Inflacija nesmislov in laži  (ob volitvah 13.7.2014)

Zmotilo me je sprenevedanje, zmotile so me laži članov vlade v odhajanju (Bratovšek, Erjavec, Židan …), ki izrabljajo agrokorjev prevzem Mercatorja za nabiranje političnih točk tik pred volitvami, češ kako jih je Medija izigral glede zagotovitve, da Agrokor ne bo odpuščal delavcev, čeprav je pogodba med deležniki in Agrokorjem objavljena na spletu že najmanj leto dni. Vsakomur bi moralo biti jasno, da je pogodba slabo izpogajana in škodljiva za prodajalca in se ve, da prodajalec ne more kupcu vsiljevati pogojev njegove bodoče poslovne politike. Vse zaman je, da se sprašujete politiki, kako je mogoče, da je le še kakšen tajkun z izposojenimi sredstvi pripravljen investirati v ta shizofreni podalpski rezervat. Zavedati se moramo, da je sproduciranih že toliko političnih nesmislov in afer, da smo izgubili že mednarodno kredibilnost tako kot država z omajanim pravnim zaupanjem državljanov v pravo, država z neprijaznim poslovnim okoljem in država kot gospodarski subjekt, saj smo po konkurenčnosti obtičali kar na dnu lestvice. Jaz vas imenujem: Diletanti in lažnivci! Vi ste ljudje, ki se vedete po okoliščinah, upoštevaje samo svoje lastne interese obstati na oblasti. Obračate se po vetru in s tem ko lažete, kažete svoj značaj.

Namesto, da bi demokratizacija družbe razgrajevala nesmisle, ki se kot rdeča nit vlečejo še iz preteklosti in povezovala ljudi, ki zagotovo niso zadovoljni z lastnim socialnim položajem, nam cehi posvečenga poslanstva uprizarjajo nove nesmisle in laži, ki povzročajo nelagodje, pri mnogih tudi jezo.

Globalizacija sveta je dejstvo in mi smo se znašli znotraj njene realnosti. Veliko stvari se je spremenilo, bistvo ostaja isto. Boj za obstanek! Vodijo nas derivati ideologije brez ideologije, brez idej, ideologija potrošništva, ideologija tekmovalnosti in grabatorstva, ideologija odsotnosti človeka. Postali smo produkt oblasti. Izgubili smo tla pod nogami in lebdimo kot nadomestljiv drobec v mehanizmu globalizacijskega stroja. Posameznik kot človek je odpravljen. Množice brez mišljenja životarijo sem ter tja in objokujejo zapravljeno obljubljeno Švico. Dejavnost brezmejnega porabništva priča o diktaturi velikih korporacij in ustvarja sistem, v katerega je človek vštet le kot odvečen produkt. V sistemu profita ni več prostora zanj. Postal je vlečni konj kočije, ki jo vodi kočjaž kapital, poosebljen v nasmeških molčečega Čuferja, ministra v odhajanju, ki nas je do vratu zadolžil. Med kapitalom in človekom ni komunikacije. Dividende nadomeščajo poročanje in sodelovanje, njegovo udeležbo pri upravljanju. Neskladja med produkcijo in potrošnjo, med bogatim in revnim, potrošnikom in izstradanimn, vladajočim in marginaliziranim upravlja denar, ker svojega nimamo, nas upravlja tuji denar, prodan človek pa se ne more počlovečiti. Izgubil je svoje dostojanstvo zaradi neznosne politike, ki nas uničuje. Vsi, ki prihajajo in odhajajo so zaljubljeni zgolj v oblast, brez resničnostne vrednosti, ki je le dodatek kapitalu, ki lebdi nad nami kot napumpan balon, ki se bo prej ali slej razpočil. To so dejstva.

Ali obstaja rešitev? Da, brez nevarnih spodbud in iger za radikalne revolucionarne spremembe. Mir je najvišja vrednota EU. Vodenje države terja samorefleksijo, strokovnost, pronicljivost. Vse stvari se rešujejo po starodavnih receptih preživetja. Potrebna je odgovornost, premišljenost, spravnost in enotnost naroda. Diletantska in pohlepna politika je nepotrebno zlo. Slovenija potrebuje gospodrstvo in povezovanje z različnimi sferami civilne družbe. Drugačnost vodenja je izjemno težka, vendar v tem stanju kot smo, nujna. Ne potrebujemo palice države, temveč podporne stebre stavbi, ki se nam sesuva nad glavami. To pa smo ljudje. Sloveniji so potrebni dovolj fleksibilni, pošteni in pokončni ljudje, ki bodo znali povezovati in ne razdruževati naroda. Skušajmo se iz zgodovinske izkušnje nekaj naučiti. Simbolno nasilje, ki razdvaja, je nepotrebno. Strasti naj se umirijo, usmerimo diskurz v našo prihodnost.

Mnogi mladi razgreteži, ideologi snežno belih idealnosti pod starimi simboli revolucije prodajajo volivcem utopičen projekt ureditve sveta in spremembe svetovnega sistema in ob tem sanjajo o premoženju bogatih, kar se je vselej v zgodovini izkazalo, da ko so prišli na oblast, so stegnili roke po njem. Le kako lahko tisti, ki smo v preteklosti nekaj že izkusili, verjamemo njihovim iluzijam, če pa nihče od njihovih učiteljev, okoliščin svojega lastnega zavoženega življenja na svojem dvorišču ni sposoben urediti in se poenotiti o najbolj elementarnih stvareh skupnega sožitja. Povsem nekaj drugega pa je, če se želimo javno izpovedati, potožiti, si olajšati dušo, tedaj potrebujemo nekoga, ki ublaži bolečine in pokaže razumevanje in sočutje. Življenjsko je, da delujemo čim bolj uravnoteženo in pretehtano , saj je življenje in preživetje v teh časih težka ustanova. V tem grozljivem času, ko povsod rožljajo z orožjem in teče kri, smo lahko srečni, da živimo v miru. Stoletne vojne so podlaga za premislek, da je treba preživeti in ohraniti mir, ne pa se iti revolucijo z novimi socializmi in rožljati z gesli hujskaške rdeče izpraznjenosti.

Politična odvisnost sodne in izvršilne veje oblasti?

Vprašanje je, kako državljani razumemo pravo. Pravo je skupek pravnih norm, ki urejajo naše življenje, vendar se moramo hkrati vprašati, kakšne so moralne osebnosti tistih, ki ga vsebinsko napolnjujejo in kako ga uporabljajo. Gre za moralno odločanje!

Ob tem se vprašamo, kako pravosodna veja oblasti odloča. Temeljne človekove pravice so vrednostna sporočila in vrednostni cilji, ki jim da vsebino posameznik, ki v pravu odloča v imenu ljudstva. Nobeno pravo se ne more izogniti konfliktu vrednot. Vstajniki, državljanska nepokorščina, prižiganje sveč pred sodno palačo zoper sojenje v nerazumnem roku, zavlačevanje pri odločanju, izdajanje nerazumljivih sodb so nelegalni odzivi na veljavno legalnost, ki je po mnenju mnogih državljanov izgubila družbeno legitimnost, zato je zaupanje v pravo tako šibko.

Stanje v državi zarisuje meje med pravom in moralo in zastavlja vprašanje, kako je lahko in na kakšne načine in preko katerih oseb je politika lahko posegala v neodvisnost sodnikov, da so si pravne inštitucije toliko časa po nojevsko zatiskale oči, da so si nekateri polnili ne le žepe, temveč tudi transakcijske račune v tujini, da je danes naša država izropana in da je nepravo dobilo tolikšne razsežnosti in ali ni tudi v pravnem sistemu nekaj nagnitega, ki zahteva širšo razpravo in ukrepanje. In ne nazadnje še tajkunski prevzem Mercatorja, ki mu bo najverjetneje sledilo izrinjenje slovenskih proizvajalcev s polic, brezposelnost in cenena ponudba slabših, manj kakovostnih živil, kot jih doma pridelamo. Uničenje ajdovskega Fructala in posek nasadov breskev je rezultat politike! Tega je naša politika sposobna! Kje so pravne varovalke za preprečevanje takšnih odločitev v škodo državljanov. Saj če bo šlo tako naprej, bo politika še nas državljane začeli prodajati na dražbi, kdo da več!

Da bi politika odvrnila pozornost od temeljnega problema svojega neučinkovitega delovanja in ostala še naprej na oblasti, uprizori pred vsakimi volitvami linč nasprotnika in ga tako izloči iz tekme. Ustvarja se vtis, da politika in obe veji oblasti – sodna in izvršila – družno orkestrirata, ko gre za vzdrževanje starih sistemov in interesov določenih klik. Vse veje oblasti se vrtijo skupaj kot čarovnikova zlata krogla. Danes so dovoljene sanje, jutri bo nov dan in dovoljeno bo vse, kar se nam bo zahotelo! Tako nekako gre …

Pravni teoretiki ugotavljajo, da sta pravo in morala avtonomna pojava ter da mora biti meja med njima ustrezno objektivizirana (Marijan Pavčnik, (Ne)etičnost prava, pravnikov in pravoznanstva, NR, 2008).

Dejstvo je, da je apologetski pravni pozitivizem dekla politike, njegovo uporabljanje pa je zloraba prava. Etatistični legalistični pozitivizem izenačuje pravo z zakonskim pravom, ki ga ustvarja država kot samozadostna družbena sila. Pomembna je forma kot merilo pravnosti. Sprevrženi pravni pozitivizem opravičuje vsakršno oblastnikovo domislico za akrobacije, prerivanje in odrivanje po klinih navzgor in navzdol.

Po mojem mnenju imamo hiperprodukcijo zakonodaje, ki jo ustvarjajo honorarno najeti odvetniki, zato je naša zakonodaja luknjičava, protislovna in nejasna in prirejena ozki skupini nosilcev svojih lastnih interesov in interesov lobijev. Spominjam se dobe, ko je apologetski pravni pozitivizem zaznamoval socialistično obdobje 20. stoletja in je hotel odstopati od klasičnega rimsko-germanskega pravnega sistema. Delala sem na področju samoupravnega prava in ustvarjala pravilnike na področju združenega dela. Obiskovala sem številne seminarje, na katerih so nas indoktrinirali za delo v praksi, prebirala sem revije Pravna praksa, Pravnik in druge in spoznavala hibe sistema. Že med študijem sem ugotavljala, da so nekateri profesorji ostali zvesti znanstvenosti pravne doktrine in da so bili do apologetskega pravnega pozitivizma zelo zadržani in kritični. Spominjam se svojega profesorja dr. Janeza Šmidovnika, strokovnjaka za preučevanje komunalnega sistema in funkcioniranje javne uprave in koliko njegovih opazk in kritik smo bili študenti deležni, saj je na izpitu pogosto dejal: Tu nismo na sindikalnem ali partijskem sestanku! Poudarjal je strokovnost! Dejal je: Značilni problem slovenske države in njene politike, ki vodi državo, je namreč ta, da ta politika podcenjuje svojo upravo. Politika ima absolutno premoč nad upravo in s tem nad stroko; zato nastaja strokovni manko v delovanju vseh državnih organov in služb, ne samo pri izvajanju zakonodaje in politike, pač pa tudi pri njunem nastajanju. Uprava nima družbene moči, da bi se lahko uspešno uveljavila s svojimi stališči, kot se lahko uveljavlja v razvitih državah z demokratično tradicijo. V takih razmerah se zaposleni v naši javni upravi raje umikajo v druge službe, vanjo pa prihajajo ubogljivejši, predvsem tudi tisti iz političnih vrst, ki bi jo sicer kot državni funkcionarji morali zapustiti ob prenehanju mandata ustrezne vlade.

Res je, vsaka vlada, ki pride na oblast, zamenja skoraj celoten aparat javne uprave, kar se v demokratičnih pravnih sistemih ne dogaja. Zato se v naši državi dogajajo stvari, ki se ne morejo dogajati v razvitih državah javne blaginje. Izključno politika je krivec za takšno stanje v državi. Na izbiro imamo strokovnost ali diletantizem nesposobnih in okostenelih vlad in nesposobnih in pokvarjenih politikov. Državljani, zaprti v njihov slonokoščeni normativni svet smo za njih le mrtva črka na papirju, v vlogi volivcev pa le ideološki okras socialni in pravni državi, ki ga potrebuje politična oblast, ko potrebuje ob volitvah naš glas. V volilnih soočenjih se prodaja megla, opravljanje nasprotnika pa je prestopilo meje politične kulture. Poslušamo jecljave floskule, ki so popolnoma neuresničljive in utopične. Na mesto, da bi slišali, kaj bodo koristnega za narod naredili, spremljamo le pljuvanje po drugih in lastno samohvalo. Neprenehno se govori o morali, a morale je vedno manj, prava pa vedno več. Prišli smo celo tako daleč, da je politika začela svoje moralne igrice celo v zdravstvu, vendar ne tam, kjer bi morala kaj postoriti, začela je dušiti odnose zaupanja in dobrih praks med zdravniki.

Zaradi napačne organizacije gospodarjenja z gozdovi propada celotna gospodarska panoga lesarstva, ker v Sloveniji – kot eni izmed najbolj gozdnatih držav v Evropi – ni več lesa za industrijsko predelavo; koncesionarjem za upravljanje gozdov se bolj izplača prodaja nepredelanega lesa v sosednjo državo kot domači predelovalni industriji.

Žalostno je, da živijo prebivalci ob naših rekah in potokih v večnem strahu pred poplavami, ki jim utegnejo uničiti domove in drugo njihovo premoženje, ker vedo, da niso zaščiteni z objekti za obrambo pred vodami ter da škode, ki so nastale na vodotokih ob prejšnjih poplavah, niso bile odpravljene in bodo zato imele prihodnje še večjo razdiralno moč. Ve se, da država v svoji javni upravi sploh nima javne službe za obrambo pred vodami, ki bi delovala stalno in preventivno, kot smo jo nekoč že imeli in kot jo imajo druge sodobne države; pri nas delujejo poplave kot višja sila, proti kateri so ljudje goli in bosi, odvisni predvsem od pomoči dobrih ljudi in humanitarnih organizacij; te pa seveda ne morejo reševati tistega, kar ne zagotavlja njihova država.

Iz teh in podobnih primerov, ki bi jih lahko še naštevali, je razvidno, da imamo v Sloveniji na številnih področjih na mesto strokovnosti uresničen diletantizem in klientelizem pa Židanov klub modrecev, ki ga sestavljajo stare strukture, ki so s svojim vpletanjem v politiko, uničile državo. Le kam smo prišli?

Stvari so obrnjene na glavo.

Današnja jasna videnja in občutki, 22. marec 2014

Med pesmijo in premorom nastopi premišljevanje, včasih tudi jasnejše videnje stvari. Verjetno se boste strinjali z mano, da svoboda nikomur ne pade v naročje, zanjo se je treba boriti. Svoboda ni samoumeven stranski produkt naravne danosti in pravice živeti pod svobodnim soncem, temveč seštevek vseh porazov, zmag, zavedanj in etičnih ravnanj, saj smo si jo s krvjo priborili.

Vsakdo od nas je del bolezni, ki jo ima svet, ki mu pripadamo. Svet se je spremenil v norišnico moči in retorike dvomljive vrednosti, ki peha ljudi v izroditve in zmote, ki vselej končajo v gospodarskih krizah, protestih in tudi v prelivanju krvi na koncu enega imperija, in razočaranja začnejo znova rojevati upanja na prehodu v začetek naslednjega, a zaznati je ostri korupcijski vonj tega časa kot šepet njene nesmrtnosti.

Narod ni trta, ki jo je treba škropiti z modro galico, da se po njej ne razrastejo zajedavci. Narod je duhovna moč, pokončnost človeka, da obstane! Otroci v šolah ne vadijo več lepopisja in se ne učijo več domoljubja, temveč tekmovalnosti, učijo se iger izkazovanja in merjenja moči. Premalo se zavedamo, da je otrokom treba s kavno žličko odmerjati vrednoti poštenja in ljubezni do svoje domovine. Retorične spretnosti posameznih politik se včasih penijo v ustih kot pivo v kozarcu. Vsi pa vemo, da pena v kozarcu zavzema več prostora kot tehtna beseda. Kako razumeti dandanašnji nabuhli in dekorativni jezik politike?

Celo do te skrajne točke je prišlo, da nekdo, ki se sam čuti poklicanega za razsodnika na najvišji ravni odločanja o morali in etiki, uveljavlja svojo politično pripadnost kot najvišjo etično normo, ki naj bi se ekvivalentno prekrivala z ustavno svoboščino svobode izražanja in združevanja, celo s pravico do pripadnosti svojemu zamrznjenemu vzorniku zaradi korupcijskih tveganj, in to uveljavlja kot svojo ustavno svoboščino. Ali se vam ne zdi, da se vede kot sviloprejka, ki ji je prežvekovanje murve v zadovoljstvo svilenega udobja obeh. In to naj bi bilo moralno nesporno dejanje, kar kaže na to, da je kriterij kot merilo etičnosti, izgubilo kompas in da smo postali talci političnega sprenevedanja. Vendar jaz odločno in na glas povem svoje mnenje, da ni pripadnosti politični stranki brez interesov!

Drama o Hamletu govori o usodnih in bistvenih stvareh. Tiran vselej svojo žrtev duševno in fizično trpinči in jo nazadnje običajno tudi uniči, ko iz nje izpije vso kri. Ali bomo v naši družbi trpeli na vrhu države le Haimone, dvorne prince in prinecese, ki nam vladajo in jim gre predvsem za uživaške prvine življenja izbrancev in lasten lesk?

Človek res ne ve, kako bi se iznebil notranje praznote, ki se je naselila v njem. Iz nje premnoge stvari odsevajo nečimrnost. Kot prazne orehove lupinice plavajo čolni, ki so jim izvotlili jedro. V njih se nerazložljivi blišč in votlo hlepenje po rečeh gugata na nemirnih morjih seštevanja užitkov brez vsebine. Blišč je praznina, so v celofan zavite iluzije. A kje je tista luč, ki se je zgostila v orehovem jedru in zagotavlja nadaljevanje in rast? Vse polno je Potemkinih kulis, bleščečega niča, v štaniol zavitih prividov in iluzij, ponaredkov tujih vzorov, ki se kažejo kot obljubljeni svetovi, v resnici so pa prevara, ki lomasti po naši deželi s slamnato glavo na hoduljah v svoji namišljeni bahaški veličini.

Kraški pesnik Srečko Kosovel je dojel, da nobena doba še ni bila tako velika po svojih vprašanjih in tako bedna po svojih odgovorih, kot je dandanašnja. Najslavnejši možje velikih obljub so poniknili v bogastvu, uzurpirani moči in prostaštvu. Živijo v paralelnem svetu z narodom.

Neprestano me preganja vest in nelagodje, da kot človek premalo naredim, da bi bilo boljše.

Osebnostni okvir Jožeta Srebrniča (1884–1944)

(Prispevek za razmišljanje)

Človek je že po naravi tako ustvarjen, da ga svetli ideali objamejo, zajamejo in prevzamejo, vendar to izkoristijo in človeka z ideali vred pohodijo na najbolj krut, nečloveški način, kar naj bi se dogodilo tudi z Jožetom Srebrničem (gl. JOŽE SREBRNIČ, primorski narodni junak – agent ... - Amis.net home.amis.net/marijank/dok/Joze_Srebrnic.pdf‎ Marijan F. Kranjc, generalmajor v pokoju.

Tudi jaz sem kot otrok po vojni imela svetle ideale postati narodna junakinja kot Zoja Anatoljevna Kosmodemjanskaja, dala bi celo življenje za svoje ideale, ki so se mi zdeli svetli kot sonce. Tako so nas vzgajali in indoktrinirali v šoli. Nato se človeku svet razpre in uvidi, kako je z ideali, svetovno nazorsko opredelitvijo, vero v pravičen svet in podobnimi svetlimi stvarmi. S slabimi zgledi drugih ti zrušijo vero v svet. Komunisti niso izumili nič novega, vse te vrednote o bratstvu in enakosti je gojil že Kristus. Z ideali se najlažje zapelje množice, da zaslepljene sledijo ideologiji. Potem se zgodi, kar se je zgodilo Jožetu Srebrniču, klenemu revolucionarju in komunistu in mnogim drugim.

Srebrniča je boljševištvo prekvasilo do take mere, da je vodil znamenito akcijo o preselitvi 42 slovenskih družin v Rusijo. V Solkan se je vrnil z idejami oktobrske revolucije, nastopil je kot soustanovitelj Komunistične partije Italije v Livornu (1921). Življenjska pot Jožeta Srebrniča je opisana v istoimenski knjigi, Zbirka Primorski portreti, 1986, v kateri so ga predstavili številni razpravljavci, ki so Jožeta Srebrniča osebno poznali. Zanimiva je izjava Lidije Šentjurc (1986), ki omenja svoj odnos do Srebrniča in pove oceno o njem. Slišala je, da v italijanski publicistiki ali spominih uporabljajo termin »besni moralist«, vendar pravi, da bi mu ona rekla "fanatičen revolucionar in moralist".

Glede domoljubja v najožjem pomenu besede bi bila pri Srebrniču nekoliko zadržana. Tu je potrebno reči nekaj več. Bil je idejni internacionalist. Njegovega nagnjenja k pretiranemu mednarodnemu in svetovnemu internacionalizmu, pa okolje, ki se je borilo za slovenski jezik in narodno samobitnost, ni sprejemalo, še manj pa potrjevalo. Tako je sodil, da more proletariat zavreči vse jezike in nacionalne kulture, naglašal je potrebo po uvedbi mednarodnega jezika. Jože Srebrnič je bil predvsem samohodec, prvenstveno zaverovan v komunistične ideje in navdihnjen z idealizirano komunistično družbo, kjer bi prevladovale etične in asketske vrednote, kjer bi internacionalizem nastopil namesto nacionalizma (v žlahtnem pomenu besede rodoljubja, zavedati se, da si slovenske matere sin). Jože Srebrnič se po narodni osveščenosti razlikuje od dr. Klementa Juga. Srebrničeva teorija o slovanski avtohtonosti, ki jo je zagovarjal v nenajdenem rokopisu omenjene neobjavljene knjige, v tistem času ni našla posnemovalcev. Idejo je najverjetneje črpal v panslavizmu, ki je bil v prizadevanjih za politično in kulturno združitev vseh Slovanov. Pojavil se je pri malih slovanskih narodih pod tujo oblastjo kot izraz potrebe po opori na Rusijo kot edino slovansko silo. Sprva pojem za slovansko jezikovno sorodstvo je panslavizem pri Zahodnih Slovanih v 30-ih letih 19. stoletja postal politično udarna sila in že takrat izražal tudi želje po nastajanju nacionalnih držav slovanskih narodov. Hkrati so se v Rusiji razvile ideje o prednostnih slovanskih narodov pred drugimi in o ruski hegemoniji nad Slovani. Zaradi težkega notranjega položaja v Rusiji po reformah v 60-ih letih 19. stoletja je panslavizem postal notranje politično sredstvo za preusmerjanje pozornosti proti zunanji politiki: to se je kazalo predvsem v zahtevah po slovanski federaciji pod ruskim vodstvom. Ruski panslavizem je vedno bolj postajal sredstvo ruskemu imperializmu na Balkanu. Nezaupanje do ruske hegemonije kot tudi nasprotje med posameznimi narodi sta se izkazala za glavno oviro pri združitvi Slovanov. Iz takšne perspektive gledano na lik Jožeta Srebrniča bi rekla, da je bil človek, ki ni gojil posebno globokih čustev do slovenstva in nacionalne identitete, pomembnejši mu je bil internacionalizem. Ideja je dobila svoj razmah in globlji politični pomen v geslu: »Proletarci vseh dežel združite se!« V resnici pa gre pod prevleko stalinistične ideologije vselej za prevlado večjih in močnejših nad malimi narodi, ki se duhovno borijo za svoj nacionalni obstoj in samobitnost. Vendar Jože Srebrnič v svoji zanesenosti dvomim, da je kdaj sprevidel svoj osebnostni okvir ekstremnega delovanja. V svojem prepričanju je izhajal iz marksizma, če hočete leninizma in stalinizma, manj pa se je opiral na svojo narodovo identiteto na črti nacionalno-identitetnega smisla varovati svoj jezik, kot bistvo biti in ostati narod. Svoja čustva je reduciral na svetovno-nazorsko ideologijo. Črne brate in tigrovce je gnalo k uporu raznarodovanje, nacionalna potreba za ohranitev svojega maternega jezika in narodove samobitnosti. Iz njegove strastne sile upora je klila ideja svetovne ureditve po sovjetskem vzoru, nikjer ne zasledim, da se je Srebrnič posebej zavzemal za slovensko identiteto, za jezik, za kulturo. Zavzemal se je pa za ustanovitev slovensko - furlanske države, preseljevanje svojih ljudi v Sovjetsko zvezo in idejno eksperimentiral nekakšen kolhoz. Zavzemal se je za resurse materialnega preživetja - razvoj kmetijstva - ne pa tudi za vrednote kulturne narave in pravice, ki so bile Primorcem v času fašizma grobo kršene. Njegov aktivizem in revolucionarno gibanje se je bilo za svetovni komunistični red, manj pa ga je zanimala usoda slovenstva in slovenščine kot nacionalnega jezika. Primorcem se je v večini zdel boj za ohranitev slovenstva samoumeven. Bil je človek predan svojim idejam, bil je vznesen borec za socialistične ideale, borec proti fašistični in nacistični agresiji. V tem smislu tudi vrednotim njegov prispevek. Vendar njegove ideje so bile zgrajene na internacionalizmu, ni imel izdelane lastne politike glede narodnostnega vprašanja. V času, ko so slovenski nacionalistični poslanci razvili v rimskem parlamentu široko dejavnost z vprašnji in interpelacijami, se ni niti enkrat zoperstavil politiki italijanskih nacionalistov, niti da bi izpostavil krajevne razmere. Nekje sem prebrala, da se ni nikoli oglasil v parlamentu. Po mnenju Tržačana Vladimirja Martelanca je bil daleč od vseh konkretnih postavk, ki zadevajo nacionalno vprašanje. Ukvarjal se je z vprašanjem zgraditve internacionalnega jezika. Kot že omenjeno je zastopal stališče, da more proletariat sploh zavreči vse jezike in nacionalne kulture. Kot edini slovenski poslanec v rimskem parlamentu se ni zavzel za tisto parlamentarno akcijo, ki je bila po današnjem gledanju za Primorsko najbolj pomembna in tudi možna. Jože Srebrnič se ni zavzel za narodnostno vprašanje, s čimer se je ukvarjala skupina mlajših slovenskih komunistov v Trstu, bil je bolj propagandist, bojevnik in revolucionar, usmerjen na kapilarjenje komunističnih idej, prepričan, da bosta Slovenija in Italija postali sovjetski republiki, medtem ko je dr. Aleš Bebler želel Furlanijo izven Italije, tudi on se je skliceval na Stalina. Vendar Bebler je govoril iz drugačnih razlogov, on ni videl Furlanije v Italiji. Furlanijo je videl kot samostojno avtonomijo glede na jezik in druge posebnosti. Beblerja so za razliko od Srebrniča zelo skrbele meje. Politične sile italijanskih in slovenskih komunistov so to vprašanje vsaka drugače zastavljali. Srebrnič je bil proti italijanskemu večstrankarskemu sistemu in izrazito protiversko usmerjen in proti Vatikanu, bil je korenit protiklerikalec z radikalnimi in drastičnimi idejami (gl. Mario Lizzero-Andrea, Jože Srebrnič, narodni heroj (1884-1944), 1986, str. 97). Gotovo je, da so se slovenski in italijanski komunisti v tistem času delili na dve nasprotujoči si tendenci. Verjetno iz tega izhajajo tudi korenine spora med Beblerjem in Srebrničem. Vedeti je tudi treba, da so vsa predvolilna in druga zborovanja, na katerih je sodeloval in nastopal Srebrnič, propagirala revolucijo in stalinizem, komunistični red, niso se pa posebej ukvarjala z vprašanjem rodoljubja v smislu ohranitve slovenstva . Komunizem ni obstal, slovenstvo in narod pa sta obstala kot trajni vrednoti. Zato tudi s tega razvojno-zgodovinskega vidika tehtam kolikšen je prispevek Jožeta Srebrniča k dobrobiti Primorske.

Uporabljeni viri:

Jože Srebrnič, junak, bojevnik za batrsvo med narodi in pravice delovnega ljudstva, avtor: Ivan Regent: (Katoliški tisk – Najemnik: Založba »Primorski dnevnik« - Gorica, 1946).;

Jože Srebrnič, narodni heroj 1884–1944, avtorji: Cigoj, Štefan: Uvod in avtorji prispevkov: Franc Rozman, Vincenzo Marini-Banfi; Milica Kacin-Wohinz, Ivan Bratina, Slavica Plahuta, Danilo Perčič; Razprava: Mario Lizzero- Andrea, Marina Bernetič, Branko Marušič, Lidja Šentjurc, Giovanni Padoan-Vanni, Boris Gombač, Lepold Krese-Jošt, Rozalija Križnič, Lepold Caharija, Sandro Pertini, Zbirka Primorski portreti, Založba Lipa Koper,1986

JOŽE SREBRNIČ, primorski narodni junak – agent Kominterne ali tudi žrtev Kominterne? (Raziskovalna varnostna študija), avtor: Marijan F. Kranjc, 2013, spletna stran Vojaštvo Marijan F. Kranjc, Amis.net home.amis.net/marijank/dok/Joze_Srebrnic.pdf‎ Marijan F. Kranjc, generalmajor v pokoju :

Moj oče - Črni brat in njegov čas,  avtorica: Tatjana Malec, samozaložba CD-R, 2013

Panslavizem (Vir: Leksikon Zgodovina).

Današnje besedovanje, 16. januar 2014

Berem Aristotela (*384 pr. Kr.), njegovo Retoriko, ki sem jo dobila za novoletno darilo. Njegovo življenje sovpada z zelo politično nemirnim in obenem prelomnim obdobjem grške zgodovine. Knjiga je bila napisana v nekem drugem času in razmerah, ko so Atene izgubljale svojo moč. Resnici na ljubo je treba povedati, da knjiga vsebuje večno živa spoznanja in resnice. Problemi tedanjega in današnjega človeka so si zelo podobni. Zgodovina razgalja podobo človeka, ki se je zelo malo spremenil. Aristotel v 2. knjigi Retorike govori, da so značajske lastnosti bogatašev: objestnost in ošabnost, razvajenost in postavljaštvo; neomikanost; domišljavost, kar se vse do današnjega dne ni spremenilo. Retorika je učbenik, iz katerega se še danes lahko veliko naučimo. Pove, da sredstva prepričevanja morajo biti dokazovalna in resnična. Govor, ki ga retorik usmeri v poslušalca, mora biti jasen, primeren in prepričljiv. Za Aristotela je bistveno, kaj je prepričljivo in kaj ni. Meni, da ironija in burkaštvo k govorom ne sodijo. Namen govora ni poslušati, temveč odkriti tisto, kar je v njem prepričljivo in resnično. Posebno pozornost je namenil razmerju med retoriko in dialektiko. Retorika bi se morala bolj posvečati moralnim zadevam; spretna dialektika pa kako premagati nasprotnika (Op: dialektika po Heglu je nauk o splošnih zakonitostih gibanja, temelječega na protislovnosti razvoja ideje). Retorika pa je veščina, vir znanja, s katerim vstopamo v sfero drugega in generiramo dejanja, ki so lahko dobra ali slaba. Ali naši politiki to vedo? Po Satiričnem očesu, bi rekla, da ne.

Pogosto se zgodi, da se čutimo utrujeni, otopeli, prazni in zdolgočaseni in se odločimo za kakšno močnejše notranje doživetje, ob katerem bi začutili radost in svobodo, se pravi doživetje, ki bi se ohranilo kot lep spomin na sončen dan in pogovor s prijateljem, ki se nam je zasidral v dušo. Danes je vse preveč doživetij in neprijetnih spominov, ki nas brazgotinijo. Že ob sončnem jutru se nam na oknih ustvarja kondenz, da z nekakšno žalostjo v pogledu skoznje polzeče kaplje zastirajo lepoto dneva. Tedaj nastopi trenutek za samorefleksijo, za iskanje odgovorov v prvi osebi.

Začnem razmišljati o toposih ali prvinah, ki so značilni za moj značaj, čustva in zadržanje ali izrekanja besed. Spadam v generacijo zapriseženega molka in travmatičnih potlačitev, ki se še niso znebile vsega normiranega balasta. Transformiranje v ustvarjalne igre besedovanja poteka počasi, prizadevam si razložiti sebe in svet, vendar že izdelan topos ali vzorec ni uporaben, z njim ne morem izpeljati več argumentov, ki bi razložili drugim odtujeno resnico. Potrebna je samorefleksija, ki jo označujem kot prebujeno spoznanje, samozavedanje, vse kar mi pomaga ovrednotiti moj odnos do resnic, ki jih je razgradil čas in jih nadomestil z novimi spoznanji.

Poiščem priložnost, da se povabim na besedovanje s samo seboj. Vse resnice imajo izvor v pomnenju in zapomnenju, v subjektivnosti dojemanja stvarnosti. Subjektivnost je intelektualna struktura kozmosa v malem v nas samih. Pred nami obstaja metafizični prostor brez jedra, kjer tavamo in se iščemo. V intenzivnem iskanju sebe, prestopimo rob in iščemo odgovore v predvidevanjih, vsebovanih v ideji biti.

Prihodnost, ki temelji na iluzijah, je kot kos luknjičavega sira, ki veča prostornino, vendar zaradi tega nima večje teže. Tudi mišljenjske igre naših monologov so lahko luknjičave in prenapihnjene z nerealnimi pričakovanji.

Plitek miselni svet popači pogled v lastno podobo; predstavlja umanjkanje uvida vase in zapira prostor samospraševanju. Soočenje s preteklostjo in njeno vrednotenje poraja naše poglobljeno razmerje do prihodnosti, rodijo se ideali, ki uresničujejo eksistencialne vrednote. Spoznanje lahko pomeni tudi razkroj obupa in preskok v novo kakovost. Razumevanje osnovnega pojmovanja biti v eksistencah bivajočega utemeljuje notranjo bit.

Življenje je časovno in prostorsko polje izbire koristnih ali pogubnih odločitev. S samorefleksijo oplemenitimo in obogatimo naša izkustva in prizadevanja, ki pomagajo preživeti v tem vznemirljivem, kontraverznem, sofisticiranem in sprevrženem svetu, med tem ko se nam še ni posrečilo globoko pogledati vase, nam že drugi globoko vdirajo v zasebnost in cenzurirajo misli.

Upravičeno se vprašam, ali rastejo moči, ki nas vračajo v polpreteklost? Tudi ignoriranje resnic, ki niso pravšnje za koristi vladajočih, z marginalizacijo kvalitet drugega posameznika predstavlja negativno poseganje v svobodo s posledico ekskluzije drugega, ki ne kleči pred njihovo zlagano in samooklicano veličino, čeprav človeka silijo k slepi poslušnosti in podrejanju pri urejanju javnega in zasebnega življenja. A vseeno obstaja bistven razloček med mano in njimi. Oni nosijo še naprej oguljena stara oblačila navidezno demokratičnega despotizma, v resnici pa so ideološko goli, votli, prazni in nagačeni ljudje (Thomas Stearns Eliot, 1888-1965: Voltli ljudje, Novčič za starega Guya). Dober zgled kako deluje samorefleksija in svoboda na posameznika pri preseganju starega!

Ko zabeležiš milijonto misel, se vprašaš, katera bo naslednja?

Politika nad istrske kulturnike

Istra, dežela žgočega sonca, kamna, oljke, trte, vina in samobitne kulture s številnimi družbeno priznanimi in manj priznanimi, prezrtimi, zamolčanimi in celo politično zavračanimi kulturnimi ustvarjalci in ustvarjalkami je postala ujetnica enoumja, herezija nepremakljivega časa s podedovano boleznijo.

Zgodil se je politični ciklon nad istrskimi kulturniki, kar je hudo neprijetna reč.

Pronicljivi istrski publicist in pisatelj Milan Gregorič zaradi svoje jasne in spoštljive besede ima veliko prijateljev, ne pa tudi glasnih sovražnikov. A v političnem zakulisju Slovenske Istre, kjer se odloča o najpomembnejših krajevnih zadevah, bi nekateri resnicoljubnega kulturnega ustvarjalca – pisatelja, publicista in ekonomista brez dlake na jeziku, ki je napisal deset knjig in več kot 800 besedil in se vedno pojavi v prvih vrstah, ko je treba kaj postoriti proti krivicam, ki so bile s strani nevestnežev storjene ljudem (n.pr. pokradeni varčevalci HKS Sicure) radi utopili v žlici vode. Prav neverjetno domiselni so, ko mu je treba škoditi.

Vedno znova preprečujejo podelitev Kocjančičeve nagrade, ki mu jo je žirija že dvakrat dodelila. Vsem poznani Milan Gregorič (1934), kleni domačin s Tinjana nad Koprom je bil že od najzgodnejših mladostnih let pozoren zlasti na manjšine, vključno z italijansko in na krivice, ki so jih meje povzročale. Preživel je tri totalitarizme, fašistično raznarodovalnega, nacističnega in boljševistično-komunističnega, ki je ob meji povzročil tudi veliko gorja. Po razpadu prejšnje skupne države in osamosvojitvijo Slovenije je opozoril na aktivnost italijanske desnice, ki skuša destabilizirati Istro, kar je razkrival v številnih prispevkih in knjigi Politični ciklon nad Istro (1997). V njej se je dotaknil nedotakljivih jastrebov, kot pravi zgodovinar Tino Mamić, ki spominjajo na »kninizacijo» Istre. Ob tem Mamić spominja na izzivalno izjavo Fabrizia Radina, prvaka Unije Italijanov v Hrvatinih leta 1991, ki je rekel staršem, da naj ne pričakujejo, da bodo dobili iz šole nazaj Slovenca ali Hrvata, ampak Italijana v pravem Mazzinijevem pomenu besede. Omenja tudi odhod samozvane istrske delegacije v Evropski parlament v Strasbourg, kjer je ob pomoči italijanskih desničarskih poslancev lobirala, da bi v Istro poslali komisijo, ki bi bedela nad razmerami. Navaja, da je to bil poskus internacionalizacije istrskega problema, ki je bil glavni cilj italijanske desnice.

Ni odveč omeniti, da nad Gregoričevim pisanjem pripadniki italijanske manjšine niso bili navdušeni. Čeprav vsi vemo, da italijanski desničarski nacionalizem drema in da ni mrtev. Gregorič je vse bolj začel motiti tudi primorske tranzicijske svete krave. Gregorič ima veliko prijateljev in resnicoljubnih zaveznikov, a sektaško delovanje je bolj skrito v zakulisje raznih interesnih strani in pride do izraza, ko je treba komu 'zabosti nož v hrbet'. Resnične razloge je treba iskati v interesih posameznikov, ki so sposobni tudi najbolj nezdružljivo združiti v boju zoper določeno osebo, ki ji niso naklonjeni iz najrazličnejših razlogov. Cilj je pa samo eden: metanje polen pod noge!

Milan Gregorič je rodoljub, ki ozavešča primorskega človeka o pomembnosti ohranjanja maternega jezika in slovenske kulturne identitete ter se hkrati zavzema za spoštovanje kulturne identitete multikulturne Istre. V svoji pozitivni povezovalni vlogi je zelo dejaven. S skupino kulturnikov in zgodovinarjev je organiziral simpozij in pripravo izdaje knjige o velikem istrskem poetu Alojzu Kocjančiču Stanislavu (1913–1991), velikem istrskem pesniku in prosvetnem delavcu, ki je v domačem župniku Ivanu Brezavščku, neupogljivem Čedermacu, našel svojega vzornika. Od njega je bilo zahtevano, da mašuje v italijanščini, kar mu je bilo mučno, zato je prosil za premestitev v drugo slovensko župnijo. Premeščen je v Koštabono, kjer je bil župnijski upravitelj od 1938 do1963. Do leta 1948 je upravljal še župnijo Pomjan ter od 1948 do 1963 župnijo Šmarje pri Kopru. Kocjančič je bil s svojo pokončnostjo nenehno trn v peti lokalnih fašističnih oblasti. Maševal je v latinščini, pridigal pa vedno v slovenščini. Med veroukom je učil otroke tudi slovenskega jezika, odrasle pa slovenskega petja. Upokojil se je leta1974, leta 1987 pa je praznoval zlato mašo.

Objavljal je v Slovenskem Jadranu (1952-1954), Borih (1954), Obzorniku (1954), Organizacijskem vestniku Ciril-Metodovega društva (1955), društvenem glasilu Nova Pot (1955-1961), Rodni grudi (1960). 1962 je objavil pesniško zbirko Šavrinske pesmi z ilustracijami Jožeta Pohlena. Zbirka je v slovensko poezijo vnesla Slovensko Istro in njene ljudi. V obdobju od 1975 do 1982 je predvsem objavljal v Družinski pratiki. Leta 1982, pod uredniško roko Marjana Tomšiča, je izšla zbirka Kocjančičeve poezije, dopolnjeni ponatis Šavrinskih pesmi pod naslovom Brumbole, v izdaji založbe Lipa. Po Kocjančičevi smrti, leta 1992, je izšla zbirka njegovih pripovedi o ljudeh Slovenske Istre in Malega Krasa Ljudi opeval sem, vode in skale, ki jo je uredila Ines Cergolj-Bavčar. V izdaji Librisa je leta 2001 ponatisnjena njegova zbirka Šavrinske pesmi. Na pobudo pisatelja Marjana Tomšiča je ustanovljena Kocjančičeva nagrada, ki jo podeljujejo občine Piran, Izola in Koper za posebne dosežke pri oblikovanju kulturne podobe Slovenske Istre. Komisijo (žirijo) za podeljevanje nagrade je šest let vodil Milan Gregorič.

Italijanski desničarji so zahtevali Gregoričevo razrešitev (1997). Leta 2005 so izvedli politično akcijo pri potrjevanju odločitve komisije, da se Kocjančičeva nagrada podeli Milanu Gregoriču. Zaradi izolske blokade Gregorič ni dobil zasluženega priznanja, zato je bilo odločanje občinskih svetov v Kopru in Piranu brezpredmetno. Gregoriču niso dali priložnosti, da bi se o občitkih, izjasnil. Argumentacijo o tem je v reportaži pod istoimenskim naslovom v medijih obširno opisal zgodovinar Tino Mamić. In tako je prišlo do situacije, da je Kocjančičeva nagrada povaljana v blato zaradi političnih razprtij. Razlogov za takšno odločitev pa niso nikoli pojasnili.

Milan Gregorič je pozitivno naravnan do pravic manjšine, ne sprejema pa nestrpnega delovanja desničarskega nacionalizma. Študijo Milana Gregoriča, ki dobro pozna problematiko italijanske narodnostne skupnosti, je ministrstvo prevedlo v več jezikov in jo vzelo kot strokovno referenco. Objavljena je v reviji italijanske narodnostne skupnosti La Battana in v francoski reviji Dialogue.

Milan Gregorič pa ni edina žrtev. Podobno usodo doživlja tudi znani istrski pesnik, publicist mag. Bert Pribac (1933), prejemnik priznanja iz rok predsednika republike (2013). Pribac je po drugi svetovni vojni pred Udbo zbežal v Trst, po neuspeli ugrabitvi v Trstu pa se je umaknil v Nemčijo. Nato je emigriral v Avstralijo, kjer je s trdim delom dokončal univerzitetne študije in postal magister bibliotekarske znanosti v medicini.

Po upokojitvi se je vrnil v svoj rojstni kraj Sergaši pri Kopru. Je avtor štirih pesniških zbirk in prevajalec Srečka Kosovela v angleščino. V javnosti se oglaša tudi zaradi južne meje in na to temo je izdal tudi dve knjigi z dokumentarnim gradivom. Osebno ga poznam kot aktivnega člana Združenja slovenske izseljenske matice in člana njenega Izvršilnega odbora, v katerem sva skupaj delovala.

Če vzamemo pod drobnogled smiselnost takšnega lokalnega družbenega dogajanja ugotovimo, da se rovarjenje sektaškega ne/kulturnega dogajanja v kulturi nadaljuje v boju s tistimi, ki se zavzemajo za demokratično družbo in povezovalne odnose. Mirne duše lahko ugotovimo, da je kultura vselej sredstvo proti poapnenju možganov. Prav grozljivo je, ko se politika, kot kakšna kipeča gmota do take mere otrdi in spremeni v okostenelo zver, ki s svojo strupeno slino onečedi zaslužne ljudi v kulturi in potvarja stvari. Človek se ob tem vpraša, ali je mogoče, da samo par izpljunkov te nečedne snovi razkolje tisočletni evklidski svet, da zbriše mejo med razumnim in nerazumnim. Zares bi se morali nekateri pogledati v ogledalo in si razjasniti kaj je kultura.

Dr. Branko Marušič: Sosed o sosedu

Prispevki k zgodovini slovensko- italijanskega sožitja

Sokrajanu dr. Branku Marušiču sem podarila pesniško zbirko Odstiranja, posvečeno svojemu očetu Solkancu Ivanu Gašperečiču (umrl v Rimu 1969), Črnemu bratu ob stoletnici njegovega rojstva s priloženim CD-R knjige Moj oče – Črni brat, oboje samozaložba, 2013. V znak zahvale mi je dr. Branko Marušič podaril svojo knjigo Sosed o sosedu, ZTT EST, Trst 2012. Knjigo je s številnimi komplimenti pozdravila tudi zgodovinarka dr. Milica Kacin Wohinz in navdušeno vzkliknila: Bravo, Branko! Omenjeni knjigi je v Solkanskem časopisu 1001 (junij 2013) Toni Gomišček posvetil nekaj misli in s tem opozoril v kraju na knjižno novost. Ni znano, kako so knjigo sprejeli literarni zgodovinarji. Gotovo bo o njej spregovoril tudi novogoriški esejist dr. Jan Zoltan, poznavalec slovenske in italijanske književnosti.

Delu sem posvetila poglobljeno bralno pozornost. Težko sem se znašla v množici imen, ob katerih največkrat ne najdem ustrezne interpretacije, tiste dorečenosti, ki jo bralec pričakuje, ko avtor omenja določeno ime. Res je, da slovensko–italijanskih odnosov ni mogoče obdelati in zajeti z eni sami knjigi, ki bi podala zgodovino dveh narodov, obravnavala medsosedske odnose in književnost, saj le-ta zajemajo številna razmerja in področja, ki jih je težko spraviti na skupni imenovalec. Do knjige sem ostala precej zadržana. Tako napisano delo, ki je prevedeno tudi na italijanščino (Neva Makuc, Oskar Simčič, Janko Toplikar, Jožko Vetrih) ne more postati dodatek k literarni zgodovini obeh narodov in ni dober kažipot obojestranskih odnosov. Avtor, morda osredotočen bolj v vlogo zgodovinarja, je ponudil bralcu težko berljiv tekst, s številnimi belimi lisami na literarnem področju, saj je kulturni prostor Slovenije mnogo širši od Kanalske doline, Beneške Slovenije z Rezijo, Trstom z okolico in Istro. S tem dokazujemo tujcu, da smo Slovenci, ki imamo sicer bogato kulturno dediščino, tudi sicer že prevedeno na italijanski jezik, narod brez lastne literarne zgodovine.

Ob branju Marušičeve knjige me je zelo začudilo, da ni nikjer omenjen dr. Jan Zoltan. Poznam njegov esej Ivan Cankar pri Italijanih (1945-1995) in zelo me čudi, da ga dr. Branko Marušič v svoji knjigi ne omenja, niti navedenega eseja. Kako je to mogoče? Pri pesniku in prevajalcu prof. Giovanniju Lorenzoniju (1884-1950), velikemu prijatelju Slovencev (strani 91, 122), avtor knjige ne omeni, da je prof. Lorenzoni prevedel v italijanščino Cankarjevo knjigo Hlapec Jernej in njegova pravica, 200 strani Paternoli 1925. Vprašam se do kje sega sosed in njegova kultura? Očitno do meje, ki si jo je zgodovinar sam postavil brez sodelovanja literarnih zgodovinarjev! Marušič omenja, da je Giovanni Lorenzoni pisal o pesniku Simonu Gregorčiču, ne omenja pa da je prevedel Cankarjevega hlapca Jerneja in njegovo pravico in da ta prevod sodi v repertoar knjižnih objav prevodov slovenskega leposlovja v italijanščino.

Gledam na Cobisu bogato bibliografijo dr. Jana Zoltana, literarne prispevke, ki obravnavajo prav problematiko na področju knjižnih objav obeh držav. Izšla sta 4. in 5. zvezek Slavistične knjižnice. To sta Zoltanovi knjigi Poznavanje slovenske književnosti v Italiji po letu 1945 in Ivan Cankar, Srečko Kosovel, Ciril Zlobec in Ljubka Šorli pri Italijanih. V Marušičevi knjigi dr. Jan Zoltan, Srečko Kosovel in Ciril Zlobec sploh nista omenjena. Ciril Zlobec je prevedel iz italijanščine avtorje: Dante Alighieri, Leopoardi, Carducci, Montale, Ungeretti, Quasimodo … , vendar to v Marušičevi knjigi ni omenjeno. Univerza v Trstu je dr. Janu Zoltanu leta 1990 dodelila doktorski naslov, leta 1995 mu je bil podeljen naslov profesor svetnik. Doktorsko tezo Recepcija slovenske književnosti pri Italijanih je uspešno zagovarjal leta 1997 na Filozofski fakulteti v Ljubljani, leta 2000 pa je bil na isti fakulteti izvoljen in pridobil naziv docent za slovensko literarno zgodovino, leta 2005 pa naziv izredni profesor za področje slovenske književnosti. Marušičeva knjiga pa tega ne omenja. Njegova bogata osebna bibliografija obsega okrog 500 enot in pritegne pozornost vsakega bralca, ki ga slovensko – italijansko sodelovanje na področju književnosti zanima.

Bil je glavni tajnik revije Primorska srečanja (1976–2000), ki je pokrivala skupen kulturni zamejski prostor na sotočju dveh narodov. Objavljal je strokovne prispevke v slovenskih ter tujih strokovnih in znanstvenih publikacijah, večkrat je bil tudi recenzent strokovnih publikacij za slovenske založbe, z referati je nastopil na strokovnih in znanstvenih sestankih Slavističnega društva Slovenije in drugih institucij ter aktivno sodelovali na mednarodnih znanstvenih srečanjih. Organiziral in vodil je štiri slovenske nacionalne kongrese ter uredil njihove zbornike. Organiziral je šest izobraževalnih seminarjev za profesorje srednjih in osnovnih šol (dvanajst ponovitev) ter kot soorganizator sodelovali pri vrsti znanstvenih sestankov, med katerimi prav posebno izstopajo štirikrat izvedeni Škrabčevi dnevi. Bil je tudi eden izmed vodji osnovnošolskega tekmovanja za Cankarjevo priznanje in še bi lahko naštevala. Od leta 1990 do 2009 je bil član komisije za pospeševanje slovenščine na tujih univerzah. Dva mandata (1994–1998) je bil predsednik Slavističnega društva Slovenije, do 2012 je bil predsednik nadzornega odbora in nato član častnega razsodišča tega društva. Od ustanovitve do 2011 je bil član strokovnega odbora Škrabčeve ustanove, ki med drugim pospešuje razvoj slavistike, itd. Za svoje delo je prejel številna priznanja, od leta 2010 je častni član Slavističnega društva. Veliko je prispeval k povezovanju kultur ob meji. Resnično ne vem, kako je mogoče, da je znanstvenik – zgodovinar dr. Branko Marušič svojega krajana dr. Jana Zoltana prezrl in ga ne omenja kot eno izmed ključnih oseb, ki je prispevala k zgodovini slovensko-italijanskega sožitja na področju kulture med narodoma, še zlasti ob meji.

Tu bi omenila, da sta v Domu knjige nedolgo tega predavala o prevajalskih vezeh med italijanščino in slovenskim jezikom Miran Košuta (omenjen na str. 91, 92, 95, 229, 248) in Vasja Bratina (ni omenjen).

Košuta pravi, da se nima za pravega prevajalca, saj to počne zgolj priložnostno, kolikor mu dopuščata profesura na oddelku za slovenistiko tržaške univerze, literarna kritika in esejistika. V njegovem prevajalskem opusu sta doslej dve knjižni deli - Frančiška in Obiskovalka Fulvia Tomizze (pisatelj Tomizza v knjigi ni omenjen).

Od osemsto knjig, kar jih je bilo prevedenih iz italijanščine v slovenščino v približno poltisočletnem občevanju med sosednjima narodoma, je slovenski prevajalec Vasja Bratina prevedel okrog 25 del: “To so približno trije odstotki celotnega književnega dialoga med Slovenci in Italijani”, je dejal prof. Miran Košuta na srečanju ob kavi, na katerem je bil 15. maja 2013, gost prav izkušeni prevajalec. Kot je ugotavljal profesor slovenistike na tržaški univerzi, so srečanja z avtorji knjig pogostejša od podobnih snidenj s prevajalci, kar gotovo prikrajša občinstvo za nekatere nezanemarljive kulturne vidike.

Vasja Bratina v Marušičevi knjigi sploh ni omenjen. Večinoma prevaja prozo in esejistiko. Po njegovi oceni gre pri prevajanju literature za mnogo več kot zgolj prestavljanje besed iz enega jezika v drugega: “Književnosti nikoli ne prevajamo samo v jezik, vsaj toliko sta namreč pomembna še dva dejavnika, in to sta kulturni prostor in čas. Prevajanje iz italijanskega v slovenski jezik se mi zdi pomembno tudi zato, ker gre za dva sosedska jezika. In bolj kot bomo poznali kulturo in posledično tudi literaturo drugega, laže se bomo razumeli in vzpostavljali sožitje.” Bratina je prevedel v slovenski jezik Umberta Eca, Claudia Magrisa, Predraga Matvejevića in Roberta Saviana.

Vasja Bratina meni, da je ena zahtevnejših prevajalskih nalog ujeti ritem besedila. “Ko berem v italijanščini, imam občutek, da bi ta besedila lahko zapel, tako močan ritem imajo.” In če bralec prevajalčevega posredništva sploh ne opazi, marveč ima vtis, da bere delo, ki je napisano v njegovem jeziku, je po njegovem mnenju prevajalec resnično dobro opravil svoje delo. “Vsekakor je mnogo teže prevajati iz jezikov, ki prevajalčevemu maternemu niso sorodni,” je prepričan Bratina, ki je postregel z zanimivo primerjavo slovenskega in italijanskega literarnega sveta. Po njegovi oceni je namreč za večino italijanske literature mogoče reči, da je napisana s srcem in za primer navedel Savianovo Gomoro. (Roberto Saviano, Neapelj, 1979) je novinar, pisatelj in esejist. V omenjeni odmevni knjigi Gomora govori o Camorri in organiziranim kriminalom na splošno.) Omenim naj tudi obsežen prevod Mateja Venierja, delo uglednega italijanskega misleca, filozofa in psihologa Umberta Galimbertija Miti našega časa, Modrijan, Ljubljana 2011, pa Majo Novak za prevoda obsežnejših del Zgodovina lepote in Zgodovina grdega Umberta Eca.

Maksimiljana Ipavec, urednica kulture na Primorskih novicah piše, da ima Bratina največ težav pri prevajanju fraz, saj je slovenščina v tem pogledu veliko bolj sorodna nemščini kot italijanskemu jeziku. Velik tovrsten zalogaj je bil zanj Ecov Baudolino. Pri tem delu pa se je Bratina moral spopasti še z eno težavo - začetek Ecovega romana je namreč napisan v narečju, ki je zapovrh še nekoliko arhaizirano. “Eco je uporabil dialekt iz okolice mesta Alessandria v italijanski pokrajini Piemont. Ko sem tuhtal, katero slovensko narečje bi uporabil, sem se naposled odločil, da Italijo geografsko preslikam na naš prostor. In Alessandria se je usedla na Vipavsko dolino,” je iznajdljivost pri izbiri prevajalske metode občinstvu pojasnil Bratina, za katerega je bila doslej najtežja prevajalska naloga posloveniti filozofski esej Paole Cavalieri (v knjigi ni omenjena) Živalsko vprašanje, saj je to po prevajalčevih besedah izjemno hermetično besedilo. “Prav pri tem delu nisem nikakor mogel ujeti ritma, velike težave sem imel pri prodiranju v tok besedila. In ko sem ga enkrat ujel, sem mesec dni, skoraj brez spanja, prevajal, saj sem se bal, da mi ga v nasprotnem primeru sploh ne bo uspelo prevesti.”Eden od kriterijev, po katerem lahko presojamo kulturo določenega naroda je po Bratinovi oceni tudi to, koliko ključnih literarnih del ima v svojem jeziku. In v slovenskem prevodnem polju je menda še kar nekaj sivih lis.

Ipavčeva je tudi zapisala svoje misli o italijanski literaturi v slovenščini, in pravi: Ena molitev teh krščenikov, ki so zavolo vere v Jezusa Kristusa pali je naslov prvega dela, ki je bilo iz italijanščine prevedeno v slovenščino. Po naročilu koprskega škofa Vergerija mlajšega je to njegovo molitev okrog leta 1555 prevedel Primož Trubar (v knjigi pa Trubarja dr. B. Marušič ne omenja). Slovenci smo od Trubarja naprej prevedli 1650 del italijanskih književnikov. V prejšnji skupni državi Jugoslaviji so bila zlasti dela iz mladinske književnosti, po Košutovi oceni pa za zlato leto prevajanja iz italijanščine velja leto 2006, ko smo dobili kar 35 književnih prevodov iz italijanščine. Na vrhu lestvice najbolj prevajanih avtorjev v zadnjem času so med drugim dela Piera Paola Pasolinija, Luigija Pirandella, Umberta Eca, Suzane Tamaro (v knjigi niso omenjeni) in Fulvia Tomizze (omenjen kot je zgoraj navedeno). Tu bi omenila še pomembnega slovenskega prevajalca Andreja Capudra, ki je prevedel Dantejevo Božansko komedijo (v knjigi ni omenjen).

Časopis Novi Glas omenja še zlasti tržaškega avtorja Maura Covacicha in njegovo knjigo, ki je ob Bratinovem prevajalskem prizadevanju v slovenščini dobila naslov Trst obrnjen na glavo. Gre za knjižno uspešnico, ki je krepko prekoračila meje naše pokrajine in si ustvarila krog bralcev tudi po Italiji, čeprav delo – kot je dejal prof. Košuta – ne sodi v vrh pisateljevega literarnega ustvarjanja. Je pa zanimiva zlasti zaradi načina, kako avtor prikazuje Trst. Covacich namreč uvršča zalivsko mesto v razpeto dimenzijo protislovnih sil: morje in Kras, slovenska in italijanska etnična podoba, mit in resničnost. V tem “dihotomem” razmerju pisatelj izvzame mesto iz tradicionalnega čara mitičnega srednjeevropskega okolja in ga umešča v resničnost sedanje urbane danosti. Dejansko Covacich predstavlja Trst, kakršen je danes, povsem svoboden, brez ‘mitizacijskih’ operacij Claudia Magrisa, (omenjen na straneh 110, 115, 116, 140, 241 in 242) in oddaljen od zapuščine njegovih literarnih veljakov – Umberta Sabe (omenjen na strani 161), neomenjena Itala Sveva in Jemsa Joyca (pisatelj toka zavesti), Svevovega prijatelja, ki je za eno noč prespal tudi v Ljubljani, ker je pomotoma stopil z vlaka misleč, da je prispel v Trst.

Za prevedno slovensko književnost v italijanščino se poleg navedenega omenja prevod Prešernove Hčere svet, ki ga je Dalmatinec Jakov Čudina leta 1878 objavil v antologiji Canti del Popolo Slavo. Maksimiljana Ipavec izrecno navaja misli Mirana Košute,ki pravi, da je za prevajanje slovenske literature v italijanščino odločilno leto 2004 in vstop Slovenije v Evropsko unijo, saj je bilo v zadnjih šestih letih na italijanskem knjižnem trgu izdanih kar 60 knjig slovenskih avtorjev. Na prvem mestu najbolj prevajanih avtorjev je zamejski pisatelj Boris Pahor (v svoji knjigi ga dr. B. Marušič ne omenja), ki ima v italijanskem prevodu šest del (njegova Nekropola je bila prodana v več kot 100.000 izvodih), s po štirimi prevedenimi knjigami mu sledita tržaška rojaka Alojz Rebula, (omenjen na strani 145) in Dušan Jelinčič (v knjigi ni omenjen), italijanski bralci pa lahko v svojem jeziku berejo tudi tri romane Draga Jančarja (v knjigi ni omenjen), ki ga je kalabrijska žirija nagradila za njegov roman Severni sij, ki sta ga z založbo Bompiani leta 2008 prevedla Darja Bertocchi in Enrico Lean. Italijanski tisk je poln laskavih recenzij in pohval. Jančarjeva dela aludirajo na gibanje k višji humanosti in svobodi duha. Razumnikova dolžnost je človeka prebuditi in razsvetliti. Jančar je eden največjih slovenskih sodobnih pisateljev, čigar dela so prevedena v 18 tujih jezikov, je ključno ime slovenske publicistike, dramatike in književnosti zadnjih treh desetletij (čudi me, da ni našlo mesta v knjigi Sosed o sosedu). Filip Robar Dorin, ki je tudi pesnik, pred leti pa je bil direktor Filmskega sklada (v knjigi tudi ni omenjen), čeprav se je lotil temeljite raziskave odnosov med Slovenijo in Italijo, še zlasti raziskovanja fašizma in posledic, ki jih je imela ta diktatura in jih ima še danes, kar vpliva na odnose med državama in gotovo ne prispeva k slovensko-italijanskemu dobremu sožitju. Italija bi se morala Slovencem vsaj opravičiti.

Koristno bi bilo, da bi zgodovinarji in kulturniki oziroma literarni zgodovinarji v bodoče nastopili bolj usklajeno, tudi ko gre za razvoj novejše in sodobne zgodovine in medsosedske odnose na področju kulture. Zagotovo bodo te misli spodbudile dr. Branka Marušiča, da bo dopolnil svoje delo.

Le konstruktivna kritika je poštena in lojalna do drugega. Dobronamerna kritika je lahko iskren poskus, da usmerimo pozornost avtorja tudi na bralčevo razmišljanje. Z zapisanim mnenjem o knjigi gotovo nisem želela nahraniti svojega ega, le s svojega zornega kota sem želela opozoriti na bele lise v knjigi in potrebo po njeni dopolnitvi v zgodovinsko-literarnem smislu, skratka pri knjigi sem pogrešala, da niso sodelovali tudi literarni zgodovinarji. S tem pa ne želim nikomur zmanjšati ugleda ali spoštovanja do njegovega dela, nasprotno pričakujem, da bo avtor razmislil o bralkini sugestiji in izdal še drugi del, v katerem bo delo dopolnil s svojim ustvarjalnim navdihom, raziskovalno vnemo in spominom. Osebno mislim, da je pozitivno, če je bralec udeležen s postavljanjem identitete knjigi, kot pa da knjigo ignorira kot neobstoječo. V neštetih esejih najdemo vse mogoče zbrane podatke in teme, a pogrešamo obravnavo aktualne literarne problematike tudi iz širšega zornega kota, ki naroda povezuje in prepleta v kulturnem prostoru in sožitju. Pozorni bralci smo za avtorja bodoči socialni kapital, ki lahko le obogati in navdihuje.

 

 

PESEM NA MESTO CVETJA

Kje je Doroteja ta hip?

Sedaj jo oblačijo
v cvetlično obleko v Ednu.
Rekla mu je:
Počakaj me, kmalu pridem
in cvetela bom pod tvojim oknom.
Spoznal me boš po vonju mojih prašnikov,
odišavljenem vrtu in živobarvnih metuljih.
Tam pod kamnitim zidcem bom.
Če bo preveč deževalo,
odpri dežnik, da se cvet ne usuje.
Jaz ti sledim z očmi.
Zakaj hodiš po hiši v temi,
prižgi si luči in glej me
skozi žaluzije spomina.
Pri tebi bom ostala nekaj časa,
da ti olajšam dušo,
da postorim kaj po hiši,
skuham čaj in ti ga ponudim
v rožnati skodeli.
Ko se dan nagne v mrak,
obmiruj in počivaj.
Ne naprezaj se preveč.
Zjutraj splezaj po lestvi na jabolko.
Na vrtu me boš videl bolj od blizu.
Spoznal me boš v modrini sinjega dneva.
Modra je moja in tvoja barva.
Modra je aristokratska barva,
barva Kraljice neba.
Zvečer se umaknem in grem k počitku.
Zjutraj ob zori imam znova
svetle in bistre oči in se razprem
kot mnogolistna roža.
Vedi, da ob odhodu nisem
zapahnila vrat za sabo.
Ko boste imeli tarot turnir ali igrali pasjanso,
vas obiščem. Sedela bom ob tebi.
Ful mi je všeč, kadar prepevamo.
Petje je drget glasilk.
Tedaj nama zaplešejo
krvničke ljubezni po žilah.
Spomladi ne pozabi na zlato verižico.
Obesi jo na nevidni žarek mojega očesa,
da bo obesek bleščal in spravil najini hčeri
v smeh in praznično razpoloženje.
Prav na gibljivem vratu moje zvezde
jo bom nosila, da se bo bleščala
in utripala v večernih urah,
ko boste premlevali spomine.
Pazite nase in ne delajte mi skrbi.
Nočem se poslavljati, ko se odpočijem,
pridem spet k vam na obisk.
Pomlad je najlepši letni čas za cvetenje.
Hvala, ker zalivate svojo rožo s spominom.

 

Razmišljanje ob branju knjige dr.Branka Marušiča: Sosed o sosedu

(Nadaljevanje z dne 18. julija 2013 ...)

Težko je oporekati znanstvenemu delu. Pisanje kot upor je znamenje duhovne moči. Zgodovina lahko odpira nove filozofske in kulturne perspektive pa tudi razkole v mišljenju, če človeka ne zadovolji v pričakovanjih njegovih vrednot in njegove simbolne funkcije čutenja lastne vrednosti in narodove identitete.

Ne le pisanje, tudi branje je lahko naporno in sproži znamenja razburjenosti, če bralca kakšna subjektivna prepričanja pretirano vznemirjajo, pa tudi zaradi mencanja na starih pozicijah, ki so prišla v nekakšno strukturno pravilo. Branje lahko vzpostavlja nelagoden odnos bralca do neobstoječega v avtorskem delu, do tistega teksta, ki ga ni, pa bi moral biti zaradi celovitosti in resnice, zaradi naše sedanjosti.

Če se čutimo sužnje, ne moremo imeti svobode v svojih lastnih rokah. Ob nenehni jamravosti, narodovi slabokrvnosti in oznanjanju nemoči imamo lahko veliko razlogov tudi za optimizem. Ni pa mogoče polnokrvno živeti v jalovem pesimizmu niti v cenenem optimizmu, ki ga iščemo na razburkanih valovih nestvarnega sveta, ki ga je uničil čas. Narod potrebuje očiščeno ozračje. Zgodovina ni svobodna, sproščujoča prostost, temveč je od nekdaj bila ujetnica ideologij, ki so uničevale cvetje naroda. Ne moremo si jo postreči, kot si gost lahko postreže hrano in pijačo v samopostrežnem bifeju. Zgodovina je odgovornost in zavezanost k celovitosti resnice, ki je ni mogoče zdraviti in krpati z ideološkimi obliži.

Pričujoči Marušičevi knjigi Sosed o sosedu nimam kaj odvzeti, če avtor meni, da bo na daljši rok njegovo raziskovanje za zgodovino pomembno, le dodati bi ji bilo treba tisti bistveni del, ki ga bralec v njej zaman išče in pogreša. Nekritično laskanje zgodovinarjev drug drugemu ne dviguje vrednosti dela, če zgodovino dojamemo kot politični konstrukt preteklega časa, ki je obstajal le fiktivno, kot fikcija, temelječa na preizkušenih retoričnih vložkih in matricah z vnaprej določenimi izbranimi ljudmi, ki jih obravnavamo iz navade in ideološke navezanosti na preteklost.

Govoriti želim o resnici, kot potrebi časa in o vključenosti tistih pomembnih osebnosti vanjo, ki so soustvarjale narodovo kulturo s svojimi odmevnimi deli, ki so bila ponesena tudi v svet, v svetovno zakladnico kulture. Zgodovine ne moremo pisati po merlih iz preteklosti in po programiranih izbrancih, ki so tvorili zaprt ideološki sistem ali umetno ustvarjen konstrukt sveta, druge zaslužne pa kot neudeležence na pravi strani ali na nikogaršnji, izločiti kot neobstoječe iz konteksta. Preseneča praznost in izrabljenost naše slovenske identitete. Misli o knjigi ne mislim prignati do nezaslišne skrajnosti, da se bo moje pričakovanje o njeni vsebini zdelo nerealno ali celo fikcija.

Govorim o razpiranju bivanja v medsebojnih kulturnih in znanstvenih povezavah z drugim(i), s sosedom v vseh dobrih in slabih izkušnjah, ki predstavljajo dejansko realizacijo sosedstva, polnokrvno biti slišan, poslušan in sprejet na enakopravni ravni, da ne bi prihajalo od nas ponujeno sožitje in prijateljstvo v groteskno farso, da se razglaša za vrlino dobrega sosedstva, v resnici pa gre za pretirano skromnost, sramežljivost ponižnost in pohlevnost na eni strani, na drugi strani pa za vcepljeno večvrednost v odnosu do drugega naroda. Nihče se nima pravice čutiti poklicanega za tvojega označevalca v smislu polpreteklega in morda tudi bodočega gospodarja.

Politične elite niso ustvarjale zgodovine, temveč tisti, ki so ubranili raznarodovanje in barbarstvo, tudi z močjo besede in ne tisti, ki so se vzpenjali in bahali v imenu kulture večvrednosti. Slovenstvo lahko merimo le z lastnimi merili in izkušnjami. Slovenstvo leži v sposobnosti odkrivaja samega sebe in svoje identitete, le to pa se vklaplja v komplementarno dejavnost duhovne sproščenosti, bogatitve in lastne samozavesti. Slovenstvo je domovina, tuji narodi so vesolje z latentno potrebo po naselitvi tvojega prostora. Ti uporabljajo oltar svoje kulture za podjarmljenje drugega. Vljuden in prijateljski da, vendar ne kot suženj, podrejen in pretirano servilen tujcu. Včasih se nam zaradi prevelike vneme po čaščenju tujega zgodi zanikanje samega sebe, zamolčanje lastne kulture in suženjsko povzdigovanje tujca. Samota je svetlejša, kot mrak suženjstva, v ozadju katerega smo omahovali in se vedno znova dvignili kor narod.

Mrežo bližin lahko stkemo le ponosni in pokončni. Dokler živi čustveni spomin na fašizem, položen kot bolečina pod kožo, opreznost ni odveč. Lepo je, da verjamemo v deklaracijo o človekovih pravicah, da smo družba državljanov EU, v kateri ima vsakdo enake pravice ne glede na raso, religijo, spol, izvor, razred, jezik in druge okoliščine, vendar se moramo zavedati, da je ta svet utopičen in močan mit, ki smo ga v Evropi potrebovali kot korektiv, posebno majhni narodi, ki smo žal, še vedno ranljivi in razklani z ločnicami preteklosti.

 

 

Kako pišemo o italijanskih nacionalistih?

Dr. Branko Marušič, Sosed o sosedu, ZTT EST, Trst, 2012, str. 181, 182), piše:

K pravim spominom ne sodijo pisma, ki jih je književnik in umetnostni kritik Ugo Ojetti (1871–1946) pisal soprogi Ferdinandi (533 Ugo Ojetti, Lettere alla moglie 1915-1919, Firenze 1964). Ojetti je pri italijanskem Generalnem sekretariatu za civilne zadeve (Segretariao Generale per gli Affari Civili), ki ga je za upravo na zasedenih ozemljih ustanovilo Vrhovno poveljstvo italijanske vojske, skrbel za varstvo kulturne dediščine na zasedenih ozemljih. Pisma nikakor ne pričajo o Ojettijevi občutljivosti za to, da pripadajo zasedena ozemlja ob Soči tudi neki drugi jezikovni in kulturni skupnosti (534 Petra Svoljšak, Soča, sveta reka, Italijanska zasedba slovenskega ozemlja (1915–1917), Ljubljana, 2003, str. 68) V prvi vrsti je služil vojnim ciljem Italije, 17. junija 1915 se je ženi oglasil iz Vidma: »Vesti o poteku vojne so najboljše, vse boš izvedela iz časnikov.« (535 Prvič omenja Slovence (sloveni) v pismu iz Vidma, 21. julija 1915, ko ugotavlja, da severno od Čedada ni nobene prave umetnosti. Treba je obiskati kraje ob morju, kjer živijo Italijani in ne »revni in nerazviti slovenski kmetje« (sloveni contadini) (536 Prav tam, str. 26) Nad podobo umetnosti v zasedenih slovenskih krajih pa tudi v spodnjem Posočju ni bil navdušen; cerkve v Brdih so bile zgrajene po slovanskem okusu (gusto slavo). (537 Petra Svoljšak, Soča, sveta reka. Italijanska zasedba slovenskega ozemlja (1915–1917). Ljubljana 2003, str.73; Marko Vuk, Poročilo o krilnem oltarju v Kojskem iz leta 1916. V: Goriški letnik, 8/1981, str. 223-227; Damijana Forttunat Černilogar, Skrb za dediščino in njeno varovanje med 1. Svetovno vojno. Italijanski odnos so kulturne dediščine. V: Annales. Anali koprskega Primorja in bližnjih pokrajin, 5/1994, str. 135–148.)

»Gorizia per quattro caldi de Plava /Gorizia credème, Gorizia xé sciava (slava) (538 Ugo Ojetti, Lettere alla moglie 1915–1919. Rirenze 1964, str. 59. Prost prevod zasmehljivke: »Gorica je za tiste štiri, ki so pridrveli iz Plavi, vejetno postala že slovanska (Opomba: avtor v prevodu opusti besedo: sužnja)

Besedo slavo pa uporabi še takrat, ko očitno Trgovski dom v Gorici poimenuje kot Casa Slava (539 Prav tam, str. 360) Več gradiva je v pismih o jugoslovanskem vprašanju, ki se mu je Ojetti posvečal v letu 1918. (340 Ljudevita Pivka, s katerim se je sestal v Padovi, 14. Avgusta 1918, je poznal kot Pirka, Ugo Ojetti, Lettere alla moglie, 1915–1919. Firenze 1964, str. 572)

(Opomba TM: Ljudevit Pivko, književnik in voditelj mariborskega Sokola je leta 1917 s svojim bataljonom na soški fronti prešel na italijansko stran!)

