KRIVEC ZA BOLEZNI, SADOMASOHIZEM IN SAMOMORE

Eden od sprožilnih dejavnikov za slabo zdravstveno stanje državljanov je politika. Ne le disponiranim socialno prizadetim ljudem, tudi ljudem, ki živijo v socialno normalnih pogojih življenja, s svojim delovanjem sproži motnje, ki pripeljejo do bolezenskih reakcij in bolezenskih stanj. V nekaterih primerih pripelje tudi do samomora.

Vsak človek ima notranje dozirano mejo, ob kateri se začnejo pojavljati duševno sprostitveni in duševno obremenitveni dejavniki vse do pojavljanja bolezenskih sindromov. Skoraj same slabe novice v medijih izzivajo in so povod, da sprožijo žalostno in depresivno razpoloženje pri človeku. Ko se človek ob vsakodnevnih slabih novicah dvigne s stola pred TV ekranom in gre v posteljo, je v pesimističnem stanju, počuti se izgubljenega, zgroženega in telesno bolnega.

Prepad med njegovimi življenjskimi nazori in realnostjo je preglobok. Ne prenese ga. Slabe novice mu sprožijo pesimistična razglabljanja, ki ga pripelje do tesnobnega in obupanega duševnega stanja in popolne potrtosti. In tako se človek zaradi primarnih otožnih neubranosti v realnosti zunanjega sveta, n. pr. ob slikah pobitih žrtev, ob pogledu na lačne, izkoriščane in zapuščene delavce Vegrada, ob krajah in lažeh pa ob drugih številnih krivicah počuti, da je tudi sam preganjan. Enostavno ne sprejema okolja, ki ga obremenjujeta smrad in plesniva morala.

Pri človeku se pojavi občutek soodgovornosti za drugega in je ob lastni nemoči zgrožen. Kar naenkrat človek opazi, da ne živi več v civilizirani in humani skupnosti, da je z vseh strani obdan z brezobzirnostjo, s krivicami in z umazanijo. V človeku se razvije srd, jeza in nekakšno vzdraženje, ki se stopnjuje do samega bolezenskega sadomasohizma.

Libijski poglavar Gadafi se je spravil nad svoj narod z ubijanjem. Kakšna je pravzaprav razlika, če te nekdo psihološko vsaki dan znova moralno ubija? Danes je bolna skoraj celotna populacija, ker ima zabrazgotinjeno psiho tako čutilno kot optično. Človek se počuti kot pohabljen invalid. Zdi se mu, da ni več resnični človek zaradi vsakodnevnih poraznih čustvenih situacij in pretresov, ki so se mu globoko zagrizle v vest in ga privedle v depersonalizacijo v obliki brisanja in ignoriranja njegovega vrednostnega sistema. Nič več na tem svetu na drži, vse je relativno, razpadajo vrednote, ljudje so otopeli in kažejo na znake zmanjšane duševne zmogljivosti, zajela jih je moralna demenca. Brez cilja tavajo, gluhi in omahljivi v svetu, v katerem si ne morejo pomagati. Domovina je postala komora, v kateri primanjkuje kisika. Nekdo bo životaril, drugi bo neozdravljivo zbolel tretji bo storil suicid, ker ga je nepravna država uničila. Izgubil je družino, hišo, podjetje in svoje lastno dostojanstvo. Država je torej na zatožni klopi! Kdo ji bo sodil?

Človek je ostal skoraj brez energije, ves otrpel je, saj vsaki dan znova čaka, da mu bodo mediji poročali o novih poškodbah ladje, skozi katere vdira voda in čaka na njen potop, v kateri se pa ne bo potopil sam, temveč z vso svojo družino in zadolženim narodom. Večkrat na dan stisne zobe, da si ne ugrizne jezika, ob slabih novicah mu zastane dih, pobledi in se mu razširijo zenice. Popade ga refleks razburjenja in jeze.

Mnogi se zapijejo, največ pa se jih spremeni v sadomasohiste. Vendar ta sadizem in masozhizem je drugačen kot tisti po pisateljih Marquis de Sade in L. v. Sacher-Masonch, ki pomeni spolni užitek ob tem, da spolnega partnerja trpinči in da tudi trpeči spolni partner ob tem uživa. Ta pasivna perverznost zasvojenosti se je preselila v domove pred TV ekrane in združuje obe komponenti.

Oblast in njena klientela ogrožata navadne ljudi, in vendar sta si še naprej oba dobra. Sprožilni dejavnik za sadmasohizem med državo in državljanom temelji na zapeljevanju z volilnimi obljubami in na gledanju razkazovanja razkošja, ki si ga vsak človek, ki je krvav pod kožo, na dnu duše želi.

Glede na to, da vlada med ljudmi čredni nagon, mora imeti čreda svojega poglavarja. Vendar med njima lahko temelji tudi sadomasohistični odnos. Lahko bi rekli, da so v tem primeru eni in drugi še iz preteklosti neozdravljene psihopatske osebnosti.

Ljudje so ostali trpni element družbe, kot tista žena, ki pravi, dolgčas mi je, če ga ni doma, me je vsaj tepel. Pasivno trpeči, jezen in razjarjen svoje travmatične izkušnje sprevrže v velikanski populizem in posebni užitek., Mučitelj se mora nato zagovarjati in znova preverjati na volitvah, če ta ljubezen med njima še obstaja. Oba pa neznansko uživata. Tak odnos pa onemogoča narodu normalno vladanje in blagostanje v življenju.

PAHORJEVA KARIERA

Pahorjeva kariera ljudi ne zanima in nihče ne bo žaloval, če bo prikrajšan za užitke vladanja. Prihajamo do skrajnosti nekega fenomena, da se že skoraj kot bolestna ambicija posameznika meri z interesi naroda in se mu kot ekvivalentno pomembna postavlja nasproti. Takšne igre so nezrele, skorajda otročje. Nobene škode ne bo, če vladne mumije odstopijo. Mobilizatorska razpoložljivost se ne zavaja s fikcijo, temveč se kaže z realnostjo, ki je vsaj toliko realna, kot je življenje samo.

Če bi se Pahor vsaj pol toliko posvečal gospodarskim ukrepom za oživljenje gospodarstva in ustvarjanja nove vrednosti, kot se posveča samemu sebi in begavim utopičnim projektom in nastavljanju medijem s svojim dolgoveznim leporečjem, bi bilo stanje drugačno.

Rigidno ni le zdravstvo, rigidno je vse, kar je po kraji tisočletja ostalo. Kot prvo naj si najprej v vladi reformirajo zbegane glave, ki so izgubile stik z realnostjo. Komponente nakopičenega mišljenja, ki gre v neracionalni smeri hkratnega reševanja in obračanja na glavo skoraj vsega, so iz racionalnih razlogov vprašljive in vodijo v kaos. Hiperprodukcija reform in kilometri popisanega papirja ustvarjajo zmedo in ne morejo rešiti posledic inercije države, ki je dolgo stala izven pogona sprotnega reševanja vprašanj njenega razvoja in prihodnosti ter dopuščala zmedo in brezpravje.

Če je zbiralnik oziroma vodnjak tranzicije dovolj globok, naj se tam odvzame kar je pogoltnil vrtinec. Takšne skrajne reforme, s katerimi bi se zarezalo v najšibkejši člen družbe, so dokaz, da se država pogreza v blatu neciviliziranosti. Izziv je prava mera, postopnost in družbeni konsenz.

V stanju, v kakršnem se nahajamo, nismo zaradi globalizacije, temveč zaradi svojega izgubljenega kurza in pomanjkanja detektorjev za doumevanje realnosti. Rezerve prihrankov in krčenja stroškov se iščejo pri tistih, ki jih beda življenja najbolj tepe in uničuje.

Evropska komisija bo na sodišče EU vložila tožbo proti Sloveniji, ker slovenska pravila o dopolnilnem zdravstvenem zavarovanju niso popolnoma v skladu z evropskim pravnim redom. Logično je, da slovenska pravila niso v skladu z direktivami, ki se nanašajo na neživljenjsko zavarovanje, ter pravili o prostem pretoku kapitala in opravljanju storitev, saj to so vedeli, ko so na Vzajemni ustoličili Kidriča za 10.000 Eur plače in druge prisklednike. Veljavna slovenska pravila bi po mnenju komisije lahko privedla do izkrivljanja na enotnem trgu za zavarovanje in zmanjšala izbiro potrošnikom. Saj to ni nič novega, vsi vemo, da je skoraj vse narobe tam, kjer vladajo lobiji, samovolja in izkoriščanje uporabnikov. Dolgotrajne razprave pa so bile le Sizifovo delo.

Kako naj dopovemo vladi, da ni mogoče jahati na dveh konjih, ker ima država samo eno telo – telo naroda, ki potrebuje razumno in humano urejeno družbo in ne ohranjanje in celo širitev pravic klienteli, kot so razni lobiji zaslužkarstva, n. pr. farmacija, fiktivni razpisi javnih naročil, neracionalne investicije in podobno, saj se iz leta v leto prekladajo eni in isti problemi. Potrebni so neodvisni državni kontrolni mehanizmi, ki našteto preprečujejo in delujejo preventivno. Reorganizacije v rokah istih ljudi predstavljajo le nadaljevanje agonije.

Najprej je potrebna harmonizacija tistih področij, ki kažejo temeljna neskladja v delovanju, ki so povzročila samomor pravne in socialne države. Le-tega pa niso povzročila pičle pravice navadnega malega človeka, temveč nesprejemljivi okvirji vsega kar je deklarirano kot legitimno, čeprav ni v skladu z zdravim razumom in naravnim pravom, ki se nikoli ne moti. Ne reforme, zdrava kmečka pamet! Te manjka.

PONEDELJKOVE JUTRANJE MISLI  ...

Danes so oblečeni kot moderni demokrati, mislijo in delujejo pa kot plemiči, ki pobirajo tlako pri tlačanih.
*
Nekateri politiki še naprej nosijo uporniške mladoletniške pank frizure sedemdesetih let z lasmi po čelu ali banano na sedlu razuma, vendar se ne upirajo, ker dobivajo dobre plače in poceni hrano.
*
Žensk z bubi frizurami pa ni videti v politiki, ker se jim je zlepil spomin za štedilniki zaradi sračjih gnezd, iz katerih vreščijo srakoperke.
*
Nobena domislica ne poživi sivih celic, noben nevronski posrednik ne odpre manevrskih prostorov za asociacije in globokoumnosti, če tega ne stori najcenejša in najboljša kava v poslanskem bifeju v nemirnem ponedeljkovem jutru.
*
Priporočilo utrujenim izvoljencem za branje ob odmorih, za spoznanje človeške tesnobe: Milan Dekleva: Odjedanje božjega (1988, Jenkova nagrada), Panični človek, 1990, V živi zob (2002), Zmagoslavje podgan, 2004.
*
Oblaki preoblačijo pobočja v meglo, da ne vidimo pred seboj na ulici spodvitih in skvečenih nog berača na pločniku, ki mu je ujma odnesla posteljo. V šestih mesecih bo morda kam treščilo in se bo morda komu v glavi zjasnilo.
*
Domovina brez vetra in odprtih oken je kakor gluhonema lepotica v izložbi lutk, ki vzbuja poželenje, dokler se jo kdo ne dotakne.
*
Medijska odprtost za vdore božjega usmiljenja se ne čuti zavezana, da bi podprla imidž duhovnih intelektualcev, ko pa je povsod toliko bogokletnih srpov in kladiv, zvezd, da se ti zdi, da se je spet začelo prvo leto revolucije.
*
Nek vsem znan medij je objavil oglas: »Iščemo ljudi, ki radi pišejo. Ponujamo nov smisel življenja: izkustvo levo izvoljenih. Desnica naj počiva kot v starih časih.«
*
Pomlad je vzela prva slana, ker so ptice pele volkovom zaljubljene pesmi, ko so ti jedli ovce. Volkovi še naprej tulijo, a ovce ne meketajo več … So utihnile.

ROMANTIČNI TRUBADURJI, GOETHEJEV TRPEČI WERTHER IN ŠE KAJ

Tradicija romantične ljubezni in trubadurska lirika iz srednjega veka mi je prirasla k srcu in me vedno spravi v dobro razpoloženje.

Kaj hočete lepšega, kot je mlada romantična ljubezen, zaljubljenost in drhtenje srca. Romantična pripoved ustvari občutje, nato napetost lagodno stopnjuje in se nazadnje presenetljivo konča z veselim koncem.

Kaj je lepšega, kot so provensalski trubadurji, severnofrancoski truverji, ki pripovedujejo o pustolovskih dogodkih, njihovih bojih in ljubezenskih zgodbah.

Tudi viteški cikli so lepi, npr. Karolinški cikel, ki govori o frankovskem kralju Karlu Velikem in predvsem o njegovem pohodu na Špansko, da bi plokristjanil Mavre; tudi Bretonski ali keltski cikel, ki opeva kralja Arturja z dvanajstimi častno izbranimi vitezi za okroglo mizo je tako vznemirljiv. Polna romantike je tudi zgodba o Tristanu in Izoldi, ki je z njo pil čarobno pijačo, da sta se morala kljub grehu ljubiti. To so čudovite romantične zgodbe in epi, vendar duševnega razvoja svojih junakov ep trubadurja ne kaže, vsi imajo že dograjen značaj. Zanimivi so tudi grški epi, kot tale:

Pesem, boginja, zapoj, o jezi Peliada Ahila,
srdu pogubnem, ki silo gorja prizadel je Ahajcem
(Homer, Iliada)

Glede Goethejevega Trpljenja mladega Wertherja pa bi rekla, da zgodba ni romantična, ker je s črnogledimi mislimi in pesimističnimi nazori pesnik Geothe vplival na mladino negativno.

Če pogledamo današnje Hollywoodske in mehiške telenovele, te nimajo ničesar skupnega z ljubeznijo, ker so polne sovraštva in strasti ter neumnih preobratov pri razpletanju fabule. Trubadurska zgodba niti nima fabule, ima samo občutja, zato je lepa.

Moja naklonjenost veseli umetnosti, je predana stvarem, kakršne je premogla izkušnja iz moje mladosti. Roko na srce, živeli smo v svetu romantike in smo se spogledovali z romantično glasbo, ki predstavlja še danes večno zelene melodije. Domišljija je v tistem povojnem času hrepenela po veselih prizorih, bodisi v filmih in komediji. Zavedali smo se, da je le vesel človek zmožen junaške kreposti in odrešitvenih dejanj. Še danes hranim reklame od trubadurskih filmov in humorja polnih filmov, v katerih je igral komik Red Skelton.

Zgodovina trubadurstva je zanimiva. Če na kratko pogledamo opis, je bil Trubadúr pesnik in potujoči pevec v srednjeveški Franciji. Trubadurstvo se je razvilo na jugu Francije, kjer je prebivalstvo govorilo provansalsko različico nastajajočega francoskega jezika, t.i. fr. »langue d'oc«. Izraz prihaja iz besede »trobar«, kar pomeni najti, iznajti. Razvila se je prefinjena dvorna kultura - ljubezenska lirika in opevanje junaštva. Take vrste umetnost se je na jugu Francije razvila predvsem zato, ker je bil jug srednjeveške Francije kulturno precej razvitejši od severne. Šele kasneje se je na severu, po trubadurskem vzorcu, izoblikovala podobna oblika pesništva, troverstvo.

V 12. stoletju se je na jugu Francije razvila posebna oblika besednega in književnega ustvarjanja, imenovana »dvorna ljubezen«, kjer je šlo predvsem za opevanje lepote, čistosti in nežnosti dvorjank. Trubadur je bil tako dvorni pevec.

Francoska in nato še angleška kraljica Eleonora Akvitanska je tovrstno umetnost zelo podpirala, vabila trubadurje na svoj dvor in zaradi tega je prišlo do izjemnega prepletanja severne, frankovske, ter južne, provansalske kulture ter dveh, takrat še precej različnih jezikov. Po zgledu trubadurjev so na severu Francije začele nastajati podobne pesmi, vendar z drugačno vsebino. Severnjaške pesmi so opevale hrabra viteška dejanja in pogum vitezov v bojih. Snov za takšne pesmi so vzeli iz križarskih vojn, osvajanj Karla Velikega (Pesem o Rolandu), ter keltskih in britanskih legend o kralju Arturju in vitezih okrogle mize. Te pesmi so bile obsežnejše, zato jih imenujemo epi. Navdih so pri trubadurjih našli tudi pevci nemškega prostora, imenovani minezengerji (nemško minnesänger).

Današnja stvarnost zajema hladno realnost sveta, ki ji je naša sočutna narava nenehno izpostavljena. Na mesto, da bi bili malce romantični in srečni, smo lovci na potrošniške dobrine in denar, kar nas dela osamljene in žalostne, in kar malce živčni se aktivno odzivamo na prehrupno glasbo in nismo več sposobni opaziti ptičjega gnezda na oknu in prisluhniti nežnemu čebljanju ptice.

Ženske so v tistih romantičnih časih postale kult umetniškega poveličevanja, trubadur je izražal ženski poklone z osvajanjem in ji blaženo služil.

Koliko trubadurja pa je še dandanes v naših moških? Zanimivo vprašanje, še bolj zanimiv pa bi bil odgovor vsake izmed nas.

TAJNE SLUŽBE SO ODKRILE PLANETARNO INVAZIJO NA PLANET ZEMLJO

Nastopilo je vroče poletje. Čas dopustov ne pomeni čas brezdelja, temveč čas za intenzivno preiskovanje tajnih služb in povzdignjeno obrambno budno varnostno razmišljanje na višji ravni, zlasti tam kjer je točka spektakla tudi zares spektakel, ki se posledično artikulira iz ust znanega politika: »Pa to je fašizem!«. Potrebujemo odgovor, kaj se z nami dogaja. Znašli smo se v obdobju nekakšnih ponavljajočih okoliščin.

Poglejmo zgodovino: Prva svetovna vojna se je bila za kolonialne položaje v svetu, druga proti fašizmu in nacizmu, tretja hladna proti komunizmu. Četrta vojna se je šele dobro začela (ta je razvidna tudi iz borbenega duha na RTV MMC blogih). Četrto vojno strategi imenujejo postideološko in je uperjena bolj kot proti terorju globalizacije in nepravične razdelitve kapitala, proti oživljanju ideologij.

Kar se dogaja je podobno razsajanju virusa v resničnem in virtualnem pomenu. Ideološkost je resničnejša od problemov globalizacije tako, kot je pornografija resničnejša za samega seksa, mamila pa resničnejša od dobrega kozarca vina. Vse antitotalitaristične sile so vprežene v boj proti zlu – proti globalizacijskim problemom sveta, a v resnici se opaža, da so nekateri, ki se doklarirajo za demokrate, generator starih ideologij, ki se tako kot od mrtvih vstala himera oživljajo z medijsko spektakularno folkloro kot strukturno resnično. Vračamo se k nekemu fundamentalizmu popolne izpraznjenosti idealov. Slavoj Žižek je nedvomno varietejski filozof in paradigmatična figura, ki nam odstira srhljivost časa češ, da je četrta vojna utemeljna, da svetovna zgodovina sploh še obstaja. Iz vseh zgodovinskih črepinj se rojevajo novi ideološki boji, okrutni brez lastne utemeljitve. Dogajajo se v nekakšnih paranoidnih okoliščinah negativne projekcije politike drug proti drugemu.

Politika ni več sila za spreminjanje dogodkov. Neučinkovita je in vprašanje je, ali bomo s tehniko in tehnologijo pod plaščem demokracije, lahko spreminjali stvari, ko pa zunanje sile dominantno presegajo način našega mišljenja in zmožnosti. Bistvo vsega je drugje. Človeštvo vodi imperialna medplanetarna globalizacijska ureditev. Ameriški matematik Vernor Vinge, oče pojma singularnost – tehnološke stvaritve inteligence, pametnejše od človeške pravi, da se naš model fizike podre, ko poskuša sestaviti model singularnosti v središču črne luknje in tako se podre naš model sveta, če poskuša sestaviti model prihodnosti, v katerem so bitja, pametnejša od človeka. Nick Bostrom, direktor Inštituta za prihodnost človeštva na Univerzi Oxford domneva, da je naše vesolje zgolj sofisticirana računalniška simulacija, nekakšna virtualna realnost, ki jo je programirala civilizacija, neprimerno bolj razvita od naše. Program je tako kompleksen, da simuliranim bitjem (se pravi nam) omogoča celo čustvovanje in iluzijo svobodne izbire in občutek sposobnosti, da znamo upravljati sami sebe in svet.

Od časa do časa se zavoljo napak v programu zgodijo stvari, ki si jih ne znamo pojasniti (čudeži, pojav neznanih letečih predmetov, prihod čudnih politikov na oblast, ki govorijo čudne reči. ipd.), posebne prihodnosti pa po njegovem prepričanju človeštvo ne more imeti.

Namreč vse korporativno znanje človeštva in vsa vizualna strategija za preoblikovanje človeške zavesti je plod njihove volje in subjektivnega narcisizma neke nam nepoznane kulture. Vse mogoče ideologije in utopije se improvizirajo na nas Zemljanih in so v območju nevidnega. Dejansko njihovo delovanje pa je plod medplanetarnega reda, ki je računalniško programiran. Odločili so se, da nas bodo kaznovali z izginotjem resničnosti in da bomo samo še neka sofisticirana računalniška stimulacija, nekakšna virtualna realnost tako, kot so junaki iz Hri-barjeve oddaje. Zabrisali so razlike med heglovsko slabo neskončnostjo in ničejansko voljo do moči človeštva in s svojim simuliranjem resničnosti nas vračajo vedno na isto točko kroga.

Vprašanje je, kako to prihajanje in odhajanje odrskih simuliranih likov nevtralizirati in jim vrniti resnično človeško prezenco, da s svojimi koreografirnimi gibi in koraki delajo za nas. Mojstri planetarne virtualnosti so opazili, da se mnogi upirajo skušnjavi, da bi postali spet ljudje in ne virtualni junaki. Vse bolj všeč jim je, da nastopajo na Hri-bajevem odru kot v politični areni. Ali ste opazili, da se po terorističnem napadu Al Kaide na Ameriko 11. septembra 2001 kontraverzneži z letali na slikah pojavljajo tudi pri nas in nam kažejo kako se je četrta postideološka vojna tudi zares ofenzivno začela, v zadnji evropski ideološki trdnjavi. Ljudje moji, dajmo Metamorfoze ali Zlatega osla, rimljanskega pisatelja Lucija Apuleja takoj v omaro poleg slike Charlesa Aznavurja in njegovih kasetnih plošč. Sami uganite zakaj?

VEČERNICE IN MEDITACIJE ...

Vaša državljanska dolžnost je mir!

Vojna pripada patriarhalnemu svetu, ki nima maternic.

Politika poseduje instinkt, da ne ve, kje so meje napenjanja njenih mišic.

Telo sami odpiramo duhu.

Dar odzgoraj vedno teptajo odspodaj.

Telo ima notranjo in zunanjo stran. Zunanja stran je za fizično obrambo, notranja za duhovno.

Odrečite se vojni oborožitvi in posvečajte skrb psihološki in medicinski problematiki ozdravitve države!

Hočejo vas živega kot celoto, da bi vam trapanirali možgane!

Preizkusni kamen vladanja ni količina aplavzov, temveč višina osebnih prejemkov. S kopnenjem zakladnice, kopnijo tudi simpatije.

Ne dovolijo si resnice, da ne bi spoznali koga so 60 let strastno ljubili. Pustite jim, naj jim odtečejo čustveni sunki orgazmov po naravni poti.

Ne ubijajte laži, naj umre naravne smrti!

Kar je nespametnega v politiki si bo ljudstvo dovolilo osramotiti samo sebe, ker jim je verjelo, da so nespametni pametni. Ko bodo odhajali, bodo rekli, ne jokajte nad nami, jokajte nad samimi seboj!

Kar je v politiki slabotnega bo odpotovalo v obljubljeno deželo ljudstvu, ki jo bo smelo to ljudstvo gledati le iz daljave in vanjo vstopiti ne bo smelo.

Okrogle rozete v katedralah so zato, da ne smete prezreti svetniškega sijaja svojega vladarja. Kaj pa če okrogle rozete simbolizirajo oči, da spregledate? Razumljivo, saj razum mora imeti oči.

ZMAGOVALCA NI!

Dobili smo posteljno ogrodje brez dna, vzmetnic in izmer z belo/črnimi cvetličnimi vzorci.

Rok dobave je prestavljen v nedoločen čas.

Odslej boste razklanci spali na ožjem pomožnem ležišču!

Besedo Junction je razumel le Pahor, ki je priznal, da je rezultate čakal tekajoč po romarski poti.

