POEZIJA ABSURDA III.

Dan streznitve!

Saturnove palače imajo ledene fotelje.
Mogočen mavrični okrasni obroč
s strupenimi plini lebdi nad svetlečimi lobanjami
kakor odsev vražje arktične mesne rože.
Velikan ima titansko princeso s sladkimi zobmi.
Okoli velike mize sedé dvorjani in alkimisti,
ki spreminjajo nežlahtne kovine v zlato.

Vsak izmed njih trdi, da ima prav.
Vsakdo ponuja svoje dokaze.
Nihče ne zamuja priložnosti,
da ne bi razkazoval drugemu
svojega drgeta in medlega uma.
Prezir do drugačnega mišljenja.
Štrclja sivih celic.
Branijo se 'lažnih' vonjav resnice.
Nihče nima strahu pred svojo nevednostjo,
le pogum in silaštvo za uničenje drugega.

Preslab si, da bi drugemu priznal kreposti
in preveč kraljevsko mogočen,
da bi se upognil s svojo visokostjo.
Oksimoroni so igra mask.
Gibanje na razčustvovanem polju.
Utapljanje v žlici vode,
ki ni več voda. Sahara se spreminja
v vesoljni potop uma plavalcev
v preozkih oblačilih,
z dotikanjem izsušenih dojk
v pijani barki, ki je nasedla v pesku.
GONJAČ STARIH KAMEL

Koliko strasti imaš?

Vojno in mir.
Krivicam sledi vojna,
zmagi pravice mir.

Ali upaš?

Upanje se lahko prelevi v strasti.
V neprištevne človeške variacije.
Ko te napade ideja,
in te osvoji v stvareh,
ki se ponotranjijo,
postaneš nor na modrosti
in sla tvojega duha dobi krila.

Kdo pa more krotiti svoje strasti?

Te stisne v grlu in pritisneš na pedal.
Začne te nositi nad strehami
in začneš prenašati svetilko
s spremenjenimi plameni
in prisluhi skozi zidove,
pa ne gori več tisti plamen,
ki je bil prižgan.

Med tem se občuduješ v stekleni
cvetlični izložbi. Si prižgeš kubanko.
Zajame te nebrzdana moč.
Iz ust se ti začno usipati biseri.
Ljudje ti začno peti himne in te častiti.
Zaradi lastnosti, ki bi jih radi videli
v tebi, postaneš čaščen idol.
Ljudje imajo pač čredni nagon.

Prebudi se ti hrepenenje po nesmrtnem.
Slava te dvigne do območja božje prisotnosti,
Tu izbranec ne prenese več nobenega tekmeca.
In ko te popolnoma obvladajo strasti,
ti hudič odvzame še težo telesa
in te sprejme v društvo svoje bratovščine.

Na točki, ko si misliš, da si središče sveta,
te zajame manična evforičnost.
Polasti se te megalomanija,
zajame te hlepenje po oblasti,
okužiš se z virusom moči.
S tvojim prihodom se začenja štetje časa.
Model tvoje izvoljenosti se prekriva
z modelom izvoljenih in čaščenih,
ki so bili talci tvojih idej.

Tvoj »jaz« preide na »vi«.
Na premnogih prospektih se pojavljaš
kot fantazmatski unikatni model -
namestnik zrušenega idola.
Mit privlačnosti, načrpan iz jeze nasprotnikov,
pomeni vključenost v nov sistem tisočerih obljub.
In tako se pogodbene moralne teorije jasno določajo.
S preračunavanjem sobivajo ena ob drugi.
Mostovi se rušijo, a kriteriji ostanejo nedotaknjeni.
Na vzponu kažejo svoje vrline,
ob porazih in padcih pa svoje slabosti.
Ljudstvo je vselej nekje vmes.
Karavana sledenja, ki se kot jara kača vleče
skozi čas, išče nomada gonjača starih kamel.
ROBOVI

Vse kar vidimo in slišimo
je predigra meri rezine kruha –
te životvorne sestavine
za obstoj duha na nogah.

Ko zaškrta hrbtenica
v lumbalnem delu,
je to znamenje
iz Kafkovega sveta,
da smo bratje in sestre
v trpljenju med razbeljeno pločevino.

Obtičali smo med predrtim
himenom matere in vesolja
kot usodni navdih bogov.
Ljubezen iz poželenja
do telesnih strasti.
Ekstatično stanje
na gorečih grmadah
s prtljago svetlobnih let.
Ideološko-fantazmatski ovoj
bobnov in pščalk črede,
brez črede, daleč od očeta.
Sadež z enim samim pecljem.

Smo bitja s štrenasto dlako volkov.
Jezikovna lava obtoževanja in sodb.
Razodetje narave brez naročila,
jokajoči zven prerokb Sibil
in glas homo scriptorjev,
ki ponujajo nov smisel življenja,
hlepenje po občutku,
da smo središče vesolja,
ljubezen sposobna počlovečiti kreatorja
in pobožanstviti človeka.
Ljubezen, ki se vzdiguje, vzpenja in pada.

Predokus sanskrtske besede.
Vrženo seme iz davnine
v nasilnost Camusove absurdnosti
s sigasto zatrdlino v duši.
Tavajoči romarji se prebijajo
skozi puščavo mišljenja,
z močjo volje do moči filozofije.

Iz klitja in venenja
prebujeno seme prerajanja in umirjanja
se s svojimi norčijami nasmiha
občutkom, ki drobijo lupino
svoje votlosti, da jo napolnimo
z darovi sanj, ki izpuhtijo
in izzvenijo v prazni tek časa.

Eno samo tavanje in oddaljevanje
od iščočega Sokrata, genialnega Pitagore,
Platona, sežigalca svojih tragedij,
ne daleč od genialnosti Grkov,
ki iz imena svojega tešejo reševalne čolne
svoje imanence. Nebeški popotniki
Homerjeve tragike bivajo z nami med oblaki
kot duhovni potomci junakov atiške komedije
Aristofana in tragike Agatona,
usmerjeni k nečemu, proti nečemu.

Matere iz prsi zajemajo reke mleka v jez,
da ne splavajo čolni v daljne vode brez cilja,
iz noči k svetlobi dogem za tolažbo,
ki režejo iskalcu sebe vsakdanji kruh.


NESMRTJE

Človek je nesmrten.
Ko se telo vrne v prejšnje stanje,
je njegov duh nadaljevanje
prejšnje osebe.

Na svetu prebivajo raznovrstni duhovi
in telesa, v katerih duh šele nastaja.
Torzi se premikajo po svetu
z lopato v roki in kopljejo v globino,
da bi postavili temelje za hišo,
v kateri bo bivala duša.

Duša je neumrljiva.
Dokaz zanjo so možnosti,
ki jih je uresničila.
Celo vrsto nedokončanih knjig
nosimo v sebi, ki čakajo,
da jih napišemo;
in sijajnih možnosti,
ki čakajo, da jih ne zavržemo.

Duša je nenadomestljiva
In nezamenljiva.
Je enkratna in edinstvena.
Pa pojdiva globlje,
še globlje vanjo!
Glejmo, da ne bomo tega
bitja obstoja v fizičnem telesu
razočarali v drugem,
kajti duše so izraz stanja sveta,
ki ohranjajo pri življenju vzgon duha,
ki ne želi izumreti.

Duša se hrani iz optične prevare,
da je v njej sama ljubezen
in se nikoli ne izgovarja,
da je tega kriv njen slab značaj,
ki deluje kot zapito življenje
na račun brez krčmarja.
Ko duša oslepi in prereže uzde
naočnikov, je v zasmrtju še samo
na pepel obsojeno fizično telo.
LIBRA

Njihovi obrazi so postali del njihove obleke.
Krojev ni več mogoče popraviti.
So del sistema in njihovih značajev.
Na njih se leskečejo vlažna znamenja
od obsipavanja njihovih položajev s častmi.
Kot prekooceanski parniki plavajo po sobanah
in dajejo povelja, ki spreminjajo norce v kralje.
Zgodovinsko gledano gre za vazalstvo,
pritrjeno na konje preteklosti in na sužnje sedanjosti.
Nekega dne bodo še upokojevanje po smrti likvidirali.
Če življenja ni, je smrt hrana neobstoječih nagrobnikov.
Še suhih hrastovih brun ne bo treba za varno počivališče.
Glasovi so kompliment strahovom,
da nihalo urinega kazalca ne zastane.
Konji s katarakto na očeh merijo poglede tistih,
ki jih imajo vključene v svoje načrte.
Kot žandarji stojijo na straži in držijo
priprta vrata preteklosti in pregledujejo
nasledstvena dovolila, koga bodo spustili
v prihodnost. Drugim, ki ostanejo na prepihu
pa kvečijo noge kot v času kitajskega cesarstva.
Ko si oddvojijo velik kos pogače in segajo
po maslenkah, se spomnijo na miloščino.
Sanje sužnjev so izpraznjene vseh pojmov,
ker je pravica obležala naga na ulici.
Jaz deklamiram Srečka Kosovela:
»Zlato je gnoj, gnoj je zlato«
med ko si oni pomerjajo uniformo in sodniki togo.
Nekdo si je z mastjo pogladil brke in pri tem
ni pozabil dati ocvirka v usta, da bo lažje
dočakal konec tretje svetovne vojne za oblast.
Zmago si je nabavil novo pištolo na petelina.
Jaz sem napisala pesem. Pri sedmi kitici sem
se zagugala na počivalniku in utrujena zaspala.
Dobre letine ni nujno, da so tudi mišje,
če so mačke breje. Napočil je trenutek,
ko bodo izstrelili salve za uspeli projekt
»Dežela čipk, mizica pogrni se!«
Vzbujate mi občutja sočutja.
Zložila sem zvoke slišanega
in podobe videnega v to pesem,
s katero sem skušala orisati
vaš botanični vrt, ki se neutrudno širi
in pomen svoje občutljivosti.

KAZNILNICA

V mislih vidim v koprski kaznilnici zapornika,
kakršnih bi lahko bilo toliko, da bi zgradili
še nekaj novih depandans te novodobne
klinike bolnega duha, da bi bolniki okrevali,
razporejeni po klasifikacijah kriminala
v apartmajih na belih bolniških posteljah.
Vsa ta druščina, ki bo še izročena roki pravice,
vsi ti številni uglednih pohabljenci,
v duši blazni nesrečniki, ki jih je pobirala
kuga pohlepa medtem, ko so brez
moralnega čuta vladali in pili opojno
in slastno pijačo iz Satanove čaše premoči
in s kladivi razglašali zakonike in ukaze,
kako se ubraniti takih, kot so oni sami -
imanentno okuženi z eksihibicionizmom,
grabežljivostjo po starem reklu hudočutnosti
se je znašla družba v vrtincu jalove nacionalne
obljubljene renesanse samostojne države.
O Bog, česar vse smo ljudje krivi ob tem,
ko so nam govorili in lagali, da delujejo za nas.
To podganje gnezdo ima svojo močvaro tam,
kjer so se ljudje nehali smejati, ploskati in verjeti.
Tam, kjer ohlajene sence plavajo med mahom
te večno zelene narodove drobovine,
medtem ko njihova telesa v peklu gonijo kolesa
zbolele stvarnosti in prodajajo za drag denar
skisano hrano svojega razuma kot užitni obed.
Med sabo so prepleteni s podkupovanjem
in lovskim pesjanstvom za bogastvom
v bednem rezervatu moralne izprijenosti.
Porfirano gladke kože drhtijo kakor favni
v močvirskem pritlikavem šavju,
ti našopani ptiči kakor perjanice,
nabuhli dvoličneži, sprijeni od laganja.
Bodite prizanesljivi, tam na obrobju mest jih
križajte na pozlačenih križih,
z nerjavečimi žeblji jih pribite na sonce,
da bodo izpod očesnega kota spoznali
končno izpolnjenost svojih zloveščih veščin.
Sedaj občutimo kam nas je pripeljala slepota
vere v brezhrbtenične ličinke, ki jih je
izlegel ta zlagani čas grdih sprenevedanj.
Ta požrešnost se lahko izrodi v lakoto krvi,
zato naj se razum dotakne vaših ranjenih src!

KO SI MRTEV IN TIH ...

Kot senca se je priplazila premaganka.
Ponižana, razžaljena in poteptana v blato.
Zlomljena rastlina z odlomljenim cvetom,
ki je v stiski že skoraj pozabila svoje ime.
Ohranila je le aluzijo na izgubljeni raj,
kjer v gozdu plešejo vile in tkalke usode.
Rojenice častijo in ohranjajo ljubeznivi pogled
na mater, ki hrani svojega bolnega otroka.

Premaganka se je utaborila pri tatovih tujih dosežkov.
Ti pripadajo iskalcem Pravice.
Njeno iskanje je nekakšna vaja za izpraznjene sanje.
Preverjanje učinkov njenih slabosti.
Slišati je besede, ki mrtvičijo čute
in besede, ki prebujajo razum.
V glavi grize kuščar duhovnega obstoja.
Bije se proti velikim košaram dotrajane preživetosti.
Zmračilo se je in pogled na stoječe vode v vzvratni smeri
govori, da je preteklo brez moči in nič ne nauči.

Vadimo se vrline upov, da ohranimo duhovno moč.
Življenje je knjiga, ki ji robato obračamo liste.
Z zamotanimi logicizmi nam odkrije duha v pepelu,
a iz nje uhaja tudi protisnov zmagovalcev,
ki so moralno padli in se oklicali za pravičnike.

Stanje je lahko časni pregib sreče v nesrečo.
Večna odprtost v iskanje odgovorov v protislovjih,
nedoločenostih, določenih v Resnici narave,
od nekdaj varuhinje svojega brata Poštenje.

Z algami poapnela roka skopo odmerja modrosti.
Znašli smo se v starem povaljenem bluesu norosti,
v trenutku moralne krize in duševnega nemira.
Čustva, ki pogubljajo in zvenenje,
ki hkrati zbuja oživljenje voljne snovi,
da obstanemo na razgledišču še dihajočega.

