Z g o d b a
Starodavni rod Stibell, Stifel, Stivel, Stibiel, Stibilj na Vipavskem
Vprašala sem se odkod izhajajo korenine prednikov Stibelius NN, Stibelli, Stibell. Po preučevanju izvora priimka in zgodovinskih dogodkov je oseba s priimkom STIBELL najverjetneje bil spremljevalec rimskih prokuratorjev, ko so po osvojitvi Jeruzalema, Rimljani ustanovili vazalno Judejsko kraljestvo. Provinca Judeja je bila prizorišče treh judovsko - rimskih vojn. Leta 6 n. št. je Judeja postala del večje rimske province Judeje (Iudaea), ki je bila sestavljena iz prave (biblične) Judeje.
Nemški viri povedo, da je Stibell, Stibelius izhajal iz Cesareje, od prednikov z območja sedanje Italije (Karnije). Iz zgodovinskih virov izhaja, da je bil prednik najverjetneje iz vplivne družine iz tevtonskega plemena Nemetes, ki so prišli iz Svete dežele v Speyer.
Ker so v Jeruzalem prišli rimski prokuratorji s svojim spremstvom, je iz teh razlogov bilo pomembno v nadaljevanju v zvezi z naselitvijo plemena Nemetes povzeti pregled poteka križarskih vojn, kar je zgodovinsko zapleteno in časovno umeščeno v posamezna stoletja dogajanja. Pleme Nemetes omenja že vladar Julij Cezar. V iskanju novega življenjskega prostora so izvršili invazijo na Galijo. Bili so pod protektoratom Rimskega cesarstva in prosili Rim za pomoč. To so bili bojevniki, ki so v bitki na Rajni 58. leta n. št. zmagali.
Izvor: NN, Stibelli, Stibell, Stifel, Stibelius, Cefareja, Izrael, Palestina; Vpisi v register: NN Stibelius 1357, Heidelberg, prvi vpis priimka Stibelius v družinski register.
Družinsko drevo Stibellov na Vipavskem
Izvor:
- Janez Stibell, Johannes Stibelius (* ok. 1538, Keiserslautern, Nemčija, † 08.03.1595, Kreuzenach, poročen ok. 1577 z Lydia * ____, † ____. Bil je minister in sodni pridigar pri knezu Johanu Cazmirju na Palatinatu (Bavarska), reformiran v protestantsko vero 1577, doktoriral na Univerzi v Heidelbergu 19.1.1578, 5.1.1574 je poročil sestro Magdaleno STIBELL s protestantskim reformatorjem Davidom Pareusom (1548-1622).
- Sinova: Boltežar STIBELL * ok. 1577, skrbnik posestev pri grofih Attems v Sv. Križu in Johanes, Janez, Janž STIBELL * ok. 1580-1642, pastor, leta 1626 lastnik dvorca Visoko na Poljanah (sedaj Tavčarjev dvorec)
Janez Stibell (Johannes Stibelius, polatinjeno) in Lydia
Njun drugorojeni otrok (prvi je Boltežar * ok. 1577):
Sin Janez, Janž Stibell, (* ok. 1580, Bavarska, † ok. 1638)), prišel v Vipavo, Ustje, leta 1626 je kupil dvorec Visoko, Poljane (pozneje imenovan Tavčarjev dvorec, po romanu Visoška kronika).
Janez, Janž Stibel in ___ .
Otrok:
- Lovrenc Stibell, * ok. 1605, † pred 1647. odšel na Visoko, poročen 1633 z Magdaleno Kalan (Meyda Khallanin) * ok. 1613, Bukovica, Župnija Selce, † pred letom 1647,___, hči od staršev Marks in Jera Kalan.
Sin Lovrenca Stibela in Magdalene Kalan
Otrok:
- Gregor Stubel * ok.1632, ___, (njegovi starši: Lovrenc Stibell in Magdalena Kalan), por. ok.1657, (25 let) ___, z Neža ___, * ok.1635, ___ Neža †___. Gregor † ___, nemški župnik je napačno vpisal priimek Stubel, na mesto Stibell
Otrok:
Janez Stubel, Gabrška Gora * 14. 5. 1658, (njegova starša Gregor in Neža Stubel), por. ok. 1683 v ____ s Katarina ___.* ok. 1663 v ___.
Otrok:
Podatki:
Rodoslovec Janez Kalan: Andrej Stibell * 21. 9. 1687. sos. S. Primož (Gabrška Gora), sin Janeza Stubela: priženjen na Ustje k Žvokljevim ? (Ustno izročilo Modrislave Zofije Stibel), od tam se nadaljuje rod Stibell (otroci: Josip, Tomaž, Andrej *1725-1730)
Rodoslovec Robert Fonda: Andrej Stibell * ok.1690 -; * 21.9.1687 - (rodoslovec Janez Kalan), Gabrška Gora, Poljane in †___
Andrej Stibell * 21. 9. 1687. sos. S. Primož (Gabrška Gora), priženjen na Ustje k Žvokljevim ? (Ustno izročilo Modrislave Zofije Stibel), od tam se nadaljuje rod Stibell
Otroci: Josip, Andrej in Tomaž Stibel, rojeni od 1725-1730)
Rod Stibielov iz Dolenj
Začetnik rodu v Dolenjah Andrej Stibiel * 21.9.1687 in _____Žvokelj ?
Sin Tomaž Stibiel * ok.1725, por. 07.02.1751, Vipava, s Catarino Uršič * ok. 1725, Vipava
Tomaž Stibel in Catarina Uršič
- Josip Stibiel (1753-1815), trgovec z živino, poročen 15.02.1781, Vipava z Anna Zwokel, Žbokel, Ana Žvokel * 1757, † marec 1848, Ločnik (staro pokopališče, pokopana s sinom Jožefom, kaplanom v Ločniku)
Otroci od Josip Stibiel in Ana Žvokel, Dolenje št. 9
(hišno ime Pri Konfrofalovih):
Otroci:
- Jožef Stibiel, * 05.08.1784, Dolenje 9, † 15.11.1848, Ločnik, kaplan in šolnik
- Franc Stibiel * 14.09.1786, Dolenje 9, umrl 15.07.1793, Dolenje (7 let)
- Jožef Stibiel * 07.03.1789, Dolenje 9, † 08.1.1790, Dolenje ( 1 leto),
- Anton Stibiel * 27.12.1790, †___, gospodar, Dolenje 9
- Franc Stibiel * 15.07.1793, † 15.06.1794 (1 leto)
- Jakob Stibiel * 15.07.1793, † 26.04.1795 (2 leti) Dolenje, štev. 9
- Jakob Stibiel * 26.04.1795, Dolenje, † 0.6.1861, Gorica, profesor kanonskega prava
v Ogleju in smenišču v Gorici
- Matija Stibiel * 09.01.1800, Dolenje 9, †__.(čebelar)
- Ana Stibiel * 14.12.1803, Dolenje 9, †__.
Družina Stibiel v Dolenjah 9 je predstavljala po zgodovnarju Pavlu Plesničarju obhubeljsko elito, kjer so se zbirali in sestajali z duhovnikoma Jožefom in Jakobom vplivni prijatelji. V Dolenjah so imeli veliko mizo za 70 gostov in srebrni pribor in dragoceno posodo, s katero so gostili goste. Anton Stibiel, gospodar v Dolenjah 9 je imel v lasti veliko število hiš na Ustjah: Bil je lastnik hiš na Ustjah štev.: 31. 32, 33, 35, 38, 40, 43, 49, 51, 55, 56, v katerih so dobili vsi potomci streho nad glavo; Anton Stibiel je imel hišo tudi na Planini (hišna številka 11) in v Dolenjah (hišna številka 9/11).
Imetje so ustvarjali predniki in starši. Zagotovo tudi neveste Žvokelj niso bile revne in so imele lepe dote. Ustno izročilo govori, da je bila v Dolenjah 9/11 pri Kontrafalovih bogatija, Zgodovinar Pavel Plesničar (knjiga opis Ajdovščine) prišteva Stibilje iz Dolenj med obhubeljsko elito.
Anton Stibiel, Stibilj je imel sina Ludvika *1819, ki je oče moje moje pranone Marije Stibilj * (1843-1898). Življenje moje pranone Marije Stibiel žal ni bilo posuto z rožicami, saj jo je kruta usoda večkrat prizadela. Pri petintridesetih letih je ostala vdova. V nemškem časopisu Laibacher Tagblatt z dne 31.8.1878 je objavljena vest, da se je njen mož Anton Rešeta boril v 17. pehotnem polku Freiherr von Kulm v BiH in da so ga z drugimi ranjenci težko ranjenega pripeljali v rezervno bolnišnico Klagenfurt (Celovec). O njem ni bilo nobenih vesti, niti vpisa datuma smrti v župnijsko knjigo, zato utemeljeno domnevam, da je star komaj 40 let v avgustu ali septembru 1878 težko ranjen podlegel in da je v Celovcu tudi pokopan.
V letih epidemij je izgubila še hčeri 22-letno Antonijo ( * 1866, † 1888) in že prej Kancianilo († 1866). Drugorojena hči Frančiška Rešeta * 12.03.1868, † 01.02.1942, moja nona, je bila poročena v Dobravlje, v zaselek Kozja Para z Antonom Breščakom. Imela sta 14 otrok. Štirinajsti otrok je moja mama Hermina Breščak.
Moja mama Hermina Breščak, * 19.9.1915, umrla 4.7.2001, poročena Gašperčič. bi imela 107 let.
Začetni rod Stibel, Stifel
Michael Stifel, predniki in sorodniki Johannesa Stibeliusa
Iz registra rodoslovnih raziskav avtorja knjige 'Apocalypsis in apocalypsim‘ Michaela Stifela, objavljene leta 1532 [1], povzamem osebne podatke z osebami s priimkom Stifel iz Wütenberga. V nadaljevanju raziskujem kako so navedene osebe v sorodstvu z Johannesom Stibelom, Stifelom Stibeliusom * 1539, † 8.3.1595. Podatki iz protestantskih rodoslovnih matic[2] za rod STIFEL, kot sledi:
NN Stifel …
Conrad Stifel * ∼1462, poročen z ____ ,imela sta sina Mihchala Stifela, za druge otroke ne vemo.
Michael Stifel je bil menih, protestantski reformator in matematik, * 1487, Esslingen ob reki Neckar, † 19.4.1567, Jena, v starosti 80 let (na sliki). Bil je avguštinec in je zgodaj postal podpornik Martina Lutra, ki je 31. oktobra 1517 nadškofu v Mainzu in Magdeburgu ter škofu v Brandenburgu poslal 95 tez o odpustkih, ki bi morali biti po njegovem mnenju prepovedani, vendar pa ni pričakoval, da bodo teze podlaga reformaciji.
Michael Stifel se je ∼1528 poročil z vdovo pastorja v Annaburgu, kamor mu je Luter našel mesto pastorja. Poročil ju je Martin Luter, zaščitnik in prijatelj Michaela Stifela. Mihael Stifel je bil ob poroki star ∼ 41 let. To je bil za Michaela Stifela že drugi zakon. Prvič se je Michael Stifel poročil ∼ 1510 star 23 let z Evo Barbaro Schuhmann * 1487. Viri[3] navajajo, da sta Michael Stifel (1487─ 1567) in Eva Barbara Shuman imela sina Nicolausa Stifela * 1510─1570.
Iz biografskeha opisa življenja Michaela Stifela izhaja, da ga je vzgajala cerkev in da je bil leta 1511 posvečen v samostanu v Esslinenu, iz katerega je 1555 pobegnil. O prvi poroki, ki se je začela z Martinom Lutrom z nuno Katharino von Bora se je začelo govoriti šele leta 1524, venda Mihael Stifel je bil poročen pred njim.
Michael Stifel je imel poleg otrok s prvo ženo, tudi otroke po poroki s pastorjevo vdovo po letu 1528, vendar rodoslovni in biografski viri o njegovi družini iz drugega zakona ne govorijo.
Pri Jahannesu Stibeliusu *∼ 1538 nemška biografija navaja različice njegovega priimka in sicer: STIBEL, STIFIEL in polatinjeno STIBELIUS, za katerega pa ne navaja njegovega datuma rojstva, le kraj rojstva Kaiserslautern ter datum in kraj smrti. † 8. marec 1595, Kreuznach. Letnica rojstva Johannesa Stibeliusa ∼ 1538 je le ocena, ki jo nemška biografija ne navaja..
Luther je Michaelu Stifelu leta 1523 pomagal postati pastor. Po letu 1532 je Stifel živel v Wüttenbergu svoje novo družinsko življenje, vendar njegov življenjepis ne govori o njegovih otrocih. Ker Johannesu Stibeliusu * ∼ 1538 nemška biografija pripisuje priimek Stifel, sklepam, da je bil sin Michaela Stifela iz drugega zakona, njegova sestra Magdelena Stibel † 1615, poročena 5.1.1574 s protestantskim reformatorjem Davidom Pareusom (1548-1622) pa Michaelova hči.
Mihaelov sin Nicolaus Stifel (* 1510, † 1570) se je okoli leta 1539 poročil z Anno Coccius, v Fornsbachu, Backnang, Württemberg, Nemčija. Bila sta starša vsaj 3 sinov in 4 hčera, med njimi tudi Johanna Hansa Stifela (* 1539─1626), ki se je rodil je rodil v Fornsbachu, Murrhardt, Rems-Murr-Kreis, Baden-Württemberg, Nemčija, vendar imena ni mogoče povezovati z Johanesom Stibeliusom, rojenim istega leta 1539, kar je zgolj naključje, da sta bila istega leta rojena Michaelov sin in vnuk, oba z imenom Johannes, Hans Stifel.
Glede na to, da se je Michael Stifel poročil ∼ 1510, tedaj star 23 let z Evo Barbaro Schuhmann tudi staro 23 let in bil z njo v razmerju do njene smrti † ____, najmanj do leta 1530 (rojstvo hčere Margarete Stifel), nakar se je ponovno poročil leta ∼ 1538 s pastorjevo vdovo in z njo imel najmanj dva otroka, Johanna Stifela, Stibela, Stibeliusa * ∼ 1539, † 8.3.1595 ter hčer Magdaleno Stibel * ∼ 1556, † 1615, ki se je 5.1.1574 poročila s protestantskim reformatorjem Davidom Pareusom (1548─1622).
Nicolaus Stifel je umrl je leta 1570 v svojem rojstnem kraju, star 60 let.[4].
Priimek Nicolaus, Nikolaj Stifel je po južnonemški različica poimenovan Stiefel . Družinska časovna premica zakonec in otroci, starši in bratje in sestre sledijo po letih: 1500 1520 1540 1560 1580 1600 1620 1640 1660.
Za starše, brate in sestre iz matičnih evidenc Würtenberga, Nemčija, Luteranski krsti, poroke in pokopi 1500-1585 izhajajo naslednji rodoslovni podatki:
Michael Stiefel (* 19.4.1487, Eslim ob reki Nekar, † 19. april 1567 Jena, Nemčija) 1567), poročen z Eva Barbara Schuhmann * 1487
Sin:
Nicolaus Stifel 1510–1570 in Ana Kocius 1517–1570 sta se poročila ∼ 1538
Otroci:
- Johannes Hans Stiffel (1539 ─1626)
- Sara Stifel *1540
- Michael Stifel *1541
- Niclaus Stifel *1552
- Uršula Štifel *1553
- Barbara Štifel * 1554
Margareta Steffel 1530–1612 (sestra Nicolausa Stifel)
Osebe, ki sledijo, so potomci generacij Stifel - Nicolaus Stifel *1552 ), kar pa ni rodoslovno razdelano.
Hans George Stifel (abt[5]) 1600, upravlja Brian McCullough nazadnje urejeno 18. marca 2017;
Maria Stifel * 28. januar 1613 Neuhausen an der Erms, Urach, Württemberg, Sveto rimsko cesarstvo, † 23. marec 1666 (upravlja Thomas Held, nazadnje urejeno 23. julij 2022);
Christian Stifel * 25. december 1592 Neuhausen an der Erms, Urach, Württemberg, Sveto rimsko cesarstvo, † po 1631;
Georg Stifel * 23. oktober 1659 Neuhausen an der Erms, Urach, Württemberg, Sveto rimsko cesarstvo, † 10. marec 1694;
Anna (Stifel) Deschler * 20. avgust 1626 Neuhausen an der Erms, Urach, Württemberg, Sveto rimsko cesarstvo, † 17. oktober 1698.
Anna Barbara (Stifel) * 1650 Rommelsbach, Württemberg, Nemčija, † okoli 12. marca 1682, nazadnje urejeno 14. februarja 2017.
Uporabljajo se različice priimka: Styfel, Styffel, Stieffell, Stieffel, Stifel, kot tudi latinska različica imena Stifelius, pozneje Stibeli[6], Stivel[7], Stibiel[8], Stubel[9], Stibilj[10].
Michael Stifel
Michael Stifel * 1487 v Esslingenu, Nemčija je umrl 19. aprila 1567 Jena, Nemčija. Bil je nemški menih, avgustinec, verski reformator in matematik, ki je izumil logaritme neodvisno od Napierja z uporabo popolnoma drugačnega pristopa. Michael Stifel je bil imenovan za profesorja matematike na Univerzi v Jeni.
Ime Michaela Stifela se pojavlja v številnih oblikah, kot je bila običajna značilnost časa, ko ljudje sploh niso sprejeli standardnega črkovanja lastnih imen. Uporabljajo se različice Styfel, Styffel, Stieffell, Stieffel, kot tudi latinska različica njegovega imena Stifelius.
Michaelov oče je bil Conrad Stifel, vendar o Michaelovi vzgoji in zgodnjem izobraževanju ni nič znanega. Obiskoval je Univerzo v Wittenbergu, kjer je opravil magisterij. To je bila nova univerza, ustanovljena leta 1502, ki je takrat podeljevala diplome po enem letu študija. Svoje življenje je ustvaril v Cerkvi in vstopil v avguštinski samostan v Esslingenu. Leta 1511 je bil posvečen v samostanu. Vendar se Stifel ni pravilno prilagodil katoliški veri, ko je postal nezadovoljen z jemanjem denarja revnim in je začel revne ljudi odvezovati njihovih grehov, ne da bi vzel denar za odpustke. Tudi poročil se je pri 23 letih.
Martin Luther je oktobra 1517 javno objavil svojih 95 tez, ki obsojajo prodajo odpustkov; dogodek, ki je bil splošno sprejet kot začetek reformacije. Okoli leta 1520 je Michael Stifel prav tako začel s poskusno uporabo numeroloških metod za sklepanje skritih verskih pomenov iz imen, zlasti z uporabo števil, ki se pojavljajo v knjigi Razodetje in Danielovi knjigi (papeža Leona X.[11] je identificiral z Antikristom): Vprašanje je, kako so Stifela do tega pripeljale številke. Ker so ga pritegnile ideje Martina Luthra, je v njegovo čast zložil pesem, kar ni bilo presenetljivo glede na odziv Cerkve v Rimu na Luthrove ideje.
V strahu za svoje življenje je Stifel leta 1522 pobegnil iz samostana v Esslingenu. Stifel je objavil Von der christförmingen Lehre Luthers ein überaus schön künstlich Lied samt seiner Nebenauslegung Ⓣ (1522). V tem je Luthra prikazal več kot le preroka, identificiral ga je z angelom iz knjige Razodetja in trdil, da je bil poslan razkriti Antikrista.
Michael Stifel je napisal: Verjamem, da nam je tega človeka poslal Bog, ki je bil posvečen in vzgojen v gorečnosti Elijevega duha. ... Namen in cilj tega zapisa je bilo potrditi in dokazati nauke krščanskega angela Martina Luthra in pokazati, kako njegovi spisi izvirajo neposredno iz tal svetega evangelija, Pavla in učiteljev Svetega pisma. ki jih je Bog poslal in potrdil.
Zatočišče je Stifel poiskal pri sorodniku Franza von Sickingena, zelo vplivnega in bogatega človeka, ki je bil znan po v svojih gradovih, ki so pomenili 'zatočišče za pravičnost', ščitil je številne humaniste in reformatorje. Toda grad, v katerega je Stifel pobegnil v Kronbergu v gorovju Taunus, so oktobra 1522 oblegali von Sickingenovi sovražniki in Stifel je moral znova pobegniti. Odšel je v Wittenberg, mesto, kamor se je Martin Luther vrnil marca 1522, potem ko se je zatekel na grad Wartburg pri Eisenachu. Stifel je nekaj časa živel v Luthrovi hiši in postala sta tesna prijatelja.
Prav v tem času se je spoprijateljil s Philippom Melanchthonom, profesorjem grščine in učenjakom v Wittenbergu in enim prvih Luthrovih podpornikov. Leta 1523 je Luther za Stifela pridobil mesto pastorja, vendar ga je protiluteranski pritisk prisilil s tega in številnih drugih položajev, zlasti enega v Mansfeldu in enega v Gornji Avstriji. Potem ko je Španec Ferdinand I. leta 1526 postal vladar Češke, se je poskušal znebiti dežele protestantov, zaradi česar je Stifel leta 1528 pobegnil nazaj in poiskal zatočišče pri Luthru.
Luther je Stifela nato postavil v župnijo v Annaburgu in potoval tja z njim oktobra istega leta. Ne samo, da je Stifel prevzel naloge pastorja, ki je pravkar umrl, ampak se je tudi poročil z vdovo pokojnika. Poroko pa je vodil Luther sam.
Stifel se je v Annaburgu dobro ustalil. Luther je bil navdušen nad svojim neomajnim zagovornikom in obstajala je tudi lažja stran življenja; poleti 1531 je Luther pisal Stifelu, da bo skupaj s številnimi fanti, ki ljubijo češnje, kmalu obiskal Stifelov češnjev vrt. Očitno se je Michael Stifel umiril in užival svoje življenje tudi v stiku z naravo.
Michael Stifel je bil imenovan za profesorja matematike na Univerzi v Jeni. Pridružil se je redu svetega Avguština in bil leta 1511 posvečen v pastorja. Napetosti v opatiji so se povečale, potem ko je objavil pesem Von der Christförmigen, rechtgegründeten leer Doctoris Martini Luthers (1522, tj. O krščanskem, pravičnem nauku doktorja Martina Luthra) in prišel v konflikt s Thomasom Murnerjem. Stifel je nato odšel v Frankfurt in kmalu odšel v Mansfeld, kjer je začel študij matematike. Leta 1524 je na priporočilo Luthra družina Jörger poklicala Stifela, da služi v njihovi rezidenci, gradu Tollet v Tolletu (blizu Grieskirchna, Zgornja Avstrija). Zaradi napetih razmer v Nadvojvodini Avstriji po usmrtitvi Leonharda Kaiserja v Schärdingu se je Michael Stifel leta 1527 vrnil v Wittenberg. Takrat je Stifel začel pisati knjigo, v kateri je zbral prepise pisem Martina Luthra, dokončano leta 1534. Na posredovanje Martina Luthra je Stifel postal pastor v Lochauu (danes Annaburg). Luther je na ministrstvu potrdil tudi njegovo poroko z vdovo njegovega predhodnika pastorja.
