KO LUČ ZASVETI V.
PESNIKU BORUTU PETROVIČU VERNIKOVEMU
Slišim molk zvezd,
tam so vesoljska sidrišča,
med njimi je zagozdeno krmilo Zemlje,
samo ozek pas sveta je še tvoj,
sonce se je ustavilo
v ognjenem naročju.
Tvoja ladijca vozi zlatnino besed,
milijoni črk poljubljajo kamne,
nad njimi zelenijo drevesa
in v svojem vodnem telesu
nosijo upanje in odrešenje.
KAMEN ALI TKIVO?
Napeto je danes ozračje s svetlobo.
Potopljeni so vrči z lučjo.
V njih drstijo ikre svoj lunin ples.
Rušijo se vali in pogrezajo v svojo bolečino.
V kamen ob obali zapisujejo svoj morski potopis.
Misli krvavijo nad svojimi žalnimi trakovi,
ki se v dimenziji žarkov raztisočerijo
v jagode vina in nasmehe iz spomina.
Nekoč je bila kamen.
Nič je ni bolelo.
Konjska kopita so lahko hodila
po njenih grudih.
Danes je drugače.
Kamen so razbrazdali plazilci,
ki so se razlezli po njegovi duši.
Potuhnjeno stiskajo njene čute v kot
in si obirajo dišave.
Kamen odseva tudi milino,
če ga je zbrusila človeška roka.
Vprašanje je, kaj dela bolj človeka:
Kamen ali tkivo?
Morda mu apnenec učvrsti hrbtenico,
a tkivo mu zmehča dušo.
Je večrazsežnost, ki se razodene kot kri.
Lapor postane prag vrat,
skozi katera vstopajo ljudje.
Ne vem kako priti iz sebe do tebe.
Skozi bele poti kamna
ali rdeče poti krvi.
Slišim šumenje, da so se jadra razpela.
LJUBITELJSKO POPOLDNE
Nekaj bom razkrila
z življenjskim zamikom!
Ko se izleže metulj,
ne nosi samo leta
in lepih barv na mavričnih krilih.
Je tudi gosenica.
Metulj je rešitev za neizživete
frustracije človekovega plazenja.
Oba sta dobila možnost letenja.
Privilegij inteligentnih bitij.
Zagotovo ima metulj
kromosomsko okvaro,
da se izleže iz plazilca,
med tem ko se človek rodi
po običajni poti sesalcev.
Danes sem preživela
ljubiteljsko popoldne
opazovanja narave.
Občudovala sem metulja
na roži in preučevala pokončno
držo človeka, njegov duhovni let
s podaljšanim repom plazilca.
Spraševala sem se zakaj
je človek izločen iz letečega
občestva metuljev,
ko je njegova izlevitev
iz gosenice tako podobna metulju.
Podrobnosti niso povsem znane
kako je potekal razvoj živih bitij.
Ko so cvetele češnje,
se je metulju mudilo priti na svet,
Človeka pa je zanimal uspeh
In kvačkanje sižeja z besednimi
slogovnimi pentljami,
podobnimi letom metuljevih kril.
Dušeči vonj prihaja s cvetočega drevesa,
metulj je samo njegova dopolnitev.
Drznila sem si biti za trenutek metulj,
a evolucija je zakrita v lasišču drevesa.
II.
Oprosti, nisem vedela,
da si tudi ti upanje na čakanju pomladi,
da se drevje razcveti.
Da si metulj v mirovanju človeka.
Da preživiš tudi pustošenje zime.
Letni časi nam marsikaj razkažejo.
Zmeraj si tako zaposlen in utrujen.
Metulj si je prisvojil vso tvojo svobodo
in tebe je evolucija pahnila v suženjstvo,
ki je združeno z višjim družbenim ugledom,
s častjo menjavati krila po izbiri.
Kot letalo v hangerju.
Metulj se ne more odrešiti svojih kril.
In kakšne simptome sem še opazila?
Da mi rastejo metuljeva krila.
Odletel je in me pustil v premišljevanju.
ZAKON TEŽNOSTI
To je pokrajina krhke minljivosti.
Po žareči belini pogrezanja
vodi pot poševno v nebesa.
V modrini noči zagori en sam plamen.
Za sabo pušča odsev razlaščanja.
Košček zemlje, akacijo,
ki ne bo več gostila čebele.
Ozračje je napolnjeno z lučjo.
Vhod je ozek pod Orfejevim nebom.
Naslonim se na vrata.
Pogled je pobarvan s spominom,
ki se išče po svojih podobah
in razmerjih s piskom vetrov.
Spoznavam sebe.
V tujem telesu.
Vidim se znotraj.
Slišim tišino.
Bog me je okusil.
Lastovka odleti.
Obtičim, olupljena
in raztresena
med prahom zvezd.
Čisto tiho vstopam.
Ranjenih podplatov.
Zakockana med glasove suhe trave.
Izsušena v gibanju.
Omejitev v glasu.
S polnim premerom leta ptice.
Z dolgo perutjo pomiritve.
