SEDANJOST BITI

Iz pradneva
stožinski jambor
bel sameva
v jutro
šmarne maše
v brezglasno
žitje naše

Marmor spi
v razkroju
iz prvin
pretrdih
se ne gane

Biti
klepsidra v kamnu
klesanec
nakrušen kip
razdoneli grom
podoživeto dušje
pesek v puščavi

Biti
med koreninami
zelenje
ko kleščenec
je oblagodarjen
in mezi sladkost

Biti človek ...
v človeku

Spreletanje naprej
Biti sedaj Obklej

Pretihne misel
in seže
v doprsje
kakor zver
izžejana
hlepi po vodi
v dušo
naliti
si nebo
podveznjena
hiti

Užiti kar drvi naprej
Sedanjost biti Obklej

RESNICA

Pridi k meni,
kajti jaz sem misel,
ki te bogati.

Misel življenja.
Misel hotenja.
Misel svetlobe.
Misel luči.
Misel ljubezni.

Misel neskončnosti bivanja
dobrote v tebi.
Misel, ki pred tabo kleči.

IZJEMNE STVARI

Hvala za povabilo na kavo, prijatelj!
Z vsem srcem svojega bistva
te bom s svojim pripovedovanjem malo zabavala
in potešila tvojo radovednost kaj počnem.

Povem ti, kako sem danes,
kako izgledam v današnji podobi.
Ne glej mojega oblačila, ne sprašuj me
kaj sem si kupila in kam bom odšla na dopust.

Za seboj imam celo odisejado tavanja.
Vmes pa sem se tudi malce smejala.
Vendar to niti ni tako pomembno. Smeh,
saj veš od zibelke do groba ga je nekaj vmes,
brez smeha enostavno ne gre.

Bolj pomembno je kako sem v novi podobi
in kako sem prebila oko svoje vesti.
Kako bi danes opredelila samo sebe?
Zbudila sem se in v hipu sem bila druga,
najprej sem pogledala svoje noge
in ugotovila, da zmorejo daljši korak;
nato sem si pogledala roke in ugotovila,
da zmorejo narediti več koristnega kot doslej;
nato sem si pogledala jezik pred ogledalom
in videla kako miruje v ustih, da se ne bi bahal.

In ko sem se zazrla v svojo dušo,
sem čutila v sebi prav gorečo željo,
da oprostim vsem, ki so me kdaj užalili.
In nato se je zgodila še izjemna stvar:

V dolgi vrsti pred ambulanto je čakala
preprosta kmečka ženica in zrla nemo predse.
Videti je bilo, da je hudo bolna in sama.
Rekla mi je, da se zelo slabo počuti,
me prijela za roko in mi dala vedeti,
da me potrebuje, da naj ji pomagam.
Prijela sem jo pod roko in poskrbela za njo.
Tako so mi dan napolnile izjemne stvari.
Vstopila sem in izstopila s preproge dneva,
ki me je ta dan vodila po poteh
moje svobodne volje na jezičku tehtnice
dobrega in slabega življenjskega sloga.

IZBIRE

Imela sem priložnost
opazovati revščino -
bedo lakote
in bedo duha.

Imela sem priložnost
pripovedovati spomine
o dogodkih,
ki so še danes koristni
za moje mišljenje.

Imela sem priložnost obujati spomine:
o iskanju pogrešanih dni v blatu,
o požiranju peska peščene ure,
o čakanju na dež,
da zmoči travni bilki telo,
o pogledu na žito brez klasja,
o kinkanju usahlih sokov nasada,
o drvenju voda mimo amputiranih
udov, nedovzetnih za bolečino,
o poslušanju levit kalnih rek,
o rožljanju in prekladanju besed,
o zidanju okopov iz mesečeve svetlobe,
o skomiganju z rameni pred resnico,
o čaščenju pločevinastih bogov
in o drugih podobnih stvareh.

Imela sem priložnost odločati se
o tistih drobnih stvareh,
ki jih nauči ogenj, ko ugasne,
ki jih nauči voda, ko odteče,
ki jih nauči zemlja ob sušni letini,
ki jih nauči zrak ob izdihu.

Imela sem priložnost izbirati
pa čeprav za kratek hip,
ali bi raje obdarovala,
ali bi bila raje obdarjena
pa sem se odločila,
da bom prvemu otroku,
ki ga bom srečala v moji ulici
namenila prijazen nasmeh
in ga vprašala,
kako mu je ime.

MOJ ANGEL

Kako si predstavljam angela,
se vprašam.
Mojega angela,
ki me spremlja in brani vsepovsod.

Vidim ga kot belo razpeto jadro na morju,
ki nad čolnom moje plovbe bedi
in prisluškuje vetru.

Nebo mu pronica skoz krila
in ves angel je moja luč.
Ko priplujeva na kopno
se angel spremeni v drevo s cvetočo krošnjo
in jaz ga čutim kot strune vetra v svojem srcu,
ko me gleda s svojimi očmi,
potopljenimi v moje.
Njegove roke so tople v mojih zapestjih,
njegova krila so v meni svoboda.

ZAVEST

Brezsnovna je beseda
in vsi njeni obrazi
so samo trenutki,
zapisani na spomenik tišine.

Tu počiva čas.
Tu počiva misel.
Tu ni nikogar doma.

Nebo počiva na skorji kože,
medtem ko srce zori sadeže,
zagozdene s sidrom v človeku,
obešene na kavelj njegove duše.

Hlapim,
objemam knjigo,
poljubljam zemljo
in sonce zori moj obraz.

V drevesu je zavest,
ki vstaja in pada
na svojem listnatem ležišču.

PRESEGANJE SEBE

Prisluškujem razvnetemu upanju,
premišljenemu nihanju morja v moči,
ki je v silnem hrepenenju srca
dvigalo svoj jambor nemira v nebo,
zdaj očiščeno brez slutenj
v svoji oseki pomiritve.

Slišim notranji glas v votlinah skal
in telo pomni dotike svojega drevesa,
ki z zlatimi prsti tipajo v prihodnost.

Ko tako opazujem čas ves gibek
in zaskrbljene točke postankov na krivinah,
ki uglašujejo moje potovanje,
odrešeno dvoma, sem na dolgi poti
v sledeh stopinj našla spoznanje
svoje dediščine, ki mi je zapustila svoj nemir.

Še iščem pokončno hrbtenico za oporo
vzdolž telesa in prosim Boga,
da bi brodolomki na novo razvrstil ude,
jih spremenil v ljubeče roke
in pogumne noge za hojo z odprtimi očmi
in obrazom, vtkanim v radostni cvet.

Moje besede, odtegnjene stvarem,
naj se dotaknejo sončevega očesa
in jaz bom iz gline vstala vsa prerojena
sredi krsta razkričanega morja.

Iščem gospodarico kipenja čutov v sebi,
krotilko nemira, ki je bil stkan v meni
in odstrl steklovino mojega pogleda odznotraj.
Ob tem se je nemir spozabil na meji obrežja,
ob tistem prihajajočem zavijanju ladje
ob prihodu v pristanišče, ki je donelo v noč
in prihajalo v moje sanje,
se poleglo na mojem vzglavniku
ob prebijanju besed skoz trstiko duše,
nezavedno iz vzdihov in bolečine morja,
ki jo je zgubal čas v varljive odtenke luči,
v odmerjeni trenutek z bliskom streznitve.

STRMENJE

To veselje je bilo dolgo v mraku,
nihče ga ni opazil, nihče ga ni videl,
nihče ga ni poznal in se zanj navduševal.
Ni bilo niti na zemlji, niti v zraku,
ko sem nastajala v svoji neumrljivosti upov.
Niti v srcu ni cvetela akacija
belih padajočih svečnikov
s plameni obrnjenimi navzdol,
ko sem obstala, zastrmela in poslušala.

Kraljica tisočsvetnih kamenih nog
na raztegljivem nebu Rimske ceste
se je z duhom noči in znamenji duše,
v tihem obredu božanja vetra spustila
med vrtince ljudi, ki skoz stekleno
krinolino meglic zrejo k ognjišču.

V belem puhu hvalnice prihaja odgovor.
Kot pravljična prikazen vodnega duha,
s svojim zrcalom brez oblakov v jutru,
se oddaljujejo temni jeziki noči
in kača vzbuja preplah med jeleni,
srnami, gamsi in kozorogi.
In tudi jaz sem med njimi
s tolikšno močjo svojih misli,
ki jih preizkušam in preiskujem
navzgor, globlje in bliže v razdaljah
moji duševnosti in spoznanju,
kjer je življenje oče vsega.

Kdo odkriva svojo resnico v meni
in se ne umakne, da bi uprla pogled
na ono stran, da bi izvedela
kaj z daljavami početi,
da ne poginem med sencami noči
za izpolnitev dolžnosti, ki je ne poznam.

Vse poka in se podira v meni
zaradi tihožitij starih podob, ki jih nosim v sebi.
Niti bogočastje, niti glorifikacija neba
mi več ne pomagata pri spoznavanju resnice.
V njej so zaposlene vse moje moči
in vsi moji upi, vse moje organske snovi,
brez moje vednosti o bistvu skrivnosti.

Čutno sevanje mojih idej drami
z merami in občutki za količino; merim
veličino svojega bitja s Berliozovo
Fantastično simfonijo v srcu.
O, kakšno občutno olajšanje teže
mi pomeni nočna predstava,
ko zaslišim Verdijev Requiem.
vodopad noči z vetrovi ljubezni.
Opazujem te zaporednosti,
ki bi jim lahko rekla: «Večnost«,
ko svetloba spet vstaja po zatonu noči.