Michael Stifel je bil očaran nad lastnostmi in možnostmi števil; študiral je teorijo števil in numerologijo. Izvedel je tudi "Wortrechnung" (tj. izračun besed), pri čemer je preučeval statistične lastnosti črk in besed v bibliji (običajna metoda v tistem času). Leta 1532 je Stifel anonimno objavil svoje "Ein Rechenbuchlin vom EndChrist. Apocalyps in Apocalypsim" (Knjiga aritmetike o Antikristu. Razodetje v razodetju). Ta je napovedovala, da bo nastopil sodni dan in konec sveta ob 8. uri zjutraj 19. oktobra 1533. Ko se je ta napoved izjalovila, ni dal nobenih drugih napovedi. Leta 1535 je postal pastor v Holzdorfu pri Wittenbergu in tam ostal 12 let. Študiral je »Die Coss« (prva knjiga o algebri, napisana v nemščini) Christopha Rudolffa in Evklidove Elemente v latinski izdaji Campanusa iz Novare. Jacob Milich je podpiral njegov znanstveni razvoj in ga spodbujal, da je napisal obsežno delo o aritmetiki in algebri. Leta 1541 se je vpisal na študij matematike na univerzi v Wittenbergu, da bi razširil svoje matematično znanje. Leta 1558 je Stifel postal prvi profesor matematike na novo ustanovljeni Univerzi v Jeni. Najpomembnejše delo Michaela Stifela je Arithmetica integra (1544), ki je vsebovalo pomembne novosti v matematičnem zapisu. Ima prvo uporabo množenja z jukstapozicijo (brez simbola med izrazi) v Evropi. Je prvi, ki je uporabil izraz "eksponent" in je vključil tudi naslednja pravila za računanje potence: q m q n = q m + n {\displaystyle q^{m}q^{n}=q^{m+n}} in q m q n = q m − n {\displaystyle {\tfrac {q^{m}}{q^{n}}}=q^{m-n}}. Knjiga vsebuje tabelo celih števil in potence števila 2, za katero nekateri menijo, da je zgodnja različica logaritemske tabele. Stifel izrecno poudarja, da se operacije množenja in deljenja v (spodnji) geometrijski vrsti lahko preslikajo s seštevanjem in odštevanjem v (zgornji) aritmetični vrsti. Na naslednji strani 250 prikazuje primere tudi z uporabo negativnih eksponentov. Spoznal je tudi, da bo to povzročilo veliko dela. Tako je zapisal, da bi o tem vprašanju lahko napisali čudovite knjige, sam pa se bo vzdržal in zatisnil oči. Stifel je bil prvi, ki je imel standardno metodo za reševanje kvadratnih enačb. Različne znane primere mu je uspelo reducirati na en primer, ker uporablja oba, pozitivne in negativne koeficiente. Svojo metodo/pravilo je imenoval AMASIAS. Črke A, M, A/S, I, A/S predstavljajo posamezen korak operacije pri reševanju kvadratne enačbe. Stifel pa se je izognil prikazu negativnih rezultatov. Druga tema, ki jo obravnava Arithmetica integra, so negativna števila (ki jih Stifel imenuje numerični absurdi). Takratne oblasti so negativne številke zavrnile in jih smatrale za nesmiselne. Stifel pa je uporabil negativna števila, enaka drugim številom. Razpravljal je tudi o lastnostih iracionalnih števil in o tem, ali so iracionalna števila realna ali le fiktivna (AI stran 103). Stifel je ugotovil, da so zelo uporabni za matematiko in niso nepogrešljivi. Nadaljnje težave so bile metoda izračunavanja korenov višjega reda z uporabo binomskih koeficientov in zaporedij. [12]
Johannes Stibelius (op.: st.) izvorni podatki
Datenbank zum Theologenbriefwechsel
im Südwesten des Reichs in der Frühen Neuzeit (1550-1620)
Prevod: Baza podatkov za teološko korespondenco na jugozahodu cesarstva v zgodnjem novem veku (1550-1620)
Login Briefe Personen Orte Sachen
Prevod: Prijava za pisma ljudi iz Saške
Johannes Stibelius
*∼ 1538 Kaiserslautern, † 8. Marec 1595, Kreuznach.
(Johannes Stibelius, Stifel rojen ∼ 1539[13] svak reformatorja Davida Pareusa (1548─1622), ki se je poročil 5.1.1574 z njegovo mlajšo sestro Magdaleno Stibell * ∼1558─1615).
Führender Theologe im Südwesten (seine Korrespondenz wird vollständig aufgenommen). Prevod: Zbirka podatkov o izmenjavi pisem teologov na jugozahodu cesarstva v zgodnjem novem obdobju (1550-1620)
Verfasser von 0 Briefen
Adressat von 0 BriefenErwähnung in 2 Briefen
Erwähnung in 2 Briefen (Omenjen v dveh pismih):
Erwähnung in 3 Briefen
✉ 40775: 31. December 1573, Hemsbach. David Pareus an Zacharias Ursinus
✉ 23511: 12. September 1583, Neustadt an der Haardt. Daniel Tossanus d. Ä. an Rudolf Gwalther
✉ 23542: 26. April 1584, s. l. Daniel Tossanus d. Ä. an Johann Casimir, Pfalzgraf bei Rhein
Namens varianten (variante imena in priimka):
Johann Stifel
Johannes Stibel
Johann Stibel
Službovanja: Leta 1567 je bil Johannes Stibelius rektor v Alzeyu; od 1570 je bil župnik v Heppenheimu, 1577 odpuščen kot reformiran; od 1583 je bil kaplan in minister grofa Palatina Johanna Casimirja med kölnsko vojno; 1584 pridigar v Heiliggeistkirche v Heidelbergu, hkrati dvorni pridigar in član cerkvenega sveta Palatinata; V času 1587-1595 je bil pastor v Kreuznachu.
[1] Authors:Michael STIFEL, RECHENBUECHLEIN Print Book, English, 1532 Publisher:durch Georgen Rhaw, Wittemberg, 1532
[2] Germany, Select Births and Baptisms, 1558-1898 Württemberg, Germany, Lutheran Baptisms, Marriages, and Burials, 1500-1985
[3] Wirtenberg Germaniy, Luteran Baptisims Merriages and Buriqals 1500-1585.
[4] Viri: Nemčija, zbrana rojstva in krsti, 1558-1898 Württemberg, Nemčija, luteranski krsti, poroke in pokopi, 1500-1985; Družinska drevesa prednikov.
[5] abt pomena ni mogoče definirati, lahko pomeni letnico rojstva..
[6] Johanes Stibelisus v pesnitvi Elegija VII. sebe poimenuje Stibeli.
[7] Štefan Kociancič poimenuje v Životopisu, Pridige in drugi slovenski spisi, ki jih je po svoji smerti zapustil Jožef Stibiel. Paternolli, 1853 duhovnika, ki je prišel na Planino pri Ajdovščini, Laha STIVEL
[8] Pogermanjen Priimek STIBEL v STIBIEL.
[9] Iz STIBELA je nemški duhovnik pretvoril črko »i« v črko »ü«, nakar je ostala črka »u« brez strešic in in je iz nje nastala črka »u«, STUBEL.
[10] STIBEL se je poslovenil v Stibilj. Možne so še drugačne izvedenke priimka.
[11] Papež Leon X. (rojen kot Giovanni de' Medici), italijanski rimskokatoliški duhovnik, škof, kardinal in papež, * 11. december 1475, Firence, † 1. december 1521, Rim.
[12] Wikipedija.
[13] Vir; Germany, Select Births and Baptisms, 1558-1898 -
Württemberg, Germany, Lutheran Baptisms, Marriages, and Burials, 1500-1985
Tavčarjev dvorec iz Visoške kronike |
||
|
||
Moj prednik Janez Stibell je bil lastnik dvorca Visoko v Poljanah (Tavčarjev dvorec iz Visoške kronike). Pavle Hafner opisuje Visoko, kot veliko domačijo pod Sv. Volbenkom v Poljanski dolini, ki je spomenik Kalanovih in pisatelja dr. Ivana Tavčarja.Odmev Solkanke ob razglasitvi Nove Gorice in Gorice za evropsko prestolnico kulture
Leta 2025 bosta Evropsko prestolnico kulture gostili Slovenija in Nemčija, slovensko prestolnico kulture pa bosta zastopali Nova Gorica in Gorica, ki sta razglašeni za evropsko prestolnico kulture, kar me je kot Goričanko razveselilo. Z izgubo Gorice po priključitvi oziroma vrnitvi Primorske matični domovini leta 1947, je začela ob meji rasti Nova Gorica, mesto vrtnic s številnimi nasadi in svetovno znanimi burbonkami na Kapeli, samostanu Kostanjevica, ki slovi tudi zaradi obsežne samostanske knjižnice. Tu so pokopani zadnji francoski kralji iz dinastije Burbonov. Vrtnica se odraža tudi v občinskem grbu Nove Gorice.
Njene gradnje se spominjam, potekala je zlasti z udarniškim delom, spominjam se tudi povojnega obdobja in zaprtja meje z Gorico, ki smo ji pogovorno rekli stara Gorica. Nova Gorica je postala upravno središče goriške pokrajine. Doživela je razcvet z lesno industrijo Meblo, mesno industrijo MIP in igralništvom (HIT). Nova Gorica je znana po veliki kamniti občinski stavbi, zgrajeni 1950 v duhu povojnega časa, in po aleji na Erjavčevi ulici s kipi zaslužnih Goričanov in za kraj pomembnih osebnosti. Ima visokošolske ustanove: Univerzo v Novi Gorici, ki vključuje Akademijo umetnosti in Nove univerze, kot tudi dislocirane enote Fakultete za vede o zdravju Univerze na Primorskem. Goriška knjižnica je osrednja splošna knjižnica, ustanovljena leta 1949. Poimenovana je bila po pisatelju Francetu Bevku. Ima dislocirane enote: Kanal, Deskle, Prvačina, Bilje, Branik, Renče in Solkan. Od leta 1969 deluje Primorsko dramsko gledališče, sedaj Slovensko narodno gledališče z bogatim repertoarjem. Tu gostuje tudi Mestna galerija Nova Gorica. V mestu so še Galerija Artes, Galerija Frnaža, zasebna galerija Černe in Kulturni dom Nova Gorica. Zgrajenih je bilo veliko pomembnih gospodarskih stavb razvijajočih se podjetij. Leta 1952 je bil ustanovljen Goriški muzej, leta 1965 pa zdravstveni dom. V Solkanu je 1947 izšla prva številka glasila Nova Gorica, ki je bila štirinajstdnevnik, z letom 1948 pa je glasilo postalo tednik, ki se je 1953 preimenoval v Primorske novice. Glasilo je imelo sedež v Solkanu v vili Lenassi in je pokrivalo severno primorske občine, kjer sem bila tudi zaposlena. V Solkanu v vili Puppi obratuje Hotel Sabotin. V kraju sta Mizarski muzej in Vojni muzej, postavljeno je tudi spominsko obeležje solkanskim mizarjem. Na Sveti Gori je Marijanski muzej z zbirko verskega značaja. Ob reki Soči je postavljen Kajakaški center.
V mestu Gorica in okolici, obmestnem naselju Štandrež živi slovenska avtohtona narodna skupnost, ki uživa posebno zaščito slovenske in italijanske države. V Gorici je sedež goriške nadškofije in metropolije. Do leta 2017 je bila Gorica tudi sedež Goriške pokrajine, odtlej pa je središče Medobčinske zveze Brda - Zgornje Posočje (UTI Collio - Alto Isonzo). Gorico krasijo čudovite palače, cerkve, spomeniki in trgi. Skozi mesto se vije tudi smaragdno zelena slovenska reka Soča. V mestu je najbolj znan Trg zmage z Neptunovim vodnjakom iz 18.stoletja. Ob trgu stoji mogočna jezuitska cerkev sv. Ignacija. Nad trgom se na griču vzpenja Goriški grad, zgrajen v 11. stoletju, ki je bil okoli 400 let last Habsburžanov. V njem je sedež goriškega muzeja. Grad je obdan z mogočnim obzidjem in številnimi obrambnimi stolpi. Na grajskem hribu se v starih palačah nahaja muzejska četrt. Pod gradom stoji cerkev Sv. Duha iz 15. stoletja. Med bogato zgodovinsko in kulturno-umetnostno dediščino Gorice sodi tudi Palazzo Coronini Cronberg oziroma Umetnostni muzej. Gorica ima vso upravno in kulturno infrastrukturo sodobnega evropskega mesta s pridihom tradicije.
Skupaj z okoliškimi naselji na obeh straneh meje je sklenjena urbana celota - čezmejno somestje z okoli 70.000 prebivalci. Ime 'Gorica' se v pisnih virih prvič zasledi leta 1001, v listini, ki jo je izdal cesar Oton III., ko je oglejskemu patriarhu podelil polovico vasi Solkan in Gorico.
Goriška, danes s obema mestoma z okolico poganjata iz skupne preteklosti in dolgoletne tradicije, imata skupne korenine in civilizacijske izkušnje ob prepletanju vezi obeh narodov in kultur v istem prostoru. Politične meje so se v preteklosti zarisovale v skladu z zgodovinskimi razmerami in političnimi odločitvami. Bile so vsiljene z okupacijami in političnimi razdelitvami. Ljudje ob meji smo doživljali veliko bivanjsko izkušnjo, ki je pomenila izbire med obstojem ali fizičnim uničenjem med obema vojnama, med drugim tudi uničenjem identitete pripadnikov manjšega slovenskega naroda, po zadnji vojni pa še ločenost mest, ki se je globoko zarezala v tkivo prebivalstva ob meji. Veliko ustvarjalnega napora je bilo potrebnega, da se je medsebojno sodelovanje in kulturno življenje prebivalcev obeh narodov ob meji intenziviralo na temelju evropskih vrednot in zaživelo kot bivanjski prostor, v katerem se ljudje obeh narodnosti znova zbirajo in združujejo ob spoznanju, da obeh mest ni mogoče deliti z geografskimi mejami, kar presega politične delitve.
Danes sta Gorica in Nova Gorica praktično isto mesto, ki ga je pred časom ločevala meja z bodečo žico. Združuje ju železniška postaja in Trg Evrope, kar je posebnost, ki je ni najti nikjer drugje na svetu.
Le takšni presežki razumevanja zavesti narodov, združenih v Evropo, ki gojijo skupen ideal spoštovanja pravic posameznika in slehernega človeka, še zlasti manjšega naroda, njegove identitete, nacionalne kulture, predani moralni moči Evropske unije, so konstitutivni element kulture. V EU ima sleherni narod pravico do svojega jezika in svoje kulture. Biti Evropejec pomeni biti tvorec njene duhovne enotnosti.
Religija je napravila prostor evropski kulturi, ki je postala izraz vrhunskih vrednot v filozofiji, književnosti, stavbarstvu, slikarstvu in še na drugih področjih. Evropa je domovina velikih slikarjev, dramatikov, glasbenikov in drugih ustvarjalcev, ki so gradili Evropo duha. Izjemni razcvet baročne umetnosti v kiparstvu, slikarstvu in glasbi od Salzburga do Vilna je predstavljal protipol klasični Franciji, za katero je značilna vodilna vloga racionalnega v prevladovanju književnosti in filozofije. Goriška je pripadala dominantnemu cesarstvu Avstro-ogrske monarhije, ki je po razpustitvi Svetega rimskega cesarstva 1806 povezovalo avstrijske dedne dežele, Kraljevino Češko, Kraljevino Ogrsko ter nekatera ozemlja na Nizozemskem in v Severni Italiji. V njej so se prepletali gospodarski, politični in kulturni tokovi Evrope. Vendar kulturni vek renesanse je pustil za seboj tudi temno stran vojn in grozot, ki so jih prinesle gospodarske krize in ideološki konflikti.
Prva svetovna vojna je pustila Goriško v ruševinah. O usodah ljudi obstaja veliko zgodb, tudi jaz bi lahko opisala usodo svoje družine. Moj nono je celo življenje nosil kos granate v nogi in zelo trpel. Hišo v ruševinah so morali po vrnitvi iz izgnanstva obnoviti. O fašizmu, ki je bil v Kraljevini Italiji po drugi svetovni vojni in je trajal do vzpostavitve Republike Italije leta 1945 pa niti ne bi govorila, saj je pustil Goriški in Primorcem travmatično izkušnjo in težko popravljive posledice zaradi nasilne asimilacije pripadnikov slovenske narodnosti v italijansko kulturo. Zgodbo fašizma navezujem na izkušnjo svojega očeta, ki se je kot dijak, član organizacije Črni bratje leta 1930 uprl raznarodovanju z vsemi težkimi posledicami zanj in za družino, ki so sledile.
Vpogled v zgodovinsko dogajanje nam pove, da so sile antante in Nemčija 11. novembra 1918 podpisale premirje in tako končale prvo svetovno vojno, ki je poleg več milijonov mrtvih vojakov in razseljenega civilnega prebivalstva prinesla tudi novo podobo evropskega zemljevida. Avstrijci so po padcu Gorice 8. avgusta 1916 porušili svetovno znani Solkanski most, ki ima največji lok med kamnitimi mostovi na svetu. Po vojni so poleg solkanskih domov najprej začeli obnavljati pokopališko cerkev svetega Roka (1924), kjer so se leta 1713 zbrali tolminski puntarji, nato je prišla na vrsto župnijska cerkev svetega Štefana. Za preureditev prostora pred cerkvijo je naredil načrte arhitekt Maks Fabiani. Za bogoslužje je bila cerkev odprta 9. maja 1926, ko jo je znova posvetil goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej. Poleg dveh cerkva so obnovili tudi župnišče (ob vrnitvi iz begunstva je župnik na dvorišču našel vojaško pokopališče) v sedanji Soški ulici štev. 17 in kaplanijo v sedanji Mizarski ulici štev. 18. Kaže, da za drugih deset cerkvenih hiš v bližini župnijske cerkve, ki so bile med vojno porušene, ni bilo sredstev za obnovo. Do danes so ostale nepozidane. Vseh ruševin, ki jih je na Goriškem zapustila prva svetovna vojna, niso mogli obnoviti.
Zgodovina obnove in spomeniškega varstva na Goriškem po prvi svetovni vojni je obsegala italijansko centralno vodeno obnovo poškodovanih spomenikov. Med ofenzivami, zlasti po italijanskem porazu pri Kobaridu leta 1917, so kraji utrpeli izjemno, pogosto nepopravljivo škodo, povsem neobdelano in celo zamolčano. Marsikje se je povsem spremenila nekdanja podoba kraja. Še pred koncem vojne je za obnovo novih vzhodnih provinc, ki jih je bila Italija odločena osvojiti, skrbela Commissione di Studio (Edilizia e opere pubbliche) dell'Unione economica nazionale per le nuove province d'Italia. Po podpisu rapalskega sporazuma med Italijo in Jugoslavijo (1920), ki je prisodil Italiji vso Julijsko krajino, Zadar in nekatere otoke, so bile kompetence prenesene na Ufficio ricostruzioni di Gorizia, ki je spadal pod Commissariato per le riparazioni dei danni di guerra, Ministero dei Lavori Pubblici. Italijani so vstopili v vojno s prepričanjem, da so omenjena območja italijanska, ker so posejana s spomeniki italijanske zgodovine. Dejanska slika se seveda ni povsem ujemala z italijanskimi predstavami, zato so že v letih pred prvo svetovno vojno italijanski intelektualci, predani nacionalizmu (Gabriele d'Annunzio (1863–1938), pesnik, dramaturg in duhovni inspirator Mussolinija, in Ugo Ojetti (1871–1946), pisatelj, umetnostni kritik in časnikar), sprožili propagandno kampanjo proti srednjeevropskim umetnostnim izrazom, proti gotiki, baroku in rokokoju, ki naj bi bili tipični izraz 'neotesanosti nemškega duha' v prepričanju, da so le rimski, romansko-bizantinski in renesančni spomeniki avtentično pričevanje o italijanskosti novih provinc. Obnova goriškega gradu (dela so bila začeta že 1919, vendar so se zavlekla do 1937) pa je sledila imaginarni tipologiji srednjeveškega gradu in ni v ničemer sledila dejanskemu predvojnemu stanju. Cerkvenim objektom, ki so bili le poškodovani, so večinoma zamenjali zvonike, pa čeprav ponekod niso bili v slabem stanju; krajinsko sliko je namreč motil 'avstrijski' baročni čebulasti zaključek. Novi zvoniki so se zgledovali po oglejskem in beneškem slogu in imajo poudarjene 'osnovne elemente kompozicije, to je stopnišče, zvonišče in streho' (Maks Fabiani, Akma – duša sveta, str. 101). Predvojne stavbe so bile baročne, nadomestile pa so jih zgrajene po historičnem romanskem slogu. To je dokaz, kako so se kulture v preteklosti politično izključevale.
Civilno prebivalstvo pa je težko prišlo do sredstev za povojno obnovo in so si morali sami pomagati, kot so vedeli in znali. Dela so prevzemala italijanska podjetja, ki so od vojne prizadeto prebivalstvo brezobzirno izkoriščala z visokimi cenami obnove. Po vojni je moja nona Marjuta Grosar začela v Solkanu poslovati z opalto (trafiko), in šele ko je dogradila hišo (1925), je razširila poslovanje na prodajo kolonialnega in prehranskega blaga. Ljudje so si po vojni zelo težko opomogli. Primanjkovalo je hrane, oblačil, gradbenega materiala in vsega.
In prav današnji iztreznjujoči pogled na zgodovino, je vir evropske zavesti in njene kulture. Ta omogoča sožitje evropskih narodov in predstavlja temelj, na katerem lahko vsak narod posebej goji svojo samobitnost z vsemi kulturnimi različnostmi. Evropska zavest je sila, ki so si jo izmislile žrtve vojn.
V začetku prejšnjega stoletja je bila Srednja Evropa kljub politični šibkosti veliko kulturno in duhovno središče Evrope, ki je ustvarjalno prispevala k vrednotam, na osnovi katerih se je v družini narodov izoblikovala evropska zavest z vizijo sveta, ki pomeni mir in spoštovanje človekovih pravic in nacionalnih kultur.
Svoj prispevek bi lahko razširila še s svojimi mladostnimi spomini na travmatične izkušnje v času fašizma in realsocializma na Goriškem in širšem prostoru, ko sem doživljala jaz in moja družina vrsto ponižanj, vendar se o tem na tem mestu ne bom izrekala, čeprav marsikdo še vleče niti in zamere iz preteklosti v sedanjost in prihodnost. Na goriškem Travniku stoji Neptunov vodnjak kot opomin, kjer so nečloveško mučili in usmrtili voditelje tolminskega punta. Zgodovina je naša učiteljica, le da se iz nje kaj naučimo.
Polje možnosti, da življenje usmerimo v novo kakovost sobivanja so odprta. Evropejci želimo slediti času, ki je odvisen od drugačnih razmer in sega v neko drugo realnost, ki bi jo označila kot garanta za evropske vrednote, na temelju katerih stoji ali pa pade družbena zgradba Evropske unije. Aktualna so vprašanja, ki zadevajo sožitje obeh narodov ter gospodarsko in kulturno povezovanje, iz katerega raste skupen kulturni prostor in nova kakovost življenja in obmejnega sodelovanja. Tem vsebinam se moramo z vso resnostjo in odgovornostjo posvetiti, ker so neprecenljive.
Odnos medsebojnega kulturnega sodelovanja med obema narodoma izpričuje tudi število prevedenih knjig iz slovenskega na italijanski jezik in prevodov italijanske literature na slovenski jezik. Tu bi omenila knjigo dr. Branka Marušiča Sosed o sosedu, prispevki k zgodovini odnosom slovensko – italijanskega sožitja, 2013, ki bralcu odpira razmislek o izdaji zbornika prevodov med obema državama.