To je zmaga Slovenije za prihodnost sosedov!

Marko skače, Marko skače
po zeleni trati,
aj aj, ajajaj,
po zeleni trati.

V rokah nosi, v rokah nosi
sedem žutih zlatih,
aj aj, ajajaj,
sedem žutih zlatih.

To de njemi, to de njemi
za devojko dati,
aj aj, ajajaj,
za devojko dati.

Pijte, jejte, pijte, jejte,
moj'ga brata konji!
Aj aj, ajajaj,
mojga brata konji.

Pa smo išli, pa smo išli
daleč po devojko,
aj aj, ajaja ...

Marko skače, Marko skače
po zeleni trati,
aj aj, ajajaj,
po zeleni trati.

V rokah nosi, v rokah nosi
sedem žutih zlatih,
aj aj, ajajaj,
sedem žutih zlatih.

To de njemi, to de njemi
za devojko dati,
aj aj, ajajaj,
za devojko dati.

Pijte, jejte, pijte, jejte,
moj'ga brata konji!
Aj aj, ajajaj,
mojga brata konji.

Pa smo išli, pa smo išli
daleč po devojko,
aj aj, ajajaj,
daleč po devojko.

Prek devetih, prek devetih,
prek desetih mostov,
aj aj, ajajaj,
prek desetih mostov.

"Dajte nam jo, dajte nam jo,
naša draga mati!"
Aj aj, ajajaj,
naša draga mati.

"Ne dam ti jo, ne dam ti jo,
lagov si bradati!"

Aj aj, ajajaj,
lagov si bradati.

"Raj jo hočem, raj jo hočem
v skrinjo zaklepati!"
Aj aj, ajajaj,
v skrinjo zaklepati...
Aj aj, ajajaj, Aj aj, ajajaj...

PIKRO O JAJCANJU

Politik brez političnih veščin je kakor plinski rezervoar brez cevi. Ima gorilno substanco, ki ne vžge in ne vodi nikamor.
*
Pročelje parlamenta, spremenjeno v frtaljo (jed iz jajc), je kazalec stanja v družbi. Dobili so brezplačno malico od mladine!
*
Parlamentarni šmoren ima pogosto podoben okus kot pomladna frtalja na pročelju parlamenta. Vsak poje jed, ki mu jo je drugi skuhal po njegovem receptu!
*
Odpravljanje posledic (če se izognemo definiranju, da vsak dobi, kar si zasluži), bo pokazalo stanje zrelosti politike, soočiti se sami s seboj in svojim delovanjem.
*
V sistemu strankokracije, kjer liberalna politika vlada kot vrednota, je nepravično razporejen kapital krivec zla in hudega. Vzpostavljeni sistem se je izkazal kot gulag za večino in kot raj za manjšino.
*
Vladi ni potreben semafor, ima študente, sindikat in »levičarsko« politiko!
*
Upokojenci in brezposelni se lahko upravičeno vprašajo, ali so študentje res realni vzorec nezadovoljstva. Kaj če so študentje talci servisov, ki jih je vladna politika predolgo ujčkala?
*
Dogodek je eden od pokazateljev, ki daje vedeti, da prebavnih težav še ni konec. Namreč ljudje, smo vsega neužitnega siti!
*
Vertikala je izgubila stik s horizontalo. Nekaj slepote je gotovo v tem. Slepci so užili jajca slepe kure.
*
Jajca so sinonim za kuro, ki nese zlata jajca študentskim servisom, ne pa študentom.
*
Veljalo bi razmisliti: Manj državne uprave in poslancev, več modrosti!
*
Mladino pa imamo takšno, kakršno smo vzgojili starši in šolski sistem.

PREMIER BORUT PAHOR, POMIRITE SE IN NE ŽUGATI S KAZALCEM!

Spregovoriti želim o vtisu , ki ga je naredil name premier Borut Pahor s svojim govorom na dan delavskega praznika 1.maj. Lepo je, da premier vliva ljudstvu moč za vztrajanje in potrpljenje, a v tej težki gospodarski situaciji politika biča in tepe prav delavstvo ob dejstvu, da bremena niso pravično razporejena. Moralizirati s takšno zavzetostjo v nemoralni stvarnosti, je pa že preveč in za moj okus neresno in neodgovorno. Ob tradicionalnih dogodkih praznika pa letos izstopajo pozivi sindikatov in opozorila na vse večjo socialno krizo. Ta po mnenju Zveze svobodnih sindikatov Slovenije meji na socialno bombo tik pred eksplozijo.

Očitno premier nima moči, da bi narod uročil in okrog sebe širil ozračje zaupanja. S takšnim zanesenim govorom ne more več noben politik uspeti, da bi koga prepričal do take mere, da bi še kdo verjel takim pravljicam po dolgem in počez, ko pa so vsaki dan mere za bremena ostrejše in do delavca bolj mačehovska. Politika odvzema revežem in daje bogatim, ki jih ne zanimajo socialna in družbena ozadja in kako bodo ljudje preživeli.

Človek ob takšni nonšalanci res ne more verjeti in upati, še najmanj pa, da bi vzel takšen govor resno. Nacionalni križev pot je resna zadeva, zato je prav, da se politik tega jasno zaveda in objektivizira gmotno stanje prazne državne blagajne na verodostojni način in jasno pove, da vodi takšno politiko razslojevanja, da je peščica vedno bolj bogata in velika večina vedno bolj revna in da pravna država še vedno ne deluje, oblast pa se ukvarja sama s seboj.

Kakor ni primerno pri mizi kazanje ali žuganje s priborom sogovorniku, tudi ni primerno žuganje govorca ljudem na javnem zborovanju in prireditvi. Prvega maja ni mogoče preobleči v lepo modno obleko, takšno v kakršno se lahko oblečejo tisti, ki finančno to zmorejo.

Zagotovo je žuganje s kazalcem simbolična kretnja, ko prst žugne o svoji nameri s kretnjo, navadno pomeni svarilo ali grožnjo. Vendar vprašajmo se, komu je bilo žuganje namenjeno in na koga je premier jezen. Žuganje z iztegnjenim kazalcem običajno pomeni pokroviteljstvo, moraliziranje, jezno opozorilo, hallo efekt!

Spomin nam seže nedaleč nazaj in iz posnetkov lahko vidimo, da so bili diktatorji vselej strastni žugavci. Žuganje lahko pomeni tudi poveličevanje in samoprecenjevanje samega sebe. Gostobesednost ne vliva zaupanja. Spominja na bojevite totalitarizme. Eruptivni temperament ne vžge in ljudi ne prepriča v ozdravljujočo moč politike in uresničitev obetavnih napovedi.

Samovšečni premierjev govor na prvomajski proslavi tako služi samorazkazovanju moči. Zaneseni govori nikoli niso dobri, ker niso realni in prepričljivi. Lahko bi rekli, da so ideološki, demagoški in zaslepljujoči. Lepo si je pogledati brez hinavščine iz oči v oči, brez patetike, pijanosti, dogmatičnosti in z zadostno mero realizma. Ko govorimo o vprašanjih naroda, pravni državi in državi javne blaginje, se je treba zavedati, da posegajo ta vprašanja v človeško ranljivost in da ljudje ne prenašajo, da bi se politik zakadil v izhodišča in zaključke, za katere že vnaprej vsi vedo, da niso realni in izvedljivi.

Premier Borut Pahor je žugal z iztegnjenim kazalcem ljudem, da bi podkrepil svojo politiko. Opozorilno iztegnjeni in v ljudi uperjeni kazalec pomeni navadno svarilo. Ljudi je zmedla vzvišenost in pokroviteljstvo njegovih kretenj, medtem ko tako vztrajno in pravičniško zgroženo kličejo k spremembam in prav te so žal, slabokrvne, bledične, jamrave in nemočne. Krivice ljudje tlačijo v podzavest, kakor da bi se sramovali svoje revščine in stisk, čeprav se sindikati na vse načine trudijo, da bi dopovedali, da to kar politika počne z ljudmi je defetistično in nasilno in da je nastopil zadnji čas za streznitev.

Paberkovanje misli iz starega besednjaka po opuščenih socialističnih vrtovih je sifizovo delo, ki ne bo dovajalo našemu gospodarstvu kisika. Za delavca brezkrvno življenje, ni nobeno življenje, to je umiranje na obroke.

Minister za delo, družino in socialne zadeve Ivan Svetlik sicer govori o razlogih za optimizem in pravi, da so časi zahtevni, a če stopimo skupaj v podporo tistih, ki našo pomoč najbolj potrebujejo, in ohranimo družbeno povezanost in solidarnost, bomo iz krize izšli močnejši, je prepričan. Ni pa povedal, da se za solidarnost zadolžujemo v tujini in da bodo te dolgove odplačevali delavci naslednjih generacij. Cilj te vlade je ostati na oblasti, prejemati poslanske in funkcionarske plače do izteka, potem pa naj se znajdejo tisti, ki bodo v naslednjem mandatu opravili pogreb države po vzoru prezadolžene Grčije.

ČETVORČEK

Razprava o gospodarski svobodi se počasi bliža koncu, ker kmalu ne bo več kje jemati. Hodimo po najzaneslivejši poti, ki nas vodi v politični avt. Letalske vozovnice so dostopne na istem spletu kot kreditne kartice za prevzeme podjetij. Državljani nismo več družabni, ker smo postali narod egoistov in razočaranih ljudi.

Tradicionalne vrlne kot so pogum, iskrenost, zvestoba, poštenje, zavest o odgovornosti in prijateljstvo, ne uživajo več spoštovanja. Moralni relativizem nas je pripeljal na rob moralnega padca. Nastaja novi razred, ki je delo liberalnih vodstvenih slojev, ki se je kot krvoses infiltriral v vse pore družbenega življenja, medije pa izkoristil kot prižnico za širjenje lastnih idej. Njegovo delovanje je uničujoče.

Razumevanje pojma "moralna svoboda" je osupljivo. Kar naprej proizvajajo privržence, ki prihajajo v Satanovo kraljestvo politike. Živimo v stanju pokvarjenosti. Kaj je v moralnem razvoju naše mlade države potekalo narobe? Ali smo postali narod nihilistov? Indiviualizem in cinizem spremljata neizbežno uničujoče posledice za sožitje. Kje so ljudje moralne avtoritete, da ne povzdignejo glasu?

Od kod se jemlje vsa ta elita, ki si prisvaja pravico, da izvaja oblast nad odločitvami in daje ulitimate? Ne potrebujemo monopolov za moralno skrbništvio naroda. Zakaj politiko tako malo birgajo zapleteni problemi našega gospodarstva? Edini motiv je postal finančni dobiček in ne človek.

Vlado potrebujemo za skrbno, pošteno in gospodarsno prerazporeditev fiskalnih prihodkov in ne, da bo narekovala narodu, kako naj živi in si lastila monopol nad moralnimi vprašanji. Morala temelji na zgodovini in običajih in ni odvisna od deliktov posameznih političnih strank, ki kujejo iz njih lastne dobičke in glasove. Kdo jim je dal to legitimacijsko podlago?

Včasih so podjetja cenila dosmrtna delovna mesta, cenila so zvestobo delavcev, danes pa mečejo ljudi na cesto in agresivno in ponižujoče zaprejo vrata za njimi. Lastijo si poklicanost, da se vsega polastijo - narodnega bogastva, svobode in duše človeka. Politika je s svojo ponudbo v veleblagovnici dokazala svoj kramarski odnos do potroškov, ki jo drago plačujejo. Prodajajo se kloni in blago, ki mu je rok potekel.

Če je iz teh besed mogoče potegniti kakšen nauk, bi se morali vsaj zavedati moralnega vzdušja in drsenja v moralni in gospodarski propad. Kaj storiti? Treba bo zapahniti vrata vsem starim strukturam, odpreti okna, prezračiti prostor, očistiti Slovenijo. Marionetne komedije naj bo že enkrat konec, ker smo ljudje že pošteno utrujeni. Vas cena, ki jo bo moral plačati narod, da ostanete na oblasti, očitno ne zanima. To ste pred kratkim dokazali. Narod ni breja krava z zlatimi teleti! Ključni problem je razum in um, ki je zašel v najhujšo krizo in razkroj.

AGATA V SLOVENSKEM HRAMU SVEČENIKOV

Prozodija njenega nastopa je fenomen. Potem, ko smo si državljani ogledali na zaslonih Triptih Agate Schwarzkobler, kaže uprizoritev na prvi pogled s Tavčarjevim besedilom malo zvez. Kar Ivana Tavčarja in Rudija Šeliga povezuje, je prav posebno nagnjenje do upodabljanja trpečih žensk. Loči pa ju odnos do čarovništva: Tavčar je sporočal, da čarovnic ni, Šeligo pa dokazuje, ob Agatinem nočnem izstopu iz realnosti, da čarovnice, tj. subverzivne ženske obstajajo. Jaz bi se kar pridružila k mnenju pisatelja Rudija Šeliga.

Seveda imeli smo možnost videti in doživeti tudi resnično Ivano Orleansko, pravo d'Arc ali tudi Jeanne la Pucelle; znano tudi kot Devico Orleansko, narodno junakinjo in svetnico in jo doživeti v živo po njenih monologih, s katerimi je opozorila na razliko med tragedijo in komedijo. Hvalabogu, da ni prišlo do obsodbe z zažigom na grmadi in do razglasitve za mučenico, saj bi tako postala simbol lige, ki ji pripada in večni simbol čaščenja kot Tito in bi po njej poimenovali celo kakšno od glavnih ulic v prestolnici. Koliko dela bi bilo tako z beatifikacijo in razglasitvijo za svetnico.

Z njeno zmago se je tehtnica odločno prevesila na stran, da bodo svetniki ostali skupaj, čeprav bodo z različnimi načini še naprej govorili vsak svoj jezik, molili z različnimi molitveniki in razpletali teme z različnimi inštrumenti. Predvsem pa se bodo ukvarjali sami s seboj, kajti čimbolj dovršen je politik, tembolj ve, kaj pomeni sklanjatev v prvi osebi.

Ritem govora tistega lepega dne in njenega nastopa ne moremo primerjati prav z nobenim običajnim človeškim bitjem, razen z dramaturškim lokom Shakespearove sintakse, ki izraža obsežno skalo in pretanjeno stopnjevanje občutkov in čustev, podobnih tarnanju golobice ob ritmu pretakajočih se emocij med belim perjem.

Gledali smo gledališko predstavo, ki zahteva čut za strukturo in kontrpunktistične razporeditve vsebin na inštrumentalni lestvici, ob domnevi, da predstavo gleda kultivirano občinstvo. Zaključki so bili prepuščeni tistim, ki so pristojni, najbolj omikani in najbolj ortodoksni eruditi modrosti in pravoverno duhovno sestavljeni. Razumeti je treba, da ko nedotakljivega prebledelega človeka oživljajo, se morajo uporabiti najsodobnejši instrumenti in je treba na tiho, moderato cantabile mrmrati himno Privilegium Veneris.

Treba je vztrajati na tem, da se morajo gledališki obiskovalci vzgojiti in si pridobiti zavest o sedanjosti in se morajo nenehno samožrtovati za neoliberalistično ideologijo in skrbeti za lastni proces depersonalizacije, kajti če politiko spravite v komoro s kisikom in žveplovim dioksidom, bo ob spojitvi dveh plinov, politika vselej ostala inertna in nespremenjena kot košček platine. Bili smo priča temu laboratorijsko opravljenem kemičnemu procesu.

Čas in večerja slavnih pozno v noč sta pokopala dan in TV gledalci smo se oddahnili.

Ali res?

Misli moderne psihoanalize, predvsem Freudove šole v povezavi s starimi miti govorijo, da je namreč v njih narcisoidna simbolika seksualna. Psihologija pravi, da tisti, ki so izgubili stik z ljudmi in zemljo, niso več zmožni razumeti drugih in da se zaklepajo v lastni ego in lastno telesnost. Če to drži ali ne drži, pa kar sami presodite!

PREPROSTI ČLOVEK

Demokracije ne bomo ukinili, ampak zamrznili, vse bo ostalo tako kot je bilo. Stari zakoni, Evropa, Nato in mi … Malo bomo zaluftali. Najboljše je, da nadaljujemo s tistim, kar smo začeli in še daje možnosti. Vse moramo še dognati, če je le mogoče sproti uravnavati in združevati sile, ki nas držijo povezane skupaj in na površju, da ne potonemo kot žrtve uničenih dosjejev. Saj imamo vsi pomembneži kakšen pasji kakec na glavi.

Preprosti človek, ki nima možnosti vpliva, naj potrpi. Tak človek ni politično podkovan, ne razume političnih vprašanj, zato potrebuje le povzetke, ki lahko idejno obvladujejo politični prostor, da obdržimo preprostega človeka na naši strani do naslednjih volitev. Ko preprosti človek odda svoj glas, njegove pravice obmirujejo in mi ga nagradimo z aplavzom, s svojo slavo in svojim bogastvom.

Zaradi skladnosti z zakoni logike preprosti človek ne potrebuje razlage in utemeljitev. Po pravici povedano, to ali ono ni bilo narejeno iz preprostega razloga, ker nismo vedeli za dimenzije preprostosti in smo preprostega človeka podcenjevali; to dejstvo je pa preprosta posledica onega dejstva, ki se veže na neizumetničeno in je skladno s preprostimi potrebami in zahtevami, da nam ne povzročajo dejstva skrbi in težav. Biti moramo prijazni, da bo preprosti človek užival našo lepoto, naše bogastvo in naš slog življenja s preprosto in čisto dušo. Mi smo mit, ki ga je treba častiti, občudovati in se mu čuditi.

Politika ni namenjena preprostim ljudem, temveč izobražencem, ki se zavedajo svojega pomembnega družbenega položaja in brez velikega premoženja in podpore kapitala, ne morejo vladati. Politika je vrhunska znanost, ki ni za preprostega človeka. Preprosti pameti je to težko razumeti, oni so preprosti po duhu in naivni. S pedagoškega vidika so ostali v oralni fazi razvoja. Njihov jezikovni populistični repertoar izražanja je v nasprotju z oplemenitenim političnim in je z njim v velikem razkoraku.

Tako kot je bil včasih jezik plemičev nemščina, je naš politični jezik kodificiran z globokoumnimi pomeni, ki jih preprosti človek ne more razumeti. Razvoj političnega jezika sega tja v leto 1945 in doseže vrhunec s tabloidno dolino šentflorjansko. Razcvetel se je kot razuzdana razkrečena mesnata lilija.

Z velikimi besedami povedano, morale je vsem dovolj. Sejem socialistične morale je že zdavnaj razprodan. Vse vstopnice so pokupili za bančne kredite brez garancije tisti, ki so moralo prevzeli v svoje roke, nato so pa socialistično moralo preprodali in jo pretvorili v liberalistični kapital ter postavili temelje dvojni politični in poslovni morali in dvojni pravni državi.

Drugorazredni kadri v politiki pa ne zmorejo ustvariti dodane vrednosti, zato so poobedek povzpetnikom, ki so vrhunsko izurjena alpinistična naveza, ki pleza in pleza in je preplezala najbolj vratolomno strme stene monolitnega državnega in družbenega nadzora in kaznovanja. Preprosti človek je podsistem. Ko je zmanjkalo sredstev v družbenih in državnih firmah, se je plezalna naveza odločila, da požre tiste, ki so jo vodili po himalajskih strminah.

Moštvo neofitnih demokratov si dviguje moralo in zagovarja moralo koristi in moralo žrtvovanja preprostega človeka. Morala in nauk te basni je očiten: Bodi vztrajen in dober plezalec in pomemben moralno pokvarjeni člen te družbe!

Preprosti človek je osebek, ki živi v revščini z bolno moralo, ker mu primanjkuje moralne razsodnosti, da bi doumel, da nismo vsi enaki, da nikoli ne bomo in da obstajajo skupaj zlepljene elitistične naveze, ki ustvarjajo družbeno moralo.

O, ubogo bitje brez bistva, bitje, ki zatrt životariš v rasti iz korenčka rdečkastih omesenelih podzemeljskih delov demokracije in svobode najuspešnejših, ubogi prepoteni in izsušeni znojni trst, ki živiš v vrtu našega moralnega pada, podrejen razumski nujnosti in predvidljivosti, da si izgubil svoje človeško dostojanstvo življenja na človeški način . Kruto, a žal, je tako!

O, bitje vzvišene vere v poštenje in dobro, ki te je vrtinec zgodovine potegnil v prostor trpljenja, žrtovavno bitje političnega inženiringa in politične kombinatorike, ki te v luči vrednot, kapital tretira kot da si podhlajeni predmet zgodivine!

Če nisi sposoben pojmovanja našega dobrega in svojega slabega položaja, kdo ti je kriv? Ali še nisi doumel, da so morali pobiti na tisoče in tisoče nedolžnih žrtev, da so si zagotovili moralno avtonomijo, da danes tako izkoriščevalsko ravnajo s teboj v imenu enakosti. Na koncu mi boš rekel: Delali smo pol stoletja, da smo jim zagotovili dobro in brezskrbno življenje! Pravijo, da si že precej ostarel, a za dviganje rok, si še vedno dober.

LJUDJE, PSI, CENZURA IN POLITIKA

Po hierarhičnih poteh je bilo zaukazano naj se izbrišejo slike in komentarji o ljudeh in psih, da se zadeva ne bi preveč spolitizirala, razžalila fikcijo o človekovem dostojanstvu in da ne bi bila preveč prizadeta moralna podoba elit te družbe.

Samostojno razmišljanje o problemih je zoper neželeno izražanje o stvareh, o katerih ljudje ne bi smeli imeti mnenja, temveč pomesti problem pod preprogo. Prava travmatizacija prihaja post festum zaradi vpletenosti in prepletenosti primera. To so stvari, ki se ljudstva ne tičejo, saj so populisti z razpravljanjem o dogajanju samo pogromaši javne moralne podobe tistih, ki morajo ostati čisti in nedotakljivi. Kdo ima sploh pravico zapravljati moralni kapital visoke družbe?

Kaj imamo od demokratičnosti in argumentiranosti dejstev? Kup omejitev, poskus cenzure, nasledek tega pa postane avtocenzura po starem vzorcu.

S hipoteko psov bo vrh težko preživel v svojem idiličnem raju novih standardov. Problem, ki muči Pahorja je, da je najtežje odrezati prst samemu sebi. Primer jasno kaže, da imamo dve pravni državi in dvoje državljanov. Gre tudi za bojazen, da bi iz tega izskočilo še bolj nastrojeno nerazpoloženje do družinskega zakonika, ki temelji na uzakonitvi skupnosti obskurnih spolnih praks kot družine s pravice do posvojitve otrok, kar je več kot očitno, da večina državljanov ne sprejema. Gre za nelagodje političnega trenutka, saj politika ne bi bila rada v vlogi tožnika ne obtoženca. Pajkova mreža je razpredena v realnost, ki presega fikcijo.

Razjarjeni psi so ubili svojega lastnika v sila neprimernem trenutku. Etika in morala je za nekatere odmledna in staromodna. Živimo v dobi, ko vlada zakon močnejšega. Ne le med ljudmi, tudi med živaljo in človekom! Poskusi krotitve javnega mnenja pa zagotovo spominjajo na neko dobo, ki se jo ne veseli noben razumnik in demokrat. Narodni čut vrednoti celovito vlogo posameznika in skupin, da ne rečem politike in oblasti.

Dogajanje nalaga razmislek kako se bomo borili proti dvojnim kriterijem in standardom, če se bo nadaljevala ta umazana praksa dvojnosti. Nekaj dejstev pa je nesporno nastopilo, da javnosti ni več mogoče pripovedovati pravljic, da so na tej njivi vse krave bele, na sosedovi pa vse samo črne.

Čas je, da se maske snamejo!

PSIHOPATSKE IN SPOLNE IZPREVRŽENOSTI - NAŠA SODOMA

Pod perverznostjo ali izprevrženostjo razumemo nanaravne odklone od normalnega seksualnega življenja. Psihoanalitična razlaga jim posveča pozornost in je razvila tudi teorije o izprevrženostih. Psihoanalitiki so v spolne odnose posvetili tako globoko, kakor nobena teorija poprej, čeprav je v njihovih razlagah tudi veliko subtilne psihologije.