Vračanje, kjer Da Vinci šifrira čas.
Razosebljen v samozadostnem stanju.
Umika se in ukinja alegorijo razmerij
med častilcem in čaščenim.
Razsuje se prah čez oči.
Tema postaja vse gostejša.
Mrtvo drevo nima več listov.
Cvetje odloži sadeže.
Zakon težnosti narekuje,
da zrele hruške padajo.
ČAS JE ZA VEČERNI SPREHOD
Kakor svetilnik na obali
utripa notranje oko
v razburkanem morju krvi.
Čas je za večerni sprehod do obale.
Valovi gibljejo besede,
ki se potapljajo v svet samote.
Gibati morje z besedami,
vznemirjati vode z gibanjem čolna,
pomeni jadrati v umišljenem svetu,
zapolnjenem s tekočino svoje luči.
Z vetrom poganjati jambor k obrežju
z močjo upanja v odkritje novega sveta,
ki te izkrca na točki višjega nadzora,
da boš prevegnil misli onkraj točke,
kjer se je ustavil razum.
Tako je, kot bi lokvanj zacvetel v vsemirju.
SPRAŠEVANJE
Kdo je ustvaril
orjaške meglenice plinov?
Je bil sploh kdo?
Morda nekdo,
ki hoče biti ljubljen
in plava med hišami,
med uličnimi svetilkami
nad gorami
in si je nadel modro obleko.
Morda je to nekdo,
ki kipi iz izvira svetlobe
in ustvarja milijone živih bitij,
dolbe skale skoraj do ostrine,
oblikuje zemlji obraz
in pretaka tekoče svojega telesa
iz rek v morja in oceane,
zlati jutro in škrlati večerni zaton.
Vsako telo ima prostornino za kri.
In kako je ta neznanec brezmejen,
nedojemljiv človekovim očem.
Brez glasu vesoljnih zborov je,
neviden v vetru, ko zapleta
veje dreves in ruje stoletne hraste.
Nihče ne ve, ali je to oče ali je to mati.
Reka potaplja misli v globine,
ko človeka zažeja po razumevanju
velikih skrivnosti.
Strah nas je smrti duha,
da nikoli ne bomo vedeli
odkod pljuska dež,
ko se bomo spreminjali
v žareče tulipane.
POŠEVNO OKO JUTRA
Že dolgo ne vem
kakšno telo nosi sončna luč.
S čim je ogrnjena.
Vsako nebesno telo
ima svoje družabno ozadje
v neskončnih daljavah.
Marsikdo bi utegnil pomisliti,
da je telo svetlobe
izvirna posledica duše,
ki se napaja iz hrepenenja.
Da je izpeljanka njegovih potešitev.
Še nobena zvezda se ni rodila grda
in ni zaradi svoje mladosti lepša.
Še nikogar ni lepota povabila
na gostijo dobrega.
Ko se nebesno telo utrne,
ostaneš prazen in nečloveški.
Ko se zunanjost neha zanimati zate,
so čuti na čakanju.
Okorele noge jih nosijo
skozi poševno oko jutra.
Nebeške razsvetljave drgetajo
od miline leska z večnega drevesa.
Obličje onkraj zemlje se nikoli
ne izreka. Zasveti, potone
in izgine v morski globini.
Zdrami telo in nadaljuje
življenje duše v neskončni združitvi.
Govorim vam, a se nisem hotela izreči.
Zamujam priložnost,
da nepovabljeni gostji
ponudim svoj obraz,
ujeta v njeno podrastje.
Z ZAMUDO
Tako podobna sem nosečnici
v svoji povešenosti.
Opazujem vso to obilnost,
obsežnost, ki nosi življenje v sebi,
kakor bi pozabila roditi
in bi otrok pozabil priti na svet.
Izmučen je že,
porodna voda mi uhaja
in zanaša plod po porodnih poteh.
Seme ni hotelo zakrneti,
se posušiti in odmreti
kot na tisoče oploditev,
ki ne dozorijo v plod.
Tako toplo mi je pod srcem!
Le zakaj nerojenemu otroku
že sivijo lasje?
Le kdaj bo prišel zamudnik na svet?
Vsej tej prtljagi sem parkirno mesto
kot peron, kjer se ustavljajo lokomotive.
Gnetem si popek in začenjam verjeti,
da so se porodni krči šele začeli.
Izkričala bom vso bolečino
in nato legla pod krošnjo drevesa.
Na dlani mi bodo padali listi
in korenine me bodo ovijale
in pile iz krvi še naprej svoje snovi.
DANES JE NEDELJA!
Danes je nedelja, dela prosti dan!
V veleblagovnicah najdete sebe,
vaše telo leži na policah,
vaš znoj je v vsakem delčku prahu.
V tetrapakih so gnezda zamišljenih otrok,
v njih so zablokirani izgubljeni dnevi.
Steklenice solz si tu lahko kupite.
Same bodikave sanje so naprodaj.
Vprašajte se, zakaj ste sploh ustvarjeni,
za vso to kramo, ki ogroža planet,
za tisoče neuporabnih stvari,
ki jih je bolni um spravil sem.
