CITY SILENTES

Rada bi živela v mestu
prihodnjega spomina.
Mestu, ki ga ni.
Mestu, ki ga sanjam.
Mestu, na obzorjih sanjskih vidljivosti.
Mestu neraziskanih dežel.
Morda se bo to mesto imenovalo City Silentes
Morda mesto pravljičnih ljudi.
Brez ljudi z matricami, šablonami
in modricami na koži.
Mesto brez politike, moči in vpliva.
Mesto brez konvencij in koncesij za nadzorovanje
in kaznovanje Orwellovega tipa.

Po mestu cvetne celine jasmina hrepenim.
Želim si mesto podobno Atlantidi.
Mesto s plitko peščeno obalo in palmami.
Mesto iz stare Kartagine v Tuniziji,
odkoder prihajajo stari mozaiki na obalo
in amuleti, ki delujejo v skladu z voljo bogov.

Hrepenim po mestu na nihajoči bisernici
za vratom pravičnika, v katerega še ni vstopil
hudič s prašniki hijacinte v grozdnatem socvetju.
Želim si mesto brez natrganih hrepenenj
na kitah in mišicah skeleta.
Mesto minojske kulture bronaste dobe.

Želim si cvetoče mesto, vstalo iz pepela in dežja
po erupciji Vezuva, zraslo iz Pompejev.
Želim si živeti na Havajih, tam kjer so Mutukuje
požrli morski psi in ljudi na čudežni način
zopet postavili žive na svet. Kako najti mesto,
kjer kultura ne bo poniknila na prvotno izhodišče?
Metafizičnomesto,kjerječlovekreducirannaškrate
med mavričnimi rožami in kristalnimi rosami.

Potem ko visoke vode usahnejo in znižajo gladino,
se bodo zbrale živali in pravljični ljudje
in posadili kolonije nasadov novega duha.
Rasli bodo ljudje, ki bodo prizanašali drug drugemu
in bodo gojili človečnost v božanskem dvoru,
peli v zboru hvalnico in se navadili na dolg mir.

Tu bodo rasli ljudje brez napuha,
ljudje, ki bodo nosili s seboj dateljne in pesmi v torbici;
ljudje, ki se bodo hoteli božati po mačje
in uspavati drug drugemu sladko utrujenost.

Sezidajmo jim nebesno modrino iz čiste tišine
in zaščitimo jih z zlato rešetko, da se jim ne približa
nepokopani mrlič z naropanim značajem čudnega
ptičjega perja, z nemoralno esenco duha –
uhati slon, ki trobi škratom himno,
z namigovanji o svoji ezopski zatrtosti
in bistrovidni človeški vzvišenosti.

 

DNEVNIK 7000

Ura je ena zjutraj, osorej!
Pišem genealogijo utopičnega naključja –
dnevnik prihodnosti, leta 7000:
Neizmerni zbiralnik vesolja je razsvetljen.
Prižig svetih ognjev v templju ni več mogoč.
Na Zemlji ni več za izkoriščanje nobene snovi.
Vse so pošle. Erudit je obmolknil. Nima razlag.
S sporočili sega luč uma v mitični prazačetek.
Vidim znamenja popolne učlovečenosti v duhu.
Zavest skupnosti je ohranjena v nematerialni snovi,
ki za nobeno ceno ne sme preiti v uživanje telesu.
Imam organe za življenje brez hrane.
Sem v letu sedem tisoč! Letim skozi ozvezdje alfa.
Nisem še rojena za življenje izven prostora.
Svet je eksplodiral in se razletel.
Po zakonu relativnosti mi je podaljšano življenje.
Hrepenim po podaljšku uma v tetivo neskončnosti.
Za seboj sem zaprla vrata svojega odhoda.

Pred seboj odpiram vrata prihoda v novo dimenzijo,
ki vključuje le človeški duh v svoje načrte.
Ob mojem prihodu bo diagnosticirana
dekadenca neke oddaljene utrnjene zvezde,
geološka in zgodovinska utemeljenost,
ideološka pripadnost in teorija o malih stvareh!
Sem nesnovno bitje v novi snovni dimenziji
s kolektivnim spominom sile nekega vzgiba.
Hlepim po nebrzdani podobi svoje prabiti.
Samovoljnost in nenasitnost sta ostali
v zamrznjenem stanju pri tistih,
ki urejajo ozvezdja s sedeža.
Poslovila sem se od učenjakov, razsodnikov,
rabljev, vojskovodij in mučiteljev človeštva.
Jadram in veslam na valovih svetlobe,
srečala sem Descartesa, Kanta, Hegla in Pascala.
Pravičnost po drugi svetovni vojni leži na
neki zvezdi, na parah z napisom: neoliberalizem.
Pri beraških redovih frančiškanov sem našla togo,
da sem si ogrnila svoj duh. Težnost je izničila telo.
Vesoljni zakon je postal humanistični duh
za pračloveka iz Adamovega rebra,
ki raste iz iskre kot univerzalni specifikum.