Polašča se nas abstraktna razpršenost luči,
Plima in oseka arktičnega ledu in otoplitev.
Razbitost osnovnih meril ob trčenju razburkanih valov
ob skalo narodnega značaja. Drenjanje na obrobnih stvareh..
Odzivanje na dogodke žalosti je kakor dotik temelja
samopostavitve - človeka v Človeku.

Notranja emigracija od zunanje je nujnost obstanka.
Glej, zemlja se je premaknila!
Resnica je vzdihnila: Padam, padam v brezno laži!
Zmagovalec mi je napisal mrliški list.
Pozabila sem gibe človeške govorice srca.
Zacingljala sem strahopetno na drevesu
kot nikoli osmišljena popolnost svojega naroda.
Sestra Pravica in moj starejši brat Poštenje, rešita me!
Ko si mrtev in tih, si onkraj življenja.

SLEPCI

Vid je kakor glas, ki čisti kamen.
Vid je kakor voda, ki odnaša umazanijo.
Vid je kakor kri, ki hrani duha,
ko videnje spregovori.
Tema je izdolbena iz svetlobnih glav.

Zdi se mi, kot bi bila na poročnem
potovanju s hudičem, ki me zalezuje,
in me z nasmeškom zvablja.
Plazi se okoli mene po slanem blatu
in me nagovarja naj bom v njegovi bližini.

Jaz gledam v stičišče neba in pekla.
Znašla sem se v mini teatru.
Režiser je odgrnil zaveso svojega scenarija.
Nastopajo slepci, ki iščejo v tujih očeh
blodnje svoje slepote,
labirinte svojih getov,
luči, ki se jih oklepa skupni spomin.

Vedno višje so.
Vzpenjajo se na vrh piramide
z izposojenimi očmi izjalovljenih sanj.
Bledi in samotni so.
Večno živijo z odpornostjo hudiča.
Še dotakniti se jih ne smete,
da si ne opečete prstov.
Tako se vam hahljajo te zebraste pošasti poševnih ust,
ko pridejo himere na oder in se začne.

Kupili ste si vstopnico za ogled predstave.
Vendar oder je sanatorij. Igrali bodo slepci.
Predvstopni prostor za povabljence
na predporočno slovesnost je nared.
Slepci imajo svojega odvetnika.
Morate pristopiti na njihovo stran.
Vpisati se morate.
Odvetnik mora prepričati režiserja,
da ste pridobili veščine gledalca
in se pobratili s svojimi senčastimi bitji.

Ampak pekel je v nepokopanem času.
Na razdalji, ki je ne vidite s prostim očesom.
Le slepci gledajo skozi vas,
skozi čisto nedokazljivo geološko dobo,
neizmerno staro, ponavljajočo in pošastno.

Veliko žejnih slave je spodaj avditoriju,
kjer sedijo gledalci z dolgimi žirafinimi vratovi
in ploskajo slepcem, ki so na vrhu v bližini božjega preostala.
Vi, ki iščete svojo pot v temi z bleščečimi zobmi,
bi morali vedeti, da ne zadostuje tuba zobne paste.
Za plezanje morate imeti vrvi, cepin in slepe oči,
da ne vidite vrtoglave globine pekla pod sabo,
kajti svetlobna forma pekla vas postavi v popolno
simbiozo s svetlobnimi slepimi obličji mask!


KNJIGA, KI JE NI

Zakaj ste odšli
brez besed, brez zapisov, brez knjige?
Besed, ki bi jih mi izrekali, ponavljali in izgovarjali
toliko časa, da bi dobile telo in senco
neizmakljive odgovornosti.

Se niste zavedali,
da bo molk žaloval v svoji praznini,
kamor bi sodila knjiga resnice,
ki bi se kot plavajoča ladja
premikala po krvi
skozi razklenjene roke,
ki se obešajo na zvonove.

Koliko vesti in resnic,
ki bi bile v poduk rodovom,
ste odnesli s seboj.
Koliko nenapisanih knjig
in belih listov ste zapustili
in koliko dežja je spljuskalo
na vaš molk.

Resnice ste odplaknili
medtem, ko ste si čistili dušo
in mleli ideje v Količevem za žagovino
in polagali sadeže v mokro listje.

Trnjeva pot vam je utrdila spomin
na zadnji počitek.
Prišli so vaši in naši gospodarji
in si z vašim ognjem svetijo,
ko zažigajo slamnate strehe
in kradejo vaše ideale,
narodu pa imetje.

Odprite oči za en sam hip.
Potrebujemo vaše pričevanje
in alibi, da jih poznate
in da je zgodovina le požrta vaba
za žrtve v lovu za knjigo, ki je ni.

BEGOTNI PIŠ

Veter je obrisal prah na pisalni mizi.
Skozi okno je videti,
da je kot pesniški refren
počesal lase tudi drevesom.

Krošnje so napolnjene z zrakom,
ki skriva v sebi jezo in srd.
Spodnaša ljudi s tankimi nogami,
ruje šibka drevesa,
ki jih je dež z rokami umil
in jim olepšal obraz.
Lomi krizantemam cvetove
In jih odnaša tistim,
ki jih je zlomil pod težo skrbi.

Najde vse pore v telesu,
da doseže dušo,
ki se ne more očistiti.

Ko bo lovil zvoke svojega glasu
in obrisal s polic laboratorijev
vse viruse ustvarjene pandemske gripe
in finančno podprl inženiring farmacevtov,
bo prevračal še avtomobile, mize in stole
odkrival strehe in skupaj s strelami
uničujoče rušil in zažigal.

Nato se bo umirilo težko dihanje zemlje
in bodo očiščene debele prsti prahu,
zmanjkovalo mu bo piskajočega glasu
in črne govorice, tedaj bo morda poiskal
in našel v sebi sposobnosti,
ki ločujejo dobro od slabega,
etično od neetičnega.

Prepihal bo perje prebujajoče ptice v gnezdu
in prenesel odmev njenega petja v daljave,
kjer stojijo visoki zidovi, ki delijo ljudi.
Dotaknil se bo delovnega krta,
ki rahlja in rije po zemlji in hotel prepihati
skozi bodice še njegovo telo.

Mogočno onesnaženo morje
se že oglaša in veter prosi naj ga očisti
od muk in bolečin, ki mu jih je povzročil.

Nekaj tednov se je veter umiril
v tišje delovanje in umirjeno bivanje v luknjah
brez dna. Tu ga čakajo tema in noro ljudstvo,
ki se utaplja v nevednosti
in vztrajni dež ga zaliva, spira in umiva
do dna, ko prevaja svetlobo v celice razuma.

SPRLI SO SE!

Na majhni kepici zemlje
je bil hkrati zametek začetka
in konec dneva za sanje.
Le zibanje dreves
in gibanje dolgih senc,
vmes ločitve in snidenja,
odtisi slasti, prevar in bolečin.

En sam klic na pomoč,
ki prešine razum!
Iracionalno, mimorazumsko
in paradoksno.
Epifit na slovenski lipi,
ki hoče dihati s polnimi pljuči.

Še pripeti na rešetke
zamreženih oken
na Poljanskem nasipu
donijo kriki v prazno.
Študentom so priredili ekskurzijo.
Človekove pravice
in študentska arena po bolonjsko.
Teorija in praksa! Težko združljivi za uk.

En sam nostalgičen klic vrnitve.
Dajte koščice dateljnov ljudem,
nam pa draguljarne in zlato
z uročenimi diamantnimi rezili v zobeh
in trobili, trobili, trobili…

Izsušitve in vonj po zatohlosti
razgalja slepila,
ko več ne vemo,
kdo še živi,
kdo že umira
in kdo joče, ko režejo čebulo
zaradi mere, da bi bili bolj človeški.

Odstranite se prosim, s pločnika,
kjer je parkiran moj razum,
kjer so parkirane človekove pravice,
svoboda duha in svoboda govora.

Prihajajo iz potopljene ladje mrtvih duhov.
Pod palubjem še rohnijo smrdljive ječe,
represija, zasliševanja in strasti
odhajajočih z umitimi rokami.
Z umitimi rokami z detergentom Radion.

Poglejte jih kako sukajo oči.
Poglejte jih kako so se sprli.
Nekdo ima ponošeni obraz,
brez ritma za ljudstvo
se mu pretaka kri.
Kako čitljiv je njegov nasmeh.
Zavijanje glasu.

Potopljeni v zrcalo odseva v njem,
v strjeno kri in jalove ideje.
Oživljajoče starega v novem.
Sporočila so jasna!
Zelo ste agilni,
a mi nismo debilni.

Kako dvolično,
z nasmehom in mogočno.
Ponujajo nam
pod pokrovom razpadlo jed.

Prekleto, v kakšnem svetu živimo!
Svetu kričavih srak.
Obgrizli so se do kosti!
Kdo je šel leta 1988 na Roško,
v času sojenja četverici "JBTZ"?
Kdo je izdal Novo revijo 57,
kdo ima zasluge,
kdo je bil za in kdo proti,
kdo je glasoval za plebiscit,
kdo je dal in kdo je tvegal življenje
in kdo je sedel v varnem fotelju
in kdo se je tudi zares bojeval,
kaj je pisal in kaj je govoril
in kako je mislil in čutil.

Spreletava me in obnemim,
ko vas gledam vznemirjenih čutov.
Bil je razglašen dan za sanje,
»Jutri« je bil nov dan za mišice!

Ko star petelin zakikirika:
»Vse sem dobro premislil!«,
si pravim, da a brez ritma srca
za ljudstvo, za vse ljudstvo!
Za vrednote novega sveta.
Kako nerazumno,
kako ideološko sporočilno.

Iz ukinjenega, izpraznjenega
in vase pogreznjenega kraljestva
se mnogi vračajo pijani.
Neozdravljivo pijani!
Takole vam povem:
»Meni je vsega dovolj!«

Odstranite se prosim, s pločnika,
kjer je parkiran moj razum,
kjer so parkirane človekove pravice,
svoboda duha in svoboda govora.

PRAPOR RAZUMA

Pusti razum,
da premočrtno zariše svojo smer,
pusti mu,
da razpira nosnice za resnico
in brizgne vodo visoko kot kit.

Naj zmaguje prapor razuma!

Molk naj krikne,
naj iz razuma brizgne visoko
in se razprši med ljudi.

Požene naj vetrove,
prezrači Süskindove vonjave,
prežene kačje pastirje,
ki se jim svetijo krila,
govorce zadihance
in zamudnike pri delu,
ki vohajo vonj
komaj pečenega hlebca.

Človek, odrini od mize
tiste z oslovskimi ušesi,
ki za večerjo fruštkajo jogurt,
ker jim še niso zrasli zobje;
pa tiste junake spodmočenih hlač;
vse tiste, ki se slinijo pod jezikom
in imajo sladke metulje v trebuhu,
ko te rabijo preplesti s svojimi trakovi.

Dobro si oglej tiste,
ki se jim osušijo usta,
ko ne morejo sprejeti resnice
v svoj drob;
pa tiste, ki visijo na lustru
in rinejo skozi strop.

Odrini od sebe tiste vlažne v mednožju,
ki te obrekujejo pred oltarjem.
Mimogrede še vse pamžaste, špehaste, škilaste,
oksaste, pegaste in kupljene brezjajčneže,
ki mahajo z repi
in skrbijo za svoje tičke.
V imenu ljudstva!

Boj se pa tistih modernističnih ikon,
ki so podvrženi teži svojih interesov.
V imenu tvojega razuma!
Izogibaj se tistih, ki prestavljajo v omarah
zaostanke in sodijo po meri človeka,
vajenega gruntarskih batin in puntov.
Boj se tistih revolverskega potega,
ki težkajo mamila, zlato in tvoje otroke.

O, Bog, koliko ravbarjev in plena,
medtem ko božja luč gori
in človek sodi človeku po meri človeka.
Še bog, da ga imamo, da narava sama sodi
in spravi kakšnega pri obiranju pečenih praset,
odiranju živih ovc in lupljenju ljudi za 400 evrov,
si zamislite za ubogih nekaj sto evrov, s tega sveta.
Hudič je, če pogoltnost postane sredstvo
samoobrambe pred strahom za lastno smrt.

KREACIJA »EX NIHILO«

Zakaj se je luč ustavila v pasti,
da ima noge in spi
za zapahnjenimi vrati
z zavezanimi očmi.

Zakaj so razsuti dnevi in noči
brez učinkov pepela,
brez globinske ostrine videnja plasti,
da živimo na tleh požiga
dva milijona in pet sto tisoč
slovenskih knjig leta 1941?

Mnogo premalo vemo, da bi lahko
tvegali odgovor, kako se je izpridil duh,
da danes zmigujete z rameni
in izzivate, kar ne priznavate.
Polemika podžiga in zažiga še traja.
Bedno ste razkrojili in izpridili čas.
Niti tega ne razumete,
da vam je izgorela duša
in da kopičite pepel na starem pogorišču.

Kvintesenca uma je majhna epruveta strupa,
pred katero bežijo oči v strahu pred svetlikanjem.
Kako grozne so luknje v zavedanju.
Napuh nima občutka za ritem srca.
Svetloba se je spremenila v trdo kuhano jajce.
Nož je našel zatočišče v ustih.
Ulica ima zlomljen gleženj.
Krompirjevi olupki reflektivno razkrivajo
tehnopoetiko lačnega.

Logika je preprosta!
Če nas ne bi bilo,
kdo bi spraševal,
odkod in zakaj smo.
Zakaj torej je nekaj
in ne nič?

Nekaj je lahko dobro ali slabo.
Nič je nič in nihče nič.
Ali slišite kako hrope duh večnosti.
Zakaj se bojite strmeti? Se zazreti
v svoj netematski jaz, kjer meje ni.
Ne sprašujte me o smislu.

Krompir že odganja cime
in zakaj bodo cvetovi beli in ne rdeči.
Morda zato, ker ima gomolj belo barvo v genih.
Krompir niso zakoni brez etosa,
proizvodnja strojev brez duše
pred sodnim stolom brezčutnega razuma.

Kako, da ne najdete izhoda iz življenja
skozi katera druga vrata,
da bi se lahko ponovno vrnili,
zavezani k stvarem,
ki ne bodo presahnile
temveč razpadle.

