Zdenka Šfiligoj razstavlja v Novi Gorici

Zdenka Šfiligoj, Novogoričanka je prefinjena izrazna ustvarjalka številnih umetniških fotografij. Prehodila je razmeroma dolgo razvojno umetniško pot, ki jo je vodila od prvih amaterskih posnetkov do vrhunsko stvaritev kreativne fotografije.

Začel se je 14. festival vrtnic z njeno razstavo v pasaži EDA v Novi Gorici. Njene vrtnice so umetniške, ekspresivno figuralne, kot bi pri njihovem stvarjenju sodelovala Van Goghova umetniška roka. So posebne, cvetijo v ognjenem opoju ekstatične nežno rdeče, povezane z slikovitim utripanjem narave. Iz njih sije prvinska moč zemlje, barvni sijaj in zastrto razpoloženje goriškega botaniškega vrta, v katerega je ujet tudi njen fotografski temperament.

Njena fotografska razstava, predstavlja posebno doživetje, ki obiskovalca prevzame, da še dolgo pomni njene kreacije. Vrtnice so obdelane v fotoshopu s posebnim filtrom. Umetnica jim je na poseben umetniški način pričarala sončno presijanost s slikovitostjo nekdanjih impresionistov. Fotografije vzbujajo vtis ujetosti vrtnic v sanjskost čipk, v čašah dehti posebno razpoloženje mističnih noči in opojnih rosnih juter. Ornamentika označuje žarilno intenziteto cvetenja in je rezultat komponiranja narave v človeško čutenje nemira, ki ga umetnica prenaša s subtilno prefinjenostjo s človeka na cvet.

Zdenka Šfiligoj je fotografski umetnosti posvetila ves svoj prosti čas, mu podarila samo sebe, Njeni poduhovljeni posnetki mejijo na sakralno dimenzijo, napolnjeni so z lučjo opazovalkinega notranje očesa. Rojena je z izrazitim notranjim ustvarjalnim instinktom, njene stvaritve so po inherentni meri božje, saj ji je bil talent podarjen že ob rojstvu, opazovanje učenje in trdo delo je njene darove le še izpopolnilo. Svoj talent je razvijala z učenjem, osvajanjem fotografskih veščin, opazovanjem in likovno občutljivostjo, zato je dosegla tako zavidljivo višino njenih stvaritev. K uspehu jo je vodila trdna volja. V sebi ima pomočnika in zaveznika, ki mu pravimo ogenj. Ognjena je tudi po značaju, takšna je tudi njena nagrajena fotografija Ogenj, za katero je bila nagrajena na mednarodnem FIAP fotografskem natečaju BARDAF International exibition na Slovaškem. Zdenka Šfiligoj je za fotografijo Fire(Ognjen) prejela priznanje Bardaf HM. Za isto fotografijo je prejela še diplomo na natečaju 'Pogled 2016' v Domžalah 'v temi prosto'.

Njeno fotografsko pot sta zaznamovala dva mejnika. Prvi je bil dvanajsti rojstni dan, ko je za darilo staršev prejela fotoaparat, katerega črno-beli posnetki še danes bogate družinski album. Takratni film s 24 ali 36 posnetki se je uporabljal več mesecev in vsak “škljoc” je bil skrbno izbran in premišljen. Usoda je hotela, da je deset let kasneje ta fotoaparat zamikal mimoidočega fanta, da si ga je na žalost lastnice, na grob način prisvojil. Za tem si je fotografske užitke skušala pričarati s fotoaparati Zenit, Argus, Olympus. Drugi mejnik je 50. rojstni dan, ko so ji sodelavci podarili digitalno kamero Samsung. Ta majhna škatlica postane njena spremljevalka na poteh doma in po svetu. Na eni od takšnih iščočih poti pa jo je zamikal Canon. Ta je “kriv” za vse njene dosežke. Fotografija ni kar tako, je umetnost. Umetnosti pa ni brez znanja in učenja, zato se je vključila v fotografski krožek na UNI3, ki ga vodil mojster Rafael Podobnik. Včlanila se je v Foto klub Nova Gorica. Na vprašanje, kaj ji pomeni fotografija je odgovorila: Po svetu hodim z bolj odprtimi očmi, opazujem naravo, ljudi, iščem motive. Več vidim, več si zapomnim, okolje, ki me obdaja doživljam drugače. Se me dotakne.