Svojih izgubljenih dni
sploh ne boste mogli ogrniti čez ramo,
le malo bolj sključeni hrbet
boste lahko ogrnili s sintetičnim šalom.
Zatisnite veke in se malo spočite!
Tudi rastline in zemlja se pozimi spočijejo.
Sprostite se, okrepite se,
ozelenite si trudne oči!
Vaš kvantni vakuum uma
sredi vesolja že utruja Stvarnika,
ta vam z belim brizgom svetlobe
zabada harpuno v vaše utrujeno telo.
Spočite se, brezskrbno vdihnite zrak
v travi pod grmom dišečega jasmina.
BILO JE LEPO
Izgubila sem že skoraj vse liste
z drevesa, veslam le še z lasmi.
Dotikam se z obrvmi otroških gugalnic.
Vsi, ki sem jih srečevala, gredo za menoj.
Brzimo skozi tunele upanja na luč.
Hitimo k ustnicam, ki so goreče ljubile.
Čakam te tam, kjer vse se znova začenja.
Čisto majhna sem v duši,
zrno molka, ki se mu bliža dolgo deževje,
a premalo je časa za naju,
da bi ti razgrela domišljijo,
pomladila srce.
Misli me nosijo v nostalgični vrt,
kjer se vrtijo otroški mlinčki na vodo.
Vrata na tečajih so se odpirala kot namazana.
Bile so ure in dnevi kot škrnicelj bonbonov.
Ozri se nazaj! Bilo je lepo.
Nihče nam ne more vzeti mladosti.
V NOČI LUČ
Veselim se, ko zažari nebo.
Z višin letijo listi
in se usedajo po drevesih.
Zemlja premika ustnice,
kot bi vračala poljube s cvetenjem.
Medtem, ko so si debla
osušila boke, zbor vetrov
s svojimi obrednimi gibi,
odmika mehko kožo ozelenitvi.
Na zobu majhnega kamna
se je zgostil žarek in ogrel senco,
ki bega in lega po travi.
Kdo ve, kam bi še rad prestopil?
Pleza po trti, drevesu in zidu tvoje hiše.
Zlezel bo v vzglavnik, morda v človeka,
da bi mu odvzel lastnost kamna.
Ko se dan umakne k počitku
in se na vse stvari nagne noč,
postanem senca dneva iz odseva,
ki sanja daljne svetove v meni.
V noči luč vedno sklene svoj krog.
Vplete se v krošnje in tvoje lase.
MOLK
Molk je samosvoja enkratnost bivanja
in se niti ne ločuje od besed.
Opažam, da je poln kljubujočega zanosa.
Neprestano odpira oči, me gleda
in se spušča v orjaške globine.
Je kot tiha cesta razmnoženih platan,
nagnjenih na morsko stran,
je paleta okrepljenih barv dneva.
Ob meni stoji kamniti zidec,
na katerega je naslonjen
in s pihljanjem zefirja mi vrača svoj glas
ob trenutkih poglobitve v tišino.
Zunaj govorice je gol in ves dišeč od misli.
Izrekljiv je, ko ga nežno otipam pod kožo.
Premore mehkobo in patino časa.
Sprehaja se po samotnih alejah
in dodaja barve stvarem,
odeva morsko obrežje
in se dotika velikega zbiralnika,
ko tone odznotraj do njegovega dna.
Molk živi bolj zase, se me ogleduje iz skal
in mi dovoli, da sem njegova gostja
in da se ga dotaknem, ko zahrepeni.
Vse je odvisno od mojega razpoloženja.
Ko mi namigne, kaj je odznotraj
pogostno odsevam brezčutnost do stvari,
stisnem režo in zaspim.
Molk se hrani iz skrivnosti,
ki ležijo pod kamni
in se ob hoji dotika ženskih gležnjev.
Pogosto reže uzde iluzijam
in tehta, kaj si mislim,
a ceni ženske vrline.
Danes zjutraj sem opazila,
da se je sončil in se mi nesluteno nasmehnil.
Razodel mi je osupljivo luč svojega bivanja,
ki se je prižigala in ugašala.
SLADKO PEKOČE OBČUTENOSTI
Nisem naključna.
Rastem iz izjemne fabule.
Sem epska junakinja dogodka.
Imenuje se življenje.
Kot goba po dežju mi raste duša,
povsod puščam njene prste odtise.
Nikoli se nisem ustavila živeti.
V svoji fantazijski pripovedi
me spomin napeljuje na pozabo,
a tega ne morem storiti.
Vključena sem v gibanje.
Bajam svojo zgodbo sladko pekoče
občutenosti, ki ni ne prepričanje
ne dilema. Nekaj je, kar se nameri.
Neka volja je, ki me vznemirja.
Nikoli dokončana končnost vztrajnosti.
Ure postajajo čas in čas neskončnost.
Predozirani pogum je kot luknja
z vodnim odtokom, vase me vleče tema
in jaz prižigam lučke v njej.
