ČRNI BRAT IVAN VERDIKON
V knjigi France Bevk – Mira Cencič »Črni bratje« povest in resnična zgodba piše, da je bil Ivan Verdikon, sin Ivana in Ludovike Poberaj, roj. 29.3.1914, dijak trgovske šole in da je bil pod angloameriško zasedbo pri zavezniški policiji kot cerin v rojstnem Solkanu. (Vir: Pogovor z Alešem Komavecem iz Nove Gorice, pod št. 112). Glede na to, da sem zasledila v tisku še dodatne podatke o Črnem bratu Ivanu Verdikonu, je prav da se nanje opozori.
Črni brat Verdikon Giovanni pod št. 8/ organizatore terroristico iz zapisnika zasliševanja karabinerjev, posredovanih kvesturi izhaja, da je bil med organizatorji terorizma, ki so delovali po sistemu trojk.
Vprašam se, zakaj Tomaž Marušič, ki si očitno daje veliko dela s Črnimi brati in je razpolagal s podatki, da je bil Črni brat Ivan Verdikon v partizanih, ni na to opzoril dr. Mire Cencičeve ali organizacijo Tigr, da bi se dopolnilo manjkajoče vedenje pri Črnem bratu Ivanu Verdikonu iz Solkana. V časopisu 1001 – Solkanski časopis, 9. april 2009, stran 9, kjer je Marušič povzel šolski spis sina Ivana Verdikona, v prispevku piše »Tudi mi smo združili moči« in navaja šolske spise učencev iz leta 1945/1946, objavljene v knjižici prostih spisov Jožeta Pahorja v maju 1946, Mladinska knjižnica Gregorčičeve založbe v Trstu. Tomaž Marušič opozarja na skladnost spisov z vojnimi dogodki v Solkanu, ki jih je vredno objaviti kot del domače zgodovine.
Ali Črni brat Ivan Verdikon ne sodi v del domače zgodovine, da bi ga bilo vredno omeniti pri kar pogostem ideološkem pregrevanju tematike o črnih bratih, in sicer kot partizana in borca tigrovca?
Ivan Verdikon – učenec V. razreda (oče Ivan Verdikon je bil borec na goriški fronti, nato v Goriški brigadi) spis z naslovom »Ob času okupatorja« piše: V novembru 1943 sem se napotil z mamo v gore k očetu, ki je bil takrat v partizanih. Zjutraj zgodaj smo se odpravili. Mrzlo je bilo in bali smo se, da nam ne bodo Nemci in fašisti dovolili čez postojanko, ker so povsod stražili ceste in preiskali vsakega, ki je šel mimo. Fašisti so povsod naokrog stavili mine in nepeljali žico.
Hodili smo dolgo, da smo zagledali nemški top, ko so jim ga naši pokvarili. Ko smo dospeli do naših, smo opazovali, kako so pogumno čakali, da se jim približa sovražnik,. Nobenega strahu niso poznali. Vsi so veselo prepevali. Nekateri so bili na straži, drugi pa so šli na položaje. Šli smo dalje, dokler nismo prišli do očeta in drugih, ki so imeli vsak svoje delo pri onem velikem topu. Čakali so na povelja, da začno z napadom. Dolgo smo tam počivali, prišle so še druge matere in sestre obiskat partizane. Tako lepo je bilo. Ko smo se vračali, mi je bilo žal; najraje bi kar tam ostal. Ko sem prišel domov, sem imel povedati mnogo reči.
Kje je torej končal Črni brat Ivan Verdikon po vojni in zakaj se nikjer ne omenja kot partizan Goriške brigade?
V zvezi s čerini je treba povedati, da je bila Julijska krajina razdeljena na dve zasedbeni coni: cono A, ki jo je upravljala Zavezniška Vojaška uprava (ZVU) in na cono B, ki jo je upravljala Vojaška uprava Jugoslovanske armade, območje Benečije pa je tudi upravljala ZVU. V conah A je delovala anglo-ameriška zavezniška vojaška uprava v Trstu in Vidmu. Anglo-američani so v coni A uvedli liberalno demokratično ureditev ter ves čas obdržali popolni politični in vojaški nadzor na tem območju, na katerem se je nahajala tudi Gorica in Solkan. Območje, ki ga je zasedala Zavezniška vojaška uprava je bilo po vojni nemirno, bili so časi političnih čistk in osebnih obračunov, saj se je družba delila na sovražne si tabore in sicer na demokrate, informbirojevce in titovce. Komunistična partija in Ozna oz. Udba so ne le v coni B, temveč tudi v coni A ilegalno vodili politiko prisilnega odstranjevanje nezaželenih oseb, za katere se je kakorkoli sumilo, da so ideološko drugače usmerjene. K vzpostavljanju zakonitosti po vojni je torej prispevala s svojim delovanjem Zavezniška vojaška uprava, ki je delovala kot regulator reda, veliko krat nezaželena strateškim orodjem, s katerimi je operirala jugoslovanska revolucionarna oblast.
Odpor proti fašizmu v smislu partizanstva se je na Primorskem začel leta 1942, upor Črnih bratov in Tigrovcev pa že veliko prej. Tigrovci se niso šli revolucije, temveč boj za narodnostne pravice in priključitev Primorske k matični domovini.
Po kapitulaciji Italije, septembra 1943 leta, so prišle na Primorsko slovenske brigade. Na severno Primorsko v sestavu devetega, na Brkine sedmega korpusa. Tigrovci so postali moteči element za KPJ in KPS. Vodstvo so prevzele brigade in začela se je revolucija, ki ni bila nič manj kruta in krvava kot v ostalih krajih Slovenije.
Krivično bi bilo, da pri Ivanu Verdikonu ne bi omenili njegove vloge kot Tigrovca in borca za svobodo Primorskega človeka in slovenskega naroda, vključenega v narodnoosvobodilno gibanje na goriški fronti in v Goriški brigadi.
Podatki o Goriški brigadi:
Formirana je bila 6. 10. 1943 kot Goriška divizija z naredbo Operativnega štaba za zapadno Slovenijo. Z naredbo GŠ NOV in POS 17. 10. 1943 je bila preimenovana v 27. divizijo Goriško. 22. 12. 1943 je bila preimenovana v 32. divizijo in vključena v sestav 9. korpusa. Konec januarja 1944 se je preimenovala v 30. divizijo. Pri formiranju divizije so vanjo vključili tri brigade: Goriško, Simon Gregorčič in 1. Soško brigado. Z naredbo Operativnega štaba za zapadno Slovenijo 17. 10. 1943 so v njeno sestavo prišle še 2. Soška brigada in 21. 10. 1943 še 3. Soška brigada. Kmalu sta iz sestava divizije izšli Goriška brigada in brigada Simona Gregorčiča. Tri Soške brigade so se preimenovale decembra 1943 v 17. brigado Simona Gregorčiča. V divizijo so vključili še 18. brigado Bazoviško, 20. brigado Tržaško in 19. brigado Srečka Kosovela. Divizija je bila ukinjena v Trstu 3. 5. 1945.
Divizija je imela štab, politkomisarja, operacijski, personalni, obveščevalni, propagandni in sanitetni odsek, poljsko bolnico, intendanturo, senat vojaškega sodišča in javnega tožilca.
Historiat fonda:
Glej AS 1851.