Podobno vlogo kot Ugo Ojetti je v dogajanjih prve svetovne vojne v zaledju bojev in ne na fronti odigral Carlo Galli (1878–1969) …

Tatjana Malec, Moj oče – Črni brat, 2013, samozaložba, CD-R (str. 98–103), piše:

Primorska po prvi svetovni vojni

Po prvi svetovni vojni*4 sta Jugoslavija in Italija 12. novembra 1920 v mestu Rapallo podpisali mirovno pogodbo. Tedaj je bilo Italiji priznano v last slovensko ozemlje Primorske s Cerknim in Idrijo, Postojno in Št. Petrom na Krasu (sedaj Pivka). To ozemlje so zavezniki obljubili Italiji z londonsko pogodbo, sklenjeno 16. aprila 1915 pod pogojem, če bo z vojsko napadla Avstrijo. Države antante so hotele tako kaznovati Avstrijo, toda to kazen so najbolj občutili Slovenci, živeči v tem delu Avstrije, ki so si ga nestrpni italijanski nacionalisti hoteli prisvojiti.

Državniki so popolnoma pozabili na samoodločbo narodov. Italije ni nihče opozoril, naj upošteva pravice slovenskega naroda. Na zasedenem slovenskem ozemlju so se nestrpni italijanski nacionalisti že takoj po vojni vedli nastopaško. Zatirali so Slovence, kot se jim je zahotelo. Policija je zapirala in zasliševala preganjane, ne pa preganjalcev.

Oktobra 1922 so prevzeli oblast najbolj zagrizeni nacionalisti, fašisti. Ti niso izbirali sredstev za potujčevanje Primorcev. Odkrito so povedali, da se morajo vsi, ki živijo v Italiji, poitalijančiti. Moj oče je bil tedaj star devet let. Povedal mi je, da so prav tedaj fašisti zasejali v njem odpor do nasilnega poitalijančevanja. Trdili so, da so vsi prebivalci Primorske Italijani. On pa se je čutil Slovenec! Italijanske korenine so dokazovali s starimi matičnimi knjigami, ki so jih v prejšnjih stoletjih pisali v latinščini ali italijanščini. Celo slovenska imena in priimke na nagrobnikih so hoteli spremeniti v italijanska. Po njihovem so se prvotni Italijani pozneje poslovenili, zdaj pa morajo spet sprejeti italijanski jezik in italijansko kulturo. Dr. Klement Jug je tedaj rekel: »Ne pusti se 'poitalijaniti', ti si slovenske matere in slovenskega očeta sin, od zibelke do groba.« Za dokaze so bili nedostopni. Kdor je branil slovensko narodnost, je bil po njihovem nacionalist in nespravljiv sovražnik vsega italijanskega. Slovenske otroke so leta 1923 že v prvem razredu ljudske šole začeli potujčevati in poučevati samo v italijanščini. Vsako leto se je italijanski pouk raztegnil na višji razred. Slovenski učitelji so bili upokojeni ali premeščeni v notranjost Italije. Tedaj se je dr. Klement Jug uporno in še glasneje odzival na zastrašujoče razmere.

Črni bratje (1930) in TIGR (ustanovljen leta 1927 na Pleši na Nanosu) so bili prvi uporniki proti fašizmu na Primorskem. Njihov cilj je bil ohranjati narodno zavest, pričati o trpljenju in zatiranju Primorcev ter doseči priključitev Primorske k matičnemu narodnemu ozemlju.

*4 Prva svetovna vojna je bila spopad velikih razsežnosti. Spremenil se je način vojskovanja, zemljepisno pa je vojna zajela ozemlje od severne Škotske preko Rokavskega preliva, čez Belgijo in Alzacijo-Loreno, nato od švicarsko-italijansko avstrijske tromeje skozi Tirolsko. Od tam pa preko Karnijskih Alp do Kanalske doline, od koder je frontna črta ostro zavila proti jugu in se skozi Soško dolino prebila do morja. Vojne operacije so prizadele ves južni Balkan in so se preko Bosporja dotaknile Male Azije in Palestine vse do Perzijskega zaliva.

Druga, skoraj paralelna frontna črta je zadevala vzhodno Evropo vzdolž meje z Rusijo od Balkana do Črnega morja ter preko Male Azije do Perzije.

Večina glavnih bojev prve svetovne vojne, ki je trajala od 28. julija 1914 do 11. novembra 1918, je potekala na evropskih tleh, so pa bile vanjo vplete države z vsega sveta. Nasproti centralnim silam (Avstro-Ogrska, Nemško cesarstvo, Otomansko cesarstvo in Bolgarija) so bile sile antante: Francija, Rusko cesarstvo, Kraljevina Srbija, Velika Britanija, leta 1915 se jim je pridružila Italija, leta 1917 pa še ZDA. Po prvi svetovni vojni so razpadla kar štiri cesarstva, med njimi Avstro-Ogrsko. Na njegovem ozemlju so nastale številne nove evropske države, tudi država Slovencev, Hrvatov in Srbov (SHS). Propadlo je Rusko cesarstvo, kjer so oblast prevzeli komunisti in nastala je Sovjetska zveza, konec sta dočakali še Nemško in Otomansko cesarstvo. V vojni je umrlo skoraj deset milijonov vojakov, dvajset milijonov pa jih je bilo ranjenih.

Dne 11. novembra 1918 so sile antante in Nemčija podpisale premirje in tako končale prvo svetovno vojno, ki je poleg več milijonov mrtvih vojakov prinesla tudi novo podobo evropskega zemljevida.

Mirovna pogodba je bila podpisana pol leta kasneje v Versaillesu 28. junija 1919. Premirje je bilo podpisano na vagonu v gozdu francoskega kraja Compiègne in je začelo veljati natanko ob 11. uri 11. dan v 11. mesecu. Še pred uradno sklenitvijo premirja so v Zagrebu in Ljubljani 29. oktobra 1918 razglasili ustanovitev države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Po padcu Gorice so Avstrijci 8. avgusta 1916 porušili svetovno znani Solkanski most.

(Vir: Zgodovina Goriške, internetna stran Goriške)

Po vojni so poleg solkanskih domov najprej začeli obnavljati pokopališko cerkev svetega Roka (1924), nato je prišla na vrsto župnijska cerkev svetega Štefana. (Za preureditev prostora pred cerkvijo je naredil načrte arhitekt Maks Fabiani.)

Za bogoslužje je bila cerkev odprta 9. maja 1926, ko jo je znova posvetil goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej. Poleg dveh cerkva so obnovili tudi župnišče (ob vrnitvi iz begunstva je župnik na dvorišču našel vojaško pokopališče) v sedanji Soški ulici štev. 17 in kaplanijo v sedanji Mizarski ulici štev. 18. Kaže, da za drugih deset cerkvenih hiš v bližini župnijske cerkve, ki so bile med vojno porušene, ni bilo sredstev za obnovo. Do danes so ostale nepozidane. Vseh ruševin, ki jih je v Solkanu zapustila prva svetovna vojna, niso mogli obnoviti. (Vir: Solkanska župnija in pripovedovanje Solkancev)

Zgodovina obnove in spomeniškega varstva na Goriškem po prvi svetovni vojni je obsegala italijansko centralno vodeno obnovo poškodovanih spomenikov. Med ofenzivami, zlasti po italijanskem porazu pri Kobaridu leta 1917, so kraji utrpeli izjemno, pogosto nepopravljivo škodo, povsem neobdelano in celo zamolčano. Marsikje se je povsem spremenila nekdanja podoba kraja. Še pred koncem vojne je za obnovo novih vzhodnih provinc, ki jih je bila Italija odločena osvojiti, skrbela Commissione di Studio (Edilizia e opere pubbliche) dell'Unione economica nazionale per le nuove province d'Italia. Po podpisu rapalskega sporazuma med Italijo in Jugoslavijo (1920), ki je prisodil Italiji vso Julijsko krajino, Zadar in nekatere otoke, so bile kompetence prenesene na Ufficio ricostruzioni di Gorizia, ki je spadal pod Commissariato per le riparazioni dei danni di guerra, Ministero dei Lavori Pubblici. Italijani so vstopili v vojno s prepričanjem, da so omenjena območja italijanska, ker so posejana s spomeniki italijanske zgodovine. Dejanska slika se seveda ni povsem ujemala z italijanskimi predstavami, zato so že v letih pred prvo svetovno vojno italijanski intelektualci, predani nacionalizmu (Gabriele d'Annunzio, 1863–1938, pesnik, dramaturg in duhovni inspirator Mussolinija, in Ugo Ojetti (1871–1946), pisatelj, umetnostni kritik in časnikar), sprožili propagandno kampanjo proti srednjeevropskim umetnostnim izrazom, proti gotiki, baroku in rokokoju, ki naj bi bili tipični izraz 'neotesanosti nemškega duha' v prepričanju, da so le rimski, romansko-bizantinski in renesančni spomeniki avtentično pričevanje o italijanskosti novih provinc. Obnova goriškega gradu (dela so bila začeta že 1919, vendar so se zavlekla do 1937) pa je sledila imaginarni tipologiji srednjeveškega gradu in ni v ničemer sledila dejanskemu predvojnemu stanju. Cerkvenim objektom, ki so bili le poškodovani, so večinoma zamenjali zvonike, pa čeprav ponekod niso bili v slabem stanju; krajinsko sliko je namreč motil 'avstrijski' baročni čebulasti zaključek (narisi predvojnega baročnega videza večine goriških cerkva in njihovih zvonikov so hranjeni v Goriškem državnem arhivu, Prettura di Gorizia, Danni di guerra, obenem obstajajo številne predvojne in povojne fotografije goriških krajev). Novi zvoniki so se zgledovali po oglejskem in beneškem vzoru in imajo poudarjene 'osnovne elemente kompozicije, to je stopnišče, zvonišče in streho' (Maks Fabiani, Akma – duša sveta, str. 101). Predvojne stavbe so bile baročne, nadomestile pa so jih zgrajene po historičnem romanskem slogu. (Vir: ustno izročilo; Monika Osvald: Spomeniško varstvo in obnova Goriške po prvi svetovni vojni. Arhitekt Maks Fabiani (1865–1962) ter cerkve v Ločniku, Šempetru pri Gorici in Vrtojbi)

Civilno prebivalstvo pa je težko prišlo do sredstev za povojno obnovo in so si morali sami pomagati, kot so vedeli in znali. Dela so prevzemala italijanska podjetja, ki so od vojne prizadeto prebivalstvo brezobzirno izkoriščala z visokimi cenami obnove. Po vojni je nona začela poslovati z opalto (trafiko), in šele ko je dogradila hišo (1925), je razširila poslovanje na prodajo kolonialnega in prehranskega blaga. Ljudje so si po vojni zelo težko opomogli. Primanjkovalo je hrane, oblačil, gradbenega materiala in vsega.

Tudi Mussolini in njegovi nacionalistični inspiratorji sodijo v zgodovino sosedov, vendar njim ne bi ponudila kave v znamenju slovensko-italijanskega sožitja, dokler se Slovencem ne opravičijo za vse zlo, ki ga je storil fašizem našim ljudem.

Zaključna misel: Postavljam ne le narodno zavedno, predvsem pa moralno vprašanje, ali lahko ponudi od fašizma zatiran in teptan narod sožitje zatiralcu in preimenuje ponižujoče stike z nacionalizmom prežetimi osebami (zatiralci slovenstva) kot prispevek k zgodovini slovensko-italijanskega sožitja, v katerem med drugim tudi navaja, kako so na Krasu Slovenci pokvarili italijansko pleme in da je v ruševinah vasi, ki so jih Italijani zapustili po drugi svetovni vojni veliko slovenske nesnage. Za moj okus je delo Sosed o sosedu hlapčevsko udinjanje tujcu. Sicer se pa ne čudim, da sta zgodovinarja Branko Marušič in Jože Pirjevec zastopala italijansko stran v srečanjih Cultura e storia in da leta 1971 Janko Pleterski sploh ni bil na srečanju navzoč, niti ni prebral svojega referata. Zaključek vseh teh srečanj je poročilo konec leta 2000, ki je bilo objavljeno in opisuje slovensko italijanske odnose v razdobju 1880–1956. V pričujočem delu dr. Branka Marušiča bi našla kaj malo posebnih in splošnih tem iz slovensko italijanskega sožitja, ki bi me prepričale, naslov knjige je vsekakor zavajajoč. Italijanskega nacionalizma res ne bi mogla preimenovati v slovensko-italijansko sožitje.

Bolj kot se v knjigi Sosed o sosedu razpira resnična podoba velikih inspiratorjev nacionalizma proti Slovencem v dobi Duceja, bolj se odpira bralcu odnos zgodovinarja do razumevanja njegove vloge pri interpretaciji zgodovinskih dejstev. Njegovo neprizadetost je mogoče prepoznati prav v odnosu med citatom in vsebino podajanja. Citiranje usmerja narodno neobčutljivost prepisovalca podcenjujočega nacionalističnega, ki kar mrgoli skozi tekst, če ne že kar šovinističnega govora o Slovencih z zamolkom užaljenosti. Sramotilni citati nacionalistov, namenjeni Slovencem izvirajo iz časa italijanske okupacije naših krajev. Vprašanje je, ali se lahko zgodovina fašizma kar tako spreminja v zgodovino ponujenega sožitja na strani žrtve. Na spletu Drugi svet so v zgodovino šovinizma poleg Duceja presadili še Silvija Berlusconija. In tako se je italijanska zgodovina prišla olajšat k nam, na naš račun. Knjigo je poleg novogoriške občine financiral tudi Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki mu je predsedoval tedanji minister Boštjan Žekš.

 

Ko zamolk dozori v pesem

Moj dragi oče Ivan Gašperčič, Črni brat (rojen v Solkanu, 21. marca 1913, † v Rimu, 6. septembra 1969), je bil eden izmed mladeničev že skoraj pozabljene druščine Črnih bratov, ki so jih povezali mladostni ideali domoljubja. Še skoraj otrok se je kalil z upiranjem raznarodovanju in sramotenju materinščine. Iz njegovega odpora proti potujčevanju lahko razberemo globoko sporočilo, ki ima zlasti za mlade veliko nosilno moč; z vraščenostjo v svoje korenine je dokazal voljo biti in obstati Slovenec, govoriti tako, kot ga je učila mati. S svojo življenjsko zgodbo mi je vseskozi soustvarjal plodno napetost pesniške ustvarjalnosti, kar mu priznavam kot njegov dosežek, ki je zaživel v teh stihih. Oče je zorel in rasel z domoljubjem v srcu, z njim sem zorela in rasla tudi jaz. Zato je svoje življenje napolnil s smislom.

Pesmi je veter kot liste drevesa odnašal v knjigo in nastala je pesniška zbirka ob stoletnici njegovega rojstva. Žal mi je, ni dočakal trenutka, da bi lahko bral mojo poezijo. Vse življenje sem očeta imela v mislih takega, kot ga je imel v mislih Bog, ko ga je ustvaril za srečno življenje. Nihče ne vidi mojega očeta tako, kot sem ga videla jaz in ga nosim v svojem srcu, nihče ni mogel mojega očeta bolje poznati, kot sem ga poznala jaz, ki sem mu ostala do zadnjega trenutka življenja najbližja, zato je njegovo življenje in trpljenje neposreden vložek vame. Očetovo upanje in volja do ohranitve življenja sta neprecenljiv dosežek, ki zbuja občudovanje še danes. Svojega očeta nisem videla le takega, kakršnega so ga izoblikovali ponižanje, bolečina in trpljenje Črnega brata pod fašizmom, dahavsko koncentracijsko taborišče in pregnanstvo, njegovo bistvo sem dojela v njegovi enkratnosti in edinstvenosti njegove osebnosti, ker je v svoji notranjosti presegel samega sebe. Očeta je bolj kot telesno trpljenje prizadelo, da je bilo ponižano njegovo človeško dostojanstvo.

Nikoli se ni odtujil svojim izvornim domovinskim čustvom, ki jih je dobil za popotnico v svoji zavedni primorski družini očeta Jožefa Gašperčiča in matere Marjute Grosar. Četudi sta v njegovo bivanjsko samoto v tujini vdirala brezup in brezizhodnost, je ostal po duši Črni brat in Človek. Kljuboval je številnim preizkušnjam, ki jih je sprejemal stoično in jih pogumno prenašal. Boril se je s težko boleznijo. Vzdržal je ločen od družine in domovine, ki je do smrti ni več videl. Umrl je v tujini dokaj mlad, star komaj šestinpetdeset let.

Zgodbi o Črnih bratih zgodovina ni posvečala posebne pozornosti, razen narodnostno občutljivega pisatelja Franceta Bevka, ki je napisal povest o Črnih bratih. Zgodbo je z resnično pripovedjo in pričevanji dopolnila dr. Mira Cencič v istoimenski knjigi, ki jo je izdalo Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij TIGR. Danes si zgodbo in pomen upora Črnih bratov razlagam na simbolični ravni kot držo: ljubiti svoj materni jezik, se zanj boriti, ga negovati, ohranjati lepe blagozvočne besede in narodno zavest.

Verige ponižanega trpečega človeka ostajajo sklenjene v neki drugi dimenziji. Ta odpira višjo navzočnost zavedanja, ki velja za človeško spoznanje, za tisto področje, ki leži – pod človekom – in tisto, ki se dviga nad njim in ga človek preseže. In prav stiska, ko je svetopisemski Job izpostavljen bivanjski absurdnosti brezizhodnega, ga nauči ponižnosti in človečnosti. Človek se s trpljenjem življenjsko prekali, prečisti in se ukloni notranjim silam za preživetje.

Poezija, posvečena očetu, je vstala iz tišine in skozi molk prebrodila dolgo pot v iskanju ponovnega utelešenja obujenega časa, ki ga ni mogoče povsem izraziti z besedami. Stihi so dialog dveh svetov, doživetega in hrepenenjskega na večnem stičišču želje po ljubečem sožitju med otrokom in očetom in experimentum crucis, ki pripada zgodovini. S krili samotnega metulja se je zapuščeno otroštvo znašlo v kozmičnem mrku na mrzlem kamnu svojega doma brez očeta.

Pričujoča poezija je intimno dejanje iz ljubezni do očeta; poklon, ki si ga je zaslužil. V pesmih izpovem, česar ne morem več povedati njemu. Prosojna pesniška govorica mi odsotnega očeta naredi znova prisotnega in mi prikliče v spomin njegovo ljubezen in neskončno upanje, ki sta merili človeške biti.

Hči Tatjana

Stoletnica rojstva mojega očeta Ivana Gašperčiča, Črnega brata

Na svetovni dan poezije, 21. marca 2013 in ob stoletnici rojstva mojega očeta sta izšli pesniška zbirka Odstiranja in e-knjiga Moj oče – Črni brat

MOJ OČE – ČRNI BRAT

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Izšla je elektronska knjiga na CD-R Moj oče – Črni brat, vložena v pesniško zbirko Odstiranja

Predgovor

Pričujoča zgodba govori o življenju mojega očeta Črnega brata in se prepleta z izkušnjo mojega odraščanja. Prebila sem se skozi še dosegljive plasti spomina in razpoložljive podatke o osebah in dogodkih časa, ki ga opisujem. Zgodbo sem dolgo nosila v sebi. Za vsakim napisanim stavkom te knjige se mi je odprlo novo vprašanje, ki je vključevalo del skupne zgodovine Primorcev v trdem boju za narodno samobitnost.

Primorske družine so se vselej v zgodovini spopadale s poskusi uničevanja svoje identitete, borile so se za lastno preživetje in svoj obstoj. Iz njih je vstala Primorska in se ohranila kot del naroda, ki se je priključil k svoji matici, žal okrnjeni za Trst, del Istre, Gorico, del Brd, Beneške Slovenije in Kanalske doline. Italija je obvladovala ozemlja, ki jih je prejela kot plačilo za svojo vlogo v prvi svetovni vojni, na katerih smo od nekdaj živeli Slovenci. Primorci smo plačali visoko ceno za njeno udeležbo v protinemški in protiavstrijski koaliciji.

Primorska se ne bi ohranila brez narodne zavesti številnih braniteljev jezika, njenega ozemlja in svoje identitete, enotnosti in premišljene izbire svoje uporne poti, ki je bila predvsem duhovne narave. Mednje nedvomno sodi tudi druščina mladeničev, poimenovanih Črni bratje. Njihov upor proti raznarodovanju je spontano vzklil in vzniknil iz prizadetosti, idealizma in rodoljubnih čustev.

Ob pogledu na spominsko ploščo padlih borcev, preminulih taboriščnikov in drugih žrtev nasilja me prevzame žalovanje in veličina spomina nanje, na njihove ugasle želje po življenju in svobodi, idealih in nedokončanih življenjskih načrtih. V notranjosti se oglasi vprašanje, zakaj so morali umreti? Zakaj nasilje med narodi, zakaj nasilje in toliko zla in gorja med ljudmi? Ob njihovih imenih se mi pojavi razbolel občutek pozabljenih, ki se jim 'čas ni tako poklonil in jim izkazal dolžno spoštovanje'. Potlačen je spomin na vse tiste, ki jim je bil namenjen ideološki projekt brisanja njihovega imena.

Pretrpeli so sramotno in uklonljivo uničevanje svoje identitete, preganjanje, trpinčenje, mraz, pomanjkanje in nekateri naposled še izgon iz domovine. Totalitarizmi so svojim žrtvam izmaličili in odvzeli dušo, ki je umirala dostojanstveno. Nič ni bilo prepuščeno naključju. Eksekucijski stroj je bil hierarhično natančen, psihološko izdelan in ideološko utemeljen z večvrednostjo gospodarja nad žrtvijo in s premočjo, ki jo je gnala sla po oblasti. Zdelo se mi je pomembno, da v knjigi spregovorim tudi o tem.

Čeprav nimam za sabo usmerjenega študija zgodovine, sem z iskanjem in uporabo zgodovinskih virov udejanila hotenje napisati zgodbo – vsem v razmislek. Sicer pa je zgodovinopisje vselej umeščeno v dobo, ko njegovo resnico narekuje nekakšen višji interes. Kot znanost je vprašljivo tudi zato, ker besedo 'interpretacija' nadomesti z besedo 'dejstvo'. Zgodovinarji se težko sprijaznijo z ugotovitvijo, da večnih resnic ni. Resnična zgodovina se pojavlja le v življenju ljudi in njihovih usodah. Ti so jo izkusili na svoji koži, zato je le lastno izkustvo edini resničen pričevalec o njeni avtentičnosti.

Knjiga govori o domoljubju in svobodi kot zavestnem občutju samoohranitve in o moralnem vprašanju vojne in njenih posledic še v povojnem času, ki ga zgodovinarji poimenujejo revolucija.

Pisala sem mimo političnih ali ideoloških omejitev, saj živimo v času demokracije, ki omogoča duhovno sproščenost misli in iskanje resnice, brez v preteklosti tolikokrat uporabljenega žargona pravšnjosti in zamolčanja dejstev. Iskala sem pomenljive podatke, s katerimi sem v zgodbi zapolnila vrzeli spomina. Na trenutke sem se morala preseliti v otroško dušo svojega odraščanja in čas dozorevanja. Verjetno je knjiga s svojo zgradbo svojstveno delo 'toka zavesti' na področju interdisciplinarne narativne teorije, ki skoz zgodbo družine in številnih vključenih usod ponudi razumevanje tedanjega časa in dogajanja, ki je ohranjalo jezik in narodno zavest na Primorskem.

Pripoved prehaja v določenih delih v historiziran jezik (v povzetkih) in odgovarja na vprašanja, ki se dotikajo polpreteklosti in odpira nova. Knjiga zabrisuje meje med leposlovjem in zgodovinopisjem.
Po naravnem toku stvari in v praksi bi morala biti to knjiga, ki bi umeščala očetovo življenje in dogajanje zgolj v biografske okvirje, vendar se je navdih razgibal in je bil bolj udaren od forme. Literarna teorija nikakor ne bi ostala inertna ob tej pripovedi, ki jo je porajalo zbliževanje in oddaljevanje žanrov na vsebinski kot na oblikovni ravni. Prebila sem se skoz spominski razpon odraščanja in opisala osebe in dogodke, ki so močno čustveno in vzgojno vplivali na moje zorenje ter razkrivanje in razumevanje njihovih pomenov.

Sploh ne vem, kako literarno utemeljiti 'travestijo' mešanja slogov. Spoznala sem, da zgodba o očetu ne pokriva vsega, kar bi rada povedala. Razkritja tudi pojasnjujejo dvome. Tok misli je vselej trčil ob zavest in spomin, ki je ob številnih dilemah dobil nov zagon za širjenje pripovedi v vsej njeni časovni in pomenski razsežnosti.

Žanri se prepletajo in to zloženo povédanje bi lahko poimenovali tudi 'zgodba o primorski družini'. V zgodbo sem umestila svoja doživetja in videnja in tako dosegla, da je delo razkrilo intimnost in subjektivnost mojega čutenja. Otroštvo je tisti preprost kelih, iz katerega sem izpila poslednji sladko-grenki nektar. Knjiga se začenja in z vmesnimi postanki nadaljuje in konča kot življenjepis mojega očeta. Vse drugo so retorični vložki, ki jo dopolnjujejo. Primorski človek pa je skoz zgodovinsko dogajanje ključni del te zgodbe. Biografske in bibliografske pripovedi o svoji ožji in širši družini in mnogih zaslužnih narodnjakih so se dotaknile in zaznamovale, morda po svoje tudi razložile čas, ki se kaže kot spremljevalec usod primorskega človeka skozi čas. Nizanje dogodkov z vtkanimi leposlovnimi vložki povezuje pripoved v celoto. Opisi in fotografije oseb in dogodkov zgodbo popestrijo in ponujajo tudi višja spoznanja, saj odkrivajo in zastavljajo bralcu vprašanja in mu omogočajo tudi nova videnja.

Tatjana Malec

Umrl je Miro Kocjan, učenec Benedetta Croceja

Zapustil nas je Miro Kocjan (28. december 1924, Žirje na Krasu, † 11.12.2012), klen Primorec, domoljub, mislec in intelektualec širokega ozaveščenega duha. V imenu duha se je posvečal širitvi in krepitvi polja človekove svobode. Njegovo delovanje je bilo usmerjeno h kulturnim in civilizacijskim prizadevanjem, bogastvu človekovega življenja, k razvijanju vseh človeških nagnjenj in sposobnosti, ki ga je vseboval veliki idealistični projekt s humanističnim temeljem spoznanja občega in višjega. Končni izraz njegovega izvirnega hotenja in prizadevanj je globoko zakoreninjen v filozofiji in raziskovanju vzrokov za nasilje nad narodi in prepričanju, da je le človek sam s svojo etičnostjo lahko absolutni gospodar svojega obstoja in snovalec prihodnosti. Svojo filozofijo je črpal iz preteklosti, tragičnih preizkušenj in brezpotij človeštva v vojnem času. Upal je na rojstvo nove Evrope iz duha nove filozofije prihodnosti, ki se bo odlikovala s svojo sposobnostjo neprestane preobrazbe in iskanjem načinov odkrivanja globine človekovega bivanja.

Svoje življenje in delo je posvetil človeški skupnosti in preporodu duha. Bil je pronicljiv novinar, publicist in politik. Po veliki maturi je nadaljeval in končal študij na Visokošolskem zavodu za orientalske vede v Neaplju. Študij mu je razširil svetovljanski pogled in mu omogočil širše razumevanje mnogoterih zgodovinskih in socioloških vprašanj človekovega obstoja. Tu se je srečal z italijanskim filozofom, idealistom, literarnim kritikom in politikom Benedettejem Crocejem (1866–1952).

Do Benedetta Croceja je Mira Kocjana pripeljala Primorka, ki je služila pri njem. Po zaslugi Zofije Stibiel, ki je svojo mladost preživela v Vrtovinu pri svoji noni, je Benedetto Croce gojil globoke simpatije do Primorcev. Zofija mu je pripovedovala o naših ljudeh, običajih, zgodovini Primorcev in kakšno nasilje se dogaja v času fašizma v njeni domovini, da Slovenci ne smemo govoriti svojega maternega jezika in da se vršijo politični pritiski na našega človeka. Povedala mu je, kako na Primorskem fašistični režim vse agresivnejše vodi raznarodovalno politiko in kako kruto in nasilno se obnašajo škvadristi do naših ljudi. Tedaj so vladale na Primorskem tuje režimske razmere, ki so Primorce razteple na vse strani, tudi po Italiji. To njeno pripovedovanje je Benedetta Croceja globoko prevzelo. Vsako nasilje je bilo v nasprotju z njegovo nazorsko opredelitvijo, saj je bil antifašist in globoko prepričan humanist. Mussolini ni nikoli odprl nobene njegove knjige in nikoli ni hotel izgovarjati njegovega imena. Benedetto Croce je prav po zaslugi Zofije sprejel skupino primorskih študentov.

Miro Kocjan, ki je kmalu po vojni zaslovel kot publicist, dopisnik, mednarodni komentator in sodelavec v pripravah za podpis Londonskega memoranduma leta 1954 in za sklenitev Osimskih sporazumov leta 1975, direktor in glavni urednik Radia Koper, dvakratni predsednik občinske skupščine v Kopru ter nosilec številnih družbenih funkcij, je dejal: To je staro zgodovinsko, rekel bi psihološko, pa tudi že politično pravilo, da ne rečem vodilo, kakor je take primere ocenjeval sloviti tvorec sodobne zgodovine Benedetto Croce, ki me je leta 1941 počastil s tem, da me je v Italiji sprejel v svojo študijsko skupino. Še kako cenim razne zgodovinske poglede in zgodovino sploh, vendar ne smemo pozabiti, preprosto, da imamo prastaro zgodovino in pa polpreteklo, to je tisto, ki naj bi res bila "magistra vitae". Spadam med tiste, ki dosledno podpirajo slednjo, ki je hkrati neposredno življenjska, kakor jo je predstavljal Benedetto Croce. (Vir: Vstala je Primorska, Društvo TIGR, 2. decembra 2007; pogovori z Zofijo Stibilj v letih od 2003–2006)

Zofija se je kot mlado dekle pogosto pogovarjala s filozofom Crocejem, ki se je zanimal za preprosto življenje in probleme ljudi. Pridobila si je njegovo zaupanje, predvsem pa je znala biti zelo pronicljiva in samozavestna sogovornica z občutkom za pravičnost. Kljub že častitljivem letom zna povedati še marsikaj zanimivega o svojem življenju in doživetjih v Neaplju in trpljenju, ki ga je prestala v nemškem koncentracijskem taborišču, čeprav gredo njeni spomini že malce v pozabo. Ko je prišla iz Neaplja na obisk k svoji noni v Črniče, so jo zajeli Nemci in odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz. To zgodbo sem napisala po njenem pripovedovanju pred nekaj leti, ko se je dogodkov še bolj živo spominjala.

Jeseni leta 1943 je Miro Kocjan kot domoljub in borec za osvoboditev slovenskega naroda odšel v partizane. Bil je v prekomorskih brigadah, nato v Vrhovnem štabu narodnoosvobodilne vojske in Štabu jugoslovanske mornarice na Visu.

Po vojni ga je njegovo narodno prepričanje in široko filozofsko mišljenje spodbudilo k novim naporom, da bi se stvari spremenile k medsebojnemu sodelovanju in boljšemu življenju. Miro Kocjan je kmalu zaslovel kot publicist, deloval je več let in bil dopisnik medijev v tujini, še zlasti v sosednji Italiji. Sodeloval je tudi z "Le mondom". Kot poznavalec položaja zlasti v sosednjih deželah, se je ukvarjal tudi z zunanjepolitičnimi vprašanji in je bil mednarodni komentator. Na Vojaški upravi Cone B STO v Kopru je kot eden od načelnikov sodeloval v odnosih z anglo-ameriško vojaško upravo v Trstu in v mednarodnih odnosih nasploh, pozneje (še prej, leta 1946 pa je pomagal tudi v pripravah gradiva za mirovno pogodbo z Italijo). Neposredno je sodeloval v pripravah za podpis Londonskega memoranduma leta 1954 in za sklenitev Osimskih sporazumov leta 1975.

Primorci se ga spominjamo tudi kot urednika slovenskega programa in pomočnika direktorja Radia Koper ter kasneje tudi kot direktorja in glavnega urednika Radia Koper. V njegovem času je medij razširil program, povečal oddajno moč in začel prenašati dvojezični spored na ločenih valovih. V času njegovega urednikovanja je bil Radio Koper deležen tudi številnih mednarodnih priznanj in nagrad. Med drugim je bil tudi eden najbolj poslušanih medijev v Sredozemlju. Miro Kocjan je bil tudi zelo dejaven predsednik izdajateljskega sveta revije za družboslovje in kulturo Primorska srečanja in dolgoletni član časopisnega sveta Primorskih novic. Spominjam se, da je v časopisnem svetu vselej z maksimalnimi miselnimi napori in s svojo človeško pokončno držo pomagal rešiti vprašanja, ki so se včasih zdela zaradi političnega pogojevanja tudi težje rešljiva. Zavzemal se je za svobodo medijev.

Bil je dostojanstven in ljudem priljubljen politik, ki je ohranil v osrednjem občinskem telesu najdaljši staž. Mediji poročajo, da je bil leta 1962 izvoljen v občinsko skupščino in je v njej deloval do leta 1974, nato pa je bil ponovno izvoljen leta 1990 in leta 1994. Leta 1967 je bil izvoljen za predsednika skupščine Občine Koper, v času ko je le-ta po družbenem proizvodu in narodnem dohodku dosegla tretje mesto v Sloveniji. Na mestu predsednika je ostal dva mandata do leta 1974. Bil je tudi prvi predsednik obalnega sveta, ko so se v slovenski Istri začeli graditi pomembnejši obalni objekti (ceste, bolnišnice, hoteli in druge turistične destinacije, ki so bile na voljo tudi delovnemu človeku). Veliko je storil za gradnjo socialne države in za sožitje sobivanja med obema narodoma.

Miro Kocjan je pri svojem delu na občini Koper vzpostavil tudi sodelovanje in pomembnejše stike s Trstom in ostalim zamejstvom, ki jih do tedaj ni bilo. Sklenil je tudi dogovor o sodelovanju Kopra z mestom Ferraro. Za svoje delo je prejel številna priznanja, sicer pa je Miro Kocjan aktivno sooblikoval življenje in razvoj Mestne občine Koper vse do danes. Tri prvine so bile stalnica njegovega javnega dela: širina sodelovanja, krepitev demokratičnih procesov in prizadevanja za oblikovanje sodobne "evropske države". Še posebej je s svojim javnim delovanjem pripomogel k mirnemu sobivanju ljudi in tvornemu sodelovanju med narodi in državami. Minilo je deset let, odkar so Miru Kocjanu podelili naziv častnega občana Mestne občine Koper.

V tej luči bo ostal Primorcem, še zlasti Koprčanom v nepozabnem spominu.

Obnovoletna razmišljanja …

Ljubim moč srca, ki je po utrujenih žilnih poteh pripeljala vrline v rahločutne človeške prsi.
*
Ljubim vesolje, ki po težkih porodnih poteh rodi zvezde, da nam svetijo skozi temo.
*
Ljubim nebo, ki spušča nevidno lestev odrešitve in v svitu časa spušča ljudem škripec za odvzemanje bremen.
*
Okus borovničeve torte ni v slaščici, temveč v robidah in globinah njenih korenin.
*
Sooblikovanje sodobne evropske zavesti ne temelji le na evru, temveč na duhovni prenovi renesanse in vitalnosti, ki zmore nagovoriti človeka: »Pokličite tigre in panterje k vašim nogam, počlovečite jih in jih naučite Sokratovske enačbe:
um =krepost=sreča«.
Um ima šaljivo napako, da rad spregleda srečo kot temeljni zakon življenja in razglasi kakšno mračno in nepregledno silo za krepost, zagospodari čutom in se kaže v šibki duhovni identiteti.
*
Kdo resnično pomaga pri rojstvu prihodnosti, je danes vprašanje. Vsi smo del prihodnosti, ki se še ne dogaja, le sijoči duh ji odvzema barvo krvi. Nobenega ni z bajonetom za nami, nobenega pred nami. Mi smo zdaj in tu s prasilo in vesoljno kodo človeške ljubezni, opremljeni z voljo za trd boj s samimi seboj in sposobnostjo neprestane preobrazbe.
*
Stebra slovenske identitete sta jezik in ozemlje. Jezik je ustvarjalno navdihujoč, odpira nam srce in budno preži na nepopolnosti, ki bi ga utegnile maličiti. Ozemlje so korenine in posledica izbire okolja, v katerem živimo in se ravnamo po njem in njegovi postavi.
*
Osvobodite se zgodovinske dediščine in ne zožujte širine in globine svojega razuma, ne izgubljajte časa za retorično okrasje gesel v borbi za lasno moč, ki vam je bila dana ob rojstvu.


Valentin Vodnik

Dramilo

Slovenc, tvoja zemlja je zdrava
in pridnim nje lega najprava.
Pólje, vinograd,
gora, morjé,
ruda, kupčija
tebe rede.

Za uk si prebrisane glave
pa čedne in trdne postave.
Išče te sreča,
um ti je dan,
našel jo boš, ak
nisi zaspan.

Lej, stvarnica vse ti ponudi,
iz rok ji prejemat ne mudi!
Lenega čaka
strgan rokav,
palca beraška,
prazen bokal.

Zgodba o grofici Liduški de Nordis Hornik

Grofice Liduške de Nordis Hornik se spominjam še iz     svojih zgodnjih otroških let. Oskrbovala se je s hrano v trgovini mojih staršev Ivana in Hermine (Breščak) Gašperčič v Solkanu. Trgovina z jestvinami in kolonialnim blagom je bila v moji rojstni hiši nasproti Poti na breg, ki vodi k Soči in sicer na Svetogorski ulici št. 258 (sedaj Ulica IX. korpusa št. 55). Še prej je trgovino vodila moja nona Marjuta (Grosar) Gašperčič, ki je prav tako kot pozneje moja mama oskrbovala grofijo s hrano.

Grofica Liduška je prijahala do nas s konjem; medtem, ko je kupovala stvari, je konja privezala k ograji ob cesti. Nato je s kupljenim blagom otovorila konja in odjezdila v vilo. Liduška je bila ljubiteljica konj in je bila zmožna jahati z obema nogama na strani sedla.

Liduška je vsaki dan jahala na konju po stezicah, ki so vodile ob Soči in po Polju. Konja je jahala bosa in tudi po travnikih je rada hodila bosa. Ljubila je Sočo in sončenje na skalah nad Prodom. Na nogi je imela manjšo poškodbo, ki jo je utrpela pri padcu, verjetno s konja. Grofica Liduška je bila izobražena, saj je obvladala šest do sedem jezikov. Veliko je brala, tudi v parku svoje vile v Solkanu in pri Soči.

Bila je hči plemenite Lidie de Nordis in bohemskega častnika Ferdinanda Hornika. Vilo Nordis na Bregu je leta 1830 zgradil njen nono Antonio de Nordis. Nekateri viri govorijo, da je bil njen nono Antonio de Nordis poročen z Lidio Lenassi, rojeno v Gorici. Vila stoji na bregu tik nad soškim obrežjem, onkraj železnice, na levi strani poti. Stezica levo pod njeno hišo pa vodi k avstrijskim kavernam iz prve svetovne vojne, kjer smo se med drugo svetovno vojno skrivali pred anglo-ameriškimi bombnimi napadi na solkanski most. Desno pa vodi pot k nekdanjemu Lenassijevem mlinu in žagi, papirnici in manufakturi sukna in flanele, kjer stoji danes Kajakaški center. Na vsak kamen, na vsako stezico me vežejo mladostni spomini. Po Lenassijevem mlinu smo se otroci lovili in skrivali. Nad nami so prežali trhli tramovi in na pol podrto zidovje še s prve svetovne vojne. Previdno smo stopicali po odkrušenih kamnih in vsak šum ptic, ki so gnezdile v teh ruševinan, nas je pognal v paničen beg. Pod kamni, ki jih je zob časa ločil od zidovja, so domovale kače in škorpijoni. Nono mi vedno zabičal, naj se ne hodim igrat v mlin, ker lahko ruševine zgrmijo na nas, otroke, in se zgodi nesreča. Mojega pranonota Antona Grosar,  (5. avgust 1832, † 31. Julij 1884), mlinarskega delavca iz Solkana 18, poročenega s Terezijo Marinič (22. november 1844, † 3. novembra 1907), očeta moje none Marjute Grosar (31. maj 1871, † 11. april 1933) je v Lenassijevem mlinu do smrti zmečkal mlinski kamen. Vendar nas otroke je notranji skrivnostni nadih starinskosti te shrljive podirajoče se stavbe, le še bolj privlačil. Atmosfera, ki je napolnjevala otroško domišljijo, nas je vedno znova zvabila k igram med robido in kupe razmetanega kamenja. Ko smo otoroci hodili v Lenasijev mlin, smo šli vedno mimo vile Nordis. Še prej smo zavili v park vile Nordis in pogledali, če je grofica kje v bližini, da smo jo pozdravili.

Liduška je bila izredno lepa in karizmatična oseba. Do vseh je bila prijazna, spoštljiva in preprosta v medsebojnih stikih. Železna vrata grofije so bila vedno na stežaj odprta. Otroci smo se skoraj vsaki dan igrali v njenem parku. Vselej je bila vesela, ko smo prišli v njeno bližino. Spominjam se, da se je z mojimi starši rada pogovarjala bodisi, ko smo šli na kopanje k Soči ali v trgovini.

Kasneje smo zvedeli, da sta njena lepota in šarm privabila veliko oboževalcev, vendar se je poročila s prikupnim mladeničem Nannijem Piottom, ki ni bil ne bogat ne plemiškega rodu. Od strica Francesca Dolfina, sina pokojnega Gregorija Dolfina, je dobila za poročno darilo kmetijsko posestvo v Keniji, kar kaže na vključenost grofice Liduške k beneški plemiški družini, ki sega v leto 1340. Namreč iz zgodovinskih virov je znano,da je bil Dolfin že okoli leta 1370 kapetan rimskega imperija v Trevisu.

Liduška je šla živet v Kenijo na podarjeno posestvo. Postala je izjemno uspešna poslovna ženska. Zaljubila se je v to deželo. Potovala je po prostranstvih Kenije, občudovala živali, naravo in vzpostavlaja stike s prijaznimi domačini. Navduševala se je nad peščenimi plažami več kot štiristo kilometrov dolge obale, ki se ob Indijskem oceanu razteza med Somalijo in Tanzanijo. Vzljubila je deželo, nad katero se je navduševal že pisatelj Hemingway, ki je tem neskončnim peščenim plažam in koralnim grebenom pripisal sloves neprimerljivh na zemeljski obli. Ves ta svet je bil kot pravljica iz 1001 noči, najbolj znana po trgovcu Sinbadu, ki je trgoval vzdolž kenijske obale. Bogate savane, velika jezera, gejzirji, prvinski deževni tropski pragozd in na severu večni sneg so Liduško očarali. Dežela ima 52 nacionalnih parkov in živalskih rezervatov. Očarana je bila od osmih prelepih jezer v objemu Velikega tektonskega jarka: jezero Turkana, znano kot turkizno jezero; jezero Nakuru, kjer domujejo milijoni flamingov; jezero Baringo, ornitološki ptičji paradiž.

Glavno mesto Kenije Nairobi leži na nadmorski višini 1.640 metrov. Mesto je sodobna gospodarska, upravna in kulturna metropola, katere tloris v obliki šahovnice in kolonialna arhitektura ne moreta zanikati britanske dediščine. Poslovno središče se nahaja okrog Mestnega trga (City square), na katerem je predsedniška palača, parlament, mavzolej, narodni muzej in kongresno središče. Utrip poslovnega življenja v mestnem središču in urejene četrti vil so Liduško navdušile. Dežela je bil pravi kraj za uresničitev življenjskih ciljev poslovne ženske. Grofica Liduška si je pridobila veliko prijateljev iz visoke družbe.

V Nairobiju je spoznala Angležinjo Sarah Churchill (1914–1982), tretjerojenko Winstona Churchilla in Clementine Churchill, ki je bila tudi filmska igralka (od leta 1937 do 1951 je odigrala devet filmov), bila je tudi znana plesalka britanske televizije. Sarah Churchill je imela ime po svoji istoimenski prednici vojvodinji Marlbourgh. Sarach Churchill je prihajala tudi v Gorico v vilo Nordis.

Grofica Liduška se je vračala iz Kenije v svojo vilo Nordis v Solkan. Moj oče se je z Liduško večkrat pogovarjal. Povedal ji je, da išče način, kako bi se izognil fašističnemu nasilju in da bi rad šel v kakšno drugo deželo, kjer bi lahko s svojo družino živel bolj svobodno. Domnevam, da se je tudi s tem namenom v koprski kaznilnici učil angleškega jezika in ga pozhneje dobro pogovorno obvladal. Z veliko verjetnostjo domnevam, da mu je grofica Liduška svetovala, naj nono proda imetje in naj se oče z nami odseli v Indijo. Tedaj je bila Indija pod angleškim imperijem. Mogoče mu je celo prek svojih zvez, ki jih je imela v Nairobiju, našla kakšno primerno posest v Indiji (Kalkuti) za odkup, kjer bi oče gojil plantaže kavčuka. To opisujem tudi v svoji pesmi, ki bo objavljena v pesniški zbirki Odstiranja, posvečeni očetu ob stoti obletnici njegovega rojstva.

Molčeča pesem

Uresničila sem zamisel Sthéphana Mallarméja
in napisala molčečo pesem iz molka in beline.
Ta pesem je hostija, košček blagoslovljenega kruha
na beli podlagi. Nepopisan list.
Pisala sem jo dolga leta v jeziku zamolčanih besed.
Nobeno presenečenje ni, da je v njej toliko svetlobe
in z nitkami prepredenih orfičnih misterijev
in ezoteričnih podob, vezanih na reki Ganges in Hoogli.

Še danes živim v izmišljeni pokrajini Bengalije
in sedim v hramu svečenice Kali.
Z očetom sva potovala s hinduistično ladjo v Indijo,
v svet najine domišljije. To je prava mojstrovina spolnitve.

Nekega dne sem opazovala grozljivo predstavo,
ko so mojemu očetu fašisti izžigali in z nožem izrezovali
primorsko dušo in okrog črnih škornjev je bilo polno
bele žlindre, ki se je spreminjala v molčečo pesem.

Ko je oče zbežal pred črnosrajčniki, mi je rekel:
"Ko se vrnem, te popeljem v Indijo Koromandijo,
kjer se cedita med in mleko. Tam v obljubljeni deželi
se bova igrala v sobanah evkalipta.
Nono bo prodal imetje in kupili bomo plantažo
kavčuka v Kalkuti. Iz kavčuka izdelujejo punčke,
ki govorijo in kličejo mamo. Gledala bova ognjemet,
prekrasne bengalske ognje. Ukročene leve in opice.
Kupil ti bom živobarvne ščinke.«
In ta čudoviti odisejski privid naju je ohranjal.

Obljubil mi je, da bova s sabo peljala tudi našega psa.
Fegic mi je prinesel v kartonasti škatli miško, ki sem jo
navijala, da je tekala okrog. Moja mama je imela svetlo
zeleno dolgo večerno obleko z vdelanimi čipkami
in oče mi je rekel, da bo mama kraljica, jaz pa princeska.
Prisegel mi je, da bo postal premožen in uspešen.
Tedaj mu je padlo iz žepov nekaj drobiža.
Jaz sem ga hitela pobrat in preštet.

Odhitela sem in kupila očetu cigarete Nazionale.
Na biljardni mizi sem zagledala kroglo,
ki je polzela po žametu. Očetu sem rekla:
"Pokaži mi, kje leži ta Indija Koromandija?"
Na krogli mi je oče pokazal točko, kjer naju čakata ladja in
veliko širno morje in mi narisal tloris Indije in točkico,
kjer nas čakata evkalipt in velika, velika plantaža.

Nato je v vstopil v prostor fašist in oče mi je rekel:
"Vidiš, to pa je bengalski tiger, ki ga nisem mogel ukrotiti."
Odpeljali so ga ... v fašistično kaznilnico.

Seveda se je nato britanski kolonialni imperij preoblikoval v Britansko skupnost narodov, v katero se je vključilo petdeset neodvisnih držav, začenši z neodvisno Indijo leta 1947. Ob koncu leta 1980 je bila dekolonizacija skoraj zaključena in Velika Britanja je prenehala biti svetovna velesila. Pod vodstvom predsednice vlade Margaret Thatcher je potekalo obsežno prestrukturiranje gospodarstva in Velika Britanja se je leta 1973 priključila EU.

Po vojni je bila grofica celo svetovalka o veščinah jahanja anglo-ameriškim zavezniškim silam v Gorici. V vili Nordis je priredila srečanja angloameriških častnikov iz skupine, ki je bila zadolžena za pripravo razmejitvene črte za državno mejo in uspelo ji je, da je črta obšla njeno hišo. Prihajala je v stik z visokimi osebnostmi iz političnega, družbenega in gospodarskega življenja in uspela, da je s svojimi diplomatskimi in poslovnimi spretnostmi preprečila, da bi njena vila Nordis prišla ob priključitvi dela cone A k Jugoslaviji. Državna meja je obšla njeno imetje v Solkanu in pripadala Italiji, sicer bi jugoslovanske oblasti njeno vilo in imetje podržavile. Seveda v malomeščanskem okolju je bila deležna tudi obrekovanja zaradi srečanj in zabav z Anglo-Američani, na katerih ji je uspelo preusmeriti tok dogajanja s postavitvijo meje. Gotovo ji je pri tem veliko pomagala Sarah Churchill.

Kenija se je leta 1963 osamosvojila in ob tem so grofici nacionalizirali njene plantaže. Grofica Liduška ni vrgla puške v koruzo, začela je znova iz nič in uspela ustanoviti manjše podjetje v Keniji, ki je delovalo še trideset let. Leta 1970 je grofica Liduška v prometni nesreči v Latisani (Videmska pokrajina) izgubila svojega dragega prijatelja Nannija Piotto, kar jo je neizmerno prizadelo, saj je bil njena resnična velika mladostna ljubezen. Otrok nista imela. V tujini je ostala sama in nadaljevala še trideset let svojo poslovno dejavnost. Umrla je leta 2006 na kliniki v Nairobiju.

Pred smrtjo je devetdesetletna grofica poskrbela, da so bili njeni posmrtni ostanki v žari pripeljalni v Gorico in da je pokopana v grobnici svojih staršev na Sveti Gori.

Sveta Gora je priljubljena romarska božja pot, kjer Bog po Marijini priprošnji deli milost in kjer človek z božjo pomočjo spreminja zapleteno življenje.

Proslava in praznovanje dneva državnosti

Za Slovenijo in njene ljudi je bilo lanskoletno praznovanje 20. rojstnega dne slovenske samostojnosti pomenljiv dogodek, vendar slovesnost ni potekala tako, kot bi si jo kot narod zaslužili. Tudi letos imamo težave. Potlačiti bomo morali občutke presenečenja in nenavadnosti. Ljubezen do domovine je zame dragocenost, ki mi nalaga dolžnost, da sem jo pripravljena izpolniti tudi z žrtvami in strpnostjo, čeprav nam kdo utegne napraviti krivico z izkazovanjem svoje prevelike moči iz preteklosti. Tu imam v mislih tistih presegajoči ideološki naboj, ki ga kontinuiteta zna izkoristiti za svoje izkazovanje primata. Bolj kot vsiljuješ svoje mišljenje in samohvalo drugemu, manj ti bo priznana.

Ne vem zakaj prav na skoraj vseh proslavah vsipajo drug drugemu gorečega oglja na glavo. Ob tem se spominjam Stanovnikovega gromovništva na proslavi v Dražgošah in na Nanosu. Priznajmo si, da smo kot narod po zaslugi politike ideološko razdeljeni in da nam prav nobena proslava ne bo prinesla enotnosti, sprave in miru, če sami ne bomo tvorno delovali in izostrene odnose uravnali s svojim hotenjem po spravnem delovanju.

Ob vsem tem dogajanju, ko na proslavo naj ne bi bili povabljeni vsi deli civilne družbe, menim, da to ni bilo modro dejanje. Dan državnosti kot državljanka želim doživljati brez izkazovanja kdo ima za osamosvojitev večje zasluge. Nenehno ponavljanja istih obrazcev obnašanja, utruja in deli narod. Nimamo prvorazrednih in drugorazrednih tem. Vse teme so narodove teme in medtem, ko škržati pojo, otroci rastejo in vsi tvorimo narod in arhetipe podalpskega ljudstva, ki diha zrak velike narodove stoletja stare zgodbe. Preveč se poudarja, da eni živijo z zavestjo zmagovalcev, drugi pa z zavestjo poražencev, vse premalo pa se poudarja, da živimo z zavestjo iz lastnih korenin.

Ponosni smo, da smo si izborili svojo neodvisnost in državnost, ki je bila dejanje plebiscita z rezultatom 93,2 % in najširše izražene volje slovenskega naroda. Ali zmoremo danes še biti tako enotni? Hvaležni smo vsem tistim, ki so v vojni za domovino tvegali in nekateri tudi darovali najdragocenejše, svoje življenje in vsem tistim, ki so pred osamosvojitvijo izoblikovali za tedanje čase drzno in tvegano idejo o samostojnosti in s posebnimi napori in z najširšo podporo in s sodelovanjem ljudstva izbojevali mednarodno priznanje, da imamo svojo samostojno državo.

Mladenki bo za njen 21. rojstni dan posvečena proslava. Ponuditi ljudem prireditev, pomeni sprejeti dialog s kulturo okolja in prenesti nanj vrednote narodovega spomina.

Lansko leto je bilo težko sprejeti prireditev, ki je imela veliko eksotičnega, kozmopolitskega in morda preveč modernega naboja, v katerega pa ni bilo umeščeno čutenje in pristen spomin na rojstvo slovenske državnosti. Kulturna mojstrovina proslave z masajsko glasbo in bobni bi bila morda bolj primerna za kakšen drug dogodek, na primer za proslavljanje kakšne obletnice neuvrščenosti. Lepo slovensko besedo začutim, še preden zazveni, ritem impulzov narašča in me navdaja z razpoloženjem, ki mi ustvarja občutek, da sem Slovenka in da je danes moj praznik. Narod ima svojo živo dušo, svojo kulturo, tradicijo in svoj oprimek izražanja, ki izhaja iz narodove duše in njegove zavesti.

Spomina ni mogoče izdelati, ga producirati, temveč je treba uveljaviti, zajeti in se dotakniti duše naroda. Mladost vsrka spomin, ki ga narodova duša varuje in ga s svojimi krili prekrije in varuje kot mati svoje mladiče. Lepo je, če proslava razpre pred občinstvom simfonijo neštetih ujemanj v posamičnostih bivanja, a za domovinsko proslavo je pomembneje, da začutim v srcu, da sem v moji domovini doma. Preprosto povedano, lansko leto sem pričakovala več domoljubja, ki seže v dušo, letos pa več presežka. Omenim naj najstarejšo slovensko trto. Tisti, ki jo je pred štiristo leti vsadil, ni vsadil banane, temveč je vedel, katera mladika je tista, ki bo čez stoletja Slovencem rodila plodove.

Spomin ni fosilizacija datumov in dogodkov, spomin se dviguje iz narodove kulture in razodeva človeka časa in prostora, njegovega duha. Pozabljenje je kulturna utrujenost in stanje zastoja čutenja. Skratka proslava je bila lansko leto kulturni eksperiment, ki mu je manjkala slovenska duša, letos pa ?!. Zagotovo bi si želela proslavo brez dvomov in delitev, želela bi si proslavo z izrazoma domoljubja, ki je večkratnik sprave in razuma. Manj pomembno je, da znamo sprejemati tuje, pomembneje je, da znamo pokazati svoje in da znamo predeči delitve. Ne le na področju športa, temveč tudi v kulturi in v naših srcih.

Seveda ob obletnici samostojnosti je treba poudariti, da se osamosvojitev kaže v sila kotraverzni luči; eni imajo čedalje več, mnogi pa čedalje manj. Lepe besede, kot so svoboda, demokracija, pravna država in človekove pravice postajajo leporečje, od katerega pa ima povprečni prebivalec bolj malo koristi, saj se te pravice vse bolj zmanjšujejo in tudi izrabljajo na račun tistih, ki že itak imajo najmanj. Realnost se kaže v veliko bolj dramatični luči, kot jo skušajo prikazati tisti, ki vodijo našo državo. Ideologije in politični miti preteklosti so se razblinili, iskanje smisla življenja postaja vse manj aktualno, življenje je naporno in zahteva odrekanje. Žalostno je, da je človek postal potrošno kapitalistično blago. Z upravljanjem države smo državljani vse manj zadovoljni. Zahodno razumevanje človekovih pravic je primerno le za manjšine, a s takšnim razumevanjem ni mogoče prehraniti dve milijonskega naroda, ki mu zaradi odrekanja gre vsaki dan slabše.

Če se hočemo izraziti s časom, se do njega ne smemo zapreti z zgodovino, ki obravnava le tiste, ki niso zmožni izstopiti in prepustiti življenja mlajše generacije prihodnosti in se potrjujejo le z resnico svoje prezence. Nekateri so na oblast vstopili ozdravljeni, drugi pa so izstopili bolni, ker nimajo več priložnosti, da bi se merili z iluzijami. Vsi se pa razkazujejo s svojo dekorativno varianto vladanja. Nekaterim je pač všeč odvzemanje zaslug drugim z dodajanjem le-teh sebi toliko časa, dokler se staro v celoti ne izpoje. Domoljubje je čustvo, ki vselej trpi s tistim in zaradi tistega, ki je odsoten v priznanju. Pravo slavje bo tedaj, ko bomo praznovali enotno. Ideologije so pogubne. Kdaj bomo dosegli resnično spravo?

Zagotovo bo več pleteničenja na tematiko proslave, kot pa resničnega zadovoljstva naroda, da od seštevka izkušenj živimo in gradimo boljšo prihodnost. Ljudem zagotovo ne ustreza duh časa in zgodovinska kontinuiteta, ki je izgubila čut za skupnost in pridobiva le čut za politiko. Vprašanje je, če bomo kdaj dosegli imperativ Immanuela Kanta, da bi delovali tako, da bo maksima hotenja nas vseh veljala kot načelo.

Čestitke Sloveniji in lepo preživite praznike!

Cenzura na Primorskih novicah zaradi omenjanja Kučana

Ko prebiram, kaj se dogaja novinarju Tinu Mamiću pri Primorskih novicah, mi spomin seže v osemdeseta leta, ko se je ves koprski partijski vrh sestal v sejni sobi Primorskih novic in nastopil proti novinarju Vitku Kogoju, ki si je drznil pisati ekološke prispevke o škodljivosti prašnih delcev luškega terminala za razsute tovore na Obali češ, da ni politično oportuno ugovarjati projektu, ki prihaja 'od zgoraj'. Ne bom nikoli pozabila, kako so novinarja družbeno-politično disciplinirali in ga klasificirali kot oporečnika. Neverjetno je, kako se politične metode lahko v ljudeh ponotranjijo, čeprav le-te sodijo v balkanski muzej totalitarizma. To simbolizirano partijsko šavje je res utišalo novinarja, vendar več kot dvajset let po osamosvojitvi Slovenije streljati z istimi topovi, je pa zares odvečna sapa neprijetnega vonja.

Vitko Kogoj je odšel v Bruselj, saj ni prenesel, da bi mu drugi odmerjali svobodo in ga utesnjevali s cenzuro. Kogoj je intelektualec in se ni slepo prepustil moči, ki je predstavljala utrdbo rinozavrov, očitno še danes zazrtih v fosilno božanstvo strica iz ozadja, ki sodi v ropotarnico zgodovine. Novinar Tino Mamić je povedal zgolj to, kar je v Postojni ugotovil direktor znane družbe BIA Separations dr. Aleš Štrancar: »Ker sem svoboden in neodvisen, lahko rečem, da to, kar v naši državi dela Milan Kučan, ni prav. Ne bojim se namreč, da bi zaradi tega ne dobil kredita na banki, ali da bi me zaradi tega kdo stiskal.«

Kdo pa je Milan Kučan, da se o njem ne bi smelo javno govoriti? Saj se Murgle niso sesule, ko je novinar Danilo Slivnik objavil knjigo »Kučanov klan«, ki pove marsikaj. Ali res živimo v »demokratičnih vicah«, da boste preganjali novinarje in jih spreminjali v trupla tistih nesrečnikov, ki so morali po sili politike obmolkniti in stisniti rep med noge. Ali medijem spet preti cenzura? Jo boste krotili z opomini in odpuščanjem novinarjev? Novinar Primorskih novic je zaradi intervjuja prejel opozorilo pred odpovedjo. Sramota! Se bodo mediji spet sprevrgli in postali dolgočasna politična trobila? Res ne vem komu na čast, bi moral novinar vsako besedo, ki jo je izrekla javna osebnost potežkati po utečenem ideološkem modelu, ne da bi ob tem bralci smeli občutiti in brati drugačnost mišljenja in pogledov na stvari, upoštevaje, da se je družba s padcem berlinskega zidu prelevila v nosilce družbenih sprememb in da so tudi mediji kljub rigidnosti preživele ideologije vzpostavili v EU svoj moralni in etični kodeks z mehkejšim robom svojega možganskega skenerja. Tistim, ki je pregloboko segla režimska avtocenzura pod kožo, bi svetovala, da si kdaj nastavijo ogledalo. Z malim sivim kraljem, ki hoče večno obvladovati politično sceno kot vsemirsko plovilo, pa pri primorskem glasilu nehajte moralizirati in dopustite žogobrcu modernih nazorov, da zabije kakšen gol tudi v brlog starih lisjakov, ki niso nedotakljivi.

Na Primorskih novicah se mi zdite prav smešno ideološko obremenjeni kot bogomolci, da tako ubogate svojega gospodarja in ne zmorete privoščiti Primorcem malce več medijske svobode, svežine in uravnoteženega kritiškega diskurza. Zavedati se je treba, da je avtonomija duha čista voda iz izvira, ki spira moralno umazanijo, ki se je nabrala na našem domačem dvorišču in da avtonomije duha ne bo ustavila nobena še tako kompulzivna prisila.

http://tinomamic.blogspot.com/2012/05/sv
oboda-govora-je-ustavno-zascitena.html

Lep pozdrav in pogum!
Tatjana

From: Tino
Sent: Tuesday, June 12, 2012 11:11 PM
To: Tino
Subject: svoboda govora je omejena

Najprej cenzura, sedaj opozorilo pred odpovedjo
Pred nekaj dnevi sem na dnevniku Primorske novice (PN) dozivel cenzuro. Ker sem o tem spregovoril v javnosti, me je najprej vodstvo pred vsemi sodelavci nekajkrat oblatilo, danes pa sem dobil pisno opozorilo pred odpovedjo.

Direktor Leon Horvatič mi je danes zjutraj b 7.30 poslal E-pismo, da se moram ob 9. uri zglasiti pri njemu. Mojo zahtevo, da me spremlja odvetnik, je zavrnil. Prosnjo, naj sestanek prestavi, ker sem imel danes ob 10.uri obletnico mature v Vipavi, je zavrnil. Zagrozil je, da bo mojo odsotnost smatral za "kršitev delovnih obveznosti".

Direktor Horvatič mi je na polurnem sestanku v njegovi pisarni povedal, da mi zaradi kratkega intervjuja, ki sem ga dal tedniku Demokracija, daje pisno opozorilo pred odpovedjo. V intervjuju sem namreč opisal pritiske, ki sem jih kot urednik in novinar več let doživljal v hiši tega primorskega dnevnika. Za intervju so me na tedniku zaprosili, ker sem malo pred tem doživel cenzuro. Citiral sem namreč svetovno znanega znanstvenika, ki je kritiziral Kučana. A citat je bil po mnenju odgovorne urednice "popolnoma nerazumljiv"; njenemu mnenju je direktor pritrdil.

O cenzuri sem obvestil Zdruzenje novinarjev in publicistov, ki je zaradi cenzure protestiralo in opozorilo, da to ni prvi pritisk na novinarje v uredništvu koprskega dnevnika. Razen petih objav na spletu in ene objave v tedniku Demokracija dogodka ni nihce v Sloveniji opazil.

Svoboda govora in misli je temelj demokracije. Konec 80-let prejsnjega stoletja sem nosil priponko s precrtano stevilko 133. To je bil clen verbalnega delikta v takratni komunisticni Jugoslaviji. Danes za svobodo govora jamci ustava. A kot kaze, to za slovensko medijsko srenjo ne pomeni veliko.


Sporni intervju je objavljen tudi tule:
http://tinomamic.blogspot.com/2012/05/svoboda-govora-je-ustavno-zascitena.html
Cenzuriran clanek pa je objavljen tukaj:
http://tinomamic.blogspot.com/2012/05/cenzura.html

Ali je varčevanje lahko nasilno?

V teh težkih časih poslušamo pred parlamentom Cankarjeve hlapce in pravljice o socialistični melanholiji - konstrukte neke nostalgije. Kdo si ne želi blagostanja in obilja, vendar govoriti o nasilnem varčevanju spričo velikega zadolževanja in dolga, ko se nam temelji hiše spodmikajo, je resnično neodgovorno.

Siti želodec ne pozna zmagoslavja in gotovosti biti zagotovo sit tudi jutri. Sitost ali polni želodec do deske lahko pomeni absolutni totalitaristični aktualizem praznih želodcev jutri. Po logiki aktivistov, ki govorijo o nasilnem varčevanju, bi pomenilo, da lahko pokurimo tudi tisto, česar nimamo. Tudi tiste otroke, ki se še niso rodili!

Tu se pa vendarle srečamo z drugačno jasnostjo besede nasilje od dosedaj razumljene, ki pove skoraj isto, kot da besedo »mir« tomačite z metamorfzo »vojna«. Atributi preživetja teh aktivistov so vpeti v stavek: »Jej in se basaj do onemoglosti, da ne bodo tvoji otroci lačni!« Biti sit danes, ne pomeni zagotovo biti sit tudi jutri.

Lahko smo še naprej bratsko solidarno siti in polnih želodcev, vendar se lahko že jutri znajdemo tudi v situaciji, da bomo resnično lačni in bratsko sovražni. S takšnimi zahtevami tvegamo razkol. EU ne moremo ne zemljepisno in ne evrsko definirati kot molzno kravo, definiramo lahko le domači vrt, našo njivo kot obdelovalno območje, na kateri sami pridelamo pšenico za vsakdanji kruh.

Duha utopije je bilo v preteklosti veliko preveč. Radikaliziranje stvarnosti in lahkotno izrekanje političnih parol pa sporočanje manifestov o nasilnem varčevanju pomeni, da si zatiskamo oči pred razsežnostmi nesreče, če se bomo še naprej zadolževali. Se kdo vpraša za kakšno ceno? Narod ne sme postati sredstvo nikomur, ker v tem posameznik in narod kot celota izgubi svoj namen in svojo suverenost.

Zavedati se moramo, da Evropa ni arhetip Svetovnega vrta velike vseobsegajoče sedanjosti, temveč temelji na usodi celega sveta. Evropa še ni niti presegla spopada s totalitarizmi pa že ji grozi nova nevarnost. Evropa tudi ni edina možnost, ki jo omogočajo Zahod in gospodarsko razvijajoče se sile na Vzhodu. Lahko nas doletijo tudi drugačni scenarji. Prisotni smo vstaji posameznikov in tudi množic za razum. Niti Heglov idealizem, niti Marxov materializem nista zaslutila grožnje nihilizma, da bo človeštvo šlo po tej poti. Nietzsche je napovedal prihod nihilizma kot najstrašnejšega izmed vseh gostov. Civilizacija se je ohranila samo z vero v neponovljiva tragičana doživetja, vendar to je bilo upanje, ki ni ugasnilo niti danes. Zato je posameznik ostal namen sveta, duša odločanja njegove usode, da ne bomo postali znova tragična žrtev spopadov. Predpogoj pa je, da ne postanemo Ukrajina, v kateri je od lakote umrlo dvajset milijonov njenih prebivalcev. Stegnemo se lahko toliko, kolikor je velika naša postelja!

Človekove pravice mladih in prihodnjih generacij

Ko družba odloča o zadolževanju države, o gradnji TEŠ-a, o nuklearni energiji, plinskem terminalu, spreminjanju kmetijskih zemljišč v zazidalne parcele in podobnih okoljskih projektih, ki posegajo v prihodnost, je treba vedeti, da posega v interese mladih in bodočih generacij, se pravi v interese komaj rojenih otrok ali še nerojenih. Čeprav so nekateri še nerojeni ali že rojeni, pa ne morejo odločati o sebi, imajo ti moralni status, ki ni posebej zaščiten.

Pogosto se sprejemajo odločitve brez vrednostnih orientacij za bodoče generacije. Ali si kdaj odgovorimo na vprašanje, kakšen je pravičen družbeni napredek? S kakšno pravico odločajo o prihodnosti starci, ki imajo pred seboj še kakšno desetletje življenja in kup prigrabljenega denarja, ki ga še porabiti ne bodo mogli. Trajnostni razvoj ni le dobiček in pretirano potrošništvo! Kje je meja? Družbena elita, ki upravlja državo, govori samo o novih delovnih mestih, o proizvodnji, o konkurenčnosti, itd. Ali res potrebujemo toliko proizvedene krame izpod človeških rok, ki ni nujna za preživetje in z njo obremenjujemo naše okolje. Akcija »Očistimo Slovenijo« kaže na to, kakšen odnos imamo do okolja. Ali smo res nesposobni varovati interes bodočih generacij in s tem izgrajevati med-generacijsko povezanost tudi s tem, da spoštujemo njihovo pravico do bodočih pogojev njihovega bivanja in bodočih pravic, da živijo v zdravem okolju. Stvari so nam ušle iz rok, ohromljen je sistem zavor in ravnovesij, ki bi morali biti vgrajeni v sam sistem upravlja. Svetost življenja je vrednota s človekovim dostojanstvom, da tega priznava tudi drugim. Državljanska svoboščina upravljati družbo bi se morala raztegniti na temeljne človekove pravic, ne le živečih, temveč tudi na bodoče generacije.

Kje je tista instanca, ki zavaruje interese bodočih generacij, ki bi bila moralno sposobna vključitev vrednote varstva interesov prihodnjih generacij. Medgeneracijska povezanost se ne more vzpostavljati samo z zahtevo, da bo generacija, ki prihaja skrbela samo za pokojnine ostarelih. Družba ima že danes velike moralne obveznosti, da po nepotrebnem ne obtežuje bodočih generacij. Govoriti o socialni državi danes s tem, da bo njeno breme zadolževanja za to, plačevala bodoča generacija, je nemoralno, neetično in nepošteno.

Pojavljali so se predlogi, da bi potrebovali celo varuha človekovih pravic za bodoče generacije. Generacijski vidiki varstva naravnega okolja so bili že večkrat obravnavani, a so vselej naleteli na konflikt med interesi zdajšnjih generacij in interesi bodočih, ki so povsem nezaščiteni. Je ni doktrine, ki bi normativno urejala to vprašanje. Odgovornost se nanaša tudi na rodove, ki prihajajo za nami. Človek ni gospodar življenja na tem planetu, temveč dedič, ki bi moral odgovorno skrbeti za prihodnost bodočih rodov.

Če vzpostavljamo temelje medgeneracijske odgovornosti, zagotovo sodi v takšen sporazum tudi odgovornost sedanje generacije, da vzpostavlja bodočemu rodu pogoje za zdrav telesni in duševni razvoj s tem, da se zagotavlja mladim zdravo prehrano, zdravo življenjsko okolje, možnost izobraževanja, prevozov na kraj šolanja, štipendije in pogoje za normalen vsestranski človekov razvoj. Pravice mladih so nedotakljive človekove pravice, na katerih družba ne more varčevati. Odrekamo se lahko vsi, vendar na meji vzdržnega. Reševanje teh vprašanj ne moremo prepustiti samo politiki, potekati mora skozi vse družbene sisteme in civilno družbo. Vsi imajo neke pogajalce - politiki, sindikati in delodajalci, a interesov mladih, komaj rojenih ali še nerojenih, ne zastopa skoraj nihče.

To je žalostno in bo treba storiti kaj več na področju varovanja interesov bodočih generacij, ki so naše nadaljevanje življenja na tem planetu.

Sodelovanje s SDV in ovajanje ...

Kdor je ovajal ali ovaja, nima čuta za lastno dostojanstvo, je deviantna osebnost in takšen ne more imeti javnih funkcij in biti družbena figura, ki bi ji ljudje zaupali.

Vsak sodelavec SDV je dobro poznal psihologijo Partije, prepredenost sistema z ovaduštvom, lastnosti družbene klime ter represivnost in blaznost tajne policije, ki se je iztrgala iz lastnega naroda, producirala in generirala razredne sovražnike ter uničevala lastne ljudi.

Ovaduhov ne moremo imeti za zgodovinsko stalnico polpretekle zgodovine in relativizirati pomena njihovega delovanja. Je nivojsko pogojeno in v normalni družbi ne more postati nekdo, ki je sodeloval s SDV, regulator demokratičnega sistema. To bi bil nonsens. Perzijski Efialt je antični prototip te figure. Izhaja iz političnega okolja.

Imunost družbe na ovaduštvo s svojim patološkim stanjem slabi medsebojno zaupanje in krepi hipokrizijo, da si zapiramo oči pred zavrženimi dejanji, ki kvarijo nacionalni značaj. Ovajanje pomeni nasprotovanje lastni osebnosti tako kot tuji. Na ovaduštvu se je razkrojil nacionalni značaj slovenske poštenosti, oslabela je vera v človeka, vrednota zvestobe etičnemu. Socializem je povzdignil človekovo življenje in srečo na raven najvišje vrednote in razglašal nespravljiv boj z vsem, kar bi to srečo omajalo. Človekov značaj pa je postavil izven teh norm. Zato je bil kontraverzen sam po sebi. Stvari so se reševale na ravni Stalinovega inteligenčnega kvocienta in tako je ovaduštvo vsadilo v ljudi biološki gen razdvojenosti naroda.

Ovajanje izhaja iz razmajanega sistema, samega gnezda samodrštva Partije. Človek je človeku po besedi. Človek z besedo daje drugemu samega sebe. Zastavlja samega sebe zanj. In ko te tak človek obkroža zato, da bi se zažiral vate, da bi vlamljal v tvojo osebnost, nazore, mišljenje, je v kali tvoj sovražnik, morda tudi v službi lastnega preživetja ali lastne kariere, a ubije tebe. Diktatorski režimi so uporabljali kot sistem »pranja možganov« psihološke pritiske, da bi vsili človeku politično miselnost, ki si jo prisvoji in internalizira. Tak človek je notranje poškodovan. Manipulator, ki hoče moralizirati z domoljubjem. Bili so ljudje nomenklature, ki niso izbirali sredstev za dosego karirističnih ciljev. Sebe se so nenehno olepševali s svojo biografijo in zvestobo Partiji, ko je sistem zmanjševal in zaničeval individualnost in poveličeval predanost aparatčikov Partiji. Spoštovati lastno osebnost je mogoče le, če se spoštljivo vedeš do druge osebnosti. Ali sploh vemo, kdo je bil zaprt, maltretiran in boleče plačal zaradi ovajanja, postavljaštva pred oblastjo z odkrivanjem tujih življenj in epidemičnega uničevanja drugega. Ovaduhi niso nobeni romantični junaki socializma, to so kastriranci morale.