Ob predstavitvi del avtorice Zdenke Šfiligoj 'Moja potepanja' je Rafael Podobnik, slovenski izrazni fotograf, mojster fotografije Fotografske zveze Slovenije, platinasti odličnik Mednarodne zveze za fotografsko umetnost, rojen 1942, upokojen zobozdravnik. specialist ortodont, ki živi v Novi Gorici, ob otvoritvi razstave, posvetil Zdenki Šfiligoj naslednje pomenljive besede: Cikel 'Moja potepanja' je prežet s prefinjeno likovno občutljivostjo. Kamorkoli avtorico zanese pot, povsod se ji razpre duša krajine. Zunanja podoba je pričakovano lepa. Preseneča notranja moč, s katero obdari sebe, krajino in gledalca.

Poleg ognjev v njenih očeh, ki namenjajo okolju mehak odsev duševne miline, umetnica pričara na svojih fotografijah tudi ognje zvezd, ki krasijo nebo in jih upodobi v najfinejših niansah. Ognjena čustva so lastna le tistim, ki razvijajo svoje moči in sposobnosti, da jih lahko umetniško izražajo. Zdenka Šfiligoj, kreativna ustvarjalka številnih čudovitih fotografij, zagotovo sodi mednje. V njenem čudovitem svetu podob smo vpeti v svet ognjev, ki plamtijo in nas tudi navznotraj razžarjajo. Igre sončne svetlobe, mavric in fatamorgan so pojavi, ki razodevajo skrivnosti luči, s katero so prežarjene njene stvaritve. Sleherni njen posnetek je niansiran z izčiščeno lučjo, cvetje, polja, gozd in gore, griči, doline in vsa narava, ki se razprostre pred njo, dobijo poseben lesk. Srečamo jo povsod s fotografski aparatom v rokah, razpeto med burbonkami, v lepoti dišeče akacije, žitnimi polji, šumenjem vetra in njegovo glasbo v drevesih. Pomešana je med žarki in prižiga ognje pokrajinam. Vse njene stvaritve s posnetki narave, aludirajo na luč.

Fotografski ustvarjalki Zdenki čestitam in ji želim še naprej veliko posnetkov, ki razveseljujejo oči in srca občudovalcev in obiskovalcev galerij. Tudi mene pogosto razveseli s pošiljkami čudovitih fotografij, s katerimi opremim tudi svojo poezijo, za kar se je še prav posebno zahvaljujem.

V SPOMIN NA SLIKARJA IN KIPARJA JOŽETA POHLENA (1926 - 2005)

MED CVETOVI BRNISTRE

Vsak dan je samo nadaljevanje,
ki podaljšuje senco
hrastoveljskega zvonika v prostor.
Ko odpluje čas z valovi
in vali odnašajo sanje čez morje,
me ptica prinaša
med cvetove brnistre.

In ko se molk šibaste veje
ni mogel dotakniti vetra,
je brnistra sprejela vase vse zvezde,
ki so pred tisočletjem zaprle oči.

Ko bo čas stočil osamljenost
v kelihe zlatih cvetov
in bo dež oškropil kamniti taborni zid,
bo nastopil spet začetek
in sledilo bo nadaljevanje.

Sence mrtvaškega plesa
ne hodijo same po svetu,
kolovrat jim prede temino,
ko odhajajo kot bele bilke k počitku
na grob slikarja in kiparja Jožeta Pohlena.

NEIZREKLJIVI DOTIK RUMENEGA

Kje je tisti nekoč,
oče sedaj,
ki potiska dneve naprej
in mu je noč izbrisala sence?

Njegove strune še slišim
v šumenju dreves,
v mistični brnistri,
ki je danes obmolknila
nad zidcem ruševine
ob istrski potki v Hrastovlje,
ko se je priklonila
s svojo vejo jesenskemu listju.

Gledala sem jo
s povešenimi očmi
skozi tišino in drhtenje
njenih prosojnih cvetov,
ki so izbrali luč in ptice.

Jaz sem šla naprej
in se spomnila
na Pohlenove matere z otroci,
ki so jih zapustile slikarjeve roke.