Poleg masturbacije, fetišizma, homoseksualnosti, transvestizma, nekrofilije, sadizma in mazohisma uvrščajo med spolne izprevrženosti tudi sodmijo, ki se imenuje po mestu Sodomi, kjer so pastirska ljudstva tudi spolno občevala z živalmi. Spolno občevanje z živalmi je zaslediti pri živinorejcih ob pomanjkanju normalnih spolnih priložnosti ali zaradi psihopatske manjvrednosti, ki jo uravnavajo izprevržena čustva in ne volilo razuma. Seveda ločujemo dve vrste psihopatov, takšne ki trpijo sami in takšne, zaradi katerih trpi tudi družba. Na tem mestu se ne bi spuščali v nevroze in nevrastenične sindrome. Se pa mimogrede ponuja nekaj vprašanji iz življenja, o katerih bi morali razmišljati in si morda nanje poglobljeno in resno odgovoriti.

Na razvoj spolnih perverznosti vplivajo v otroški dobi ali dobi odraščanja seksualni vtisi in odkloni ob gledanju pornografskih slik , branje knjig in revij s takšnimi vsebinami, gledanje filmov in televizije s pornografskimi vsebinami, opazovanje nenaravnih spolnih praks homoseksualnih partnerjev in direktna zapeljevanja, kjer zaradi psihopatske osebnosti in zgrešene spolne usmerjenosti manjka prava uvidevnost.

Upoštevaje tudi dejstvo, da obstajajo psihopatske in spolne izprevrženosti političnih osebnosti in osebnosti iz javnega življenja, ki so imeli bistveni vpliv na tok zgodovine (Hitler, Stalin, iti), ali ga nekateri še imajo, bi se morali vprašati kdo so osebe, ki odločajo o nas. Iščemo odgovor, ali obstajajo tudi v javnem življenju morda bolne osebnosti, za katere ne vemo kdo so ali lahko le domnevamo, in te izhajajo iz nevrotičnih vzgojnih ozadij, ki imajo asocialne tendence in zaostalost »jaza« psihoanalitično, ko nimajo še nobenega podzavestnega vzora ali pa imajo napačnega, po katerem bi se mogli istovetiti in zato jim manjka moralna vest s socialnimi zavorami, in take osebnosti postanejo nevrotično pohlepne vse do izbruha kradljivosti, lažnivosti in nemoralnega ravnanja v škodo družbi.

Zelo smo postali pozorni na incest in ekshibicionistično spolno perverzno izživljanje med otroki, mladostniki in smo takšne odklone sankcionirali s kazenskim zakonikom. Vse lepo in prav, a kdo pa človeka danes brani in ščiti pred odkloni psihopatskih osebnosti, ki jih srečujemo v politiki in javnem življenju, torej pri tistih, ki bi morali zaščiti človekove pravice, pa nas s svojimi sadističnimi, pohlepnimi in nevrotičnimi mehanizmi zlorabljajo in uničujejo. Nihče, ki je imenovan na visoke družbene funkcije, ni psihološko pregledan, za nikogar se ne zahteva življenjepisa in vedenja od kod prihaja, kdo je in kako se je v preteklosti vedel in deloval ter kakšne so njegove moralne vrednote.

In prav te osebnosti, lahko nosijo tudi bolezensko podobo v sebi, da nekritično odločajo o družinskem zakoniku, o deformaciji družine matere, očeta in otrok in vnašajo popačene predstave o ureditvi družbe s tem, da brezvestno izpostavljajo posvojene otroke homoseksualnim mehanizmom in vzorom, ki pačijo in pohabijo otroku njegovo naravo, da utemeljeno lahko pričakujemo, da bo čez leta še več takih primerov v okoliščinah, kot se je dogodila smrt uglednega zdravnika.

Naslednje vprašanje je pa vprašanje deontološkega obnašanja zdravnika, ki mu zaupamo naše zdravje. Dediščina iskanja vrlin, kot so čistoča, spoštovanje vsega živega in pravičnost, izražajo vesoljno etiko življenja zdravnika. Tak koncept ne vključuje paradoksalne navzočnosti dvojne morale - zasebne in poklicne, ali kot pravi besedilo "Moje življenje je moja umetnost". Tudi drugi zapisi v Corpusu Hippocraticorum obravnavajo deontološke teme. Eden izmed tekstov, ki sodi v skupino kasnejših del "Zdravnik", začenja z jasnimi nasveti o potrebi združevanja deontološkega obnašanja z estetsko podobo zdravnika.

V drugi polovici 20. stoletja so začeli nastajati nekateri novi kodeksi in deklaracije, ki imajo za cilj odgovoriti na vprašanja in pojasniti, kaj je etično in kaj moralno. Etika, ki je bila zaradi močnih tehnoloških impulzov sčasoma odrinjena na stranski tir, je sedaj potrebna bolj kot kadarkoli prej. Tej potrebi poskuša zadostiti veliko število narodnih in mednarodnih medicinskih srečanj.

Zanimivo bi bilo vedeti koliko razprav sta pristojno ministrstvo za zdravje in zdravniška zbornica posvetila vprašanjem deontologije in moralnemu liku zdravnika.

In ne nazadnje se lahko utemeljeno vprašamo, kakšna je bila ta slovenska jet – set družba, ki se je družila s spornim zdravnikom na zabavah, ta pa naj ne bi imel niti odnosa do živali, v čem se je sploh lahko identificirala, kajti ljudje ki se družijo, imajo običajno veliko skupnega in skupna etična načela in merila življenja. Človek bi lahko utemeljeno domneval, od kod prihajajo takšni eksperimenti, kot so sporni predlogi o enačenju dveh istospolnih partnerjev z družino očeta, matere in otrok in predlogi, da imajo takšne osebe pravico do posvojitve otrok, ne da bi se upoštevale pravice otrok, da imajo pravico do svojega očeta in matere in pravico do odraščanja v normalni naravni družini, ki velja že nekdaj.

DOBIL JE NENAPROŠENO IZ RAZUMEVANJA!

Predsednik dr. Danilo Türk:: "Po moji oceni je ta ustavna obtožba nepotrebna, je pa del vzorca, ki se včasih pri nas uvaja – obtoževanje kot sredstvo za pridobivanje lastnega navideznega občutka neke moralne moči."

Po moji oceni je bila podelitev odlikovanja Tomažu Ertlu nepotrebna, je pa del vzorca, ki se včasih pri nas uvaja – izzivanje prizadetih kot sredstvo za pridobivanje in merjenje občutka politične moči.

Kar kdo išče, to najde!

Za človeka odprtih rok je iskanje tistega, ki bo dar sprejel, večja radost od darovanja (Kahlil Goibran).

KLIENTELIZEM IN STANDARDI PREDSEDNIKA VLADE

Na forumu je nek državljan vprašal Boruta Pahorja, predsednika vlade ali lahko z lastnimi besedami pojasni, kaj pomeni klientelizem?

Ker odgovora še ni dobil, se je nedvoumen odgovor ob pravem trenutku ponudil kar sam zase: ... Pri klientelizmu gre za poudarek konstitutivne drugačnosti pri obravnavi primera, gre za privilegiranega posameznika ali privilegirane skupine, ki jim noben zakon ne določa načina delovanja. Delovanje klientelizmu določa le standard, pogojen in odvisen od politične tradicije in političnih interesov.

Kako se na svojem odgovornem položaju borite proti klientelizmu?

... Borba proti klientelizmu poteka z metaforiko o standardih, ki razbija dvome, išče odsotno, skrito, neizraženo in pravšnje za določeni politični moment in primer. Klientelizem je čista stvarna realnost. Treba je operirati s standardom, ki pri vsakem primeru upošteva drugačnost, n.- pr. Pogačnik ni Erjavec, Golobič ni Križanič in obratno. Vsak primer je drugačen in zahteva zato drugačen standard. Standardi temeljijo na nedoločenosti kriterijev. Kar je za oblast srebrnina, ne sme biti s standardom razvrednoteno in postati staro železje.

Standard je sistem, ki ne predstavlja neke pravne trdnosti. Kriterija za presojanje preprosto ni, treba ga je iznajti od primera do primera, kazuistično glede na ravnotežje politične moči in politične interese.

Standard zanika možnosti oblikovanja pravnih temeljev. Standard je anti-realističen pojem; fikcija, ki izhaja iz pragmatičnih interesov politike. Standard spodkopava vsako filozofsko možnost, da bi ga utemeljil z resnico, pomembna je pravšnjost. Saj razumete, samoljubje in interese politike je treba postaviti v neke standardne okvire. Standard eksplicitno ne daje nobene alternative rešitve, ta je prepuščena indiviualnemu primeru. Pri standardu se nikoli ne sme iskati do kje sežejo njegove korenine. Ko vprašanje zahrepeni po odgovoru, se standard umakne v neuresničenosti bivanja. Vsak primer posebej je izziv za oblikovanje novega standarda. Standardi so solidarnost: »Jaz zate, ti zame!« Dejstva niso niti dobra niti slaba, dokler se ne presojajo s standardi.

Standard nima nikoli polne legitimitete, ima pa politično moč in je bogato obdarjen z retoriko. Pri standardih govorimo o več atributih, ki so značilni za sodobne moralno relativne teorije. Standard je kriterij izbire in ohranja nek zunanji red, zaradi katerega je treba navidezno delovati v skladu voljo ljudstva. Recipročnost v politiki je nujna, to je nekakšni daj-dam, saj razumete!

Na vprašanje ali lahko, glede na vaše prijateljstvo s pokojnim Baričevičem, zagotovite, da bodo preiskava tragedije, vključno s sumom o morebitni sodomiji, in sploh vsi postopki v zvezi z njo - potekali absolutno strokovno, neodvisno in nepristransko?

... Seveda, absolutno, odvisno od standarda in primera.

URA RESNICE

Zadnji zborovski spevi so prerasli v preludij demokracije, ki je tlela v zagrobju analogij dogodkov, ki cepijo jedra protonov in zarisujejo znamenja usod na ožarjenih zvezdah, ki precejajo skozi razsvetljensko kadilo rahločutne sokove življenjske nuje: priti, stopiti in ostati trdno na oblasti! Postaviti kamen nad kapljo obupa! Z uničujočo jezo stopiti za vrat malim stvarem, elegantno odstraniti kamenčke in balote s poti.

Postaviti je treba šotor, da bo vsak vedel kdo sodi v šotor in kdo sodi kleče na kolena v klet.

Očarana, mlada, navdihnjena in sveža, kot šumenje žive vode ob izviru je privrela na dan ožarjena, eruptivna, samozadovoljna, ki za lastno zabavo neguje svojo kletko svetosti. Oh, ta puhoglavka, hči poželenja, sova, ki uroči vse ptice, od kje prihaja tisti resnobni patos melanholičnega nemira ptičjega skovikanja?

Kar naenkrat se razodene, kar se sproti zanika. Kako premagati tisti del sebe, odmakniti zavest v odsotnost, biti drugje, imeti alibij, premagati zlo. Če bo v šotoru gorela luč, bodo drug drugemu videli obraz, če se luč ugasne, se prične zehanje in bo kot v predčloveškem brlogu.

Sokrat je popil trobeliko!

A filozof je demokrate v šotoru prej uspel opredeliti.

Spil je trobeliko, ki se je spremenila v krepčilni napitek. Za dediščino jim je zapustil lastno smrt, ki bo po novih pravnih standardih kot kuga morila žrtve med njimi. Kakor v srednjem veku. Gospodu, rojenemu v listopadu, ki je vse življenje skrbno gojil umetnost elegance in elegantnega dialoga, je dodeljena usoda grobarja.

Kakšna cinična predrznost usode, da z leve zborovske strani s težavo gleda umorjenega Sokrata. Truplo je treba odstranit!

Širi se dvom in smrad smrti, brezvestni elegantni umor Sokrata. Sedaj jedo česen, čebulo in žoltavo slanino, da si očistijo organe, prezračijo prostor in očistijo mesto zločina. Eni krulijo sramotilne citate iz marksističnih spisov, drugi izrekajo germanske psovke in berejo basni, kako umazana, surova in napadalna svojat so bogokletni, brez gorečnosti, opijanjeni, napihnjeni, brez vročice kreposti. Tat vidi povsod tatove, tako kot pijanec vidi povsod pijance. Politik pa vidi silno gostoto teme in moč zle usode, te objame z dušo in telesom, če si njegov in te potegne v brezno, v rov.

Kaj ste storili Sokratu?

Ali ne občutite sramu?

Tragedija dedne inkarnacije, izložba lepih besed, v njej pa mehurji polni napuha in stremuha.

Gospod rojen v listopadu & Co, ki so vse življenje skrbno gojili umetnost dialoga in se vam ne bo več mogoče vrniti v preteklost, se spomnite, ko boste hodili iz sebe »Foras ire«, na besede fizika Pascala, ki je trdil, da je človeško srce votlo in polno svinjarije. Ko boste delali iz drugih pajace in pavlihe, pomislite tudi na to, da bo prišel čas, da bo usoda z vami odigrala enako vlogo.

ELEGANCA V ČASU SUHIH KRAV LIBERALIZMA

Eleganten in negovani gospod, rojen v listopadu, upornik trdega modela marksistične estetike, znan po svoji odprtosti do razumevanja problematike elit na Slovenskem, prapor in ponos slovenske elegance doma in v svetu, ki elegantno hodi, si elegantno trenira telo in duha, elegantno spi, elegantno prečka cesto, elegantno miglja z očmi, se elegantno rokuje, elegantno nasmiha, elegantno poljublja in se elegantno priklanja eleganci prejšnje provenience elegance in ljubi eleganco svoje sence, ki je eleganten odtenek njegove elegantne visokosti. On, ves eleganten bo elegantno odigral svojo elegantno vlogo in vse potrebno elegantno uredil, neodvisno od elegance drugih. Gospod ima prirojeno eleganco, je elegantnih nog, elegantnih rok, elegantnega telesa, eleganten v kretnjah in retoriki. Skratka odlikuje se po eleganci v krogih, kjer se zbira vsa slovenska eleganca.

Zares je pravi elegantni maneken slovenske politike, ki ne prenaša smetišča na svojem dvorišču! Eleganca mora biti povsod, tudi kante za smeti morajo odražati eleganco. Eleganca bi morala potekati v smeri kritične preobrazbe estetike, ne da bi zapadli v scientizem ali kulturalizem. Dolgoročni cilji estetike in elegance na Slovenskem zagotavljajo gospodarski napredek slovenske družbe in se prepletajo z izobraževalnimi in kulturnimi vsebinami. Skrb za razvijanje elegance v slovenskem okolju ima vpliv tudi na zakone in je neposredno razvidna v vrednostnem merilu "kaj kdo velja". Eleganca je najbolj značilna posebnost človeškega rodu. Človek je bitje simbolnega sveta in če ni lep in eleganten, ne more simbolizirati dobrega. Eleganca zahteva najprej interni vidik znanosti in eleganca mora postačti etos znanstvenikov in eruditov. Zato je aplikativna eleganca ključ do uspeha države. Eleganca mora postati njen nov pravni standard.

Ptič je vzletel in visoko dvignil svoj kljun nad smetiščem odpadkov in nerešljivo utonil v grlu kljuna drugega ptiča in plaval in plaval je po njegovi krvi, medtem ko je slovenska politika pljuskala čez bregove in gorske vrhove in lomila košatim hrastom in lipam vrhove, dokler ni izkrvavela v svoji neizmerni lepoti in eleganci.

Inštrumentalnemu umu torej manjka eleganca, zato se soočamo s tako zapletenimi in perečimi družbenimi problemi. Eleganca mora biti vpeta v razvojne cilje, razvojne tokove in splošno dobro in mora služiti temu namenu. Eleganca mora zastopati svojo interdisciplinarnost v znanstvenem delovanju in usklajevanju, model njene vloge pa je demokracija.

Izgovori: Eleganca
l a
v i t a
n u o v a !

GENERATOR NEGATIVNE ENERGIJE SO POLITIKI

Ivan Cankar Slovencem: »Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje. Gospodar se menja, bič pa ostane, in bo ostal za vekomaj; zato, ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan!"

Narod si bo sodbo pisal sam!

Našo deželo je preplavila uničujoča negativna energija. Kje so psihologi, psihiatri in zdravilci, da ničesar ne povedo o diagnozi, ki pesti našo družbo. Zdravniki res govorijo, da je bolečino lažje odpraviti, kot pa pozdraviti bolezen. Vendar še tako močno zdravilo proti bolečinam, ljudstvu ne more več olajšati trpljenja in moralnega propadanja.

Spodobnemu človeku, ki resno jemlje politiko, je res težko prenašati klovne, vrvohodce in gledati vznesene burke, pa četudi morda res ne bolujejo za Alzhaimerjevo motnjo. Pozabljivost in šaljivost je lahko čisto normalna, včasih celo malo simpatična zadeva, če so delavci in upokojenci prejeli 13. plačo oziroma pokojnino in če 13 % slovenskih otrok ne bi hodilo lačnih spati.

Pozabljivejši so navadno starejši ljudje, vendar naši politiki so pravi kerlci v primerjavi z malo manj mišičnimi modreci. Če se znaki pozabljivosti stopnjujejo in poslanstvo politike zamegljuje, je to lahko prvi zaskrbljujoč znak obolenja, ki bi nas moral skrbeti.

Največkrat so v ospredju motnje spomina, motnje govora, vidno-prostorskih načrtovalskih zaznav in izvršilnih funkcij v povezavi z motnjami spoznavanja in vedenja. Značilne spremembe vedenja in drugi nevropsihiatrični simptomi po navadi nastopijo nekje na sredini bolezni (napačno dojemanje sveta, prividi, nesposobnost obvladovanja čustev in vedenja).

Zadnje čase opažamo kar nenavadne stvari. Država je zadolžena za dobrobit državljanov, vendar ko se začnejo kar na samem vrhu prepirati, je to kar verjeten indikator, da z zdravjem naših politikov ni vse v redu. Morda so to posledice cepljenja proti pandemski gripi. Kdo bi vedel?

Motnje spomina politikov se nam kažejo predvsem kot izguba spomina za pretekle dogodke (epizodični spomin), ko so se tako prisrčno rokovali šefi četvorčka, sedaj pa ne poznajo splošno znanih dejstev, da so se nekoč ljubili in imeli radi. Dolgoročni spomin (dogodki pred začetkom bolezni) pa so navadno ohranjeni, tako da državljani ne vemo, ali politika živi še v preteklosti, da bi živela v sedanjosti ni videti.

Nevropsihiatrični simptomi se kažejo predvsem na osebnostnih spremembah, ko postajajo tako verbalno ali fizično nasilni, razburjeni, nesodelujoči, izključujoči in prepirjujoči na vseh ravneh. To niso dobri signali narodu. V začetni fazi je bolezen včasih težko prepoznati, še posebno če so prisotne tudi druge kronične bolezni, kot so npr. srčno popuščanje do brezposelnih, upokojencev z nizkimi pokojninami, itd. Za pravilno ocenjevanje stopnje bolezni podatke nujno potrebujejo psihiatri in psihologi od državljanov, še zlasti podatke o poteku bolezni, ko politika postaja vse bolj mutasta, potratna, negibljiva, neodzivna, kar se kaže kot trajno vegetativno stanje.

Poleg zdravil je zelo pomembna prilagoditev okolja za take bolnike, upokojitev bi jim kar dobro dela in tudi dovolj svetlobe in vode v kopalnici bi jim koristilo. Za zdravljenje imajo lekarne trenutno na voljo zdravila, ki jih s skupnim imenom označujemo inhibitorji acetilholinesteraze ter modulator glutamatnih receptorjev, vendar ti so bili že preizkušani na državljanih in znani so stranski učinki. Vedno bolj prazne žepe imajo in vedno bolj v globoki depresiji so.

Preizkušali so tudi druga zdravila, predvsem tista, ki delujejo na oksidativni stres – povečano nastajanje prostih radikalov v telesu – (npr. vitamin E), estrogensko-progesteronsko nadomestno terapijo, protivnetna zdravila, zdravila za zniževanje ravni holesterola v krvi itd., vendar se nobeno ni pokazalo za učinkovito. O učinkovanju ginka (Ginko biloba) so mnenja še vedno različna.

Ker je delo s takimi bolniki težko, vsakemu potencialnemu varovancu pripada en invalidski voziček. To se lahko poskrbi na kredit . Vsak človek umre samo enkrat, država pa lahko izdahne tudi večkrat, nato pride prva pomoč in ji dovaja kisik, da ostane še pri življenju do naslednjih volitev.

Temeljni eksistencial človeka kot eksistence obstajati, je zmožnost biti v verbalni ne/agresiji. Na vrhu se obtožujejo, prepirajo, spodnašajo in konfliktno odzivajo. Na mesto, da bi gradili medsebojne ustvarjalne odnose, jih rušijo vsem državljanom na očeh. Naš vrh nastopa kot majestetična mogočnost povzdignjenja lastnega poželenja biti in obstati takšni kot sami želijo biti in ne takšni, kot jih potrebuje ljudstvo. Včasih iti na volitve ni dovolj!

Čeprav veste državljani, da niste nič krivi za situacijo in nimate ničesar na vesti, se cel dan počutite slabo zaradi dogodkov, ki jih spremljate na TV. V agresivnem tonu po vzoru politike branite sebe, nato stresete vso jezo na partnerja, prijatelja, soseda, otroka in sorodnike, greste v sobo, se zjokate, stogotite, kričite, obrcate stol in tako gre negativna energija naprej in kot temna megla smoga preplavlja vso deželo. Nastopi težko dihanje, hropenje, na mesto stopnic, ki vodijo v stanovanje, vidiš tračnice in vlak.

To se v prvi vrsti zgodi zato, ker ste sprejeli negativno energijo, v drugi vrsti pa zato, ker v sebi nosite podzavestno krivdo. Čeprav niste ničesar krivi, se počutite kot pasivni krivci, ker ste jih izvolili. Radi bi nekako izravnali, uravnovesili to zadevo, toda vedite, da vam ni treba vsega popraviti, raje poskrbite zase in za lastno dobro počutje tudi tako, da pomislite pri prihodnjih volitvah kako in kaj.

Zmagovalni politiki so ljudje, ki so uspešni v življenju, zanje je značilno, da si postavijo velike cilje in naredijo vse, da sebe uresničijo in da imajo nasledstveno dovoljenje. Zmagovalci postanejo tisti, ki jim starši dovolijo delati po svoje. Poraženci pa so ljudje, ki tega nasledstvenega dovoljenja nimajo in ga nikoli ne morejo dobiti, zato so po mnenju psihologov i d e a l n i p o d l o ž n i k i.

Slovenec vpraša Slovenca: Kako si?

Ta odgovori: "Tako kot drugi hočejo".


PREDNOVOLETNA ODA

Zlizan in izpran stari zapis
na napol porušeni hiši,
ki so ga patrioti napisali, pravi:
Smrt fašizmu – svoboda narodu!
Takrat je bila domovina okrašena
s slavoloki zmage in nihče se ni čudil
nad meteorološkim pojavom:
Sijalo je sonce svobode!

Osvoboditelj iz množice je zavpil:
»Ja stojim na suncu slobode!«
Oglasil se je čevljar: »Druže,
ti stojiš na paru cipala,
koje nisi još platio!«

Teklo je vino z žlahtnim okusom.
Bili so pijani od svobode in vina.
Mitinge so imeli skoraj vsak dan.
Plesne kvadrilije in kolo na deskah.
Manfestirali so vsaki drugi dan.
Zastave so virhrale in plapolale.
Hoteli so postati gospodarji sveta.
Na svoji zemlji. Gradile so se tovarne
za delavce in mostovi nad potoki krvi.

Jebenti, kako deluje, kadar je treba!

Danes je vse drugače.
Na »Vročem stolu« se je oglasil
nek Biščak iz Zaresa, vizionar
Pesimizma, na katerem so nasankali
zaradi Optimizma, in pravi,
da je Hitler pozival ljudi na ulico
in da bi lahko demokratično javno
zborovanje dobilo hitlerjanski prizvok.
Ne se hecati z gestapom, udbo
in s svobodo naroda!

To niso prvorazredne teme!
Plešite rok and roll, tranzicija vas potrebuje!
Če vidite na sceni kaj vpletenih,
je dobro, da se udeležite koncerta
»Izganjalci hudiča«. V kratkem bodo
na My Spacen in Facebooku
objavili datume koncertnih nastopov.
Predstavili vam bodo tudi pesmi »Britev«
(na simbolni ravni bo to neke vrste
zrelostni izpit ali velika matura).

Pridite, se splača!

Preden ugasnejo zlati časi se zgrnite ovčice,
na cesto podolgem in počez in čakajte,
da bo odcvetelo rdeče, med rujem speče,
za narod boleče in trpeče in počakajte na
prost aranžma narave, na pomlad par Excellence!

