POSEBNA ZGODBA O MOJEM OČETU ČRNEMU BRATU

Iz goriških in koprskih fašističnih zaporov je bil moj oče poslan v kazenski delovni bataljon »bataglione speciale«. Omenjal mi je tudi taborišče Campobasso. Na podlagi raznih detajlov in imen krajev, ki se jih iz njegovega pripovedovanja spominjam, domnevam, da je bil na delu na kmetijskem posestvu Torlonia v Bellariji pri Riminiju. Tu naj bi bile štale z živinorejo in veliko kmetijsko posestvo na izsušenih površinah, ki so ga obdelovali tamkajšnji kmetje in delavci iz raznih krajev Italije. Država je potrebovala hrano za vojsko in naj bi posestva, ki so skrbela za državno oskrbo, okrepila tudi z delovno silo, ki je ni poslala na bojišča kot italijanske vojake, ker jim ni zaupala, temveč jih je imela strogo zastražene, razporejene na koristnem delu za fašistični režim.

Za mojega očeta se življenje po zaporu ni veliko spremenilo, kajti tudi kot italijanski vojak v »kazenskem delovnem bataglionu«, ni bil svoboden in je živel kot zapornik. V bataglionih speciale niso smeli nositi orožja. To so bili kazenski bataglioni »schiavov«, ki so delali manj vredna dela in na strani fašistov niso bili vredni zaupanja za nošenje orožja in za bojevanje kot italijanski vojaki.

Kmetijsko posestvo Bellaria, ki naj bi spadalo pod Torlonia, naj bi delovalo vse do leta 1950. O osebi s priimkom Torlonia mi je oče veliko pripovedoval. Vsakič, ko sem ga obiskala v Rimu, ker mu je pomagal, ko se je znašel bolan v stiski.

Povedal mi je, da se je pred zajetjem in deporatacijo v Dachau, med obstreljevanjem nacistov iz nekega stolpa, splezal po trebuhu z nalogo, da se z granatami uniči nacistično gnezdo mitraljezcev, ki so streljali na bežeče ljudi, vojake in na vozila. Rekel je, da je tvegal svoje življenje in da ni vedel, če se bo vrnil iz te tvegane akcije živ. Nemci so po kapitulaciji Italije okupirali vse pomembnejše objekte. Ljudje so pred njimi bežali, ker so jih množično vozili z vlaki v Nemčijo.

Kmetijsko posestvo Torlonia v Bellarii se je imenovano tudi Stolp »La torre«. Ta velik gospodarski objekt z ogromnimi kompleksi zemljišč, je bil last Torlonia, upravljal pa naj bi ga nekdo drugi. Viri govorijo, da naj bi tudi na to kmetijsko posestvo reški commissario Giovanni Palatucci pošiljal Jugoslavne, ki so jih zasledovali nacisti in jih reševal pred deportacijo v nemška taborišča. Med njimi naj bi bilo tudi veliko preganjanih židov. Preganjanci naj bi se selili iz enega objekta v drugega, tudi v cerkvi naj bi se skrivali. Nimam pa nobenih dokazov za to, da bi moj oče med vojno vedel, da se pribežniki skrivajo na navedenem posestvu.

Navedla bom nekaj zanimivih dejstev, ki jih navezujem na to zgodbo. V času, od leta 1946 naprej, ko se je moj oče zdravil v vojaški bolnišnici S.O.U.O. no 5, Via Breveta no 75 v Rimu, je obiskal Torlonia in mu prenesel sporočilo preminulega sotrpina (ov) iz Dachaua. Oče mi je omenjal priimek Palatuccija. Jaz sem razumela, da naj bi bila ta oseba morda kakšen bližnji Torlonijev sorodnik.

Ali je oseba, o kateri je moj oče govoril Torlonii, Giovanni Palatucci, ki naj bi rešil najmanj 5000 oseb pred deportacijo v koncentracijskai nemškai taborišča?

Moj oče je bil v Nemčiji od 22. 9.1943 najprej v dachauskih podružnicah Allach in Balichach in ko je že opešal, je bil poslan kot od dela odsluženi jetnik v Dachausko centralno taborišče, kjer je postal osebek medicinskih preizkusov za TBC in na koncu je dočakal osvoboditev na malarični postaji. V Dachauu je spoznal veliko žrtev medicinskih preizkusov in sotrpinov. Žrtev z medicinskimi poskusi s podhladitvami je bil tudi Luigi Medvešček iz Gorice, ki je dočakal osvoboditev nacističnega taborišča kot težki invalid.

