BREŠČAKOVI LITERARNI IN LIKOVNI USTVARJALCI
Zaposlena je bila kot uradnica pri uvoznem podjetju Cirene za inozemski tisk, kasneje pa še po drugih službah, od leta 1938 pa je asistirala bratu Robertu, ki je delal kot zobozdravnik. Literarno je začela delovati že leta 1923 in priobčila v Naših razgledih prve prispevke (Vseh mrtvih dan, Napoli, Golobi Sv. Marka) ter portrete sodobnikov (Tatjana Pavlova, Grazia Deledda, Madame de Noailles), prozne dela, novele in črtice (Njen obraz, Naša pomlad, Ogenj, itd.), ki jih je poslala Finžgarju za Mladiko, kjer je bila objavljena legenda Veliki petek (M 1926, 127) Zbirka njenih novel Ogenj, ki je bila že leta 1940 tiskana v polah, je doletela zla usoda, ker ni dobila dovoljenja za tisk (doba fašizma). Tiskarna jo je prodala za star papir. (en izvod pa je bil le ohranjen). Vanjo je uvrščenih osem novel: Ogenj, Mož je bil izmučen, Pismo, Življenje matere Rozalije, Micka se moži, Odmev, Brajdarjev Miha, Dve kristalni vazi). Zbirka novel Ogenj je izšla v izvirniku leta 1991, založili so jo sorodniki, izdalo pa jo je Katoliško tiskovno društvo v Gorici.
Slika na naslovnici novel Ogenj je delo slikarke Tee Breščakove.
Gojila je tudi umetnostno esejistiko. Napisala je članek o kiparki Rini Drenik Marušičevi, prispevek o slikarju Pieru Marušiču (Marussigu) pa je priobčila v reviji Umetnost. S tega področja je tudi prevod v italijanski katalog slikarske razstave slovenskih likovnikov, ki so razstavljali v Milanu.
France Bevk, s katerim je bila pisateljica Iva v pisnih stikih, je o zbirki sodil: »Novele so me prijetno iznenadile. Vi ste pisateljica. Imate srečno roko pri izbiri snovi, domišljiji, gladkost pripovedovanja, čut za poezijo, poleg tega pa ima vsaka stvar neko etično jedro.« Pisatelj Vladimir Bartol pa: Avtoričina pripoved je nedvomno fino psihološko niansiranje v prikazovanju značajev, posega pa tudi z lahko satirično ostjo v predvojne družbene razmere.
Po zadnji vojni so je spet oglasila v tržaških tržaških Razgledih in ponatisnila novele iz neizdane zbirke in še nekaj novih. Nekaj člankov je priobčila tudi v italijanščini v ženski reviji Attualitá (1937). Njen je tudi referat Zgodovina Primorske (objav. Slovensko Primorje), Milan 1945. Večje število njenih rokopisov in korespondence s slovenskimi kulturniki je bilo uničenih ob bombnem napadu 20. oktobra 1944, ko je bil porušen dom Breščakovih v Milanu; rojstno hišo v Dobravljah pa so Nemci požgali 23. septembra.1943. Tedaj so bili uničeni bogata družinska knjižnica, klavir in vse stvaritve, pesmi, novele in slike) članov Breščakove družine. Breščakovi so si po vojni v Milanu zgradili nov dom, v katerem so poleg profesionalnega, nadaljevali svoje kulturno delovanje. S članki publicistične vsebine je Iva sodelovala pri Ženi in Praktični gospodinji (povzeto iz PSBL, Gorica 1972, GMD). Z bratom Robertom in nečakom Dr. Francem Jerkičem se je 1989. leta preselila v Gorico, bliže rodnemu kraju. Zadnja leta ji je bilo vodilo in življenjski cilj, da bi videla uresničitev izdaje zbirk pesmi sester Tee in Tonce ter brata Stanka. Izdajo novel Ogenj je Iva sicer doživela, saj je zbirka izšla v začetku decembra, ne pa predstavitve. Umrla je v bolnišnici v Vidmu, 17. decembra1991, pokopana pa je v rojstnem kraju.
Slikarka in pesnica Tea je obiskovala osnovno šolo v Sv. Križu. Šolanje je nadaljevala od 1912. leta v nemškem zavodu pri Gospe Sveti na Koroškem, v Trstu je nadaljevala trgovsko šolo in nato je kot uradnica službovala v Trstu. Od leta 1919, po poroki z zdravnikom Emanuelom Abbatistta, je bivala dve leti v Padovi, šest let v Portoguaru, nato v Milanu od leta 1928 do smrti.
Že v mladih letih je prevzela skrb za družino številnih bratov in sestrá ter nečaka. Z možem Emanuelom, dobrodušnim človekom je k sebi leta 1921 priklicala sestro Ivo in brata Mirka, leta 1929 pa tudi sestro Tonco, brata Roberta in nečaka Franca Jerkiča, sina pokojne sestre Francke, ki je umrla takoj po njegovem rojstvu. Brat Robert in nečak Franc sta diplomirala kot zdravnika na milanski univerzi.