Duh je osvojil specifično težo Univerzuma
in vstopil v novo stanje, preden ga izženejo
plazilci iz razletenih kosov planeta.
Kleščna sila telesa duši ne zadostuje več.
Duh, oblečen v noč, ki ima samo še oči,
si odrine vrata balkona in majhno lino neba,
se obesi na kristalni lestenec lune
in izpuhteva v stanje perutnic človeškega semena.
Spomini odtehtajo tisočletja bivanja.
Ob misli na češnje in ribez se duhu zaiskrijo oči.

 

KODIRANO SPOROČILO S SATURNA

Svetu ni ime Zemlja, svetu je ime Čudež.
Brezhibni ples poklonov planetov se je zvrstil,
ko se je v njem zbudilo fizičnočustvo,
perpetuum mobile o nezmotljivem gibanju.
Človek je postal tolmač skrivnosti planeta Zemlja.
Vendar si ne more razložiti zakaj duha
ne more uzreti v zrcalu. Duh je brez oblike.
Je v dimenziji, ko vstopa v čas.
Neprestano vstopa in sestopa neviden.

Kje je napaka? Človek uporabi magijo
in se posluži alkimistične formule.
Spremeni se v sodobnega sprteninastega
humunkula. Referenčna točka njegovega jaza
je njegov duh, ki je prostran kot dih ženske dlani.
Duh ne pripada vidnim stvarem.
Zato je človek duha utekočinil in vanj položil čip
umetne inteligence z vsem znanjem človeštva.
Nato svoje čudaške teorije zamrzne pri minus 263 stopinjah
Celzija in jih pošlje s sondo na planet Saturn.
Iz Saturna dobijo Zemljani odgovor:
»Vse, kar ste nam poslali, je premočeno, cunjasto,
gnilo in neuporabno. Vaš duh je postal izrodek,
zato smo material pokončali in uničili.
Vi ne poznate popolnosti, ki nima oblike.
Duša, ki lovi gamse in jelene, nima odseva.
Vaš čip ni ne glasba in ne matematika.
Če bi bilo v njem kaj duše, bi videli njen odsev v zrcalu.
Pri nas igra Bach svoje pasijone in njegova duša odseva
v ogledalu kot glasbena vibracija, ki jo vidi in sliši tudi
zadnji med berači. Vidik, skozi katerega gledamo,
nam odkriva vašo praznino in votlost.
Vi za nas niste pomembni. Že majhen haiku
bi zadoščal, da bi razumeli zakone planetov.
Kdo od nas bi tukaj nosil vse tiste vaše cunje
in kdo od nas bi rabil vso vašo odvečno kramo?
Vi ste tragična rana vesolja brez rešitve.«

 

ČEZ TISOČ LET

Globoko v svoji notranjosti je bila noseča.
Nosila je čudno breme.
Imela je kvas brez moke in kruha
in na hrbtu veliko črno bisago.
Koža ji je postajala pretesna
in trebuh vedno bolj nabrekel.
Bila je podobna ekvatorju, ki gleda
čez sliko stene zelene divjine zveri.
Kot sonce ob svitanju je vzhajala
z okroglo podobo in nogami bolne zarje.
Kakor ognjeni zakon je bila že skoraj pepel.
Bila je že skoraj mrtva vodna snov,
ki izriva iz živega peska človeka.
Skoraj živalsko je naraščala,
utvaren privid brez temena.
Figurativno je naraščala in kipela.
Imela je loputo noči zaprto,
zazrta v omet jutra, ki se ruši.
Kup kamenja, ruševin in kipečega
betona je postala in dušila ljudi.
V svojem herbariju je sušila pljuča planeta.
Globoko v sebi je čutila, da jo luč zapušča.
V pari se nobeno božje srce
ne bo dotaknilo zevajočega kamna.
Trebuh ji je naglo rasel in kipel,
iz njega je izpareval črn, gost dim.
Preveč njene sreče je vzel človek
v svoje neodgovorne roke.
Pesticidi so bili ubijalci, je govorila.
Z zelenim spominom je obarvala
svoje nekdanje življenje.
Zatisnila je ušesa pred glasovi
nekdanjosti, ki se tam daleč v osončju
oblačijo v žarke, ki zahajajo v drugo smer.
Z nožem bo opravljen carski rez,
ki bo rodil molk s spominom na osveščenega
raziskovalca Antona Komata
in na zeleno dolino, po kateri je nekoč hodil
z otroki, ki so pili bistro studenčnico iz izvira.
Ugriznila sem jabolko, da ne bi pozabila
njenega okusa čez tisoč let.

