Družinsko drevo Breščakovih

Izvor priimka Breščak

Dokument tolminskega patriarha iz leta 1736 govori o posvetitvi na Binkoštni dan, 21. maja subdiakona, pripravnika za duhovniški poklic Mateja Breščaka iz Tolmina, kar nakazuje, da rod Breščakov najverjetneje izhaja s tolminskega območja. V navedenem dokumentu piše: Ordinationes habitę ab illustrissimo et reverendissimo patriarcha ultra… in sacello vigore B.M. et A. die lunę secunda festimana die pentecostes 21. maii Ad sacrum subdiaconatus ordinem Matthęus Bressiac [Matevž Breščak], Tulminensis (= Tolmin), ad titulum patrimonii. Ordinationes habitę ab illustrissimo et reverendissimo domino domino patriarcha ultra… in sacello vigore B.M. et A. die lunę secunda festimana die pentecostes 21. maii Ad sacrum subdiaconatus ordinem Matthęus Bressiac [Matevž Breščak], Tulminensis (= Tolmin), ad titulum patrimonii

Štanjelska veja družine Breščak (rodoslovec Robert Fonda)

Marcus BERSZHAK
Print Family Tree
• Born (..1750)
Parents
• Štanjel ÷PLACE
Married to
o ? ?
Spouses, children, grandchildren and great-grandchildren
o Married to Marianna ?, born 11 February 1751, Deceased 28 March 1834 - Kobdil (St.Daniel?) 30 age at death: 83 years old with
 Joannes BERSZHAK 1794- married 21 February 1814, S. Daniel, to Marianna REHAR with
o Joannes BERSZHAK 1816-
o Antonius BERSZHAK 1819-
 Anna BRESZHAK 1823- married 29 February 1848 to Antonius GERZHA 1824- with :
o Joannes Nepomucenus GERZHA 1848-
o Carolus BERSZHAK 1825-
• Josephus BERSZHAK 1827- married 26 November 1850, St. Daniel, to Margaretha JERIZH
o Petrus BERSZHAK 1830-
o Andreas BERSZHAK 1832-
Photos and archival records
Search the matching civil records

Cerkev sv. Daniela stoji v neposredni bližini štanjelskega gradu. Po predelavi v 17. stoletju je imela svojega organista Breščaka. Do leta 1880 so v Štanjelu peli očenaš in zdravamarijo. Organist Breščak je leta 1851 napisal ljudsko pesem, ki so jo tam verniki prepevali: »Kaj vam povem, na britof grem, slišim jokanje«.

Do leta 1860 je bilo po vseh kraških cerkvah ljudsko petje doma. Zvečer se je na ognjišču družina zbrala: petje in molitev sta se vrstili. Vir govori: … Moja mati zna še cele odstavke pasijona, čeprav je že 60 let zdoma. Pasijon se je pel po vsem Primorskem. To pričajo rokopisi. V Ospu sem našel dva rokopisa iz 17. stoletja. Moj ded na Velikem dolu pri Komnu ga je za cerkveno rabo prepisal leta 1820. Tam so pasijon peli, kakor večinoma drugod, z razdeljenimi vlogami. V Barkovljah tik b bližini Trsta se je nad slovenskim pasijonom spotikal škof mons. Nagi tik pred svetovno vojno!

Viri omenjajo cerkev sv. Nikolaja v Bači pri Modreju (goriška vizitacija 1751: in villa Bazhae (Bača); tolminska vizitacija 1761: La chiesa o capella di S. Nicolò in
Bazzha (op.TM: Najverjetneje Bača pri Modreju) mantenuta da Antonio Breschiach
Erede del qm.R.do Giorgio Breshiach, che la fabricò; v viz. 1751 brez lokacije)
(Prevod: Cerkev ali kapela je postavil in vzdrževal Anton Breščak, dedič
prečastitega Jurija Breščaka, ki naj bi jo zgradil na novo 1644. Omenjeni duhovnik Breščak naj bi jo zgradil na novo leta 1644. V času Jožefa II. je bila zaprta in je propadala, lokacija je (1651/II, 1668, 1751, 1755, 1761, 1762, 1782)

Iz opisa tudi izhaja povezanost Breščakov s Cerkvijo in glasbo, saj je bil davni prednik Jenez Breščak * 1794 organist.

Rod: Štanjel - Plače

MARKO BREŠČEK * ∼1750, poročen z Marjano * 11.2.1751, † 28.3.1834, Kobdilj
St. Daniel (Štanjel) 30, v starosti 83 let
Sin: JANEZ BREŠČAK * 13. 7. 1794 – ORGANIST, poročen 21.2.1914 , S.
Daniele (Štanjel) z MARJANO REHAR ∼1795, Lisjaki, hčerjo JOŽEF-a REHAR-ja (Jožef Giuseppe Rehar) .

Otroci:

V Kozji Pari, Dobravlje
V Župniji Štanjel je bila ob požigu cerkve uničena vsa dokumentacija, zato ni popolnih virov za izdelavo zanesljivih rodovnikov. Tudi v Škofijskem arhivu Koper ni najti podatkov.
Sin JANEZA BREŠČAKA (*1794), eden izmed njegovih sinov je ANTON BREŠČAK * 1819, je bil oče ANTONA BREŠČAKA (1864-1941): Njegov oče, ANTON BREŠČAK * 1819 † __, bi bil pokopan pri sv. Petru, Dobravlje, vselej je bilo pogovorno označeno, da pod smreko pred cerkvijo počiva 'stari' Anton Breščak. Poročen je bil z ženico, (z ruto na glavi, ime ni znano). Fotografija je z dne 22.2.1909, Kozja Para, Dobravlje. Ocenjuje se, da je ženica z ruto * ∼ 1825 in je bila v času posnetka 22.2. 1909 stara ∼ 84 let. Zanimivo je tudi, da je ANTON BREŠČAK * 1819 poimenoval svoje hčere po svojih bratih Karla (poročena v Plače k Ušajevim, Johana poročena Rustja (mož iz Skrilj), sin Maistrovega borca Josip Breščak pa je poimenovan po enem izmed stricev Josipu Breščaku * 1827 iz Štanjela. Hčeri Antona Breščaka * 1864 pa sta bili krščeni ena kot Antonija, druga pa kot Ivanka (Johana), sin Tonček (1899 - 1914 ), ki je 15-leten padel v Galiciji - Karpati pa je bil tudi Anton – Tonček. Navedeno nakazuje na omenjene zaključke, ki so dokaj podatkovno ubrani, da so imena povzeta po stricih iz Štanjela.

Otroci ANTONA BREŠČAKA * 1819 :

1. ANTON BREŠČAK (5.4.1864, Kozja Para, Dobravlje - 20.2.1941, Dobravlje št. 111), poročen leta 1864 s FRANČIŠKO REŠETA por. BREŠČAK s Planine pri Ajdovščini (12.3.1868 - 1.10.1942). Imela sta 14 otrok.

Otroci: Tea (09.10.1895 – 12.2.1973), Francka (1892 – 1914), Antonija (3.8.1889 – 6.4.1965), Tonček (1899 ─ 1914 padal v Karpatih), Tilka (podatki niso znani, umrla stara 6 let), Maks (podatki niso znani), umrl majhen), Iva (13.6.1905 – 17.12.1991), Mirko (2.3.1909 – 31.9.1969), Stanko (2.6.1911 – 13.4.1960), Robert (18.12.1913 – 21.5.2001), Hermina (19.9.1915 – 4.7.2001), trije otroci so umrli takoj po rojstvu.

ROD MOJE MATERE HERMINE BREŠČAK

PRABABICA MARIJA UŠAJ,  MATI  DEDA ANTONA BREŠČAKA  (z ruto)

Pri Zgonikovih v Kozji Pari so imeli Breščakovi kaščo, kamor sem se tudi jaz plazila po lesenih lojtrah. Zgonikovi so bili žlahta pranone Ušaj Marije (na sliki) Ušajevi iz Plač so bili torej žlahta, saj je Marija Ušaj, mama od Tatjane Ušaj bila skrbnica Breščakove hiše ob nacističnem požigu dne 23.9.1943.

Verjetno je bila sestra Antona Ušaja, ki je bil morda brat od te Marije Ušaj, od nonota Antona *5.4.1864 in Terezije Breščak * 9.10.1877 poročene Starc.

Sklepam, da je bil Ušaj Anton, poročn z Zgonik Frančiško 19.2.1869 v sorodu z Ušaj Marijo, mamo od nonota Antona Breščaka, poročenega z  Frančiško Rešeta. Ušajevi iz Plač so bili torej žlahta, saj je Marija Ušaj, mama od Tatjane Ušaj je bila skrbnica Breščakove hiše ob nacističnem požigu dne 23.9.1943.

Anton Breščak iz Stanjela *1819, je starš od Antona Breščaka,  nonota, (* 5.4.1864, Kozja Para, Dobravlje - 20.2.1941, Dobravlje št. 111), poročen leta 1864 s FRANČIŠKO REŠETA por. BREŠČAK s Planine pri Ajdovščini (12.3.1868 - 1.10.1942). Imela sta 14 otrok.

Levo hčerka Terezija Breščak, poročena Starc  in svojimi  otroci, slika  je od 22.2.1909.

Mamini starši Anton Breščak (5.4.1864 - 20.2.1941) iz Dobravelj in Francka Rešeta. por. Breščak iz Planine pri Ajdovščini (12.3.1868 - 1.10.1942) sta imela 14 otrok:

Tea (09.10.1895 – 12.2.1973), Francka (1892 – 1914), Antonija (3.8.1889 – 6.4.1965), Tonček (1899 - 1914 padal v Karpatih), Tilka (podatki niso znani, umrla stara 6 let), Maks (podatki niso znani, umrl
majhen), Iva (13.6.1905 – 17.12.1991), Mirko (2.3.1909 – 31.9.1969), Stanko (2.6.1911 – 13.4.1960), Robert (18.12.1913 – 21.5.2001), Hermina (19.9.1915 – 4.7.2001), trije otroci so umrli takoj po rojstvu.



     

PODOBE BREŠČAKOVE DRUŽINE MAMINIH BRATOV IN SESTRA

TEA BREŠČAK, se je rodila v zaselku Kozja Para,  Dobravlje na Vipavskem  dne 9.10.1895, umrla je  dne 12. 02.1973 v Milanu, pokopana pa je pri Sv. Petru v Dobravljah. Tea je bila prva hčerka v družini štirinajstih bratov in sestrá.

Slikarka in pesnica Tea je obiskovala osnovno šolo v Sv. Križu. Šolanje je nadaljevala od 1912. leta v nemškem zavodu pri Gospe Sveti na Koroškem, v Trstu je nadaljevala trgovsko šolo in nato je kot uradnica službovala v Trstu. Od leta 1919, po poroki z zdravnikom Emanuelom Abbatistta, je bivala dve leti v Padovi, šest let v Portoguaru, nato v Milanu od leta 1928 do smrti.

Že v mladih letih je prevzela skrb za družino številnih bratov in sestrá ter nečaka. Z možem Emanuelom, dobrodušnim človekom je k sebi leta 1921 priklicala sestro Ivo in brata Mirka, leta 1929 pa tudi sestro Tonco, brata Roberta in nečaka Franca Jerkiča, sina pokojne sestre Francke, ki je umrla takoj po njegovem rojstvu. Brat Robert in nečak Franc sta diplomirala kot zdravnika na milanski univerzi.

Tea je bila umetniško nadarjena, kulturno razgledana in je imela svojevrstno osebnost.. Pisala je pesmi v mladih letih in v pozni življenjski dobi. Nekatere pesmi so leta 1991 izšle v zbirki Domovina. Risala in slikala je že v rani mladosti. Od leta 1933 do 1935 je bila učenka tržaškega slikarja Piera Marussiga ( Petra Marušiča), ki je živel v Milanu. Obvladala je portret, tihožitje in pejsaž. Njena sestra Iva Breščak je o njej zapisala, da je njena pesniška duševnost prišla do popolnega izraza s slikanjem cvetja. Vse cvetje, od žlahtne vrtnice do najskromnejše poljske cvetlice, nam danes iz mnogih njenih slik v tisočerih barvnih sezonskih odtenkih izžareva vso prekipevajočo ljubezen, ki jo je čutila do narave in njene lepote. Bila je članica umetnostne galerije Permanente v Milanu, kjer je večkrat razstavljala z drugimi likovniki. Sama osebno je tudi razstavljala. Družila se je s številnimi priznanimi umetniki kot Sironi, Manzú, Carra, Mesina,Cesetti, Biroli, Salietti, Berlotti, Funi ter poznejšim Nobelovim nagrajencem za poezijo Quasimodoom, slikarji Lojzetom Spacalom, Jožetom Spacalom, Antonom Miheličem in drugimi, ki so jo spoštovali kot osebo, cenili kot slikarko in se radi zadrževali v kulturnem središču Breščakovih. Lojze Spacal je med drugo svetovno vojno živel in ustvarjal pri Breščakovih v Milanu. Vsi našteti umetniki in razumniki ter še mnogi drugi kot njena setrična gledališka igralka Ema Starčeva ter njen bratranec operni pevec Drago Starc, dirigent in violinist Uroš Prevoršek in še drugi so se srečevali v kulturnem središču Breščakovih. Celoten opus njenih slik in pesniška zbirka Domovina, opremljena z njenimi slikami, sta bila predstavljena v Katoliški knjigarni v Gorici 5. novembra 1993. O umetnici sta spregovorila likovni kritik prof. Jožko Vetrih in prof. Albin Sirk.