Slika Vipavskega križa na naslovnici je delo slikarke Tee Breščak
Tea je bila umetniško nadarjena, kulturno razgledana in je imela svojevrstno osebnost.. Pisala je pesmi v mladih letih in v pozni življenjski dobi. Nekatere pesmi so leta 1991 izšle v zbirki Domovina. Risala in slikala je že v rani mladosti. Od leta 1933 do 1935 je bila učenka tržaškega slikarja Piera Marussiga ( Petra Marušiča), ki je živel v Milanu. Obvladala je portret, tihožitje in pejsaž. Njena sestra Iva Breščak je o njej zapisala, da je njena pesniška duševnost prišla do popolnega izraza s slikanjem cvetja. Vse cvetje, od žlahtne vrtnice do najskromnejše poljske cvetlice, nam danes iz mnogih njenih slik v tisočerih barvnih sezonskih odtenkih izžareva vso prekipevajočo ljubezen, ki jo je čutila do narave in njene lepote.
Bila je članica umetnostne galerije Permanente v Milanu, kjer je večkrat razstavljala z drugimi likovniki. Sama osebno je tudi razstavljala. Družila se je s številnimi priznanimi umetniki kot Sironi, Manzú, Carra, Mesina,Cesetti, Biroli, Salietti, Berlotti, Funi ter poznejšim Nobelovim nagrajencem za poezijo Quasimodom, slikarji Lojzetom Spacalom, Jožetom Spacalom, Antonom Miheličem in drugimi, ki so jo spoštovali kot osebo, cenili kot slikarko in se radi zadrževali v kulturnem središču Breščakovih. Lojze Spacal je med drugo svetovno vojno živel in ustvarjal pri Breščakovih v Milanu. Vsi našteti umetniki in razumniki ter še mnogi drugi, kot njena setrična gledališka igralka Ema Starčeva ter njen bratranec operni pevec Drago Starc, dirigent in violinist Uroš Prevoršek in še drugi so se srečevali v kulturnem središču Breščakovih. Celoten opus njenih slik in pesniška zbirka Domovina, opremljena z njenimi slikami, sta bila predstavljena v Katoliški knjigarni v Gorici 5. novembra 1993. O umetnici sta spregovorila likovni kritik prof. Jožko Vetrih in prof. Albin Sirk.
Kot pesnica hrani v sebi neomadeževane mladostne spomine in tudi spomin na dan odhoda na prvi povratek k materi: Ukroti se, o duša moja! Že trkam na hišne duri… Kako so ji dragi kraji na Vipavskem, lepota kraškega sveta! Zato se v mislih spomladi vrača z lastovkami domov. Zvoki, barve in dogajanje v naravi njene očetnjave jo spremljajo v velemestu, toda hrepenenje po njih je tako močno, da razblini vse njene sanje z ranljivimi prividi. Oh, biti otrok/ sred zelene gmajne v travi, vzdihuje. Ko je stiska najhujša, si pesnica zakliče: …na spomine – kamen deni! Iz njene zazrtosti v preteklost klije najgloblja želja: Tja gor, domov/med njive, klasje in plavico/ med makov cvet-/tja srce tvoje hrepeni in tam si v mislih ti…
Kozja Para, rojstni kraj pesnice Tonce, je zadnji zaselek od petih, ki spadajo v Dobravlje. V to vasico, ki je nekdaj štela sedem hiš, pripelje pot, ki gre iz Dobravelj po ravnem do Križišča, nakar se polagoma spusti navzdol do zaselka, ki leži v lepi tihi dolinici. Pred več kot pol stoletja so se tod še razprostirali lepo urejeni travniki, skrbno obdelane njive, številni vinogradi in cvetoči vrtovi. Vsa ta naravna lepota se je raztezala od Vipave do hriba Brega. Tik na vasico, mimo nekdanjega Fakučevega mlina, teče potok Vrnivec, ki se približno tristo metrov od vasi izliva v redko Vipavo. Rodovitna dolinica leži v zavetju, obvarovana pred vipavsko burjo. Vsakovrstno sadno drevje, vinogradi, domači pridelki, cvetje, vse kar hrani in osrečuje človeka – vse je bujno raslo in zorelo.
V tej idilični dolinici je Tonca preživela svojo mladost. Nedvomno so rojstni kraj in prirodne lepote zapustili deklici in pozneje mladenki neizbrisne vtise, ki jim je začela dajati pesniško podobo šele v zrelih letih.
Slika nas naslovnici pesniške zbirke je delo Tee Breščakove.