Pomlad vrni ljudem nazaj svobodo in veselje!
Človekova duša je vpeta med duhom in kruhom.
Vrline v medaljah so nižjega reda.
Včasih imitacija, včasih nostalgija, včasih degradacija.
Cesarstvo dobrega je harmonija.
Tranzicijsko gospodarsko krizo prebrodite
z življenjskimi odvadami. Lov na velike ptiče
je koristen, ob njem se spletajo slavnostne zgodbe.
Mimohod po ulicah vodi pogled v levo, v desno,
navzgor in navzdol, naravnost, v globino,
nazaj in naprej, razpira razsežnost in daljnovidnost.

Jebenti, kako deluje, kadar je treba!

NOVOLETNI  DEKORATIVNI STIL VLADANJA

Celoto likovnih elementov in simbolov, namenjenih olepšavi in okrasu hrama oblasti, bi lahko poimenovali hišni stil vlade ali design. Hišnemu stilu pripada lepa, razkošna dekoracija, kot so fraki, smokingi, dolge ženske večerne toalete, hermelin, briljantni in diamantni nakit, najmanj tako razkošje kot tedaj, ko je bila na Brdu pri Kranju na obisku britanska kraljica Elizabeta II.

Prostori morajo biti lepo okrašeni in cvetlično dekorirani, pomembna je stenska dekoracija z vitraži, slikami in recesijskimi umetninami. Stropove morajo krasiti bogati kristalni lustri, ob stenah svečniki; dekoracija dvorane mora biti v slogu s posodo in damastnimi prti ter servirnimi prtički, okrašenimi z idrijskimi čipkami. Stoli, zofe in bidermajer pohištvo se prelivajo v glamuour Style z vso to novoletno čarovnijo.

Koračnica mora zveneti z mogočnim korakom, po protokolu. Usodna in skladna s trenutkom. Prava koračnica, polna zanosa, domišljije in sanj. Na zabavi ne sme biti nobene ženske, ki bi imela usta razpotegnjena kakor egipčanska mumija. Vse morajo biti ekstra lepe, sproščene, mlade jerebike, brez šoj in skovikanja iz nasprotnega tabora. Mišice se morajo gibati kot na manekenskem odru lepo in sproščeno. Posebno pazljive morajo biti dame, ko bodo zlivale vase medico in nazdravljale s šampanjcem svojim trubadurjem iz dvorne, knežje, grofovske, forumske in mestne kapele. Tedaj se bodo lampijončki in mestne lučce še bolj svetilkale in ožarjale neizmerno opojno lepoto in šarmantne nasmehe.

Ostali si pa nabavite večje količine papirnatih robčkov, da boste lahko neomejeno smrkali in od ganljivosti lulali, ko boste gledali in uživali ob teh vizualnih opojnostih, ki imajo svoj skrivni in ezoterični pomen. Vse česar se lotevajo, ima svoja merila in svoj smisel za vašo prihodnost. Napasite si oči, to je vaše brezplačno gledališče in hkrati zdravilišče. In pri tem se nikar ne sekirajte, kajti prazničnost je ličinka, iz katere se razvijejo lepi živobarvni metulji in metuljčice, vedno več jih je, ki bajajo do identičnosti podobno pravljično zgodbo.

Ljudje, nikar se ne sekirajte, res vedno več jih, kmalu bo še ena nova politična združba, več jih bo kot volivcev, o nacionalnih interesih pa niti da govorimo, imajo kot mačka mlade. Šamani naroda, zamaknjeni duhovi prihodnosti, prihajajo iz pravljičnega gozda, iz bivše Juge in iz Evrope. Za njihovo ustoličenje je potreben samo vaš glas. Kmalu boste zaslišali virtualno kvakanje žab, ki se dolgočasijo v svoji mlaki. Njihovi šefi tudi rabijo praznično dekoracijo. Vsa lepota je še zavita v tetrapaku, ki ga boste, kot vedno plačali z davki in potrpežljivostjo.

Vam pa klešejo, pilijo, brusijo, peskajo in s cmokavim zadovoljstvom na ustih hvalijo vaš epitaf, na katerem bo pisalo: »Tu počivajo tisti, ki se strinjajo z delom od rojstva do groba, nas brezprizivno ljubijo in volijo!«

Meni za vašo praznično novoletno večerjo:

LOVSKO ZELJE (Veronika Maček, 1930):
...glava svežega zelja, sol, 10 dkg. pancete (slanina), polovica prekajene klobase na osebo, 2 dcl kisle smetane, čajna žlička rdeče paprike. Če nimate priprav za lovsko zelje, pojdite na "Kmetijo slavnih", tam dobite vse kar Slovenci potrebujete!

Priprava:
Glavo zelja očistimo, prepolovimo, izrežemo kocen in zelje narežemo na centimeter široke rezance. Posolimo in pustimo počivati 30 minut. V kozici prepražimo na drobne kockice narezano panceto, dodamo rdečo papriko in zelje, ki smo mu iztisnili vodo. Dodamo zajemlako vode in premešamo. Dodamo še klobase in dušimo do mehkega. Na koncu dodamo razžvrkljano kislo smetano. Ponudimo kot samostojno jed ali s krmpirjevo prilogo.

Dober tek in vesele praznike!

MEDALJE

Večino zlata in leska ste prespali.
Ob bordoški se svetijo medalje
in utripajo kot mehki trebuhi deklet.
Komu pokajo sklepi kot zreli kostanji?
Ples je mera gibanja in ura svetlobe
zbledelih portretov
in blišča, ki  uhaja iz rok
kot razpršeni obrazi ponaredkov
draguljev skozi ruj
in rdeče rastlinje jeseni
in blaznenje ovijalk,
ki si režejo liste z nevidnimi noži.
Ptice kačjih pastirjev
spuščajo drobtinice v globočino,
kjer ležijo konkubine
in petelinje rože tako dokončno,
neskončne grabežljivke slasti.

Druga stran medalje o medaljah

Ničesar ni tako novega, da ne bi bilo medalja starega.
*
Ideološkemu komunizmu je uspelo podeliti največ medalj z obrazom, ki je pobegnil v naslednje življenje.
*
Komunistične medalje prodaja Bolha, si zamislite, za denar!
*
Medaljam napisanim v cirilici, je potekel rok trajanja.
*
Z medaljo je preživel udobneje, kot živi sedaj, ko plačuje dolgove zanjo.
*
Nič več nimajo luksuznega obnašanja, s privilegji so dosegli dovršenost staranja.
*
Računica vesti mu je izginila iz trezorja, medalja mu je ostala.
*
Nekatere medalje so nakičene s pavjim perjem in prenesejo celo cigarin dim.
*
Medalja preživi celo zdravo telo partijskega lenuha, ki ni nikoli delal, bil pa je talentiran za heraldiko.
*
Prazen želodec je kot medalja brez moči.
*
Odlikovanec se je vrnil na deželo k zapuščeni kmetici, da ji cepi drva in se brezplačno greje.
*
Ptica doseže vrh, kačji pastir pa preleti le breg. Ptica lahko pogleda celo tok blata, v katerega so se skrile kače. V dračju se je nekaj zasvetilo sredi zelenih tkanin.


Da ne bo nesporazuma. Vsaka medalja ali odlikovanje nosi s seboj svoje sporočilo in svoj smoter. Veliko medalj in odlikovanj podeljenih v zgodovini, je nosilo svoje lepo napisano sporočilo, vendar smoter je bil zgrešen. Medalje in odlikovanja je treba osvetliti tudi iz drugega zornega kota. Nekatera odličja za hrabrost so prikrivala v sebi zločinska dejanja; nekatere medalje in odlikovanja so prikrivale v sebi politične cilje; postava je prepustila podeljevanje medalj in odlikovanj rokam, ki niso zrasle iz nebeškega drevesa in niso bile nosilke humanističnih smotrov..

Vse priznanje zaslužnim za izjemne zasluge in dejanja posebnega pomena za blaginjo in dobrobit ljudstva in za dejanja, ki so prispevala k svobodi naroda. Vendar se dogaja, da medalje in odlikovanja ne dobijo tisti, ki so jih v resnici zaslužili, temveč in veliko krat tisti, ki si odlikovanja niso zaslužili in so ga prejeli iz najrazličnejših političnih razlogov, med drugim tudi za poravnavo političnega dolga. Podeljevanje odlikovanj je ne malo krat odraz politične klime in koketiranja s političnimi cilji. Ko preletim seznam odlikovancev, me včasih kar spreleti in se vprašam, ali je to mogoče?

Primer odlikovanja iz knjige Mance Komanove "Pod mečem", črtice, 1925

Odlikovanje

Janez Hren in njegov mlajši sorodnik Peter Koželj sta bila na strani avstrijske vojske. Hren, Koželj in še nekaj vojakov so bili ponoči poklicani k straži. Lačne in utrujene so jih tako prežemale slabe misli. Hren je tako pesimističen bil prepričan, da bo kmalu umrl in, da nikoli več ne bo videl svojih 7 otrok in žene. Ob takem razmišljanju so jih seveda vsem privrele solze na oči. Naenkrat pa se je mladi Koželj spomnil nečesa. Rekel je, da bo iz bližnjega vozu vzel hlebec kruha, ki si ga bosta potem razdelila. Janez ga je poskušal odvrniti od tega, saj je vedel, da če ju dobi zlobni stotnik Majer ali pa njegov korporal Thaler, ne bosta dočakala jutra. Petra, veselega ob misli na kruh, pa se ni dalo prepričati. Tako je skočil do vozu in vzel hlebec plesnivega kruha. Prelomil ga je na pol in polovico dal stričku Janezu. V trenutku ko pa sta moža ugriznila v hlebec, se pred njima pojavi stotnik Majer. Z glasnimi kletvicami takoj ustreli Koželja v glavo in ta je pri priči mrtev. Hren takoj pade na tla in roti stotnika, naj mu oprosti zavoljo njegovih sedem otrok, a neutrdni stotnik se ne omehča in ustreli tudi Hrena. Vendar pa Hren ni takoj mrtev in se tako še nekaj časa zvija od neznosnih bolečin. Potem pride še korporal Thaler in ta mu zada usodni strel v srce. Teden dni pozneje lahko ljudstvo bere v vseh avstrijskih časopisih, da je bil stotnik Majer povišan v majorja in korporal Thaler povišan v narednika zaradi velikih vojnih zaslug in zaradi občudovanja vredne energije.

MANIFEST ZOPER BERLUSCONIZACIJO JAVNE TV

Predlaga se javno slovesno izjavo, s katero se potrdi ne/strinjanje uničenja javne TV. Javnost obveščanja je človekova pravica, da so državljani objektivno obveščeni o vsem, kar je pomembno za njihovo življenje in delo ter participacijo pri odločanju o skupnih zadevah.

Javnega obveščanja ni mogoče odtujiti in mu ukiniti značaja javnega. Takšnim pojavom se je treba postaviti po robu, da ne bo ogrožena svoboda informiranja, brez katere si ni mogoče predstavljati neoviranega demokratičnega izražanja številnih delov civilne družbe, niti socialnega boja ljudi in soočenja in boja mnenj.

Kdo bi pa potrdili zasnovo preoblikovanja edine sedaj javne v zasebno televizijo po vzoru berlusconizacije medijev v sosednji Italiji in kakršna se izraža v razmerju politične moči skozi strankarske interese v odnosu do državljanov.

Če malo satirično, vendar tudi dovolj vsebinsko sporočilno pokomentiram nov medijski zakon, vidim sledeče iztočnice:

1. člen

Ime zasebnega zavoda je:



OČIŠČENA IN PREBELJENA JAVNA HIŠA.

2. člen

Moralni in vitalni status zasebne TV insitucije bodo v okviru funkcionalnih povezav s politiko tvorili visoko moralni politični interesi, ki jih bodo udejanjali profesionalni, politiki vdani kadri, v konguerenci z gledalci in njihovimi neuresničenimi resničnimi potrebami. Kodeks novinarjev niti ni več potreben, ker bo kodeks sproti krojila politika.

Javni zavod deluje v skladu z doktrino šircologije, zavezan vrednotam idološko-tehnicistične prakse, ki s svojim delovanjem pomembno prispeva k razpiranju duhovne samozadostnosti in ideološke rigidnosti, po vzoru berluskonizacije in komercializacije medijev.

3. člen

Dejavnost zasebnega zavoda je Dionizično delovanje, ki prihaja z Bakhom, da bi razgibal in zavrtel medijsko življenje v skladu znanimi političnimi čednostmi in produkcijo novo/starih simbolov.

Posebni medijski bloki zapolnjujejo nekatere občutne vrzeli za aktualizacijo populistične klime, ki omogoča pre/do/seganje insuficience kmetije slavnih.

4. člen

Medijsko ideološko znanje je razsežnost slovenske resničnosti je eksistenčnega pomena za preživetje oblasti. Izžareva emanacijo vrhunskega stvariteljskega duha, značilnega za silne luči Zaresa in njihovega bodočega medijskega imperija.

5. člen

Zasebna, nekdaj javna TV bo tista kulturno politična in zgodovinska perspektiva, ki bo omogočala gledalcem, da bo TV produkcija izhajala iz realnih družbenih odnosov in perspektiv, v katerih bo le skrajna politična samo-zavest porok za produktivno navzočnost samovolje kontinuitete v družbenem življenju.

V zasebni TV je mogoče prikrivati podatke, jim dajati in spremeniti značaj, uporabljati polresnice, da bi se izognili resnici, mogoče je manipuliranje in odmerjanje obveščenosti, samovoljno filtriranje virov informacij in nenazadnje mogoče si je pridobiti prek medija absolutno oblast.

6. člen

Preoblikovanje javne v zasebno TV je eden temeljnih ne/kulturnih političnih projektov, ki hipotetično omogoča sprostitev vseh zavrtih instinktov in interesov. Omogoča socialnim psihologom in komunikologom iz marksističnega centra, da bodo vrhunski medijski šport plezanja in navijaško obsedenost fetišizirali do onemoglosti, kajti TV ni nič več javna družbena institucija, last socialno ogroženih, duhovno manj osveščenih, prikrajšanih, opeharjenih in zafrustriranih množic, temveč trobilo politike. Zasebna TV mora postati kot medij ventil in sredstvo za poneumljanje in zavajanje množic z zaresovsko privatizacijsko politiko, ki je očitno šla čez rob.

Ustavite jih!

VELIKI KAOS V KOPRU

Uvodna misel:

Koper je majhno oborsko mestece, ki po svoji naravni danosti prenese določeno število prebivalcev, ne more se pa čez noč spremeniti v velemesto, ker nima za to naravnih danosti in ne infrastrukture. Županove ideje so zavezane megalomanstvu. Peščica ljudi uresničuje svoje osebne cilje, ki niso cilji prebivalcev mesta, ki v njem živimo. Spreminja se kulturna dediščina, mesto se spreminja v kič, nekritični posegi v prostor so v nebo vpijoči. To je dolgotrajen in mučen družbeni proces, z enostranskimi in samosvojimi merili. Človek v tej tekmi nima cene. V mestu vlada kaos zaradi nepremišljene prometne ureditve mesta , brez izhodnih poti iz njega. Če bi prišlo n. pr. v Luki Koper do ekološke katastrofe, se prebivalci ne bi mogli rešiti, ker imamo samo en izhod iz mesta, ki bi v trenutku postal zamašek. Načrtovalci in izvajalci tega sistema se neomejeno izživljajo s trošenjem denarja pod krilatico, da ustvarjajo napredek. Danes lahko govorimo samo o nebrzdanem neoliberalizmu, ki ga žene naprej strahoten pohlep. In prav ta žene vso to megalomanijo naprej, brez temeljnih etičnih kriterijev.

Kar sem danes, 4.11.2009  doživljala, je nezaslišno. V vsaki banana republiki bi verjetno bilo boljše. Koper je doživel prometni infarkt in nima niti kavarne, kjer bi lahko spili kapucin. Ne hodite v Garibaldijevo ulico, da se ne ubijete na nezavarovanih izkopih.

Upravičeno se sprašujem, zakaj se podjetje GRAFIST, d.o.o. s sedežem v Srminu št. 7/B, Koper, katerega večinski lastnik je Ante Guberac, deklarira kot eden primorskih svetilnikov gradbeništva in v svoji promocijskih oglasih reklamira, da ima zaposlene strokovnjake najrazličnejših strok, ki z lastno, najsodobnejšo gradbeno mehanizacijo in lastnimi strojnim ter transportnim parkom poskrbijo za izvedbo vseh del na najvišji ravni, če tako nestrokovno vodi dela izkopov in polaganja kanalizacije v Garibaldijevi ulici v Kopru. Tu doživljamo prebivalci neobvladljiv veliki kaos.

Stanovalci Garibaldijeve ulice smo ob potrpljenje, saj je celotna ulica v globino in širino eno samo razmetano gradbišče, ki ne omogoča prebivalcem več varnega dostopa do svojih domov, tudi zdravniška intervencija v primeru nujne potrebe nima dostopa in prenos bolnika v reševalno vozilo ni mogoč.

Pogled na delovišče jasno kaže, da se dela izvajajo nesistematično in nestrokovno, ker gradbišče ni varnostno urejeno v skladu z gradbenimi predpisi in predpisi o varstvu pri delu. Pogled na gradbišče je en velik kaos.

Elektriko in vodo izvajalec odvzema prebivalcem ulice, ne da bi jih predhodno obvestil o času odvzema.

Za nameček vsega hudega kar trpimo prebivalci Garibaldijeve ulice je, da danes 4. novembra okrog 11ure nisem mogla več domov, ker nisem imela do vrat svojega doma dostopa. Celotna ulica je kot Canal Grande v Benetkah. Ob robu ob hišah ni mogoče hoditi zaradi zelo ozkega pasu zemlje.Postavili so cca 25 cm široko desko čez jarek, po kateri bi lahko hodil le ekvilibrist, ne da bi se mu zameglilo pred očmi in bi pri tem padel v globok jarek in se morda tudi ubil.

Med mojim domom in mano, ko sem prihajala domov, je zazijal najmanj dva metra globoko jarek čez celo širino in dolžino ulice. Ob zidu je bil ozek pas nametane zemlje, po kateri skoraj ni bilo mogoče priti do omenjene »lesene brvi«, ki so jo postavili za prehod iz ene strani ulice na drugo.

Očitno izvajalec opravlja dela zelo neodgovorno, saj ne upošteva predpisov, da morajo biti po širini dostopne poti in pot po gradbišču mora znašati min. 3,0 m (za enosmerni promet) in min. 5m (za dvosmerni promet): transportne poti na območju gradbišča morajo biti izravnane s tamponskim materialom, utrjene ter vzdrževane. Poti morajo biti vedno proste, zalaganje robov z raznim materialom ni dovoljeno. Deponije morajo biti minimalno 1,00 m oddaljene od robov poti.

Po gradbišču morajo biti urejene tudi komunikacijske poti. Širina poti mora znašati najmanj 60 cm, prehode čez jarke in kanale pa je potrebno izvesti s plohi deb. 48 mm. Pri prehodih čez jarke in kanale globine nad 1,00 m, se izvede varnostna ograja. Posamezne izkope za jaške in potrebno ograditi z ograjo oziroma z opozorilno vrvico. Poševne dohode in prehode se uredi s pomočjo rampe z naklonom do 40 %. Rampa se izdela iz plohov deb. 48 mm, širine 60 cm, s prečno nabitimi letvami 28 x 48 mm na razmaku 35 cm. Če je več kot 1,00 m nad tlemi, se izvede varovalna ograja.

Domov v svoje stanovanje tudi več ur potem, ko sem intervenirala na policiji, občinskih redarjih, gradbeni inšpekciji, Mestni občini Koper, kot naročniku del in inšpektoratu za delo,nisem mogla, ker je izvajalec Podjetje Grafist d.o.o. ustvarilo na Garibaldijevi ulici pred vstopom v moj dom nezavidljivo oviro, da domov nisem mogla. Več ur sem tavala po Kopru od enega organa do drugega, a nisem mogla ničesar urediti.

Policija v Kopru je tudi po več mojih intervencijah in intervenciji gradbenega inšpektorata izjavila, da ni pristojna za tovrstno intervenciranje, če se človek ne more zaradi postavljenih ovir vrniti v svoj dom. Nekaj nezaslišanega, zakaj pa imamo policijo? Ali ni varovanje državljanov naloga policije? Čeprav je šlo za očitno motenje reda in miru, saj je bila ogrožana posest mojega stanovanja z nedopustnimi posegi, policija ni intervenirala. Redarji mestne občine Koper so izjavili, da niso pristojni. Klicala sem številko 112 – klic v sili in so me napotili na gradbeno inšpekcijo v Kopru. Ti so izjavili, da se bliža konec delovnega časa in da niso pristojni za intervencijo, ko gre za očitno kršenje gradbenih predpisov na terenu. Napotili so me na inšpektorat za varnost pri delu, vendar se tu na telefone ni nihče odzval. Poslali so me na Verdijevo ulico na Mestno občino Koper. Župan ni bil dosegljiv. Nato je receptorka MO telefonirala neki uslužbenki in povedala za problem. Povedano mi je bilo, da je podjetje Grafist oziroma njegov direktor Ante Guberac nedosegljiv. Inšpektorat za delo sem dvakrat klicala, vendar telefonska številka ni bila dosegljiva. Nakar sem prek informacij dobila telefonsko številko navedenega podjetja Grafist in zahtevala na telefon direktorja, a direktor Ante Guberac ni bil dosegljiv, tajnica mi je rekla naj grem znova na objekt in poiščem nadzornega vodjo del in naj mu povem svojo zahtevo, da mi mora omogočiti pot do svojega doma v skladu s predpisi.

Po mukotrpnem 4-urnem tavanju od Poncija do Pilata, sem prišla spet na Garibaldijevo ulico in tu so mi postavili tri deske nad izkopom kanala, češ da imam sedaj omogočen dostop do svojega doma.

Tako postavljen zasilni prehod iz ene strani ulice na drugo prek visokega jarka ni imel varnostne ograje in sem s pomočjo drugih oseb vseeno prečkala jarek, da sem prišla do svojega doma. Predpisi govorijo, da če je izkop več kot 1 m nad tlemi, mora biti obvezno postavljena varovalna ograja na prehodu določenih dimenzij desk po višini in širini. Širina mora znašati najmanj 60 cm čez jarke in kanale.

Prepisani pogoji za varno delo niso izpolnjeni.

V gradbeništvu se vsako leto zgodi okoli 1.500 nezgod pri delu. To je deset do 15 odstotkov vseh delovnih nesreč in največ med vsemi dejavnostmi. Vodilno gradbeno podjetje v Kopru, ki izvaja skoraj vsa gradbena dela z nekaj nad 20 zaposlenimi, koliko od teh je strokovno usposobljenih za izvajanje del je vprašanje, bi moralo zadevati inšpekcijo za varnost pri delu in tudi gradbeni inšpektorat. Vsako podjetje, k izvaja dela v večjem obsegu, kar nedvomno dela s komunalno preureditvijo Garibaldijeve ulice so, bi moralo imeti izdelan program ukrepov z opisom del in splošnimi navodili za varno delo.

Projekt ureditve zajema strojni široki izkop, vgrajevanje tampona, izdelava kabelske kanalizacije, polaganje robnikov, polaganje tlakovcev, izdelava raznih temeljev za koše, klopi in ureditev. Na objektu se bo izvajalo gradbena, obrtniška in instalacijska dela,za katera mora imeti vsak posamezni izvajalec izdelan program varstvenih ukrepov,s katerim so določeni postopki in načini za varno izvedbo predvidenih del. Ne smemo prezreti dejstva, da je v bližini otroški vrtec, kamor prihajajo starši in otroci in je tudi iz tega vidika nujno potrebno, da so varnostni ukrepi dosledno izpeljani.

Pri izvajanju del je potrebno upoštevati projektno dokumentacijo, dela se morajo izvajati v skladu z navodili iz programa varnostnih ukrepov, izvesti je treba zavarovanja po posameznih fazah gradnje, kjer se izvajajo dela, izvesti zavarovanje območja pred objektom, kjer se bodo izvajale aktivnosti v zvezi z izvedbo del (gradbiščni prostori, deponije materiala, manipulacijski prostor, itd.).

Pred pričetkom izvajanja del morajo biti varno odklopljene vse instalacije, ki potekajo na območju, kjer se izvajajo dela.

Razsvetljavo med gradnjo se lahko izvede s prenosnimi lučmi priključenimi na napetost 24 V ali z reflektorji priključenimi na napetost 220 V, vendar morajo biti fiksno nameščeni na višini min 3,00 m od tal.