In zakaj se mrlič nasmehne, ko umre,
ko se rodi, pa joče;
ga je ob rojstvu strah,
se ob smrti veseli dopolnitve življenja?

Tvegate odgovor? Ali ni nezmožnost
samorefleksije nevarna?
Postrezite si v samopostrežni prodajalni etike!
Če se bo ustavil veter,
boste hodili okrog v mokrih oblačilih.

Kako smo učeni in z zlatom razuma obšiti,
pa ne vemo, da nič ne vemo,
da nič ne zmoremo, razen bede
s sidriščem v človeku brez človeka.

Futuristično pogačo iz vaše moke
bo spekel zamorec na soncu,
ki ima možnost gledati prihodnost človeštva
s črnimi očmi, s črnimi očmi.
S titanskim srdom! Znova in znova.


NARAVA VSE POPLAČA

Baške ne maram.
Ostala mi je v slabem spominu.
V kristalno jasnem jutru
sem na dvorišču neke hiše
zagledala sajaste piskre,
iz katerih se je kadila para.

Videla sem,
kako je nek vikendaš
odiral živo ovco.
Kako presunljivo je meketala,
in ko je prišel s slačenjem živali
do konca in se mu je žar
že dodobra razplamtel,
je blejanje in hropenje živali
obmolknilo in utihnilo.

Morje se je lesketalo
v soncu kot zrcalo demonske duše,
zalepljeno na krvave srage.
Ko so odiralcu
popadali noži na tla,
sem zdrsnila kot ledena kocka
s prizorišča in zapustila ta nesrečni kraj.

Svinji se je zaskočila čeljust.
Kasneje sem izvedela,
da mu je rak načel drobovje
in da je z zadnjim bojem
trpel kot žival.

IDEALI

S svojim ožganim krilom,
prilepljenim na Dan mladosti,
je dozorel Ikrajev sen o letenju.

Prislonjena nanje
sem se trgala,
a ko sem se ločevala
od ožganega krila
in plapolala z eno perutjo,
sem zagledala pred seboj piromana,
ki se je spremenil v krokarja
z obilno večerjo pred seboj,
z obloženo mizo pečenih pišk in jagnjetine.

Na mestu, kjer je prej ležala
očetova medalja za hrabrost,
je stala steklenica izbranega
francoskega arhivskega vina
in pregrešno draga ura Patek Philippe.

MEDALJE

Ob bordoški se svetijo medalje
in utripajo kot mehki trebuhi deklet.
Komu pokajo sklepi kot zreli kostanji?
Ples je mera gibanja in ura svetlobe
zbledelih portretov
in blišča, ki iz uhaja iz rok
kot razpršeni obrazi ponaredkov
draguljev skozi ruj
in rdeče rastlinje jeseni
in blaznenje ovijalk,
ki si režejo liste z nevidnimi noži.
Ptice kačjih pastirjev
spuščajo drobtinice v globočino,
kjer ležijo konkubine
in petelinje rože tako dokončno,
neskončne grabežljivke slasti.

DOVRŠENO STANJE

Stopnice rastejo
Na magistrat s trobarvnico
v prestol za sanje
v sobane za sončne zgodbe
Kava brez cigare Enklava
Bledi odsev idej

Tam je prostor za Levitana
ki daje znak
Z zastavico
Na katero tirnico naj odpelje vlak
Kam naj gre kompozicija.

Nazaj v rdeče dvorane!
V nedovršeno stanje sveta
Približevanje in oddaljevanje
Odvečni naj zaspijo na tračnicah
Naj imajo aspirin svobode!
Za cviljenje zavor je še čas
Plodovna voda je odtekla
V banke nosijo otroke
Otroke Otroke

Nastopil je čas
Za gojenje kumar in paprik
Gosenice so na blagem vzponu
Metaformoza joj kako velike živali!
Vrnjeni in vrinjeni
V prejšnje in naslednje
Glej sončni urad!
Stolp, ki pa ni Eifflov.

Koruza fermentira
Pri polnem herbarju solate.
Dovršeno stanje!
Prek pozidanih leh pojdimo v tujino
Po solato v ogon, po češpljeve cmoke
V svet, v svet, v daljni svet.

Hladilniki pokajo
Otroci jokajo preden zaspijo
Bohotni relativizem
nas vodi naprej
v Trubarjevo leto
z dragoceno knjigo premožnih
Narodnost se nagrajuje
na različne načine
To je najbolj gledani teater
Samogeneralka! Samogeneralka!
Kako smo srečni!
Kako smo lahko srečni!
Zares srečni
in neizmerno besni!

KO ŽALOST ZMRAZI

Kakšna žalost je cveteti je grobu mlade države.
Kakšna žalost je, da smo se dvignili do razkošne svobode in strmoglavili v jarem revščine.
Kakšna žalost je, da se resnice ne izražajo prek neodvisnih medijev.
Kakšna žalost je, da ni naša birokracija bolj kultivirana.
Kakšna žalost je, da imamo toliko odpisanih Slovencev.
Kakšna žalost je, da je med nami vse manj izpolnjene zrele ljubezni.
Kakšna žalost je, da je rod postal izrodek, zatisnjen v zadnjico.
Kakšna žalost je, da z usodo otrok igrajo poker.
Kakšna žalost je, da se je potuhnilo brez alibija, kar bi moralo biti transparentno.
Kakšna žalost je, da smo stroškovno zreducirani na militarizem in eltitizem.
Kakšna žalost je, da postajamo narod bankrotiranih duš.
Kakšna žalost je, da pod pokrovom zatohle zaplankanosti rastejo mušnice.
Kakšna žalost je, da vse kar je sladkega zaudarja in kakšno veselje je,
da se krepi, kar je slanega.
Kakšna žalost je, da je od zanosa osamosvojitve ostala samo retorika.
Kakšna žalost je, da je oblast ostala le napihnjen meh brez popka in stika z materjo.

Kako me zmrazi, ko slišim klic »pomagajte« brez klicaja.
Kako me zmrazi, ko hudodelci niso samo izmišljene zgodbe.
Kako me zmrazi, kako sesipajo človeške usode na odpad.
Kako me zmrazi, ko slišim pravljice, da ideologije mrtvih vladajo živim.
Kako me zmrazi, ko iz besed in dejanj zadoni resonančni prostor pekla.
Kako me zmrazi, ko zaslutim, da je glas njihove nedolžnosti izven življenja krivih utihnil.
Kako me zmrazi, ko resnice molčijo, da so si obljubljali osvoboditev z mojim delom
Kako me zmrazi na vratih raja, ki ste jih zaprli za sabo.
Kako me zmrazi, da pridobivate nezaslužni na veljavi.
Kako me zmrazi, ko kokoši kokodakajo na klopotcih in nihče ne sme ovohati, kako so znotraj v lupini gnili in razkrojeni.
Kako me zmrazi ob dejstvu, da je človek postal opičji mutant, ki reproducira svet obrazov, vtisnjenih v potrošniško blago.
Kako me zmrazi, ko vas vidim v monitorju kot glavnega procesorja simbolov za umestitev v organizem množic, ki zlomi razum.
Kako me zmrazi, ko vidim kako idealno se znate preslikati iz podob preteklosti.

NOVA BITKA PRI FRIGIDU

Si zamislite, kaj se lahko zgodi,
če nas zalotijo, da smo,
na bajonetih izrezano sadje iz oči.

Ostati bi morali neodkriti.
V materinskem popku domovine,
da nas ne raztrgajo
in vzamejo primorskega duha iz telesa.

Ne bi nas smeli odkriti
in iztrgati domačih besed izpod jezika.
Ne bi smeli videti teh naših,
drobnih skodranih malčkov,
ne bi smeli videti vinogradov in trgatve,
zavohati sladkega vina v sodih,
ne bi smeli videti, da pobiramo kostanje,
ne bi smeli videti, da mame božajo
malčke po njihovih trebuhih
in jim govorijo slovensko,
ker bi jim ukradli še nasmeške otroške sreče.

Čisto lahko se zgodi, da okupatorji
vstanejo od mrtvih in privrejo
na repih kometov oboroženi z vesolja.

Kvarki iz črnih lukenj in kometi nimajo kaj
iskati pri nas, posrkali bi nas in požrli,
odpihnili bi nas kot prah in nobenih
sledi ne bi zapustili, ko bi se nas polastili.
Tam v vesolju nimajo nobenih vrat,
le skale, ki ubijajo luč.

Mrliški vozovi prevažajo plinske
meglenice s krstami, ki mutirajo
in konji klečijo na kolenih
pred velikim vezirjem teme.

Med planeti žvižgajo kopja
in škatle smrdljivih sardin,
ki so jih zapustili,
ko so pekli meso jarcev,
volov in konjev na žaru
in vikali in krikali,
od koder se je dolgo kadilo in smrdelo.

Vojske čakajo, da od mrtvih vstanejo
vojščaki Theodosiusa,
imenovanega Magnus (Veliki),
ki je 5. in 6. septembra 394. leta gospodovega
v bitki pri Frigidu (Hublju)
premagal proticesarja Evgenija.
In ko zaslišijo veter z vonjem po soncu,
udarijo še barbari, Huni, Alani in Goti.
Burja je nosila puščice nazaj,
zadele so sovražnika, ki jih je izstrelil.

General Stilicho, po materi Vandal,
barbarske krvi, v rimski vojski
na položaju magistra milituma,
ki je po smrti Teodozija
postal skrbnik njegovih sinov Arkadija in Honorija,
slednji kot desetletni fantič
je bil priča krvavemu vrtincu
na bojnem polju pri Frigidu.

Ko zaslišijo veter, ki narašča v vipavsko burjo,
se podajo na dolgo pot in ko jim bomo
z vinom polnili čaše ob svetem Martinu,
se bodo v kozarcih ponovno naselile
naslade strasti po naših planotah,
zadišala bo kri, črni vran že poseda na kozolcu,
Vik in krik! Praded se ziba na gugalniku.
Pes z lastnim jezikom liže gospodarju stare rane.

Potegnila sem meč iz nožnice.
Primorec si je namilil tiča in se obrnil na bok.
Gledal je lepo Planino, čez hribčke Tomaj in priseljevanje.
Sedaj bodo vojščaki pobirali elitne parcele
in srali in scali v kraške vrtače in štirne
na Planini pri Ajdovščini, na Krasu in v Ankaranu.

Diktat nemirnega tujca sladostrastno vodi
strupena zajedavka, brezvezen
in ničemur odgovoren ostrozobi pohlep.
Ha,ha, Primorski so se začele sušiti dojke.
Planinci prodajajo vinograde.
Kaj pa zelene oljke?

Ko koleradarji pridejo živo oranžnorumeni v telo,
se krompir posuši, po pokrovkah z značilnimi rjavimi črtami
na svetli podlagi, bo v Žavljah hušknil plin
in zaslišali boste galop črede Panonske
dvonožnih kopitarjev, ki jo bo vodil sam Radovan Žerjav.
Vzkliknila bo: »Nože v roke!«
in odrezali jim bodo krvoželjno orodje,
sosedom pa slovensko morje.
Štrbunk, Štrbunk, štrbunk in Hubelj bo pomodrel,
Čaven bo ozelenel, Piran pa obnemel.

Teodozijeva vojska, ki je v boj krenila
sredi maja 394. leta gospodovega iz Konstantinopla,
se vrača ojačana na bojnih vozovih iz vesolja.
Pogansko vojsko, številčno šibkejšo od Teodozijeve
(okoli 30 do 40 tisoč vojakov), ki jo je vodil
Evgenius Flavius, sprva kristjan, učitelj retorike,
ki ga je 392. leta gospodovega za (proti)cesarja
oklical vojskovodja in dvorni vsemogočnež Arbogast,
po rodu Frank, germanskega ljudstva olistan hrast,
živeč na območju današnje Francije, je pregnal Arabce.
Karolinška država se je po propadu naselila na Plutonu.
Vodi jo kraljica z zlato vladarsko palico s Saturna.

V Evgenijevi vojski je ta sposobni vojak in vešč politik
poveljeval frankovskim najemniškim četam.
Evgenij je krenil v boj odločen braniti vero očetov
in vrednot, na katerih je počival tisočletni Rim.
Njegova vojska je krenila v spopad iz Mediolana
(Mediolanum, današnji Milano).

Na Pluton je preseljen Kriegsarchiv vseh vojska.
Tam obstajajo tudi arhivski zapisi Draga Svoljšaka
O Teodoziju in bitki pri Frigidu.
Še dobro, da so te stvari zapisali!
Vse zapise so od mrtvih vstali vojščaki prebrali
in zahotelo se jim je vojskovanje.
Hočejo ponoviti bojevanje.
Še veliko strašneje in strastnejše!
Pesnik Klavdij Klavdijan iz Aleksandrije je povedal,
da je »Frigidus barvo vode spremenil
in pred kupi mrličev skoraj zastal,
ko ne bi ga kri deroča pognala«.

Frigidus ali Mrzla reka, ki je od izvira do izliva
Hublja vrisana na Tabuli Peuntingeriani,
barvni karti cestnega omrežja rimskega imperija
iz 3. stoletja gospodovega, je prvo rimsko naselje
na tleh današnje Ajdovščine, ki ji županuje Marjan Poljšak.
V Ajdovščini je bila ustanovljena prva slovenska vlada
5. maja 1945. leta gospodovega, a so socialisti
že nanjo pozabili. Postali so kapitalisti, isti, isti...!
Pierpaolo Cerani, Globo Luciana Kovica,
Lucio Bertuzzi in Walter Persi, vsi novi gospodarji,
zasanjano gledajo Planincem na mizo,
da jim ponudijo Klarnico s piškami in potico.

Ko sta se udarila Teodozij in Evgenij,
je že bilo že utrjeno mesto, imenovano Castra.
Sedaj je Primorska polna človeških oči
ki gledajo kako brnistra po tujih vrtovih rumeno cveti,
a sonce gleda Primorce žalostnih oči.
Malo narobe se v vseh časih ta svet vrti,
ali sem vam ne zdi?
Nekateri znajo presegati meje narodvega telesa,
ko se iz transa zbudijo, jim povečajte količino
kisika, da bodo znali dihati po slovensko.