JOŽE POHLEN rojen leta 1926 v Hrastovljah. Bil je eden izmed prvih kiparjev, ki so se šolali na Akademiji likovnih umetnosti v Ljubljani. Na to šolo se je vpisal po končanem šolanju na Inštitutu za likovno umetnost v Firencah. V Sloveniji se je začel uveljavljati šele po številnih uspehih, ki jih je imel s svojimi razstavami v Italiji, kot ustvarjalec male plastike. Za svoje delo je prejel vrsto nagrad: III. Nagrada Ars Histriae, 1972; Il Cavino d'oro, 1977; Nagrada vstaje slovenskega naroda, 1983, Kocjančičeva nagrada, 1995 in tudi Nagrado Prešernovega sklada, ki mu je omogočila izpopolnjevanje v tujini. Bil je tudi izjemno aktiven v javni plastiki, saj je ustvaril veliko monumentalnih realizacij. Od petdesetih let dalje je imel 20 samostojnih razstav. Imel je tudi veliko skupinskih razstav v tujini in v Sloveniji, vseh skupaj jih je bilo preko 40. Čeprav je največji pečat pustil kot kipar male plastike, je tudi slikal. Leta 1949 je odkril freske v cerkvi Sv. Trojice v Hrastovljah. V rojstni vasi je leta 1990, ob 500-letnici fresk, postavil kip Šavrinke (Šavrinke so bile ženske, ki so v koših na glavah nosile kmečke pridelke v Trst in jih tam zamenjale za stvari, ki so jih potrebovale doma). Za svojo najljubšo risarsko tehniko si je izbral laviranje. To je risanje na mokro podlago. Za svoje like si je pogosto izbral žensko ali živalsko podobo. Jože pohlen je bil umetnik, ki je globoko zaznamoval slovensko likovno umetnost 20. stoletja. Za svojo umetnost je povedal: »Moja umetnost je mediteranska, daleč od kontitentalne, pa vendar zgolj in samo istrska; rada pa bi bila samo hrastoveljska.« Umrl je leta 2005 in počiva na pokopališču pri Sv. Marku nad Hrastovljami (Wikipedija).

ŽIVLJENJSKA IN UMETNIŠKA POT SLIKARJA GEZE ŠKAPERJA

Panonska nižina, mlin na Muri, bele breze in prostrana polja, koliko otožnosti je v Svetlinovi pesmi »Vsi so venci bejli /vsi so venci bejli/ samo moj zeleni /Ar ga gjes zalejvlen/ ar ga gjes zalejvlen/s svojimi skuzami/ Ci bi moja skuza/ci bi moja skuza /na kamen spadnola/ Kamen bi se razklal/kamen bi se razklal/na dvoje na troje/.«

Tudi prijatelju Gezi Škaperju, panonskemu slikarju bi prisodila del tega otožnega značaja in občutljivosti, ki pripada značilnostim kraja in tenkočutnim ljudem, živečim ob Muri. Pred veliko leti sem napisala pesem »Je vetrič v belo polje šumel«, verzi simbolizirajo duha, ki sem ga občutila ob pogovoru z ljudmi, na prostranih panonskih poljih, ko je vetrič vzvaloval travo in na sprehodih pod belimi brezami ob Muri.

Že dolgo me navdaja misel, da bi spravila na papir, nekaj, kar sem odnesla s seboj in mi je ostalo skrito v srcu. Napisala bom nekaj misli o slikarju Gezi. Poznam ga od leta 1973 in ohranila sem ga v spominu kot iskrenega prijatelja, osebo, ki se spontano podarja sočloveku, vselej neponarejeno in ponudi sebe s pristnim likovnim izrazom svoje stvaritve.

Ni mogoče spregledati dejstva, da je marsikateri zaslužni in talentirani slikar deležen premalo pozornosti javnosti za svoje stvaritve. Med nje gotovo sodi Geza Škaper, rojen 31.1.1932, iz Murske Sobote, ki je že zelo zgodaj v mladih letih začutil svoje slikarsko poslanstvo kot talent, vendar težke povojne razmere mu niso bile naklonjene, da bi se lahko posvetil svojemu notranjemu klicu.

