Hiša v globinah Lumine
Zagledala sem arhaično poslopje, ki je učinkovalo kot okostje dinozavra. Pred mano je stala starodavna vesoljska skulptura iz dotrajanih materialov, ki se je je sesedala vase.
Povezovala se je z neizmernimi širjavami temno zelene barve in odtenki kovinskega dna. Okrog nje je vladala skrivnostna atmosfera. V okolici so rasla drevesa, krčevito zvita v figuralne vzorce mračne resničnosti.
Po dolgotrajnih raziskovanjih notranjih vzgibov in potovanjih vase, sem razumela, da je to hiša iz prejšnjega življenja. Spominjala sem se njene kupole in vrat, ki so se odpirala kot usta fantazme. Da prav v njej sem bivala pred 280 tisoč leti. V zunajvrstični urejenosti parka so stala bitja, ki so se spreminjala v ornamentalne vitice plazilk, brez listov, s čudno glasovno govorico, ki je izhajala iz teh grozljivih tvorb. Le-te niso bile ne rastline ne pošasti. Ta bitja so se med seboj pogovarjala na likovni, prostorski in časovni stopnji in stegovala so dolge vratove daleč v vesolje. Mislila sem, da ta pošastna bitja pripadajo arhaičnemu življenju v času nastajanja vesolja, ki odseva v prozorni svet antimaterije, ki ji še pripada. Te plazilke niso ne rastline, ne živali, ne hominidi. Z oddaljenimi svetovi, iz katerih izhajajo, komunicirajo s pomočjo vibracij.
V velikanski kristalni kapeli je sedela zelena kača z imenom Edith. Zagrinjala jo je temna valujoča zavesa. V svoji podolžnosti repa je bila neskončna. S svojimi gibljivimi očmi in impresionistično barvitostjo kože se je spreminjala iz svetlo zelene v smaragdno. Svoj pogled sem usmerila na figuralni izrastek na njeni glavi, ki je kakor krona kraljice predstavljal enega od možnih zasnov obrednega kota med tremi kultnimi mesti vesolja. Takšne prostorske razporeditve so bile odkrite tudi na Annekovem planetu, kjer Nasa prodaja vozovnice s popustom za Mars. Tam je Einsteinov duh povzročil velik geometrijsko – filozofski potres. Seizmograf je zabeležil, da se je zamajal ves futurizem in dremajoči Buda, in sicer s takšno močjo, da so fantastične stvarnosti iztirile iz vsemirskih koordinat. Vesolje je samoupravljajoči mehanizem, vse se pa znotraj njega razvija po nekih svojih mnogopomenskih zakonitostih, ki jih človek iz snovnega sveta ne dojame. Vprašala sem se, ali sem videla kdaj na planetu Zemlja njeno notranjo snov v jedru, da bi videla in razumela bistvo materije in antimaterije o katerih govorijo fiziki.
Vprašala sem se tudi, ali sem videla kdaj duha, zavohala njegov vonj, ga otipala, ali sem od blizu videla zvezde, oddaljena ozvezdja, zvezdne galaksije. Odgovorim si, da ne, da nisem v vžiganju, temveč v odmiranju snovi, zastajanje v vrtenju in začaranem krogu neznank. Tudi zvočnih akordov besed nisem slišala, niti videla. Torej? So stvari, ki jih v nakopičenih kozmičnih valovih ne morem spoznati, dojeti, razložiti. Tudi zraka nisem videla, ki se ovija okrog mojega telesa. Ali ima duh barvo, vonj in okus? Ali je duh prvina? Je morda duh snov ali bitje, ali samo vžig? Zavedala sem se, da se dotikam vesoljskih skrivnosti, ki je ne poznam. Občutila sem se kot medla svetilka, ki išče prostornino svojega bivanja v glasu zvenenja vsemirja. Hotela sem najti nekaj, kar se bo zaiskrilo kot razumevanje ali bo celo sprožilo v meni brezmejno vrsto vidnih, zvočnih in čutnih odmevov. Zavedala sem se, da mora sleherna moja misel pridobiti svoj prostor, v katerem se nahajam in da moram najti odgovore na sleherno vprašanje. Znašla sem se v nekakšnem čudnem prostoru nepojasnjenih mutacij, prostoru neprestanega spreminjanja, iz katerega govorijo z mano močni in globoki odzivi preteklosti. Noben glas sam zase pa ni bil celota, vsi glasovi skupaj so bili predigra, ki je imela namen pred mene odložiti vsebino svojega obstoja. Čutila sem se le delček celote, ki je v bistvu en sam razum, ki upravlja z vsem, od mikro majhnega delca do ultra velikega. In še nek drug pomemben element sem dodala svojim čutom, ki jih je tako neusmiljeno zanašalo: Med drevesi je bila skrita z zelenjem zaraščena koščena uta. To uto je zajedal zob časa in sesedla se je sama vase tako kot glavno poslopje. V tem sesedanju, ostaja zaprto vase vse, ki se zbuja kot spomin na doživetja, ki jih resničnost ni nikoli zanikala niti premagala. V njej se oglaša samota, kot bistvena sestavina, nekaj dramatičnega je v njej, nek zagrizen boj, ki je prišel v stik z duhovnim ozračjem tistega davnega časa. Okrog ute je ena sama neskončna samota in tudi znotraj sem si jo ogledala. Bila je edina stvar, ki sem jo resnično dojela. Okolje mi ni bilo neznano, to mi je postalo takoj jasno. Samota se je oglašala in mi odpirala razpoke, skoz katere sem videla logične zveze, nek ostri žarek v brezoblični temi, ki mi je kakor, da bi s črnilom zarisoval podobe moje pretekle bivanjske izkušnje. Neka moja davna vizija, izvenplanetarna resničnost sta se srečali in spojili. Zvijata se kakor infuzorji v kapljici vode, kakor igle v nasičeni raztopini s kristali.
Sesedanje ute in moji občutki so bili kakor kakšen predsmrtni obred, zunaj njega pa vesolje, ki povzroča in spremlja to dramo. To mračnjaško stanje sem razumela kot nemoč, kot bivanjsko izkušnjo onkraj. Razvalina ute, neprestana spremljevalka vsake smrti in konca. Stvari, ki umirajo na Zemlji so odsevale v antimateriji in tvorile prozorni zrcalni svet. In tako vstane sredi teh razvalin človek iz antimaterije, ki je zapustil tam daleč svojo uganko in tako nekako po svoje, vesoljsko evolucijo, z vključevanjem nevidnih novih sestavin in izključevanjem nobene dotedanje vidne, se doživi tu v svetu antimaterije kot nekakšna impresionistična podoba zunanjega sveta, kot nekakšno valovanje sproščenih najmanjših antidelcev, ki kot taki lahko eksistirajo v vsemirski hitrosti s spominom na tiste zemeljske procese, ko se je vodik pretvarjal v helij pa tudi na gorenja takšne ali drugačne oksidacije, v katerih izgoreva tudi sam. Delca materije in antimaterije, ki se oddaljujeta s svetlobno hitrostjo eden od drugega, vesta eden za drugega, kaj se z oddaljenim delcem dogaja, ne moreta pa se objeti in ljubiti kot nekdaj, ko je on sezuval škornje ona pa visoke ošiljene pete.