Veliko Slovencev in Italijanov, zlasti Primorcev je v taboriščih našlo medsebojne stike. Primorska je bila tedaj pod Italijo in viri govorijo, da je bilo od 10.300 dachauskih 'italijanskih' internirancev, samo iz Trsta 5.275 oseb, iz Gorice 194 in iz Pule 173. Le ti pa niso bili samo Italijani, temveč tudi Slovenci in osebe od drugod. V Trstu je bilo zbirno mesto internirancev v zaporu Rižarna in v drugih tržaških zaporih. V Dachauu naj bi se moj oče srečal z Italijanom Palatuccijem. Ali naj bi bila ta oseba bivši komisar Questure iz Reke, ki naj bi na Reki bil tudi šef urada za tujce? Palatucci naj bi mojemu očetu zelo oslabljen in od nacistov mučen dal vedeti, da če ne preživi taborišča, da naj pove naprej zgodbo o njegovi usodi.

Raziskovanje tega primera govori, da je bil Palatuccijev stric Monsignor Giuseppe Maria Palatucci, ki naj bi bil med vojno povezan s posestvom Bellaria in tamkajšnjo cerkvijo, ko je njegov nečak Giovanni Palatucci reševal človeška življenja in pošiljal iz Jugoslavije na posestvo v okolici Riminija in na razne naslove ljudi v skupinah in tudi s konvoji in jih tako reševal pred nacisti. Preganjane ljudi naj bi organizirano skrivali tudi po cerkvah, samostanih in raznih objektih, da so jih lahko stalno preseljevali, da ne bi bili odkriti s strani okupatorja. Oče je v Rimu celotno taboriščno zgodbo povedal Torloniu. Ne vem pa komu od Torlonijev, ker to je mnogoštevilna plemiška družina. Najverjetneje je zgodbo povedal tistemu, ki naj bi bil povezan s posestvom v Bellarii pri Riminiju. Spominjam se, da mi je oče rekel, da je stara plemiška dinastija Torlonia v Rimu, s svojimi potomci in krvnim sorodstvom razvejana po vsej Italiji in tudi v tujini. Mnogi od njih so se zagrizeno uprli fašizmu in se obrnili proti nacistom, še zlasti, ko je italijanski kralj Emanuele Vittorio III. dal aretirati Mussolinija, saj so nacisti pod vodstvom SS-ovskega Kapplerja v Rimu aretirali več tisoč židov in meščanov ter jih odgnali v nemška koncentracijska taborišča. Postrelili so 320 nedolžnih ljudi v jamah v okolici Rima.

Zgodba o reševanju Jugoslovanov na Reki pred nacističnim preganjanjem mogoče pa mojemu očetu ni bila povsem tuja, saj naj bi bile pred aretacijo s strani nacistov dne 22. 9.1943 povezave povsem možne in logične z njegovo udeležbo v odporniškem gibanju proti okupatorju, v katerem se je znašel.

Domnevam, da je bila udeleženost mojega očeta v napadu na stolp, najverjetneje »La torre«, v katerem so bili nemški mitraljezci, povezana z umikom in begom ljudi, ki so se skrivali v tem objektu. Možno je, da so mojega očeta Nemci zajeli tudi kje drugje. Oče mi je vedno omenjal, da je bil zanj najtežji dan preizkušnje 8. september 1943, vendar mi ni povedal zakaj. Možno je, da je bil ta dan udeležen v akciji, ko so nacisti obstreljevali s stolpa. Dne 8. oziroma 9. septembra 1943 je tudi kapitulirala Italija. Na dan 22. septembra 1943, ko je bil moj oče zajet od nacistov in odpeljan v KL Dachau, naj bi zavezniki osvobodili Rimini in okoliške kraje, vendar je bilo mesto in okolica zbombardirano skoraj do tal. Najverjetneje je bil oče odpeljan v Dachau z enim od zadnjih konvojev internirancev, preden so zavezniki, ki so se izkrcali na Siciliji, osvobodili Rimini.

Oče mi je omenjal priimek Palatucci kar nekaj krat. Celotna zgodba mi je po tolikih letih oživela v spominu, ko sem po italijanski televiziji slišala za Giovannija Palatuccija. Spominila sem se zgodbe, ki mi jo je oče pripovedoval okoli leta 1960 in tudi še potem mi jo je večkrat omenjal, saj je bil Torloniju očitno hvaležen za pomoč. Posebno v spominu mi je ostala zgodba o tem, da sta se moj oče in Torlonia sestala v Rimu in da je Torlonia mojega očeta sprejel in mu v stiski pomagal. Mojega očeta Torlonia ni poznal. Gotovo pa so ga zanimale določene informacije iz dachauskega taborišča. Oče mu je prenesel pomembno sporočilo iz Dachaua, ki se je nanašalo na smrt Palatuccija in še nekih drugih oseb, točno se ne spominjam. Spominjam se, da je Torlonia v stiski, mojemu bolnemu očetu v Rimu uredil pomoč prek Malteškega viteškega reda na sedežu te organizacije v Rimu.