Tonca je bila prva hčerka v družini s štirinajstimi otroki. Ljudsko šolo je obiskovala v Sv. Križu. Z veliko ljubeznijo in požrtvovalnostjo je pomagala staršem pri negi in vzgoji številne družine; veliko je pomagala tudi pri kmetskem delu na polju. Delala je in mnogo pretrpela, a vse prenesla z močno voljo in plemenito ljubeznijo do svojih bratov in sestrá. Od leta 1929 je živela v Milanu v družini sestre Tee, sestre Ive, bratov dr. Roberta in Mira ter nečaka dr. Franca Jerkiča, sina pokojne sestre Francke.
Dopolnila je ljudsko šolo, a si je sama ustvarila širše kulturno obzorje z branjem in živim zanimanjem za slovstvo in umetnost. Pesniti je začela okoli leta 1940. Zadnja leta je bila sodelavka mladinskega lista Galeb in tam objavila nekatere svoje pesmi.
…in brez besed so me razumela in jaz sem razumela nje, pravi o živalcah v pesmi Srečno življenje. Obsežno število pesmi je en sam spev naravi. V tem je nosilka najsodobnejše ekološke ideje. Njena pesniška podoba je v svojem izhodišču polna svetlobe, sonca, cvetja, petja ptičkov, glasov narave in dela na polju, žuborenja voda, življenja – polna vseh naravnih lepot.
Šopek cvetja je narisala Tea Breščak
Po dobroti in nežnosti čustev je bila Tonca izredna oseba. Izhajala je iz kmetskega rodu in po njem povzela najlepše vrline in odlike: poštenost, ljubezen do dela, pogum, vdanost, potrpežljivost, duševno vedrost, velikodušnost in dobrodušnost. Ostala je vedno skromna, ponižna in naravna.
Tonca Breščakova je živela in trdo delala na kmetiji celih štirideset let. Kmetija in njeno okolje sta ji vcepila v dušo neizbrisno sled. Vselej v tujini poleti v duhu iskat sebe in resnico v zakladnico spominov na kraje, ljudi, naravo svoje čiste in delovne mladosti, ki je prispodoba lepote in sreče v begu pred vsakdanjim mestnim življenje. Glas seže dlje, kot bi človek pričakoval. Pesmi so utrip podoživljanja otroških let (pesmi za otroke), pričevanje mikavnega čara miru in dela, njene dekliške in zrelostne dobe in neoskrunjene narave. Lirska govorica je preprosta, neizprosno osebna, prežeta z gorečo ljubeznijo do narave, predmeti so poosebljeni, pesem sama postane poosebljena stvaritev, oprijem v življenju in družba, brez katere ji ni živeti. Tonca je samorastnica, ki ni pisala za kritike, temveč iz notranje nuje. Sporočilnost njenih pesmi je in bo ostala vedno sodobna; v njenih pesmih čutimo humanost, podoživljanje prave sreče, ki jo človek najde v delu in sožitju z naravo. To tembolj, ker je nehumanost modernega časa, zlasti v mestu, zrušila prostorsko in časovno ravnotežje v človeku. Odtod domoljubje, domotožje, žalost nad izgubljenim rajem, zazrtost v preteklost.
Mladi in tudi marsikateri odrasli bralec, ki je ohranil otroštvo, bo cenil odlike in poslanstvo njene pesniške zbirke Narava moj najlepši svet, saj mu dobra knjiga obnovi in razširi doživljajski prostor. Izbor pesmi je vreden bralčeve in ljubiteljeve pozornosti.
STANKO BREŠČAK, pesnik, se je rodil 02. 06. 1911 v kmečki družini v zaselku Kozja Para v Dobravljah na Vipavskem. Umrl je 13. 04. 1960. Bil je enajsti sin v družini štirinajstih bratov in sestrá. Ljudsko šolo je obiskoval (1917 – 1924) v Dobravljah, kamor se je družina Breščakovih preselila leta 1912. Leta 1924 je po prizadevanju župnika Ivana Rejca iz Sv. Križa in patrov frančiškanov iz Gorice šel študirat v frančiškanski zavod Piacenzo, kjer je končal I. gimnazijo. Leta 1925 se je zaradi bolezni vrnil domov, leta 1926 pa je bil z izpitom čez 2. letnik, sprejet v semenišče v Gorici kar v 3. gimnazijo. V semenišču je ostal do leta 1928, ko se je kot uradnik zaposlil pri zavarovalnici La fondiaria v Gorici, kjer je bil že zaposlen brat Miro. V službi ni dolgo zdržal zaradi slabega zdravja, ki ga je spremljalo skozi vse življenje; bolnišnica, dom, sestre in bratje v Milanu in spet dom so bili njegova zatočišča do leta 1942, ko je zaradi kulturnega in političnega dela pred fašisti zbežal v Milan. Primorski kulturniki so imeli medsebojne stike in so plodno narodnobuditeljsko ustvarjali, vsak na svojem področju, vendar zelo povezani. Spodbujali so delovanje vaških odrov in širjenje slovenske besede, ki je bila v času fašizma prepovedana. Stanko Breščak je po spodbudi gledališke igralke Eme Starčeve, ko je prihajal na počitnice iz Milana v Dobravlje, režiral tudi nekaj slovenskih iger, ki so se odigrale na vaškem odru v gradu v Velikih Žabljah in zato so ga fašisti preganjali. Iz Milana se je avgusta 1945 vrnil domov v Dobravlje. Leta 1951 se je poročil z Matildo Šuligoj in si ustvaril družino.