Antimaterija je priča zakonitih procesov, ki so pogoj za vse živo v zrcalnih slikah vesolja in je tudi sama zakoniti pogoj, da se je razvil prozorni svet, zrcalna slika tuzemskega sveta, ki pa se tudi sama spreminja v skladu z lastnostmi, ki jih je prinesla s seboj in jih na svoji dolgi poti brezčasnosti srečevala in vase užila kot hostijo popotnico.
Hiša prejšnjega življenja je bila za moj okus monumentalna stavba, opremljena s starinskim pohištvom, v omarah so bile starodavne knjige in nabožne pisave, ob steni klavir Glasword, videla sem svojo starinsko delovno mizo, bronast svečnik, srebrno posodo, na stenah slike nekih neznanih slikarjev iz prejšnjih tisočletji. Moj lesen gugalnik je sameval v kotu ob oknu, kjer sem pred stoletji pisala poezijo.
Odprla sem okno in si ogledala kozmično prostranstvo, v katerem se sedaj ta hiša nahaja. Pri vstopanju v upravljajoče mehanizme vesolja s prozornega zrcalnega planeta sem se odrekla boju za absolutno resnico. Dopustila sem možnost, da je vse, kar doživljam plod moje domišljije.
Zbudila sem iz transa in poezija je odzvanjala vesoljske vibracije. Obstala sem na magnetnem polju trajne relativnosti. Jaz sem se skrčila v svoje strukturne vsebine zemeljskega bivanja in ker nikogar ni bilo tam, sem razklenila krog znakovne sheme vesolja in vstopila v verzno vrstno urejenost besedila, ki je govorilo o moji mladosti in se v vibracijah zgoščevalo in nihalo kakor peruti velikega puščavskega ptiča. Njena zunanja oblika je bila hkrati tudi njena notranja struktura. Kakor kinetična energija se je poezija vsrkavala vame in me vso preplavila s fonetičnimi podrobnostmi, ki ne pripadajo nobenemu sedanjemu pesniškemu gibanju.
Razumela sem, da sem se tedaj prek srednjeveškega opusa in rimskega pesniškega jezika izmuznila v rimo klasicizma in romanticizma, presegla okostenele formalne okvire rime in se podala v novodobno liriko in prosto poezijo. Nisem mogla potegniti meje med poezijo, ki sem jo pisala v prejšnjem življenju in poezijo, ki jo pišem danes in se v obliki antimaterije nalaga v prozornem zrcalnem svetu.
Čutila sem se kot nasprotje tistemu, kar sem tedaj pisala in poezijo, ki jo po tolikih stoletjih pišem danes. Zdelo se mi je, da je nadrealizem meja, ki me ločuje od tiste poezije, zgrajene iz neznanih snovi in sestavlja enotnost tistega časa. Čutila sem se razlaščeno in razbito na staro in novo zavest časa. Ni mi bilo več jasno kateri zakon dogodka ali človeškega trenutka usmerja moja občutja in predstave. Staro prejšnje življenje je bilo prikrojeno smislu sedanjega življenjskega zakona, ki ga je določila moja volja, usoda in čas, v katerem sem se nahajala. Staro in novo je bilo le odnos med temo in lučjo, vse preneseno v svet antimaterije k višjim zakonom, ki jih nisem dojela. Spoznala pa sem v sebi težnjo po višjem smislu za višjo lepoto in razumevanje na višji stopnji.
S čustvenimi usedlinami različnih dob in svojim spoznanjem sem se iz svojega duha preteklosti vrnila v sedanjost. Morda zato, ker sem občutila kakšen občutek dolžnosti, nekakšne slutnje, da me kdo pogreša in je zame v skrbeh. Občutila sem zagonetno resničnost nekdanjega bivanja in posvetitev življenja stvarem, ki sem jih razumela in doumela. Oboje hkrati. Sleherna stvar vesolja, sleherni delček antimaterije me je prosil za ime, vendar jaz sem ostala nema in začudena v strmenju pred toliko neznankami. Posebno odkritje zame je bilo prebiranje gnostičnih kodeksov, najdenih pri mestecu Nag Hammadi v Egiptu, ki sem jih odkrila v skrinji, ki je samevala v kotu ute.
Moram reci, da so mi bila stara filozofska besedila in stara poezija zelo privlačno branje, saj so obravnavala vprašanja, ki so še danes resnično bistvena, vendar smo v moderni dobi postali skeptični, da je nanje sploh možno odgovoriti, čeprav jih ni mogoče preprosto pozabiti. Gre za temeljna vprašanja o razmerjih med človekom in kozmosom, za vprašanja po vzroku (prapočelu), po biti in bivajočem, smotru in cilju: Od kod prihajamo? Kdo smo? Kam gremo?
Pomikamo se proti rdečemu zastoru, v globine Lumine.
Vsega se namreč ne da zaobseči v pojme. Če česar ne moremo pojmiti in diskurzivno izraziti, je treba prikazati in opisati tako, da bi bilo očesu duha dostopno v videnju, viziji in domišljijsko.
Najglobljih skrivnosti, s katerimi se ukvarja naš razum, ne moremo nikoli racionalno razrešiti. To je približno tako, kot bi govorili sv. Gralu, enem izmed najbolj zapletenih mitov, ki vsebuje tudi antične, gnostične, hermetične, alkimistične in druge elemente. Sv. Gral je tradicionalno razumljen predvsem kot skrivnostna čaša in nastopa v različnih metamorfozah kot skrivnostni neimenovani predmet, kot skrivni predmet želje. Potovanje v prozorni zrcalni svet, je podobno kot iskanje Grala, ki je iskanje večnosti v svetu, v katerem je transcendenca prisotna zgolj v odsotnosti. Pomembno je, da imamo skrivnost in slutnjo nečesa neznanega. To izpolnjuje življenje z nečim neosebnim.
viagra pills
buy viagra online uk patemery.azurewebsites.net sildenafil
FANTASTIČNE ZGODBE
KAKO BOMO RAZPOLAGALI S SMRTJO?
Morda bomo nekoč umrli. Morda. Še ni prav gotovo, smrti ne bi determinirali, nočemo vedeti kdaj nas bo obiskala in če nas sploh bo kako bomo morebiti, če nas obišče, s sabo razpolagali potem.
Lahko si privoščim duhovno parodijo o smrti, lahko s smrtjo preizkušam veščine telesne ljubezni, jo nagovarjam in zapeljujem, lahko jo v svoji pesniški svobodi povabim na kosilo in potem v posteljo, lahko ji pripovedujem o pijanih vizijah posmrtnega življenja, lahko ji pripovedujem pikantne vice in še kaj. Njej je vseeno.