V otroških letih je nekaj časa živel na Madžarskem, kjer mu je rigiden in hlapčevski odnos gospodarjev, pri katerih je kot pastirček pasel krave in delal na kmetiji, zapustil grenkobo in mu ranil občutljivega duha. Geza izhaja iz družine, ki ji ni bilo življenje posuto z rožicami. Mati je morala pred vojno in med vojno delati tudi kot obiralka sladkorne pese, oče pa kot zidar, da sta preživljala svojo številčno družino.

Mladi dijaček Geza se je udeležil povojne gradnje Nove Gorice in pri težkem udarniškem delu je zbolel. Bolj šibkega zdravja je nadaljeval šolanje na Srednji rudarski šoli v Velenju, kjer je svojo dijaško prakso opravljal tudi z delom v Velenjskem rudniku. Tu ni mogel izraziti svojega talenta, saj so mu telesni napori pobrali veliko ustvarjalne energije in obtežili prste njegovih nadarjenih rok.

Nato je Geza Škaper okreval in delal v Tovarni Panonija v Murski Soboti. Nekega dne, okoli leta 1966 je odšel na morje, v Opatijo na dopust. Tu je spoznal talentirane študente slikarstva in mlade ustvarjalce, ki znajo vihteti svinčnik in čopič po platnu, slikati s pastelno in oljnato kredo, akrilnimi in akvarelnimi barvami, gvašem in v raznih slikarskih tehnikah. Zazdelo se mu je, da je prišel v pravo okolje. Bil je navdušen. Ne le sonce, svetloba in morje, tudi odkritje umetniškega okolja, mu je vlilo nove spodbude. Tu so na vsakem koraku ustvarjali slikarji.

Mladenič si je nato kupil slikarsko stojalo in začel portetirati ljudi z lesenim ogljem oziroma izoglenelim lesom. Še prej pa je začel z izrezankami profilov (portretiranjem). Spodbude so se mu množile in prav v vsem je opazil motive, ki jih je mogoče naslikati. Tu je začel dobivati priznanja ljudi, ki so odhajali od njega zadovoljni s svojimi spomini na dopust v Opatiji in Mošeniški Dragi. Ko je prišel domov, je prekinil delo v Tovarni Panonija. Zgodaj spomladi in po zaključku poletne sezone je odhajal slikati v Riccione in Rimini, tudi v Rimu je bil in slikal. Nabral si je veliko vtisov in znanja iz bogate kulturne dediščine Rima in drugih italijanskih mest, kjer je že od nekdaj cvetela kultura, zlasti slikarstvo in kiparstvo.

Vzpostavil je stik s slikarjem in grafikom Jožetom Horvat – Jakijem, članom Zveze društev likovnih umetnikov, ta pa je Gezo naučil korak za korakom uporabe barv in tehnik slikanja. Naučil ga je slikanja človeškega telesa in najbolj ekspresivnih gibov figur, ko osebe tekajo, sedijo, spijo, skačejo, se smejijo kakor tudi ko imajo resnobne obraze. Naučil se je spoznavati, kaj je v sebi treba odkriti in kaj v risbi zajeti, da ima slika dušo. Pomembno je človekovo telo in proporci, a človeško telo je le lupina, obraz in oči pa zrcalo duše, ki se spreminja v trdno obliko z realnimi proporci in pravim izrazom. Osvojil je del znanja umetnika Leonarda da Vincija in Michelangela Buonarrotija, italijanskega kiparja, slikarja ter arhitekta, 1475 – 1564. Vseskozi je ohranil še velik del realističnega upodabljanja, čeprav mu tudi abstrakcija ni tuja. Vse oblike, ki jih ima telo in anatomija, mladeniču niso delale težav in je zlahka vse to osvojil in prenesel v svoje delo. Korak za korakom je postal spreten in zvest prijatelj svinčnika in barv. Za akte je pravi mojster.

Mladi slikar je pridobil občutek za kompozicijo in likovno zgradbo. Potrebno je bilo veliko vaje in eksperimentiranja, postopno je mladi Geza preraščal svoje začetne težave in si mojstril ustvarjalnega duha. Najprej se je naučil vztrajno gledati kako se slikarstvu streže, naučil se je skiciranja, zlatega reza ter svetlobe in senc po legi predmeta v prostoru.