Kulturna prestolnica Evrope - Nova Gorica in Gorica – lahko odigrata pomembno vlogo na področju kulturnega, gospodarskega in družbenega povezovanja obeh narodov in držav. Evropska unija se mora duhovno enotno boriti proti represivnemu režimu svoje velike sosede, Rusije, ki je napadel Ukrajino in hoče obnoviti prvotni imperij. Ob tem se moramo vprašati ali bo Evropa še naprej tako enotna in sposobna ubraniti svojo identiteto, za kar se zavzemamo njene članice – za sožitje med narodi, za mir, človekove pravice in za blagostanje ljudi.
Protest zoper razrešitev znanstvenika Leona Cizlja v nadzornem svetu SDH
Vlada je državnemu zboru predlagala odpoklic dveh članov nadzornega sveta SDH, in sicer Boža Emeršiča in Leona Cizlja, ki jih je DZ potrdil 23.6.2022. Ugotovila je, da ne izpolnjujeta pogojev za člana nadzornega sveta. Emeršič jih je prenehal izpolnjevati z imenovanjem za direktorja družbe 2TDK, Cizelj pa po ugotovitvah vlade pogojev ni izpolnjeval že v času imenovanja v nadzorni svet septembra lani, saj ni imel najmanj deset let delovnih izkušenj iz vodenja ali upravljanja gospodarskih družb.
Očitno je, da gre v primeru razrešitve znanstvenika Leona Cizlja za zlorabo inštituta strokovnosti ob oživitvi in uporabi inštituta politične primernosti. Očitno gre za ostanek miselnosti in političnega ravnanja te vlade, ki izhaja iz časov socialistične revolucije in je prikladna za nameščanje kadrov po politični pripadnosti.
V obdobju po letu 1963, imenovanem obdobje samoupravne socialistične demokracije, si je vse do leta 1990 partija zagotavljala lojalnost in obvladovanje odgovornejših funkcij v državi s pomočjo instituta t. i. »družbenopolitične primernosti«. O tem je v svoji odločbi z dne 1. 6. 199580 na pobudo Sergeja V. Majhna Ustavno sodišče povedalo, da je bil kriterij moralnopolitične neprimernosti v prejšnjem sistemu opredeljen tako, »da je omogočal privilegiranje ali diskriminacijo glede na svetovno nazorsko oz. politično prepričanje in aktivnost«, in podalo naslednjo obširnejšo obrazložitev:
»7. Institut “družbenopolitične primernosti” je bil v prejšnjem totalitarnem sistemu ključen in nepogrešljiv instrument represije za ohranjanje oblasti monopolne politične partije. Pri postopkih odločanja o dostopnosti do delovnih mest in do javnih položajev so morali kandidati obvezno izkazovati svojo usposobljenost glede na “družbenopolitične kriterije”. Družbeni dogovor o uresničevanju kadrovske politike v SR Sloveniji (Uradni list SRS, št. 20/79) je postavil načela in merila kadrovanja za opravljanje najodgovornejših funkcij v telesih družbenopolitičnih organizacij, v družbenopolitičnih skupnostih, v temeljnih organizacijah združenega dela in v delovnih skupnostih, v samoupravnih interesnih skupnostih, krajevnih skupnostih, družbenih organizacijah in društvih ter v vseh drugih organizacijah in skupnostih (22. člen). Iz tega člena je razvidno, da je ta dogovor obravnaval praktično vse organizirane oblike dejavnosti v družbi. Pri izbiri kadrov je bilo treba zlasti upoštevati, da kandidati s svojim delom dokazujejo idejnopolitično opredeljenost za socializem, za uresničitev zgodovinskih interesov socialističnega demokratičnega sistema, da imajo pozitiven odnos do socialistične revolucije, uresničevanja koncepta družbene samozaščite, in da so dokazali ustvarjalno zavzetost pri graditvi socialističnega samoupravnega sistema (24. člen). Posamezna aktualna vprašanja in predloge konkretnih kadrovskih rešitev ter opredelitev širšega družbenega interesa pri konkretni kadrovski rešitvi je obravnaval in usklajeval koordinacijski odbor za kadrovska vprašanja pri predsedstvih republiške, občinske, mestne in obalne konference Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije (28. člen).
Podobno kot je vsebino pojma družbenopolitične primernosti opredelil navedeni družbeni dogovor, je to vsebino ob odločanju o pobudi Ota Vilčnika, ki je izpodbijal ustavnost Družbenega dogovora o temeljih kadrovske politike na območju ljubljanskih občin (Uradni list SRS, št. 11/76), opredelilo tudi Ustavno sodišče Socialistične Republike Slovenije v obrazložitvi sklepa št. U-I-110/77-18 z dne 2.4.1981, da pobude ne sprejme. V obrazložitvi je navedlo, da so družbena merila eden od elementov usmerjanja kadrovske politike. Med njimi je navedlo tudi odnos kandidata do socialistične revolucije, do bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov in narodnosti in zavzetost za razvijanje samoupravnih odnosov in delitve po delu. Ta merila so imela po mnenju sodišča osnovo v temeljnih ustavnih načelih in sicer v prvem in drugem oddelku temeljnih načel tedanje ustave.
8. Ustava Socialistične Republike Slovenije (Uradni list SRS, št. 6/74) je v drugem odstavku 285. člena za izvolitev sodnikov rednih sodišč zahtevala pri postopku izvolitve zagotovitev moralnopolitične primernosti za opravljanje sodniške funkcije.
Zakon o rednih sodiščih (Uradni list SRS, št. 10/77, 4/82, 37/82, 7/86, 41/87 in 24/88) je realiziral ustavno določilo tako, da je kot obvezen pogoj za izvolitev sodnika določil družbenopolitično primernost (65. člen). Sodnika je bilo mogoče razrešiti pred potekom mandata, če se je ugotovilo, da je moralnopolitično neprimeren (75. člen). Tudi za izvolitev sodnikov porotnikov je bil obvezen pogoj njihova moralnopolitična primernost (83. člen). Če so postali družbenopolitično neprimerni, jih je bilo mogoče razrešiti (85. člen). Povsem identične pogoje je določal Zakon o sodiščih združenega dela (Uradni list SRS, št. 38/74, 7/86 in 41/87) za izvolitev za sodnike tega sodišča (31. člen) in za njihovo predčasno razrešitev (41. člen), Zakon o javnem tožilstvu (Uradni list SRS, št. 10/77, 7/86 in 41/87) za javne tožilce (31. člen) in za njihovo predčasno razrešitev (33. člen), Zakon o javnem pravobranilstvu (Uradni list SRS, št. 19/76 in 31/84), za imenovanje javnega pravobranilca (12. člen) in njegovo predčasno razrešitev (17. člen), če omenimo le nekatere najpomembnejše javne pravne funkcije.
9. Prikazana normativna ureditev, ki je “moralnost spremenila v orodje politike” in “idealizem izničila na raven institucionalizirane hinavščine” (gl.: Zbigniew Brzezinski, Izven nadzora, Ljubljana, 1995, str. 56.), je pomenila delno direktno, delno zakrito obliko permanentnega ogrožanja človekovih pravic. V nobenem pogledu je ni mogoče enačiti s kriteriji, splošno uveljavljenimi v demokratičnih državah, ki jih morajo izpolnjevati osebe na javnih položajih, ki naj bi jim ljudje zaupali.«
Ti zakonski predpisi oz. določbe o zahtevi po moralnopolitični primernosti sodnikov, sodnikov združenega dela, javnih tožilcev in javnih pravobranilcev so bili odpravljeni z zakonskimi novelami marca 199082, to je že po razpisu svobodnih večstrankarskih volitev v Sloveniji. V širšem zgodovinskem kontekstu je do tega prišlo pol leta po padcu Berlinskega zidu in tri mesece po zlomu komunističnega režima v Romuniji. V navedenem Uradnem listu z dne 18. marca 1990 je poleg novel zakonov o javnem tožilstvu in rednih sodiščih tudi poseben Zakon o spremembah določb zakonov, ki določajo pooblastila in naloge družbenopolitičnih organizacij, ukinil privilegije in pooblastila, ki so nekdanjim družbenopolitičnim organizacijam omogočali trajno možnost vplivanja in s tem posrednega ali neposrednega kršenja in omejevanja človekovih pravic na področju javnega pravobranilstva, družbenega pravobranilstva samoupravljanja, sodstva združenega dela, samoupravnega sodstva, izvrševanja kazenskih sankcij, zdravstvenega varstva, socialnega skrbstva, osnovnega šolstva, usmerjenega izobraževanja, vzgoje in izobraževanja, družbenega varstva otrok, vzgoje in varstva predšolskih otrok, knjižničarstva, kulturno-umetniških dejavnosti, založništva, naravne in kulturne dediščine, podelitev Prešernovih nagrad, raziskovalnih dejavnostih in raziskovalnih skupnostih, stanovanjskega gospodarstva, javnega obveščanja, društev, javnih shodov in javnih prireditev, notranjih zadev ipd.
Vprašamo se lahko, kako je mogoče, da je DZ, najprej ugotovil izpolnjevanje strokovnih pogojev delovnih izkušenj za eminentnega znanstvenika Leona Cizlja, ki se mu sedaj na predlog vlade oporekajo in DZ izglasuje sklep, ki demantira prejšnjega, kar je zaskrbljujoče in kaže na nekonsistentnost delovanja organov oblasti, ki bi jih lahko označili tudi kot oživljanja uporabe totalitarističnih metod delovanja.
Očitno je treba opozoriti, da ljudje pričakujemo delovanje organov oblasti po reku: Cum grano salis“ (z zrncem soli) in da meritokraciji na področju znanosti izkaže več spoštovanja.
Dr. Leon Cizelj deluje na raziskovalnih področjih:
|
Raziskovalna področja
Izobrazba
Nagrade
Poučevanje Profesor za področje jedrske tehnike, Fakulteta za matematiko in fiziko, Univerza v Ljubljani. Predmeti:
Posnetki predavanj in oddaj
Delovne izkušnje
Izkušnje pri vodenju in upravljanju
Članstvo v strokovnih združenjih
Urejanje Urednik
Član uredniškega odbora
Izbrane objave Celotni spisek objav vzdržuje COBISS. Povezave na objave so pripravljene z uporabo Digital Object Identifier System DOI. ORCID: 0000-0002-8038-722X; |
Literatura
Brzezinski, Z. (1995). Izven nadzora: globalno vrenje na pragu 21. stoletja. Ljubljana: Arah Consulting.
USRS. Odločba. Ustavno sodišče Republike Slovenije, U-I-344/94, 1. 6. 1995, ECLI:SI:USRS:1995:U.I.344.94.
Uradni list RS, št. 8, 18. 3. 1990.
Dr. Lovro Šturm, bivši ustavni sodnik
Opombe
80 USRS. Odločba U-I-344/94, 1. 6. 1995.
81 USRS. Odločba U-I-344/94, 1. 6. 1995, 7., 8., 9. odstavek.
Katarini Vuga, ob jubilejnem letu 2019
Skalnik, razkošje zvezdne noči.
Vizija nebeških cvetov.
Razigrana rapsodija radosti.
Razpete roke, spev cvetočih duš.
Ožarjeni vrt, zaznamovan z ljubeznijo,
ki se spreminja v barvno simfonijo,
v kolorit veselja duhovnemu stanju sreče.
Poduhovljene trobentice z lirično rumeno,
Barvno utripanje nebeških luči,
razpetih v svet čustev iz ožarjene Goriške,
ki bo sprejela sestro Zarjo, svetovno popotnico
s cvetovi z razpoloženjskimi simboli
prebujajoče se narave.
Roka zastane, ko hoče utrgati cvet zanjo.
Panovec se giblje v skrivnostnem dihanju.
Drevesa napenjajo zrahljane strune vej
in jih uglašujejo z zvenom duše,
z utripi v ozelenelem drevesu ljubezni,
čudežnem zakladu življenja.
Odsev Soče se spreminja v čas,
razpon dneva v jasno nebo,
kjer sonce obsije misel
na sestrino srečno vrnitev domov.
Svetogorska Kraljica pomirja srce.
Notranji zvoki soške svetlobe
In zimzelene barve potujejo skozi
intimne spomine otroštva,
že skoraj pozabljenega utripa,
prežetega z arhetipsko govorico,
ki zveni kot nežen dotik,
poljub naših pranonotov, nonotov
in non Grosarjevega rodu.
Šepet davnine, skrita govorica,
mistične frekvence materinega glasu
z zapisi življenja v razcvetelih podobah,
kot nebeški šepet zelenih skalnih boginj
ob bregovih Soče, ki na pobočjih
sklanjajo veje mokrocvetoče bele akacije,
in ustvarjajo notranjščino vodnih podob
prebujene in prerojene Zarjine duše.
Nasproti hribovitemu Sabotinu
stoji veličastna Sveta Gora,
izpovedujoča v sončavi in barvitostih
kromberškega skalnika,
Katarininega cvetočega ateljeja,
ki ga spreletavajo ptice selivke ob vrnitvi,
z razvnemanjem ognja v svojih perutih
S poletom v svetišče materne besede,
mistične govorice vzgibov in skrivnosti
intimnih občutkov iz resničnega življenja.
Vsebinski razpon solkanskih besed je vse širši,
kot bi se razpiral lok metaforičnih arhaičnih podob
iz davnine, ki neprestano bogatijo besedišča
s starimi, že skoraj pozabljenimi izrazi,
ki so bili staršem in nam
s sukenščino položeni v zibko.
Vse najboljše, jutro za jutrom.
Dan za dnem naj cvetijo, večno!
Prof. Katarina Vuga, sestrična po očetovi strani rodu Grosar, je zbirateljica sukenskh besed, ki jih objavlja v 1001 solkanskem časopisu in zborniku Sukenščina še živi.
Narečje je naše bogastvo, bodrilo nas je v vseh težkih časih, ohranjalo je narodno zavest in našo samozavest. Ne smemo pozabiti, da je v času potujčevanja in raznarodovanja imela sukenščina tudi narodnoobrambno vlogo. Vsi rodoljubi niso znali knjižne slovenščine, znali pa so se upreti z besedami, ki jih je naučila mati. Ko poslušamo Sukenca govoriti po domače, začutimo in se zavemo, da sodi sukenščina med najbolj simpatično primorsko govorico, saj naj bi bila ta govorica po mnenju mnogih ocenjevalcev prav posebna po tipu naglasa, stavčni fonetiki in naglasnem mestu.
Katarinina sestra Zarja Trkman, pisateljica in svetovna popotnica, ki je v 113 dneh prepotovala ves svet, se vrača domov. Svoje vtise in doživetja opisuje na svojem blogu, ki ga najdete na spletu z vpisom njenega imena in priimka.
Zarja dobrodošla domov!
Obema želim lepo srečanje in topel objem s člani družine in prijatelji.
Vajina sestrična Tatjana Malec
Reparacije vojne škode v rokah tajkunov!
Davkoplačevalci ne bodo pokrivali izplačil za vojno škodo in prestano trpljenje žrtvam vojnega nasilja, za katere so bile izplačane reparacije in vložene v olastninjeno državno premožnje!
Treba je vedeti, da reparacije agresorjev za vojno škodo, ki so pripadale oškodovancem, so bile izplačane in nacionalizirane. Denar pa je bil vložen v elektrogospodarstvo, Litostroj, TAM, IMV, Belinko in drugo slovensko industrijo, za sanacijo bank, za ugodne kredite, gradnjo cest, železnic, stadionov, razno infrastrukturo, itd. Iz sredstev reparacij smo morali kompenzirati z Italijo tudi njeno lastnino na našem ozemlju, ki je postala naša družbena lastnina (elektrarne na Soči, Salonit Anhovo, itd).
Navedene investicije so se v tranzicijskem obdobju lastninile. Tisti prizadeti, ki bi morali dobiti izplačane odškodnine, so ostali praznih rok. Družbena lastnina, v kateri so neizplačane reparacije, prihaja posredno v roke tudi novodobnim bogatašem. Zato menim, da se prizadetim godi velika krivica.
Denar iz naslova reparacij vojne škode za delno izplačilo vojne škode žrtvam vojnega nasilja, ki je vložen v parlamentarno razpravo, se je iztekal v žepe tajkunov, ki so si "odrezali kos pogače" olastninjenih in prevzetih podjetij, ki so se gradila z nacionaliziranimi reparacijami za vojno škodo, ki jo oškodovanci niso nikoli prejeli!
Iz razprav poslancev n. pr. Violete Tomič in drugih izhaja, da poslanci Državnega zbora Republike Slovenije problematike vojne škode agresorjev in reparacij ne poznajo in s svojimi razpravami ustvarjajo vtis, da bodo vojno škodo krili davkoplačevalci, kar sploh ne drži.
Svojih državljanov - žrtev vojnega nasilja, za katere so bile s strani agresorja izplačane reparacije, država ni obravnavala tako kot denacionalzirance, na nek način jih je pustila na cedilu.
Žalostno, da je prizadetim celo Zveza borcev odklanjala upravičenost do izplačila odškodnin, ko bi morala biti prva, ki bi se za popravo krivic zavzemala. Pri tem pa pozablja na privilegije svojih članov, ki so jih imeli vsa leta po vojni iz državnih sredstev, med katerimi so bile tudi reparacije vojne škode. Mnogi so dobili od države iz teh sredstev ugodne brezobrestne kredite in si postavili luksuzne vile in uživali druge privilegije, vse od velikih borčevskih pokojnin in dodatkov, zdravljenja na državne stroške in razkošnih potovanj po svetu.
ZUJF je žrtvam vojnega nasilja ukinil nekatere pravice, celo pravico do klimatskega zdravljenja.
Prilivi iz naslova prodaj kapitalskih naložb v imetništvu RS so nakazani v proračun RS, prilivi iz naslova prodaj kapitalskih naložb v imetništvu SDH pa so namenjeni SDH, ki jih uporabi za poravnavo obveznosti upravičencem po Zakonu o denacionalizaciji, Zakonu o zadrugah in drugih predpisih, ki urejajo denacionalizacijo premoženja.
Kje so tu oškodovanci - žrtve vojnega nasilja?
Vse kategorije prizadetih po zakonu o žrtvah vojnega nasilja in po zakonu o denacionalizaciji so dobile izplačane odškodnine in vrnjeno premoženje, razen tistih, ki jim je agresor požgal domove in oropal domačije. Kako mačehovsko se obnašajo nekatere politične stranke, ki odklanjajo izplačilo odškodnin prizadetim, kaže dejstvo, da je Slovenija 3. januarja 2002 Italiji na fiduciarni račun pri Dresdner Bank Luxembourg izplačala zadnji obrok in s tem celotno odškodnino v višini 57.707.679 USD za zapuščeno imetje italijanskih optantov. S tem je dokončno izpolnila svoje obveznosti, ki jih je imela po Rimskem sporazumu iz leta 1983.
Tem krivicam je treba napraviti konec!
Treba je vedeti, da so med prizadetimi starejši ljudje, ki so bili odgnani v koncentracijska taborišča, nekateri še kot otroci, in veliko potrpeli med vojno in po vojni, ko so se vrnili v požgane in izropane domove in preživljali težka leta revščine in odpovedi, da so sploh lahko zaživeli na novo. Začeti so morali vse znova. To so danes ostareli in bolni ljudje, ki bi jim kakšna manjša vsota odškodnine prišla še kako prav za zdravljenje in tudi kot moralna satisfakcija za prestano trpljenje in povzročene krivice.
V razpravah v DZ se omenjajo vsi deli Slovenije, ne pa tudi Primorska, ki je nepopisno trpela pod nacifašizmom.
Če smo socialna in pravna država, smo dolžni te krivice vsaj delno, v skladu z njenimi možnostmi, odpraviti. Še vedno se odprodaja državno premoženje, v katerem so sredstva iz reparacij vojnih odškodnin. Skoraj nedojemljivo je, da zakon o povrnitvi škode iz druge svetovne vojne, ki ga je predložila vlada v sprejem, ni bil sprejet. V čigavem imenu govorijo tiste politične stranke, ki imajo v svoji sredini in ob svojem boku toliko milijonarjev in milijarderjev, ki so si parkirali družbena sredstva na svojih zasebnih računih, med katerimi so tudi sredstva oškodovancev, in jim prizadete žrtve vojne niso mar?
Ponovila bom le nekaj izpovedi ljudi:
… Črniški dekan Alojzij Novak je 15.2.1944 v svojo kroniko zapisal: "Danes je nad Rihenbergom sodnji dan. Strašen dim se vali iz sosednje doline, vmes pa poka in grmi orožje. Ljudi so baje odpeljali... Partizani pa so pravočasno pobegnili...
…Kraševci so med drugo vojno veliko potrpeli. Zgodilo se je nekega mrzlega februarskega jutra v letu 1944, da so Kraševce odgnali iz svojih domov v koncentracijska taborišča. Že pol leta prej so Nemci požgali vasico Mali dol. Prebivalci, požganci so si pomagali tako, da so se razdelili po okoliških vaseh in našli zatočišče pri sorodnikih in znancih. Vendar ne za dolgo. Vse prebivalce iz Komna in okoliških vasi so Nemci odpeljali v koncentracijsko taborišče v Neumarkt pri Nürnbergu. Domačije so oropali, živino odgnali in potem vse domove požgali. Nad 200 hiš in gospodarskih poslopij je takrat zgorelo, samo v Komnu 140.(Na sliki: požgani Komen)
To je bilo okupatorjevo maščevanje, ker so partizani iz zasede pobili nemško kolono 97 mož ob cesti Rihenberk (sedanji Branik) – Komen, nato so te pobite Nemce zložili na tovornjake, jih polili z bencinom in zažgali. Partizani niso tedaj pomislili kako kruto se bodo Nemci maščevali nad domačim prebivalstvom. Več kot jasno je, da to ni bilo za trpeče prebivalce junaško dejanje, saj so posledice tega okrutnega dejanja plačali prebivalci, ki so strahotno trpeli v internaciji. Nemci so odpeljali ljudi iz Cvetroža, Bizjakov, Birsov, Korpa, Britofa, Ključa, od Zjačev ter Vidmaršča, Malega dola, Komna, Tomačevice in okoliških krajev v nemška taborišča. Komen je pogorel cel, razen treh hiš, pogorelo je tudi župnijšče in z njim vsa župnijška vaška kronika. Trpljenje Kraševcev v nemški internaciji je bilo nepopisno. Kraševce je spremljal v internacijo tudi vaški župnik msg. Viktor Kos, ki je vzel s seboj v rjuho jabolka, s katerimi so se med prevozom v Nemčijo hranili predvsem otroci, ki so se prevažali v zaprtih vagonih brez vode in hrane.
Iz Neumarkta so se interniranci raztresli po Bavarski, stari, onemogli in bolni pa so ostali v taboriščih. Veliko jih je tam pomrlo od trpljenja, lakote in drugih nadlog. Kar 29 naših kraških rojakov je našlo pokoj v nemški zemlji. Po vrnitvi domov po osvoboditvi, je prebivalcem pomagala zavezniška anglo-ameriška vojska. Med tem pa so spali in si kuhali na prostem in po štalah, otroke, ki so se vrnili iz Nemčije, so oddali sorodnikom ali znancem v rejo. Veliko domačinov je po vrnitvi spalo kar na svojih pogoriščih. Iz desk so si naredili provizorične strehe nad glavo in si skuhali kakšen topel obrok dnevno v naravi. Ne smemo pozabiti, da je veliko Kraševcev emigriralo v svet, ker so bile domačije uničene in v povojnem času je bilo zelo težko preživeti.