Študij o samomorih v prejšnjem sistemu ni, čeprav bi lahko našteli kar nekaj nepojasnjenih samomorov. Ne vemo pa zakaj so si vzeli življenje. Vemo le za nekatere znane raziskane primere, n. pr. Angela Vode, umrla je (1985) zaradi izstradanja, Peter Breščak je bil dopisnik in novinar v Rimu, življenje si je vzel pri 39 letih (1979). Zakaj? Nadalje Ludvik Potokar (Vancouver, 1965), Aleš Kermauner (1966), Peter Baloh (1967), Borut Kardelj (1971), Lojze Filipič (1975), Vojko Gorjan (1975), Marko Pavček (1979) Borivoj Wudler (1981), Boštjan Seliškar (1983), Marko Slodnjak (1984) Dušan Tomše (1986) (Vir: Nova revija 300,2007). O poskusu samomora govorijo tudi pri Danetu Zajcu, ki je bil nespravljiv s tedanjo oblastjo, ki ga nenehno preganjala (n. pr. pesniška zbirka 'Požgana trava'). Našteti in še drugi so bili slovenski intelektualci, literati, publicisti, itd. Zakaj so si vzeli življenje, so bili pod političnimi pritiski, spremljani, ogroženi, ovajeni? Razlog za samomore ni bil posledica samega nihilističnega nazora teh nesrečnikov. Veliko je bilo novinarskih vesti in propagandnih akcij, namenjenih samomorilcem, pesmizma in moralnega nastavljanja vrvi, obtoževanj, ideološkega preganjanja in disidentstva.

Stvari le niso tako nedolžne, kot bi jih nekateri radi prikazali. Vedeti je treba, da je veliko ljudi preživelo, ne da bi bili del obveščevalnega sistema SDV. Gotovo je bilo odvisno od tega, kam se je človek kot človek umestil.

POKOPALI SO PUSTA V KULTURI

Nimam razlogov za pustno rajanje,
pa vendarle se mi zdi pošteno,
če povem, da čutim notranjo razbremenitev,
da nista več na čelu krdela iztuljenih psov
momljač in babje strašilo
in da so pokopali Pusta v Butalah.

Velika razrezana torta,
oblita z mandljevim želejem
ima kose zapletene celote,
s katero se vedno sladkajo
in mastijo eni in isti
sladkosnedneži.

Arhetip nacionalne kulturniške sramote
na cvetoči livadi javnih dosežkov
zardeva spričo smradu gnojevke
in sprdačin vseh monopolnih kulturniških oblik.

Ugasnite luč in zaspite!

Ne ravsajte se več na svilenih rjuhah
slovenskega blagozvočja!
Želim vam karseda mirno noč in pokoj.

Jasli so prazne.
Vzemite odvajalo!
Razkošne njive solate,
na katerih so se pasla in ravsala
žrebeta, mezgi in mule vseh vrst,
ste do konca razslovenili.

Kultura zahteva dostojanstvo
In razkulturjenje ne/kulture.
Besedam, ki dišijo po pičkah
In vpumpavanju zraka
s klincem iz gipsa v sračje gnezdo,
se končno odreka status dosežka
v nacionalnemu interesu.

Marsikdo bo zaprl svojo štacuno,
ko bo spoznal, da je zapuščina njegovega
ne/kulturniškega dela bila uporabljiva
le za nek odtujen mešetarski namen
in da se zanj ni splačalo žrtvovati
niti enega kulturniškega Evra.
Pusta v Butalah so končno pokopali.

ODMEV NA PRISPEVEK BRANKA MARUŠIČA, ČLANA  TIGR-A:

 »Kako se je gradil moj odnos do TIGR-a?« (objavljen v Rodoljubu, december 2011)

Objava iztrganega citata …poklicna zgodovina, ki je gibanje zamolčala ali pretvarjala in diskreditirala.« (Mira Cencič, TIGR, Ljubljana 1997, str. 342)

Citate objavljenih časopisnih izsekov zgodovinarja dr. Branka Marušiča naj si vsak, kogar zanima 'odnos Branka Marušiča do TIGR-A', prebere in si ustvari sodbo. Polemika je povsem odveč! Zbirka citatov pa se mi ne zdi prav spodobna po dvajsetih letih osamosvojitve.

Odgovorila bom na zame pomembnejše vprašanje: »Zakaj nisem več članica Rodoljubne organizacije TIGR Primorske?«

Tistemu, ki ne pozna celotnega ozadja, bom težko razložila, kajti zgodba o mojem očetu Črnem bratu se vleče že 82 let. Ko sem že mislila, da so se posamezniki po zadnjem obračunu z njim (v letih od 2005 – 2011) in tudi po izgonu narodnjaka dr. Dr. Franca Močnika, apostolskega administratorja slovenskega dela goriške nadškofije, ki je bil oktobra 1947 iz Solkana grobo in survo izgnan v Italijo kot nezaželena oseba, umirili, in da sem se le iznebila ideološkega balasta komunizma, sem se hudo motila.

Pod vodstvom Stanovnikove organizacije zveze borcev, je le-ta znova pokazala še bolj groteskni obraz (Nanos, Dražgoše, konstrukti raznih prispevkov ideološkega pisca in knjiga pok. Tomaža Marušiča SOLKAN IN SOLKANCI MED DRUGO SVETOVNO VOJNO IN PO NJEJ V BOJU ZA ZAHODNO MEJO (1941 - 1947), ki jo je izdalo Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, knjigo pa so finančno podprli Območno združenje borcev za vrednote NOB Nova Gorica, ZZB za vrednote NOB Slovenije, Ustanova Franca Rozmana - Staneta in Krajevni odbor borcev za vrednote NOB Solkan - knjiga konstruktov s potvorjeno in zamolčano zgodovino!

Misel, da bo po osamosvojitvi nastopila duhovna svoboda in prinesla obilnejše sadove resnicoljubnosti in demokracije, je bila zmotna. Stare izmišljene zgodbe in stara ideologija so se razživele in dosegle bujni razcvet. Začela se je rdeča razprava z maksimalnimi prizadevanji glorifikacije totalitarističnega režima in diskvalifikacije tistih, ki niso sledili romantičnemu cilju svetovne revolucije in v to kraljestvo niso verjeli, so pa za to svoje lastno prepričanje, ki se je izkazalo za realno, plačali drago ceno. Še danes hočejo ideologi pod komunistični prapor stlačiti vse domoljube (Tigrovce, čedermace, brambovce, Črne brate), čeprav ti niso nikoli sodili tja. O njih ni mogoče pisati z ideološkim nabojem, saj ti komunistični ideologiji niso nikoli pripadali. Njihov upor in boj se je bil proti fašizmu in raznarodovanju Primorcev, za narodovo svobodo in ne za komunistični režim. Dovolj nam je črno – belih fresk in ideološkega pleskanja primorske duše. Primorci potrebujemo nedotakljivo zgodovinsko resnico o domoljubih, ki je po naravi stvari komunisti ne zmorejo pisati. Hvala za vašo rehabilitacijo tigrovstva v novih vrednotenjih, ki bi vam dajale moč. Hvala za vaše poklone na grobovih domoljubov, ki ste jih v preteklosti ignorirali. Tigrovstvo in NOB ni mitologija, prvo je zamolčana in diskvalificirana zgodovina, s katero so obračunali komunisti, drugo pa je medvojna in povojna realnost, ki ima svetle in črne plati. Režimski zgodovinarji so opravili takšno vlogo kot so in potrebno bo še marsikaj prečistiti zavoljo resnice.

Očitati avtorici dr. Miri Cencičevi, da je vzela krmilo zgodovine v svoje roke in da je njeno delo le svojevrstni pregled, ki v svojih zaključkih ne presega ravni, značilne za pisce pisem bralcev v slovenskih časnikih (Oko, 24.12.1997, št. 108), je pa najmanj kar lahko rečem, poklicni napuh. Nasploh pa izseki iz prispevkov v raznih medijih kažejo na to … Še to bi vas vprašala spoštovani dr. Branko Marušič, kdo je pa vam dal krmilo zgodovine v roke? Ali res menite, da imate samo vi monopol za krmiljenje zgodovine po enem receptu? Tako graditi svoj odnos do tigrovstva je zares klavrn labodji spev in bi bilo morda boljše in bolj akademsko modro, da ne bi bil izpet. Zamolk bi bil bolj spodoben!

Skratka nekateri se postavijo nad vsem, tudi nad zgodovinsko resnico. Treba je neprestano prepričevati in vsiljevati svojo 'resnico', Ko bi se le odrekli enemu samemu ideološkemu elementu, da je komunizem nasledek pohlepa po nedemokratičnem prevzemu oblasti, partizanstvo pa je vzniklo iz domoljubja borcev, ki se žal danes izrablja za politične namene in razpihovanje nesložnosti med narodom. Nobeno pričevanje o pogromih, pobojih in izgonih ljudi lastnega naroda, ki si ne bi želeli imeti opravka s kontinuiteto v takšni priredbi, nič ne zaleže. Trobila so močnejša!

Domoljubi imajo pravico imeti lastno neideološko in neodvisno združenje, v katerem naj bi bilo včlanjenih čim več Primorcev domoljubov in čim manj Ljubljančanov, ki nadaljujejo s prakso komunistične hierarhije in nadzora nad primorsko rodoljubno zavestjo. Zaradi resnice, je obračun s komunisti nujen! Na način streznitve!

Pomen partizanstva, tigrovsta in odpora slovenskega ljudstva proti raznarodovanju in zasužnjevanju se ohranjanja s spominom na preteklost, ne pa s spominom na poveličevanje komunizma. To ponovno potrjuje enotno stališče evropskih narodov proti vsem oblikam totalitarne vladavine ne glede na ideološko ozadje. Noben zločin in dejanje genocida ne zastara. Tudi komunističnega ne! Krepitev zavesti o zločinih, ki so jih zagrešili totalitarni in nedemokratični režimi in obsodba teh zločinov, je zato nujno potrebna, da se ti ne bodo v bodočnosti več ponovili.

Okrepiti je treba zavest o zločinih, ki so jih zagrešili vsi totalitarni in nedemokratični režimi, podpirati je dokumentiranje in pričevanja o nemirni preteklosti, saj brez spomina ne more biti sprave in miru slovenskega naroda. Samo enoten in složen narod se lahko postavi v bran tujcu! Po razpadu komunističnih diktatur v srednji in vzhodni Evropi ter v nekaterih državah članicah se še vedno neupravičeno omejuje dostop do dokumentov, ki so pomembni za posameznike ali potrebni za znanstvene raziskave, zato praška deklaracija poziva vse države članice, naj si resnično prizadevajo za odprtje arhivov, tudi arhivov nekdanjih notranjih varnostnih služb, tajne policije in obveščevalnih služb, čeprav je treba zagotoviti, da se to ne bi izrabljalo za politične namene.

Treba je poudariti, da je Evropski parlament 2. aprila 2009 sprejel Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu, kjer med drugim piše, da »Evropa ne bo združena, če ne bo sposobna oblikovati enotnega pogleda na svojo zgodovino, če ne bo priznala nacizma, stalinizma ter fašističnih in komunističnih režimov kot skupne zapuščine in če ne bo izvedla poštenih in poglobljenih razprav o njihovih zločinih v prejšnjem stoletju.« In še, da je »končni cilj razkritja in ocene zločinov, ki so jih zagrešili komunistični totalitarni režimi, sprava, ki pa jo je mogoče doseči le s priznanjem odgovornosti in prošnjo za odpuščanje.«

Pa še to bi navedla, moj odnos do upora proti fašističnemu raznarodovanju in tigrovstva se je izoblikoval skozi trpljenje mojega očeta in moje družine, ki so mu botrovali vsi totalitarizmi (fašizem, nacizem in komunizem) in ne skozi ideološko motrenje s fotelja in gledanje pod prste kaj drugi pišejo in kako dojemajo polpreteklo zgodovinsko realnost.

Toliko Rodoljubu v premislek!

Dopisano 1.februarja 2011:

Ko sem še enkrat pozorno prelistala in prebrala omenjeno številko Rodoljuba, sem se ob uvodniku dr. Savina Jogana z naslovom »Leto jubilejev (1941-2011)« vprašala, kako je mogoče, da je TIGR objaviI tako ideološko aktivističen in zgodovinsko nekritičen, času anahronističen in povsem neprimeren ideološki prispevek, ki zagotovo narod razdvaja. Avtor je izpadel kakor da sploh ni Primorec. Ni se mogel izogniti ideološkim temam, ne da bi dregnil v denacionalizacijo, ki predstavlja vrnitev pokradenega premoženja prejšnjim lastnikom in tudi verskim polemikam se ni mogel izogniti, ne da bi posebej užalil primorske čedermace, ki so izkazali vsekakor več domoljubja, kot vsi komunisti skupaj.

Žalostno je tudi, da Primorska ne more imeti svojega spomenika na Velikem Cereju, ki bi simboliziral primorski upor in rodoljubje in da mu mora Janez Stanovnik z nekaterimi komunističnimi aktivisti določati njegov vsedržavni pomen, čeprav gre na Primorskem za povsem drugačne razmere, kot so veljale v ljubljanski in drugih slovenskih pokrajinah. Po sili z vrha je spomeniku spremenjen prvotni namen, kar za Primorsko ni dobro.

REVOLUCIONARJI

Ko je stopil v veljavo nov sistem digitalne transmisije
s tonskim in vizualnim snemanjem vesolja,
sem enega vprašala:
'Povej mi, kako je tam,
kjer si ob prihodu odpoljubil majhno smejalno gubo
Nikogaršnje dežele?

… Sprejeta luč mi je ugasnila v duši.
Kmalu bo res čas za njihovo vrnitev,
pa si ne drznem vznemirjati vesoljske tišine
s svojim repom, privezanim na korteks.
Saj se razumemo, oče je finančno uspešen idealist.
Poti so shojene, a jaz oklevam. Tukaj mi je lepo.
Prisegam, da sem jih spoznal skoraj vse po obrokih.
Veliko veščin sem se od njih naučil.
Oni so odšli in name pozabili v škornju šampanjca,
saj mladega ptiča še niso hoteli prišteti k svoji jati.

Sem del nedokončanega programa.
Objokujem jih, ker so odšli brez mene,
saj bi jim lahko bil v veliko pomoč.
Tako z distance se ne moremo usklajevati.
Njihove telefonske številke so še v imeniku.
Zvoni v prazno.
Samevajo v globoki samoti.
Tavajo po cesti brez konca.
Pospravili so letino življenja in odšli.
Niti pomisliti ne smem, da so tudi oni
imeli ideale, otroke in križe.
Neuresničene ideale so odnesli s seboj.
Otroke in križe so odložili.
Križe so prej naložili drugim na ramena.
Niti enega niso vzeli s seboj.
Muke drugih in križi se jih nikoli niso dotaknili.

Ne vem, kaj sploh počnejo v tistem velikem oceanu!
Morda plavajo v globino in bodo začeli rasti
in se spet vrnili, čeprav se sliši malo verjetno.
Nekateri so bili nori, neotesani, dolgočasni,
egoistični in militaristično zadrgnjeni tirani.
Drugi so še kot otroci kradli cigarete in žvečilne gumije.
Mnogi so puškarili. Veliko jih je, ki so prebrali
samo eno knjigo v življenju /komunistični manifest/
in svoje otroke preobrazili v turbokapitaliste.

Vsi pa še od tam mečejo oči na komunizem.
Nekateri še nagrobnikov nimajo, oni pa na veliko
govorijo, kako si bodo postregli s sadjevcem,
morda kar s hruškovcem, ko se vrnejo delat revolucijo.
Vidim jih nekaj, ki od tam že kopljejo nove grobove.
Pa ne sebi. Živim tukaj!
Problemi razredne logike in razdeljenosti tarejo ljudstvo.
Oni tam pa so otroci čarobnega obrazca,
ki ga je mogoče ustvariti čira – čara,
s čarobnim pendrekom.
Vsa ta partijsko- fevdalna garnitura
plava po vesolju kakor jata krokarjev.
Vesolje je sociološki pojem.
Kadrirana oblast od zunaj.
Atributi nekdanje moči.
Si zamislite srečanje novomarksistov
s staromarksisti in govorjenje v moraličnih
prikazih, kot so goljufivost, pogoltnost, pohlep …
Tam veslajo še vsi z rdečimi lasmi.
Za vsak primer nosi vsak s seboj nekaj dinamita,
če bi srečal v neskončju človeka, ki ga je sovražil.
S seboj nosijo arhivske zgodbe in tablete za alergijo
na črno – bele – rdeče – plave in tako naprej.
Celo novo nakupovalno središče orožja so si izmislili
in revolucijo do zadnje kaplje krvi. Radi bi se vrnili.
Nikoli pa ne povedo, kdo je česa osumljen
in kako bodo obračunali z njim.
Vse poteka konspirativno.
Da le ne bi srečali zarodkov političnih nasprotnikov!
Spopad bi bil hud in neizprosen.

Mi tu, se pa delamo, kakor da ni nacionalnega problema.
Iz društva Anonimus so jim poslali telegram v vesolje!
Vendar njihova oblast brez mišljenjske opozicije je totalitarna!
Na hekerje se ne odzivajo nikomur.
Neprekosljivi mojstri Centralizma!
Odložim pogled v zvezdno nebo in se zazrem skozi okno.
Zagledam luksuzen črn avtomobil,
kupljen s kreditom Ljubljanske banke.
Stoji pred garažo, brez gradbenega dovoljenja.
Rečem si: Aha, to so oni, ki so ostali
in se jim bodo kmalu pridružili!
Plačajmo jim še prevozne stroške,
da jih letalo zanesljivo pripelje v raj.

NOVOLETNE MISLI KOT VOŠČILO

Vse najboljše v streznitvenem letu 2012!

Vsakdo naj odkrije v sebi tiste etične prvine in izkušnje, ki pomagajo k zrelosti, združevanju in povezovanju na ravni človeškega.

Mnogi so imeli priložnost, da so srečo prevrednotili v egoizem in spremenili blagostanje naroda v pogorišče, lastno vest pa v smetišče.

Vsem ljudem želim, da bi občutili srečo kot čisto kakovost življenja.

Ko boste pokali kot zreli kostanji, nikoli ne pozabite na umazane vrtince vodne pene, ki je potapljala vaše sanje, samozavest in prihodnost. Ne verjemite presežkom besed, ki niso iskrene. V odnosu človek samovolje in pohlepa – izkoriščani človek revščine, naj zavladajo pravičnost, solidarnost in dobrota.

Bodimo dobrohotni in ljubeči drug do drugega; potrebujemo se!

Želim vam ustvarjalno, uspešno in zadovoljno novo leto. Naravne sile naj nam vrnejo moč in zdravo stanje duha. Poštenje, ta prastara slovenska vrlina, dobrota in modrost naj prinesejo narodu zdravje in blagostanje. Za vse to pa moraš imeti tehten razlog: doumeti moraš, da nisi na svetu sam, da je narod enovito telo in da smo vsi enako pomembni s pravico do dostojanstva in dostojnega življenja. Naša moralna moč je v enotnosti, poštenem delu in poštenem plačilu za opravljeno delo, medsebojnem spoštovanju in sožitju, ki so temeljni postulati za ohranitev narodove identitete in za njegovo preživetje.

Srečno!

ZAPIS O VESELJU ...

Pisatelj Vitomil Zupan (18.1.1914 – 14.5.1987) /pomembnejša dela: Menuet za kitaro, Komedija človeškega tkiva, Levitan, Igra s hudičevim repom/ je nekoč ob nekem intervjuju rekel novinarki Majdi Suša, da je veselje najpomembnejše čustvo. Ko mi je Majda pripovedovala o srečanju z Zupanom in njegovem življenju, sem začela razmišljati …

Veselje ni funkcija razuma, temveč prijetnost, ki jo občuti bolj duša kot razumsko dojemanje. Radost v duši budi neko stopnjo ljubezni, je zadovoljstvo, ki se razodeva intuitivno kot harmonija razpoloženja, kot navdušenje in neskaljeno sprejemanje življenja. Vitomil Zupan je imel neverjetno življenjsko moč in sposobnost za samospoznanje. Zrl je samega sebe v popolni notranji svobodi zunaj lupine. Njegovo upanje je bilo visoko in trdno. Imel je posebne razloge, da je preživel. Veselje do življenja.

Veselje je vzvišena stopnja doživetja sreče, ki ni seštevek količin užitkov v nekem notranjem čutu, ki naj bi bil istoveten z voljo in razumom. Sreča se razodeva samolastno in povsem samostojno kot čustvo čiste kakovosti. Je kot socvetje s klobučki v poganjkih, ki se razcveti v kobul luči. Lahko bi jo primerjala kot luč, ki se je prižgala v temi in pred očmi zažari galerija slik Alphonsa Muche, ki so mi posebno pri srcu.

Težko bi z besedami opisala to čutno zaznavanje sreče, ki ga poimenujemo veselje, saj ni istovetno z ljubeznijo; nesrečna ljubezen nam lahko povzroča bolečino. Zagotovo pa občutimo veselje ob ustvarjanju, ko ovrednotimo dejanje lastnega navdiha. Ko nenaprošeno pomagamo potrebnemu in ko se razdajamo, ne da bi pričakovali poplačilo, občutimo notranje veselje. K veselju nas ženejo dejavniki hrepenenja po popolnosti, da usmerimo našo voljo k pozitivnemu delovanju, ki nas notranje izpolnjuje.

Veselje seva svetlobo, toploto, nekakšno materinsko čustvo. Veselje je vzvišen navdih, iz katerega seva prvobitnost življenja – je mnoštvo odsevov v svoji močiti bìti.

Veselje je izpolnjena vera v dobro, je upanje in lepota duha, ki dosežeta popolnost razpoloženja. Radost se razprostre v nasmeh, ki podeljuje milino in posebno lepoto obrazu, blesk oči in poplemeniti poteze, ki so odsev duše. To je nekaj, kar zaznamo na prvi pogled. Kozmična lepota sonca se v obliki svetlobe razprostre v nasmeh in doseže najvišje mesto v človeku z občutenjem neokrnjene sreče. Z radostjo se vračamo k idejam, k lepoti narave, ki je čutno zaznavna nosilka harmonije, postavljena na izredno visoko mesto. Fiziološko je sedež zavesti najverjetneje v talamusu. Vprašanje pa je, kje se rojeva veselje, v tem majhnem organu v možganih ali v srcu?

Radost je metafizika nebes, je nekaj svetega, ki se rojeva v nas. Veselje povezuje ljudi v harmonijo. Lahko bi ga opredelili tudi kot socialni čut ali kot zakonitost enotnosti obstoja. Veselje je ugodje, ko uživamo v lastni duševni aktivnosti, v dobrem delu, ki smo ga opravili za drugega in pričara ugodje. Lahko bi tvegali trditev, da ga je moč utemeljiti z lepoto Boga, ki se izraža in seva skozi človeka. Je sijaj ubranosti in estetsko uživanje duševne lepote. Veselje ni samo sebi namen, ampak pot za dosego najvišjega namena življenja – doseči čisto srečo, kakovost bivanja v sebi. Na nek način je renesansa duha, ki nas plemeniti. Biti vesel pomeni ne biti osamljen, pomeni dohitevati človeka v sebi v radosti z drugim. Veselje je sadež vrlin, je radostno čaščenje dobrega z zadovoljstvom, je plod božje milosti in nadarjenosti za življenje. Veselje je dvojno bivanje v paru z žalostjo. Tako kot je veselje neskončna popolnost, je žalost neskončna preizkušnja. Ko nas navdihne ideja dobrega dela, smo tudi srečni in dovršeni.

Razveselimo se današnjega dne, da smo se spomnili svojih dragih, ki jih ni več med nami in tudi pisatelja Vitomila Zupana, ki je ljubil življenje in se ga veselil.

UMETNIŠKE ZAMISLI IN UVID USTVARJALCA V ČASU, KI GA ŽIVIMO

Svoboda ni nikoli uresničena realnost. Svoboda je plod uvida (spoznanja). Cilj umetnosti v najširšem smislu je humanističen, usmerjen je k človekoljubju (philantrhropija), ki je tenkočutno vzvišeno stanje človekove zavesti nad materialno nujnostjo. Ustvarjalci bolj poredkoma izpostavljamo v svojih delih svoj kritični odnos do položajev, ki predstavljajo za človekovo dostojanstvo nesprejemljive usode.

Ustvarjalec ni le v lastno školjko zaprta oseba, ki polemizira le s svojim egom in se ukvarja le sam s sabo in moralizira o duhovnosti. Nekateri imajo bolj plitvo dihanje, koža je bleda in mišice so ohlapne, drugi znajo vdihniti globoko, da so oči povezane s telesom do gležnjev in sveži zrak preplavi vse telo. Ustvarjalec v umetnosti je tudi terapevt človeštva, ki se lahko s svojo kritično mislijo dotakne človeka in z opozarjanjem sprošča napete mišice družbe, ki so vklenjene v mišičnem oklepu egoizma in človeške slepote.

Ustvarjalec je človek, ki zna biti tudi za drugega in zna pritanjeno prisluhniti sočloveku. Razumnik ima svoj notranji poglobljeni svet, ki je zmožen odkriti in uvideti ne le svojo, temveč tudi tujo bolečino in etično delovati z vso svojo človeškostjo. Ustvarjalec je del duhovnega in socialnega okolja in zmore delovati po koncepciji naravnega reda pravičnosti, če premore ontologijo duha in volje. Le kako lahko danes razumnik preživi v tem socialnem mazaštvu in abstraktnem humanizmu, ki predstavlja sprevrnjeno zavest, lažni moralizem na najnižji vrednostni stopnji medsebojnih odnosov. Živimo v obdobju, ko so dovoljene laži, dovoljen je plen, ropanje, hinavščina, korupcija, zavist, poniževanje ženske s prostitucijo in najbolj grobo izkoriščanje človeka. Kje so tiste sile, ki bi se zavzemale za moralno delovanje.

Moralizem je le abstraktno etično védenje in pridiganje, etika pa moralno spoznanje in sposobnost odkriti v sebi zmožnosti delovati etično. Ustvarjalec je zavezan času, ki ga živi in v katerem ustvarja. Njegova etična razsežnost ga vodi, da spozna in obsodi tudi surove oblike nečloveškosti, krivice in nedemokratičnosti, tisto suženjsko življenje, ki ponižuje človeka in njegovo dostojanstvo. Ustvarjalec ne more biti do take mere individualist, zaprt v svojo školjko, da ne vidi intuitivno čez lastni plot. Naloga ustvarjalca in vsakega razumnika zajema etične vidike njegovega delovanja, ki so sestavni element zavesti. Ustvarjalec ne more biti tako samozadosten, da si zatiska oči pred krivicami in zlom.

Opozoriti in obsoditi neskladja, ki ustvarjajo krivičen svet, je primarna naloga razumnika. Ne le oblikovalnost, tudi sporočilnost ni nič manj pomembna. Je miselni predpogoj za stvaritev. Mislim, da človeka opredeljuje ustvarjalnost, ki temelji na etiki. Sodobni ustvarjalec ne more biti izključen iz humanističnega prizadevanja s svojo tenkočutnostjo in etičnostjo. Estetska zamisel je polna znakovnih struktur, beseda je nosilka intelektualne sposobnosti, prerašča jezikoslovje, čustveni svet, ima svojo nadrejeno točko, ki je sploh še bila odkrita in predstavlja spoznanje vrhovne resnice.

Z besedo areté so že stari Grki označevali najvišjo človekovo sposobnost, s katero se človek odlikuje kot popolno bitje. Areté so vrline, ki so odlikovale razred rodovne aristokracije. Areté je vedno bolj dobivala pomen razvitih intelektualnih in moralnih človekovih sil in harmonije v medčloveških odnosih. Areté združuje dovršeno in vse kar je lepo in skladno in vzbuja vzvišena estetska čustva. Ideal h kateremu so Grki težili, pomeni biti dober, predvsem v smislu moralnih lastnosti in plemenitosti duha. Z besedo areté se smiselno izpove intuicija, harmonija telesa in duha.

Dotaknila sem bom psihološkega zakona dobrega in lepega. Ko rečem dobro, dam prednost etiki; ko rečem lepo, dam prednost estetiki. Ob vsem tem pa ne smemo pozabiti na temeljni zakon, ki mu pravimo resničnost, ta je členjena na vrednostne kriterije humanizma. Kot resničnost moramo razumeti totalno resničnost, ki zajema tudi utopično mišljenje. Zajema vso avtonomnost mišljenja.

Če na primer vzamemo Dantejeve osebe iz pekla, te niso resnične osebe. Osebe so izmišljene, vendar pesnik je izrazil v svoji Devini komediji moralno vrednost teh oseb. Liki teh izmišljenih ljudi se skladajo z Dantejevo zamislijo o dobrem in zlu. Isto bi lahko rekli za Homerjeve, Tolstojeve, Balzacine, Kafkine in Proustove junake. Pri teh delih so umetnikove zamisli skrbno izbrana čustva, izkušnja in sintetični izraz misli. Gre za vrednostno dimenzijo umetniške zamisli. Metafora je merljiva po prostranosti in globini sporočila, po skritosti ideje, ki je meso in kri, vitalnost in miselno čustvena prepričljivost. Literat poskrbi za intelektualnost metafor, da niso besede samo izpraznjeni pojmi.

Besede niso samo dobre gozdne vile, prosojna breztelesna bitja. Metafora ima lahko tudi lepo žensko glavo in hkrati jekleno telo levinje. V umetniško zamisel vstopa intuicija zaznav, slutnja, jasnovidnost resnice, vizionarstvo. Nastopijo čustva, ki sprejmejo zamisel kot resničnost. K ustvarjalnosti štejejo tudi etične vrline posameznika. Današnji čas zahteva od ustvarjalca tudi angažiranost in polarizacijo mnenj.

Referenčni okvir, znotraj katerega se giblje in ustvarja pisatelj ali pesnik je prostor, v katerem si je spoznanje pridobilo svojo poklicanost. Ko se človek nauči uporabljati svoje izkušnje ter čustveno in intelektualno dispozicijo, ima dostop do stvari same, spoznavno mišljenje mu omogoči, da se izrazi v dometu svoje intuicije in navdiha. To nikakor ni majhna stvar, če prek ustvarjalne misli naredimo nekaj dobrega za človeštvo.

UNIČITE MUZEJE, UNIČITE GALERIJE, UNIČITE LEPO SLOVENSKO BESEDO!

Sugestije nekaterih skrajnežev se glasijo: 'V literaturi uporabljajte umazano besedo v smislu presežene revolucionarnosti! Bodite regresivci tradicionalne estetike, spodbujajte kontinuiteto dekadence in brezsmiselnosti, tako bomo lažje vladali. Najboljša knjiga je tista, ki poneumlja, ki udarja po bobnih. Tista, ki razkrije še otrokom vse umazanije sveta in jih razkroji še preden bodo dozoreli in se zavedli konceptualne praznine, ki pomeni le moč, surovost sveta in oblast.'

Ali bomo zares molče pristali na poligon oblastovanja tudi v kulturi, kjer se uničuje tradicijo z pretiranim postmodernizmom, kot edinim merilom, s katerim je mogoče dojeti življenje. Da o umetniškem okusu uporabe vlugarizmov, kletvic in primitivizmov niti ne govorim, saj je racionalno merilo resnice tisto gibanje v kulturi in stanje duha, ki nas razodeva v pozitivni, učljivi smeri in ne v razkrajajočem nihilizmu, ki odriva naše otroke v pasti preprodajalcev mamil, alkohol, bežanje od doma in tudi v samomor.

Da, takšno je bilo pred desetletji geslo futuristične in dadistične avantgarde, katere destruktivnost oziroma uničevalnost umetnosti je bila naperjena zoper tradicijo velike umetnosti Michelangela, Bacha in drugih velikanov svetovne umetnosti. Gre tudi za estetski nihilizem današnjosti, ki iz dovršenosti estetskega črta vsako kritično presojo. Edina zahteva je, da učinkuje na čutnost. Bistvo anti-umetnosti so današnja pretiravanja v avantgardnosti, ki jo mirne duše lahko poimenujemo »estetiški nihilizem«. Umetnina kot proizvod je v bistvu medij, ki se posreduje kot učinek.

Da je prav razdiralnost in uničevalnost najbolj fascinantni moment današnje estetskosti, ki učinkuje psihofizično na celoto človeka, je več kot jasno. Je v paradoksalnem stanju z estetskim in je odzivna na konformnost do oblasti, proizvaja človeka, izživljenega na izziv kot ukaz oblasti in razpoložljivega zanjo. Funkcija anti-umetnosti ostane potlačena, skriva in vendar deluje kot destruktivnost in uničevalnost družbenih norm, zakonov, omejitev, moralne in vrednot. Izzove občutek in zanos osvobojenosti, relativizem vrednostnega sistema. Ne deluje samo v umetnosti, se ugnezdi v sistem mišljenja in življenja. In tako nezavedno zavlada človeku in mu določa njegovo raven mišljenja, ravnanja in instance nadjaza, sprošča identiteto moči.

Na bojiščih duha se je znova pojavil revolucionarni komite partije, ki načrtuje bojne akcije proti tradicionalni kulturi iz čisto narcisoidnega samozadovoljstva. Ta si je izvolil razširiti polje svojega eksperimentalnega delovanja tudi na področje družine (družinski zakonik), na področje bralnosti naših osnovnošolcev, kot da se nadaljuje državljanski boj komisarja in filozofa Dušana Pirjevca z drugimi sredstvi. Državljansko bojevanje je izbruhnilo na dan z drugimi sredstvi, ne le v politiki v ožjem smislu, temveč tudi v literaturi, umetnosti in strategiji borbe zdravih in bolnih sil.

Je tisto stanje duha, ki proizvaja posebno obliko umetnikove volje do oblasti. In prav v tej luknji stanja duha se odvija umetnost multimedijalnosti, stanje je anahronistično, korak nazaj do neznosnosti. Tudi poezija se razkrije povsem drugačna, brez duše. Glasba z vso njeno sceno in scenografijo se enači z estetsko, čeprav nima z njo več nobene zveze. Tu se srečujemo s kičem, ki se izkazuje s poudarjenim ritmom, zvočnimi efekti ter votlimi in praznimi besedili. Ta kič generira že vnaprej preračunane učinke. Silovit naboj nihilizma je čutiti tudi v šolskem sistemu in določanju literature za Cankarjevo priznanje in nasploh marsikje v kulturi, kjer kakovost nima več pravega mesta.

Cankar bi se v grobu obrnil.

SKROMNOST IN ZATEGOVANJE PASU ...

Tako častihlepno in ambiciozno se je predajal strastem skromnosti, da ga ne bi niti omenjala, saj vsi vemo …

Izbral je lastnost, ki odmerja stopnjevanje pohlepa po lastni avtoriteti in častihlepju po žličkah. Najprej skromen. Nato vedno manj. Tako dolgo je verjel v svoj utopični ideal skromnosti in samolastno moč čistega duha, dokler se mu ni ponudila priložnost, da je svojo 'skromnost' izživel v kontekstu neskromnosti vseh tistih, ki so jo izkoriščali v svoj prid. Prevladala je premoč interesov nad umom in vestjo.

Strasten skromnež svojo vrlino ponudi vsakomur, ki zanjo ponudi več. Skromnost ni le stvar morale, je tudi stvar ekonomije in preračunljivosti. Skromnost je tako bolna od lastne zunanje lepote in blišča, pa tako lepo ji plešejo kodri in tako se ji bleščijo oči v ornatu samohvale, da človeka spravi v moralno vzdušje pojma in se začne spraševati, kje se začenjajo njene pasti s praktičnim uveljavljanjem na koži drugih.

Skromnost pogosto hlini vrline, kot so pogum, iskrenost, zvestoba, zavest o odgovornosti, prijateljstvo in zahteva sama zase posebno spoštovanje, še bolj kot si ga vse te lepe vrline zaslužijo. Nobena dobra lastnost, ki se opije z drugimi dobrimi lastnostmi, ni tako občudovanja vredna, kot z vrlinami oplojena skromnost. Pogosto stopi med medije in izkoristi ljudi za promoviranje same sebe z besedami: »Treba bo zategniti pasove«.

Skromnost je zasidrana kot vrednota povsod, kjer je revščina. Je kategorični imperativ bogatih. Skromnost je pri njenih promotorjih prej izjema kot pravilo. Država pojmuje skromno družino kot poživilo za ozdravitev bolnega gospodarstva in oživitev lastnega zapravljanja, zato ljudem predpisuje, kako naj varčujejo in bodo skromni pri plačah, pokojninah, zdravstvu, šolstvu, kulturi in vseh drugih izdatkih. Država pa pri tem ni prav nič skromna in izkaže se, da ji je tuje vsakršno samoodpovedovanje in omejevanje pri izživetju svoje usode v vlogi oblasti.

Prišel je čas, da politika zahteva od ljudi skromnost. Že sama prerazporeditev dohodkov zahteva, da so politike varčevanja na vseh segmentih življenja nujno zlo. Vendar težavni procesi prilagajanja zmanjševanju dohodkov zahtevajo skromnost le tam, kjer se država obnaša kot čuvajka, hvaležna psica, opešana vitalnosti v ideji same substance temelja. Ta vrlina se druži s hinavščino, ki je deležna prezira ljudi. Ogroža jo upad morale. Morale neskromnih si dovolijo, da postavijo pravila tistim, ki jim nalagajo skromnost. Vendar ti predpisovalci skromnosti so dvoličneži in moralni nihilisti, saj bodo zadovoljili prej zelo velik krog neskromnih in zapravljivih na račun skromnosti in odpovedovanja svojih državljanov. Živimo v obdobju moralnega relativizma in omejevanja malega človeka. Vprašanje je, ali ima človek, ki hlini skromnost drugega in pri tem na debelo zapravlja, pravico moralnega nadzorovanja. Doslej se res še nismo soočili z vprašanjem kje, kako in za koliko lahko pridobimo na račun skromnosti in zategovanja pasu in koliko pri ustvarjanju dodane vrednosti. Ta politika samodejnega uma o skromnosti naj se začne uresničevati najprej pri tistih, ki jo predlagajo.

Resnična skromnost je dar velikih ljudi in se sama ne hvali.

POGLEJ, KAKO JAHAJO TO UBOGO KLJUSE!

Nikar mu ne kaži
uživaških prvin,
ki jezdijo svojo pokončnost
na tujih usločenih hrbtih.

Iz betonskih stebrov
ne morejo zrasti še krila
za plapolanje dragega gvanta
nad vzboklinami čehljajoče svile.

Spodaj nekaj škriplje z zobmi.
Pod težo luksuznega drobovja,
grabežljivih in polaščevalnih rok.
Vse je merljivo, vse izračunljivo.

Zgoraj in spodaj!

Poglej, kako božanski čeveljci
gugajo zgoraj, spodaj pa delavske noge
težke noge kot beton. Kot beton …

Na mesto, da bi bili srečni za svoje ugodje,
je inšturmentalizacija golega človeškega
telesa postala simptom vsega, kar je spodaj.

Ljubi Jezus vsemogočni,
poglej kako mu tanjšajo brezzobe hropce,
poglej, kako jahajo to ubogo kljuse,
ki si nikoli več ne opomore
s tako sluzastim in luskinastim
rdečim repom ukrivljene banane!

Opicam so banane glavna hrana.
Eni po kunčje migajo, drugi se sklanjajo
k tebi usločenemu tam spodaj
in ti vse kar imaš, poberejo
in si zložijo v golšo ptičjih kljunov,
pa še boglonej ne rečejo.
To je godna ura,
da se obesijo na kozolec košenic.

LITERATURA ZA CANKARJEVO TEKMOVANJE OSNOVNOŠOLCEV SRAMOTA!

Letošnji izbor literature za Cankarjevo tekmovanje za 8. in 9. razreda osnovne šole je za vzgojo otrok in kulturo medčloveškega izražanja vulgarno in neuravnovešeno dejanje, brez slehernega obče človeškega premisleka. Neodgovornemu, ki bi moral sam odstopiti, povem: Saksida, roke proč od otrok!

Vsak kulturni narod je ponosen na svoje lepe, izbrane, blagoglasne besede svojega jezika, svoje literature in književnosti. Prav gotovo se dandanes lahko zamislimo nad popačenkami ali barbarizmi, ki se vnašajo v naš jezik. Koliko robatosti in vulgarnosti prinašajo nekateri izrazi, ki posurove duha in srce in nas kot pripadnika svojega naroda popolnoma razvrednotijo. Zavedati se moramo, da je besedna uglajenost našega maternega jezika dostikrat posledica duševne uglajenosti slovenske duše. Včasih beremo tudi v literaturi takšna vulgarna in nihilistična besedila, da je popolnoma nedoumljivo, kako je to mogoče. In takšna besedila naj bi priporočali in predpisovali mladim za branje. To je človeško ranljivo, bolno in vsak takšen vulgarni stavek počrni otroku trenutek sedanjosti. Razgrajuje človečnost in duhovno dimenzijo človeka v otroški duši.

Ali smo postali čisto podivjani in barbarski, da ne rečem v žargonu balkansko primitivni, da ne moremo “brez pičkarjenja in kurcanja” ničesar bolj kulturno povedati. Vprašajmo se, ali je jezik, kot ga je bilo slišati pri branju nekaterih odlomkov literature, ki je prišla v izbor za Cankarjevo tekmovanje, sprejemljiv in v skladu z narodovimi vrednotami. Očitno je, da postaja vse to za nekatere užitno in da slabi vzgledi vlečejo. S takšnim duhovnim vzdušjem in kulturno mlačnim ozračjem ne dajemo mladim rodovom dobrih zgledov. V svoji mladi državi tako ponižujemo svoj jezik in svojo kulturo, ogroža nas narodna mlačnost, ravnodušnost in nezainteresiranost do vrednot, ki bi nam morale biti svetinja.

V takšnem nihilističnem ozračju ni nič čudnega, če postanejo otroci plen prekupčevalcev z mamili, se vdajajo alkoholu, poskušajo samomore in zbežijo od doma, saj otrokom nismo sposobni dati idealov in vrednot življenja za katere bi bilo vredno živeti. Če imajo na Zavodu za šolstvo določene osebe, ki odločajo o šolskih programih, probleme z naveličanostjo življenja, neločevanjem etičnega od neetičnega, ustvarjalno lepega od nihilističnega, ali imajo iz najrazličnejših vzrokov motnje v presoji, naj si poiščite zdravniško pomoč in naj ne prenašajo nihilizma na otroške duše. Najmanj kar je, bi takim morali prepovedati opravljati pedagoški poklic in delo z mladino, ker nimajo obče človeške zrelosti za delo z otroki. Tu nosi tudi minister za šolstvo svojo odgovornost, ki jo je dolžan sprejeti nase.

Dandanes se sprašujemo ali je domoljubje in domovinska vzgoja vrednota, ki naj bi jo negovali tudi v šolah in učili mlade ideološko neobremenjene zgodovine, ki je omogočila narodovo preživetje, in jih vzgajali v duhu narodne zavesti. Za preživetje naroda ni pomembna le materialna blaginja in blagostanje, ki ga želijo dajati svojim otrokom in ga zapustiti našim rodovom; za preživetje in obstoj nekega naroda je pomemben duhovni prostor in kulturno ozračje, v katerem vzgajamo mlade z občutkom do lepega in pozitivnega, do vrednot, do narodne zavesti, da so ponosni na to, da so Slovenci in da znajo braniti svojo identiteto, svoj jezik, svoje ozemlje, svoj duhovni prostor v katerem živijo, tradicionalne vrednote ter svoje narodnostne in narodove pravice.

Kot prvo je pomembno, da negujemo in spoštujemo svoj materni jezik. Kakšna bo naša zgodovinska usoda kot naroda, če bomo naš materin jezik in naše otroke tako duševno maličili in jim zlivali v dušo gnojnico.

Vse to kaže na to, da smo zanemarili duhovno bogastvo in vsebino našega slovenskega jezika in da izpademo bolj imenitni in svetovljanski, če uporabljamo v našem občevalnem jeziku barbarizme, vulgarizme in tujke. Kakšno bodočnost ima lahko narod, če zanemarja svoj bogat duhovni zaklad, svoj materin jezik? Takšni eksperimenti z otroki so delo nekulturnih, neodgovornih in arogantnih domišljavcev, ki si lahko dovolijo marsikaj preko mej v imenu naroda. Le kdo se bo terapevtsko ukvarjal z njimi? Odstopijo naj! Na ta delovna mesta naj pridejo osebe z občutkom za delo z mladimi.

VOLITVE

Ko boste brali programe, se odločite za tistega, ki bo besedo 'delo' dal v prvo vrstico.
*
Ko boste oddali svoj glas, se čuvajte tistih, ki se sposodijo vaše orodje, s katerim deflorirajo nacionalni interes in mu spremenijo spol v lastno korist.
*
Politiki se starajo počasi in nikoli ne umrejo. Še dolgo jih boste morali hraniti. Zato je najboljše, da jih je čim manj.
*
Vsaka nova koalicija raztaplja absurd resničnosti prejšnje z različnimi topili, vsaka pa ga raztopi do zadnje kaplje.
*
Kontinuiteta in prenova sta obremenjeni s trenutnostjo stanja v državi, zato je pričakovati še naprej magični pevski variete v duetu, ki bo premierno nastopal naslednja štiri leta. Koliko svetlečih raket boste še razstrelili v meglenem zraku, da se bo Slovencem začelo svitati?
*
Kaj boste po naslednjih volitvah storili s tistimi, ki so si svoje finančne kanale preveč napolnili in so pod budnim očesom Klemenčičeve komisije? Ti sodijo v etnološke posebnosti politike, zato tega vprašanja ni mogoče zadovoljivo pojasniti.
*
Hrepenenje po potovanju z vlakom prve hitrosti, je hrepenenje po vetru, ki bo napel jadro in oživil mrtvi jambor, ki bo odnašal brezposelne v tuje luke žaklje prenašat.
*
Ne žegnajte z reformami povnanjene zavesti preveč krvavo ljudi! Pomembna je prihodnost naroda, omejujoča Evropa bo s svojo ekskluzivno voljo po oblasti obstajala tudi, če nas ne bi bilo več.
*
Ne bodite bolj hlapci od hlapcev po Cankarju!
*
Najprej molitev, nato pa prekletstvo! Ljudstvo ima vedno prav.

VSTALA PRIMORSKA, PROSLAVA IN POLITIČNA AGITACIJA, TOKRAT V RENČAH

Kot Primorko me moti, ko se manifestacije narodovega pomena, kot sta bili tradicionalna spominska slovesnost na Nanosu, 30. 4. 2011 v spomin na eno prvih partizanskih bitk na Primorskem, ki je bila na Nanosu, 18. aprila leta 1942 ter v počastitev dneva OF, s slavnostno govorico Svetlano Makarovič, ali proslava ob 44. obletnici priključitvi Primorske k matični domovini Sloveniji v Renčah izrabijo za ideološko politično agitacijo. Govorec Janez Stanovnik, predsednik Združenja borcev NOB je govoril o vrednotah NOB, ki jih politika očitno drugače pojmuje kot primorski človek, katerega vrednota za upor proti fašizmu je bilo domoljubje in ne ideološko prepričanje. To je bila narodna zavest in ne ideološka, kot se simbolično manifestira.

Organizacija borcev in aktivistov NOB je bila ustanovljena leta 1948 v Beogradu z namenom, da združuje udeležence NOB Jugoslavije. Tvorile so jo vse republiške zveze, ustanovljene na ideološki zasnovi. V Sloveniji je bila le-ta ustanovljena 4. julija 1948 leta, na svojem 1. kongresu v Ljubljani. Za predsednika je bil izvoljen šef tajne policije Ivan Maček. NOB je povezana tudi z revolucijo in nasiljem. Ni samo sestavni del osvobodilne fronte, temveč tudi zatiranja in uničevanja slovenskega naroda, ki se je v glavnem množično zgodilo po vojni.

Tedaj je navedena organizacija postavila svoje temelje na načelih totalitarne komunistične države. V svoj program je sprejela, da naj bi utrjevala svoj demokratičen značaj, sodelovala tvorno v izgradnji socializma, pomagala ljudski oblasti, krepila njene demokratične temelje, vzgajala ljudske množice, predvsem mladino v tradiciji osvobodilnega boja in se zavzemala za obstoj, svobodo Slovencev v Avstriji in Italiji ter mir v svetu. Mnoge stvari so potekale drugače, kot je bil zastavljen njen načrt.

Kaj je od tega še ostalo v tej organizaciji?

Utrjevanje demokracije zagotovo ne, sicer ne bi njen predsednik Janez Stanovnik vsiljeval kot najprimernejšega kandidata za predsednika vlade sedanjega predsednika države Danila Türka. Ali res tovariš Stanovnik ne more dopustiti, da bi se v miru izvedle demokratične volitve in da ljudstvo pove, koga bo postavilo za predsednika vlade. Očitno se tovariš Janez Stanovnik ne zaveda, da je delovanje po načelih partijskega centralizma, mimo. Stanovnikov čas je odšel v zgodovino. Prišel je nov čas, ljudstvo ne potrebuje dežurnih nastavljavcev političnih pasti. Mladi bodo gradili prihodnost, vendar ne na ideoloških osnovah z dvignjeno pestjo in tudi ne na kolenih pred preživelimi avtoritetami, ki si še vedno jemljejo ves politični prostor zase in hočejo glavno besedo in oblast po nasledstvenem dovolilu. Bilo je izrečeno kar nekaj pikrih, ki ne sodijo na proslavo, temveč na smetišče zgodovine. Kdo je čigava žrtev bodo povedali ljudje na volitvah, za to ne potrebuje Zaresa. Nekaterim so proslave samo sredstvo za strankarsko in osebno promocijo. Odbijajoče ...

Socializma ni več. Nasledniki so vzpostavili družbeni red neoliberalizma in opustili načela spoštovanja pravic delavcev in pravne države. Ljudstvu so ugrabili državo! Edino kar je ostalo od te organizacije, je ideološko vzgajanje mladih, da 10-letniki nosijo rdeče zvezde in slepo sledijo svojim vodjem. Domoljubje Primorcev je sprevrženo v maškarado politične agitacije. Kdo vse so žrtve tega, ne bom naštevala. Po mojem videnju bi takšne slovesnosti dosegle svoj namen, če bi se obeležile s kulturnim domovinskim programom in ne bi nosile s seboj vse ideološke navlake.

In če so se organizatorji slovesnosti in proslav odločili , da se ne bodo ukvarjali s temno platjo polpretekle zgodovine, s partijsko uzurpacijo odpora, s povojnimi madeži, bi bilo vsak človeško civilizacijsko, da ne bi manifestirali simbolov, ki svobodomiselenega človeka izzivajo. Vir navdiha in ponosa primorskega človeka je domoljubje in ne komunistična simbolika. Ali res ni mogoče brez tega?

Novinarka Ranka Ivelija je dne 30. aprila letos med drugim zapisala: »Türkov pogled je legitimen in po svoje razumljiv. V minulih letih se je ne enkrat pokazalo, da obžalovanje in obsodba povojnih pobojev nista tisto, kar politični dediči tragičnih žrtev revolucionarnega nasilja v resnici želijo in pričakujejo. Želijo namreč drugačno, prekrojeno zgodovino, v kateri tudi NOB ne bi bil, kar je in mora ostati - epopeja poguma, žrtvovanja in visokih idealov. Uklanjanje zahtevam zgodovinskih poražencev se je polagoma spreminjalo v samoobtoževanje, ki je najedalo substanco samega upora proti okupatorju ter kalilo veselje in ponos ob obletnicah.

A legitimen je tudi drugi pogled, ki predsedniku očita neobčutljivost do "drugorazrednih" državljanov; ta očitek je bilo mogoče razbrati na spletni strani SDS. V Türkovem govoru so namreč zamolki, ki begajo. Prav v teh se namreč izgubijo osebnosti in dogajanja, ki bi jih morala obsijati svetloba zgodovinskega priznanja, a so njihove usode oziroma poteki preveč kompleksni za poenostavljajočo politično uporabo. Črni bratje (dodajam: Tigrovci, op. T.M.) so le eden od mnogih primerov. Ko je predsednik dejal, da pomembnost NOB vsebuje tudi etično obveznost, in nato nadaljeval, da "etika zmagovalcev zahteva samozavest, doslednost in dostojanstvenost", bi človek pričakoval, da bo vsaj omenil, kje in zakaj je te etike zmanjkalo, da je bilo po krivici prizadetih tako veliko ljudi. A predsednik o tem ni tokrat rekel nič. Poudaril je le, da smo te lastnosti dolžni zagotoviti tudi v ocenjevanju zgodovine, in načelno zavrnil poskuse interesnega in političnega prikrojevanja ali "celo" ponarejanja zgodovine.

Türkovim političnim nasprotnikom njegov zamolk, kot rečeno, ni ušel. Predsednik je zamudil priložnost, da bi "z združevalnim govorom" nagovoril vse državljane in tako pomagal graditi zavezništvo, potrebno za rešitev krize, so mu očitali v SDS. Toda s kakšno pravico mu lahko to očita stranka, v kateri do države, ki jo predstavlja njen predsednik, ne zmorejo niti toliko spoštovanja, da bi se udeležili uradne proslave ob tako pomembni zgodovinski obletnici in mu spoštljivo prisluhnili? Tisti, ki govorijo o prizadevanjih za združevalnost, morajo v odnosu do institucij države in državnosti najprej sami pokazati temeljno dostojnost.«

Nikogar ne bi hotela zagovarjati, vendar temeljno dostojnosti si mora vsak zaslužit. Za predsednika države bi moralo veljati, da je predsednik vseh državljanov enako.

NAPISALA SEM KNJIGO,

ki bo razdišala ves vonj po preteklosti.
V njej pripovedujem o doživetjih in časih,
ko sem potrebovala več prostora,
a prostor se je tako razširil,
da mi je danes dopuščeno potovanje
nazaj v resničnost in sestavljanje slikanic
z begotno igro domišljije skozi čas:
Odstiranje razpetosti sveta v preteklost.
Skoznjo sem iskala ljudi in stvari,
ki so mi razčlovečene napolnile
in zavzele prostor spomina.
Knjiga je izraščala iz mene in zaživela
svoje življenje na meji spoznanja.
Rešuje se nakovala preteklosti.
Prizadevam si seči tja,
kamor ne morem več z nogami.
Knjiga uokvirja čas, ki ga več ni.
Je skušnjava – rekonstrukcija zavesti
s stažem dolgega molka.
Inovacija sproščanja notranje sile.
Zasebnost tipanja po mrtvih stvareh.
Suhi pajek na mreži, ki je doživel svoj
trenutek pretrganosti, ki evocira
na razdaljo spomina in njegovo oživitev.
Je refleksija uplenjenih dogodkov,
o katerih se ne morem dokončno izreči.
Knjiga je dokaz psihične rasti.
Osvoboditve prividov preteklosti.
Zemljevid krvnega obtoka zgodovine.
Pogreb crknjenih pajkov za vedno.
Očiščenje suhih sluzastih mrež na oknih.
Liliputski stolpič strahotnega velikana,
stražarja, ki iz njega izstopa ves shuljen.
Ona čaka, da bo znanost začela obujati
mrtve za sodbo na ordinatah razuma
neke abscise na ravni človeškosti.
Je kdo pripravljen prevzeti samoto
mrtvih nase, jih poslikati s celoto
današnjega pogleda na njihova dejanja?
Kdo je nasledil njihov svet?
Stojim med ljudmi in poslušam
v preddverju komentar svoje knjige.
Poslužujem se zakona vzročnosti.
Nadnaravno zakona ne ukinja,
igra mrtvim na klavir za njihovo dušo.
Sklenjen je krog, ki ostaja odprt
v svoji zaprtosti. Vstopi vanj!

POSLANICA ROKU ŽARNIĆU

Stari ostudni bogovi in Ernije
s Kronosom pretresajo načrte.
Na Kasandri leži Apolonovo prekletstvo.
Nihče ji ne verjame,
da starci ne morejo preprečiti nesreče
in priklicati storilcev na odgovor.
Jadran ima napolnjeni vamp
z gnilo drobovino, ki se bo dvignila
na površje in uničila favno in floro.
Blaznosti je mogoče predvideti.
V okovankah jeklene trme zarežava
in rezgeta irhasti konj s kegljastim trebuhom.
Lipicancem žrebeta glasno sopejo in hrzajo.
Blaznost je treba preprečiti!
Začelo se je protičloveško stoletje.
Stoletje tehnoloških norosti
in zgodovinskih nerazsodnosti.
Veliki trebuhi kitov plavajo
in nasedajo v mulju in vodah.
Strupena rdeča kača drsi proti Jadranu.
Mesto in vasi bo preplavil smrad.
Age d'or prinaša vonje smradu.
Smrad ne pozna meja.
Strašnega zadušljivega smradu
ni mogoče z vojsko ustaviti.
Nekje že proizvajajo skafandre in maske.
Ribam rastejo lasje.
Meduzam pajčolani.
Školjkam jekleni rogovi.
Morski listi so se dvignili iz živega
srebra na površje in ležijo negibni.
Vijolične kumare plavajo po površini.
Morski pes ima diamantne uhane
in rubine v zobeh.
Blazna morena je pogoltnila galeba
in izbruhala ognjene plamene.
Ribe so polegle podganji trop.
Neznosno ostudni so izločki.
Ples morskega dna.
Ogaben ostudni stvor.
Zlovešče kače v smrtni agoniji bodo
švigale plamene nesrečnega terminala na Kras.
Ljudje bodo izpuhteli v plesu plamenov.
Poglejte, kaj delajo uničevalci narave,
erotične živali, zamaknjene v denar,
sile potrošniške razuzdanosti
in pohlepa brez mere.
Primorska bo postala okostnjak.
Kras lehnjak.
Prišel bo čas, ko bo Troja padla.
Pod morsko gladino.
Oljčni nasadi se bodo potopili.
Izpljuvana kri pomeni plinsko zadušitev.
Slavljenje podlosti zmage!
Bojte se te strašne usode,
Plinovoda v morju, ki ga zahteva pohlep!

KOGA JE ZASTOPALA REBEKA DREMELJ NA FESTIVALU BALKANSKE GLASBE V BOLGARIJI?

Danes, 22. julija 2011 je Rebeka Dremelj s srbohrvaško pesmijo zastopala Slovenijo na Festivalu balkanske glasbe v Bolgariji.

Kje pevka nastopa, je njena zasebna zadeva, ni pa Slovencem v ponos, da se je pojavila na Festivalu balkanske glasbe kot zastopnica Slovenije in še to s pesmijo v uradnem jeziku prejšnje skupne države. Kdo je pevko pooblastil za takšno zastopanje Slovenije?

Od kdaj naprej je slovenska zabavna glasba balkanska? Simona Strašnik je v svojem diplomskem delu celovito in obširno pisala o narodno zabavni glasbi, ki izhaja iz ljudske glasbe. Slovenska zabavna glasba črpa melos iz narodne glasbe Ansambla bratov Avsenik, ki je v tej glasbi deloval štiri desetletja, postavil njene temelje in jo povzdignil na visoko raven, tudi v tujini. Tega se sodobni izvajalci in glasbeni poznavalci, pa tudi laiki, zavedajo, zato temu glasbenemu fenomenu še vedno priznavajo poseben prostor v zgodovini slovenske glasbe. Glasba je tudi pomemben vir identitete Slovencev kot naroda še danes, ko vstopamo v širši evropski prostor.

Izvirna slovenska zabavna glasba, ki izhaja iz ljudske glasbe, nima južnjaškega melosa, da bi jo prištevali v balkansko zvrst.

Ali nimamo na ministrstvu, pristojnem za zunanje zadeve ekipe, ki se ukvarja s promocijo Slovenije in čudim se, da je spregledala etnološke, krajevne, kulturne, zgodovinske in druge značilnosti slovenske glasbe in jo uvršča na Balkan.

Ni odveč povedati, da je leta 1994 Mednarodna geografska zveza na regionalni konferenci v Pragi Slovenijo nedvoumno uvrstila med devet srednjeevropskih držav, skupaj z Nemčijo, Poljsko, Češko, Slovaško, Madžarsko, Švico, Lihtenštajnom in Avstrijo. Balkan pa ni samo geografski pojem, saj ima tudi kulturne, zgodovinske, politične, verske, jezikovne in številne druge posebnosti. Ne gre kar tako mešati vse v en koš.

Žalostno je, kakšno narodno zavest ima nova kulturna politika! Torej "manj domovine" in več "ugrabljene in razprodane" države, naj bi logično sledil zaključek. To je naša nacionalna sramota, ker podcenjujemo našo nacionalno samobitnost.

Ne smemo prezreti dejstva, da je Karantanija kot slovenska država obstajala pred tisoč leti, kar izpričuje tudi knežji kamen, ki je našel častno mesto na slovenskem/evropskem kovancu. Ta pa je pomemben simbol izpred 6. stoletja, ko so ustoličevali slovenske kneze na Gosposvetskem polju blizu Celovca in obred ustoličevanja je potekal v slovenskem jeziku. Slovenija ima svoje politične, zgodovinske in kulturne korenine v srednji Evropi in tudi geografsko je njen del.

Med leti 800 in 1806 je bila Slovenija del Srednjeevropskega Rimskega Cesarstva, vključno s Češko, Avstrijo, Nemčijo, Nizozemsko, Belgijo, Švico, Luxemburgom in severno Italijo. Leta 623 pa so bili Slovenci združeni s Čehi in Slovaki pod vodstvom Kralja Sama in se uprli Avarcem, ki so oblegali srednjo Evropo. To je naša zgodovina, ki je pogojevala tudi razvoj naše kulturne identitete in opismenjevanja, še zlasti od Primoža Trubarja naprej.

Narodno identiteto nosi in goji prav vsa visoka narodna kultura, ki je sposobna zavestno preseči svojo nekdanjo nacionalno omejenost. Slovenci se brez zadržkov odpiramo v evropskost, vendar pri tem nam mora biti jasno, da ne bomo zamenjali svojega maternega jezika za tuj jezik ali ga zamenjali z vsiljevanjem srbohrvaščine (iz starih časov s skupnimi jedri). Smo majhen narod, umsko odprti, narodno zavedni, izobraženi, komunikativni, svetovljanski, plemenito radovedni, vendar nikoli več nikomur hlapci in nikoli ne bomo pristali v svoje narodovo razčlovečenje in delitev. Včasih se človeku poraja občutek, da smo priča prav namerni blokadi naše samozavesti in zastiranju naše narodnosti. Pretirano se hlapčevsko udinjamo tujcem.

Naša napaka je, da nismo dovolj budni in kritični o tem, kako se predstavljamo in kaj pišejo o naši državi, budnost je potrebna na vseh področjih, ker svet se spreminja in zgodovina raznarodovanja se ponavlja. Narodno podcenjujoče je, da je ob državnih praznikih vse več nastopajočih tujih ansamblov in naši se morajo njim umak niti v kot. Politika pogosto nima pokončne drže in se udinja na vse strani in s tem briše vsa naša pozitivna sporočila o naši državnosti, o narodni identiteti, vladajo nam tudi ljudje, ki nas doživljajo bolj kot okupirano in ne kot gostujoče ozemlje in bi nam radi vsiljevali nam tujerodno kulturo. To je vznemirljivo in na nek način zastrto dogajanje, vendar ga ni moč prezreti. Quo vadis Slovenija, ženemo se naprej s svojo željo, da se ohranimo kot narod, ki potrebuje preživetje v lastni samobitnosti. Smo majhni in zato toliko bolj ranljivi.

KURJE PRASKANJE TAL

Ali je nezadovoljstvo smoter narave?
Imam priložnost za zlom ali boj.
Pisanje je kot dihanje.
Osvobodi vsiljenih nazorov,
dviguje ponižanje lastnih.
Ne gledam rok, ki mi jih zmikavti
tlačijo v žepe. Gledam obraz,
ki sije odznotraj in mi gleda v oči.
Ne prenesem kurjega praskanja tal.
Ne prenesem kikirikikanja nikogar,
ki je javni blagor preselil v petelinjo rožo.
Prisiljena sem oporekati, ne sprejemati,
kajti nihče ne govori resnice.
Prisiljena sem misliti,
kajti bivanje je posvečeno interesom
in razdorom, ki krepijo podobe bogov.
Tem utripajo aorte iz velikih čeljusti.
Vse kar je prerazporejeno,
živi na vampirski krvosesi način.
Vidim lažno pomlajevanje starih obrazov,
ki so se spremenili v pse čuvaje
in krdelo blebetačev s točo besed.
Ti našo duhovno energijo odrivajo v koš za smeti.
Iz blatnega tlorisa poganja zapleveljeni duh.
Ne pristajam na vlogo natakarice,
da bi raznašala pladnje cirkuškim pritlikavcem
in pritlikavkam, ki lesketajo od obljub
in belščic v očeh in laseh.
Do onemoglosti lahko ponavljajo,
da so izvoljeni, vendar zaslužijo izgon.
Pomilujte brente, ki spravljajo v sode
kupe ničevega denarja za uresničevanje
plehkih in pijanih življenjskih ciljev.
Poglejte to jato prikritega kokodakanja,
ki se krepi v lastni utemeljenosti ob jaslih.
Ti bedni popotniki so kakor jata težkih oblakov,
ki se bodo izlili kot plohe na vas.
Anorake in maske si preskrbite,
kajti mumijam poganjajo krila bebavosti.
So na triumfalnem pohodu sesutja v prah.
Ne molite jim kloniranega evangelija
in ne poklekajte za mašo zadušnico.
Ne pozabite se zbuditi, ko bo zvonilo!

ONKRAJ MISLI

Onkraj misli je nič in vse.
Je ravnovesje in sesutje.
Lamela z žarečim očesom.
Zadnja veljavnost poti,
ki štrli pozunanjena čez rob.
Iskra v večnosti ponavljanja enakega.
Višja resničnost nemogočega
in možna neresničnost mogočega,
ki se utemeljuje v nastanku in ukinitvi.
Koda v vonjih mokrocvetočih rož in pisanih kril.
Ustnice, ki grebejo besede iz tal.
Kretnje, ki sežejo v skalo izvira.
Krila v sladkem satju medu.
Blato v tuljavi spomina.
Brezimenska meglica z iztaknjenimi očmi.
Tam zgoraj je votel prostor vznesenosti.
Enost kot pronicanje nevtronov
skozi izrodek noskončja.
Hotenje s prižiganjem in ugašanjem.
Viba gibanja in pogrezanje v plesalkine oči.
Kreativni pristanek v drobirju tišin.
Sem in nisem, kar nisem in sem.
Pojmom zarisujem meje.
Nedoločljive značilnosti in ločenosti,
Krhkosti preskokov v goreči oblak dodajam pogum.
Vzniknem v videnju, iskrim v igri očesa.
Z bleskom v duši svetlobe.
Umetniški sijaj pesmi je ostal na vosku ožganih kril.
Bankrot idej v očarljivi hiši čarodeja.
Brezpomenskost v zaledenelem zaslonu.
Preveč staromodne lepote angelov
z motnjami v hranjenju z nebeškimi sanjami.
Preveč gorečih zmajev, ki iščejo poti domov
skozi uničeni zanos idej
in ironije nenaklonjenosti,
zgoščenih strdkov lastnega razlaščanja.
Danes sem srečala voznika, ki je imel
zabasano vozilo z bedniki z roparskim nagonom.
Govorili so eno in mislili drugo.
Gostili se bodo s prežganimi krili metuljev.
Prebodli so mu prozorne perutnice.
Nekdo je kresnil vžigalnik.
Bil je ves v plamenih, razsut v pepel.
Med platnicami knjige je še prebral leto 2011.

DR. SLAVOJ ŽIŽEK: MANJ DOMOVINE,, VEČ "UGRABLJENE" DRŽAVE IN PODOBNE REČI …

Brez pretiravanja Žižkov in Golobičev nastop sta se mi zdela kot zgodba o kentavru in favnu, ki v izpraznjenem ribniku negativne svobode iščeta vodo za plivkanje rdečih lokvanjev marsksistično-liberalnih vrednot. Pred njima so psihologizirale marelično obarvane spletične. Iz parterja je bilo slišati globoke vzdihe, arhaične glasove iz pradavnine. Ko je v začarano občinstvo posvetil lunin krajec, je bilo videti, da dogodek odpira slepcem oči, ki niso navajene tolikšne svetlobe.

Renesančni humanizem in racionalizem klasikov sta ljudem podelila privilegirano mesto v svetovnem redu, a nista mogla predvideti, da se jim bo zgodil Slavoj Žižek z vsemi tistimi znanstvenimi koreni rudamentalne besede, ki jih je narava vsilila kot neprostovoljne krike in jih je Lacanova govorica izkoristila. Posebno je odjeknil vtis rdeče barve, ki je na oko živa, hitra in agresivna, najbolj izražena s črko R, ki naloži v uho veliko škrlatno rdeče, ta izdolbe jamo, zakoliči rdečo zastavo s srpom in kladivom in zakriči: Revolucija!

Dolžino predstave je nekoliko reduciralo potenje, da se filozofija ni mogla izraziti kot figura končnosti v mejah spoznanja. Človeku se v vročini lahko tudi zmeša in se njegov biološki ritem v štirikotniku lahko tudi zruši do njegovih temeljev, če se mu prej ne posveti misel, da je pač tako, ker Žižek in Golobič pripadata drug drugemu in da izginotje enega pomeni izginotje tudi drugega.

V tej simbiozi se je nadaljevalo antropologiziranje in mistificiranje Stalina in demifisticiranje Tita in slabih reči, ki so se kazale kot dobre. Nabito ozračje z ženskimi parfumi, kot sta n. pr. Opij in Christina Aguilera, nikogar ni sililo v filozofski smeh. Videti je bilo, da je Žižek popeljal svoje občudovalce žejne čez časovno erozijo konfliktov zaradi bulmastifijev in podobnih reči in da držljaji filozofske narave blagodejno vplivajo na koherentno množico duhovno ubranih poslušalcev. Žižek je po Freudovsko povedal tudi nekaj bistrih in začinjenih, da bi zbrisal mejo med pozitivnim in negativnim, normalnim in patološkim, razumljivim in neizrekljiviim.

Dragi prijatelj, kot sam veš, da jaz Stalin, se ne udinjam slabemu okusu masovne kulture, zame je visoka kultura maskiran kič. S PEN-a je preskočil na Buharina Golobiča in ga prosil odpuščanja (zgolj v njegovem Golobičevem milem srcu, ne drugače). V mislih ga je prisrčno objel in Stalin je Buharinu dal še eno priložnost. Bil je tako zelo prijazen, da mu afere Ultra, po kateri je zatonila njegova zvezda repatica, ni vrgel pod njegov nos. Malce ga je pokaral in opravičil s tupostjo, vendar med prijatelji se te stvari ne zamerijo tako zelo. Stalin je Buharinu Golobiču dal vedeti, da so vanj verjeli, odlikovali so ga z Leninovim redom, povišali so ga, a so se zmotili. To je drugače kot pri Ertlu, ko se niso zmotili v osebi, temveč zaradi ex političnih viaduktov. Govoril mu je o dvojni ruski juhi, najverjetneje je imel v mislih dvojno porcijo šči (russianfoods), o raziskovanju KGB in obtožnici, vendar Golobiču zvesti Franko Juri si je gotovo sam pri sebi mislil: »Več kasno za take reči, kaj Žižek tveziš!«

Nato je zaplapolala po dvorani kohezivna ideja »Manj domovine, več države« s pridržanim dihom: »ugrabljene države in državnih jasli«. No, tu se niti ne bi sposojala misli Bernarda Brčiča o »ugrabljeni državi«, objavljene v reviji humanistov Goriške Razpotja (št. 4/2011), saj vsi vemo kako stojijo stvari s preoblikovanjem ljudi v Homo Sovieticuse in da je tista majhna manjšina popolnoma iznakazila raj socializma. Homo Sovieticus lahko uspeva le v Ameriki, kjer kot zanimivost uvozijo kontinentalnega Žižka za ceno »pop corna«. Tako »ozavešča« Reportovo publiko dr. Boštjan M. Turk, politični analitik in publicist in to tako zanimivo, da človeku kar šivi pokajo.

Govorilo se je tudi o pokojnikih. Žižek je v ta kontekst umestil Drnovška in povedal kako je preziral LDS in ga ima za glavnega krivca za razpad stranke, na katero je Žižek stavil. Nekdo pač mora biti kriv. Mrtev se ne more braniti in povedati vseh zgodb o povzpetništvu in klientelizmu.

Žižek in Golobič se ujemata v trditvi, da je bila LDS orodje, ki je samo sebe upravljala in izkoriščala. Seveda afero Optimizma in Biščaka je treba izločiti iz tega, ker je stranka naprava, ki je z dolgimi kovinskimi prijemalkami jemala hranilniškim varčevalcev denar izpod prstov. Tako domnevajo tudi nadzorne inštitucije, ki se dolga leta sploh niso zganile z mrtve točke.

Če hočete razumeti Zdravico Franceta Prešerna, vam to razumevanje edina nudi filozofska šola marksizma. Vi pojma nimate, kaj pomeni revolucija! Ne sanjajte o pozitivnem konceptu svobode, o tistem v katerem ljudstvo vlada samo sebi, temveč o tisti svobodi liberalizma, v katerega vas bo pripeljala vprega Žižek – Golobič, ki privzemata ideal oranžne svobode deliberativnega neoliberalizma, ki dozira koliko svobode gre človeku kot posamezniku, kar se še najbolj pozna v medijih, kjer postaja necenzurirana javna beseda vsak dan večja rariteta.

DR. SLAVOJ ŽIŽEK O ODLIKOVANJU ERTLA: KOT BI HITLERJA NAGRADILI ZA TO, DA JE GRADIL AVTOCESTE …

ali po analogiji, kot bi Matijo Mačka posthumno nagradili za uspešno udbovsko podjetništvo, ali kot bi potomci žrtev povojnih pobojev sokola revolucije Dubajića razglasili za heroja, ker je povedal resnico; ali kot bi po Žižkovo ob »uvajanju več države in manj domovine« Balkance vzeli za vzgled kot najboljše v tradicij uporabe pendrekov. Tudi kavboj Kardelj je nosil po aristokratski modi zapada siv klobuk, a je bil dober, ker je priznal, da smo Jugo-Slovenci politično dobri za Stalina.

No, pa recimo, da smo se v teh vročinskih pasjih dneh skupaj s teatraličnim filozofom Slavojem Žižkom krepko potili in nam ni ostalo prikrito, da simpatije in prijateljstvo, ali če hočete zveza med Žižkom, Stalinom in Golobičem je revolucionarna komunistična ideološka naveza. Slednji hrepeni, da bi postavljal zakone, on dovoljeval ali prepovedal, bil posestnik moči in oblasti. Ta že tradicionalna naveza z Žižkom pomeni, da bosta v bodoče v Sloveniji skupaj lovila velike ribe, medtem ko bomo državljani igrali pasijanso ali solitarie.