Tavam z Dantejem po Devini komediji.
Sem primer pojoče popotnice,
Iskalka zakladov. V vsaki črki iščem večnost.
Sem slutnja neskončnosti. Grizem si ustnice.
Kot črviček v češnji se gostim.
Moj zeleni plašč je moje oko.
V stihih tipljem kožo sveta,
Svoje prisotnosti in istovetnosti.
Tu sem kot naključna mera svetlobe.
Čas mi odpenja bluzo in sega v nedrje.
POLJE OB SAVI
(V Čatežu, 26. aprila 2009)
V vetru valovijo rumene sanje
in šumijo mili spev prižganih luči.
Dehti ogrščica na dlani svilenega olja.
Sprehajam se v rožnem nedeljskem jutru
med cvetočim plesom norih metuljev.
Na cvetnem oblaku zleknjena žlahtnost
drsi prek poljan kot satje iz čebeljega panja.
Ekstaza z razigranim veseljem,
valovanje skodranih serafinov
ob temno zelenem.
Hodim po prstih, da jih ne bi prebudila.
Diham nežno, da ne bi plašila
dotikov svetlobe, ki opravlja svoje delo.
Drhti skrivnostna svetlolaska v salonu
odišavljenih lasulj rumenega obredja.
Ob svetlo zeleni ozari je ujeta slast dneva,
nostalgična manifestacija melanholij
vonja in zanosa barve,
z dojko neba sklenjena harmonija zvoka.
Sinestezija zelenila,
žametno oko ljubosumja,
gibanje, ki povzroča norost.
Mrmrajo usta, polna neizrečenih besed.
Na mehkih prsih zemlje cveti polje iz sna,
ki ga je premagoval spanec
in zazibal v gibanje rumenega.
Iskalo me je med drevesi
in odtrgalo moje čustvo z ustnic zemlje.
Vraščam se v stihe zlatega dežja.
Zgoščeno rumeno je izstopilo iz časa
in me potegnilo v snov h genezi.
To je bila samotnost jutra z molitvijo zemlje
v korespondenci s človekom,
Čaščenje genialnih dosežkov,
ustvarjenih iz kamna in vode,
duhovna interpretacija njene vloge.
Mešanica vzvišenih strasti,
dostopna le soncu znotraj spomina.
FANFARA FASCINANTNEGA VONJA
Velika njiva dišeče melanholije
s tihimi modrimi metulji.
Ob ločju in robidju je meja sladkosti,
vzravnana ekstaza jutra,
zanosna glasba, tihožitje kolorida,
parfum zemlje, ki ga je zgladil veter.
V svetlobi diham mimohod
nežno dišečega socvetja sivke,
fanfaro fascinantnega vonja.
Vsak veter je drugačnih dišav.
Geometrija alkimije cvetov.
Tango bivanja ob zapiranju
vek s sokovi ros. Zaznavam
padanje in pogrezanje v opojnost
modrišavega cvetja z dišečim
obrazom in zelenimi lasmi,
ki s tisočerimi žametnimi očmi
sanja zapik svojega vonja v telo
do srčike vznesenosti.
Nastajanje in menjevanje harmonij,
ki pletejo v srcu svoj rej.
S safirjem je ogrnjena jutranja sivka.
Horizontalno polje vedrine zbuja
čebele in jih vali na vršičke med
slikarije zašiljenih brstičev.
Dotiki sprejemanja in občutenja
snovi z gibko aluzijo oživljajo slasti
z živo kretnjo magme.
Nekdo mi je napisal ljubezensko
pismo v dišeči pisavi?
Kot strasten ljubimec mi dvori
in me sprašuje, če sem zaljubljena.
Skozi slapove luči in gladino modrine
mi ustvarja nežen odsvit počutja.
SLAVLJENJE EKSTAZE
Sonce je moj oče,
Zemlja moja mati,
oba združena v sveti poroki.
Vstajam iz neskončnega spomina,
bivam v svoji minljivosti
in pišem neminljivo hvalnico.
Danes praznuje nebo in zemlja.
Odhajamo v čas brez cilja.
Svetloba in dež oplajata zemljo.
Ti si nebo in jaz zemlja, oplodi me
in slavi z menoj poročno veselje,
pričakujem te v zlatem oblačilu
prebujena, odeta s cvetjem in zelenjem
slavim ekstazo v kozmičnem plesu.
Odrešujem se telesnosti,
rajam s svojimi koreninami,
poslušam šepet dežja in rastem
s svetlobo v očeh. Krona se lesketa
bolj kot diamanti vseh vladarjev.
Nebo sprejema dihe in milino cvetov,
suite noči, rosen vonj listov,
zemlja prgišče semen.
Zveni zvok piščali iz prihodnosti.
Slišim melodijo, ki večno biva v prsti.
Sem nirvana njene duše,
ki se oddaljuje od razuma
in zaznava soglasja te ljubezni.
Čas meri kapljice, vsako sekundo
je kaplja voda več na kapniku.
Rože se zapirajo s poljubom sonca.