… V Strmcu na Bovškem so Nemci požgali vas do zadnje hiše in vse moške pobili.
… Nemška vojska je z letali bombandirala več vasi. Porušene in požgane so bile cele vasi: Log pod Mangrtom, Podravšče, Podsrednje, Zamir, Čezsoča, Žaga, Svino.
… V Šmarjah pri Kopru so se Nemci maščevali in dne 3. oktobra 1943 vas delno požgali. Takrat je pogorelo 32 hiš, 38 senikov, delno pa je bila poškodovana tudi župnijska cerkev. Niti leto dni kasneje (21. junija 1944) je vas že drugič gorela. Posledice tega požiga so bile veliko večje od prejšnjih, saj je od 150 hiš pogorelo kar 135.
… V Kubedu pri Kopru so Nemci 2.10.1943 požgali 59 hiš.
… Nemci so Loko požgali 12.10.1943 (Loka je oddaljena od Kopra 16 km).
… Nemci so požgali vasi Otlica, Vojščica, Šebrelje, Lipa, Selo nad Brestovico; požgane so bile Vižovlje, Mavhinje, Cerovlje pa Medja vas; v Šlovrencu v Brdih je bilo ubitih 22 ljudi...
… Na Banjški planoti so Nemci požigali hiše in streljali talce od septembra 1943 dalje. Požgane so bile hiše v krajih Stanovišče, pa na Trnovski planoti vasi in sela Ravnica, Trnovo (33 ljudi pogrešanih), Nemci, Zavrh, Lokve (247 ljudi mrtvih).
…Na Lokvah so Nemci leta 1944 požgali vse hiše v vasi razen ene, katere niso videli.
… Šebrelje žalosten dan v zgodovini vasi je 9. junij 1944, ko so v vas vdrli Nemci in njihovi hlapci. Požgali so skoraj celo vas, ustrelili 6 ljudi, pet pa jih odpeljali s seboj.
… Štirinajstega septembra 1944 so nacisti na Tatrah požgali 41 hiš.
… Ustje - zgodilo leta 8. avgusta 1942, Italijani so požgali celo vas, okoli 85 hiš. Leta 1944 so prišli Nemci in ponovno požgali in prej vse pokradli. Oškodovanec pravi: »Izgubili smo vse, dve hiši , gostilno, štalo, orodje, vozove, vozičke, razne stvari, ki smo jih rabili za mesarijo, ki smo jo imeli v Ajdovščini. Nekaj živine smo rešili, ostalega popolnoma nič, goli smo šli od hiše do hiše. Kar smo imeli na sebi, to je bilo vse.
… Prva nemška ofenziva, to je bilo 27. septembra 1943, na predvečer so začele padati granate iz Sv. Gore in Goriškega gradu. Oškodovanec se sprašuje: Vojne škode so bile izplačane, kje je torej končal ta denar? Pravzaprav so se škode pretopile v družbeno lastnino. Ogromno premoženja je bilo v lasti državljanov 3. Rajha, to so bili rudniki, industrija, elektrarne, zavarovalniški in bančni kapital in vse to je bilo v skladu z mednarodnimi pogodbami zaplenjeno in seveda na račun vojne škode. Mi smo dobili nekakšne voucharje. Ob popisu so nam obljubljali, da nam bodo to vojno škodo povrnili. Te naše prijave so služile za mednarodno reparacijsko komisijo in so jih tudi predložili. Na tej osnovi je bilo dobljenega ogromno premoženja, ki pa so ga "pozabili" vrniti in so ga nacionalizirali. Materialni oškodovanci na tej osnovi dokazujemo, da je njihovo premoženje po šestih desetletjih še vedno v državnem premoženju. Vse to premoženje je nosilo dobiček 60 let, nam pa je bilo to nekako ukradeno, ne pa odtujeno. S tem našim premoženjem brez obresti, brez vsega, 62 let služi država.
… Dne 23.9.1943 so Nemci požgali domačijo moje matere v Dobravljah pri Ajdovščini. Bili smo v begunstvu, od hiše do hiše. Ostali smo brez vsega.
… Rodovna, leta 1944 so Nemci požgali 12 hiš, v katerih je zgorelo 24 domačinov. Ostali so le ostanki požgane Smolejeve domačije.
… Gestapovci in nemški vojaki so na Libeliški gori, Ojstrici, Otiškem vrhu, Šentjanžu storili vrsto grozljivih zločinov, požgali hiše in domačije partizanskih sodelavcev ter ljudi pobili ali odpeljali v izgnanstvo.
… Med vojno je bilo najbolj porušeno mesto v Sloveniji Maribor. Maribor je doživel 268 letalskih alarmov in 29 bombnih napadov, v katerih je 1.518 zavezniških letal odvrglo na mesto nad 15.000 bomb težkih4.750 ton, ki so porušile ali močno poškodovale 47% zgradb. V bombnih napadih je bilo ubitih okoli 480 ljudi, vendar tukaj niso vštete vojaške osebe, ki so bile ubite na poti skozi Maribor.
… Rašica je bila prva požgana vas v Sloveniji. Dne 18.9.1941 je na Rašico prišla nemška komisija, ki so ji partizani ob vračanju v dolino pripravili zasedo. V zasedi so umrli vsi Nemci, nakar je 20.9.1941 sledilo veliko maščevanje. Vse krajane so deportirali, vas pa izropali ter 22.9.1941 požgali.
… 11. januarja 1942 so tridnevni boji na Gorenjskem zahtevali devet življenj borcev in 41 življenj domačinov, ki so jih Nemci nehumano pobili po umiku partizanov. Znesli so se nad vasjo, jo izropali, požgali in hiše do tal zaminirali. Uničili so tudi cerkev in njeno opremo odpeljali.
…. Na Veliki Planini so Nemci v januarju 1945 požgali vse pastirske koče.
… V Podstudencu so bili ustreljeni talci, morija in uničevanje sta se nadaljevala do konca vojne. Ubitih je bilo veliko ljudi, mnogi domačini izseljeni in požgane mnoge domačije.
... V Metliki je med vojno gorelo 16.4.1944
… V Suhi Krajini so bile tamkajšnje vasi izropane, požgane in ustrahovane.
… Ljudi so izseljevali v koncentracijska taborišča. Požgane so številne vasi – Rašica, Dražgoše, Kokra, Gozd pod Križami, Radovna in mnoge druge. Znamenita dražgoška bitka naj bi bila po mnenju mnogih nespametna, ki naj bi jo bilo mogoče preprečiti. Nemci so vas požgali in pobili vse prebivalce iz maščevanja.
… Pesniku Danetu Zajcu, ki se je rodil leta 1929 v Zgornji Javoršici pri Moravčah, so ubili oba brata, požgali njegovo rojstno hišo in v nekem nacističnem požigu pa je bil priča, kako so Nemci vrgli v ogenj živega očeta.
V tem opisu je navedenih le nekaj primerov iz izpovedi prizadetih. Vseh požigov, ropanja in nasilja, ki so ga bili deležni prizadeti ljudje, pa ni mogoče opisati v enem prispevku.
Prizadeti si zares zaslužijo, da se jim te krivice vsaj delno popravijo.
Nekaj vam moram povedati.
Hudo mi je za vse, kar počnejo z ljudmi.
Okuženi s pohlepom in brezbrižnostjo
zlorabljajo oblast in jemljejo revnim iz rok.
Ni mi prijetno živeti v družbi takih
značajskih podob - ljudi, ki so večno sprti
in se ne znajo odpreti drug proti drugemu,
si iskreno seči v roke in pogledati globoko v oči.
Zanemarili so skrb za narodovo življenje.
Spodbujajo liberalistični egoizem,
ne vidijo projekcije v prihodnost.
Nekaj bi nas moralo skrbeti.
Da ni enotne zavesti v državniškem ravnanju.
Preveč jih je, ki bi radi na hitro obogateli,
se dvignili, uspeli in odločali prav o vsem,
kot da ljudstva sploh ni, kot da smo mi zaradi njih.
Očistimo slovensko politiko odtujenega duha.
Ne sprejmimo dominacije mišic močnejših.
Čast mojega razuma je odločna.
On novem letu voščim in vam želim,
da bi bili zdravi, delavni in pošteni.
Želim vam uspeh, pa ne ob pešanju srca.
Človek naj bo dolgo čil, zdrav in vesel življenja.
Jaz bom ohranila svoj lastni obraz.
Svoj značaj.
Sem za resnico in pravico.
Svetu pošiljam večjezične čestitke,
a preslišati želim vse kralje in monarhe,
vse obljube brez resnega hotenja za mir,
za blaginjo naroda in pravično družbo.
Podpiram vse dobromisleče,
ki resnično želijo blagosloviti domovino
z delom, etičnim ravnanjem in blagostanjem.
SREČNO 2018!
Otroški spomini - resnica ima več obrazov
Otroštvo v Solkanu, čas fašizma, tajna slovenska šola, oče Črni brat
Moji najzgodnejši otroški spomini segajo v čas, ko sem se s svojim stricem Stankom Breščakom, pesnikom in publicistom udeleževala predstav amaterskega gledališča v Velikih Žabljah, ki jih je sam režiral in v katerih sem komaj 5-letna tudi nastopala s krajšimi verzi oziroma z refreni ob koncu prireditve. Zanje fašisti niso smeli vedeti. Fašistična vlada je že leta prej brez vsake utemeljitve kot protidržavna razpustila vsa slovenska kulturna društva - bralna, izobraževalna, pevska, telovadna, strokovna, prepovedali so vse slovenske krožke, klube in združevanja. Zato se je kulturno življenje nadaljevalo tajno, kolikor se je v takšnih razmerah lahko. Življenje ljudi je bilo pod nadzorom fašističnih komisarjev, ki so na slehernem koraku preganjali vse, kar je bilo slovensko. Tedaj je bilo vse življenje treba prilagoditi ukazom novih gospodarjev.
Raznarodovanje se je začelo že ob vstopu otrok v šolo. Še kako se ga spominjam. Mojemu očetu so ob polnoletnosti (21 let) ob rekrutiranju v vojsko po 'uradni dolžnosti' prečrtali in potujčili slovenski priimek Gašperčič v poitalijančenega (forma italiana) Gasperini. Imena pa so očitno poitalijančili že prej, nonota so iz Jožefa preimenovali v Giuseppeja, očeta Ivana pa v Giovannija.
Oče mi je opisal nekatere dogodke, ki se jih še živo spominjam. Pokazal mi je tudi v kateri kaverni pri Soči so se Črni bratje sestajali. Glede na to, da je pisatelj France Bevk, ki je zgodbo o Črnih bratih prelil v mladinsko povest, sedel v goriškem zaporu kot moj oče, dopuščam veliko verjetnost, da sta se pisatelj France Bevk in moj oče o »Črnih bratih« pogovarjala v zaporu, saj če drugje ne, so se Primorci srečevali na dvorišču zapora, kjer so bili izpuščeni na zrak in so imeli priliko spregovoriti o svojih spominih.
Korenine, iz katerih je pognala bratovščina »Črni bratje«, je treba iskati globlje v zavesti teh mladih ljudi in njihovih zavednih primorskih družinah. Še kot otroci so ti mladeniči rasli ob topli materini besedi in v družinskih okoljih, kjer so se v posledici fašističnega terorja izoblikovala posebno zavedna čustva do svoje materinščine. Že majhni otroci so v šoli odkrili nasprotnika, ki jih ponižuje zaradi mehke slovenske govorice in drugačne narodnosti.
V Gorici so bile slovenske šole prepovedane. Prepovedano je bilo govoriti v materinem jeziku. Italija je po okupaciji Julijske krajine leta 1918 vodila raznarodovalno politiko do Slovencev. Ded in oče ste mi pripovedovala, da se je poitalijančevanje priimkov začelo že leta 1919, ko so prešla ozemlja bivše Avstro – Ogrske monarhije (Dalmacija, Istra in Primorje) pod suverenost Italije. Že tedaj so na deda pritiskali italijanski nacionalistični krogi zaradi trgovine pod firmo slovenskega priimka Gašperčič.
Solkan se je tedaj preimenoval v Salcano, Svetogorska ulica pa v Via Monte Santo. Tedaj je v Italiji še vedno veljal cesarjev odlok, ki je dovoljeval spremembo priimka v posebno pomembnih primerih. Kot takšne so Italijani tolmačili dejstvo, da je ozemlje bivše Avstro –Ogrske monarhije prešlo pod Italijo in da se za to morajo poitalijančiti tudi slovenski priimki. Ded Jožef Gašperčič in babica Marjuta Grosar nista popustila pritiskom in dovolila, da bi jima poitalijančili ime in priimek. Tri leta potem, ko je prenehala veljati avstrijska zakonodaja z uveljavitvijo italijanske zakonodaje leta 1923, so italijanske oblasti 10. oktobra 1926 sprejele poseben zakon, ki je dovoljeval brezplačno vrnitev ali spremembo priimka. Tedaj so za vsa k Italiji priključena mesta, kamor je spadal tudi Solkan, pripravili sezname priimkov, ki naj bi po mnenju takratnih oblasti imeli italijanske korenine. Zlasti v šolah so se vršili pritiski na »tuje« dijake in študente, ki bi se morali asimilirati v italijansko kulturo in menjati priimke tujega izvora. Tako so na trgovce, obrtnike, uradnike, dijake, študente in na ostale plasti prebivalstva vršili pritiske politične in tudi ekonomske narave. Mnogi ljudje so se pasivno vdali v usodo zaradi ekonomskega obstoja, da niso izgubili dela ali bili kako drugače prikrajšani in preganjani.
Dokumentarno pričevanje o poitalijančenju slovenskega rodbinskega priimka Gašperčič najdem v vpisu v zemljiški knjigi pri vložku svoje rojstne hiše, k.o. Solkan pri vpisu določenih knjižnih pravicah na ime svojega očeta, ki so ga že mladoletnega preimenovali iz imena Ivan Gašperčič v ime Giovanni Gasperini, deda pa v Giuseppe na mesto Jožef, pradedovo ime pa so preimenovali iz pokojnega Jerneja v Bartolomeo. Ta dejstva izpričujejo, da niso ljudi izsiljevali le zaradi ekonomske in socialne odvisnosti, temveč so kar po uradni dolžnosti sami menjavali priimke in imena v uradnih knjigah, da bi tako izbrisali identiteto slovenskega življa na ozemlju, priključenem k Italiji.
Oče mi je povedal, da so od šolskih ustanov in tudi od župnijskih uradov italijanske oblasti zahtevale, da se spremenijo neitalijanska imena in priimke. Tako so tudi njemu ob vstopu v šolo v Gorici poitalijančili njegov priimek in ime, kar ga je usodno spremljalo vse življenje.
Ti mladeniči so postajali sovražno nastrojeni do potujčevanja in vseh oblik raznarodovanja, ki so jih občutili v njim tuji šoli, kajti s šolskim letom 1923/1924 se je začelo na Goriškem naglo ukinjanje slovenskih šol in fašisti so pregnali domači jezik iz uradov, cerkve in občevalnega življenja. Samo najbolj pogumni so odkrito in samolastno razpravljali o teh vprašanjih in se uprli terorju na način, kot so znali in vedeli glede na svoje izkušnje in mladost. Za razumevanje tedanjega časa je treba poznati tudi družbene razmere in pokončne narodnjake, ki so se upirali asimilaciji Slovencev v tuj narod.
Moj ded Jožef Gašperčič ( *01.09.1863 + 16.07.1947) je bil tesno povezan s filozofom in alpinistom dr. Klementom Jugom. Bila sta bratranca, dr. Klemet Jug pa je bil tudi očetov bimanski boter. Magdalena Jug, mati od mojega deda Jožefa Gašperčiča je bila iz Jugove - po domače iz Lenčeve hiše - iz Žabjega kraja. Ded je bil zaveden Slovenec in narodnjak. Narodna osveščenost mladega filozofa in alpinista dr. Klementa Juga (*19.11.1898 + 11.08.1924 ) je delovala kot goreča svetilka s stenjem slovenstva v svojem plamenu in kot živa pričujoča bodrilka slovenstva v mnogih solkanskih družinah, tudi v naši. Temu je veliko pripomogel tudi Tomaž Jug (*20.12. 1841 + 25. 07. 1927), solkanski nadučitelj, organist, pevovodja, predsednik solkanske čitalnice, vodja športnega društva » Sokol« in ustanovitelj solkanskega otroškega vrtca, ki je skrbel za širjenje lepe slovenske besede v družinah in med mladimi. Prek dvajset let je bil predsednik društva učiteljev za Okraj Gorica – okolica. Skrbel je za to, da smo Solkanci to kar hočemo biti in ne to kar ne smemo biti zaradi fašizma. Zavedal se je nevarnosti in pogubnosti fašistične nadvlade nad Slovenci. Z ljudmi se je pogovarjal in krepil svojo navzočnost kulturnika in narodovega buditelja. Zavzemal se je zato, da življenje Slovencev pod Italijo ne more uničevalno vplivati na narodno zavest Primorcev. V stiku s tujim jezikom in slovenstvu tujo kulturo so ti mladi ljudje, člani bratovščine »Črni bratje« črpali svojo vitalno moč narodne zavesti in odpor proti fašizmu v pomembnem razpoloženju časa, ki je vladalo na Primorskem in se je dotaknilo ranjenih otroških duš na poseben način.
Bratovščina »Črni bratje« se je oblikovala brez vedenja njihovih staršev. Zastraševalnih metod fašizma v šoli se učenci niso bali in so sklenili, da se bodo uprli. To delovanje se kaže v luči spontanosti, mladostnega idealizma in zavestnih odločitev za upor, za akcijo. Temeljilo je na narodni zavesti in narodni pripadnosti. Družine z otroci vred so naskrivaj brale slovenske knjige in jih skrivale pred fašisti.
Mnogi kulturniki tistega časa, med njimi tudi zavedni slovenski duhovniki, so z vztrajnostjo negovali nacionalno samobitnost slovenstva ne le v solkanskih, temveč v večini primorskih družin. Družine so na skrivaj brale slovenske knjige in jih skrivale pred fašisti. Knjiga je bila v skoraj sleherni primorski družini čuvana kot pravi biser, ki se je rodil iz bolečine potujčevanja. Mladi so svojo pripadnost slovenstvu črpali v domači izgovorjeni in pisani besedi.
Dr. Klement Jug je rad vzgajal in z zasnovanim delom je hotel pokazati, da je filozofija dejansko življenje. Imel je močan vpliv na mojega deda in posredno tudi na mojega očeta, ki je bil kar prevzet z njegovimi idejami o odporu proti fašizmu. Klementov etični nauk je vplival k delovanju v dobrobit ljudi. Bil je zelo občutljiv na pojave raznarodovanja v času fašizma. Klement je v družinah in pri mladih nenehno spodbujal narodno zavest in vlival vero v osvoboditev izpod fašističnega jarma. Poudarjal je, da je potrebna akcija in da Slovenci vse preveč radi le govorijo, ne naredijo pa ničesar. Zato je ne le starše, temveč tudi dijake realke in drugih šol spodbujal k aktivnemu uporu proti fašističnemu terorju. Že osnovnošolskim učencem je zgodaj preskrbel slovenske knjige in se zavzemal, da so jih brali. Dr. Klement Jug se je smrtno ponesrečil v Severni steni Triglava, ko moj oče še ni bil star 12 let. Kot sem poznala svojega očeta menim, da je pri njem zasejal odpor proti fašizmu že zelo zgodaj, ob vstopu v tujo šolo. Primorski učenci, slovenske narodnosti so občutili na svoji koži krivice in ponižanje v njim tuji šoli vsaki dan.
Ti mladi uporniki so se organizirali po vzoru »oglarjev« (carbonarjev), članov aktivnih italijanskih liberalnih nacionalistov in prisegli druščini »Črnih bratov«, poimenovanih po »oglarjih«, ki so se v začetku 19. stoletja borili za osvoboditev in združitev Italije. Sestajali so se po oglarskih kočah (odtod ime), imeli so nejasne ideje o enotnosti Italije. Zavzemali so se za ustavno monarhijo. Carbonarske vstaje so bile leta 1820 – 1821 in 1831. Ko so jih zatrli, je levo republikansko krilo »oglarjev« ustanovilo organizacijo Mlada Italija, ki jo je vodil Giuzeppe Mazzini.
Člani bratovščine »Črni bratje« niso imeli izoblikovanih političnih idej, zlili so se v homogeno skupino, združeno v boju proti fašizmu, raznarodovanju in terorju pod taktirko fašizma, s človeškim hotenjem po spoštovanju njihovega dostojanstva in narodne identitete. Vodila jih je višja ideja ohranjanja slovenstva, brez družbene ideologije. Fašizem je s temi mladeniči postopal in obračunal surovo in jih razglašal za pripadnike kulturno in zgodovinsko manjvrednega naroda. Združeni v boju za pravičnejšo vizijo sveta so se ti mladeniči poistovetili z »oglarji« in si nadeli podobno ime »Črni bratje«. Edina pot, edina rešitev, edini izhod je upor! Materinščina je postala nedotakljiva svetinja, ki jo je treba brez ugovora varovati, verjeti vanjo in jo čuvati. Fašizem je posojal svoj oltar nacionalne kulture nasilju in to je rodilo odpor.
Člani bratovščine »Črni bratje« so imeli sposobnost in voljo, da so se uprli in izzivali fašistične prenapeteže, če že niso mogli spremeniti svoje usode. Problem so skušali reševati nepolitično, saj za politiko še niso bili zreli, torej spontano na način, ki je izhajal iz njihove trpeče in prizadete situacije.
Oče mi je povedal, da je bratovščina »Črni bratje« delovala anarhistično. Njihov namen je bil, da delujejo po »načelu vsi za enega, eden za vse« kot odgovor na teror in raznarodovalno politiko, ki jo je imel fašistični režim do italijanskih državljanov slovenske narodnosti. Njihovo geslo je bilo povzročati fašizmu škodo, neurejenost, zmedo, vračati zagrizeno sovraštvo fašizmu in izzivanje. Fašizma niso priznavali kot oblasti, zato so povzročali brezpravnost in proteste.
Člani bratovščine »Črni bratje« so sprejeli prisego, da bodo delovali tajno, da ne bo niče od članov bratovščine drugega izdal, da bodo delovali »vsi za enega in eden za vse«, da bodo po svojih materialnih močeh prispevali za akcije odpora materialna sredstva in da bodo fašistično nasilje vračali z nasiljem in svojim anarhističnim delovanjem in nepriznavanjem fašistične oblasti.
Dogovorili so se, da bodo nosili črne obleke. O tem nisem seznanjena, če so jih tudi res nosili. Moj oče vem, da je nosil črno obleko s črno pelerino kot simbol svoji pripadnosti. Od tega ni odstopil, saj je nosil črno obleko tudi na svoji poroki. »Črni bratje« so bili zelo predani svoji bratovščini in zaprisegi ter so utrjevali svojo voljo z molkom s tem, da so malo govorili in da niso odgovarjali ljudem na vprašanja. Le tako bodo lahko ohranili skrivnosti bratovščine zase in jih ne bodo odkrili. Oče mi je pripovedoval, da je hodil po Solkanu in na razno ogovarjanje mimoidočih krajanov, jim je odgovoril, da je zamišljen in da naj ga ne motijo, ker poglablja svoje misli. Zato so mojega očeta pogosto imeli ljudje za posebneža, sovrstniki pa so mu nadeli nadimek »Gofe« (riba, ker je bil stalno pri Soči in krepil svoje moči s plavanjem). Pri Soči je treniral pri dvigovanju uteži. S tem si ni krepil le telo, temveč tudi duha. Člani bratovščine »črni bratje« so morali biti vsestransko močni. To je spadalo v njihov program.