Pomislite, Žižkov filozofski populizem, željan atrakcije, se je v Londonu pred očmi širše javnosti podobrikal celo ustanovitelju WikiLeaksa Julijanu Assangee. Nadaljeval je z besedami: "Tukaj sem, da branim prijatelja, o katerem velja kliše, da je brihten, pameten, ampak pokvarjen, da laže. Moje izkustvo z njim je povsem drugačno, da je v osnovi pošten, je pa včasih malo 'tup'." Vprašanje je ali Golobič, če je tako tup, kot Žižek pravi, res potrebuje branitelja takšnega filozofskega formata.

Razpravljati na tem mestu o inteligenci, uporabi pameti, lažeh in poštenju, bi verjetno pomenilo umeščanje metafizičnih kategorij v zadeve, ki jih obvladuje norma in dober okus. Žižkova ugotovitev, da je za 'sranje', v katerem živimo, kriv tudi Drnovšek, bolj kot na Drnovška pokaže na tupost Golobiča, ki je bil dolga leta generalni Drnovškov sekretar pa so se po Drnovšku za položaje skoraj pobili. Sicer pa je znano, da je bil tovariš Stalin tup diktator. Očitno je pa cilj njunega samozadovoljstva, da Žižek imenuje Golobiča 'tovariš Stalin'. Seveda kontinuiteti takšno nagovarjanje ekscelence rodi muke prikrajšanosti, Golobiču pa očitno erotični užitek in mu privabi na usta namsmehe.

Žižek se je obregnil ob vsesplošno krizo v Evropi in pravi, da je Evropa preveč verjela neoliberalnim floskulam, "vzrok za krizo pa niso migranti, ampak novi populisti, ki so prava nevarnost za Evropo“. V tem je Žižek vsaj odkrit in prizna, da se je 'spečal' v preteklosti z nepravo stranjo.

Za primer je izpostavil parado ponosa v Splitu, kjer je moralo 170 aktivistov pred osem tisoč 'ne vem česa' varovati kar tisoč policistov. "In potem imamo dvome pred Turčijo. A veste, da je bila v Istanbulu tudi parada ponosa in to brez problemov? Kritik poudarja, da očitno postaja Turčija bolj evropska kot vsa Vzhodna Evropa,", seveda to izjavi z veliko hipokrizijo, ker odmisli na več ali manj uresničeno dejstvo, ki ga je napovedala Fallacijeva.

Kot je Golobič nadaljeval: "Lahko parada ponosa v Turčiji uspe zato, ker je premalo katoliška." Kaj pa islamizem? Seveda Žižku kot filozofu svetovnega formata in prvaku stranke Zares Golobiču ne gre oporekati nepoznavanja islamizma, so pa zato takšne izjave znak oportunizma obeh, ki zamenjujejo narodovo čutenje Turkov in drugih narodov, in realnost, s političnim populizmom pa ponujajo nemogoče primerjave.

Seveda EU je varnostna rjuha za mariskaj …Njena uspešnost vabi narode k skupni gospodarski politiki. Pametni delujejo tiho s svojimi samostojnimi gospodarstvi, drugi pa samo govoričijo o nacionalnih interesih in jih zanimajo kabelska in telekomunikacijska omrežja in mediji. Tekmeci za politično oblast že vedo kako je treba stvari obračati, saj jim še dišijo biseri narodove srebrnine, zato je več kot jasno, da se s pomočjo izkoristka ideologov, kot so Žižek in tudi že prej pokojni Taras Kermauner pripravljajo za naskok. Prav žalostno je, da je to sprenevedanje mogoče predstaviti kot javni dogodek ob 20. obletnici osamosvojitve Slovenije . Na vprašanje 'Koliko je ura 20 let pozneje?' bi si lahko odgovorili v drugačnem slogu, z manj oportunizma. Takšni nastopi žalijo inteligenco ljudi.

Seveda domoljubje je za partikularne interese gorjača nad grabatorskimi rokami, bolj priljubljeno za Golobiča je 'več države' po vzoru komunistov, ki še danes lomijo narodu hrbtenico.

Glede na to, da 14. julij obeležuje napad na Bastilijo, in francosko revolucijo (1789), ko se je začel oboroženi del revolucije, nemiri se razširijo, v mestih nastajajo komune,oblikuje se narodna garda. Dan je torej potekal v revolucionarnem vzdušju kot v Parizu. Žižek je govoril o svoji ljubezni do jakobincev, ima jih "izjemno rad", čeprav jih mnogi obtožujejo diktature in izvajanja terorja. Jakobinci so se zbirali v zapuščenem samostanu sv. Jakoba; gre za radikalne republikance (njihov cilj poleg republike je bila tudi socialna reforma), obstajale so razne podskupine (frakcije), ki so si med sabo nasprotovale. V tem gibanju so bili od zmernih pa do »ekstremnih« članov - vse kar so zahtevali ekstremisti nato pripelje do komunističnih idej (politična in socialna enakost…). Predstavniki: Robespierre, Danton, Mara, Hebert. Žižek je to o Jakobincih izrazil kot strah paradigme Janeza Janše o »več domovine«. Nato Žižek povzdigne glas: »Ne več domovine, več države potrebujemo!« V grlu mu je obtičala beseda in Golobičeva pomisel: totalitarne… Ljudi je poučil in jih pozval naj se ne pustijo umestiti v nasprotje Pahor – Janša, saj je to po njegovih besedah lažno. Seveda to bi bila po Žižkovo edina laž, ki se je v slovenski politiki zgodila, ko pa je vsa medsebojna velika ljubezen v naravnem državnem okviru koalicije, pod nadzorom 'morale' in demoniziranja Janeza Janše, kjer koli je prilika.

Žižek se boji, da se bo Cerkev neupravičeno vtikovala, navaja med drugim tudi v primer Baričeviča. Pravi: » A kdo je Cerkev, da bo o tem spregovorila? Nasprotujejo homoseksualnim porokam, a če gre verjeti sodiščem, ali nimajo toliko, kot imajo oni homoseksualnih pedofilov ..., oni so zadnji, ki bi imeli pravico o tem govoriti!" Res je, pedofili vseh sort so povsod, a kdo je Žižek, da se bo spraševal ali sme ali ne sme nekdo govoriti n. pr. o bulmastifijih in podobnih rečeh, saj živimo v demokraciji in ne več v komunizmu, ko sta bili Cerkev in svoboda izražanja zatirani.

In nenazadnje po tej analogiji in logiki tudi komunisti, ki so zakrivili povojne poboje, ne bi smeli govoriti o miru, sožitju, bratstvu in pravičnosti. Taka filozofija ne srka in ne pije, saj je nekonceptualna in dvoumna. Je bolezen ali iluzija, psihoanaliza tistih, ki nad takšnimi izjavami križajo poglede v imenu skupnega cilja in občutka, da so poslušali nenavadno pripoved strastnega govorca, ki očitno v tem uživa in se razživi do neslutenih prepotenih goresti.

Vsak interes sloni na načelu zadostnega razloga. Čas, ki prihaja nam ponuja polje za razumne odgovore nekje med koncem ideologij in zdravo pametjo, ki bo morala vstopiti v vlogo razvoja Slovenije. Pomemben je politični premik, kako začrtati pot naprej. Politika izrabljanja preživelega vzorca vladavine komunizma je skok iz sebe z glavo v zid.

DRUŽINSKI ZAKONIK IN NAPUH SLOVENSKE LEVICE

V slovenskem strankarskem sistemu levice vlada diktat enosmerne ex partijske ideologije, ki si jemlje pravico za manifestiranje skrajne volje do moči, brezobzirnosti, nezmotljivosti, samozaverovanosti, velikanskega narcisoidnega samoobčudovanja svoje lastne pameti, ki jo v času enoumja zagotovo niso tako radodarno delili, da bi imeli povsod same modrijane. Le-ta trmasto stopnjuje svoje občutke večmoči do skrajnih meja lastnega napuha v škodo sproščene in duhovno uravnotežene Slovenije. Vlada načelo: Mi smo tisti, ki imamo moč in si lahko dovolimo tudi s pametjo skregane zasuke, ovinke, bližnjice in daljšnice, kakor se nam zahoče, kajti mi vladamo, odrešujemo in potapljamo, mi smo imperativ, ki lahko tudi vas in ljudstvo poniža in če se ji zahoče tudi moralno in telesno pohodi. No, saj poznate tisto zgodbo o bogovih na Olimpu, ne bi je ponavljala. Vsakega normalnega človeka moti nenehno poudarjanje: Mi smo vam dali, mi smo vam dovolili, mi smo, mi smo... Oprostite kdo ste vi, s tolikšno gospodovalno močjo?

Če bi kdo glede na svoje subjektivno in človeško refleksivno odzivnost, z nikakršno politično opcijo vezanim lastnim prepričanjem levici rekel, da kaže površnost v razmišljanju, nizko raven politične kulture, deviacije in zamejenost pameti v svoji ideološki slepoti, bi zagotovo njeno samoljubje, ki ga je skrbno negovala in gojila desetletja, bilo užaljeno. Ko se neka samodopadljivost in samozaverovanost vase sesiri do take meje, da je njena vehemenca videti kot lustracija vseh, ki drugače mislijo, smo že v diktaturi in lažni doktrini lastne kreacije vsega, kar ni človeškega, temveč je del večjega načrta.

Vse zaman bi jih prepričevali, da je narava božje delo, ki je povsem ločeno od njihovih pravil in navodil za življenje in da je izraz neke višje harmonične nujnosti, ki ji človek ne more diktirati, bi zagotovo bil njihov napuh neizmerno ranjen. Če bi se provenienca zavedala, da je del prvobitnega kaosa, ki mu je doktrina kreacije gradila intelektualno zavest, bi morebiti opustila svoje nelepe lastnosti in se ne bi posluževala počeznega izključevanja po načelu:«Kdor ni naš sedaj in tukajle, je naš sovražnik, za sovražnike pa so proglašeni tudi tisti, ki prijateljujejo z njim in ne trobijo v naš rog.« In tako ločevanje duhov je a priori izključujoče za vse kar prihaja iz neprave strani.

Njihova glavna težnja je dominacija na političnem torišču vseh področji življenja, čeprav skrajno nehigienično in mačeradarsko, saj navsezadnje gre za ideološke preračunljive presoje tistih, ki poganjajo svoja jadra v čas svojega vladanja. In tako se ohranja pri življenju tribuna diskurza, ki ji norci nasprotujejo, hlapci pa pritrjujejo brez živega in kritičnega duha. Glasovalni tank s TV prenosa seje Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide je pokazal kako brez posluha je za pomen materinstva in očetovstva ter zdravo pamet in kako grobo je obravnavana in neargumentirana uveljavitev izenačitve zakonske in zunajzakonske zveze ter istospolne partnerske skupnosti in neregistrirane istospolne partnerske skupnosti. Za levico očitno ni pomembno materinstvo in očetovstvo za rojstvo, razvoj in vzgojo otroka.

Koliko lepih in poglobljenih misli je povedal Aleš Primc iz Civilne iniciative za družino in pravice otrok in o skupnosti ženske in moškega, ki edina lahko posreduje novo človeško življenje, ki naj bi po njihovem mnenju imela isti družbeni in pravni pomen ter si zaslužila iste pravne posledice kot istospolna partnerska skupnost, ki po naravi ne more posredovati novega življenja, prav tako pa ne omogočiti materinske in očetovske razsežnosti pri razvoju in vzgoji otrok. Primc pa ni bil edini poglobljeni govorec, govoril je tudi poslanec Cukjati in drugi, ki sem jim z zanimanjem prisluhnila in o povedanem razmišljala.

Z aroganco in voljo do moči levice ter nestrpnimi opazkami o fokusiranju na problem, so bili zavrnjeni vsi predlogi Civilne iniciative za družino in pravice otrok, Slovenske demokratske stranke in Slovenske ljudske stranke, da se v Družinskem zakoniku določi pomen zakonske zveze v zasnovanju družine. Tak način zavračanja samoumevnih sprememb in dopolnitev družinskega zakonika je višek arogance kljub navideznim retušam popravkov. Poslanci bi morali vedeti na kaj so ljudje občuteno in vrednostno osredotočeni, ko se obravnava družino in pravice otrok in bi morali prisluhniti večinskemu javnemu mnenju.

Aleš Primc je poudaril, da s sprejetjem enakega pravnega pomena zakonske in istospolne partnerske skupnosti so vladni poslanci in poslanke na široko odprli pot »kompromisni prevari«, katere namen je doseči popolno izenačitev zakonske zveze in istospolne partnerske skupnosti pred Ustavnim sodiščem. Pri tem je govorjenje predstavnikov vlade o t. i. »kompromisnem predlogu« zgolj zavajanje državljank in državljanov, saj ne gre za kompromisni predlog, ampak težnjo, da se ljudi žejne prepelje skozi vodo. Na seji je bila prav tako izglasovana izključitev pomena splošno uporabljenih slovenskih besed »žena« in »mož«. Po novem naj bi bila zakonca, ki skleneta zakonsko zvezo namreč »ženska« in »moški«. S tem so vladni poslanci ponovno pokazali, da so za namen ideološkega razvrednotenja družine pripravljeni poteptati in osiromašiti tudi materni jezik.
Predstavnik Civilne iniciative za pravice otrok in družine je povedal, da v slovenski besednjak hočejo vladni poslanci in poslanke uvesti tudi nov pomen besed »partner« in »partnerica«. Besedi »partner« oziroma »partnerica« naj bi po novem pomenili istospolno usmerjenega moškega ali žensko, ki živi v homoseksualni partnerski zvezi. Tega pomena beseda partner nikoli ni imela in je ogromna večina ljudi tako tudi ne razume. Menil je, da ta odločitev vladnih poslancev in poslank pomeni grobo potvarjanje pomena besed v slovenskem jeziku.

Poudaril je tudi, da vrhunec nesmislov včerajšnje seje je bilo poimenovanje neregistrirane istospolne partnerske skupnosti kot »zunajpartnerske skupnosti«. Ali bo odslej nekdo, ki živi v neregistrirani istospolni skupnosti, svojega partnerja predstavil kot: »To je moj zunajpartnerski partner«? Besedna zveza »zunajpartnerska skupnost« je tudi pomenski nesmisel, saj nekaj, kar ni partnerstvo, ne more biti skupnost. Koalicijski poslanci in poslanke so na ta način naredili korak k zakonski potrditvi besedne zveze, ki je podobno nesmiselna in nelogična kot »leseno železo« ali »okrogel kvadrat«, meni Aleš Primc. Kljub temu da so bili omenjeni poslanci in poslanke opozorjeni na vse navedene grobe posege v slovenski jezik in jezikovne nesmisle, so v ideološki zagnanosti in zaverovani v premoč svojega glasovalnega stroja zavrnili vsa opozorila. Vsi omenjeni grobi posegi v slovenski jezik pomenijo nedopustno vmešavanje oblastne politike v določanje pomena besed v slovenskem jeziku.

Po moji presoji je upanje v Civilni iniciativi za družino in pravice otrok, da bo prevladala zdrava pamet in da bodo poslanke in poslanci na zasedanju Državnega zbora popravili škodo, ki so jo naredili vladni poslanci in poslanke na zadnji seji Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide, luknja v vodo. Vedeti je treba, da je to trmasta in ukazovanja navajena levica, poosebljen in na glavo obrnjen svet. Očitno si želijo se še en referendum nezaupanja v vlado. Morda jih bodo neuspeli referendumi streznili. Stroške za ideološke kaprice pa plačuje ljudstvo.

PADEC IN IZGINOTJE V ČRNI LUKNJI POKOJNINSKEGA ZAKONA - SAPIENTI SAT!

Oče in mati sta postala dva izmed tistih več tisoč nesrečnih delavcev, ki so zaradi oropanja, prevzema in stečaja tovarn ostala brez dela. Stanovanjsko pravico sta pridobila iz naslova svojega delovnega razmerja in minulega dela v fabriki. Po Jazbinškovem zakonu sta v letu 1991 odkupila to stanovanje na obroke, te težko odplačala in postala solastnika. V njem živita s svojimi otroci. Stanovanje je tudi edino premoženje, ki ga imata. Še avtomobila si ne moreta privoščiti, saj pogosto zmanjka sredstev še za kruh. Eden izmed njiju je postal prejemnik minimalne pokojnine in dobiva varnostni dodatek, ker ne dosega cenzusa. Družina se preživlja in šola otroke s socialno pomočjo. Otroke, ki so zaklad naroda!

Oče dobiva varstveni dodatek, družina socialno podporo, da otroci skromno preživijo. Po sedanjem pokojninskem zakonu je varstveni dodatek denarni dodatek upokojencu s pokojninsko dobo, ki je krajša od 40 let (moški) oziroma 38 let (ženska), ki izpolnjuje premoženjski cenzus in katerega pokojnina je nižja od osnove za odmero dodatnih pravic.

Pravica do varstvenega dodatka je namenjena zagotavljanju socialne varnosti uživalcem najnižjih pokojnin (starostnih, invalidskih, vdovskih in družinskih), zavarovanih za celotni obseg pravic, s stalnim prebivališčem v RS in je pogojena z materialnim položajem prejemnika pokojnine in družinskih članov, s katerimi živi v skupnem gospodinjstvu.

Po novem varstveni dodatek ne bo več pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ampak se bo obravnaval kot socialna podpora. Dejansko ne bo šlo več za pravico, temveč za posojilo, zavarovano z dediščino upokojencev. Ob smrti prejemnika bo država iz zapuščine pobrala znesek vseh obrokov varstvenega dodatka in vseh socialnih pomoči, ki jih je obubožana družina prejemala. Vdova in otroci zavarovancev, ki tega dolga državi ne bodo mogli vrniti, bodo ostali na cesti, brez strehe nad glavo. To je levičarska socialna država, da meče družine prejemnikov socialne pomoči na cesto! Ali se socialna pomoč enači s krediti tajkunov, najetih pri bankah, ki jih niso in jih ne bodo nikoli vrnili? Revež pa mora vrniti do zadnje pare ušivi državi.

Naslednja pogruntavščina pokojninskega zakona je, da invalidnine novi zakon ne pozna več. To je posebna pravica težjih invalidov, ki imajo zaradi telesne okvare višje stroške za zdravila, pripomočke in podobno. Ta pravica doseže do sto evrov na mesec. Te pravice novi upokojenci ne bodo imeli več, starim se ne bo revalorizirala.

Ta vlada vas bo prisilila, da boste svoje starše dali v dom, četudi bi še tako radi skrbeli zanje. Dodatek za pomoč in postrežbo upokojencem naj bi se več ne izplačeval v denarju, temveč se bo tistim, ki so šli živeti v dom, plačevala oskrbnina, če bodo živeli v družini, pa ne bodo dobili nič. Seveda oskrbnina doma, ki jo plača ali doplača država gre v breme zapustnikovega imetja. Te poteze so le barantanje z revščino in manipulacija z usodami ljudi!

Nesreče, ki jih bodo zavarovanci utrpeli na poti na delo in z dela, se bodo štele kot poškodbe zunaj dela in bodo prinašale bistveno manj pravic iz invalidskega zavarovanja. Po upokojitvi boste morali zapreti svojo delavnico ali pa se nazaj vključiti v zavarovanje brez pokojnine, ali pa zapreti obrt in delavce odpustiti. Zakon predvideva celo vrsto malusov, ki bodo prizadeli najranljivejše skupine, tudi državnih pokojnin za starostnike nad 65 let bodo ukinjene.

Si predstavljate starejšo natakarico z zateklimi nogami in bolanim ožiljem, ki teka gibčno naokrog in se pri svojem delu ne sme usesti niti minuto? Si predstavljate 65-letnega delavca, ki na višini več nadstropnega bloka vihti zidarsko žlico in »frajha« fasado ali invalidko z izrabljenimi kolki 8 ur dnevno na nogah na tekočem traku? Verjetno ne. To si lahko predstavlja samo minister Svetlik, režiser nesmislov in neživljenjskih rešitev.

RESETIRANJE ...

Slovenija bo kmalu dišala po dišavnicah, timijanu, šetraju, rožmarinu in meti.

Narava bo ljudem razgrnila sončno pomladno veselje z veliko zelenja in volje za resetiranje.

Zbuja se pomlad!

Ko bi le vse bilo tako cvetoče in zeleno tudi na polju naših vrednot, kot je v naravi. Ko bi se zares znali resetirati, kot zmore narava v svojem zimskem spanju. A kaj, ko je hladno vreme še vedno naklonjeno diktaturi domišljije in ne kaže, da bi se naša sedanjost polepšala in oradostila naše bivanje s pomočjo resetiranja odvečnih spamov, ki upočasnjujejo delovanje vsakdanjika.

Politika deluje v dolini Šentflorjanski kot nadrealistična igra slabega igralskega sloga, z igro obsedenosti bakhičnega navdušenja z nazdravljenjem nad bombažno obvezo širokogrudnega krvavenja ljudi z zabodenim nožem, ki vrta naprej in slavi svojo pirovo zmago. Resetiranje je miselno in dejansko očiščevalno dejanje ran, iz katerih mezi.

Ni resetiranje ugledališčenje igre vedno istih režiserjev, dramaturgov in scenarjev? Resetiranje je presenetljiva iznajdba, lastno dejanje, ki lahko osvobodi mnoge mitične predstave o sebi. Hote ali nehote daje resetiranje misliti. Prisiljeni smo se izreči: Naj resetirajo ljudje!

Če bi se ljudje odločili za resetiranje, bi morali državljani resetirati vse brez izjem! Da bi vsaj enkrat državljani pridobili status domorodcev, ki odločajo z resitiranjem o sebi! Imamo še zdrava pljuča, a ni kisika za dihanje, zato sopimo kot stara lokomotiva, ki jo vozi vlakovodja iz prejšnjega stoletja in je obtičal v zadmiljenem tunelu.

Resetirajmo jih, naj pišejo spomine na Olivettijevem pisalnem stroju iz časov, ko so sanjali kako dokončati načrte o Sloveniji, ki se bo utapljala v izobilju potic, sindikalnega zelja in klobas.

Vladavina ni izvedla še nobene reforme, pa ima podporo javnosti že na najnižji možni točki. Potreben je nov duhovni in gospodarski zagon z drugimi ljudmi. Slovenijo naj resetirajo volivci!

DELO NA ČRNO, DHUMANIZACIJA IN SPREMINJANJE DRUŽBE V MASO OVADUHOV

Ekonomija je duhovno reproducirana kot socialna struktura družbe, v katero spada vsa problematika odnosov, ki utira politiki dostop do kapitala in obvladovanja sistema. Ekonomija je totalnost, je somrak resnice in prevare, v katerem je izkoriščanje neizogiben pogoj. Kaj je delo in kdo je sploh človek? Kaj se z njim dogaja tu in danes. Svoboda, ki je deklarirana v deklaraciji o človekovih pravicah in ustavi, je le njen lepi videz, a razumljena in preizkušana kot nujnost izkoriščanja.

Svoboda aludira na zmagoslavje neskončno dobrega. Zanjo poznamo različna imena: Človeškost, Razum, Absolutno, Duh, Previdnost, Pravičnost, itd). Nič strahopetnega in nečastnega ni v svobodi, tudi pri tiraniji in ubijanju gre za ukaz Naroda in Oblasti, za Zgodovinske nujnosti.

Zgodovina in razum svobodo izključujeta. Svoboda je konstruirana misel. V zgodovino junaštva sodijo največji zločini, v zgodovino svobode največje odigrane komedije dehumanizacije družbe, odvisno od interesov, zavesti in volje posameznikov. Svoboda je racionalizirani izraz nesmisla vere vanjo, iz vere vanjo pa nastanejo okovi. Svoboda ni pozicija, je aktivnost, ki ji dajejo podobo ljudje z nasledstvenim dovolilom vladanja in gospodovanja. Vselej vam ti zapovejo, kaj lahko veste, kaj smete delati in v kaj smete upati. Spoznanje ni blesteče, nasprotno.

Preračunljivi distribuirajo sistem. Imate razne svetove s sposobnostjo totalitarizacije. Naš sistem je splošen in poseben, je lokomotiva, ki vodi v pogubo, ker nima modela razvoja. Podedovani model daje potuho neetičnim in nemoralnim tendencam. Ljudje nimajo instance, ki bi ji verjeli. Vrednostne lestvice morale padajo, osmišljajo se nove luknjičave, dvomljive, podrejene populacijskim zakonom iz ozadja, ki imajo le ideološke forme in dvojno vlogo, ne spoštujejo moralnih človeških vrednot in dolžnosti do njih. Takšen primer je tudi družinski zakon, ki ne izhaja iz drevesa spoznanja o naravni družini matere in očeta.

Nekdaj čaščen razredni proletariat je danes najbolj zavržen, nepotreben in shiran del naroda. Družba je pri glavi shirala in je nagnita. V politiki je veliko paranoje, odnosi slonijo na prikrivanju laži, špijoniranju, ovajanju in aferah. Laž je živali tuja, pri politiki je pravilo. Človek je izpostavljen propagandnemu vplivu. Značajske osebnosti danes trpijo. Kdor ne pozna zvestobe do svojih moralnih načel in zvestobe do svoje družine, ta tudi ne more biti zvest svojemu narodu.

Ko gledate dandanašnjo družbeno stvarnost in če ste neraztreseni, boste opazili fragmente preteklosti, ki dopolnjuje zgodovino kontinuitete in zavirajo nov zagon napredka, ker je staro dobro preizkušeno in se na terenu starega dobro znajdejo. Zakoni, ki se dandanes sprejemajo v hramu demokracije, so usmerjeni v nadzor in obvladovanje ljudi. Nič jim ne sme uiti. Narod hočejo imeti pod popolno kontrolo. Nič negotovega in stihijskega ne sme biti v smislu nadzora in uiti velikemu bratu. Kakšen namen ima zakon o preprečevanju dela na črno? Učinki izterjanih davkov dela na črno, ki predstavljajo medsebojno sosesko pomoč in solidarnost, niso s finančnega vidika pomembni, ker je izplen države zanemarljiv, škoda v narodovi psihi pa velika. To so metode delovanja nekdanje tajne policije, ki je imela vse pod nadzorom in spremenila ljudi v maso ovaduhov. Socialni prostor postaja čedalje bolj omejeno brezdomstvo, ki ga občutimo kot okovanost in nesvobodo.

Komunistični režim je ustvaril družbo denunciantov. Zakon o preprečevanju dela na črno spodbuja in uzakonja ovaduštvo. Veliko maso ovaduhov, ki bo zvesta režimu in ovajala drug drugega. Ovaduštvo je nalezljivo, je kuga medsebojnih človeških odnosov. S starimi vzorci in mehanizmi ravnanja nas vodijo v popolno krizo vrednot. Niti sami se ne zavedamo, da nastopajo politiki v vlogi inženirjev duš. Kako človečnost usiha in kako družbo razjeda črv obupa bomo čez čas sami občutili na svoji koži. Takšna politika ne predstavlja vzmet humanizma, temveč dehumanizacijo. Človek ni samo spoznavajoče bitje, je tudi subjekt doživljanja in subjekt ravnanja. Če projekt ni človeški, tudi človek ne eksistira več.

OB PRAZNIKU ŽENA, 8. MARCU ...

Ženska, kako lepe oči imaš danes,
potopljene v lesk tančic sedmerih skrivnosti.
Izobražena…
………………nekatere pa tudi ne.
V službi…
……………… nekatere pa tudi ne.
Prijateljica in ljubica možu,
……………….nekatere pa tudi ne.
Mati in vzgojiteljica otrokom
……………….nekatere pa tudi ne.
Kuharica, likarica in gospodinja
……………….nekatere pa tudi ne.
Emancipirana…
………………..nekatere pa tudi ne.
Za enako plačo kot moški
……………….. nekatere pa tudi ne
- manj poprečno 110 Evr mesečno
………………...nekatere niti toliko ne.
Je to tvoje poslanstvo v državi,
ki ji manjka 33 poslank?
……………….. V tvoji pa tudi ne.
Danes je tvoj praznik ženska,
v središču pozornosti si
........................ nekatere pa tudi ne.
Delavka matica si, ki med troti živiš
……………… nekatere pa tudi ne.
Nekatere emancipiranke so same trot postale
……………… nekatere pa tudi ne.
In psi tvojega gospodarja lajajo; gledajo na uro
in za teboj, kdaj greš in kdaj se vrneš iz WC-ja
………………... nekatere pa tudi ne.
Že dvanajst mesecev ti kleše hrbtenico krvava dleta
……………….. nekaterim pa tudi ne,
……………….. Nekatere jo lomijo drugim.
Tvoje erotično telo vzbuja občudovanje,
pregnetena si v mislih svojega šefa
………………… ali pa tudi ne, če nisi več mlada.
Vsa erogena si v sanjskem oblačilu H & M,
pa še kikle od Rašice ali Mure si ne moreš kupiti
zaradi propadlih tovarn in znojnih kapelj na koži
........................... Nekatere pa tudi ne.
Kot velika morska zvezda si, danes naslonjena
na tovarniško obzidje z odpovedjo dela v roki,
ustoličena gospodarica ognjišča v samostojni Sloveniji.
Nikoli več tako! Danes je tvoj praznik!
Želim ti, da bi vsak dan bil bolj prazničen,
kot je ta tvoj današnji praznik 8 marec!

SLOVENSKA SHROT LENGHY STORY

Na Slovenskem imamo na televiziji vsaki večer posebno zvrst short lentghy story, ki tolaži dušo siromaštva religioznih in nereligioznih. Skoraj redno nas obiskuje poosebljeni pripovedovalec osebne fregmentalnosti, ki nastopa kot vsemogočni bog in zelo natančno opiše svoja globoka politična in osebna čustva, medtem ko čustva ljudi opiše zgolj kot oddaljeni opazovalec »od zunaj«.

Ljudje pa poznajo ta fenomen tako kot pustni krof z marmelado v globino. Že po pripovednem glasu začutijo kako se obnaša empirik, ki noč in dan guli in pili ustavo in zakone in premika gumbe na semaforju, da bosta Marx in Engels tam onkraj popolnoma razumela poglavje sedanje kapitalske logike, ki jo nista v svojih delih empirično obdelala kot moderno znanost.

Vendar vzporedno na trasi predikacij nastopa še krucialni eksperiment ljudstva kot paradigma za natančno rekonstrukcijo dogodkov. Tu nastopa logično konsistenten in empirično preverljiv teoretik, izkušen eksperimentov, načinov tvorjenja znanstvenih pojmov in hipotez, ki je kot sama reinkarnacije Sibile. To je naš Plemeniti. Ko se oglasi Cervantesov Don Kihot, Plemeniti, se predstavi z viteško virtuoznostjo in metajezikovno logiko. Don Kihot Plemeniti je v popolnem nasprtju z romaneskno osebnostjo poosebljenega pripovedovalca čustvenih fregmentalnosti. Ni Vitez žalostnega lica, temveč Vitez pogumnega jezika. Vidi se, da izhaja iz helenistične znanosti in da je spojil oba tokova v geocentričnem sistemu, z eno nogo je v Ptolomejevih spisih, z drugo pa vstopa ne letalo nadzvočne hitrosti.

Kdo pa je sploh ta vitez žalostnega lica? To pa je za sedaj še uganka, gotovo pa bo to postal nekdo zaradi neuslišane ljubezni do lepe Dulcineje, ki pa je v resnici le dekla politiki. Don Kihot sta torej dve osebi v državniškem telesu, na istem kraju. Ta drugi Don Kihot v svoji zasanjanosti napade mline ne veter, ker verjame, da so to hudobni čarovniki iz desnice. Prigode Don Kihota so smešne, a njegovi ideali so od nekdaj živeli z marksizmom, zato ekstazno doživlja empirične obrate v analitični teoriji znanosti. Upira se zgodovinskim razlogom za izpodrivanje komunizma, kar vedno pride prav vsem pozitivistom in pragmatistom. Znanost ne išče vselej matematike, temveč le njene rezultate. Vedeti je treba, da to ni racionalni proces, temveč postscript tihe revolucije neke posebne epohe.

V Liberlandiji so mu povedali, da so njegove ideje obsojene na neuspah in da osnovo za zakonitost upravljanja ljudi diktirajo oni. V svoji borbi za boljšo Slovenijo tudi sam vitez žalostnega lica propade, se pa še ne ve ali umre ali preživi, vendar v končni fazi razsutega modela mora priznati svoj poraz in se umakniti v teoretični svet naravnega reda. V svoji borbi proti krivični družbi postane tudi sam kdaj nasilen, vendar moderna alkimija mu tega še ne dovoljuje.

Seveda zgodba postane zanimiva, ker nastopa v njej tudi Robinson Crusoe po romanu Daniela Defoja, ki preživi borodolom prezadolžene Slovenije in zahvaljujoč se svoji iznajdljivosti in pomoči domorodca Petka. Saj poznate Petla, sli ne? Poosebljeni opazovalec dogajanje opazuje od zgoraj, hkrati pa pozna vse politike »odznotraj«, kaj čutijo, kaj hočejo in kdaj si želijo na Guliverjeva potovanja v deželo Liliputov ali Brobdingangov. Vendar to je že druga zgodba, ki Slovence drago stane.

In ko z virtualnim seksom razmnoženi Doh Kihoti zajahajo žalostno kljuse, ki ga imajo za iskrega konja Rosinanta, se zgodijo nenavadne stvari. Nastopita kvazi/razsvetljenstvo in kvazi/demokracija, ki temeljita na veri vsemogočnega razuma bebčkov. Po pravljičnih pripovedih o nadnaravnih pojavih ljudje poskušajo dojeti psihologijo kontinuuma, vendar brezuspešno. V praksi imate zrele znanosti in špekulacije, te se izdelujejo v posebnih laboratorijih, ki izdelujejo faluse s pravo mero. Rezltat so vedno uspešni eksperimdenti na ljudeh, ki jim s slavo in z denarjem poberejo, kar ti imajo. Duhovno in evolucijsko je Darwinizem doživel trde obstrukcije in neteološko dobo razvoja, ker je žal odpovedal razum in so se pomešale sklanjatve zaimkov.

V obdobju postsocialističnega realizma je nastal tudi prvi resnični slovenski roman ad personam, Jurčičev Deseti brat in od tedaj naprej se deseti bratje kar množijo in kažejo tragično usodo človeka v svobodni domovini pod svobodnim soncem. Tu se pojavijo tudi klateži, lopovi, bradati mali škrati, vitezi, tajkuni in podobni primerki človeške družbe, kot bi oživel srednji vek, nov zmaj superioren nad staro komunistično ideologijo.

Ko v hramu modrosti kdo odpre usta, vemo, da se je oglasil Boccaccio z znamenito zbirko državnozborskih dekameronskih novel. Seveda vsaka zgodba ima svojo dolžino, krepost in globoko odkritje. Najdaljša zgodba je bila tista kompozicija o bulmastifijih, izjemno dolga pa je vojna in mir med desnico in udbo in je sedaj že osredotočena na neomejeno število oseb, ki prevajajo jezik nasprotne teorije v lastnega in druga teorija po svoji netočnosti, neenostavnosti in neplodnosti predstavlja zavračanje nasprotne teorije in vse skupaj postane znanstvena skupnost demiurgov za narodov blagor, ki pridobi atomsko težo za množično uporabo in duhovno preživetje.

Težko pa je razumeti sistem, ki se prek diskurzivne teorije zažira v žepe državljanov. Že stari Babilonci so razvili natančne metode za napoved potresov in drugih astronomskih pojavov in se niso spraševali zakaj se te stvari dogajajo. Pomembno je bilo, da so bili njihovi izračuni uspešni. Mi pa danes že skoraj znanstveno vemo zakaj pojav sveta in homo sapiens, ne vemo pa zakaj nam vlada takšna politika relativističane mehanike, kjer je uveden pojem mase telesa za razliko od teže besede in dejanj. Če bi vedeli, da smo v vesolju manjši od male pege, bi bili manj oglati in za bogove bolj zanimivi. V gramatičnem smislu je beseda »sol« zelo uporabna, saj jo vsaj za ščepec pritiče po naravi stvari vsakemu človeku.

KAJ JE IDEOLOGIJA?

Z opredelitvijo iz slovarja slovenskega knjižnega jezika, da je ideologija navadno s prilastkom sistem idej, izražen v raznih oblikah družbene zavesti ali sistem kot vodilo za politično in družbeno delovanje, nismo povedali dovolj.

Misli, ki se sklicujejo na družbene razmere, govorijo o dejstvih in jih analizirajo, so posledica spoznanja. Kakor hitro postanejo te misli željne manipulacije, subjektivne in strastne, govorimo o ideologiji.

Ideali so ogenj, posebno če izhajajo iz špekulativnega idealizma in mistifikacije fiksnih idej, te preidejo do normiranja družbene zavesti in do totalitarizma ni več daleč. Iz ideologij se rodijo don Kihoti, ki pripeljejo ljudi v revolucijo in do prelivanje krvi. Zahtevati prek ideologije novo moralo, ne pomeni nič drugega, kot na novo razglasiti večne resnice, nove fiksne ideje, izumiti staro/nove ideale, skratka si izmisliti novo vero, ki temelji na moraliziranju in potrebi po iluzijah.

Absolutne pravice ni, le razum, poštenje in pravičnost so sile, ki težijo k izboljšanju stanja. Vrhovno načelo je pravično in razumno vodenje države, ki ga mora vsak posameznik in narod odkriti in vzpostaviti kot cilj v sebi.

Plenjenje, ropanje, hipokrizija, korupcija, zavist, moralno dvoživkarstvo in prostituiranje v politiki so največje družbeno zlo. Moralno delovanje ni napeljevanje k revoluciji, ki jo nekateri tako vneto propagirajo in iščejo v njej rešitev, temveč vzpostavitev in spoštovanje pravnega reda in etično obnašanje.

Govoriti o večni pravičnosti, enakosti, absolutni svobodi pomeni, da je ta nova resnica neodvisna od časa, prostora in človeškega razvoja. Zato je vsaka ideologija zavajajoča. Ideologiji takšnega kova, ki si postavi za cilj sprevrniti zavest, bi lahko mirne duše rekli masturbacija idej, brez temelja – sprevračanje subjekta v objekt in objekta v subjekt ali z drugimi besedami pridobiti moč, preiti v revolucijo in uvesti staro/nov totalitarizem in priti na oblast ter začeti vse znova.

Skrajno neodgovorno je govoriti o utopičnih idejah ali moraliziranju, ki ima nesprejemljive zahteve. V težave trčimo, ko se hoče speljati nesprejemljiva ideja, ki naj bi utemeljevala nek idealen red. Lahko si postavimo cilje, ki so uresničljivi v danih razmerah, ne pa idejno skrajnostne zahteve, s katerimi se poceni prodajajo lažna morala in iluzije. Mitologija je pogubna, ker določa klimo za procese, ki so le tendenca interesnih sfer. Ideali so torej ogenj, ideologije pa pepel in prah.

Vsak režim si izumi nove ideale in nove večne resnice, nove fiksne ideje, novo ideologijo. Večna pravičnost, popolna enakost, absolutna svoboda so samo sredstva za zavajanje. Človek potrebuje humanizem po njegovi meri, kar pomeni rešiti človeka v znamenju človeka in ne v znamenju nazora, ki špekulira s konstrukti, ki predstavljajo socialno mazaštvo, abstraktni neuresničljivi humanizem, neuresničljive ideale in sprožajo revolucionarne strasti. Gre za pravo mero, ki jo je mogoče utemeljiti z objektivnimi možnostmi in realnimi cilji.

Situacija, kakršna je danes, ni rožnata, potrebno bo veliko dobre volje in razumnega delovanja, da to presežemo in izboljšamo stanje. To je trajni proces, ki zahteva veliko naporov, predvsem pa poštenjake in pokončne častne ljudi, ki nekaj dajo nase in so sposobni voditi državo v boljše čase. Upanje, da ti obstajajo, nikoli ne ugasne. Potrebna je zdrava civilna iniciativa in neinštrumentalizirana politika.

POMEMBNO VPRAŠANJE

V današnjem času svobodomiselni človek skoraj ne more verjeti, da so obstajali tudi časi slovenskega povojnega obdobja, ko so vršili poboje, politične procese, represijo, ko so iz ideoloških razlogov zapirali ljudi v koncentracijska taborišča in jih izganjali iz države, ko so v imenu ideologije plenili premoženje, politično indoktrinirali šolstvo in vse pore življenja, ko so zapirali in ubijali duhovnike, ko je vladala cenzura, ko so ideološko in nasilno posegali v kulturo in znanost, ko je Partija vršila pritiske na človeka in ko je vladal skrajni oportunizem.

Ali se sploh danes zavedamo vrednosti pluralistične družbe v EU, ko so temeljne vrednote človekove pravice: nedotakljivost človekovega dostojanstva, neodtujljivost življenja in svoboda, in ko sožitje postavlja potrebo in zahtevo za notranjo kohezijo, ki omogoča iskanje ravnotežja med interesi posameznikov in skupnostjo, tehtanje med razumom in čustvi z vedenjem o omejenosti in zmogljivosti vsakega človeka in njegovega ravnanja.

Upreti se moramo skušnjavi po ošabnosti in samovšečnosti ter skušnjavam pohlepa. Demokracija ne mora obstajati brez ljubezni do domovine, poštenja, odgovornosti in častnih ljudi.

Iz kakšne družbe torej naj raste prihodnost?

To je pomembno vprašanje.

O SNEGU IN LEDU

Irskemu pesniku Seamusu Heaneyu je spodrsnilo na nevarnem pločniku, zato je sklenil iti na led z očetovo palico.

Plužimo od smoga črni sneg, da ne bi Bog mislil, da se vozimo po zamazanih cestah.

Nebo pobeli pokrajine, da se razkazujemo s čistočo.

Pod plastjo snega skrivamo iztrebke.

Če vam vreme zagode z ledom in vam spodrsne, vedite da je služabnik manjši kot njegov gospodar.

Ali je vreme razumsko in pravično, ko s snegom ugodi tistemu, ki si smučanje lahko privošči na Krvavcu.

Ni imel stanovanja, zmrznila mu je v snegu kri z belo hostijo v ustih.

Pripisovanje zadostnega razloga za veselje ob sneženju, ne pomeni zadostnega razloga za veselje tistega, ki zmrzuje v nezakurjenem stanovanju.

Led je fenomen, ki ga ne opazujemo samo na vodi, temveč tudi kot zmrzal v duši.

Sneži brez vzroka. Merilo je skrivnost.

Družba zakopana v visokem snegu si zasluži odjuge in otoplitve.

Ko se sneg spremeni v dež, prinese odrešitev, pride pomlad.

ODGOVORNOST, LASTNO UGODJE IN POBALINSTVO

Sem ena izmed volivk in volivcev, ki spremljam dogajanje in se čutim skrajno odgovorno za ravnanje tistih, ki vodijo državo. Ne pripadam nobeni politiki, me pa politika izziva in hkrati izključuje. Opažam, da nisem edina. Medtem, ko mi pred očmi odplavljajo socialno in pravno državo, zardevam nad nadzorom ljudi nad družbenimi inštitucijami in oblastjo. Zahtevati učinkovitost vladanja je iluzija, če so iluzija ljudje sami. Ta izgubljenost sega v ravnodušje, ki se ne sprašuje po stanju duha. Prva stopnja je umik, drugo stopnjo pa človek doseže, ko ga odrinejo in pohodijo kot nepotrebni strošek.

Če je bila na začetku ljubezen do življenja tako močna, kot je močno umiranje zaupanja, bomo od velikega pričakovanja na življenje, zagotovo prej umrli, saj to stanje nima v sebi nobene svetosti življenja, pri čemer imam v mislih njegovo dostojanstvo in nedotakljivost, ki določata višino in obseg človeškega. Seštevek vseh volj ljudi, pa je trpka izkušnja neizmerno potrpežljivega naroda.

Znašli smo se na internacionalnem odru globalnega prerivanja s potrebo po moči, veljavi in pomembnosti, če hočete tudi za pet minut ugodja in užitka pod žarometi v soju Obame, v položaju ko tratimo samega sebe za obrezbistvenje z vidika informativnih učinkov virtualne realnosti. In če ta medijski fenomen izpeljemo do konca, manjka predvsem tisto, ki pomeni skrbeti za lastni narod in pometati pred lastnim dvoriščem s sirkovo metlo.
Ljudstvu, ki ga daljinsko upravlja paraplegik z nekaj samodopadljivimi gibi, se ne piše dobro. Gre za zorni kot kazanja svoje pomembnosti z dokazovanjem moči drugega, brez recipročne koristnosti.

Lepo je, ko ni potrebe veliko misliti ob zastrtju zastora obzorja, ko tratimo samega sebe z vidika informativnih učinkov za stvari, ki po naravi stvari ne sodijo v narodov blagor. Življenje človeka tu in zdaj doma je opredeljeno kot derivat pobalinske in spakljive družbe nekulturnega političnega obnašanja.

Družbena saga ponudi mesto razdivjani realnosti in priigravanju. Vagabundi egoistično pojedo sproti vse slaščice in postrgajo narodu vso medeno strd in vse sanje, ki so se zapredle v vetrovnem vremenu v zanosu v prapor svobode, ujete v časovnost velikega izkoriščanja in ugonabljanja človeka. Zmanjšani stroški blaginje naroda na minimum so prihranki oblasti. Do absurda zmanjšani stroški blaginje naroda so postali finančni vir lepega življenja pobalinov.

Problem je v odgovornosti, ki za nič ne odgovarja. Govorim o človekovih pravicah, a nihče ne opazi, da so človeka otrebili le-teh, vse od pravice do dela pa do pravice do dostojnega preživetja. Izrekanje moralizmov in govoričenje o etiki in vrlinah ne gradi humane družbe. Majhen človek je postavljen v nekakšno divje stanje premoči močnejšega - kar mu ustava in zakon dajeta, mu pobalinstvo - prastanje civilizacije -odvzema.

V svojem pogonu je pobalinstvo moč samovolje, politična aroganca in rušenje humanosti na celi črti. Neomejena svoboda je naredila pobaline brutalne, ki si samo izpolnijo sleherno željo, oblast pa neodgovorno in gluho za pravičnost.

SLOVENSKI KULTURNI PRAZVNIK

Danes, 8. februarja je slovenski kulturni praznik, ki obeležuje spomin na smrt našega velikega pesnika Franceta Prešerna (5.12.1800 – 8.2.1849). V njegovih pesnitvah se prepletajo osebne, narodne in obče človeške želje ter pričakovanja, posebno pa še klic po svobodi in bratstvu, izražen v slovenski himni Zdravljica, ki nam prebudi občutja in razmišljanja kaj za nas kulturni praznik pomeni.

Po vsej Sloveniji in tudi zunaj nje, kjer živijo Slovenci po svetu, se vrstijo prireditve in praznovanja, kajti skoz zgodovino smo se Slovenci oklepali kulture, ki je bila vir naše narodne identitete. Letos pa še posebno, ker sta Prešernova nagrajenca zamejca pesnik Miroslav Košuta in dirigent Anton Nanut.

V naši narodni samobitnosti sta materin jezik in kultura igrala pomembno vlogo. Brez kulture ne bi dosegli osamosvojitve in oblikovali svoje lastne države. Na ta dan podeljuje država svojim najodličnejšim nosilcem kulturnega sporočila nagrade za najvišje dosežke na področju kulture.

Kultura pa ni samo umetnost in znanost, ki bi se jih spomnili ob državnem prazniku kulture. Kultura je skupek vrednot in dosežkov, ki jih je ustvaril človek v dobro človeštva, je spoštovanje teh vrednot in ravnanje po teh vrednotah. Skoz kulturo se kaže naše duhovno bogastvo in tudi tisti del našega življenja, ki je manj kulturen ali celo nekulturen in zavrača, spodriva, ponižuje in uničuje pridobljene kulturne vrednote.

Ob tem za slovenski narod tako pomembnem prazniku ne moremo mimo, da si ne bi želeli doživljati kulturo skozi sebe. S kulturo naj bi bilo prežeto vse naše življenje. Prizadevajmo si narediti življenje, čeprav brez praznikov, resnično praznično. Prebudimo naša občutja in dobre namene ter razmislimo, kaj lahko še storimo, da se bo naše življenje realiziralo v uresničevanju hotenj notranje kulturne in duhovne povezanosti, v ljubezni in sožitju med ljudmi. Od našega samozavedanja je odvisno kako se v tem prazniku prepoznamo vsi Slovenci, kako smo trdni in notranje povezani. Ustvarimo to našo malo Slovenijo kot prijazen, svetlobe polni kulturni vrt, ki bo postal priložnost za naše druženje, za izmenjavo mnenj in negovanje naše kulturne dediščine, predvsem pa našega materinega jezika in narodne zavesti.

Vsa duhovna kultura predstavlja moralno silo zdrave človečnosti v redu moralnih človeških vrednot in dolžnosti do njih. Kritična kulturna zavest v nas se sprašuje zakaj potrošništvo, uživanje in tekmovalnost tako spodrivajo duh kulture v našem vsakdanjem življenju. Našo kulturo ogrožata tudi asimilacija in globalizacija. Zato je pomembno, da v naši avtorefleksiji skušano razumevati ta družbena dogajanja, se sproti kultivirati in obnavljati naše bogato kulturno izročilo, da se bomo kot narod ohranili in razvijali.

Kultura niso samo elite izobražencev, ki obvladajo pismenstvo, kultura smo vsi, ki se zavestno obnavljamo po svojih članih, da ne propademo. Kultura raste vzporedno z nami, včasih v prehitevajočem, drugič pa spet v zaostajajočem tempu. Kultura ni samo duhovna dogodivščina, ki poraja bistre misli in domislice, ki razsvetljujejo mrak in nas delajo vidne in prepoznavne po dosežkih, kultura so vse oblike sporočanja, sporazumevanja, pisanja, javnega nastopanja in medsebojnih odnosov in naše srčno odzivanje na vse probleme človeštva. Kultura je spoštovanje duhovnega stavbarstva naših dedov, kultura je spoštovanje in ohranjanje tradicije in vrednot, ki jih nasprotni tokovi razdirajo in uničujejo. Kultura je tudi kultiviranje narave in skrb zanjo spričo naraščajočega uničevanja okolja.

Neizogibno nastopa danes občutna kriza vrednot. Poplava filmov, ki kažejo nasilje, nas s svojim barbarstvom in nekulturnostjo zastrupljajo in poneumljajo. Kako zajamčiti to drvenje proti novemu času globalizacije s krilaticami avantgarda in sodobnost, če pa predstavlja takšen tok kulturno uničevanje in primitivizem ter povzroča pustošenje, jalovost duha in kulturno krizo. Kako se temu izogniti? Kulturna prireditev na dan kulturnega praznika gotovo ni dovolj, da bi v glavah ljudi odpravili to navskrižje misli in čustev. Gre za ozaveščanje kulturnega snovanja in stanja. Naša dolžnost je, da to današnje dogajanje in kulturo naredimo za predmet kritičnega razmišljanja.

Da nam ne bodo sončni konji ušli iz vajeti in da ne bomo najbolj perspektivnega otroka: kulturo speljali na stranski tir skrbi zanjo, je potrebno dopovedati zboru sebičnih angelov, da kultura ne more postati pastorka v naši družbi, da naj spremenijo fiskalno politiko do kulture in da naj temu otroku prihodnosti namenjajo več pozornosti in skrbi. Kultura je smotrni moralni zakon, ki mu je vse podložno. Duh napredka je samo v kulturni zavesti človeka in golo merilo o preživetju, očitno ne zadostuje, da bi se mogli kot narod ohraniti.

Slovenci smo bili v naši zgodovini vedno od tujcev ogroženi in tako neusmiljeno stiščani v kalupe tujih kultur, ki so nam vladale, mi pa smo pri tem izbirali narazličnejše možnosti delovanja in upora, da smo ohranili našo narodno zavest in identiteto. In prav ta privrženost sebi in svoji kulturi, svojemu jeziku in zagrizenemu boju je izreči vse priznanje in hvalo, da smo se kot narod ohranili. Bolj kot smo bili ogroženi, bolj smo se borili in obnavljali. V prejšnji državi smo prišli že tako daleč, da poleg eksistence drugih narodov v skupni državi, si skoraj nismo upali izraziti volje, da ne moremo žrtvovati svoje narodnosti in narodovih interesov za ceno rešitve skupne kulture. To je bilo naše narodovo ponižanje. Imeli smo svoje razumne razloge tudi na področju kulture za osamosvojitev.

V kulturi danes vlada bistvena nedorečenost, bolj bi morali postaviti kulturo na piedistal naših interesov, brez popuščanja. Levstik je že leta 1883 dejal: »Naše prizadevanje vsak dan jasneje priča, kako želimo jezik onesnažiti, kako ga sučemo…« Prav zares, tedaj smo onesnaževali jezik drugače, kot ga danes z vsemi tujkami in popačenkami. Upajmo, da kot narod ne bomo krenili na pot, da bi bili čez desetletja iz zgodovine izbrisani in se utopili v tujih kulturah. Vse je odvisno od nas samih!

Na osti kulture se kaže naše bogastvo in tudi naše neprijetnosti, zlasti premajhna skrb zanjo in okužba s tujim, ki ni vedno kultura. Praznujmo naš praznik kulture razmišljujoče in naj postane kultura praznik našega vsakdanjega življenja in narodu blagor.

OB SLOVENSKEM KULTURNEM PRAZNIKU

Kakor besede oživljajo v molku,
bodo umirale v jeruzalemski Jerihi,
ko bodo padle med razbojnike.
Slekli jih bodo, pretepli,
jih pustili na pol mrtve in odšli.
Mimo bo šel nek Samarijan,
jim obvezal rane in jih odpeljal
na živinčetu v hram slovenske kulture,
imenovan Samarija.
Sedučeji bodo zavračali misel
o ozdravitvi in vstajenju besed od mrtvih,
a Samarijan jih bo s tovorno živaljo,
morda Krpanovo kobilo razvažal med ljudi,
da jih bo ljudstvo hranilo, negovalo
in zanje ljubeznivo skrbelo.
Do ranjenih besed se Samarijan
obnaša ljubeče in odgovorno,
ogrne jih s plaščem časti
po stopnjah svetništva.
Slovenske besede so od nekdaj
kraljevale na cesarskem Dunaju
in kraljujejo v Evropski uniji,
čeprav nekdo doma mlati s sekiro po njih,
ko izbira v katerem jeziku bodo predavali
v slovenskih hramih modrosti,
a jezik preživi svojo utemeljitev v srcu.
Besede so se zaklenile z okamnelimi očmi
pred izpolnjevanjem čudnih zapovedi.
Samarijan je presežnik skrunitve
In posvetitve ljubezni slovenski besedi,
ker spoštuje očeta in mater.
Vso noč sem objemala blazino,
na kateri so ležale Ipavčeve besede:
'Slovenka sem, tako je mati d'jala,
ko me je dete pestovala'
in roke s grabile nebeško listje,
obešeno na ogrlico davnega spomina.
Jezik je plaval na morski plimi,
ko je dež je zalival blagozvočne besede.
Do zenita so zrasle najlepše rože sveta
in koncertirale govorico rasti.
Slišim simfonijo, sprostitev duše.
Molk se je razlil v zvonek zven materne besede!

BLIŽA SE DAN NACIONALNE KULTURE

Lahko bi rekli, da je dan slovenske kulture najbolj sesut praznik, če odmislimo redke izjeme, da se kultura dogaja na obrobju, kjer ne delijo trofej in blestečih nagrad. Krpanova kobila, ki vleče kulturo, privezano na rep, pa je tako suho kljuse, da spravlja nemočne kulturnike v bes, jezo, razočaranje in žalost.

Videti je čedalje manj nadarjenih pri državnih jaslih. Opaziti je, da so iz muzeja potegnjeni tisti, ki pridno vadijo karate in se znajo namrgoditi opoziciji z banalnimi in iztrošenimi vici. Kulturnega in psihosocialnega primitivizma na slovenskem Parnasu ne manjka. Državne prireditve so turobno komedijantske in patetične, kakor da to niso priložnosti za sproščena in prijetna srečanja gradnikov kulture in slovenskega občestva. Dovolj pa je tudi napuha, ki se po entropičnih načelih enostavno razmnožuje in širi, da se bo kmalu zgodila združitev nesrečne jugo razraščenke skupnih jeder, da bodo hrvaški solisti 'nadpjevali' slovenske pod Prešernovim spomenikom.

No, nekateri so pa jako kulturni in gredo s posebnimi letali v opero na Dunaj in v milansko Scalo. Za slovenski oder pa se izbirajo igralci in režiserji po družbenopolitični neoporečnosti in pikrem jeziku in to tisti, ki so ostali zvesti svetu svojih iluzij in fantazmam polpreteklosti.

V kulturi so uvedli tudi kaskadersko službo in najboljša slovenska knjiga je Čefurji Raus. Najboljši skeč pa je Kraljestvo imbecilov in 'Svaka jim čast!' Filmi so prežeti s svetoboljem in samomorilskimi nagnjenji, da je pred gledanjem filma dobro vzeti pomirjevalo.

Recimo, da je moj prispevek o kulturi posledica jeze in obupa, in da v posledici srdi ni napisan v slogu izbranih visoko donečih in ganljivih besed, kot se za kulturo spodobi. Takšen zapis je posledica fundamentalno ontološke tragične tubitnosti. kot razumetje razcepa tubiti, če metaforiziram.

Preprosto gre za to, da sem od peta do vrha glave sita komunistične preteklosti, ki jo sedaj s TV ekranov znova in znova v vse obilnejših dozah vsiljujejo kot obliko manipulacije z idioti. Če sem zares idiot, potem ukinite TV program, sproducirajte politično indoktrinacijo, oportunizem, cenzurirajte svobodo besede. Skratka celotna kulturna politična scena je zavezana starim demagoškim trendom in jih izbruhajte do konca, če vam ni bilo totalitarizma dovolj.

Politična propaganda je postala slabo zamišljeno kulturniško državno podjetje, ki na tekočem traku proizvaja strankarske razprtije, delitve Slovencev in reproducira mizerjo preteklosti. Tako se počutim, kot bi mi znova vladal enopartijski sistem, demokracija pa se mi prikazuje kot farsa v dolgem belem oblačilu že tisoč krat pofukane ženske. Soočamo se z politikantskim nastopaštvom, gromovništvom, žuganjem s palcem in demagoškimi čustvenimi popadki. Celo na prireditvi Primorec leta 2010 se je poslanka Breda Pečan norčevala iz poslancev Grimsa in Jerovška, ne da bi se raje spogledala z lastno vestjo in svojo zgodovinsko igro v času nedemokratičnega režima in po njem, saj zanjo demokracija in parlamentarna kultura očitno ne velja. Da ne govorim o blišču in bedi prireditve Bob 2010, ki je pomenila testiranje 'pribljubljenosti' starih političnih kadrov, ki sodijo v telefonske sezname Pahorjeve sekretarije.

Manipulativne vrednote ideološke pameti so včasih prav groteskne. Vsi pomembneži si sladkajo življenje na poseben način na fejsbuku s spodnjimi hlačkami s srčki, šmrk, šmrk na forumih, lepotnih izborih, prireditvah izbire Slovenca ali Slovenke leta, kjer zablesti promotorka, ob najnižjem politiku Milanu Kučanu, za katerega so v Slovenskem almanahu Dela leta 1993 rekli, da se strup prodaja v majhnih stekleničkah.

Harpunarji, očitno boste morali kmalu na delo! Demokracija čepi v rožnatem krilcu, ki ji pokriva kolena in čaka, da bo petičnež užival kulturo v svojem voyeurízmu. Da, živeti in umreti je treba v hollywoodskem slogu nezamujenih priložnosti za slavo.

Kar ne bo sposobna dati Slovencem kultura, bodo dali ameriški vesterni, trilerji, srhljivke, zabaviščni parki, kjer se zbirajo drogeraši in južnoameriške nadaljevanke, ki se vrtijo na RTV. Kafka bi znal zelo prepričljivo opisati to zamočvirjenost lastne podkletenosti, ki ukinja prvinski občutek za lepoto polja in "Cvetje v jeseni". Gospo zagotovo čaka v prihajajočem letu dvojna porcija tantimov pri dobičku RTV hiše in dobila bo lovorike za takšno programsko shemo. Prešeren jo bo gotovo blagoslovil z oljčno vejico za bogato kulturno bero Slovencem.

DNEVNIŠKI ZAPIS NA SVEČNICO, 2. FEBRUARJA 2011

Ko človeka nažira zavoženo stanje v državi, njeni dolgovi in škandali, ki se vrstijo, kot bi kdo javno odpenjal hlače in mokril kar na ulici v najlepšo izložbo, te stisne in nehaš verjeti pravljičarjem o svobodi in demokraciji. Pred očmi se pojavi oltar, v katerem so zaklenjene tvoje sanje, vrednote, spomin in upanje. Nato pomisliš še na računalniški vdor virusa in da lahko v nekaj minutah izgubiš ves svoj spomin, je krog tvojih črnih misli sklenjen. Vprašaš se, komu se godi boljše, tebi ali bradavičastim kumaram v blatu na dnu morja. Tedaj pobesniš in izrečeš težke besede. Postaneš upornik, anarhist ali celo bojevnik. Ne preostane ti drugega, kot da izdaviš iz sebe ves svoj upor in protest. Ko ostane svet zunaj tebe nem in vidiš, da ljudje to brezizhodnost stoično prenašajo, zaživiš, kot da države ne bi bilo in preslišiš hrušč državnega stroja, ki melje in melje kamenje, praši in onesnažuje vse okolje. Skratka prelisičiš samega sebe in televizijo le še bolj poredko prižgeš. Navsezadnje moraš preživeti, kajti oni nimajo meja in se znajdejo v tvojem stanovanju, ti vdirajo v dušo in se te polastijo.

Počutiš se kot izpuljen zob, ki ne moreč več ugrizniti sočnega jabolka. Junaško bentenje in nerganje ne more nadomestiti blaženega občutka, ko bereš ali pišeš poezijo. Enostavno občutiš, da si izvotljen in umazan od prašnih delcev, ki se ti zajedajo v kožo in dušo. Ob tem pa preprosto ugotoviš, da se ti svoboda in volja, da bi naredil kaj koristnega, vrača kot kazen, ki dreza v tvojo rahločutnost in ti zadaja le rane, in tako papirnati zmaji z repi rastejo. In kaj pravzaprav imaš od komentiranja konvencionalnih levit v parlamentu, ki bi jih lahko poimenovali tudi rivalstvo značajev. To ni nikakršno služenje narodu, temveč običajno moteče prerivanje intelektualno podhranjenih in jalovo impotentnih mesečnikov, ki ti pijejo življenjske sokove in hromijo ustvarjalnost. Ta betežnost napotuje na razjunačenje, da napišeš prispevke, ki izgledajo na MMC kot modna revija dehidriranih in anoreksičnih manekenk v povorki. Te nadležne in dolgočasne pisarije pa so voda na mlin še bolj jeznim, kot si sam. Prepustiš se homoretoriki levih in desnih in ugotoviš, da so vsi pustili odtise svojih rok na tebi. Zaveš se, da živiš nekako v arhetipu Picasove Guernice in da umiraš z njimi tudi ti na obroke. Čeprav jih ne vidiš, si predstavljaš bolne nasmehe tistih, ki so prebrali, kar si napisal, ko si s prsti pritiskal na vzvode čustev. Ves premražen greš na stranišče in se vprašaš kakšna je pravzaprav razlika med telesnim in duhovnim presnavljanjem. Odkimaš z glavo in se zamisliš. Na svojem oblačilu zagledaš plave lunce, ki bi lahko pomenile kupčevanje z lastno modrostjo. Leta 2004 sem na to tematiko napisala pesem:

NA OBROKE …

Nalezla sem se čudne bolezni:
sejanja ajde, ki ne izgublja barve
sneženja v cvetenju dolge njive
in žetve snopov v prahu.

Vsak dan zacveti ajda v meni.
Vsak dan dam nekaj ajdove pogače.
Vsak dan odložim s sebe nekaj prahu.

Vsak dan odrežem kos sebe,
da me lačni použijejo.
Na telo imam pritrjen nož,
da režem sebe na koščke ljubezni,
odmerjeno po urah in dnevih.
Včasih gre nož skozme.
Tedaj boli in zatrepetam.
Reže me po plasteh svetlobe,
zložene v meni.

Slačim se magmo,
oblečena v belo oblačilo.
Prišla sem, da odidem
......... na obroke,
da oddam zadnji obrok
v dovršenosti spolnitve.
Na stopalih Njegovih sledi,
zapuščam sebe
........ na obroke.

In tako odvisna od opisanih okoliščin, ki se lepijo name in mi drgnejo kožo kot zaguljeno, težko in grobo sukno, zahrepenim po čustveni zbranosti in pisanju o lepih straneh življenja. Poezija je tisto območje mojega delovanja, ki mi razodeva odtenke najfinejših občutij, pogosto pa tudi razkriva in odkriva masko resničnega obstoja, ker se dotika problemov sveta, ki ga živim. Pesmi so tudi zlata tkanina, ki zakrije praznino, v kateri živim, so tista tkanina, skozi katero zrem stisko našega časa in mi sončna luč poezije naredi življenje lepše, bolj slikovito, prikaže mi ga v bolj optimistični in izčiščeni podobi, tudi z njegovimi lepimi stranmi.

Poezija absurda pa osvetljuje odnos med človekom in vsiljenim malikom, ki postane on sam, ujet v vrtinec, v katerega se vedno znova vrača, razen če se ustavi v osi gibanja in prekine krožno potovanje ter razkrije pomen točke, ki označuje njegovo oko, fokus percepcije, tako, da v vse te možne svetove in prostore vstavi paradoksalno vez, ki v absurdnem perceptivnem aktu veže irealno optiko na oko. Dinamična poetova misel se more sprijazniti z entropijo, s kaosom. Pri tem ne gre za to, ali se misel more sprijazniti s pozitivno odsotnostjo. Človekova tendenca je, da mora vzpostaviti vedno hierarhično najvišjo superstrukturo, sam pa nikoli ne doseže zenita. Poetovo suženjsko romanje k maliku predstavlja vedno samo odrešitev v potovanju, nikoli pa ne v cilju. Neko neskončno odisejado odsevov, resonanc, analogij in zrcaljenj prevzema pesnika v njegovem navdihu, ko hoče vzpostaviti universum na novih temeljih, ideje, fikcije, spoznavanju sebe v mnogem in vsem, kar je sam. Zavest je vselej gibanje skozi strukture logosa. Človek hoče postati velika luč absolutnega bitja, ki razsvetljuje in posije v sleherni prostor in postane odsev vsakega odseva v vesolju in večnosti. Zlata kita hrepenenja po popolnosti se vselej plete in razpleta z zlatimi lasmi ljubezni po ženskem zatilju, ki je temeljni postulat poezije. Eros skozi katerega se pretaka prav vse in tudi Kreator si je tu zaslužil svoje mesto.

SEMELJEJSKO UŽIVANJE POEZIJE

Poezija ni bila nikoli dognan način uživanja. Je dražilo s hermatično jakostjo, ki sprejema in pretvarja občutja v pesniško vsebino. Pesniki zelo različno doživljamo trenutke orgazma naše poezije. V trenutku erekcije in pripravljanja telesa na orgazem tavamo v še neodkritem in neizrečenem, izrazna sredstva kot so metafore se zvrščajo vizuelno pred očmi in polagajo pesniku besede v usta. Te krožijo po telesu in splavljajo v kri hormone in rdeče krvničke. Krvna plazma dobiva kisik in telo postane obdarjeno z močjo duše.

Temu stanju sledi stanje, ko čudežni Pegas vstopi v telo in na njegovih krilih se pesnik povzpne s svojo ožarjeno dušo v višjo dimenzijo gibanja. V zraku vibrirajo lucidni prebliski, ki besede spreminjajo v tekoče stanje in veter boža napetost mišic, srce pa prepoji stanje magnetizma. Zanos Pegaza se spremeni v let zlate ptico, ki prepeva v Pegazovem srcu in ga s pomočjo dotikov nežnih kril izvablja pesnika v tihotni kraj Poème et prose infinitésimaux v območje literarno okuženega Isidorja Isoua s figuralnimi in verbalnimi kretnjami, ki se pomikajo v breztežnost kozmosa in rojevajo dekadenčna občutja neskončnih strasti. Embronialni teoretični manifest gosenice se prelevi v zvočno poezijo krhkih metuljevih kril, ki odpirajo vrata sončnemu jutru v ekstazi prostorske porazdelitve barv.

Telo pripada poeziji, duša pripada višjim dimenzijam stvarstva. Telo doseže vrhunec, vzburjenje se stopnjuje in pride do izlitja orgazma. Vagina navdiha je skleda, iz katere izvirajo verzi, predigra bogov, ki je izšla iz bolečine neobvladljivega in se umirja šele, ko doseže potešitev, ki hlasta po nasladnih delirijih, nato duša išče svoj dom in se vrne v telo.

Umrli pesniki vstajajo od mrtvih in polagajo pero pesniku v roko, mu šepetajo besede in razvnemajo domišljijo, naselijo ga s svojo nesmrtnostjo, vampirsko mu pijejo kri in ga odnašajo s seboj na drugi svet.

Prostor poetičnega orgazma je izrazito zaprt prostor, nekakšen labirint skrivnosti, v katerega se tiho in potrpežljivo priplazi duša, da doseže notranjo zbranost in uglašuje svoj notranji instrument, odvisno s kakšnim pesniškim opusom se je izkustveno srečala pred tem. Če je roka umrlega samodejno napisala erotični naslov, potem si duša in telo poželita njega, ki leži ob njej in ljubezenska pesem se raztegne po rjuhi. Ta mili izliv, ta medena rosa, naredita pesem še slajšo. Pride do oplojevanja pesniških vezi in tkivo postane skrivnostna rožnata planjava, ki se v arabeskah gorečih udov telesa naslaja in čutno prerašča v simboličnost pojoče rože, ki je ravnokar vstala iz studenca, obdarjena z močjo gejzirja.

Vse kar pesniška duša izreče s čutnimi in z estetskimi zaznavami temelji na razdajanju psihe, v zvezi s problematiko njene duhovne biti same. Pesnik stopi v razsvetljeni dom in stara skrinja se iskri v kotu ob klavirju, ko duh terja vznik naslade, ki se zlekne na starem žametnem naslanjaču. Ustnice zatresejo užitki, ki blodijo v ustni votlini in strasteh po poljubih, jezik se znajde v slinastem toplem plašču sredi zobovja, ki trka na duri življenja z besedami, ki se prelivajo v verze in se zdolgočaseno poslušajo v naslanjačih po salonih v razkošnih hišah in templjih umetnosti (belle arti), kjer se zbirajo samo estetski skladokusci in po semeljejsko okušajo poezijo požirek za požirkom kot vino in nato se opijanjeni vrnejo kot demoni noči in vpijejo na ves glas: »Uničite Levjo hordo, luči naj padejo kot snopje pod vašimi nogami, zberite se krokarji, danes bo pojedina«.

Dih žareče rože, ki je v jutru do popolnosti stkala svoje lističe in jih razprla soncu, se med branjem svoje poezije sprašuje, če njeni vzdihi in izdihi glede na trajanje pesniškega orgazma imajo dovolj zlogov in sprašuje koliko ljubezni bo še lahko vnesla v svojo poezijo z obiljem metaforike pregnetenih potovanj skozi čas, ko pa se ji pred očmi družba sesuva v klimakterij in ji zato skrivnosti ljubljenja in odstiranjem čutov postajajo odvečno dolgočasje, medtem ko je njena roža vsa razsvetljena z mediteransko čutnostjo, barvami morja in večna. Poželenje mesenega mišljenja, ki nadomešča drugo vrsto ljubezni.

KRIVCI ZA POVOJNE POBOJE ...

Povojni poboji se niso zgodili v stampedu ljudskih množic, ki so hoteli linčati ujetnike. Res je, niso se zgodili tako, da bi ljudske množice pobijale premagance kar vse vprek, ker so to opravile sile vladavine večje moči, surovega in oblastniško programiranega in boljševiško privzgojenega nasilja s potrebo zmagovalca, da nasprotnika (premaganca) trajno odstrani, torej ubije, kajti zmagovalec je lahko računal na prežečo maščevalnost premaganca. Bal se je ljudi, ki bi zmagovalce ideološko ovirali pri totalnem prevzemu oblasti in vladanju.

Partijski vrh se ni odrekel svoji lastni varnosti, saj nenazadnje ni imel za glavni cilj uničenje okupatorja, temveč predvsem cilj, da preko revolucije prevzame oblast. Šlo je predvsem za oblast, ki je razpolagala s sredstvi oblasti, neodvisnih od množic, saj 50 let po vojni o svobodnih volitvah ni bilo nikoli govora in je bilo vse dirigirano z vrha. S koncem vojne pa ni v množicah ugasnila potreba po sovraštvu in maščevanju. Čeprav zgleda neverjetno, ta potreba po maščevanju in sovraštvu premagancev je še danes živa v ljudeh, ta psihološka potreba, ki se je udejanjila preko vrha in sprožila državljansko vojno, je še vedno živa in generira delitve naroda na zmagovalce in poražence. K slednjim pa so vključeni vsi, ki so ideološko odstopali.

Ukaz za povojne poboje je res prišel z vrha, a nesamostojne množice so potrebovale avtoriteto, ki bo odločala zanje. Na delu so bile močne psihološke sile. Poboji so se izvršili v ozračju azijske halucinatorne psihoze, ki se je vtihotapila v stanje stvari in še danes živi v zavesti mnogih. Treba je računati z dejstvom, da imajo vsi ljudje več ali manj destruktivne, torej antisocialne in antikulturne tendence in da so pri velikem številu oseb dovolj močne, da določajo njihovo vedenje v človeški družbi.

Ne bi naštevala vseh diktatorjev in tiranov, saj so si za las podobni. To so osebki, ki si ustvarijo lasten iluzijonističen fantazijski svet megalomanije, svoj blodni sistem in so preko manipulacij z inteligenco drugih in ideologij sposobni hipnotično delovati na množice. Če bi natančneje psihološko preučevali te osebke, so to prisilni nevrotiki, ki jih preveva občutek vsemoči, ki iz nezavednega substrata črpajo ves arzenal iz animalične gonske dediščine ali če hočete iz duševnega podzemlja.