Stanko je veliko pisal v prozi in pesmi v mladinski dobi 1934 – 1941. Njegova ekstrovertna narava, krhko zdravje, bivanje v bolnišnicah, omejena ekonomska sredstva po vojni, vse to je vplivalo, da je mnogo svojih spisov porazgubil, kar jih je pa hranil v Dobravljah, so bili uničeni v požigu hiše s strani Nemcev 23. septembra 1943. Po osvoboditvi se je Stanko kot kulturni delavec z velikim navdušenjem vživel v novo dobo v domačem okolju. Več časa je vneto sodeloval z dejanjem in besedo pri graditvi novega gospodarskega, družbenega in kulturnega življenja v duhu novega časa. Razdajanje samega sebe je bilo nesebično, človekoljubno, postorjeno iz domoljubja in idealizma.
Stanko je pesnil iz neke notranje nuje, pesmi so izraz njegovega gledanja in čutenja z naravo, narodno, socialno in versko problematiko, ki se odigrava v njem samem in njegovem okolju. Čustveno globoko vraščen v svoji ožji življenjski prostor – Vipavsko – črpa navdih za svoje motive iz narave, razkriva njeno govorico, jo poetično preoblikuje v metaforo, kjer pooseblja odpornost našega naroda (Brest, Hrast, Burja, itd) v boju za obstoj. Prepričan v zmago (Stara pravda). Njegove stvaritve, ki jih lahko razdelimo v tri obdobja, dajejo prerez njegove življenjske poti, čustev, svetovnega nazora, moči in nemoči ter krhkosti življenja.
V prvem obdobju – mladostna leta do konca druge svetovne svoje – izpoveduje ljubezen do domače grude in svojo zakoreninjenost vanjo, zaverovanost v narodno bodočnost – s prizvokom panslavizma – mladeniško ljubezen. Niso mu bili tuji socialni problemi. Razdor med bogatimi in revnimi, h katerim je sam pripadal, ga utesnjuje skozi vse življenje in na lahko prelevi njegov svetovni nazor v drugem obdobju, v letih po drugi svetovni vojni, v dobi graditve socialnega realizma. Sam, idealist, se je v svobodi vrgel z vso vnemo na gradnjo bodočnosti končno osvobojenega naroda. Slavospev napiše torej padlemu junaku na Trnovski planoti, ki je prispeval k osvoboditvi naroda in izkoreninjenju izkoriščanja človeka po človeku ter od tam kot simbol, bedi in poziva k enotnosti in uresničevanju zapriseženih ciljev. Tako ne bo imel več tujec moči nad nami; Nemec pa naj povrne škodo za požig domačije!
Stanko Breščak je tipičen primer primorskega človeka; svoboda mu je pomenila rešitev izpod fašističnega jarma; prepričan je bil, da se bodo nato vsa vprašanja po bratovsko rešila; idealist pa je trčil ob materialistični svetovni nazor že na vasi…
Cicero pravi, da je prava svoboda v soudeležbi pri oblasti, upravljanju države. Tega Stanko ni mogel doseči… Od tod razočaranje, ponižanje, nemoč.
Tako pridemo v tretje obdobje njegovega pesnjenja, ko začuti duševno praznoto, se vrne k Bogu, ki mu daje notranji mir in vrača uravnovešenost in smisel začasnega in trajnega življenja; navezuje spet ožje stike z naravo, znanci in posebno s sestrami in brati v Milanu, ki so mu bili vedno v oporo (sestri Tonci, Rezi, Ivi, Bog, moj Bog…). Navezal je stike s prijateljem Andrejem Simčičem in patri iz Sv. Križa.
Večina pesmi iz tega obdobja je nabožne vsebine. Njegovo poslanstvo je biti kmet – poet, narodni buditelj, mož in oče. Zaveda se, da je umetnost sporočanja lahko tarča kritikov (Kritikom), mi pa zaznavamo njeno prepričljivost, zlasti glede na njegovo življenjsko pot in obdobje.
Stanko Breščak je eden izmed samorastnikov številne družine Breščakovih iz Kozje Pare. Če lahko primerjamo male z velikimi, bi tudi o sebi lahko rekel: Non omnis moriar!