Tvoje oči so nad mano.
Jaz človek sem del te virtualne
resničnosti, podarjenosti iz radosti.
Zapuščene vasi mi umirjajo dihanje,
plaha srna se je umaknila,
pegasto jabolko bo odcvetelo.
V temo je posvetila luč.
Človek je izklesal daritev, ikono
svoje notranjosti, ikono svojih čutov.
Stanjšana črta neba dopušča videnje
skozi znotraj prozorno in zavzema
razsežnost neskončnosti za tvojim čelom.
Pisanje narave z božjo roko pomirja,
slutim neskončno ponavljanje
in nadaljevanje iz vekov v vek.
MED SEJALNIMI BRAZDAMI
Nič več me ne bolijo posamezni udje.
Kot notni zapisi so shranjeni v glasbeni
skrinjici in tvorijo simfonijo dreves
in zelene trave, ki jo upogiba veter.
Čutim se kot na hrbet zleknjena bolečina.
Kot njiva z milijoni bilk in poljskih rastlin.
Dnevi ji minevajo z odnašanjem samote
na sončni zahod, kjer požvižgavajo
mladeniči in pojo črički v brezskrbni večer.
Tako sem oslepela, da ne vem
na katerem delu telesa me je začela
sprejemati večnost vase.
Mogoče pa je ostal tu le tisti del mene,
ki je popisana knjiga gostov.
Morda sem pšenična njiva
ob čakanju na žanjice,
ki vračajo zemlji samozavest.
Do vseh sem mila in popustljiva,
do mrtvega časa neizprosna.
Ko vstopate, da bi našli pojasnilo,
kam izgineva bol, ki je vtisnjena
v telo kot čudež preživetja,
me zvabljate v brezno praznine.
Ne morem vam odpreti vrat,
da bi z mano flirtali z vašimi sentimenti.
Popeljem vas lahko tja do nemira,
ki se poželjivo meša z željami.
Lahko vam prižgem le luč,
da pogledate kaj je v shrambi.
Sicer pa sem ležeča vznak nečitljiva
kot goreča bakla, nevidna v dimu.
Takšna tečem lažje, kot me čas prehiteva.
Ne morete me videti kako sem zgrajena.
Nekaj sem skrila pred vami.
Zamolčano se razrašča v meni.
Ko pogledam čez okno na vrt,
tipam v torzu neko mišico moči,
ki bi jo lahko označila kot utripanje opne.
Vem, da sem med sejalnimi brazdami,
ki me grebejo z lopato med prst.
ŠTROPOTANJE APRILSKEGA DEŽJA
Staplja se pomladni dan z metulji
na tisoče samot. Vse iščejo ljubimce,
ki dišijo po prebujajoči se zemlji
in se po nomadsko selijo,
razkazujejo brazgotine na podplatih,
znamenja, ki so jih zapustila iskanja.
Ob trati ivanjščic so prehojene poti
z nasmehi od razigranih vetrov.
Nenehno označevanje ozračja z barvami,
letenje in zapuščanje medenih sledi
na stičišču med zemljo in soncem,
ko ledišče odziba semenje iz spanja
in prebudi popke pod pisanimi rutami.
Vsa ta bitja so sli ljubezni,
ki vzdržuje svoj veličastni red
pšeničnih pisav, nemir valujoče njive,
veselje rasti z odtisi na filigransko
nazobčanih lističih dreves.
Na tisoče brez raste iz rok skrivnosti.
Vsa prostranstva so v enem zrnu
in vsa modrost v modrem cvetu spominčice.
Slišim štropotanje aprilskega dežja
in šumenje vzvalovanega morja v duši,
ki je v rožnem grmu judeževega drevesa
našla svojo pomiritev s spominom
na tisti dan, ko se je roža zaljubila v metulja.
Bila je kot zrela rožnata jagoda.
Na koži ji dišijo ustnice miline
in lesket soja zvezd, ki iščejo prašnike cveta.
V VELIKEM KOLESJU
Znašla sem se izgubljena
v velikem kolesju svetlobe,
brez verig, le z lakoto uma
kot izvršeno dejanje naključij.
Za sabo sem zapuščala praznino,
pred sabo sem videla znamenja
brez mojih dlani, iztrgana iz oči.
Le srebrnino odbleska sem videla,
lučko upanja v daljavi.
Nikjer ni bilo velemest.
Nikjer ni bilo ljudi.
Le skrčena pot in globoko v cilju
fosfor, nek smisel iz božjih rok.
Morda privid, morda usoda,
ki svojo iskro kaže, kakor trenje
na škripcu, ki se vrti in poganja.
Morda je misel, ki proizvaja smisel
v prgišču pepela, lupini ostrige.
Morda je čreda besed,
ki iščejo telo; morda vonj,
ki išče cvet na svojem oltarju.
Ne bi se čudila, če mi žarek zapahne
vrata, me izrabi za zarjo večera,
za liro z njegovim navdihom
in skrotoviči moj duh v telo
po njegovi podobi, ki je ušlo
iz samote na križpotju pomenov.