GLASBA ŽIVLJENJA

Svoje stopinje sem zagrebla globoko v zemljo.
Spremenile so se v donebno drevo v izčiščeni podobi.
Spomnila sem se časa in kraja svojega rojstva
in se s strahom dotaknila gnezda siničke,
zibelke, kjer ptičje žgolenje soustvarja glasbo,
ki prebuja jutranje sonce, da zopet zasije.

Na tisoče glasov sem slišala in si tipala
svoj mladi obraz v tej glasbi življenja,
ki sledi samotni ptici v njenem letu,
odmevu blagoglasnega žuborenja reke,
zvenu hrepenenja dreves po dežju in vetru,
izpuhtevanju nežnosti in miline
skoz cvetove in liste bivajočega v prosojnosti stvaritev,
ki odmevajo glasove podaljška ozelenele flavte.

Kakor padajoči bršljan sem plezala
čez robove osamljenega kamnitega zidu
in užila roso pred opoldansko pripeko.
V natančni spolnitvi svojega diha
sem krenila po mehki poti, ki jo utira glasba
skoz občutljive praznine svilnatega hrepenenja.

Hodila sem po ozkem robu zidu,
poraščenim z mahom, skoz sončno svetlobo
in spokojnost molka srčne radosti.
V svoji notranjosti sem se srečevala
z oddaljenimi spomini, naslonjenimi na obzidje
brezčasne spoštljive navzočnosti.
In ko se vsa meni namenjena glasba pretoči skoz me,
bom začutila, kako svetloba zamenjuje drevje
in glasba odeva veje s svojim zvočnim oblačilom,
ki bo v vetru plapolalo proti goram,
kjer so skale polne mojih zvočnih odtisov,
padajočih v rodovitna brezna,
odkoder se oglaša izvir studenca,
ki bo kot dež ustvarjal kraljestvo rož.

Ko bom pokrita s snegom v gozdu orjaških dreves,
nabreklih ustnic poljubljala glasbo tišine,
ki že od mojega rojstva živi v meni,
in z ranjenimi prsti tipala v sebi zleknjeno ptico,
ki s petjem prebuja sence preteklosti
skoz lastno iskanje svojega glasu,
bom ponikala s svojo melodijo v duši
v notranjost ognjenega večernega zatona.

Doživljala bom nove daritve v plesu vetra.
Čas bo napolnil prostor z glasbo.
Veter si je zapomnil tudi moj glas,
izrečene misli in napisane besede.

TIŠINA

Pridi tišina v območje moje slišnosti
in zapri vrata za seboj,
da mi tvoje razprte niti
z glasbo predizvira besede
zašumijo skozi prgišče nemira
v izpolnitvi sožitja z mojo samostjo.

Izreči mi, tišina, misel s pravim imenom,
pretvori svoje šumenje v simfonijo,
poišči me v tistem delu,
ki se še ne poznam.

Bodi mi mehko predivo
s klobčičem svetlobe v sebi.
Ti se pogovarjaš z mano na način,
ki ga jaz lahko izgovorim
in oblikuješ mi občutenje upanja brez besede,
z navdušenjem, ki nagovarja z molkom.

Mogoče še stojiš
v senci mojih hrupnih besed
kot naselbina duha v absolutnem.
Vse nejasnosti in dvoumnosti mi razložiš z molkom,
ko plavaš kot misel skoz moje sanje,
kakor listje v vetru.
Ko slačiš zrak in vnašaš luči v mojo kri,
daješ ime moji svobodi.

Sprejemam te kot toplokrvno tkanje
najfinejše membrane za zaprtimi očmi
in navdih čiste poezije vstaja iz morja
za rojstvo Boticellijeve Venere iz školjke.

DEJANJA

Težko sem zlogovala besede,
ki sem se jih učila izgovarjati
z dejanji, ki pomenijo tihoto
in ne potrebujejo odvečnih glasov.

Papir je lahko ovekovečen z zlogi,
ki pomenijo znamenja
domišljave igre duha,
z zagoni preroške vzvišenosti
o pomenih, o katerih bi lahko
pisali široke razprave in knjige.

Pomembnejša od besed
je tista mnogoterost,
tista drobna lučka srca,
ki te hoče na nekaj spomniti,
ko si drzneš govoriti
o blaginji reda svojih lepih besed,
a lepe besede niso dejanja,
ki bi pogosto pripadala tebi.

Le pišeš jih, kot neskončno možnost
spolnitve duha, plavajočega v čas,
ki okuša užitke vnovič prihajajočega
zvenenja besed iz tvoje modrosti,
a besede se morajo naučiti živeti
in umreti v dejanjih.
Ta pomenijo nesmrtnost v vezenini časa,
ki ne binglja le iz kljuna jezika,
ki mu manjka resničnost.

ČUDEŽ ŽIVLJENJA

Sonce je dobilo krila,
v zraku valovijo žarki
in zlat pajčolan krasi nebo.
V zemlji je ohlajena luč
in skoz ptico vzdrhti trenutek.
V žari spi pepel.

Ko se težkih sanj naužije
dušeč sivino v sebi,
klije in klije
drobni trs,
ki se po prsti razrašča.

V staro pustolovščino
je uprl pogled;
v predsrčju se prižiga ogenj,
žveči plamen rožo
in pije mlačen dež.
Iz drobcev prahu
tke življenje
za določen čas.

Seme v zatisnjenih očeh
skali sedlo razuma
in skoz odprtine kože
se v gube razraste.

Stvarnik ustvarja
vezenino za zvonjenje,
ki ji posodi življenje.
Razgrne ji pota
hoje in duha,
veselje in breme obenem,
sobane polne govorice,
zakon lepotnih pojavov
s cvetličnimi venci
in obrisi podob
v vrtincih zelenega
skoz repate okončine
in kosti z obrežji tkiva, 
kapelo duše sredi templja
s perutmi davnega spomina.

Kleše in kleše v alabaster lica,
uteleša zarjo v dih peruti.
Gnete telo.
Zakonitost moči
v makove cvetove požene,
da vzbrstijo.

S plavutmi zaplava
in začuti vonj življenja,
namig razkošne svetlobe
čez pripeke z osončja skozi naključja,
ki jih ljubim, uživam in častim.

Nastaja človek,
v podaljšku jutra vesolja.
Odrinil je samotni čoln
skoz zavetišče ljubezni,
v skrivnost in čudež življenja.

ANIMA MUNDI

Vprašanje je,
kako lahko telo
služi duhu
in kako lahko
duša
vključi telo
v funkcijo duha.

Telo ni duh,
temveč pojav,
ki ne potrebuje vere.

Duh je duša,
ki potrebuje telo
in vero,
ki jo duh obljublja.

Telo potrebuje
dejstva,
gola dejstva
in ne potrebuje
problemov,
potrebuje pojave.

Duh potrebuje
vero
v razrešitev
problemov
in razložitev
pojavov.

SPOZNANJE

Skozi vonjave vrtnice in veter hrepenenja
se v moje telo pretakajo snovi
po nevidnih žilah. V srce in oči vstopajo oaze,
ki me sprejemajo med svoje izvire
z mojim okusom izgubljenih slasti.

Svet sedi na težki gmoti, ko se vode bistrijo
in odhajajo s svetlobo moje kože.
Po delčkih sekunde, ure in dneva
sem sestavljala seznam lepih trenutkov
in kako dojemam radosti, kako sprejemam
umikanja in odrinjenosti, mnoštvo snovi
svoje spolnitve življenja.

S kakšno neverjetno silo me je odpihnil veter
skoz cvetočo vrtno uto, očiščen svojih strasti.
Še nočnemu nebu se ni bilo treba zrcaliti v mojih očeh.
Bila sem odvečna mala stvar v prapodobah tihožitja,
pregnetena v kvasu sanj. Ob belem dnevu samosti
sem spolzela, zaspano osrediščena in izvrtinčena
v osi svojih misli, ki polagajo sonce in zvezde
v božjo košaro dobrih namenov in željà.
V neskončnem bivanju, v meni zamejenih gibov,
ki mu osuplo čudenje in strmenje odmerja
mesto skoz kalejdoskop spoznanja, sem opazila,
kako so strasti pred stopniščem zaspale in se spočile,
preden so z vso silo vstopile vame.

 

TAKO MAJHEN TRENUTEK

Tako majhen trenutek je vzklil v srcu.
Bila je beseda, ki ni hotela zamreti v grlu.
Tako majhna je bila, komaj spoznana.
Vstala je iz prahu v delcu, komaj zaznana.
Neugasljiva iskra je bila, ki je vžgala,
da sem sedla za mizo in pisala, pisala.

Nato so privrele vode, se izlile čez breg
in jaz sem plavala po deročih 'valeh'.
Bila sem prevzeta od ognja, vode in besed,
ko sem shodila v poezije govoreči svet.
Struge rek in razkrižja dolgih poti,
druga za drugo izginevajo, ne puščajo sledi.

Sporočite reki in potem, da se mi ne mudi!
Nekdo mora ostati tu, poslušati srce kaj govori.
Ko besede prihajajo iz duše, takoj zaznam,
vse kar pišem, vem, da le ni zaman.
Zagorel je ogenj, iskra je zopet vžgala,
jaz sem sedla za mizo in pisala, pisala.

PEGAZ

Je vranec nocoj iskrivo odvihral
čez negibne strehe v zvezdnato noč.
V jutru svetlobnem je naenkrat obstal
v srcu razpočen, zategnjen v obroč.