Pripovedoval mi je, da so tiskali razne letake s protifašistično vsebino in da je za to prispeval sredstva, ki so mu jih namenili starši za njegove potrebe. Letake so lepili in trosili po Gorici. Kvestura jih je nenehno lovila, vendar ni nikogar ujela, saj so se znali spretno izmikati.
Zgodnje otroštvo se mi je vtisnilo globoko v podzavest. V prvi razred tuje osnovne šole v Solkanu sem vstopila oblečena v črno haljo. Nono se je zelo razburjal, ko sem jo oblekla in šla v italijansko šolo. Še danes se spominjam njegovih besed: »Ti že ne boš hodila v laško šolo in nosila te fašistične črne cunje.« Bil je jezen in hkrati žalosten. Niso mi dovolili govoriti v maternem jeziku. Ničesar nisem razumela, tudi tega ne, kar me je učiteljica učila.
Drugi razred sem obiskovala pri uršulinkah v Gorici v vili Ceconi, vendar sem zaradi neprestanih alarmov in preletavanja anglo-ameriških letal predčasno izstopila iz šole. Otroci smo med vojno brali slovenske pravljice in tako ohranjali stik s slovensko besedo.
Spominjam se še, da so po kapitulaciji Italije na pobudo župnika dr. Boža Kjačiča organizirali tajno slovensko šolo, ki je delovala na raznih lokacijah v obliki krožkov. Primorski duhovniki so bili na strani naroda. Povedati moram, da so narodno usmerjeni duhovniki spremljali primorskega človeka v času raznarodovanja pod fašizmom in se stapljali z ljudstvom v svoji obrambno domovinski drži.
Če ne bi bilo plemenitega duhovnika Andreja Simčiča, bi tudi moje znanje materinega jezika ob koncu vojne bilo bolj šibko. Učil nas je v zakrstiji ne le verouk in dobre nauke za življenje, temveč tudi maternega jezika. Iz župnišča sem dobivala revije Barčica, Pastrički, Mojca Pokrajculja, ki sem jih redno prebirala.
Tajna krščanska socialna organizacija je pod fašistično Italijo nastala v tedanji Julijski krajini in prehajala v ilegalo Zbora svečenikov sv. Pavla. Delovanje pa je bilo narodno obrambno. Delo primorskih duhovnikov je potekalo kapilarno po odsekih od političnih, dijaških, glasbenih, duhovniških, knjižničnih, prek zavodov in socialnega dela.
Dobro se spominjam bombnih napadov na solkanski most. Ljudje so vpili na ulici in se zatekli v našo klet. Skozi okno sem videla vse nebo razsvetljeno z 'racami', kot smo jim pravili. Nono me je tolažil, naj bom brez skrbi, saj je klet obokana. Slišati je bilo bombne eksplozije, da smo si mašili ušesa. Po napadu so se po ulici valili oblaki prahu. Po tleh in na posteljah je ležalo razbito okensko steklo. Granate so poškodovale tudi solkansko pokopališko cerkvico sv. Roka in nagrobnik none Marjute za cerkvenim zidom.
Nono zaradi bolne noge ni mogel bežati, zato se je ob alarmu zatekel v klet. Vmes nam je skuhal enolončnico, po katero je šla mama in nam jo za kosilo prinesla v kaverno. V mrzli in vlažni jami sem zbolela in mama me je peljala v Kromberk, kjer sem v oskrbi neke dobre družine počasi okrevala.
Vmes me je peljala k zdravniku v Gorico, pa naju je na poti ustavila nemška patrulja, vojak je mamo vprašal kam gremo. Mama mu je odgovorila: »Kind ist krank« (Otrok je bolan) in naju je pustil naprej.
Ko so zavezniki začeli z bombnimi napadi, sem namesto v šoli dneve in noči preživljala ob Soči v kaverni iz prve svetovne vojne, kamor smo se zatekali, ko je zategli zvok oznanil pretečo nevarnost letalskega napada. Prvi bombni napad na solkanski most je bil 29. julija 1944, drugo hujše bombardiranje pa 3. januarja 1945 v večernih urah. Spominjam se tudi bombnega napada 20. februarja 1945, ko je bila v Solkanu porušena kapelica Svete Trojice. Dne 15. marca 1945 so zavezniška letala most spet bombardirala most in ga poškodovala. V nekaj dneh so ga usposobili za promet. Most je služil namenu do konca druge svetovne vojne. Obnovitvena dela sta kasneje izvajali še angleška in ameriška vojska. Dokončno pa so ga leta 1954 obnovili delavci goriškega gradbenega podjetja.
Ko so se približevali bombniki, so se ljudje zatekli v najbližje zaklonišče. Tisti blizu cerkve so šli v kaverno pod Čahelnami, mi s spodnjega konca Solkana pa v kaverno pri Soči. Skrivali smo se tudi v podzemnem bunkerju na Sv. Katarini. Otroci smo jedli repo, ki jo je prinesel kmet s sosednje njive, in tako smo si potešili lakoto.
Tedanje življenje je bilo res zelo burno. Živeli smo razpeti med Solkanom in Dobravljami. Nemci so 16. januarja 1943 požgali tudi dobraveljsko šolo.
Zaradi vojnih razmer je mama leta 1943 naložila mene in mojega brata Marjana z nekaj osnovnimi stvarmi na 'borelo' (dvokolesni voziček) in naju iz Solkana odpeljala v svojo rojstno vas Dobravlje.
Dne 22. septembra 1943 so v Pescieri del Garda internirali mojega očeta in ga deportirali v Dachau; 23. septembra, en dan za tem so Nemci požgali mamino rojstno hišo v Dobravljah, ker so v njej imeli partizanki skladišče orožja. Postali smo begunci. Ljudje so lahko pomagali rešiti iz goreče hiše le dve vreči koruze in dve odeji. Rešena koruza je pomagala preživeti.
V Dobravljah pri Ajdovščini so potekali boji, otroci nismo hodili v redno šolo. Živeli smo z odraslimi od danes na jutri. Edina skrb je bilo preživetje.
Dne 31. maja 1944 so partizani napadli nemško motorizirano kolono med Dobravljami in Cesto, uničili osem tovornjakov in se umaknili. Ob tem je bilo ubitih pet nemških vojakov, eden pa zajet. Kot povračilni ukrep je okupator 2. junija 1944 (na moj osmi rojstni dan) požgal vas Cesta, vojaki so ubili šest ljudi, Malikova je zgorela v hiši, druga žena, ki je odšla od maše domov, je bila na poti ustreljena, neki mož in njegov sinček sta bila ustreljena na njivi, tri može iz Skrilj pa so zaklali. Okupator je dobil seznam ljudi, ki so bili osumljeni, in se je znesel nad njimi.
Spominjam se, da se je v noči na 28. april 1945 na poškodovanem mostu pod Dobravljami prevrnil avtomobil s četniškimi funkcionarji. Vojno dogajanje se je sproti obravnavalo, saj so po vsaki partizanski diverzantski akciji in hajki, če so le mogli, prišli partizanski poveljniki k aktivistki sorodnici Silvi v gostilno na pijačo.
Po vojni sem dokončala osnovno šolo v Dobravljah in postala gojenka internata v 'farberaju' – nekdanji barvarnici ob Hublju v Ajdovščini, kjer sem lahko jedla ameriško margarino in pila razredčeno 'Trumanovo' mleko v prahu skoraj do sitega.
Ob petih zjutraj so nas zbudili z budnico. Z baklami smo hodili po Ajdovščini in vzklikali razna revolucionarna gesla. Še v temi smo vstajali in odhajali na udarniško delo v mrazu in burji. Drug drugemu smo podajali zaledenelo opeko, ko so gradili razne objekte za ajdovskimi 'fabriškimi' hišami. Ob koščku kruha in ameriški margarini, smo pionirji z iglavci pogozdovali goličavje.
Vzgajali so nas za prihodnje junake socializma. V internatu so tudi mene obravnavali kot siroto. (Tedaj se je oče zdravil v Rimu v vojaški bolnišnici za posledicami fašističnih zaporov in medicinskih preizkusov v taborišču Dachau.) Dali so mi par gojzarjev in obleko z volančki. Verjetno so po vojni takšne oblekice izdelovali tudi za deklice s Petrička. (Dokumentarec – film Otroci s Petrička režiserja Mirana Zupaniča obravnava usodo otrok, ki so jih junija 1945 ločili od staršev, s katerimi so bili zaprti v taborišču Teharje pri Celju, in jih odpeljali v otroško taborišče Petriček.) Takrat so bili mnogi prepričani, da je bil moj oče terorist. Nekateri so mu kot 'teroristu' pri druščini Črni bratje pridali še besedo zločinec, saj niso natančno vedeli, kaj se skriva za vsemi temi oznakami in kdo so bili Črni bratje.
Še več časa kot za revolucionarno prevzgojo so leta 1948 ob izbruhu Informbiroja* potrebovali, da so nam dopovedali, da se v šoli ne bomo več učili ruščine, ker smo Jugoslovani v sporu s Stalinom in Sovjetsko zvezo, s katero smo pretrgali vse vezi. Dijaki smo bili žalostni, saj smo si o Rusiji in Stalinu ustvarili mit, kot da bi šlo za Boga. Živeli smo z metrójem (podzemno železnico) v Moskvi, ki so nam ga prikazovali kot čudež tehnike, s proletarsko pravičnostjo pri naših bratih Rusih in najlepšim zborovskim petjem na svetu. Za nas je bila to čudežna pravljična dežela Kamniti cvet s prostranimi nasadi kolhoznih Mičurinovih jabolk v Sibiriji. Raj na zemlji.
Marjanca Šemè je bila upravnica in prefekta dijaškega doma v Ajdovščini, kjer sem v šolskih letih 1946/47 in 1947/48 obiskovala prvi in drugi razred nižje gimnazije. Če dijaki nismo bili disciplinirani, nam je vselej rekla, da je videla Tita in se ga tudi dotaknila, kar je avtoritativno učinkovalo na nas gojence, da smo bili bolj poslušni. Dijaki smo tudi slovesno prisegli domovini.
Vladajoča ideologija je bila močno prisotna tudi v šolstvu.
Svojih profesorjev, sošolcev in sošolk se skoraj vseh še spominjam po imenih. Vse njihove podobe so mi ostale živo pred očmi. Mladostne vezi, ki ostanejo žive vse življenje! Še kako jih cenim! V internatu so bile z menoj tudi nekatere brezdomne sošolke iz vasi Ustje, ki so jo 8. avgusta 1942 Italijani požgali. Tedaj je na Ustju pogorelo okrog osemdeset domačij, sedem pa v bližnjem zaselku Uhanje. Moške so odpeljali v goriške zapore, osem ubitih na Ustju pa so odpeljali v Gorico in jih na tamkajšnjem pokopališču pokopali. Dogodka, ki je odmeval po vsej Vipavski dolini in Goriški, se še spominjam. Tudi pri nekaterih sošolkah in sošolcih so ostale še odprte rane. Sočustvovali smo z njimi.
V ajdovskem internatu smo za obvezno čtivo ob večerih glasno brali knjigo Nikolaja Vasiljeviča Gogolja Taras Bulba, ki govori o ruskem kozaku, in knjigo Nikolaja Ostrovskega Kako se je kalilo jeklo. Ob luninem mrku pa smo si prav vsi odnesli slamarice na balkone in čakali. Koliko spominov!
Na ajdovski nižji gimnaziji se najbolj spominjam izjemno požrtvovalne in sposobne profesorice slovenščine Zadnikove, ki nas je znala pritegniti, da smo sodelovali pri pouku, pisali in se naučili lepega izražanja v maternem jeziku. Prepričala me je, da sem začela pesniti in pisati kratke prispevke za šolski stenski časopis (stenčas). Po njej mi je ostala ajdovska nižja gimnazija v zelo lepem spominu.
Takrat sem si pri teku na sto metrov na ajdovskem stadionu prislužila pionirsko bronasto medaljo. V Ajdovščini sem obiskovala jadralski tečaj. V letih 1947 in 1948 sem bila kot pionirka članica Aerokluba, ki je imel svoj sedež v Šturjah v bližini nižje gimnazije v Ajdovščini. Spominjam se, da smo na tečaju risali in izrezovali slike lahkih jadralnih letal in sestavljali lepljenke. Moja želja je bila, da bi postala letalka. Z nekaterimi navdušenimi dijaki za lahko jadralstvo sem na ajdovski stadion hodila gledat, kako vzletajo 'vrabci' s Polic. Že tedaj so mladinci skakali iz letal z višine osemsto metrov. Domačini so pomožno letališče imenovali Campo di fortuna (Letališče sreče). Prvi polet z letalom nad Vipavsko dolino je bil 25. januarja 1913 v smeri Gorica–Ljubljana.
Gojenke ajdovskega internata smo prav posebno občudovale ajdovskega športnega favorita, kolesarja Julija Lulika. Vselej smo ga pričakale na ovinku v Šturjah pred njegovo hišo in občudovale njegovo sloko postavo in veščine in moč pri poganjanju kolesa. Še posebno smo bile ponosne na Ajdovca, ko se je leta 1949 vključil v šempetrski kolesarski klub Železničar in na kolesarski dirki tega leta na trasi Gorica–Komen–Ajdovščina–Gorica dosegel prvo mesto. Spremljale smo vse njegove zmage, ki so ga pripeljale do državne reprezentance bivše skupne države.
Dr. Danilo Lokar, ajdovski zdravnik in pisatelj (1892–1989), je bil tudi dijaški zdravnik. Leta 1947 me je kot 'siroto' vprašal, kam bi raje šla na šolske počitnice: v Hruševje pri Postojni ali v Banjole. Rekla sem: »V Banjole! K morju bi rada šla.« Vendar nisem mogla na počitnice na morje, ker sem se na mojo veliko žalost v internatu okužila z garjami. Namesto da bi šla na počitnice, sem si morala mazati roke z žvepleno mastjo in se hladiti v reki Vipavi. Na dvorišču internata smo si iz skladovnice drv naredili skrivališče, kjer smo se lahko shajali, skriti očem upravnice. Takrat so med nami vzklile tudi prve sramežljive najstniške ljubezni in iskali smo priložnost za skrivne poglede. To je bila lepša stran povojnega življenja. Ob nedeljah popoldan smo dijaki hodili k izviru Hublja. Spominjam se, kako smo se obešali na srobot in kot Tarzani počeli drzne vragolije nad Hubljem, da so se ljudem ježili lasje. Ob nedeljah popoldan smo dekleta šla k izviru Hublja. Fantje so nam sledili, pa so vso pot brcali pločevinke, ker jim je bilo pred pogledi deklet nerodno.
Razočaranje ob povojnem terorju rdečih oblasti, partije in Udbe
Po priključitvi Primorske k Jugoslaviji (1947) smo se leta 1949 preselili iz Dobravelj v Solkan. Na solkanski šoli v Žabjem kraju sem obiskovala tretji razred nižje gimnazije. Tu so me kot 14-letno mladenko zamorili in mi vzeli veselje do učenja. Profesor Fabjan, ki je poučeval zgodovino, mi je rekel, naj ne mislim na nadaljnje šolanje, ker bo tako ali tako vojna med Vzhodom in Zahodom. Po priključitvi je v stometrskem obmejnem pasu moral vsak prijaviti Udbi človeka od drugod, ki prenoči pri kom. Meja z Italijo je bila zaprta. Neka čudna psihoza je v letu 1949/1950 vladala med profesorji, ki so bili včasih tudi nasilni. Bili so prestrašeni in pod hudimi pritiski. Vrstile so se aretacije in zasliševanja. Tudi mamo moje sošolke Alme Prijon so zaprli, ker je njen sin Toni leta 1954 ilegalno zbežal čez mejo. Kasneje se je izvedelo, da je tudi profesor Fabjan s svojo soprogo, ki je bila lekarnarica v Solkanu, pobegnil čez mejo v Italijo.
Spominjam se, kako je takoj po vojni drla reka ljudi po tedanji Svetogorski ulici proti italijanski meji, da ni bilo videti koščka asfalta na cesti. Skozi priprta polkna sem gledala to množico ljudi, ki je bežala kakor zbegana čreda. Tako bedni in nečloveško prestrašeni so bežali proti Gorici. Veliko je bilo prebegov čez mejo. Skoraj vsako noč je bilo slišati strele. Situacija je bila kaotična. Ljudje so se spremenili v množico ovaduhov, ki so ovajali drug drugega, da so sami sebe obvarovali pred represalijami. Šolstvo je bilo pod partijskim nadzorom. Vedeli smo, da o učiteljih zbirajo podatke celo med dijaki in sestavljajo karakteristike. Zato so bili prestrašeni in nemotivirani za pedagoško delo. Po izbruhu Informbiroja je bilo tudi v šoli čutiti spremembe.
Nekega dne sem med spraševanjem pri matematiki v prvi klopi prišepetavala sošolcu Lučku Čadežu. Profesor me je oklofutal in me za nekaj ur zaprl v drvarnico. Ko sem za prvomajske praznike leta 1950 šla ob devetih zvečer k svoji mami, ki je v kiosku prodajala tobak, časopise in razne športne rekvizite, me je videla razredničarka, profesorica srbohrvaščine Ana Šinkovčeva, in sem zaradi prekoračitve hore legalis dobila ukor profesorskega zbora. Na dan uzakonitve delavskega samoupravljanja 27. junija 1950 sem dobila spričevalo z znižano oceno v vedenju zaradi ukora, kar me je zelo razžalostilo. Moram reči, da zato solkanske šole nimam v lepem spominu. Vzdušje pa je bilo olepšano s slavoloki zmage in z mitingi ter ideološkimi govori. Dijaki smo veliko vadili tudi za telovadne nastope ob državnih praznikih ali ob podobnih priložnostih, ko so v Novo Gorico prihajali na obisk politični veljaki. Nasploh pa smo ljudje kljub razmeram doživljali to stanje po vojni nekako evforično zmagoslavno, bili smo zadovoljni, da smo svobodni, brez okupacije ter fašističnega in nacističnega nasilja. Spominjam se množične prireditve na Okroglici, ko sem si prvič v življenju na prostem ogledala komično opero Jakova Gotovca Ero z onega sveta.
V Solkanu je bila nastanjena milica (LM), ki je imela svoje prostore v Lenassijevi vili, kjer so bili tudi Okrajni zapori. V podržavljeni Bartolomejevi vili so imeli svoj sedež organi UDV (Uprave državne varnosti) – Udbe s preiskovalnimi zapori, ki so se jih ljudje še posebej bali. V Solkanu je imelo od priključitve del cone A k Jugoslaviji leta 1947 do selitve v upravno zgradbo v Novi Gorici leta 1952 svoj sedež Okrajno sodišče v Gorici. Sojenja so povečini potekala v nacionalizirani Dročevi hiši (v stavbi, kjer je današnja Krajevna skupnost). Partija je utrjevala oblast na vseh področjih družbenega življenja (šolstvo, verske zadeve, gospodarstvo, kmetijstvo, kultura itd.), posegala je na področje zasebnega življenja ljudi in upravljala z njihovo imovino. Petdeseta leta so bila obdobje hladne vojne med Vzhodom in Zahodom.
Partija je iskala morebitne nasprotnike novega režima tudi v Cerkvi. V Solkanu je znan primer nasilja mladoletnikov nad zavednim slovenskim duhovnikom dr. Francem Močnikom*14 in grob način njegovega izgona. Iz Solkana so izgnali tudi župnika Ivana Kretiča (župnikov namestnik od 25. septembra 1947 do 12. oktobra 1947, ko je bil izgnan v Italijo) Pobožni profesorici slovenščine Vidi Podgornik (umrla je za posledicami prometne nesreče 6. oktobra 1998) so prenapeteži premazali stol z lepilom. Partijska celica v Solkanu je bila preko svojih članov kar dejavna. Ljudje so imeli nemalo težav zaradi izražanja verskih čustev. Povsod so propagirali ideologijo in študij teorije Marxa in Engelsa ter vzgojo v duhu novega časa. Hodila sem tudi na tečaj esperanta, umetnega mednarodnega jezika.
*14 Dr. Franc Močnik (1907–2000), profesor in duhovnik, rojen v Idriji, posvečen leta 1934; isto leto je doktoriral na Znanstveni fakulteti v Bologni. Po razmejitvi so ga imenovali za apostolskega administratorja jugoslovanskega dela goriške nadškofije, vendar je bil leta 1947 izgnan iz Solkana v Gorico, kjer je dvajset let poučeval na slovenskih šolah. Bil je ravnatelj Alojzijevišča in leta 1972 prvi župnik pastoralnega središča za slovenske vernike pri Sv. Ivanu v Gorici, odbornik in dvajset let predsednik GMD, trideset let odgovorni urednik Katoliškega glasa. Vir: (PSBL II; Katoliška Mohorjeva družba, 2002 in Cerkvena zgodovina solkanske župnije)
Tudi mednarodna situacija je bila zelo napeta. Leta 1956 so sovjetski tanki zatrli proteste proti komunističnemu režimu na Madžarskem. Živeli smo po napotkih socialistične ideologije. Časopisi so kar naprej pisali o obsojenih po zakonu o zatiranju nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže. Čas so močno zaznamovale razlastitve, agrarna reforma, nacionalizacija in razni drugi procesi z odvzemi premoženja ljudem. Dvolastniki so bili posebej prizadeti, ker so imeli razkosana zemljišča, nekaj tu, nekaj onkraj meje v Italiji. Stiki ljudi s sorodstvom onkraj meje so bili v začetku skoraj nemogoči, pozneje pa zelo oteženi. Tarča neprenehnega šikaniranja so bili bivši trgovci, gostilničarji, obrtniki, kmetje in posestniki. Ti so bili pogosto obsojeni za vsak najmanjši prekršek. Nekateri Solkanci, imetniki dvolastniških izkaznic, so bili obsojeni, češ da so kupovali razne potrebščine onkraj meje, ki jih tu v trgovinah ni bilo mogoče dobiti (metle, nočne posode, copate iz filca z zadrgo ipd). Le brivka Francka Pekorari je za udbovske družine lahko prinašala stvari tako, da je bila 'carinarka' tedaj poklicana z delovnega mesta na mejnem prehodu na Polju z namigom, naj miličniki Pekorarijeve ne pregledajo.