Zapuščino njegovih, zlasti poznejših pesmi hrani družina v Dobravljah, sestra Iva pa je zbrala in uredila izbor njegovih pesmi v zbirki Naša pravda, ki je izšla pri Katoliškem društvu v Gorici leta 1991. Pesnik Stanko Breščak se uvršča med zaslužne primorske pesnike.
Na sliki: Tone Rustja, stari Vlk iz dobravske gostilne na Korši, portretiral Stanko Breščak, 22.9.1934
Iva Breščak
RADA BI SREČALA
Kadar stopam v tujini po ulicah ali sedim kje med tujci in gledam množico, ki neprestano kakor voda v reki drvi mimo mene, opazujem lepe in nelepe, pomembne in brezpomembne, meni tuje in neznane obraze – takrat se vzbudi v srcu tista mehka in topla želja, ki jo nosim v tujini zmerom v sebi in ki je od dolgega čakanja še vse večja in gorkejša; rada bi srečala v tujini med meni neznano in tujo množico meni znan in domač obraz, tisti, ki mi je najbolj pri srcu – rada bi srečala Zgonikovo Gusto.
A, kako zapoje ob njenem imenu moja nekdanja vsa nežna, skrivnosti polna otroška mladost! Zaduhti belo cvetje na Kovačevem vrtu, zašumi zelena hosta drevja v brajdi in živa meja pušpana okoli Zgonikovega vrta; zažubori potok za mlinom in v čudovite sanje zamaknjeno oko se zazré v tiho, od čiste, plave vedrine vipavskega neba lesketajočo se reko Vipavo; zazré se v mirna polja, njive in gmajno, v breg in holme, v Čaven in v Nanos …
Kakor krilati angelci nemotenega miru, lepote in toplote svoje domače zemlje žejni, potujejo sanje s svojimi mehkimi, lahkimi perotmi tja gor na Vipavsko – in misel se ustavi v mali rodni vasi, tam pod belo Zgonikovo hišo, ki ima edina pri nas veliko, prostorno ograjeno dvorišče in ki tako vabljivo pozdravlja vsakogar, ki ji prihaja naproti. Vhod na dvorišče je širok, ob vsaki strani pa stojita dva visoka kamna, vrezana obeliska, ki nosita na vrhu dve kamniti krogli. Na levi pri vhodu stoji kakor igrača majhen vrtič, obdan z živo mejo pušpana; pred hišo je napet latnik francoske trte in vhod v hišo je gosposki, zakaj okvir vrat je iz svetlega črnega marmorja. Tako se vhod na dvorišče in vhoda v hišo razlikujeta od vseh drugih na vasi, ki so iz sivega kamna ali celo leseni.
Ne vem točno, odkod so prinesli oba obeliska in marmornati okvir vrat; morda iz mesta; morda pa, kot pravijo, so to res ostanki kriškega gradu, ki je bil pred mnogimi leti razdejan in so ga okoličani zvozili in raznesli na vse strani, kakor da jih je k temu gnalo maščevanje nad nekdanjimi valpati, tako da so mu ostale le gole črne stene, ki še danes štrlijo v Vipavsko nebo in zrejo v višine na eno izmed najlepših pokrajin naše domovine. Toda naj bosta dva Zgonikova obeliska in marmornati okvir hišnih vrat odkoderkoli, mi ugaja misel, da so bili prineseni iz kriškega gradu. In gledam nanje iz tujine z želenim hrepenenjem ali tudi z žalostnim, grenkim občutkom, ki se vzbudi v nas vsakikrat, kadar se zamislimo v trpko preteklost naše zemlje in našega rodu. Saj je morda nekdaj bog ve kolikokrat slonel na teh vratih tuj grof, občudoval božjo krasoto Vipavske doline in mu je morda ta naravna lepota samo za trenutek omehčala trdo srce, s katerim je vladal našemu ljudstvu. Kolikokrat sta morda v davnih časih stala pred temi vrati moj praded in moja prababica in v trepetu čakala, da se tista vrata odpro in jim valpet z osornim glasom pové graščakov strogi ukaz ali izreče njegovo neizprosno željo.
