil posnetke, ki mi jih je poslal po elektronski pošti v Koper. Ko je stopil v Kopru iz avtomobila ob vračanju s potovanja po Italiji, je sledil mestnim znamenitostim in naredil veliko zanimivih posnetkov, ki jih bom opremila s podatki mesta Koper.

 

Pretorska palača spada med osrednje arhitekturne spomenike Kopra. Na pomembnost Pretorske palače, s strani Čevljarske ulice opozarja več grbov in napisnih plošč. Pretorska palača je današnji videz dobila sredi 15. stoletja. Spremembe na njej so Benetke vnesle kot način oblasti. Takrat je v palači bil sedež podestata, kapitanov in Velikega sveta. Veliki svet je sestavljalo koprsko plemstvo, podestat je združeval tako civilno kot vojaško oblast.

Na sliki koprski grb

Iz pisnih virov vemo, da so se največji gradbeni posegi na Pretorski palači začeli po velikem uporu leta 1348, ta dela so bila leta 1380 uničena. S strani Titovega trga ima Pretorska palača zunanje stopnišče, končano leta 1447. Grbi upraviteljev na pročelju pa pričajo, da je bila balustrada zaključena šele v začetku 16. stoletja. Leta 1481 je Giovanni Vitturi oblikoval spremembe, namesto nekdanjih gotskih, je izdelal renesančna polkrožna okna. V os čelnega plašča je vstavljen kip Pravice. Leta 1968/1969 je bila Pretorska palača statično sanirana in v pritličju je bil odprt gostinski lokal Capris. Pred nekaj leti so Pretorsko palačo ponovno prenovili in v njo preselili županov urad in sejno sobo občinskega sveta.
Župnijska cerkev Marije Vnebovzete - stolnica.




Skozi vrata vstopate v prostor, kjer se v plesu kamna in lesa, beline in barv prepletata preteklost in sedanjost. Občudovanje in začudenje mnogih romarjev in turistov, naj preplavi tudi Vas.























Fakulteto za humanistične študije Koper je kot samostojni visokošolski zavod ustanovilo Visokošolsko središče v Kopru 19. julija 2000, leta 2003 postane članica Univerze na Primorskem.

Fakulteta za humanistične študije Koper Univerze na Primorskem izobražuje na univerzitetni dodiplomski in podiplomski ravni ter se znanstveno in strokovno udejstvuje na družboslovnem in humanističnem področju. Pri tem izhaja iz vrednot, ki zagotavljajo kakovost delovanja: odličnost študijskih programov, razvoj infrastrukture in opreme, odličnost in harmoničnost kolektiva, strokovna rast in dobro počutje študentov, učinkovite povezave v okviru univerze, slovenskega in mednarodnega prostora ter zaposljivost študentov. Fakulteta je zato prepoznavna po svoji dinamičnosti, usmerjenosti v prihodnost, odprtem odnosu med učitelji, tutorji in študenti, ustvarjalnih, kritično mislečih in angažiranih učiteljih ter študentih.

Fakulteta deluje v obmorskem in obmejnem prostoru, ki je izpostavljen vplivom mednarodnih kulturnih in gospodarskih tokov, kar je zagotovo ena od prednosti študija. Pri študiju pridobljena védenja in veščine vpeljejo študenta v skrivnosti Sredozemlja, Istre in Slovenije in ga naučijo povezovanja le-teh z dogajanji v širšem evropskem in svetovnem prostoru. Ravno s tem namenom so v študij vključeni tudi priznani strokovnjaki iz slovenskega prostora in predavatelji iz tujine. Fakulteta sodeluje z mnogimi tujimi fakultetami po svetu tudi preko programa Leonardo da Vinci – Mobility, v okviru katerega lahko študentje izkoristijo možnost opravljanja študijske prakse v državah Evropske unije, ter preko programa Socrates/Erasmus, ki ponuja študentom možnost, da del študijskih obveznosti opravijo na univerzah po Evropi.


Predvsem pa je fakulteta že prepoznavna po interdisciplinarnih študijskih programih z veliko možnostjo izbire, velikim obsegom samostojnega raziskovalnega dela ter usmerjenostjo v severnojadranski del Sredozemlja kot specifični naravni in kulturnostični prostor, pa tudi v širši slovenski, evropski in ostali mednarodni prostor.