Ljudje smo potomci titatnov, ki so mladega Dioniza ubili in razkosali, breme tega zločina pa je pritiskalo nanje, včasih pa smo nad zločini tudi ponosni in ustvarjamo iz barbarstva kulturo. Po zakonu taliona, ki je globoko zakoreninjen v človeškem občutenju, je umor lahko poplačan z žrtvovanjem drugega življenja, samožrtvovanje pa kaže nazaj na krvni dolg. Kako si razložite dejstvo, da se zaradi zločina povojnih pobojev čutijo le nekateri redki zgroženi nad temi hudodelskimi dejanji in da zločin mnogi celo poveličujejo. Ali to ne kaže na to, da smo v veliki večini ljudje še brezvestni divjaki, utemeljeni na identiteti žločinca, ki še vedno maščuje. In če to tezo pravzaprav apliciramo na sedanjo nezadovoljno množico, ki se je sedaj zgodila Egiptu, bi se to lahko ponovilo tudi pri nas nič manj krvavo. Vsakdo, ki ima vest, bi moral v sebi občutiti upravičenost obsojanja, sprejeti očitek za izvršena zavržena dejanja in prevzeti sokrivdo nase. Nekateri pa hočejo biti za to še nagrajeni z obrestmi v nedogled in kujejo in narodove nesreče dobičke, kar razkriva gnilo očetovsko jedro.

Zato jaz ne bi pripisovala krivde za izvršene zločine izključno le partijskemu vrhu, temveč množici, ki je izšla iz istega psihičnega mehanizma in se še danes spopada z mrtvim poražencem, nekateri živijo še danes z vso pravico mržnje do umorjenih, ki jim še vedno ne namenjamo groba, ker smo ostali Krenoni iz Antigone. Mrtvi še vedno ležijo po rovih in breznih, nekateri pod zemljo sramotno pregnani iz občestva. Še vedno živimo kot horda na nizki civilizacijski stopnji, primitivno ljudstvo, ki iz ambivalence čustvenih vzgibov do sovražnika iščemo vladarje in gospodarje, nosilce nevarne moči, ki se spremeni v svoje nasprotje. Vprašam se, kako smo pol stoletja po drugi svetovni vojni lahko izključili svojo vest in izkazovali adoracije tistemu, ki je dal ukaz za pobijanje in še danes poveličujemo to brezvestno dejanje na oltarju domovine, ki ogroža narodovo samozavest. Zaključek je, da smo čreda, ki jo je lahko obvladovati in voditi, posamezniki pa smo postali njeno orodje brez lastne volje. Zagotovo se bomo še pustili razvneti tja do ponorelosti in samožrtvovanja.

Slovenska svatba vesti ali kdo je kriv za povojne poboje? (II. nadaljevanje)

Seveda, nikomur ni všečno, da mu je očitana ponotranjena latentna nadutost zmagovalca in da so povojni poboji narcisisitična in sadistična zadovoljitev nad surovo pobitim poražencem, največkrat namišljenim idejnim sovražnikom, identifikacija njegove čustvene navezanosti na osebo, ki je igrala v njegovem življenju pomembno vlogo. Ti so lahko očetje in tudi voditelji.

In tako se ti z molkom in zanikanjem človeške vesti identificirajo z ubijalci in bi radi stopili na njihovo mesto in se realizirali kot moč. Takšen človek svoje gone še danes potlačeno identificira z očetovimi in tistimi, ki so mu bili za vzor in ta prevzame lastnosti občudovanega.

Ne gre samo zato kdo je izvršil fizično dejanje poboja, temveč zato, da je to dejanje doseglo svojstvo jaza, ki pa ni doseženo v prvi osebi, da bi zadovoljili svoj narcizem in svojo moč v stanju regresije k primitivni duševnosti prahorde. Zato je bilo treba v totalitarizmu v psihičnem pomenu vzpostaviti držo, ki je derivat črednega mehanizma preteklosti, da gospodar obvladuje hordo, nad njo gospodari in v njenem imenu izvršuje tudi zločin.

Tisto, kar v družbi učinkuje kot občutek pripadnosti preteklosti je tudi nezavedna identifikacija z zločinci. Jasno je, da enoumje ni odvzelo posamezniku neprebolelih konflitktov očetovske otopitve vesti in lastnosti hordne živali, ki je podrejena svojemu gospodarju in se podi za svojim plenom. To bo morda razsvetlilo tudi mrk vesti vseh tistih, ki so molčali in niso spraševali, ti živijo še danes v vlogi masovnih podzavestnih rabljev.

Vodja množice je še vedno bojazen zbujajoči praoče, množica še vedno hoče, da bi ji gospodovala neomejena oblast in hlepi po avtoriteti, udeleženi v množičnih dušah.

Kdo je torej kriv pobojev? Mi, ki stojimo pred odprtimi nezastraženimi vrati v pekel. Kdaj bomo lahko kot narod prevzeli krivdo nase in dosegli očiščenje in spravo? Očitno nam preostane le to, da ostajamo reducirani na nivo senzacionalnega tiska in se medsebojno v nedogled obtožujemo in generiramo ideološke konflikte, prihodnost pa nam bo zapisala sodbo z lastno roko.

ALI SE SLOVENIJI LAHKO ZGODI EGIPT?

Središče egiptovske prestolnice je postalo pravo vojno območje. Trg Tahrir in širše območje sta preplavljena z nasprotniki in podporniki predsednika Hosnija Mubaraka. Nasilje je v polnem razmahu.

Pripadnike policije in varnostnih služb ljudstvo zavrača, saj so možje v modrem znani po svoji krutosti do državljanov.

Ob tem se vprašajmo, ali se tudi v Sloveniji lahko zgodi Egipt? Vsiljevanje in stopnjevanje osebne moči vladajočih struktur je le priložnost za uveljavljanje koristi tistih, ki že imajo kapital in moč, kar v končni fazi lahko pripelje do ulice v vsaj njeni realnosti.

Kakšno vezivno tkivo povezuje danes ljudi v množico, da začutijo v njej že zaradi številčnosti nepremagljive moči in spričo anonimnosti prevlada v masi tudi neodgovornst? V množici vselej upade tudi občutek odgovornosti posameznika. Posameznika množica okviri, ljudje izvajajo drug na drugega sugestijo. Tudi izobraženi posameznik postane v množici barbar in se spusti na lestvici civilizacije več stopenj navzdol.

Človek v množici se spusti v gonsko bitje, postane spontan, silovit, divji, entuziastičen in tudi herojsko primitiven. Množica je impulzivna, spremenljiva in razdražljiva. Vodi jo nezavedno. Preveva jo občutek moči. Masa ljudi je nekritična, nepremišljena in zanesenjaška. Ne pozna dvomov in negotovosti. Iz antipatije se razvije tudi divje sovraštvo. Množica je nagnjena k esktremom, je netolerantna in slepo zaupa avtoriteti. V njej se prebudijo vsi kruti, brutalni in destruktivni instinkti, ki dremljejo v človeku iz pradavnine. Intelektualne zmogljivosti množice so pred ravnjo posameznika. Masa ljudi se identificira z množično dušo primitivov. Ljudje podležejo magični moči besed, ki v množični duši zbudijo strahotne viharje ali jo pa tudi pomirijo. Množice niso žejne resnice, temveč iluzije. Histerični sindrom črednega nagona se opira na fantazijo in se podvrže avtoriteti poglavarja. Množica ne zna živeti brez poglavarja, ki mora imeti močno voljo, da učinkuje nanjo. Vodje postanejo pomembni zaradi idej, ki imajo neustavljivo skrivnostno moč. Osebni prestiž vodje zahteva, da so mu vsi pokorni. Množična duša je bolj podobna krdelu divjih živali kot pa človeškim bitjem. Je skrajno razdražljiva, impulzivna, strastna, robata, surova, lahkomiselna v preudarjanju, ostra v sodbah, sprejemljiva za nepopolne argumente in sklepe in spričo svojih moči je sposobna vseh zločinov. Takemu stanju lahko pripišemo tudi povojne poboje, za katere težko najdemo razlago v psihi posameznika. Množični duši prav tako lahko pripišemo dandanašnjo ideološko razdelitev naroda in nesposobnost, da bi strnila vse svoje sile v dobro ljudi, medsebojno sožitje in spravo. Potlačeni gonski vzgibi strmijo k zadovoljitvi, hudo je ko se jim pridruži še maščevanje in sovraštvo.

Nobena vojska in prisila ulice ne more ustaviti, ko se ta zgodi, ko blodni sistem pripelje stvari predaleč. Vedeti je treba, da gre vselej za nevarno merjenje moči. Trajna stopnja nezadovoljstva pripelje do nevarnih uporov. Ljudje se prej ali slej hočejo otresti svojega presežka pomanjkanja. Množica ima v posesti ideale, ki ji omogočajo zadovoljitve. Manjka samo še mesija, ki vzbudi v ljudstvu lažno upanje in obljube, ki jih nikoli ne bo mogel spolniti.

V Sloveniji smo bedni zaradi izkoriščanja kaste pogoltnih ljudi, ki so jim mar izključno in samo njihove koristi. Bedni smo zaradi zadolževanja države in nesposobnosti, da bi dojeli svoje napake in svojo neizmerno samozaverovanost in samovšečnost. Dosedanje slovenske vlade so s tranzicijo in pravnim brezvladjem naredile več škode narodu kot druga svetovna vojna. Strukture so ga izropale, nihče pa ne more nikogar več obdolžiti nezakonitega dela, ker so to zavestno počeli vsi, ki so imeli priliko priti do informacij, političnih botrov in bančnih posojil, ki so to početje omogočili.

Moira je nad bogovi, ko ne morejo več ustaviti ulice. Bogovi imajo svoje usode in odgovornosti. Očetovsko jedro naroda se skriva v vsaki figuri boga. Narod hoče biti izvoljeno ljudstvo. Po vsaki smrti boga se nadaljuje življenje množic pod novimi bogovi. Vsi bogovi so podobni bogovom na Olimpu, ki so se med seboj bojevali, nečistovali in se prepirali. Vse naslednje ponovitve so vselej vračanje nas staro. Novo so le iluzije množic, ki ne razumejo primarnega stanja toteizma. Vsi smo si v plemenski zvezi med seboj in zelo podobni drug drugemu. Naše življenje ali če hočete funkcija totemskega klana se prenaša dedno in je v vsakem individualno določena. Množica je vodljiva čreda, ki ne more živeti brez svojega gospodarja. To dokazuje tudi dejstvo, da je množica pod preteklim gospodarjem vzdržala hipnotizirana pol stoletja. Imela je gospodarja utelešenega v inštituciji, ki je obvladal kolektivno psihologijo. Narodu daj iger in kruha, svobodo si pa zadrži zase! Sedanja oblast pa ravna drugače, zadržala si je igre in kruh zase, lačnim ljudem pa je pustila svobodo, ki jo sicer ljubimo zaradi duhovnih prednosti, a le kaj bi samo z njo, če pa je primarna potreba kruh. Ta se pa vsaki dan draži in povezuje množico z nevrotično tesnobo, ki daje razumeti, da brez kruha ni mogoče doseči nobene zadovoljitve in tudi miru ne.

NIHALO

Tako kot jezdec menja konje, tako vračajoče menja jezdece.

Neoliberalistična ideologija je politični doping za športnike hitrega dosega.

Postkomunistični tatovi pri levici so glavni krivci neuresničene ukradene krščanske pravičnosti!

Gledano s stališča krščanstva se postkomunizem uresničuje v luči smrtnega greha.

Pastirji ovčic so učenci, ki so se z modrostjo prvič srečali, ko so jih s prazno malho z vrvmi zvezali na ministrski stol.

Narava je odnesla zlato lisico z odjugo, povečala državni dolg in ohranila ministra.

Izkušnje omogočajo, da so dolžniške luknje, polnjene z zadolževanjem, postale skleda za kvas za peko kruha temu ministru in brezno naslednjemu.

Izkušeni komunisti so se spremenili v ideološke pošasti, opravili so divjaške in brutalne eksekucije konspirativno in izginili brez sledov.«Grobišča so vaše izmišljotine!«

Old boysi! Plemenito uničevanje in plemenite likvidacije kapitalistov v polpreteklosti so bile herojske posvetitve za vaš današnji vzpon.

Neoliberalizem je višja stopnja komunizma, je revščina, razsulo in kapelica za obgrizeno demokracijo.

Premier ima dva konja, enega jaha ob polnih kantah smeti, drugega pa krmi pri praznih jaslih, medtem ko poni rezgeta.

Žrtev psov najde zadoščenje v času, ko lajež utihne in se v Troji grizejo tigri.

Nekaj se opira na minulo, nekaj na zarisovanje mej. Vmes je znanstvena fantasika sedanjosti.

SAPIENTI SAT!  (ALI PAMETNIM DOVOLJ!), MINISTRU ZA DELO, DRUŽINO IN SOCIALNE ZADEVE DR. IVANU SVETLIKU

Predlagali ste družinski zakonik, pokojninsko reformo in zakon o malem delu! Spoštovani dr. Ivan Svetlik, minister za delo, družino in socialne zadeve SAPIENTI SAT! Ali PAMETNIM DOVOLJ! Vaša nepojmljiva trma, vztrajanje, neupoštevanje argumentov, redukcija konsensa in kazanje mišic parlamentarne večine narod stanejo preveč. Referenudum je nezaupnica vam!

Vsebine vaših govornih partikul in govornih partikul političarke in poslanke Andreje Črnak Meglič o izenačitvi zakonske zveze in istospolne skupnosti ter posvojitve otrok iststoplne skupnosti ter govorne partikule s področja neživljenjske pokojninske reforme in zakona o malem delu, so že do take mere utrujajoča miselna dediščina nekih posebnežev z jeklenimi možgani, dihotomija njihove leve in desne hemisfere, dominantno stanje brezmejnega zamreževanja in podreditev večine manjšini, ki bi se hotele izraziti kot nujnost, vendar podvržena totalizaciji, ki je nekje v podnožju s silo poteptana volja ljudstva in človeškega razuma. Nezadovoljstvo in nestrinjanje naroda je treba oštevilčiti in ga nastaniti v sistem z izstavitvijo zavarovalne hipoteke na glave nemočnih, ki se ne morejo braniti in ki bodo nosili na svojih plečih posledice takšnih odločitev.

Tu naj omenim še zgrešene poteze, ki generirajo brezpravni tržni red. Pomembno vlogo pri razreševanju vseh težav naroda naj bi zavzel neoliberalizem ter zamolčano in izkrivljeno dejansko stanje prezadolževanja z dodeljevanjem socialnih pomoči brez učinka, na katerih se največkrat okoristijo šakali, ki pokažejo vrata delavcem in delavkam, za katere so dobili finančno pomoč za odpiranje delovnih mest, in tako s pomočjo davkoplačevalskega denarja le podaljšujejo svojo sleparsko agonijo, nihče pa zoper njih ne ukrepa, ker je vzpostavljen nekonsistentni pravni sistem, ki to dopušča. Denarja za odpiranje novih delovnih mest pa ni od nikoder in čedalje več izčrpanih in bolnih ljudi je na cesti, vi jim pa podaljšujete delovno dobo.

Vaš način delovanja spoštovani minister, očitno ni integriran z življenjem ljudi, ki jim vladate, ta terja drugačnega ministra in drugačno politiko, ki posredno ne podpira indolentne stremuhe, ki so pristali v nenačelnem japijevskem liberalizmu in vam diktirajo zakonodajo, ki bo stisnila malega človeka do poslednjega diha.

Nekatere stvari pa le imajo vzporednice, ki marsikaj povedo. Na tem mestu bi lahko rekli, kar ni uspelo tajkunom, bo uspelo ministru Svetliku s svojimi neživljenjskimi zakoni in reformami.

Začela bi z navedbami sporočila Sapietni sat! B(ogi) P(retnar), Pripombe dobrodošle, razburjenje odveč, Delo 39/1997, št. 49/1, str.6 (Nova revija, št. 179, letnik XVI, marec 1997). Citiram: Dr. Ivan Svetlik v svojem, zgoraj navedenem intervjuju dodatno dokazuje upravičenost in neizogibnost zahtev po njegovem sestopu/ razrešitvi s položaja predsednika kurikularnega sveta ….. Dialog je nemogoč.

Kar ni uspelo tujim prenoviteljem slovenskega šolstva s tako imenovanimi skupnimi jedri, bo uspelo domačim. Neverjetno je, kako omalovažujoč, skoraj prezirljiv odnos ima sedanji predsednik Nacionalnega kurikularnega sveta do nekaterih strok in do mnenja slovenske kulturne javnosti, ki so svoje nedvomno nestrinjanje z dosedanjim potekom prenove tudi pisno izrazili: razred za umetnosti SAZU, Akademija za likovno umetnost, Akademija za glasbo, Akademija za gledališče, radio, film in televizijo, Fakulteta za arhitekturo, Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani, oddelek za likovno pedagogiko Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, odstopa izjava predstavnika za likovno vzgojo v strokovnem svetu Republike Slovenije za splošno izobraževanje, odstopne izjave vse predstavnikov za likovno in glasbeno vzgojo v Nacionalnem kurikularnem svetu in njegovih komisijah, oddelek za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete, oddelek za muzikologijo Filozofske fakultete, Univerzitetni znanstveni forum, Klub Nove revije, Kulturni forum, Slovenski odbor za UNICEF, Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov, Društvo slovenskih skladateljev, Društvo oblikovalcev Slovenije, Društvo arhitektov Ljubljana, Društvo likovnih kritikov Slovenije, Umetnostnozgodovinsko društvo Slovenije. Slovensko konservatorsko društvo, vodje študijskih skupin za likovno vzgojo in umetnost – likovni del, Učiteljski pevski zbor Slovenije Emil Adamič, Mestna zveza prijateljev mladine, Sekcija za otroško in adolescentno psihiatrijo Slovenskega zdravniškega društva, skupina učiteljev iz osnovnih šol, Aktiv likvone vzgoje za Gorenjsko, ga Darja Katrašnik za 383 podpisanih učiteljev vseh profilov iz 16 osnovnih šol Gorenjske, svet staršev v OŠ dr. Ivana Korošca ter mnogi ugledni posamezniki in združenja.

Kakšne pa so reference ministra za delo, družino in socialne zadeve? Diplomiral je l. 1973 na FSPN (danes FDV) v Ljubljani. Za diplomsko nalogo z naslovom »Dva pristopa k odtujitvi« je dobil Prešernovo nagrado za študente. Doktoriral je leta 1983. Na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo se je zaposlil leta 1974, leta 1995 pa je bil izvoljen za rednega profesorja. Bil je tudi član uredniških odborov 'realsocialistične' Teorije in prakse, dekan FDV, predsednik Sveta za visoko šolstvo, predsednik Nacionalne kurikularne komisije in predsednik Strokovnega sveta za poklicno in strokovno izobraževanje, ki mu je slovenska inteligenca predlagala odstop.

Ne bo odveč, če izbrancem po načelu negativne selekcije povemo, da delajo stvari, na katere se sploh ne razumejo, ali pa jih nočejo razumeti, in da bi bil odstop vlade dobrodošel.

USODA IVANA VERDIKONA, ČRNEGA BRATA

Edina Solkanca črna brata sta bila moj oče Ivan Gašperčič (Solkan, 21.marca1913, - Rim, 06.septembra 1969) in Ivan Verdikon,(Solkan, 29. marec 1914 – Trst, cca 1960) tudi tigrovec in partizan. Ivan Verdikon nedvomno sodi v našo nacionalno zgodovino. Podatkov o njem je malo, tako da je njegovo življenjsko zgodbo težko sestaviti. Podatke o Ivanu Verdikonu, črnem bratu, sta dopolnila njegova sorodnika Tomaž Verdikon in Oriana Verdikon, ki živita na Gorenjskem.

V zapisniku zaslišanja na kvesturi v Gorici (Questure di Gorizia od 27 in 30 decembra 1930, št. N.128/13 di Prot. Ris s predmetom (oggetto) Associazzione terroristica iredentista Slovena »Črni bratje«) je črni brat Giovanni Verdikon naveden pod številko 8. kot »organizatore terroristico« (teroristični organizator), ki je deloval v sistemu trojk.

Ivan Verdikon, dijak trgovske šole, je na zaslišanju na kvesturi v Gorici trdil, da je iz organizacije Črni bratje izstopil iz strahu, a je bil kljub temu izključen iz šole. Po vojni je bil pod Zavezniško vojaško upravo (ZVU) pri zavezniški policiji, ali v pogovornem jeziku pri »čerinih«. Še pred razmejitvijo meje leta 1947 se je umaknil na zahod in izginil v svet. (Vir: Mira Cencič, Povest in resnična zgodba o Črnih bratih, pogovor z Alešem Komavcem iz Nove Gorice, št. 112).

O družini Ivana Verdikona, črnega brata mi je uspelo zbrati nekaj podatkov. V goriškem listu Gosposka vjest (29. julij 1905) je zaslediti podatek o očetu Ivana Verdikona, črnega brata. V njem piše, da je Ivan Verdikon st. v Gorici na Magistralni ulici 11 odprl trgovino z mešanim blagom. Tomaž Verdikon pravi, da so Ivana Verdikona st., očeta črnega brata Ivana zadnjič videli leta 1943 v neki gostilni v Solkanu, nato pa je izginil v noč. Našli so ga ubitega, njegova smrt pa ni bila nikoli pojasnjena.

Oriana Verdikon pove, da je bil Ivan Verdikon, st. poročen z Ludoviko Poberaj. Imela sta edinega sina Ivana, črnega brata, ta pa je bil poročen z Leopoldo. Imela sta štiri sinove: poleg Ivana, ml., ki je pokojni, še Daria, Danijela in Florjana. Dario dela kot ladijski inženir v Genovi, za Florjana pa se ne ve, kje je. Danijel je tudi že pokojni.

Ivan Verdikon, črni brat, je živel v Trstu pod potujčenim imenom Giovanni Verdi. Njegova žena Leopolda je umrla v Trstu okoli leta 2002. V Trstu je opravljal delo policaja in umrl zaradi srčne kapi, star komaj 46 let. Dokler je njegova mati Ludovika Poberaj še živela, sta se s sinom srečevala na skrivaj. Ivan je svojo mater Ludoviko obiskoval skrivaj, saj je bil očitno kot »čerin«, črni brat in sin med vojno likvidiranega očeta nezaželen pri jugoslovanski oblasti. Mati je imela tudi veliko problemov s propustnico, da je sploh lahko šla na sinov pogreb v Trst. Ludovika Poberaj je nato ostala v Solkanu in umrla v pozni starosti.

Julijska krajina je bila po koncu vojne razdeljena na dve zasedbeni coni: cono A pod upravo Zavezniške vojaške uprave (ZVU), in cono B pod upravo Vojaške uprave Jugoslovanske armade (VUJA). V coni A je delovala anglo-ameriška zavezniška vojaška uprava v Trstu in Vidmu. Anglo-Američani so v coni A uvedli demokratično ureditev s popolnim političnim in vojaškim nadzorom v coni, ki je na vzhodu segala do Soče. ZVU je potrebovala tudi domačine, ki so ji pomagali pri vzpostavljanju reda in obnovi. Zavezniki so prebivalstvu veliko pomagali s prehrano s paketi Unrra (United Nations Relief and Rehabilitation Administration). Pripeljali so vozila s kopalnicami, za kopanje in dezinfekcijo prebivalstva. Nudili so zdravniško pomoč, oblačila, obutev, lačne otroke pa so razveseljevali s čokoladami in žvečilnimi gumiji. Ne spomnim se, da bi bile med ljudmi v Solkanu in zavezniki kakšne napetosti. Niso pa zavezniki dovoljevali nezakonitih dejanj, ki so jih izvajali saboterji in tudi fašistični ekstremisti.

Območje, ki ga je zasedala ZVU, je bilo po vojni nemirno; bili so časi političnih čistk in osebnih obračunov; celotna družba se je razdelila na dva tabora. Komunistična partija in njena Udba so ne le v coni B, temveč tudi v coni A, vodili ilegalno politiko prisilnega odstranjevanje nezaželenih oseb, za katere se je kakorkoli sumilo, da so ideološko drugače usmerjeni. K vzpostavljanju zakonitosti po vojni je torej prispevala s svojim delovanjem ZVU, ki je delovala kot regulator reda, čeprav je bila za jugoslovansko revolucionarno oblast, ki je delovala pod sovjetskim vplivom, velikokrat nezaželena. Po vsej verjetnosti se je Ivan Verdikon v Trst umaknil iz varnostnih razlogov. Možno pa je tudi, da je bil izgnan. Tudi moj oče se je pod grožnjo, da bo kaznovan, umaknil v notranjosti Italije. Sorodniki Ivana Verdikona, črnega brata so ga s pomočjo starih zvez skušali spraviti na Jesenice, vendar se ni hotel vrniti v Jugoslavijo, saj se je bal oblasti zaradi sodelovanja s »čerini« ZVU.

Oriana Verdikon pove, da je bil Ivan Verdikon st. brat njenega pokojnega deda Slavka Verdikona (1899 – 1962) in da sta brata Kuhar po osvoboditvi pomagala preživeti njenemu dedu Slavku Verdikonu, ki je že po prvi svetovni vojni zaradi političnega prepričanja in nasprotovanja fašizmu živel v Zagrebu. Orianin oče Dušan Ciril Verdikon je vzdrževal stike z materjo črnega brata Ludoviko in najstarejšim sinom Ivanom, ki je bil po poklicu šofer. Ti stiki so se vzdrževali do približno leta 1960, ko se je le-ta smrtno ponesrečil v remizi. Navaja, da Ivana kljub prijateljskim vezem nista mogla zaščititi in mu omogočiti življenja v Sloveniji.

Ivan Verdikon st. in njegov brat Slavko – Alojzij Verdikon sta bila v prvi svetovni vojni v letih 1915 – 1916 z Lovrom Kuharjem Prežihovim Vorancem (1893-1950) soborca v doberdobskih jarkih na soški fronti. Vsi trije so bili člani Sokola. Voranc je že leta 1910 odšel zdoma in iskal delo v Trstu. Pripeljal se je v Gorico in dobil delo v papirnici v Podgori. Vorančeve stike in njegovo povezanost s Primorci opisuje Ivan Vogrič (Primorska srečanja, št. 320-321/2008).

Oba navedena sorodnika Ivana Verdikona pričujeta, da je Ivan Veridkon st. po prvi svetovni vojni prijateljeval z Lovrom Kuharjem, ki je pomagal številnim primorskim beguncem, da so prišli na Ravne na Koroškem. Tomaž Verdikon je povedal, da se je leta 1919 Prežihov Voranc vrnil domov in se zaposlil kot delavec, nato pa kot uradnik v jeklarni na Ravnah, kjer je bil zaposlen tudi njegov oče Slavko Verdikon kot prokurist.

Ker je Lovro Kuhar Prežihov Voranc aktivno deloval v ilegalni Komunistični partiji Jugoslavije (KPJ), je moral leta 1930 v emigracijo; poslej je živel na Dunaju, v Parizu in Moskvi. Kot agent kominterne je potoval po Evropi in bil zaradi komunistične dejavnosti tudi večkrat zaprt. Sčasoma je postal eden vodilnih mož KPJ. Po sporu z Josipom Brozom, novim generalnim sekretarjem KPJ, se je leta 1939 ilegalno vrnil v Slovenijo in skrivaj bival v okolici Ljubljane. Do začetka druge svetovne vojne v Jugoslaviji aprila 1941, ni bil aktiven v politiki, ampak je le pisateljeval. Po ustanovitvi Protiimperialistične fronte, ki se je nato preimenovala v Osvobodilno fronto (OF), pa se je ponovno aktiviral v partijskih organih in v različnih komisijah OF. V začetku leta 1943 so ga aretirali pripadniki vaških straž ali MVAC (Milizie volontarie anticomunista, prostovoljne protikomunistične milice, ustanovljene na področju Ljubljanske pokrajine) in ga predali Italijanom. Pri zasliševanjih so od začetka sodelovali tudi Nemci, ki so prispeli iz Berlina. Po kapitulaciji Italije so ga Nemci odpeljali v zapor v Begunje na Gorenjskem in od tam na sedež gestapa v Berlin. Po njegovih pričevanjih naj bi mu Nemci med zasliševanji ponudili predsedniško mesto slovenske marionetne države, ki bi jo poleg Ljubljanske pokrajine in Primorske sestavljali tudi Gorenjska in Štajerska. Ponudbo je odklonil. Nato so ga poslali v koncentracijsko taborišče Sachsenhausen in januarja 1945 v Mauthausen, od koder se je po vojni vrnil v domači kraj. (vir: Wikipedija).

Ali je nepojasnjeni uboj Ivana Verdikona st. v kakršnikoli zvezi z italijansko aretacijo Lovra Kuharja Prežihovega Voranca, ni znano. Zgoraj navedeni podatki so pomembni zaradi morebitnega nadaljnjega raziskovanja umora Ivanovega očeta in poznavanja vplivov, pod katerimi se je Ivan Verdikon oblikoval in vstopil v organizacijo Črnih bratov.

Ivan Verdikon ml. omenja, da je bil oče Ivan, črni brat partizan v Goriški brigadi. O tem je napisal šolski spis, ki govori o obisku očeta leta 1943 v partizanih. Časopis 1001 – Solkanski časopis (9. april 2009, str. 9) je šolski spis povzel pod naslovom »Tudi mi smo združili moči«. Spis iz šolskega leta 1945/1946 pa je bil objavljen tudi že v knjižici prostih spisov Jožeta Pahorja maja 1946 (Gregorčičeva založba v Trstu). Sin opisuje, da je bil njegov oče borec na goriški fronti, nato v Goriški brigadi. Bil iz zavedne slovenske družine, zato je njegov prispevek k uporu proti raznarodovanju in ohranitvi slovenstva prav tako pomemben, kot je pri vseh drugih črnih bratih, ki so bili med seboj povezani.

Njegov sin, takrat učenec petega razreda je v spisu z naslovom Ob času okupatorja, zapisal: »V novembru 1943 sem se napotil z mamo v gore k očetu, ki je bil takrat v partizanih. Zjutraj zgodaj smo se odpravili. Mrzlo je bilo in bali smo se, da nam ne bodo Nemci in fašisti dovolili čez postojanko, ker so povsod stražili ceste in preiskali vsakega, ki je šel mimo. Fašisti so povsod naokrog stavili mine in napeljali žico.

Hodili smo dolgo, da smo zagledali nemški top, ki so jim ga naši pokvarili. Ko smo dospeli do naših, smo opazovali, kako so pogumno čakali, da se jim približa sovražnik. Nobenega strahu niso poznali. Vsi so veselo prepevali. Nekateri so bili na straži, drugi pa so šli na položaje. Šli smo dalje, dokler nismo prišli do očeta in drugih, ki so imeli vsak svoje delo pri onem velikem topu. Čakali so na povelja, da začno napad. Dolgo smo tam počivali, prišle so še druge matere in sestre obiskat partizane. Tako lepo je bilo. Ko smo se vračali, mi je bilo žal; najraje bi kar tam ostal. Ko sem prišel domov, sem imel povedati mnogo reči.«

Odpor proti fašizmu v smislu partizanstva se je na Primorskem začel leta 1941 (13. maja 1941 je bil prvi spopad tigrovcev na Mali gori pri Ribnici), upor črnih bratov in tigrovcev pa že veliko prej. Tigrovci niso vodili revolucije, temveč boj za narodnostne pravice in združitev Primorske z matično domovino.

Po kapitulaciji Italije septembra 1943 so prišle na Primorsko slovenske partizanske brigade – na severno Primorsko deveti, v Brkine pa sedmi korpus. Tigrovci so postali moteč element za Komunistično partijo Jugoslavije in Slovenije (KPJ in KPS). Vodstvo odpora so prevzele brigade in začela se je revolucija, ki ni bila nič manj kruta in krvava kot v drugih delih Slovenije. Krivično bi bilo, če pri črnemu bratu Ivanu Verdikonu ne bi omenili njegove vloge tigrovca in partizana. Bil je borec za svobodo Primorcev in Slovencev, zato se je vključil v narodnoosvobodilno gibanje na goriški fronti in v Goriški brigadi. Zaslug pa nima le on, ampak tudi vsa njegova družina.

Goriška brigada je bila ustanovljena 6. oktobra 1943 kot Goriška divizija, nato preimenovana 27. divizijo Goriško, slednjič pa v 32. divizijo in vključena v sestav 9. korpusa. Konec januarja 1944 se je preimenovala v 30. divizijo. Pri formiranju divizije so vanjo vključili tri brigade: Goriško, Simon Gregorčič in 1. Soško brigado. Z ukazom Operativnega štaba za zahodno Slovenijo 7. oktobra 1943 so v njeno sestavo prišle še 2. Soška brigada, 21. oktobra 1943 pa še 3. Soška brigada. Kmalu sta iz sestava divizije bili izločeni Goriška brigada in Brigada Simona Gregorčiča. Tri Soške brigade so se decembra 1943 preimenovale v 17. brigado Simona Gregorčiča. V divizijo so vključili še 18. Bazoviško brigado, 20. Tržaško brigado in 19. Brigado Srečka Kosovela. Divizija, ki so jo ukinili v Trstu 3. maja 1945, je imela štab, politkomisarja, operacijski, personalni, obveščevalni, propagandni in sanitetni odsek, poljsko bolnišnico, intendanturo, senat vojaškega sodišča in javnega tožilca (Historiat fonda AS 1851).

V RAZMISLEK OB DNEVU DRŽAVNOSTI ...

Država je dolžna voditi stimulativno politiko, ki omogoča gospodarstvu vlaganja v razvoj in razbremenitev visokih davkov, da postane gospodarstvo doma in na svetovnih tržiščih inovativno in bolj konkurenčno.

Država, ki ni sposobna urediti pravno prijaznega okolja za investicije in vlaganja, je okostenela in zbirokratizirana pravno neurejena država, ki ne omogoča pravne varnosti in pravnega reda, temveč omogoča in posredno podpira le samovoljo njenih lobijev, nepregledno in netransparentno okoriščanje z notranjimi informacijami.

Država, ki ni pravno uredila plačilne discipline, ni pravna država!

Država, ki je obdržala v veljavi staro nekonsistentno zakonodajo, ni sposobna slediti spremembam in urejati številnih pravnih vprašanj, ki so se pojavljala v spremenjenih pogojih poslovanja. Država je na teh segmentih po mojem mnenju zaspala, ker državo imajo v primežu tisti, ki so imeli in imajo le še interese si napolniti žepe.

Oblast in moč so imeli tisti politiki, ki so gledali svoje interese in interese tistih, ki so jih finančno podpirali. V ta namen so nekateri zgradili cele hobotnice slamnatih obvodnih podjetij, skozi katere se je iztekal denar v zasebne žepe. V izčrpani državi bo res težko zagnati gospodarstvo, vendar ga bo treba, če hočemo preživeti.

Državi, ki ima v svoji ustavi postavljena načela, da je socialna in pravna država, mora biti jasno, da te pravice niso brez pomena, saj so jamstvo za svobodo, ki jo prvobitno delimo z drugimi, se pravi tisto bivanjsko svobodo, ki narodu omogoča preživetje, vsem državljanom pa enake možnosti. V njeni pristojnosti se ohranja dostojanstvo človeka v sintezi svobodnosti in pravičnosti, kar pomeni tudi sistemsko socialno in pravno funkcionirati.

Potrebujemo politike in gospodarstvenike v funkciji pogona, ne v funkciji lastne letargičnosti, ki spričo prevlade različnih političnih interesov se ljudje ne zmorejo znebiti občutka, da vlada prej ustreže nosilcem vladajočega kapitala kot pa lastnemu narodu. To razkriva svojevrstno hipokrizijo in brezumje, s katerim se srečujemo, kar nas vodi v prezadolževanje in pogubo. Z neko človeško samoumevnostjo se bo le morala soočiti tudi politika.

Državna ureditev, zakoličena z novo ustavo, temelji na varstvu človekovih pravic, pošteno z delom zasluženi lastnini in svobodi (ne anarhiji) podjetništva, na spoštovanju načel političnega pluraizma in na parlamentarni demokraciji (ne tehnokraciji). Njen mehanizem pa obvladujejo tisti, ki so družbene vloge opravljali že v prejšnjem režimu, zato se kontinuiteti enoumja, ne moremo izogniti. Politika psevdodemokracije, ki si podreja vse vzvode politične moči, je s svojo mentaliteto še globoko v vzorcu družbenih odnosov, ki jih je ustvaril komunizem in politične stranke, ki se doklarirajo za demokracijo, vnašajo v delovanje pravni relativizem in uporabljajo oblast za uveljavljanje svojih lastnih ciljev in krčevitega oprijemanja vzvodov oblasti. Krepi se vladanje po vzorcu kontinuitete, ki nas čedalje bolj zapleta v ponovitev starih vzorcev stagnacije, ki je posledica takega upravljanja.

Zato je za mnoge ljudi, ki ne morejo preživeti meseca, dan državnosti le žalosten labodji spev.

DRŽAVNI ARHIV REPUBLIKE SLOVENIJE V KRČU!

Šokirala me je vest, da so stari arhivi za javnost zaprti. Do njih naj ne bi imel dostopa niti vodja policijske akcije »Sprava« Pavel Jamnik, ki raziskuje povojne poboje. Poznam raziskovalko, ki je ob pisanju knjige želela poglobiti svoje raziskave in iz arhivskih fondov pridobiti podatke o zgodovinskih dejstvih izpred 80 let, pa je naletela na zaprta vrata za vse informacije.

Demokratična javnost postavlja zahtevo, da je treba za povojne poboje poiskati storilce teh dejanj in te postaviti pred sodišče, kajti zločini zoper človeštvo nikoli ne zastarajo.

Očitno še živijo ljudje, ki so izvrševali ta dejanja in očitno ni politične volje in moči, da bi zoper storilce pobojev stekli kazenski postopki in nič lažjega ni, kot je zaprtje arhivov. Naj totalitarizem vre pod pokrovko še naslednjega pol stoletja in narod naj živi še naprej v enoumju. Nalog z označbo podatkov »tajno« naj bi dal šef »Sove«, ki naj ne bi imel takšne pristojnosti. Po zakonu (1998) je morala Sova vse gradivo iz arhiva nekdanje komunistične tajne policije in službe državne varnosti v enem letu izročiti Arhivu RS. Komu gre to v nos? Še sovjetski arhivi so odprti za javnost. Ali naj bo Slovenija še zadnja totalitaristična oaza enoumja kot porog demokratičnim standardom? Zares eksemplarično!

Zaprtje arhivov naj bi »kobajagi« temeljilo na pravni razlagi nekega pravnika, katerega ime naj ne bi bilo javnosti niti znano in tudi če bi bilo znano, takšna ideološka apologetika ničesar ne spremeni. Delovanje arhivov ureja samo zakon. Kako naj si človek razloži takšno totalitarno potezo v neki državi, ki je članica demokratične EU? Nekateri razumejo demokracijo na svoj način in nikakor ne dopustijo, da bi po 70 in več letih enoumja in duhovnega zatiranja naroda delovali po pravnih demokratičnih standardih. To je očitno zato, ker se nekateri kažejo kot javne osebnosti drugačni, kot v resnici so in je njihov interes, da stvari ostanejo še naprej zamolčane.

Zaprtje arhivov ni naključje, kot ni bil naključje zavrnjeni zakon o RTV. Pahorjeva vlada in njegovi privrženci si dovolijo stvari, ki sodijo v ropotarnico zgodovine. Kdo stoji za vsem tem?

V Sloveniji ni več politično specializiranih arhivov, ker so bili ukinjeni po letu 1990 in vključeni v Arhiv republike Slovenije. Pred tem so obstajali: Arhiv zveze komunistov, Arhiv ministrstva za notranje zadeve in Arhiv inštituta za zgodovino delavskega gibanja. Kdo se boji resnice?

Slovenijo je treba prezračiti, odpreti arhive in naj se predstavijo javnosti stvari tako, kot so bile. Vsak naj ima možnost vpogleda v zgodovinske dogodke in dosjeje tudi tistih družin, ki nam vladajo in morebiti nimajo za sabo čiste preteklosti. Zaprtje državnega arhiva je samovoljni ukrep totalitete brez primere.

Državni arhiv ni nobena hobotnica, je dokumentarno gradivo naroda, ki izpričuje njegovo zgodovino v dobrem in slabem, zato naj bo slehernemu raziskovalcu na voljo za njegovo delo in pisanje ideološko neobremenjene zgodovine.

Upravičeno se vprašamo, ali bodo spet delovale naprave za uničevanje arhivskega gradiva in ali se bo še naprej ohranjalo pri življenju enoumje zgodovine?

NAM PRETI NEVARNOST FAŠIZMA?

Naslov se bere kot nenavaden. Pa vendar… Čas je za mehko, nekrvavo, kulturno revolucijo (citiram besede častitljivega zamejskega pisatelja Borisa Pahorja).

Pahorjevo vodilo je, da se moramo upirati in ne čakati. Kar je povedal, izhaja iz njegovih neizmernih dragocenih življenjskih izkušenj. Povedati moramo, kar ni prav in zahtevati, da zavlada red.

Slutim zakaj je izrekel te besede!

Državo vodijo korporacije: korporacija odvetnikov, korporacija sodnikov, korporacija farmacevtov in zdravnikov, korporacija bank, korporacija nedotakljivih tajkunov v gospodarstvu, korporacija birokratov. In še bi lahko naštevala. Vsaka od teh deluje po svojih notranjih zakonih in se preko politike, ki kaže, čeprav se čudno sliši, že nekatere znake predfašizma gledano razvojno, in se krepi. Finančni totalitarizem si torej krepi svoje pozicije v politiki. Preko korporacijskega sistema vladanja država krepi politični nadzor in podpira ekspanzijo izkoriščanja, ki je pripeljala do situacije, da mora človek preživeti mesec z bornimi 400 Euri.

Fašizem temelji na gospostvu šovinističnih slojev finančnega kapitala. Razlika med sindikati in korporacijami je ta, da so sindikati množične organizacije, korporacije pa birokratski organ z vsemi znaki totalitarizma, ker svoje delovanje opirajo na napačnih političnih stališčih: hočejo izrabiti možnosti korporativizma ali gospostva fašizma ne oziraje se na etična načela sobivanja z drugimi in ustvarjajo pogoje za začetek demokratično – državljanske revolucije množic. Za začetek se bodo množice pojavile kot revolucionarna tribuna za obrambo svojih interesov.

Parlamentarizem je v krizi, ljudje zavzemajo drugačna stališča od poslancev, ki so postali talci korporativizma. Kamor koli se delavci obrnejo, naletijo na mreže tajkunov, ki so mobilizirali politiko, in to ustreza demokratizaciji totalitarnih metod delovanja. Napake skrivljenja resnice najdete v fašistično/komunistični rdeči pesti, ki simbolizira nasilje. Pot v komunizem ne bo mogoča in tudi komunistične revolucije po Žižkovo še zlepa ne bo, ker so tajkuni še premalo bogati za polaščanje njihovega premoženja. In nenazadnje gre pri obeh za eno in isto totalitarno gibanje, eno v imenu meščanstva, drugo v imenu proletariata.

Zahteve morajo imeti demokratične vsebine, obvladovati morajo ljudske svoboščine in človekove pravice. Resnica mora razvrednotiti moč zlagane levice, ki še zdaleč ni več to, temveč brezkompromisni izkoriščevalski neoliberalizem. Buržoazija se hitreje razvija kot gospodarstvo, pohlep zmanjšuje razvojne možnosti, pritiski na delavstvo so strahotni in izkoriščevalski kot v predkapitalizmu. V državnem bifeju si nazdravljajo s čudnimi koktajli, politika je izgubila stik z realnostjo.

Fašizem je bolezenski pojav družbenih razmer, kjer vlada aroganca in je čutiti omejevanje svobode. Potreben bo nov plebiscit za ustanovitev države državljanov in ne države politikov in njihovih mrež.

Preprečiti je treba izroditev nemoralnih plačnih nesorazmerij. Za to ne potrebujemo komunistične avantgarde, ne potrebujemo prerokov populističnih strgancev ne lenuhov in ne politikov, ki dvorijo tajkunskim mrežam, ne potrebujemo plitkega družbenega reformizma, temveč potrebujemo modro politično vodstvo, brez marksistov, ki se zmorejo uresničiti samo kot fevdalni plemiči in polaščevalci drobovja države. Ljudje potrebujejo humanizem po meri človeka, potrebujejo pravno državo in etične standarde, ne potrebujejo imperializma brez gospodarstva. Potrebno bo, da si vsak zase rescetira svojo lastno vest in ravnanje.

Korporativizem Jet Seta ni le trendovska znamka Jet Set, ki je razširila svojo ponudbo z modernimi urami iz polikarbonata in dodala kolekcijo Hello Kitty by Jet seta, je novo nastajajoče gibanje z vsemi odkloni fašizma. To je nočna mora za narod. Sektaško organizirane stranke morajo izgubiti na moči kapitala. Potrebna je družbena pravičnost njegove razporeditve! Levica si je sama prizadevala, da se razreši v oportunizmu politične moči, ki jo je uničevala že od začetka in je popolnoma razvodenela.

Fašizem nastopi tedaj, ko zavladajo izprijenci, ki se spremenijo v bojevniške »fascije« in napovejo vlado sodelovanja s socialisti in v socialno razpoko zabijejo klin. Da se okrepijo, se najprej izkoriščevalsko znesejo nad zatolčenimi in potlačenimi. To iz zgodovine dobro vemo.

Znano je, da fašizem ni bil v začetku totalitaren, temveč se je v to prelevil šele kasneje, ko so odločilni sloji meščanstva dosegli najvišjo stopnjo kapitalske in politične strnjenosti. Taktična ideologija fašizma ima svoje preizkušena pota. Oglejte si probleme nacifašizma in spoznali boste njihove zakonitosti!

Fašizem je razredno obnašanje določenih kast proti ljudem in je navidezno mirujoč, dokler ne izbruhne in ne obglavi demokracijo. Morda malo pesimistično, vendar dovolj za resno zaskrbljenost!

KRUTE RESNICE SLOVENCEM!

Slovenska narcisoidna politika ima slog obubožane neveste, ki hoče zadovoljiti vse moške in se čutiti ljubljeno.

Ladja, ki sledi lepljivim prevaram tujih interesov, ne bo popeljala Slovenije v bodočnost, temveč v izčrpanje, bankrot in izginotje lastnega naroda.

Premalo se zavedamo, da na tem majhnem koščku zemlje duhovno in nacionalno utesnjeno živi narod, s katerIm so politike vselej prekupčevale za blagor lastnih interesov in mu vselej utirale pot v nacionalno katastrofo razosebljenosti in izgubo lastne identitete. Ta mlahavost in bingljanje vrednot in narodovih interesov na pasjem repu, gotovo ni današnji politiki v kompliment.

Slovenski modus vivendi je umeščen v lahkoverno udinjanje interesom tretjih na zdrizastem terenu politične častihlepnosti in lahkomišljenosti. Nekateri bivši gospodarji se še danes šopirijo nad narodom v imenu revolucije in posredno vpletajo ljudi v nekdanje sheme sovraštva. Mrtvi nimajo možnosti povedati, da jih izrabljajo za pritlehne namene.

Politika ne razume in ne razlikuje več moralnih in nemoralnih interesov, izpostavlja narod nevarnostim in rine v stvari, ki niso z narodovim obstojem neposredno povezane in po naravi stvari razumne. Tako se zdi, kot bi se sesuta država, ki se je znašla v menopavzi svojega staranja in krhkosti kosti, hotela pomladiti in se razcveti v mladenko in uživati kot mlado dekle s starci, ki jo poželjivo otipavajo. Ali si zamišljate ljubljanske ulice brez električne napeljave in le župana, ki bi ljudem svetil in jim dopovedoval, da je Maršal in da boste imeli spet skupna jedra v svojih izobraževalnih programih in skupna balkanska jajca? Na tujih, nekdaj skupnih ozemljih je barantanje veliko lažje in izpod nadzora. Vsak zakaj ima tudi svoj zato. Ne sme vam biti vseeno.

Politiki prepogosto zadovoljujejo svoje nostalgičnosti in narcistične interese ter navidezno delujejo, kakor da so to interesi naroda. Tu se po nepotrebnem zapravlja velikanska sredstva in gromozanske energije, medtem ko pada nataliteta, mladi si ne morejo ustvarjati lastnih družin in narod tako biološko in duhovno izumira, gospodarstvo crkuje, število brezposelnih narašča in zavladal je nebrzdani kaos, ki ga žene naprej le pohlep jastrebov starih ideologij.

Pravzaprav izkušnja nihilizma, ki jo izkuša misleči pripadnik tega naroda, kliče v življenje sokratično maksimo »Spoznaj samega sebe!« Slovenija je eno veliko polje zaskrbljenosti nad samo seboj . Ta se razlikuje od uživaške stisfakcije, ki si jo delita Narcis in nihilist (Claudio Magris, Hasburški mit, esej Nova revija 243-244/2002). Po njem uživajo ljudje v skupnem kultu dela, medtem ko je pri nas neka temna zunanja sila zablokirala dinamiko življenja, ki se je štela sama po sebi izvorno zdrava in harmonična. Zajela nas je demografska in socialna kriza, tema dvema je botrovala zgrešena, nemarna in nemoralna politika, ki je podcenjevala narod in precenjevala samo sebe.

Fiktivno sta nam v cenenem starem oblačilu ponujena demokracija in harmonija, v kakršni naj bi živeli znotraj EU svoj nacionalni poskomunistični geto. Nenehno nas napotujejo na iskanje nekega zlohotnega tujca, ki se zadržuje v nas kot nacionalizem in Slovenec se po neki notranji samoobrambni sili ni odrekel pravici, da ne bi pridržal priprta vrata in jih tudi ni odprl na stežaj za ves svet kakor se komu zahoče. Prozaični rentabilnosti račun je, da smo si vedno bolj medsebojno tuji in čedalje bolj odtujeni sami sebi in nezaupljivi.

Kaj bi rekla vaša ožja družina, če bi plačo, ki jo prejemajo in prinesejo konec meseca domov vsi člani družine in izročijo očetu in bi ta denar oče razdelil vsem prebivalcem vaše ulice, vam doma pa bi primanjkovalo za najnujnejše potrebe, vašemu očetu pa bi se vsi sosedje klanjali, oče pa bi vaše potrebe zmanjševal na minimum zaradi zadovoljevanja tujih potreb. Najverjetneje bi se takemu očetu uprli in prevzeli gospodinjstvo vaše družine v svoje roke.

Smo dediči tujstva, potujčevanja, raznarodovanja, zmot, izkoriščanja poniževanja in trpljenja. Ob vsem tem pa nam primanjkuje zgodovinskega spomina, ki nas uči, da sta najpomembnejša samoohranitev in blagor lastnega naroda. Ne gre za zapiranje v plotove lastnega egoizma, temveč za skrb lastnega obstanka.

Nasedli smo na finto strpnosti do skrajnih meja, na proklamirano demokracijo brez kritičnosti, podlegli smo tujim miselnim vzorcem, odstopili smo mesto našega bivanja jastrebom in mrhovinarjem, ki vdirajo v našo zavest in mi se pokoravamo pravilom njihove igre. Medtem, ko nekateri neiskreno kimajo Slovencem, ki sanjamo o miru in sožitju, brusijo nože in nam trmasto vsiljujejo svojo kulturo, kot svojo pravico in nam podtikajo politike, ki vzdržujejo njihove interese in zahteve. Narodove oči imajo svojo sintagmo, svojo zgodovino, svoje starodavne izkušnje.

Narod je sit politikov, ki se muzajo tujcem in razpredajo po svetu svoje štrene in se vsiljujejo kot pomembneži. Zvrstili so se razni totalitarizmi, več ali manj aziatsko trdi ali srednjeevropsko kruti, drugi bolj mehki marksizmi, liberalizmi in populizmi, ki so le manipulirali s slovenskim narodom in si prisvajali njegovo ozemlje in dobrine. Krutost vsakega sistema pa ugasne z njegovim sesutjem. Človečnosti in skrbi do svojega lastnega naroda pa je vedno primanjkovalo. Ostanki preteklosti in obljube prihodnosti so se retorično dopolnjevale le po cenenem optimizmu, ki se je preračunljivo sprevrgel.

Slovenstvo je človeška dostojanstvena drža narodove samoohranitve, to ni nacionalizem v slabšalnem pomenu te besede. Nihče nam ne more vsiljevati nam tuje kulture, vere in postave. Ne moremo se znebiti občutka, da smo premalo obrambni pred nasiljem tujstva, ki vsiljeno vstopa in celo vdira v naše življenje in ustvarja erozijo časa. Slovenci smo od nekdaj tu doma. Izkušnje nas učijo, da smo dediči potujčevanja, zmot, poniževanja, trpljenja in klene moči za svojo samoohranitev. Najpomembnejša in primarna je usoda lastnega naroda, za kar pa današnji politiki niso pripravljeni staviti sebe.

Politika se ukvarja s tujimi problemi: posojilo Grčiji, poroštvo Irski, nakupovanje orožja, pošiljanje slovenskih vojakov na bojne operacije v Afganistan in na druga vojna žarišča po svetu, govora je bilo o depeši za sprejem zapornika iz Guantanama za 20 minut poziranja z Obamo, kar bi pomenilo tempirano bombo za terorizem pri nas, pretirano se vmešavamo v balkanske zadeve in se vmešavamo v tuje razprtije in politika se čuti poklicana za vtikanje nosu povsod v vlogi razsodnika; trošimo ogromna sredstva za to, da smo videni in opaženi, skratka povsod je opazen odklon od normalne drže za posvečanje skrbi domačemu človeku, tu doma. V razmerju do tujcev smo pripadniki lastnega naroda zapostavljeni.

JULIEN ASSANGE WIKILEAKS

Pogumno dejanje neobvladljivo dobrega namena. Premikati svet, ga vreči s tečajev in ga na novo sestaviti na temelju medčloveške iskrenosti!

Velikemu Assange odvzame vse tisto, kar si je iz civilizcije v civilizacijo pridobil, ohranil in spremenil v izrojeno delovanje, ki v boju proti nasilju proizvaja nasilje in oboroževalno tekmo .

Sporočilo: Podreti in razžagati nagnita drevesa, jih zložiti v klade in zakuriti kres! Assange je razgalil zmaličeno podobo tega sveta, zmaličeno in iznakaženo dušo politike, stoletje zahrbtno in zlo/usodno zmontiranih ravnanj in imputov, razgalil je gonsko žival človeka z voljo po moči, ki se spreminja v manipuliranega robota, ta pa je programirano vse vrednote skrčil v golo porabniško vlogo in dobiček.

Z rokohitrsko potezo je Assange izmeril moč in nemoč ter tragiko sveta. Po svojem učinku je njegovo odkritje lahko streznitev, ki spodbuja k razkrivanju bistva, ki nepremišljeno s hipokrizijo določa pot medčloveškim odnosom. Taki odnosi temeljijo na neiskreni in hinavski angažiranosti leporečja in naučenega bontona, a vsa ta hipokrizija je fotomontažni blišč nekega ravnanja votlih ljudi, ki ostajajo v svojih lupinah kot večstoletne mumije pred neukim beduinom, ki veliko besediči in vodi človeka v živi pesek v puščavi, kjer se bosta pogreznila in utonila oba.

Dobiček, nezakonski otrok poštenja se sprevrača v prekletstvo izdajstva. Politika je žargon, podoben strojni logiki. Človek zastaja za zmazki lastnega dela. Odnosi, na katerih gravitira svet, so brezglavost in absurdna hipokrizija. Občudovanja vredne tkanine na diplomatskem parketu so psihoanalitični okvir, preko katerega lahko veliki brat frakcionaško nadzoruje drugega ter pritiska na gumbe in vzvode po starem obrazcu dražljaj – odziv.

Situacija utegne postati nerodna, če je tisto dozo Wikileaksa, ki je bila namenjena Buchu, dobil Obama in če bodo sledile likvidacije tistih, ki se borijo proti terorizmu, ko so sedaj njihova imena znana. Uresničuje se svetopisemska napoved: »Uničil bom modrost modrih in razumnost razumnih bom zavrgel.« Ali: »Kar je nespametnega na svetu, si je Bog izvolil, da bi osramotil modre, in kar je slabotnega na svetu, si je Bog izvolil, da bi osramotil, kar je močnega.« Zmagovalci so lahko v trenutku premaganci in obratno.

In vendar smo se dokopali do lastne resnice o sebi preko drugih, v soočenju z nekom in ničim zunaj sebe.

JULIAN ASSANGE WIKILEAKS

Garjava usta se sprenevedajo.
Lažejo enkrat sebi drugič drugemu.
Laži imajo svoje gnezdo v temi.
Na ležišču pokopanih besed,
ki kot feniksi vstajajo iz pepela.
Neiskrenost in sumničenje imata
obokan nerazsvetljen tunel,
v katerega se pomikajo ljudje,
ki lezejo na skalnato in krušljivo pečevje.
Drug drugega so preslepili.
Prelisičili z besedami lepljive sline.
Za hrbtom so preganjalci
pred njimi napadalci z zgubanim obrazom.
Vsi prisilijo vsakega posebej,
da je svet po njihovi meri pravšnjosti.
Prilagojen fonetiki zvoka Pilatove dlesni.
Dežuje. Premor za luč.
Spreminja se močvirje
nerodovitne pokrajine.
Tunel se vleče do sončnega oltarja.
V njem mežika trepalnica vesti.
Opotečeš se in padeš.
Vstaneš in pridobiš vzgib za resnico,
ko se nebo široko razpre.
Iz sebe lahko izstopiš,
če si prej vstopil vase.
V globini je višina, v višini resnica,
ki jo dosežeš z iztegnjeno roko med zvezde.
Roka išče pot,
kjer dozorevajo soli.
Zasvetil je mesec in odprl vrata vesolju.
Vse skrivnosti jutra so priprte
v sencah oblakov.
Trenutek obvladovanja.
Spregovoril je jezik miru.
Nič ni več neznanega.
Vse je vsakomur jasno.
Odpira se razpočen sončni kamen.
Premika se svet!

KULTURNE DIAGONALE

Kulturna ministrica, sicer tudi blogerka bo zagotovo sklicala novinarsko konferenco, da bomo tudi mi plebejci o tem pričujočem medijsko kulturno-zgodovinskem ali vrednotenjskem času morda kaj lahko rekli.

Vprašanje je, zakaj glavno kulturno občilo nima oddaje kritika javne blogerske besede, ampak hlastajo kvečjemu po senzacijah. Dobro bi bilo govoriti s slastjo razuma o bistrovidnosti piscev in bistrovednosti bralcev.

Pri nas je že tako, da je vsak BMW več vreden kot knjiga in njen avtor, ki mora kar sam financirati njeno izdajo, ali pa se mora obrniti na kakšno tujo založbo. No, saj veste tisto iz preteklosti, ko je Primož Kozak izdal knjigo "Peter Klepec" v Ameriki in nato dobil Prešernovo nagrado, da so naši mediji sploh s par besedami to omenili. Kaj se je dogajalo z našim zamejskih pisateljem Borisom Pahorjem pa niti ne bom opisovala, saj je več ali manj znano, da so ga Francozi odlikovali z Legijo časti in da ga imajo radi, skoraj bolj kot mi, ki ga dolgo sploh nismo opazili in brali. Prav ima Boris Pahor, ko pravi: » V moderni vojvodini Kranjski je nekaj pokvarjenega".

Danes je pa tako, da novinarji na medijih sami sebe promovirajo, popravljajo, nadzorujejo, ocenjujejo, izboljšujejo in pri tem se celo soočajo s tujimi mediji in pripovedujejo, da je treba imeti ustvarjalne sile in prave botre v ozadju, ki jih prav usmerjajo. Saj se razumemo, da ne bomo govorili o Funteku in njegovem "Lakomnem psu".

Pisanje pomeni nenehni resnični strah vrednotenja in ocenjevanja, ko pa se tako zavzemajo nekateri mediji za rdeči že sarkofirani blišč, s katerim zaslepljujejo javnost. Veter bo spet mnoge odpihnil v temo, preden se bomo s čolnom rešili in tudi umsko odplavali v Evropo. V Luwigniani, naši preljubi predstolnici imajo že mokro v čevljih in polno biserov in čaroben nakit okoli vratu.

Kulturniki šepetajo, da morda bodo sprejeli še koga v Francosko akademijo, seveda poleg pokojnega Vitomila Zupana, Borisa Pahorja in pa tiste, ki nekaj dajo na okus našega bralstva o predzadnji vojni za svobodo naroda.

O nestrohnjeni materi slovenske kulture Lidiji Šentjurc pa sploh ne bom govorila, ker se lahko zbudijo Robbovi angeli. Res pa je, da se vse rdeče svetlika, a po naši ljubi domovini se lahko voziš le s čolnom. Kmalu bo na sporedu prva oktobrska nedelja in govorilo se bo spet o Sovjetih in revoluciji in na zaslonih si bomo lahko ogledali tudi kakšen kulturni čudež ob vsem tem gospodarskem razmetavanju, morda stekleno palačo, ki se lahko ob potresu v Luwignani sesuje in se drobci stekla lahko spremenijo v en velik spomenik tega stoletja. Stožice pa se ob pametnem policijskem usmerjanju prometa in bolj umirjenem nastopanju navijačev žogobrcanja lahko tudi malo manj poškodujejo, če bomo manj jeznoritili in pleteničili okrog svetobolnega šolskega ministra, ki je poskrbel za očetov plodilnik uspeha.

Kupite si pri Armaniju umetne modne kožuhe, kajti zima prihaja, da boste dekorativno lepi in za ljudstvo topli, po vsem videzu pa filozofsko etične politične osebnosti.

O LUVIGIANI ...

Preveč se družijo z žabami in regljajo, zato imajo poplave.
*
Zadrži dih, da se Kolizej ne sesuje.
*
Ćrne luknje so v vesolju, a v Luwigiani so še globlje.
*
Stožice so razcvet županovih obljub, vendar ne njihov sad. Drevo je že ob cvetenju do golega obrano.
*
Z delitvijo vlade in županstva je razdeljena tudi Plečnikova zapuščina.
*
V glavah je še dovolj prostora, da zaplešejo vetrovi in izčistijo meglo.
*
Na periferiji delamo, da bodo oni doktorirali na kulturni dediščini in ohranili baročne spomenike, vendar oni se kar naprej hvalijo s Titovo cesto.
*
Kaj pa delajo? Strmijo v semafor. Mestni uradniki pa telovadijo v Narodni galeriji, vladni se pa prhajo v Iliriji.
*
Podzemna garaža pod Kongresnim trgom bo preusmerila podtalnico, da se bodo Luwiganci lahko peljali z motornim čolnom do Mercatorja.
*
Kdo lahko razodene Luwigancem ali je še kakšna pomembnejša mestna dejavnost od žogobrcanja? Nova gradbiščna grmada sredi Ljubljane in odprava trnovskih solataric.
*
Kdor je kulturen, obiskuje Stožice in se nato umakne v meditacijo.

DANAŠNJE MISLI O DENARJU ...

Američani od zadnje gospodarske krize leta 1929 niso spremenili barve 5- dolarskega bankovca in tudi režim je še vedno isti (Press).
*
Mi pa smo spreminjali barve denarja, oblast in režim, le barva slednjih je ostala ista.
*
Star denar smo uničili, nismo pa uničili tistih, ki so ga tiskali in povzročili, da je postal brez vrednosti.
*
Danes ne klečijo politiki in gospodarstveniki več toliko v cerkvah pred oltarji svetnikov, temveč pred bankami in bančnimi direktorji.
*
Kramar je najboljše plačani kramar vseh časov.
*
Prisvajajo si vaše delo in vam prodajajo svoje besede za dragi denar.
*
Ko oslabi in izgine denar iz obtoka, ostane lesk kovancev tatu v očeh.
*
Bogataši so vklenjeni v jarem denarja, reveži pa v jarem revščine.
*
Tako kot sonce ustvarja sence, denar ustvarja delitve na bogate in revne.
*
Ljudje bi radi delo, oblast pa denar.
*
Denar je ščit, v umazanih rokah se spremeni v milo.
*
Denar spi v hranilniku brez sanj, medtem ko vi sanjate o denarju.
*
Ko stiskate grozdje v preši, pomislite na to, da bo tudi vas država tako stisnila.
*
Višek filozofije in znanja o ekonomiji spoznaš, ko ostaneš praznih rok.
*
Ker ste revni in dobri, namenite kaj malega »Rdečim noskom«. Otroci vam bodo hvaležni!

PES,  ČUVAJ KAPITALA!

Pes laja pred grajskimi vrati, kjer se dvorjani prerivajo, varajo, spodnašajo in nečistujejo kot bogovi na Olimpu in pri tem gromozansko uživajo, karavana pa gre dalje.

Za grajskimi vrati je čuvano zlato in devetdesetina (ne več desetina) tlake tlačanov. Tu je eštabiliment deležen še globokega ideološkega spanca komunizma pod fikcijo demokracije, ki se tu pa tam predrami in izrabi kot sedativ ljudstvu, da lahko naprej mirno sanja. Ta omogoča reinkarnacijo oligarhije vladanja, ki je po drugi svetovni vojni neskončno dolgotrajna, kot oživljajoče staro poslanstvo, specializirano za nasledstvena volila.

Pes čuvaj, ki laja pred velikimi grajskimi vrati, ima značilnosti pasme bulmastifijev, je napihnjenih možganov z zmanjšano lobanjo, na katero pritiska politično neoliberalna logika in miselnost kot totalitarizem izključujoče vsake politike resnice.

Kuža je fenomen sofista, ko obstaja zgolj kot pragmatična forma vladajočega plemstva. Glede na to, da so ljudje zgolj simbolne živali, jim prepoveduje razsežnost človeških bitij, da bi trpeli in okusili bolečino in ponižanje tlake in ponotranjene sužnosti. Problem predstavlja le morebitna majhna skupina osveščenih, zato ekološko zaščitena vrsta plemstva in pripadajočega spremstva za zatirano in izkoriščeno skupino večine poskrbi v skladu z načeli socialnega darvinizma, da na nek način preživi in se po logiki narativizacije opredeli za aristokracijo s postmodernim praznoverjem, da ta prinaša ljudem blagostanje.

Ponovitev Tita posledično pomeni ideološko in dejansko vrnitev v Jugo, ne pomeni pa sprejeti, da je Tito mrtev in da se je Jugovina sesula, ker ji je spodletela utopistična ideja o raju na zemlji. Vendar tega ni potrebno znanstveno razložiti, dovolj je, da se pusti v glavah ljudi kot odprto vprašanje.

Gre za to, da partija pripada drugi dobi, s katero ni moč razvezati, ker je trajna in neuničljiva, je treba nanjo računati kot na silo, ki pritiska iz ozadja. Nič zato, če Tita doživljaja oblast kot neskladnega z liberalističnimi načeli, pomembno je, da paradoks ostane pri življenju. Le kako bi služabnik s svojim nihilističnim tuhtanjem in dvomi lahko ubil očeta, ki se prikazuje na eni glavnih prestolničnih avenij. Obljube v senci velikega poslovnega velikana sredi mesta govorijo, da bo še veliko gladiatorskih iger in poskrbljeno za raznovrstne igrice in užitke lačnih gledalcev.

Da ideologija in velikani plemstva stopajo vštric, kaže Žižkologija dojemanja družbenega in političnega, ki nas ne pušča ravnodušne, saj predsednik vladajočega eštabilimenta spet veselo s kazalcem žuga, kljub opozorilom, da je to za demokrata nespodobno.

Atraktor je zares fenomen, ki skrbi za dolgoročno globalno politiko in za strukturne prilagoditve plemstva novi globalni ekonomiji. Poleg zraka, zemlje, vode in ognja, je denar peta naravna sila, s katero se mora napajati nacionalni interes plemstva, seveda poleg Gadafijeve nafte, kamel, žiraf in Darsovih investicij, za katere bodo jamčile kozmične sile demokratične brezpogojnosti in ljudske solidarnosti, na kar je tudi računati, sledeč razmišljanjem in delovanju v tej smeri, kajti Swiftova Gulliverjeva potovanja so resno opozorilo praznim prepirom Liliputancev in služijo dostojanstvu konjev in kamel v deželici liberalno-demokratičnega fundamentalizma in potlačitvi politkomisarjevega ideološkega hrupa za prazen nič.

IDEOLOŠKA SAMOPREVARA

Najaktualnejša tema, da kot narod preživimo, je socialna vzgoja o novi uravnoteženosti med naravo in človekovo kulturo. Religija naj bo izključno etično utemeljena kot upanje. Izogibati se je treba dogmatičnega ateizma in realsocialistične rasne norosti, ki sicer nimata več prebojne moči, se pa pojavljata v eni ali drugi obliki kot odrešenjski.

Tudi zahodne forme gospodarstva in politike so pogubne. Najpomembnejša je nacionalna pamet! Kdor zasleduje politiko prodaje in prehod nacionalne banke v tuje roke, deluje pod povrhnjico lastne pomembnosti, ošabnosti in nevednosti proti nacionalnemu interesu. Po nepotrebnem se producirajo socialne napetosti. Krepi se življenjska moč tistih, ki so oslabili naš gospodarski položaj. Celo Vlada nastopa javno in za javni denar v vlogi komercialnega posrednika tistih, ki kažejo interese po obvladovanju naše prihodnosti, ki se ji ne piše dobro. Vzdušje je vseskozi skupnostno slabo.

Rezultat vsega tega je, da se lahko dogodi, da bodo padale žrtve za napačne ideje, da pridemo na staro, ki se ponavlja in veka v vek. Resnično odrešenjsko je le spoznanje, kaj je pravično in kaj je krivično, pristranske politike se samo bojujejo med seboj, v njih nastopajo čvekači in oportunisti, ki poznajo le eno vero: "Denar in Oblast!"

Ideologije in politike so samo sredstvo človeških ponardekov in zmazki, ki ustvarjajo kaos in prekrivajo s sprenevedanjem resnico. Prišle so razmere in prišel je čas, ko se gibamo na spolzkem terenu in trenutek, ko smo lahko zapeljani v nesrečo.

Prisluhnimo miroljubni prihodnosti!

Instinkti naj bodo usmerjeni v mir kot normo preživetja! Ne verjemite kloniranim Marksistom! Komunizem v vseh mogočih preoblekah je dvojček anarhije, mati anarhije pa je pohlep in obup. Zapomnite si, da klonirani Marksist ne jezdi na konju iz svojega hleva, temveč iz vašega hleva. Rojen je za gospostvo, oblast in maščevanje, pozna le strasti in nima nobenega čuta za pravičnost. V ustih ima besedo: proletariat, v mislih pa besedo:sužnji. Vse vam bodo obljubljali, ničesar dali, vse pobrali in vas prisilili v revščino.

Za Grke je bil denar, za narodovo opešano zdravje, pokojnine in kruh vaših družin ga pa ni!

Narod osmišlja svoj smisel za preživetje z udeleženostjo in razpoloženjem razumeti, biti in ne dopustiti odigravanja samovolje v neskončnost. Mesta smisla so vmesja srečevanj in soočanja iz oči v oči.

ZDRAVSTVO JE DOSEGLO VRHUNEC NONŠALANCE

Potrebno je povedati, kako ljudje vidimo zdravstveno politiko in ne le kako politiki vidijo bolnike. Odnos politike do narodovega zdravstva je postal nadvse kočljiv, zaznamovan s trivialno banalno nonšalanco do bolnikov in do take mere mačehovski, temačen in zarotniški, da je upravičeno človeka strah.

Ni še znano, kje obstaja tista točka socialnega zašitja bolnika, ki bi ji lahko očitali hinavščino politike in njenega pretvarjanja, nedvomno pa je nenehno zaostrovanje pogojev in zmanjševanje pravic bolnikom do zdravstvenega varstva eno tistih dejstev, ki zaskrbljuje. Še posebno skrbi sprenevedanje, da bo zdravstvo kljub odpravi nadur zdravnikov neovirano lahko potekalo, ko pa je po logiki stvari več kot jasno, da se bomo v dolgih čakalnih vrstah bolniki sesuli s svojimi tegobami z zdravstvom vred, ki že dolgo v prepletanju nezdravih odnosov z investitorji, farmacevtsko industrijo, zavarovalnicami, zdravniško zbornico in strokovnostjo dela ni takšno, kot bi moralo biti.

Politiki so neodgovorne klepetulje, ki se na medicinsko doktrino sploh ne razumejo in eksperimentirajo z zdravjem in življenji ljudi. Absurdne so izrečene namere, da bodo uvozili zdravnike iz drugih držav, ki še jezika ne poznajo, kaj da bi še ti pacienta razumeli in zdravili. Prav tako je smešno slišati, da bodo potegnili nazaj v zdravstvo neaktivne upokojene zdravnike, ki sploh niso več na tekočem s stroko. Za nameček pa še laž, da bodo bolnike pošiljali na nekaj krat dražje zdravljenje v tujino kot je doma. To je golo sprenevedanje in frazerstvo tistih, ki bi se morali čutiti odgovorne, vendar se ne zavedajo učinkov in posledic lastnega blebetanja in manipuliranja s stroko. V kakšnem tonu naj človek sploh pove resnico?

Pri nas primanjkuje najmanj 600 zdravnikov. Zakaj dve medicinski fakulteti (ljubljanska in mariborska) v Sloveniji ne izšolajo dovolj kadrov in zapolnijo praznino po evropskem standardu, ki velja v EU, ki ji pripadamo?

Zakaj zdravniki po končanem študiju odhajajo v tujino, pa ne vselej na specializacijo, temveč za delo s trebuhom za kruhom, kjer so boljše plačani in kjer imajo več možnosti za specializacijo in izpopolnjevanje ter urejene pogoje dela. Kot primer naj navedem: zdravstveni tehnik ali bolniška sestra zasluži v italijanski bolnišnici 1.400 - 2.000 Eur mesečno (+ 13. in tudi 14. plačo) in ima urejene pogoje dela; zdravnik od 5.000 – 6.000 Eur; primarij 15.000 Eur (+ 13. in tudi 14. plačo). Kaj pa pri nas? Zdravniki in medicinske sestre so obremenjeni in nekje obstaja tudi meja, ko se kvantiteta dela začne sprevračati v utrujenost in nezmožnost zagotavljanja kakovosti, kar ima za posledico žalostne primere, ki jih ni bilo malo v praksi in so se pometli pod preprogo.

Pri nas ne žrtvujemo nesposobnih politikov, temveč bolnike in upokojence, ker se želi politika finančno razbremeniti izdatkov zanje, da bi se z njihovim zmanjšanjem, čeprav se grozno sliši, z njihovo umrljivostjo, odpravili simptom bolnega zdravstva in praznega proračuna.

Kdo od nas in od vas, ki ste celo življenje delali in ustvarjali, lahko še pričakuje od mačehe socialni čut in pravičnost? Klientelisti politike so izropali gospodarstvo ob nekonsistentni zakonodaji, s tem da je oblast to namerno in vede dopuščala, da so se mnogi napolnili žepe. Visoka družba (jet-set komunistične provenience) - ima zagotovljeno zdravstveno oskrbo v tujini, kdor pa nima denarja, lahko čaka v dolgi vrsti težko bolan na zdravniški pregled, operacijo itd. Prava sramota za državo, ki ima v svoji ustavi zapisano, da je pravna in socialna država. Za koga? Za kasto bogatih in premožnih, ki jim politika plačuje njihove usluge!