 

OAZA

Ko sem bila še v pesku puščave,
sem vonjala dišečo pazduho oaze.
Spoznala sem, da so žarki sonca v meni.
Le zakaj se nisem mogla razcveteti
v puščavsko rožo?

Oaza, kakšno razodetje vode!

Najvztrajnejša tekočina,
močnejša od ljubezni sonca,
ki se ji je na dolgi poti sprhnilo seme
v drobce prahu in pripelo na kamen.

Puščava, en sam ogromni čevelj
peščenih zrnc, ki hrepeni po dežju,
potokih, rekah in jezerih,
po črtah vodne gosenice,
ki se plazi s svojim hrepenenjem.

Kako samoumevna je rodovitnost vode.
Kot velika mati je, ki kodra pesek
z zelenim življenjem in ga oblači
v haljo cvetočih travnikov in dreves.
Koliko žeje pušča za sabo ljubezen sonca
in koliko hrepenenja je v zajetju oblaka,
ki kaplja svojo rodovitnost na njivo
in se iz sna večnosti spreminja v zakon
skrivnostne snovi, ki oživlja kožo planetu
in ga spreminja v bitje z zelenim zobovjem,
čakaje z utekočinjenim ključem na svoj čas,
da se bo sonce prizibalo v njeno območje.

Oaza, kraj divje ljubezni sonca in vode!
Koliko hrepenenja se skriva v kosteh kamenja,
koliko kruha in dateljnov je v slapovih reke,
koliko orlov lahko vzleti iz oblaka.

Joj, kako znamo ceniti ta brezbarvni
val reke, to zajetje ljubezni!
V zrnu peska sem videla geometrijo
začetka in konca, v slapovih vode
in krvi človeške strasti – kosilo iz svežega
sadja, medtem ko so nekateri na banketu
že večerjali prihodnost življenja.

 

OKLEP SVOBODE

Jedro je razgnalo oklep svobode.
Iz globine nedrja je izstopila tišina.
Mati duše v zelenem plamenu rasti.
Podvodno seme nosi tok po strugi reke
in posluša kako mu podrsava telo.

Pristanišče vzkipi in razbija zasidrane ladje.
Pijanost zaspi v oseki. Stvari obstanejo tam.
Narezana svoboda na odlomke iz življenja,
v koščkih, ki kažejo o vzrokih in učinkih,
o prazninah, namenih in skrivnostnih naklepih.
V njih je mera duha, slutnja, udarec, pretres.
Človek se ni rodil za počitek. Se neprestano odloča.
Oko visi v zraku svoje dvojnosti.

Svoboda je bitje sveta z veličastnimi vprašanji,
je pogosto kaznovano bitje sveta zaradi svoje veličine,
je milost izročena odločanju, ponižanju, trpljenju,
ustvarjanju, in uspehu. Je razgibana v notranjosti,
v odločanju, izročenem odgovornosti.
Med morskimi penami ji plapola izposojeno belo krilo,
ki si ga dovoli privzdigniti umazanec.
Maternica svobode je lahko slečena svojega telesa.
Seme otrpne in nima več svojega glasu.
V njem počivata kri in rojstvo z zaprtimi očmi.
Napenjanje ušes se hrani s slepoto.
Skoz polzečo milnico se rojeva rastlina – človek,
ki se ne ustavi v svojem zdrsu v oklep svobode.

Ladja je nared za potovanje, za plovbo.
Odtrga se od kopnega in zapluje v prostrana morja.
Mesec je zgoraj. Spodaj sta globina in molk.
Morda tolmun. Neskončna razsežnost,
ki ruje s telesa travo in razmika mišice svobodi.

Je svoboda moč, je objem ali je oklep?
Je morda lupina modrosti ali norosti?
V visokem loku pada predme.
Ne vem, zakaj se mi daje v upravljanje.
Svoj kazalec nenehno kaže vame
in prestavlja svojo odgovornost name.
Sem mar neznatni privesek k vzvodom kolesja,
skozi katerega se prenašajo name občutenja,
da sem svobodna v odsevu njene prilastitve?

Kdo si? Zakaj me nenehno izzivaš
in postavljaš pred preizkušnjo?
Svoboda pred teboj se potapljam v molk globine.
Osvoboditi se želim oklepa svobode,
ki je le po meri drugih.