KROJAČICE, DELAJTE, DELAJTE, REŽITE,REŽITE!

Krojačice naj bodo zaposlene!
Naj delajo delajo
Naj režejo režejo
Škarje v roke!

Režite in izrezujte plave lunce
in krogle za balinarske prvake
Režite in krojite tkanine
izrezujte izrezujte
Vzorce za vrvi
Ujemite glave
Ujemite v škaf prazne besede
pogoltane glasove obljub.

Z ravnine blaga do vešal
naj bingljajo vzorci
na sušilnih vrveh.
Obesite jih.
Za spomin.

Na vrv vse Gorgone
zmajske glave
arhaične meduze
mastodonte
potrete tet in stricev tajkunov
tajkune
tragikomedijante
cirkusante
hudodelce
tatove
lobistično povezane spletkarje
ideološke rokodelce
aplikatorje
reformatorje
libertalce
liberalce
voluntariste
subjektiviste
aktiviste
ekskluziviste
ekvilibriste
čekiste
koruptivce
Goljatovce
preseljence
Faktično vse tiste
ki so bili
in vse tiste
ki so

Ustvarite muzej tkanin
za spomin
z vzorci
z norci

Škarje v roke
režite režite
šivajte štepajte
na vrvi obešajte
oblačila z vzorci tkanin
opičje obraze Jožeta Ciuhe
postavite za vogelne kamne
na obrobo
da vam ne uidejo
da ne presežejo mere vzorca
v razkošnih oblačilih
z vzorci
z norci
okrutni primerki
ki jim v očeh mežika
džungelska zadnjica
in so se našemili
s funkcijami gospodovanja
Na bakelitne oči ne pozabite
izrežite vzorec
na luknjo pripnite ščipalko
da vas ne gledajo
da vas ne motijo

Režite režite
šivajte štepajte
na vrv jih obešajte!
tkanine
z vzorci
z norci


GLAS

Umre samo glasilka,
pojoča duša
ostane v melodiji zvoka,
ki odmeva kakor odjek zvona
ali glas violine,
ko se dvigne skozi ples oblakov
in samotne gmote tišine.
Glas zavibrira vesolje in čas,
pomika se in topi trde stvari,
zbudi vznesenosti
po velikih cestah življenja.
Glas tudi okamni.

Vsi zvoki gredo k velikemu cilju –
oddaljeni se prestavljajo v drugi čas.
S seboj nosijo obljube, ljubezen,
hrepenenja, razočaranja in upe.
Odmevajo glasovi iz skrivnostne školjke,
sonorni glas pevke na koru
in glasovi pračloveka iz votline.
Glas je zvočni odtis volje do moči.

Glas je človeški po besedi in čustvu.
Razvnemajo nas kriki čudenja,
slišati je krike, ki ubijajo
in krike bolečine, ki ojačajo.
Vsak glas je del celote sveta.
Noben glas ne izbira poti
in ne potuje sam.
S seboj nosi dragocenosti duš.
Ta od mitologij začarani
legendarni junak in čudak
nosi v sebi razvejane razsvetlitve,
vasezazrtost Emily Dickinson
in Elitovo preroško odtujenost.
Glas ponuja užitke Symphonie phantastique,
barvitost pojočih inštrumentov iz duše,
Berliozovo strastno ljubezen do igralke Harriet.

Slišim glas šumeče reke, ki jo jezdi večnost
in glas modrecev iz davnine.
Na koncu niti ne vemo,
ali je bil to glas ali čas izročanja.
Veščina za oživljanje in razumevanje
srečanja z glasom Sumercev
med Evfratom in Tigrisom.
Zaznamek najvišjega v glasu.
Glas mezopotamskega epa Enuma Elis
ali glas Gilgameša ali glas upornika,
glas razčlovečenja,
glas razbolele človečnosti.
Izkričani glas zoper odrinjenost in trpljenje,
prežeti glas s pojmi kolektivne zavesti,
glas pravičnosti iz etičnih temeljev božjega.
Glas soglasja in poravnave moralnih dolgov.

O glas, ki ga duša nareže in glasilka razdeli.
Iznajdba, ki uničuje globino tišine.
Glas, ki votlo doni in odmeva kot sila moči.
Glas, ki vznemirja in vzvalovi gladino mirovanja
in zgane v človeku srce.
Za glas imamo glasilke že ko smo rojeni.
Za molk globino humusa.

Glas se oddalji od življenja.
Od duše nikoli.
Hrup je tleča kuga sveta.
Glas je skica duše, ki se hoče izreči.
Ogrlica iz not in črk postane glas.
Bižuterija okoli vratu na golem telesu.
Točka leska ali packa na glasilki.
Glasu se svetijo sveče v očeh.
Opazujem to dejstvo svoje gluhote.
Še svojega glasu več ne spoznam.

KJE SMO, ČE NISMO V SEBI?

Telo je pivnik,
ki posrka v pljuča vso meglo
in popije vse blato,
ki ga prinašamo na čevljih
čez predpražnik.

Čez vrata vstopajo grafiti
na statvah krivic.
V pletežu straniščnih misli
se pretvarjajo v prah.
Praha je vse več.
Stranišča so svetišča idej.

Čez prag udirajo hrupni zvoki.
Bolj norijo znotraj kod odzunaj.
Jetniki cest se spreminjajo
v gospodarje kaosa.
Izprseni, stisnjenih čeljusti
molčimo, ko govorimo.
Smo pergamentna folija,
iz katere je odtekla vsa kri.

Kot vlečeno tesno se raztegujejo
tekači po dolgih hodnikih,
v katere se absorbirajo
izpljunki bronhijev.

Spreminjamo se v dovršene krogle,
a balinanje je izgubilo vsak smisel,
ker vsi smo na tleh.
Žalostna telesa tankov so izstopila iz sanj.
Železo joče v človeku, ki ne more
več obvladati zmotljive roke.

Zaupanje trhlemu mostu odnašajo vode.
Upanje je ceneno prepričanje,
da postajamo človeški.
Absolutno realen je le računalniškisvet mrtvih.
Večina razumevanja živih zahteva lastni program.
Izgubljeni brez imena in ceste blodimo
brez občutka vezanosti nase,
z odgoditvijo prisotnosti v odsotnosti.
Kje smo, če nismo v sebi?

ORWELLOVA OCEANIJA

O čem sanjajo palčki kralji v novodobnih palačah?
Da bi ohranili hlapčevski nauk, to lepo narodovo
čednost pod praporom demokracije in svobodoljubja.
Kakšen duhovni zmazek ste si izmislili, vi naprednjaki,
politični filozofi, konstruktorji zgodovinske relevance,
gojitelji univerzalnega humanizma po meri vaših koristi.
Ej, vi sinovi revnih kmetov z zakotji Gorjancev,
vse ideologije in teorije si pripnite na gumbnico,
na fazon vašega preoblečenega suknjiča.
Ves ideološki besednjak stoletja si vi malomeščanski
vagabundi, karieristi in sprenevedavi zlaganci
razstavite na boljšem sejmu razuma.
Ljudstvo potrebuje fikcije in rafale besed v čisti krožnici
na tristošestdeset stopinj, jezika strojnično regljanje,
ki se v snopu zariva v tlak in vanje.
Koliko vasi in mest boste še obnoreli, eh, vi
z jedrom visoke človekove vesti, kirurgi za socialne bolečine,
ki ste si leta 1766 s Floro Laponico in Systemom Naturale
pa z Genero Plantarum prvič nadeli vzdevek »homo sapisensa«
in se uvrstili, antropološko seveda, v rod in vrsto
gospodujoče živali, zmožni upravljati vodo in ogenj,
intelekt brez prave modrosti.
Ej, vi konji s presenetljivim rezgetanjem,
z opasanimi zaboji streliva,
s pentljami okrašenimi noži med zobmi.
Ej, vi sinovi in hčere kmečkih puntarjev,
otroci preporodnih gibanj, ki ste dozoreli v elite,
neprimerljivi z vsemi mejniki preteklosti,
zavestno vrojeni v današnje dogodke,
baročno ustvarjeni za blef in laganje,
pohlep in hedonistične strasti,
s kosom sira, belega kruha in rezili med zobmi.
Ugriznila sem se v jezik, ker vem,
da težko požirate te besede,
kot bi rak prodiral skozi železne
okenske križe v vaše ječe duha.
Ej, vi tam spodaj ste kot Švejk na Karlovem mostu
v Pragi, ki se trudi, da bi razumel sistem,
a njegova domišljija se giblje s potrebo po preživetju.
Oh, kako zvita življenjska preproščina je »preživeti!«
Franz Kafka vas gleda iz Figovca in Starega tišlerja.
Preklemansko kakšno politično zborovanje neki si je izmislil
ta sodobni übermensch, ki samo še proizvaja mehanizme,
zaradi katerih še Orwellova Oceanija ne bo preživela!
Opazujte ta silni propagandni stroj, ki vas vzgaja za življenje
in mišljenje, spremljajo vas nadzorne kamere
in ultimativno nadzorno sodstvo!
Spremljajte mašinerijo množičnih medijev,
osvojite Novorek, izločite vsako besedo dvoma,
upora, nasprotovanja, bodite podložni!
Iz zgodovine se naučite, v čem ste drugačni,
igrajte igre na srečo, morda boste dosegli status tajkuna!
Živite v več absolutnih sistemih ene same resnice, da je vse laž.
Secirajo vas in vi secirate njih. Televizija mora preživeti!
Joj, kako prefinjeni načini pranja možganov in priigravanja.
Bodimo strpni in odigrajmo dramo do konca!

KAPSULA

Ta pesem je kapsula.
Sveti sedež ponosa.
Volja matematične večine celic.
Zasidranost genetske snovi.
Prebujena silhueta meča.
Mesto upora z luninim sijem.

Meja noči, dostopna volji dneva.
Preveč mehkobe za ubogljivost.
Premalo za odpenjanje gumbov.
Preveč za klečeplazenje.
Štetje časa, tik – tak.
Vrenje čistega vina.
Omot samote
s kačjo slino gadov strasti.
Grozljiva pesem.
Kruljenje.
Balon, ki pošastno poka.
Eksplozija krvi.

Rast, prepletanje in usihanje.
Zakon težnosti. Zakon padanja.
Zakon vstajenja.
Zgodovina elit in marmornatih ljudi.
Pokončni svet visokih krizantem.
Notranja smer gibanja univerzuma zeleni
v kompoziciji svobode z listi.
Heraldika časti.
Kletna čakalnica
z nekaj visokimi nadstropji.
Kapsulo ščegetajo krila.


KARIERIZEM PO MERI POTREB

Ne stepajte več svoje črne
stare prašne vreče
pred mojim obličjem.
Ne iščite nepopolnosti v drugem,
ki pripadajo vam,
da bi vam osvetljevale obraz
z zloveščim nasmehom
bedastih občutkov.
Odnehajte! Zazrite se v vrečo,
iz katere ste potegnjeni
in ste se zavihteli
na praporu drugačne barve!

Koliko sebičnosti se vozi z vami
v udobni aristokratski kočiji vaše mladosti.
Vsa resničnost je v škripajočih
in razmajanih kolesih vaše samohvale.
Gmote strastne popolnosti
in vzvišenosti vam napihujejo pljuča.
Jemljete mi zrak!

Nekateri so umrli s krasto
fašističnega cofa na zadnjici,
posušenim črnim izcedkom
in se ovili v belo rjuho.

Nekateri otroci se še danes gredo
skrivalnice svoje ničemurnosti v visoki travi,
iz katere molijo palčje krone in bodala,
s katerimi se igrajo igrice stoletja.

Detajli človeških zadreg in čas družbenih satir!
Nemir samopotrjevanja (in samopreverjanja).
Žito na sosednji njivi spreminjate v pleve.
Bog vam odpusti trenutke brezzgodovinskosti,
vse vaše ideološke delitve, ki so vključene
v proces učlovečenja, ne glede na poglede,
na katerih razpadajo človeške oči
na zožena zgodovinska naziranja,
ki so prižnica za širjenje vaših bolnih idej.

Za vas ni pomembna zgodovina
križev pot in trpljenje drugih,
za vas je pomembna ciljna naravnanost,
ki vam zagotavlja kariero in videz.
Pod vsako zastavo, pod vsako zastavo!
Na prizorišču ste tisti, ki lahko ukalupite
simbole časa po lastni meri in priredbi.

V SEBI NOSIMO TUJE TELO

Svet na stežaj odpre
vsakemu vrata v samoto,
med štiri stene,
ki se ožijo,
dokler mu ne sprešajo srca
med beton in staro železje.

Zunaj so šakali, volkovi in tigri,
ki rinejo v svobodo tvoje samote.
Vesoljni pok jim gori v očeh.
Čakajo te v domu tvojega telesa in pred vrati.
So zrcalo davnine brez dna.

Odidejo naj, preden vstopijo vame.
Hvaležno se sprejemam,
ko se bodo poslovili od živalske družine.
Vidim jih kot prikazen, ki se kot polip
ovija duše in ta prekleta pošast
rine vame tudi odzunaj,
kot raztrgana krpa placente,
ki se hoče držati horizonta sveta
in mi obeta visoki sij ročaja na vratih
maternice, ko bo vstopila v telo
in praznovala z novim imenom.

Krmila bi me rada z oblikovalsko
energijo dlakave kože, ki poležava
z nesmrtnim nasmehom navdušenja
pred vrati, praznih in zlizanih besed.

Ko se bo intelekt brez modrosti sušil
v dednem materialu plazme
kot ideološki tik – tak zarodka,
bo vse močnejša podoba prikazni,
ki spodjeda dušo, da mora misliti
mehanično obrezstanjenost duha
v svojem živalskem telesu.

Nobenega ugovora ne trpi,
ker ji je človek ponudil svoje telo.
Kot štorklja ima dolg kljun.
Doseže in pokljuva vsak brst,
ki teži k cvetenju čiste esence bistva.

LUXURIA

Kam je poniknila
svetovnotvorna božja pravičnost,
da je na svetu toliko žejnih in lačnih,
da je na svetu toliko krivic,
se je morda v zasmrtju raztelesila
ob velikem božjem imperiju svetosti?