Čas je razmaknil ure, ki jih je zlatilo
iskanje neznanih stvari,
ki niso zaznale mojega obraza.
Argonavti iščejo svoje otroke.
Plujejo na Kolhido po zlato runo.
Spremlja jih grlica molčečih noči.
Hrepenenje oblakov po zelenem.
Slišim klic iz dremotnih korenin,
ki živi od nespečnosti razcvetele dalije.
RDEČE GIBANJE
Izmenična straža
na robu življenja
je obmolknila
in postala že skoraj kamen.
V njegovi senci stojim,
v razbolelem brlogu
potepuških psov.
Angel lebdi nad njimi
in ti ga hočejo obgristi
zaradi vonja telesa
in mesnega poželenja.
Globoko se zajeda lajež
v kopno voščene duše,
ki pluje z zaprtimi očmi
in zamaški v ušesih,
vpeta med puhasta jadra peruti,
kakor da sta cviljenje in lajež
bolečina okrnelih duš,
obitih z ostrimi žeblji.
O Bog, koliko nepreklicne,
v daljave segajoče samote
zapušča moj angel,
brez ust za sodbo,
ki je ravnokar zdrsnil mimo
in zakrilil v otroške sanje.
Koliko nekoristne dobrote
je raznašal z vetrom na krilih
in se manjšal na razsvetljenih
vratih obmorskega pristanišča
vse do pernatega pevca,
ki je na drevesu pobarval
češnjo v belo in sanjal
o rdeči barvi na peclju.
Hodim bosa po rosi
ob otroških spominih
in moj pogled spremlja vse,
kar se rdeče giblje, premika
in zori v belih cvetovih.
To je svet, ki ga uživam
in objemam z mehkimi rokami,
saj sem tako podobna ptici.
ZALJUBLJENA VRSTA
Dovolila sem si,
da me merijo in izmerijo.
Jaz gledam nebo, zvezde,
oni globino.
Sploh ne vem, kje tičijo
te medsebojne navezanosti,
ki določajo mene in njih,
ko cilj prehiti skupne poti,
kot bi eni orali, drugi sadili.
Vsi sedimo po tihotnih sencah
in pripadamo eden drugemu.
Jutro dolguje noči gredico
odprtih cvetov in prgišče besed,
nabranih po odbleskih
mesečevih vrtov.
Dan dolguje noči sanje
in senco vej, pod katerimi
se vsi spočijemo.
Tisti, ki živimo
in tisti, ki so umrli.
V takšen skupni plašč nas zavija
dobra roka na čakanju,
da se spolnimo in užijemo
kot zaljubljena vrsta
v mnoge stvari in objeme.
Čutim neko navzočnost v duhu stvari,
kakor, da smo skupaj
v kapelici zahvale za uslišane prošnje.
Če bom preveč govorila
Bo Thomas Stearnes Eliot
vedel za kaj gre.
KJER KROŽIJO MLINI
Tvoja smrt
je sosledje najinih stopinj.
Precejaš me
skozi neizrekljivo odsotnost
svoje navzočnosti.
Obleci se
in kroži s kolesjem,
ki ga voda poganja.
Ostani ob ograji
dišečega jasmina.
Utrgal si me
in odnesel s seboj
z nevidno vejico rože
na zelenem poganjku,
zavezano z nitko na korenine.
Stražiš jo, ko ti belina pije kri.
Duši krožita z vodnim tokom
in iščeta sebe v zrnih semen,
ki jih veter seje po zoranem polju.
Roke so dolge,
kakor bele nitke letala,
ki jih pušča za seboj.
Vijuge sem in tja.
Sonce poganja
nove kali svetov.
Tam krožijo mlini
in poganjajo
večne ljubezni.
MED DIŠEČIMI LIPAMI
Luč me je odložila
na krila lastovke
med cvetove dišečih lip,
kjer nežen opoj
na zlati tančici plavuti ptice
visoko nad zvonikom
me tiho odpira kot liste cvetja
in mi hrani dušo
večno mladega veselja.
Pred menoj se razprostirajo
cvetoča drevesa
z vonjem po domovini.
Vem, da se živa
dokler sem na izviru svetlobe,
dokler sem glasba in misel sonca,
dokler obnavljam kipeče v sebi,
dokler sem slap
reke iz svoje krvi.
Vihram v zanosu svobode.
USODA SAMOTE
Telo ni časovnost
in ni nesmrtnost.
Je součinkovanje dogajanja.
Vosek duše
v tlorisu vesolja,
kjer se pasejo sanje ure.
Tu je hiperbola za luč,
metafizika konkretnosti
in plimovanje juter,
ki se dotikajo kože.
Uzrem razpiranje ognja v zlatu.
Izgubljeno zrnje besede,
ki išče okus kruha
v vetrovnem drevju.
V deblu slišim violino,
ki napenja svoj skelet
in pleše na lehnjaku,
kjer stojiš ti
in me ločuje od popkovine.
Luči migljajo v mahu
pod čipkastim zelenjem,
kjer se lomijo minute
in hrastu pokajo veje.