Ozračje je bilo polno razpihovanja propagande o verbalnih deliktih, češ da se širijo klevete in sovražna propaganda proti državni ureditvi FLRJ. Ljudje so se bali kar koli reči ali se potožiti čez oblast, saj so jih za vsako malenkost klicali na zaslišanje, jih zapirali in kazensko preganjali. Tudi za popolnoma nedolžne šale so preganjali ljudi. Agenti Udbe so vsepovsod prisluškovali, opravljali hišne preiskave, spletali konstrukte in nezaželene osebe odstranjevali iz službe in javnega življenja. Veliko zgodb mi je povedala Poldka Poberaj, žena Evgena Poberaja, enega najpomembnejših predvojnih komunistov v Solkanu. Na zmontiranem sodnem procesu je bila obsojena na več let zapora zaradi očitanih ji kaznivih dejanj nedopustne uporabe stvari v svojem nacionaliziranem mlinu. Tudi posredovanje Franceta Bevka pri oblasteh ji ni nič pomagalo. Bila je na prisilnem delu v gradu Brestanica (Rajhenburg). V takšnem represivnem ozračju res ni bilo prijetno živeti; tudi jaz sem ga zaradi očetove usode še kako občutila na slehernem koraku. Edino zadovoljstvo, ki sem ga kot dijakinja imela v Solkanu, je bilo plavanje v Soči. Pa še to so mi neki prenapeteži skalili, ko so me tolkli po glavi z vesli in vpili: Gofe, Gofe (vzdevek mojega očeta). Vedela in občutila sem, kaj to pomeni, in oni so tudi dobro vedeli, zakaj so to počeli. Očeta sem pač imela v Italiji in to je bilo za tiste čase dovolj, da so me nadlegovali.
Veselilo me je tudi kotalkanje in za solkanske kotalkarje moram reči, da so bili prijazni in prijateljski. Družil nas je šport. Kotalkali smo po glavni cesti in po drsališču ob železniški postaji v Novi Gorici.
Na solkanski šoli sem v letih 1952/1953 kot mladinka opravljala tudi tečaj sanitetne službe protiletalske zaščite in prve pomoči 1952/1953. Usposabljali so nas za medicinsko prvo pomoč za primer vojnega spopada me Vzhodom in Zahodom.
Povojnega bivanja v Solkanu od leta 1949 do leta 1959 se spominjam kot časa nepretrganega političnega šikaniranja vse moje družine, ki je presegalo meje človeške vzdržljivosti in predstavlja zame najbolj travmatično obdobje mojega življenja. Ljudje so živeli v strahu. Nihče ni smel prenočiti v obmejnem stometrskem pasu, če ni bil prijavljen Upravi javne varnosti.
Čustva so vzvišeni prostor človeške intime. Povojne realnosti kot nosilke smisla svobode nisem sprejemala. Svoboda je bila tedaj le miselni konstrukt, ideološki vzorec osrečevanja z normiranimi vrednotami režima. Veliko državne sreče nisem mogla ponotranjiti kot svoje. Bila sem razdvojena med zapovedmi družbene stvarnosti in svojim notranjim svetom.
Težko je sprejeti resnico o svojem očetu, ki je še skoraj otrok verjel, da se je z uporom mogoče rešiti fašizma, a prav borci proti fašizmu so ga zavrgli in pozabili. Zato sem povojno svobodo doživljala kot kaplje grenčice. Postala sem uporna brez upa na zmago. Svoboda, ki jo je prinesel nov zgodovinski čas, me ni naredila srečnejšega otroka. Še vedno sem bila brez očeta. Svoboda, ki ti veleva, da se odpoveš svojemu očetu, ni nobena svoboda, je le slepilo.
Po priključitvi cone A k Jugoslaviji družini vselitev v očetovo rojstno hišo v Solkanu ni bila dovoljena, ker je oblast potrebovala hišo zase. Zato smo do leta 1949 ostali v delno obnovljeni mamini rojstni hiši v Dobravljah. Oblast konfiskacije (zaplembe) ni mogla izvršiti, ker hiša v Solkanu ni bila očetova, temveč nonotova last in jo je nono v dogovoru z mojim očetom oporočno zapustil meni. Ljudem, ki režimu niso bili po volji, so zaplenili vso imovino, celó pohištvo, ki so si ga prisvojili nekateri partijski funkcionarji. (Funkcionar R. Č., kj je po letu 1950 stanoval v moji rojstni hiši, je imel na kosih pohištva velik črn tiskan napis 'Tamaro Bruno', kar je označevalo ime prejšnjega lastnika.)
Pohištvo, ki je po nonotovi smrti ostalo v hiši, so nam iz Solkana pripeljali v Dobravlje, in sicer nonotovo spalnico, zakonsko spalnico mame in očeta, kuhinjsko opremo in nekaj gospodinjskih potrebščin. Opremo trgovine pa je nono prodal že prej, saj je za preživljanje nujno potreboval denar in tudi za svoj pogreb ga je prihranil. Usoda drugih nonotovih stvari v hiši, ki jo je po priključitvi zasedla oblast, ni znana. S hišo v Solkanu je od leta 1947 naprej oblast gospodarila tako, da je Občinski ljudski odbor (ObLO) vanjo naselil urad za delo, vojaški odsek in zobozdravstveno ambulanto dentista Staverja.
Ko smo se iz Dobravelj preselili v Solkan, nam oblastniki niso bili naklonjeni. Na vsakem koraku so nam dajali čutiti, da smo nezaželeni, ker je oče v Italiji. Mama dolgo ni dobila službe in sploh ne vem, kako smo preživeli. Bilo je zelo hudo. Po hrano smo hodili na mamin dom v Dobravlje. Občasno, ko je hrane primanjkovalo, smo se nahranili tudi v državni javni kuhinji pri Droču (za kosilo je bil npr. krompirjev golaž brez mesa, le s paradižnikovo mezgo).
Mama je potrebovala delo. Ko se je zglasila na občinskem ljudskem odboru, jo je občinski funkcionar zelo ponižal, ko ji je rekel, da jo lahko uporabijo le za pomivanje stopnišča na občinski upravi, ker je njen mož v Italiji in ji zato ne morejo zaupati drugega dela, kot bivša zasebna trgovka pa tako nima možnosti, da bi delala v državnem sektorju. Veljal je ukaz: »Bivših gospodarjev nikoli na delovna mesta, nikoli v službo!«
Kot sem že navedla: mama je dobila dekret za premestitev v Tuzlo, ki je hkrati pomenil tudi izselitev družine. Očitno je nekdo hotel dobiti in prevzeti mojo rojstno hišo, ki mi jo je zapustil nono. Vendar se nismo izselili v Bosno, ker se je za nas zavzel Martin Greif, borec, politični funkcionar in poznejši župan občine Ajdovščina. Ocenil je, da je takšen ukrep do družine nesorazmeren in krivičen. Znano mu je bilo, da so Breščakovi narodno zavedna primorska družina. Dejal je, da nasprotuje takšnemu nedopustnemu posegu, ki ne ustreza tistemu, za kar se je boril. Dejal je, da se je boril za pravično družbo. Lesnini in domačim oblastem je sporočil: »To osebo potrebujemo tukaj!« Če tega ne bi storil, bi bila danes prisiljeno izseljena Slovenka – Bosanka.
Načeli bratstva in enakosti sta se po vojni sprevrgli v razredno sovraštvo in zavist do meščanskega razreda, h kateremu so spadali trgovci, gostilničarji, obrtniki, kmetje posestniki …, s katerimi se je nova oblast ideološko spopadala in jih materialno in psihično uničevala. Odgovor na predvojno revščino mnogih se je sprevrgel v skrajnost, ki jo je ideologija gnala do absurda. Pijani od moči, so jo mnogi izrabljali in se udejanjali kot vzvišeni bogovi na položajih in uničevalci vsega, kar ni bilo v najožjem pomenu proletarsko. Pojem državljana kot subjekta svobode in življenjske avtonomije je bil ideološko zatrt z radikalnimi internacionalističnimi gesli o enakosti, ki so dolga desetletja spodbujali užitke porabniškega hlepenja, kakršnemu smo danes priča in predstavlja vir moralnega popačenja družbe.
Izzvana ekskluzivna volja do oblasti in moči je vzpostavljala omejenost, enoumje, izključevalnost, sistem ideološkega obračunavanja z nasprotniki za osebne koristi in blaženje frustracij. Predstavlja pravo nasprotje današnje nedosežene želje mnogih po kapitalistični vzvišenosti in razkazovanju.
Ljudje običajno o šolskih letih in mladosti pišejo samo sončne spomine. Tudi jaz bi se rada spominjala le srečnih trenutkov in pozabila na vojno in povojni čas, ki sta uničevala kulturo in človečnost ter izmaličila duševnost mnogim ljudem. Vsem, tudi otrokom, pa sta vojna in povojni čas zapustila neizbrisen pečat preganjanja, prikrajšanosti in težkih časov. Želela bi si samo dolg mir, vračanje v kraljestvo otroških spominov, ki so me osrečevali in mi dali razumeti, da je življenje vredno živeti, da je sožitje pomembnejše od sovraštva, mir plemenitejši od vojne, ljubezen pa močnejša od vseh sil sveta.
Doživela sem marsikaj, kar mi je oslabilo zaupanje v človeško vest. Poleg lepih sem doživljala tudi surove dogodke, ki se niso dogajali samo med vojno, temveč tudi po njej. Imela sem očeta s fašističnim pečatom razosebljenega imena, ki ga je 'religiozni' obred revolucionarne ideologije izničil in ga hotel v meni kot neobstoječega ubiti. Življenje pa me je sililo k novemu zagonu in naj neprijetno pozabim, vendar tega popolnoma ne zmorem, ker mi ostaja grenak priokus.
Najbolj žalostno je, da ob vsakem nasilnem vzponu na oblast zavlada primitiven človek, civiliziran in izobražen pa se mora pogosto umakniti. Nasilno odrinjen, obdan z občutkom manjvrednosti, doživlja sramotno podrejenost. To spoznanje je nastalo v glavi otroka, dokončno pa se je oblikovalo v zavesti mladenke. Dolga leta sta ga skrivala strah in slabost, občutek, da se o teh stvareh ne sme govoriti in s tem vznemirjati drugih. Da je stvari treba preseči.
Poznavanje razmer po vojni je za današnji čas še kako poučno, zlasti za mladino, da se take stvari ne bi več ponovile. Povojno obdobje se ne konča leta 1947 z obsodbo solkanskih sabotažnikov in z njihovim prestajanjem kazni v tržaškem Coroneu. Vsi smo bili žrtve, vsak na svoj način. Vojna se ni končala le z zmagoslavnimi partizanskimi pesmimi, s slavoloki zmage in z mitingi. Vojna se je nadaljevala tudi z drugo, temno stranjo, o kateri tako težko govorimo (zapori, Goli otok, prisilno delo, prevzgoja, indoktrinacija, dolga leta življenja v ponižujočih razmerah, izgoni, poboji, beg pred represalijami ...). Temno stran povojnega življenja je po krivici doživljal tudi moj oče. Navsezadnje sem krivico doživljala tudi jaz, ki sem preživela mladost brez očeta. Po vsem trpljenju, ki sta ga očetu zadala fašizem in nacizem, mi je nasilje povojnega časa odvzelo še preostali del normalnega otroštva, ki bi moralo vsakemu otroku pripadati že po naravi stvari. V demokratični državi bi bil moj oče kot antifašistični zapornik in domoljub ter dahavski interniranec v domači deželi drugače sprejet. Nobena revolucija nima človeškega obraza, pa četudi si kdo še tako prizadeva dokazati, kako idealen in pravičen sistem naj bi to bil. Večina ljudi je pokazala veliko upornosti. Za obstoj naroda so naredili veliko dobrega. Nekateri vodilni funkcionarji pa so marsikaj pokvarili in poteptali z nasiljem. Bil je kaos in svet je bil obrnjen na glavo. Ali kot pravi Solkanec, partizan in filozof Dušan Pirjevec: »Bili smo revolucija!«
Spominjam se, da sem se svobode veselila, pomagala udarniško pri obnovi šole, pri gradnji stanovanjskih blokov v Ajdovščini, pogozdovala in se udeleževala navdušujočih akcij, ki jih je prinesel novi čas. Veselila sem se tudi novih idej o pravičnejšem svetu, za katere se ni bilo težko navdušiti.
Preteklosti se spominjamo tako, kot smo jo tedaj doživljali.
Pričevanje, četništvo in požig vasi Cesta pri Ajdovščini
Iz otroških let se spominjam pretresljivih dogodkov, ko so 21. maja 1944 partizani napadli nemško motorizirano kolono med Dobravljami in Cesto, uničili 8 tovornjakov in se umaknili. Kot povračilni ukrep je okupator 2. junija 1944 požgal vas Cesta. V noči na 28. april 1945 se je na poškodovanem mostu pod Dobravljami prevrnil avtomobil s četniškimi funkcionarji, med ubitimi je bil tudi Dimitrije Ljotić. Sominjam se dolgobradih četnikov, ki ob osvoboditvi bežali pred partizansko vojsko. Skrita z ostalimi člani družine v kleti sem doživela tudi spopad med četniško in partizansko vojsko in obleganjem hiše Franca Rustja na Korši v Dobravljah, prestrašena, da nas bodo postrelili. Hiša je bila vsa prerešetana s streli, pred hišo pa so ležali pobiti četniki.
Pavle Borštnik je pisec doslej edine knjige o slovenskem četništvu - Zamolčana ilegala ... Na Primorskem (Nanos, Premrl) so ponekod partizane imenovali tudi četnike (četaše), pa je verjetno tudi zato napačno navajano, da so se "pravi" četniki na Primorskem pojavili pred 1945 (Vir: Mira Cencič).
Marsikdo od mlajše generacije ne ve, kdo so bili Četniki (plavogardisti) pred okupacijo Kraljevine Jugoslavije. To so bili pripadniki elitnih vojaških enot redne vojske Kraljevine Jugoslavije, vse dokler ni po nemškem napadu na Jugoslavijo 7. aprila 1941 kralj Peter II. Karađorđević emigriral v London in od tam vodil begunsko vlado. General Nedić se je leta 1940 zavzemal za vojno proti Nemčiji vse do napada na Kraljevino Jugoslavijo, na kar se je vdal in je sklenil kolaboracijo. Ni se strinjal z Mihajlovićem, da je mogoč uspešen odpor proti Nemcem z jugoslovansko kraljevo mornarico. V kadrovski sestavi teh specialnih enot vojske Kraljevine Jugoslavije sta bila dva polka, ki sta dajala vadbene objekte za tečajnike in vodje enot. Leta 1940 je bilo objavljeno Navodilo za izvajanje vadbe v Sokolski zvezi, kjer je bilo v 4. poglavju tudi predstavljeno četniško bojevanje. Slovensko mladino so tedaj novačili za Sokolsko legijo. Ministrstvo za vojsko in mornarico je že aprila 1940 na osnovi sprejete doktrine o gverilskem (četniškem) delovanju ustanovilo Četniško poveljstvo, ki je prevzelo skrb za specialne enote. V kraljevi vojski so bili pred sklenitvijo kolaboracije tudi znani Slovenci: polkovnik Jaka Avšič, ki je že sredi leta 1941 prestopil k partizanom, Leon Štukelj in drugi znani Slovenci.
Mladim in še marsikomu ni jasno, še posebej kako je bilo s četništvom na Primorskem po okupaciji Kraljevine Jugoslavije.
Četništvo na Primorskem po okupaciji Kraljevine Jugoslavije
Najprej je treba ugotoviti, da sta obstajali dve skupini. Prva skupina so bili srbski četniki vojvode Djujića in vojvode Jevdjevića. Djujić je bil pravoslavni pop in je imel s seboj večje število družin svojih vojakov. Jevdjević pa je bil politik najslabšega kova in zelo verjetno italijanski agent. Bil je demagog in njegovi vojaki so odgovorni za večino četniških incidentov na Primorskem. Oba, Djujić in Jevdjević sta prispela na Primorsko jeseni in pozimi leta 1944. Nekako istočasno se je tja premaknil tudi Srbski Dobrovoljski korpus, katerega »duhovni« vodja je bil Dimitrije Ljotič, nekdanji predsednik političnega gibanja Zbor. Zadnji teden vojne se je smrtno ponesrečil v prometni nesreči v Potočah. Druga skupina pa so bili slovenski četniki, pod poveljstvom generala Andreja, Ivana Prezlja. Ta kontingent četnikov je prišel v Vipavsko dolino prve dni aprila 1945 in se je namestil v Podgori pri Št. Vidu. Bilo jim je ukazano, da se ogibajo glavne ceste, po kateri so vozili nemški kamioni. Številčno stanje te skupine je bilo neznatno v primeri z Djujičem, Jevdjevičem ali Ljotičem. Na Primorsko sta prišla Notranjski odred, elitni odred, ki ga je vodil poročnik Jože Saje, Primorski odred pod vodstvom kapetana Jožeta Debevca in t.i. Štabna četa. Saje je imel okrog 90 mladeničev, Debevec 70, štabna četa pa okrog dvajset. Z njimi je bila tudi skupina civilistov, morda deset. Dolenjski odred Janeza Marna se ni hotel premakniti na Primorsko, Štajerski odred Jožeta Melaherja, pa se ni mogel in se jim je pridružil šele v Italiji. Skupno sta imela Marn in Melaher okrog pet sto mož. Toda polovica Štajercev, okrog sto petdeset, je bila vrnjena. Njihov del transporta v Italijo, je zavil v Vetrinjsko taborišče, da bi se oskrbel z gorivom. Domobranski poveljnik Krener pa jih je mobiliziral in s tem obsodil na smrt. Njihova glavna naloga na Primorskem so bili nastopi na narodnih taborih, kjer so zlasti študenti imeli navduševalne govore za kralja in domovino, kar je trajalo morda tri tedne. Primorci so bili ob njihovem nastopu zmedeni in niso vedeli kam bi nas dali ... Zadnji dan aprila je bil ukazan premik preko Soče in z njimi so se umaknile tudi vse srbske enote, vključno Ljotič in celotno primorsko domobranstvo, z izjemo Tolminske čete, ki se je umaknila na Kranjsko stran in od tam v Vetrinj. Tik pred Gorico pa se jim je pridružila tudi večja enota hrvaških domobrancev. Pisec tega prispevka pravi, da o stikih med srbskimi in slovenskimi četniki ne ve ničesar, ker je bil pač navaden podnarednik, dijak. Spominjam pa se, da so bili vsaj enkrat v skupni akciji s srbskimi četniki, nekje v bližini Avberja. Sočo so prestopili v noči na 1. maj, po sporadičnih pouličnih bojih v Gorici in še isti dan je bil vzpostavljen stik z zavezniki, s 5. novozelandsko oklepno divizijo. Pogovore je vodil general Andrej v francoščini. Novozelandci so jih napotili v taborišče Visco. Tam so oddali orožje, nato pa so jih preselili najprej v Ceseno, od tam pa v Forli in nato jeseni leta 1945 v Eboli. Kasneje smo bili porazdeljeni po britanskih postojankah v okolici Neaplja, kot stražarji. Aprila 1947 so bili obenem z britansko vojsko, preseljeni v Zahodno Nemčijo. Med slovenskimi četniki, vsaj kolikor avtor tega prispevka ve, ni bilo nobenega tigrovca in ne zdi se mu verjetno, da bi jim komanda zamolčala, če bi bil. (Viri: Pavle Borštnik, ZDA, avtor knjige o »slovenski četniki vilegali«, pismo Marijanu F. Kranjcu, generalmajorju v pokoju, ki je tudi publicist in izdajatelj knjige Plava garda; Slovenački četnici, Srbski biografski leksikon, Beograd 1998; Tatjana Malec: Moj oče Črni brat in njegov čas, 2013, elektronska knjiga, Samozaložba.
Anton Prijon in usoda njegovih sopotnikov Julija Ceja in Jožeta Srebrniča
Neobjavljena zgodba v lokalnem časopisu
Tragična usoda 18-letnega Solkanca Julija Ceja (roj. leta 1926 , umrl 3. junija 1944 v Solkanu) med domačini ne bo šla v pozabo. Solkanec Andrej Černe, priča nesrečnega dogodka, je zaradi pomiritve javnosti po toliko letih opisal in objavil to žalostno zgodbo pod naslovom Ležal je le v beli srajci z zavihanimi rokavi do komolcev – zmote o uboju Julija Ceja v 1001 Solkanskem časopisu (št. 56, 20. marec 2008, str. 7). Julija Ceja je Andrej osebno poznal, saj je bil vajenec v mizarski delavnici njegovega očeta. Opisal je, kako so s sosedom Petrom in njegovim očetom peljali burelo sena v Gas in zagledali dva možakarja, ki sta se ruvala, slabotnejši Julij Cej je zaklical »Virko, pomagajte!« V tem hipu pa je močnejši potegnil pištolo in dvakrat ustreli Julija v glavo, nato je likvidator spustil žrtev na tla in stekel k sodelavki, ki ga je čakala z dvema kolesoma, in z vso naglico sta se odpeljala proti Ošljeku. Andrej že v tem prispevku zapiše, da so točne navedbe, ki so jih že kmalu po uboju, 3. junija 1944, zapisali v decembrski številki domobranskega glasila Tolminski glas (št. 22, 23. decembra 1944), da Julij Cej ni bil domobranec, kot se je govorilo in pisalo, ter da so ga verjetno ubili komunisti, ker da je bil sicer pri partizanih, vendar je ob »hajki« zbežal domov in se ni hotel vrniti »v gozd«. Tako naj bi »terenci« prestrašili »hajkaše« in jih prisilili, da se po hajki vrnejo v partizane. Andrej Černe nadaljuje pripoved o Juliju Ceju s pričevanjem, da so poklicali zeleni križ ter da je reševalec potrdil smrt, ob mraku pa je prišel Julijev oče z burelo po sina in ga odpeljal domov k materi, da je solkanski pogrebnik odklonil prenos krste ter da so ljudem svetovali, naj se ne udeležijo pogreba. Nato doda še svojo misel tako se je končalo nesrečno življenje ubogega fanta in zaključi: »Če bi bil Julij domobranec, bi ležal v krsti v domobranski uniformi, a je ležal le v beli srajci z zavihanimi rokavi do komolcev.« Pričevanje Andreja Černeta je v povzetku zapisal tudi zgodovinar Renato Podbersič v knjigi Revolucionarno nasilje na Primorskem, Goriška in Vipavska 1941 – 1945 (Študijski center za narodno spravo, Ljubljana 2011, Julij Cej, str. 85), ki dodaja še citat iz domobranskega Tolminskega glasa: Manj političnih strasti in (več) človečanske obzirnosti pa bi bilo potreba tistim, ki so bojkotirali pogreb dobrega fanta Julija Ceja, ki so ga komunisti ubili, ker ni hotel v gozd in si je bil sam kriv smrti. Medtem ko pogreb nedolžne žrtve bojkotirajo, pa prirejajo cele demonstracije, če pade kakšen komunist ali njihov hlapec.
O Juliju Ceju pa je spregovoril tudi njegov prijatelj, pred kratkim umrli Anton Prijon - Toni Kurinc, in sicer v pismu z dne 22. aprila 2010, poslanem generalmajorju Marijanu F. Kranjcu, ki je raziskoval usodo solkanskega heroja Jožeta Srebrniča. V pismu je Toni Kurinč (tako se je sam podpisal) opisal svojo življenjsko zgodbo, pa tudi zgodbe svojih prijateljev, osvetlil je tudi nekatera še neznana dejstva v zvezi z usodo obeh prijateljev in sopotnikov – Julija Ceja in Jožeta Srebrniča. To pismo je Toni Prijon poslal tudi avtorici tega zapisa.
V članku Andreja Černeta Življenje v solkanskih mizarskih družinah v decembrski številki Solkanskega časopisa 2016 je namreč zapisanih tudi nekaj vrstic o usodi mizarskih pomočnikov, ki so se mizarske obrti učili v delavnici Andrejevega očeta. O Juliju je zapisal: Julij Cej - Tərjəvar je bil likvidiran nedaleč stran od naše hiše z obtožbo, da je domobranec. Bilo mu je komaj 18 let. Likvidaciji smo bili priča s sosedom, sovrstnikom Petrom in njegovim očetom Vinkotom Bratino, ker smo se prav takrat nahajali v bližini.