Morda je to neumna trditev,
vendar vidim to razgaljeno žensko telo,
vse toplo od greha.
Potipajte njene razkrečene ude,
ki se vas hočejo okleniti,
dotaknite se njenih žejnih ustnic,
ki vam hočejo piti kri.

Poglejte s kakšnim naporom
ji uglašujejo noge
in kako spodbujajo njeno pohoto.
Koliko denarja so zložili vanjo,
v njeno vlažno votlino
in kako kljuvajo njeno mesnato telo.
Tiger je položil šape na njene prsi
in zasadil ostre zobe vanjo,
samogibno z nekaj centimetri premera v globino.

Tako je, kot bila bi del vašega telesa
in da uživa z mojimi boki.
Kaj pa če se počutim neranljivo,
kaj če tudi jaz nosim v sebi kanibalske strasti
za bleščečimi zobmi in olepšanim obrazom?

Zakaj vam to pripovedujem,
se morda bojim odprtih vrat ječe
njene vlažne votline.
Kaj, če samo govorim z njenimi znamenji
na čelu in bi se tudi jaz rada kopala v njeni sopari,
tam spodaj in se dotaknila zlatih žetonov
za igro, v kateri uživajo mrtvi psi,
ki brozgajo po blatnem močvirju v pragozd
po sledeh bolnega tigra.
Končajmo s sramotitvijo stvari
in pojdimo spati nezadoščeni
z zastrtim jokom živali v človeških strasteh.

FRAGMENT ZUNAJ ČASA

Dedova ura na steni praznuje sto let.
Kolorit njegove podobe je že nekoliko zbledel.
Barve odtekajo neslišno, tiho, tiho.
Pretopli so še spomini nanj za moje srce,
ki bije počasneje od utripanja časa.
Dnevi zarisujejo vzgibe in meje,
ki se zarivajo v popolno brezstrastje,
v notranjost netelesnega sveta
kot pnevmatična mistika duše
in blodijo po robovih mladostnih sanj.
Brez oči so, s poškodovanim odsevom,
popolnoma nepomembni za velika
pričakovanja onkraj zavesti časa,
izgubljeni sredi oceana človeškega prebivanja.

Čez korenine padam v čas dobrodošla v drevesu,
kjer vsako leto spomladi zacvetijo sanje
in nabreknejo svoje trebuhe za novo rojstvo cvetov.
Prezračijo si pljuča in prevetrijo svoj um,
vključene v  zunajčasovne načrte.
Misli shodijo v stajici razuma.
Oprimem se repa kometa
In drvim skozi prometna vozlišča brezčasja
po poteh, ki jih začrtuje brezumje ure.
Nedotaknjena se jim pustim sneti
z bronastega nastavka njenega kazalca.

V meni se trga razčlovečenost.
Podeljeni so mi novi čuti za gledanje v prazno.
In ko sem polna do roba sveta,
se ogledalo podobe razleti.
Ura odbije  in zven gonga postavi mejnik
preteklosti in prihodnosti.
Naučimo se jo vedno bolj poslušati,
kajti ura je edina verodostojna resnica.
Je neumrljiva titanska vladarica,
zunajčasovna iznajdba, podrejena brezčasju.
Ne pozna ne praznikov in ne počitka.

ŽUŽANJE

Zmeraj bolj potrošni smo
v zmešnjavi ponudbe krame,
ki povzroča le bežno zabavo
nakupa in polnjenja kant.

Žužamo po nakupovalnih centrih
kot čebele na zrelem sadju.
Ne vemo več kaj rabimo
in kaj ne rabimo.
Stvari vlečemo v svoje kletke
in polnimo hladilnike.
Naročamo pice po telefonu,
Otroci jedo za malico hamburgerje.
Uživamo težko prebavljivi čips.
Dušo si umivamo s Palmolivami.
Mastne klobase tlačimo pod kožo,
Na kožo pa zlato in rubine.
Znotraj onesnaženo telo si mažemo
z nesramno dragimi kremami.
Za biti človeški, nam ni veliko mar.
Žeja po posesti prihaja že v delirij.
Vse damo, samo da bi imeli čim več.

Prav neverjetno za kakšnimi zapahi
duše se odvija scenarij nakupovanja
in kolikšen del sebe smo pripravljeni
prodati, da bi se merili s sosedi,
kdo je boljši, uspešnejši in premožnejši.
Pa ne tekmujemo, kdo bo imel slastnejši
poročni kolač in boljše vzgojene otroke.
Kdo ima dražji avtomobil je pomembno.
Zadolženi hlinijo bogataše,
nespametni hlinijo pametne,
votli hlinijo ničemurnike.

Ko je luna polna, si pacienti
izmišljajo osupljive nakupe z do vrha
naloženimi nakupovalnimi vozički
in dirjajo iz ene blagovnice v drugo,
kjer so akcije in kupujejo vsevprek.
To je zares zapletena družba.
Diagnoza se imenuje:
bolno potrošništvo izvotljene osebnosti.

NA MESTNEM OBROBJU
(Balada o drevesih)

Gozd na obrobju mesta je shodil
in s svojim čevljem odrinil kup cementa
in opeke, ki se hoče na železnih drogovih
vzpeti nad njegovimi krošnjami
in koreninami, ga steptati in zadušiti.
Pred njim so zvonili telefoni, načrtovali so
kako ga bodo posekali in razžagali.

Gozd se je uprl, shodil in zapretil!

Delavci so sedeli zamišljeni na velikih
dostavnih zabojih gradbenega materiala,
pili pivo in nervozno žvečili z zobmi
svoje sendviče in nerazumljivo momljali.
Zvečerilo se je in gozd je še zadnjič
zaloputnil zelena vrata človeku v obraz.

Naslednje jutro so pripeljali velike žage
in drevesa so padala. Ljudje in veter so
se poslavljali od mogočnih dreves,
kakor kadar umirjajo ljudje.
Mimo so drveli avtomobili, tovornjaki in mopedi.
Po semaforju je začelo deževati.
Bil je videti ganjen, kakor da je izgubil prijatelje.
Na žičnati telefonski vrvi so sedele črne ptice.
Na parkiriščih so samevali parkirani avtomobili.
Korenine gozda so držale posekane veje, debla
in blatne luže z blatnimi ljudmi v svojem naročju.

Naveličani dezerterji zelenga planeta so držali
v rokah sekire, cigarete in prašne aktovke,
se naprezali in zaklinjali koliko bodo zaslužili
s posekanimi drevesi in zidavo vile,
ki jo je z veliko vnemo naročila neka bujno
razčesana dama s kamnito sfingo v duši.
Še prej obokam gozd z nepropustno snovjo
in si ga shranim v spomin  kot svojega rajnega.

ANGEL OSAMOSVOJITVE

Poglejte angela osamosvojitve,
kako žalosten lebdi z ožganimi krili,
ves rumen je od razlitega žolča
in skrčen od bolečine.

V pahljači vrtnic mu visijo uveli listi
nad površino stoječih voda.
Še dež jim ne more več osvežiti lic
in jim dati nekdanjo svežino,
ki so jo imeli v letu 1991 rojeni otroci.

Sen angela z odvrženim ogorkom stoji
na pozlačenem hodniku strmeč
in z odprtimi ušesi posluša izrek
sodbe naroda: »Nisem te sanjal take!«
Le zakaj si odložila ljudstvu
gorečo rdečo zarjo, ki sežiga angelu krila?

PALIMPSEST

Živimo na ploskvi vseenosti.
Nahajamo se v velikem gledališču,
na hrbtu črvojedine gostije.
Spopadamo se z neosebno splošnostjo,
iluzionarstvom, da smo avtentično pristni
v ponovljivcih, ki popolnoma ne razumejo,
da je odmerjeno po meri posestniške lakote
in izkoriščevalske brezobzirnosti nečloveško.

Nimamo načina, da bi to blazno lakoto
zmleli in vrnili ljudem izgubljeno vero
v trdnost stvari, v človeško dostojne okvire.
Kje je ostal ponošen slovenski klobuk,
kje so ostale pastirske palice,
ki so s svetlobo rezale zrak?
Z zapletenimi rodovnimi prečiščevanji,
strmeči v negibno in nesprejemljivo
stojimo na okopih obrambe postojank,
kjer se odslikava stanje stvari,
se odkašljavajo ljudje in si grizejo jezik.

Antinoministični ali – ali nas bo ugonobil.
Obdobje panideologizacije poka in se levi.
Zdrobili smo zrcala starih podob
in se spoznavamo v staro/novih odsevih
sredi ponovljivega slovenstva.
Lebdimo visoko nad oblaki
in ponoči hodimo goli okrog, tipaje,
zaviti v bele rjuhe,
čakaje na vstajenje Nazarenčana,
da bi se dvignil od tal in odtegnil zverem
ta košček milega sveta.

Prehojene so poti brez smisla nedoraslih
proti krvavim, gnilim in cunjastim ciljem
nastopaštva, nasilja in zla.
Pod beležem kože gomazi lubadar,
kako očistiti to domovinsko drevo?
Ta očetnjava naj postane vsaj bolj mila,
materinska, z več domotožja do njenih otrok.
Uravnotežijo naj se možnosti preživetja,
tehtnica pravice naj se nagne na pravo stran.

MORJE

Tudi morje zna svoji materni jezik,
buči in s svojo govorico pripoveduje,
da se ne more zleviti iz križemnika,
ki je bilo dano človeku ob rojstvu.
Tako težko mu postaja to breme,
to počrnelo platneno pregrinjalo.
Na njem stoje gore s hrbtom proti svetlobi
In sence padajo na morsko gladino.

Ljudje moji dragi,
pustite morje bučati
in peti z melodijami vetrov,
pustite ga govoriti v vodnem jeziku,
naj iz globin svojega spoznanja
v zenit izpoje bolečinsko opoldansko pesem.

Tako nedeljivo je morje s preteklostjo,
da se ga še oprijemajo ostre čeri.
Ribe so zasenčile letala in tehnično popolnost
In fevde nepremagljive birokracije.
Le kdo bi mogel morje razdeliti,
to je zame, to je zate.
Kdo bi zmogel ločevati kapljice,
ki se zaljubljeno oklepajo obale?

Nihče, prav nihče
ne more poveljevati morju,
da bi se ustavile kaplje pri meni ali tebi
na zbirnem mestu, kjer stoji točka ločitve.
Se še spominjate njegove zmedenosti,
ko so tujci vanj potopili Rexa?

Del morja sem tudi jaz,
saj me je sprejelo med svoje valove.
Mojega telesa ne morete razkosati
In ločevati po delih.
Sedim na obrežju in se smejim
zlatemu čudežu, ki sprejema sonce k zatonu
in ga vsako jutro vrača človeštvu takšnega,
kakršnega ga je zvečer sprejelo vase.
Oblaki jadrajo in nad njimi sije mesečina,
ki jim bo dodala nove pomene poti.
Noč in jutro se sprehajata po morski gladini
brez meja in mu posvečata ves svoj čas.

Ko stopim na obalo,
me pozdravljajo valovi v brunih ovacijah.
Koliko ugaslih oči je že morje sprejelo vase
in koliko sporočil mu je bilo že namenjeno
in koliko odgovorov je že odhrumelo na obrežje.
Koliko morske trave valovi v koralnih grebenih
in prepeva v sozvočju vodnih tokov.

Kako majhna barčica sem
in volja v njej le mala kresnička
v primeru z brezmejnim oceanom
in njegovo močjo, ko si zatiska nos
pred ostrim vonjem avtomobilov
in si zatiska oči pred malim človekom,
ki se vozi mimo in spušča oblake strupenih
snovi v ozračje in jih odlaga na brazde valov.
In ti majhni ljudje bi radi merili milje morskim
površinam in jim zasadili ostre škarje v telo.
Kakšna drzno dejanje malih človečkov!

Ko z razgretim telesom pričakujem val,
slišim ponovno oživljanje starih razprav.
Sama brezuspešna jemanja in prisvajanja.
Bolj kot se morje obali odmika, bližje ji je.
Ko mi senca lune sveti v obraz,
sprejemam njegovo darežljivost sprejemanja
in dajanja, ko me s svojimi vztrajnimi dotiki
jemlje vase in speni modrino neba
v zgoščeni povzetek noči.

Prihaja poletje in moje telo se uleže
na vodno posteljo in sanja o peščenih gradovih,
hišah, vrtovih in o ljubimcih po morski podobi.
Morje mi spere s telesa vso sol.
In glej, jaz se mu ne morem niti opravičiti
za vse potopljene ladje na dnu
in za vse tiste kupčije in barantanja,
ki niso po meri njegove enotnosti.
Čakam, da bo človek naredil svoj salto mortale
v morje in se spremenil v ribo,
ki prisega na razum narave.

PLOVBA

Srečala sem nekega
komaj rojenega starca.
Strah ga je bilo,
pa sem mu rekla,
da je strah votla samota,
ki pride od tam.

Prezgodaj, prezgodaj je še,
da bi mislil, da se je ustavil
leseni čolnič, da stiskal bi zobe,
se tresel in drgetal,
podrsaval mlad s koraki
betežnega starca.
Neskončnost deluje od zunaj
in ostri času čekane,
da grize in se zažira v življenje.

Veter te ni še premaknil z mesta,
kjer vse se usodno začenja.
Točka, ki vzame, ni ostro zarisana,
je drugačna od tiste, ki te je skozi
razsvetljeno okno vrgla v svet.

V pristanu si še, v plenicah začetka.
Da bi se odrešil brodoloma,
moraš vsaki dan znova dobro začeti,
krotiti morje. Jambor je tvoj branik.

Imaš moči, da presežeš svoje telo,
da presežeš svoj strah.
Ko zapluješ, si na preizkušnji
koliko zdržiš in če se te lahko
srepe oči dotaknejo, ko gledaš vanje.
Ne veš kako boš ravnal
s svojimi rokami, srcem in vestjo.

Lahko plešeš, hodiš ali stojiš na mestu.
Tvoj oblikovalni način vzgibnosti bo odločal,
kam bo odplul tvoj zasidrani čoln,
s privezom na tvoje ime.
Lahko izstopiš in peš premeriš milje
do ekvatorja. Slutim pogum v tvojem
telesu, ki te bo napotil na pot.
Ko te zazebe poglej veselju v obraz.
Odsev sonca na vodi se ziba zate.