Drvel je v krogu, preskočil prostorje,
s pljuskom namočil razbrazdano njivo,
čez sedlo duha je krilil, vpet v viharje,
z ognjem v srcu poskakoval je igrivo.

Zaslišim topot konja v genih spomina.
V galopu se zruši, ko um pesek obzida.
V puščavi zaslišim spev beduina,
oblakom in dežju se v Sahari griva izmika.

Iskri se kamen, tali se podkev, čevelj kopitom.
Širi se zubelj, sonce nad obzorjem je zagorelo.
V duši mravljišče, domovanje črnih termitov,
v jedru celic je lunino seme kamen vzklilo.

V srcu razpočen, zategnjen v obroč
v jutru svetlobnem je naenkrat obstal.
Čez negibne strehe v zvezdnato noč
je vranec nocoj iskrivo odvihral.

Z ognjem v srcu poskakoval je igrivo,
čez sedlo duha je krilil, vpet v viharje,
s pljuskom namočil razbrazdano njivo,
drvel je v krogu, preskočil prostorje.

Oblakom in dežju se v Sahari griva izmika,
v puščavi zaslišim spev beduina.
V galopu se zruši, ko um pesek obzida.
Zaslišim topot konja v genih spomina.

V jedru celic je lunino seme kamen vzklilo,
v duši mravljišče, domovanje črnih termitov.
Širi se zubelj, sonce nad obzorjem je zagorelo.
Iskri se kamen, tali se podkev, čevelj kopitom.

 

RAZSREDIŠČENI PROSTOR POŽELJIVOSTI

Pravkar sem odkrila novo glasbo hrepenenja srca,
ki v vsakem bitju šumi svoje barvne odtenke,
govori svoj jezik in pripoveduje svojo zgodbo.
Iz razprostorjenih soban slišim zvonke glasove
in šumenje izvira iz starožitnega vodnjaka.
Razsrediščen prostor ki raste v meni,
odrinja od sebe vsa omejevanja svobode in omahovanja.
Za rameni se poslavlja preživeli čas in osvobaja
stvari, ki zapuščajo staro zavest. Dušo mu poganja krmilo srca.
Medtem ko dejanja klečijo na klečalniku z osupljivim spoznanjem,
in bolj kot podrejam besedne drobce svoji ponižnosti,
večjo svobodo mi darujejo te dušne drobtine.

Oh, ta neskončna knjiga ad infinitum, ki mi govori
v narečju mojega vesoljnega telesa, ki mu pripadam.
V besedah zlatega prahu, v glasovih galaktičnih spiral,
nikoli postarana, večno mlada z jezikovno inštrumetacijo
razkazovanja svoje fotosinteze v zelenih listih in drevesih,
zasejanih semenih, v koreninah, ki iščejo pot skozme,
skoz popkovino prihodnosti, da se ne posušijo pozabljene.

In kdo sploh sem v sledenju transcendentne geometrije,
kdo sploh sem v osi te logaritemske spirale vesolja?
Odkod prihaja ta skrivnostni zakon mojega življenja,
da občutim nekakšno mešanje zraka iz poželenja,
nepotešenost srca; roko, ki poželjivo tipa moje srčne strune
in jaz oblikujem svoje zvočno delo skoz ljubezen
svoje unikatne stvaritve, skoz svoje domišljijske zmožnosti
iz svojega digitalnega kraljestva. Sem mar ustvarjena po naključju?
Sem kakšno dopolnilo stvarstvu, domiselni poskus Boga
znotraj neprostovoljnega počitka za strasti in užitke,
za praznovanje mlade krvi, za prešernost brez mask in laži,
za pustolovščine z bakhovskim opojem. Kaj sem vendar?
Kdo sem vendar, da mi nihče ne more odvzeti in zmanjšati
tistega, kar Stvarnik hoče deliti z mano in mojo usodo.

Navznoter pojem z močjo simbolike svojih glasov.
Krilim s simboliko svojih gibov, s pahljačo jate ptičev.
Videla sem se v starih slikah in nisem mogla ničesar več narediti,
ko sem brskala po albumih svojih starih poželenj.

Bila sem predseksualna tekočina, predglas s pravico postati krik,
človek z dolžnostjo, da svoj delež nosi s seboj kot grozljivo prvino,
kot dediščino težke preizkušnje, kot dokaz, da sem bila,
da sem v preteklosti obstajala z ustvarjenim labirintom votlosti,
v katerega se je ugnezdil greh z zbujenim srdom v sebi,
ki še živi v meni aktualen, z vsemi predihanimi izkušnjami.

Ko vstopam v svojo bolečino, opremljena z jermeni,
ko me nanjo priveže življenje, da se očistim s trpljenjem,
tedaj vem, kako sanjavo tihi so bili kačji pastirji samote,
ki sem jim sledila in kako so bleščali v sončni svetlobi,
ko so rojili svoj ples mojega potiskanja v kot, dopolnitvi naproti.

Zdi se mi, da sem bila nekakšna mešanica zraka iz poželenja.
Neprave roke so se polastile klavirja, tipk in moje duše,
ostro zarisanih metuljev s svilenkastim šumom občutij
in jaz sem bila srečna, ker sem se izmuznila sebi
skoz ljubezen unikatne stvaritve. Sedaj vem,
odkod prihaja ta skrivnostni zakon življenja,
skoz govorico, ki prihaja od daleč, sem se začela uglaševati
z občutkom zase in partitura veličastne glasbe življenja
v meni hrani moj razsrediščeni prostor poželjivosti.

 

MOLK

Molči, molči! Ne govori!
Besede tvojega molka
ti berem iz oči.
Tvoj molk pove več
kakor tisoč besed,
besed, ki ne bolijo,
besed, ki ne skelijo.

Tvoj molk niso bele strani.
Besede tvojega molka
na znotraj žarijo.
So tihe besede,
ki znotraj v prsih ne spijo.
Označujejo z molkom pomene.
Pomene, ki so tako drugačni
od mnogih izrečenih besed,
besed, ki jih poznajo pisave,
besed, ki jih poznajo izgovorjave.

Tvoj molk ne zna govoriti jecljaje.
Zna se izmikati plohi besed.
Tvoj molk je tako dosledno grajen,
je nekaj, kar je izginilo
ali kar ni nikoli bilo,
kar je nehalo biti in vse kar je.
Tvoj molk se duší v jeziku razuma,
tvoj molk govori znotraj srca.

Ne vem, zakaj mi je molk tako drag?
Morda zato, ker je večnost molka
vraščena v kamnu, zvezdi ali soncu.
Morda zato, ker je prvotnejši
in resničnejši od govorice.
Morda zato, ker presnavlja
in vidi znotraj otiplivejši svet.

Molči, molči še naprej!
Odpočij se od besed!
Iz globin morda molk
spregovori nekoč prave besede.

Molči, molči, še naprej,
dokler te pisave ne spoznajo,
kako so tvoje besede z molkom
v duhovnem sorodstvu.

Besede tvojega molka so dragoceno zlato.
Besede tvojega molka naj se darujejo
božanstvom svetlobe, da bi jih sonce,
ujeto v tvoj prostor z žarki ogrelo,
se z roba neslišnosti navznoter spustilo
v besede, ki izhajajo iz globine molka
in bodo tvoji ljubezni svetile.

Vse večne stvari imajo svoj molk.
Razgrajujejo besede na rezilu razuma
in obmolknejo na zobnikih časa,
s spreminjanjem plime in oseke srca.

 

IDEALI

Ko sem začutila, da sem duhovno sestavljena
in da ustvarjam samo še duši estetiko,
ki sem jo neštetokrat pomnožila,
da bi nadgradila svoje veselje,
sem se vprašala kako je z mojimi ideali.

V svojem milem cvetu občutij sem tistega dne
začutila živo hrepenenje in ognjevitost vneme
po zaljubljenem spogledovanju s svojo notranjostjo,
po sanjah, ki niso v jeziku besed,
temveč v občutku poglobljenega zrenja vase
in pazljivega ravnanja s samo seboj.

Kako je torej z ideali, moja ljuba rožica, duša?
Že veliko obsežnih zvezkov sem popisala,
da kar blestijo od izbruhov navdušenja.
Vsi so popisani in poslikani z nasmeški.
Izkopala sem biser iz blata in ga položila vase
z zbirateljsko ljubeznijo in strastjo
neke zagnane vljudnosti do sebe.

Kar nekam samogibno se mi duša naslanja
na moje srce. Od kod jemlje to čarovnijo?
Je mar v njej preveč poželjivosti,
so ideali mar zato, da jih uresničimo?
Ideali se znajo smejati, znajo plesati
lahkotneje, kot znam jaz s svojim telesom.
Ko se ideali rodijo, znajo lepo žareti,
bivajo v meni in me gledajo s sijočimi očmi.
Plazijo se po meni v zlatem oklepu.
Me izzivajo. Dajejo mi upanje, da jih bom dosegla.
Znajo me pa tudi zabadati in kruto mučiti.
Opozarjajo me na grozo nesmisla,
če jih jemljem kot samoumevne.

Nekoč me je nek ideal brcnil in me sesul v črepinje.
Dal mi je razumeti, da je presuh in prebled,
da bi se lahko v mojih velikih načrtih uresničil
in me zadovoljil. Lahko me pa gleda le od
daleč z svojimi zaljubljenimi in sijočimi očmi.
Nato sem se pomirila in bila vesela,
da se gledava prijazno z ljubeznivimi očmi
in da je snel masko s svojega obraza.