Foresterija - prizidek k fakulteti za humanističe študije

POKRAJINSKI MUZEJ KOPER

Prve pobude za ustanovitev muzeja v Kopru zasledimo že v letu 1904. Ideje za ustanovitev muzeja so se porodile upravnemu svetu Združenja trgovcev in idustrijalcev pod predsedstvom Bortola Sardotsca. Že leto kasneje je Trgovska in industrijska zbornica koprskemu Združenju trgovcev in industrijalcev nakazala letni znesek 2000 kron, s katerim naj bi postopno oblikovali potreben fond za realizacijo deželne razstave. Leta 1907 je navedenemu koprskemu združenju uspelo oblikovati Pokrajinski odbor, v katerega so vstopili predstavniki istrskih občin, denarnih in gospodarskih ustanov in številni strokovnjaki. Oblikovali so predsedstvo, ki so ga sestavljali deželni glavar dr. Lodovico Rizzi kot časni predsednik omenjenega združenja in Bartolo Sardotsch kot pobudnik in dejanski predsednik ter predsednik Deželnega agrarnega sveta Agostino Tomasi kot član in deželni predsednik dr. Innocente Chersich kot član. Kot predsednik imenovane zbornice pa je bil Giuseppe Quarantotto, kot člani pa Carlo Baxa, dr. Carlo Nobile ter Nicolo Zarotti.

Na sliki koprski enciklopedist in razsveteljenec Gian Rinaldo Carli (1720 - 1795) , pobudnik prve muzejske zbirke  v Kopru in nosilec mnogih arheološko zgodovinskih razsikav.

Povod za ustanovitev muzeja v Kopru je bila Prva istrska deželna razstava leta 1910 v Kopru, ki se je odvijala med majem in septembrom. Potekala so tudi intenzivna pogajanja s predstavniki hrvaško-slovenskega nacionalnega tabora oziroma slovansko poslansko manjšino v Istrskem deželnem zboru, kjer so prav tega leta dosegla politična razhajanja svoj višek. Slovanska manjšina je odločno zavračala podporo Prvi istrski deželni razstavi, saj je v njej videla tendenco po dokazovanju italijanskega značaja Istre. Nadvojvoda Franc Ferdinand je bil do organizacije Istrske deželne razstave precej zadržan, ker je bil zaskrbljen za zaklade istrskih cerkva, namenjeni posebni in posvetni in cerkveni umetnosti. Z razstavo bi razstavljavci opozorili na razstavljene predmete in bi prekupčevalci s starinami lahko preprodajali razstavljene predmete v tujini in celo v Ameriko. Franc Ferdinand je prišel 7. aprila 1910 celo v Koper, da bi videl kako tečejo priprave na razstavo, posvetil se je zlasti oddelku za umetnost in starožitnosti.

Razstavo so dostojno predstavili, vodil jo je poseben odbor, ki mu je predsedoval Bernardo Benussi. Zadolžitev na postavitev razstave je prevzel Giovanni Michelazzi. Pri postavitvi so sodelovali mnogi znani arhitekti.

V posameznih dvoranah so bila predstavljene prazgodovinska umetnost, rimska in bizantinska umetnost, sledili so trije prostori, opremljeni v stilu 18. stoletja, v zadnji dvorani pa so bila predstavljena dela J.I. Davida, F. Hayeza, C. Del'Acqua in koprskega slikarja B. Gianellija (umrl 1896). Sledili so portreti slavnih Istranov, spominsko gradivo družine Calafati, geografske karte Istre 16. in 17. stoletja ter načrti istrskih pristanišč, ki jih je zbral in uredil A. Zaratin. V soseščini bibliotečnega oddelka z lepimi primerki miniaturnega slikarstva so bili v veliki dvorani predstavljeni istrska cerkvena umetnost in dragoceni zakladi 15. in 16. stoletja z monštrancami, kelihih, procesijskimi križi, baldahini, figurami svetnikov in angelov, itd. V isti dvorani so bila predstavljena dela V. Carpaccia, A. Vivarinija, G. de Santocroceja, G. Bellinija, Palme, ml., Z. Venture in drugih slikarjev. Tu so bili tudi bronasti tolkači s koprskih palač, recesijske svetilke, poročne skrinje, stoli, predalniki, omarice, klečalniki, skrinjice, okvirji, rezbarska dela, intarzije, ksilografska dela, itd.