ODPLUL SI PO REKI STIKS

(Padlemu prijatelju V.R.)

V ustih si mi pustil pesek puščave,
ki hoče posuti stara pota in sledi.
Za trenutek si izstopil iz časa
in razpletaš svoje korenine
do izvira, kjer se je vse začelo.
Vzeli so ti tisto, kar si že ves čas vedel,
da ni tvoje in da je tvoja plazma njihova.

Nihalo se je ustavilo nad tvojim imenom.
Pravili so ti, da imaš obleko kot kameleon,
ki v jeklenih nevihtah spreminja barve,
da si neviden in nepremagljiv.
Postavili so te za živi ščit pred napravo,
nasproti tebe so prižgali plutonični ogenj
in odplul si po reki Stiks v pokrajino smrti.

Tvoje ime je izgubilo življenje.
Spomini upogibajo kot samotni veter.
Zunaj se je razcvetel rožni grm.
Ti si se dvignil in se sprehajaš po hodnikih.
Tehnika je odločila, da škrge dihajo nebesno morje.

Nisi sporočil, da se ti je ustavil dih
in da si me vzel en del s sabo na pot,
da ti ne bo dolgčas. Vem, da rad kramljaš.
Z ledenim potnim listom si prestopil mejo
in trgaš svoje vezi z zemeljske oseke
v brezkončno plimovanje.
Za sabo vlečeš vrv življenja.
Polno molčečih glasov si zapustil
na konici jezika, ki sprašujejo: Zakaj?

Nekje je zapisano tvoje ime:  V.R. je padel,
ubila ga je granata na Mojmilu pri Olovu 1993.leta.
Po 16 letih sem izvedela,
da se ti je mladost ustavila ob krvavečem truplu.
Tovrstne drobnarije te ne zanimajo več.
Nobenih sporočil ni z velike poti.
Vse breje v kar si verjel, je bilo jalovo.
Žal mi je, da se nisem mogla posloviti.

Veliko tujih glasov si slišal, ki so ti ukazovali
in najavljali veliko bratstvo bivanja.
Bil si jeklene volje, zvest rokodelstvu posla,
žepna izdaja vojaških veščin v glavi.
Nihče ti ni razložil sveta, da sta življenje
in prijateljstvo pomembnejša.
Bil si samouničujoči vojščak iz vojnih knjig.
Preigravali so te v raznovrstnih mutacijah,
dokler nisi postal struktura vojaka.
S krvjo si napolnil hraneče turbine časa.
Žal mi je zate! Ni te več. Odšel si v kozmični kraj.
Tam ni vojska, le gluha tišina in večni mir.


ZNAČAJ

Lahko strgajo človeka
kot kos papirja,
ves njegov značaj lahko pohodijo
in ga strejo kot oreh,
a njegov presežek je nedotakljiv.
Četudi zrušijo vse človeške
obmejne utrdbe in pokončajo
vse stražarje in človeka izročijo
svoji podrejeni logiki nasilja,
mu poskušajo zavladati
in ga pahnejo v brezkončno igro
bolečine in trpljenja,
se ga polastijo in naredijo
za nacionalnega idiota,
mu pijejo kri in mu vsiljujejo
svoj vzorec normirane zavesti,
ga preplavijo s svojimi zli nameni
in skušajo dokazati,
da so oni njegov gospodar,
ga raztelesijo in odnesejo
duhovno razkosanega
v svoj geto enoumja,
mu dneve in noči izpirajo glavo,
brišejo iz spomina stare zapise,
nikoli ne dokončajo svojega dela.
Tam kjer bo kdo odvzemal,
bo vzniklo novo, pognal bo še
močnejši poganjek,
gibanje in rast po človeški višini.
Zaplenjeno lahko uničijo,
a značaja nikoli.

OKENSKI ODSEVI

Prelistavam ulice kot liste knjige
in nobenega okna
ne morem  do konca prebrati.
Za zavesami živijo usode.
Eni so na začetku,
drugi na koncu.
Nikomur ne moreš prodreti
skozi živo tkivo,
le odsevi nedotakljivosti
zapolnijo življenju čas.

Skozi bele organdi zavese
seva praznina,
ujetost v pajčevino časa.
Okna zakrite odprtosti
neprozorne snovi.

Prostor s turkiznim kavčem,
žamet z ostanki kože,
rustikalno okolje,
nedognano ljubosumje
in fiziologija vsakdanjih čustev.

Pretakanje noči skozi vene dneva.
S kozarci nazdravljajo,
roke se poslavljajo.
Bivakiranje staršev in otrok.
Fiktivni svetovi sreče
s kotički, namenjenimi za počitek.
Predali za dobre in slabe,
za bogate in revne,
za uspešne in neuspešne.
Čas in prostor brez pojasnil
in opredeljevanja razlik.
Vzorci termitov tvorijo svet.

Ledene sobane z zakurjenimi pečmi
in pomanjkanjem hrepenenja,
premalo za liriko,
za molk poeta preveč.

Telesni gibi, hrup pomivalnih strojev,
akustični kontrapunkt.
Sheme, ki utesnjujejo um
z najpogostejšima besedama:
rabiti in porabiti.
Shojene in umite stopnice.
Vzorec sveta, ki išče pot
in si izmiva znoj.
Skrbimo za hrano in pijačo,
politiko in teme,
o katerih je potrebno razpravljati.
Radovednost – mediokritetno
merilo za odkrivanje sveta.

VPRAŠANJA

Kje je tvoja domovina?
Kdo bi le vedel kje je.
Morda je zapuščena ladja,
ki jo vetrovi porivajo v pristan druge dežele.
Morda je tam, kjer ji vladata gluhota in molk.
Nihče ne sliši klicev mornarjev, ki se utapljajo
v viharnem morju, tonejo z neuslišanim glasom
in zaman dajejo lučkam v daljavi znamenja za pomoč.
Tako nagnjen je naklon ladje
in človek ne ve zakaj drsijo vse stvari,
zardi teže sužnjev ali guganja klovnov.

Prostor moje dežele je neskončno daleč.
Ne spoznam ga več, saj nimam s kom
deliti luči in poslušati ptic.
Telo še nima razvitega sluha.
Roke ji tipajo v temi.
Noge tavajo po palubi
in tleskajo po razmočenih tleh
kakor bi hotele streti vse črve v gnilem lesu.

Morda pa je moja dežela v ječi tiranov.
Morda je v gadjem gnezdu,
iz katerega se ne more izviti njeno drevo.
Morda tam, kjer nekdo posipa sol na rano.
Morda pa se ladja utaplja v zagonu valov.
Ne vem kje ima vzglavje in kje je zapustila
svoj sen. Dom je poln slepcev in naglušnih,
ulice so polne razora, v katerega mečejo plevel.
Nekdo je dal lopato pod pazduho in odšel.

Kdo je še buden ob tej temni nočni uri
in kdo se postavlja pred ljudi in jim spreminja
življenje, kdo razglaša svoj napuh za praporom zmag?
Kakor pesek sončne ure mi uhaja čas izpod rok,
vse stare ljubezni uhajajo iz spomina in odnašajo sanje.


POKAJO JIM GATE

Mogočno nebo večeri
in dan ugaša.
Zadevam se ob vogale teme.
Voham svobodne zveri,
ki tihotapijo v torbi
svoj razsenečni obraz
in širijo vonj
po podganjem kožuhu.

Nekateri okostnjaki
imajo izdatno telo
in stegujejo dolge roke,
prepričani, da v neomejeni svobodi
lahko kot bojne ladje križarijo
in njihovi torzi orjejo polnih bokov
in lomastijo po shujšanih ljudeh.

Ne vedo, da raste hrast
za toporišče roki pravice.
Prišel bo dan, ki jim ne bo
več prizanašal,
žarometi bodo uprti vanje,
ko bodo strojene krivice
lazile iz njihovih farizejskih dlani.

Ko se ljudje iz transa zbudijo,
bo pognal prvi brest piščalke
pastirjem. Slišim pastoralo,
ki jo vidi in sliši moje časovno oko
- ob zdravljici še himno pravice:
Le vkup, le v kup uboga gmajna…

Starodavni rimski imperij se je
ubadal s plemeni, Evropa z narodi,
naše ljudstvo s poštenjaki in tatovi.
Teodozij je sprejel Vizigonte
in Rim je propadel. Mi tuje navade.
Amerika je prevzela vlogo
Rimske nadvlade. Žandar bevska
o človekovih pravicah, ki jih sam krši.

Neko nerazumno motovilo kolovrati
po naši deželi, vse več je tegob.
Vsi smo začasno tu, a zgodbe
so različne. Ene so trpeče,
druge krive rasti in izmeček.
Pobiramo razbito steklo zgodovinskih
izkušenj, iz katerih se nismo nič naučili.
Smo kokošja in snobovska farma velikega brata.
Le zakaj se je modrim tako izsušil razum?
Enim pokajo gate, drugim pretegnjene
žile na kosteh. Preoblačimo se po vremenu.

ZELENA BRATOVŠČINA

Vse se začne z zavedanjem
in častno salvo prihajajočemu letnemu času.
S tvegano igro, v katero smo vrženi.
Skrivamo se vase in kar naprej prikrivamo
stanje izginotja, vadimo brezciljno spuščanje
v izmišljene zelene oaze, kjer žuborijo
podzemne vode, ne da bi opazili lastno žejo
in nos pod nohti, ki grebejo freske kultov
izgubljenih in zapravljenih priložnosti.

Stojimo nepremično med zeleno bratovščino,
priučimo se vonja rdeče hortenzije
s kronično dolgim cvetenjem kobulov,
zakoličeni v labirintu oznak na tabli kažipota,
kjer stoji dolga vrsta biljeterjev, pobira vstopnino
in se ravnodušno smehlja, ko odriva zelence v geto.

Drevje se je razraslo in gozd je vodno zelen.
Iluzionistka tava po njem in išče najlepše drevo,
a poti ji določajo meje in daljave moralne izbire.
Komaj čakajo, da se odloči in odide po poti naprej,
da jo utemeljijo in ji izmerijo tavanje, smeri,
luske, da si ogledajo rane in vsak njen pomemben korak.

S svojimi apologetikami, priščipnjeni v pasu kot ose,
brenčijo, letajo in pikajo, obletavajo telo,
merijo kosmate repe voluharjev, prisluškujejo po zajčje
in s parkeljci grebejo, sikajo in lovijo metulje s cvetov.

Ona pa grize jabolko kot aluzijo na izgubljeni raj.
Vsi jo lahko okusijo, v vsaki besedi in grižljaju.
Lahko jo izrabijo tudi kot deflorirano češpljo
in se nasitijo z njenimi darovi in sokovi.
Čeprav se jim zdi na prvi pogled nesituacijsko,
vendar je vse mogoče. Hvala Bogu, da je njen
privilegij, da odkriva, izpostavlja in riše premice
ravnih poti, da gozd osvetli in eksponira,
postavi drevje na ogled, razstavi strukturo.

Mnogi bi preplezali Velebit in Triglav,
da bi splezali vanjo, v to rosno zeleno dolino,
s preobiljem dokazovanja moči.

Prepričanje ni zmotno, da prekleli bi vsako opeko
v stenah hiš, ki ne bi mogle postati njihova last.
Koliko pohlepa in sebičnih užitkov prikrivajo pod
svojimi oblačili in kako je s slepomišenjem,
kaj nam bo Antigona razkrila, kako se
dobro in zlo neločljivo prepletata
in kako ne prenehamo obstajati takšni,
kakršni odznotraj v resnici smo.

Petičneži živijo od endemičnih bolezni in se
pripravljajo na vojno, pijani od prevretega vina.
Papirnati tiger je oživel in izstopil iz knjige,
lomastil je po Verdunu, Auschwitzu,
Dachauu, Hirošimi, Nagasakiju, Vietnamu,
Vukovarju, Sarajevu, se preselil je v
Grozni, Afganistan, Irak, Izrael in Palestino.
S svojim zelenim tropom obvladuje
že skoraj ves svet in jaz sem našla na jasi
razumno drevo, iz katerega lahko poženejo
nove mladike, zagotovo se pred tigrom človek
prav kmalu lahko duhovno brezumno razčešplji
in skrije v jezik zelenega duha.

Heliodor je priporočil literarne pisave,
repliko antičnega romana Aithiopka,
da bi nebogljenemu, ranljivemu in krhkemu
smrtniku, ki se je znašal v primežu nemile usode,
pomagal. Sporoča, naj brezumno ne teka,
lomasti in puha iz dimnika strupene hlape v zrak,
ker ga bo ponoreli vrtinec tolmuna
v znamenju pogubne ekonomije v vojni pogoltnil.

IZVORNA RESNIČNOST JE ČLOVEK

Leta debelih krav so mimo.
Kraljevina je zastarela in bolna
kot črna luna z latovščino tatov.
Na njej perverzno uživajo
in se utrjujejo brezplodni kovači,
zmedeni in servilni konformisti,
vsak s svojim interesom.

Kristus ni več dogodek.
Eni so presiti vsega, drugi lačni.
Eni sežigajo tuja telesa,
drugi brezvestno pokurijo denar.
Okronane so riti z lovorikami
brez slave. Poštenje nima kotov,
odgovarja le s premico resnice.

Poštenje je zakon resnice.
Z zvestobo poštenju jamčim
za učinek resnice.
Ljubezen se vtiskuje v svet narave
In izbira poti svojega življenja.

Pohlep je sinekura hlastanja
in je okrogle oblike.
Napihnjeno brezdelje kot balon
s polnim trebuhom pod fikusom.
Prostor je pravokotne oblike
kot skladišče pokvarjenega
mesa v pomurskih mesninah.
Trojanske snovi se izlivajo v latrino.

Neželeno je govoriti o revnih.
Plavalec me je na Piramidi razočaral.
Zastopal je stališče, ki služi karieri.
Reveži v vrsti pred Rdečim križem
In Karitasom ne sprejemajo
zanesenjaških ocen o blagostanju.
Ne ranite še bolj ranjenega Joba!