Še naprej sem iskala zagonetni ključ,
da bi odklenila njegov zlati oklep in ga osvojila
pa mi ni uspelo dojeti sebe na krhkih nogah iluzij.
Nato sem si rekla: "Ideali niso v meni zato,
da bi se uresničili, temveč glavno je, da so."

 

NAVDUŠENJE

Moje srce se je danes tako razširilo,
da bi vesolje lahko šlo skozenj.
Na tisoče bogov bi se lahko zateklo vanj,
krožilo po krvotoku in gledalo skozi
line kosti celice krvi, ki so začele poplesavati
od veselja in spoznavati moje ideje.

Občutila sem pomirjujoče vibracije
in notranje orgle so veličastno igrale
v vetru, skoz valujočo žitno njivo
in sejale semena, ki klijejo življenje.
Stih se je dvignil navdušeno v jasnino neba,
v iskanje rešitev dokončnega pomena biti.
Jaz sem hotela biti jaz in da moj um boža srce.
Ustvarja naj v meni svet, ki se mi nasmehne
vsakič, ko odprem okno in ko sonce posije vame.

Joj, kako je večnost negibna, sem se čudila.
Ne zmeni se zame, še ne ve, kdo sem.
Še ni zaznala kresov in ognja mojih pesmi.
Zaplavam skoz dišeče vonjave morja,
skozi mavrični lok proti središču neba.
Skoz sončni praznik in pretehtano besedo,
ki išče toplokrvno območje potešitve žeje
sem plula in se ustavila na brezpotju
svoje svobode, obložena z darovi spolnitve.

Tišina se je priplazila iz zidov mojega doma
in me obkrožila z molkom in samotnostjo.
Kakor topla volnena preja je,
ki doseže popolnost prileganja na človeški koži.

Danes sem pozdravljala vsa živa bitja.
Visoko rastoča cedra se je premaknila predme
in metulji so obletavali moje balkonsko cvetje.
Znašla sem se v vrtincu navdušenja.
To občutenje potešitve je resnično doživetje,
ki ga moram sprejeti in se navaditi živeti z njim.
Naučiti se moram dihati blagi oživljajoči vonj trave
in blagoslovljeno svileno zračno tkanino bivanja.

Moje navdušenje je nato pognalo korenine.
Sosedov vrt je barvito zacvetel
in moje pesmi so se naselile v rastlinjaku.
Brizgnile so svetlobo med vesoljne ognje.

Štiriperesne deteljice so lizale nebo
in kaplje dežja. Usta cvetov so se odžejala
in se ponižno nasmihala od radosti
v obredu božanja sončnih žarkov.
Zmogla sem pogum in navdušenje dneva,
popisana z vsemi življenji sveta.

 

ZAKAJ ŽIVIM

Lasje modrih čudežev v penah vode
zdaj valovijo iz notranje svobode
in rišejo meandre sijočih obrisov,
ki jim moji dihi odplesujejo čas.

Nabiram koprnenje veselja v sebi.
Iz prsne votline raste moj speči up,
moja zapečatena glasba mirujočih korakov.
Pesmi z odsevi milosti z obzorja sreče.
Zaznavam zibanje neprestanega vračanja
zagonetne členljivostI človeštva,
ki se je priklenilo na drsenje nebesnih veslačev,
ki plujejo iz struge v strugo večne reke,
ob bregovih polnih divjadi in prerojene prsti.

Poznam strune veslačevih duš.
Poznam glasbo slapov v sebi.
Vem za zavetje njihovih glasov.
Vidim bisere vodnih kapelj v ozračju.
Zvezde še dišijo po moji koži.
Skoz geometrije spiral iščem sorodstva.
Skoz tekočine mojega telesa
se pretakajo korenine začetkov
in svitanje današnjega dne.
V nepredvidljivo bivanje, ki gospoduje
v raztresenemu molku v vse smeri vetra,
zasidranem v globinah veslačevih oči,
sem vzela v naročje plod njegove ljubezni.

Izžejana od svoje žeje živim ob vodi.
Živim, dokler se ne spremenim
v nezmotljivo grudo, ki jo kri potemni.
Živim napol naglušno in slepo navznoter,
dokler ne zašumi suho listje v meni
in dokler ne poniknejo gredice mojega vrta
v spremenljive barvne čudeže vode
in nove poganjke v raznoterih oblikah življenja.

Živim kot konj z rdečo grivo,
ki mu poganja žima iz vesoljnih lin.
Z igro besed in stavkov se presenečam.

Rada bi izoblikovala svoj izraz,
presvetljeno besedo v snovi notranjega zakona.
Izčiščeno podobo v sorodnosti z večnostjo,
z vsemi snovmi, zajetimi v enosti duha.
S pomočjo tonov svojega glasu mislim.
Mislim misli, ki jih ni mogoče dokazati
in jih ni mogoče zanikati. Mislim in razmišljam.
Živim in begam sredi stoječega dneva,
kjer je vedno manj srečanj z ljudmi
in vedno več dihov v razdaljah setvenih zrn.

Spoznave nezadržno drsijo s čolnom nebesnih veslačev
in osvajajo samovoljo razuma, alegorične povesti
z zavestjo človeške nemoči in njenih usedlin.
Živim iz skrivnosti bolečine in dolžnosti bivanja.

Živim od krstnega obreda to življenje zavesti
za posvetitev sebe višjim eksistencam duha,
za presežke barv v svetlobah ljubezni,
s spoznanjem, da sem delček svojih ljudi.

Živim v ognjenem Univerzumu duha za sanje
in hrepenenje, začrtana v zakonu narave.
S to zastrto skrivnostjo daritve v sebi
živim predstavo, ki jo odkriva življenje -
predstavo oblik in teženj bivanja v sebi,
predstavo velikih spoznanj o majhnih stvareh.
Roka iz mojega srca, pojoča hvalnico,
je ustvarjena s posebnim čutom hvaležnosti.
Vsak dan znova si prizadevam zgraditi nov svet,
ki ga prižemam nase in zaklepam vase
v dolžnostih bivanja iz ljubezni.

 

USMILJENJE

Priznam, da sem ga iskala.
Iskala sem tisti blagi smehljaj,
ki izhaja iz dobrotljivosti srca,
tisto majhno prizanesljivost,
ki sije iz usmiljenja
in priklepa nase sonce.

Našla sem skodrani vrtiljak sreče.
Našla sem tudi bedo, nečimrnost,
cenenost in zlo, zarezana znamenja
v živo telo in posejana po rjavi zemlji.
Občutja med blaženostjo in trpljenjem.

Priklonila sem se prav do zemlje,
da sem začutila delček stvarstva,
in po vsem tem sem si rekla:
Morda bom našla v sebi pravi obraz
ali kal koreninice iz njegovega dna.

Iskala bom tudi z majhnim nemirom,
ki ga podobe privabljajo v spomin.
Morda pripluje k meni tudi lahek čoln
iz plutovine. Ta bo z zlatimi priponkami pripet
na obalo med trsje reke življenja.
To je tisti čoln, ki bo dregnil človeka
s svojimi boki in ga zatresel.

Čoln, ki bo dregnil ob iluzijo o popolnosti
in v počivališče nedejavne duše,
ob njene velike votle dvorane,
ob človekovo svileno oblačilo
z razvneto podobo od njegovih potreb.

Golote Zemlje se držijo drobci iz vesolja,
ustvarjeni s prizanesljivostjo in nameni,
da se morajo ljudje ravnati po njem,
ki se zrcali z nežno modrino,
ki seva na vse kar je živega in neživega,
na vse zelenilo zemeljskega stvarstva,
ki nima nobene trdote in ostrih robov.

Z dihanjem in notranjo vedrino,
s spokojnostjo in čistostjo, brez potrebe
po uživanju, pridobivanju in jemanju,
je ob človeku z dremajočim duhom
v svojih neizmernih globinah,
usmiljenje prežeto od želje, da prižge
v srcu smisel svojega obstoja.

Človeku se ponuja veslo, da bo lažje mirno
veslal skozi obširna prostranstva bede.
Spoznal naj bi njene lastnosti in vzroke,
da se bo iz tega naučil, kako naj bo
vsak njegov dih in gib čisto dejanje,
ki bo izhajalo iz usmiljenja, čeprav
je usmiljenje lahko minimum pravičnosti,
vendar je tudi meni in tebi prizaneseno,
saj sonce sije večno, ne glede na to,
ali sva si to zaslužila ali si tega nisva zaslužila.

 

SAMA

Neka pomembna stvar ima svoj skriti čar.
V življenju je par z enim hrbtom dar.
Ne stopi na brv, ki mu spremeni pot.
Tu in tam je most. Ni pa most povsod.

Nekaj ji je bilo dano. Senci stvar.
Ne okrasje keliha in zlat oltar.
Ima ga župnik. Iz njega pije prelat,
tu in tam mu požirek ukrade reven tat.

Razložim, kar nerada kdaj priznam.
Biti v družbi sama sebi, nisi sam.
Sem v paru. Pa ne z osebo v dvoje.
Vidim kazalec tehtnice, presoje svoje.

Telo in vest sta eno in vsako zase,
pa vendar duša priklepa telesnost nase.
Na nihajoči brvi ji je spodletelo,
telo po duhu spoznanja je ozdravelo.

 

EDINO MERILO

Edino merilo človeka je vodopad svetlobe,
v katerem so zaposlene moči njegovega obstoja.
Navpičen svetlopad kot sulica, ki prebode srce,
da zbistri zavest spričo tolikšnega razglabljanja.