Moj bog, koliko vprašanj, na katera si ne vem in si nikoli ne bom vedela odgovoriti, se zbudi v srcu ob misli na Zgonikova marmornata vrata! Kakor nekdaj, tako so mi ta vrata še danes ostala neka zagonetna lepota in skrivnost. In edina živa resničnost, ki jo vidim še danes v okviru teh vrat prav tako, kot sem jo gledala pred seboj, je Zgonikova Gusta, ki prihaja skoznje s svojim smehljajočim se, belim, rdeče nadahlim obrazom, posutim z drobnimi pegami, me gleda s svojimi plavimi, smehljajočimi očmi in okoli glave se ji svetijo predivnato bele kite. Koliko neznanih malih dogodkov, ki so bili za takratni otroški svet neizprosno važni, se mi poraja v spominu! Vidim jo, kako mi prihaja naproti skozi tista vrata, mi prinaša nekaj bonbonov in kos belega kruha, ki ga je njena mati prinesla iz Ajdovščine, kamor je hodila leta in leta vsak dan z jerbasom na glavi, nosila tja zelenjavo in od tam prinašala poln jerbas kruha, ki ga je nato razprodajala vaščanom. Še danes vidim Gusto, kako v šoli odločno sede v klop poleg mene in se ne gane kljub strogemu učiteljevemu ukazu, naj gre v drugo klop, ker je prestopila v četrti razred, jaz pa sem zaostala v tretjem … Lahko bi naštela še veliko dokazov te otroške ljubezni in vdanosti, ki naju je vezala; posebno pa njo name. Na največji dokaz te vdanosti pa me spominja rana, katere sled nosim še danes na čelu nad levim očesom. Igrali smo se v brajdi in ne vem, kako nerodno me je Gusta sunila, da sem padla na ostro skalo. Iz čela se mi je vlila kri, dvignil se je krik in vrišč; nesli so me domov omoteno, Gusto pa so morali zapreti v sobo, ker se je hotela utopiti v Vipavi in je vpila: »Če umre ona, naj umrem še jaz!«
Kaj je res imela ta ljubezen, ta otroška vdanost in navezanost nedolžno in minljivo lepoto jutranje zarje in jo je življenje pozneje toliko zatemnilo, da sva se tako pozabili? Ali misli kdaj tudi Gusta v daljni Ameriki na najino otroško mladost in se ji vzbudi želja, da bi se srečali in bi o njej govorili? Morda. In kako bi bilo, ako bi se danes res srečali v tujini? Ali bi se spoznali? Verjamem, da bi se spoznali. Res, da sta se spremenila najina obraza, toda na dnu najinih oči je vendar ostalo nekaj tiste nekdanje zarje, ki je z nedolžno lepoto opajala najino otroško mladost.
Zaradi te nekdanje čiste jutranje zarje si želim najinega srečanja v tujini in se vživljam vanj. Vidim Gusto, ki mi prihaja naproti in se usede k meni; nasloni komolce na mizo in ne vsa vzradoščena gleda. Njene kretnje niso prav nič okorne, saj prihaja iz velikega sveta. Pravijo, da je omožena in da ji sreča ni bila neprijazna. Njen polni obraz izraža nekaj tiste gospodujoče, ukazovalne sile, lastne ljudem, ki so se povzpeli.
Po prvih vzklikih prijetnega, dolgo pričakovanega srečanja se najina govorica razprede v živahen pomenek. Ona, ki živi živo, resnično življenje žene-matere in gospodinje in je ne mučijo sanje ter vsa brezmejna notranja doživetja – ona mi ima mnogo povedati. Govori mi o svojem vsakdanjem življenju, o svojem možu in o svojih otrocih, pripoveduje mi o njihovih uspehih in neuspehih v svetu. Njena govorica teče nepretrgoma kot njena otroška govorica, ki sem jo nekdaj poslušala in mi še zveni v srcu.
Ali nenadoma mi tudi ona zastavi vprašanja in jaz jih odgovarjam; začnem ji pripovedovati in misli, da ji bom lahko govorila, govorila kot prej ona meni – toda kaj, kaj naj ji pripovedujem?… Oh, moj Bog, zavem se v tistem trenutku še bolj živo kot kdaj prej, da moje življenje, življenje žene ni tako pomembno kot njeno. In nenadoma začutim okoli sebe nekakšno žalostno in revno praznino: čutim se kakor človek, ki stoji nad golim breznom in se ozré in tudi za njim zija golo brezno – in nič več ne morem govoriti. Kaj je z menoj in kaj zrem v daljavi drugega kot tisti nedoseženi, začarani svet lepote in sanj, za katerim nevzdržno bega in hrepeni to neutešeno srce! O tej začarani lepoti, o teh varljivih, večno name priklenjenih sanjah začnem govoriti z Gusto – toda moje govorjenje se je šele začelo in že potihuje in ugaša, zakaj njene oči me zrejo neumevno, morda tudi nekako pomilovalno. Zato se pokaže v njih izraz raztresenosti in njen pogled, pogled stvarnega človeka, bega po stvareh in ljudeh, ki so okoli nas – in jaz umolknem.