 

TURBULENCE

Na višini nekaj tisoč metrov
nad mano divjajo turbulence.
Tam biva emigrantska resničnost človeštva.
Sonce in kometi padajo nanjo.
Gradijo se nasipi in okopi upanja,
brez elit, ki jih producira čas.
Bacha, Beethovna, Brahmsa, Verdija
ni več; ni tudi Michelangela, Rubensa,
Van Gogha in Rodina.
Sproščena je velika emotivna moč,
silna v barvah, linijah in zvenu glasu.
Geniji so zunaj velikih in premožnih.
Nekateri ljudje so človeški, drugi elitni.
Koliko umrlih cesarjev je že bilo na prestolih!
Razmišljam s čelom okrutne analitičarke stvarnosti.
Koliko enot neokrnjenega spomina sploh še imam?
Samo bogovi govorijo v svojem imenu.
Jaz sem njihov dodatek,
težak le nekaj dekagramov sive mase.
Domišljam si, da sem cvetoči vrt duha,
a moji koščeni gležnji se šibijo pod etiko,
ki jo spravljajo vame, da iz nje raste čas.
Nebo je postalo kanal za odplakovanje človeških
zablod, zapletov in čudaških filozofskihzagat.
V resnici pa je vse tako zelo preprosto.
Človek zaužije sadež in je okrepljen z glukozo.
Zenit je pravzaprav usoden za misli,
ki se z odsotnostjo presoje razletijo
z isto močjo, kot jih je izstrelil rafal možganov.
Nad spoznanjem norijo ruševine in pepel,
identifikacijeblodenj,amebnedržezavesti,
ki jim zrak krepi tipalke z izmeničnim
zarisom modrine in zatemnitvami,
v katerih nevednost strmi kot urok usode,
zaznamovane s prerokbo Pitije iz Delfov .
Eno samo ponavljanje laži in nasilja zaradi zanikanja
potrebe po izrinjeni človekovi zadovoljitvi
skakanja po drevesih in mahanja z repi,
trenja orehov s kamni in veselja po skupnem
džungelskem plemenskem državljanstvu z opico,
ki ne pozna fenomenalnega jezika matematike
in zapletenega računalniškega jezika informatike 
ter produkcije človeške navlake, ki se gomili
po vseh smetiščih, breznih in kleteh sveta.
S preprostim zamahom s kamnom
reši opica svoj problem preživetja,
z naskokom pa nujnosti vrste.
V meni pa je umeščen nov člen, da darujem
otrokom svojo dedinjo: nalogo, da počistijo in
prezračijo Avgijev hlev planeta
in da jim obrazložim dramo oplemenitenega
opičjega rodu na znanstven način.
Kakšno izrojeno svetlobo mi namenja zenit!

 

LJUBEZEN

Ljubezen, bodi zatočišče svetu,
bodi stvariteljski steber svetlobe,
na katerem bodo plesali planeti.
Bodi klic življenja k vstajenju,
bodi kelih na stojalu,
iz katerega vzhaja sonce.
Iz njega naj pijejo otroci
in starci do pijanosti!

Ljubezen, bodi zavetišče vsem tistim,
ki so jo zabodli in ranili v hrbet,
ne da bi videli njen obraz!
Bodi sol zemlje, ki diha s pljuči
in utripa z mojim srcem snov,
ki je izstopila iz mene
kakor rastlina iz korenine.

Ljubezen z vonjem po hrepenenju,
pričvrsti sidro v mulj človeškega srca
in naj tvoja samotna duša pomaga
k rojevanju dobrote skoz kamenje sveta.

Ljubezen bodi gorečka, ki razpenja
svoje cvetove in krasi srečne domove in ljudi!
Bodi žarek sončne svetlobe,
bodi brstenje rdečega iz svoje krvi,
raztrosi svoje seme na vse strani sveta
in svojo barvo iz vrelca svojih korenin.
Bodi težišče mojih moči, bodi klic k dobroti!

 

Uvodna stran  |  Bibliografija  |  Novo objavljeno I.  |  Literarni porton  |  Poezija  |  Proza
Genealogija  |  Galerija  |  Knjiga bralcev  |  Stiki in povezave  |  Slovenska imena mesecev  |  Kotiček za Slovence po svetu  |  Slovenec sem!  |  Raziskovanje nekega primera  |  O smrti   |  Blog I.  |  Današnja misel  |  Luske hibridne samorodnice  |  Aforizmi  |  Poglejte kaj je danes novega!  |  Objavljene vsebine od 1.4.2008 - 31.3.2009