Edino merilo, ki pomirja, je poslušnost vode
za zavesami našega ozračja in je kozmični pojav,
ki nikoli ne prestopi meje mojih čutov,
da ne bi vznemirjal vodopada moje krvi.

Edino merilo je veter, ki premika zrak s silo,
da valovijo travniki, nasadi in obiralci sadov;
sila, ki zakorenini drevo v moje srce,
h kateremu privijam svoje hvaležno telo.

Edino merilo je zvočnost vode in vetrov,
ko raznovrstni šumi vetra igrajo v drevju,
bučijo v gozdovih ter zavijajo okoli hiše
in me opozarjajo na prostor znotraj sebe.

Edino merilo je dež, ki štropota ob mojem oknu
in se spremeni v žuborenje studenca, grmenje slapov
in slap solza, ki se zlije po mojem licu,
ko kljubujem orjaški moči vode svoje žalosti.

Edino merilo je pojav gorečih luči,
ki izrisujejo senco na steni
z dokončno podobo minljivosti,
ko čas uperi kazalec roke v ugašajoči ogenj.

Edino merilo je znamenje, obrnjeno k človeku
z razodetjem njegove majhnosti,
ki me diha in ima svoj obraz
z žejo postati zelena bilka v nasmehu.

Medtem ko edino merilo spreminja podobe,
sem jaz njegov obraz in ogorek sebe,
še komaj prgišče svetlobe v poganjku,
ko me voda in veter spreminjata v večnost.

 

DREVO VDIHNE SKOZI PRSI

Vsaka prava duša je gostija duha,
je polica, kjer odložiš srce,
je miza, ki reže kruh prijateljstva
in te pogosti s sadežem ljubezni.

Srčna kri je pretočila sporočila
in našla dušo z razprtimi krili,
prebodeno belino prosojne strani,
na katero je izcedila tvoj obraz,
kapljo za kapljo z govorico telesa,
ko je lokostrelec meril vanjo.

Kri ne sprašuje več po njej,
duša sprašuje po miru,
veter naj jo nosi v daljave.
Njene vezalke so se same odvezale
od tvojih vrat in znajo hoditi.
Stopnice se bodo oddahnile
od svinčene sence,
ki je zarisala ostre robove bolečine
na oguljene stene,
ki so že mislile, da so središče sveta.

Spregovori sebi kakor reka tišine.
Odteci kri z mojih ranjenih dlani!
Odloži masko s svojega obličja!
Ne ostani kamen na svojem ležišču,
postani drevo z globokimi koreninami,
da zmehčaš kamen,
da zmehčaš zrak,
da izklešeš resnico.

Drevo nikoli ne govori,
drevo vdihne skozi prsi
in zacveti
kot neizogiben obstoj življenja
in pojoča ptica
šiva zarjo resnice
uram svetlobe.

 

MISLI

Ali imajo moje misli svojo barvo,
so popotnik skozi mene,
svetel potok sonca, ki ima svojo pot?
Ali imajo moje misli svoj namen,
ko se zlijejo skozi poželenja oči
in se spuščajo v temno zelene krošnje dreves,
v negibne odseve voda,
pljuskanje valov ob morsko obalo
in ko noro preletavajo vrtince rek,
pobeljene gorske grebene,
ali ko skoz razpoke zidu
prodirajo v prostor in se v njem
naselijo kot negibnost končnega?

Poznam misli, ki razgrinjajo boleč občutek
in misli, ki mi naredijo vesel obraz.
Ves moj spomin je ena sama misel,
ena velika razkošna luč veselja v meni,
ki odtiskuje v mojem umu in srcu
svojo govorico, pojme in podobe.
Čisto svobodo srca nosijo misli v sebi,
so nekakšna vznemirljiva ljubezen,
ki se me dotika, ko si izbere svoj hip.
Razprostrte so po dolgih peščinah
in sonce jih zlati, ko jih odloži vame.

 

RDEČI SADEŽ

Slišala sem glasbo v drevesu,
štropotanje dežja iz oči neba,
bučanje in grmenje slapov v duši.
Z rokama iztegnjenima v satje čebel
sem nihala na valovih svojih sanj.

Utripale so ognjene veke noči
in me vabile v skrivnostni vrt domišljije.
Tam je ležal ključ v svoji samotni zadostnosti,
v svoji pripravljenosti, ki se prebuja za nalogo,
da se bo lepota duše razcvetela
kot čisto lepotno čustvo s prečiščeno
občutljivostjo v prebujajočem se preobilju,
ko se bo razžarilo sonce v meni.

V vetru sem slišala vznemirljivo zgodbo,
šepetanje morja v zrcalih nebesnih podob
in pomikanje spomina iz njegovega šumenja
skozme, malce pikajoče s slanim želom ose
v jadra krvi in jeklo mojega značaja.

Plahutanje vej me je vznemirilo
in med listi se mi je pokazal rdeč sadež,
ki je bil ustvarjen z namenom služiti ljubezni.
Bil je napudran in ves srečen od ljubezenske
upehanosti in silovitosti radostnega razkošja.
In ko so veje drevesa nihale sem ter tja,
sem postala pozorna nase.

Bilo mi je tako nerazumljivo lepo
v svojem rožnato prepleskanem hrepenenju,
da sem se nahranjena z močjo spoznanja
vzpenjala po stopnicah v zagonetno
očarljivost duha in obnavljanja astralne svobode.

In v mojih čutih začrtane dimenzije so rasle
in ko so prišle do sprejemljive meje,
so se približale snovi v popolnem mirovanju.
Mogočne sile, ki so nekoč lomile in rušile,
so bile le še skalovje, v katerem spijo ptice.

V morju so se zarisale sledi potopljenih ladij
in vse je bilo mirno, kakor je bilo mirno prej.
Ogrizki pozabe na rdeči sadež so ležali pred mano
in jaz sem se zlila kot svetel curek studenčnice,
kot večnost, ki določa minljivost, v širno morje.

Vzdolž obrežja so nosili kamnite in lesene kipe
ljudi, ki mi niso bili več po namenih podobni
in jaz nisem bila po pomiritvi več podobna njim.
Med mlinskimi kamni stisnjen uporniški glas
je postal arheološka najdba nekega orgazma srca,
skritega v stvareh, ki jih duša bolj občuti kot razum.

 

 

DUH VEČNEGA BIVANJA

Korenine so pognale deblo drevesa
in zeleni duh je potoval in se vzpenjal navzgor.
Deblo se je razvilo v višjo enotnost: krošnjo.
Krošnja se je razcvetela in rodila sadeže.
V sadežu je ukinjen oveneli cvet
tako kot zrela leta ukinjajo človeku mladost.
S smrtjo ostane telo izpraznjeno duha.
Telo postane nič: nebivajoči duh.

Duh kot ideja se s smrtjo svobodno razreši
kot narava in se prerodi kot lepota večnega.
Narava se kot ideja odtuji sama sebi
in konča svoj razvoj kot samospoznanje duha.
Duh zre samega sebe v popolni svobodi
zunanje lupine in smiselno dojame sebe
v carstvu večnosti kot stvaritev sveta,
ki je rojena iz bistva svetlobe
kot prirojena lepota svobode,
ki pripada neskončni veličini večnosti.

S svojo substanco se ideje pojavljajo
kot stebri v kolonadi časa in prostora.
Simetrija duha zbira ideje okrog središča.
Višje od zakonitosti človeških idej
je zakonitost harmonije etičnega absoluta,
ki povezuje enake dele duha v celoto.

Barve se zlijejo z oblikami, zvoki in gibi.
Na vrhu zaporedij je svetloba Stvarstva,
ki utemeljuje enotno čutnost zaznavnih snovi.
Temeljna snov je milost ljubezni.
Vse kar ostane kot bivajoče,
je resnično samo toliko, kolikor je to
trajni obstoj tvojega duha,
kot nekaj dejanskega,
ki se čutno izraža v stvarstvu z razvojem
notranje povezanosti in kaže na to,
da pripada tebi in te s tvojim duhom
vrača k čisti kakovosti večnega življenja.

In ker breztelesnega duha ni mogoče spoznati
v čutno spoznavni podobi večnosti
in ker ga tudi ni mogoče ukiniti,
se le ta izrazi v ponovni ustvarjalnosti.
In nič ne more postati lepše,
kot je nova ustvarjalnost duha.

Zakon narave odloča o ugodju ali neugodju
tvojih dejanj v višji ali nižji enotnosti,
kajti tvoje zemeljsko bivanje spremljata
zanos in omama, neke vrste pijanost duha,
ki ga obvladujejo večni zakoni ravnotežja
v ustvarjanju harmonije večnega
in disharmonije minljivega.
Duh lebdi kot zamrznjena glasba Univerzuma,
dokler ne dobi sposobnosti igrati tisto igro,
ki jo igra zakon narave na stopnjevanih enotnostih,
kajti duh nastaja in raste v tvoji ustvarjalnosti
in razodevajoči se svobodi tvoje poduhovljenosti,
ki si domišlja, zamišlja in izmišlja svet
mnogoterih oblik, v katerem imata etičnost
in milost ljubezni vselej svoje prvo mesto.