In tako slikarska umetnost postane pravzaprav orodje, s katerim je mogoče upodobiti svet in filozofijo duha v vsej svoji moči. Geza je vodilo, da če hoče pravo lepoto kakšnega bitja upodobiti, ne more upoštevati le to kar se kaže očem, ampak je treba gledati na dovršenost bitja čutno, razumsko in intelektualno.

Slikarstvo je Gezi postalo njegov kruh. Svoje ideje je črpal iz življenjskih veščin, v stvareh je zaznamovana resnica človekovega dojemanja. Slikarstvo je povezal z estetiko in etiko, z naukom o dobrem in lepem, predvsem pa dovršenem. Svoje bogate ideje in domišljijo je upodobil v mnogih, premnogih motivih, ki so raztrošeni po vsem svetu. Moral je delati, da je preživel sebe in tudi svojo nepokretno mater. Svetloba je vedno zahajala za njegovim hrbtom. Delal je cele dneve in pozno v noč. Turisti so odhajali zadovoljni z njegovimi potreti, ga vabili v družbo in kazali navdušenje. Potovanje njegove duše je bilo poglabljanje v ogledala obrazov in spremljanje sonca od ranega jutra do poznega večera. Vsaka slika, ki so je odnesli turisti iz Opatije, se mu je trgala od srca. Odnašali so del za delom njegove duše v svet.

Pri svojem ustvarjanju je vzljubil impasto, posebno slikarsko tehniko, kjer se barva nanaša na debelo in jo je mogoče strukturirati, naučil se je križne štrafure. Neprenehoma je slikal ekstenzivno jasno in intenzivno barvne bogate kompozicije. Česa vsega se niso turisti izmislili, nekdo si je zaželel, da je naslikal veliko impozantno platno svojega naročnika na konju. Zajelo ga je navdušenje in neskaljeno sprejemanje novega. Galeristi so se zbirali na plaži Riccioneja okoli njega, enako turisti in ga trepljali po ramenih. Zanj velja, kar je povedal Baumgarten: «Lepo je popolnost, je eno mnogega, kolikor se kaže čutno zazanavno.« Lepota je slutnja resnice ali če hoteče platonistično pobarvano je stremljenjska dobrota.

Geza razvija in neguje slikarsko umetnost, ki je preprosta in prečiščena občutljivost. Meje lepote njegovega dela so meje njegove čutnosti in ranljivosti. Slika pokopališča s križi in pianistom za klavirjem, posvečena spominu njegove matere, je veličastno delo. Prekrasne so njegove slike »Mlin na Muri«, upodobitve lovcev v gozdu, portreti, cvetje v vazah in njegovo otroštvo na obrobju dveh sonc ter druga tihožitja.

Ilustriral je »Železni vrelec«, Prleške pesmi Marka Kočarja, 1998. Imel je že več samostojnih razstav. Je član Likosa v Murski Soboti od leta l993.

S svojimi deli je bil predstavljen že po vsej severovzhodni Sloveniji. Samostojno je razstavljal v Moravskih Toplicah in v galeriji Likosa.

Po sposobnostih je Geza oblikovalec, estet in inovator, saj ima kar naprej opraviti z idejami o tem ali onem, snuje sončno centralo, nato se loti izdelave čolna s steklenim dnom, snuje svetlobne krogle za vrtove in kar naprej se ubada s številnimi idejami rastoče moči talenta, vendar za realizacijo zamisli mu je vedno primanjkovalo najprej časa, potem z leti pa materialnih sredstev. Zato so njegove zamisli ostale kot del matafizičnega sveta, kot spev metafizične ustvarjalnosti.

Galerije pogosto gredo z roko v roki s komercializacijo, ki je ujeta v zaprti krog elit, spregledajo zaslužne ali jim namenijo premalo pozornosti. Iz teh ali onih razlogov ostanejo pomembni v kritiški javnosti le tisti, ki se znajo boriti za prepoznavnost, marsikateri talentiran ustvarjalec pa ostane v ozadju dogajanja.

Geza Škaper se pri vsakem psihološkem izzivu znova zbudi in sledi stopinjam svoje volje, ki vedno na novo išče izpovedne izraze svojega slikarskega navdiha. Je kot star železni likalnik na oglje, ki vedno znova razplamti žerjavico in napolni ozračje s starožitnostjo podob.