Politika se vede potratno, zato je nemoralno varčevati prav pri bolniku. Politika vselej nameni sebi tisto kar ima, kar nima pa razdeli med ljudi. Mednje deli tudi simbolno zastavljeni red socialne pravičnosti, ki ga levica ni sposobna misliti, vzpostaviti in vzdrževati zaradi megalomanske norosti poznega Nietzscheja. Vsak mandat začne vse od začetka z obljubami in vselej konča z istim rezultatom. Dosegla je vrhunec nonšalance in z osupljivo lahkotnostjo pripoveduje pravljice, da bo iz avtomata svoje mašinerije razdeljevale bombone, seveda tega ne pove, da zavite v pozlačene papirčke izpetih iracionalizmov.

Dragi vladajoči gospodje, če nimate denarja za zdravstvo, ga zasezite tajkunom! Če ne gre zlepa, se jim pa tokrat zamerite. Povejte jim, da bolni so tudi nevarni norci in da je včasih lepo in prav, vrniti denar v zdravstveno in pokojninsko blagajno, ki ga potrebujete za odpravljanje simptomov netransparentnosti svojega dolgoletnega delovanja nikoli končane zgodbe dostojnega umika. Nikar ne govorite, da denarja ni, denar je, le da gre za nepravne namene in se neracionalno troši.

Zdravje naroda je vsekakor preresna zadeva, da bi z njo eksperimentirali!

DRUŽINSKI ZAKONIK JE OTROŠKEMU KRUHU PRIMEŠAL PELIN

Dr. Andreja Črnak Meglič, slovenska političarka in sociologinja, * 14. februar 1955, poslanka državnega zbora, članica SD poslanske skupine, vztrajno zagovarja sporno določbo družinskega zakona, po kateri lahko istospolni partnerji posvojijo otroka. Gospa Megličeva v funkciji predsednice odbora za delo, socialne zadeve in invalide, noče in ne želi upoštevati psihološke teorije, ki pojasnjuje in dokazljivo utemeljuje motenjsko vedenje mladostnikov ali odraslih s travmami iz otroštva tistih otrok, ki naj bi ga preživeli v istospolni zakonski skupnosti. Otrok ni sliva v hladilniku, ki lahko dozori brez drevesa ali na suhi veji.

Dr. Andreja Črnak Megličeva deluje v prepričanju, da je njena predstava in predstava skupine zainteresiranih somišljenikov, ki lobirajo za takšen družinski zakon, kateremu naj bi sodobni ljudje brez pridržka verjeli, lahko tudi nedemokratična in predstavlja životarjenje politike v Hadovem kraljestvu senc razpadajoče naravne družine. Roman Vodeb, teoretski psihoanalitik, mislec in svetovalec je izrazil protest proti izključitvi Civilne iniciative za družino in pravice otrok iz obravnave na seji Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide, ki je bila sklicana za 1.9.2010. Izključevalni razlogi so pa nedemokratični in družbeno nesprejemljivi, ker predstavljajo veliko mero samovolje in arogance. Z eno besedo so totalitarni.

Predsednica navedenega odbora se dobro zaveda, da je izključno v njenih rokah & skupine, da se le-ta lahko s politično premočjo bori proti človeškim silam razuma. Takšno delovanje je nedomišljena politična gesta, ki omogoča udobno življenje politikom, ne pa tudi otrokom v istospolni skupnosti. Nihče nima pravice načrtovati otrokom negotove prihodnosti. Metaforično povedano, otroka lahko ubijemo tudi drugače, ne le da dvignemo nad njim in njegovimi brezposelnimi starši kraljevi meč. Družinski zakonik ima nevidne žile s strdki, ki predstavljajo tveganje za infarkt krvnega obtoka družbe.

Evolutistična sposobnost branja abecede narave ne leži v ideološki popačitvi njenega bistva, temveč v razumevanju naravnega razvoja stvari.

Drznila si bom postaviti izhodišče: » Ne ustvarjajte umotvorov, ki niso sposobni naravnega življenja!« Ko prične krneti narava, se ljudstvu slabo piše, še posebno če človek ni do nje digniteten. Spreminjanje narave je žalosten privilegij uma. Človek si ne sme predpisovati drugega zakona, kot mu ga predpisuje narava, ker je ustvarjen po zakonu narave in tvori harmonijo z njo.

Živeti z naravo, pomeni znati misliti. Prostor zasebne subjektivnosti, ki ne izmenja govorice z naravo, je brez glavnega junaka, s sodnikom, ki pride kasneje in samodejno odstrani spačka, utelešenega v lupini uma. Klonirati naravo je nemoralnost uma, ki izhaja iz grozljive motnje poneumljenega označevalca namišljene modrosti, ki se falično predstavlja kot kondom razuma. Hitchcocokov trenutek zgrešenega mišljenja nastopi, ko se posledica sooči s svojim totalitarnim temeljem.

Brbljanja mimo narave ni mogoče umestiti v zakon, ker naravno nezmožnega ni mogoče prepovedati ne dopustiti. Inštalacija električne varovalke, ki naj bi se napajala iz fikcije, je isto kot pisanje zakona, ki ga večina naroda odklanja.

NADČASOVNE RESNICE IN SPOZNANJA

Spoznanju je zajamčena odprtost mišljenja, ki nima druge luči, kot da sije na svet zavesti in omogoča, da smo miselna bitja.
*
Ateizem deluje name kot sivina mirovanja totalitete mišljenja in odrekanja pojmu celote, z dušečimi učinki za presežno mišljenje.
*
Ateizem temelji na marksistični totaliteti materialnih in menjalnih odnosov, ki predstavlja toporobnost omejenega razuma. Ta stremi pregnati iz zavesti človekovo etično odrešenjsko upanje.
*
Ateizem je religija brez pozitivne vsebine, je zatrditev praznega prostora s cementno malto.

Slika: Predsokratovec Herakliz iz Efeza8535 pr. Kr. - 475 pr.Kr)

*
Ateizem je glava brez oči, ki si ne more ustvariti predstave, kako izgleda temelj, iz katerega je vzniknil človek.
*
Fundamentalistični ateizem prevzema nad človekovim mišljenjem nadzorno funkcijo in ima moč njegovega posedovanja.
*
Dialektika je stara vsaj toliko, kolikor je stara Heraklitova misel. Zagotovo je starejša. V dialektiki iščem dobrino omike, ki me bo duhovno sprostila in dvignila z razmišljanjem.
*
Niče me ne more omejiti s premočjo občega nad individualnim. Moje rojstvo, moje bivanje in moja smrt sta zapisani z veliko začetnico: »To sem jaz + duša!«
*
Vera je vključena v spoznaven proces bivajočega bitja in razpolaga z neskončnim upanjem.
*
Vera je odprt prostor za človeškost.
*
Negacija vere je abstraktna, vendar vera se nanaša na nekaj zelo konkretnega – na upanje človeka v vekotrajnost njegovih sledi.
*
Boga ni mogoče konkretizirati, vendar je upanje zadosten razlog, da vanj verjamemo. Upanja ni mogoče videti, ker je stvar občutkov, da mislimo srečo in dobro kot neovrgljivo.
*
Duhovno mrtva bi bila, če bi se pustila zamrzniti na ničelni točki in začela na novo. Pretekla spoznanja mi pomagajo razvijati prefinjen smisel za kulturno in etično izročilo preteklega, ki mu dolgujem hvaležnost za spoznanja, da lahko preprečujem zmote in ustvarjam dobro.
*
Moj imperativ, je razlog, da razumem sebe in se suvereno dojemam po času svojega nastanka in neskončnosti odkritih resnic.
*
Moje telo je le organ, da zapustim dušo svetu.
*
V svetu lahko bivam, če ohranjam bivajoči duh, ki me povezuje s celoto, saj sem se sesula iz neba na zemljo, da kipnem dojeti nekaj več, kot sem prinesla s seboj. Nosim mimezis celote s seboj, ki mu moram dodati sebe!

ŠTEVILKA 54.572

Našla sem nacistični karton.
Slečen svojega namena in pomena
stoji s svečama v roki,
zapisan demonski logiki števil.
Z izrutimi volčjimi čekani
grize masko spomina
in zvoni ob mrtvi uri nemirne noči.
Ali sploh lahko bolj izmaličijo človeku obraz?
Ukradejo mu njegovo lastno ime.
Potujčeno ime spremene v številko,
ki jo izrekajo z morilskim naglasom.
Tebe oče, še danes lomi bolečina
v mrtvih kosteh, ko številki rečejo:
Verfluchte Hund! (Prekleti pes!)
Številka preživi človeka in vstopi
v nesmrtno in brezčasno.
Je podobna senci biča v prostoru.
Spokojno stoji med drugimi števili
brez konca, pogledam jo in povesi oči.
Jalovo se pari s časom desetletij.
S količinami, ki čakajo na štetje.
Številka 54.572 je ostala nad grobom
edina tvoja sprevržena prijateljica.
Vsi so nate oče, pozabili!

POGUBNI KLONIRANI MARKSISTI

Filozof Slavoj Žižek je zapisal: »Akademik za okroglo mizo lahko govoriči o tem, kako danes živimo v postideološkem univerzumu, toda v trenutku, ko bo po razregti diskusiji odšel na stranišče, bo spet do kolen v ideologiji…« (Žižek, 2003,12)

Ali se to dogaja tudi z našo nadebudno akademsko srenjo na FDV in v drugih akademskih krogih? Po predstavitvi Komunističnega manifesta na RTV Sl1, bi sodila, da je temu tako.

Po razvoju dogodkov sodeč, ste v hudi zmoti, če mislite, da je slavna marksistična koncepcija odšla na smetišče zgodovine. Na smetišče zgodovine je postavljen delavec, zato je treba ideologijo hitro spraviti s smetišča in jo podkrepiti z debato, ki se bo pravšnje spopadla z ideologijo neoliberalizma in pometla z demokracijo, da se bo totalitarni neoliberalizem lažje razvijal v anarhizmu in da bomo lahko prišli po starem receptu na staro.

Berlinski zid je odstranjen, vendar v glavah se zida nov berlinski zid, ki bo onemogočal pogled v realno, kaj je marksizem sploh znanstveno pomenil in kakšne posledice je imel. Ko je Komunistični Manifest februarja 1848 prvič izšel, je revolucija izbruhnila na ulicah Pariza in se v nekaj mesecih razširila kot ogenj čez skoraj vso Evropo. Če nas je poznejša zgodovina kaj naučila, nas je to, da nič in nihče ne more zlomiti podzavestno voljo obubožanega in prikrajšanega delavstva, da spremeni družbo. Vse to bo zagotovo držalo, a danes se neustrašna globalizacija sploh ne boji delavca in njegove volje, ker mu ta v veliki večini ni več tako potreben. Proizvodnja se seli tam, kjer je cenejša in stopnja izkoriščanja največja. Delavca je treba ukrotiti le toliko, da bo životaril in dal mir. In prav to prakticira naša neoliberalistična politika, ki daje podporo elitam.

Kako se lahko danes opiramo na neko teorijo v knjigi, ki je izšla pred skoraj 150 leti? Na vsem svetu je 1000 največjih podjetij imelo 8 milijard dolarjev prihodka, kar je enako tretjini svetovnega dobička. V ZDA ima 0.5% najbogatejših družin v posesti polovico premoženja, ki je v rokah posameznikov. Število prevzemov je doseglo značaj epidemije tudi pri nas in slika postaja zelo podobna sliki v vsem globalizacijskem svetu. In tako je proces centralizacije in osredotočanja kapitala v rokah peščice dosegel do sedaj neslutene razsežnosti, ki ustvarjajo nov suženjski red.

Marx se v svojih analizah brez dvoma ni motil glede osredotočanja kapitala. Ta proces ne napoveduje gospodarske rasti, ampak zapiranje in ukinitev obstoječih tovarn in delovnih mest, da bi povečali dobičke brez razširitve proizvodnje in vlaganj.

Tehnokracija ni sposobna zagotoviti obstoja svojemu sužnju znotraj njegovega suženjstva, ker mu ne dovoli preiti v tako stanje, da bi delavec njo hranil, temveč hrani ona njega na njegov bodoči račun, tako da sta oba v vedno globlji godlji, ki se ji pravi zadolževanje in tega bo treba enkrat poplačati, če drugače ne z vojnim plenom.

Marksizem je bil veliko primernejši za obravnavo, ko je bil napisan, svetovne multinacionalke je premaknil k nam v prihodnost, vendar dandanes postaja število njihovih lastnikov razpršenih v obliki delničarjev, ki vodijo monopolizacijo proizvodnih sil na način, ki ga Marx ni mogel v vseh razsežnostih predvideti. Ti so povezani z vsemi vrstami nečednih poslov - notranjimi popusti, ponarejenimi delnicami in ostalimi prevarami, tatvinami in goljufijami .

Svet postaja globalizacijsko pokvarjen in človekova zavest se spreminja v nemoralno. Tudi mi smo postali del tega sveta, keterega namen ni razširitev proizvodnje in zaposlovanje, temveč povečanje dobičkov za peščico izbrancev na način, ki je zgoraj omenjen.

Elite niso sposobne, da bi bile še naprej vladajoči sloj družbe in da bi družbi vsiljevale pogoje za svoj in njen obstoj, ker so nesposobne zagotoviti svojemu sužnju sposobnost, da bi jih še naprej hranil, zato se oba sesuvata, s tem da bo buržoazija živela še naprej nekaj časa dobro, a ne večno. Konec bo pa za celotno družbo dramatičen, kar so lahko razreši samo v sebi, z vojno.

Tu ne gre za ciklično nezaposlenost ali kot jo je imenoval Marx “rezervno delavsko armado”, ki je s stališča kapitalistov v preteklosti igrala koristno vlogo. Ne! To je docela nov pojav - trajen, strukturalen, saj gre za organsko nezaposlenost, ki se opazno ne zmanjšuje niti v času, ki mu pravimo gospodarski vzpon. Kar naprej poslušamo, da moramo zmanjšati javno porabo. Marx je že v knjigi Kapital objasnil, kako lahko kapitalizem prekorači svoje meje s prekomerno uporabo kreditov, kar je naša oblast počenjala, saj je vsakdo od nasledstveno izvoljenih lahko dobil kredit, da je oropal podjetje in odnesel nezasluženi kapital v tujino.

Zato za božjo voljo ne kličite na pomoč revolucije in ne razglašajte se za levičarske politike, ker vaša politika nima ničesar opraviti z levico. Levica je na strani delavca in ne na strani kapitala. Marksizem je za vas samo pravšnji žargon, s katerim zavajate in manipulirate. Vaša prava strankarsko opredeljena smer je neoliberali elitizem, ki si pod žargonom naziva levičarska politika tlakuje pot z uničujočimi krizami, ki bodo za delavstvo še sledile, saj je vedno večje število delavcev na cesti in nad 500 podjetji popolnoma uničenih.

Druga svetovna vojna je povzročila 60 milijonov mrtvih in privedla skoraj do uničenja človeške civilizacije. Ali hočete tretjo svetovno vojno? Hočete revolucijo? Sedaj je čas razreševanja svetovne ekonomije, svetovne politike, svetovne kulture in predvsem čas svetovne diplomacije in ozavščenja tako doma kot v svetu. Življenje v globalizacijskem svetu je izjemno težka ustanova.

Revolucija in socializem sta produkt nepoučenih in nepremišljenih kvazi intelektualcev, ki zavajajo nesrečnike in ti se ne zavedajo razsežnosti posledic, ki bi nastale v svetovnem merilu. Nacionalno gospodarstvo je stvar spretne politike in pravne države. Ne pozabitega tega, da Marksizem ni samo analiza stanja, temveč tudi manifest za revolucijo, za dosego cilja pa so dovoljena in posvečena vsa sredstva.

Ni vse na tem svetu gospodarstvo. So na tem svetu še stvari višjega reda in pomembnejše. Te so: zavest, etika in morala. Bolj kot proizvodov primanjkuje človeškosti in morale. Gospodarstvo je zagotovo osnova za razvoj družbene nadstavbe, vendar le do gotove mere. Religija, morala, filozofija, umetnost itd, igrajo pomembno vlogo v zgodovinskem poteku nekega razvoja družbe. Vsaka ideologija je prazna farsa in tudi komunistična, ki se je razvila iz marksizma, je prinesla ljudem surovi materializem, pa nesrečo z boljševizmom in komunizmom.

Največji dosežki znanosti, umetnosti in filozofije so bili v stari Grčiji in Rimu, od tem pa so se opirali na delo svojih sužnjev. Presežek, ustvarjen z delom izkoriščanih je bil zadosten za osvoboditev manjšine izkoriščevalcev, vendar ne s takimi nenasitnimi apetiti, kot vladajo danes. Tudi izkoriščevalcev je bilo manj, kot jih je danes, ko hoče velika večina živeti brez dela. Kapitalizem je dosegel svojo zrelost in svoje meje, da bo moral človek sam spoznati, da je na meji pogube in zatona človeštva, če nekaj ne postori zravorazumsko sam in ne z revolucijo in vojno.

Po Darwinu človek dosega nek razvoj. Danes ni revolucija in vojna tista zadeva, o kateri bi morali razpravljati, temveč morala, etika, zavest in pravni red. Izkroiščanje je prepogost izgovor, ki argumentira reforme. Tudi pri nas. Glavna sila razvoja je človek in njegove umske meje in ne proizvodnja konglumerata stvari, ki jih človeštvo niti ne potrebuje za svoje preživetje. Korenine tega govoričenja so v mentaliteti boljševizma in komunizma, ki je začel v zadnjem času dogmatično kolovartiti tudi po naši deželi. Smo v družbi, ki zmore nekaj več idej, razen ponavljanja 150 let starih marksističnih fraz. Tako izgledamo, kot da nam je zmanjkalo razuma!

Konvertirani komunisti se hvalijo, kako spodbujajo skupni interes celega delavstva, neodvisno od nacionalnosti in hkrati delajo tisto, kar je Marx obsojal. Komunizem je najslabša praksa, najslabša izpeljanka, ki jo je bilo mogoče uresničevati s pomočjo marksistične doktrine, le-ta se je prelevila v ideologijo, ki je sprožila tragedijo svetovne razsežnosti. Slavospevi tržišču in potrošnji nas spravljajo v ekološko in moralno pogubo.

Nekateri pravijo, da si želijo pravo rešitev, to je socialistično spremembo družbe. Nikoli je ne boste dosegli. Vsa kri bo prelita zaman, če bo do tega prišlo, za vrnitev na staro stanje. Problem ni v sistemu, problem je v vas ljudje! Nikar ne nagovarjajte razžaljenih in obubožanih množic z idejami, ki pripeljejo k dramatičnim dogodkom. Teoretiziranje o padcu kapitalizma je iluzija. Če ga bomo lahko spremenili v bolj humanega, smo že ogromno naredili. Ideološki vacuum vsakakor deluje blagodejno, razmišljanje uma pa odrešujoče.

POVNANJENA ZAVEST

Naša nacionalna identiteta je slovenskost in njena inštrumentalizacja, ki se pojavlja kot izključevalnost ali stereotipno šovinistično ločevanje na leve in desne, ki je v svoji vnemi šlo tako daleč, da se politično identiteto postavlja nad nacionalno kulturno, zgodovinsko in moralno etično in jo zgrešeno imenuje kot evropsko svobodo različnosti. Narod je nad vsem!

Politični imperializem ogroža složnost naroda in maliči izvorno bistveno vrednostno podobo nacionalne identifikacije. Nacionalne moralno etične vrednote, kot so: poštenje, resnicoljubnost, dostojanstvo, odkritost, iskrenost, solidarnost, dobrota je potlačil in razvrednotil do take mere, da so te vrednote postale poljubne, notranje prisoten nihilizem, ki se spreminja v nezavedno.

Povnanjene politične zavesti se zrcalijo v omrtvelem telesu naroda, ki nima moči, da bi narcisoidno obnašanje povnanjene bolestne identitete razgrnil kot zlagano samozavest, kajti v narodu se poraja resentiment, da deluje proti samemu sebi in ne proti tistim, ki povzročajo absurdne identitifikacije in delitve.

Tako postajamo nezavedno zlagani, s potlačenostjo izvorne identitete, razčlovečeni, globalizacijsko ameriški stereotip, odtujenci od lastnega narodovega bistva. Nezreli smo, da bi se v resnici čutili, da smo narod, ki je zasnovan kot ontološka bitnost in ne ideološko razparcelirana skupnost poplitvenih identitet, nezavedajočih, da je v duhu preteklosti shranjena izkušnja modrosti za prihodnost.

Slovenska evropskost je specifična in ne moremo dopustiti, da se razkrojimo v kaosu politične ničevosti in posnemanja ideološko zamišljenega neoliberalističnega projekta pohotnega potrošništva, brez meja, ki nima prihodnosti. Naša povnanjena identiteta ali psihoza je obsedno stanje, slepilo, da je najvišja stopnja globalizacije tisto novodobno razsvetljenstvo, ki se razume kot napredek.

Načela političnega liberalizma so pogubna, ker je izvirno slovensko kulturo delavnosti in poštenja zamenjala ideologija amerikanizma, ki prevzema vlogo gospodarja kapitala ponotranjenim sužnjem večine s hitrim bogatenjem manjšine s prevarami.

Slovenstvo se nahaja v primežu ideološke oblasti politike in izgublja verodostojnost zdravega mišljenja. Romantične sanje ob osamosvojitvi so se sprevrgle v kruto resnico narodove neidentitete in lažne zavesti.

Modrec žal, ne bore biti konstruktiven ustvarjalec ureditve, ker je identiteta moči postala ideološka zadeva, ki se v praznini navidezne svobode, pod plaščem demokracije kruto pretaka skozi kapital in izrablja za zasužnjevanje.

Gospodarski kriminalci s podporo oblasti in nedelovanja pravne države, v zavetju zgrešenih stališč in mlačnosti politike so sintagma – protipol čustvenega stanja večine naroda, ki je svojo identiteto potlačil do te mere, da se ne zaveda duhovne potlačitve ne pretekle ne sedanje. Večina se ne zaveda, da za lačnim trebuhom naroda stojijo zarotniške mreže politične nekorektnosti, ljudje moralno etičnega relativizma, ki polnijo ozračje z diskurzivno obrambo takega ljudem neprijaznega sistema za svoje koristi.

Zavedati se moramo, da nimamo opravka z intelektualizmom neoliberalne demokracije, temveč z grobostjo, ki vodi prehod kapitalizma v globalni imperij lastnega bogatenja in razslojevanja. V danih pogojih je alternativa, da se nacionalna identiteta preseli v naše domove in čez meje naše pameti, da repolitiziramo smer, v katero smo zašli, misleč, da se začenja zlata doba naše demokracije in svobode.

Mesije sedanjosti so sprevženci komunizma v anarhistično liberalistične arkade tistih Nietzschejevih "Nadljudi", ki predstavljajo izpiljen pojem pravšnjega političnega zavajanja. Simbolična moč književnikov, intelektualcev in znanstvenikov ne sme utihniti, nasprotno mora se okrepiti. To ni le njih pravica, temveč tudi njihova dolžnost, da dosežemo pravičnejši gospodarski red in enake možnosti ter novo zgodovinsko vsebino in tehtnost pravne in socialne ureditve družbe za svoj nacionalni obstoj.

Slika: Gašper Jemec, Potovanje

PRIMORCI V BATAGLIONE SPECIALE V PESCIERI, VRAČANJE, PARTIZANSTVO, KAPITULACIJA ITALIJE IN DACHAU

Primorci so v času fašizma služili vojsko v kazenskem bataljonu »bataglione speciale« v Pescieri pri Gardskem jezeru, vendar ne kot vojaki, temveč kot delovna sila na prisilnem delu. Po kapitulaciji Italije, 8.9.1943 so prišli prvi vojaki iz Pesciere domov. V svojih dnevniških zapisih 1943 – 1945 duhovnik iz Velikih Žabelj msgn. Rudolf Klinec opisuje vrnitev nekaterih domačinov iz Pesciere (zapisi so prepisani tako, kot so bili napisani in niso lektorirani). Primorski duhovniki so bili s svojim narodom, doživljali so s svojimi ljudmi najbolj trpko stran narodove zgodovine v času fašizma in nacizma. Msgn. Rudolf Klinec je bil zagotovo eden takšnih pokončnih narodnjakov, kar verodostojno izpiričujejo ne le tisti, ki so ga poznali, temveč dogodki, ki so opisani v njegovih dnevniških zapisih.

Dne 11. 9.1943 je zapisal: Danes, v goli majici in hlačkah do kolena je prišel Zoro Štokelj in Kristelj Kobal iz Pesciere; nekaj časa so bežali peš, potem z vlakom. Za njima prihajajo drugi … Toda tudi italijanski vojaki odhajajo. Njih armada je v popolnem razsulu. Žalostnejše in poniževalnejše slike si ni mogoče predstavljati; hodijo peš, vojaški ali civilno oblečeni, nekateri v čevljih, drugi v copatah, v nogavicah in tudi bosi; nekateri v majici, pa tudi brez srajce. Hodijo, krevljajo polni žuljev, ranjenih nog. In kako prijazno pozdravljajo, mirno oddajajo orožje, kovčege, blago. Veseli, da nesejo zdravo kožo. Sicer pa ravna naše ljudstvo z njimi odlično. Nudi jim hrane, sadja, prenočivališče. Daje navodil kako pridejo srečno v zaledje. Hvalžni so. Bojijo se Nemcev, da bi jih ne bi vtaknili v koncetracijo, kot tudi svojih, da jih ne bi prisilili spet v boj. Ustanovljena je namreč nova fašistična vlada. Rim je zavzet od Nemcev. Pogled na razpadlo italijansko armado je strašen. Taka je bila Napoleonova armada na begu iz Rusije. Koliko ponižanje! Oficirji kar v tla gledajo. Bili so polni svoje samohvale, nezmagljivi in nepremagani; bili so zaverovani v svoje imperialno poslanje, v Duceja, v zmago. Sedaj pa – nepopisljivo razsulo! Nemci so s padalci rešili Duceja. Italija gre nasproti državljanski vojni. Nekaka kazen božja: oni, ki so pihali v ogenj sovraštva, med Srbi in Hrvati, ki so izzvali bratski boj med belo gardo in partizani, bodo imeli v lastni hiši bratomorno vojno. Spet bodo vstali fašisti, squadristi (Škvadirsti, pripadniki paravojaške fašistične milice, udarna pest režima). Današnji tržaški Piccolo je spet fašističen: to je najostudnejši časopis: judovski, fašistični, liberalni, pa spet fašistični. Čez noč nastavi drugega urednika, pa blagoslavja, kar je še sinoči klel… Breznačajnost!

Dne 19.9.1943 je zapisal: Nedelja. Razni možje in fantje, ki so se pravkar vrnili od vojakov – nekateri peš po 300 km - in ki niso še šli na fronto, so bili pri sv. Spovedi. Koliko so pretrpeli na poti; bali so se pasti v roke Nemcem. Toda Italijani so jim pomagali: hrano in pijačo, opominjali so jih, na katerih postajah lovijo Nemci vojake. Pa so izstopili postajo preje, šli peš, obšli nevarno postajo in stopili na vlak na naslednji. Tako so hodili dolgo: Franjo Troha in Milan Organistov sta rabila 9 dni iz Pesciere domov. Vsi hvalijo Italijane za pomoč…

Zadnji italijanski vojaki gredo skozi vas; v vasi prosijo za zamenjavo vojaške obleke s civilno. Na mostovih in križiščih jih naše zaščite ustavljajo, preiskujejo, tudi kaj poberejo, zlasti orožje. Nekaj jim odvzamejo tu, nekaj tam: čista, le v zakrpani obliki se vrača slavna italijanska armada na svoja porušena mesta. Tragedija ponižanega naroda, ki je sanjal o nadoblasti nad vsem svetom. - Šesta popoldne. Ciril je šel v Zalošče in mi je ob povratku poročal: »Grozno. Novi most v Dornbergu je danes popoldne zletel v zrak. Nemci so pri Prvačini. Pri Vrtovinu je dohitel Albert Trohov. S kolesom je hitel na Komando v Vrtovin. Hotel je mimo. Ustavil sem ga. 'Kako?' Povedal je, da so trčili davi naši na Nemce v Volčji Dragi. Prišlo je osem tankov; divje so streljali na naše, ki so se znašli v ognju nenadoma. Bili so razbiti in razbežali so se. V najhujšem slučaju imajo nalog zbežati v Čaven. Volčja draga gori …« Ostrmel sem. Kar smo čakali, je tu … - Deveta zvečer Maruči: »Rafel je pri Drejčkovih.« Hitel sem tja. Poten, utrujen. Tri vaščani in dva tujca smo tu. Sinoči smo šli z vlakom iz Ajdovščine v Prvačino. Tam smo spali na prostem. Davi smo popili kapljo kave in odkorakali proti Volčji Dragi. Tam smo krenili na desno. Vodil nas je 21 letni mladenič. »Zavzemite položaje!« je ukazal in že so bili tam tanki. Osem, ki smo jih z višin streljali. A kaj bomo s puškami zoper tanke? Sedaj smo tu. Kaj naj storimo?« - »Doma biti ne smete. Postreljajo vas ko dizeterje. V boj brez upa tudi ne. Ukaz je: v Čaven. Tja pojdite, razvoj dogodkov vam nato pove, kako se ravnati. Vrnil sem se močno presunjen. So se razbežali vsi moji vaščani? Je kdo padel? Ta boj je norost brez vodstva, brez orožja, s pestmi zoper jeklo. Dolgo nisem zaspal …

V dnevniških zapisih pa nisem našla podatka, da so dne 23.9.1943 Nemci požgali Breščakovo rojstno hišo moje matere v Dobravljah, ker so imeli v njej partizani orožje. Tega dogodka v svojem zapisu mnsg. Klinec ne opisuje, saj je bilo že vsega drugega dovolj. Opisuje pa v svojem zapisu: … Danes ko divjajo strasti in živimo v strašni revolucionarni psihozi, ni mogoče mirno soditi. Otopel nam je čut. Duhovnik sem, pa bi se ne zgrozil in nihče bi se ne otresel, ko bi jo usmrtili... Po opisu domnevam, da gre za Milko Durnikovo, ki so jo pozneje tudi ubili. Pravi: »Ozračje nas je okužilo. Vem, da ni prav, borim se proti, a bom uspel v tej strašni razbitosti? Ofenziva za Gorico ni uspela. Bataljon, katerega so tvorili Dobravci, je bil pokošen pri Šen Petru (Šempeter pri Gorici). Dobravlje so danes v črnem. Zna se za enega mrtvega, drugega nevarno ranjenega so pripeljali v Lokavec. In drugi? Drveli so s svetega Marka nizdol; spodaj so jih sprejele strojnice, umik so jih odrezali topovi; kri je tekla v potokih … Kako bi s puško in strojnico vzeli mesto Topovi ščitijo dohode, z oken in streh molijo strojnice! Mesto si vzamejo, ko jih topovi razbijejo in ko se tanki vanje prebijejo! Patri s Sv. Gore in Mirenskega gradu so bili odpeljani v zapor v Ajdovščino. Na intervencijo g. Dušana in mons. Dekana so bili danes izpuščeni. Prišli so v samostan Sv. Križ. Šel sem jih potolažit. Bili so mi jako hvaležni. P. Sorfonij (P. Zorfon Kozlevčar (1886 – 1944), takrat edini preostali slovenski frančiškan na Sv. Gori, ki je skrbel za slovensko spoved) je odšel na Sv. Goro, da prinese Marijo na Vipavsko. Tako bo tudi Svetogorska Kraljca »partizanska«. Jutri bo izpostavljena v vsednevno češčenje v Ajdovščini, v soboto v Šturjah, v nedeljo pa bo prinesena v slovesni procesiji v Sv. Križ, kjer bo ostala. Skušal jo bom prinesti en dan tudi v Velike Žablje, da ji izročimo v varstvo tudi našo vasico. V večer je prišel Jože. Kriški in jaz, da bova morala z njim. Dr. Vilfan da je že podpisal izjavo. Nič me ne vleče. Dal sem izbegajoč odgovor.

Ob branju knjige Msg. Rudolfa Klineca »Dnevniški zapisi 1943 – 1945« ugotavljam, da sem kot otrok poznala veliko ljudi in dogodkov tako, kot so tam opisani. Otroci nismo imeli otroštva, bili smo begunci in otroci vojne. Razmišljam kaj pa moj oče? On je bil tudi v Pescieri v tem bataljonu z ljudmi, katerih vrnitev domov opisuje duhovnik Klinec. Moj oče je imel manj sreče od njih. Oče je bil sila prilik tedaj udeležen v odporniškem gibanju v okolici Rimnija, ko se je hotel vrniti domov iz Pesciere tako kot ostali. Iz njegove prijave na podružnico Komisije za ugotovitev vojnih zločinov za Slovensko Primorje (Prijava št. 532) je zapisano, da so ga zajeli v Pescieri, vendar po njegovem pripovedovanju, je bežal tako kot drugi in se hotel vrniti domov. Usoda je hotela drugače. Dne 22.9.1943 je bil zajet in odpeljan v taborišče Dachausko taborišče.

LA GEOGRAFIA DELLA DEPORTAZIONE ITALIANA E LE SUE DESTINAZIONI - Italo Tebaldi STA DEPORTATI -La deportazione italiana politica e razziale ai campi di eliminazione e sterminio nazisti (22/9/1943 - 6/5/1945) opisuje: La parziale ricostruzione dei trasporti delle partenze e degli arrivi, riproposta in questa relazione come assemblaggio di un mosaico dove si sovrappongono, e quasi si confondono, immagini e cifre, consente di individuare nella geografia della deportazione italiana specifiche situazioni oggetto di riflessioni e molti interrogativi: Perché ai 1790 militari italiani deportati dal penitenziario di Peschiera e giunti a Dachau il 22/9/1943 in gran parte disertori, renitenti alla leva (oggi obiettori di coscienza) che rifiutarono l'adesione all'esercito di Salò, venne assegnata la qualifica di Schutzhaefling internato per motivi di sicurezza con l'assegnazione del triangolo rosso; ed il 29 novembre 1943 venne loro mutata la qualifica in Arbeitszung-Reich, detenuto asociale assegnato al lavoro forzato nel Reich, con l'attribuzione del triangolo nero?

Oče, doma iz Solkana, ki je bil pod Italijo, je nosil poitalijančeni priimek Gasperini in Primorci so delili usodo italijanskih vojakov. Med 1790 italijanskimi vojaki (oče je bil v »bataglione speciale«), ki so jih iz Peschiere oziroma polovili drugje, ko so bežali in deportirali v Dachau 22/09/1943, je bil tudi moj oče Ivan Gašperčič. Večinoma so bili to dezerterji in osebe z ugovorom vesti, ki so zavrnile članstvo v Salojski vojski in tem je bil dodeljen status »Schutzhaefling« - internirani zaradi varnosti z dodelitvijo rdečega trikotnika, a 29. novembra 1943 jim je Raich spremenil status z označbo v Reich status-Arbeitszung, antisocialni zaporniki, dodeljeni v prisilno delo v Reich, s črnim trikotnikom.

Iz očetovega pripovedovanja izhaja, da je bil zajet potem, ko se je znašel v tvegani akciji uničenja nacističnih mitraljezcev v stolpu, ki so obstreljevali prebivalstvo in konvoje, ki so prevažali rešene internirance (najverjetneje »La Tore« v Belariji). Najverjetneje je bil tam zajet in so ga nato deportirali v Dachau. Oče mi je pravil, da je plezal po trebuhu po tleh med obstreljevanjem, da se prepreči napadalcu obstreljevanje z uničenjem.

Oče mi je govoril, da je bil interniran v Dachauu in podružnicah Bleichach in Allach. Iskala sem po internetu in našla sem tudi dachauski karton mojega očeta s pitalijančenim imenom in priimkom Gasperini Giovanni. Tako o njem vsaj vem kakšno številko je imel v nacistični evidenci interniranih.

Internirance so tako-le vodili:

Last Name First Name Title Birth Date Birth Place Residence (Town) Residence (Street)
14151 GATTINGER August Nov 30 1905 München München Wirthstr. 11 details

14152 GATKE Edmunda Jan 07 1902 Litzmannstadt Warschau Niemcewitzstr. details

14153 GATKIEWICZ Marian Mar 23 1922 Posen Warschau Miroslaustr. details

14154 GATKO Wladislaw Jun 16 1914 Popielawy Popielawy details

14155 GATKO Wladislaw Jun 16 1914 Pozierlawe Pozierlawe details

14156 GATNER Anton Feb 20 1898 Ruptau Chwalowitz Kr. Rybnik details

14157 GATNER Kurt Dec 10 1898 Prassnitz Wien details

14158 GATTRINGER Franz Oct 20 1909 Pichlaam Wiederanardt Kr. Linz details

14159 GATSCHKOWSKIJ Iwan Oct 06 1920 Gablotsch details

14160 GATSOHIS Paschalas May 03 1920 Saloniki details

14161 GASPAR György Jul 01 1924 Budapest Postszentersebet Bathyanyi u 3 details

14162 GASPAR Gyula ??? ?? 1896 Haraszna Haraszna details

14163 GASPAR Ilona Jul 18 1898 Szalkatzenmart. Budapest Pozsony 3 details

14164 GASPAR Iwan Dec 06 1920 Kijevo Chorvatska details

14165 GASPAR Josef ??? ?? 1911 Bele Bele details

14166 GASPAR Joseph Jul 13 1914 Fotosmartonos Budapest III Zaporgasse 12 b details

14167 GASPAR Julian Apr 15 1920 Esch details

14168 GASPAR Peter Mar 15 1883 Kövaroljo Kövaroljo details

14169 GASPAR Sandor ??? ?? 1924 Eger Eger details

14170 GASPAR-KRAUSZ Rosza May 08 1918 Budapest Budapest 6 Sziv-g. 14 details

14171 GASPARAC Anton Jul 02 1912 Delnice Delnice details

14172 GASPARD Lorenz Aug 04 1903 Rommelfingen Haugaue Bürgerstr. 11 details

14173 GASPARD Roger Jun 23 1900 Abauville Essey les Nancy details

14174 GASPAREWITSCH Josef Aug 01 1923 Nowy Dwor Sierucowce Bialistock details

14175 GASPERI Antonio Nov 23 1895 Primano Triest Via Carducci 39 details

14176 GASPERI Carlo Sep 12 1909 Frankfurt/ a. M. Roma details

14177 GASPARI Giuseppe Feb 11 1885 Moncalvo Moncalvo Nr. 27 Kr. Pola details

14178 GASPARI Otto Dec 06 1911 Laibach Laibach Beethovenstr. 4 details

14179 GASPARIN Franz Oct 23 1920 Assling Assling Sawe-ufer 17 details

14180 GASPARINI Ludwig Sep 05 1894 Barci Udine Milano Viale Monze 63 details

14181 GASPARITSCH Franz Mar 25 1903 Marburg St. Nikolai Kr. Marburg details

14182 GASPARITSCH Hans Mar 30 1918 Stuttgart Stuttgart Kanonerweg 174 details

14183 GASPAROTTO Joseph Jul 04 1897 Faravocentina details

14184 GASPAROTTO Sergio Mar 18 1925 Tajo di Chions Tajo di Chions Kr. Udine details

14185 GASPARUTTI Antonio Jan 31 1900 Visinale Visinale Kr. Udine details

14186 GASPARUTTO Mario May 28 1908 S. Diovanni Corno di Rasazzo Kr. Udine details

14187 GASPER Hans Apr 04 1924 Cilli Töplitz b. Rudolfwert details

14188 GASPER Karl Jan 07 1905 Besseringen Besseringen A. Hitlerstr. 60 details

14189 GASPERIN Anton Dec 10 1922 Kropp St. Veit a.d. Glan Kärnten details

14190 GASPERINI Giovanni Mar 21 1913 Salcano Coricia Salcano Goricia details

14191 GASPERINI Leopoldo Sep 22 1914 Trento Foppiano d. Rover Kr. Trento details

14192 GASPERS Heinrich Jun 01 1890 Bonn a. Rhein Bonn a. Rhein Maqrgasse 19 details

14193 GASPERSIC Franz Apr 04 1926 Sostro Sostro Nr. 18 Kr. Laibach details

14194 GASPICH Giovanni Dec 16 1892 Anrggia Fiume Via Entrata 65 details

14195 GASPISSAIRE Jean Dec 12 1896 Laillas La Rocle Gironde details

14196 GASPITCH Pierre Jan 28 1890 Valedistria Nice details

14197 GAST Ernst May 20 1878 Mühlhausen Dresden Pilnitzerstr. 35 details

14198 GAST Paul Jun 29 1902 Speyer Speyer Grassgasse 3 details

14199 GAST Walter Jan 31 1915 Bochum Bochum Schulstr. 12 details

14200 GASTAN Lucien May 09 1919 Montpellier Bayerbrunn Zivillager details


DACHAUSKI NACISTIČNI KARTON

records 14151 to 14200 out of 166394
Last Name: GASPERINI
First Name: Giovanni
Title:
Birth Day: 21
Birth Month: Mar
Birth Year: 1913
Birth Place: Salcano Coricia
Came From:
Residence (town): Salcano Goricia
Residence (street):
Prisoner Number: 54572
Date of Arrival: zug. 22 Sep 1943
Disposition: befr. Allach
Disposition (translated): liberated. Allach
Comments:
Category: AZR Itl.
Category (translated): forced laborer Italian.
ID: 24170
Page: 1.642/Gl.
Disk: 2
Image: 370

V Allachu ni bil osvobojen, ko ni mogel več zaradi izčrpanosti delati, je bil oče poslan v Dachausko bolnišnico, kjer so delali na njem preizkuse s TBC. Osvoboditev je dočakal na malarični postaji.

NAJDEN MODERNI GRAFIČNI EKSLIBRIS IVE BREŠČAKOVE

Title: Moderni grafični ekslibris Ive Breščakove
Date: 20080731
Creator: Kobe, Boris
Description: Moderni grafični ekslibris Ive Breščakove, avtorja Borisa Kobeta
Language: slv
Source: Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto
Rights: Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto
Provider: KAMRA ; Slovenia
Less
Identifier: http://www.kamra.si/Default.aspx?module=
7&id=1806
Subject: Breščak, Iva; EKSLIBRISI; GRAFIKA; Prešeren, France

Vprašam se, kako je mogoče, da je na Dolenjskem nastal moderni grafični ekslibris Ive Breščakove, Primorke, ki je živela v Milanu in Gorici. Je morda creator BORIS KOBE, slovenski arhitekt in slikar, * 9. oktober 1905 Ljubljana, † 3. maj 1981 prijateljeval z Ivino sestro Teo Breščakovo, slikarko, ki je živela in ustvarjala v Milanu?

BORIS KOBE se je rodil v Ljubljani, kjer je na Tehniški fakulteti v Ljubljani študiral na oddelku za arhitekturo pri arhitektu Jožetu Plečniku. Diplomiral je leta 1929. Prešernovo nagrado je prejel leta 1977 za arhitekturo, slikarstvo, oblikovanje spomenikov, knjižno ilustracijo in pedagoško delo.

Kako, da je Boris Kobe oblikoval knjižno ilustracijo Ivi Breščakovi, primorski pisateljici?

Slovenski umetniki tvorijo tkivo naroda, prepredeno tudi onkraj meja. Tea Breščakova, slikarka in pesnica ter Iva Breščakova, pisateljica sta se od leta 1926 spoznavali tudi s slovenskimi likovniki, ki so razstavljali v Milanu. Tedaj je med primorskimi kulturniki vrelo, ne glede na to, na katerem koncu domovine ali tujine so se nahajali. Raznarodovanje in fašistična diktatura nad slovenskim življem sta naredili svoje. Primorski kulturniki v tujini so imeli medsebojne stike z domačimi in skupno so plodno narodnobuditeljsko ustvarjali, vsak na svojem področju, zelo povezani z domovino. Spodbujali so širjenje slovenske besede, ki je bila v času fašizma prepovedana.

IVA BREŠČAKOVA, se je rodila v Dobravljah na Vipavskem 13. 06. 1905. Po končani osnovni šoli v Dobravljah je obiskovala triletno trgovsko šolo v Portoguaru. Zaposlena je bila kot uradnica pri uvoznem podjetju Cirene za inozemski tisk, kasneje pa še po drugih službah, od leta 1938 pa je asistirala bratu Robertu, ki je delal kot zobozdravnik. Literarno je začela delovati že leta 1923 in priobčila v Naših razgledih prve prispevke (Vseh mrtvih dan, Napoli, Golobi Sv. Marka) ter portrete sodobnikov (Tatjana Pavlova, Grazia Deledda, Madame de Noailles), prozne dela, novele in črtice (Njen obraz, Naša pomlad, Ogenj, itd.), ki jih je poslala Finžgarju za Mladiko, kjer je bila objavljena legenda Veliki petek (M 1926, 127) Zbirka njenih novel Ogenj, ki je bila že leta 1940 tiskana v polah, je doletela zla usoda, ker ni dobila dovoljenja za tisk (doba fašizma). Tiskarna jo je prodala za star papir. (en izvod pa je bil le ohranjen). Vanjo je uvrščenih osem novel: Ogenj, Mož je bil izmučen, Pismo, Življenje matere Rozalije, Micka se moži, Odmev, Brajdarjev Miha, Dve kristalni vazi). Zbirka novel Ogenj je izšla v izvirniku leta 1991, založili so jo sorodniki, izdalo pa jo je Katoliško tiskovno društvo v Gorici.

Gojila je tudi umetnostno esejistiko. Napisala je članek o kiparki Rini Drenik Marušičevi, prispevek o slikarju Pieru Marušiču (Marussigu) pa je priobčila v reviji Umetnost. S tega področja je tudi prevod v italijanski katalog slikarske razstave slovenskih likovnikov, ki so razstavljali v Milanu.

France Bevk, s katerim je bila pisateljica Iva v pisnih stikih, je o zbirki sodil: »Novele so me prijetno iznenadile. Vi ste pisateljica. Imate srečno roko pri izbiri snovi, domišljiji, gladkost pripovedovanja, čut za poezijo, poleg tega pa ima vsaka stvar neko etično jedro.« Pisatelj Vladimir Bartol pa: Avtoričina pripoved je nedvomno fino psihološko niansiranje v prikazovanju značajev, posega pa tudi z lahko satirično ostjo v predvojne družbene razmere. Pisala je tudi v Ženski svet.

Po zadnji vojni so je spet oglasila v tržaških tržaških Razgledih in ponatisnila novele iz neizdane zbirke in še nekaj novih. Nekaj člankov je priobčila tudi v italijanščini v ženski reviji Attualitá (1937). Njen je tudi referat Zgodovina Primorske (objav. Slovensko Primorje), Milan 1945. Večje število njenih rokopisov in korespondence s slovenskimi kulturniki je bilo uničenih ob bombnem napadu 20. oktobra 1944, ko je bil porušen dom Breščakovih v Milanu; rojstno hišo v Dobravljah pa so Nemci požgali 23. septembra.1943. Tedaj so bili uničeni bogata družinska knjižnica, klavir in vse stvaritve, pesmi, novele in slike) članov Breščakove družine. Breščakovi so si po vojni v Milanu zgradili nov dom, v katerem so poleg profesionalnega, nadaljevali svoje kulturno delovanje. S članki publicistične vsebine je Iva sodelovala pri Ženi in Praktični gospodinji (povzeto iz PSBL, Gorica 1972, GMD). Z bratom Robertom in nečakom Dr. Francem Jerkičem se je 1989. leta preselila v Gorico, bliže rodnemu kraju. Zadnja leta ji je bilo vodilo in življenjski cilj, da bi videla uresničitev izdaje zbirk pesmi sester Tee in Tonce ter brata Stanka. Izdajo novel Ogenj je Iva sicer doživela, saj je zbirka izšla v začetku decembra, ne pa predstavitve. Umrla je v bolnišnici v Vidmu, 17. decembra1991, pokopana pa je v rojstnem kraju.

Knjižna zbirka novel Ogenj je opremljena s slikami pisateljičine sestre Tee Breščakove.

TEA BREŠČAKOVA se je rodila v zaselku Kozja Para, Dobravlje na Vipavskem dne 9.10.1895, umrla je dne 12. 02.1971 v Milanu, pokopana pa je pri Sv. Petru v Dobravljah. Tea je bila prva hčerka v družini štirinajstih bratov in sestrá.

Slikarka in pesnica Tea je obiskovala osnovno šolo v Sv. Križu. Šolanje je nadaljevala od 1912. leta v nemškem zavodu pri Gospe Sveti na Koroškem, v Trstu je nadaljevala trgovsko šolo in nato je kot uradnica službovala v Trstu. Od leta 1919, po poroki z zdravnikom Emanuelom Abbatistta, je bivala dve leti v Padovi, šest let v Portoguaru, nato v Milanu od leta 1928 do smrti.

Že v mladih letih je prevzela skrb za družino številnih bratov in sestrá ter nečaka. Z možem Emanuelom, dobrodušnim človekom je k sebi leta 1921 priklicala sestro Ivo in brata Mirka, leta 1929 pa tudi sestro Tonco, brata Roberta in nečaka Franca Jerkiča, sina pokojne sestre Francke, ki je umrla takoj po njegovem rojstvu. Brat Robert in nečak Franc sta diplomirala kot zdravnika na milanski univerzi.

Tea je bila umetniško nadarjena, kulturno razgledana in je imela svojevrstno osebnost.. Pisala je pesmi v mladih letih in v pozni življenjski dobi. Nekatere pesmi so leta 1991 izšle v zbirki Domovina. Risala in slikala je že v rani mladosti. Od leta 1933 do 1935 je bila učenka tržaškega slikarja Piera Marussiga ( Petra Marušiča), ki je živel v Milanu. Obvladala je portret, tihožitje in pejsaž. Njena sestra Iva Breščak je o njej zapisala, da je njena pesniška duševnost prišla do popolnega izraza s slikanjem cvetja. Vse cvetje, od žlahtne vrtnice do najskromnejše poljske cvetlice, nam danes iz mnogih njenih slik v tisočerih barvnih sezonskih odtenkih izžareva vso prekipevajočo ljubezen, ki jo je čutila do narave in njene lepote.

Bila je članica umetnostne galerije Permanente v Milanu, kjer je večkrat razstavljala z drugimi likovniki. Sama osebno je tudi razstavljala. Družila se je s številnimi priznanimi umetniki kot Sironi, Manzú, Carra, Mesina,Cesetti, Biroli, Salietti, Berlotti, Funi ter poznejšim Nobelovim nagrajencem za poezijo Quasimodom, slikarji Lojzetom Spacalom, Jožetom Spacalom, Antonom Miheličem in drugimi, ki so jo spoštovali kot osebo, cenili kot slikarko in se radi zadrževali v kulturnem središču Breščakovih. Lojze Spacal je med drugo svetovno vojno živel in ustvarjal pri Breščakovih v Milanu. Vsi našteti umetniki in razumniki ter še mnogi drugi, kot njena setrična gledališka igralka Ema Starčeva ter njen bratranec operni pevec Drago Starc, dirigent in violinist Uroš Prevoršek in še drugi so se srečevali v kulturnem središču Breščakovih. Celoten opus njenih slik in pesniška zbirka Domovina, opremljena z njenimi slikami, sta bila predstavljena v Katoliški knjigarni v Gorici 5. novembra 1993. O umetnici sta spregovorila likovni kritik prof. Jožko Vetrih in prof. Albin Sirk.

Kot pesnica hrani v sebi neomadeževane mladostne spomine in tudi spomin na dan odhoda na prvi povratek k materi: Ukroti se, o duša moja! Že trkam na hišne duri… Kako so ji dragi kraji na Vipavskem, lepota kraškega sveta! Zato se v mislih spomladi vrača z lastovkami domov. Zvoki, barve in dogajanje v naravi njene očetnjave jo spremljajo v velemestu, toda hrepenenje po njih je tako močno, da razblini vse njene sanje z ranljivimi prividi. Oh, biti otrok/ sred zelene gmajne v travi, vzdihuje. Ko je stiska najhujša, si pesnica zakliče: …na spomine – kamen deni! Iz njene zazrtosti v preteklost klije najgloblja želja: Tja gor, domov/med njive, klasje in plavico/ med makov cvet-/tja srce tvoje hrepeni in tam si v mislih ti…

Zapisala nečakinja Ive Breščakove in Tee Breščakove: Tatjana Malec

TIGROVSTVO IN DANAŠNJI ČAS

Pod pojmom totalnega prevzemanja društva Tigr lahko razumemo tudi ideološko podrejanje tigrovskega duha ciljem revolucije in potvarjanje zgodovinske identitete tigrovcev, kar zagotovo odstira neko ponarejenost resnice. Stanje kakršno je, govori v prid klicu: »Pustite Tigrovce pri miru, naj obnovijo svoj duh, ko bodo razmere ugodne za to!« To bi ustrezalo ravni dostojanstva tigrovskih borcev.

Del članstva društva, ki si pripisuje vlogo zagovornika partije, ki je dala Tigrovce pobiti in se identificira s čaščenjem revolucije in Tita, kaže svoje sidrišče v ideologiji, ki je bila tigrovcem tuja. To kaže na pozicioniranje politike prav na vsa področja civilnega delovanja in očitno tudi tigrovstvo ni izvzeto, kar odslikava svojevrstni populizem pod budnim nadzorom ponarejevalcev zgodovine in poskus konstituiranja nekega modela delovanja nezdružljive dvorednosti znotraj totalne mobilizacije članov, ki s tigrovstvom nimajo nikakršne zveze in niso sposobni dojeti pomenskosti tigrovstva.

Tu ne moremo prezreti tudi dejstva poskusa odstranjevalcev tistih motečih piscev zgodovine, ki sledijo objektivni stvarnosti polpretekle zgodovine in njihovi raziskovalni postopki niso istovetni z režimskimi. Človeku je jasno, da je stanje daleč od razumske logike. Primorci očitno imamo zelo okrnjene možnosti. da bi gojili svojo narodno zavest in vest iz svoje lastne izkušnje, če za to ne bi dobili recepta iz Ljubljane od tistih ideoloških propagandistov, ki s tigrovstvom nimajo blage veze.

Soočamo se s temeljnim vprašanjem, da si zveza borcev prilašča pomenskost tigrovstva z razlago, da je šlo v NOB za eno in isto stvar, ki zamegljuje njegovo resnično bistvo. Takšnemu delovanju po logiki totalnosti lahko očitamo otopelost, brez izoblikovane občutljivosti za resnico. Zaščitniška občutja zveze borcev, da je šlo pri tigrovstvu in revoluciji za eno in isto stvar, so zgrešena. Tigrovstvo nima nič skupnega s komunistično revolucionarno ideologijo, ki ji je šlo predvsem za prevzem oblasti. Tigrovstvo je domovinski uporniški duh Primorceev, upor, ki ga je partija zatrla, izločila iz svoje revolucionarne ideologije in nič več! Tigrovstvo ne more postati torišče boja različnih nazorskih delitev. To bi pomenilo razvrednoteno domovinskost tistih Primorcev, ki niso bili na strani komunistične partije in njenih ciljev.

Muzej novejše zgodovine je v februarju 2008 predstavil knjigo Tatjane Rejec z naslovom Partija in tigrovci. Avtorica v knjigi opisuje predvojne, medvojne in povojne usode tigrovcev Maksa Rejca, njegovega brata Alberta Rejca in Ferda Kravanje. Na kratko pa se dotakne tudi usode Toneta Majnika, Toneta Černača in Justa Godniča. Kako je prišlo do tega da so tigrovca Maksa Rejca, kateri je med vojno sodeloval v narodnoosvobodilnem gibanju, julija 1943 komunisti likvidirali.

O zamolčanosti Tigrov se je že veliko pisalo, vendar knjižno delo izpod peresa Tatjane Rejec, ki obravnava medvojno in povojno usodo nekaterih vodilnih tigrovcev. TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka) je bila ilegalna slovenska rodoljubna organizacija, ki se je borila za priključitev krivično okupiranih, zahodnih slovenskih ozemelj, svoji matični domovini, med leti 1927 in 1941, celovito obravnava tigrovstvo na Primorskem .

Avtorica v svojem znanstvenem delu, ki pa je napisano v poljudnem jeziku, zaradi česar je primerno za širše občinstvo, obravnava odnos KPS med 2. svetovno vojno in po njej, do sedmih vidnih članov organizacije TIGR – Dr. Maksa Rejca (partizan ubit s strani komunistične VOS), Ferda Kravanje (partizan ubit s strani komunistične VOS), Alojza Kneza (leta 1944 pobegnil iz partizanov, sicer bi bil ubit s strani komunistične VOS), Antona Majnika (partizan ubit s strani komunistične VOS), Alberta Rejca (politični in organizacijski vodja TIGR, ki je preživel vojno) ter Toneta Černača (član izvršilnega odbora TIGR, ki je preživel vojno) in Justa Godniča (član izvršilnega odbora TIGR, ki je preživel vojno) .

Večji del knjige je posvečen Dr. Maksu Rejcu, ki ga je komunistična VOS likvidirala poleti 1943, po odločitvi dr. Aleša Beblerja, inštruktorja CK KPS za Slovensko Primorje.

Avtorica, v poglavju z naslovom FERDO KRAVANJA - PETER SKALAR (1912-1944), predstavi nekaj dejstev iz življenjepisa člana izvršnega odbora TIGR, ki je bil tudi udeleženec prvega spopada z okupatorjem, 13.5.1941 na Mali gori nad Ribnico, predvsem pa temeljito in znanstveno obdela vzroke, zaradi katerih je jeseni leta 1944 prišlo do njegovega uboja s strani komunistične VOS. Kravanjev uboj sodi med tiste preštevilne in nepotrebne smrti slovenskih domoljubov, katere je komunistična partija v javnosti »naprtila okupatorjem in njihovim sodelavcem«.

Tigrovec Alojz Knez je izredno zanimiva oseba, saj je bil član TIGR, kljub temu, da ni bil s Primorske, temveč s Koroške (iz avstrijskega dela). Bil je diverzant, zaslužen za to, da smo Slovenci leta 1940 organizirali sabotaže ne le v fašistični Italiji, temveč tudi v nacističnem »Tretjem rajhu«. Leta 1943 se je pridružil primorskim padalcem, ki so jih k slovenskim partizanom poslali Angleži. Jeseni 1944 so ga aretirali pripadniki komunistične OZNE (naslednice VOS), ki so ga nameravali ubiti, vendar jim je pobegnil.

Tigrovec Anton Majnik, ki je bil enako kot Kravanja in Danilo Zelen, tudi udeleženec prvega spopada z okupatorjem, 13.5.1941 na Mali gori nad Ribnico, je še eden izmed številnih pravih slovenskih domoljubov, ki ga je v partizanih ubila komunistična VOS. Tudi za njegovo nepotrebno, smrt so komunisti podlo obdolžili domobrance, toda avtorica knjige v svoji študiji lepo razkrinka tovrstno lažno prirejanje zgodovinskih dejstev.

V nadaljevanju knjige avtorica govori o treh tigrovcih, članih izvršnega odbora, ki so vojno preživeli. Alberta Rejca, vodjo TIGR, partizana na Sremski fronti, je Ozna med vojno zaprla in zasliševala, kasneje po vojni, pa ga je njena naslednica UDBA nameravala likvidirati. Vse do svoje smrti je bil pod nadzorom, partija pa ga je izsiljevala zlasti z družino. Vse to samo zato, da ne bi napisal česa o organizaciji TIGR.

Tone Černač, je bil med vojno partizan, Grudna 1945 pa ga je v zvezi s TIGR zasliševala UDBA, kateri je pod hudim pritiskom natrosil vrsto negativnih izjav o TIGR in se tako rešil sicer zanesljivega zapora.

Just Godnič je bil prav tako partizan in je »svobodo« dočakal celo kot oficir OZNE. Kljub temu ga je ista OZNA zaprla že Velikega srpana 1945. V prvih letih po vojni je nehal plačevati partijsko članarino in do svoje upokojitve 1968 delal kot inkasant elektro podjetja.

Povojna revolucionarna oblast na čelu s KPS, je Organizacijo TIGR, katero je uničila že med vojno, čeprav so praktično vsi njeni člani bili na strani partizanov, skušala izbrisati iz slovenske zgodovine. Motiv je bil preprosto to, da so člani TIGR, že davno pred KPS, tudi dejansko organizirali odpor proti italijanskemu okupatorju na Primorskem. KPS je motilo dejstvo, da je bil TIGR prvi, zraven tega pa je bil njegov motiv resnično domoljubje in ne revolucija, kateri je dajala prednost KPS, ki je bila podrejena KPJ in Moskvi.

Dejstvo, da so slovenski komunistični voditelji ukazali likvidacijo številnih vplivnih tigrovskih voditeljev, samo dokazuje zlorabo pravih slovenskih domoljubov v partizanih (kateri so bili v veliki večini), za dosego podlih ciljev – borbe za oblast! Prav to je najpomembnejše sporočilo knjige Tatjane Rejec – Partija in tigrovci.

Partijskem vrhu je ustrezalo razmišljanje : »Dober tigrov'c mrtev tigrov'c.«

Vedeti je treba, da je bila prva spominska plošča Tigrovcu postavljena šele, ko je partija dovolila uporabo imena Tigr 40 let po drugi svetovni vojni, leta 1985.

BITI SAMOSVOJ ALI NEKAM PRIPET ...

(Ob 90-letnici požiga Slovenskega narodnega doma v Trstu)

Biti samosvoj, ne pomeni biti sam zase, pomeni ne biti od nikogar in je prednost, vendar ko se ta pripadnost samemu sebi razodeva kot drža, lahko pomeni tudi ogroženost in doživetje realnosti politik. Kdor si širi okoli sebe krog neodvisnosti, si zmanjšuje tudi krog zaveznikov in referenc, preprosto zato, ker ni od nikoga, ker nikamor ne spada in nihče nima od njega koristi. Intelektualizem postaja nezaželen, pogosto prezrt in odvečen, če se z njim kdo ne krmi in ne profitira.

Kdo pa si človek, da bi spadal k samemu sebi? Naravno je, da si nekam inštaliran, ko gre za reprezentacijo identitete in poračune vseh vrst. Takšna drža »biti zase« se ne sklada z tržno ekonomijo. Sploh nisi zanimiv za borznega posrednika, ki si kuje iz osebkov aktualne pripadnosti svoj kapital.

Neuniformiranost ima nasproti neenakovrednost v družbenem funkcioniranju. V tvoji subjektivni vlogi ima prostor okrog tvoje osebnosti, tvoje centralno jedro osbnosti, ki nikomur ne dopusti do sebe, da bi kdo razpolagal z njim, vendar tudi takšen položaj omogoča možnost brezkončnih poskusov identifikacij, ki neprestano iščejo, da bi nekam prestopil iz sebe. Radi bi ti dopovedali, da nimaš dovolj zaledja zase. Kaj ti koristi tvoja samozadostna moč, ki jo gojiš kot pokončno samost, za sebe, če te svet ne izrabi?

Ne imeti besede, ne biti udeležen pri upravljanju, pomeni primanjkljaj, ne imeti doprinosa od svoje pripadnosti. Kaj pomeni ne imet političnega čina, ne biti kloniran danes, ko pa je tako sodobno in materialno koristno nekam pripadati, se opredeljevati za neko nasprotno stran.

Vendar če pogledamo iz drugega zornega kota na problem, ugotovimo, da se vršijo izravnave med ljudmi. Danes plemenitemu bogatinu se jutri lahko godi tako, kot najrevnejšemu hlapcu. To ima poučno vrednost.

Vendar če nek empirični etik ali raziskovalec simbolnega vedenja stvar pobliže pogleda, n. pr. če vzame lik takšne osebnosti »biti od nikogar«, kot je n. pr. zamejski pisatelj Boris Pahor, pomenljivo ugotovi, da je njegova duhovna in duševna osebnostna drža veliko bolj narodnostno družbotvorna in imanentna, predstavlja neločljiv, opredeljujoč del slovenstva, izklenjena in navzoča kot očetnjava prav tam v tistem skupnem slovenskem kulturnem prostoru, kjer je bilo najtežje doživljati svojo domovino. Pahor je zagotovo tisti kleni zamejski Slovenec z dovolj močno osebnostno združevalno držo, ki ima prednost pred vsemi tistimi, ki nekam pripadajo. Biti zamejec, ne pomeni popolne politične svobode slovenstva, prostega tujega raznarodovalnega vpliva in zatiranja ter svetohlinskega preverjanja po političnem vremenu. Boris Pahor je lik, po katerem bi se morali zgledovati.

ZGODOVINA LAŽE ...

Danes velja pravilo, da če nisi politično bitje, ne preživiš, kar pa ne velja za vse ljudi. Nekateri preživijo tudi kot humanisti, če nimajo prevelikih kariernih apetitov.

Če pogledamo po različnih poklicih, ugotovimo, da so nekateri zgodovinarji največji notorni lažnivci in odgovorni za vse zamolčanosti, ki so izkrivljale dejanskost in prikrivanja so pridobila politično moč, legalnost in legitimnost resnice.

Zgulili so si že rebra in še vedno vztrajajo na svojih akademskih naslonjačih kot gostujoči predavatelji laži, starih razgledovanj in potvarjanj z ideološkim nagonom in politično potešitvijo. Vse to umno dokazovanje je imelo poveličano umnost, ki podpira voljo do moči gospodarja. Ideololgija je postala edino merilo mišljenja kot vrednota, ki zagotavlja voljo moči do mučenja vse do usmrtitve duše v telesu. Vsi napori mišljenja, so jedro laži in slepilo, razkrajanje resnice zavoljo ustvarjanja laži in poistovetenja zavesti z njo.

Epoha zgodovine bo strmoglavila in se raztreščila kot nekonsistentna snov. Zgodovina, ki se ustvarja in piše iz lastne vloge, nima vrednosti, pa naj bo njena vloga in moč še tako zgodovinsko opredeljena in povzdignjena.

Elastičnost, pragmatizem in prilagodljivost politiki postavlja identiteto resnice v dvomljiva moralna pravila, ki povzročajo erozijo, ponarejanje dejstev in potvarjanje odnosa do realnosti.

Hudo je, če odvežejo človeka od sebe. Hudo je, ko mučijo telo, a veliko hujše je, ko mučijo dušo, pa ne tujec, lastni bratje in sestre, ki so se konvertirali v demokrate. Vendar so še druge polastitve in prilastitve, ko inženirji duš uzurpirajo in nacionalizirajo zavest in anestetizirajo osebnost. Temelji problem nastane, ko postane človek eksistencialistično podržavljen. Njihov. Misli tako, kot oni hočejo. Upravljajo z njim in on sprejme dano realnost, kot da mora biti tako.

Suženjstvo in svojega gospodarja človek ponotranji. Zajezijo mu mejo razumskega spoznanja. Ukinejo človeka v telesu in si ga hočejo prisvojiti kot blago. Tuji duh posega po tistem, ki mu ne pripada. Človeku izbrišejo osebnost. Vsaka misel je nato prerešetana s strojnico samokontrole.

V ptičjo hišico usipljejo proso, zato da bo človek ostal ptič v jati. Vprašanje pa je, ali se s takim razpoloženjem zbirajo ljudje skupaj kot narod, ali se jih postavlja na razen. Ali se lahko utemeljujemo, če nimamo individualnega duha, če smo izstopili iz svojega razpoloženja in čutenja in vstopili kot odtujenci v nepristno vsiljeno stanje, determinirani s sistemskimi lastnostmi, da se postavljamo v vlogo čistilca čevljev gospodarju.

Navedeno stanje izziva molk, potlačitve, zaduši klice, otopi čustva, ohromi racionalni um, zatre upanje in hrepenenje po svobodi; kot utišani utihnemo, da se vsakega posebej polastijo tatovi njegove svobode, da životarimo na robu kot duhovno in telesno anemična bitja, ki se ne morejo izleviti iz nepregledne teme in neprestanega hreščanja v še ne pozabljenem jeziku. Dogaja se, da imamo v nočni omarici svoje postelje stalno vohuna, ki spremlja vsak gib in drhtenje duše.

Ječarji pridejo na oblast z voljo podložnikov in z zakoni, ki zasužnjujejo in zaslepljujejo kot žarometi avtomobila. Matrica je še vedno navzoča v naši zavesti. Ima svoj izvor šestdesetletnih sistemskih lastnosti, ki so delovale po avtokratskih vzorcih totalitete. Distribuiran je strah za več desetletij vnaprej. Referenčna moč takega stanja je v tem, da človek pripada tistemu, ki si ga lasti gospodar kontinuiranega izvora. V Franciji že dolgo ne cenijo več bivših legionarjev, mi pa še vedno cenimo lačne krokarje, ki pravijo, da po njihovi smrti ni več nič.

Svobode in demokracije pa še dolgo ne bo!

TOMAŽ MARUŠIČ S KNJIGO O SOLKANCIH POSTAVLJA ZNOVA POD IDEOLOŠKO LEČO KNJIGO O ČRNIH BRATIH DR. MIRE CENCIČ

Usoda Ivana Gašperčiča, Črnega brata v luči knjige Tomaža Marušiča »Solkan in Solkanci med drugo svetovno vojno in po njej (1941 – 1947)"

Sem hči črnega brata Ivana Gašperčiča, ki ga avtor Tomaž Marušič obravnava v navedeni knjigi na straneh 233 – 236.

K navedbam v knjigi Tomaža Marušiča o Solkancih v drugi svetovni vojni se moram javno odzvati in stvari razložiti. Avtor v knjigi navaja trditve, ki jih zanikam, ker so nepopolne in netočne, ne ustrezajo dejanskemu stanju. Opisovanje in sestavljanje časovno zelo oddaljenih dogodkov zgolj na podlagi paberkovanja delnih podatkov in indicev, ni korektno podano in se vprašam kakšen namen je avtor s tem hotel doseči. Avtorjevo opisovanje ni popolno in ne ustreza resničnosti, zato je zmotno, izkrivljeno in zavajajoče. Napeljuje na drugačne zaključke. Branje daje vtis, da avtor prilagaja svoje opisovanje povojnih dogodkov svojemu videnju, ki temelji na njegovem političnem prepričanju in ponavljajočih se konstruktih prilagajanja zgodovine idologiji.

Dogodke pojasnim v nadaljevanju.

Najprej pojasnilo k pripombi 166 na strani 235. Kraj aretacije Peschiera za deportacijo mojega očeta v Dachau do nedavnega ni bil znan in sem sklepala, da je bil v okolici Riminija, kjer je bil oče po kapitulaciji Italije udeležen v odporniškem gibanju. Iz razpoložljivih arhivskih virov izhaja, da naj bi bil Ivan Gašperčič aretiran od nacistov v Peschieri (Italija) dne 22.9.1943 In odpeljan v taborišče Dachau.

Dokaza:

Št. 1. Prijava na podružnico Komisije za ugotovitev vojnih zločinov za Slovensko Primorje (Prijava št. 532);

Št. 2. Zgodovinski vir:

LA GEOGRAFIA DELLA DEPORTAZIONE ITALIANA E LE SUE DESTINAZIONI
Italo Tebaldi STA DEPORTATI

La deportazione italiana politica e razziale ai campi di eliminazione e sterminio nazisti
22/9/1943 - 6/5/1945

La parziale ricostruzione dei trasporti delle partenze e degli arrivi, riproposta in questa relazione come assemblaggio di un mosaico dove si sovrappongono, e quasi si confondono, immagini e cifre, consente di individuare nella geografia della deportazione italiana specifiche situazioni oggetto di riflessioni e molti interrogativi:

• Perché ai 1790 militari italiani deportati dal penitenziario di Peschiera e giunti a Dachau il 22/9/1943 in gran parte disertori, renitenti alla leva (oggi obiettori di coscienza) che rifiutarono l'adesione all'esercito di Salò, venne assegnata la qualifica di Schutzhaefling internato per motivi di sicurezza con l'assegnazione del triangolo rosso; ed il 29 novembre 1943 venne loro mutata la qualifica in Arbeitszung-Reich, detenuto asociale assegnato al lavoro forzato nel Reich, con l'attribuzione del triangolo nero?

Med 1790 italijanskimi vojaki (oče je bil v »bataglione speciale«), ki so jih izgnali iz zapora Peschiera in deportirali v Dachau 22/09/1943, je bil tudi moj oče Ivan Gašperčič. Večinoma so bili to dezerterji in osebe z ugovorom vesti, ki so zavrnile članstvo v Salojski vojski in tem je bil dodeljen status »Schutzhaefling« - internirani zaradi varnosti z dodelitvijo rdečega trikotnika, a 29. novembra 1943 jim je Raich spremenil status z označbo v Reich status-Arbeitszung, antisocialni zaporniki, dodeljeni v prisilno delo v Reich, s črnim trikotnikom.

Iz očetovega pripovedovanja izhaja, da je bil zajet potem, ko se je znašel v tvegani akciji uničenja nacističnih mitraljezcev v stolpu, ki so obstreljevali prebivalstvo in konvoje, ki so prevažali rešene internirance (najverjetneje »La Tore« v Belariji). Najverjetneje je bil tam zajet in se je nato znašel v kaznilnici v Peschieri med 1790 vojaki iz raznih krajev Italije, ki so jih 22.9.1943 deportirali v Dachau. Kapitulacija Italije je bila 8.9.1943, dan očetove internacije pa je bil 22.9.1943. Oče mi je pravil, da je bil zanj najtežji dan 8. september, verjetno zaradi tveganja pri omenjeni akciji, saj ni vedel, če bo ostal živ. Plezal se je po trebuhu po tleh med obstreljevanjem, da se prepreči napadalcu obstreljevanje z uničenjem.

Oče je govoril, da je bil interniran v Dachauu in podružnicah Bleichach in Allach, nikoli pa ni govoril o taborišču Oblach in tudi iz zemljevida razporeditve Dachauskih taborišč ni razvidno, da bi obstajalo. Verjetno ima označba Oblach kakšen drugi pomen ali pa označbo kakšnega manjšega kraja.

Dokaz: knjiga «Campo di Cencentramento di Dachau (1933 – 1945), 1978, ki sem jo kupila v dachauskem muzeju in je na njej narisan razpored vseh dachauskih taborišč.

V zvezi s prijavo vojnih zločinov št. 532, ki jo je moj oče Ivan Gašperčič najverjetneje dal v zaporu v Renčah, pripomnim, da je bil po prihodu domov zaprt en mesec in so ga zasliševali, moral je dokazati, da je bil resnično interniranec v Dachauu.

Dokaz: Očetova pisma, zapisi in osebna pripoved, da je osvoboditev dočakal na oddelku za malarijo, kjer je prof. Schilling zapornikom izzival umetno malarične infekcije, pred tem pa so na njem delali preizkuse infekciranja za TBC in poskuse z zdravili. Omenjal je tudi taboriščnega zdravnika dr. Rascherja.

Iz tega izhaja utemeljeni zaključek, da na zadnje oče ni bil več v Allachu, temveč v centrali Dachaua. Taboriščnike so premeščali po podružnicah, dokler so lahko delali, nato so nekatere izmed njih uporabljali za medicinske preizkuse.

Za TBC se je zdravil v vojaški bolnišnici Ospedale militare S.O.U.O. no 5, Via Breveta 75 v Rimu, kjer je ostal na zdravljenju 6 let in pol (od 1946 – 1953).