 

BREZ SLUŽBE

Zgodba je lahko tudi od tvoje sosede.
Takšno zgodbo gotovo najdeš povsod.
Pod bradavice toplega mleka
ji je bilo v uteho srce in nasmeh.
Tam je utripala drobna iskra,
rožnato tkivo iz sanj s priprtimi očmi.
Polzela je v predale spomina,
v razgaljeno krhkost, z milostjo v sebi
in mehko dlanjo svoje usode,
ki ji je poklonila darilo iz ljubezni.
Sijala je s tiho vedrino in srečna,
z žarkom svetlobe, ki ga nosi v sebi.
A stiska ji je zadrgnila dih
s tistim njegovim nenadnim glasom,
ki v duši zaboli in zaskeli: "Znajdi se!
Premlad sem še, da bi se vezal."
Postala je mati samohranilka,
ki je težko živela brez službe,
z otrokom, prikovanim na žejo
po svojem neznanem očetu.

 

HOJA PO ŽERJAVICI

Žilava skrivna grča je bila,
les v nežnih progah,
ovit v dehtečo krošnjo,
kakor da bi v njej bivala sama ljubezen
neke zamolčane pesmi,
ki zveni nove napeve,
kakor nekaj, ki iznenada zasije v ognju
in se v srce segajoče nasmiha.
Njej se je zazdelo,
kakor da je prišla iz kletke
in da stoji sredi sanjske poti
in lahkotno hodi naprej
korak za korakom
s hojo po žerjavici.
Ko stopi nanjo, ji obraz obmiruje
in se ji ljubeznivo nasmehne,
kakor da je iz nje drevo ozelenelo.

 

ZNOTRAJ SEBE

Stopila sem čez klinopise svojega spomina,
čez glinaste amfore, žejne sončne ljubezni,
posode, ki sem jim samo sebe dajala v pitje,
jim obljubljala svojo nesmrtnost v njih.
Pozabila sem, da sem živela v času,
ko so pile svojo minulost iz mene.

Vračala sem se vase zaradi strahu bivanja
v opojnih tekočinah. Z blaženostjo dlani,
s kelihom v rokah sem nazdravljala
samotna in tiha, znotraj bela od prahu,
poklicana na svet skoz iluzijo privida.

Ob rojstvu izlužena v skeletu sem kmalu zaznala,
da pregrevana izgorevam med črepinjami,
ki sem jim razprla prsi davnega načrta,
naobličenega z glino in s krvotesno vsebino.

V zavetišču sprave in odpuščanja sem
zaradi varstva poenotenih arhaičnih vsebin
pod sencami amfor, ki se premikajo v meni
in v koreninah pijejo skozi mene sredico zemlje.
Skozi kaplje znoja in gospostvo svoje duše
sem sprejela izobilje njihovega dotika
in pretakanje večnosti skozi satje svoje biti.

Razpirala sem nedostopne kamenine nad razpokami
in zbirala iz sebe izlito tekočino dvoma,
ki grize in grize, kot zeleni volk kovino,
preže s svojim pohotnim jezikom.

Kako naj ravnam ob vstopu pajčevine vame,
ko se bom pretakala v belino tekočine izobličenih
glinastih posod, skozi prebivališče duha in luči,
jaz ustekleničena etika, znanje s spiralo dejanj,
ki bo okusilo poslednjo izkušnjo skozi dušo in telo.

V urah samote se bo s ponovitvami zaganjalo
moje začudenje in strmenje v neskončnost,
ki tli v očeh sodb in razprostrtega pričakovanja.
In v tem spominu ležita uklonljivi stolpnici
enajstega septembra in prispodobe življenja,
izurjene v poslednjem človeškem spoznanju,
da so umite z rosami miru in sprave.

Te goreče odslikane obraze ohranjam znotraj sebe,
te goreče izparine, ki so brizgnile v nebo,
da lahko čutim in vidim znotraj sebe nekaj več,
tudi barantanja z mojim in s tvojim življenjem.
Dohitevamo ga, dokler ne poženejo iz korenin krizanteme
v izsušeni zrak. Bistvo bivanja je v spoznanju človeka,
medtem ko iščem svetnika v drevoredu nemih krošenj,
kjer je ptica zapela iz sebe, ko se večerna luč potopi vame.
Slutim, da se oblikuje svet, ki me bo dojel v mojih skrbeh.

 

ŽIVLJENJE

Življenje je ledolomilec, ki te nalamlja
in ti se pogrezaš proti svoji duši,
ki se v tebi širi, niža in potaplja
v globine tvojega upanja in zaupanja,
v prostranstva sprhnevanja časa.

Med kamnite pokrajine in temna brezna
izcejajo enote časa odjugo tvojih predstav
o cvetočih poljih in zelenih dolinah,
ki se kot preprosta prvina iztočijo iz tebe,
medtem ti duh odpira oči in te preraja
skoz prosojno okostje tvojega telesa,
ki se ga ne moreš dotakniti in videti.

Zvonjenje, ki prihaja v tvojo notranjost
se ne more odkupiti za nobeno ceno.
Zvonovi so skrivnost, ki prihaja,
oblečena v zvezdno pelerino noči.

Ose odletijo in ti zapustijo bolečino,
znamenja ostrih pikov in nagubano kožo
na tvojem perju, s katerim se kitiš
in ti si iznašel in ustvaril vse
nad potrebami tega trenutka,
celo ljubezen do denarja, zdravja,
svobode in idealov, ki lepšajo
tvoje življenje in te poveličujejo v uživalca.

Oh, kako nepredvideno prazen je ta boj
z vsemi odpovedmi, stresi in pretresi
tvojega notranjega življenja,
ne da bi se zavedal stisk, ki bodo prihajale
v tvoji naveličanosti v ujetništvu dobrin.

In če se ti res utegne zgoditi čudež,
da boš še v naslednjem trenutku dihal
in da te življenje razveseli kljub tvoji revščini,
vedi, da noben občutek sreče ni trajen
in če boš ta trenutek preživel z ljubeznijo
in jo boš zmogel spremeniti v dejanje,
bo med bledimi obrazi žarelo tvoje srce
in življenje bo tetoviralo
v svoj spomin tvojo človečnost.

 

KARMIČNI VETER

Kakšno razkošje je hoditi za svojimi stopinjami,
ki jih vtiskuje v pesek karmični veter
s sli upanja in z očesom sonca radostne utehe,
s skrivnostmi v srcu in okrevajočo silo,
ko zvezdo vodnico sanja moja duša.

Tako majhna in zadovoljna je moja bit
v odtisih stopinj in dotikih božajočega vetra,
zatopljena globoko v premišljevanje.
Peščena cesta za mano zarisuje stopinje
in le karmični veter postaja moj vodnik.
Zvezda v svojem brezobzirnem redu molka
sije nepremično zakonom njegovih iger.
Vzela sem v roko svetilko,
da bi videla območje nesmiselne norosti,
ki si umišlja popolnosti, ki bi jim pripadala.
Ničesar nimajo stopinje, kar imajo besede,
nobene poteze, po kateri bi človek hrepenel.
Vse je za mano, vse je karmični veter izbrisal.

Nobenega spoštovanje ni izkazal moji hoji,
ne pripravljenosti duše, ne veščinam
mojih vzletov v višave, od koder prihaja mir.
Le v utrujenih gubah stopinj,
koder so stopale moje beraške noge,
je veter izkazoval in zadrževal svojo moč.

In ko sem prosila za požirek čiste vode
na svoji poti, je veter tla še bolj izsušil.
Iz hvaležnosti in zaupanja v njegovo moč,
sem se predajala njegovi samovolji,
in ko se mi je nasmihal in razprl prsi,
sem v razcapanih cunjah in copatah
zopet padla v njegov objem usode,
ne da bi kljubovalo moje srce,
zastrto z ozračjem in razsejano v stopinjah
v vsakem od njegovih dejanj.

 

OH, SAJ TO SEM JAZ

Čisto lepo in toplo sem se počutila
med starimi knjigami
in negovanimi iluzijami,
da imam tla pod nogami,
streho nad glavo in posteljo
ter da sreča steguje roko
velikodušno proti meni.

Čisto lepo in toplo sem se počutila
med pridušeno belino marjetic,
med poduhovljenim cvetenjem trate
in domišljijsko predstavo o ljubezni luči,
ki me obredno spreminja v travno bilko,
usmerjeno h kreposti svoje rasti.

Ko se je srce umaknilo k počitku
in ko sem pred vrati pustila razum,
so ideje pognale korenine
in skozi okno sem zagledala
vzneseno tavajoče zeleno kraljestvo.
Tedaj sem vstopila v odločilni trenutek
z zanesenjaštvom duhovnih brezizhodnosti,
z eksistenco življenja obdarjena
in rojena z žetvijo sreče v svojih rokah.

Očarana od čaše velike erotične sončnice
sem se igrivo smejala sebi navznoter,
kako me na izvirni način žlahtni
ta sončna roža s preobiljem svetlobe,
ki mi omogoča dihati vonj svojega razcveta
in spletati nezavedno vence koral
iz prastarih vzgonov moči iz rasti.

Oh, saj to sem jaz, dogodek srečnega naključja
v krogu kozmičnega prepuščanja svoje biti meni,
z dotiki zarisana, ravnodušno stkana v stvarnost,
umeščena v aleje nestalnosti želja,
skoz zlat dež isker rojena skrivnost občutij
z robovi cvetov in dušo človeka,
bitje mnogih pomenov in smislov,
roža v razveseljivem človeškem stanju,
estetski nagib hrepenenja v lotosovi snovi,
enkratnost z jezerom vesolja v sebi,
ki ga popotnica in tujka nosim s seboj.