Posebna dvorana je bila namenjena etnološkim predmetom in muzikalijam z dragoceno Tartinijevo zbirko; posebej je bil predstavljen tudi bogat fotografski material.

Razstava je sprožila veliko zanimanje za istrsko kulturno dediščino in umetnostne zaklade ter pospešila ustanovitev koprskega muzeja. Kljub raznim zapletom je A. Gnirs 19. januarja 1911 že lahko poročal o ustanovitvi muzeja v Kopru. Tako je prišlo poleg centralnega umetnostno zgodovinskega muzeja v Pulju, v Trstu in Poreču, še do ustanovitve umetnostnozgodovinskega muzeja v Kopru. Bili so namreč proti, da bi bil v Pulju osnovan centralni umetnostnozgodovinski muzej za Istro in ogrožen nastanek muzeja v Kopru. Poleg muzejskih ustanov je zaživelo tudi Muzejsko društvo Primorje v Trst (11.4.1912) z namenom, da bi pospeševalo domoznanstvo na območju Avstrijskega primorja, to je Trsta z okolico Istre in Goriške, zlasti v zgodovinskem narodopisnem in naravoznanstvenem pogledu. Društvo si je prizadevalo, da bi položilo temeljni centralni slovenski knjižnici v Trstu. Nadvojvoda Franc Ferdinanc je potrdil svoje soglasje za ustanovitev muzeja v Kopru in šele po osebnem pogovoru z A. Gnirsom na Brionih se je zares prepričal o potrebnosti o potrebnosti in koristnosti muzeja v Kopru.

Prvi sedež je novoustanovljena muzejska ustanova dobila v dveh sobah opuščenega samostana svete Klar, kjer je bila leto poprej razstava stare umetnosti. Kuratorij se je z velikim zanosom lotil svojega dela in naslovil na občino prošnjo, da mu v muzejsko zbirko uvrsti vse napisne plošče, grbe, kipe in druge dragocene starine, ki so bili v občinski lasti ter bile večinoma vzidane pod obokanim hodnikom gimnazijskega poslopja. Tako je bil celotni lapidarični material prenesen in razporejen v muzejske zbirke. O svoji odločitvi je občinsko zastopstvo obvestilo tudi upravo c.k. višje gimnazije v Kopru, v letih do I. svetovne vojne pa je kuratorij za muzejsko zbirko pridobil že vrsto predmetov, ki so skupaj s fondom prve deželne razstave sestavljale jedro muzejskih zbirk.

Nemogoče je zajeti celotno zgodovino Pokrajinskega muzeja Koper v nekaj odstavkih, saj je obširno in pregledno s številnimi zanimivimi slikami le-ta podana v Zborniku ob 90 jubileju Pokrajinskega muzeja Koper (1911 – 2001), ki je dosegljiv tudi v avli Pokrajinskega muzeja v Kopru.

Slike in druge dragocenosti, ki so jih Italijani odnesli v Rim, mestu Koper niso bile še vrnjene.

Vsakemu popotniku, ki prihaja v Koper, se priporoča ogled bogate kulturne dediščine, ki je razstavljena v Pokrajinskem muzeju v Kopru.

Spominska plošča padlim borcem in žrtvam fašizma v drugi svetovni vojni na stavbi koprske fakultete

Značilna meščanska hiša v Kidričevi ulici

Hiša je bila pred vojno od lastnika Brionov. Ob priključitvi Slovenskega Primorja k matični domovini
je hiša prešla v družbeno lastnino in jo je zasedel upravnik Zdravstvenega doma v Kopru Franc Žetko, nakar je dobila druge  lastnike, ko se je potomec Frančevega sina Igor Žetko izselil v Ameriko.

Iz Kidričeve ulice pridemo na Pristaniško ulico k morju.