Zgostitvam je posvečeno
razsvetljeno oko.
Obdarjena z rodovitnostjo
plamenov v velikih svetovih
se ovijalka duha
vzpenja proti nebu,
in raste v čas
med razpršitve in levitve
v trakove večnosti.
Na hodnikih je tema.
Kobre molka
čakaja na ljubezen.
SONČNA NEVIHTA
Ne menijo se drugi planeti zame,
le stoletni sončni vetrovi utripajo v meni,
a jaz ne morem sprejeti
vse te silne ljubezni.
V kakšnem jeziku mi sonce govori,
da ga ne morem zreti opoldne
v izžgani obraz.
Zakaj išče prav obalo moje duše
za svoj pristanek?
Moj obraz je pahljača
nežnih cvetov tišine na gredici,
ki kot trave ljubijo jutranjo zoro.
Sončni dnevnik beleži
pernate metulje v očeh.
Žarki letijo na vse strani
in mi nežno prebadajo kožo
kot majhen živobarvni kolibri rožo.
Prevelika ljubezen so ti vroči objemi.
Krhlji padajo v zelene tišine.
Utaplja se sonce v nešpljo,
ki obrodi košaro aromatičnega sadja.
Pijem žarke odklopljena od vesoljnega satja.
Zori mi pod kožo v nevihto ramen.
Stopim na vrt in pijem s cvetovi drevesa
to silno očetovsko ljubezen.
Sončna nevihta se spreminja v vihar.
Pred kuliso teme sem. Zunaj. V sebi.
Živim. Sonce me zjutraj zbuja
in mi daje smisel življenja.
Vsa sem sončna na dnu srca.
V cvetovih, posejanih med bilkami,
slišim kristalni glas zvona,
ki bije vzpon sončne ljubezni na zenitu.
Vzpnem se po stopnišču v hiši
in izrečem besedo: hvala,
ki zveni kot molitev.
BELE LUČI
Naj te nosijo krila,
kamor letijo žejne ptice,
do prekrasnih vzvišenih stvari
k izviru naj te poneso,
kjer žubori govoreči vrelec
iz pozlačenih kron belih luči;
v njih se poraja šumeči vetrič,
ki žene hrepenenje naprej.
Cvetoči mandeljni skladajo glasbo
iz snovi, ki so pomešane
s požirkom vode in se zapletajo
v cvetove in vonjave pomladi.
Opazuj cvetove dreves,
ki te bodo nagovarjali
in ti mahali z belimi rokavicami,
kakor snežinke bodo valovali
in ti z nasmehom brstov osvajali srce.
Z božanskimi zrenji bo nasičen tvoj let.
Cvetenje je kakor božja sproščenost,
neskončno obličij mladosti se ti smehlja;
v njih najdeš sledove svojih otroških besed,
svojih prvih stopinj in barvo brez strasti,
le vztrajnost in napor rasti se z njimi združuje.
Ko te obsijejo vse te bele luči, spoznaš,
da so tvoji čuti rojeni iz glasbe duha.
Ne potuj skozi življenje zavezanih oči,
tema je čakala nate, da se jutro zjasni
in se dan spremeni v kolorit tvoje zavesti.
Zasleduj, kar ti je dano, narava ti vliva upanje.
KDO PA SI TI?
Zrcalo sem, ki bi ga najraje razbila.
Vztrajno brišem tuje podobe v njem.
Sem notranjščina odseva brez površine,
le odblesk neke preteklosti sem,
poraščena s spominom redkobesednosti.
Razpiram robove svojih ustnic odločena,
da beseda zacveti kot sivka
in da njene vonjave odišavijo
obpotja čebelam, da se spremeni
ta puščava v botanični vrt.
Obraz imam miren, oči na široko odprte.
Še nisem odšla. Preseljena sem
v digitalno oko s koščkom občutljive kože.
Prekladam prste po malenkostih.
Spremljam trpljenje mladega Wertherja.
Z dimom obdana prihajam od tam,
kjer kurijo stoletne velikane
zaradi bolščanja luči, ki slepi.
Prihajam s sidrišča zavezanega psa na verigo,
kjer leži vržena kost za ostrenje zobovja.
Padam obgrizena z njegovega jezika.
Rušim zoženi prostor pesjaka,
tanjšam zatisnjeno zanko z rezilom.
Oddaljujem se od nakresane lanterne,
zlovešče silhuete nevidnega v belkasti megli,
ki ji ne moreš prebrati obraza.
Ta medlo strmi v razlistano drevo,
neberljiva, zadrgnjena, nepopisno bolščava.
Na mestu, kjer se je zgostila tema,
se trudim biti človek do skrajnosti.
Tam na robu, kjer so otroci ostali angeli
v belih barvah, jih branim, da po njih
ne popišejo besedil svojih pijanosti.
Zapiram jim oči od navznoter navzven,
krmim jih s krvjo svojega srca.
Ti so naše darilo in naše upanje.