Gledam Gusto in moje srce se trudi in išče, da bi spet zbližalo tisti dve cesti, ki naju tako neusmiljeno ločita – in v mislih se nenadoma zdrami najina otroška mladost. »Ti, Gusta«, ji rečem, »se spominjaš tega, se spominjaš onega? ….« In vsi nekdanji, vsi neznatni, vsi mali in veliki dogodki iz otroških let so pred nama. Drug za drugim se porajajo iz spomina in najin pogovor se ves razživi, vzcvete kakor zelenja poljana pod toplim pomladnim soncem in iz naših oči posije vsa nekdanja jutranja zarja. In Gusta me nenadoma vpraša: »Misliš ti kdaj, kako bi bilo, ako bi bili ostali doma? Ti ne več, kolikokrat razmišljam o tem. Kolikokrat mislim na dom in na naše kraje! In ob teh mislih me vselej obide nekakšno čudno težko hrepenenje in v takih trenutkih me nobena stvar ne razveseli več tako, kot bi me morala razveseliti!« Tako reče Gusta, obrne obraz v stran in gleda v tla, kakor da bi pred menoj hotela zakriti solze, ki so ji stopile v oči.
»Oh, Gusta, Gusta! Kako smo si vsi podobni! Kako smo si enaki! Iščemo se v tujini, da najdemo in mislimo, da si imamo mnogo, mnogo važnega povedati, zakaj pogovoriti se moramo o vsem, kar smo doživeli in preživeli v teh dolgih letih; kar smo naredili in kar smo dosegli… In govorimo o ti naši rodovitni preteklosti, o naši plodni sedanjosti … beseda pa nas zanese tudi v našo pravo preteklost, v našo otroško mladost. Zanese nas tja gor, domov, v našo pravo, resnično domovino – in zgodi se nam kakor človeku, ki se ga je sredi veselja in rajanja polastila neumljiva otožnost in žalost; oko se zazré v dno duše in vidi in spozna, da so vsi naši uspehi v tujini laž, ki nas je zamamila, se zavemo vse naše revščine in uboštva in nobena stvar, kot praviš, Gusta, nas več ne razveseli … Vse, četudi lepo in veliko je brezpomembno in malenkostno. A vse to zato, ker so samo naše oči in naš razum, ki gledajo, srce pa ne vidi in se ne ogreje, ker ono ni z nami tu, v tujini, ampak je ostalo tam gor doma, v naših krajih! Tako je. Tudi če so nas gnali od doma v svet revščina, preganjanje in beda, naša od davkov in dolgov, zarubljena in razprodana posestva, borba za obstanek in vsakdanji kruh ali morda tista sanjava, zaupna vera v boljše življenje tam zunaj – to, s čimer smo in delamo in gradimo v tujini, so samo razum, pamet, roke in telo, a srce vsakega izmed nas je in ostane za zmerom med vipavskimi in goriškimi hribčki in gorami, med sivim in golim kraškim in istrskim svetom… In naj smo res zaslužili kos kruha v tujini ali doseli tisto boljše življenje, o katerem smo sanjali, naj smo si zgradili svojo streho ali kos našega doma pod tujo streho – mi vsi, kar nas je, smo vendar na tuji zemlji samo brezdomci! Kaj naj pomaga košček našega doma, ta naša hiša, četudi smo si postavili med njene zidove naše domače ognjišče, dali vsaki stvari, ki nas obkroža, našo domačo potezo in ostali zvesti našim domačim šegam in navadam, ko pa ostane vse to omejeno med štiri zidove. Zakaj če le odpremo okno našega doma, uzremo pred seboj tujo zemljo, tujo pokrajino, slišimo iz ust ljudi, ki hodijo mimo nas, le tujo govorico, katero seveda razumemo, ker smo se jo morali naučiti – ali naša duša, mišljenje, sanje in hrepenenja ostanejo vendar tem ljudem tuja, kot so nam tuja njihova. Tujci smo med tujci, ki nas družita misel in hrepenenje po daljni domovini. Iščemo se in se morda srečamo in najdemo. Pogovorimo se v naši govorici, morda tudi zapojemo našo domačo pesem – ali tako govorica kot naša pesem nam prikličeta pred oči in pred našo dušo naše hribe in gore, naše zelene doline, naš sivi Kras - in hrepenenje, ki je morda le trenutno zadremalo na dnu srca, se vzbudi vse močnejše, polasti se nas še večje domotožje po tem, kar je naše … Vse to pa je morda daleč, daleč kakor lepe sanje, daleč kakor naša prva otroška mladost, ki je vzcvetela med uboštvom in revščino, ali vzcvetela je tam gor, doma, in tam je tudi ostala. In z njo je ostalo tudi naše srce … »Ali se bomo še kdaj vrnili, da ga spet najdemo? »
Zaman čakam odgovora na to vprašanje.
Samo za trenutek je misel pričarala pred oči podobo prijateljice in nekdanje otroške mladosti – in že je ni več …
Daleč v Južno Ameriko se je nekdaj odpeljala Gusta, nato njeni sestri Bazilija in Marička, njen brat Lojze … Daleč v Severno Ameriko so nekdaj odpotovala Stoparjeva dekleta, Marička in Karla iz mlina… Daleč v Južno in Severno Ameriko, v Anglijo, v Francijo, v Belgijo, v Italijo, v Afriko, v Egipt …daleč po širnem svetu so odpotovali in se razkropili tisoči in tisoči naših bratov in sester …
Ali se bomo še kdaj srečali v življenju?