Povsod kjer so možni dostopi ljudi na gradbišče in prehodi preko gradbišča je potrebno postaviti opozorilne table "Pozor gradbišče! Prehod prepovedan". Izvedba omenjenih del mora biti podrobno opisana v tehnologiji izvedbe del. Pri izvajanju del je potrebno upoštevati projektno dokumentacijo, dela izvajati v skladu z navodili za izvedbo določenih del, izvesti zavarovanja gradbišča proti cestišču in rondoju, po katerem bo cel čas gradnje potekal promet. Vprašam kdo je nadzorni organ navedene prenove vseh tras vodov po Garibaldijevi ulici? Kje je tabla na gradbišču, kjer je naveden investitor, izvajalec in nadzorni organ. Kaj dela gradbena inšpekcija, saj Koper ni New York. Območje gradbišča je potrebno ograditi. Potrebno je postaviti ograje iz aramurnih mrež in PVC pletiva (višina 2 m), ter na vhode namestiti komunikacijska vrata širine min 5,00 m. Predvsem je potrebno večjo pozornost posvetiti prehodom ljudi, ter dosledno ščititi vse odprtine kjer je možnost padca v globino izkopanih jarkov vzdolž ulice.

Prav tako se lahko zapre tudi samo del gradbišča, kjer se dela izvajajo, vendar ob predpostavki, da se na delu gradbišča, kjer se odvija promet (peš ali z avtomobili) ne izvajajo dela, kot tudi, da so vsa dela dokončana ali pa sploh ne začeta. Vseh del naenkrat ni mogoče tako izvajati. Delo se lahko izvaja tudi v več fazah, vendar je potrebno vsako začeto fazo zaključiti, tako, da zaključena celota ne predstavlja več nevarnosti za promet in ali pešce. Dostop z ulic na gradbišče je potrebno prav tako opremiti z opozorilnimi tablami.

Gradbišče je potrebno zavarovati predvsem z vidika prometa, saj mora promet ob samem gradbišču potekati neovirano. Ponoči in ob zmanjšani vidljivosti je potrebno prometno signalizacijo osvetliti oziroma opremiti z utripajočimi lučmi. Ne vem kaj si misli Mestna občina Koper, ko je pustila za Garibaldijevo ulico odprt le en prehod prek muzejskega trga in makadama, kjer se prav tako izvajajo dela. Ali res mora biti Koper eno samo gradbišče? Iz centra Kopra v primeru sile ali nesreče ni mogoč izhod, saj je običajno Kidričeva ulica zamašena z avtomobili za ves promet. V primeru nesreče ali nujnega primera, bi moral bolnik v rešilnem vozilu izdahniti. Ali res mora biti »mestna uprava« tako zavarovana in nedotakljiva, ali res ni mogoče iz varnostnih razlogov odpreti prometa čez Verdijevo ulico?

Ureditev gradbišča mora biti urejena v skladu s shemo ureditve gradbišča, ki je v prilogi varnostnega načrta, ki mora upoštevati tudi varnostne vidike mestnega prometa.
Na gradbišču morajo biti predvideni gradbiščni zabojniki, ki so nujno potrebni za organiziranje in vodenje gradbišča.

Za dostop na gradbišče se lahko koristijo le s projektom prometne ureditve predvidene ceste in poti. Dostopne poti je potrebno redno čistiti in vzdrževati. Širina dostopne poti in poti po gradbišču mora znašati min. 3,0 m (za enosmerni promet) in min. 5m (za dvosmerni promet): transportne poti na območju gradbišča morajo biti izravnane s tamponskim materialom, utrjene ter vzdrževane. Poti morajo biti vedno proste, zalaganje robov z raznim materialom ni dovoljeno. Deponije morajo biti minimalno 1,00 m oddaljene od robov poti.

Pred izhodom z vozili iz območja gradbišča na javno prometnico je potrebno očistiti kolesa (blato, kamenje, ipd.) ter občasno glede na razmere izvesti čiščenje vozišča.(uporaba strojnih metel, oziroma ročno čiščenje).

Podjetje Grafist, d.o.o. je postalo javnosti bolj znano zaradi povezav z županom Kopra Borisom Popovičem , kar mu pa ne daje nobene pravice za neupoštevanje predpisov o gradbeništvu in o varnem delu in takšen odnos do občanov je nazaslišen.

Grafist je znan tudi po trgovanju z občinskimi zemljišči.

Ob vsem tem, kar sem doživela, namreč povsod sem bila deležna hladnega tuša od koprske policije, občinskih redarjev in inšpekcije dela, lahko utemeljeno zaključim, da velja rek: »Vrana vrani oči ne kljune«.

Televizijo Koper sem tudi obvestila, da bi filmali stanje in javnosti pokazali, kako si takšne samovolje nobeno podjetje in noben župan ne bi smel dovoliti.

V Kopru vlada velik prometni kaos in ljudje smo žrtve hitenja preurejanja urbanega prostora, tudi brez pravih zamisli, ureditvenih načrtov in upoštevanja stroke.

Očitno nikogar ne more ustaviti sila pohlepa po dobičku. Plen se pa pridobi na razmeroma lahek način, če nam ni treba vračunati stroškov za varno delo v skladu s predpisi. Ob tem se pa postavlja ključno vprašanje, koliko so družbene vloge in iz njih izvirajoči poslovni odnosi lahko avtonomni in neodvisni do take mere, da se požvižgajo na občane in predpise.

DIKTATURA, UZURPACIJA OTROK, POKOJNIN IN ŠE KAJ ...

Diktator Peron je pesnika Jorgeja Luisa Borgesa obredno ponižal, da ga je »povišal« v inšpektorja za perutnino in zajce na bližnji tržnici.

Čeprav Slovenija ni dežela mladeničev s širokimi klobuki, je pa dežela debelih riti in črede, ki se je naučila mukati z nekaj pastirji z majhnimi luleki, ki še na piščalko ne znajo igrati.

Kar sem opazila, nočem spregledati. Sigurno veste, da sta si Türk in Cvikl umislila stekleno – kristalno dvigalo in si iz kriznega proračuna ob rebalansu privoščila 120 tisočakov ali 530 socialnih pomoči (Žurnal, 5.10.2009).

Podvomila sem, da sta dvigali stekleni, po moje sta kristalni glede na to koliko »koštata« in verjetno so dvigali napihali steklopihalci iz Rogaške.

Presneto kakšne razsipniške riti nam vladajo!

Otrok pa se nam rojeva vse manj in manj, pa še tem uzurpirajo njihove pravice, da bi bili le-ti deležni vzgoje ata in mame biološko uravnotežene družine samca in samice. Zato ne se čuditi, če se bodo otroci onegavili z lulčki po šolah. Kar se Janezek nauči, to Janezek zna. In če bodo funkcionirali samo lulčki in mezile po šolskih klopeh samo češplje, bo otrok še manj in manj in denarja za penzije za vas, dragi moji, kratko malo ne bo. Potrebne bodo še bolj restriktivne pokojninske reforme, ki bodo reformirale ljudi in jih spremenile v nevidne.

Prav nobene lepe misli ne premorem več, ko zmanjkuje vsem po vrsti moči, energije in zdrave pameti, da bi v tej prelepi deželici, ki se razprostira od bisera morja do skalnih gora, naredili malo več reda.

Gospa Kožuhova z desusa pa naj razpravlja o zamrznitvi svoje pokojnine in ne moje. Naj gre v predsedniški in vladni kabinet in tam zamrzne razsipništvo na kvadrat.

Včerajšnji 4. oktober je bil dan kosmatincev. Spoštujmo se med seboj, pa ne pozabimo na pravice živali, nebogljenih otrok in penzionerjev.

Sedaj, ko so dobili zajetne svežnje denarja, se bodo oprijeli dela tudi na železnici.

Ugotavljam, da še nobenemu, ki se je proslavil s kičastim leporečjem, še niso dodelili Nobelove nagrade. Če ne pometamo svojih pločnikov, nam pred nosom zasmrdijo smeti, olupki banan in arašidov pa ženski vložki. Če nismo socialni, bodimo vsaj čisti, pridni, skromni in dobrodelni.

Lep pozdrav vsem, ki ne ližete rožnatega sladkorja na ustnicah naše dežele. Pa nikar ji ne vsadite še silikonskih žnabel in ji še bolj popačite izgleda!

KDO BO VLADAL SLOVENIJI?

Če bo izvoljen, je vladanje Sloveniji včeraj na TV3 napovedal dr. Artur Štern, rojen 1965 v Ljubljani, doktor bioloških znanosti s področja teoretične biologije (BF, 1995), magister temeljnih medicinskih ved s področja biokemije - genetične reprodukcije (MF, 1991) in doktor veterinarske medicine (VF, 1989). Kot znanstveni sodelavec na inštitutu Bion. Metabiolog: preučuje filozofijo biologije, sociobiologijo in druga področja oziroma oblike transdisciplinarnega ustvarjanja v zvezi z biologijo. Na Biotehniški fakulteti v Ljubljani predava predmete s področij evolucije, teoretične biologije, etike in teorije znanosti. Z raznovrstnimi temami nastopa kot vabljen predavatelj tudi na številnih drugih oddelkih univerze, na mednarodnih visokošolskih in podiplomskih institucijah, na domačih in mednarodnih znanstvenih srečanjih ter drugod. Njegova literarna dejavnost sega od poezije (Dolina lepotic, Mihelac 1992), skozi esejistiko (Altruizem, ZPS 1996; Metabiologija, Apokalipsa 1997) in stroko (Evolucija, SOU 1996), do znanosti (Gen v valovih, ZPS 1996). Njegovo dolgoletno članstvo v združenju World Transhumanist Association, ki po nekaterih podatkih združuje že nad 3000 članov iz več sto držav, je zaenkrat še skrivnost.

Znanstvenik pravi, da bo razpustil vlado in parlament in da bo oblikoval klub modrecev, ki bodo vodili državo. Kot ga je bilo razumeti, bo nastopila nova transhumana doba. Jarem neinteligence bo odpravljen. Zloba in nesposobnosti ne bodo preživele. Odpravljena bo zaostalost v slehernem telesu z evtanazijo sleherne deviacije razuma.

Poraja se domneva, da je inteligentne zgodovina že takoj po osamosvojitvi države inteligenco konzervirala v tekočem dušiku, razen redkih izjem, ki so preroško namenjeni projektu. Utemeljeno se tudi sklepa, da bo v bodočnosti edini javni zavod posebnega družbenega pomena, inženiring imenovan KRIONIKA, kajti vse nesposobne bodo zamenjali umetni nasledniki. Premagali bodo svojo biološko pogojenost in v točki omega bodo divergirali v neskončnost. Točka omega je Bog. Telo umre in virtualni človek vodi državo naprej in opravlja višje človeške funkcije.

Odprava smrti je torej realnost. Smrt je in smrti ni!

Življenje je razpredeno z občutljivimi nitkami kot računalniško vezje. Krilate peruti velikega zmaja, človeškega duha plavajo kot kozmonavt od planeta do planeta po vesoljnih širjavah. Na računalniškem pomnilniku vesolja je zlit duh v kolektivno zavest vročih kamenin, iz katerih se črpajo seksualne radosti in gon virtualne nesmrtnosti. V kristalih uma ima vsak virtualec vtisnjeno svojo nesmrtno kopijo, ki se aktivira v matematični uri po izračunih in simulacijah vseh njegovih preteklosti. Absoluten in realen je človek le v nesmrtnem svetu.

V vesolju ima vsak svojo nesmrtno kopijo, vezi nanjo ga vežejo z najslajšimi nameni. S selektivno reprodukcijo. Imortalizacijske tehnike so še tematike poglobljenega študija. Niso še dokončno rešili biološko pogojenih spolov z virtualnimi tehnologijami, in sicer takšnih osebnosti, ki jih bo oblikovala spolna značilnost virtualnih teles, ki bodo tudi čutila strasti nasprotnega spola in kulinarične vonjave in ki bodo sposobni izmenjavati različne identitete. Ustvarili bodo tudi takšne virtualne ženske, ki bodo sposobne ustvariti in črpati seksualne radosti ob vsakem trenutku.

Če bo na delovnem mestu koga doletela nesreča, bo robot omogočil, da bo s pomočjo arheoloških podatkov in biografskih podatkovnih fragmentov, obudil mrtvega in mu vdihnil virtualno življenje. Tisti, ki so se kakor koli zoperstavili zoper narod in poštenje, te pravice ne bodo imeli in bodo ostali na veke mrtvi. Virtualni ljudje bodo imeli tudi sposobnost zaznati v sebi, da so konstruirana naprava, v kateri so konzervirane dobre človeške lastnosti. Ko bo kdo sabotiral svoje lastne dosežke, bo samodejno uničen. Zgodil se bo močan pok.

Izvenzemeljske inteligence so povezane z genezo za prihodnji razvoj Slovenije, da biološko ne razpade. Še takšen evolucijski pok ne spremeni njenih možganov. Potrebno je nekaj več. Preseljevanje duš (transmigracija) je redna dejavnost vesolja. Vsaka kopija s točno označeno številko n. pr. WQXPYCD-13 bo vsaki petek, 13. v mesecu pregledala tekoča družbena vprašanja na svetu modrecev, ki bodo simulacijsko vodeni iz vesolja. Prihajali bodo zobozdravniki z zlatimi zobnimi vložki in zdravniki, ki bodo s farmacevtskimi pripomočki in nebolečimi kirurškimi posegi odpravili sleherno degenerativnost uma, menjavo srčne zaklopke, lasersko operacijo prostate in sleherno telesno pomanjkljivost.

Neskončno se bodo povečevale duhovne zmogljivosti virtualnega telesa, ki bodo dosegle Boga in vsevednost. Usodo države bodo v roke vzele umetne inteligence, ki bodo zmogljivejše od ljudi in jih bodo zamenjale. Človek transhumane prihodnosti bo odigral vlogo nesmrtnika v virtualni stimulaciji življenja.

Že danes vlada med ljudmi veliko zanimanje za delovno mesto »robota«.Vsi bi radi bili modreci, vendar je selektivnost velika in v rokah dr. Artura Šterna. Upam, da ga poznate in da ste gledali njegove Hemigwejke.

Vsak predsednik vlade bi se svoje manjvrednosti sramoval kot slabo konstruirana naprava, saj je res grozno, če na svojem virtualnem telesu kdo zazna nepopolnosti in da potrebuje zdravljenje z dolgimi čakalnimi vrstami v bolnišnicah. Napovedi so torej dobre.

Pomembno je prerasti stadij sedanje Slovenije!

GULIČEV VERSKI KREACIONIZEM

Tako kot se zadrti kleriki ukvarjajo z brezboštvom, se zadrti brezbožci ukvarjajo z Bogom, verniki in s Cerkvijo.

Relativizem in moderni skepticizem ne dajejo pravega odgovora, ki bi pojasnil, kaj je družbeno dobro in aktualno. Seveda nič ni v zgodovini zapečateno, zagotovo pa je resnica v tem, da je Evropa nastala iz duha filozofije in krščanskega etosa. Zato je gotovo treba odnose s svetom vzpostavljati po ključu univerzalnega modela diplomacije.

Z Guličem je morda nekoliko odpovedala božja previdnost diplomacije, saj prestol svetega Petra ne gleda na to dejstvo prav prijazno in tudi Vatikan ni pokazal prave državniške naklonjenosti ob obisku predsednika slovenske vlade, pa če si hočete priznati da ali ne, je to na nek način moralka, ki je razkrila preživetost politike kontinuitete iz ozadja.

Notorno je znano Guličevo bogoiskateljstvo, sicer na bolj športni način, v športnem jopiču, na motorju, z vetrom v laseh in s Kristusovo bradico, ki aludira na modrost vlade, da jo je vsaj sedaj na položaju lepo oblikoval in slekel satanistično črno majico. Pomembno je, da je duh prenesel takšne omejitve, ki so uklonile vsiljive mračne sile.

In tako je radikalna Cviklova zvita rešitev pripeljala Guliča pred apostolska vrata, kjer se mu bodo odpirala nova vprašanja v iskanju novih odgovorov, kar bomo še slišali in videli.

Pot, ki vodi skozi izsušeno puščavo nihilizma na politično privoščljiv način, utegne našo vlado še drago stati na diplomatskem parketu. Vatikanu je jasno, da je Gulič profesionalni revolucionar kontinuitete globoko v ilegali. Ko v vladnih uradih izpustijo Guliča z vrvice, si naredijo probleme, ker niso predvideli odzivov in interpretacije časa in prostora, v katerem je naša ljuba krščanska deželica umeščena in bolj manjšinsko ateistično revolucionarno ideološko zastopana.

Ob spoznanju, da Guličevo bogoiskateljstvo izpolnjuje njegovo zavestno osebnost, kajti opaziti je bilo, da ga preganja neka čudno praznota, ki se je kazala v vseh oblikah pisanja, oblačenja, govorjenja in teoretiziranja, ki kaže na to, da ne more doseči popolne lastne identitete, ki bi izhajala iz duha filozofije in se mora šele ugotavljati na novi funkciji z vidika pripadnosti preteklosti in prihodnosti. Nima smisla, da se navdušujemo nad mislijo, da je meddržavne odnose mogoče urediti na starih shemah, ki jih postavljajo stare preživele ideološke norme in merila pri kadrovanju. Izvorno zadet od velike religije se očitno hoče Gulič prepričati, če je res Cerkev tako trdoživa in silovita, da bo pristala na ideološki duel z njim in kdo bo bolj okrepljen preživel.

Gulič pa ni do takšne mere revolucionar, da bi pripravil kontinuiteti revolucijo zaradi preobilja ideologije. Po kuloarjih reprezentativnejših stavb govore, da bo Gulič postal vzoren kreacionist vatikanske politike na slovenskih tleh in sedaj uživa v uveljavitvi. Njegovo bistvo problema je v tem, da hrepeni po spreobrnitvi, ki bo šokirala celo Cvikla, kar je bilo ves čas latentno v njem zastrto. Nekateri vizionarji napovedujejo celo beatifikacijo. To spreobrnitev mu je tudi videti v spokojnih očeh. Blagoslovljena bodi njegova duša!

Odreči se moramo misli, da se nam napoveduje sončni mrk od države, ki nas je prva ob osamosvojitvi priznala. Vedeti moramo, da se potovanje človeškega razmišljanja nikoli ne konča.

KJE JE HERAKLEJ, KI BO ODREŠIL PROMETEJA NJEGOVIH MUK?

Prometej (grško Προμηθευς) je v grški mitologiji eden od Titanov (sin Japeta in Clymene), ki je z Olimpa ukradel ogenj in ga v trsu prinesel ljudem. Za kazen ga je Zevs priklenil na skalo v Kavkazu, kjer mu je orel vsak dan izkljuval jetra, ki so mu čez noč spet zrasla.

Prometeja je trinajst generacij kasneje osvobodil Heraklej, ki je splezal na goro, ubil orla in razbil okove, s katerimi je bil Prometej priklenjen na skalo.

Ministrstvo je za las podobno Zusu., ki pošilja vsaki dan kljuvati Prometejeva jetra. Prometejeve muke našega zdravstva lahko reši samo slovenski Heraklej, smrtnik, ki bo ubil orla s svojo puščico in odrešil Prometeja s skalovja, vendar ne šele čez 13 let.

Sindikati in ljudje dobre volje, osvobodite Prometeja, državljani potrebujemo takoj in zdaj socialno in pravično pravno državo!

ANARHIJA V VELENJU IN ČRNI HUMOR NOVINARJA MARKA JENŠTERLETA

Zanimivo kaj sprašuje narod novinar Marko Jenšterle v svojem blogu »Anarhija v Velenju«, 17.9.2009. Tako nekako pravi: »Še pomnite tovariši, kaj je rekel Trocki, preden je nad uporne anarhiste v Kronstadtu poslal vojsko? “Predajte se, ali pa vas prerešetamo kot zajce!” Ker se niso predali, je to tudi res storil. Kaj bosta naredila zaveznika Franjo Bobinac in Dušan Semolič, skupaj z levo vlado, je pa aktualno slovensko vprašanje.

Mislim, da so Velenjčani tiste sorte uporni in pogumni ljudje, ki bodo naredili red pri vseh naštetih. Pa ne se hecati, da jih bodo prerešetali kot zajce. To niso zajci, to so vendar ljudje, ki ne živijo v času Trockega, niti v Jenšterletu priljubljenem mehiškem Pueblu.

Mislim, da bodo Velenjčani postali precedenčni primer kako se stvari urejajo. Pokazali bodo, kako naj ravnajo tudi ostali, ki jih kanijo menedžerji dati na čevelj, jim znižujejo plače in ravnajo z njimi kot fevdalci s hlapci brez pravic.

Problemov ne prinaša toliko globalizacija, kot jih povzročajo pogoltni menedžerji, ki imajo apetit po lastninjenju s povzročanjem stečajev. Sedaj postajajo pogoltni še tisti, ki bi se morali v fabriki boriti za delavca. No, saj to je postala hiša srečnega lulanja vseh strani, vsi so blaženi, srečni in mokri.

Odgovor na aktualno slovensko vprašanje kdo bo koga prerešetal kot zajce.

Ukrepi, ki jih bodo na nek način primorani sprejeti v posledici zavzemanja delavcev za svoje pravice:

1. Državo bodo Velenjčani primorali, da bo sprejela zaščitno zakonodaje za delavce, ker država so ljudje in ne birokratski aparat!

2. Država bodo velenjski delavci primorali, da bo zmanjšala davke na plače in omogočila konkurenčnost našega gospodarstva, ki omogoča pravičnejšo razdelitev pogače, ustvarjene v fabriki;

3. Država se bo primorana začeti obnašati varčno. V Sloveniji ne potrebujemo nikogar z nad 3.000 Evri plače. Noben menedžer, član uprave ali nadzornega odbora si ne zasluži več. Menedžerji postavljeni po politični liniji so nesposobni! Zaradi nesposobnosti in pohlepa so uničena že skoraj vsa slovenska podjetja.

4. Funkcije poslancev in ministrov naj bodo častne za poprečno slovensko plačo + funkcijski dodatek za dosežke, vendar plača nikogar naj ne presega tri tisoč.

5. Na oblast naj pridejo tisti, ki jih preseva čast in domoljubje. Kontinuiteta žalostnega časa enoumja ter njihovih nosilcev, prepričljivo kapitalistično spreobrnjenih potomcev, naj ostane verodostojna v naukih, ki so jih učili njihovi očetje.

6. FDV naj ustanovi posebni oddelek, kjer se bodo kadri prevzgojili, potrebna jim je državljanska vzgoja in predmet etike. Kadrom je treba privzgojiti državljanske vrline: zavest, da izhaja oblast od ljudstva, da je v demokraciji vsak državljan tudi pristojen za upravljanje zadev skupnega pomena, da se soustvarja življenje družbe na poštenju in spoštovanju temeljnih vrednot demokracije.

5. Vlada naj ustvari takšen pravni red, da bo vsakdo, ki krade in izkorišča delavce tudi dejansko kaznovan in da mu bo odvzeto nezakonito prisvojeno premoženje.

7. Zares izbrane državljane s posebnimi odlikami in vrlinami je treba pripraviti na odgovorno prevzemanje nalog vodenja države in vodenja podjetij. Usposobiti jih je treba na profesionalnem področju, da ne bodo imeli svojega naroda in ljudi kot breme, temveč za veselje in radostno izpolnjevanje odgovornosti. Vzpostaviti je treba življenje v skupnosti na osnovi čuta vzajemnosti in solidarnosti.

Novinar Marko Jenšterle, tako naj bodo prerešetani zajci! Narod pa naj uteleša eksistenčna trdnost in pogum močnih in odločnih pesti! Zaenkrat še ni zraslo tisto drevo, ki se bo spremenilo v rogovilo in se pustilo rešetati kot zajci. Jaz vidim statičnost vitkih dreves v velenjskih delavcih Gorenja in dodatno življenjsko polnost, da so se postavili po robu.

Čestitke velenjskim delavcem in vsem, ki bodo sledili vzgledu!

ISKRICE O POGREBNIH SVEČANOSTIH

Poslušam popevko Andreja Šifrerja, ki poje: »Umrla je država«. Nastopil je čas velikih pogrebnih svečanosti. Državi zvonijo že vsi kemblji, nasledil jo bo odrešeniški zakon o davčnih lestvicah.

Kdo bo za pijačo dal,
ko umrla bo država?
Kdo takrat bo mašo bral,
ko umrla bo država?

Kdo bo za sedmino zbral,
ko umrla bo država?
Hej, fant, to bo dan,
kot ga še ni bilo!

Kdo bo na pogreb prišel,
ko umrla bo država?
Kdo bo glavni govor imel,
ko umrla bo država? ....

