Ni lepše knjige,

kot je slovar slovenskih besed.
Pojmi, ki ponujajo premislek.
Ubranost duše.
Glasotvorno pojoč notni zapis.
Uspavanka glasov matere skozi placento.
Šepetanje skozi popkovino v otrokovo dušo.
Kuštrava otroška radovednost
z zadnjo besedo žvrkljanje …
Slovenščina, cvetje iz domačih logov.
Travica zelena in nežno cvetoči žepek.
Studenčnica izpod skalce.
Razpršena modrina neba.
Povezovanje pšeničnih bilk v šope,
blagozvočnih besed v poezijo.
Barkača duše s korenom srca,
ki se odpravlja na plovbo
po velikem morju življenja.
O beseda, človeška, dana, dobra,
dvoumna, izdana, močna, notranja,
odrešilna, pesniška, prazna, preslišana,
prijateljska, resnična, simbolična, ustvarjalna,
utelešena, vsiljena, živa in mrtva,
Prva in zadnja …
Prepletanje, izmikanje, soočenje …
Snop zaljubljenk in pokošenk
od rojstva do groba.

ZAKAJ BEREMO?

Branje je dejanje ljubezni do pozitivne besede, ki nas s svojim šarmom pritegne in osvoji. Lahko bi rekli, da je beseda močan klic, razkošje in bogastvo plemenite radovednosti duha. Vzbuja napetost in pomnoži našo pozornost do neizmernega bogastva pomenov, ki so lahko izražena in opisana z besedo, ki govori o življenju. Sproži vzlet domišljije, občutenje prelivanja in pretakanja vrednot znotraj nas. Proces je podoben dihanju celice znotraj telesa, ki omogoča, da smo. Svetloba in sence se prepletajo v naših očeh in čutilih, ustvarjajo podobe, množijo pojme, bogatijo duha, ki se zapleta v individualne usode in rešitve, v razmišljanje kaj je individualno dobro in skupno dobro ter sreča vseh v prihodnosti. Branje je gradnik vrednot. V branju iščemo načine in možnosti za sožitje človeštva. Z branjem se tudi zmanjšuje ego. Poplemeniti nas in krepi naš altruizem.

Branje je silnica preobrazbe in moči. Je opeka in vezivo naše notranje psihične gradnje. Lahko bi branje opredelili tudi kot poskus obuditve in spoznavanja tokov podzavesti in hotenja ustvariti nov svet zavesti po meri odkrivanja sposobnosti biti v sebi etičen. Besede in misli nam prikličejo svet širših dimenzij. Pisana beseda je animacija prostora in časa. Branje je tudi poskus zrušiti v sebi bolečino in obnoviti svoje stanje duha. Je preboj v smeri iskrenosti do samega sebe in do drugih.

Izhajamo iz erotičnega čustva in hrepenenja po vedoželjnosti, ki omogoča naraščanje življenjske sile in energije. Branje se ne nanaša samo na sporočilnost, temveč je usmerjeno tudi na erotično predigro in poželenje našega ustvarjalnega navdiha, ki ga spodbuja in plemeniti. Ko knjiga, spletna stran ali kakor koli sporočena beseda zapeljuje, se slike v možganskem tkivu namnožijo, ustvarjajo se občutki, da smo v družbi z zanimivimi in pozitivnimi ljudmi, od katerih se imamo marsikaj naučiti. Vprašanja, uganke in zanke se razvozlavajo in nakazujejo se nam odgovori sami iz sebe.

V branju iščemo nove vneme, znanje in spoznavamo izkušnje drugih. Ljudje, ki ne berejo, običajno otopijo v razumevanju življenja. Življenje pojmujejo iz svoje ožine. Prisiljeni so živeti pod zreliščem dovršenosti duha. Z branjem presežemo in zadovoljimo sebe, vživimo se v prerojeno ozračje naših misli, odgovorimo si na številna vprašanja življenja, preženemo osamljenost in se odpeljemo z zlatim vozom iz globin teme v območje sončnega ozračja. Dobra beseda je silnica preobrazbe, ki nas pripelje v svetlejšo prihodnost, če ji sledimo. Je ogenj in luč, ki ožarja in razseva prostor, da v njem najdemo in vidimo celi svet. Z njeno pomočjo si osmislimo prostor našega bivanja, lažje zaznamo, spoznamo, znamo in smo sposobni izločiti tiste, ki nas izrabljajo in obračunavajo z našim mišljenjem in ga izkrivljajo. S svojo avtonomijo duha znamo suvereno gospodariti.

Ko se usedeš na piramido svojega vedenja in ne veš kaj bi, vzemi dobro knjigo v roke. Beri, razmišljaj in živi od milosti, od drobtinic kruha, ki ti jih bo navrgla. Človek pripada svetu, ki si ga duhovno ustvari. Mističnost je misterioznost našega duha, sposobnost, da prestopi čez rob. Vrtinec bralnega užitka je križišče, kjer si novo spoznanje in stara misel nasprotujeta in se hkrati združujeta in zbližujeta v stari in novi izkušnji ter sprejemata. Branje je nekakšna religija, molitev, ki ima svoj vid, sluh, vonj, okus in tip. Je kot abstraktna slika s številnimi slikarjevimi zamahi, ki sprožajo dražljaje ustvarjalnih dotikov iz duše. Je presečišče odzivov, ki ustvarja razpoloženja. Je pojav, ki eksistira s prvinami čutnega zaznavanja. Ne želimo si pisane besede, ki povzroča morbidnost, utrujenost, prenasičenost, nihilizem, satanizem in dekadenčnost, prava beseda je svet s prostorsko svetlo in globljo moralno razsežnostjo. Napisana je s pravo mero in občutljivostjo do bralca.

Človek pogosto čaka na zdravljenje z dobro besedo. Človek pripada svojemu izvoru in okolju, zato naj se beseda, ki človeka nagovori, nikoli ne oddalji od človeka ali skuša zmanjševati njegov pomen. Ljubezen, ki se izraža v napisani knjigi ali prispevku je hkrati zadeva javnosti in ne le zasebnosti, je kontinuiteta nepretrganih preobrazb in razvoja in vselej se trudi, da se iz nje rodi človek harmonije s svetom, človek povezan z ljudmi in odgovornostjo zanje. Beseda je sila, ki bo nekoč uničila neenakost, krivice in sovraštvo. Dobra beseda vselej zmaguje, ker je nosilka svetovno nazorskega etosa ljubezni. Dobra beseda je prinašalka ljubezni in človečnosti. Pisanje in branje naj bo tudi strožja disciplina od lahkotne vsakodnevne fantazije in mnogih puhlosti brez vsebine, povezana naj bo z jedrom in vsebino človekovega obstanka. Naj bo razmnoževalka pisanega upanja in zaupanja v boljše. Poezija je radost in veselje, ki osmisli življenje z upanjem.