V tem bogatem zatišju poletja, ko bo veter utihnil in bel sončni slamnik poveznite čez stol, razmišljajte kako bi osvetlili dan z nianso notranje svetlobe, da se odbolečini navdih: Slikarjeva žila je poseben vrelec ustvarjalnosti, povezana s prepričanjem, da imamo ljudje v svoji naravi vgrajeno mnogo krat pozabljeno čustvo za opazovanje lepote slikarskih stvaritev. Pogled na sliko obudi v nas neko stopnjo ljubezni.

Geza Škaper je v lanskem in tem letu napisal knjigo o svojem življenju in delu. Sedaj išče založnika V Sloveniji in Italiji.

SLIKARJEVA ŽILA

Roka uglašuje čustvo lepote.
Poduhovljeno uravnoteženost nians.
S strastno močjo plešejo plavuti ptice
in čopič se zaganja v barve cvetov
in meša vonjave čašastih listov.

Vsaka poteza slikarjeve roke
je komaj rojeni otrok,
ki pije odsevajočo svetlobo,
premaguje čas in ohranja
večno lepoto trenutka.

Slišim preludij molka
s pljuskanjem reke
v perju mavrične ptice,
zelenost travnih bilk
v soju rdeče lune skozi prosojni mrak.

Lepota pljuje z razkošjem slepca v očeh
z vzhoda na zahod kot prostor v odsotnosti,
kot čas v večnosti, sedanjost cvetočega
v bodočnosti zrelega na dosegu poguma,
kakor upanje na pripeki ob robu obrežja
in čopič se utaplja v barve, ki obžarjajo
vitke breze ob Muri z nasmehi.

Transcendenca stvarstva v novo življenje.
Obredna tišina navdiha,
trepetajoča rosa jutra čez ravnino
plavajočih zlatih žitnih polj,
ki zarisujejo otožno modrino dneva v kri
in zaton vžiga zemlji telo.

Hrepenenje po vekotrajnosti spomina
z nesmrtno snovjo iz slikarjeve roke.
Nežno zibanje vrtinca zarje v dopoldanskem vetru,
ludistično s sunkom zavesti izdiha navzgor.
Barve preglasijo dopoldanski veter z rojem čebel
in jato ptic – umiranje in oživljanje rastline,
ki je hotela rasti iz prostornine telesa
iz krvi v drevo in je zadela ob slikarjevo žilo.

JE VETRIČ V BELO POLJE ŠUMEL
(Pomurski motiv)

Je vetrič v belo polje šumel,
je ajda cvetela, je ajda zorela,
tiho v njej otrok je ščemel,
štorklja na drogu dom je imela.

Sneg je ravnico slutenj pobelil,
so veje dreves v ivju ječale,
za ogenj otrok je trske nabiral,
vile so pele, rojenice srajčko mu tkale.

Je z mrazom ležišče zima odela,
otroške nožice so mrzle kot led,
žalostna mati "guči" in tiho veleva:
Zaspi, ne odidi med zvezde po plet.

Pred durmi je ena sveča gorela,
je luna bledo svetila sredi noči,
mati je molila, goreče prosila:
Otrok moj, nikar ne zatisni oči.

UMRL JE SLIKAR ZVEST APOLLONIO

Globoko me je pretresla vest, da je v svojih rodnih Bertokih, v svojem oljčnem nasadu, v 74. letu starosti preminil naš primorski likovni ustvarjalec, slikar Zvest Apollonio.

Oblikoval je moji pesniški zbirki Sončevo oko, 2006, 275 strani in Gorečka ,2007, 175 strani, obe izdani v samozaložbi, slednja je posvečena dramski igralki Emi Starčevi ob 40-obletnici njene smrti. Dogovorjena sva bila, da bo oblikoval mojo novo pesniško zbirko Ko luč zasveti, ki bo izšla letos. Mnogo prezgodaj je odšel od nas, smrt ga je iztrgala od ustvarjalnega dela, družine in prijateljev. Z vsemi, ki nam je bil drag, sočustvujem in se žalostim. Zadnjič sem ga videla in z njim govorila 11. februarja letos v koprski knjigarni Libris na predstavitvi pesniške zbirke primorskega pesnika, pisatelja in prevajalca Berta Pribaca, Vonj po jasminu, Apollonievega prijatelja in mladostnega sovrstnika, ki je oblikoval tudi navedeno Pribčevo pesniško zbirko in sodeloval na njeni predstavitvi.