Čeprav je s strastjo pregnetena sleherna njena gesta, ko te išče, zna biti tudi zelo mirna in brezbrižna, če ji barva tvojega obraza in zvok tvojega glasu nista po volji. Skratka s smrtjo lahko počnem kar me je volja, ker ona se sploh ne užali, je tako izdihano bitje v eni sapi, da vidim le disperzijo njenih kosti, ki kar naprej škripljejo.
Smrt se kar naprej izmika z apatičnostjo, ravnodušnostjo, utrujenostjo in brezvoljnostjo. Jaz jo izzivam v avtomobilu, ko prečkam cesto, ko si naredim svojo najljubšo jed iz gob, ki sem jih sama nabrala in je med njimi tudi kakšna mušnica. Izzivam jo kar naprej.
Smrt je možnost slehernega obnašanja do slehernega eksistiranja. Smrt si včasih dovoli, da te vzame s seboj na podlagi izžrebanih besed, lahko ti likvidira mišljenje, transformira te v izpolnjevanje diktata nekoga, ki hoče gospodariti s tabo. Je tako dostojanstvena in obzirna, da te sprejme k sebi brez slehernega spraševanja, če si to zaslužiš ali ne. Lahko bi jo tudi odbil v zid, da se razleti, vendar vedno pride k tebi, če si to vtepe v glavo.
Ko malo bolj razmišljam o človekovi svobodi, ni težko ugotoviti, da je edino smrt sama za sebe svobodna, ker je nihče po njenem rojstvu ne usmerja in uravnava, nihče o njej ne odloča. Zanjo si ti isto, kot je zate prerezanje zeljnate glave ali požirek vode. Ona vztraja docela na sebi, je neizpolnjena točka samoosebja, prostega absoluta. Ona tudi ne daje večjega pomena načinu kako bo dosegla svoj cilj. Lahko te doleti najbolj plehka in banalna smrt ali pa te namuči, da je veselje.
Povem ji lahko, da jo kot "tubiti" lahko še marsikaj doleti, vendar z njo se pa nočem spraviti na isto raven. V njej razvrednotim umrljivost in z njo komuniciram na človeški način. Moji monopolistični življenjski filozofiji sploh ne prija, da bi se ukvarjala z mišljenjem na smrt. Se ne obremenjujem z refleksijo o smrti, ker to nadomeščam z gestusom notranje nemosti. Postati smrt je res šansa, n. pr. si rečeš: "Grem v Irak. Moja smrt bo naredila svet svoboden!" V taki žrtvi se zgodi skrita zahvala, dana ti je milost, da se tako navznoter smrt ponotranji s kvaliteto dejanja, ki ga je storil človek. Življenje je pravzaprav neko zadržanje sebe pred izključitvijo od doživetij posmrtnega življenja.
Smrt je antiteza življenju, ker potem v razredčenem času eksistira pravšnje. Zanimivo je to, da smrt postaja človekov ideal in smrt prevzame mesto tistega, kar mora v človeku umreti. Človek pa ne trpi ničesar onkraj samega sebe. Ko se rodi, je smrt zraven naročena, naredi se nepodkupljivo in deluje na celovitosti svojega namena.
In kaj se dogaja s tabo človek? Vse se odigra v moči tvojega hrepenenja in njene svobode. Tvoja aktivnost poželenja se izmenjuje s pasivnostjo tvojega predajanja njej in tvoja moč prilaščanja življenja se izmenjuje s tvojim izročanjem njej. Ko ti je odprla erotični seksualni prostor, da jo boš lahko na novo razmnoževal, obsije s svečanostjo in svetlobo vse kar živi in si mane roke.
Najbolj smrti zamerim to, ker ti zataji dejstvo, da boš umrl in te celo življenje na nek nerazložljiv način ločuje od bivajočega in ti zmanjšuje celovitost. Zato menim, da smrt ni ustvarjena po božji podobi, temveč da jo je verjetno ustvaril Hudič, zato da bi napolnil pekel s trupli.
V smrti ni ničesar znotrajsvetega. Ona se samo dela in spreneveda, da je podeljevalka smisla sredi razkosanosti človeštva, kjer je ona glavna igralka in glavna pomočnica Hudiča. Vidim jo kot najbolj nedonosno, nedoločeno in neprekosljivo možnost tubiti.
Javnost vsakdanjega sožitja pozna smrt kot stalno nastopajočo igralko, saj neznanci umirajo vsako minuto, vsako uro. Tvoja smrt živi tjavendan in ne veš kdaj jo boš sprejel v svojo živo zavest in se z njo spoprijel ali spoprijateljil.
Jaz sem sestavila posmrtni govor in osmrtnico smrti, ker nočem z njo imeti nobenega opravka.
Meni se zdi to kar fantastična zgodba, omembe vredna!
IZ ORBITE NA KRILIH SIMBOLIKE
Potem, ko sem se naučila duhovno misliti in premagala metafizično praznino, sem spoznala združenost snovnosti z duhovnostjo. To je dolg proces, ki ga človek lahko doseže s premišljevanjem. Višina in globina misli je bila samo simbol za duhovnost in njeno resničnost. Gre za doživljanje sveta na krilih simboličnosti in za doživljanje še drugega sveta. Ne bom govorila o razkroju in razprštivi snovnosti v atomski fiziki, ki je prvine snovnosti oropala njihove konkretnosti in neposredne zaznavnosti in jo tako skrčila na skrivnosti.Govorila bom o skritem duhu, ki so ga že v davnini iskali v stvareh. »Materia prima« pove vse. »Materia prima« nosi modrost v sebi, ta je lastnost svetlobe. Nisem se zapletala v slepo ulico, temveč sem prodrla skozi ožine materialnega življenja v širino duhovnega sveta, ki se mi je le delno odprla. Z nekakšnim svojim prasmislom, ki ga nosim v sebi, sem zajadrala v nevidni duhovni svet, da bi se mogla samo sebe utemeljiti in razumeti. Vse svoje abstraktne zmožnosti sem usmerila v stvari, ki me duhovno povezujejo.
Nekega večera duhovne osamljenosti je polna luna sijala skozi okno. Zvabila me je naj jo obiščem. Čutila sem, da po svoji hierarhiji idej postavljam njeno lepoto v sam vrh. Razmišljala sem kako mi je lunina lepota pri odraščanju in dozorevanju pomagala pri rojstvu dobrote, ljubezni in sanj, in zakaj mi danes ne bi njena svetloba pomagala z intuitivnimi odgovori na posamezna moja vprašanja. Svetloba mi je narisala na nasprotno steno sobe lunin nasmeh in jaz sem se zlahka dokopala do preproste skrivnosti, da se mi v njenem nasmehu obetajoče razodeva neskončno več kot druge večere.