Kdo je bil Palatucci? Kasneje natančneje zvem, da je bil Giovanni Palatucci odkrit in zajet od gestapa 13. 9.1944, odpeljan v tržaški zapor in obsojen na smrt. Preminil je v Dachauu 10.2.1945, star 36 let. Bil je mučen, zelo oslabljen, umrl je pa pod strojničnimi rafali nacistov ter končal v skupnih jamah.

Če na kratko povzamem in povežem dogajanje v začetku vojne, je moj oče zbežal v staro Jugoslavijo 22. junija 1940. Tega meseca 1940. leta je izbruhnilo preganjanje sovražnikov fašizma in nacizma, še zlasti židov, ki so jih lovili po domovih in zasledovali ter vršili aretacije na javnih mestih in jih množično deportirali v koncetracijska taborišča. Veliko preganjenih je bilo med Slovenci in Hrvati. Preganjance naj bi iz tedanjega jugoslovanskega ozemlja pod italijansko okupacijo reški komisar Giovanni Palatucci reševal tako, da jih je pošiljal v Campanio, v sporazumu s svojim stricem Monsignorjem Giuseppom Maria Palatucci, ki je bil »Vescovo» v Campagni in je za te preganjance poskrbel in jim pomagal na najrazličnejše načine.

Domnevam, da je Palatucci zagotovo imel v svoji mreži zanesljive sodelavce, ki so tehnično pomagali izpeljati določene akcije pri transportu deportirancev, da niso končali v rokah nacistov. Preganjanci iz Jugoslavije naj bi se skrivali tudi na kmetijskem posestvu v Bellarii. Tam je bilo poskrbljeno zanje, za njihovo varnost in ostalo oskrbo. Med njimi je bilo tudi veliko židov.

Giovanni Palatucci naj bi uničil vse arhive na Reki o teh ljudeh, ki jih je iztrgal iz objema smrti, celo na pokopališčih so prikazovali, da so ti ljudje med potjo ob bombardiranju Riminija in okolice bili žrtve bombnih napadov, da so zakrili sled za njimi. V Riminiju je bil železniški vozel, ki so ga zavezniki kar naprej bombardirali. Pri tem so lahko prikazali, da so določene kompozicije z interniranci bile uničene, čeprav jih je Pelatucci rešil na varno in zanje poskrbel.

Koliko so bile te stvari znane mojemu očetu, preden je bil zajet in poslan v Nemčijo, ne bi vedela, ker mi ni pripovedoval celovitih dogodkov. Vedel je, da me bodo vsakič, ko sem prihajala iz Rima, oblasti zaslišale. Zato mi je najverjetneje marsikaj zamolčal, da ne bi kdo napačno interpretiral. Zagotovo pa naj bi nekatere stvari oče vedel, če sta v Dachauu vzpostavila stik moj oče in Palatucci in naj bi mu kot antifašistu zaupal. Zgodba o Črnih bratih Palatucciju ni bila tuja, saj je bila poznana vsem komisarjem policije oziroma Questur, ki so spadale pod Pulo.

Daje mi misliti vsebina dokumenta IOS, ki sem ga dobila v Arhivu RS. V tem dokumentu piše, da je bil Gasperini (poitalijančen priimek mojega očeta) ovaduh. Piše, da je bil v letu 1940 v Jugoslaviji (Maribor), kjer naj bi si nabral mnogo podatkov o delovanju četniške organizacije proti Italiji. Zakaj je v dokumentu zapisano, da obstaja sum, da je bil v Jugoslavijo poslan od italijanske Questure? Questura ga je vendarle preganjala.