Apollonieve slike izžarevajo svetlobo in moč, ki prevladuje v Sredozemlju, njegove stvaritve so prežete z neizmerno življenjsko in ustvarjalno energijo. Koliko srčne, notranje svetlobe in lepote nam je namenil s svojimi deli in človeško toplino v medsebojnih odnosih, ki jo je premogel izraziti s svojo čutečo primorsko dušo. Njegov kip Istrijanka na koprskem Belvederju me je tako prevzel, da sem mu posvetila pesem, ki se jo je razveselil in mi poslal sliko tega kipa (pesem in slika kipa Istrijanka sta objavljeni v meniju Moje mesto in morje v sliki in besedi). Vsa njegova dela, ki so razstavljena v številnih zbirkah doma in po svetu ter visijo na stenah po domovih in galerijah, bodo ohranjala tesno vez s spominom manj. Bil je eden vodilnih primorskih likovnikov in ohranili ga bomo v naših srcih.

Življenjska in umetniška pot Zvesta Apollonia: rodil se je 15. maja 1935 v Bertokih, kjer je tudi odraščal svoja mladostna leta med vinogradi, oljkami, šavrinskimi griči in morjem. Po dokončani osnovni šoli na Pradah je obiskoval gimnazijo v Kopru, kjer je tudi maturiral. Šolanje je nadaljeval na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost (ALU) in je leta 1960 diplomiral. Štiri leta pozneje je diplomiral še na slikarski specialki pri prof. Stupici, na področju abstraktnih slik v tehniki akrila, kar je bilo za tedanji čas prava redkost. Poučeval je likovno vzgojo na gimnaziji in učiteljišču v Kopru, Bil je mentor več slikarjem srednje generacije, ki so izšli iz primorskega prostora. Od leta 1973 je poučeval grafiko na likovni akademiji v Ljubljani, kjer je ostal do leta 1989. Uvedel je študij grafične tehnike sitotiska. Štiri leta je bil predstojnik grafičnega oddelka in prodekan likovne akademije. Vrnil se je v slovensko Istro, kjer je živel in ustvarjal. V svojih delih je njegov slikarski čopič živobarvno izrazil vse značilnosti slovenske Istre, v vsej njeni mehkobi, voljnosti in sončnosti šavrinskih gričev, kmečkem življenju, slikovitem kamnitem svetu in težkem življenju istrskega človeka. Posebno slikoviti so njegovi značilni boškarini. Morsko favno in floro pa srečamo v mnogih njegovih motivih. Ustvarjalni opus Zvesta Apollonia je bil zelo bogat, saj je poleg slikarstva, risbe, ilustracije in scenografije, tudi kiparil in slikal na steklo in keramiko ter tapiserijo.

Zvest Apollonio je za svoje delo prejel 30 domačih in mednarodnih priznanj in nagrad. Poleg 1. nagrade za grafiko leta 1958 v Beogradu, so pomembne še: Prešernova nagrada na ALU-ju za slikarstvo l. 1964, 1. nagrada na Prvem slikarskem Ex temporu v Piranu l. 1966, častna nagrada Ars Histriae v Rovinju l. 1971, nagrada Prešernovega sklada za grafiko in slikarstvo l. 1972, odkupna nagrada na mednarodnem bienalu sodobne risbe na Reki l. 1974, posebno priznanje žirije na II. bienalu evropske grafike v Mulhousu l. 1976, 1. nagrada za grafiko na 3. dubrovniškem salonu l. 1981, odkupna nagrada na mednarodnem bienalu portreta v Tuzli l. 1982, odkupna nagrada na Mednarodnem grafičnem bienalu v Ljubljani l. 1983, Jakopičeva nagrada za slikarstvo l. 1984, odkupna nagrada na Bienalu akvarela v Karlovcu l. 1989, priznanje Mini prix Lucas l. 1993. Za svoja dela je prejel vrsto nagrad na mednarodnih razstavah v Evropi, Združenih državah Amerike in na Japonskem.

Hvala Zvestu Apolloniu za tako čudovito oblikovani moji pesniški zbirki!