Luna me je tega večera s svojo privlačno silo strastno prižela k sebi in me ni hotela izpustiti iz svojega objema, dokler ji ne obrazložim in pokažem vsebino svoje življenjske skrinje, v katero sem shranila radosti in osrečujoče nasičenosti. Hotela je moj košček sveta zase. S svojo magnetno silo me je vlekla v svoje kamnite globine, med svojo davno izumrlo vegetacijo in med njenimi zrahljanimi verigami sem čutila sorodnosti s skupnostjo sveta in neko skrivno silo, ki prižiga življenje. Čutila sem, da si svetova delita nekaj skupnega. Luna je ohranila svojo ljubko podobo vse življenje svoje neposeljenosti, vendar njeni naravi se je zahotelo, da postane soposestnica duhovnih in materialnih dobrin Zemlje. Le obličje je spremenila, saj so ji sonce in zvezde darovali svetlobo in jo povzdignili v svetleč planet, ki ni izgubil svojih pradavnih duhovnih moči.
Vsaka naslednja ura mojega razglabljanja je postajala svetlejša in jasnejša. Spomnila sem se na Don Kihota in na Viteza žalostnega obličja zaradi neuslišane ljubezni do lepe gospe Dolucineje. Na glavo si Vitez nadene brivsko posodo, za katero verjame, da je čelada, zajaha suho kljuse, katerega ima za iskrenega konja Rosinanta, a zdravo mislečega Sancho Pansa imenuje za oprodo in jo mahne po svetu popravljat krivice in se borit za pravico v imenu Dulcineje. V svoji zasanjanosti napade mline na veter, ker verjame, da so hudobni čarovniki.To zgodbo bi navezala na njeno jedro, kajti ideali Don Kihota so neprimerno boljši kot stvarnost, vendar s svojim idealizmom Don Kihot sveta ne more spremeniti, zato so njegove sanje obsojene na neuspeh. In na tak način propadejo vsi poskusi človeka, da bi duhovno v svoji simboliki razumel svet. Včasih pa posameznik v svojem boju tudi preživi in doživi glasbo svojih misli in cingljanje ter zvonjenje nebesnih teles in doseže globlje spoznanje z živahnostjo njihovih podob in barv ter govorice skoz simboliko svoje misli in zazna ritem, tesno zvezan z načinom čutenja in dihanja kozmične svetlobe, a Zemlja je pogosto ječa za prostranstva sveta in človeške duše, nesposobne zaznati čudenje čudeža bivanja sleherne stvari, slehernega bitja in celote.
Nadaljujem nočno soočenje svojega duha z luno tistega večera. Pripravljala sem se na poseben koncertni abonma, brez godbenikov in glasbenih inštrumentov, ki mi bo razodel lepote in zvočnost duhovnega sveta. Kljub svoji človeški revščini sem se dobro počutila, ker sem bila radovedna. Noben moj občutek pa ni bil zanesljiv. Prisilila sem se, da sem svoj razum podredila notranji sili, ki hoče z vsem svojim notranjim poželenjem in veseljem spoznati vrednote in resnice ob poletu iz orbite na krilih simbolike. Vsaka minuta je postajala svetlejša, tolažilnejša, doživljanje duha pa ljubeznivejše.
Odkriti sem hotela največjo skrivnost sveta: »Kaj je bila prej kura, ali je bilo prej jajce«. Pomislila sem na starogrškega misleca Aristotela, ki je celo verjel, da oblika vnaša božanski dih življenja in lepote v kaos materije. Takšno mišljenje gotovo podkrepi dejstvo, da neobdelanemu kamnu vdihne kipar umetnost tako, kot pesniki naredimo iz besed pesem. Nato sem se vprašala kakšne oblike je Vesolje. Odgovor astrologa je bil: vesolje je breje in se širi v neskončnost. Torej vesolje ima neke meje, ki se spreminjajo, neskončnost pa je nadčasovna, brezmejna in brezčasna. Trebuh vesolju še vedno raste in spreminja njegovo obliko.
Če svojo misel razvijam naprej in si zamislim, da je vesolje zvočna posoda planetarne in tudi človeške glasbe, materije in celic živih organizmov (na Zemlji) ali zunanji obod vsebine, ostane nerazrešeno vprašanje kako se neskončnost, nadčasovnost in brezmejnost kaže v vsebini breje posode, saj te izvenvesoljske lastnosti, ki se ne morejo meriti ne po času, ne po dimenzijah in ne po prostornini uravnavajo obliko posode glede na dimenzije časa ter zunanjih dimenzij in prostornine. Kaj torej pomeni nadčasovnost ali brezčasnost in brezmejnost za človekov razum? Kako to skrivnost rešiti?
Če se matematično izrazimo z enačbo: a=a, je enačba v časovnem nemogoča, svojo avtoriteto dobiva iz brezčasnega.
Stavka se ne da na noben način dokazati, tudi ne, če postavimo a=0. Še vedno ostaja stavek vere.
Nemški modrec Ernest Junger je k zgornji enačbi zapisal, da je a enak a, da se kolo vrti okoli nevidne osi, da se vzporednici sekata v neskončnosti, si sicer lahko zamislimo, ne moremo pa demonstrirati. Matematika pa ne ponuja zgolj vpogled v eksaktnejši, temveč tudi razgled v višji svet. Marsikateri imajo vse za razložljivo, drugi vse za nerazložljivo, medtem ko pa tretji menijo, da so nekatere stvari razložljive, druge pa nerazložljive. Vsi duhovi se kot sence pomikajo prek pokrajine. Sfinga molči.
Bogastvo misli je torej domet življenja. Strmimo in se čudimo, ne znamo si pa odgovoriti kaj je bilo prej jajce, ali je bila prej kokoš. Jaz, ki tukaj na tem planetu spletam gnezdo človeške ljubezni in domišljije bi rekla: da so moji možgani podobni orehovemu jedrcu in da je prasmisel stvaritve iskra, ki je nastala iz 0 (niča ) in ker je bila ta iskra ljubezen, se je razmnoževala in s poki ustvarjala materijo, planete in galaksije in če k stavku, ki ga ne moremo dokazati, tudi ne če postavimo a = 0. Še vedno ostaja stavek vere.