Kdo naj bi bili ti četniki in za koga naj bi zbiral moj oče podatke o njih leta 1940 v Mariboru je velika uganka? Saj oče je moral pred fašisti bežati, ne pa da bi zanje zbiral podatke. Ali jih je sploh zbiral in za koga? Jugoslovanska vojska v domovini (tudi plava garda), ki je bila pro-kraljeva in je delovala na območju bivše Kraljevine Jugoslavije med drugo svetovno vojno s težnjo, da se ohrani monarhija. Od koga naj bil bil moj oče poslan z zaupnimi nalogami v Jugoslavijo, od fašistov zagotovo ne, ker je pred njihovim preganjanjem zbežal. Morda je pa moj oče vzpostavil določene zveze z ljudmi, ki jih je spoznal v Mariboru. Zelo drzna se mi zdi domneva, da bi moj oče vzpostavil stike z ljudmi, ki so bili povezani z reškim komisarjem Palatuccijem v zvezi z reševanjem življenj? Za to trditev nimam nobenih pomembnih indicev. To so bolj vprašanja kot pa sklepanja.

Dokument iz Arhiva RS govori, da ko se je oče vrnil v Italijo, da je na Questuri Gorica 16.10.1940 podrobno referiral o vsem, kar je v Mariboru zvedel. Vprašanje je, če je moj oče referiral na Questuri v Gorici resnične ali izmišljene, za fašiste zavajajoče podatke (očeta so nato fašisti pretepli) in za koga naj bi v resnici zbiral te podatke, če naj bi jih tudi res zbiral? Lahko bi te podatke zbiral za potrebe organizacije Palatuccija, ki je reševal življenja Jugoslovanom, med njimi tudi življenja Slovencev in da je to nekdo izdal IOS. Kakšne naj bi bile zaupne naloge zbiranja podatkov, ki naj bi jih zbiral v Jugoslaviji in za koga? V Gorici je živel pod nastrožjim fašističnim nadzorom, kje se zadržuje in s kom se druži.

Domnev je lahko več, ob vsem tem pa nekako z gotovostjo lahko razmišljam v smeri, da Palatucciju zgodba o Črnih bratih ni bila tuja, saj je bila poslana v vse policijske dosjeje, ki so spadali pod Pulo. Kot komisar reške policije Palatucci naj bi bil seznanjen z vsemi antifašističnimi gibanji na ozemlju, ki jih je zasedala Italija. Questure Ljubljana, Reka, Trst, Pazin in Gorica pa so spadale pod centralno Questuro Pula in so bile med seboj povezane z vsemi informacijami proti fašističnemu režimu. Najverjetneje je Palatucci po zaupnih osebah iskal tudi zaveznike med antifašisti po prepričanju, saj jih je potreboval na najrazličnejših ravneh svojega delovanja pri reševanju življenj in spremljanju deportirancev ter njihovem skrivanju na varnih mestih. Vendar takšno sodelovanje zaradi varnosti ni moglo biti neposredno.

Čudim se tudi, s kakšnim namenom, najverjetneje pa pod pritiski ali obljubami, da mu bodo fašistične oblasti odpustile prebeg v Maribor, naj bi moj oče v oktobru 1940 dal na ljubljanski Questuri vdanostno izjavo. Najverjetneje so mu obljubili, da se mu ne bo nič zgodilo, ko se vrne, vendar nato so ga fašisti aretirali in vrgli v goriški zapor, v samico, nato po njegovem poskusu pobega pa še v koprski zapor, nakar je bil poslan v omenjeni delovni kazenski »bataglione speciale«. Povsem mogoče bi bilo, da je bil iz zapora poslan v »kazenski delovni batalion« ne samo za delo na posestvu, temveč tudi z nalogami za varovanje in spremljanje deportiranih ljudi pri njihovem skrivanju.

Danes lahko vem več o Giovanniju Palatucciju in dogodkih, ki so povezani z njim. Torlonia pa je mojemu očetu v času bolezni v Rimu pomagal tako, da je posredoval, da je mojemu očetu vsestransko pomagala in nudila materialno in duševno oporo organizacija Malteškega viteškega reda v Rimu, katere častni član je bil tudi Torlonia. Zato sem si Torlonia in to zgodbo kot pomembno zapomnila, na ime Palatucci pa že skoraj pozabila.

Danes iz medijev zvem, da je bil Giovanni Palatucci zadnji Questor na Reki pod italijansko oblastjo; da mu je bila podeljena zlata medalja za hrabrost in plemenitost, ker je rešil življenja tisočem ljudem in da ga je gestapo odkril in obsodil na smrt. Podatki govorijo o 5.000 – 7.000 reševnih življenj. Izrekajo mu globoko hvaležnost za njegovo veliko vlogo pri reševanju življenj Združenje deportirancev in prebivalci iz Reke ter Židovska skupnost. Predstavlja simbol solidarnosti in človeške dobrote. Veliko dobrih sodelavcev in sotrpinov je imel. Ene zgodovina omenja, drugih ne.