Ne prezrimo! Naša francoska revolucija
se je v dušah revnih že začela!
Dajte ljudem delo in kruh!
V izobilju neenakosti primanjkuje
življenja. Uresničevanje dobrote
presega meje svojih izkušenj
Le retorika in Kafkova dejanja.
Duh dobe bo izrekel svojo sodbo
o svobodi v volčjih brlogih.

Kdo se uvršča med poklice
baronov in bankirjev?
Ko semafor prižge rdečo luč,
se bik ustraši in napade.
Koga se bojite vi neustrašni bikoborci?
Zamolčali ste, da se boste gibali
po ogromnem črevesju in zašli ste
v nečist proces brez vrnitve.
Mobiteli na daljše razdalje so onemeli
zaradi razdalj v glavah. Ne pozabite!
Izvorna resničnost je človek!

KOS KRUHA

Nek dnevno neidentificirani
je kolovratil po mlečno beli ulici
in začutil praznino, kot bi imel
kragulja v želodcu. Zamrmral je:
»Oče naš, kateri si v nebesih,
čutim se obdarjen s svobodo,
zato te prosim vsakdanji kruh.«

Nekdo je pljunil revščini v obraz,
pa ne zato, ker je bil nevzgojen,
bil je kulturen, a lačen.
Odprl je okno v konceptualni prostor
z morbidno in zlovoljno etiko
in zmetal svojo jezo v ulični koš za smeti,
kjer je našel, kar je prosil Očeta,
a gnus je bil močnejši od jeze.

Aktualna možnost situacije kliče potrebo,
da se razbeljen od srda nasitiš,
pa ne iz ideoloških političnih praks,
temveč s kosom kruha,
na katerem je zasnovana
vsa družbena morala.

Vsakokratno sporočilo žetve je:
»Šop pšenice tudi zate.«
A ko se sprevržejo vrednote,
za enega vso pšenico,
za drugega pa nič,
pride čas, da zakolješ svinjo,
čeprav nisi mesar.


JEZIK

Jezik je razcepljen
na resnico in laž.
Šmarnice na jeziku.
Kri v kozarcu.
Jezik je rdeč.
Rdeče je meso.
Duša sedi na rdečem jeziku.
Sneguljčica ima
rdeča lica kot kri.

Jezik izreka zakon bivanja.
V ustih leži nerazrešeni
red neenakosti.
Oči vidijo črno - belo.
Ovnova koža je rdečebarvna.
Rdeči ogenj plapola v jezikih
in se izraža v slavi.
Rdeči kerub ogrinja svet
in je krvave zrezke.

Rdeče je božja jeza jezika.
Na njem je igra barv prasvetlobe.
Človeško stanje
je zakrinkano za jezikom.
Jezik med zobmi grize človeka.
Jeziki razdvajajo
in sklepajo zaveze s sovraštvom.
Z jezikom je izmerjena razdalja
od zibke do groba.
Na jeziku ni juter.
Jezik išče senco v ustih,
da se ne poti,
Kot dolga oceanska alga
se namaka v slini.
Jezik je postelja zvijačnosti.
Krohot je zli smeh jezika.

Tema ni barva.
Teme ne moreš prijeti.
Le dojeti jo moreš
kot rdeče v ustih.
Z rdečo barvo bomo zdesetkani.
Jeziki bodo prečiščevali človeštvo.
O sladki spev jezika, ko molči!


KOFETARICA SLOVENCEM!

Kofetarica Ivane Kobilice
ni pila espresso illycaffe
ali kave Amigos,
pila je turško kofe
ali domačo ječmenovo kavo,
šlogala pa je iz fondača cikorje.
Kofetarica je z Ivano preživela
Zbor sužnjev Verdijeve opere Nabucco,
Coffee Pariz in Montmartre,
obkrožila je Evropo, ko ni bilo letal.
Ni pa doživela komunizma,
ni poznala Tita in ne Mirana Potrča.
Upodobljena Ivana na bankovcu za pet tisoč
tolarjev je v denarnicah obkrožila svet.

Ivanina kofetarica mi je globoko pogledala
v oči in rekla: Um ne bo nikoli pel,
pelo bo le tvoje srce!
Veselje je kot domovina,
ki prihaja iz obilja letnih časov,
ko kri utripa z ritmom srca belega vranca,
s plesom njegove razigrane resničnosti.

Ljubezen vidim jo, premagala bo temo.
Nad Slovenijo prihaja radostni dih.
Ob zeleni zid njenih samot
bo pljusknil razviharjen morski val
do zadnje vasi in odplavil tesnobe,
zarezal v organske bolezni, slavo, časti,
simbole in licemerstvo ljudi.
Prikladen je čas za zorenje
In pometanje burje bo divje hrumelo
.
Smejim se in jočem nad zgodovino.
Kofetarica si natakne očala
In brska po meni in mi razvname občutja.
Pričara mi vid, kako drsim na saneh
v otroški spomin in mi reče:
Svoboda v narodovih vprašanjih
se je šele začela. Nekaj jih bodo aretirali,
a jih ne bodo obesili. Duh in srce težita
k notranji izravnavi. Tako naj bo!

Začutim višek energije in diham.
V besedi morje občutim, da delam nov svet.
Preroške misli kofetarice sem stehtala
in prodajali jih bodo v lekarni na recept.

Kofetarica pravi: Ne človek, duh razpada!
Ne stegujte vratov čez plot, ker tam niste doma,
Ne rezgetajte in ne poganjate se proti čredi,
konji znajo boljše voziti vprego kot vi.
Švejk ima široki obraz in se na vas spozna.
Kafkove besede razodevajo kakšen idološki
blodnjak ste živeli, ko ste vohali knjige.
Drago Jančar je modri videc, te gleda
z mojimi očmi skozi trepalnice časa.
Poglej beton, ki je bil nekdaj zalit s krvjo.
Koga so sploh pokončali Sadama ali sebe?
Razveži psa v sebi! Biba leze, biba leze…

Dobrodošli Slovenci v Evropi! V Caffee Pariz!
Le doma pustite podedovane simbole,
ne vozite s sabo tistih, ki jih vaše srce zavrača.
Državljanske duhovne bojevnike pustite
na nevtralni črti, da se stara stebla izsušijo
In poženejo nova. V črnih globinah
in jamah ni nobenega cvetenja.
Neprofesionalci se bodo postarali
na kozmetičnih popravkih svojih teles.
Implementirajte mladost in veselje v zakone.
Nočno življenje mladine zamenjajte
z jutranjo roso, setvijo in cvetenjem.
Življenje naj vas potisne ob zid,
da začnete plezati po obzidju v sončno območje.
Pojte, pojte, ne obmolknite!
Še drevesa vam bodo šepetala ljubezen.
Pred vami je bitka srca in razuma.

REŠUJEM SE VAS

Kakšno ime naj vam dam?
Če vam dam enako ime,
kot  kot ga imajo oni,
se ne boste strinjali
in boste zaloputnili vrata.
Če dam njim vaše ime,
bodo oni zaloputnili vrata,
ker se imajo za boljše od vas.
Govorijo, da ste izrodek,
sovražniki, izdajalci, ovaduhi
ali kaj podobnega,
kajti če oni hočejo veljati
za edine, vas morajo uničiti.
In če vam odkrito povem,
da ne maram tistih
z madežem na duši
ne tistih, ki obljubljajo raj.
Nihče od vas ni moj zaščitnik.
Skozi usta udira vsem noč.
V zalubju potne kože
domuje črviva volja do moči,
ki stavi na večnost.
Vsi ste zboleli za mojim odrešiteljstvom.
Potrebujete čaščenje, simbole in mene.
Vlečem vam orožje iz rok,
enim staro in zarjavelo,
drugim sodobno, svetlikajočo kovino.
Znotraj prvega so moji starši in jaz,
znotraj drugega so moji vnuki.
Rešujem se balona vaše samoumevnosti.
Višje od mene priznavam le sonce
in drevesa, ki jim sije z nasmehom v obraz.


SLINASTI HIMEN

Drsim v zeleni utrip
poslikanega zraka
in se gugam na lističu
v trebuhu matere
z diamantnim obrazom
kapelj in berem zgodnjo
dopoldansko uro.
Zorim za otroške sanje.

Pogled mi obvisi na srcu,
ki nosi v sebi košček
ledene krvi.
Mrazeča roka
je ukrivila krempelj
in me utrgala zase.

Vidim ljudi, ki v zabojnikih
za smeti iščejo hrano
za lačne otroke.
Na mestu mezenja
je ostala packa.
Zrcalo, kaj vaš slinasti
himen premore.

ELIJEV OGENJ PRIHODNOSTI

Kdo bi vedel kdo si
in v kakšen čas spadaš.
Držiš gledališče za roko pred Trojo.
Jaz sem tvoje znamenje,
ki ga nosiš v izročilu.
Sem jabolko v predpasniku matere.

Poglej svojo staro igro,
kostume in vloge,
preveri od kod prihajaš.
Kri ni voda, govori stara pestunja.
V zgoščenem vejevju tiči pozabljeni sadež.

Svetlikaš me na strelovodu.
Čas izgublja težo.
Z besedami se izrekaš
in hkrati zanikaš,
ko podrsavaš s stopali naprej.

Oglej si svoje pahljačaste scene,
svoj živobarvni razprti rep.
Povej h kateremu pavjemu moštvu pripadaš?
Kakšno letnico rojstva zaznamuješ?

Če se staraš kot kruh
in imaš pernato kožo,
naj ti beli zvončki zrastejo na roki
in blagi veter naj odlomi cvet zame.

Kaj pa če svoje igralske vloge ne poznaš
in si kar tako statist? Zaradi kruha.
Brez vloge. Kaj, če si le krhka fasada iz stiropora,
poraščena s pavjim okrasjem in se gostiš
z mojimi besedami, mojimi vprašanji in dvomi,
zasidrana v erotičnem vzgonu rasti semen,
ki so ti pognala prašnike zaradi igre.

Kaj je z zvenom trobente v prsih
in s tvojim konjskim tilnikom moči?
S krstilno odrsko bitko z meči in s ščiti,
ki te utemeljuje s posnetki iz preteklosti
in me umeščaš v čas, ki ga še ni.

Ti se bolj bojiš sebe kot mene.
Jaz te dojemam na vse mogoče načine.
Kot razsvetljenje in temo, kot resnico
ki se bo zgodila in kot laž, ki se naseljuje v tebi.
Luč je mrka, morbidna in zlovoljno čuteča,
omotična lahkotna sled pod blaznim soncem.

Ne jamčiš resnice, brez zvestobe dogodku prihoda.
Oklevanje, cincanje, prhutanje pavjega perja!
Urgentno stanje, ki se razstavlja, razkrinkuje,
kompromitira, osvetljuje, se privija
in eksponira kot moč prihodnosti.

Dokaži mi, da si resnica nepovratnega.
Kdo ti drgne rokave učene nevednosti?
Resnica iz kompetence časa, da izve laži,
da uvidi strukturo osebnosti, ki te utemeljuje
s širjenjem pavjega perja, z barvami,
ki obljubljajo prihodnost šopirjenja.

Spoznavam te kot radikalnega tujca v sebi.
Ti nisi v sedanjosti. Prihajaš iz prihodnosti.
Nikoli se nisva sprla niti pobratila.
Jaz te vidim in spoznavam kot divjad v perju,
ki se giblje proti meni. Diham te, vonjam in tipam.
Neizživeto se selim vate. Vsiljuješ mi sebi tuj zakon.
Naskakuješ me z mojim videnjem.
Požgane vode imaš v očeh.

Ne odpiraj žepnih pločevink, nočem videti tvojega srha,
presahlega človeka v konzervi prihodnosti,
kako ujet v steklenici duha zanika vse izrečene kletvice.
Že davno sem te spoznala, da znaš potegniti
iz prihodnosti nož in me zabosti v sedanjost
in se razprhutiti na pavji način s hudičem v sebi.

Vnaprej mi postavljaš pravila, ko te še ni.
Brez razjasnitve in spoznanja.
Jaz sem tvoja poraženka, ti moj ujetnik.
Vidim te z iskrami gorenja v času, ki ga še ni.
Ranila sem te skozi neznane dimenzije.
Nihilizem in ljubezen te definirata kot čustvo,
kot bit, kot zleknjeno dejanje prihodnosti,
kot upanje od svetlobe preperelega malika.
Brez mene razporejaš dogodke.
naelektren z mojim obrisom v sebi.


POJ, ORFEJ!

Morda boš,
morda ne boš.
Pomembno je,
da si. Zdaj, tu!

Sanje so neizbežne.
Edini izhod.
Brez sanj
bo vse ostalo po starem.
Zbudite jih.
Dremajo.
Pustite norce,
sanje naj zbujajo modreci!

Drugi si belijo glave,
kje bodo imeli oporišča.
Bodočnost bo povedala
ali bo središče sveta
tvoja svoboda.

Otrok razuma si!
Dosežke dolguješ ideji svobode:
Evklidove elemente Koperniku,
Mysterium cosmographicum
Jahannesu Keplerju
zakone prostega pada,
nihala in meta Galileiu,
sholastično filozofijo, študij latinščine,
grščine, govorništva, matematike
in fizike Descartesu,
renesanačno filozofijo
eksperimentalne znanosti
Francisu Baconu baronu Verulamskemu,
semiotiko in mediavalistiko znanstveniku
in pisatelju Umbertu Ecu,
teoretično filozofijo postmodernizma
Gianniju Vattimu,
filozofijo in antropologijo slovenskemu
velikanu Antonu Trstenjaku.

Bodočnost bo povedala,
če boš ti središče sveta.
Trenutek je ugoden.
Svet se premika.
Ne razlikuješ se od drugih.
Le čutiš drugače.
Enovit si.

Ne deli se!
Drugi bodo živeli,
kjer so. Na svoj način.
Ti ne boš imel več
nobene vloge,
če izgubiš
lastno obrambo.
Svojo svobodo!

Ne dovoli si,
da vdirajo vate,
Ločujejo te!
Ne dovolijo ti
lastne vizije,
da se razpre tvoj duh
prek vseh kontinentov sveta.