NENAVADNA NOČNA ZGODBA
To ni zgodba o nočnih morilcih v grozljivki po kakšnem Hitchochovem filmu. To je resnična zgodba o nočni uri, ko kazalec ure drsi navzdol in se ura približuje jutru. Nočni oblaki nad mestom se razkadijo in spodbujajo sonce, ki se lenobno privleče izza hriba in opozarja petelina, da s kikirikikanjem oznani zgodnjo jutranjo uro. V takšni uri se lahko zgodijo kaj nenavadne stvari. Tedaj ljudje še spijo in bi lahko rekli, da je še vedno noč tista, ki prevladuje in temni prostore ter pritiska temo k tlom.Noč se je nagibala jutru in utišala prepire med ljudmi. V ulici je naposled bilo ustvarjeno ozračje prave ubranosti med ljudmi in stvarmi. Čutiti je bilo harmonijo in ubranost med kozmičnimi prvinami noči in tisto lepoto, ki je manifestacija naravnih zakonov in bi bili brez njene pojavnosti večno skriti v temi. Ležala sem zbujena v svoji postelji in razmišljala. Vsa moja misel, ki jo po času njenega nastanka presojam, je bila posvečena vprašanjem kako je kozmos s svojimi ozvezdji zgrajen iz ene ali več prvin in ali je vesolje tako harmonično in lepo tudi v meni. Tedaj je v temi zasijala luč in v nekakšni impresionistični podobi sem pred seboj zagledala podobo, ki je izražala neko stanje popolnosti, ki ni bilo samo moj domišljijski um, pred menoj se je pojavil človek vednosti in prečiščene občutljivosti. Bilo je doživetje, ki mu ne morem presoditi konstitutivnih znakov, izven logike, ki bi me pustila indiferentno in ravnodušno. Tedaj sem se spomnila Baumgartenove misli: "Iz noči čutnosti gre spoznanje prek jutranje zarje lepote v popoldan spoznanja."
Pred menoj je stal moški in izžareval lepoto, ki bi ji lahko rekla slutnja resnice. Iz vsega povedanega bi logično sledilo, da je moje videnje bilo znak moje omejenosti, ker so mi misli skonstruirale nekaj, kar je praktično nemogoče. Vendar ni bilo tako.
Proti tej moji trditvi se da reči, da ne dosega dostojanstva razumskega človeka in da so izražanje čustev, domišljije in vznemirjene strasti pod razumnim obzorjem. Vendar tudi človek, ki se ponoči zbudi in razmišlja je prav tako človek kot je tisti, ki ponoči celo noč spi. Prava misel mora hitro in natančno zaznati stvari, kakršne v resnici so, jih primerjati in pretehtavati zazanave in razsojati kaj oči vidijo in kaj duša občuti in končati sklep o vsem skupaj. Izumljati novo, dotlej še nevidno so duševne sposobnosti in temeljna značilnost umetniške ustvarjalnosti.
To noč sem torej v impresionistični podobi pred seboj zagledala lepotca. Vendar to ni bil lipicanec, niti Pegaz s krili, niti črtast živobarvni metulj, niti osamljeni redeči lepotec med rumenimi tulipani, tudi novi Poeugeot 1007 s striptizeto ali kakšen 'kul' moški iz videospota ni bil. Bil je Apolnon 'in persona', ki se mi je predstavil kot predstavnik rajske lepote, dobrote in umetnosti. Rekel mi je, da s svojimi prstnimi konicami tipa območja, kjer se poraja navdih, ker se ukvarja z modernim razsvetljenstvom in išče takšne prijateljice, ki dopuščajo same sebi avtorefleksijo. Povedal mi je, da je predstavnik estetskega duha in lepote, da se je prišel do mene skoz gostoto teme in na smrt zdolgočaseno človeško hordo, ki jo vodijo sinovi in hčere teme. Povedal mi je, da je človekova zavest hkrati izraz in projekt, v katerem je udeležen in da ugotavlja, da je človekova resničnost šele v nastajanju.
Z zanesljivostjo vem, da to noč v svojih očeh nisem imela nobenih prividov. Apolon je bil resnična podoba človeka, ki sem ga zagledala, ko sem sredi noči nameravala prižgati luč, risati vinjete in postavljati ločila svoji poeziji. V rokah sem držala svinčnik in s prsti pritiskala na stikalo nočne svetilke. Tedaj je stikalo okamnelo in ni hotelo prižgati luči. Z zobmi sem si ugriznila spodnjo ustnico, saj se mi je čudno zdelo, da se je pred menoj v soju svetlobe pojavil nekdo, ki me izziva s svojo popolnostjo. Zavita v tančico svojih rojstnih podatkov in izkušenj sem strmela vanj. Le kako si upam sanjati po vseh življenjskih izkušnjah: o križišču, kjer se križata težnja po videnju telesne lepote in povzdigovanju svoje imaginacije, da bi napravila iz svojega miselnega estetičnega uma telesno lepoto, ki jo zazna moje oko in otipa moja roka. Mar res ne vidim, da je moj razum nadomestila volja kot hotenje, da ustvarjam. Vendar jaz lahko ustvarjam le poezijo, ki se kot objekt izkaže za simbol absolutnega; ne morem pa ustvariti Apolona iz krvi in mesa. Tega lahko ustvari le moja domišljija. Ne, to kar sem videla, niso bile moje sanje, to je bila resničnost, ki je vredna občudovanja že zaradi svoje nočne ure in svoje domiselnosti. Vprašala sem se kako je mogoče, da me je obiskal Apolon in se mi vsiljuje v prostor moje spalnice ter mi prinaša darilo, skrito v svileni šatulji z rožnato pentljo.
Le kakšno sporočilo je v njej?
Kako se je moglo to zgoditi meni, ki sem vedno imela opravka le z zamišljenimi, problematičnimi in zagrenjenimi ljudmi in sem jih morala tolažiti in opogumljati, jim pomagati ter razdajati samo sebe. Apolon me sedaj hoče obrniti k radostim življenja, hoče me iztrgati iz običajnega človeškega sveta in me pospremiti v svet, ki mu je nadel obleko raja. Lepota je tista, ki vodi človekovo nemirno dušo pri njenem beganju od doma v raj in nazaj. Človekova duša je razpeta med duhom in telesnostjo. Človekovo hrepenenje po lepem je hrepenenje po nespoznanem. Lepota ima svojo hierarhijo in človek teži vedno k višji hierarhiji v kozmos. Lepota so ideje, ki se dodajajo naravi in življenju, da ga olepšamo.
Pred menoj je bila neukročena slika mojih skritih želja. Pred mano je stal Apolon, ki sem ga vedno želela srečati in še darilo mi prinaša v čarobni šatulji.
Moram priznati, da sem občutila najvišjo mero svoje zadoščenosti. Njegova lepota me ni puščala hladne. Nasprotno, dobila sem razloge za novo občutenje same sebe, spoznanje, kaj so moji resnični sentimenti in potrebe. Iztegnila sem dlan in si jo položila na srčno stran kot je moji navadi, ko sem notranje zadovoljna in moje zadovoljstvo hoče preraščati v srečo.