Dokazi: Dokument o zajetju očeta, da je bil aretiran kot italijanski vojak od nemškega okupatorja in interniran v Koncentracijski lager Dachau. Domov se je vrnil 25. 05. 1945 (PNOO št. 185/III. Opis vojnih zločinov od 6.4.1941 do maja 1945 v Solkanu, Okraj Gorica) in pisma.

Dogajanje v Solkanu leta 1946

Celotna pripoved, ki naj bi temeljila na pričevanjih solkanske Zveze borcev za ohranjanje vrednot NOB, ki naj bi dokazala, da Ivan Gašperčič z akcijo sabotažnikov in Edvarda Mielniczeka nima nobene zveze ni točna. Zgodba, ki je opisana v omenjeni Marušičevi knjigi, je do takšne mere nekonsistentna, da jo je treba dopolniti in spremeniti v dogajanju, demantirati pa v zaključkih in sodbi. Zveza borcev Solkan se postavlja v vlogo razsodnika, ko navaja, da je "dokazala" ...

Nesporno resnično je dejstvo, da je bil moj oče Ivan Gašperčič v svoji rojstni hiši v Solkanu napaden od sabotažnika Edvarda Mielniczeka. Moj oče se je ubranil s sprožilnim nožem, ki ga je prinesel ob vrnitvi s seboj iz Nemčije in tako se mu je uspelo umakniti oziroma ubežati napadalcu/em?/ . To dejstvo mi je večkrat omenil in mi tudi opisal dogodek.

Če rekonstruiram celotno opisano zgodbo in jo dopolnim z ustreznimi podatki in logičnim razmišljanjem (bele lise v celotni zgodbi ne vzdržijo), naj bi se zgodba dogajala povsem drugače, kot je opisana vsaj v delu, ki zadeva mojega očeta.

Opisovalec dogodka Tomaž Marušič navaja, da naj bi neugotovljenega dne v začetku meseca marca 1946 ilegalno prešla demarkacijsko črto med cono A in B Karel Menard (dezertiral naj bi kot častnik JA) z ženo Terezijo. Zatekla naj bi se v stanovanje Antona Bizjaka, ki je bil bratranec Terezije Menard, v Solkanu na Svetogorski cesti št. 158 (sedaj Cesta IX. Korpusa). Hiša je bila last družine Gašperčič. V stanovanju Antona Bizjaka je skupina Solkancev, ki jo je vodil Edvard Mielniczek, 10. marca 1946 ugrabila zakonca Menard in ju odpeljala v Ajdovščino. Nadalje navaja, da po nekaj dneh je bila Terezija Menard izpuščena, Karel Menard pa pridržan.

Nadalje avtor knjige navaja: Glas zaveznikov (16. maja 1946) je poročal, da je bilo aretiranih sedem ugrabiteljev. Iz zapornega povelja ZVU s 26. julija 1946, je razvidno, da so bili nekateri aretirani že 18. aprila 1946. Očividec Marjan Zavrtanik se je spominjal: »Edvard je bil pri brivcu Viktorju Bizjaku, ki je imel kakih sto metrov stran od policijske postaje brivnico, ko ga je hotela policija aretirati. Zbežal je skozi zadnja vrata lokala, stekel na vrt Žnidarčičevih in skočil s štiri metre visokega zidu, zlomil si je nogo, se zavlekel in skril v grmovje pod železnico, kjer so ga zajeli.

Nadalje opisuje: 19. julija 1946 je bila kazenska obravnava pred višjim zavezniškim vojaškim sodiščem. Po obtožnicah ZVU so bili obtoženi ugrabitve Karla Menarda in njegove žene Terezije Edvard Mielniczek, Anton Leban, Ivan Boltar, Danijel Bašin (pod opombo 167: Obtožba ZVU z dne 13. julija 1946 št. 1084 zoper Danijela Bašina), Alojz Drašček, Josip Jug in Ignac Obljubek. Obravnavo je vodil sodnik – stotnik Robertson. Obtožence je zagovarjal odvetnik Birsa iz Gorice. Glas Zaveznikov (20. julija 1946) je začel obširno poročati o procesu. Avtor Tomaž Marušič piše, da Iz časopisnih podatkov ne izhaja, da bi bil Gašperčič udeležen v tem kazenskem postopku kot oškodovanec niti kot priča. Njegovo ime je omenjala kot priča zaslišani Anton Bizjak. Po poročanju dnevnika Glas zaveznikov (22. in 23. julija 1946) je Bizjak izpovedal, da je bil na večer ugrabitve v gostilni, kamor je prišel Gašperčič . Ta ga je pozval, naj gre domov, ker so v hiši bombe in ljudje z bombami. Bizjak je odšel domov in v kuhinji svojega stanovanja našel Edvarda in Tonija. Domneval je, da sta oborožena. Aretirali in odpeljali so oba Menarda. Bizjak stvari ni pripisoval važnosti, zato dogodka ni prijavil policiji.

Glas zaveznikov (27. julija 1946) je poročal, da so bili vsi obtoženci, razen enega (Ignac Obljubek), spoznani za krive kaznivega dejanja ugrabitve in obsojeni na zaporne kazni od 6 mesecev do 4 let. Mielniczek je bil obsojen na štiri leta zapora in je kazen prestal leta 1950. Ivan Boltar (rojen 4. marca 1928) je bil obsojen na dve leti zapora in je prestajal kazen v vlažnih in nezdravih prostorih starih tržaških zaporov. Tu je zbolel in umrl zaradi revmatičnega vnetja srca 21. septembra 1947. To je pomenilo konec solkanskih partizanskih sabotažnikov in njihovih aktivnosti v coni A.

Tako zgodbo opiše avtor knjige Tomaž Marušič.

Zgodba ni točna in konsistentna. Preveč logičnih vprašanj je odprtih in nepojasnjenih. Če se je začela zadeva javno razčiščevati v knjigi, naj se razčisti do konca.

Najprej nekaj osnovnih podatkov v dopolnitev: Bizjak je bil v Solkanu pek in imel nočno službo (peko ponoči). Imel je sina Bizjak Antona (Toneta po domače), ženo Mici in hčerko Jožico, ki je bila poročena v Italijo in živela nekje v Firencah, če se mesta prav spominjam (gl. kasnejši popravek spodaj: Torino). Oče in sin sta bila po prepričanju komunista. Dezerterstva svojega sorodnika Karla Menarda, častnika Jugoslovanske armade, najverjetneje nista odobravala in sta temu nasprotovala, ne glede na to, da je bila Terezija, žena dezerterja Bizjakova sestrična.

Pojavlja se vprašanje, kdo je mojega očeta napotil v gostilno, naj obvesti Bizjaka, da so v hiši bombe in ljudje z bombami. Ivan Gašperčič zagotovo oboroženega Edvarda in bomb ni mogel videti v Bizjakovem stanovanju, kajti če bi oče vstopil v stanovanje Bizjakovih, bi bil zadržan v bojazni, da zavezniški vojaški policiji dogodek prijavi, saj je šlo za napad oboroženih ljudi. Utemeljeno se domneva, da je nekdo to Ivanu Gašperčiču javil in mu naročil, naj gre v gostilno po Bizjaka. Je bila to Bizjakova žena Mici, kdo? Bizjaka sta bila dva, oče in sin. Očitno eden zdoma, drugi z napadalci.

Skoraj ni mogoče verjeti, da bi se Bizjak brezskrbno zadrževal v gostilni in imel doma dezerterja in njegovo ženo, ki ju lahko vsak čas sabotažna odkrije, saj je šlo za dezerterstvo častnika iz JA. Kdo pa je javil sabotažni, da sta v hiši dezerter JLA in njegova žena? Lahko bi domnevali, da je to storil Bizjak, ker je bilo dezerterstvo iz Armije v nasprotju z njegovim prepričanjem. Najverjetneje se je hotel izogniti neljubemu dogodku aretacije in odvedbe zakoncev Menard.

Postavlja se tudi vprašanje kdo je angloameriško policijo obvestil, da so v hiši oboroženi napadalci in bombe. Morda kdo, ki se je nahajal v gostilni, ko je Ivan Gašperčič javil Bizjaku, da so v hiši bombe in ljudje z bombami in naj gre domov.

Prav čudno se zdi, da Bizjak ni obvestil angloameriške policije o dogodku in da ljudem z bombami in bombam v svojem stanovanju ni pripisoval važnosti, kot je sam izjavil.

Zanimivo, da je bilo kaznovanih toliko napadalcev povezanih s tem dogodkom, a Bizjak je našel v stanovanju samo Edvarda in Tonija, Katerega Tonija ? Sina Toneta? Pripoved je ena velika nerazumljiva in nelogična zmeda.

Priča »očividca (testes ocularis)« Marjana Zavrtanika, ki se je spominjal, da je bil Edvard pri Brivcu Viktorju Bizjaku, ki je imel kakšnih sto metrov stran od policijske postaje brivnico, ko ga je hotela policija aretirati in celotna zgodba o begu in okoliščinah zloma Edvardove noge, ni v verodostojna, ker napad se je zgodil zvečer in meseca marca je že zgodaj tema, tako da Marjan Zavrtanik ni mogel videti dogodka in tedaj je bil Marjan Zavrtanik tudi še otrok, ki se je zlahka lahko pustil prepričati, kako naj priča. Niti ni toliko relevantno, kje si je Edvard zlomil nogo. Jaz vem, da si jo je zlomil pri skoku čez kamniti zid na našem vrtu, ko je policija lovila ugrabitelje, kar je tudi Edvard sam večkrat potrdil, ko je prihajal po letu 1950 k nam poslušati radijske oddaje iz Rusije na radio Kosmaj in tudi oče mi je to povedal.

Angloameriški policiji je nekdo javil, da se je dogodil napad v moji rojstni hiši na Menarda in njegovo ženo in tudi na mojega očeta Ivana Gašperčiča. Morda je pa bil to moj oče, ko mu je uspelo ubežati ugrabitvi in prisilni odvedbi z Menardom in njegovo ženo v Ajdovščino v stari grad, kjer so bili zapori Udbe, ki je zapornike vozila v center na Poljanski nasip, od koder so jih brez obsodbe odpeljali in likvidirali, v kolikor jih niso že v okolici Ajdovščine umorili in zakopali v kakšno grobišče.

Marušič govori le o pridržanju Menarda, čeprav se ve, kaj so storili z dezerterji iz JA. Morda je pa incident javil angloameriški vojaški policiji kdo iz gostilne, ki je slišal zgodbo o ljudeh z bombami in bombah v hiši. Zgodba je težko razložljiva in zapletena in tako kot jo je Marušič v svoji knjigi opisal, ne vzdrži. Mogoče je tudi Mici uspelo zbežati iz hiše in javiti zavezniški policiji incident ali namigniti mojemu očetu, da so v hiši oboroženi bombaši in naj gre v gostilno po Bizjaka.

Kako si je sploh mogoče pojasniti Bizjakovo izjavo, da ugrabitvi in napadu svojih sorodnikov ni posvečal važnosti in da zato dogodka ni prijavil policiji. Vprašanje je, koliko je bil tudi sam vpleten s sabotažno skupino in napad na Menarda, ki se očitno s komunističnim sistemom in srbsko vojsko JA ni strinjal in je dezertiral.

Seveda tisti ljudje sabotažniki z bombami, so odšli z lica mesta, ko so odpeljali Karla Menarda in njegovo ženo. Ostal je le Edvard in še kakšen spremljevalec, ki bi moral obračunati še z mojim očetom, kajti sabotažniki so bili že toliko verzirani, da niso zapuščali sledi oziroma prič proti sebi za seboj. Najverjetneje pa so sabotažniki hoteli skupaj z zakoncema Menard odpeljati tudi mojega očeta a oče se je s sprožilnim nožem ubranil in zbežal. To je še najbolj prepričljiva razlaga.

Celotna zgodba tudi ne pove nekaj zelo bistvenega. Namreč Bizjakova žena Mici se je po incidentu v hiši z ugrabitvijo sorodnikov (Menarda in njegove žene) umaknila k svoji hčeri Jožici v Firence (gl. spodaj popravek: pravilno se glasi kraj: Torino) in se ni nikoli več vrnila v Solkan. Istočasno se je umaknil tudi moj oče v notranjost Italije in se nikoli več ni vrnil domov. So jima sabotažniki grozili, sta bila v nevarnosti?

Mojega očeta je sprejela v hišo v Firencah (popravek: Torino) Micina hči, kjer je bival en mesec, nato pa je šel naprej v notranjost Italije in si pomagal kot je vedel in znal, dokler ga niso hospitalizirali v vojaško bolnišnico v Rimu.

Moj oče ni mogel sodelovati ne kot priča ne kot oškodovanec v procesu sodnika Robertsona proti napadalcem, ker ga ni bilo več v Solkanu, ko se je proces odvijal. Verjetno je bilo toliko obremenilega procesnega gradiva, da njegovega pričanja niti niso potrebovali. Glede na navedbo, da oče ni prisostvoval procesu kot oškodovanec, bi pripomnila, da je bil to vojaški kazenski proces in ne civilni.

Prav neverjetno je, da so se v prvih povojnih letih prav osebe, ki se omenjajo v navedeni knjigi, povezane s sabotažnim primerom Karla Menarda in njegove žene Terezije, na straneh 233 – 236, neprestano pojavljale v moji bližini, ko sem bila še otrok in me spraševale informacije o mojem očetu, da bi kaj izvedele o mojem očetu (Edvard Mielniczek, odvetnik Birsa in tudi njegov sin Niko je prihajal k nam, sestra žrtve Ivana Boltarja Marta me je vabila v svojo hišo in sta me z materjo spraševali o očetu, sabotažnik Danijel Bašin, ki je kar po dvakrat dnevno hodil v mojo hišo k šefu Udbe Rudolfu Čubrilotu in njegovi ženi, obveščevalki Udbe Milki Čubrilo v vlogi solkanskega obveščevalca, oba Čubrilova pa sta stanovala v moji hiši v Solkanu in prišleki so bili na očeh, saj so prihajali k Čubrilovim po skupnem hodniku).

Kaj naj bi bilo narobe z opisom mojega očeta v knjigi avtorice dr. Mire Cencičeve Črni bratje in resnične zgodba?

Avtor knjige Solkan in Solkanci v drugi svetovni vojni in po njej (1941 – 1947) v tej svoji knjigi polemizira: … Obstoja še druga verzija aretacije Mielniczka in sotovarišev, opisana v knjigi Črni bratje – povest in resnična zgodba, ki jo je izdalo društvo za negovanje rodoljubnih tradicij TIGR Primorske (2006). V knjigi je navedena tudi življenjska pot pripadnika organizacije Črnih bratov, Solkanca Ivana Gašperčiča (letnik 1913).

V zvezi z njegovo dejavnostjo so omenjeni tudi dogodki po osvoboditvi maja 1945 vse do julija 1946, ko je višje vojaško sodišče ZVU zaprlo in obsodilo skupino bivših pripadnikov solkanskih partizanskih sabotažnikov na zaporne kazni.

Citiram Tomaža Marušiča iz knjige o Solkancih … Ob njegovi vrnitvi domov v Solkan po osvoboditvi navaja knjiga o Črnih bratih: »Bolan in onemogel se je vrnil avgusta 1945. Začele so se širiti klevete, značilne za ta čas in povezane s podružbljanjem zasebne lastnine tako imenovanih kapitalistov, ki so jim pripadali tudi mali vaški trgovčiči. Po kraju so se širile vesti, da je bil v Dachau kapo (vodja skupine ali starešina barake), da je bil sodelavec nacistov in izdajalec. Ta teza je dobro služila revolucionarni oblasti v Solkanu, saj so bili Gašperčičevi dobro stoječi trgovci in posestniki. V času dachauskih procesov je bil fizično napaden. Po nalogu KNOJ-a iz Žabjega kraja v Solkanu je njegovo hišo napadla sabotažna skupina, ki jo je vodil udbovec Edvard Melinšček (Mielniczek), da ga usmrtijo. Gašperčiču je uspelo zbežati. Zatekel se je na policijo ZVU. Zavezniška policija je nekatere nasilneže aretirala in bili so zaprti v Trstu do leta 1950. Gašperčič je nato emigriral.«

Tomaž Marušič navaja, da je zgornji zapis neresničen in v nasprotju z razpoložljivimi pisnimi dokumenti, ki se nanašajo na aretacijo dezerterja Manarda. Napad na hišo in namen usmrtitve Gašperčiča nista bila predmet obtožnice in sodnega postopka. Skupina Solkancev je bila kaznovana zaradi ugrabitve Menarda in njegove žene. Nadalje navaja, da je očitno torej, da je dejanskega oškodovanca Menarda zamenjala druga oseba. Namen dokazovanja zločinskega delovanja komunistične oblasti je jasen. Nadalje se v knjigi navaja, da je predstavitev knjige zaradi potvarjanja dogodkov iz polpretekle zgodovine sprožila precejšnje polemike.

Kot hči Ivana Gašperčiča navajam, da mi je Tomaž Marušič s svojim polemičnim pisanjem v medijih in nastopom ob predstavitvi knjige o Črnih bratih v knjižnici v Novi Gorici leta 2006 povzročil veliko čustvene prizadetosti in sicer s svojim podtikanjem, ne da bi se poprej z menoj pogovoril o protiargumentih, saj se je vendarle šlo za mojega očeta in ne za kogarkoli. Podtikal je predsedniku Zveze Borcev Zdravku Bašinu podpis časopisnih prispevkov, objavljenih v Primorskih novicah s svojimi sodbami, ki so najprej izhajali pod imenom Zveze borcev in nato ko se je predsednik ZB Zdravko Bašin od tega distanciral in jih ni več podpisoval, jih je Tomaž Marušič kar sam podpisoval in vodil časopisno neargumentirano ideološko polemiko z dr. Miro Cencičevo in mano. Nakar so Primorske novice neproduktivno debato zaprle z mojim odgovorom na dveh časopisnih straneh. Razumela sem, da je s tem polemika končana.

Posebno nepietetna do mojega pokojnega očeta in žaljiva se mi je zdela objava ZB iz leta 2005 v Solkanskem časopisu 1001, da iščejo Solkance, ki bi kaj vedeli povedati o Ivanu Gašperiču – Gofetu, ki bi bilo pomembno za zgodovino Solkana. Na podlagi te objave je nastalo Marušičevo paberkovanje in opisana zgodba. Niti priimka črnega brata na ZB niso vedeli in še danes je objavljen napačen priimek tudi v knjigi Tomaža Marušiča. To pa pomeni, da tudi zvezi borcev zgodba ni tako poznana, kot je poznana Tomažu Marušiču, ki je bil leta 1946 star komaj 14 let. Priimek Gašperšič ni pravilen, temveč Gašperčič. In nenazadnje vedo na solkanski zvezi borcev toliko povedati o mojem očetu, da človek sploh ne more verjeti. Nikoli pa me niso vprašali za noben podatek in nikoli niso omenjali, da je bil moj oče črni brat. O predsedniku zveze borcev Zdravku Bašinu pa lahko povem, da je bil plemenita, razgledana in razumevajoča oseba, kar izhaja iz njegovega osebnega odnosa do mene in tudi iz njegovih pisem, ki jih hranim.

Pa preidimo k argumentom iz opisa resnične zgodbe o mojem očetu v knjigi dr. Mire Cencičeve. Kakšna podtikanja vse so se o njem širila med ljudmi, bi težko komentirala, vem pa da jih je bilo veliko in vse obrekovanje mojega očeta in krivice, ki so jih delali meni kot hčeri, so bile krivične, politično producirane in politično motivirane.

Po moji presoji nima namen Cencičeva dokazovati zločinsko delovanje komunistične partije, kot navaja avtor Tomaž Marušič: "Namen dokazovanja zločinskega delovanja komunistične oblasti je jasen". To zločinsko delovanje je notorno znano, dovolj je pogledati 600 grobišč in veliko število brezen po vseh Sloveniji, ki izpričujejo, da je temu tako. Zato zatrjujem, da ni moj oče črni brat tisti, preko katerega bi se lomila ideološka kopja po 40 letih njegove smrti, še zlasti zato ne, ker moj oče ni bil nikoli ideološko opredeljen. Bil je le domoljub in humanist. Črnih bratov pa ni partija nikoli upoštevala. Prav zavrženo se mi zdi, da je po 40. letih smrti in vsemu trpljenju, ki ga je oče prestal, postal objekt političnega obračunavanja.

Tomaž Marušič očita namen dokazovanja zločinskega delovanja komunistične partije s knjigo o črnih bratih in ob tem ne pozabi poudariti v svoji knjigi na strani 234, pod opombo št. 164 karabinjersko poročilo z dne 27. decembra 1930, objavljeno v Vijestniku histrorijskega arhiva u Rijeci (1961 – 1962), iz katerega izhaja, da je bil moj oče Ivan Gašperčič črni brat. Še čudno, da to priznava, ko naj bi se z njegovo pobudo množile zahteve, naj bi se opis mojega očeta izločil iz knjige o črnih bratih, kar je do take mere žaljivo, da ni mogoče o tem niti govoriti. Na koncu ne pozabi povedati, da je članek o Črnih bratih napisal zgodovinar Vjekoslav Bratulić, ne pove pa, da je celotno resnično zgodbo raziskala, dokumentarno opremila in napisala dr. Mira Cencičeva, kar bralcu izzveni kot namig podcenjujočega odnosa do njenega raziskovalnega dela in tudi širjenja domoljubne misli med mladimi. Toliko pozitivnega kot je dr. Mira Cencičeva naredila za širjenje domoljubnih čustev med mladimi s svojimi javnimi nastopi, po mojem mnenju ni storil že dolgo nihče.

Ko sem Tomaža Marušiča potem, ko je s svojim nastopom v novogoriški knjižnici skalil predstavitev knjige o črnih bratih leta 2006, vprašala kaj je v knjigi spornega, mi je rekel, da definicija, da je bil moj oče žrtev fašizma, nacizma in komunizma. Slednji se zdi očitno sporen. Sedaj po novi verziji knjige o Solkancih pa naj ne bi bil več moj oče žrtev komunizma po drugačni poti: Prikazano je, da nima ničesar skupnega z napadom v sabotažnikov v moji rojstni, pa še njegovo članstvo črnega brata v tej organizaciji ni več sporno.

Zanimiv konstrukt!

Nesporno je dvoje, da je mojega očeta v Solkanu napadla sabotažna skupina, ki je po nalogu tedanje komunistične oblasti hotela obračunati z njim in nesporno je, da je bil moj oče v Rimu iskan in napaden s strani pripadnikov jugoslovanske partijske oblasti in da je moral tudi v Rimu zamenjati stanovanje. Njegov naslov je Udba odkrila, ko sva si dopisovala. V času ko so se pripravljali in potekali dachauski procesi, je v Rimu dobival grožnje in so ga iskali na njegovem stanovanju, vendar je bil veliko odsoten zaradi zdravljenja v vojaški bolnišnici, zato groženj niso mogli uresničiti. Udrli so v njegovo stanovanje, ga premetali in preiskovali, nakar je stanovanje zamenjal.

Tomaž Marušič vztrajno dokazuje, da moj oče ni bil niti preiskovanec niti procesiran kot obdolženec v Dachauskih procesih. Za to, da mojega očeta kot dacauskega interniranca niso tudi resnično preiskovali, ne predloži nobenih dokazov niti za niti proti. Kaj se je dogajalo v Rimu pa Marušič ne more vedeti, saj je bil tedaj star komaj 15 let. Razlogi zaradi katerih je moral moj oče »emigrirati« so veliko širši, kot jih lahko razume nekdo, ki nastopa v vlogi zagovornika nedemokratičnega režima in idealizira nekatere povojne dogodke.

Dachauski procesi v Sloveniji je naziv za skupino politično montiranih sodnih procesov med leti 1947 in 1949. Priprave za zmontirane dahauske procese so se začele v Sloveniji že leta 1946 in so:
(10. kongres Zveze komunistov Slovenije je aprila 1986 dokončno odpravil obsodbe dachauskih procesov).

• predhodni proces - Puflerjev proces (maj 1947)
• 1. dachauski proces (april 1948)
• 2. dachauski proces - proces proti Jožetu Mavcu in Francu Malenšku (maj 1948)
• 3. dachauski proces - proces proti Mitji Sark (maj 1948)
• 4. dachauski proces - proces proti Francu Žumru in Alojzu Veršniku (maj 1948)
• 5. dachauski proces - proces proti Janku Ravnikarju (julij 1948)
• 6. dachauski proces - proces proti Kopaču, Bohincu, Brezarju in Vidmarji (avgust 1948)
• 7. dachauski proces - proces proti Reziki Barle (avgust 1948)
• 8. dachauski proces - proces proti Figarju in Ranzingerju (junij 1949)
• 9. dachauski proces - proces proti Marčanu (september 1949)
• 10. dachauski proces - proces proti Fakinu, Mrzelu in Petraku (oktober 1949)

Tomaž Marušič bi moral vedeti, da so v času preiskave obravnavali 7.380 Slovencev, med njimi so pretresli vse, ki so preživeli Dachau in zagotovo tudi mojega očeta Ivana Gašperčiča, ki naj bi bil iz ideoloških razlogov sporna oseba (Črni brat z obremenilnimi dosjeji na fašistični in komunistični strani, bil je iz trgovske družine, pred vojno je vozil svoj avtomobil Balillo in motor Moto Guzzi, bil je dachauski interniranec, dovolj za ideološko preganjanje in likvidacijo kot novi družbeni ureditvi nezaželena oseba)…

Obravnavanih je bilo tudi 2.144 tujcev. Obsojenih je bilo 37 oseb; Proti trem so ustavili preiskovalni postopek, trije so umrli med preiskavo. Dachauske žrtve pa so preiskovali: podpolkovnik Ivan More - Žan (vodja), Kamilo Hilbert, Branko Ivanuš, Nace Majcen, Martin Renko, Franc Pirkovič, Karlo Sagadin, Rado Škraba, Aleks Winkler. Javni tožilec pa je bil dr. Vladimir Krivic, ki je sam izpovedal Žarku Petanu, da so bili Dachauski procesi kot sodniški teater, potekali so javno, z uličnim ozvočenjem. Krivic je Petanu potožil, da je bil takrat indoktriniran. Tožilec dr. Vladimir Krivic ni sodeloval pri usmrtitvah Dachauskih žrtev, kot je bilo s predpisi določeno.

Opis stalinističnih dachauskih procesov od poteka dogodkov z aretacijami, policijskimi preiskovalnimi hipotezami, metodami torture in izsiljevanj, vse do usmrtitve na smrt obsojenih, ki je bila izvršena šele konec leta 1950, je skopo opisana v študiji raziskovalne skupine, pod št. 85, ki jo je vodil Ljubo Bavcon, ki navaja, da ni podatkov o grobovih usmrčenih.

Uporabljeni viri: Knjiga Dachauski procesi (Raziskovalno poročilo z dokumenti), Komunist 1990, 1082 strani; pogovori z očetom; Raziskava št. 85 o Dachauskih procesih - Ljubo Bavcon, izpovedi Zdenka Zavadlava; Žarko Petan: Razglednice iz mojega vrta, objavljeno na spletu 21.6.2007, Dokumentacija in ogled Dachauskega muzeja.

OPOMBA, zapisana 7. julija 2010: Pozneje sem se spomnila, da niso bile Firence mesto bivanja Jožice Bizjak, kamor sta se zatekla njena mati Mici in moj oče leta 1946 po napadu sabotažnikov v Solkanu, temveč mesto Torino.

DODANO h gornjemu zapisu 7. julija 2010: Še nekaj bistvenega sem se spomnila in dodajam: . Namreč mojega očeta je domnevno najemnik stanovanja v naši hiši na Svetogorski št. 158 Bizjak 1946. leta prijavil policiji, da ga je moj oče napadel oziroma mu grozil s sprožilnim nožem v njegovem stanovanju (zarota sabotažnikov, ki se niso upali povedati, da so bili oni napadlci na mojega očeta). Moj oče ni gorzil Bizjaku, kot najemniku, temveč se je le branil pred sabotažniki z bombami, ko so ga hoteli nasilno odvesti Ko je moj oče leta 1954 prišel v Udine k Vončina Karlu (vozil je kamion iz Italije v Jugoslavijo) in mi prinesel čez mejo za mojo 18-letnico nekaj denarja in krzneni plašč za darilo, so očeta aretirali v Udinah prav zaradi navedenega prijavljenega incidenta "grožnje" z nožem. Nakar je njegova spremljevalka Angelina Bacchetta dobila odvetnika in so očeta takoj izpustili, češ da je zadeva zastarana. Tako o zgodbi, ki jo nekateri hočejo pomesti pod preprogo, ni konca ne kraja. Moj oče se je tako iz žrtve revolucionarnih sabotažnikov prelevil v napadalca (rablja) civilista! Tako se je to dogajalo!

ODGOVOR NA KOLUMNO TOMAŽA MARUŠIČA,, OBJAVLJEN V PRIMORSKIH NOVICAH, 7. VAL ,  24.6.2006

Tomaž Marušič, bivši pravosodni minister v Podobnikovi Vladi (28.2.1997 - 7.6.2000) in bivši župan Mestne občine Nova Gorica (1993 - 1994) je v Primorskih novicah (7. val) dne 24. 03. 2006 objavil dve časopisni strani obsegajočo kolumno"Ob ponovni izdaji Bevkove mladinske povesti se je znova odprla mučna polpretekla zgodovina Goriške ČRNI bratje MED POVESTJO IN KRUTO ZGODOVINO". Uvodoma piše: Ponovni izdaji mladinske povesti Franceta Bevka Črni bratje, ki je izšla pri Društvu za negovanje rodoljubnih tradicij TIGR Primorske, je dodano besedilo Dr. Mire Cenčič Resnična zgodba o druščini Črni bratje\"

ODGOVOR HČERE ČRNEGA BRATA IVANA GAŠPERČIČA (21.3.1913 - 06.09.1969) na kolumno Tomaža Marušiča \"Črni bratje med povestjo in kruto zgodovino\", objavljeno v Primorskih novicah 24. 3. 2006:

Avtorica dr. Mira Cenčičeva je v knjigi Črni bratje napisala , da je bil Ivan Gašperčič žrtev fašizma, nacizma in komunizma. Tomaž Marušič navaja, da je avtorica napisala vrsto pomisleka vrednih podatkov iz njegovega življenja v času cone A pod Zavezniško vojaško upravo. Takrat naj bi Gašperčič postal žrtev komunizma.

Če kdo ocenjuje zgodovino na primeru mojega očeta in očita, da temelji njegova življenjska zgodba na nepreverjenih podatkih in enostranskih informacijah, potem je to zagotovo avtor prispevka. Le kako si nek posameznik lahko lasti pravico, da daje vrednostne sodbe o stvareh, ki jih ni doživljal, o katerih nima podatkov in predstavljajo le ugibanja, ki temeljijo na ideološki matrici njegovega osebnega prepričanja. Pisec prispevka govori o upravičeni reakciji Zveze borcev in udeležencev NOB iz Solkana (Primorske novice, 21. februarja 2006), pri tem pa pozabi povedati kdo naj bi sestavljal omenjeni prispevek. Da tu ne omenim zbiranja podatkov o mojem očetu, objavljenim v 1001- Solkanskem časopisu 24. marca 2005.

Tomaž Marušič kljub pojasnilom v Primorskih novicah Črni bratje 2 in 3 z dne 24. 2. 2006 vztrajno zavaja in ponavlja iste trditve, kot jih je govoril na predstavitvi knjige o Črnih bratih dne 23. 2. 2006 v novogoriški knjižnici, ko je skalil predstavitev knjige in prireditev.

Očitno T. Marušiču še ni dovolj jasno, kaj je pomenil komunizem po letu 1945 in da je bila to prva stopnja boljševistične revolucije ter da je komunizem predstavljal partijsko diktaturo zaradi prevzema oblasti. Boljševistična revolucija se je borila za druge cilje, kot se je bil narodnoosvobodilni boj za osvoboditev izpod fašizma in okupatorja. Čas je že, da bi se ta dejstva zgodovinsko ločila.

Tomaž Marušič navaja odlomek iz knjige o črnih bratih izpod peresa dr. Mire Cenčičeve, iztrgano iz vsebine. Nato v nadaljevanju navaja, da je Cenčičeva fizični napad na mojega očeta postavila v čas dachauskih procesov. Treba je povedati, da je nesporno, da je bil moj oče leta 1930 črni brat, da je bil po letu 1930 od fašistov vseskozi nadzorovan, od leta 1940 naprej pa preganjan in po zaporih v Gorici in Kopru. Nesporno je tudi, da je bil moj oče od 22. 9.1943 Dachauski interniranec, žrtev medicinskih poskusov (PNOO š.185/III, opis vojnih zločinov od 6.4.1941 do maja 1945 v Kraju Solkan, Okraj Gorica, Arhiv RS) in da se je za posledicami fašističnega in nacističnega mučenja zdravil šest let in pol v vojaški bolnišnici Ospedale militare S.U.O.U. No 5, Via Breveta 75 v Rimu in da je bil kot veteran upokojen v Italiji, ker je tam živel.

Dogajanje z mojim očetom, ki je postavljeno v čas komunizma oziroma v obdobje boljševistične revolucije, poleg udobovskih dosjejev, obsega: 1. napad nanj v Solkanu leta 1946 s strani Edvarda Mieliczeka in skupine; 2. napad nanj v Rimu v letu 1948, v času ko so se vršile aretacije za Dachauske procese in 3. povojno šikaniranje in poseganje Udbe v zasebno življenje družine.

Zaradi jasnosti je treba povedati kaj govorijo zgodovinski viri novejše zgodovine: Ozna je delovala s svojimi izpostavami po tujih državah in tudi v Rimu. Oče je po napadu bil primoran menjati svoje bivališče v Rimu. Ne razumem zakaj se Tomaž Marušič kar naprej trudi spreminjati že opisana dejstva in jim daje svoje tolmačenje, čeprav posamičnosti očitno sploh ne pozna. Navaja trditve, ki sploh ne ustrezajo dejanskemu stanju s tem, da meša obdobja iz izpeljuje neke zavajajoče zaključke. Postavlja v dvom povezanost napada nanj v Solkanu z dachauskimi procesi. Glede napada v Solkanu ni izključeno, saj so se že tedaj niso vršile priprave nanje, kajti del arhiva o dachauskih procesih je uničen.

Znano je zgodovinsko dejstvo, da so se priprave na dachauske procese začele že leta 1946 (vir: kronika 20. stoletja). Zakaj je bil moj oče s strani sabotažne skupine napaden v svoji rojstni hiši v Solkanu nihče natančno ne ve, utemeljeno se pa lahko z veliko verjetnostjo domneva, da je bil napad v okviru priprav na dachauske procese, v vsakem primeru pa zaradi političnih kvalifikacij, ki so bile v njegovem udbovskem dosjeju, ki sem ga pridobila iz Arhiva RS. Napad nanj v Rimu pa sovpada s časom, ko so se vršili dachauski procesi.

Zgodovina pa ni nikoli odgovorila kje in kdaj so bili justificirani na smrt obsojeni dachauski taboriščniki. Oblastniki in politiki niso priznavali stalinističnega značaja teh procesov in preiskav. Dr. prof. Ljubu Bavconu in njegovi raziskovalni skupini je bila poverjena raziskovalna naloga o taboriščnikih o dachauskih procesih, vendar je izginil del gradiva o Dachauskih procesih in je bila otežena raziskava o vzrokih in ugotavljanju odgovornosti za te procese. Izginil je tudi del arhiva o Vosu, tako da je bilo verjetno omogočeno lakirano pisano zgodovine, kot ugotavlja Zdenko Zavadlav v svojemu objavljenem prispevku Priprto pismo – prispevek za slovenski nacionalni program, objavljen v Novi Reviji št. 61/62, leta 1987. Tako vsaj o izginotju teh arhivov pravi I. Križnar na seji CK KPS po navedbah v Mladini marca 1986 in v Novi Reviji 1986.

Dr. Krivic, kot tožilec na dachauskih procesih ni bil prisoten pri justifikaciji, kot je to določal sodni predpis. Prav tako svojcem ustreljenih tudi ni bil omogočen prekop posmrtnih ostankov in javni pokop na pokopališču. Dejansko ustreljeni naj bi bili Dachauci leta 1950, ko se je rdeča armada koncentriralana Madžarskem. Veliko kaznjencev se je tedaj pripeljalo v Novo mesto v bližino Kočevskega roga, ki so bili verjetno rezervirani za izvensodno usmrtitev v Rogu. Tedaj so bili po sovjetskem vzoru preiskava, sestava zapisnika za obtožnico in obtožnica v rokah policije, ki je imela posebne preiskovalne oddelke in so bili povsem odvisni od policijske oblasti. Govoriti na pamet o Dachaucih, ki predstavljajo kompleksen zgodovinski sklop, ki ne bo nikoli popolnoma raziskan, pa je lahko samo poceni demagogija, ki nikomur nič ne služi, razen manipulaciji tistih, ki Dachaua in povojnega preganjanja niso doživeli.

T. Marušič navaja, da ne drži, da je bil Gašperčič napaden »v času dachauskih procesov«.
Vprašam ga ali je delal v Ozni in Knoju, da vse to zanesljivo ve. Ali je varoval morda mojega očeta v Rimu, da izključuje napad Ozne nanj. Kako lahko govori tako izključujoče o stvareh, ki mu niso in mu ne morejo biti znane, saj je bil ob napadu mojega očeta v Solkanu star le 14 let. O življenju mojega očeta v Rimu pa praktično ne ve ničesar.

Na podlagi kakšnih virov Marušič zanika, da se napad Edvarda Mieliszeka s skupino ni izvršil na mojega očeta, ko pa je znano, da si je pri bežanju ob napadu na mojega očeta Edvard zlomil nogo in je pogosto povedal pri nas doma v Solkanu, da je bil proces proti njemu v zvezi z napadom na mojega očeta. Te stvari so mi dobro znane, ker je Edvard Mieliczek po prihodu iz zapora hodil k nam na dom in družino nadzoroval, nenehno je spraševal po novicah o očetu. Poslušal je ruske postaje na radio znamke Kosmaj. T. Marušič govori o obsodbah 24 Solkancev za časa angloameriške zavezniške uprave, vendar te obsodbe se nanašajo na druga dejanja, saj vsaka obsodba predstavlja svojo pravno celoto in ne moremo vse spravljati v en koš, tedaj pa se je dogajalo marsikaj.

Med ljudmi verjetno res ni bilo govora o revoluciji in razrednem boju, kajti le-tega je vodila Ozna, ki je pripravljala sezname ljudi za aretacije in likvidacije. Zato je navajanje pisca prispevka o razformiranju sabotažne skupine zavajanje in nojevsko obnašanje do dejanskega dogajanja. Iz zgodovinskih virov je znano, da je Ozna delovala in da je bil njen center za Primorsko v Ajdovščini ter da so v to okrožje spadali centri oziroma oznovske izpostave, med katerimi je bil tudi Solkan, ki so delovale tajno, saj nihče ni natančno vedel, kje imajo svoje pisarne, oznovci pa so bili večinoma v civilu. Ljudje smo se jih tudi pozneje bali in poznali smo jih po njihovih dolgih usnjenih plaščih. Izpolnjevali so ukaze po navodilih Mačka, ki je zahteval popolno predanost, brez ugovora. Vsaka izpostava Ozne pa je imela tudi svoj oddelek Knoja. V Ajdovščini so imeli zlasti tesne stike z Gorico. Kje se je nahajal ilegalni sedež Ozne v coni A je irelevantno. Ozna je po osvoboditvi opravljala aretacije in likvidacije tudi na območju cone A. Med seznami, ki jih je novogoriški župan predal goriškemu županu Brancatiju so tudi slovenska imena. Tedaj so čistili dejanske, potencialne ali pa samo domnevne nasprotnike komunističnega režima in priključitvi Julijske krajine k novi Jugoslaviji. Začetni sunek je sprožilo revolucionarno gibanje, ki se je spreminjalo v politično vladavino in je naboj narodne in ideološke nestrpnosti med partizani spreminjalo v državno nasilje.Ta dejstva so zapisana v zgodovinski študiji »Slovensko-italijanski odnosi 1880 – 1956 (stran 54, 11., podpisana dr. Milica Kacin Wohinz in prof. Giorgio Conetti, 25. julij 2000).

Očitno si daje pisec Tomaž Marušič veliko dela tudi s pregledovanjem zemljiškoknjižnih listin mojega premoženja in si kot diplomirani jurist dovoli zavajajočo razlago 5. člena zakona o denacionalizaciji, ko govori o »razveljavitvi« pravnega posla, ki naj bi bil nekorektno sklenjen, čeprav dobro ve, da navedeni zakon pravnih poslov ni razveljavljal in da za reševanje denacionalizacijskih zahtevkov ne veljajo predpisi civilnega prava. Moj oče ni bil formalno lastnik nobenega premoženja, temveč moj ded, ki je v dogovoru z mojim očetom prepustil premoženje meni. Na tem mestu ne bi razlagala kako je vplivalo na družino dejstvo, da je bil oče v tujini. Oblast je vseskozi gospodarila s hišo v Solkanu. V njo je vselila vojno upravo, urad za delo, oblastnika, po volji oblastnika pa nato 9-člansko družino, ki je oblastniku izpraznila hišo. Na odločitve ni smelo biti ugovora. V družinskem stanovanju nismo imeli pravice bivati, temveč le v pomožnih prostorih. Tisti, ki so imeli oblast, so si imetje rezervirali med potekom nacionalizacijskega postopka. Postopek ni bil končan in je PA spis o nacionalizaciji težko našel v arhivu, ker je nosil posebno oznako. Očitno so prevladovale osebne koristi in izsiljevanje za takšen postopek. Moja mati je dobila tedaj dekret za izselitev cele družine v Tuzlo, da se sprosti hiša oseb in stvari. Meni je bil od oblasti vsiljen v podpis dokument, ki je vseboval odpoved razpolagalnim upravičenjem, v nasprotju s tedanjimi predpisi. Vse to in še vrsta vseh mogočih šikan, ki jih tu ne bi razlagala, je bila v posledici delovanja Udbe, ker je bil moj oče v tujini. Iz teh razlogov smo se tudi izselili iz svoje hiše in odšli živeti v Koper. Moj kasnejši mož je bil v Solkanu klican na Udbo, da ne sme hoditi z menoj iz razlogov državne varnosti, ker je moj oče v Italiji, čeprav ga nisem videla 13 let. Pisma pa so bila vsa cenzurirana, kar je oče poslal pomoči iz Rima po pošti, je bila zasežena. Po vsakokratnem obisku svojega očeta v Rimu sem bila klicana na Udbo z roza razglednicami in so me zasliševali. Ob vsem tem želim povedati, da smo tako moj oče v Rimu kot tudi jaz in družina živeli apolitično. Živeli smo v revščini in bedi, ker moja mata ni mogla dobiti službe po preselitvi v Solkan. Prej sem živela s svojo družino, brez očeta v Dobravljah, kjer so Nemci požgali materino rojstno hišo. Bili smo v begunstvu in smo žrtve vojnega nasilja.

Vse pisanje o zaprtih, obsojenih, pobitih in povoženih pa nima v kontekstu z mojim očetom kaj opraviti in je nekorektno podtikati dogodke in ljudi, ki jih knjiga o črnih bratih dr. Mire Cenčičeve sploh ne omenja.

Pozivam vas Tomaž Marušič, ne manipulirajte več z bolečino in nesrečo drugih ljudi, ne podtikajte nikomur, ne slepiti več javnosti z demagogijo in ne nabirajte si ideološkega političnega kapitala na račun mojega 37 let mrtvega očeta. To je skrajno neetično, nepiatetno in nečloveško. Vsaj malo spoštovanja imejte do trpljenja in usode mojega očeta. Meni in moji družini so se dogajale krivice v posledici tega, ker bil moj oče po sili razmer v tujini in ker je imel lažen udbovski dosje. Vi ne morete deliti nikomur nobene pravice in ne obsojati, ne morete več ustvarjati nobenega javnega mnenja z opravičevanjem totalitarizma in prekopavanjem kosti. Vaš način javnega nastopaštva obsojam po človeški plati, kot obsojam tudi nekatera povojna dejanja, ki tudi vam niso v ponos. Ne silite me, da bi o njih govorila.

O tistih, ki so mojega očeta napadli, za katere je avtorica Dr. Mira Cenčičeva napisala, da so bili nasilneži, vi pa trdite, da so bili zavedni Slovenci, bom rekla, da so bili likvidatorji Ozne žrtve totalitarizma, ki mu niso bila mar domovinska in človeška čustva in vi mu dajete še vedno podporo in ga opravičujete ter vpletate v to domoljube in poštene Primorce, ki so se borili proti fašizmu in okupatorju in ne za totalitarno oblast, ki je izvajala človeka nevredna in zavržena dejanja.

Problem je v tem, ker vi osebno nimate razčiščenih pojmov in vrednostnih sodb.

Hči črnega brata
Tatjana Malec

KAKO SO KOMUNISTIČNI REVOLUCIONARJI MALTRETIRALI HČER ČRNEGA BRATA IN LJUDI

Vprašam se zakaj Tomaž Marušič ne obdela v svoji knjigi še preostalih dogodkov, ki so za pravo poznavanje komunistične revolucije še kako relevantni in za današnji čas podučni. Povojno obdobje se ne konča leta 1947 z obsodbo navedenih sabotažnikov v Solkanu in prestajanjem kazni v tržaškem Coroneu. . Kontinuiteta po lastni notranji logiki teži k nadaljevanju dejanskega stanja in kaže na to, da je zasidrana v sistemu prevladujoče politične moči. Krivično je za tiste morebiti še živeče, ki so prestali Goli otok, za tiste, ki so bili na prisilnem delu, prevzgoji in indoktrinaciji dolga leta po osvoboditvi v najtežjih nečloveških ponižujočih pogojih in za tiste, ki so po nedolžnem prestali totalitaristične zapore ali izhajajo iz družin po vojni pobitih, kakor tudi za tiste, ki so morali bežati pred krivičnimi represalijami in komunističnim preganjanjem drugače mislečih. In nenazadnje kontinuiteta je bila krivična tudi zame, ki sem bila brez svojega očeta. Meni je komunizem odvzel normalno otroštvo. V demokratični državi bi bil moj oče kot antifašist in domoljub ter dachauski interniranec sprejet vsaj na človeški način in ne da so ga še napadli in hoteli umoriti. Revolucija ni imela človeškega obraza, pa četudi si Marušič še tako prizadeva dokazati kako idealen in pravičen sistem je to bil.

Ena izmed glavnih ulic v centru Nove Gorice se imenuje Delpinova ulica. Kdo pa je bil Rastislav Delpin (1920-1956), po katerem se imenuje ulica? Rezervni poročnik JLA in komandir diverzantske enote, s 5. razredi osnovne šole, briški VOS-ovec (tajna obveščevalna služba), uničevalec tovarne tekstila v Podgori, ki ji je povzročil 9 milijonov lit škode, diverzant po Brdih, Gorici in Furlaniji, uslužbenec Udbe, osvoboditelj nekega udbovskega majorja iz zapora, obsojen pod angloameriško oblastjo po vojni na 5 let zapora, v tujini obsojen na 120 let zapora. Diverzanti niso izvajali samo diverzantskih akcij nad okupatorjem, temveč tudi nasilje nad domačim prebivalstvom. Tudi mojega očeta po vrnitvi iz Dachaua so napadli iz tajne obveščevalne službe in ga hoteli likvidirati (Edvard Mielnizschek). Zmaga Delpina sem osebno poznala, saj je v petdesetih letih redno prihajal k šefu Udbe Rudolfu Čubrilotu, ki je stanoval s svojo družino v moji rojstni hiši v Solkanu, kjer so se krojile usode ljudi.

Zaradi lažjega razumevanja bi pojasnila, da je z mojo rojstno hišo v Solkanu gospodarila oblast. V njo so naselili vojni odsek in urad za delo. V hiši je nato zasedel moje družinsko stanovanje Rudolf Čubrilo s svojo ženo in tremi otroci, potem ko se je preselil iz Postojne in je nastopil funkcijo šefa novogoriške Udbe po letu 1950. Po lastnem pripovedovanju naj bi bila omenjena oseba v letih 1946 – 1948 na Generalštabni akademiji Klimenta Vorošilova v Moskvi, kamor je Ozna pošiljala preverjene kadre, ki so se v praksi potem izkazali v skladu z boljševiškimi metodami policijskega in ideološko nasilnega delovanja.

S svojo družino sem se morala v lastni hiši stisniti v zasilne prostore. Na občinskem ljudskem odboru moji družini in meni niso dovolili vselitve v lastno hišo. Ker je bil moj oče v Italiji, so družino poniževali. Žena šefa Udbe Milka mi je zlila vedro vode po hodniku in stopnicah potem, ko sem poribala skupni hodnik in mi je zaničujoče rekla naj ga poribam še enkrat, češ da je bil moj oče fašist (ironija moj oče je bil že leta 1930 antifašist, Črni brat in zaprt v zloglasnih fašističnih zaporih v Gorici in Kopru). Temu ponižujočemu dejanju sem se še kot otrok odločno uprla. Od svojega moža je zahtevala, naj me takoj aretira. Šef Udbe in tedanje milice Rudolf Čubrilo pa je rekel, da tega ne more storiti, ker sem še mladoletna.

Kakšen je bil revolucionarni sistem povedo zgodbe, ki so se mi globoko vtisnile v spomin. Bila sem priča aretacije Čubrilove gospodinjske pomočnice Dore, ki so jo po njenem izrecnem ukazu miličniki vklenili na plesišču na železniški postaji Nova Gorica, ker naj bi se v njeni odsotnost otrok zbudil in zajokal, ko je gospodinjska pomočnica šla po mleko in kruh za otroka. Milka Čubrilo je prijavila tudi seznam živil in prijavila krajo, češ, da naj bi gospodinjska pomočnica porabila preko odmerjenega normativa hrane za preživetje v času njene odsotnost in naj bi za to bila kazensko odgovorna. Odsedela je 30 dni aresta, govorilo so da naj bi bila v zaporu na Tolminskem, ker naj bi sodnik tako odredil, da ne bi hodila Milki znova ribati podov in bila izpostavljena njenemu poniževanju, saj so na sodišču dobro vedeli, da kaznjenci opravljajo pri šefu Udbe Čubrilu tlako, ker to naj bi spadalo v prevzgojno delo komunističnega režima, komunistični veljaki pa naj bi bili absolutni gospodarji nad njimi.

Soproga tedanjega šefa Udbe se je izživljala tako, da so ji po aretacijah zaporniki in zapornice hodili delati (žaganje drv, pranje in likanje perila za udbovske družine, čiščenje, itd). Socialistična gospa je služila tako, da je od zapornic in gospodinjskih pomočnic zahtevala, da so prale za več udbovskih družin, ki so ji za to plačevale od opranega perila. Tedanji šef zapora Pini je dajal zapornice na razpolago soprogi šefa Udbe Milki Čubrilo, da so na hodniku v moji rojstni hiši v čebru ročno na perilniku prale tudi perilo miličnikov. Samo v enem dnevu je neka zapornica z Vipavske po imenu Milka, ki se ni pravočasno vrnila ob prestopu meje nazaj iz italijanske Gorice, bila obsojena na tri mesece zapora in je oprala v enem dnevu 300 moških spodnjic miličnikom. Suženjstvo po podobi komunizma! To je bil socializem po meri novih oblastnikov in kolesja, kije poganjal totalitaristični aparat naprej.

Čubrilo je bil nasilni človek. Kot 16 - letno dekle me je hotel s svojim šoferjem Jožetom posiliti in mi je grozil s pištolo, da me bo ustrelil, če ne izstopim iz avtomobila in se ne vdam. Ubranila sem se smrtno prestrašena z otroško fizično silo, kolikor sem zmogla in nato z verbalno grožnjo, da ga bom ovadila njegovemu vrhovnemu šefu Janu v Ljubljani. Da bom vse povedala mami in da bo šel v zapor.

Ustrahovala sta me tako, da sta popolnoma vinjena z avtom vijugala po cesti. Ko sem ga z vso močjo odrinila od sebe in mu odločno zagrozila, da ga bom prijavila za nasilje, mi je v obrambo rekel, da me je samo preizkušal kakšna Titova pionirka sem. Mami pa je rekel, da je pripeljal domov hčerko zdravo in celo. Tedaj še niso poznali izraza pedofilija. Komunistični veljaki so bili tudi nasilni pedofili. Naslednji dan je mami ponujal zapornike iz goriškega aresta, da ji lahko pridejo žagati drva in da ji lahko prekopljejo vrt. Mama je odklonila. Jaz sem se ga bala in sem se pred njim skrivala. Bala sem se ga tudi zato, ker sem vedela, da je gospo na Dolenjskem pretepel s puškinim kopitom, ko so bili na dopustu in da je imela počeno lobanjo, za kar naj bi bil obsojen na 8 mesecev pogojno. To so bili surovi ljudje, brez vesti.

K Čubrilovim je stalno prihajal Zmago Delpin. Spominjam se ga po temnih izbuljenih očeh, ki so vzbujale strah. Spominjam se, da so se večkrat pri Čubrilovih pogovarjali in da se je hvalil o svojih podvigih, metanju objektov in mostov v zrak, diverzantskih akcijah in kako so tega ali onega likvidirali. O Čubrilotu so govorili, da si je prisvojil zasluge svojega sorodnika generala Potočarja in tako napredoval. V Žabjem Kraju (sedež Udbe Vila Bartolomej) se je krojila usoda številnim ljudem, ki so tam čakali na odločitve Udbe, ki so nadomeščale sodbe sodišč.

Šikaniranja Udbe pa ni bilo konec. V Novi Gorici je bil okrog leta 1955 - 1957 od Rudolfa Čubrilota postavljen, da me spremlja nek udbovec z imenom Tine S., ki je delal v fotolaboratoriju Udbe. Spremljana sem bila zato, ker sem imela stike z očetom v Rimu. Leta 1956 je bil klican moj fant, ki je postal pozneje tudi moj mož in oče mojega sina, na Udbo češ, da ne sme hoditi z menoj in da mora prekiniti razmerje z mano, ker imam očeta v Rimu in da predstavljam nevarnost za državno varnost, čeprav svojega očeta tedaj nisem videla 10 in več let, od leta 1946, in se nikoli nisem zanimala za politiko. Moj oče pa je bil tedaj v Rimu, v posledici trpinčenja v fašističnih zaporih in Dachaua ter medicinskih preizkusov v nacistični Nemčiji težko bolan (6 let in pol zdravljenja v vojaški bolnišnici Ospedale militare S.O.U.O. No 5, Via Breveta 75 v Rimu), popolnoma izven političnega in vsakršnega dogajanja. Umrl je mlad, star komaj 56 let.

Tine je bil še mlad in pošten, opozoril me je, naj se čuvam Rudolfa Čubrilota. Ko sem hodila v Hotel Sabotin, kamor smo bili uslužbenci na hrani (kosilo), sem bila stalno spremljana od udbovcev Marinka, Tineta in še drugih. Na Udbi sta me pa zasliševala udbovec Edi Kodrič in neki Paulič, ki je potem služboval tudi kot kriminalist v Kopru. Z njim sem prišla pozneje v stik, ko je bil član razpisne komisije za direktorja in odgovornega urednika Primorskih novic."Udba" je imela vselej do pred osamosvojitve Slovenije svoj vpliv in moč tudi pri preverjanju in nameščanju vodilnih kadrov.

Kot družina smo bili stalno nadzorovani od boljševika Edvarda Mielnischzcka, ki je hodil k nam domov poslušati ruske radijske postaje na radio Kosmaj, slonokoščene barve. Ker je zaradi napada na mojega očeta z namenom likvidacije, očitno imel slabo vest, me je še kot otroka poklical v Poberajev mlin, kjer je bil upravnik, in mi dal nekaj krat 10 kilogramsko vrečo bele moke. Jaz za ozadje in napad na očeta tedaj še nisem vedela. To mi je povedal oče, ko sem ga obiskala v Rimu.

Ivan Gabrijelčič iz Solkana mi je pravil, da je omenjeni Edvard imel z nasiljem osebne težave, saj naj bi pozneje naredil tudi samomor. Nekega dne po letu 1950 je šel Ivan mimo mlina in videl kako je nekega mladeniča udarjal s kolom v moda, ga vrgel na vreče moke in davil. Tedaj je zavpil: »Edvard kaj delaš, sedaj pojdi takoj v Žabji kraj (sedež Udbe) in povej kaj si naredil.« Nato se je zbudil kakor iz transa in ga nemo gledal. Nekega dne je Edvard pripovedoval, da mu je bilo najhujše, ko je moral ubiti mater in gledati, kako se otrok bori v trebuhu z življenjem. Edvard in drugi so bili tesni sodelavci z Zmagom Delpinom, po katerem se še danes v dobi demokracije, imenuje novogoriška ulica v centru mesta. Zmago Delpin je bil tesni sodelavec šefa Udbe Rudolfa Čubrilota. Komu ustreza poimenovanje novogoriške Depinove ulice po njegovem imenu?

O solkanski udbovski obveščevalki Milki in njenih žrtvah obstaja veliko zgodb, ki sem jih kot mlad človek doživljala kot veliko človeško krivico in sem se jih celo svoje življenje spominjala z gnevom. Spominjam se tudi njene gospodinjske pomočnice iz Goriških Brd, ki je bila sicer asistentka pri zobozdravniku in sprejeta kot vzgojiteljica njenih otrok, vendar kasneje jo je doletela usoda perice polnih čebrov perila od udbovskih družin. Odpovedi pa ni smela dati Čubrilovi, ker je vzela v poslovalnici Slovenijašporta dežni plašč na posojilo in ji odpoved delovnega razmerja zato ni bila dovoljena pod grožnjo zapora.

Trafikanta Basina, ki ga Tomaž Marušič omenja kot sabotažnika Danijela Bašina, pod domače smo mu rekli Danči, ki se je vrnil iz Rusije z zmrznjenimi stopali, so takoj zavezali, da mora sodelovati z obveščevalno in sabotažno službo, sicer ga pošlje Udba na Goli otok. Da se je izognil informbiroju, je moral pristati na sodelovanje z Milko z vlogo solkanskega špiclja. K njej je hodil prav vsaki dan, tudi po večkrat. V trafiki je prodajal tobak in časopise in je moral Milki poročati o vsem, kar so se posamezniki pogovarjali. Moška frizerka Francka Peccorari iz Dobravelj, ki je imela brivnico v Solkanu, si je zaradi čustvene zveze z Italijanom med vojno, morala odslužiti svobodo prav tako z obveščanjem o vsem, kar so se pogovarjali posamezniki v salonu. Ti pa niso bili edini. Ljudje so se spremenili v maso ovaduhov, da so si lahko obvarovali življenja. Francka Pecorari je morala nositi iz Italije čez mejo stvari za Milko in udbovske družine.

Udba v Žabjem kraju je po nalogu Rudolfa Čubrilota carinarko, ki je pregledovala ženske ob prestopu meje, poklicala na svoj sedež, da je tedaj lahko Francka prinesla večje količine blaga čez mejo po seznamu, ki ga je prejela od udbovskih družin preko Milke. Ko mi je moj oče poslal iz Rima nekaj oblačil z redno pošto, je prišla Milka k moji materi in ji rekla, da je prišla na notranjo upravo prijava, da dobivamo pomoč iz tujine in da bomo kazensko preganjani. Poslanega nisem nikoli prejela. Nenehno nam je pretila z zaporom in prijavami na Udbo.

Tomaž Marušič omenja v svoji knjigi mongolce. To so bili pribegli boljševiki v nemško vojsko. Ne pove pa, da so mongolci napadli Marijo Culot in jo posilili v prisotnosti njenega moža in otroka in da se je njen mož splezal čez zid in javil posilstvo, nakar so Nemci postrelili vse posiljevalce. Nakar se je družina preselila v židovski geto v Gorici in se skrivala. Tudi to spada v solkansko zgodovino.

Ko sem se zaposlila na socialnem zavarovanju, sem po dveh mesecih brez obrazložitve izgubila službo. Moj šef Hafner je rekel, da mu ni nihče povedal zakaj sem bila odpuščena. Na moje mesto je prišla moje delo pregledovati Milka in izjavljala okrog, da išče moje napake, da me bo spravila v zapor.

Ko sem se zaposlila na Primorskih novicah 1.12.1954, je Milka začela obiskovati odgovornega urednika Rudija Vogriča, češ, naj me odpusti. Le-ta je ni več sprejemal v pisarno. Nato sta z možem Rudolfom Čubrilom obiskala novinarko Dušo Ferjančič, naj uredi, da bi me na podlagi njenih informacij na Primorskih novicah odpustili. Le-ta pa je bila poštena in je opozorila mojo mamo, da Milka deluje proti celi družini in naj bomo previdni.

Ko je prišel moj bratranec zdravnik iz Milana v rodno Slovenijo, je spoznal dekle Leonoro, s katero bi se morda tudi poročil. Ker je bil osebni zdravnik konzularnega osebja prejšnje skupne države, so rekli, da se bodo zanimali glede referenc o dekletu, kar je bilo običajno. Delala je v poslovalnici »Kompasa« v Gomiščkovi hiši. Takoj nato so tam postavili Milko, da je kontrolirala nesojeno dekle mojega bratranca in ji podtikala svoje napake. Omenjena gospa, ki je sicer imela poštevanko pod steklom, je pripravila spisek nečednosti, ki jih je Udba poslala na konzulat v tujino.

Ko se je Milka izselila s svojo družino k Svetogorski žičnici, je ObLO nartpal v mojo hišo 9-člansko družino Fiegel, ki so jo izselili iz od Čubrilota kupljene hiše pri Svetogorski žičnici (na odločbi, ki jo še hranim, je podpisan tajnik ObLO Ivo Poberaj). Tedaj je Milka po mojem vrtu izrila in prenesla v svojo kupljeno hišo vse okrasne rastline, ki sem jih jaz zasadila. Na pohištvu, ki ga je gospa uporabljala, je bilo z velikimi mastnimi črkami na hrbtni strani omar zapisano ime Tamara Bruno, kar pove, da se je Milka prisvojila in uprabljala zaplenjeno pohištvo.

Moja mama je dobila dekret za izselitev s celo družino v Tuzlo, ker je nekdo hotel pridobiti mojo rojstno hišo, ki mi jo je ded zapustil. Do izselitve družine v Bosno ni prišlo, ker se je za nas zavzel Martin Greif, kasnejši župan Občine Ajdovščina.

Glede na vse navedene šikane v Solkanu, mi ni preostalo drugega, kot da se preselim v drugi kraj s svojo družino. Imela sem kupca za hišo in sem nameravala kupiti v Kopru dom za svojo družino. Vendar na občinskem ljudskem odboru v Solkanu so mi z grožnjo, da mi bodo vse podržavili, vsilili v podpis izjavo, ki ni temeljila na nobenem zakonu ali predpisu, bila je celo v nasprotju z zakonom. Prodajo svoje lastne hiše so mi prepovedali. Na vsiljeni izjavi je pisalo, da se odpovedujem pravici uporabe in upravljanja s hišo za dobo 15 let in da to pravico ima Obč. LO. V Kopru sem živela s svojo družino v najemniškem stanovanju. Moja mama je bila v Novi Gorici izigrana s službo, zato ji ni preostalo drugega, kot da se je zaposlila v koprski »Soči«. V Kopru smo začeli novo življenje.

Deloval je sistem neverjetnih manipulacij z ljudmi. Bili so v primežu biti ali ne-biti. Udba je poskrbela, da so se ljudje po sili razmer, spremenili v maso ovaduhov, kar je močno vplivalo na spremembo značaja in onesposobilo ljudi, da bi se lahko dvignili na duhovno etično raven in gojili medsebojnih spoštljiv odnos na ravni sožitja in preživetja, kajti časi so bili tudi sicer zelo težki. Dandanašnji komunistični ideologi so naslednik tega stanja. Idejno ne zmorejo preseči teh vzorcev. Ali lahko družba sploh preživi v takšni neidentiteti? Naša nacionalna emancipacija in državnost sta bili nasledek našega hotenja, da preživimo v svoji identiteti neideološkega nasilja. To je primarna potreba na najvišjem mestu.

Odločno se upiram, da se ulice in trgi v dobi demokracije še naprej imenujejo po nedemokratičnih osebkih in da ostanki komunizma krojijo družbo po svojih predstavah in koristih. Osebkov, ki so delovali po boljševističnih metodah in po balkanskem izročilu samodrštva državne oblasti in klik na oblasti, ne bomo več častili in mladi rodovi se ne bodo več po njih zgledovali. Tak vzorec še najbolj ustreza tistim, ki so neposredno zakoreninjeni v komunističnem izročilu, ki nima z domoljubjem partizanov, ki so se uprli zasedbi slovenskega ozemlja, potujčevanju in zatiranju, nič skupnega. Kdaj bomo odpravili sindrom ostankov boljševizma, ki smo ga prevzeli od komunizma in totalitarističnega režima? Gre za etični relativizem, ki je odvisen od politične moči. Kdo si lahko privošči toliko samovolje, da lahko uporablja oblast in moč za uveljavljanje lastnih ideoloških ciljev, ki so vezani na koristi in privilegije?

Nič me ne preseneti, če ljudje, ki so jih vzgajali v onoumju, niso sposobni sprejeti drugačnih zgodb, kot so jim jih 60 let po vojni pripovedovali stari kadri komunistične partije in z normirano zavestjo prežet šolski sistem ter s komunizmom prežeti zgodovinarji, ki so prikazovali le svojo resnico. Dne 10.2.2009 je tovariš Janez Stanovnik, predsednik ZB NOV na TV izjavil, da medtem ko se pogovarjajo o še živem fašizmu in risanju kljukastih križev v zamejstvu, na drugem kanalu RTVSlo predvajajo film Otroci s Petrička. Ta dokumentarec objavlja dogodke, kako so starše brez sojenja pobili in pokopali na neznanih krajih, otrokom pa so z različnimi vzgojnimi ukrepi poskušali iztrgati njihovo identiteto in jim s silo prevzgojiti novo. Vprašam se kakšno zvezo ima naš dokumentarni film Otroci s Petrička, ki obravnava usodo otrok, ki so jih junija 1945 ločili od staršev, s katerimi so bili zaprti v taborišču Teharje pri Celju, in jih odpeljali v otroško taborišče Petriček, s fašizmom. Morda pa le, saj imata fašizem in komunizem nekaj skupnega, s to razliko, da so v fašizmu vršili teror tujci nad našim narodom, medtem ko so pa komunisti uničevali svoje lastno narodovo telo. Vsi preganjani niso bili izdajalci. Med njimi je bilo veliko domoljubov, ki so bili preganjani iz najrazličejših razlogov, predvsem ideoloških. Zares ne vem, zakaj ni mogoče narediti ločnice in vrednostne ocene med partizanstvom in profesionalnimi ustvarjalci komunistične diktature. V človeškem življenju opravlja vitalno funkcijo le dobro, preteklost pa je zgodovinska pričevalka koliko slabega so naredili komunisti, ko so sprožili državljansko vojno. Bil je čas, ki je vzbujal strah. Svojih bremen iz preteklosti ne bodo mogli nikoli skriti.

Omenjeni Janez Stanovnik je bil v letih 1965 in 1966 svetnik generalnega sekretarja Unctada (Konference Združenih narodov o trgovini in razvoju) U Tanta. Od leta 1966 je bil član zvezne vlade SFRJ-ja, od leta 1968 do 1982 pa generalni podsekretar Ekonomske komisije OZN za Evropo. Leta 1982 se je upokojil. Leta 1988 je postal predsednik predsedstva Socialistične republike Slovenije, Slovenijo pa je vodil do volitev aprila 1990, ko je predsednik republike postal Milan Kučan. Novembra 2002 je prejel odlikovanje zlatega častnega znaka svobode za izjemne zasluge pri obrambi svobode in uveljavljanju suverenosti Slovenije. Od leta 2003 je Stanovnik predsednik Zveze združenj borcev in udeležencev NOB-ja Slovenije. Zato gre ta moja izpoved tudi njemu v vednost.

In končno je prišel tudi zame čas, da svojo mladostno zgodbo z grenkobo na duši lahko izpovem, saj so tudi moje otroštvo in mlada leta bili podobni usodi otrokov iz Petrička. Fašizem, nacizem in komunizem so me prikrajšali za očeta in moj osebni mir. Vsaj povedati želim prenovljenim komunistom v demokrate, da bodo začeli verjeti, da je treba vrniti njihovim žrtvam vsaj malo dostojanstva.

Tako je pač bilo! Zakaj bi to ostale zamolčane zgodbe?

Zgodovina Solkana niso samo slavoloki zmage, plapolanje zastav, mitingi in prepevanje "Hej brigade!" , so tudi zamolčani antifašisti, domoljubi, tihi in skromni borci, ki si svojih zaslug in medalj ne pripenjajo na prsi in nikoli niso izkoriščali privilegijev socializma. Zgodovina Solkana so tudi tisti povojni revolucionarji, ki niso zaznamovani samo s herojskimi dejanji, temveč z vsemi sedmimi grehi, ki pripadajo zavrženim dejanjem človeštva. Med te prištevamo zlastii tiste, ki so hlepeli po oblasti, preganjali in maltratirali so namišljene sovražnike in so predstavljal vodilni kader partijske diktature zaradi prevzema oblasti in lastnega položaja in benificij. Boljševistična revolucija se je borila za druge cilje, kot se je bil narodnoosvobodilni boj za osvoboditev izpod fašizma in okupatorja. Zato nikar ne žalite borcev in domoljubov s komunistično revolucijo, ker vsi niso bili del nje, temveč se mnogi odlikujejo kot tihe in pokonče osebnosti, izven ideologije, ki jo Tomaž Marušič tako poveličuje.

Tatjana Malec

DRUŽINSKI ZAKONIK NA SITU IN REŠETU

Po namenu je družinski zakon, ki uvaja možnost posvojitve otrok homoseksualnim partnerjem in posega na tradicionalno in naravno personalno omejeno področje družine nedovršen in večini vsiljeni konstrukt, ki izhaja iz monadološkega individualizma, pragmatizma in sebične preračunljivosti neke manjšine, ki se naravnim potom ne more uresničiti kot naravna reproduktivna skupnost.

Po namenu pomeni nov družinski zakon glede posvojitve otrok s strani homoseksualnih partnerjev situacijsko neko neracionalno protislovje, ki prinaša negotovost in nedoločenost pri vzgoji otroka v nenaravni skupnosti, skratka je do take mere relativističen, da je skregan z zdravo pametjo, človeškimi izkušnjami in spoznanjem.

Po svojem izvoru zakon izhaja iz političnega stanja v družbi in oponirnja tradiciji, ki na temelju svojega pragmatičnega razuma, hoče spremeniti zavest večine, noče ali pa ne želi razumeti temeljev in razsežnosti bivanja človeka, zakoreninjeno zavest ljudi in večne nespremenljive vrednote, ki so v modernizmu mišljenja zapostavljene,podcenjene, zakrite in zrelativizirane.

Zato je zakon v omenjenem delu vse prej kot humanističen projekt, ker teh sprememb zakonodaje ni zahteval vrednostni sistem večine, ki izhaja iz moralnega videnja, zavesti, potreb in tradicije, zato se je v tem delu zakon pojavil kot tujek. Retorika predlagateljev ne vzdrži nobenega racionalnega in znanstvenega testa. Govorjenje in teoretiziranje kar vse vprek, spodkopava pravice otrok in predstavljajo destruktivno merilo ravnanja, ki zanika izvor tradicije, ki jo manifestira že narava sama.

V primeru kolizije dveh pravic, pravice A in pravice B, ima prednost pravica B na podlagi pravice C. Izkaže se, da ni šlo za kolizijo pravice A in B, kjer prednost pravice A zagotovo sama zase ne bi bila sporna, ampak gre za kolizijo pravic A in B, kjer je za odločitev treba najti drug kriterij pravice C.

Da bi bil gornji prikaz jasnejši, opredelimo:

Pravica A: Pravica homoseksualnih partnerjev do posvojitve otrok

Pravica B: Pravica otrok do naravnih staršev očeta in matere

Pravica C: Pravica B ima po strogem psihološkem testu koristi otrok prednost pred pravico A, tu ne pride v poštev test arbitrarnosti dveh pravic, temveč strogi psihološki test naravne pravice otroka, da živi v družini naravne skupnosti očeta in matere, torej test pravice A in C. Najpomembnejši element družinskega zakona so torej koristi otroka.

Poseg zakonodajalca v družinski zakon mora biti zato restriktiven in ga zakonodajalec ne more in sme spreminjati brez posebej utemeljenih razlogov in strogih testov vloge družine kot družbene celice očeta in matere, ki velja in je zasidrana v zavesti človeka od nekdaj.

Takšna sprememba zakona, kot je predlagana, ki bi priznavala neomejeno in neutemeljeno pravico do otroka, danega v vzgojo osebam istega spola, s čemer se otrok ne bi kot odrasla oseba kasneje strinjal, je nelegitimna. Takšna posvojitev ne temelji na opredeljenem legitimnem namenu, ki je tudi merljiv in omogoča tehtanje enih in drugih individualnih pravic in posledic.

Zato takšen poseg v zakon ni niti primeren, nujen in sorazmeren, pomeni brez potrebe preobčuten poseg v pravice otrok in je tudi neskladen z zavestjo večine ljudi, ker uveljavlja relativnost pravic glede na naravo in namen stvari, ki je predmet normativnega urejanja.

VSAKDAN NA SONČNI STRANI ALP

Življenje ima pomen, če si zadovoljen in vesel, pa četudi si najet za skromen denar, le da preživiš. Malce ga podkuriš in poženeš naprej, pa gre. Normalen človek res ni zahteven.

Življenje pa niso igre brez meja. Res je, da je človek včasih našpičen, drugič voljan kot koža dojenčka in židane volje. Takšen je vsakdan slehernega povprečneža na sončni strani Alp. Zajamejo ga čustva ljubezni, gnev do krivic in socialno doumetje trpečih in izkoriščanih, pieteta do mrtvih in pomorjenih. Vse to je človeško.

Človek je po naravi prožen, zavore lahko odpravi čez noč, le če je dovolj pogumen, da pogleda resnici v oči. Država, v kateri živi, nima nobenih vložkov vanj, sleherni le skrbi zanjo, kot sin za svojo mater.

Človek pa ima jezik z besedo, s katero začepi vsako luknjo v razumu drugega. Vse to naše življenje je ena sama borba našpičenih jezikov, praskanje in vrtanje po lobanjah drugih. Vselej je pa človek živ, vitalen in v stanju vžiga za svoj prav in tako svojo zgodbo pelje naprej.

Gleda na prizorišču vedno iste obraze, ki čakajo kot mesojede rastline, da bi ga razčustvovanega nad stanjem posrkali vase. Včasih se človeku zdi, da imajo plastične obraze in da te imajo za plastično igračo. Značilni so beli turbani okrog glave nosilcev starih ideologij, butik predpotopnih kreacij na tekočem traku dogajanja, reciklirana preteklost ad personam.