 

MOČ BESEDE

Otroke učimo lepih besed.
Govoriti in pisati v maternem jeziku.
V jeziku brezpogojne ljubezni.
V jeziku, ki dopušča in odpušča.
V jeziku besed, merjenih z osončjem.
V jeziku besed milega dežja.
V jeziku besed, obujenih z napevi samotnosti.
V jeziku besed, ki se vtisnejo v srce.

Besede so rastje iz zlatega
otroškega prahu čez nebo.

Oh, besede so kakor mladenke,
ki jim rožna lica pomagajo k uspehu.
Črke so semenje besed,
besed, ki zorijo po meri človeka,
besed, ki zorijo po meri časa.
Besede ležejo na bele liste
in strmijo v zvezdno nebo.
Besedilo je oživljeno tkivo.
Stavki z razločki besed oživijo
in znova se ponavlja usoda besed
v najrazličnejših variacijah.
Besedila vodijo človeka
po življenjskih poteh.
Virtualno. Večdimenzionalno.
Besede žarčijo in ledenijo.
Besede so običajno vodoravne
v oporočnih pisavah,
pismih,
knjigah
in srcu - rojstni hiši besed.

Besede lahko obmolknejo.
Neizrečene so zamolčane besede.

So besede brez nasmeha.
Besede so lahko okraski
s ponarejenim bliščem.
So jeklene besede z zvoki kovine,
so besede s kamnitimi pogledi,
besede v jeziku ponarejenosti,
besede v jeziku laži,
besede v jeziku sovraštva.

So besede, ki se vate zarežejo.
So slepe besede
in besede z očmi.

Besede se obešajo
na medeninaste ročaje vrat
in nato potemnijo.
Besede vstopajo in izstopajo.
Z vrati odpirajo in zapirajo
besedam pot v življenje.

Besede lahko odtekajo v stoječe vode.
Besede so lahko krušne drobtine,
ki nahranijo lačne.
Besede so lahko nadišavljene s smehom
in napolnjene z upanjem.

Jezik upogiba vreteno besed.
Besede so ognjena zarja jezika.
Besede so lahko zatohla obloga jezika.
So besede, ki rastejo v izobilju duše.
Besede so lahko stok
iz žrela osamljene zveri.

Jezik lahko umori.
Za veke.
Jezik lahko znova oživi umorjeno besedo
z dejanjem: ljubezen.
Besede ne obmolknejo ob uri smrti.
Besede živijo iz krvi tistega, ki jih je izrekel.

 

PRIJATELJICA

Vrata knjige so se mi za hip odprla
in moja zavest je vstopila med liste
in tista znamenja, ki puhtijo kisik,
da sem lahko mirno dihala.
Predivo mi je omogočilo neskončne možnosti,
kot gora s pogledom na nižine polj in vijuganje rek.
Klopčič zlatega in črnega runa se je odvijal,
v znamenjih so se prižigale brezdomne luči
in iskale moje oči, dušo in srce.
Vzbujale so vtis, da hočejo goreti
in se spremeniti v besede,
besede resnice in ne laži v ustih,
da hočejo postati žive ideje dejanja,
s trenutki vezenine med nebom in zemljo.

Bila sem v družbi z učiteljico,
ki je razpirala svoja nedra
s pozornim pogledom na svet.
Rodile so se ideje, ki dehtijo kot rože,
rodile so se ideje, ki umivajo sanje,
ideje, ki gorijo kot plamen,
ideje, ki bi premikale svet
in mene neutrudno popotnico na njem.
V knjigi sem našla zlat kovanec
in ko sem ga obrnila, je na njem pisalo:
»Tvoja prijateljica«.
Spomin oči mi govori:
»Vodnica prijateljica te je pripeljala sem
iz puščave skozi rodovitni svet,
odžejala in nasitila te je v deželi izobilja duha."
Hvala ti, moja dobra knjiga!

 

OSVOBODITEV

Dobrodušna potrpežljivost,
dojke sladkega mleka,
počutje sladkega panja
z razkazovanjem razkošne mere ljubezni,
v prisrčnem srečanju
z notranjo veličino in močjo,
ki se z magičnostjo in zaupanjem
utaplja vame, hvaležno
v prostorih mitičnega duha,
z obvladovanjem in oplemenitenjem srca,
z navzočnostjo upov, vzgojo duha
in vzvišenih stvaritev v zvezi s prastarim tkivom,
ki leži snovno in duhovno v mojih genih.

Osvoboditev v brezčasnosti,
pobeg iz časa v neskončnost,
v onostranstvo duše in njenih dejanj,
kjer pretanjenim razlagam nihče ne oporeka,
ubežati z varuhom spominskih znamenj duše
v prečiščevanje in osvoboditev pogleda iz oči v oči,
oditi v daljave spoštljivosti in obzirnosti,
v zasnutek vzhajajočih zvezd svetlobe
s poduhovljenimi očmi v jamicah živih misli,
hoditi po kamenju z zelenimi lasmi,
kjer grivasti konj preskoči blatno palačo,
tam kjer živi stanjšano čustvo,
kjer vstaja Pegaz s svetlim repom navdiha
in kjer se glas vrača v moj večer,
ko poslušam bronasti zvon,
ki odstira ikono spomina,
so moje svobode.
Drobnica se pase na travniku peloda,
kjer se zapleta vročično sonce med tkivo srca.
Angeli bodo peli hvalnico Zemlji
in z ledenimi zobmi šklepetali v praporih dreves
in objokovali nagubano kožo žrtvovanih,
ki se niso vzpeli nad strmino duha.

 

SKALA

Ta moja stvarnost, da sem tu,
je naslonjena na hrbet skale
razmočenih oči ob podobah sveta.
V njenih prvinah obstajam tudi jaz,
kajti sleherni granitni čas bledi
z uničevanjem starih vezi in obljub.

Dež spira upognjene gibe neba in opravlja
naporno delo angelov iz davnih let stvaritve,
ko se je srce skozi njene razpoke pretakalo
z upočasnjenimi trzljaji kozmosa.

V svojem mirovanju sem naseljena ob njej
in del njene usode v aprilski naglici otoplitve.
Neumno bi bilo misliti, da sonce
mene in nje ne greje enako,
da v njej in meni ni bilo ledenih morij
in precejujočih luči otoplitve.

Skozi pajčevine apnenca njene skodrane kože
in ponižnost moje mehkobe,
ki se je spoprijateljila z njenim bistvom,
sem nastajala in vznemirjala njeno telo.

Ko bi mogla njeno trdoto preseliti vase
in premagovati plivkanje morja,
odriniti božanje valov od sebe,
odriniti naplavljene trave ob telesu,
občuteno jokanje in stokanje viharja
ob njeni otrplosti za bolečino drugega
in odpraviti sleherni dvom,
sprejeti vase privolitev njenih dražljajev
in sanje mesečnika v meni,
odstirati in blažiti površine čutenja,
ki ga vrezuje potepuški čas
v nenaseljene praznine moje duše.
Njene kamnite površine bi lahko pomenile
človeški obraz, ki bi odseval v mojem bistvu
ob vstopanju v deželo kamnitih ljudi.

 

DIH

Dih je zmagoslavno, noro uživanje življenja,
je šepetanje utemeljitve Stvarnika, da si,
je večna beseda, ki te utemeljuje,
je religija s svojo življenjsko avanturo,
je prisluškovanje zvočnim vzgibom tišine.

Dih je misel, ki utemeljuje mnogoterost bivanja,
je upiranje samoti z dvignjenimi pestmi,
je premor, ko usta obmolknejo od razigranosti srca
in se umirjene preprostosti posvečajo duhovnosti
z nedri čarobne in žalne žlahtnosti spomina.

Dih je skrivnostno praznovanje v medklicih srca,
je nevihta in vznemirjenost v pljučih brez razloga,
je razporejanje cvetja po gredicah duše,
je duhovna situacija, ki ne pozna omahovanja,
je odprto naročje srca za vsak olajšujoči izdih.

Dih je stanje življenja z vzvišenostjo srca,
je nevidna koprena na nemirnih strunah glasbila,
je Venera, potopljena v zeleno samoto,
je romantična balada neke čudežne ozdravitve
ali morda korala iz prvotnega morja solza.

Dih je vrtnica duše s skrivnostnimi nameni,
je pogled, zrasel na vztrajnem delu besed,
je vdih veselja in izdih bolečine,
je nekaj, kar istovetimo z jasnino misli,
je dvom, ki trga srce in upanje, ki oživlja dušo.

Dih je usodno znamenje, da si zaživel,
je žareč nasmeh, ko zabrenči pikapolonica,
je navdih, ko duša raztali led s svojih oči,
je svečeniški zbor, pojoč uspavanko sanjam,
je nekaj, kar pride in sanja na svoj način.

 

SRCE HOČE BITI SMREKA

Srce hoče biti smreka,
visokorasla smreka
v višine do neba,
zeleno dišeča deklica
z velikimi stopali v koreninah,
ki preskočijo skalovje
in ji prinesejo v naročje
gnezda ptic z vseh strani.

Srce hoče biti smreka,
smreka pojoča med vršaci v vetru,
kjer ptice pojó svojo pesem o jutru,
v katerem se prebujajo besedne rose
in svetlobne iskre sreče,
ki poljubljajo žareče oblake
skozi drvenje časa.

Nato dež kaplja z zamolklimi glasovi
in nevihta pod strelami sivega neba
z bobnenjem smreko biča grom,
ji upogiba vrh, da ji srce drhti.
Kot kip okamnela je.
Boža jo le ledeni veter
stiskaje se ob mrzel piš,
na vejah ptičja gnezda
z belo barvo pod jezikom
iščejo srca zavetje.