Kot pesnica hrani v sebi neomadeževane mladostne spomine in tudi spomin na dan odhoda na prvi povratek k materi: Ukroti se, o duša moja! Že trkam na hišne duri… Kako so ji dragi kraji na Vipavskem, lepota kraškega sveta! Zato se v mislih spomladi vrača z lastovkami domov. Zvoki, barve in dogajanje v naravi njene očetnjave jo spremljajo v velemestu, toda hrepenenje po njih je tako močno, da razblini vse njene sanje z ranljivimi prividi. Oh, biti otrok/ sred zelene gmajne v travi, vzdihuje. Ko je stiska najhujša, si pesnica zakliče: …na spomine – kamen deni! Iz njene zazrtosti v preteklost klije najgloblja želja: Tja gor, domov/med njive, klasje in plavico/ med makov cvet-/tja srce tvoje hrepeni in tam si v mislih ti…

IVA BREŠČAK, se je rodila v Dobravljah na Vipavskem 13. 06. 1905..Po končani osnovni šoli v Dobravljah je obiskovala triletno trgovsko šolo v Portoguaru.

Zaposlena je bila kot uradnica pri uvoznem podjetju Cirene za inozemski tisk, kasneje pa še po drugih službah, od leta 1938 pa je asistirala bratu Robertu, ki je delal kot zobozdravnik. Literarno je začela delovati že leta 1923 in priobčila v Naših razgledih prve prispevke (Vseh mrtvih dan, Napoli, Golobi Sv. Marka) ter portrete sodobnikov (Tatjana Pavlova, Grazia Deledda, Madame de Noailles), prozne dela, novele in črtice (Njen obraz, Naša pomlad, Ogenj, itd.), ki jih je poslala Finžgarju za Mladiko, kjer je bila objavljena legenda Veliki petek (M 1926, 127) Zbirka njenih novel Ogenj, ki je bila že leta 1940 tiskana v polah, je doletela zla usoda, ker ni dobila dovoljenja za tisk (doba fašizma). Tiskarna jo je prodala za star papir. (en izvod pa je bil le ohranjen). Vanjo je uvrščenih osem novel: Ogenj, Mož je bil izmučen, Pismo, Življenje matere Rozalije, Micka se moži, Odmev, Brajdarjev Miha, Dve kristalni vazi). Zbirka novel Ogenj je izšla v izvirniku leta 1991, založili so jo sorodniki, izdalo pa jo je Katoliško tiskovno društvo v Gorici.

Gojila je tudi umetnostno esejistiko. Napisala je članek o kiparki Rini Drenik Marušičevi, prispevek o slikarju Pieru Marušiču (Marussigu) pa je priobčila v reviji Umetnost. S tega področja je tudi prevod v italijanski katalog slikarske razstave slovenskih likovnikov, ki so razstavljali v Milanu.

France Bevk, s katerim je bila pisateljica Iva v pisnih stikih, je o zbirki sodil: »Novele so me prijetno iznenadile. Vi ste pisateljica. Imate srečno roko pri izbiri snovi, domišljiji, gladkost pripovedovanja, čut za poezijo, poleg tega pa ima vsaka stvar neko etično jedro.« Pisatelj Vladimir Bartol pa: Avtoričina pripoved je nedvomno fino psihološko niansiranje v prikazovanju značajev, posega pa tudi z lahko satirično ostjo v predvojne družbene razmere.

Po zadnji vojni so je spet oglasila v tržaških tržaških Razgledih in ponatisnila novele iz neizdane zbirke in še nekaj novih. Nekaj člankov je priobčila tudi v italijanščini v ženski reviji Attualitá (1937). Njen je tudi referat Zgodovina Primorske (objav. Slovensko Primorje), Milan 1945. Večje število njenih rokopisov in korespondence s slovenskimi kulturniki je bilo uničenih ob bombnem napadu 20. oktobra 1944, ko je bil porušen dom Breščakovih v Milanu; rojstno hišo v Dobravljah pa so Nemci požgali 23. septembra.1943. Tedaj so bili uničeni bogata družinska knjižnica, klavir in vse stvaritve, pesmi, novele in slike) članov Breščakove družine. Breščakovi so si po vojni v Milanu zgradili nov dom, v katerem so poleg profesionalnega, nadaljevali svoje kulturno delovanje. S članki publicistične vsebine je Iva sodelovala pri Ženi in Praktični gospodinji (povzeto iz PSBL, Gorica 1972, GMD). Z bratom Robertom in nečakom Francem Jerkičem se je 1989. leta preselila v Gorico, bliže rodnemu kraju. Zadnja leta ji je bilo vodilo in življenjski cilj, da bi videla uresničitev izdaje zbirk pesmi sester Tee in Tonce ter brata Stanka. Izdajo novel Ogenj je Iva sicer doživela, saj je zbirka izšla v začetku decembra, ne pa predstavitve. Umrla je v bolnišnici v Vidmu, 17. decembra1991, pokopana pa je v rojstnem kraju.

ANTONIJA BREŠČAK, se je rodila 03. 08. 1889 v Kozje Pari (Dobravlje), umrla je 06. 04. 1965 v Milanu, pokopana je pri Sv. Petru v Dobravljah.

Kozja Para, rojstni kraj pesnice Tonce, je zadnji zaselek od petih, ki spadajo v Dobravlje. V to vasico, ki je nekdaj štela sedem hiš, pripelje pot, ki gre iz Dobravelj po ravnem do Križišča, nakar se polagoma spusti navzdol do zaselka, ki leži v lepi tihi dolinici. Pred več kot pol stoletja so se tod še razprostirali lepo urejeni travniki, skrbno obdelane njive, številni vinogradi in cvetoči vrtovi. Vsa ta naravna lepota se je raztezala od Vipave do hriba Brega. Tik na vasico, mimo nekdanjega Fakučevega mlina, teče potok Vrnivec, ki se približno tristo metrov od vasi izliva v redko Vipavo. Rodovitna dolinica leži v zavetju, obvarovana pred vipavsko burjo. Vsakovrstno sadno drevje, vinogradi, domači pridelki, cvetje, vse kar hrani in osrečuje človeka – vse je bujno raslo in zorelo.

V tej idilični dolinici je Tonca preživela svojo mladost. Nedvomno so rojstni kraj in prirodne lepote zapustili deklici in pozneje mladenki neizbrisne vtise, ki jim je začela dajati pesniško podobo šele v zrelih letih.

Tonca je bila prva hčerka v družini s štirinajstimi otroki. Ljudsko šolo je obiskovala v Sv. Križu. Z veliko ljubeznijo in požrtvovalnostjo je pomagala staršem pri negi in vzgoji številne družine; veliko je pomagala tudi pri kmetskem delu na polju. Delala je in mnogo pretrpela, a vse prenesla z močno voljo in plemenito ljubeznijo do svojih bratov in sestrá. Od leta 1929 je živela v Milanu v družini sestre Tee, sestre Ive, bratov dr. Roberta in Mira ter nečaka dr. Franca Jerkiča, sina pokojne sestre Francke.

Dopolnila je ljudsko šolo, a si je sama ustvarila širše kulturno obzorje z branjem in živim zanimanjem za slovstvo in umetnost. Pesniti je začela okoli leta 1940. Zadnja leta je bila sodelavka mladinskega lista Galeb in tam objavila nekatere svoje pesmi.

Ljubila je naravo in v pesmih opevala njene lepote in pojave. Rast, drevje, zelenje, pridelki, ptički, živalce, orodje, vse je počlovečeno, vse postane živo bitje, ki s pesnico čuti, živi in trpi. Skoraj zasanjana v kmetsko delo se v tihi naravi čuti kot njen nemi sobesednik.
…in brez besed so me razumela in jaz sem razumela nje, pravi o živalcah v pesmi Srečno življenje. Obsežno število pesmi je en sam spev naravi. V tem je nosilka najsodobnejše ekološke ideje. Njena pesniška podoba je v svojem izhodišču polna svetlobe, sonca, cvetja, petja ptičkov, glasov narave in dela na polju, žuborenja voda, življenja – polna vseh naravnih lepot.

Po dobroti in nežnosti čustev je bila Tonca izredna oseba. Izhajala je iz kmetskega rodu in po njem povzela najlepše vrline in odlike: poštenost, ljubezen do dela, pogum, vdanost, potrpežljivost, duševno vedrost, velikodušnost in dobrodušnost. Ostala je vedno skromna, ponižna in naravna.

Tonca Breščakova je živela in trdo delala na kmetiji celih štirideset let. Kmetija in njeno okolje sta ji vcepila v dušo neizbrisno sled. Vselej v tujini poleti v duhu iskat sebe in resnico v zakladnico spominov na kraje, ljudi, naravo svoje čiste in delovne mladosti, ki je prispodoba lepote in sreče v begu pred vsakdanjim mestnim življenje. Glas seže dlje, kot bi človek pričakoval. Pesmi so utrip podoživljanja otroških let (pesmi za otroke), pričevanje mikavnega čara miru in dela, njene dekliške in zrelostne dobe in neoskrunjene narave. Lirska govorica je preprosta, neizprosno osebna, prežeta z gorečo ljubeznijo do narave, predmeti so poosebljeni, pesem sama postane poosebljena stvaritev, oprijem v življenju in družba, brez katere ji ni živeti. Tonca je samorastnica, ki ni pisala za kritike, temveč iz notranje nuje. Sporočilnost njenih pesmi je in bo ostala vedno sodobna; v njenih pesmih čutimo humanost, podoživljanje prave sreče, ki jo človek najde v delu in sožitju z naravo. To tembolj, ker je nehumanost modernega časa, zlasti v mestu, zrušila prostorsko in časovno ravnotežje v človeku. Odtod domoljubje, domotožje, žalost nad izgubljenim rajem, zazrtost v preteklost.

Mladi in tudi marsikateri odrasli bralec, ki je ohranil otroštvo, bo cenil odlike in poslanstvo njene pesniške zbirke Narava moj najlepši svet, saj mu dobra knjiga obnovi in razširi doživljajski prostor. Izbor pesmi je vreden bralčeve in ljubiteljeve pozornosti.

STANKO BREŠČAK, pesnik, se je rodil 02. 06. 1911 v kmečki družini v zaselku Kozja Para v Dobravljah na Vipavskem. Umrl je 13. 04. 1960. Bil je enajsti sin v družini štirinajstih bratov in sestrá. Ljudsko šolo je obiskoval (1917 – 1924) v Dobravljah, kamor se je družina Breščakovih preselila leta 1912. Leta 1924 je po prizadevanju župnika Ivana Rejca iz Sv. Križa in patrov frančiškanov iz Gorice šel študirat v frančiškanski zavod Piacenzo, kjer je končal I. gimnazijo. Leta 1925 se je zaradi bolezni vrnil domov, leta 1926 pa je bil z izpitom čez 2. letnik, sprejet v semenišče v Gorici kar v 3. gimnazijo. V semenišču je ostal do leta 1928, ko se je kot uradnik zaposlil pri zavarovalnici La fondiaria v Gorici, kjer je bil že zaposlen brat Miro. V službi ni dolgo zdržal zaradi slabega zdravja, ki ga je spremljalo skozi vse življenje; bolnišnica, dom, sestre in bratje v Milanu in spet dom so bili njegova zatočišča do leta 1942, ko je zaradi kulturnega in političnega dela pred fašisti zbežal v Milan. Primorski kulturniki so imeli medsebojne stike in so plodno narodnobuditeljsko ustvarjali, vsak na svojem področju, vendar zelo povezani. Spodbujali so delovanje vaških odrov in širjenje slovenske besede, ki je bila v času fašizma prepovedana. Stanko Breščak je po spodbudi gledališke igralke Eme Starčeve, ko je prihajal na počitnice iz Milana v Dobravlje, režiral tudi nekaj slovenskih iger, ki so se odigrale na vaškem odru v gradu v Velikih Žabljah in zato so ga fašisti preganjali. Iz Milana se je avgusta 1945 vrnil domov v Dobravlje. Leta 1951 se je poročil z Matildo Šuligoj in si ustvaril družino.

Stanko je bil nadarjen, mnogostransko razgledan, ukaželjen. Razen italijanskega jezika, ki ga je tako obvladal, da je lahko pisal literarno kritiko in kulturna razpravljanja (gl. Perseo - Quindicenale di vita italiana, direto da A.F. Dela Porto – Milano, 1938), se je sam naučil angleščine in nemščine, da je lahko bral v izvirniku knjige, ki so ga zanimale. Ljubil je glasbo, jo je sam študiral in je kot samouk dobro igral na klavir. Imel je sposobnost in dar za risanje in slikanje, posebno portretiranje.

Stanko je veliko pisal v prozi in pesmi v mladinski dobi 1934 – 1941. Njegova ekstrovertna narava, krhko zdravje, bivanje v bolnišnicah, omejena ekonomska sredstva po vojni, vse to je vplivalo, da je mnogo svojih spisov porazgubil, kar jih je pa hranil v Dobravljah, so bili uničeni v požigu hiše s strani Nemcev 23. septembra 1943. Po osvoboditvi se je Stanko kot kulturni delavec z velikim navdušenjem vživel v novo dobo v domačem okolju. Več časa je vneto sodeloval z dejanjem in besedo pri graditvi novega gospodarskega, družbenega in kulturnega življenja v duhu novega časa. Razdajanje samega sebe je bilo nesebično, človekoljubno, postorjeno iz domoljubja in idealizma.

Stanko je pesnil iz neke notranje nuje, pesmi so izraz njegovega gledanja in čutenja z naravo, narodno, socialno in versko problematiko, ki se odigrava v njem samem in njegovem okolju. Čustveno globoko vraščen v svoji ožji življenjski prostor – Vipavsko – črpa navdih za svoje motive iz narave, razkriva njeno govorico, jo poetično preoblikuje v metaforo, kjer pooseblja odpornost našega naroda (Brest, Hrast, Burja, itd) v boju za obstoj. Prepričan v zmago (Stara pravda). Njegove stvaritve, ki jih lahko razdelimo v tri obdobja, dajejo prerez njegove življenjske poti, čustev, svetovnega nazora, moči in nemoči ter krhkosti življenja.