Apolona pa sem se kljub svojim osrečujočim željam na nek način branila, kajti poznati sem ga hotela z vidika jasnosti in razločnosti, ki ni le zunanji videz, temveč njegova duhovnost in globina razmišljanja ter njegov človeški značaj. Srce pa ima zakone, ki se ne ujemajo z zakoni razuma, je dejal Pascal. Lepota mojega Apolona je resnično krasna, če je lepota in misel, ki jo izraža resnična. Na eni strani me vodi premoč strogega, v logiko zapredenega razuma, na drugi strani me pa vodijo čustva, ki v svoji globoki zmotnosti lahko pozabijo na lepoto višje ravni in red, ki jo resničnost sama po sebi ima. Takšen lepotec je lahko resničen le kot kip iz marmorja, ki sodi v bližino boginj Afrodite in Demetre. Resnična ženska iz krvi in mesa bi Apolonu ponudila premalo. Takšna lepota se pri običajnih ljudeh navadno ne obnese. Proti nadnaravnim silam je človek brez moči. Je že res, da ima človek mitski odnos do bogov. Apolon pa je grški bog lepote in umetnosti. Pred mano je stal kakor Kristusov kip nad Riom de Jeneirom. Le kaj bom s to utelešeno lepoto, se sprašujem. Kako naj se odzivam na to nočno presenečenje. Le kakšno sporočilo mi Apolon prinaša, da je to noč izbral prav mene in me obiskal. Cena za to preizkušnjo in skušnjavo obenem zna biti visoka. Lahko mi prinese srečo, lahko pa tudi razočaranje. Je to domišljija ali vizija? So to morda sanje, želje, privid ali kakšen nepredvidljiv čudežni dogodek, ki se zgodi prebujenim sanjačem sredi noči.
Če mladeniča poistovetim z mogočnim brazilskim Kristusovim kipom nad Rio de Jeneirom, ga zaradi oddaljenosti ne morem nagovoriti, se ga ne morem dotakniti in on se ne more dotakniti mene. Svojo lepoto sprošča kot vsemogočnost in vsevednost in si pri tem misli, da je za srečo človeka to dovolj. Pred tistimi, ki so enaki kot si ti, se lahko pogovarjaš, se lahko pred njimi braniš, uveljavljaš svoj prav. Vendar z bogovi ni tako. Kaj če se mi ta Apolon ponuja kot potrošniško blago in hoče z menoj spretno trgovati. Bogve kaj ima za bregom. Sploh ne vem kaj je v okrašeni šatulji, ki mi jo je prinesel v dar.
Po temeljitem premisleku ali potrebujem Apolona in kaj mi ta Apolon pomeni pri razložitvi in razumljenju same sebe, se mi je nenadoma zazdelo modro, da velja tvegati. Vedno lahko Apolona zavržem, se pritožim svojemu Bogu in si oskrbim svojo domišljijo z novim Apolonom, ki me bo obdarjal še z večjo milino in lepoto, ki mora biti tudi dobrota. Obstala sem pred njim z razcepljeno zavestjo. Bil mi je všeč, zdel se mi je zanimiv, vendar nisem natančno vedela kaj bom z njim in kaj bo on z menoj. Svilena šatulja z rožnato pentljo pa se mi je zdela zagonetna in se mi je zdelo, da je v njej skrito počelo vsega pravičnega in lepega, ki me navdaja z vzhičenjem in ekstazo tako prepričljivo in prijetno, da mora biti v njej skrito spoznanje ideje in čutno spoznanje posameznih stvari na višji vrednostni stopnji. Ker so bogovi podobni ljudem, se mi je ob tem porodil dvom, da Apolon morda celo brije norca iz mene, ker nekoliko preveč razdaja svojo prijaznost, kar ljudje brez pomislekov razglašajo za lastnost, ki ni vredna zaupanja. Le zakaj bi bolj zaupala Apolonu kot zaupam sebi? Živeli so tudi ljudje, ki so se razglašali po svojem značajskem razcvetu, duhovnosti in ustvarjalnosti za nadnaravna bitja in se lotijo eksperimenta ustvarjanja boga iz samega sebe. Ti branijo le svoje lastne koristi, zaščiteni s svojo ideološko varnostjo, zoper katere je resnični Bog popolnoma nemočen.
Ob takšnih dvomih sem v svoji duši pridobila neko novo spoznanje in nekaj tudi izgubila, saj pogled na lepoto učinkuje tudi tako, da v nas budi neko stopnjo ljubezni. Svoje počutje sem izravnala s kupnino za nekaj malih trenutkov sreče in poredkega veselja, ki dobro dene človeški naravi. Sanjarila sem in jutro se je nagnilo na mojo posteljo. Na nočni omarici sem zagledala svileno šatuljo z rožnato pentljo, ki mi jo je pustil Apolon.
Razvezala sem pentljo in v šatulji našla zapis: "Te učinke ustvarja domišljija, in ta je spretnejši umetnik od posnemanja in resničnega življenja. Imitacija lahko prikaže samo to, kar je videla, domišljija pa tudi to, česar ni zares videla. Lepota v stvareh je nižjega reda. Dodaj lepoto v besedi tam, kjer manjka, da boš s svojo poezijo zbudila v ljudeh občutek veselja in zadovoljstva ter občutek nežnosti in ljubezni!
Tvoja muza Apolon!
Za videnje Apolona v nočnih urah sta bila potrebna dva v eni osebi: ženska s pesniško dušo in intencionalni domišljijski akt sprejemalca podobe - torej dva v eni osebi, ki zreta v Apolona. Podoba Apolona, ki sem ga videla ponoči, je in je bil predmet mojega strmenja, občudovanja ter dvomov o njegovi resnični popolnosti. Dojeti Apolona samo kot lepoto je napak. Prodreti je treba v njegovo dušo, razumeti in dojeti njegovo celoto. Lepota še ni resničnost. Umetnost ima svojo resničnost v etičnem jedru in estetika je neskončna popolnost kraljestva lepote, saj nič ne more postati lepše kot je lepota ujemanja duha s fizičnim utelešenjem. Lepote ne moreš posiliti z resničnostjo, kajti resničnost je lahko lepa ali pa tudi ne. Umetnost je resničnost in lepota obenem, vendar v življenju je tudi tako, da kar ni lepo je resnično in resnično kot samo na sebi lepo. Prava lepota, ki sproži estetski občutek, je nekaj, kar mora človek doživeti v zanosu nad suhoparno racionalnostjo. Pisanje poezije spremlja omama, zanos, neke vrste ekstaza, pijanost duha. Umetnik postane plen dionizične vizije sveta. Odrešenje od ekstaze se razreši potem, ko se v pesniku razvnameta sla po ustvarjanju. Lepota ni popolnoma odvisna od opazovanega objekta, temveč od subjektivnega čutenja opazovalca. Pomembni so odnosi, fikcija izvira iz doživljajev volje, eni so etični, drugi pa estetični v najožjem pomenu besede. Ne gre za estetski formalizem, ki je osamosvojen od konkretne resničnosti, ki naj bi sam zase opravljal vlogo umetnosti in da bi se s tem postavila umetnost v vlogo fikcije. Polje estetike je širše, zajema tudi lepoto stvari, ki ji ta ni osnovni namen ali celo cilj. Estetika ugotavlja in raziskuje notranje zakonitosti umetnine in skuša razložiti pomen umetnine. Podobi Apolona me je uspelo zvabiti iz vloge pasivnosti in spodbuditi mojo kreativnost v posledici estetskega doživljanja lepote, ki se je prebila skoz zapletene misli in občutke ter soustvarila idejo, ki se je zlila v poezijo. Bolj kot filozofska je bila Apolonova podoba metafizična estetika, ki je nastala kot mentalna vsebina s filozofskim izrazom življenja in resničnosti. To je fenomen, ki ga zavest sama ne ustvarja, temveč ji je dano to kar zremo v lastni zavesti. Doživetje izhaja iz duhovnega zrenja pojavov in prihaja do njegovega čistega bistva, esence. Ko se duša očisti vseh subjektivnih primesi in izlušči bistvo, misel sovpade z bistvom, fenomen z idejo. Zaradi hotenja po izvirnosti, umetnost nenehno krši staro vladajočo estetiko in si izmišlja novo. Apolon se pojavi kot sposobnost, ki služi za izpolnitev določenega cilja. Lepota mora vzbuditi radost v nas, lepoto občudujemo, se vanjo poglobimo, jo občutimo kot čar, nas moralno in čustveno vznemirja, saj govori o človeških stvareh, ki jih ne moremo puščati v brezbrižnosti. Apolon je bila zavest, ki je vabila in klicala k ustvarjanju lepote in pustila svoje sporočilo. Življenje, ki nas oplaja z lepoto narave, nas osrečuje in spodbuja v nas ustvarjalnost. Onstran lepote so naša čustva in ljubezen.