GOVORICA
Kdo je otrok gibanja
je to veter
so šumeči morski vali
kdo je nosilec energij
je to sončni ogenj poletja
jaz vidim le znižani lok neba
in veliko potopljenih ladij
v katerih so potopljene besede
vidim oddaljevanja
in približevanja
prepletanje vej
globine… ki jim sence rišejo
mrak in molk besed
brez kopnenja snega v globelih
ni pomladi ... tam teloh cveti
tudi rojstva imajo
svoje pomladi
prevzela me je ljubezen…
čutim, da prihaja pomlad
človek se s prašniki oplodi
in otrok se nauči jezika
v maternem trebuhu
po njenem ožilju dobiva kri
hrano in besede
kot rastlina po koreninah
rudninske snovi in vodo
prva beseda izroči otroka
v naročje materi
mati izroča otroka domovini
s tisočerimi besedami
varujte mi ga …
mojster čas mu izkleše
podobo človeka v besedi
vsaka roža ima svoj vonj
hrepenenje sanj
v poduhovljeno bit
ko besede še ni
jo ljubezen ustvari
narod ni le beseda
je vsemirje besed …
tišina nad belim listom
je že rojena beseda
papir kupujemo zaradi besed
da zlate sponke pripenjamo nanj
vezivo besed …
v spalno srajco oblačimo
besede ljubezni ko ležemo
z besedo opišemo cvetlične
vzorce na krilu
lepoto dekličinih oči
in barvo cvetlic na vrtu …
če besedo zamolčimo
čutimo fantazmo v prsih
besede morajo ven
beseda je jek krvi
z besedo zapišejo starši
ime otroka v matično knjigo
z besedo pišejo vero
narodnost in postavo
vsa narava ima svojo govorico
Moj rod ima himno Zdravljico
NEBEŠKI GRIČ
Stala sem na nebeškem griču
in zbudila ptice, da so začele peti.
Ptice so vzletele, gibale so s perutmi.
Jaz sem ostala negibna.
Vse v meni je bilo v mirovanju.
Ujeta v omejitve, sem opazila,
da raste trta v meni.
Če bo trta obrodila,
bodo ptice priletele in se nahranile
z drobnimi sladkimi sadeži.
Odtlej bodo pele še slajše pesmi
in vzletavale še višje iz svojih gnezd.
Trta v meni je tista, ki se mora odločiti,
da bo pognala korenine
in obrodila pticam hrano.
Le njo lahko utišam, ko mislim,
ptic v gnezdu ne morem.
Svojo dušo sem poklonila trti,
da me ovije s krvavordečo barvo
s krepkim nazdar za moje prijatelje.
RAZPLJUSK RADOSTI
Moji dnevi so kristal.
Žvenket duše. Nje ime.
Nori so s priprto veko očesa,
pijani od morja,
vlečejo me v skalo,
mene pa od ostrega roba
rojstvo boli.
Tam notri sem riba,
mokro telo,
hipni privid,
terra incognita,
v morje potopljena,
izgubljena stvar,
roža koralna,
črepinja mokrih besed.
Sem pokošena koža,
trava na dnu.
Sesipam se v prah
skozi prigode valov,
stiskam se skupaj,
sleci me zdaj,
bolest žubori.
Senca hodi z menoj,
po obrežju brstim,
veselim se noči.
V svilo zdaj skočim,
krivulji igrivi sledim,
v valu poskočnem
skozi moder vitraž,
v spirali na dnu
sebe v vrtincu ulovim.
Modro razkuštram,
postrgam zvezde z neba,
velbam usta z jezikom,
svitam si dih.
Sem lasulja drevesa,
zeleni navdih.
Sem veter zavetja,
vodna vrtavka,
rdeči čeveljc srca,
vandrovka barčica,
ustnic poltežnih poljub,
nevesta tolmunka
z dušo ovito morje
tisočerih radostnih obljub.
Pesem je večna
Prepričana sem,
da bo v vsaki ljubezni
udeležen tudi moj prah
z novo slastjo strasti.
Orfejev spev je uglasbil misel,
izdihal črke in zloge v arijo,
ki razvnema ptico neba.
Črkoval je besede do roba vznesenosti.
Vzvaloval morje, ki se dotika čeri.
Izzval me je z vprašanjem: Kdo sem?
Sem pesem v vetru, ki je razgibala travo
in veje dreves, da se pogovarjajo,
kdaj bo pomlad in čas za ljubezen;
kdaj bo poletje, kdaj jesen
in kdaj bo nastopil čas za sen.
Pesem odnaša liste z dreves,
upogiba bilke v meni,
odkriva strehe in prazni gnezda.
Vzletim s pticami v nebo.
Veter se rojeva v kleteh
in nosi s seboj kamnita tla,
na katerih glava pogosto zaspi
v ledeni samoti, ko se zgošča večer.
Misli ležejo na vzglavnik,
na odtise rdečih tulipanov,
ki z roko dotikajo opno zbujenega
in vzravnajo ležeče cvetove.
Rdeče v človeku,
v tulipanu zasanjan obred,
vstajenje iz krvi.