V prvem obdobju – mladostna leta do konca druge svetovne svoje – izpoveduje ljubezen do domače grude in svojo zakoreninjenost vanjo, zaverovanost v narodno bodočnost – s prizvokom panslavizma – mladeniško ljubezen. Niso mu bili tuji socialni problemi. Razdor med bogatimi in revnimi, h katerim je sam pripadal, ga utesnjuje skozi vse življenje in na lahko prelevi njegov svetovni nazor v drugem obdobju, v letih po drugi svetovni vojni, v dobi graditve socialnega realizma. Sam, idealist, se je v svobodi vrgel z vso vnemo na gradnjo bodočnosti končno osvobojenega naroda. Slavospev napiše torej padlemu junaku na Trnovski planoti, ki je prispeval k osvoboditvi naroda in izkoreninjenju izkoriščanja človeka po človeku ter od tam kot simbol, bedi in poziva k enotnosti in uresničevanju zapriseženih ciljev. Tako ne bo imel več tujec moči nad nami; Nemec pa naj povrne škodo za požig domačije!

Stanko Breščak je tipičen primer primorskega človeka; svoboda mu je pomenila rešitev izpod fašističnega jarma; prepričan je bil, da se bodo nato vsa vprašanja po bratovsko rešila; idealist pa je trčil ob materialistični svetovni nazor že na vasi…

Cicero pravi, da je prava svoboda v soudeležbi pri oblasti, upravljanju države. Tega Stanko ni mogel doseči… Od tod razočaranje, ponižanje, nemoč.

Tako pridemo v tretje obdobje njegovega pesnjenja, ko začuti duševno praznoto, se vrne k Bogu, ki mu daje notranji mir in vrača uravnovešenost in smisel začasnega in trajnega življenja; navezuje spet ožje stike z naravo, znanci in posebno s sestrami in brati v Milanu, ki so mu bili vedno v oporo (sestri Tonci, Rezi, Ivi, Bog, moj Bog…). Navezal je stike s prijateljem Andrejem Simčičem in patri iz Sv. Križa.

Večina pesmi iz tega obdobja je nabožne vsebine. Njegovo poslanstvo je biti kmet – poet, narodni buditelj, mož in oče. Zaveda se, da je umetnost sporočanja lahko tarča kritikov (Kritikom), mi pa zaznavamo njeno prepričljivost, zlasti glede na njegovo življenjsko pot in obdobje.

Stanko Breščak je eden izmed samorastnikov številne družine Breščakovih iz Kozje Pare. Če lahko primerjamo male z velikimi, bi tudi o sebi lahko rekel: Non omnis moriar!

Zapuščino njegovih, zlasti poznejših pesmi hrani družina v Dobravljah, sestra Iva pa je zbrala in uredila izbor njegovih pesmi v zbirki Naša pravda, ki je izšla pri Katoliškem društvu v Gorici leta 1991. Pesnik Stanko Breščak se uvršča med zaslužne primorske pesnike.

DR. FRANC RADKO JERKIČ se je rodil v Dobravljah pri Ajdovščini 15. 9.1914 – 25.10.2007. Njegov oče je v prvi svetovni vojni padel v Karpatih, mati Francka, sestra Tonce, Tee in Ive, pa je takoj po rojstvu Franca umrla. Odraščal je številčni družini bratov i sestrá njegove pokojne matere Francke Breščak. Ded Anton, po poklicu kmet, je Franca vzgajal in mu bil kot oče. Babica Francka Rešeta, šivilja, doma s Planine pri Ajdovščini, je za Franca skrbela kot prava mati. Ded je bil dejaven in sposoben, veliko je bral, v mladih letih je tudi pisal pesmi. Ded in babica sta bila zavedna Slovenca, zato lahko rečemo, da je narodna zavest številnim otrokom Breščakove družine in dr. Francu Jerkiču dediščina staršev. Franc je osnovno šolo obiskoval v svojem rojstnem kraju. Petnajstletnega dečka je vzela k sebi v Milan teta Tea Breščak, poročena z zdravnikom Emanuelom Abbatisttom. K sebi ni vzela le nečaka Franca, temveč tudi sestro Ivo in Tonco, brata Mirka in Roberta, pozneje pa tudi brata Stanka in prevzela skrb za vso družino. Vsi so v Milanu študirali in se kulturno udejstvovali. Za nadaljnje življenje Franca Jerkiča je usodno vplivalo družinsko okolje, v katerem je živel in se šolal. Rasel je v kulturnem okolju, saj so se pri Breščakovi družini, pri kateri je živel, zbirali mnogi slovenski umetniki in razumniki. Breščakova družina in Franc so kljub dolgoletnemu bivanju v tujini ostali zavedni Slovenci in so s svojim delovanjem prispevali k ohranitvi slovenstva med izseljenci v Italiji.

Franc je študiral medicino v Milanu, nato je specializiral kot internist in ginekolog. Po dokončnem študiju je bil vpoklican v vojsko. Ob kapitulaciji septembra 1943 so ga zajeli Nemci in deportirali v koncentracijsko taborišče na Poljskem, kjer je delal težaška dela v rudniku. Hiša, v kateri je v Milanu živel, je bila med vojno porušena, dom v Dobravljah, kjer je preživljal otroška leta, pa so požgali Nemci. Po osvoboditvi leta 1945 se je zelo izčrpan vrnil iz taborišča v Milan k družini Breščakovih. Nadaljeval je zdravniško delo na milanski univerzitetni kliniki. Ob tem pa je bil zelo dejaven na področju humanitarnega dela s Slovenci po svetu. Bil je osebni zdravnik skoraj vseh slovenskih družin v Milanu, predstavnikov jugoslovanskih podjetij in naših sodržavljanov, potrebnih zdravniške oskrbe. Med temi so bile tudi visoke državne osebnosti. Pomagal je številnim državljanom, ki so prihajali iz domovine, da bi bili sprejeti v milanske bolnišnice in klinike in da bi jih tam zdravili najznamenitejši specialisti. Deloval je kot vodja Rdečega križa. Njegovo delovanje je bilo osredotočeno na vračanje slovenskih in jugoslovanskih družin iz tujine v domovino. Nad štirideset let je bil zdravnik osebju jugoslovanskega konzulata v Milanu. Za humanitarno dejavnost je prejel pet visokih državnih odličij prejšnje skupne države.

Dr. Franc Jerkič je bil zdravnik, ki je opravljal svoj poklic z veliko vnemo in predanostjo. Vedno smehljajočega se obraza je z lahkoto vzpostavljal stik s pacienti in bolniki, ker so ti že od prvega trenutka začutili njegovo veliko človečnost in zaupanje. Ni mu bilo pretežko, bil je bolnikom vedno na voljo, podnevi in ponoči. Bolni in zdravi so se zavedali, da nam njimi bedi doktor Franc Jerkič. Zanj so bili vsi enaki. Najvišja vrednota je bila zanj človekovo zdravje. Dobro, ki ga je napravil kot zdravnik, bo v stalnem spominu vsem Slovencem po svetu in sodržavljanom, ki so bili njegovi pacienti. Vsi so mu hvaležni za vse, kar je zanje napravil. Vzdrževal je tudi stike in poklicno sodeloval z zdravstvenimi ustanovami in specialisti tedanje skupne države.

Doktor Franc Jerkič je do svoje smrti  živel v svojem rojstnem kraju v Dobravljah pri Ajdovščini. Na svoj rojstni kraj je bil zelo navezan.

DR. ROBERT BREŠČAK se je rodil 18. 12. 1913 v Dobravljah pri Ajdovščini. Umrl je 21. 5.2001 v Bolnišnici v Gorici. Pokopan je v Dobravljah pri Sv. Petru. Robert je eden izmed štirinajstih Breščakovih otrok. Ljudsko šolo je obiskoval v Dobravljah pri učitelju Mermolji. Bil je odličnjak. Sestra Tea Breščak, poročena Abbatistta je Roberta kot 16-letnega dečka vzela k sebi v Milano (1929), kjer je obiskoval srednjo tehnično šolo. Nato se je vpisal na univerzitetni študij medicine. Bil je talentiran za matematiko, kiparstvo, imel je izreden spomin in govorniški dar. V zobozdravstvu je imel izredne ročne spretnosti.

Vojsko je od leta 1933 služil v Napoli. Kot italijanski vojak je bil poslan v Somalijo in je ostal v Mogadiscu v letih od 1934 do 1936. Po vrnitvi iz Afrike v Napoli je zbolel, saj so mu vojne razmere in bivanje v puščavi, v kateri se je celo izgubil in dolgo taval po njej, povsem izničila življenjske načrte in živčni sistem. Iz Somalje je bil poslan nazaj kot vojak v Napoli.
Med vojno je bil zaprt v Milanu zaradi domovinskih in kulturnih aktivnosti ter pomoči Slovencem, ki so se zatekli pred fašističnim nasiljem k Breščakovim (slikar Lojze Špacal in drugi). Po vojni je ob velikih naporih za financiranje ponovne obnove porušene hiše v Milanu, Piazza Crivelone 1 (družina je po vojni stanovala v najeti židovski hiši Via Ravizza) veliko je delal, da si je družina spet obnovila porušen dom. Ponoči je študiral medicino in diplomiral poleg dela. Vsa leta mu je v zobozdravstvu zvesto asistirala sestra Iva.

Dr. Robert Breščak je bil vsestransko razgledan, saj je ob obiskih kulturnih ustvarjalcev enakovredno z njimi razpravljal o vseh vprašanjih, ki zadevajo slikarstvo, kiparstvo, publicistiko in druge zvrsti umetnosti. Imel je izredno izoblikovan estetski čut za lepoto slik, ki jih je rad kupoval in občudoval. V prostem času je rad kiparil, kar mu je bilo v lastno veselje. Opravljal je pogosto tudi zobotehnična dela, ki so zahtevala natančnost. Zdravil je ugledne osebnosti v Milanu, med drugimi tudi Nobelovega nagrajenca pesnika iz leta 1959 Salvatoreja Quasimoda (1901-1968), s katerim je tudi prijateljeval.

Roberta zaznamujejo delo in skrb za družino ter dobrotništvo. Po smrti brata Stanka je prevzel skrb za njegovo družino treh otrok in bratove žene v Dobravljah. Vsem članom družine je vedno pomagal. Veliko dobrega je naredil tudi za vaščane v Krajevni skupnosti Dobravlje, kjer sta z nečakom dr. Francem Jerkičem financirala asfaltiranje vaške ceste, dograditev zidu in širitev pokopališča, izgradnjo kapelice in obnovo cerkve Svetega Petra in svetokriške cerkve. Po svoji dobrodelnih dejavnostih bo ostal tudi pri vaščanih v lepem spominu.
 

MIRKO BREŠČAK se je rodil v Dobravljah 2. 3. 1909 in je umrl v Milanu 21.09.1969. Pokopan je v Rapallu. Osnovno šolo je dokončal v Dobravljah. Tea Breščak poročena Abbattistta je tudi brata Mirka vzela k sebi, da se je šolal v Italiji. Dokončal je srednjo tehnično šolo. Po končani šoli se je zaposlil pri zavarovalnici La Fondiaria v Gorici, nakar se je preselil k Breščakovi družini v Milano. Izdeloval je ustne proteze iz umetne mase Rezine in pomagal zobozdravnikoma bratu dr. Robertu Breščaku in svaku dr. Emanuelu Abbatistta. pri zobotehničnih delih. Po poroki z Biancho Codegone se je preselil v Rapallo, kjer sta imela z ženo trgovino. Mirko je bil inteligenten, dober govornik ter splošno gospodarsko, politično in kulturno razgledan. Deloval je v kulturnem središču Breščakovih. Med vojno je bil zaprt, ker je pomagal Slovencem, zlasti primorskim učiteljem, ki so bili preganjani za časa fašizma.

(Objavljeno v Slovenskem izseljenskem koledarju, 2003, Slovenska izseljenska matica; objavljeno na Sončevih pozitivkah, internetni spletni časopis, 2006)
 

O ZBIRKI NOVEL OGENJ …

Pisatelj Vladimir Bartol, avtor knjige Alamut, tiskane v številnih svetovnih jezikih, ki je ponos slovenski kulturi, je ohranil edini izvod knjige novel Ogenj, primorske pisateljice Ive Breščakove, ki so jo leta 1940 uničili fašisti pri svojem nenasitnem plenjenju in uničevanju vsega, kar ni bilo italijanska kultura. Primorci smo za časa fašizma doživljali neizprosen teror nad maternim jezikom in vse mogoče pritiske, nasilje in oblike raznarodovanja. Zato so takšni primeri ohranitve kulturne dediščine še kako vredni spomina. Z velikim spoštovanjem sem prejela v roke ta edini ohranjeni izvod knjige in ga z občudovanjem ter s spoštovanjem držala na dlaneh, kot eno redkih stvari, ki ji je krhka minljivost časa morda namenila pozabo ali celo uničenje.

Skrbno hranim orumenele liste knjige, zrezane po straneh iz avtorskih pol, zložene v majhen, že preperel usnjen ovitek, edinega ohranjenega izvoda novel Ogenj, zavedne primorske pisateljice Ive Breščakove (13.06.1905 – 17.12.1991), ki jih je Vladimir Bartol po vojni izročil pisateljici. Najverjetneje jih bom izročila v hrambo NUK-u, saj ti orumeneli lističi so dokaz o zavestnem uporu in borbi Primorcev za ohranitev svoje identitete ter hkrati opomin, ki posega v našo sedanjost in prihodnost.