Prisluhni,  zvonovi Nôtre-Dame zvonijo,
oznanjajo boginjo razuma.
Gesla francoske revolucije
odmevajo v čas:
liberte, egalite, fraternite!

Poglej,
omejujejo te.
Stiskajo in prešajo ti misli.
Dvigajo se na prste,
da bi bili videti višji.
Poj, Orfej,
poj svojo svobodo,
ne meni se zanje!

HUDA JAMA

Ideologija se je naužila smrti.
Rov je bil petinšestdeset let zabetoniran.
Nihče ni mogel doseči narastka iz krvi,
lobanj z ostrimi robniki zobovja.
V školjkah človeške vrste so črvi
imeli poslednjo večerjo.
Slavili so zmago revolucije
v bedni sobani rudniškega rova.

Odkritje nas odkriva in razkriva.
Historično, etično, globinsko
in obče človeško. Brez prilastkov.
Besede zmaga, razkroj in razvoj so odveč.
Umazanost se vedno vrača z ljubeznijo
in odpira zastore sreče svojega malega sveta.
Ne tematizirajte, kar ne morete razumeti!

Ko ste vstopili, so vam pomahali s kostmi.
Zaradi svetlobe in zvonov… Tišina …
Nadihajte se smrti in svoje svobode.
Ne zamerite jim zvedavost: Zakaj šele sedaj?
Vrnite se v podzemni ples in postavite mit
na kosti, pijani lastnega preživelega telesa.
S kavno žličko dodajajte jim v zevajoča usta
svojo plazmo, usmiljenje, sočutje
in nikar ne škripajte s svojim tovorom
živalskosti očetov v sebi. Ne ližite si več
ran na svojem telesu, pozabite ta čas.
Ne idealizirajte več, da je bil v dobro ljudi!

Menjavali so se v izmenah in pobijali.
Vsi ti psi, ki so vedeli in bi morali vedeti,
so molčali. Zaprite jim usta!
Imeli so svojo ceno. Drgnili so svojo
nedolžno zadnjico pol veka na prestolu
s pretvezo, da so naprednega duha,
a skrhanih čutov za kosme vesti.
Crknilo je polje ideološke paradigme,
polje čredne kulture enoumja,
utopija velikega karnevala.

Pridite nazaj in si oglejte koliko duš
tu čaka na sodni dan. Tu imajo mrliči
svoj peklenski ples govorečih senc,
pogajajo se s hudičem, ki hoče strgati verige
in perforirati jantar razuma.
Izpolnite jim želje in jih pokopljite
v svojem spominu. Spopadite se s
programom, da se to ne bo več ponovilo
na meji zlovešče recesije!

PADLI SO V VOJNI ZA NAS

Mi nismo na boljšem od njih,
ki so v boju umrli.
Nam je bilo res prizanešeno,
podaljšan je čas za dopolnitev.
Nismo pa boljši zato,
ker smo ostali živi,
le srečnejši bi lahko bili,
ker so padli to želeli.

Želje se včasih tudi spotaknejo
in padejo, a če so žive prestreljene,
se ne sprijaznijo s takšno smrtjo.
Takšne omejitve bivanja obudijo mrtve
k zavesti, da shodijo.

Hrepenenje po svobodi,
ki se plazi po grobovih,
bo obhodilo hribe in doline.
Smrt jih je obdržala še tu
za žalovanje za vejami,
ki niso več v cvetju.
Pomorile so jih slane
s svojim ledenim plaščem.

Kako ste vi tam?
Ne omahujte, tudi zime bo konec
in pride pomlad. Pomlad naroda.
Drevje čaka nanjo stoje in raste.
Skozi gozd se seli zakon zavesti, ki ve,
kje imajo njegove korenine svoj dom.

Njihove oči so se ločile od rok,
ki niso izpustile sle po denarju iz pesti,
a mrtvi se oklepajo njihovih lopat,
ki bodo dovolj globoko v zavesti prsti
pokopale vse razdivjane ideje,
ki jih niso združevale.

Mrtvi tavajo z gorečo baklo duha
po domovini, vendar je še noč,
ljudje spijo. Prišlo bo jutro.
Zapel bo petelin,
ko bo rdeča luna zašla.

Premalo smo cenili njihovo življenje.
Oni so nas precenjevali.
Bili so iz rodu rastlin,
ki nahranijo narod, da preživi.
Bili so brez dvojnikov,
ki bi jih nadomestili.
Bili so miza s štirimi nogami,
na katero postavljajo posamezniki
svoje eksotične jedi
in za katero se sklepajo kupčije.

Bili so polica, na katero postavljajo
gospodje in dame svoje klobuke.
Bili so obcestni kamni,
mimo katerih vozijo prestižni avtomobili.
Ko zalajajo pred domačo hišo
na dvorišču zvesti psi,
lačni otroci jočejo.

Z bagerji so zravnali zemljo,
da si zidajo visoke ošabne palače
in se ogradili od medčloveških razmerij.
Smo jih kdaj vprašali, če so si to
padli za domovino želeli?
So morda umrli za drugačne vrednote?
Zavoljo njih dihamo, zavoljo drugih
se odrekamo. Oni tam pa še vedno
iščejo naša pota odrešitve.


ČLOVEKOVE PRAVICE

Obrnila se je na najvišjo instanco
za človekove pravice z debelim spisom.
Vprašala je, če so kršene njene pravice.
Dolgo je čakala nanje, polnih osemnajst let,
a med tem so se učenosti menjavale
z različnimi modeli razlag.
Divje reke so rušile mostove
in odnašale s seboj vso kramo z obrežji.
Zaman je čakala, da bo v zvoniku
odbil zvon in ji dal vsaj znamenje,
da bi njena vest začutila, če ima prav,
a zvon je ostal nem in vedela je,
da Pravičnik ni več njen zaščitnik.
Že mnogi pred njo so prečkali vsa križišča
in prehodili vse poti, da bi našli pravico,
a vedno je zamujala v svoji rasti.
Razkrečena so vrata v soban,
a do pravice prideš le skozi šivankino uho.
Z zlatimi zapestnicami je pripeta na verige.
Duh je mračen, shiran in betežen.
Je kot star kolovrat, ki ga je sredi puščave
pozval nebeški oče, naj sleče svojo togo,
naj razgrne zavese in pogleda
berače, ki so zaman zrli v božje oko.
Vsakič, ko se pravica pripravlja
na svoje rojstvo, so jo na levi in desni
strani tehtnice zli duhovi olupili,
da še kože in las nima več na glavi,
lističe drevesa pa je veter odpihnil.
V lobanjo jo vrtajo s svedrom in ji pod
pretvezo, da spoštujejo pravičnost,
zlivajo z vedri odplake v odprtino.
Mislijo, da so glave najvišje instance
rezervoar za filtriranje človeških napak.
Poklicna občutljivost je talka neobčutljivosti.
Politični igralci se radi igrajo kot mačka
z mišjo s pravico in ji učeno pravijo
sodna faktografija človeških epizod.
Imajo tovarno za gradnjo iluzij
in tovarno za njihovo razgradnjo.
Zakaj je človeka toliko, da sprašuje
po pravici, če je ona »Nič«,
ali ni človek prezgodnji?
Vsemogočni je prišepnil,
da kljub vsem žarometom sveta
in velikim jezerom in oceanom
in globokim učenostim,
se je pravica utopila v centimetru vode
in zapustila svetu le kamenje in toge.
Vsi, ki so krivico doživeli, naj žalujejo,
saj je umrla še preden so se rodili.
Morda bo po dolgem čakanju sredi gmajne
iz poganjka le zraslo drevo in obrodilo
granatno jabolko z zrnci pravice.
Ne sprašuj se, še dolgo boš čakal nanjo,
kajti pravica leži globoko v podzemlju
in ne želi vladati ljudem,
da jo ne bi prevzele skušnjave.
Ali je res tako globoko skrita,
da človek ne more do nje?
Nikar jo ne išči, škoda je tvojega truda.
Človekova pravica ima mrzle dlani.


LUNIN KOVAČ

Na luni stoji kovač, ki ne odneha
s kladivi štancati naših značajev.
Včasih zadržuje dih, včasih smeh,
ko strmimo v višino zvezd
in s pogledom dosežemo
samote razdalj, ki odštevajo čas
bitju ure izgubljenemu srcu v tujstvu.
S spomni na sence nožev
na pregibu, kjer se srečujeta
um in sreča, je vgrajena zakovica,
da bi zadrževala čas premislekov
in zaustavila to noro drvenje.
Zjutraj, ko zapoje petelin,
vstaja sončni kralj in luna odhaja.
Konča svojo naporno pot noči.
Nobene razlike ni. Prej nas je luna
vlačila s seboj po vzhodnih stepah,
sedaj pa nas vlači po aligatorskih lužah.
Za nas se je spremenilo le to,
da smo iz enoumja prešli v puščavo duha
in sledimo svoji izžejani grbi.
Pred seboj nimamo več niti čistega
prostora, da bi se čreda napasla,
da bi si ude iztegnili po travniku,
izstopili iz stanja vznesenosti,
se opredelili zase in obrali
koruzo na svoji zapuščeni njivi.

GOSTIJA

Stene renčijo
in jaz jim mečem kosti.
Svoje okroglo vretence
sem jim dala za obed.
Grizejo ga. Tedaj ne bevskajo.
Kot plutovina sem lahka,
ko me obgrizejo
in siti odidejo.
Vsak mora preživeti na svoj način.
Tudi psi imajo pravico do hrane.
Raje pa točim kaplje krvi,
vendar štirinožci imajo raje kosti.
Okrogle kosti.
Tiste posebne oblike,
podobne žitnim krogom na njivi.
Krogcem, ki se čarajo s peresom
in imajo zvok koles voza navkreber.
Ustnice, ki odmaknejo ustnice,
ko tolmun zavrtinči reko.
Nekateri imajo čelo bika,
ki se zaganja v ogledalo.
Da je spomin prožen
imamo veliko srečo.
Ves strup natočen popije in iztoči.
Izčisti se in spet je bel kot cvet.
Zaman jim razkrivam svoje čute,
le kosti so jim hrana.
Da zgrizejo ti vse kosti
traja več kot vek.
Sprijazni se s tem,
da si pesnica in vedno nekomu hrana,
eni grizejo tvoje kosti,
drugi te pijejo po kapljah krvi.
Nasmej se jim,
saj življenje je krčmar,
ki gosti pse in gosti ljudi.
Dovolj je kosti in krvi za vse.

ULICA

Z gumijastimi podplati sem drsala po ulici.
Malo sem bila še dopoldansko zaspana,
ker sem dolgo v noč deskala po računalniku.
Na ulici sem srečevala poznane ljudi
in se z njimi rokovala.
Vsi skupaj preprosto nismo vedeli,
da se oddaljujemo vsak k sebi,
da smo v delti ločitve.

Tok nas neusmiljeno žene naprej.
Kaj, ko pa ti nimajo kaj povedati.
Slišim, da pojedo veliko količine
holandskega krompirja, italijanskega
riža Carneroli in špagetov Barilla.
Srečala sem olikane in gladke,
srečala robate in uporne,a razumne,
ki se nad spoštljivim človekom
ne spozabijo z neprijaznostjo,
a hitijo naprej. Žene jih čas.

Sprehod sem nadaljevala,
ko je komunala očistila ulico
papirjev, čikov, arašidinih olupkov
in jeznih jebenti izpljunkov.
Vedela sem, da hoja po svežem zraku
ne more popraviti človeku
njegovih napak in značaja.

Ljudje se srečujemo, oprezamo in opazujemo.
Redko si izmenjamo telefonske številke,
vse redkeje se povabimo na kavo.
Vsi imamo pravico do boljšega življenja.
Pogovore gradimo bolj na politiki
kot na prijateljstvu in želji po zabavi.
Včasih smo se še smejali, a danes smo
tako resni, da še komaj premoremo nasmeh.

Tudi ko čakamo vrsto pred
bančnim avtomatom, smo zamišljeni.
Srečala sem tudi takega, ki si je poravnal
kravato in mislil, da hodi po rdečem tekaču.
Nato se je ustavil pred loterijo, vstopil
in dvignil dobitek. Ob njem je stal nekdo drugi,
ki je mislil, da bo dobil vsaj za vrečo krompirja,
a kaj, ko je sreča vedno dogma.
Malo ima težav z golim razumom.
Nasmehne se tistemu, ki je ni klical iz potrebe.

V neki gostilni so moški igrali moro,
nekateri pa tarok ob izpraznjenih kozarcih.
Videla sem tudi skupino mladih.
eni so bili pijani od piva in ruma,
drugi opiti in vzneseni od droge.
Naslanjali so se s komolci na točilno mizo,
zaudarjali po alkoholu in glasno govorili.
Upala sem, da bom našla na ulici kakšnega,
ki bi se hotel z menoj pogovarjati,
pa četudi se ne bi z mano strinjal.

Mnogi so se usedli v svoje zablindirane
avtomobile in se odpeljali v Špar center.
Po ulici se je valil nek zahrbtni rak,
ki mu nisem mogla dati pravega imena.
Na nekem oknu ulice je visela vrv
za obešanje perila, ki jo je pred kratkim
nek obupanec, ki je izgubil službo,
hotel uporabiti, da bi si zadrgnil vrat,
pa je pozvonila socialna delavka
in mu prinesla paket od Rdečega križa.

Delta ulice se je kakor razkoračena
nabrekla krava zlila v morje.
Odhitela sem domov, poklicala po telefonu,
a je zvonilo v prazno.

Uvodna stran  |  Bibliografija  |  Novo objavljeno I.  |  Literarni porton  |  Poezija  |  Proza
Genealogija  |  Galerija  |  Knjiga bralcev  |  Stiki in povezave  |  Slovenska imena mesecev  |  Kotiček za Slovence po svetu  |  Slovenec sem!  |  Raziskovanje nekega primera  |  O smrti   |  Blog I.  |  Današnja misel  |  Luske hibridne samorodnice  |  Aforizmi  |  Poglejte kaj je danes novega!  |  Objavljene vsebine od 1.4.2008 - 31.3.2009