Odločila sem se, da objavim del pisma Antona Prijona na prošnjo Tonijeve sestre Alme, ki jo je ponovna omemba, da naj bi bil Julij Cej likvidiran zaradi domobranstva, tako užalostila, da me je prosila, naj napišem, da javno protestira zoper to neresnico.
.
Černe je s tem na kratko povzel že povedano zgodbo o Juliju Ceju, marsikaj iz njegove zgodbe pa potrjuje pričevanje Alminega brata Tonija Prijona, ki je Julija Ceja zelo dobro poznal.
Toni Kurinc je v pismu Marijanu Kranjcu zapisal, da sta bila z Julijem Cejem prijatelja in soseda. Julij je stanoval v bližini Jožeta Srebrniča, na istem dvorišču. Jožeta so poimenovali Jurist; Toni in Julij sta se pogosto družila z Jožetom Srebrničem, ki jima je pripovedoval o marksizmu. Julija Ceja je dobro poznala vsa Prijonova družina, ki obtoževanje o domobranstvu dosledno zanika. Tudi Tonija, ki je Julija Ceja kot prijatelja poznal v dušo, je to žalostilo. V pismu je zapisal, da je Julija videval že, ko je začel hoditi v caverno za hišo od Elita na Bregu, kjer so se zbirali mladi Solkanci. Nekega dne, ko je šel na Plac, pa je videl Julijevega očeta s karjolo, v kateri je ležal Julij. Vprašal ga je po solkansko Ki, ki je? in brez besed, ne da bi se obrnil, je rekel: »Nemec ga je ustrelil«. Šele kasneje je Toni Prijon izvedel, da je Julija ustrelil likvidator, neki Edvard …
Toni v pismu domneva, da je mogoče vzroke za smrt Julija Ceja treba iskati tudi v prijateljstvu z znanim predvojnim komunistom in herojem Jožetom Srebrničem in je svoje pričevanje zapisal z naslednjimi besedami:
… Jože Srebernič je bil rojen v Solkanu leta 1884. Vse kaj vem o stricu Juristu, izpovem. Zame je bil stric Jurist, zakaj? Bil je namreč bratranec moje mame, in Jurist zato, ker v Gradcu študiral pravo. … Moram pa povedati da je Jurist živel s sestrama Pepco in Rozo, obe sta bili precej zanemarjeni, zato je prihajal pogosto k svoji teti, moji noni na kosilo. Kaj se je dogajalo v prejšnjih časih, sem zvedel od mojega očeta in največ od strica, saj je bil bolj zgovoren . … Stric Jurist je bil komunistični poslanec Furlanov in Primorcev. Vse do leta 1926 je bil parlamentarni poslanec (1922).… Do septembra 1943, to je do kapitulacije Italije je bil Jurist v konfinaciji na raznih otokih po Italiji. Jurista sem začel bolj spoznavati okoli leta 1936, ko je kot interniranec prihajal domov na dopust k svoji teti. Vsaki dan se je moral javljati karabinjerjem. Jaz sem mu obračal brusilnik. Z Julijem Cejem sva bila prijatelja in soseda, stanoval je v bližini, nasproti Jožeta Srebrniča, na istem dvorišču. Oba naju je navadil brusit nože. Navadil naju je tudi cepit trte in drugo sadje. Po stopnicah na gornjem balkonu nam je Jurist večkrat pokazal svoj arhiv. V svojih dveh sobicah je imel polno zvezkov in knjig, zloženih v vrstah po policah. Julija so le-te zelo zanimale, saj je bil nekaj let starejši. …Ko je Jurist ponovno prišel na dopust, je meni in Juliju razlagal marksizem. Jaz nisem veliko vedel, vendar sva se z Julijem smejala, ko je Jurist rekel, kako bo v parlamentu s pestjo udaril po mizi in prestrašil Italijane, saj je vedel, da bo imel večino. Verjetno večina Primorcev še ni vedela, da bosta nacizem in italijanski fašizem propadla. Ko so Rusi zmagali v Stalingradu, se je od tedaj naprej začela agitacija nas mladih. Zbrani mladi Solkanci iz spodnjega Solkana smo se dobivali v kaverni za hišo od Elita na Bregu, tik prej preden se pride do Slalom proge. Vodil nas je Tomo. Stanoval je pri Panjakavih. … Tomo nam je predaval o marksizmu, podobno kot Jurist: Zmagali bomo! Postal sem član Skoja. Od jeseni 1944 do konca vojne sem ponoči nosil pošto, Kromberg-Ravnica. Moj partner je bil Edi od kaželantarce (železničarska hiša na Bregu). Pozneje sem zvedel o delovanju Tigrovcev. Poznal sem, mislim, samo Joškota Rokča …
… Moj prijatelj Jože-Cufo Srebrnič (op. nečak škofa Josipa Srebrniča s Kontrade) mi je povedal kako je strgal partijsko knjižico. Dejal je: ‘Bil sem desetar in sem imel nalogo, da na skritem preštejemo koliko Nemcev je šlo mimo nas. Bili smo skriti za tretjim ovinkom iznad Kneže. Tam je spomenik talcev. Strašno veliko Nemcev je šlo mimo, pripravljeni na partizansko ofenzivo. Zdaj je kolona končana, gremo! “Počakj! Slišim nekaj,” je rekel moj politični zastopnik. Bil je en motorist, temu pa damo! In skočil je na cesto in ubil motorista in oficirja v prikolici. Mi smo zbežali. Dva so Nemci ustrelili. Na tistem ovinku so SS-ovci obesili okoli dvajset nedolžnih Tolmincev. Prav verjetno je, da bi me moji komunisti ubili, če bi zvedeli, da sem sam strgal partijsko knjižico!’
To mi je Jože povedal šele okoli leta 1995. Tedaj mi je tudi povedal, da mu je poznanec na smrtni postelji priznal, da je med drugimi imel nalogo s puškinim kopitom razbiti glavo od Jurista in ga utopiti. Verjetno da je imelo vseh pet sotrpinov razbite glave. Streljat pa niso mogli, saj so Nemci imeli močno postojanko v Anhovem.
… Bilo je zjutraj, toplo in jasen dan je sijal v našo delavnico. Na enkrat priteče Remigo Vuga in pove. Jaz vem! Vsi so se pri Anhoven utopili, tudi naš Jurist! Muhe nisi slišal. Moj oče se je obrnil in šel ven, videl sem mu solze v očeh, vprašal se je: “Zakaj tudi njega?” Joško Boltar, ki je po razpadu Italje delal pri nas, je šel ven in ga nisem nikoli več videl. “Verjetno se boji, mi je rekel Gabrijele (op. Grosar).
Moja mama je včasih hodila k Juristu in mu čistila stanovanje. Rekla mi je, da naj grem pogledat. Sobe so bile prazne! Nič napisaniga nisem videl! Vse je bilo čisto. Julija sem že prej malo videval, odkar sem začel hodit v kaverno. Dober mesec poprej, zjutraj, ko sem šel na Plac, pride oče od Julija z eno karjolo, v njej je bil Julij! Nisem imel besed, bil sem trd. Vprašal sem ga po sukensko: 'Ki, ki je?' Brez, da bi se obrnil, mi je rekel: Nemec ga je ustrelil. Šele ko sem prišel iz zapora, sem zvedel, da je likvidator Edvard. Ta ga je zajel v hiši češ, da mora iti proti Žabjemu kraju. Na križišču pri Figelnu ga je na cesti ustrelil.
… Po mojem je Julij kot sosed od Jurista videl kdo je hodil po stvari, ki so bile pri Juristu. Mnogim tudi ni odgovarjalo, kar je Julij videl.
V pogovoru o smrti Julija Ceja mi je Zora Pavlin, tedanja učiteljica iz Grgarja, povedala, da je bil Julij Cej partizanski kurir in da je bil krivo ovaden. Družina Tonija Prijona pa domneva, da so Julija Ceja likvidirali, ker je bil kot sosed Jožeta Srebrniča priča obiskom uslužbencev VOS (Varnostno-obveščevalen službe), članov sovjetske delegacije in drugih politično pomembnih oseb, ki so prihajali k Jožetu Srebrniču, Julij pa naj bi tudi videl ljudi, ki so odnesli Srebrničev arhiv.
Toni navaja, da je po prihodu iz zapora izvedel, da je Julija Ceja likvidiral neki Edvard … Sabotažnika Edvarda Mielniczeka, ki je po letu 1950 delal kot upravnik Poberajevega mlina, sem poznala, saj je obiskoval našo družino. Prihajal je k nam in spraševal po mojem očetu Ivanu Gašperčiču, ki je od 1946. naprej živel v Rimu in se več let zdravil v vojaški bolnišnici za posledicami medicinskih preizkusov za TBC. Moj oče je bil član antifašistične dijaške organizacije Črni bratje, ustanovljene leta 1930 v Gorici, bil je preganjan in veliko let v fašističnih zaporih, po razpadu Italije pa so ga Nemci zajeli in deportirali v Dachau, kjer je bil žrtev medicinskih preizkusov. Po vrnitvi iz taborišča maja 1945 je bil šikaniran in pod operativno kontrolo Udbe, ker je bil očividec ugrabitve oficirja JA Karla Menarda in soproge, ki je bil pri svojem sorodniku, najemniku Tonetu Bizjaku v naši hiši v Solkanu, in iz razlogov, ki so opisani v moji knjigi Moj oče – Črni brat in njegov čas in v življenjepisu na Primorci.si. Edvard je okoli leta 1950 hodil k nam poslušat ruski radio znamke Kosmaj; poizvedoval je za očetom in povedal veliko stvari, ki so se tedaj dogajale. Zdi se, da je bil tudi sam žrtev vloge likvidatorja ali sabotažnika med vojno in v povojnih razmerah.
Kmalu po smrti Julija Ceja 3. junija1944 je 11. julija sledila še druga skrivnostna smrt – smrt Jožeta Srebrniča. Pok. Toni in njegova sestra Alma sta pripovedovala, kako se spominjata očeta Tončeta Prijona, ki se je prijel za glavo, hodil pretresen gor in dol po hiši in rekel ženi Lojzi, Srebrničevi sestrični: »Zakaj tudi njega?« Oba, Julij in Jože, sostanovalca in prijatelja iz iste hiše, sta bila likvidirana v enem mesecu.
Toni je povedal, da so imeli vodilni partijci pri Jožetu Srebrniču svoje tajno zbirališče. Umorjeni Julij Cej naj bi videl in očitno vedel marsikaj, kar ne bi smel. Po mnenju Tonijeve in Almine matere Lojze, ki je Jožetu kuhala in pospravljala stanovanje, naj bi Julij videl, kdo je odnašal iz hiše Srebrničev arhiv. Lojza je prva opazila, da arhiv manjka. Le domnevamo lahko, da je bil v manjkajočem arhivu tudi drugi del rokopisa Srebrničeve knjige Stari Slovani in njih odnosi z Rimljani, Germani in Kelti, ki ga je Jožetu uspelo prinesti iz konfinacije na prostost (1939), ko se je vrnil v Solkan. Kaj pa je Srebrničev arhiv vseboval, kar naj bi bilo konspirativno ali obremenilno, pa se zdi, da nihče natančno ne ve.
Življenje in delo Jožeta Srebrniča je opisano v Primorskem slovenskem biografskem leksikonu (PSBL, Mohorjeva družba, Gorica), njegovo usodo pa je raziskoval upokojeni generalmajor in vojaški publicist Marijan F. Kranjc in objavil obširnejšo varnostno študijo pod naslovom Jože Srebrnič - primorski ljudski junak, agent Kominterne (http://freeweb.t-2.net/Vojastvo/ NAŠI FANTJE in DEKLETA, pdf), v kateri odkriva širše varnostno obveščevalne vidike delovanja Jožeta Srebrniča v stikih s Sovjeti, razkriva obveščevalne službe, vpletenost posameznih akterjev in tedanje politično dogajanje in dodaja, da je zavrnil uradno verzijo smrti Jožeta Srebrniča o utopitvi in razbitih glavah ob skalah, saj so Italijani našli Srebrničev suknjič na jezu v Plavah. Menil je, da o likvidaciji agenta Kominterne niso mogli odločati organi OZNE ali VDV, temveč samo predstavniki sovjetske vojaške misije pri štabu IX. korpusa. Zato tudi del naslova njegove raziskave: Ali tudi žrtev Kominterne? Navaja, da je bilo podobno tudi s Trockim.
Avtor je pri svojem raziskovalnem delu o življenju in delovanju Jožeta Srebrniča uporabil razpoložljivo arhivsko gradivo in kot dober poznavalec doktrine tujih varnostno obveščevalnih služb primer preučil iz več zornih kotov. Uporabil je Tonijevo pisno pripoved ter vrsto drugih izvirnih biografskih podatkov o Srebrniču in pričevanj, objavljenih v njegovem življenjepisu. Leta 1943 pa je Jože odšel na sedež štaba IX. korpusa NOV in POS, se povezal s predstavniki NOB in šel v partizane. Njegova smrt ni bila nikoli prepričljivo pojasnjena. Bil je dober plavalec in sredi julija ne bi kar tako utonil še z drugimi tovariši. Uradna verzija Srebrničeve smrti z utopitvijo nikogar iz Prijonove družine ni prepričala, prav tako ne generalmajorja Marijana F. Kranjca, ki je zgodbo strokovno preučil in obdelal. Toni Prijon se v pismu opira tudi na ustno izjavo prijatelja Jožeta Srebrniča - Cufota, ki je zatrjeval, da mu je znanec na smrtni postelji priznal, da je imel nalogo s puškinim kopitom razbiti glavo Jožetu Srebrniču in ga utopiti.
Solkanec Jože Srebrnič je govoril 19-20. februarja 1944 na zasedanju Slovenskega narodno osvobodilnega sveta v Črnomlju.
Pogreb s posmrtnimi ostanki Jožeta Srebrniča skozi Gorico v Solkan.
Za narodnega heroja je bil razglašen 4. septembra 1953.
Zaradi resnicoljubnosti pa se zdi, da bodo ideološko neobremenjeni zgodovinarji imeli še veliko raziskovalnega dela.
www.tatjana-malec.si
Alzheimer – moja resnična izkušnja
Zakaj ga tepe življenje?
Je boljše, da ne poznate podrobnosti.
Ne gre le za spoznanje iz izkušnje, gre za trpljenje.
Za živo rano, za mesto na katerem klije spoznanje,
koliko je še človeka v človeku in koliko humanosti
premorejo tisti, ki so scenaristi tega mrhovinastega
trupla, ki se imenuje Ministrstvo za zdravje RS.
Jezik je orodje, snov, surovina, mehanika brezčutna.
Verjela sem v inštitucije, reforme ministrice. Zaman.
Vse je drvelo navzdol in pronicalo skozi reže papirja.
Veliko obrabljenih besed o humanosti. Scenarij
za scenarijem, rešitve nobene, dokler se ni zgodilo najhujše.
Omagala sem z napotnico zanj za negovalno bolnišnico
pred izmučenim obrazom. Mojo miselno podobo o umiranju
na obroke na dostojanstven način so popolnoma spremenili.
V glasu zdravnice in reševalca je bilo čutiti nepotrpežljivo jezo
češ, da sem v dveh mesecih zanj petnajst krat klicala urgenco.
Retorika se je privlekla do vrhunca ob padcih na tla in številnimi poškodbami
ob številnih intervencijah bolničark, reševalcev, gasilcev in policistov,
samih požrtvovalnih srčnih ljudi z dna, ki delajo za en črn in en bel.
Oni tam gor so zaslepljeni od žarnega venca slave na funkcijah in plač,
ki jim ne pripadajo, saj ne poznajo odgovornosti in so brez vesti.
Na Obali je za celotno regijo le dvanajst postelj na varovanem
oddelku doma starostnikov, ministrica pa slovi po nesramnosti in drznosti,
da stvari ne more vzeti v svoje roke, ker zdravstvu primanjkuje denarja.
Opazila sem mrakobnost med številnimi vežami ministrstev s sevanjem
naravnost zaslepljujoče svetlobe in metanjem peska v oči zavarovancem.
Odmeval je refren: Nismo več v socializmu! Res je, iz mračne postaje
življenja smo vstopili v pekel z vrečami preko ramen, ne da bi pokazali
kam z gotovino so tatovi zbežali. Povsod vidim stisnjene pesti.
ki v kakšni zasebni čakalnici čakajo na udobno smrt.
Moj bolnik? Bil je dober, bolj kot ljudje, ki jih poznam.
Dobrota mu sije iz oči in lepega, še mladostnega obraza,
ki išče mojo bližino, mojo roko, moje srce.
Vsi so ga zapustili, ker jih ne more razumeti, ker jim ne
more več dajati. Svojci, prijatelji in njegovi preganjalci.
Zgodbe nisem iznašla, je resnična. Je del mojega življenja.
Ne maram razrahljanih klišejev usmiljenja In odvečnih besed.
Iskala sem pomoč, pa je nisem našla. Le blebetanje vsevprek.
Ostala sem sama v težki zgodbi, ki jo spreminja narava.
Višina oči in videnje sta merilo te zgodbe, spodaj so kresnice,
ki razsvetljujejo to Dolino Šentlorjansko našega sistema,
ki k sreči še ni popolnoma crknil po zaslugi plemenitih
in požrtvovalnih ljudi, ki so humus, iz katerega raste človek,
ki bo slepcem zamenjal učenjaška očala brez okvirjev
z resničnimi oči, ki bodo videle tudi čez prgišče plevela,
trohnobe in gnilobe skoz razmajana mušja okna svojih pisarn.
V spomin na Solkanca Tonija Prijona - Kurinča
Toni Prijon – Kurinčev je bil rojen 23. junija 1929 v Gorici, umrl je 29.decembra 2016 v Roseheimu, Nemčija. Obiskoval je italijansko osnovno šolo. Odraščal je ob reki Soči in že kot najstnik je sam izdelal čoln in si krepil mišice z veslanjem. Trdo delo in trening sta mu prinesla prvo zmago na njegovi prvi tekmi v kajaku. Leta 1959 je na reki Vézère v Franciji postal svetovni prvak v kajaku na divjih vodah.
Njegov oče Tonče je imel mizarsko delavnico, zaposloval je pet mizarjev, med njimi tudi Gabrijela Grosarja, brata lastnice trgovine Marjute Grosar. Leta 1920 je prišel domov po štirih letih ruskega ujetništva in dela na kolhozih. V Rusiji je bil težko ranjen v prsni koš in nogo, rane so bile tako hude, da je komaj preživel. Okoli leta 1925 si je postavil mizarsko delavnico in jo leta 1936 opremil z rabljenimi stroji, zadnjo menico zanjo je odplačal leta 1943. Z zaprtjem italijansko-jugoslovanske meje se je večina mizarskih mojstrov zaposlila v Meblu. Vsa Tonijeva družina je bila tesno povezana z Jožetom Srebrničem, saj mu je njegova žena Alojzija kuhala in pospravljala. Jože Srebrnič, (28. februar 1884 – 11. julij 1944) je bil narodni heroj, kmetovalec in politik. Srebrnič je vplival na nazorsko oblikovanje Tonijeve zavesti. Toniju je bil Jože Srebrnič vzor domoljuba in antifašista. Tonijeva mati Antonija Prijon je izhajala iz Srebrničeve družine, skrbela je za Jožeta Srebrniča in urejala njegovo hišo vse do njegove smrti. Po vojni je bila tudi zaprta v Žabjem kraju.
Toni je zapustil Solkan leta 1956. Zase je dejal: »Bil sem antifašist, partizanski kurir, komunist in skojevec. Povedal je, da je Marxa vedno rad bral, obiskoval je tudi marksistični krožek, na katerem so predavali Jože Srebrnič in domači aktivisti. Po priključitvi Primorske k Jugoslaviji je kot kandidat Partje šel v Mostar, v šolo rezervnih oficirjev. Po enem letu je postal član Partje. Odločil se je za vojaško akademijo in vojaško kariero.
Potem pa so ga v JLA po krivem obdolžili in zaprli. V kaznilnici v Foči je preživel tri leta. Zanj v Jugoslaviji ni bilo več prihodnosti. Povedal je, da je mlad s kolesom prevozil jugoslovansko-italijansko mejo ter se dobesedno skotalil na zahod.« V Italiji je čakal na možnost za odhod v ZDA. Italija se mu za stalno nastanitev ni zdela primerna, zato je odšel Nemčijo, v Rosenheim na Bavarsko. Leta 1959 je priveslal naslov svetovnega prvaka v spustu s kajakom na divjih vodah v južni Franciji in postal uspešen podjetnik. Nemško družinsko podjetje Kayak company Prijon je ustanovil Toni Prijon starejši,. Za Prijonovo firmo v Nemčiji je povedal, da so na leto prodali okrog deset tisoč kajakov lastne blagovne znamke in da so tedaj zaposlovali 40 ljudi, ta pa je ustvarila 6,5 milijona evrov prihodka. V podjetju Prijon Camping, proizvodnja in prodaja športne opreme d.o.o. Klavže 21 v Sloveniji pa je zaposloval devet ljudi.
Njegova podjetniška pot se je začela tako, da je leta 1962 odprl svojo obrtno delavnico, zemljišče za delavnico je prispevala njegova soproga Lotte. Prvo leto je lesene čolne izdeloval sam, nato sta se mu pridružila slovenska mizarja iz Tolmina. Njegov sin Toni še hrani dokumentacijo o prvih kupcih čolnov, ki jih je prodajal v Jugoslavijo. V oblikovanje vesla je Prijon vnesel povsem nove zamisli, nekatere je patentiral in si prislužil mesto v hiši slavnih na področju izdelovanja kajakov v Marylandu v ZDA. Posel je stekel, na čolne so kupci čakali do pol leta. Podjetje ima distributerje po vsem svetu. Ko se je podjetje razcvetelo so začeli izdelovati čolne iz umetnih materialov. Stroj je stal milijon mark in je bil v lasti banke. Da so se odločili za projekt, je zaslužen tudi proizvajalec materialov za čolne, saj si je tako zagotovil tržišče. Prijon je povedal, da je stroj kupil, ko je bil več kot polovično amortiziran. Druga velika težava so bili kalupi za proizvodnjo. Posamezni kalup iz aluminija je stal sto tisoč mark. Ko je v podjetju začel delati sin, se je domislil tehnološke inovacije in ceno kalupa znižal na tretjino. To jim je omogočilo izdelavo več različnih modelov čolnov.
Poslovni model družinskega podjetja Prijon zagotavlja dodano vrednost, ki jo namenijo za razvoj podjetja. Večino proizvodnje pa za njih opravijo partnerji v različnih evropskih državah. Čolne in njihove dele izdelujejo v več evropskih državah, dokončajo in sestavijo jih pa na Bavarskem, kjer imajo tudi centralno skladišče. Podjetje je prodalo približno deset tisoč kajakov na leto. Pravi, da je kakovost pri delu izjemno pomembna, saj n. pr. slabo izdelan vijak lahko naredi veliko škode.