Rokopisi, ki jih je hranila pisateljica so bili uničeni ob bombnem napadu dne 20. 10.1944, ko je bil porušen dom Breščakovih v Milanu, njeno rojstno hišo v Dobravljah pa so Nemci požgali 22. 09. 1943 in je bilo prav tako vse uničeno. Zbirka njenih novel je bila že leta 1940 tiskana v polah, doletela pa jo je zla usoda, ker ni dobila dovoljenja za tisk, bila je zaplenjena od fašistov in prodana za star papir. Na podlagi navedenega ohranjenega izvoda so svojci poskrbeli za ponatis knjige pri Katoliškem tiskovem društvu, Založba Grafica Goriziana, Gorica 1993, vendar pisateljica predstavitve knjige ni dočakala.

Pisatelj Vladimir Bartol je 26. julija 1946 objavil v Ljudskem tedniku prispevek »Knjiga, ki so jo uničili fašisti« - Iva Breščakova: Ogenj, v katerem piše:

Ime avtorice Ive Breščakove sem prvič bral v Razgledih, kjer je bila priobčena njena novela Dve kristalni vazi. Zdaj mi je prišla v roke drobna knjižica novel z naslovom Ogenj, ki jo občutim kot pravo odkritje. O avtorici sem izvedel, da je bila učiteljica in da živi zdaj v Milanu. Njeno knjigo Ogenj je izdala l. 1940 Goriška založba, a je bila takoj ob izidu zaplenjena. Zalogo so med vojno fašisti uničili. Izvod, ki ga imam pred seboj, je eden izmed redkih ali morda celo edini, ki se je ohranil.

Ta 78 strani obsegajoča knjižica je vsekakor vredna, da se o njej piše in govori in da se jo ponovno izda. Njena vsebina, v celoti 8 novel, je kaj pestra in raznolika. Vsem sestavkom je skupna neka globoko občutena človečnost, neka socialna nota, pristna in neprisiljena, ki mestoma spominja na Cankarja.

V prvi noveli Ogenj, ki je dala tudi zbirki naslov, slika avtorica brezposelne poljske delavce v Južni Ameriki – bili bi pa lahko briški koloni! – ki tavajo mesece in mesece sestradani okrog, iščoč dela, medtem ko njihovi gospodarji sežigajo žito.

Izredno močna se mi zdi sledeča novela: Mož je bil izmučen, podoba brezposelnega bančnega uradnika v Ameriki, ki ima ženo in tri otroke in ne more najti dela. Končno ga iztakne šef reklamnega podjetja pravzaprav ne njega, marveč njegovo plešasto glavo ter ga najame, da mu poseda dneve in dneve po lokalih z reklamno poslikano in popisano plešo. Njegov sram in njegovo ponižanje skrivanje pred družino so psihološko izredno učinkovito popisani.

Vse novele so iz domačnega primorsko slovenskega ambienta. Pismo je satirično napisana, toda prav živa zgodba gospoda generalnega direktorja, bogataša, ki se pravda s svojima bratoma za dediščino, oziroma za malenkostne prednosti pri njej. Ko narekuje svojemu uradniku Piki žolčljivo pismo za advokata svojih bratov, ga zaradi 16,75 lir popade tolikšna jeza, da ga sredi pisma zadene kap. Ostale zgodbe, kakor Življenje matere Rozalije, Micka se moži, Brajdarjev Miha, itd. so sličice iz naše vasi in naših ljudi. Opazke na robu duhovito prikazujejo razne anomalije življenja in družbe.

Avtoričina prednost je nedvomno fino psihološko niansiranje v prikazovanju značajev, posega pa tudi z lahko satirično ostjo v predvojne družbene razmere. Kompozicija novel je zvečine preprosta, »prema« avtoričine meditacije jim dajejo kdaj pa kdaj lirično primes. Iz njih veje topla človečnost, pa tudi precejšnje poznavanje človeškega značaja in njegovih slabosti.

Knjiga je vredna ponatisa, kar bo avtorici spodbuda za nadaljnje delo. Iva Breščakova je nesporen talent in bi bilo škoda, če bi njeno delo ostalo v tej drobni knjižici.
 

DRUŽINA TEREZIJE BREŠČAKOVE - MAMINA TETA, MAMINE SESTRIČNE IN BRATRNCI

Mati Terezija (1899 – 1957) iz zaslka Kozja Para  v  Dobravljah, sestra od deda Toneta Breščaka,
pročena z Jakobom Starc (1870 – 1927) iz Sežane (na sliki za Božič, 1936 leta)

ROD BREŠČAK – STARC

Terezija BREŠČAK, (* 9.10.1877, Kozja Para, Dobravlje pri Ajdovščini, krščena  Sv. Križ - † 6.11.1962, Beograd), starša Terezije Breščak: oče Anton Breščak *1819, Štanjel , †  ___, Kozja Para, Dobravlje pri Ajdovščini, pokopan pod smreko pred cerkvijo sv. Petra v Dobravljah pri Ajdovščini; mati:  Marija Ušaj, * 1827, Plače,  †  Kozja Para, Dobravlje), Terezija Breščak poročena 27.2.1897 1897 z  Jakobom  STARC, * 9. april 1870, Žirje  

Jakob STARC (* 9. april 1870, Žirje 2 , † 1927, pokopan na pokopališču Pobrežje,

Maribor), poklic: trgovec, prodajalec, Jakobov oče: Joannes Starz: (Joannes Starz)

* 1. 9.1823 – Shirie - Žirje (2), poročen 6. februar 1850; Jakobova mati:  Marija Grmek,*   6.12.1928, Dobravlje na Krasu.

Otroci Terezije BREŠČAK in Jakoba STARCA: 

Ema STARC, dramska igralka (* 6.4.1901 v Sežani, v Vidmaršču pri Jakopovih, sedaj Krpanova ulica 4; † 3.4.1967 v Ljubljani, pokopana na pokopališču Pobrežje v

Mariboru. 1

Albin STARC, (*1904, † 1965), vojaški akademik,  Lizika STARC (1899 -1957) 2, oba pokopana v Mariboru, pokopališče Pobrežje)

Olga STARC * 6.10.1905, † 15.5.1986, modistka;  

Zorka STARC (* 1908,  † 13.1.1993), uradnica, poročena Plotnikov3;  

Miro, Bogomir STARC (13.6.1910, Cesta pri Ajdovščini - __, učitelj, partizan, partizansko ime Karamazov, živel je v Ljubljani; 4

1. Ema Starc, gl. Grobovi znanih osebnosti.si in, Primorci.si

1. Lizika Starc 1899-1957vpisana na spomeniku na Pobrežju v Mariboru najverjetneje soproga Marjana Krajnca

1. Plotnikov je  ruski priimek (n.pr.avtorica  Rusko-slovenski in slovensko-ruski moderni slovar =

Russko-slovenskij i slovensko-russkij sovremennyj slovarʹ

Sever, Jože, 1928-2005; Plotnikova, Olʹga Sergeevna

Vrsta gradiva - slovar 

Izdaja - 1., nespremenjena izd., 2. natis 

Založništvo in izdelava - Ljubljana : Cankarjeva založba, 2001 

Jezik - slovenski, ruski 

ISBN - 961-231-228-1 

COBISS.SI-ID - 112926976 

1. Miro, Bogomir Starc - Karamazov, rojen 13. junija 1910 na Cesti pri Ajdovščini, učitelj, živel v Ljubljani, v partizane je vstopil maja 1942, junija 1942 dodeljen Poljanski četi, bil je

obveščevalec.Družina Starc je živela tudi na Cesti pri Ajdovščini.Družina Starc je živela na Cesti pri Ajdovščini najmanj do leta 1914 (Ema Star je do leta 1914 obiskovala osnovno šolo v Sv. Križu)

Mila STARC * __ , † ___, uradnica, poročena  Marjan KRAJNC (1912 - 1982, pokopan Pobrežje, Maribor), umrla v Mariboru, pokopana ___ (verjetno ni napisa na spomeniku v Mariboru);  

Slavko STARC(* 24.6.1915 Dolenje Ponikve pri Trebnjem, † 14.1.1943, Srednjevaška grapa v Poljanski dolini, padel v partizanih (partizansko ime Fazan)5;  

Drago STARC (* 23.9.1918, Gorica, † 7.3.1984, Beograd), operni pevec – tenorist v beograjski operi6; 

1. Slavko -  Stane Starc Fazan, sin Terezije Breščakove iz zaselka Kozje Pare v Dobravljah pri Ajdovščini in Jakoba Starca iz Sežane, rojen 24. junija 1915 v Dolenjih Ponikvah pri Trebnjem, po poklicu je bil podoficir uradnik. V partizane je odšel jeseni 1941. Leta. Od junija do decembra 1942 je bil komandant II. Poljanskega bataljona I. grupe odredov. Padel je 14. januarja 1943 v Srednjevaški grapi v Poljanski dolini kot komandant Gorenjskega odreda in namestnik komandanta III. Alpske operativne cone.
2. Drago Starc , gl. Primorci.si (dvojček z Ratko Starc)

Ratka STARC (*23.9.1918, Gorica,, † 5.11.1996, Beograd), modistkinja

       Sin Slavko (Drago) STARC, (* 22.3.1948,  † 31.10.2007, Beograd), književnik, pesnik7                 hči Adra (Slavko) STARC, živi v Beogradu in Rovinju

Radka STARC (+ 23.9.1918, Gorica, † 5.11.1996, Beograd), modistka, dvojčica z Dragom Starcem;  

družina je na zadnje živela u Beogradu.                                                  

7 Starc Slavko (1948 --2007) monografija

AUTOR................... : Starc, Slavko - autor

  NASLOV.................. : Svest i agonije

  IMPRESUM................ : Beograd : Prozaik, 2005

  FIZIČKI OPIS............ : 75 str. , 21 cm

  ZBIRKA.................. : (Savremena književnost / [Beoknjiga])

  ISBN.................... : 86-7196-017-X

  UDK..................... : 821.163.41-84, 821.163.41-36, 821.163.41-1

  VRSTA GRAĐE............. : monografska publikacija, tekstualna građa, štampana

  COBISS.SR-ID............ : 123476236

Družina je na zadnje živela u Beogradu.

Mamin bratranec, brat Eme Starčeve Slavko -  Stane Starc Fazan, sin Terezije Breščakove iz zaselka Kozje Pare v Dobravljah pri Ajdovščini in Jakoba Starca iz Sežane, rojen 24. junija 1915 v Dolenjih Ponikvah pri Trebnjem, po poklicu je bil podoficir uradnik. V partizane je odšel jeseni 1941. Leta. Od junija do decembra 1942 je bil komandant II. Poljanskega bataljona I. grupe odredov. Padel je 14. januarja 1943 v Srednjevaški grapi v Poljanski dolini kot komandant Gorenjskega odreda in namestnik komandanta III. Alpske operativne cone.

GLEDALIŠKA IGRALKA EMA STARČEVA (06. 04. 1901 – 03. 04. 1967)

Ema Starc, hči Janeza Jakoba Starca, iz Sežane, Krpanova cesta 4 in Terezije Breščak iz Dobravelj pri Ajdovščini. Vpisana v knjigo krščenih Župnije Sežana VII., str. 2, št. 19 in tam navedena literatura; SGL III., 664-65 in Zbornik SSG Trst (prvi, drugi in tretji del) s številnimi fotografijami.

Ema Starc je do druge svetovne vojne odigrala nad 120 srednjih in velikih vlog ter nastopala tudi v opereti. Iz njenega bogatega repertoarja velja omeniti naslednje: iz slovenske dramatike je odigrala Francko in Lužarico (Kralj na Betajnovi), županjo in Jacinto (Pohujšanje v dolini Šentflorjanski), Grudovko (Za narodov blagor), Geni in Minko (Hlapci) Pepino (Školjka), Jelisavo (Veronka Deseniška), Barbaro (Celjski grofje), Vano (Primorske zdrahe), Klopčič (Mati) in Rutarico (Bor, Raztrganci). Iz sveta dramatike je odigrala: Kraljico (Hamlet), Violo in Olivio (Kar hočete), Katarino (Ukročena trmoglavka), Milfordovo (Kovarstvo in ljubezen), Marijo Stuart in Jady Chiltern (Idealni soprog), Nastjo Filipovno (Idiot), baronico Castelli (Glembajevi), Dojilijo (Romeo in Julija), Frosino (Skopuh), Filamiato (Učene ženske), Ano Andrejevno (Revizor), naslovne v Ani Christie, Mirandolini in Vasi Železnovi, Hano (Via mala). Z gledaliških desk se je poslovila s Starko (Ionesco, Stoli). Ema Starc je ustvarila številne temperamentne in naravne like, kasneje pa so ji ustrezale zlasti karakterne vloge. Igrala je tudi v filmih Veselica, 1960. leta, po noveli Bena Zupančiča in Družinski dnevnik, leta 1961. Ema Starčeva je bila pomemben lik v slovenski kulturi, zato ne sme ostati prezrta in je treba spoštovati spomin nanjo tudi s pripravo stalne razstave s številnimi fotografijami in dokumenti, ki jih je izročil njen sorodnik dr. Franc Jerkič Občini Sežana.

Šolo je do l914. leta obiskovala v Vipavskem križu, njeno nadaljnje šolanje pa je bilo zaradi vojne neredno: eno leto v samostanu v Škofji Loki, dve leti zasebno v Gorici, eno leto v Zavodu Vesna v Mariboru. Strokovno se je kasneje izpopolnjevala na Dunaju in v Italiji, govorno tehniko pa pri Miri Šarčevi. Ob nemški zasedbi Maribora je odšla v Ljubljano k Drami, kmalu nato pa v partizane in se vključila v osrednje partizanske skupine, od 1944. leta v SNG v Črnomlju. Od leta 1945 do leta 1959 je bila pri Slovenskem narodnem gledališču v Trstu.