*
Narod je hrepenel po svoji državi in se po naključju znašel pred rdečim semaforjem. Zelena luč se še ni prižgala.
*
O državi se niti ne govori, ker se ji je glava raztreščila, le dotik čela z roko in brisanje znoja govori, da poškodba ni bila predpisana v ustavi.
*
Narod še ni doživel zakasnele mentalne rehabilitacije. Na sporedu naj bo sedmič ponovitev TV oddaje Nika Kavčiča o telesno preživetvenem načinu (udbo)socializma in privzgojenih navadah njegovih otročičev, ki živijo v mitološkem paradižu.
*
Čas nezaslišanih skrajnosti je prignal prisotnost politike do nove davčne oaze non piu s(ultra), na robu sveta bodo nove davčne lestvice izročili hudičevim krempljem, odvečno prebivalstvo pa je preklelo razkuzman rep hudiča in mu ščipa rdeče kremplje.
*
Tranzicija je prerasla nujo obstoja naroda in sebe razglasila za javni interes.
*
Politika se zdi samoumevna, kadar zadovoljuje potrebe naroda, a kadar je obrnjena zoper njegove potrebe in zadovolji le potrebe peščice izbrancev, je sama sebi namen in nepotrebno stroškovno breme državljanov.
*
Gladiatorstvo. Kdo je tisti, ki mu je obsedenost z revščino množic dovolila, da v areni z njo nahrani tigre?
*
Kdor politiko reducira na ideologijo, je svoboda naroda ujeta v manipulacijo in neidentiteto razpiranja prebivanja v prihodnost.
*
Odvajanje težav je dobra metoda peristaltike za krepitev lastnega samozaupanja.
*
Kdo še lahko čuti večjo potrebo po odrešenju kakor brezposelni.
*
Osamosvojitev so nekateri izrabili, da so svobodo naroda spremenili v svojo lastno brezmejno svobodo.
*
Nobene potrebe ni več, da bi se vladalo s pendreki, saj so ljudje že dovolj tepeni.
*
Sem statistična enota človek, razporejen v davčne lestvice in sem pri tem mišljen kot EMŠO, pot do človekovega dostojanstva, da vstopa s svojim lastnim delom v svet, je še dolga.
*
Demokracija se je do sitega nahranila iz naše svobode in je polna namišljenih kreposti.
*
Država ima eno odgovornost več, kot jo imajo drugi. Poskrbeti mora najprej zase.

DOPUSTNIŠKI OGLAS: KRIŽARJENJE NA MESEC

Prijavila sem se Agenciji Nase in odplula.
Na kozmični gori se je iz večnega bivanja
prebudilo seme pire, ki sem ga vzela s seboj
in pregrnilo tla Meseca z zelenilom.

Izstopila sem iz megle, ki se je valila vsepovsod.
Spremenila sem se v pernato bitje,
ki je za svoj dopust izbralo jadranje med planeti.
Zemeljski razvajeni angel, brez nikakršne vesoljske izkušnje.
Zdela sem se sama sebi smešna kot vojak Švejk Jaroslava Haška.
Spremenjena v neko čudno lebdečo utopijo z ožganimi krili
od premočnega sonca. Iztirila sem iz orbite in zemeljskega
ravnotežja zaradi vrtenja fotonov in samoumevnosti potovanja,
da ne bom polagala prevelikega pomena majhnim spremembam
in pošiljanju SMS sporočil domov.

Čutila sem se oblak, nebeško meteorološki pojav vesolja,
ki hladi pregreto ozračje s steklenico hladne Radenske.
Triumfalni pohod na počitniško destinacijo je uspel.
Proučevanje kaj se dogaja z obrobjem vesolja, mi je bilo v veselje.
Velika ambicija za laika, ki je komaj odložil Homerja,
atiške tragedije in Aristofanove komedije.

Ujel me je hladen dež. Zmočil mi je erotično perilo.
Zatrobil je ladijski dimnik vesoljskega plovila.
Sonce je bilo brez pokrova.
V sebi sem čutila ohišje črne skrinjice.
V njej je bila zaklenjena vsa resnica
in zemeljska lepota nebrzdanega poželenja
človeških strasti in zapisi o prizorih Ilijade
in pohomerskega časa z iznajdljivo
elegorijo in eksegezo metafizičnih naukov
o idejah in zadržanostih človeštva do vsemirja.
V skrinjici je bil zapisan intinerarij mojega potovanja.

Ko sem trčila ob visoko pečino,
prekrito s skrivnostno kopreno,
v katero je butalo morje in divjalo neurje,
sem zdrsnila preko skale in visoke kamnite ograje
med nepotešene sanje čimprejšnje vrnitve
na svoj zemeljski planet.
Zaželela sem si, da mi postrežejo
jagodni sladoled in kozarec hladne limonade.
Opazila sem, da sem ostala brez duše.
Spomnila sem se na poletje, ki je cvetelo
kot odsev mojega lica na zloščenem parketu.
Želje so ostale mojemu razumu nedostopne.
Od obgirzenih sadežev breskev in odščipanih jagod
grozdja, stresenih s planeta v vesolje,
so ostale le scentrifugirane želje.
Vse bolečine in skrbi so bile zaklenjene v črni skrinjici.
Na nek način sem se čutila visokofrekvenčno osrečeno,
da so iz telesa izzvenele skoraj vse človeške lastnosti.
Saj človek lahko preživi tudi kot vesoljski bagabud
brez ritaste cajne telesa in tešenja žeje s pivom.

Sončni krog je bil nagnjen, mesec je zadrgnila tema.
Pred seboj sem zagledala vrata in skoznje je vstopil Gagarin,
ki me je prijazno povabil naj vstopim. Rekel mi je,
da so prebrali trak iz črne skrinjice, na katerem je pisalo,
naj me položijo v senco in zbudijo z nežno s porcijo sladoleda,
kajti sončni udar je lahko hudo nevarna zadeva.

Spoštovani Sokoli Revolucije!

Ali so vas v šoli učili tudi v kakšnih avtomobilih se je Tito vozil in o vseh znamkah luksuznih rolls-roycev cabrioletov, ki jih je imel na Užiški 8, kar nikakor ni bilo skladno z revščino, ki jo je narod tolkel in socialistično moralo. Kakšna dvoličnost!

Preberite si beležke Jerneja Vilfana, sina velikega jugoslovanskega politika, ki pravi, da je ena njegovih ambicij pomagati spraviti opice komunističenih principov in vrednot v kletke, kamor spadajo (Nova revija,št. 61/62, 1987, stran 687).

Sanjal je o politični evoluciji, ne pa o politični revoluciji. Med drugim opisuje, da imajo Balkanci tradicijo pendrekov, uniform in kazamatov. Mnogi pa samo štejejo koliko čevapčičev imajo na krožniku in očitno je, da je županu prestolnice tudi to zelo pomembno. Bakanalije z jugom so zapeljiva nostalgika.

Vilfan pravi, da jug misli, da kakor hitro pride neka pogača iz slovenske pečice, da jo je treba pol odrezati in peljati na jug. Tako je pač bilo. Ali bo jutri kaj drugače? Pronicljivi avtor pove, da je vse skupaj stara zgodba - aristokracija proti plebejcem, buržoazija proti proletariatu. Jugoslovanska skupnost je gledala na Slovenca kot na posameznika ali buržuja ali bogatega obrtnika, za katerega je popolnoma jasno, da se ga, čim boljši je, bolj ožame.

Slovenci so bili v očeh južnjakov buržuji, ker zastopajo druge vrednote, in bistvo teh drugih vrednot sta znanje in delo. Slovenci kot celota naj bi bili iz boljše familije (stare Avstrije), ki so po eni strani akumulirali večje materialno bogastvo, po drugi strani pa bolj ali manj obvladajo stvar, ki jo imajo mnogi Balkanci za neke vrste magijo: delovne navade. Slovenci so bili v očeh južnjakov prikriti Antibalkanci in antiproletarci. Južnjaki sumijo, da se Slovenci, medtem ko gredo vsi pošteni ljudje popoldan na nogometno tekmo, zapirajo na svoja podstrešja, kjer se na skrivaj učijo staro grščino! Nadebudni avtor je bil zares pronicljiv in mi je všeč.

Najhujše za Balkance je seveda, so Slovenci individualisti, to se seveda kaže v njihovem vztrajnem in trmastem in seveda v bistvu asocialnem uporabljanju svojega jezika!

Slovence je torej treba socializirati, da ne bodo uporabljali več svojega jezika, temveč švasana slova. Zato je pa Tito uvedel skupna jedra! Se vračamo k staremu? Počasi a zanesljivo.

In seveda vsak Balkanec misli, da se mora posameznik, individualist ali buržuj podrediti volji kolektiva, večina masi, toku zgodovine, partiji. Bla, bla itd., itd. In v končni konsekvenci mi je všeč, ko Vilfan mlajši zastopa buržoazne vrednote, zato ker je Slovenec.

Na življenje gleda tako, da je imel kar nekaj možnosti: odlično znaš angleščino in dobro francoščino, dober si za stike s tujino - najprej mladinske delegacije, potem diplomacija in postal boš ambasador kot oče, meni Vilfan.

V Sloveniji imamo kar veliko Viflanov? Ta je k sreči pesnik in pisatelj, vsega občudovanja vreden. Naredite pa lahko seznam pomembnejših imen v javnem in političnem življenju in njihovi priimki se bodo prikrivali s priimki njihovih očetov, komunističnih revolucionarjev in oblastnikov.

Pa recite mi, da v Sloveniji nimamo krvnega nasledstva pri položajih v kokošnjakih, v katerih se naprej valijo socialistična jajca.

O vsem je moč še in še govoriti, da bi ljudje spoznali kaj pomeni vzklik "Živijo Stalin!" in vzklik "Živijo Tito!"Rdeča barva prinaša še danes ljudem srečo. Vsaka slika je povečava očeta, tete ali strica. Komunistična zveza šteje. Pripravljajo se srbski kozarci za rakijo. Kmalu boste slavili Titovo cesto in novega Tita! Nekateri imajo pa res nadnaravno sposobnost prepričati Slovenclje. Vse zveze od Lenina, Stalina, Tita do zadnjega ostanka komunista pri nas so bile komunistične in samo komunistične.

Zmagovalci so ljudje, ki so uspešni v življenju, zanje je značilno, da si postavijo velike cilje in naredijo vse, da se uresničijo. Zmagovalci postanejo tisti, ki jim starši dovolijo delati po svoje. Poraženci pa so ljudje, ki tega dovoljenja nimajo in ga nikoli ne morejo dobiti, zato so po mnenju psihologov   i d e a l n i
  p o d l o ž n i k i.

Slovenec vpraša Slovenca: Kako si?

Ta odgovori: "Tako kot drugi hočejo".

Taki ljudje se v glavnem najdejo v nižjih slojih, običajno med brezposelnimi in na pol lačnimi. Najuspešnejši Slovenci so danes tisti, ki so podedovali dovoljenje, da delajo kar hočejo. To so v glavnem sinovi komunistov in bivši člani partije ali tisti, ki so blizu bivšim sekretarjem partije, ljudstvo pa že ve in čuti kakšno magično prestolonasledništvo ima partija. Karavana gre dalje in zato si kar zataknite demokracijo nekam...

Živijo Tito! To je klic zmagovalcev! Hipokrizija in hohštaplarija nam vladata naprej!

ODMEV NA ODDAJO INFO TV "VROČI STOL", 20. MAJA 2009

TV oddaja Vroči stol na InfoTV dne 20. maja 2009, ki jo je vodil novinar Vladimir Vodušek, bi bila podobna večini dosedanjim, ko se je govorilo o Josipu Brozu Titu, če ne bi k velikemu in odmevnemu ogledu pritegnil Titov denar v Švici. Sarajevski Dnevni avaz namreč poroča, da naj bi Tito imel samo v neki švicarski banki dve milijardi dolarjev.

Mediji sporočajo, da naj bi se srbski notranji minister Ivica Dačić in Jovanka Broz, vdova nekdanjega jugoslovanskega predsednika maršala Josipa Broza Tita, na nedavnem srečanju, dogovorila, da bo nekdanja prva dama po več kot 30 letih znova dobila potni list. Govori se tudi o dveh milijardah dolarjev, ki naj bi ji jih mož zapustil na računu v Švici.



Že leta namreč krožijo govorice, da je Tito med prvo in drugo svetovno vojno pridobil 30 odstotkov delnic dunajskega hotela Imperial in dve milijardi evrov v gotovini. Ta denar naj bi bil na računu v Švici in to naj bi bil verjetni razlog, da je danes 84-letna Jovanka Broz že več kot 30 let brez potnega lista. Ugibanja so kar verjetna.

Domnevno naj bi se bil nekdanji srbski voditelj Slobodan Milošević z Jovanko poskušal dogovoriti o prenosu denarja v Srbijo. Pred 15 leti jo je poskušal prepričati v neko vrsto dogovora, a so bili poskusi neuspešni.



Po Dačićevi napovedi, da bo Jovanka dobila potni list, pa naj bi bil dogovor očitno dosežen. Jovanka Broz bi zdaj lahko razkrila tudi nekatere druge nepojasnjene stvari iz Titovega življenja, preden je postal jugoslovanski voditelj; datum njegovega rojstva, ali je igral klavir in nekatere druge podrobnosti, saj je znano, da naj bi Tito imel tudi dvojnika/e. Dvojniki pa so vedno skrbno načrtovani do vseh potankosti v skladu s posebno vojno doktrino za usposabljenje ljudi za posebne naloge. Spominjam se, da je bil v preteklosti Titovega vladanja že nešteto krat postavljena teza ali dvom, da Tito naj ne bi bil pravi Kumrovčan, temveč Sovjet poslan iz Rusije, ki naj bi izvedel revolucijo in prevzem oblasti na Balkanu. Balkan in Dardanele sta bila za Sovjete od nekdaj pomembna geopolitična strateška točka. Navedena teza po mojem vedenju ni bila nikoli dokazana.
































Dačić trdi, da na srečanju z Brozovo ni bilo govora o denarju, ampak samo o dokumentih, potnem listu in osebni izkaznici, njenem statusu in še nekaterih drugih stvareh. Splošno znano je, da je Jovanka Broz od Titove smrti maja 1980 živela v hišnem priporu. Razlogi za to niso bili nikoli povsem pojasnjeni. Povsem svobodna ni postala niti s političnimi spremembami v Srbiji leta 2000, čeprav se je njen položaj tedaj pomembno izboljšal. Dotlej je bila praktično odvisna od socialne pomoči države, po Miloševićevem padcu pa je začela prejemati tudi pokojnino kot vdova predsednika, vrnili pa so ji tudi osebne dokumente. Toda potnega lista vse do danes še ni dobila.



Zdaj se postavlja vprašanje od kod Titu toliko denarja. Znano je namreč, da je že v času pred drugo svetovno vojno uspešno zapravljal partijski denar. Ga je potem kot predsednik Jugoslavije dobival tudi iz Slovenije?

Na Vročem stolu so bili prisotni domnevni revolucijo/branitelji, ki Tita častijo kot heroja in mednarodnega politika gibanja neuvrščenih in domnevni revolucijo/skrunitelji, ki Titu očitajo razne nečednosti in ga uvrščajo med zločince, zato se je tudi razprava oddaljila od vprašanja od kod Titu denar. Ideologija in krivice se naselijo v genih in vedno usmerjajo razpravo o Titu ideološko obarvano po stari rdeče/beli matrici, ki smo jo že navajeni in tudi tokrat je bilo tako.

Torej odkod Titu denar? Najverjetneje je naložen denar ali zlato hranjeno v Švici pod skrito varovanim geslom in iz tega se lahko razvije tudi zgodba podobna Da Vincijevi šifri. Razplet utegne postati zanimiv. Zagotovo bomo vroči zgodbi še sledili.

Kako je mogoče, da bi Tito premogel takšno bogastvo, saj naj bi bil sin skromnih kumrovških staršev in po poklicu revni ključavničar. Kako si je lahko pridobil takšno premoženje. Postavlja se vprašanje kje je denar zaslužil, da je kupil 30 odstotkov delnic razkošnega hotela Imperial na Dunaju (1880), ki so mu prinašale dobičke, navajajo za okrog 2 milijardi Evr?



Kakšno vlogo so igrala leta 1935-1940 v biografiji kasnejšega jugoslovanskega predsednika Josipa Broza-Tita (1892-1980), ko je prebil v Moskvi kot emigrant, kjer je že zelo zgodaj spoznal totalitaristične mehanizme stalinizma ter se znal z njimi okoristiti. Prav v tem času „velikih Stalinovih čistk“ (1936-1938), ki so sinonim preganjanja in ubijanja možnih in dozdevnih nasprotnikov Stalinovega režima ter so za stotisoče pomenile smrt, je Josip Broz-Tito, takrat še s psevdonimom Valter, naj bi pisal za zloglasno sovjetsko tajno državno službo NKVD „karakteristike“ svojih partijskih tovarišev. Neposredna posledica teh karakteristik – avtor knjige Silvin Eiletz jih je kot prvi slovenski znanstvenik našel v Ruskem državnem arhivu za socialno in politično zgodovino (RGASPI) leta 2007 – so bile aretacije, obsodbe in likvidacije številnih visokih funkcionarjev Komunistične partije Jugoslavije v Moskvi v letih 1937-1939. Sezname teh ljudi, tudi španskih borcev in predvojnih komunistov, naj bi videl general Avšič. To je končno omogočilo Josipu Brozu-Titu, da se je januarja 1939 povzpel na sam vrh kot generalni sekretar centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije. Titova leta, preživeta v Moskvi, so dala zatem odločilen pečat tako partizanskemu gibanju v Jugoslaviji (1941-1945) kakor tudi letom totalitarne oblasti, ki jo je Tito izvajal kot državni poglavar Jugoslavije (1945-1980).

Ali je dobival denar v Rusiji, da je postal je postal solastnik hotela Imperial na Dunaju, lahko le ugibamo? EU poslanka Ljudmila Novak je omenila denar od povojnega Marschallovega plana. Zagotovo nas je Unnra po drugi vojni rešila velike lakote in pomora, kljub temu, da smo leta 41 ustanovili PIF, ki je bila naperjena proti imperializmu. Marshallov, ali plan Evropske obnove, vreden 13 milijard ameriških dolarje v in tehnične pomoči poslane evropskim državam, ki so postale članice OECD. Spominjam se otroštva, da smo po vojni pakete UNNRA kupovali, da smo lahko preživeli. Kam se je stekal ta denar pa ne vemo, čeprav je bila pomoč Unnra bivši FNRJ in obubožanim ljudem brezplačna.

Upravičeno pa si lahko postavimo vprašanje, kam je izginilo vse tisto zlato, ki je bilo zaplenjeno vrnjenim in pobitim v Kočevskem rogu, Teharjah, Hudi Jami in po vseh okrog 600 grobiščih širom po Sloveniji, da o drugih delih bivše države niti ne govorimo. Znano je, da so Gorgone socialističnih pleniteljev in likvidatorjev bile dolga leta po vojni okrašene s pokradenim zlatom in dragimi kamni. Spominjam se jih tudi iz termalnih bazenov, kjer so se šopirile v sedemdesetih letih in tudi pozneje, nedolgo tega ob bivših udbovcih. Znano je tudi, da so imeli pomembnejši udbovci po več potnih listov z različnimi imeni in da so hodili urejati v tujino razne stvari, ki jih tukaj niti ne bi omenjala.

Vprašanje je tudi kakšno usodo so imele bančne šifre, s katerimi je bilo mogoče odpreti bančne trezorje, saj viri govorijo, da so preverjeni komunisti vdirali v domače sefe tedanjih industrijalcev, bankirjev in premožnih ljudi ter tako prišli do šifer računov tudi v tujini, na katerih je na geslo ležal denar. Zaplenjenih je bilo tudi veliko bančnih delnic. Postavlja se vprašanje, kam so izginile najdragocenejše umetniške slike, tudi tujih svetovnih mojstrov in izjemno dragoceno stilsko pohištvo, (npr. procesiranemu industrijalcu Hutterju iz Maribora je bilo zaplenjenih 250 slik svetovno znanih mojstrov). Kdo je postal lastnik premoženjskih pravic, ki so pripadale leta 1946 288 nacionaliziranim podjetjem in kapitala privatnih delniških in akcijskih družb? Kdo je gospodaril z denarjem nacionaliziranih bank in hranilnic na območju bivše skupne države? Stroge meje med zasebnim in državnim ni bilo. Tudi za to obdobje veljajo podobna pravila kot pri dandanašnji tranziciji. Znano je, da so leta 1945 bila nacionalizirana Narodna banka FLRJ in ves njen kapital in upniške terjatve v tujini, beograjska Nama, v Sloveniji: Tovarna letalskih delov Maribor – Tezno, Splošno stavbna družba Maribor, Tovarna verig Lesce, Železo-livarna Muta, Štajerska železoindustrijska družba iz Zreč, Kajetan Ahačič iz Tržiča, Tovarna kemičnih izdelkov Celje, Tovarna dušika Ruše, Združene Papirnice Vevče, Goričane in Medvode, Tovarna za papir in lepenko Bonač in sin iz Količevega, Združene papirnice Vevče, Goričane in Medvode – pogon iz Vevč, Sladkogorska tovarna lepenke in papirja, Bratje Piatnik – tovarna za dokumentarni in kartni papir Radeče, Ceršačka fabrika lesnih snovi in lepenke, A. Perger – tovarna lepenke in lesovine Mislinje, Tovarna lepenke in lesovine Prevalje, D. Pogačnik tovarna lepenke Brezno nad Mariborom. Celuloza, d.z.o.z. Videm, Tovarna lepenke S. Moline Tržič, Združene steklarne Hrastnik in Sv. Križ. Tvornica tanina Goričane, Tvornica tanina Majšperg, Tvornica tanina Sevnica, Delniška družba pivovarna Union iz Ljubljane, Ornig iz Ptuja,, Bombažna predilnica in tkalnica E. Glazman in Anton Gasner iz Tržiča,, Inteks tekstilno industrijska družba iz Kranja,Hutter iz Maribora, Mariborska tekstilna tvornica Mava Maribor, Jugoslovanske tvornica tekstila, predilnice Litija, Jugoslovankse tvornice tekstila, tkaonica Prebold, Tvornica gumenih proizvoda Kranj, Tvornica koža F. Vošnjak iz Soštanja, Tvornica koža E. Laurih iz Slovenskih konic, Indus iz Ljubljane, Knaflič – tvornica koža kamnik, Tvornica S. Kalin Vrhnika, Fabrika obuće Peko iz Tržiča, Elektrarna Fala Maribor, Tovarna kovin Cugmajer i Gruber Slovenska Bistrica, Zmaj tovarna za glavničke elemente in elektrotehniko Ljubljana, Elektrotehna Ljubljana, Velenje – rudnik, Krajnska industrijska družba Jesenice, Jeklarna Ravne Guniuma Strnišče – Ptuj, Dolina revir nafte Dolina, Petišovci, Revir nafte Dolnja Lendava, Motor Oil iz Maribora, Trboveljska premogovniška kopna družba Ljubljana, Rudnik in željezara Štore, Mežica – srednjeevropski rudnici olova iz Mežice, Državni zavod za medicinsku proizvodnju Ljubljana, Šamotna tovarna Štore in Tobačna tovarna Ljubljana ter številne delniške in akcijske družbe. Na seznamu nacionaliziranih je bilo pri prvi nacionalizaciji samo v Sloveniji 406 podjetij. Imena nacionaliziranih podjetij so objavljena v Uradnem listu FLRJ, št. 35/46. V drugi nacionalizaciji leta 1948 so razlastili več kot 3.000 podjetij. Z lastniki so obračunali z zmontiranimi procesi sodišč narodne časti. Na Slovenskem, v Celju, Mariboru in Ljubljani je bilo zelo razvito zadružništvo in hranilništvo ter zadružno bančništvo. Že pred vojno je bilo na slovenskem ozemlju 920 zadrug, od tega 600 kreditnih zadrug, ki so razpolagale z več kot dvema tretjinama vsega denarnega kapitala (1,511.800.000 dinarjev v zlati veljavi), naslednica tega premoženja je bila Ljubljanska banka. Kmetijsko zadružništvo je bilo oropano. Kako se je vršila kolektivizacija celotnega gospodarstva po sovjetski boljševistično recepturi najdete opisano v knjigi avtorja Mirko Munda »V imenu ljudstva«, 1990. Posebno tragikomični so bili procesi proti kulakom. Tu je nemogoče zaobseči nasilje in grobe posege nad gospodarstvom in ljudmi, ki jih je Ozna odpeljala in pobila. Znani so poboji v Strnišah, Hrastovcu, kjer naj bi bilo pobitih tudi 3.000 žensk. Po naročilu oblasti so si sami morali kopati grobove. Ljudje so imeli prihranke in dragocenosti, ki so bile pokradene in zaplenjene. Boljševiško oblast je zaskominalo po njihovem premoženju. Posamezniki so si napolnili žepe z zlatom in zaplenjenim in pokradenim denarjem.