NEKAJ PESMI IZ ZBIRK
Iz pesniške zbirke Domovina,
Tea Breščak,
založilo: Katoliško društvo Gorica, 1991MLADOSTNI SPOMINI
O dragi prag domače hiše,
govori in ponovi mi nasvete,
ki jih je meni mama govorila,
ko prvič sem odšla od doma!
Naj iz srca nikdar se ne izbriše,
kako me v svet je odslovila.
»Ogibaj se poti nevarnih,«
je rekla, »vedi, teh je polno za mladino;
posebno zate, ki si lepa, a uboga.
Pa vrni se nam dobra in ljubeča,
ne zabi na svoj skromni dom,
če kdaj te najde sreča!«
Poljubila sem jo v odgovor in prosila:
»O mama, mama, ti pa zame boš molila.«
Vrnitve blažen dan, kako sem te pričakovala!
ko vstal si z zarjo, je duša v meni vztrepetala;
kot ptici, ki dviguje krila,
ko v rojstni kraj jo veleče želje sila.
Zazrla – končno sem domače znane griče.
Z nestrpnostjo oči so merile daljavo.
Le hiti vlak navzgor, navzgor!
- Potem pa ravno skoz dobravo
in ustavi se, kjer beli se križišče;
tam starih hišic zreš prgišče.
Ukroti se, o duša! Že trkam
na hišne duri, prva čuje mama,
da vrača hči se, ker po svetu
čutila se preveč je sama.
Že v hiši moje ime odmeva
in sestric, bratov roj hiti v objem,
s poljubi me odeva.
V radosti rdeva moje lice bledo
in srce polni nova tajna sila,
vsa sladka, omamljiva, čudepolna,
ki se izraziti ne da z besedo.
Pesmi iz zbirke Narava moj najlepši svet,
Antonija Breščak,
založbilo: Katoliško tiskovno društvo Gorica, 1991)MATERNI JEZIK
Odkar smo zapustili
rojstno vas,
nič več nam ni odmeval
govorice naše glas.
Z nami potoval je čas,
nas bodril
in učil
je novega jezika.
V tujini nepoznani,
nihče ni bil ob naši strani,
da gledal bi nas ljubeznivo,
nam govoril razumljivo.
Poslušali, učili
smo se novo govorico,
a našo še nadalje
smo ljubili,
negovali kot cvetlico.
V srcu našem
bila je vedno spoštovana,
nikdar pred svetom zatajevana.
SREČNO ŽIVLJENJE
Srečen človek
in ves blažen,
če skoz življenje
gre neopažen.
Tam med travami
izgubljen
kot je poljski cvet,
samo od stvarstva
ljubljen
kot narave cvet.
Vsega živeža
iz zemlje
prav svežega zajemlje.
In ko mu vse lepo zori,
raduje se in veseli.
V duhteči travi
rad zadremlje
in sonce sije nanj
sredi mirnih sanj.
Na prsih
rodne zemlje.
DOMAČE OGNJIŠČE
Domače ognjišče
nam bodi svetišče,
spominov mladostnih simbol,
miru zavetišče
in sreče prestol.
Ljubezen ognjena
za dom naj gori
kot suha polena,
ki plamen objema
jih sredi ognjišča oltarja.
V naših domovih
naj jutranja zarja
se zlata leskeče.
Naj plamti, se iskri
in blešči
pod krovom
blažene sreče.
Pesmi iz zbirke Naša pravda,
Stanko Breščak,
založilo: Katoliško tiskovno društvo Gorica, 1993)TUJINA
Daleč, predaleč si, domovina!
V vencu stoletnih gozdov,
mogočna v lepoti vrhov
dviga se moja planina.
V krogu vrstijo se sela, domovi.
V duhu zrem rodna te vas,
sladki poslušam vaš glas,
mili, domači zvonovi!
HRAST
V samoti, na kraški
planoti tam hrast
iz tal tisočletni
moč pije in rast.
Visoko nad zemljo
pod beli oblak
mogočno se dviga
davnine očak.
Neznano zatišje,
neznan mu pokoj;
življenja neizprosen
zanj, večen je boj.
Zdaj z morja, zdaj z gore
ga bije vihar;
zdaj trešči z oblaka
vanj strele udar.
Stoletja preizkuša
usode ga moč;
sil streti ga skuša
sovražnih obroč.
A bolj kot zaganja
vanj moč se vetrov –
bolj čvrsto poganja
kralj večni lesov.
Podoba ta hrasta
je tvoja, moj rod;
ki lepših in boljših
želiš si usod!
buy amoxicillin without insurance
amoxicillin price without insurance go antibiotic without insuranceNande Krnelov iz Dobravelj, narisal: Stanko Breščak