Na sliki: Odkritje spominske plošče Emi Starčevi v Sežani,  v Krpanovi ulici št. 4, dne  11.4.2006. Spominsko ploščo Emi je odkritla dramska igralka Saša Pavček.

Igralkina življenjska in umetniška pot je obšrneje opisana pri pesniški zbirki Gorečka.
 

SPOMINSKE SVEČANOSTI V KOSOVELOVEM DOMU V SEŽANI OB 40-LETNICI SMRTI EME STARČEVE IN PREDSTAVITVI PESNIŠKE ZBIRKE GOREČKA, POSVEČENE IGRALKI

Kosovelov dom v Sežani  se je 10. aprila  2007 poklonil priznani gledališki igralki Emi Starc, ki se je rodila 6. aprila 1901 v Sežani in sklenila svojo življenjsko pot pred 40 leti.

Po pozdravu programskega vodje Kosovelovega doma Aleksandra Peršolje je poznavalec lokalne zgodovine Pavle Skrinjar strnil pričevanja slovenskih igralcev o Starčevi. S svojo osebnostjo, na katero je čas le dodal žlahtno patino, je publiko najbolj pritegnila igralka Ivanka Mežan.

Prav ona je namreč ena redkih še živečih osebnosti iz sveta gledališča, ki je Emo Starc tudi osebno poznala. Sorodnica igralke sežanskih korenine, Tatjana Malec je Starčevi posvetila svojo zadnjo pesniško zbirko Gorečka. Pesmi iz nje je prebrala dramska igralka Nevenka Vrančič in sklenila večer, ki je orisal življenjsko pot igralke: od njenih mladostnih dni do leta 1924, ko je prvič nastopila v Mariboru.

Kasneje je igrala v ljubljanski Drami in se med vojno pridružila partizanom. Leta 1945 pa se je podala v Slovensko gledališče v Trstu in se borila za slovensko besedo, od njega pa se je leta 1959 poslovila z vlogo Starke v Ioneskovih Stolih.

Na sliki: Tatjana Malec s pesniško zbirko Gorečka, posvečeno Emi Starčevi v rokah.

OPERNI PEVEC DRAGO STARC (23. 09. 1918 – 07. 03. 1984)

Drago Starc, glasbenik in pevec, rojen v Gorici, sin Janeza Jakoba iz Sežane in matere Terezije Breščak iz zaselka Kozja Para v Dobravljah je obiskoval osnovno šolo in realko v Mariboru, nato je študiral  petje na ljubljanskem konservatoriju, pozneje pa na glasbeni šoli Stankovič v Beogradu. Od leta 1938 je bil član zbora beograjske Opere, od leta 1947 pa je pel v isti Operi kot solist. Nastopal je tudi kot koncertni pevec in gostoval v nekaterih evropskih državah (milanska Scala, Avstrija,Poljska, Nemčija) in izvenevropskih (Egipt in drugih). V operah je odpel preko 50 glavnih vlog, nastopal je v klasičnih kot tudi v sodobnih delih. Svoj lirski tenor je povezoval s spretnimi igralskimi sposobnostmi. Nastopal je tudi  v operetah. Zaradi hude bolezni se je zadnja leta umaknil iz javnega življenja.

Tatjana Malec
 

INTERVJU Z DR. FRANCEM JERKIČEM

(Revija za družboslovje in kulturo Primorska srečanja, štev. 239 - 294/2005, posvečena igralki Emi Starc)

Kakšni so bili stiki Eme s sorodstvom?

Ema je že v svojih otroških letih prijateljevala s svojimi sestričnami in bratranci iz Dobravelj, ki so pozneje živeli v Milanu. Družino Breščakovih v Milanu je Ema večkrat obiskala. Tu je bilo kulturno središče, kjer so se shajali in zadrževali slovenski kulturniki. Tudi Ema Starčeva je bila med njimi, kakor tudi njen brat Drago Starc, ki je kot operni solist nastopal v milanski Scali in obiskoval tudi nas.
S katerimi sorodniki iz Breščakove družine je imela Ema stike in kakšni so bili ti stiki?
Eme se spominjam kot posebno žlahtne osebnosti, ki je znala izražati toplino, prijateljstvo in ustvarjati prijetno vzdušje. z njo smo se pogovarjali preprosto, v družinskem vzdušju. Obujali smo mladostne spomine na domače kraje in ljudi. Ohranila je sorodstvene vezi z nami, zlasti še s Teo Breščak, slikarko in pesnico, Ivo Breščak , publicistko in pisateljico, s pesnico Antonijo Breščak in z bratranci Robertom, Mirkom in Stankom Breščakom, publicistom in pesnikom, ki je živel v Milanu, po vojni pa v Dobravljah na Vipavskem. Tu je živela tudi njena mlajša sestrična Hermina Breščak. Ema je ob počitnicah pomagala tudi pri obnovi osnovne šole v Dobravljah na Vipavskem.

V Milanu je Ema imela tudi sestrično po sestri svoje matere Binčko Kopatin iz Podnanosa, ki je delala v Milanu kot vodja ekonomske propagande pri podjetju Franck in se je z Emo tudi srečevala.
Ema Starc je znala vselej prisluhniti sočloveku in delati dobro. Bila je pozitivna osebnost. Imela je izjemno razvit socialni čut, ki ga je temperamentno izrazila tudi v svojih dramskih vlogah domačih avtorjev (Klopčič, Bor in drugi). Pogosto je pripovedovala o svojih doživetjih, ko se je vključila v osrednjo partizansko igralsko skupino v SNG v Črnomlju 1944. leta. Omenjala je tudi svojega brata Slavka Starca - Fazana, partizanskega borca, ki je padel, kar jo je globoko prizadelo.

Po vojni je od leta 1945 do 1959 stalno igrala v Slovenskem narodnem gledališču v Trstu. Po upokojitvi je stanovala v Hotelu Union v Ljubljani in poučevala razne igralske skupine, kjer sem jo tudi obiskal, ko sem prihajal v Slovenijo na dopust. Obiskal sem tudi družino Starc v Beogradu, ki je živela na ulici Lahumska 42.

Ema se je pogosto spominjala tudi svojega rodnega Krasa in navdihnila svojo sestrično Teo Breščak, da je napisala pesem "Kraška idila", ki se pa ni dotaknila samo Krasa, temveč tudi Vipavske, kot da sta oba dela Primorske eno, njen dom.

Omenil si, da je bilo v Breščakovi družini v Milanu središče, kjer so se shajali kulturniki. Ali lahko poveš kaj več o tem? Kakšni so bili stiki Eme Starčeve s tem kulturnim središčem v Milanu?

Igralska pot Eme Starčeve se začenja z letom 1924 v Mariboru, kakor tudi literarna pot Emine sestrične Ive Breščak, ki je začela pisateljevati že leta 1923. Slovenski kulturniki so se med seboj poznali in so bili povezani. Te vezi so krepila domoljubna čustva. Srečevali so se tudi s Francetom Bevkom, Vladimirjem Bartolom in drugimi znanimi osebnostmi s področja kulture. z njimi je bila povezana tudi Iva Breščakova, ki je bila v stalnih stikih s svojo sestrično Emo, ko je pred vojno igrala v Slovenskem narodnem gledališču Maribor. Sestrični sta si dopisovali tudi o umetnosti in si izmenjavali informacije o kulturnem dogajanju in delovanju Slovencev ter o aktualnih dogodkih na področju kulture, tudi o Eminih odigranih vlogah in njunih pogledih na kulturo tedanjega časa in položaju Primorske pod fašizmom. Ema je pošiljala družini Breščak najprej v Portoguaro, po letu 1928 pa v Milan, slike in gledališke liste odigranih vlog ter odmevne članke iz časopisov. Žal, so bila pisma Eme Starčeve uničena v bombnem napadu v Milanu 20. 10. 1944 in tudi veliko slik in gledaliških listov iz tistega obdobja. Emina korespondenco in tudi pisma njene matere Terezije bratu Antonu Breščaku v Dobravlje so bili uničeni ob požigu hiše 23. 09. 1943.

Preko sestričen Ive in Tee se je od leta 1928 spoznavala spoznala tudi s slovenskimi likovniki, ki so razstavljali v Milanu. Tedaj je med primorskimi kulturniki vrelo, ne glede na to, na katerem koncu domovine ali tujine so se nahajali. Raznarodovanje in fašistična diktatura nad slovenskim življem je naredila svoje. Ema se je imela vedno za zavedno Primorko, čeprav je bila vezana tudi na svoj Maribor, ki ji je odprl pot v gledališko umetnost. Primorski kulturniki so imeli medsebojne stike in so plodno narodnobuditeljsko ustvarjali, vsak na svojem področju, vendar zelo povezani. Spodbujali so delovanje vaških odrov in širjenje slovenske besede, ki je bila v času fašizma prepovedana. Stanko Breščak je na Emino pobudo, ko je prihajal na počitnice iz Milana v Dobravlje, zrežiral tudi nekaj slovenskih iger, ki so jih odigrali na vaškem odru v gradu Velike Žablje.

Ema Starčeva je do začetka vojne ustvarila okrog 120 srednjih in velikih vlog, nastopala je tudi v opereti. Veliko je delala tudi z mladino, kar dokazujejo številne fotografije z mladimi.

V medijih so bili objavljeni odmevni prispevki, ko je nastopal Emin brat Drago Starc, lirski tenorist s spretnimi igralskimi sposobnostmi v milanski Scali. Nastopal je tudi kot koncertni pevec in gostoval po nekaterih evropskih državah (Avstrija, Poljska, NDR) in izvenevropskih državah (Egipt). Odpel je preko 50 glavnih vlog. Nastopal je v klasičnih in tudi v sodobnih delih. Nastopal je tudi v operetah. To sodelovanje slovenskih kulturnikov tedanjega časa bi zahtevalo še zgodovinsko raziskovanje, saj so vplivali in spodbujali eden drugega in so s kulturo pozitivno zaznamovali tisti čas. Še zlasti Primorci so bili zelo povezani in se z domoljubnimi čustvi upirali proti fašističnemu raznarodovanju.

Ema Starčeva je bila zavedna Primorka in čustveno vpeta v to dogajanje. Dopisovala si je s slovenskimi kulturniki, živečimi tudi v tujini. Tesne vezi je gojila tudi s svojo sestrično Teo Breščakovo, slikarko in pesnico, poročeno z italijanskim zdravnikom Emanuelom Abbattistom, ter ljubiteljem umetnosti bratrancem dr\. Robertom Breščakom, ki je Emo seznanil z italijanskim pesnikom, nobelovcem Salvatorom Quasimodom.

V času vojne se je k Breščakovim v Milanu zatekel tudi od fašistov preganjani kraški slikar Lojze Spacal, ki je pri njih bival in ustvarjal nad eno leto. Ema Starčeva je spoznala v Milanu tudi vrsto znanih likovnih umetnikov, kot so bili Sironi, Manzu, Carra, Brioli, Salietti, Pier Marušič, Mihelič in Lojze Spacal, Jože Spacal in drugi, ki so Teo Breščak spoštovali kot osebo, cenili kot slikarko in se radi družili v kulturnem središču Breščakovih, kamor je prihajala tudi Ema. Pogovarjali so se o gledališki umetnosti, kiparstvu, slikarstvu, operi itd. Emo je posebno zanimala glasbena umetnost, saj je sama nastopala tudi v operetah. Tu se je srečala tudi z dirigentom, violinistom, skladateljem in glasbenim kritikom Urošem Prevorškom. V Milanu je obiskovala tudi Scalo.

Občini Sežani si izročil bogato slikovno in dokumentarno gradivo o Emi Starčevi in njeni družini. Ali lahko kaj več poveš o tem?

Slikovno gradivo je nastajalo vsa leta skupnega dopisovanja. Slike so se ohranile v albumih, medtem ko se je korespondenca izgubila ob selitvi družine Breščak iz Milana v Gorico. Del slikovnega in drugega gradiva, zlasti o družini Starc, pa je prinesla iz Beograda Ernesta Kobe iz Vipave, ki je obiskala dedinjo stanovanja družine Starc v Beogradu. Tam je ostalo še veliko slovenskih knjig iz družinske knjižnice in portret v olju Eme Starc, ki ga je naslikala slovenska slikarka Cita Potokar. Emo je leta 1945 portretiral tudi Božidar Jakac; verjetno se potret nahaja med njegovo zapuščino. Družinske dokumentacije iz Beograda nisem preučeval, to opravlja sežanski zgodovinski kronolog Pavle Skrinjar. Veliko dokumentarnega gradiva je zbranega v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu. Pozdravljam odločitev, da bo Občina Sežana skupaj s Kosovelovo knjižnico Sežana uredila spominsko sobo, posvečeno svoji rojakinji gledališki igralki Emi Starc.

Priimek Breščak - izvor

Priimek Breščak naj bi izhajal od germanskih Romov ali točneje Sintov in se pojavlja na Gorenjskem (Štrukelj 1980: 59). Sodne listine iz 17. stoletja omenjajo, da so se v 16. In 17. stoletju Sinti naselili na Gorenjskem. Niso Romi, ampak drug soroden narod. Sinti so se popolnoma prilagodili sodobnemu načinu življenja. Opravljali so kovaško in žebljarsko obrt, poznani pa so bili tudi kot odlični godbeniki (Horvat 2011: 90). V Slovenijo so se priselili iz Avstrije, iz okolice Judenburga, Beljaka in Celovca, drugi pa so ostali v Avstriji, kot n. pr. podjetnik elektronskih sistemov Anton Breščak † 2010, Celovec. Naselili so se v kraje ob reki Savi od Ljubljane do Zgornje Savske doline (Kropa, Žirovnica, Kamna Gorica, Radovljica, Bled, Kranjska Gora, Jesenice) (Štrukelj 1980: 51).