Pod smreko je siv prepad,
vlažen mah in bujna praprot.
Mlado smrečje z očmi popotnika
in ušesi tal bije srčni utrip
v srdu razbesnelega viharja.
Srce se razkriči s šumenjem vej navzgor.
Stopala zasidrana v tkivu sklal razmočenih,
stiskaje rodovitnost in moč rasti z zobmi,
vklenejo srce v ledeno kletko tal.
V oklepu skale
smreka skrivnost prsti spozna
in mračno muko tal,
tančico strohnjenih src rasti,
z dotiki veka.

 

KNJIGA

Odkod si, če ne zrcalna slika sorodne duše?
Srce veli: odpluj pogled med molčeče brazde,
odpluj po vijugah in brzicah njenih vrstic,
skozi valovanje in hrepenenje pričakovanj
naj drvijo tvoji čuti, naj se nahranijo tvoje oči,
s katerimi je utemeljeno tvoje upanje!

Trajno si mi najljubša prijateljica,
krmarka na čolnu z belimi jadri,
čudodelka in svetinja na čolnu odrešitve,
močnejša od prijateljevega svarila.

Slišim te govoriti z glasom nepotešenih besed,
iz tebe prihajajo v srce in se tam zasidrajo.
Z zagonom moči ugnezdijo besede občutenje
in moč zavestnega mišljenja,
kakor dodatek prijateljeve dobrotljivosti.
Njene besede zmanjšujejo razdaljo
med resničnostjo in močjo besede.
Besede, ki porajajo ponosna čustva
in modra sporočila sprejemam
s tvojo izkušnjo in mojo očaranostjo,
skozi napetost zapleta in rešitve.

Prijateljsko mi sporočaš misli in z menoj kramljaš.
Navdušuješ me, očaraš in zapuščaš samo,
ko želim razmišljati in se spočiti.
Mi prihajaš naproti in se k meni namenjena
udobno zlekneš v moje roke.
Me vodiš, me malo osrečiš in malce vznemiriš.
Učiš me razumevati, zdaj vznesena,
nato spoštljivo diskretna obmolkneš,
nakar se spet oglasiš z uporno silo.
Tvoj svet je ves žareč ob meni.
Spletaš čudovite trenutke
in v meni zapuščaš govorico sestrinih znamenj.
Nabita s premišljujočo snovjo vznemirljivih besed
si obetajoča v rešitvah, pravična v sodbah in spretna vodnica,
žeja in odžejanje samotnosti. Neokrnjena misel si,
ki prihajaš od zunaj, skoz mrak moje domišljije
kakor izpolnjeno poželenje po duhovni svetlobi.

S simbolično in skrivnostno pramaterinsko govorico
mi sporočaš zgodbe z glasom prihodnjih pričevanj,
a za mnoge odvečna in nekoristna.

Mir želim tvojim besedam, ki me iščejo in
posteljejo ležišče mojega duha in so na razpolago duši.
Črke in besede, vklesane v tvoje prsi, jemljem resno.
So besede, napolnjene s svetlobo z Gore Sinaj.
Ostani pri meni, da se bom ob tebi na novo rodila.

 

ZASIDRANA MED GORSKIMI GREBENI

Kdo je naredil to skalo na robu sveta,
kdo je naredil čas, da v njem skala mirujoče spi,
kdo je naredil ravnotežje zemlje in neba,
kjer je našla prostor za svoj zgrbljeni obraz,
brez spomina. In kje je srečala tebe,
kdo si ti s svojo gladko maziljeno kožo,
da se ne upaš dotakniti njenih ostrih robov.
Kdo je naredil sito, skozi katerega odteka dež
in te preceja na njeno hladno ležišče
brez svetlobe, na dno tvoje bolečine.

Siv vzbočen trebuh vidim. Skalo brez potomcev,
za vedno izgubljeno dremotno ljubezen v času,
z zanemarjenimi čutili za občutenje mojih rok.

Sedeča na rdeče rjavi zemlji se komaj spominjaš
odtekanja svoje krvi, nikoli deležna sprehoda,
nikoli deležna letenja in dotikov pod skladi neba,
a strastna pri delu svojega razpadanja v prah,
opita z magično svetlobo luči in ukazov odznotraj,
omagana in zaspana od svoje teže in starosti
v počasnem umirajočem časovnem razpoloženju,
z utrujenim in zaspanim Bogom v sebi,
polna nerazumljivih skrivnosti pod oznako bivanja:
klen značaj brez ene same besede upora,
čakajoča na hrepenenje čez mejo tvoje smrti.

Sestra kovinskega meseca z izklesanim kovačem,
s spuščenimi trepalnicami po številnih svojih očeh,
očividka nastajanja in umiranja tujega poželenja,
kos vesolja, ki čaka na učlovečenje,
siva od pepela, ki je prekril ten njenega obličja,
negibnost, ki bo našla v tvoji smrti svoj smisel.

Moč, ki ne odgovori na nemoč skozi reže ur,
telo zemlje v preseženem premirju s človekom,
stvar, ki je ni mogoče ne kupiti in ne prodati,
preživetje očeta in matere iz daljnih svetov,
postarana silna ljubezen prasil v nasladi,
sramežljiva starka s svojimi gubami,
odeta z zelenkastim razpoloženjem mahu,
zasidrana med gorskimi grebeni očakov,
zasidrana za gorskimi hrbti gozdov,
obdana z žejnimi koreninami mater,
ki srkajo vase žalostinke čez rob tebe.

 

SKRBI

Noč je zagrnila posteljo
s svinčeno odejo teže.
Skupaj leživa in bediva.
Nočne zverine prežijo.
Obkroža naju nerazložljiva tema.
Luna je narisala na okno svoj vzdih.

Nastajala je vzdržljiva sklala,
pod kamnito gmoto sem gledala sebe;
kakor očesni zdravnik
sem si pogledala v oči, kaj vidijo.
Veliko pepela je bilo okrog ležišča
in veliko por in gub na njem,
razžrtih od dvomov in vprašanj.
Na sklali so mirovale smeti.
Ptiči so kljuvali črve,
ki so jih redile umirajoče korenine.

Zjutraj sem vstala in zagledala zeleno.
Rastlinje na skali je dež namočil,
z njenih prsi je izpral pepel.
Čutila sem, da skala hrepeni
po združitvi z mano,
pa nisem vedela v kateri del
svojega bitja bi jo odložila.
Vrata mojega srca so bila pretesna.
Prepustila sem jo usodi ozelenitve
in da jo zob časa spremeni v prst.
Skala je poniknila skozme
in jaz sem opazila v sobi sončne luči.

 

TI POTREBUJEŠ

Nobeno razburjanje te ne bo odrešilo jeze,
noben strah te ne bo rešil z roba prepada,
nobeno tavanje po mraku ti ne bo prineslo žarka svetlobe.
Ti potrebuješ notranji glas, notranjo pesem,
notranjo melodijo, ki se bo vzpenjala vse više
in više s svojim akordom – tako visoko,
da boš dosegel svojo oplemeniteno stopnjo harmonije,
ki je galebu podarila bela krila
in svoboden let čez brezmejno morje.
Ti potrebuješ radost, ki te vedri
in nič več ne misli na skrbi,
ki ne potrebujejo hrupa v tvoji duši,
skrbi, ki potrebujejo pozabljenje
na pomene nepomembnih stvari.
Ti potrebuješ moder odgovor,
ki ne pozabi povedati, da si sam sebi vodnik
in se zateci vase pred samim seboj.

 

DARITEV

Iz iste snovi smo
kakor sanje.
Iz iste snovi smo
kakor brzica v potoku,
kakor vera,
ki obnavlja življenje.

Iz iste snovi smo,
kakor svetla noč,
zvezde,
kakor upanje -
zeleno kopno,
ozara hrepenenja,
kakor snovni delci,
ki preplavljajo misel
zmagoslavno in zanesljivo.
Izrisujejo se razgaljeni
v okarini grla,
s smislom za petje in radost,
kakor čreda pojočih besed je
z zanosom navdihnjen okus
po malinah
in sinjini današnjega jutra.
Do popolnosti se sanje izpolnijo
sredi vzbrstenega prebivanja snovi
v žilah in strunah, odzvanjajoč šum
rožnega razcveta goreče sončnice.

Iz iste snovi smo
kakor bogatin in brezdomec.
Iz iste snovi smo
kakor vse, kar raste in živi,
kar prešteva prve in zadnje ure
med razpokami praznine.

Iz iste snovi smo
kakor ozelenela praprot,
kakor svetloba,
kakor vdihnjena beseda,
kakor odtekanje časa.
Smo snov in duša,
ki je použila bisere dežja,
cvetočo rožo iz vodnjaka,
smo mulj in okus po koreninah,
svitanje jutra,
prhutanje življenja
in prhutanje umiranja.
Kakor ohlajeni prsti v megli
je snov, ki se spremeni v daritev.

Uvodna stran  |  Bibliografija  |  Novo objavljeno I.  |  Literarni porton  |  Poezija  |  Proza
Genealogija  |  Galerija  |  Knjiga bralcev  |  Stiki in povezave  |  Slovenska imena mesecev  |  Kotiček za Slovence po svetu  |  Slovenec sem!  |  Raziskovanje nekega primera  |  O smrti   |  Blog I.  |  Današnja misel  |  Luske hibridne samorodnice  |  Aforizmi  |  Poglejte kaj je danes novega!  |  Objavljene vsebine od 1.4.2008 - 31.3.2009