ISTRIJANKA, KIP RADOSTI

Na meandru Belvederja v Kopru
prisluhnem glasbi Rondo Veneziano
in platane poplesujejo
v ritmu povzdignjene čudežnosti,
kot so nekoč poplesavale kmetice
s košarami na glavi, v katerih so prinašale
v mesto svoje pridelke: olivno olje, češnje,
fige, grozdje, jajca in mleko
ali so prihajale z vozovi, z vpreženimi osliči.

Iz korenin platane vznikne pred mano
darujoče in prekipevajoče ženski kip radosti.

O Altamira! vzkliknem presenečena.
Sonce je kapljalo jantar, ko sem ostrmela.
Duša moja, pomiri se in uživaj popolnost,
ki pripada radosti navdiha poésie pure
v rokah ustvarjalca miline estetske misli,
da ustvari Istranko s svitkom na glavi.

Breztežen je navdih. Kot zefir maestrala
se igra s snovmi, ko se kipar

Kip in ustvaril akademik Zvest Apollonio

z božanskimi prsti dotika dišečega jasmina
in ustvari popolno Istranko z ožiljem
iz svoje krvi: mistično mater, kraljico luči.
Nosilko življenja iz Šavrinskih gričev.
Intuitivno lepo na meji čutnosti,
rojeno iz ideje, ki se sveti kakor sonce.

O cvetoča luč, z dojkami magnolije!

Hrepenenje po ljubezni ji meri čas.
Z duhovnimi očmi je razprla morje,
ko se je prebudila skoraj gola, ovita s tančico
jutranje zarje na pragu razsvetljenih vrat
koprskega zaliva, potopljena v čas,
ko je studenec ulitega brona
začutil v žilah kri in ljubezen,
z vidnim poljem nikoli videnega, budnost
ki odpira oči angelom tihega poljubljanja,
z ekstazo bivanja v utripu zamaknjenosti.

O Istra, mati lepote Šavrinske duše!

Moje uho se uleže na skalo. Galeb vzleti.
Oko ponikne in sledi val, ki je zibal rojevanje
duše njenega notranjega telesa in višjo obliko
bivanja z navdihnjeno lepoto izrekanja rok,
obdarjenih z lastno močjo, da duh postane telo,
obredje alkimije, utelešenje iz notranjega spomina.

Zvečer je kip skrivnostnejši, ko se prižgejo luči
in ko ga noč intimno skrije pod krono draguljev.

Zjutraj prihajam sama z ludistično dušo na obalo.
Zmorem globoko dihati, ko prihajam v območje
senzibilnega tkanja misli in občutkov.
Ogrnem ji milino telesa s plaščem mehkega tila
in zajadram v večno navzoč trenutek 'zdaj'.

Z obrazom morja na baročnem portretu
in s kožo pozlačeno od sonca, rešena samote,
z boki podpira štiri strani neba.
Istrska žena potopljena globoko v modrino,
me čarno navdaja s prostornino in zbuja
moje čute s prisluhi nepomirljivega valovanja
in utripanja življenja v kolesju časa,
ki ga gledamo ravnodušno z obrabljenimi očmi.

Tiho morje, očiščeno strasti, se je danes zjutraj
zleknilo ob njenih nogah in jo vabilo
v dostojanstvenem oblačilu hrepenenja
v nedrje vala, apolinično vzhičeno,
brez simetrije in omejitev, ko me je pobožala
s svojimi toplimi, žuljavimi rokami v slovo,
s samozavestjo boginje in dosegla sem
ples misli z oživitvijo ideje, da se je zemlja
odpočila in poplemenitila Šavrinsko deželo.

Noben tuj moški nima moči, da bi se jo dotaknil.
Eros z duhovnim telesom pije čisto roso spomina
in jo nagovarja v imenu hrepenenja po ljubezni.
Pazljivo pojdiva na vožnjo in ko jo obkroživa
na stičišču Pristaniške ulice,
Severne obveznice in Belvederja
jo vsakič ljubeznivo poglejva
in se ji nasmehniva.
Vprašaš jo lahko kako ji je ime.
Ne bo ti odgovorila, kajti popolnost
nima imena in je nesmrtna.
Istrijanka je kip radosti!

Kip Istrijanke v Portorožu, Zvest Apollonio