Sinti so prišli v Evropo v 14. stoletju. Evropa na nove prišleke ni bila pripravljena. Kronisti jih opisujejo kot dolgolasce, čudno oblečene, svobodnega duha, s seboj so pripeljali konjske vprege, cirkuse; ženske so glasbenice in plesalke, moški prerokujejo in izvajajo očiščevanja od urokov ali čarajo. Že zelo zgodaj so Evropejci pravilno razločevali, da gre za različne indijske skupine. Poročila cerkvenih kronistov od 13. stoletja dalje, opisujejo Rome, ki so jih opazili v Egiptu, ali Grčiji. Že zelo zgodaj so jih Evropejci tudi poklicno in kastno kategorizirali.(Prof. mag. Rinaldo Diricchardi – Muzga,* 1961 na Bledu, izhaja iz rodbine avstrijsko-italijanskih Sintov, ki so avtohtona etnična skupnost na Gorenjskem, od konca 18. stoletja. Je raziskovalec svoje skupnosti doma in v EU, piše članke, pred izidom pa je tudi njegova monografija o Sintih.)

Vseskozi so slovenski Sinti ohranjali stike s Sinti v Avstriji in Nemčiji. Šestdeseta leta prejšnjega stoletja so obodobje sintskega razcveta, saj so se gorenjski Sinti ponovno začeli združevati v skupne tradicionalne obrti: manjši cirkusi, otroška zabavišča, lunaparki in podobne zabaviščne dejavnosti. Izredno živa je bila glasbena dejavnost, saj je vsaka sintska družina imela po par glasbenikov, ki so nastopali po kranjskogorskih hotelih, ali hotelih čez mejo. Potujoči Sinti pa so s svojimi dejavnosti potovali po celotni takratni skupni domovini. Sinti so si sami, z lastnim delom, doma ali v tujini, prislužili toliko denarja, da so si zgradili moderne hiše, kupili stanovanja in vlagali v svoje obrtne dejavnosti.

Etnologi navajajo, da Romi prihajajo iz Indije. V Evropo so se največ priselili na območje Romunije, od tam pa še naprej v druge države, večinoma na Balkan. Zakaj so Romi sploh postali nomadi? Po najverjetnejši teoriji so Romi potomci plemena iz severnoindijske pokrajine Punjab. To pleme je spadalo v nižjo hindujsko kasto, ki ga je neko drugo pleme ob svoji vojaški ekspanziji hotelo zasužnjiti. Zato je del tega plemena pobegnil iz Indije in se začel seliti na zahod. Na svojih postojankah nikjer niso bili sprejeti, niso dobili t.i. azila, zato so se selili naprej. Ob turških vpadih v Evropo so tudi sami bežali pred Turki. Zaradi tega so v krajih, kamor so pobegnili, postali znanilci turških prihodov. Bili so skrajno nezaželeni, čeprav so tudi sami bežali pred vpadi in hudo nevarnostjo, ki je pustošila Evropo.

Preobrat v strokovnem etnološkem in lingvističnem raziskovanju romskih skupin v Evropi se zgodi v začetku 19. stoletja, ko sta nemški etnolog Pott, in kasneje lingvist Franc Miklošič, načrtno raziskala vse indijske nomadske skupnosti, jih kategorizirata po prihodu v Evropo po jezikovnih sorodnostih in razlikah, jih uvrstita na šest jezikovnih variant, na tri vrste Praromov, ter tako ugotovita, da romski/praromski jezik izvira iz indo-arijskega jezika, z vplivi hindi/urdu in pandžab dialektov.

Več o Sintih piše Mladina. Gl. http://www.mladina.si/tednik/200445/...e
nja_hahonina/

Danes najpogosteje najdemo priimek Breščak na Primorskem, v goriški regiji.
Število oseb s priimkom BREŠČAK: 122
Med vsemi priimki je priimek BREŠČAK po pogostnosti uvrščen na 3648. mesto.
________________________________________

Pregled po statističnih regijah

Statistična regija Število oseb
s tem priimkom Delež oseb s tem
priimkom od vseh oseb
s tem priimkom v Sloveniji Razvrstitev po
pogostnosti
POMURSKA
z z z
PODRAVSKA
13 10,7 % 3.490
KOROŠKA
- - -
SAVINJSKA
- - -
ZASAVSKA
- - -
SPODNJEPOSAVSKA
- - -
JUGOVZHODNA SLOVENIJA
8 6,6 % 2.456
OSREDNJESLOVENSKA
8 6,6 % 7.664
GORENJSKA
7 5,7 % 3.689
NOTRANJSKO-KRAŠKA
z z z
GORIŠKA
75 61,5 % 361
OBALNO-KRAŠKA
z z z
z - podatek zaradi statistične zaupnosti ni objavljen.

Če predpostavim in sodim po priimku, da rod moje matere Hermine Breščak res izhaja iz rodu Sintov (drugih dokazov nimam razen priimka), bom iskala v potomcih gene, ki določajo temperament in ugibala, ali bi lahko bili daljnega sintskega izvora. Genetika proučuje dedovanje, lastnosti genov in DNK. Pri starih Grkih je učenjak Aristotel mislil, da dobijo otroci vse lastnosti od svojega očeta. Toda Hipokrat je bil bližje resnici. Trdil je, da moško in žensko telo vsebujeta tekočini, ki se pomešata, da nastane otrok. Tekočini se borita za določitev lastnosti staršev, ki jih bo dobil otrok. Gen je osnovna materialna enota dedovanja, nosilec dedne lastnosti. Geni so navodila za zgradbo in delovanje človeka, zato je povsem možno, da imajo potomci tudi po več generacijah določene dedne lastnosti svojih pra/prastaršev.

Omejila se bom na svoj rod Breščak po svoji materi in na še nekaj imen, ki so, nekatera pa bi lahko bila v sorodstvenih povezavah:

Ugotavljam, da je priimek Breščak več znanih Slovencev tudi na Dolenjskem (Novo mesto) : Peter Breščak (1939–1979), novinar in literat; Danilo Breščak, arheolog, raziskovalec, publicist; Mateja Breščak, umetnostna zgodovinarka, publicistka ...

Anton Breščak (1864–1941) iz Dobravelj pri Ajdovščini je bil ljudski pesnik, prijatelj in sodelavec pisatelja in prosvetnega delavca Josipa Kravosa (1909, Dobravlje–1972, Trst), imel je sestro Terezijo, Breščak, poročeno Starc. Njun sin Drago Starc (1918-1984) je bil operni in koncertni pevec, tenorist beograjske opere velikih igralskih sposobnosti, njegov sin Albin Starec pa srbski književnik in avtor več pesniških zbirk; Terezijina hči Ema Starc (1901–1967) pa je bila karakterna in temperamentna dramska igralka SNG Maribor, ljubljanske Drame in SNG v Trstu, pela je tudi v opereti in igrala v filmu.

Rod Antona Breščaka (1839–1941) zaznamujejo igralske in glasbene sposobnosti. Njegov sin Stanko, pesnik, publicist in slikar je bil tudi pianist, njegov sin Marjan Breščak (*1952) pa še igra v tamburaškem društvu, je odličen pevec in humorist. Njegova hčerka Tina Breščak kar naprej prepeva, je pela tudi v Plejade v Ajdovščini in je glasbeno nadarjena. Tea Breščak (1895—1973), slikarka in pesnica je igrala klavir; Ivanka Breščak, pisateljica, publicistka in prevajalka je imela predispozicijo, talent za balet; Tonca Breščak 1889—1965), pesnica je v svoji poeziji opevala naravne lepote.

Marjan Gašperčič, sin Hermine Breščak (Gorica, 1941 – Izola, 2010) je bil po letu 1960 član ansambla Diamanti. Igral je kitaro. Bili so predhodnik ansamblov Faraoni in Kalamari. Igrali so na Terasi Hotela Triglav v Žusterni, v disku Gianni v Portorožu in po Obali, kjer so ansambel povabili. Bili so prava legenda za tisti čas. Kameleoni so nastali šele potem. Povezovala jih je glasba. Svoje najzgodnejše otroštvo je Marjan preživel v Solkanu, nato pa še v Dobravljah z mamo, s sestro in stricem Stankom Breščakom. Po preselitvi družine iz Dobravelj v Solkan leta 1948 je obiskoval solkansko osnovno šolo in nižjo gimnazijo. Nekaj časa je bil tudi gojenec novogoriškega dijaškega doma. Več let je obiskoval glasbeno šolo pri solkanski profesorici Ireni Vuga (1927) in se naučil igranja klavirja. Marjan je ljubil glasbo; v ansamblu Diamanti je igral kitaro in pozneje tudi orgle. S svojo glasbo je ob družinskih srečanjih ustvaril nepozabne trenutke. Glasbi je ljubiteljsko ostal predan vse svoje življenje. Oboževal je Elvisa Presleyja in Beatlese.

Druga sestra Antona Breščaka je bila poročena v Šentvid (sedaj Podnanos) h Kopatinovim. Moja mama mi je pripovedovala, da je bila lepotica in da je imela veliko oboževalcev. Iz Šentvida se je pripeljala v Dobravlje k svojemu bratu Antonu s kočijo. Ko se je peljala skoz Vipavo in Ajdovščino, so ji njeni oboževalci sledili do Dobravelj, kjer je imel njen brat Anton Breščak znano gostilno, v kateri so se shajali kulturniki tistega časa. Imela je hčer Binčko Kopatin, ki je bila lepotica. Nek neuslišan oboževalec si je celo vzel življenje, ker ga je zavrnila. Ko je kot mlado dekle šla v svet, je imela s seboj kovček z ljubezenskimi pismi. Dejala je, da je to njeno največje bogastvo. Ustalila se je v Milanu in postala vodja reklamnega oddelka za kavo Franck. Okoli štirideset lepih in mičnih deklet je vodila po svetu, da so reklamirale to znano blagovno znamko. Potovala je na vse kontinente, s kočijami, z letali in parniki. Bila je karizmatična oseba in zelo uspešna v poslu, a skrivnostna v njenem ljubezenskem življenju.

V tej zgodbi ne bom ustvarjala posebnih zaključkov, domnevam pa, da bi lahko bilo v potomcih tudi nekaj arhaičnih sintskih genov, ki določajo temperament in igrajo usodno določenost nadarjenosti za glasbo, ples, potovanja, pisanje, slikanje in podobne naravne danosti, ki se prebudijo v človeku kot talenti. Opažam, da je v rodu še prisotna prebujena bleščeča dedna zasnova indijske lepote in posvečenost glasbi, plesu in drugim umetniškim veščinam, ki jih nosimo v genih.

Naša zgodovina je zanesljivo najbolj zabeležena v naših genih. Raziščimo jo!

O priimku Breščak mi je znano, da je več družin s tem priimkom na Goriškem (Deskle, Grgar, Kobarid, Levpa, Drežnica, Drežniške Ravne in bližnja okolica). V Gorici je bil nek Anton Breščak, lesni trgovec, vendar moje tete in strici so rekli, da naj ne bi bil v sorodu z nami. Moj ded je imel brata, vendar se za njegovo usodo ne ve.

Možno je tudi, da so prišli Breščani iz Brežic in se preimenovali v Breščake. Janez Keber Dnevnik.si, 21.12.2007 piše: »Iz naselbinskih imen Breg izhajajo tudi priimki Bregovec (5) ter Bregovšček (manj kot 5) in Breščak (122), ki so tvorjeni s priponskima obraziloma -ec ter -jak prek *Bregov (prebivalec) ter *bregovski (prebivalec) in *breški (prebivalec). Obstajata tudi zaselka Bregovec in Breščaki.«Na Goriškem je 79 oseb s priimkom Breščak, drugje pa zanemarljivo manj. Na internetu Genealogy Brescak sem našla podatek:
John Brescak 1886 1981 Cuyahoga Ohio

Našla sem tudi te podatke:
Name: John Brescak
Birth Date: 30 August 1886 (Historical Events)
Death Date: January 1981 (Historical Events)
Issuing State: Ohio
Residence at Death: Cleveland,Cuyahoga,Ohio 44119
SSN: 273-48-4015
See Neighbors
Nearby Cemeteries:
Euclid Cemetery, Cuyahoga, Ohio
Saint Paul Cemetery, Cuyahoga, Ohio
Nelaview Cemetery, Cuyahoga, Ohio
Wickliffe Village Cemetery, Lake, Ohio

Rodoslovni indeks priimka Breščak je:

Breščak Blaž ____ HAWLINA
Breščak Dušan ____ HAWLINA
Breščak Marija 07.08.1883 Sv.Lucija, Goriško ČIŽMAN
Breščak Marjeta PRAH
Breščak Marjeta SLEKOVEC
Breščak Marjeta ____ HAWLINA
Breščak Rok ____ HAWLINA

Sv.Lucija je sedaj Most na Soči.

Sestre Antona (Toneta) Breščaka in spomini

Anton Breščak (1864–1941) je imel poleg brata še več sester:

Terezija (1899 – 1957) iz zaslka Kozja Para v Dobravljah, pročena z Jakobom Starcem (1870 – 1927) iz Sežane. Otroci: Albin, vojaški akademik (1904 – 1965); Miro, učitelj; Drago, operni pevec – tenorist v beograjski operi (23.9.1918 – 7.3.1984) ; Olga, modistka; Mila, uradnica; Radka, modistka ; Zorka, uradnica; Slavko je padel v partizanih (partizansko ime Fazan); Ema, dramska igralka (1901-1967).