Tudi danes sprejemajo in odpuščajo ljudi na osnovi družbene ne/oporečnosti, pripadnosti in ne/zvestobe pravi strani. Mediji so s telesom v politiki, duše pa itak nimajo in brezplačniki rastejo kot šavje, potrebno je obvladovati »folk«. Nedolži in krivi so vedno isti. Dejstva se prezentirajo z vedno isto metaforiko, ki jo že vrabci čivkajo. Modrost se je ustavila na strmini gore, na oddaljenem cilju, do katerega je težko priplezati še s tako sodobno plezalno opremo, nekateri pa jo iz daljave razkazujejo kot svojo lastnino in promocijo, radi bi si jo prisvojili kot svoj razpoznavni znak.

Kot skupnost smo zelo pozitivni, kot posamezniki pa nestrpni in prepirljivi. Po zaslugi vrle politike smo na višku državljanske vojne v jezikanju in obtoževanju. Kar je skupnega so le seznami volilnih upravičencev v predalih, ki si kažejo pesti. Scena je karnevalizirani žanr. S subverzivno močjo uprizorjena tipična parodija, ki se posmehuje vsemu in še sebe ne jemlje več resno.

V kokošnjakih se ležejo jajca, iz kateri se izvalijo novi petelini in koklje, ki jih moramo izdatno hraniti, medtem ko razpon harmonike razteza svoj meh in igrajo bobni ob trušču desperadosov zgodovine, ki spodbujajo vojsko: »Naprej, naprej…!« Vse za nadaljevanje kontinuitete, do zadnjega diha ...

Človeku nič ne moreš zapleniti, če je revež in nič več nima, ker so že vse pobrali. Država ga le še bolj lahko posesa z davki, gospodar mu ukrivi hrbtenico in ga izmozga.

Polifonija misli in obupanih glasov v krožnem gibanju resničnostne zgodbe zgodnjega temačnega jutra, viseči pločniki, pritrkovanje čevljev, jok otrok, ki se trgajo od mater. Zdi se kot nekakšen koncert na robu vesolja, ki prebuja mrtve planete, ki krožijo v sončnem sistemu.

Predajamo se vegetiranju, zaostalosti mišljenja, zadrževanju dihov, prsti se uporabljajo za trkanje na najrazličnejša vrata, noge za stopicanje na istem mestu. Zagledaš kameleonsko predstavo spreminjajočih se barv, opazuješ avtomobile, kako se merijo v konjskih močeh, medtem ko se v velikih loncih kuhajo golaži, katerih slasti nikoli navaden človek ne bo okusil.

Komunizem je itak izven časovnega stanja, pomembne so ideje in lepi nasmehi ob utemeljevanju zgodovinskega, ki je v stanju, da zaduši vsak izraz razbolene človečnosti in ki zna prikriti ideološko pripadnost starega v novi preobleki patetičnega lažiherojstva. V ogromne sobane prihajajo pajaci, ki dobijo svoj pravi obraz, ko dobijo funkcijo.

Odsotnost modrosti in preobilje neumnosti, ki izhaja iz recipročnosti siromaštva in bogastva, sta ujeta v kapitalsko konkretnost z iznakaženim trgovanjem in grotesknim obrazom. Tvoja popustljivost o človek, se poteši in umiri tako, da zapreš TV sprejemnik in dopustiš, da se nastopaški prenapetež v svojem samozadovoljstvu razpoči. Le tako lahko preživiš. Ideologije, ki se priigravajo v raznovrstnih variantah in mutacijah, bodo prej ali slej le poobedek za črve.

Bodimo stražarji v svetilniku svoje lastne pameti, da se ohranimo pri zdravi zavesti! Smo ujeti biki, postavljeni pred plug in dokler bomo v vlogi bikov, moramo orati zemljo. Sila, ki jo vlagamo v zemljo, se nam bo vrnila kot sadeži razuma. Za rast in zorenje se hoče čas. Pride dan ko "Nisem" reče "Sem"

PRIHODNOST PRIPADA ETIČNEMU

Prihodnost ne pripada ne komunizmu ne kapitalizmu. Prihodnost pripada etičnemu in le na humanizmu in zavedanju temelječa družba, ima prihodnost.

Iz posameznih vrednostnih identitet sestavljena družba etičnih posameznikov lahko pomeni aplikativno racionalnost družbene ureditve s smislom celote. Etika je univerzalna v vseh pomenih.

Mehanizmi, ki proizvajajo pripadnosti ideologijam in pretiranemu strankarskemu prerivanju, so pogubni. Miselni svetovi, ki izvirajo iz egoizma in napuha povzročajo razpad civilizacije in izgubo nadzora nad usodo narodov.

Strategija, ki jo kuje družba konsumizmov, je zagotovo zgrešena. Slovenija ni nobena izjema, očitno ji globalizacija in dežela hamburgerjev pomeni izziv, da prevzema ameriške vrednote, interese ZDA in globalizacijo ter votlost ameriške kulture, kot svoje in pri tem pozablja na tiste vrednote, ki definirajo našo identiteto.

Ogrevanje za pretirano amerikanizacijo je v temelju zgrešeno. Poglejmo koliko škode so naredili naši psihi samo ameriški ceneni filmi, kar povzroča, da se naša kultura in izročilo umika tujemu in nedvomno povzroča ogroženost.

Vsiljene so nam značilnosti površinskega in plehkega vrednostnega sistema, kar bi lahko obravnavali tudi kot problem kratenja človekovih pravic znotraj lastnih meja, ki naj bi bile povezujoča moč evropskih narodov in vsakega naroda posebej.

Z ameriškimi vrednotami se nikakor ne moremo poistovetiti in si ne moremo dovoliti, da bi druge norme preoblikovale našo identiteto, kar še posebej velja za majhen narod.

Evropa je iznašla moderni univerzalizem, ki ga povezujejo razum in razsvetljensko osveščeni dediči narodov, ki so šli skozi pekel prve in druge svetovne vojne in so se iz tega tudi nekaj naučili. Upajmo, da bo Evropa, tako kot je bila zastavljena, ohranjevalka razuma in da bodo osveščeni Evropejci ostali njeni nosilci. Velika škoda je, da smo udeleženi v vojnah, ki pomenijo ohranjanje interesov velesil in podaljševanje agonije na vojnih žariščih po svetu.

Osupli smo lahko, da nas danes tako brezčutno obvladujejo tuji vplivi skozi zlagano sodobnost, ki ima vse manj etičnih potez. Naše misli postajajo poslušne in se kot zdresirane cirkuške živali in ponižni kloni obračajo k tujcu.

Politika, ki kaže preveliko servilnost tujemu gospodarju in kleči pred oltarjem lažne svobode, kjer etičnost predstavlja problem in zato potroši veliko količino davkoplačevalskega denarja, se nikoli ne vrne z romanja bogatejša, temveč kot utrujena in osiromašena potnica, ki je šla na romarsko potovanje po voznem redu, ki so ji ga drugi določili z blagoslovom lastnih interesov.

KAJ JE Z NAMI KOT NARODOM NAROBE?

Dosegli smo svojo državnost, nismo pa dosegli osamosvojitve duha. Nasilni duh, ki nam vlada, je simbolične vrste. Ta se je razdelil v miselne ideološke svetove, v sloge mišljenja in načine življenja. Naše okno s pogledom vase je slab zbiralnik praks, nekakšna ozkost pogledov, ki se je udomačila na našem dvorišču.

Slovenci imamo premalo razvit občutek pripadnosti, premalo se zavedamo svoje kulturne identitete, korenin, naših sposobnosti in prednosti. Zapleteni smo v mrežo simbolov do take mere, da ideološkost ogroža našo trdnost in nadzor nad lastno usodo.

K nam neprestano vdirajo predstave o tujih vrednotah, nad katerimi se navdušujemo in jih nekritično sprejemamo za svoje. Manjka več pozitivnih idej, več vsebine, več poganjka iz naroda, več samozavedanja kulture iz katere živimo. Neprestano se soočamo s preteklostjo, vendar ne da bi se iz nje kaj naučili, temveč za ideološke razprtije. Kontinuiteta si lasti prevladujoče mišljenje, ta pa nima svojih korenin v narodu in v svoji izvorni kulturi, temveč v ideologiji. Erozijo naše družbe je povzročil stalinizem, titoizem, po razpadu komunizma pa še pritiski globalizacije ter nebrzdani neoliberalizem, ki so spodkopali univerzalne vrednote.

Prepuščamo se tekmi globalizacije in se nismo sposobni samoidentificirati in si kot narod postaviti svojih ciljev in zaščititi svojih vitalnih interesov. Vdiranje ameriških vrednot v našo kulturo je pogubno in nad oddaljuje od bistva. Amerika hamburgerjev in peščice bogatih, ki obvladujejo skoraj ves kapital, je dežela nasprotij in dežela, ki hoče vzpostaviti center svetovne moči in ne more biti naš ideal.

Težko je reci, kakšna je strateška politika Evrope v odnosu na druga razvijajoča se in rastoča gospodarstva (poleg ZDA, Kitajske, Indije, Rusije, Japonske). Poenotenje različnih evropskih standardov in predpisov ter odpravljanje gospodarskih pregrad je zagotovo v interesu razvoja članic EU, vendar brez zavedanja in uveljavljanja lastne narodove identitete nas tako velika skupnost različnih interesov prej notranje slabi kot pa krepi. In nenazadnje se moramo zavedati, da gre za skupne cilje velikih, ki interese in cilje določenih manjših narodov ščitijo le do določene mere.

Nosilci oblasti v naši narodovi skupnosti so razvrščeni v stranke, del intelektualne elite se je ideološko razdelil in oslabil enotnost naroda. Poleg tega v posledici takšne razklanosti in slabšanja gospodarske moči, lezemo v Evropo dveh hitrosti, ki ji bo morda sledila tudi drugačna gospodarska in monetarna delitev. Evropska politika sedanjosti kaže obraz prihodnosti. Grčija ni osamljeni primer.

Ideologija in jugonostalgičnost levice je iluzija, da bomo morda gradili »kao« znova nekakšno« socialistično« gospodarstvo ter bratstvo in enotnost na Balkanu, ne da bi dojeli in razumeli, kako nastaja trg in kako bi morali strniti vrste skupaj in se kot narod poenotiti v temeljnem nacionalnem interesu, da se zaščitimo ne le gospodarsko, temveč tudi narodnostno pred tujimi vplivi, ki smo jim izpostavljeni več kot je v resnici za življenje v EU in za dobrososedske odnose treba.

Nič ni samo od sebe dano in samoumevno, če ne bomo prerasli nujno za lastni obstoj. Reproduciramo staro v novo, le ideološko, ne pa tudi narodno zavedno in složno in gospodarsko uspešno. Prednosti, ki nam jih nudi EU, ne znamo izkoristiti v svoj prid in spremeniti državo v moderno demokracijo s soglasjem o temeljnih vprašanjih, ki zadevajo našo prihodnost, kar so drugi evropski narodi zmogli boljše kot mi.

Z osamosvojitvijo smo pridobili lastno državnost in oder, le igralci na njem niso pravi. Izziv je v narodovem izročilu o lastni ohranitvi, ne pa v politikah interesov, ki vlečejo vodo na svoj mlin.

Vse je odvisno od narodove zrelosti, kako realnost ločiti od domišljije in kako se obrniti v prihodnost, brez prtljage iz preteklosti, ki nas teži in razdvaja. Malo bo res treba popustiti v svojem uročenem strankarskem narcisizmu, brezsrčnosti in krutosti politike, da je na varčnosti beračev in prikrajšanju najnižjih plasti prebivalstva mogoče zgraditi uspešno državo. Naša mišljenjska usmeritev res ni zmožna izčrpati vsega spektra razumnih možnosti, da se ne bomo znova nalomljeni znašli med Scilo in Karibdo. Izstop iz časa in plovba z zavezanimi očmi, je plavanje k obali, ki je ni.

JAJCA V PARLAMENT

Stavba parlamenta nima težav z impotenco, temveč s politično modrostjo, zato ne potrebuje jajc. Je plodovita, v njej se oplaja volja državljanov, rojevajo in sprejemajo se zakoni v imenu ljudstva. Učinkoviti in manj učinkoviti.

Stavba stoji kot ponosna mati s srcem, pred katero ne more stati nihče strt, žalosten in prikrajšan. V njej se rešujejo prošnje in arhivirajo kronike, ki jih je pred prihodom v njeno notranjost zapisala človeška roka. Pred vstopom v njene prostore, ki jih je nekdaj uporabljal Centralni komite Zveze komunistov Slovenije, državljana prevzame občutek strahospoštovanja. Danes so v tej zgradbi prostori poslanskih skupin, delovnih teles in nekaterih služb Državnega zbora. V starih časih so jih imenovali delegati.

Pred vhodom se vzpenjajo do polovice prvega nadstropja simboli enakosti pred zakonom, državljani se počutijo, kot bi plezali na zelena drevesa, kjer počiva na petih pilastrih, obloženih s pohorskim granitom demokracija, ki s svojim zaključkom prevzame funkcijo balkona, in vsak državljan se počuti, kot gledal v velika materinska nedra, kjer je srce in sama dobrota.

Veličastje modrosti in arhitekturna lepota, ki osupne.

Globoki temelji parlamentarne palače simbolizirajo trdnost in povezanost naroda. Trinadstropna zgradba Državnega zbora, ki jo je zasnoval arhitekt Vinko Glanz, je bila dograjena in odprta leta 1959. Gradnja je trajala pet let. Osramotitev in onečaščenje narodovega hrama modrosti z jajci pa lahko traja eno samo uro ali še manj. Kiparja Karel Putrih in Zdenko Kalin sta namestila množico figur, ki prikazujejo življenje (mir, družinsko srečo, otroško igro, blagostanje, industrijo ...). Vendar igre tokrat niso bile otroške, temveč vandalistične. Družinska sreča, blagostanje in industrija, ki daje ljudem kruh, so zastareli pojmi, ki jih je liberalizem izrinil iz besednjaka in skorajda uničil.

Stvari se spreminjajo, spreminja se tudi naš odnos do stvari, a parlamentarna palača s svojimi simboli ostaja.

Bolj, kot je nekomu do zmage, bolj je zmaga že vnaprej izgubljena. V borilnih veščinah, ko se hoče človek pomeriti z drugimi, je treba malo več zdravega športnega duha.

Hiša ima stvarno vrednost. Ljudje v njej in pred njo pa naj bi imeli dostojanstvo, ki je vrednota sama po sebi. Paradoksalno je, da se mladi človek, na katerem stojita svet in prihodnost, prepusti na takšno raven, kot so se mladi na svojih demonstracijah. Dogodki imajo svoj pomen.

Da smo že dolgo bolna in atrofirana družba je odveč govoriti, da je bankrotirala morala, medsebojno spoštovanje in dialog, pa smo imeli priliko videti, ko je cvet naše mladine popadla jeza. Osupljivo, pijanim in morda tudi drogiranim ter od parazitskih tajkunskih servisov nahujskanih, so odpadle zavore. To kar smo videli pred parlamentom, je res pod človeško ravnino. Kaj pa politika? Omika in vzgojenost sta védenje, vedênje pa zavedanje meja svojega védenje in omejitev vedênja, ki človeka določa kot misleče bitje.

Na skrajni levi in desni pa so na pročelju parlamenta upodobljene ženske in moške figure z dvignjenimi rokami. Putrihova plastika ponazarja šolstvo, družinsko srečo, rudarstvo, elektrifikacijo, sodstvo, tekstilno industrijo, strojništvo, sadjarstvo, kmetijstvo, gozdarstvo, ladjedelništvo in ribištvo. Kipi ponazarjajo varno pot v prihodnost, srečo, blaginjo in mir, na vrhu pa stojita dva putta (kipa golih otrok) z vencem: slava in čast vsem tistim, ki se trudijo za lepše in polnejše življenje.

Levi in desni pilaster je kipar namenil lepim umetnostim, v likih otrok v vmesnih poljih so upodobljene nekatere otroške igre, na zunanjih pilastrih pa so upodobljene plastike mož in žena, pripravljenih na odpor.

Zgodil se je odpor in upor!

Vlada naj prevzame objektivno odgovornost za to, kar se je zgodilo pred parlamentom. Konflikti z zmanjševanjem pravic najšibkejšim družbenim skupinam se stopnjujejo in očitno je, da je to tranzicija današnjosti, ki jim lahko pomaga le dobiti manjkajoča sredstva tam, kjer lahko iztisnejo poslednji kapljo znoja.

Primanjkuje tenkočutnega presojanja in politične modrosti. Prazni proračun se skuša vselej polniti samo z odvzemanjem najnižjim in ogroženim kategorijam državljanov.

Visoki moralno etični standardi premierja pa se niso začeli uveljavljati tam, kjer revolucija ukrepov zaradi averzije moči kapitala ni uspela narediti reda in kjer ležijo v črevesju nedotakljivih še neprebavljene velike pojedine postkomunizma.

Če vlada ni sposobna drugega kot oddajati vibracije: »Po Titu Tito« in ob vsakem problemu klicati na pomoč nekdanjo partijsko garnituro in ideološko pokorne župane in novinarje, naj prepusti svoje delo drugim, ki ga bodo morda boljše opravili, brez jogurtnih ukrepov.

Želim si, da bi se parlamentarna palača duhovno in civilno osamosvojila v duhu evropskega načina vodenja in ločevanja bistvenega od nebistvenega, ki je nujno potrebno za preživetje naroda.

KRITIČNE MISLI O SNEMANJU FILMA O ČRNIH BRATIH

Sem hči Črnega brata Ivana Gašperčiča (1913-1969) iz Solkana (zadnji na sliki). Sinoči sem gledala TV s poročanjem voditeljice Odmevov dr. Rosvite Pesek o snemanju mladinske povesti Franceta Bevka o Črnih bratih. Doslej sem že imela priliko spremljati v medijih in na spletu poročanje o filmu, videla sem tudi nekaj posnetkov filma in moram priznati, da sem v nekem smislu razočarana.

Film snemajo po Bevkovi mladinski povesti o Črnih bratih, čeprav imajo v rokah dopolnitev Bevkove povesti z resnično zgodbo avtorice Dr. Mire Cencičeve z imeni in priimki ter življenjskimi usodami Črnih bratov.

Avtoričinega imena in naslova resnične zgodbe o Črnih bratih iz leta 2005, ki temelji na njenem raziskovanju, dokumentaciji in pričevanjih, na TV in tudi v drugih medijih niti ne omenijo. Zgodbi o Črnih bratih zgodovina ni posvečala posebne pozornosti, razen narodnostno občutljivega pisatelja Franceta Bevka, ki je napisal povest o Črnih bratih. Bevkovo zgodbo je dr. Mira Cencič dopolnila z resnično pripovedjo, izdalo pa jo je Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij Tigr, 2005.

Danes si zgodbo in pomen upora Črnih bratov razlagam na simbolični ravni kot držo: Čutiti se Slovenec ali Slovenka, ljubiti svoj materni jezik, se zanj boriti, ga negovati in ohranjati to našo lepo blagozvočno besedo in narodno zavest.

Dozdeva se, kot da je dobila resnična zgodba s polnimi imeni in usodami Črnih bratov značaj fikcije, skratka, da je treba resničnost obiti iz najrazličnejših razlogov, kot da resnične zgodbe sploh ni. Imena, s katerimi se predstavljajo Črni bratje v filmski zgodbi so izmišljena, povzeta po Bevkovi mladinski povesti. Na mesto 14-letnega Mirka Brezavščka (tretji na sliki), ki so ga fašisti pretepli do smrti, nastopa anonimni Jerko. Smešno in hkrati žalostno! Prva žrtev fašizma v Evropi je imela svoje ime in priimek Mirko Brezavšček, ki je podlegel pod udarci fašistov in umrl 19. ali 21.2.1931. Ali bomo njegovo ime in imena ostalih Črnih bratov pred svetom zatajili? Ali je to značaj nas Primorcev, Slovencev?

Ko se je posnel film o Angeli Vode, ni bila predstavljena kot Jerica, temveč je ostala Angela Vode, takšna kot je tudi v resnici bila. Film je sledil njeni celoviti življenjski zgodbi in njeni usodi, zato je film o Angeli Vode avtentičen in je dosegel svoj namen in smoter.

Resnične zgodbe in usode Črnih bratov pa so zamolčane ali režijsko prilagojene povesti in domišljiji scenarista in režiserja. Dinamika scenarija naj ne bi bila istovetna z značaji in resnično zgodbo o Črnih bratih, ker naj bi v filmu, kot je opaziti, nastopali nekako »grobo« in »bojevito«, kar sploh v tedanjem času fašističnega terorja in zasledovanja Primorcev na vsakem koraku, ni bilo objektivno mogoče. Črni bratje so delovali v strogi tajnosti, skoraj nevidno pod geslom »Vsi za enega in eden za vse«. Črni bratje so bili pogumni, ne pa tudi »bojeviti in glasni kričači«, saj so bili po duši še skoraj otroci. Njihov upor je zorel v njih kot stanje stiske, ranjenosti in frustracije z občutenjem hude prizadetosti in velikega ponižanja, ker niso smeli govoriti materinščine in so jih v fašističnih šolah zmerjani kot schiave (sužnji).

Upor Črnih bratov je bil bolj beg navznoter z voljo do upora zaradi potujčevanja in raznarodovanja, kot pa agresiven upor navzven. Znotraj v dušah teh mladeničev je res naraščal spontani pritajeni upor, kot zamolkel jok in boleče tiščanje v prsih, kajti upor je v njihovi psihi šele bolečinsko zorel in dozoreval, ko so fašisti odkrili delovanje druščine in bremenilne dokaze.

Črni bratje tudi še niso imeli izoblikovanih političnih stališč. Ti niso ostali drobceni mladeniči, še skoraj otroci lepih oči, zrasli so skozi trpljenje v osebnosti, v može iz slabih razmer, zasledovanja, preganjanja , mučenja po fašističnih kaznilnicah vse do duševne in telesne izčrpanosti in nekateri so tudi mladi umrli, tudi moj oče, ki je šel skozi fašistične kaznilnice v Gorici in Kopru, skozi pekel Dachaua, bil je osebek medicinskih preizkusov, ki so jih nacisti izvajali na taboriščnikih in ko se je vrnil iz nacistične internacije so ga 1946. leta knojevci napadli z namenom likvidacije, 6 let in pol se je zdravil v vojaških bolnišnici v Rimu za posledicami vojnih grozot in bolezni. Umrl je v tujini mlad, star 56 let.

Črni bratje so bili otroci iz narodno zavednih primorskih družin. Smisel filma je treba odkriti v dušah in usodah Črnih bratov in njihovih družin, ni ga pa mogoče proizvesti. Bili so celovite osebnosti s celovitim svojim življenjem in vsa obdobja njihovega življenja so enako pomembna za vrednotenje trpljenja in poznavanje zgodovine.

Kot je meni znano naj bi imela avtorica raziskovanja življenja in delovanja Črnih bratov dr. Mira Cencičeva na scenarij za film pripombe, ki so temeljile na njenem poznavanju dokumentacije in pričevanj, kar je tudi posredovala scenaristu in režiserju, očitno pa niso le-te bile tako upoštevane, kot se je zdelo poznavalki zgodovinskih dejstev pravilno in primerno.

Črni bratje niso imeli samo otroštva, ki so ga preživljali v času najhujšega fašističnega raznarodovanja, tlačenja in terorja, na tej točki se njihovo trpljenje šele začenja. Bili so celovite osebnosti. Črni bratje niso šli ne le skozi zasledovanje in preganjanje fašizma, mnogi so prehodili tudi mučeniško pot in pekel nacizma in komunističnega totalitarizma.

Je prav, da se prikaže v filmu fašizem, vendar še bolj prav in pošteno bi bilo, da bi v zgodovinskih filmih prikazali celovite usode žrtev in totalitaristične sisteme, ki so povzročili trpljenje ljudem in njihovim družinam in jih je vsa demokratična Evropa obsodila z deklaracijo o obsodbi vseh totalitarizmov in razglasitvijo vseevropskega dneva spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov.

Ali bomo s tem filmom o Črnih bratih, katerega snemanje ne stane prav malo (1 milijon eurov), dobili spet še en filmski konstrukt, nepopoln film, sneman z zavezanimi očmi, dopadljiv določeni politični opciji, ki si očitno daje že več let veliko dela s Črnimi brati, ki bi jih rada z enostranskim prikazovanjem resnice, prikrojila in uporabila za svoje politične cilje.

Hči črnega brata
Tatjana Malec

MOJ OČE ČRNI BRAT IN TOK ZGODOVINE

Nikoli niso imeli zate pravih besed.
Črnilo je spreminjalo barvo po njihovi krvi.
Pisave niso škatlica vžigalic, s katerimi
bi prižigali smetiščno grmado brezumja.
Mladostnih čustev, ki so bila hrepenenje
po svobodi in materni besedi,
si ne more nihče prilaščati
za svojo tabloidno njivo,
kjer dež izpira zgodovinski čas
in ga spreminja v blatne brazde,
nad katerimi lebdi le škrlatna zvezda noči.

Preoblačijo se resnice v konstrukte
in z leporečjem režiserji predstav krasijo
svoje zmagoslavne nasmehe.
Samozadovoljstva si tešijo s sestavljanjem
govorov iz časopisnih izrezkov in sline.
O Bog, kakšna beda mojstrov konstruktov,
ki skačejo kakor cirkuški levi po molčečih grobovih,
kjer poganja mehka trava svojo bolečino.

V vlažnih posteljah lepijo sestavljenke,
da si potešijo domišljijo, ki bivakira
s svojo ošabnostjo vsevednosti
v napihnjenem balonu nad rdečimi vrtovi,
a vesla resnice šelestijo bolj kot kremplji
divjih mačk, ki praskajo odprte rane,
kjer vojna še ugaša.

Tako ranjeno je še tvoje srce, oče,
tako prešpikano z ignoranstvom
in popisano s tujimi imeni in vzdevki.
Ščetkano domovinskih čustev boluje,
da je bolj podobno jokajočemu glasbilu
kakor človeškemu organu,
ki poganja osušene krvne strdke
v mlinsko kolesje zgodovine.

Še moramo bedeti pri mrličih,
da se obsedeni mrhovinarji ne spravijo nanje.
Nad nami lebdi prazen balon enoumja,
poln volje do moči. Na penastem
robu Sabotina se je nagnil
čez sivkaste obraze skalovja,
ki ga zarašča čas ostrih bodal
in čas pozabe mnogoterih stvarnosti.

Oglašam se in ti povem,
da zate sem pomembna le jaz.
Vse stvari se vračajo tja,
kjer si kot mladenič ugasnil na mestu,
ki ločuje in se spreminja
v brezimno in izmišljeno zgodbo.
Še nista izdelana tehtnica pravice in dvigalo,
ki bi dvignilo resnico do meja človeškosti.

Še sreča, da Soča spira usedline trpljenja.
Obrežja še dišijo po vodki, ki je omamljala
svet in spravljala odvečne v valove smrti.
Tvoja posebnost oče, je, da si ostal
v moji zavesti odtisnjen kot človek.
Tam je shranjen najdragocenejši spomin nate.
Tam je shranjeno minevanje,
žalovanje, vznemirjanje in odpuščanje.

VOLJA DO MOČI

Človek je kopno bitje - žival z okrnelim repom, bitje usodne določenosti, z gonom volje do moči, ki se je dvignilo na dvoje spodnjih okončin in ima prilagojen biološki okvir nadgradnje višjeredne gonske spretnosti, zvitosti in izprijenosti, zato ne more nikoli te svoje genetske določenosti spremeniti. V njem se nahaja odtis zgodovinskih dražljajev od kromanjonske dobe poznega paleolitika. Tako se znajdemo pred usodnim dualizmom zavesti in podzavesti. Človek s svojo zavestjo osvaja svet in ga hkrati ubija in mu jemlje dušo.

Človek nenehno niha med stisko in dolgočasjem. Zato ima vsako razpoloženje prirejene svoje gone, ki delujejo v lastno obrambo ali izprevrženost in posebne užitke. Ti nihajo med človeško in podčloveško (živalsko) višino.

Prostor ima za človeka pomensko lastnost okupacije in podreditve narave. Čuti se v nenehni nevarnosti, da ga bo kakšna neobvladljiva sila podredila, premagala ali celo uničila. Zato usmerja vso voljo do moči v dogajanje in premagovanje ogrožujočih dražljajev.

Ko človek zmaguje, se ne ustavi, temveč osvajalno prodira naprej. S črednim nagonom prebija okvir instinktivnega vodstva, za kar potrebuje urejajoč princip duha (zavest), ker mu »kleščna» sila duše ne zadostuje več. Pretrga ograje, ki ograjujejo pot živali in vodstvo instinktov mu več ne zadostuje. Nižje instance dopolnjuje z višjimi.

Živali je določila narava poti in meje. V lakoti in žeji, ki ni samo telesna, v mrazu in vročini in notranji stiski izgubi človek varna pota podzavestnega življenja, zato potrebuje protigibanje oblikovalnemu gonu. Tu se sreča z dvotirnostjo, ki jo mora stalno izravnavati s podzavestjo. Podedovane motorične poti preidejo v čustvene sunke, mimiko, motoriko telesa in govorico.

V vsaki stvari hoče človek z okrnelim repom, videti in odkriti smisel, vendar ko se dviga v duhovno dimenzijo svojega odkritja, ga volja do moči premaga in trči v križišče raznih nižjerednih interesov. Nastopi dražljaj in odziv s slo po premoči in njegovi možgani mislijo brez človeka v njemu. Nastopi stanje zavest – podzavest; zavest – odtujevanje. To stanje naj bi oblikovalo harmonijo človekove osebnosti, zato človek pridobi stanje napol božanskosti in hkrati stanje tragike in poloma, skratka stanje razuma in instinkta. Njegovo učlovečenje ostane na točki Scile in Karibde. Zato je največji sovražnik prav človek – človeku (homo homini lupus).

Ko se človek utemeljuje, se od spodaj navzgor in je znotraj neviden. Nižja čustva in strasti iz nižine s krilci vzletavajo od tal, poganjajo se, kot bi hotela doseči višino Eifflovega stolpa in še čez, videnost se pojavi šele ob posledicah. Spomin človeku nič ne koristi, ker se na izkušnjah še ni ničesar naučil. Pretekla mladost mu pomaga, da se hitro postara in v paniki pred starostjo in koncem, več ne ve kaj je, kaj je hotel biti in kaj počne.

Človek povzroča zlo, za katero se nikoli ne pokesa. To pa zato, ker je slep, da bi prepoznal zmoto in zablodo in sprevidel potrebo po popravku. Strah ga je zaradi slepote in nezmožnosti, da bi lahko pogledal v prihodnost. Še iz ledenodobne dobe se boji sprememb vremenskih razmer, ker v prihodnosti mora računati tudi s svojim koncem.

Človek je zašel v krizo svoje identičnosti, njegov odnos do družbe je egoističen. Iz njegovih zgodovinskih psihičnih drž izhaja tudi dejstvo, da človek običajno dela to, kar delajo drugi in tako dobimo komformizem kot vzorec bivanja za življenje; ko se pa človek dvigne in doseže položaj, da lahko ukazuje in določa kaj naj drugi delajo in drugi tudi delajo, kar on hoče, dobimo totalitarizem.

Človek je odprt v čas in to je še edino upanje, da se bo na vzmeteh mišljenja dotaknil višine neba, ki pa nima skrajnih meja.

Zakaj je danes osebna izkaznica mnogih voditeljev, ki smo jim prepustili upravljanje z nami, vsebinsko prazna? V njej so samo številčni podatki, ki kvantificirajo različne količine brez vsebin in tako družba institucionalizira človeka, kar praktično pomeni, da se človek brez obrambe prilagodi in organizira in šele potem postane sredstvo in orodje za lastno skromno preživetje in izdatno služenje drugim.

Z inteligenco človek oblikuje in preobrazuje svet, z goni ga ruši in uničuje. Prilagodi se svoji podobi človek – žival, postavljen je v položaj, da vrednoti življenje, odloča in prevzema odgovornosti in pri tem ga življenje postavlja preden težko nalogo: za preživetje se hoče ravnovesje in tako se znajde človek v začaranem krogu večnega iskanja kamna modrecev, ki ga išče kot kvintisenco, kot alkimist konec srednjega veka, a tega kamna še ni našel. Morda ga pa mora človek odkriti v sebi kot voljo do smisla.

Nasprotje človeške uravnovešenosti je neuravnovešenost, ki ima lahko za posledico slabo vodenje države, sprejemanje nesmiselnih odločitev ali odsotnost modrih odločitev, sledijo lahko tudi vojne, surovost, maščevalnost, izživljenje, zlobnost, zahrbtnost, izdajstvo, spletke v politiki, častihlepnost. izkoriščanje, pohlep in druge preizkušnje in zla dejanja, ki rušijo moralne in duhovne norme, da nastopi revščina, negotovost in omahljivost ljudi, razvrat, nemiri in podleganje primitivizmom. Sledijo svethlinstvo, prepovedi, zapovedi, čaščenje idologij in idolov ter zdrk s tirnic, ki povzroči krvavi potek zgodovine. Za to se običajno hoče, da priplava na površje pravšenj posameznik s posebnimi lastnostmi prav za določen trenutek in nesreča je tu. Ta specifikum človeštva se ob rušenju vrednot in pomanjkanju volje do smisla zgdovinsko ponavlja.

Ni odveč omeniti, da danes ugotovljamo kako so se razvrednotile marsikatere stare norme in zrelativizirale vrednote in da smo se znašli v kulturnem kaosu z raznimi tujimi vedenjskimi vzorci v ne/kulturi, poslovnem življenju in politiki. V duhovno prazen prostor so se naselili razni skepticizmi, utilitarizmi, hedonizmi, misticizmi pod pretvezo, da širimo kulturni prostor s pluralnostjo kultur in da smo zato demokratični in svobodni. Stanje me nehote asocira na tisti rek, da je sosedov krompir boljši od domače potice.

Ujeti smo v novodobno suženjstvo, ko je zatiranje in izkoriščanje človeka postalo popolnoma normalen pojav. Človek je vgraviran v materialni svet kot orodje, ki si ga gospodar izposodi, ko ga potrebuje. Človek zadobiva logiko orodja ali stroja in izgublja logiko osebe. Materija in izkoriščevalci na vsakem koraku so samo nadomestilo in pooblaščenci za zatiranje osebnega duha. Pristen človeški stik nadomešča papirnato poslovanje. Postali smo lupina, iz katere je uhajal in je ušel duh. Okrnevamo, brez zavedanja, kaj se z nami dogaja. Po svoji domovini hodimo z odmrlimi nogami, z atrofiranim razumom in brez oči, ne da bi vedeli, katera pot je za nas prava.

Kako obvarovati človeka pred človekom po znanem reku: "Homo homini lupus?"

To je vprašanje, a odgovor je kratek in zajema bistvo: "Z voljo do smiselnega ravnanja!"

VOLJA DO SMISLA

Za bivanjsko praznoto je po doktrini znanega dunajskega doktorja medicine in filozofije, profesorja nevrologije , psihiatrije in mednarodnega utemeljitelja logoterapije Viktorja E. Frankla (1905 - 1997), avtorja knjige: "Človek pred vprašanjem o smislu" kriva tudi izguba tradicije. Kopnenje tradicij pa ne napada smisla, ampak vrednote. Smislu je propad tradicij prihranjen.

Vrednote so univerzalije smisla, ki jih najdemo v enkratno - edinstvenih situacijah in so značilne za človeško stanje. V realnosti vedno zaznamo neko možnost, da spremenimo realnost. Za našo družbeno stvarnost je v splošnem značilno, da sodobni površinjski , potrošniški človek še ni sposoben zastaviti sebi celovitega vprašanja o smislu bivanja, zato je pri nas toliko samomorov, alkoholizma, narkomanije in drugačne patologije. Človekova notranjost pogosto ostaja vakuumska praznina brez zavestnega hotenja hoje k cilju, ki kliče človeka k spolnitvi in samopreseganju gole človeške eksistence.

Soočeni smo z dejanji nesmislov, za katera nihče ne odgovarja in tako ne dobimo v družbi želenih odgovorov za smiselnost bivanja. Družba, ki ni ureja na smielen način in ni odkrila volje do smisla, propada. Smisel ni količinsko seštevanje užitkov ali kopičenje bogastva posameznikov, temveč čista kakovost življenja, ki se udejanja kot zorenje in notranja moč, ki omogoča človeku duhovno doživljanje biti.

Vrednote so več ali manj razpadle, moralno etično je družba na dnu. Pridelali smo si konflikte, samovšečna samovolja ni nikoli odgovorna za odločitve, vest je na rafiniran način zatirana in normirana, delamo, kar drugi hočejo in tako prihaja do totalitarizma v preobleki fiktivne demokracije.

Vrednote sicer ljudje doživljamo kot vrednostna stališča in izhodišča za ravnanje, ki se pa ne udejanjajo v resničnem življenju. Duhovna bit nam je podarjena kot možnost, ki jo moramo še ustvarjati in odkriti v sebi tako imenovano voljo do smisla oblikovanja samega sebe in s tem smisla življenja. Smisla ne najdemo, temveč ga odkrijemo. Človek z voljo do odkritja smisla najde v bivanju bogastvo življenja.

Politika je nepravično prerazporedila družbeni kapital in naredila iz človeka stvar, vredno okrog 400 Eur na mesec, žensko ponižuje na raven matere, ki nima kaj dati jesti svojim otrokom ali celo trguje z njenim telesom in dušo z legalizacijo prostitucije. Razvrednoten je človek, manipulira se z njim kot z blagom. Odnos do tradicionalne družine je zrelativiziran, širijo se umišljene pravice in nesmisli.

Vprašajmo se, ali smo sposobni uskladiti našo vest s citatom iz Dostojevskega, ki pravi: "Ljubiti pomeni, videti drugega človeka tako, kot ga je imel v mislih Bog." Slednje pa pomeni odkriti v sebi sposobnost biti etičen in biti za drugega, kajti v vsakem človeku je nekaj božjega, neka višja zakonitost srca. Človek si mora že v mladosti odgovoriti na elementarna vprašanja človeškosti. Mi pa po 60 letih surovega materializma, ostajamo takšni, kot smo bili, kajti enoumje je zarezalo v nas pregloboke brazde teme in pelihasta znamenja na duši, saj smo bili vključeni ves ta čas v nižjo duhovno dimenzijo bivanja z zaviralnimi procesi, zlaganostjo in patološkimi odzivnimi vzorci, obsojeni na neidentiteto lastnega duhovnega preživetja. Človeku ni bilo dopustno živeti s potrebno uveljavljanja lastne identitete biti, zato se še danes vrtimo v istem začaranem krogu obsesivne ideološkosti in nezavedne frustracije.

Ne dovolimo si izkoristiti priložnosti, da bi se spremenili in poiskali eksistencialistično maksimo, ki bi jo lahko pretvorili v imperativ: "Odslej bo drugače!«. Očitno narod s trpljenjem iz druge svetovne vojne, s povojnimi poboji in skoz 60-letno poneumljanje ni dozorel in si duhovno opomogel, da bi odkril voljo do smisla, ne le individualno, temveč tudi mišljeno na narodov značaj, ki se vede hlapčevsko do vsakega gospodarja. Počenjajo se vse bolj nesmiselne stvari in vedno bolj je človek ponižan, zato drsimo v dekadenčno moralno stanje in pogubo.

Človeku enostavno primanjkuje motivacijske volje do smisla, ker temu ni posvečal v preteklosti in mu tudi danes ne posveča zadostne pozornosti oziroma volje do smisla ni gojil in tako živi z jalovim upanjem na boljše, ki mu bo dano od zunaj, ne da bi znal in vedel kaj mu je storiti. Zorno polje človeka vključuje torej voljo do smisla. Nekateri misleci so razvili celo lastne teste za kvantifikacijo volje do smisla. Vse je odvisno od motivacije in samozavedanja. Vprašajmo se, ali ta družba takšna kot je , sploh omogoča človeku sprožitev notranjih motivacijskih sil z voljo do smisla, ko nekateri še za hrano, stanovanje, ogrevanje in oblačila nimajo in trpijo nizkotno človeško, naravnost suženjsko ponižanje? Kako lahko človek izpolni samega sebe, svoje ustvarjalne potenciale? Srečen je lahko le človek, ki je odkril v sebi svoj življenjski smisel! Smisel se rodi odznotraj in zaman ga je iskati zunaj sebe. Pravična družba pa ustvarja pogoje, da človek lahko odkrije v sebi voljo do smisla ter razvije in realizira svojo ustvarjalnost. Pravična družba mora nuditi vsem enake možnosti. Tega dandanašnje upravljenje družbe pa ni sposobno, ker se ukvarja le samo s seboj in s svojimi lastnimi interesi.

AVTENTIČNOST DELOVANJA IN ODGOVORNOST ZA PLOVBO V PRIHODNOST

Resnica je tisto najvišje zavedanje, do česar se lahko povzpne tako raziskovalno novinarstvo kot vsako avtentično človeško poklicno in nepoklicno javno in zasebno delovanje, kritično povezano z verigami vzročnosti in s problemi, ki nas danes in tukaj tarejo in vodijo v pogubo, ker vdira v nas neka zla sila, ki ruši naravne zakone pristnega in odgovornega človeškega ravnanja, bivanja in sožitja. Stanje je vsaki dan slabše, delavci, študentje in upokojenci imajo vsaki dan manj pravic. Prihodnost je negotova. Mnogi izbranci so si izborili nerazumno velike privilegije, peščica ljudi je vsak dan bogatejših, množica pa vsaki dan revnejša, s krčenjem socialnih pravic in z zategovanjem pasu.

Da je temu tako, smo si sami krivi, ker nismo postavili jasne vizije, kaj bomo s svojo državo počeli in kakšno ureditev in družbeno upravljanje potrebujemo za dostojno življenje. Nek del naše družbene celice se vedno gnoji. Ko se začne en del celiti, se drugi zagnoji. Državni aparat imamo za olepševanje realnosti, za kozmetične popravke bolnega telesa. Vodilni negujejo in predstavljajo samega sebe, narod je vedno bolj bolan in vsako zdravilo, ki ga predpišejo, ima bolj ogaben okus. Namen posvečuje vsako sredstvo, najpogostejše sredstvo je pa zmanjševanje pravic ljudem lastnega naroda. Na račun slovenskega delavca in upokojenca bomo financirali celo špekulante na finančnih trgih, ki so spravili v propad grško gospodarstvo in se nazadnje "obrisali pod nosom". Kje so sploh meje množice nesmislov, ki se vrstijo eden za drugim?

K pristopu do odkrivanja življenjskega smisla, vodita človeka modrost in lastno poštenje. Človeška bit je dvopomenska, usmerjena k vprašanjem, na katere je mogoče odgovoriti po črki naravnega zakona, ki ga nosimo v sebi ali pa odgovoriti, da je problem nerešljiv ali rešljiv tako kot drugi hočejo.

Sedanja družba je dosegla že skoraj skrajno točko moralnega dna. Zdi se kot nekakšen ovirani Faust "tragičen" v svoji človečnosti in "žalosten" v svoji bolezni, kot je nekoč menil znani dunajski psihoterapevt Viktor E. Frankl za kompulzivne nevrotike, ki trpijo zaradi pretiranega nadzora nad samim seboj in zaradi človeškega spoznanja, ki jim kvazi nezavedno zakriva pred očmi spontano odprtost v duhovno dohitevanje časa, ki ga živimo.

V odprtosti nižje plasti se nahaja dvodimenzionalna ravnina. V človeku se oglaša višja plast, kot nekakšna nadgradnja, ki se kaže kot narava, odprta za človeka v presežnem, v tistem, ki je položeno vanj in bi mu lahko rekli tudi nadsmisel golega fizičnega preživetja, ki tvori človeško bit.

Tako kot se združujejo semenčice, ki ustvarjajo možnosti novega življenja, tako se združujejo ljudje v narod za ustvarjanje svoje prihodnosti. Celota se ne more deliti, niti razdruževati. Razlogi, ki dopuščajo deljivost, ne dopuščajo združljivosti. Eksistenca je nedeljiva in neprenosljiva, tako v telesno - duševnem bivanju kot kontinuumu prihodnosti. Duhovni jaz se ne nahaja samo v posamezniku, temveč tudi v celotnem narodu. Predstavlja možnosti za njegovo ohranitev, dihanje in preživetje.

Marsikomu je udobneje biti to, kar drugi od njega hočejo in tako dobimo totalitarizem. Žal je ljudstvo na spoznavni stopnji nezmožnosti, sposobno prezreti samo sebe, ker se predaja drugemu, ki ni ono samo.

Ljudem sistem po stari železni srajci podarja tisto brezskrbnost, da jim ni potrebno poglabljanje in spoznavanje resnice, temveč jim zaostajanje v dejanju zrenja omogoča iracionalno praznoto ali duhovni deficit, v skladu s staro shemo odzivanja, napolniti ceneno ideološkost z absurdno nesmiselnostjo, z dodatki sprejemanja demagogije, cinizma in brez/vestnosti tistih, ki jih vodi »ono« nezavedno in se le-to razvija v strahotno pošast pohlepa in oblastiželjnosti do skrajnih meja odbijajoče samovšečnosti.

Pregovor »Mens sana in corpore sano« velja za posameznika in za narod kot celoto. V bolnem telesu domuje bolan pritlehen duh. Prostor človeškega je projiciran nad podčloveško ravnino.

Le kdo čuti tolikšno potrebo, da kaže svojo nadrejenost in da je več in boljši od drugih in gleda vzvišeno človeka v obraz, ne da bi mu povedal svoje »prave« motive, kaj razkriva s precenjevanjem samega sebe, ko se odvija kot tekač s svojo gostobesednostjo, z nezamenljivim starim vzorcem ko govori gospod poslušnemu.

Poudarja, da nosi odgovornost na svoji karieri in gladki koži za sedanji trenutek, vendar ne gre le za sedanji trenutek, temveč tudi za naslednjega, ki mu bo sledil in se mu bo ta odpovedal ali njegovo usodo zamolčal. Vedno znova slišimo, da se iščejo grešni kozli potem, ko je napaka storjena. Napake pa imajo vselej za posledico tudi težko popravljive krivce, vsaka krivica pa ima vselej ljudi – rod, ki ni storil tistega, kar bi moral storiti, zato bo vselej breme krivde prevzel narod kot celota. Posameznik pa ostaja kot plitko vedro slane morske vode, ki kmalu izpuhti in ta pokaže s prstom na senco krivca v slepi ulici. To bi se že lahko iz izkušenj naučili.

LITERARNI EKSHIBICIONIZEM IN SMISEL BIVANJA

Vprašanje kakovosti življenja postaja vse bolj pereče in aktualno in družbena klima zagotovo vpliva tudi na literarno ustvarjanje. Ko prebiramo sodobno literaturo, se pogosto sprašujemo za smisel tistega, kar beremo in kaj nam ustvarjalec v svojem delu sporoča. V marsikaterem literarnem delu je opaziti simptome množične nevroze, ki se odraža v absurdnem surovem realizmu, pogosto tudi v grobem in odurnem besedilu, ki je lahko samo sebi namen, posebno če pisec bralca še dodatno obremeni s cinizmom in nepravimi besedami, ki same zase predstavljajo bolno, bolezen pa sama na sebi ni nikdar ustvarjalna.

Človek je že po svoji naravi usmerjen k pozitivnim razpoloženjem, idealom, lepoti in vrednotam, torej k stvaritvam, ki ga v teh težkih časih moralno dvignejo, oplemenitijo in napolnijo z optimizmom in vrednotami. Če pogledamo na problem še z druge strani, bi pisanju, ki hoče narediti bralca imunega za trpljenje in obup, zagotovo očitali, da je prazno in zaslepljujoče, saj ni namen literature, da bi dodajala življenju umetne kozmetične popravke in s tem lažno lepšala življenje. Pisanje je nekakšna zlitina dobrega in zla, povezana z neko nitjo, ki pomaga človeku odkriti smisel življenja, etičnost in biti za drugega.

Literarna pustolovščina, ki hoče napolniti bralca s pesimizmom, praznoto in nesmislom življenja doseže, da se človek znajde v še večjem peklu obupa, pisec pa poskuša to obče človeško praznoto napolniti s predstavitvijo samega sebe v realnem svetu tako, da se sam znajde v literarnem ekshibicionizmu, ki ničesar ne pove, ampak izraža lastni občutek nesmiselnosti, kar je ugotavljal že znani dunajski logoped Viktor E. Frankl.

Vendar pisec, ki se ubada s svojim in tujim trpljenjem, deli z drugimi občutek eksistencialne solidarnosti. Tako se simptom v duši občutljivega literarnega ustvarjalca izkriči, izjoče, opozori, izrazi svoj protest, jezo, nezadovoljstvo in tudi gnev do krivic in bivanjske praznote. Takemu delu ni mogoče očitati, da je delo »okužilo« bralca z obupom, temveč ga je osvestilo s samozavedanjem in razmišljanjem. Vest piscu narekuje, kaj naj bralcu sporoči, običajno ga dobra literatura opozori, da je treba simptom zdraviti, ker se je rana zagnojila, počila in krvavi. Iz napak in trpljenja se običajno učimo in le-to ni zaman, saj iz svojih in tujih izkušenj črpamo dosežke za kakovostnejše življenje.

Literatura je torej razkošje, ki omogoča pisatelju ali pesniku izpoved samozavedanja, ki se prenaša na druge. Na nek način drugim tudi pove, da niso sami, da je še nekdo, ki tako občuti kot oni. In prav to pogrezanje pisca v samega sebe, ta občutljivostna ali preobčutljivostna pot do spoznanja ali eksistencialna pridruženost občutku bivanjske praznote, ki se spremeni v odkritje smisla bivanja, vodi pisca, da se sprašuje po vesti in trka na vest bližnjega. Ne sme si pa pisatelj ali pesnik dovoliti cinizma, fatalizma ali celo nihilizma in s pisanjem razvrednotiti, kar je človeškega v človeku.

Smisel pisanja naj temelji na etiki in upanju. Literatura ima moralno nalogo, da človeka počloveči in ne sme vzbujati v njem še večjih stisk in obupanosti. Primer nihilizma srečamo tudi v delu Johanna Wolfganga Goetheja: Trpljenje mladega Wertherja. Življenje je vrednota in pozitivna literatura pomaga odkriti vrednote in občutke prevesti v jezik, ki človeku obogati dušo. Ne gre za olepševanje realnosti, temveč za počlovečenje bivanja. Literatura ni vselej samo opevanje lepote, le-ta je povezana z vsemi človekovimi občutij. Lahko bi ji rekli tudi, da je na nek način diagnostična veda, ki odkriva smiselnost bivanja. Ne sprašujemo, kaj lahko imamo od življenja, temveč kaj življenje pričakuje od nas. Dobra literatura to presežnost sporoča in nikoli človeka na določa.

RADOSTNE VELIKONOČNE PRAZNIKE!

Ob velikonočnih praznikih poglejmo v svoje srce, da bomo občutili notranjo potrebo po intimni povezavi s Kristusom, ki nas v znamenju miru, sprave, duhovne prenove in prazničnega veselja skrbno in čuteče združuje s prabitnostjo in univerzalnostjo, da živimo naše življenje v znamenju ljubezni, brez častihlepnosti, stremuštva in egoizma, ki so bili Kristusu tuji.

Praznične trenutke skušajmo zaživeti z okrepljenim srcem. Človek naj ne ogluši za besedo drugega, ki ne potrebuje velikih dejanj, temveč zgolj posluh zanjo, za svojo stisko in težave, morda potrebuje tudi našo pomoč. Za to ni potrebno velikega napora, le malo časa in ljubezni posvetimo sočloveku, ki nas potrebuje.

Človekovo življenje določajo majhne, svetu neznane besede, ki so prosile posluh za uslišanje. Sodoživljanje bližnjega in pripravljenost, da mu pomagamo po naših močeh je povezana s Kristusovim izročilom dejanja in besede iz ljubezni, kar je v prisrčnem prijateljstvu z njim. Je pobratenje v notranji enotnosti vsega človekovega duhovnega prizadevanja, ki v vzvišenem občutenju praznika pridobi svoj notranji smisel in pomen.

V teh težkih časih je še kako potrebno, da smo človek človeku.

Želim vam vesele in radostne velikonočne praznike!

Na zidcu je.
Odel se je v belo ruto
in čaka z oljčno vejico,
prepričan, da gleda ljudem v oči.

Je kot veter, ki se smehlja
težkim listom vode,
kot bila bi tekočina žalosti prva,
pred zrahljano besedo ljubezen.
Približal se je ustnicam,
ki so to besedo izgovarjale.

Tako zapečatena je še resnica,
Ki se plazi po srcu in ga ziba
utripajočega med pomladnim cvetjem
in odpira okno, da bodo prestopili angeli
v ta svet rož in slavljenja praznika Velike noči,
ko izruvano drevo cveti v kotičkih ust z nasmehom.

Vstajenje so meje, v katerih živimo,
in praznik Velike noči spodbuja čute,
da ga doživimo v skladu s Kristusovim
namenom vstajenja od mrtvih,
z dobroto in ljubeznijo odrešitve,
ki sta se naselila v cvetovih,
povzdignjena v belih čašah na drevesih,
pridružena sonornemu spevu resnice.

VELIKONOČNA REFLEKSIJA

Smo šifra v vesoljnem štetju skrivnosti,
ki vežejo prah nase s semeni sonca
v luči razuma. Smo raztrošeni udje
kot razprte roke prebujenih dreves,
kakor nabrekla krošnja sredi osončja.
Smo podobni grmičasti šibasti žukovini
z rumenimi cvetovi, plavajoči med ugašajočimi ognji
in poslovilnimi pisavami na skrajni meji razuma.
Živimo in upamo v izmišljenih hišah,
kjer se rojevajo nove zvezde.
Môlimo v nebo kot konica luči v razdaljah
svojega predrojstva; smo pahljača genov,
ki plapola v vstajenju Duha s kosa lesa,
ki zveni kakor harfa v vetru.
Smo kresnice, ki pijemo, shranjujemo
in odrešujemo soncu luč. Smo bivanje uma
v kneževini, okamneli od Niobine soli
na križanem planetu napuha.
Smo mavrica v barvah, ki zrcali v loku mnogo
molčečih besed, dišečih po prebuditvah ob zori.
Hodimo po živem pesku in se pogrezamo
v zlato runo, medtem ko nas požira večnost.
Smo vetrovna moč, ki žene trop na predsmrtno pašo.
S seboj nosimo steklenico s sporočilom,
ki s plesom planetov spreminja smer,
medtem ko vdiramo skozi vrata noči
v neznane potopitve, da bi v globinah
v agoniji izmerili svojo nemoč moči
in slišali svoj predirljivi krik.
Nerojene otroke polnimo s hrepenenjem
in jim barvamo kri v rdeče z barvo zatona,
ko ranjeno sonce potuje skozi ožine
nazaj v svoje maternično telo.
O Bog, koliko neviht v okolici tvojega križa,
ki je samo kos lesa, zrasel iz človeškega
trpljenja in breztežnega upanja,
da je človeška ljubezen
edina odrešujoča mavrična barva,
ki se vzpenja v lok prihodnosti.

DANAŠNJE ZGODBE

1.

Poslušali ste besede iz ust, v katere se je ulovilo veliko suhih metuljev. Nobenemu ni ostal na krilih pelod in vonj rož.

Nato se je en metulj, ki je še komaj dihal, oglasil in rekel: »Nisem priletel s polj dišečih cvetov, sem samo molj, ki se je izvalil iz bube v tvojih oblačilih. Nosilo pa jih je telo brez duše.«

2.

Zakaj se ljudje srečujejo in so solidarni med seboj samo ob nesrečah, ujmah in stiskah? Zakaj se ljudje ne srečujejo in veselijo svojega izobilja?

3.

Tisti, ki se razglašajo za prinašalce svobode, so vam nadeli jarem. Prepričali so vas, da okovi v soncu lepo bleščijo; nato so lesketanje prelili v črke zakona in vi ste jih nagradili in pozlatili, pri tem pa gledate, kako sijoči in lesketajoči uživajo vaše sanje svobode.

4.

Oni se spoznajo na številke in vam lahko govorijo o njih , kar hočejo. Vi ne poznate njihove matematike in meril, kako se te številke odčitujejo in tudi nimate plezalnih vrvi, da bi se do njih povzpeli in niti nasledstvenega dovoljenja nimate, da bi jih količinsko drugače distribuirali po namenih. Številke so le pomemben dejavnik, ki vam kroji usodo.

5.

Oblast je spev svobode vašega volilnega glasu, ki je postal nekomu užitek vladanja, a glas je izgubil vaše srce.

6.

'Lenčine' so vstopile v hrčkovo kletko in pospravljajo medene piškotke, ki ste jih spekli vi.

7.

Medtem, ko se zadolžujejo in gradijo peščene gradove, vam morje naplavlja nove peščine in vi boste kmalu samo še pesek, ki ga bo morje odplavilo.

8.

Njihova pomembnost raste iz vaše nepomembnosti in njihova moč raste iz vaše nemoči. Ko polnite sklede, vedite, da ne boste jedli iz skupne sklede, temveč iz vaše.

9.

Ne morete se dotakniti s prsti teles svojih sanj, ker so jih zakrili z dimno zaveso. Sanje so vam vzeli in jih skrili, da jih implementirajo v realnost za svoje koristi.

10.

Delijo vam kruh, ki ga boste morali še odplačati; kruh, ki ga jedo oni, pa je od vašega hlebca.

11.

Vi ste ogledalo, ki pove, kako se stvari spreminjajo. Odsev kaže na vaše razumevanje, kakšne barve je tisti, ki je zlezel višje od vas.

12.

Medtem, ko vaš sovražnik spi z vami v postelji, kujejo drugi koristi.

13.

Nič ne bodo odnesli s seboj! Ne skrbite, tam boste sedeli pri skupni mizi.

PRAZNINA

Ob osamosvojitvi so nas čakali izzivi na vseh področjih, da bomo z lastnimi idejami in načini uresničevali vizijo o lastni državi, s prepričanjem, da je svoboda vnaprej pogojena z demokratično družbenostjo medsebojnih odnosov. Sanjali smo o evropski človeškosti. S kakšno navdušenostjo in samozavestjo so glasovale vse tiste danes brezposelne delavke in brezposelni delavci za skupne sanje o boljšem življenju.

Očitno je resničnost prestopila horizont njihovih sanj. Nikoli si niso mogli mislili, da ne bodo imeli kruha zase in za svoje družine in da bodo ljudje pahnjeni v tako krut postmoderni nihilizem sveta, oblečen v praznino, s popačeno podobo resničnosti, ki se kaže v postkapitalistični globalizacijski politiki z iluzijo o naprednosti in razsvetljeni družbenosti. Dogaja se nam zgodovina brez lastne zgodovine. Biti v času, ki ni človeški čas za vse, temveč le priložnost za najbolj brezvestne, lakomne in pohlepne, pilatovske in sprenevedave osebke javnega delovanja, z dvojno moralo, ki jim vladajo pragmatizem in prilagodljivost brez moralnih kriterijev. .

Ali si sploh zamišljamo, v kakšnih usodnih okoliščinah trpijo ljudje naroda? Ali bi danes potrebovali slovenskega Tolstoja, Dickensa ali Dostojevskega, da bi opisali revščino, stiske in usode mnogih ljudi, ki živijo z raztreščenimi življenji med nami.

Ali smo sploh sposobni človekovega dostojanstva, kajti mati narava nas sama pripelje do zaključka, da stvari ne gredo prav in da bo potrebno nekaj pri nas samih korenito spremeniti; ali smo toliko umljivi, da bi spoznali, da tako ne gre več; ali se ni ta naša vsakodnevna družbenost sprevrgla v izrojeno stvarnost in pridobila negativni družbeni značaj. Razplamteva se boj interesov, ki odreka ljudem človeškost; kakšna je sploh lestvica duha v tem družbenem prostoru?

Zastavimo si lahko številna vprašanja, vendar ob tem razvpitem razslojevanju bi težko našli moralni odgovor ali moralni navdih, da bi stvari spremenili. Zašli smo v situacijo najbolj grobe zlorabe življenja drugega. Omenila bi besede pisatelja Franza Kafke: »Obstaja cilj, poti pa ni.« Izgubili smo družbeni kompas. Bistveno priložnost ravnotežja. Proti temu se borimo z najslabšim konjem: »s politiko« in ne s svojo kulturno identiteto, z moralno identiteto slovenskega značaja, ki se je od nekdaj odlikoval po poštenju.

Svojih izkušenj ne uporabljamo za duhovno rast, temveč za medsebojno obračunavanje in moralno propadanje. Vsak dan globlje stopamo v praznino egoizma.

Takšna resničnost je nepristna in ne pripada slovenskemu narodu. Ali se res ne zmoremo upreti napihnjenosti, samozadostnosti in šminkarjenju mask, ki jim dopuščamo, da kvečijo človeku sedanjost in vodijo družbo brez globljih smotrov v pogubo? Ali res ne znamo tem figuram, ki povzročajo neugodne okoliščine in nam kradejo priložnosti za bonum humanum naroda, reci »stop!« Nihče ni računal na takšno izurjenost in pokvarjenost posameznikov, ki se gredo sprevrženo igro.

Res je, obstajajo hipetrofični svetovi, ki jih sploh ne poznamo več kot človeške, temveč izrojene tuje tvorbe na človeškem telesu. Le kako bo teh nekaj palčkov slovenskega razsvetljenstva spremenilo to dediščino zavrtega postotalitarističnega malomeščanstva v nek red, ki mu vlada modrost in pravičnost. Razmahnila se je sproščenost do takšne mere, da smo se prenehali spraševati, kam nas vsi ti grozeči samolastni obrazi peljejo, saj dejansko stanje je v nasprotju z resnico in naravo človeka. Zavrti so vsi talenti, ki bi lahko v duhovnem smislu rešili narod objema dušeče smrtonostne meduze. Ali bomo v vsej teh neizpolnjenostih naših pričakovanj in globokih razočaranj najprej izgubili telo in nato še kapljico duha v njem, ki nas edina še lahko reši?

PREŠERNOV SPOMENIK IN BULMASTIFI

Grozodejstva iz obskurne garaže so se preselila kot narodov protest za zlorabljenimi živalmi pred Prešernov spomenik, simbol slovenske kulture.

V Ljubljani na Prešernovem trgu gorijo sveče v spomin na tri bulmastife Saša Baričeviča. Namen je opozarjanje na nasilje nad živalmi, pobuda pa se je pojavila na spletnih forumih.

Namen je lahko še tako dober, vendar način manifestacije je popolnoma zgrešen in sprevržen, ker zbanalizira in žali narodova čustva, ki predstavljajo nek višji red, če gledamo nanje celostno skozi prizmo narodove kulture v najširšem smislu.

Prešernov spomenik simbolizira najvišjo vrednoto narodovega obstoja v vseh velikih časovnih razdobjih kulturnih snovanj in stanj, vse od jezikovne materne govorice, navad, šeg in splošne omike v pismenstvu, šolstvu in književnosti. Ob njem slavijo generacije svoj narodni praznik.

Izražanje čustev zahteva občutljivost. Duhovna kultura naroda povezuje ljudi v znamenju poglobljene avtorefleksije in zavedanja o svojem narodovem obstoju. S simbolom narodove kulture ne moremo manipulirati do takšne mere, da ga bomo izrabljali za vsak protest. Prešernov spomenik doživljamo Slovenci kot duhovno svetinjo naroda. Človek, ki deluje na človeški višini, bo to razumel in spoštoval.

Krizo določenih človeških vrednot ali obsodbo določenih dogodkov ali krivic bi lahko izrazili na drugem kraju. Morda v Tivoliju, kjer se prepletata človeški in pasji svet.

in Nenazadnje vprašajmo se, kaj nam pomeni simbol slovenske kulture, s katerim se kot narod zgodovinsko in globlje kulturno sporočilno in medčloveško identificiramo v duhovnem smislu, duhovnem bogastvu in izrednimi mislimi, iz katerih je rojena tudi naša veličastna slovenska himna. Človek je v moči simboličnega mišljenja in govorice ustvaril svoje sisteme sporočanja. Na perutih Prešernovega spomenika je določena narodova simbolika, ki jo ne smemo banalizirati in izrabljati duha njene veličine za razne proteste. V molku Prešernovega spomenika leži skrivnost nenehnega odkrivanja najgloblje učenosti s soudeležbo naših čustev in občutenj časa. Njegova simbolika pa je tako osebno povezana z narodom. Upam, da ste gledali TV in odzive mimoidočih, ki so se zgražali, da smo se spustili na takšno raven. Srčna izobrazba, obsega več kot golo besedo ali dejanje, je tudi odsvit obzirnosti in resnično dobre so samo stvari, ki jih ljudje kot takšne občutimo. Postavljanje sveč pod Prešernov spomenik v spomin na neke krvoločne pse pa je nedostojna in nesprejemljiva na obrazcu nekega družbenega vedenja. Ne moremo Prešerna povezovati z individualnimi prostaškimi dejanji in tako posvinjati spomina nanj in narodovo bistvo, ki ga spomenik simbolizira.

IN MEMORIAM MOJEMU OČETU, ČRNEMU BRATU

Če bi bil moj dragi oče Ivan Gašperčič, Črni brat (21.3.1913, Solkan – 6.9.1969, Rim) danes še živ, bi praznoval 97 let. Tega trenutka ni dočakal, da bi lahko bral mojo poezijo, ki sem mu jo posvetila v še neobjavljeni pesniški zbirki ob 40. obletnici njegove smrti.

Poezija je odtrgan list iz njegovega nedokončanega življenja. Obilica nepretrganega trpljenja ni pomenila zanj neizpolnjenosti… ravno nasprotno s trpljenjem je zorel in rasel, z njim sem zorela in rasla tudi jaz. Zato je svoje življenje napolnil s smislom. Ničesar ni mogoče izbrisati s sveta. Znamenja in sledi njegovega bivanja so ostala živa na soškem »Produ«, v otroški duši in poeziji. Oče mi je s svojo življenjsko zgodbo vseskozi soustvarjal plodno napetost pesniške ustvarjalnosti, kar mu priznavam kot njegov in svoj dosežek.

Očetovo upanje in volja do ohranitve življenja sta neprecenljivi človeški dosežek. Svojega očeta nisem videla le takšnega, kakršnega ga je izoblikovalo ponižanje, bolečina in trpljenje Črnega brata in preganjanje pod fašizmom, Dachauskega trpina in pregnanca, njegovo bistvo sem dojela v njegovi enkratnosti in edinstvenosti njegove osebnosti, ker je notranje presegal samega sebe. Nikoli se ni odtujil od svojih izvornih domovinskih čustev, ki jih je dobil za popotnico v svoji zavedni primorski družini očeta Jožefa Gašperčiča (1863 – 1947) in matere Marjute Grosar 1871 – 1933), četudi sta v njegovo bivanjsko samoto v tujini vdirala brezup in brezizhodnost. Ostal je vselej v prostoru človeškega, kljuboval je številnim preizkušnjam, trpljenje je stoično sprejel in pogumno prenašal, se boril s težko boleznijo in kljuboval ločenosti od svoje družine in domovine, kamor se ni nikoli več vrnil. Umrl je v tujini mlad, star šele 57 let.

Oče je bil eden izmed mladeničev, že skoraj pozabljene druščine Črnih bratov (1930. leta), ki so jih povezali upor proti potujčevanju in mladostni ideali domoljubja. Še skoraj otrok se je prekalil skozi uporno prenašanje raznarodovanja, sramotenje narodne pripadnosti, tlačenje in zasledovanje. Trpljenje v fašističnih kaznilnicah je okrepilo njegove uporne moči za preživetje. Skozi izkušnjo obvladovanja samega sebe pred plinskimi pečmi tretjega Rajha in osamljenostjo, težko bolan v tujini, je mogoče razbrati močno sporočilo, da je z vraščenostjo v svoje korenine in življenje dokazal voljo biti in obstati človek.

Zgodbi o Črnih bratih zgodovina ni posvečala posebne pozornosti, razen narodnostno občutljivega pisatelja Franceta Bevka, ki je napisal povest o Črnih bratih. Zgodbo je dopolnila z resnično pripovedjo in pričevanji dr. Mira Cencič, 2005. leta, knjigo pa je izdalo Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij Tigr.

Danes si zgodbo in pomen upora Črnih bratov razlagam na simbolični ravni kot držo: Čutiti se Slovenec ali Slovenka, ljubiti svoj materni jezik, se zanj boriti, ga negovati in ohranjati to našo lepo blagozvočno besedo in narodno zavest.

Vse življenje sem očeta imela v mislih takega, kot ga je imel v mislih Bog, ko ga je ustvaril za srečno življenje. Njegovo prenašanje trpljenja in bolečine sem težko sprejemala. Težko ga opišem in vrednotim, ker ni merila za njen prag, še težje pa ga ubesedim, kajti bolj kot je očeta prizadelo telesno trpljenje, je bilo ponižano njegovo človeško dostojanstvo.

Verige ponižanega trpečega človeka ostajajo sklenjene v neki višji dimenziji, ta odpira višjo navzočnost, ki velja za vse človeško spoznanje, za tisto področje, ki leži tik pod človekom in tik nad njim. In prav stiska človeka, ko je izpostavljen bivanjski absurdnosti brezizhodnega, ga nauči ponižnosti in človečnosti. Človek se s trpljenjem življenjsko prekali, prečisti in se ukloni notranjim silam za preživetje.

Nihče ne vidi tako mojega očeta, kot ga vidim jaz v mrežnici svojega očesa in kot ga nosim v svojem srcu, nihče ni mogel mojega očeta bolj poznati, kot sem ga poznala jaz, ki sem mu ostala do zadnjega trenutka življenja najbližja, zato je njegovo življenje in trpljenje neposredni vložek tudi vame.

Poezija, posvečena očetu, je vstala iz tišine in je prehodila dolgo pot v iskanju ponovnega utelešenja obujenega časa, ki ga ni mogoče povsem izraziti z besedami. Zamujene priložnosti so izkušnja med globoko tišino in zavedanjem doživetega, ki se ne more več preseči in uresničiti na meji človeškega.

Stihi so dialog dveh svetov na večnem stičišču hrepenenja po ljubečem sožitju med otrokom in očetom, in experimentum crucis, ki pripada zgodovini. S krili samotnega metulja se je zapuščeno otroštvo znašlo v kozmičnem mrku na mrzlem kamnu, s škrgami ribe, ki čaka na jutranjo roso in sončni žarek. Beseda v iskanju očeta in otrok v iskanju očetove besede hodita z roko v roko z zakasnelostjo, da bi druženje še lahko vrnilo izgubljeno. Le bolečina in trpnost preseženega onkraj zapisanega odklepata navzočnost spomina in utrinke sreče dveh ujetnikov v neizpolnjeni starševski ljubezni in pripadnosti.

Očetu je ljubezen dajala smisel življenja, meni upanje, ki sta merili človeške biti.
Moja poezija je intimno dejanje iz ljubezni do očeta; poklon, ki si ga je zaslužil.
V pesmih izpovem, kar ne morem več povedati očetu. Tako mi je lažje.

Hčerka Tatjana

ODSTIRANJA

Dlan je popisana s sporočili,
ki so se prevesila v dajanje
kot rahel dotik človeškosti za nazaj.
Njeno merilo so stihi,
ki si medsebojno rahljajo spomin.
Iščejo začetek in odgovore zakaj
so oblaki zastrli pomladno nebo
in je neko življenje tako popivnal čas.

Odložen star potovalni kovček
je ostal na pragu domače hiše.
Nihče ga ni odprl dolgih osemdeset let.
Pobrala sem ga na koščku zemlje,
razrezane s plotovi. V njem sem našla
neizrekljivo zgodbo življenja,
ki ima jezik do obzorja,
kot veter, ki odstira oblake.
Naslonjena je na rob,
kjer se začenja zdrs onkraj.

Razprta dlan se prevesi
iz nerazumevanja v doumevanje,
v občutje presežnosti, kot sočutje
in žalovanje, izrečeno na skrivaj,
v pesničinem jazu, v njeni duši.

Ljubeča, topla in ranljiva je misel.
ki odseva čute in v njih bolečino,
usodno skrčeno na pozabo,
ki jo ruši sedanjost, vznikla iz preteklosti.
Ko se naučiš dihati, postaneš neviden
in govori samo še beseda vzgibov duše,
trpinka in mučenica, ki odstira luči.

ŽAGANJE VEJ DREVESU ŽIVLJENJA Z NOVIM DRUŽINSKIM ZAKONIKOM

Predolgo smo zaljubljeni v svojega očeta in mater, ki predstavljata drevo življenja, da bi spremenili to svojo ljubezen in jo velikodušno odstopili zadetkom na prvo žogo rokohitrskim grabežljivcem istospolnega starševstva, ker oče in mati imata že od nekdaj nedvoumljivo vzporednost in prepletenost z vso živo naravo.
Lastnosti narave so lastnosti nas vseh. Nobene zapovedi ne more biti razen narave same in skladnega življenja z njenimi zakoni. Sproščenosti pri spreminjanju podobe sveta mimo in brez volje narave, so človekova zabloda.

Neskladje med oznanjanimi lažnimi vrednotami in realnostjo je rezultat tartifovske namerne inštrumentaliziranosti dvoličnosti. Nov družinski zakonik uvaja kršenje otrokovih pravic, ker spreminja njihovo pravico do očeta in matere in to pravico razširja na istospolne partnerje, ki se želijo polastiti otrokove duše in ji vsiliti svoj vzorec "družinskega" življenja . Politika pa si prizadeva s pomočjo nekritičnih agensov, zadovoljiti umišljeni enodimenzionalni svet istospolnih parov, ki bi si radi zaradi lastnega užitka podelili in prisvojili plodove stvarstva, zrasle v tujem trebuhu.

Svet brez meja, ki jih je začrtala narava, ne more obstajati. Odsotnost naravnih meril pelje človeka v pogubo, kajti naravo in človeka je ustvaril arhitekt po svoji podobi. Skrivnost začetka vseh stvari je za človeka nespremenljiva. Za tiste, ki hočejo konkurirati naravi, bi Ksenofan rekel, da imajo bogovi juncev rogove.

Željo po obvladovanju moralne identitete naroda bi lahko primerjali z garažnim vrednostnim sistemom mrež, ki odslikava bodočnost družbe v vzvratnem ogledalu.

Uvodna stran  |  Bibliografija  |  Novo objavljeno I.  |  Literarni porton  |  Poezija  |  Proza
Genealogija  |  Galerija  |  Knjiga bralcev  |  Stiki in povezave  |  Slovenska imena mesecev  |  Kotiček za Slovence po svetu  |  Slovenec sem!  |  Raziskovanje nekega primera  |  O smrti   |  Blog I.  |  Današnja misel  |  Luske hibridne samorodnice  |  Aforizmi  |  Poglejte kaj je danes novega!  |  Objavljene vsebine od 1.4.2008 - 31.3.2009