naltrexone buy
buy naltrexone online india
POČITNICE V SAMIRADOVIH VISEČIH VRTOVIH
Javljam se z območja vesoljne harmonije. Sem v mestu potopljenih sanj. Sedim v senci platane, ki ravnokar ozeleneva. Tu sem z Oboževalcem zvezd, ki je imel vstop v časovno zlato mrežo. S seboj je vzel tudi mene. Namen tega potovanja je osvoboditev človekovega duha. Izven svojega doma v tem interregnum brezzračnem prostoru vam govorim na daljavo več kot milijon kilometorv od planeta Zemlje. Za moje javljanje je še nek drug pomemben vzrok. Potujem, da bi videla spominsko arheologijo vseh dogodkov odkar planet Zemlja obstaja. Z vpogledom v zgodovino njenega obstoja z notranjimi očmi kozmičnega bitja se mi odpre nenavadno prizorišče kozmične stvarnosti skoz razvoj, s katarzo občutkov krivde za vse, kar je človeštvo prestalo.
Naj povem, da sem na tem svojem potovanju najprej dosegla izstop iz svojega telesa. Svoja čustva in ideale sem zamenjala za pragmatični razum vesoljne zavesti. Celo vesolje se je odreklo odtujitvi človeka. Vsak planet ima v vesolju svojo zunanjo zrcalno podobo. Najprej me je Oboževalec zvezd poučil o svoji magijski kozmični orientaciji potovanja, ki je potrebna za razumevanje obujenih spektralnih mavričnih barv, ki nastajajo ob razklonu sončne svetlobe ob prehodu iz atmosfere v stratosfero. Po tem prehodu mi vesolje spregovori iz globine svojih razsežnosti. Vesolje je največja živa knjiga, ki spremlja vse kar se je dogajalo in se dogaja, sprejema vase informacije in jih reproducira v resničnost zrcalne podobe in jih tudi arhivira. Vesolje je zakladnica resnice bivanja z vesoljsko kodo, ki predstavlja duhovno in materialno prasilo.
Moj vodič, Oboževalec zvezd je zakonodajalaec, ima od vseh zvezd priznano metafizično moč, da odpravlja nebivajoče stvari in jim oživlja princip bivanja ali ponovnega rojstva, ko se planet pokorava zakonu črede nebesnih teles. Oboževalec zvezd na svojem potovanju odkriva skrivnostne vezi vesolja s planetom Zemlja in dosega izredne uspehe.
Oboževalec zvezd v času oživljanja planeta Zemlja še ni bil človeško bitje, ampak kozmična zavest, ki je tudi to malenkost uredila do manjkajoče popolnosti, da je v nekem kotu brezstranstva vdahnila vodiču Oboževalcu zvezd človeški duh in človeško telo. In tudi za tisto nekaj, kar ljudi razmnožuje, je kozmična zavest poskrbela, da je potovanje bogato z življenjsko darujočo silo, ki predstavlja človeštvu velik dar, arhivu vesolja pa zgodovinsko dediščino, ki se iz veke v veke zrcali v globinah vresolja po zakonih kvantne fizike in drugih zakonitostih, ki jih človeštvo s svojim razumom ne more dojeti in razumeti. Oboževalec zvezd ima široka pooblastila, vlada vsemu, le smrti človeka ne. Ta vloga je bila podeljena človeku ob njegovem rojstvu, da uniči telo samega sebe in svoj produkt duha odzrcali kot tako imenovana duša v zrcalni podobi sebe v vesolju.
Ko sem vstopila z Oboževalcem zvezd skoz cvetoča vrata v Semiramidove viseče vrtove, se je prebudil prastari duh, obsijan z modrostjo, ki se je prepustil viharnemu morju brezčasja. Oboževalec zvez me je opozoril, da bo potovanje maratonsko dolgo in da se bo začelo pri zibelki civilizacije planeta Zemlja, da je to v programu, da si ogledam in to spoznam. Kdor se planetu Zemlja odtegne, lahko izbira, da se pred vstopom skoz cvetoča vrata Semiramidovih vrtov, vrne nazaj ali da premaga oviro strahu in sprejme privilegij naklonjenosti kozmične energije, ki pomeni resnično spoznanje in ne le ugibanje s kakšno hojo je zares človeštvo na planetu Zemlja prehodilo pot od svojega vodnjaka do danes. Ko sem se na svojem potovanju skozi čas gibala proti vodnjaku civilizacije, sem se izognila predrznosti, da bi si sploh izmišljala kakšno koli razlago v svojo tolažbo, saj sem se čutila le kot majhen privesek Stvarstva, ki ničesar ne vem in ničesar ne razumem.
Prvo stvar, ki sem jo razumela, je bil zakon večnega vračanja, ki je sprožil vzmet mojega uživanja lepote Semiramidovih visečih vrtov, saj se mi je zdelo, da sem v njih v davnem spominu nekje v Babilonu že v njih uživala in občudovala te lepotne stvaritve, ob katerih sem se počutila doma.
Ta neizogibna razpoka, ta vlom občutkov kozmične energije v eksistenčno koherenco, ki bi jo lahko poimenovala tudi soodvisnost ali medsebojno povezanost iste snovi ali vezivnost mene in vesolja, me je na nek način kozmične zavesti presunila, ker je Oboževalec zvezd ob ugašanju zvezd imel neizmerno voljo za ustvarjanje novih. Ob vsem tem sem razumela zakon o večnem vračanju in cikličnem preoblikovanju podob iste snovi.