Ime ? poročena h Kopatinovim v Šentvid, sta imela hčer Binčko, živečo v Milanu. Otrok ni imela.

Hana, poročena z vdovcem Tonetom Rustjo iz Skrilj. Iz prejšnjega zakona je imel sina Toneta in hčer Lidijo, poročeno v Prvačino, ki je umrla je leta 2000. Tone Rustja, ml. (sin) je bil direktor monopola v Milanu. Poročen je bil z zelo bogato žensko. Imela sta dveh hčeri, ki sta ostali v Milanu. Ko je prihajal na dopust v Dobravlje k Hani na Hrib, je imel s seboj kovček s kozmetiko in izjemno skrbno izbrana oblačila. Bil je svetovljan. Pri 75-letih je dokončal študij teologije in imel v sv. Križu (Vipavski Križ) prvo mašniško posvečenje, na katerem je bilo zbranih okrog 500 povabljenih. Njegova žena je odšla k nunam. Imel je tumor na možganih in je od tega je umrl. Hanina hči Marija, je po produ umrla mlada za špansko gripo. Marija je imela hčerki Zoro 1913 - 2012, poročeno z učiteljem Mirkom Toplikarjem, prijateljem Mirka Breščaka, kar opisujem v svoji knjigi. Imela je tudi hčer Mimico, ki živi v novogoriškem domu upokojencev. Drugorojena Hanina hči Mila (1900-1994), se je po smrti sestre Marije poročila z vdovcem Srečkom Pirjevcem iz Vrtovina. V Vrtovinu so meli mlin. Imela sta hčerke: Drago, Danilo, poročeno Curk (živi v Kopru) in Ivico (živi v Ajdovščini), ena hči je umrla za levkemijo. Hana je imela tudi hčer Viktorco, poročeno z Viktorjem Samsa iz Velikih Žabelj. Imela sta hčer, ki je delala pri carini in enega sina, ki živi v Velikih Žabljah. Z Viktorjem Samso je moja mama hodila iz Ajdovščine peš na Črni vrh in nosila v nahrbtniku zamenjevati žganje za hrano z intendanti JA. Hana je imela sina Franca Rustjo (stari Vlk), ki je imel gostilno v Dobravljah. Franc je imel več hčera (Maro, Milo, Poldo, Emo, Viktorco, Silvo, Savo …) Polda je imela sina Marjana, ki je doktoriral na veterini in splošno medicino in nato je še specializiral je na področju rakastih obolenj The effect of isonicotinic acid hydrazide on the development of tumors 1.Bela Toth, 2. Marjan Rustja, Article first published online: 18 JUL 2006, DOI: 10.1002/ijc.2910020502, Copyright © 1967 Wiley-Liss, Inc., A Wiley Company. Sava Rustja je delala v računovodstvu hotela Triglav v Kopru, ločena s sinom dobravskega železničarskega načelnika Brunom Uršičem. Imela sta hčer Natašo, ki živi v Švici, poročena z Italijanom. Ima tri otroke. Ema Rustja se je poročila z Benigarjem (komandirjem milice) - policajem , živela sta v Kopru. Večkrat sem jih obiskala. Oba sta pred nekaj leti umrla. Imata sina Roberta (živi v Kopru) in hčer Ivico, ki živi v okolici Kopra. Ima družino in talent za slikanje.

Med in po vojni sem našla z mamo in bratom zatočišče tudi pri Vlkavih, bili smo požganci in begunci. Na domu v Dobravljah živi Franka, hči Silve Rustja, ki je na porodu druge hčere umrla zaradi embolije. Silva mi je med vojno pomagala pri vseh selitvah, ki jih opisujem v svoji knjigi Moj oče - Črni brat in njegov čas.

Karla, poročena k Ušajevim v Plače nista imela otrok. Sorodnica Karlinega moža Marija Ušajeva je upravljala mamino rojstno hišo v Dobravljah in je oddala klet partizanom za skladišče orožja. Ko je prihajal tovornjak z Nemci v Dobravlje, je mislila, da so partizani. Šla jim je naproti slovensko zastavo in mahala. Vendar to niso bili partizani temveč Nemci, ki so hišo polili z bencinom in jo zažgali. Železničarski načelnik Uršič je znal nemško in posredoval, da je niso ustrelili. Marija je imela hčerko Tatjano, ki živi v Plačah, sem jo obiskala, saj se jo spominjam iz otroških let.

Namen tega prispevka je bil osvetliti izvor priimka Breščak ter vprašanja in posebnosti o njegovem izvoru.
 

ROD BREŠČAK – UŠAJ - STARC

Terezija BREŠČAK, (* 9.10.1877, Kozja Para, Dobravlje pri Ajdovščini, krščena  Sv. Križ - † 6.11.1962, Beograd), starša Terezije Breščak: oče Anton Breščak *1819, Štanjel , †  ___, Kozja Para, Dobravlje pri Ajdovščini, pokopan pod smreko pred cerkvijo sv. Petra v Dobravljah pri Ajdovščini; mati:  Marija Ušaj, * ∼1827, Plače,  †  Kozja Para, Dobravlje), Terezija Breščak poročena 27.2.1897 1897 z  Jakobom  STARC, * 9. april 1870, Žirje

Jakob STARC (* 9. april 1870, Žirje 2 , † 1927, pokopan na pokopališču Pobrežje, Maribor), poklic: trgovec, prodajalec, Jakobov oče: Joannes Starz: (Joannes Starz) * 1. 9.1823 – Shirie - Žirje (2), poročen 6. februar 1850; Jakobova mati:  Marija Grmek,*   6.12.1928, Dobravlje na Krasu.

Otroci Terezije BREŠČAK in Jakoba STARCA:

Ema STARC, dramska igralka (* 6.4.1901 v Sežani, v Vidmaršču pri Jakopovih, sedaj Krpanova ulica 4; † 3.4.1967 v Ljubljani, pokopana na pokopališču Pobrežje v Mariboru. [1]

Albin STARC, (*1904, † 1965), vojaški akademik, z Liziko STARC (1899 -1957)[2], oba pokopana v Mariboru, pokopališče Pobrežje)

Olga STARC * 6.10.1905, † 15.5.1986, modistka;

Zorka STARC (* 1908,  † 13.1.1993), uradnica, poročena Plotnikov[3];

Miro, Bogomir STARC (13.6.1910, Cesta pri Ajdovščini - __, učitelj, partizan, partizansko ime Karamazov, živel je v Ljubljani; [4]

Mila STARC * __ , † ___, uradnica, poročena  Marjan KRAJNC (1912 - 1982, pokopan Pobrežje, Maribor), umrla v Mariboru, pokopana ___ (verjetno ni napisa na spomeniku);

Slavko STARC(* 24.6.1915 Dolenje Ponikve pri Trebnjem, † 14.1.1943, Srednjevaška grapa v Poljanski dolini, padel v partizanih (partizansko ime Fazan)[5];

Drago STARC (* 23.9.1918, Gorica, † 7.3.1984, Beograd), operni pevec – tenorist v beograjski operi[6];

Ratka STARC (*23.9.1918, Gorica,, † 5.11.1996, Beograd), modistkinja

       Sin Slavko (Drago) STARC, (* 22.3.1948,  † 31.10.2007, Beograd), književnik, pesnik[7]

                hči Adra (Slavko) STARC, živi v Beogradu in Rovinju

Radka STARC (+ 23.9.1918, Gorica, † 5.11.1996, Beograd), modistka, dvojčica z Dragom Starcem;

Družina je na zadnje živela u Beogradu.

  Antonius BREŠČAK

Print Family Tree

• Born 5 April 1864 - Kozja Para, Dobravlje
• Deceased 20 February 1941, aged 76 years old
• Ljudski pesnik

 Parents

• Antonius BERSZHAK, born 3 January 1821 - St. Daniel 30
  With
• Maria UŠAJ, born about 1830 - Plazha Plače

 Spouses, children and grandchildren

• Married possibly in 1888, Planina, to Francisca REŠETA, born 12 March 1868 - Planina pri Ajdovščini, deceased 1 October 1942 aged 74 years old, Šivilja (Parents : Antonius REŠETA 1838- &  Maria STIBIL 1843-1899) with
  • Antonija (Tonca) BREŠČAK 1889-1965
  • Frančiška BREŠČAK 1892-1914  With Franc JERKIČ † with
    • x x
  • Terezija (Tea) BREŠČAK 1895-1973  With Emanuel ABBATTISTA
  • Anton BREŠČAK ?1897-1914
  • x x
  • x x
  • x x
  • x x
  • x x
  • x x
  • x x

  Siblings

• Antonius BREŠČAK 1864-1941 Married possibly in 1888, Planina, to Francisca REŠETA 1868-1942
• Johanna BREŠČAK With Antonius RUSTJA 1866
• Carolina BREŠČAK
• Theresia BREŠČAK 1877-1962 Married 27 February 1897 to Jacobus Joannes STARC 1870-1927

 Notes

Individual Note

"Kozja Para,Dobravlje:"

  Family Tree Preview

Ancestry Chart Descendancy Chart

[1] Ema Starc, gl. Grobovi znanih osebnosti.si in, Primorci.si

[2] Lizika Starc 1899-1957vpisana na spomeniku na Pobrežju v Mariboru najverjetneje soproga Marjana Krajnca

[3] Plotnikov je  priimek ruskih priseljencev

[4] Miro, Bogomir Starc - Karamazov, rojen 13. junija 1910 na Cesti pri Ajdovščini, učitelj, živel v Ljubljani, v partizane je vstopil maja 1942, junija 1942 dodeljen Poljanski četi, bil je obveščevalec.Družina Starc je živela tudi na Cesti pri Ajdovščini.

[5] Slavko -  Stane Starc Fazan, sin Terezije Breščakove iz zaselka Kozje Pare v Dobravljah pri Ajdovščini in Jakoba Starca iz Sežane, rojen 24. junija 1915 v Dolenjih Ponikvah pri Trebnjem, po poklicu je bil podoficir uradnik. V partizane je odšel jeseni 1941. Leta. Od junija do decembra 1942 je bil komandant II. Poljanskega bataljona I. grupe odredov. Padel je 14. januarja 1943 v Srednjevaški grapi v Poljanski dolini kot komandant Gorenjskega odreda in namestnik komandanta III. Alpske operativne cone.

[6] Drago Starc , gl. Primorci.si (dvojček z Ratko Starc)

Drago STARC: 95. Geburtstag

Drago Starc mit Dobrila Bogosevic in “Die Fledermaus”

Er wurde am Stankovic-Konservatorium in Belgrad ausgebildet. 1947 begann er seine Karriere an der Nationaloper von Belgrad und ist bis zu deren Ende im Jahre 1973 Mitglied dieses Hauses geblieben. Er trat bei zahlreichen internationalen Gastspielen hervor, die er hauptsächlich als Ensemblemitglied der Belgrader Oper absolvierte. So sang er 1961 bei den Festspielen von Wiesbaden, 1961 und 1969 in Lausanne, 1962 am Teatro Liceo Barcelona. 1962 war er, wiederum mit dem Belgrader Ensemble, bei den Festspielen von Edinburgh zu hören, u.a. in »Der Spieler« von Prokofieff; weitere Gastspiel- und Konzertauftritte in Italien, Frankreich, Österreich, Polen, Ungarn, England und Ägypten. Auf der Bühne gestaltete der Künstler ein vielseitiges Repertoire, in dem Partien wie der Faust von Gounod, der Don José in »Carmen«, der Alfredo in »La Traviata«, der Lenski im »Eugen Onegin« von Tschaikowsky, der Wladimir in »Fürst Igor« von Borodin und der Alexej in »Der Spieler« von Prokofieff als Höhepunkte galten. Angesehen auch als Konzertsänger. Er starb 1984 in Belgrad.

Schallplatten: Decca (Sobinin in Glinkas »Iwan Susanin«, Lenski im »Eugen Onegin«, Galitzyn in »Chowanschtschina« von Mussorgsky, alle um 1955 entstanden), Philips (Titelheld in »Sadko« von Rimsky-Korssakow, 1959); auch Aufnahmen auf Jugoton vorhanden. Auf den in Westeuropa veröffentlichten Schallplatten erscheint sein Name in der Schreibweise Drago Startz.

[7] Starc Slavko (1948 --2007) monografija

AUTOR................... : Starc, Slavko - autor

  NASLOV.................. : Svest i agonije

  IMPRESUM................ : Beograd : Prozaik, 2005

  FIZIČKI OPIS............ : 75 str. , 21 cm

  ZBIRKA.................. : (Savremena književnost / [Beoknjiga])

  ISBN.................... : 86-7196-017-X

  UDK..................... : 821.163.41-84, 821.163.41-36, 821.163.41-1

  VRSTA GRAĐE............. : monografska publikacija, tekstualna građa,

štampana

  COBISS.SR-ID............ : 123476236

Nonotov brat Josip Breščak je bil Maistrov borec

Danes obeležujemo državni praznik, dan Rudolfa Maistra. Praznujemo ga v spomin na 23. november leta 1918, ko je general Maister s svojo vojsko razorožil nemško varnostno stražo ter prevzel vojaško oblast v Mariboru. Ob prazniku je minule dni potekalo več prireditev, osrednja proslava je bila včeraj zvečer v Murski Soboti.

Med Maistrovimi borci je bilo tudi več Primorcev. Med njimi tudi Josip Breščak, brat mojega nonota Antona Breščaka (* 5.4.1864, Kozja Para, Dobravlje - 20.2.1941, Dobravlje št. 111). Josip Breščak, ki je bil odlikovan s srebrnim zaslužnim križcem in krono na traku hrabrostne svetinje kot rač. podčastnik 97. pešpolka. (Vir: Slovenec, 26.7.1916).