Domotožje je Tonija vleklo v Soško dolino. V Logu pod Mangartom si je postavil hišo, kjer je živel in ga je obiskovala družina. Za časopis Finance je omenjal, da je v Sloveniji po osamosvojitvi vložil več kot milijon mark. Postavil je delavnico v Klavžah za izdelavo vesel, hišo v Logu pod Mangartom in kajakaški center v Čezsoči. V pogovoru je dejal, da denar vložen v posle v domovini, se mu ni najboljše oplemenitil, drugje bi ga lahko boljše naložil. V Avstriji je vsekakor imel boljše poslovno okolje in pogoje dela. V Sloveniji je sicer nameraval postaviti večjo tovarno, vendar je naletel na veliko birokratskih ovir. Okolje je bilo izrazito nenaklonjeno podjetništvu.. Povedal je: 'Uvozil sem stroj, vreden 100 tisoč mark, pa so dva meseca 'mečkali' s papirji in sezona je šla mimo. Zanj je bilo nerazumljivo, da je moral imeti zaposlenega nekoga, ki je skrbel za normative, da je štel, koliko kilogramov barve so porabili. Neprestano je moral nekaj urejati na občini, zato mu je pogosto zmanjkovalo mu je časa za vodenje proizvodnje. V Rosenheimu občine od znotraj ni videl, dokler mu niso podelili nagrade za najboljšega podjetnika. Posle je prepustil družini in se upokojil. Prijon je s postavitvijo kajakaškega centra in trgovine z asortimentom izdelkov tovarne in s ponudbo dodatne kajakaške opreme v Čezsoči zagotovo prispeval k razvoju turizma in obogatil kraj. Toni Prijon je zapustil kraju dobro založeno trgovino s kajakaško opremo in turistično ponudbo. Obiskovalcem ponujajo prenočišča (sobe ali šotorišče), ponujajo jim tudi izposojo kajakaške opreme, organizirajo kajakaške tečaje in možnost testiranja kajakaške opreme. Kraj bogatijo tudi številni drugi kulturni, športni in zabavni dogodki, kot so koncerti, igre na srečo, filmi o ekstremnem kajakaštvu na divjih vodah, itd..
Toni Prijon je vodil svoje podjetje vse do leta 2011, ko je odšel v pokoj pri svojih častitljivih 83 letih, nakar je podjetje prevzel njegov sin Toni, ki ga vodi v sodelovanju s soprogo in bratom. Živijo in delajo v Rosenheimu, počitnice pa preživljajo v Logu pod Mangartom in na reki Soči. Vodenje kajakaškega centra je Toni Prijon pred upokojitvijo zaupal Igorju Mlekužu, mlademu kajakašu iz Bovca. Tako je Toni Prijon zastavil vizijo tudi za razvoj turizma na reki Soči in s tem pustil za seboj neizbrisno sled svojega dela in znanja. Tradicijo uresničuje cela njegova družina, predvsem pa njegov sin, v nemški Wikipediji o njem preberemo: Toni Prijon jr (ml.), medalje: World Championships Gold (zlata) 1985 Augsburg (Nemčija) K-1 team Gold (zlata) 1987 Bourg St.-Maurice (Francija) K-1 Silver (srebrna) 1983 Merano (Italija) K-1 Silver (srebrna) 1983 Merano (Italija) K-1 team.
Toni Prijon – Kurinč se je odlikoval po delavnosti in prijaznosti, bil je vsestransko razgledana osebnost, govoril je več jezikov: italijanščino, nemščino, srbščino in hrvaščino ter osnove francoščine in angleščine. Kot zaveden Primorec je bil zelo ponosen na svojo sukenščino.
Ne le domačini, vsi Primorci smo nanj ponosni, ponosni smo na njegove dosežke in uspeh. V Soški dolini je zapustil neprecenljivo dediščino – razvoj kajakaškega športa na reki Soči. Pogrešali ga bomo. Ostal nam bo v trajnem spominu.
Boris Pahor, deklarirani antifašist in idejni sopotnik TIGRA
Zamejski pisatelj Boris Pahor (26. avgust 1913) je v dnu duše deklariran antifašist in velik domoljub. Je idejni sopotnik in podpornik TIGRA, zato sodi med tigrovce. Vedno je bil pokončen človek. Mislil je s svojo glavo in si to upal tudi zapisati – jasno, neposredno in na najvišji literarni ravni. Politični povzpetniki vseh barv so ga zato hoteli utišati.
Kot sedem letni deček je Pahor gledal požig Narodnega doma v Trstu in v svojih mladostnih letih doživljal nasilje in grobe pritiske fašistične nacionalistične ideologije. Spomin na požig Narodnega doma je opisal v zbirki Kres v pristanu in v romanu Trg Oberdan, nasilje nad slovenščino nazorno opiše v črtici Metulj na obešalniku iz zbirke Grmada v pristanu, kjer fašistični učitelj malo Julko obesi za kite na kavelj obešalnika, ker je govorila slovensko. Metulj me spominja na lastno izkušnjo, ko me je učiteljica v Gorici udarila s ključem po glavi, ker ji nisem znala odgovoriti v italijanščini na vprašanje, kje je moj oče. Bil je v ječi.
Boris Pahor je eden najpomembnejših živečih slovenskih pisateljev in hkrati je tudi najbolj prevajani slovenski avtor v francoščino, nemščino, srbohrvaščino, madžarščino, angleščino, španščino, italijanščino, katalonščino, finščino in esperanto. Na prvem mestu med prevodi je Nekropola, roman o pisateljevem življenju v taborišču Natzweiler-Struthof. Večkrat so ga omenjali kot kandidata za Nobelovo nagrado za književnost. Pahor je deklariran antifašist in pričevalec o fašističnem nasilju nad Slovenci v Italiji ter trpljenju v nemških koncentracijskih taboriščih med drugo svetovno vojno. Je vztrajen zagovornik nacionalnosti kot primarne socialne identitete. Pisatelju Pahorju gre velika zasluga, da je italijansko javnost in mladino poučil o fašizmu in trpljenju slovenskega naroda pod njim. O temah je spregovoril tudi v svoji avtobiografiji, ki nosi naslov Nikogaršnji sin – Avtobiografija brez meja. Spominja se »fanta«, ki so ga oropali njegove kulture ali kot so zapisali v italijanski založbi Rizzoli, gre za spomine »ščurka«, kot je fašistična Italija imenovala Slovence, »nikogaršnji otroci« so jim pravili.
Boris Pahor je najprej hodil v slovensko osnovno šolo v Trstu (1919), po Gentilijevi reformi je nadaljeval šolanje v italijanščini. Leta 1930 se je vpisal na klasično gimnazijo v škofijskem semenišču v Kopru, kjer je leta 1935 maturiral. Za tem je v Gorici študiral teologijo, vendar je študij leta 1938 opustil. V tem času je bila v Julijski krajini prepovedana vsakršna javna in zasebna raba slovenščine. To je še bolj spodbudilo Pahorja, da se je začel intenzivneje zanimati za slovenski knjižni jezik. Svojo prvo prozo je objavil v celjski reviji Mladika (psevdonim Jožko Abramič). Leta 1939 je navezal pisni stik s pesnikom Edvardom Kocbekom. Ta ga je seznanil s sodobnimi literarnimi smermi in mu pomagal pri knjižnem jeziku. V Trstu je bil Pahor v tesnem stiku s slovenskimi antifašističnimi intelektualci in tigrovci, ki so delovali podtalno, npr. s pesnikom Stankom Vukom. Iz tega časa je tudi njegovo urednikovanje revije Malajda (ribiška mreža, 1939) in Dvignjeni iz nedelje strmimo v zemeljski krog (1940); slednja si je naslov izposodila iz Kocbekove pesmi Slovenska zemlja v zbirki Zemlja.
Leta 1940 je bil Pahor vpoklican v italijansko vojsko, leta 1941 je bil poslan v Libijo (Gars Garabulli, Garian, Tripolis, Cirenaika, Bengazi, Derna). O libijski izkušnji in osebni preobrazbi, ki so jo sprožila srečanja z arabskim svetom in istrskimi vojaškimi sotrpini, priča v romanu Nomadi brez oaze. Pred vrnitvijo v Italijo je ponovno maturiral v Bengaziju, ker mu mature iz koprskega zavoda niso priznali. Leta 1941 je bil kot vojaški prevajalec s činom narednika premeščen v taborišče za ujete častnike jugoslovanske vojske v Bogliacu pri Gardskem jezeru. Na Univerzi v Padovi je vpisal študij Italijanske književnosti. Po kapitulaciji Italije se je septembra 1943 vrnil v Trst, ki je že bil pod nacistično okupacijo. Pridružil se je Osvobodilni fronti. Leta 1955 je to obdobje popisal v romanu Mesto v zalivu. Dne 21. januarja 1944 so ga aretirali domobranci in ga predali gestapu. Ti so ga strpali v zapor Coroneo v Trstu in ga 28. februarja 1944 skupaj s šeststotimi drugimi deportiranci poslali v nacistično koncentracijsko taborišča (Natzweiler-Struthof, Markirch, Dachau, Mittelbau-Doro, Harzungen in Bergen-Belsen). Osvobojen je bil 15. aprila 1945. Izkušnje iz koncentracijskih taborišč so postale tema Pahorjevega dela Nekropola. Med aprilom 1945 in decembrom 1946 je bil zaradi jetike (emoptizija na desni polovici pljuč) prepeljan v sanatorij Rdečega križa Calmette par Charly v francoskem zdravilišču v Villers-sur-Marne v regiji Île-de-France (o tem piše v romanu Onkraj pekla so ljudje).
Pahor se je v Trst vrnil konec leta 1946, ko je bilo območje pod zavezniško upravo. Leta 1947 je na Univerzi v Padovi pri profesorju Arturu Cronii diplomiral s temo Ekspresionizem in neorealizem. Prebiral je liriko Edvarda Kocbeka (1904–1981) in se tedaj s pesnikom prvič srečal. Navezala sta tesno prijateljstvo, ki je trajalo vse do Kocbekove smrti. Nekaj let je živel kot svobodni književnik. Prejemal je pisateljsko štipendijo in objavljal v Bevkovi reviji Razgledi. Konec leta 1951 se je v Primorskem dnevniku postavil v bran Kocbekove zbirke Strah in pogum, ki je doživljala kritiški pogrom in bila v prejšnji državi prepovedana in umaknjena. Posledica tega je bil razkol tržaškega levičarskega kroga, v katerem je Pahor deloval od leta 1946, in konec Pahorjevega sodelovanja s Primorskim dnevnikom. Leta 1953 je po prenehanju Razgledov poskusil izdajati svojo revijo Sidro (skupaj s Pavletom Merkujem, 1927 in Alojzom Rebulo, 1924), in nato še revijo Tokovi, ki pa sta bili kratkega diha. Zbližal se je z liberalnimi demokrati in leta 1966 ustanovil Zaliv (njen odgovorni urednik je bil do konca pisatelj Milan Lipovec, 1912–1997), v katerem je zagovarjal tradicionalno demokratično politiko proti enopartijskemu sistemu takratne socialistične Jugoslavije. Časopis je bil do prenehanja 1990 prostor za polemične objave slovenskih oporečnikov.
Med letoma 1953 in 1975 je Pahor poučeval kot profesor italijanske književnosti na slovenski srednji šoli v Trstu. Bil je aktiven član in častni podpredsednik Mednarodnega združenja za zaščito ogroženih jezikov in kultur AIDLCM (Association internationale pour la défense des langues et cultures menacées). V tej funkciji je prepotoval Evropo in odkrival njeno kulturno raznovrstnost. Poleg slovenščine in italijanščine tekoče govori tudi francosko. Politično je podprl stranko Slovenska skupnost in za splošne in lokalne volitve kandidiral na njeni listi.
Leta 1952 se je poročil z Radoslavo Premrl (1921–2010), sestro slovenskega antifašističnega uporniškega heroja Janka Premrla Vojka, ki ji je posvetil tudi knjigo. Tržaški pisatelj Boris Pahor je svoj 99. rojstni dan preživel ob spominjanju na svojo življenjsko sopotnico. Izšla je knjiga o Radi, ženski z njemu sorodnim značajem, kot jo opisuje.
Leta 1975 sta Pahor in Alojz Rebula v Trstu izdala brošuro Edvard Kocbek: pričevalec našega časa z intervjujem s slovenskim pesnikom in mislecem Edvardom Kocbekom, v katerem je obsodil zunajsodni poboj enajst tisoč na Koroško prebeglih slovenskih domobrancev, ki so jih Britanci vrnili Jugoslaviji. Knjiga je v Jugoslaviji dvignila veliko prahu, Kocbek je bil anatemiziran in izločen iz javnega življenja. Zaliv, ki je knjigo izdal, je bil v Jugoslaviji prepovedan, vstop v državo so za eno leto in potem še za dve leti, vse do leta 1979, prepovedali tudi Pahorju, ki je spet prestopil mejo leta 1981, ko se je udeležil Kocbekovega pogreba. Leta 1989 je Pahor pri Slovenski matici izdal spomine na Kocbeka v knjigi Ta ocean strašnó odprt, s čimer je pripomogel k pesnikovi rehabilitaciji.
Leta 2004 so v tržaškem gledališču Cristallo uprizorili dramatizacijo Pahorjeve novele Rože za gobavca iz zbirke Grmada v pristanu in pripravili razstavo avtorjevih knjig v veliki dvorani stare borzne palače, 2006 pa so v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu uprizorili predstavo po dramatizaciji njegovega romana Spopad s pomladjo. Januarja 2008 je bilo v časopisu La Repubblica v članku z naslovom 'Il caso Pahor' (Primer Pahor) izraženo obžalovanje, da je bil avtor v Italiji zaradi italijanske nacionalistične atmosfere v Trstu tako dolgo neznan: štirideset let je bilo potrebnih za tako pomembnega avtorja, da postane znan v svoji državi ... Predolgo je bilo v nekem interesu, da se prikrije, da v »absolutno italijanskem« Trstu nekdo ustvarja odlične stvari v jeziku, drugačnem od italijanskega.
Februarja 2008 je imel v popularni sobotni pogovorni oddaji Che tempo che fa na državni televiziji RAI intervju, kjer je opozoril na zločine, ki jih je italijanski fašizem storil nad Slovenci na Tržaškem in drugje. Marca 2010 je Radiotelevizija Slovenija posnela dokumentarni film o Pahorjevem življenju Trmasti spomin, v katerem sodelujejo Marta Verginella (1960), slovenska zgodovinarka, Jože Pirjevec (1940), slovenski zgodovinar, Claudio Magris (1939), profesor nemške književnosti, izvrsten poznavalec srednjeevropske kulture in prevajalec, Antonie Spire, literarni kritik, Paolo Rumiz, pisatelj in novinar, in Miran Košuta (1960), slovenski literarni zgodovinar, kritik in esejist.
Pahorjev stil označujejo kot nacionalno in humanistično angažirani realizem z idealnima vrednotama erosa in etosa. Avtor poudarja, da je ljubezen edina vrednota, ki lahko človeka v osebnem in človeštvo v socialnem smislu odreši zla. Jože Pogačnik, slovenist in literarni zgodovinar (1933–2002) ga ima za dediča nove romantike, simbolizma, ekspresionizma, socialnega oziroma novega realizma. Njegova proza je poudarjeno lirična. Pod francoskim vplivom je razvil slogovni postopek asociativnega toka zavesti. V svetovnonazorskem pogledu je agnostik, vitalist, aktivist in pluralist. Venomer poudarja nacionalno zavest, ki je nujna za preživetje Slovencev v Italiji ter človeka in človeštva v svetu.
Nagrade in časti
Prešernova nagrada, 1992; nagrada zlati sv. Just, ki jo tržaški časnikarji podeljujejo mednarodno uveljavljenim someščanom, 2003; častni doktorat Univerze na Primorskem, 2005: red legije časti (Chevalier de l'Ordre de la Légion d'honneur), najvišje francosko državno priznanje, maj 2007; častni doktorat Univerze v Ljubljani, dopisni član SAZU od 1993, leta 2009 pa je postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti;
avstrijski častni križ za znanost in umetnost, najvišje priznanje, ki ga lahko dobi tujec v Avstriji, za ozaveščanje o nevarnostih fašizma; častno meščanstvo Maribora 2010; francoski znak komturja v umetnosti in humanistiki (Commandeur de l'Ordre des Arts et des Lettres) 2011; Tischlerjeva nagrada, najvišje priznanje med Slovenci na avstrijskem Koroškem 2013
Odklonjene časti:
Decembra 2009 je tržaški župan Roberto Dipiazza ponudil Pahorju nagrado za njegovo vlogo na kulturnem področju, trpljenje med nacistično okupacijo in nasprotovanje jugoslovanskemu komunističnemu režimu. Pahor je nagrado zavrnil, ker v utemeljitvi ni bilo omembe njegovega nasprotovanja italijanskemu fašizmu. Italijanski levičarski intelektualci (npr. Margherita Hack, znanstvenica na področju astronomije in fizike, 1922) so podprli Pahorjevo odločitev. Marca 2010 je bil Pahor predlagan za častnega meščana Ljubljane, vendar komisija za nagrade Mestne občine Ljubljana predloga ni poslala mestnim svetnikom, ker je Pahor izjavil, da si te časti ne želi, ker se je Ljubljana po prvi svetovni vojni do slovenske Primorske obnašala mačehovsko.
(Viri: Pahorjevi javni nastopi, Dela v virtualni knjigarni Omnibus, Predavanja Kultura in sožitje: Boris Pahor; predavanja na Filozofski fakulteti v Ljubljani; Marjeta Klinar, Prevodi slovenske proze v francoščino v letih 1965-1999, Diplomska naloga, Ljubljana, 2000 in drugi pisni in ustni viri; spletna stran Primorci.si)
Boris Pahor si zasluži Nobelovo nagrado!
Vedno je bil pokončen človek. Mislil je s svojo glavo in si to upal tudi zapisati – jasno, neposredno in na najvišji literarni ravni. Politični povzpetniki vseh barv so ga zato hoteli utišati. Zato so Grmada v pristanu, Parnik trobi nji, Zatemnitev, Nekropola in Spopad s pomladjo (seveda tudi druga Pahorjeva dela) takoj ob izidu v drugi polovici prejšnjega stoletja po zaslugi sistematičnega zavračanja komunističnih oblasti ostala prezrta, a ne tudi izbrisana.
Danes so Pahorjeva dela med najbolj prepoznavnimi slovenskimi knjigami v svetu. Njegov zavidljiv literarni opus Evropa kakor zaklad iz pozabljene omare odkriva šele več desetletij po prvih objavah. Pahor, ki je tudi sam pisal v tujih jezikih, prejema priznanja in izraze spoštovanja iz predsedniških palač najpomembnejših evropskih držav. Zaradi pisanja v francoščini Borisa Pahorja Francozi postavljajo na posebno mesto med evropskimi pisatelji. V zahvalo za bogatenje njihovega jezika mu je Francija leta 2007 podelila naziv vitez legije časti – eno najvišjih državnih odlikovanj, ki ga je začel podeljevati Napoleon I. Morda največje priznanje sploh pa je prejel od Italijanov, ki so mu za roman Nekropola podelili prestižno nagrado Premio Napoli.
Središče Pahorjevega zgodnjega dela je namreč prav opisovanje Mussolinijevega fašističnega terorja, zaradi katerega je gorel Narodni dom. Pahorjeve najostrejše puščice letijo na italijansko oblast v Trstu, pod katero je prvič izkusil zapor. Ob tem pa še na nasilno asimilacijo, zatiranje vsega slovenskega, odrekanje pravic do uporabe slovenskega jezika in do človeka vrednega življenja. Nagrada z italijanske strani meje je tako ena največjih zmag in simbolno priznanje zločinov, storjenih nad slovenskim prebivalstvom pod italijansko okupacijo. Nekaj, česar politikom dolga desetletja ni uspelo doseči. (Vir: Mladinska knjiga, 1996)
Zahvala
Častitljivemu pisatelju Borisu Pahorju bi se rada javno zahvalila za objavo mojega pisma v knjigi V imenu dialoga, Dnevniški zapisi, Cankarjeva založba, Skupina Mladinska knjiga, Prva izdaja, 2016, stran 141.
Tatjana Malec
Ogledala
V vsakdanjem življenju srečujemo tudi ohole ljudi, ljudi velike ošabnosti in prevzetnosti, ki imajo pretirano dobro mnenje o sebi, kar se kaže kot prezir, zaničevanje drugih. Obstaja več vrst oholosti.
Duhovna oholost je, ko se ima nekdo za boljšega, bolj pravičnega in modrega od drugih. Ne dopušča drugemu drugačnega mnenja. Samo on ima prav. Duhovni oholosti je pogosto pridružena tudi intelektualna oholost, namišljena modrost, ki naj bi jo nekdo imel, ker ima določeno stopnjo formalne izobrazbe, akademski naslov, titule, ugledne prijatelje itd. Ta vrsta oholosti poniža drugega in mu da vedeti, da mu ne seže niti do kolen. Takšna ohola oseba vse ve in ima vselej samo ona prav. Noben argumet take osebe ne prepriča, da bi spremenila svoje mnenje.
V življenju srečujemo pogosto tudi materialno ohole, ko nekdo zaradi lepše hiše, prestižnega avtomobila, jahte, boljšega materialnega stanja to izkazuje in pokaže drugim, da je nekaj več od njih, ki tega niso v življenju dosegli. Skratka hoče biti nekdo in nekaj nad vsemi in vsi bi se mu morali zato klanjati, saj ga blagostanje in imetje dvigujejo nad vse druge, ki tega niso dosegli.
Znana je tudi telesna oholost, ko človek zaradi svoje telesne lepote misli, da je nad drugimi. Ta vrsta oholosti je zlasti prisotna pri lepoticah, manekenkah, igralkah in igralcih, običajno je povezana s seksualno privlačnostjo in privilegiji, ki jih taka oseba uživa v okolju, ki njeno lepoto občuduje.
Družbeno oholi so običajno ljudje, ki so na visokih položajih in opravljajo kako pomembno funkcijo in se z zasedbo takšne funkcije spremenijo, postanejo vzvišeni in težko dostopni. Takšni ljudje se spremenijo v bogove.
Oholost človeka kaže, da gre za življenjsko nezrelo osebnost. Zelo hudo je, ko je krepost povezana z oholostjo. Takšni dušebrižneži svojo 'dobroto' kažejo kot krepost, ki to ni.
Oholim osebam se očitajo še mnoge pridružene negativne lastnosti, kot so: prevzetnost, napuh, arogantnost, prezirljivost, zaničljivost, pretencioznost, patetičnost, ekscesnost, trivialnost, plehkost, osladnost, posmehljivost, narejenost, nepristnost, neokusnost, nadutost, gostobesednost, dolgoveznost, ciničnost, teatralnost, dramatičnost, arogantnost, samozagledanost, domišljavost, vulgarnost, pompoznost, zajedljivost, provokativnost, neotesanost, površinskost, izumetničenost, pritlehnost, vulgarnost, pompoznost, zajedljivost, provokativnost, samozavarovanost, puhlost, neotesanost, površinskost, izumetničenost, samovšečnost, manipulativnost, brezdušnost, abotnost, pikrost, poniglavost, bahavost, površnost, medlost, vzvišenost, infantilnost, neskromnost. Koliko teh lastnosti lahko vsakodnevno opazimo v svojih okoljih, na TV ekranih in raznih populističnih, politikantskih medijih.
Za vsakega od nas piscev je dobro, da si včasih nastavimo ogledalo in se vidimo tudi v očeh drugega. Vsaka morebitna podobnost na MMC ali drugem mediju je izključena. Moj prispevek je na ravni splošnega..