Moja kozmična zavest, s katero sem bila že vsa prežeta, se je spraševala kako je to mogoče, da občutim v teh prečudovitih sanjskih visečih vrtovih, ki so po stenah raznobarvnih kristalov lomili svoj barvni spekter leska v mojih kozmičnih očeh, v slapovih so padale zelene kite v potopljene sanje in živobarvni cvetovi v brezna vesolja. Videla in spoznala sem, da je dotedanja človečnost v breznih vesolja, v katere je zašel planet Zemlja, presežena v tistem trenutku z nečem novim, globljim in morda deležna človeške odrešitve. V tem raju lepote sem presegla samo sebe, ker sem spoznala tudi prastari duh, ki je kljub vsej svoji stopnjevani modrosti, nosil s seboj semnje zla in trpljenja, kajti življenje na planetu Zemlja ni bila samo lepota, temveč tudi bolečina. V vesoljnem arhivu informacij sem spoznala, da je človek v vsej svoji evoluciji nosil s seboj in ustoličeval tudi vladarja zla.
Občudovalec zvezd me je poučil, da vrednote ali moralno-sokratični nadomestki o čudežnosti in modrosti sveta so se premešali v strašnem vrtincu zgodovine v arhivu vesoljnih informacij in je nastopila nujnost, ki izhaja iz zakona narave, da bo zavladal zakon enosti tudi med planetom Zemlja, nebom in vesoljem, da bo nastopilo nekakšno stanje, kot je bilo ob velikem poku, vendar točno kakšno bo in kdaj bo nastopilo, še ni znano.
S potrošniškim razvojem opito človeštvo bo krenilo proti Semiramidovim visečim vrtovom po vesolju, ker hrana, porabništvo, prekletstvo in molitev človeku več ne zadoščajo. Človek se je povzpel od lišaja, prek plazilca do Adama in Eve ter vstopil v ječo, kjer hira z drugimi osebki svoje in tuje vrste, primanjkuje mu modrosti, da bi bil odrešen tega stanja. Vladar zla, ki vlada Zemlji, je vse od prvega greha naprej deloval po načelu dualizma: ljubezni je dodajal sovraštvo, sreči nesrečo, itd. Človek pa vladarju zla ni podlegel, ker je v njem tudi seme dobrega. Občudovalec zvezd me je poučil, da je človek na prvi videz celo popolnejši od zvezd, ker se krvavo bojuje iz ene vojne v drugo za svojo moč in svoje vzvišeno mesto, medtem ko zvezde utrnejo in naredijo samomor. Vendar tudi človeku ni prizanešeno, kot ni prizanešeno zvezdam, saj vsak od njih nosi v sebi smrt.
Nato sem Občudovalca zvezd vprašala ali je človek božje stvarjenje ali hudičevo seme. Ta mi je zatrdil, da ni več časa za božanstva in demone, ker je nastopila nujnost, da človek preseže to dvojnost in delitev. Kroženje časa in človekova prebledelost pred lastnimi dejanji zahteva žrtvovanje človeka, da bo dosegel lastno odrešitev. Človekova zavest po vzoru vesoljne zavesti, ki je zavest reda, potrebuje vrednote, s katerimi bo ubil lastne mite in opojne duhovne sisteme, pohlep in ideologije, ki netijo vojne in sovraštvo.
Človek potrebuje, da se preseli v kozmično zavest in da prereže vrv, ki je razpeta med živaljo in človekom z živaljo v sebi, ki je svoj instinkt nadgradila in človeka preoblikovala iz homo erektusa v homo sapiensa z napako. Pomembno je, da človek sprejme tudi svojo negotovost in poskuša živeti z njo kot nekakšen vesoljni nomad, ki neprestano išče lik samega sebe in mu skuša slediti v hoji za samim seboj.
Ko sem po dolgem opazovanju in raziskovanju spominske zgodovinske arheologije planeta Zemlja spoznala tragično bistvo človeškega bitja, ki se giblje po krožnici neprestanega ponavljanja enih in istih napak, sem se zamislila. Iz zgodovine planeta Zemlja sem tudi spoznala, da se človeška duša še ni odžejala krvi. Iz sledi gluhega vesolja je bilo slišati obupne krike s planeta Zemlja. Tedaj je nastopil čas, da nekaj storim.
V svojem človeškem srcu, ki sem ga naskrivaj vzela s seboj, da Oboževalec zvezd ni videl, da sem ga vzela na pot, sem našla rešitev: odšla sem dva tedna v samoto Semiramidovih visečih vrtov in iskala spoznanje o resnici bivanja s konfliktnostjo svoje dvojnosti, kajti s seboj nisem nosila na skrivaj le človeško dobroto in ljubezen, temveč tudi hudičevo seme, ki ga nisem mogla razdvojiti in iztrgati iz bližine svojega srca. S konfliktnostjo svoje dvojnosti sem dva tedna iskala nove etične temelje bivanja, ki bi sodili k človeku. Hotela sem amputirati in anestetizirati demone. Vladanje dveh vladarjev je usodno za človeštvo. Dokaz je vesoljni arhiv.
Misel sem razvijala naprej in to mi je dajalo upanje. Ugotovila sem, da je eksteritorialno življenje ljudi na planetu Zemlja z demoni preostanek pozabljenega vesolja, ki je odletel iz kozmične zavesti in brodi izgubljen po vesolju, v katerem vlada samo en vladar dobrote, ljubezni in miru. Urediti sem hotela vse potrebno, da demonske sile ne bodo več prišle v moralno bližino človeka. Ko sem se sprehajala po Semiramidovih visečih vrtovih sem bila prvotno brez cilja, vendar ko sem se zavedala, da sem naskrivaj pritihotapila v te vrtove tudi svoje srce, sem cilj le našla, s tem pa je bil človek rešen padcev in bolečin, ki jih povzročajo demoni. Sedaj se boste vprašali kako mi je to uspelo. Demonske sile sem prelisičila. Plačala sem jih vnaprej in jim rekla naj mirujejo in demoni so res odšli na počitnicre na planet Saturn in tam zamrznili. Plačala sem jih tako, da sem zastavila samo sebe. Odtlej vlada na planetu Zemlja mir. V svojih človeških getih ta mir ne boste takoj občutili, vendar če spremenite svoje življenjske razvade, bo mir prišel tudi v vaše duše. Kupite si porcelanaste idole in kovinske miniaturne vojačke, kot suvenir za svoje bivanje v dvojnosti ter se z njimi igrajte med cvetjem Semiramidovih visečih vrtov, ki vas bodo zazibali v prijetno opojnost in sončno čistino dneva. Če boste začeli govoriti glasno in začeli rožljati z orožjem, se bodo demonske sile prebudile in se spet preselile s planeta Saturna na planet Zemljo.
S počitnic v Semiramidovih visečih vrtovih vam pošiljam vsem lepe pozdrave. Vabljeni! Karto za potovanje si lahko kupite v vseh kompasovih poslovalnicah za 3 Evre s tem, da sta v karto vračunana tudi sladoled in limonada. Vodič: Občudovalaec zvezd.