Mene prav nič ne čudi, da je imel Tito v tujini denar in tudi drugi partijski funkcionarji niso ostali reveži. Njihove družine so vse dobro situirane, otroci so študirali, veliko v tujini in danes zasedajo dobre položaje in imajo lepe vile. Priimke bivših partijskih funkcionarjev najdete danes tudi v vsem javnem življenju. Iz zgornjega naštetja le dela nacionaliziranih slovenskih podjetij, je jasno razvidno, da nova oblast ni po vojni ustvarila vsega, kar se danes tako radi hvalijo komunisti. Uzurpirali in prilastili so si že ustvarjeno premoženje od več generacij. Razvidno je tudi, da so danes postali tajkuni lastniki podjetij, ki so obstajala že pred drugo svetovno vojno, tudi zgoraj imenovanih podjetij iz vrst levo usmerjenih strank. Glede sukcesije skupnega premoženja bivše SFRJ so že večkrat potekali pogovori o razdelitvi premoženja centralne banke bivše SFRJ in deviznih rezerv. Po ocenah naj bi bilo to premoženje vredno okoli 400 milijonov dolarjev.

Vprašanje je kako je nastal primanjkljaja 579 milijonov dolarjev z računov nekdanje SFRJ v mešanih bankah v tujini. Sredstev pri mešanih bankah v tujini naj bi bilo namreč po nasledstvenem sporazumu za 645 milijonov dolarjev, a se je kasneje izkazalo, da naj bi jih bilo po nekaterih podatkih le še za 56 milijonov. Finančni odbor držav naslednic nekdanje SFRJ, ki se je sešel leta 2005 v Skopju, se je dogovoril za konkretizacijo razdelitve monetarnega zlata v skupni vrednosti 118 milijonov dolarjev, ki so deponirani v francoski centralni banki in švicarski komercialni banki Credite Suisse. V kolikor obstaja v švicarskih bankah tudi denar položen pod šifro ali na ime Maršala Tita in Jovanke, bi ta denar spadal državam naslednicam bivše Jugoslavije, saj kot komunistični voditelj, ki je podržavil vse zasebno premoženje v povojnem času, ne more imeti svojega osebnega premoženja iz naslova lastništva nad Hotelom Imperial na Dunaju, ker to ne bi bilo skladno z načeli tedanjega socialističnega družbenega reda, ki je odpravil kapitalizem in razredno neenakost. Zato je Slovenija upravičena, da zahteva svoj delež.

Glede razdelitve monetarnega zlata bivše SFRJ so se dogovorili za njegovo razdelitev po vrednosti 432,90 dolarjev za unčo. Podpisali so tudi dva dokumenta, enega za francosko centralno banko, drugega za Credite Suisse, in se strinjali, "da naj ta posel opravi Banka za mednarodno poravnavo (BIS) v Baslu. Po nasledstvenem sporazumu pripada Sloveniji le 16 odstotkov. Kaj je s Titovim premoženjem pa nič.

Premoženje bivše skupne države naj bi znašalo dobrih 221 milijonov dolarjev, sredstva pa naj bi bila naložena pri 38 bankah v 14 različnih državah. Preglednega stanja pa nikoli ni bilo. Koliko je po svetu zasebnih računov bivših komunistov, ne vemo.

Dejstvo je, da boljševiški sistem je razlaščal vsevprek. Meja med zasebnim/oblastniškim in državno/preglednim ni nikoli bilo. Znano je, da je šef Udbe Matija Maček vodil vse finančne niti države preko črnih fondov po tujih državah. Komunistični veljaki so dvigovali denar po svojih potrebah. Udba je imela podjetja po vseh državah. Samo v Milanu je bilo 1.500 podjetij, pravne zadeve zanje pa je urejal odvetnik Mikuletič. Udbovci, ki so bili direktorji podjetij v tujini, so živeli na veliki nogi, prirejali so v milanskih lokalih velike balkanalije, razbijali kozarce in primitivno uničevali imovino ter nato plačali iz državnih sredstev prenovo lokalov. Nek znan politik je pil šampanjec iz škornja. Udba je imela svoja podjetja v Kuvajtu, Siriji, Libiji, Iraku in Iranu. O črnih fondih in tistih, ki so tudi pozneje, še nedolgo tega dvigovali denar po pooblastilu Partije in njene naslednice, je vedel povedati direktor nekdanje LB Niko Kavčič v TV oddajah. Treba je tudi vedeti, da so neusmiljeno sekali in ropali slovenske gozdove in izvažali les v tujino, ki se je iztekal v Mačkove črne fonde. Tudi od tečajnih razlik so imeli ogromne dobička. Meje med zasebnim/partijskim in državno/ljudskim skoraj ni bilo. Kam je šel zasežen denar od tako imenovanih vojnih dobičkarjev, zlato in vrednosti od pobitih lastnikov tovarn, trgovcev, bankirjev, emigrantov v tujino?

Kje je denar od vojne odškodnine od agresorjev Nemčije, Avstrije, Italije in Madžarske. Denar od reparacij, ki so pripadale oškodovancem in jih nikoli niso dobili izplačane? Ali se je ta denar zlival poleg investicij elektrogospodarstvo, Litostroj, TAM, IMV, Belinko in drugo slovensko industrijo, za sanacijo bank, za ugodne kredite, gradnjo cest, železnic, stadionov, razno infrastrukturo, itd tudi na zasebne račune političnega vrha bivše FLRJ, je še velika uganka. Pri tem se pa pozablja na privilegije članov Partije, ki so jih imeli vsa leta po vojni iz državnih sredstev, med katerimi so bile tudi reparacije vojne škode. Mnogi so dobili od države iz teh sredstev ugodne brezobrestne kredite in si postavili luksuzne vile in uživali druge privilegije, vse od velikih borčevskih pokojnin in dodatkov, zdravljenja na državne stroške in razkošnih potovanj po svetu. Nekateri komunisti odhajajo na zdravljenje v tujino še sedaj. Denarja bivšim komunistom tudi danes ne manjka. V Forumu 21 ne vidim prav nobenega reveža.

Kako je Ozna prevzela popolni nadzor v družbi, ki je bil kopija boljševističnega sistema v Sovjetski zvezi opisuje udbovec Albert Erno Svetina v svoji knjigi »Od osvobodilnega boja do banditizma«. Sovjetska zveza je uničevala cela ljudstva in žrtve so šteli v milijonih. Ozna je delala po Mačkovih navodilih. Če je Ozna dala nalog, so morali tistega obsoditi in likvidirati. Noben problem ni bilo človeka obsoditi za vohuna ali kaj podobnega. Iz otroških let se spominjam Alberta Erna Svetine in njegovega namestnika Jožeta Zidarja – Jadrana, slednji je bil direktor Hotela Triglav v Kopru in ostalih obalnih hotelov. Spominjam kje sta imela sedež Udbe v Ajdovščini, ko sem ju šla prositi s sorodnico naj bi mojo mamo izpustili, ker je bila pomotoma aretirana. Knjiga opisuje kako je Maček kradel, tihotapil in kako je bil vmešan z raznimi špekulacijami v mešana jugoslovansko – inozemska podjetja ter kako je Ozna obvladovala vse gospodarstvo. Razpolagala je z ogromnimi vsotami denarja. Njen kader je vstopal tudi v diplomacijo. Ozna je prerasla tudi v Partijo, obvladovala je tudi borčevsko organizacijo, saj je bil prvi predsednik Zveze združenj borcev NOV Slovenija Ivan Maček, načelnik Ozne za Slovenija pa Bojan Polak – Stijenka, komandant Knoja, izvršnega organa Ozne.



Temelj partijske organizacije v Sloveniji je bila boljševiška partija, Stalin in metode, ki so jih uporabljali v Sovjetski zvezi. To je bil sistem, iz katerega se je napajala Partija v Sloveniji in Jugoslaviji. Pozneje je izdajala naloge za Goli otok ter odločitve za povojne poboje. Ivan Maček je bil nizko etični človek, primitiven, nekulturen, s štirimi razredi osnovne šole, naj bi bil pa dober organizator (Erno Albert Svetina, cit. Knjiga, str. 133). Maček je zločine izvajal pod okriljem CK. Partija je vedela za teror in likvidacije, saj je bila tudi izvršni organ za povojne množične poboje, odgovoren pa naj bi bil Maček. Arsa Jovanović je v Slovenijo prenesel naloge, ki jih je dobil od Tita. Tita v Sloveniji ni smel nihče napadati, zato je Arsa Jovanovič prevzel vlogo grešnega kozla. Slovenske partizane si je podredil sebi, čeprav mu vedno to ni uspevalo. Poveljniki bataljonov so bili kmečki fantje, domoljubi, brez šol in brez potrebnega vojaškega znanja in tudi pokvarjeni niso bili, kot je bil celotni boljševistični vrh, ki se je šolal v Moskvi. Jugoslovanska in slovenska partija sta bili čisti boljševiški kopiji.

Vsekakor mislim, da bi morala takšna TV oddaja odgovoriti na več vprašanj, kot je odgovorila.

ODMEV NA TV ODDAJO TRENJA O PREJŠNJI SKUPNI DRŽAVI

Zapis kaj so razpravljali maja 2006

Toliko poštenih besed se je malokdaj dotaknilo TV gledalcev in moram reci, da so zatresle Sabotin in napis Naš Tito.

Sen generacij o Indiji Koromandiji prejšnje skupne države še ni ugasnil. Rezultati glasovanja  83 % glasov »za» vprašanje ali smo boljše živeli v Jugoslaviji ali sedaj in 17 % glasov »proti«, češ da je bilo pod prejšnjo državo življenje ljudi slabše kot sedaj, kaže že pred tremi leti  na veliko nezadovoljstvo nad sedanjo državo, standardom, socialno varnostjo in državno politiko, skratka odpor do sedanjosti. Vsekakor je to indikator, da se je  bilo že tedaj treba zamisliti nad sedanjim stanjem.

Potrebna bo še ena TV oddaja, da si vsaj enkrat pošteno pogledamo v oči in povemo kar mislimo in čutimo o sedanjem liberalizmu ter socialni in pravni državi.

Odkritost udeleženih gostov na četrtkovo oddajo je bila osupljiva. Ugledni gostje so bili enotnega mnenja, da prejšnja skupna država ni bila sposobna življenja, kajti družbeni standard in socialna varnost oziroma družbena raven življenja, za katero jočejo državljani, se je vzdrževala s krediti iz tujine na račun bodočih generacij. Država ne bi mogla še naprej vzdržati takega življenja, ekonomski model se je izčrpal in sesul, spopad med republikami je bil nujen, zahteve po svoboščinah čedalje glasnejše.

Nekateri govorici so menili, da je bilo samoupravljanje najbolj prefinjen sistem za podjarmljenje delavcev, samoupravni zmazek, ki je ideološko vzdrževal režim in omogočal borbo za točke in plače ter razmeroma lagodno življenje na račun zadolževanja države. Cel svet se je spremenil in politični sistem bivše države se je moral tudi spremeniti. Demokratični centralizem ni bil demokracija, temveč totalitaristična diktatura. Samoupravljanje in neuvrščenost sta vlekla ljudi za sabo, kazala sta luč kam je treba iti. Vendar politika je bila dvolična, umazana , g. Balažič meni, da je bila že leta 1970 v ozadju politika napeta, umazana in država gnila. Pove, kako so zapirali kolege zaradi verbalnega delikta, pankovstva in vse glasbe, ki je »dišala« po zapadu.

Koprski odvetnik g. Starman, starejši meni, da država ni imela osnov, da bi bila demokratična, ker končno besedo v vsem so imeli komunistična partija, varnostne službe in policija. Z očmi današnjega časa ni bilo temeljev za človekove pravice. Na največjem udaru so bili odvetniki in duhovniki, saj je šlo 2/3 duhovnikov skozi zapore. Pravniki so dostikrat trpeli, zlasti sodniki so morali delati po diktatu politike. Odvetništvo je bilo sovražnik državi, zato so ga hoteli ukiniti. G. Perko pove, da so uničevali kmete, vernim pa je bila zaprta pot do vsakega napredovanja. Cerkev je bila vedno na udaru, še zlasti prek teorije osvoboditve škofa Grmiča. (Opomba: Leonardo Boff »Cerkev karizma in moč«, piše o teoriji osvoboditve).

Komunisti so zahtevali, da njihov član ne sme jesti za Veliko noč potice in pirhov. Pisatelj g. Partljič in g. Perko povesta, da sta bila zaprta zaradi vicev (g. Perko je »fasal« 5 let aresta za dva nedolžna vica). Pisatelj g. Tone Partljič pove, da sta bila njegova starša hlapec in dekla in da je bilo zanj »fajn«, ker so dobili kos zemlje, da so si lahko pridelali krompir, on se je šolal, vendar problem so bili vici pa tudi komedija »Moj oče socialistični kulak«.

Dr. Lev Kreft, ki je bil v Beogradu vodja Marksističnega centra, kot dober poznavalec komunistične ideologije in razmer je obrazložil kakšna je bila tedaj politična situacija in vsi gostje so bili enotnega mnenja, da Jugoslavija ni imela pogojev, da bi še nadalje obstajala.

Zgodovinar Dr.Jože Pirjevec na trditev pisatelja in dramatika Žarka Petana, da je bil Tito veliki mednarodni zločinec (Kočevski rog, Teherje, Goli otok ter drugi medvojni in povojni poboji) pove, da je res, da je bil vse to, da pa se je Tito boril za mir na svetu, neuvrščenost, za mednarodni status Jugoslavije in da je bil v mednarodni politiki tudi avtoriteta. Govorilo se je, da je bil Tito zelo maščevalec in nemilosrčen, da niti enega zapornika v vsej dobi vladanja pomilostil. Ugotavljali so, da so v prejšnjem režimu najbolj nastradali intelektualci in ljudje, ki so razmišljali s svojo glavo. Množica ljudi, ki  je poslušala in sledila, več ali manj sita političnim idejam, je imela politični mir. Miru pa niso imeli tisti, ki so jih komunisti pokradli premoženje z nacionalizacijo in intelektualci, ki so jim omejevali svobodo mišljenja, svobodo govora in svobodo izražanja.

Diskutanti so se dotaknili hegemonističnih teženj velike Srbije in povedali, da je bila usodna napaka narejena že 01.12.1918, ko so »naredili« staro Jugoslavijo po meri Srbije. Ta politika je ekspanzionistično tako naraščala, da končni cilj niso bila le skupna jedra, temveč tudi uvedba srbohrvaščine v šole in javno življenje v celi državi. V tem pogledu bi se Slovencem ne godilo veliko boljše, kot se je Primorcem pod fašistično Italijo. Dr. Jože Prijevec pove, da je za Primorce dobro, da se je zgodila Jugoslavija, saj nam je omogočila, da smo se rešili fašističnega jarma in za Primorce pravi: »Hvala Bogu, da smo Jugoslavijo imeli«.

Govorilo se je kako sta Kardelj in Bakarič pijana sklepala dogovor kje bo tekla meje med Slovenijo in Hrvaško in da vse te težave, ki jih imamo danes s Hrvaško, da sta nam ona dva »zakuhala«. V razpravi je bil udeležen tudi g. Dr. Bučar, ki se je z razpravo strinjal in pojasnjeval kako je bila Jugoslavija nadaljevanje srbske ideologije in velikosrbske politike.

Za nameček so pokazali še posnetke obstreljenih, zrušenih in uničenih spomenikov, ki so glorificirali komunizem in junake ter vse porušene in obstreljevane stavbe, ceste in mostove bratstva in enotnosti , itd, skratka razdejanje v tej vojni po jugoslovanskih republikah in sama pri sebi sem si mislila, da se Novogoričani lahko oddahnejo, da v Sloveniji ni bilo prelivanja krvi in da je ostal njihov komunistični simbol na Sabotinu tako neomajen.

Kakšne resnične dobrosrčnosti in vseljubeče besede, ki bi služile za reševanje vsakdanjih psiholoških in ekonomskih problemov državljanov, na tej oddaji ni bilo slišati, še manj pa čutiti. Zaželeno bi bilo, da bi tako odkrito in iskreno nastopili in povedali, kot smo o bivši skupni državi, tudi za dandanašnjo državo Slovenijo.

Kar je bilo povedano o bivši »Jugi«, je bilo povedano osvobajajoče. Tako odkritega pojasnjevanja in razširitve meja državljanske svobode govora, resnično doslej še nisem v nobeni javni oddaji doživela.

Mladina ne nosi več štafet in se ne udeležuje udarniškega dela na progi Šamac – Sarajevo, temveč smo dandanes priča, kako se mladi potapljajo v razkrojeni, zalkoholizirani in zdrogirani svet in ko je treba sesti na »trolo«, bulijo v svetle barve novih znamk avtomobilov, bolj kot so nekoč dekle in hlapci buljili v iskrega drnca v štali.

Kateri naj bi bil novi šimel avtomobila mladine, pa ni le preokupacija mladine, temveč predvsem preokupacija naše oblasti. Ta temni zagnojeni hlev potiska ljudi v prepire in osamljenost ter zavist, uperjeno zoper peščico strahotno bogatih. Glasovanje na oddaji »Trenja« kaže kako obupujejo ljudje nad družbo, v kateri živijo in trpijo. Vsaki dan se v njih bolj razrašča jeza. Samoumevno mislijo, da so svobodni in to je tudi vse kar reveži imajo. Prave telesno - duševne potrebe se nikakor sistemsko ne morejo uskladiti s slovenskim človekom in ne človek z njimi. Osamosvojitev Slovenije je udejanila svobodo svobode, da ljudje lahko usmerijo negativna čustva kamor hočejo in kakor jih je volja. Za bentenje, vice in obupne krike brezposelnih družin v prazno, nikogar več ne zaprejo. Smo svobodni. Z veliko začetnico. Vzrok za takšno glasovanje, je na izjemni iskrenosti, ki najbrž gane slehernega državljana, slehernega politika pa lahko razoroži in zaskrbi. Redko kdo je bil doslej zmožen tako jasno povedati, kako se počuti v svoji svobodni domovini. Trenutni slovenski prostor je docela priskuten. Življenje je sklerotizirano in zoprno. Zmagali smo v osamosvojitvi, a nismo uspeli udejaniti pravičnosti, enakosti, ljubezni, bratstva in sreče. Bogatini so se oddaljili od ljudstva, institucionalizirala se je smetana družbe, ki skrbi samo za svoje interese in svoje samopašne riti. Kdo vlada v našem imenu? Ali je to svoboda?

Jaz pravim, da se gremo otročje skavtsko stanje, igramo se z ravbarji in žandarji. Te igre na »Trenjih« so parodija na svobodo naše svobode. Vse blebetaško govorjenje o primerjavah starega in novega, je samo beden skeč, ki se ga gremo bebasti Slovenci, ki ne znamo udariti po mizi, temveč v skladu z našo jodlarsko podalpsko folkloro jočemo kot dež (za Titovo Jugoslavijo). Jasno naj nam bo, da Titove Jugoslavije nikoli več ne bo!.

To državo, ki je bila Slovencem sen stoletij, pa imamo v rokah in poglejmo kaj z njo delamo.

MOJ SANJSKI IN DOMIŠLJIJSKI SVET

V svetu, v katerem živim, me pretresa že človek sam po sebi. Bog že dolgo ni popravljal človeka, zdi se mi, da je zaspal in rekel človeštvu: Znajdite se!

Ljudstvo se mi zdi kot dionizičen zbor, ki vselej najde v življenju lepoto in doživlja olajšanje svojega gorja v apoliničnem svetu podob, ki se ujemajo z njegovim duhom. Ustvarimo si trenutke lepega sanjskega in domišljijskega sveta in si pričarajmo lepoto življenja s hrepenenjem. Olajšanje v apoliničnem svetu lahko najdemo tudi, ko nam neprijetna resnica, ki sama na sebi ni lepa, vzbudi občutke sočutja, plemenitosti in človečnosti.

Pogosto se nad nami pojavljajo razmere, ki so bile dolgo odtrgane od nas in zastrte. Sprašujemo se, kaj je dandanašnja stvarnost, resnica ali spoznanje, ali smo živeli v utvari, lažeh in neresnici. Ničesar neresničnega ne more ustvariti občutka lepote, tudi lepota sama ne more ustvariti resnice. Resnica pa ne more ubiti človeka, temveč je najvišji izraz življenja, ki spodbudi vzgibe notranje lepote. Pogosto se vprašamo, ali lahko doživimo pravo lepoto ob soočenju z neljubo resnico in jo dojamemo s suhoparno racionalnostjo, ne da bi nam pogled vzbudil določena občutja, ki niso samo mik, lepota sama na sebi, ki vzbudi zanos in ekstazo. Samo kar je resnično, je samo po sebi lepo. Lepota je pritrjevanje, blagoslavljanje in deifikacija bivanja, a bivanje ni sama luč, je tudi tema, kombinacija negibnosti in rastoče moči. Vsa lepota življenja pa je sestavljena iz naših predstav in dojemanja vzvišenosti, veličine in popolnosti. Harmonija pa vlada tam, kjer najdemo soglasje. Dobro se počutimo, če živimo v dobrih odnosih z ljudmi, kadar najdemo zanje mesto v svojem srcu in doživljamo svet s soglasjem duha sami s seboj.

Svet potrebuje za sobivanje v svetu ljudi prave zavestne odločitve, da bodo prinesli v medčloveške odnose čim več radosti. Pred človekom stoji nerazrešljiva eksistencialna dilema: biti iz ljubezni. Želim si sobivati s človekom zunaj njegove samozaščitne kletke, s človekom, ki zna sprejemati s hvaležnostjo in ljubeznijo vse blagoslove in darove, s katerimi nas obdarja življenje. Želim sobivati s človekom optimizma, ki bo imel po plasteh od spodaj navzgor nanizano ne le materijo organizma svoje mladosti, temveč tudi duševnega življenja in duha. Želim si sobivati z ustvarjalnim človekom zaupanja, resničnim človekom, ki me osvobaja. Ali so na svetu takšni ljudje in ali je mogoče tudi v resnici živeti sanjski svet z domišljijo in hrepenenjem po lepem in dobrem? Včasih si lahko dovolimo tudi sanje, ki nam olepšajo vsakdanje življenje. Treba se je odpraviti na potovanje duha prek različnih stopenj svoje domišljije.

Kakšna bi si želela biti v svetu sobivanja z ljudmi, ki jih moja domišljija sanja:

Rada bi imela peruti in letela kot ptica, bila svobodna, brez posledic za svoje odločitve; moja želja je, da bi  se znala modro odločati in da bi izgubljeno harmonijo s svetom  znala vselej nadomestiti z ljubeznijo.

Želela bi si biti ovita v nedotaknjeni vosek  odprte ljubezni, kot je magnolija na  svojem cvetu.

Želim si, da bi bila bolj izobražena in da bi si z lahkoto zapomnila najzahtevnejša vedenja in znanje. Želim si, da bi znala lepo pisati, slikati in peti in da mi ne bi ustvarjalnost nikoli v življenju usahnila.

Neizmerno si želim vedeti za skrivnosti vsemirja in zakaj sem tu.

Rada bi, da me ne bi nikoli navdajalo nezadovoljstvo in da bi vedno našla svojo resnico v  pregovoru oziroma reku: Vse je relativno. Želim si, da nikoli ne bi imela občutka, da imam česar preveč ali česar premalo, da ne bi občutila bolečine, trpljenja in žalosti, da bi imela svoj  živčni sistem ustvarjen samo za uživanje ugodja, sreče, veselja in radosti v smislu kakovosti.

Želim si, da moje biološko življenje ne bi bilo odvisno od hrane in spanja.

Želim si, da bi me polarnost nasprotij med spoloma samo združevala in osrečevala in da bi imela ob sebi moškega, s katerim bi se energetsko, kemijsko in duhovno popolnoma ujmala.

Želim si biti večno zaljubljena.

Želim se premikati v letenju s pravo hitrostjo in doseči v vsem skladnost ritma bitja srca, počitka, ljubezni in vsega, kar vzporedno nastaja v skladu z mojo naravo.
.
Rada bi bila večno mlada in imela večno življenje, ki bi spreminjalo svoje oblike in me vsaki trenutek očaralo z novimi lepotami stvarstva; življenje ki bi mi nenehno odkrivalo starodavne modrosti, me duhovno bogatilo in me neprestano navduševalo z odkrivanjem novih stvari. Skratka življenje v neskončnem gibanju med neskončnimi lastnostimi in presenečenji stvarstva.

Rada bi se iznebila svojega ega ter želje po moči in oblasti.