Na spletni strani zagrebškega pokopališča (Mirogoj) sem našla podatke za Josipa Breščaka * 9.3.1888 - 20.4.1971 (83 let), pokopan v Zagrebu z ženo Marijo (1891 - 1985) in hčerko dr. med. Ksenijo Breščak + 6.6.1920 - 14.9.2011, poročeno z Dragomirjem (Cicom) Novakom, univ. dipl. inženirjem, ki je tudi pokopan v družinski grobnici na Mirogoju v Zagrebu.

Ksenija Breščak je sestrična moje matere Hermine Breščak iz Dobravelj pri Ajdovščini. Bila je iz Maribora in je doštudirala medicino na Ljubljanski medicinski fakulteti (Vir: Medicinski zbornik). Šele sedaj razumem zakaj se je Terezija Breščak poročena Starc, * 9.10.1877, Sv. Križ, umrla 6.11.1962 v Beogradu, mati dramske igralke Eme Starc * 6.4.1901, Sežana na Vidmaršču pri Jakobovih, sedaj Krpanova ulica št. 4, umrle 3.4.1967 v Ljubljani, pokopana na pokopališču Pobrežje, Maribor. Terezija Breščak poročena Starc se je s svojo družino preselila v Maribor. Tam je kot pehotni podčastnik živel njen brat Josip Breščak, zato se je Albin Starc (1904 - 1965), sin Terezije Breščak in Jakoba Starca iz Sežane, po vzgledu svojega strica Josipa posvetil vojaškemu poklicu in dokončal vojaško akademijo.

Nono Anton Breščak je bil poročen leta 1864 s Frančiško Rešeta por. Breščak, s Planine pri Ajdovščini (* 12.3.1868 - 1.10.1942). Imela sta 14 otrok in sicer: Tea (09.10.1895 – 12.2.1973), Francka (1892 – 1914), Antonija (3.8.1889 – 6.4.1965), Tonček (1899 ─ 1914 padal v Karpatih), Tilka (podatki niso znani, umrla stara 6 let), Maks (podatki niso znani), umrl majhen), Iva (13.6.1905 – 17.12.1991), Mirko (2.3.1909 – 31.9.1969), Stanko (2.6.1911 – 13.4.1960), Robert (18.12.1913 – 21.5.2001), Hermina (19.9.1915 – 4.7.2001), trije otroci so umrli takoj po rojstvu.

O nonotovem bratu Josipu Breščaku pa podatki o njegovem življenju niso znani.

Rod Breščakov izhaja iz štanjelske rodovne veje Breščakov (rodoslovec Robert Fonda)

Marcus BERSZHAK
Print Family Tree
• Born (..1750)
Parents
• Štanjel ÷PLACE
Married to
o ? ?
Spouses, children, grandchildren and great-grandchildren
o Married to Marianna ?, born 11 February 1751, Deceased 28 March 1834 - Kobdil (St.Daniel?) 30 age at death: 83 years old with
 Joannes BERSZHAK 1794- married 21 February 1814, S. Daniel, to Marianna REHAR with
o Joannes BERSZHAK 1816-
o Antonius BERSZHAK 1819-
Anna BRESZHAK 1823- married 29 February 1848 to Antonius GERZHA 1824- with :
o Joannes Nepomucenus GERZHA 1848-
o Carolus BERSZHAK 1825-
• Josephus BERSZHAK 1827- married 26 November 1850, St. Daniel, to Margaretha JERIZH
o Petrus BERSZHAK 1830-
o Andreas BERSZHAK 1832-

O nonotovem bratu Josipu pa imamo le malo podatkov, le ustno izročilo. Maistrov borec JOSIP BREŠČAK, * 1888, † 1971 je bil sin Antona Breščaka * 1819, bil je Maistrov borec in sopotnik Rudolfa Maistra. Josip Breščak je bil udeležen v Majstrovi vojski kot pehotni podčastnik v pokoju – rez. podčastnik, kar kaže na to, da so na njegovo odločitev o udeležbi v borbi za severno mejo vplivali ideali, ki jih je zasledoval kot tlačeni Primorec.

S svojo vojsko je Maister v letih 1918 in 1919 preprečil, da bi Maribor in štajersko Podravje priključili k Avstriji. V njej so bili udeleženi tudi Primorci, kar povedo sami zase številni primorski priimki. Ustno izročilo njegovega brata Antona Breščaka (1864─1941) pravi, da je njegov edini brat odšel neznano kam in se nikoli več ni vrnil na Primorsko. Najden je med Maistrovimi borci (seznam Maistrovih borcev Marijan F. Kranjc, Military).

Ob koncu prve svetovne vojne je tedanji mestni svet namreč razglasil priključitev Maribora k republiki Avstriji, zato je Maister na svojem območju nemudoma ustanovil slovensko vojsko z okoli 4.000 vojaki in 200 častniki ter v noči na 23. november 1918 s svojimi soborci razorožil zaščitno stražo oziroma t. i. zeleno gardo mariborskih Nemcev. Novembra in decembra istega leta so Maister in njegovi soborci zasedli narodnostno mejno območje na Štajerskem. Maister je umrl leta 1934 na Uncu pri Rakeku, pokopan pa je v Mariboru, ne ve se pa za usodo njegovega soborca Josipa Breščaka.

Malokdo ve, da so v Maistrovi vojski sodelovali tudi Primorci. Drugo pesniško zbirko z naslovom Kitica mojih je Maister izdal šele leta 1929. V njej so združene pesmi iz vojnih časov, pesmi o izgubljeni Koroški in Primorski, pesmi, ki upodabljajo nekatere slovenske pokrajine, in pripovedne pesmi. Prav te pesmi so spodbudile kar nekaj slovenskih skladateljev, na primer Emila Adamiča, Frana Gerbiča, Gojmirja Kreka in druge, da so napisali glasbo zanje. Koroška in Primorska sta bili od nekdaj kot narodnostno trpeči pokrajini idejno povezani.

Oba brata, Tako Josip kot Tone Breščakov sta bila narodno zavedna Primorca.

France Koblar je o Rudolfu Maistru zapisal (Vir: SAZU):
(1874–1934)
★
29. marec 1874
Kamnik, Slovenija
†
26. julij 1934
Unec, Slovenija
Pokopan: Maribor, Slovenija
Imena
ime:
Maister Rudolf
psevdonim:
Slavič Vuk
psevdonim:
Vojanov

Poklici ali dejavnosti
general
pesnik

Povezane osebe
starši:
Maister, Franc Maister roj. Tomšič, Franja
žena:
Maister roj. Sterger, Marija (Marica)
sinova:
Maister, Hrvoj Maister, Borut
brata:
Maister, Artur Maister, Ernest
teta:
Sebenikar, Matilda
strici:
Tomšič, Bernard Tomšič, Janez Tomšič, Emanuel Tomšič, Franc

Maister, Rudolf (1874–1934)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK
Podatki v zapisu Text Encoding Initiative
Slovenski biografski leksikon

Maister Rudolf, general in pesnik, rojen 29. marca 1874 v Kamniku, kjer je bil oče Franc višji finančni preglednik; mati Franja r. Tomšičeva iz Trebnjega (Šuklje, Sodobn. 34, 141). Osnovno šolo je obiskoval v Mengšu in Kranju, nižjo gimn. v Kranju, 5. in 6. gimn. r. v Lj., nato je bil sprejet v kadetsko šolo na Dunaju ter 1894 uvrščen kot kadet v domobranski pešpolk v Ljubljani. Kot častnik je služboval v Lj., Celovcu, Przemyślu, Celju in Mariboru. L. 1903 je dovršil strelsko šolo v Brucku ob Litvi, 1907 korno šolo v Gradcu. Radi očitnega narodnega prepričanja je imel mnogo službenih neprijetnosti; med svet. vojno je bil tri mesece in pol konfiniran v Gradcu, dokler ni dr. A. Korošec posredoval pri cesarju Karlu, da se je vrnil v Maribor; tu je postal poveljnik črnovojniškega okrožja za Spodnji Štajer. — V dobi jugoslovansko osvoboditvenega gibanja je bil Maister v stiku z dr. Antonom Korošcem, se udeleževal tudi sej Nar. sveta za Štajersko in bil v stalnem stiku s slov. častniki. Tako se je 1. nov. 1918 s pooblastilom Narodnega sveta s 15 častniki in 87 vojaki polastil Maribora in postal komandant vse spodnje Štajerske; mariborski Nar. svet ga je imenoval za generala, dasi je bil v avstrijski armadi po svojem činu na vrsti šele za podpolkovnika. Ker M. ni dobil od nikoder zaprošene pomoči in so Nemci pripravljali preobrat, nemški železničarji pa stavkali, je 9. nov. 1918 mobiliziral in zbral toliko vojaštva, da je v zgodnjih urah 23. novembra razorožil Schutzwehr (belo-zeleno gardo), si zagotovil Maribor, zasedel 25. nov. Špilje in v nekaj dneh vso severno jezikovno mejo od Radgone do Dravograda. Tako je Maistrova zasedena črta do malega ostala sedanja državna meja. Njegovo imenovanje za generala je Nar. vlada v Lj. priznala šele 1. dec., ko ga je imenovala za polkovnika z naslovom in značajem generala, ko je dr. K. Verstovšek utemeljil nujnost in uspešnost ravnanja Nar. sveta za Štajersko. Samostojno poveljstvo je M. ohranil do 23. jan. 1919, ko je general Krsta Smiljanić, poveljnik skupne armadne divizije v Lj., obiskal Maribor in se M.-u zahvalil za obrambo severne meje. V dnevih od 30. nov. dalje, prve dni dec. 1918, si je M. v zvezi s poveljnikom koroške meje, gen. štab. stotnikom Alfr. Lavričem zasnoval načrt, da zasede Celovec, toda pogajanja med jugoslovansko in dunajsko vlado so to preprečila; neugodno je vplivala tudi stavka železničarjev v Mariboru od 29. nov. do 12. dec. — Za koroške ofenzive 1919 je bil M. poveljnik labodskega oddelka s 4 bataljoni, 4 baterijami in oddelkom konjenice ter prodiral v smeri Dravograd—Št. Pavel. Za zasluge v tej ofenzivi je dobil red belega orla 3. vrste z meči; 28. nov. 1919 je bil sprejet v skupno armado kot diviz. general. Po ofenzivi je prevzel poveljstvo nad vojaštvom in orožništvom na vsej koroški črti in kot častni predsednik Nar. sveta za Koroško je vodil priprave za plebiscit. L. 1920 je bil kot spremljevalec regenta Aleksandra imenovan za častnega kralj. adjutanta, 1921 za predsednika jugoslovanske razmejitvene komisije za Italijo in vršil to službo do 2. okt. 1923, ko je bil upokojen. Živi v Mariboru. — Za njegove vojaške in narodne zasluge ga je odlikoval predsednik Č. S. R. Masaryk z vojnim križem, 28 obmejnih občin ga je imenovalo za častnega občana, nekatera mesta (Ljubljana, Maribor, Kamnik) pa so imenovala po njem tudi ulice. Zveza slovenskih vojakov mu je poklonila častno predsedstvo, Maribor 1933 častno meščanstvo.

Kot pesnik se je M. že zelo zgodaj udejstvoval. V 4. gimn. razr. v Kranju je ustanovil in urejal pisan dijaški list »Internos«, v 5. razredu. v Ljubljani, list »Večernica«; kot kadet na Dunaju je bil 1892–4 izredni član ljubljanske »Zadruge« ter ji pošiljal pesmi in prozo v oceno. Spočetka je sodeloval pri V (1890), nato pri Vesni (psevdonim Vuk Slavič), nato pod imenom Vojanov pri LZ, Sn, ZK; pisal je tudi v SN. Njegova lirska pesem je usmerjena v realizem in rada prehaja v dekadentstvo, zato so njegove Poezije (Lj. 1904) poleg krepke erotike in satirične šale namešane z mnogotero prešerno, včasih skoraj cinično neskladnostjo; v baladi se pozna močan Aškerčev vpliv. Pozneje se je njegova pesem zresnila; iz narodne odločnosti, ki je tudi v Poezijah zelo očitna, izraste močna osvobodilna težnja; zlasti pesmi tik pred svetovno vojno kažejo izrazito bojevitost, n. pr. Matjažev sonet (LZ 1912), Mi (LZ 1913). Druga Maistrova pesniška zbirka »Kitica mojih« (Maribor 1929) je izraz zrele moške lirike in epike. Iz njih govori krepka vojaška pesniška osebnost, ki čuti človeško in narodno gorje; predmeti so mu svetovna vojna in koroški pohod. V tej zbirki je pesnik končno našel tudi svojo osebno obliko in v nji prepesnil celo nekaj starejših pripovednih pesmi, n. pr. Sto kovanih (Poezije: Tihotapec), Ante (LZ 1912: Ribič Ante). — Prim.: Material dij. Zadruge v ljubljanskem mestnem arhivu; Regali, LZ 1904, 759; E. Lampe, DS 1904, 692; J. Tominšek, snopič 1903/4, 385; 1904/5, 25; Slovenci v desetletju 1918 do 1928, 226–8, 232–8, 245–7, 272–3, 276 do 287, 292; Gen. M., Vojaški transporti in naše Podravje ob prevratu l. 1918, Stavka železničarjev ob prevratu v območju Maribora, Marburger Schutzwehr — Mariborska varnostna straža (Mariborski koledar za 1931–3); F. Albrecht, LZ 1929, 686; F. Vodnik, DS 1929, 317; SN 1924, št. 73; Gruda 1924, 42. Slika: KMD 1920, 45; ASK 73. Kr.

Slava pogumnim možem za domoljubna dejanja!