Desno stoji stavba uprave Luške kapitanije.

> se bo nadaljevalo ...

 

SPOROČILO SLOVENSKIM ROJAKOM PO SVETU

Slovenija bodi dom srečnih dobrohotnih in prijaznih ljudi.

Naj plapola upanje ljubezni in sprave za srečo naših otrok.

Bodimo zavetišče in svetišče svojemu maternemu jeziku.

Pojmo stare domače pesmi, medtem ko preštevamo vnuke.

Ustvarjajmo si prijaznejše življenje in negujmo medsebojne vezi.

Zvečer pojdimo spat od srečne utrujenosti. Ne spodnašajmo se, odpuščajmo si, dvigajmo se v pokončne in uspešne ljudi.

Bodimo sebi in drugim ljudje z nasmejanim obrazom in obiljem ljubezni v duši, z žarom iskrenosti v očeh.

Bodimo srečno ljudstvo sredi teh čudovitih domačih botaničnih vrtov.

Mir in srečo vsem ljudem!

 

 

ŽELIM VAM SREČNO IN USPEŠNO NOVO LETO 2009

www.tatjana-malec.si

Od zibke do groba

Prva beseda je bila jok.
Naslednje so sledile,
ko sem sedela na kahlici.
oblečena v nežno spalno pižamo,
poslikano z miškami, ki mi je podaril
tigrovec Fegic, prijatelj mojega očeta,
Črnega brata iz Solkana, ki so mu
v laški šoli zatrli domačo besedo v grlu.
Nato so se začele materne besede taljiti
in topiti, uglaševale so moj srčni utrip.
Njene besede so se mi začele pretakati
po krvi. Plavale so v zlatih čolnih
po krvnem obtoku in dolble strugo.
Besede so gorele, jaz je odmeval.
Šlo je za pesem, igro z odmevom.
Sledilo je iskanje sebe v črkah.
Nekatere besede so se kot nerazložljive
spreminjale v prave bojevnice,
ki so delale moč moji naravi.
Prava beseda se mi je razkrila kot odmev.
Ni bila samoljubje, bila je beseda odrešitve.
V sebi je skrivala druge manjše besede.
Bogastvo variacij. V katere se je ujel lesk zvezd.
Razločevala se je po šifrah razklenjenih skrivnosti,
zazrta v kozmos, upesnjevala je prebuditev,
ki se ji je posrečilo ujeti hip učlovečenja
v prekrasnem užitku odkritja Resnice.
Ime zanjo je njeno golo telo biti.
O besedah pišem bolj redko. O njih razmišljam.
Poslušam njihov odmev, opazujem njihovo nastajanje.
Le kaj bo svet z njimi, ko neprestano krvavijo iz dlesni.
Rada bi napisala zbirko najlepših pomenskih besed
Takšnih z globino, ritmom, zvočnih in sončnih.
Neoporečnih z belo, rožnato kožo, utelešenih z dušo,
Z zavestjo nečesa, kar je veličastno in absolutno.
Žalostni me, ko se prave besede, pretepene
z vrbovimi korobači, polagajo v krste
in jih oderuhi jezika nadomeščajo z uvoženimi mrliči.
Jaz iz oddaljene odročnosti časa tako mislim:
Materna beseda je izročilo živega organizma.
Nek poseben vzgib zavesti označuje tipanje,
če kot posamezniki imamo zadostno moč,
da ne izrabljamo in si prisvajamo tujih besed.
Struge krvi oblikujejo mejo med državami
in mejo med materno in tujo besedo.
Od zibke do groba, slovenski besedi zvestoba!

Uvodna stran  |  Bibliografija  |  Novo objavljeno I.  |  Literarni porton  |  Poezija  |  Proza
Genealogija  |  Galerija  |  Knjiga bralcev  |  Stiki in povezave  |  Slovenska imena mesecev  |  Kotiček za Slovence po svetu  |  Slovenec sem!  |  Raziskovanje nekega primera  |  O smrti   |  Blog I.  |  Današnja misel  |  Luske hibridne samorodnice  |  Aforizmi  |  Poglejte kaj je danes novega!  |  Objavljene vsebine od 1.4.2008 - 31.3.2009