Rada bi imela čarobno palčko, da bi vsakemu uslišala njegove želje.

Rada bi se spominjala preteklosti samo z lepimi spomini.

Vsa živa bitja, ki bi jih srečevala, naj bi nosila v sebi zakon privlačnosti, zakon pozitivne vibracije in neprekinjene spremembe v pozitivni energiji, ki bi me navdajale z veseljem do življenja.

Želela bi imeti jelenjo vprego s sanmi, da bi se vozila po sibirskih tajgah z baklo v roki (želja, ki jo sanja moja domišljija že od otroštva).

Želela bi imeti škrge, da bi pod vodno gladino dihala kot riba in se naužila morskega sveta.

Želela bi imeti jadrnico, s katero bi obkrožila svet po mirnih morjih.

Rada bi imela kotalke, s katerimi bi se kotalkala tako kot ko sem se, ko sem bila stara 18 let (kotalke s štirimi kolesi na šibre, ne sodobnih).

Želela bi, da se naš planet spremeni v cvetoč gaj, na katerem bi vladal mir, brez vojn , bolezni in tretjega sveta.

Želela bi imeti starše spet žive.

Če bi me življenje obdarilo z vso to ljubeznijo in z izpolnitvijo vseh  zgoraj naštetih želja, je vprašanje, kaj bi se od življenja še želela. Verjetno bi bil spisek želja še daljši. Predvsem pa bi si želela, da družbe ne bi vodila politika, da bi vsi ljudje v Sloveniji imeli delo, da ne bi bilo brezposelnih in da bi delavke v Muri imele v vsaj tisoč evrov plače.

Trenutek sanj, samo človek sem!

Sicer pa je danes 8. marec in zakaj ne bi imela vseh teh lepih želja. Dovoljeno je sanjati, jutri je pa nov dan.

BABUŠKA

KOMUNISTI

Mnogi člani zveze komunistov, so v njej ostali ali pa iz nje izstopili. Nekateri pa so zamrznili svoje partijske knjižice in usmerjajo  vse svoje sile in lobirajo prek kapitala, da bi spet prišli na oblast in delovali po starem.

Ime partije ali stranke  niti  ni pomembno. Ti lažejo in obljubljajo ljudem, kar ne bi mogli nikoli spolniti. Demagogija je njihov žargon pravšnjosti.

Člane zveze komunistov bi po mojem spoznanju lahko razdelili v naslednje tipe:


1. Komunist idealist

V to kategorijo spadajo osebe, ki so v ideji komunizma videle bratstvo, enakost, solidarnost , pravično porazdelitev dobrin, odpravo suženjskega odnosa med bogatimi in revnimi. Skratka prevzele so jih ideje s čustvenim nabojem, ki se nikoli niso in se nikoli ne bodo uresničile, ker so v nasprotju s človekovo naravo. Komunisti idealisti so običajno preprosti poštenjaki s socialnim čutom, da bi slekli hlače za drugega. Ti niso nikoli nič imeli in so skromni. Ponosni so na svoje poštenje. Mednje lahko prištevamo delavce, partizane domoljube in še veliko ljudi s poklici delavskega razred ki so občutili krivice gospodarjev na svoji koži. Ti so običajno izvorno pošteni in načelni ljudje, ki so izstopili iz partije, ko so videli, da svojih sanj in idealov ne morejo uresničiti in da je v bistvu komunizem oblast, ki ideologijo in vrednote izrablja sebi v prid in materialne koristi, da obstanejo na oblasti, pri tem pa zavaja s svojo demagogijo in ne izbirajo sredstev. Upravljanje družbe je pesek v oči, ker upravlja in dirigira peščica ljudi, ki so prevzeli oblast. Tu je veljalo načelo »demokratičnega« centralizma, da so ljudje samoupravljali in odločali o tistem, kar je bilo že odločeno na vrhu piramide.

2. Komunist razsvetljenec

Kot mlad človek poln idealizma je vstopil v partijo, vanjo verjel, a kmalu spoznal zlaganost in totalitarizem, ki ga ovira v njegovi svobodi duha, razmišljanju, kritiki, težnji po spremembah. Normirane zavesti ne sprejme, se ji upre. Osebno prepričanje mu ne dopušča takega delovanja, ki sloni na podrejanju in kimanju. Takšen tip komunista kmalu dozori in z oblikovanjem svojih intelektualnih sposobnosti in spoznanj, ubere svojo pot borca proti zlagani ideologiji in deluje v skladu s svojo vestjo, nazorskim gledanjem na svet in inteligenčnim potencialom doseže višjo raven zavesti. Prelevi se v borca za ideal demokracije in svobodo duha. Med takšne lahko prištevamo člane JBTZ in druge disidente ter intelektualce, ki so se zavzemali za osamosvojitev Slovenije (gl. Novo revijo št. 57).

3. Komunist karierist

Karieristov je bilo v partiji največ. To so oportunisti, ki prilagajajo mišljenje in ravnanje trenutnim okoliščinam zaradi lastnih koristi. Zanje velja, da so preračunljivci, prilagodljivci, ki so po padcu komunizma največkrat menjavali stranke. Ti so po osamosvojitvi Slovenije še vedno ostali na položajih, imeli so dostop do informacij, so lobirali in prevzemali podjetja ter ustanavljali slamnate gospodarske družbe, na katera so kot kukavice prenašali narodovo zlatnino in srebrnino. Med sedanjimi tajkuni je največ bivših komunistov - karieristov in oportunistov. Ves čas so imeli na jeziku ideološka gesla o enakosti, pravičnosti in solidarnosti ter se hkrati ozirali po bogastvu. S tranzicijo je napočil njihov pavi trenutek. Najdemo jih v vseh strankah, ki se razglašajo za levičarske. Družba se je  po osamosvojitvi preoblekla v demokracijo, vendar vladajo ji po istih vzorcih in modelih strukture karieristov in oportunistov, nekateri tvorijo še danes cele dinastije in klane ter imajo od očetov dedne naslove. Oblasti se držijo kot klopi in vsakič narod nasankajo z lažnimi obljubami. Nekateri med njimi imajo celo polažaje delavskih direktorjev za 8 do 10 tisočakov mesečne plače.

4. Komunist žrtev

Med komuniste žrtve prištevamo razne vojne in povojne eksekutorje, teroriste, ovaduhe ipd., ki so bili v odvisnosti od partije in orodje sistema, iz katerega se niso mogli umakniti. Delovali so v nasprotju s svojo človeško vestjo. Mnogi med njimi so naredili samomor.

5. Komunist iz upora

Danes se nekateri razglašajo za komuniste ali skrajne levičarje - častilce komunističnih idolov. Običajno so to ljudje, ki v demokratičnih razmerah zaradi nesposobnosti, oporečne preteklosti ali drugih okoliščin in nerodnosti niso več zaželeni ali uporabni, ker niso bili nikoli uspešni in se tudi niso mogli uveljaviti in se uvrstiti med komuniste aktivnega elitnega karierizma. Tudi med komunisti vladajo elite.  Odklanjajo jih zaradi starih grehov, zamer, nerodnosti in nesposobnosti za prilagoditev na nove razmere. Skratka so stigmatizirani z nečem, ki jih ovira, da bi se uveljavili v demokraciji. Običajno so to osebe s togim in okostenelim mišljenjem, ki vztrajajo pri starem. Ne ločijo partizanstva in revolucije in se ideološko prepirajo, indoktrinirajo mladino, nagovarjajo jih na novo revolucijo, itd., družba pa jim plačuje njihovo delovanje, da ima pred njimi mir. Spremembe in demokratizacijo družbe doživljajo odklonilno, včasih tudi sovražno. S čaščenjem komunistični idolov in demagogijo opozarjajo nase. To so nostalgiki totalitarizma in položajev v starih strukturah.

6. Levičarji žrtve lastnih kameradov iz točke 3

Mednje sodijo pripadniki delavskega razreda, ki so zaradi prevzema družbenih podjetij in kraje izgubili službe in slabše živijo, kot so živeli v socializmu, ko so imeli delo. Ti pa sodijo v razred, ki je postal v globalizacijskih procesih in z nepoštenim prevzemom podjetji ter krajo družbenega premoženja nepotreben in ni soudeležen pri upravljanju družbe. Te je padec komunistične diktature najbolj prizadel. Komunisti kot neoliberalisti so po tolikih letih koprnenja za bogastvom in denarjem, sedaj brezkompromisni in ne izbirajo načina in sredstev za bogatenje.

MALOMEŠČANI

Glede malomeščanov pa nehajmo se že enkrat javno delati norca iz njihovega bogastva in bede. Prisežem, da iz pojma malomeščan ne zmorem izpeljati kakšnega literarnega izdelka. Nagonsko občutim neko odvečno označevalnost, ki je vse manj razumljiva navadnim ljudem in tudi jezikoslovcem. Kdo se pa danes želi spopadati s pojmi sodobne sociološke znanosti, ki jih čas še ni popolnoma definiral ali pa jih označuje z olepševalnimi, celo častitljivimi imeni.

Ta prispevek bo čisto banalno pustošenje laika po genezi jezika in njegovih definicijah. Danes vehementno razpravljamo o enoumju, nikoli pa ne o malomeščanih. Kdo pa sploh ve kaj ta pojem pomeni in kdo so malomeščani. Marsikdo bo rekel, da je malomeščan samozadovoljen, družbeni brezbrižnež in ozkosrčnež. Tega pa sploh ne bi mogli pripisati malomeščanu, saj so meščani in tržani v večini postali nezadovoljni ljudje in niso brezbrižni, kajti kar naprej  nezadovoljni bentijo. Ozkosrčni pa tudi niso, saj čim manj imajo, tem več davkov plačujejo državi in še v dobrodelnih akcijah sodelujejo.

Male buržoazije sploh ni več. Čedalje več je revežev, ki jim pa kar tako ne moreš reci, da so malomeščani. To so pravi proletarci, pripadniki družbenega razreda, ki niso več lastniki proizvajalnih sredstev, postali so mezdni delavci ali brezposelni proletarci, ki se zaradi izkoriščanja niti ne morejo upreti, ker se izkoriščevalci prehitro menjavajo. O lumpenproletarcih in deklasirancih pa si nihče ne upa ziniti niti ene besede, saj živimo ideološko  v demokraciji in vsi tvorimo demokratično družbo. Ljudje so le državljansko pokorni, ker se bojijo kakšnega delavska gibanja za svoje pravice in se nočejo zameriti ministrici.

Imamo torej peščico bogatašev, ki nimajo samo velikih stanovanj z bazeni in drevoredi na vrhu luksuznih stolpnic z dvigalom v WC, gorje nam, da jim rečemo, da so malomeščani. Populisti govoričijo: Več bogastva kot si je kdo nagrabil, večji malomeščan je. Saj ni res, to so ugledni in spoštovani meščani. So nosilci uglednih funkcij in zasedajo ugledna delovna mesta, mi pa kar naprej občudujemo njihove diskurze in bogastvo na televiziji in po drugih medijih.

»Jet Set« srenja pa ni kar tako. Najame si letalo z veliko francosko posteljo, internetom v letalu, kopalnico s prho in zlatimi pipami. Tako kot brunejski sultan. Notranja oprema in udobje v najbolj razkošnih primerkih se lahko brez težav kosajo s prestižnimi hoteli, kar pa se varnosti tiče, statistika še vedno velja: vožnja z letalom, je varnejša od hitrega skoka gospe Marjetke z avtomobilom po kruh. Ampak na takšnih letalih je poseben užitek, saj ko letite iz Ljubljane do Bosne, na 15 tisoč metrih, lahko vidite celo ukrivljenost zemlje. Tudi če letite v Milano k Dolce & Gabbani ali k legendarni Donatelli Versace po parfum in novo obleko, vidite na 15 tisoč metrih zemeljsko oblo ukrivljeno, Slovenijo pa kot majhno zeleno pikico. Reaktivce imate na voljo že za nekaj več kot 400 tisoč nekdanjih tolarjev na uro. Nove cene so pa državna skrivnost. Ni problem se sprehoditi po Elizejskih poljanah in peljati Fidota na sprehod, saj letalske družbe imajo vedno na razpolago reaktivce, sicer si pa sposodite letalo pri gospodu Tušu.

Jaz računam, da bodo na kakšni klasični gimnaziji ali menedžerskem faksu vpeljali učni predmet malomeščanstvo. Humanistične šole so že malo iz konteksta. Vzgajališče duhov ali forma mentis je potrebna korenitih sprememb. Ne smemo si dovoliti, da se bodo ravno pedagogiki dogajale tako strašne stvari, da bodo bodoči povspetneži (na konja ali komu na rame) bolj profesorski kakor učiteljiščniki in društvo klasikov, ki se združujejo v nekakšno veteransko organizacijo vizionarjev omikane prihodnosti. Vzgojni moralni potencial srečate smo v politiki in pika. Drugje samo filozofirajo. Majda Širca, univ. dipl. umetnostna zgodovinarka, novinarka in avtorica dokumentarnih filmov, aktivna članica  Zares-a, ministrica za ne?/ kulturo, je objavila nadvse intelektualni blog Šank politika, 02.8.2008 in modruje:

Mora zvrniti kar nekaj rund, da se kakšen gostilniški tič lahko kosa s predsednikom stranke upokojencev Karlom Erjavcem. Šef slovenske obrambe, ki je nonšalantno in brez večjih posledic naše davke pretapljal v preplačane kanone, koroškim delavcem naredil prostor na cesti, vse do volitev prisegal, da so slovenski vojaki v Iraku ponos naroda in na koncu še zdilal gromozansko rusko ladjo, ki v slovenskem morju ne more niti zapluti, kaj šele zavirati ne da bi se zaletela v strunjanske skale – skratka, obrambni minister Karl Erjavec je na novinarski konferenci s svojo šank retoriko najbolj državotvorni vladni resor legitimiziral za otroško igrišče.

To, da ležerno žonglira z vojaškimi milijoni kot, da bi šlo za frače, ni nobeno odkritje zadnjih dni. Perverzno in najbolj odročne beznice nevredno pa je, da tak otrok, ki se napihnjeno igra vojake, istočasno in ravno tako puranje igra pokojninsko vestalko.

Medtem, ko z oklepniki za desetletja upili narod, zvije roke elitnemu proizvajalcu bele tehnike kot v najtrših časih planskega gospodarstva, krči zemljo za vojaško letališče in nabavlja oklepnico Potemkin, se v isti sapi joče kaj bo z našimi upokojenci čez dvajset let. Da ga sicer ne skrbi, kaj je z njimi danes, ker jim je do septembra zrihtal kakšnih 80 do 150 evrov dodatka na draginjo – in pravzaprav bi tak dodatek lahko delil še naprej - doda za vsak slučaj.

Sporočilo? Itak, država je ena taka igračka, kjer en dan nekaj daš, če je že treba, vmes nekaj vržeš stran, če je odveč, kakšno stvar strogo zaupno kupiš pri kakšnem dilerju, radovedne zbrišeš iz igrišča, tistim v pokoju pa na štiri leta pogreješ eno župco.

Take fantke, ki se gredo na ta način države bi eno primazala ne glede na zaklinjanje varuhinje. Preveč mi mažejo koncepte zaradi katerih še vedno mislim, da so stvari na tem svetu lahko dostojne.
In medtem ko danes odpošljem že tretji odgovor na vprašanje novinark zakaj menim, da se ženske preveč plaho lotevajo politike, mi pade v kader ta državotvorni fantek z naštevanjem imen, ki bodo kandidirali na listi njegove stranke upokojencev.

Da bo na listi kandidatov mlado dekle, »prava lepotica, ki bo prinesla številne glasove Desusu….kajti na privlačne predsednike strank se lepijo privlačne punce«.

Jasno, da me zanima, ali se bodo ostali kandidati in kandidatke distancirali in umaknili iz liste samooklicanega lepega predsednika. Če imajo še kaj zgodovinskega spomina namreč ne morejo pomniti česa tako seksističnega niti iz svoje mladosti, ki so še poslušali Vido Tomšič ali brali Almo Karlin.

Če se politika seli za šank in začne govoriti o kurah, ki petelinom prinašajo zlata jajca in o upokojencih, ki jim vržeš en senilni bombonček, da so tiho…je zadnje kar pričakujem to, da smetnjake, ki naj bi bili polni presitega kruha napolnimo z lepotci, ki so presiti politike.

Ta blog  pa mora priti v zbornik slovenskega leposlovja. Bolj me pa skrbi trditev gospe ministrice, da se politika spreminja v otroško igrišče in da bi eno primazala svojemu kolegu v koaliciji. Kakšna koalicija za vodenje naroda pa je to? Saj niso kakšna Dinastija Borgia. Folklora je tisto pristno, etično nacionalno, prizgodovinjena lastnost in način obnašanja, kot je v drugačnem smislu izrazil pisatelj Lojze Rebula.

Elektrika se je res podražila, vendar za si pogreti upokojensko župca še imamo. Tisto o senilnem bonbončku pa moram priznati, da mi ni prav po volji.

Če še naprej ugibam, kdo bi utegnil biti malomeščan, bi rekla, da je najverjetneje tisti/a, ki se je zapredel/a in vpleteničil/a v razne gromozanske bisnis mreže, iz katerih ne more več ven. Pravijo, da malomeščan naj bi bil tisti, ki se obrača po ponudbi, očitajo mu renegatstvo etičnosti, zasvojenost s slo po oblasti in denarju, dobičkonosno seštevenost, politično markiranost in kakoniziranje poti  z denarjem. Po zunanjem izgledu bi  lahko malomeščana opredelili kot osebo, ki se oblači v temnno obleko, belo srajco in si nadene pod malce včasih zakosmatinjeno brado svileno kravato ad Schopping At Versace Botique. Proletarci pravijo, da je to libertalec, ki obiskuje fitnese in savne ter golf igrišča. Za žensko damo pa tisto, ki se kar naprej ovija v svilene rutice, coflje in si obeša nase balončke in cingeljčke in je kot božično drevesce. Sicer sem pa mislila, da bo katera pristala med upokojenskimi vestalkami. Žensko malomeščanko tudi primerjajo kot mimikrijo pred murinimi šiviljami z zamršavljenimi plačami.

Moje skeptično mnenje o malomeščanih izjemoma ni osamljeno in ne daje zadovoljive teoretske podlage za razlago tega pojma s številnimi variiacijami. Gledanje na pojem malomeščanstva je lahko le utopično in se utaplja v iluziji jezikovno normativističnih kriterijev,  kaj je meščansko in kaj malomeščansko. Razvojna stopnja, v kateri je politika sproducirala novodobne bogatine, pa dokazuje, da niti apologetično niti utopično ne moremo zadovoljivo pojasniti pojava, ker nimamo tako bogate mitologije, ampak samo veliko število znanstvenih hipotez.

Charles Darwin bi npr. domneval, da je beseda malomeščan v genezi jezika le ustna pantomima, ki ji je sledilo tvorjenje glasov; prvi glasovi so se morda razvili iz sesalnih gibov ustnic, jezika in žrela.
To domnevo potrjuje tudi vokalna gesta, ki je tako značilna za najbolj razvite sesalce (najavljanje nevarnosti, določanje ozemlja, izražanje jeze, itd.). Revokalizacija primatov ima neko pomensko okretnost in gibljivost. Variiranje vokalizacije je bilo bržkone že dosežek zgodnjih človečnjakov: začetni sklad besed bi torej nastal kot imitacija glasov iz narave, saj je bilo njihovo razpoznavanje odločilnega, življenjskega pomena (onomatopejska teorija), ki so ji v oporo onomatopejske besede v vseh jezikih, ki pa žal tudi ne da celotnega odgovora na vprašanje o genezi jezika in razjasnitvi besede malomeščan.

Nastanek jezika je del zapletene, mnogotere in mnogostranske prilagoditve primatov in njihovega celotnega nevrofiziološkega razvoja: pokončna drža je osvobodila roke proletarcem za delo, malomeščanom pa za grabež moči po oblasti in denarja. Komuniciranje z jezikom je odgovor na selekcijske pritiske v razvoju človeške vrste in v tem nujni pogoj za njen razvoj. Jezik je zares izjemen kulturni dosežek v razvoju človeka. Bodimo ponosni na njegovo bogastvo, da imamo v slovarju slovenskega knjižnega jezika tudi besedo malomeščan. Za razlago omenjene besede niti ne potrebujemo Titusa Lucretiusa Carusa (96 - 55 pr. Kr.) ali znanja Antona Sovreta. Samo dejanjem na televiziji sledite!

LEGENDA ALI RESNICA O HRVAŠKEM ALI SLOVENSKEM MORJU?

Legende in resnice o morju govorijo o poplavah, potopih in celo o vesoljnem potopu. Ali se tudi Hrvatom lahko zgodi, da jih stari Pozejdon, bog morja poplavi in jih potopi pri vkrcavanjih za plovbo v Evropo? Pozejdon je preplavil Atiko iz maščevanja, ker je izgubil tekmovanje z duhovitejšo Ateno. Če se malo pošalim,  Pozejdona  lahko zamenja tudi božanstvo z drugim imenom, saj EU niti ni tako majhna.

Legenda pravi, da je treba slabe ljudi, ki vodijo izprijeno in nepošteno politiko potopiti in začeti znova z izbranimi, tistimi ki delujejo z voljo pravičnega boga. Tako Noe, indijski Manu (prednik človeka), Indijanec s svojo lamo.

Indijska legenda namreč govori o Manu, da mu je prišla v roke ribica in ga prosila, naj je ne pogubi, ampak pusti živeti. Dal jo je v skledo vode; kmalu je zrasla in skleda je postala premajhna. Ribica ga je opozorila, da se bliža vesoljni potop in mu poslala ladjo z naročilom naj nagovori po dve živali od vsake vrste ter primerke vseh semen in rastlin. Kmalu nato je morje naraslo in poginilo je vse, razen božanstva Višnu v obliki ribe z enim rogom. Slovenec je zasidral ladjo na tem rogu (lahko bi si mislili, da na levem bregu Dragonje), kačo po uporabil za vrv. Nato je bilo vse rešeno.

Druga mitološka zgodba pa se je zgodila v Peruju. Tudi Indijanci imajo svojo legendo o vesoljnem potopu. Indijancu, ki je pasel lamo, ta ni hotela jesti. Indijancu je povedala o vesoljnem potopu in mu svetovala naj si vzame hrane za pet dni in gre na najvišji vrh. Tam so bile zbrane živali. Kmalu nato so vode narasle in poplavile vse ozemlje, razen najvišjega vrha. Ko se je morje umaknilo, je bilo vse opustošeno in vsi ljudje so potonili. Preživela sta samo Indijanec in Slovenec na Triglavu.

Jaz se pa sprašujem, ali res nima Bog malo občutka za mero. Dovolj je deževja! Morje narašča. Sonce je zaspalo v naročju morskega božanstva. Od preobilja spanja morje plimuje. Je mar hrvaško morje pijano od sreče, ker v njem sedi Pozejdon s soncem v naročju in je zato naraslo in zalilo slovensko Obalo? Bodo že videli, ko se kakšno evropsko božanstvo usede na istrskega osliča in obišče slovensko obalo s soncem v naročju in bo boškarin prestopil čez Dragonjo v Bužine, Škrile, Mline in Škodelin v slovenski Istri. Naj kar rišejo svoje zemljevide in naj jih še malo zalije na poti v EU!

Takih in podobnih legend je vse polno tudi v epu o Gilgamešu. Vse imajo nekaj skupnega, svoje razlage, vzroke in povode. Zgodovina se ponavlja, zato jemljimo legende o vesoljnem potopu resno. To zgodbo pa prizanesljivo, saj se tudi sosedje včasih sprejo in kakšno rečejo, nato pa politika vse reši po mirni poti. Upajmo!

 SLOVENSKO MORJE

Ivo Sanadar: "Našega članstva v EU ne bomo kupovali z ozemljem".

Seveda, slovenskega ozemlja in morja ne morete niti kupiti, niti prodati nikomur! Bolj pravilno bi se glasilo Sanadarjevo sporočilo Sloveniji in EU: "Našega članstva v EU ne bomo kupovali s tujim ozemljem in morjem!"

Uvodna stran  |  Bibliografija  |  Novo objavljeno I.  |  Literarni porton  |  Poezija  |  Proza
Genealogija  |  Galerija  |  Knjiga bralcev  |  Stiki in povezave  |  Slovenska imena mesecev  |  Kotiček za Slovence po svetu  |  Slovenec sem!  |  Raziskovanje nekega primera  |  O smrti   |  Blog I.  |  Današnja misel  |  Luske hibridne samorodnice  |  Aforizmi  |  Poglejte kaj je danes novega!  |  Objavljene vsebine od 1.4.2008 - 31.3.2009