EMAIL: malec@volja.net

 

             Pišite  nam!  Hvala ...

 

 

 

 

 

 

 

 

Nekaj poslanih mnenj bralcev spletne strani :

7.4.2008 gospod Tomi iz Kopra pravi:

Stran mi je všeč, res pade v oči, je taka nežna, brez nepotrebne šare. Prav luštna je!

15.4.2008 gospod Dušan med drugim pravi:

Spoštovana gospa Tatjana Malec,

….. Vašo pesem "Sram me je" sem prav tako z zanimanjem prebral in me je spodbudila daljnemu izrekanju. Tako sem po sledeh vašega pričevanja, vezano za usodo vas in vašega očeta želel zvedeti kaj več o usodi Črnih bratov. Priznam, da mi je ta del slovenske zgodovine do sedaj bil neznan.
Nadalje pravi:... Zato se mi zdi pomenljivo sporočilo, ki vam ga želim posredovati. Rekel bi, da obstaja zavest, po kateri je primorski človek vselej črpal pogum in moč, ter zavedanje o lastnih koreninah iz skale s pogledom obrnjenim proti modrini neba in morja. Veter je v skali pustil zapis, ter prinesel seboj seme novega življenja…..

….. Tako je iz drobne semenke pognal čudovit cvet, ki se zrcali v vašem pričevanju in vaši poeziji. Črni bratje si zaslužijo spomenik, že zaradi vere in upanja, ki jih nosi večno mlada misel in želja po svobodi. Mogoče je prišel čas, ko bi kateri mladi slovenski filmski ustvarjalec moral narediti film v poduk mladim rodovom.

Želim vam lep dan Dušan

13.4.2008 Mark Piše:

Seveda, Tatjana. Pridem te obiskat na tvojo spletno stran. S Pozitivk niti nismo odšli. Recimo, da je odprto vzporedno ustvarjalno okolje. Literature ni nikoli preveč. Glej, tisti link, katerega sem ti poslal, je morda vmesni.Ti podam tega: http://literarni-val.usersboard.net/login.forum?connexion

Pridi pogledat.

Se najdeva.

Z odličnimi pozdravi!

Mark

20.4.2008 Dragica piše:

....si pa zelo optimistična, če predvidevaš, da bi si kdo ogledal vse v  eni minuti, kaj šele prebral?
lp Dragica

20.4.2008 gospod Robert iz Zaplane piše:

Ogledal sem si tudi del vaše spletne strani, zaenkrat predvsem rodoslovni, in moram vas pohvaliti, da se mi vaša predstavitev tako vsebinsko, kot oblikovno zelo dopade. Zelo lepo izdelano. Lep pozdrav,
in še enkrat čestitke za odlično spletno predstavitev vašega dela.

21.4.2008 gospod Toni z Brji piše:

Tatjana, vi ste naša ambasadorka. Spletna stran pa je naravnost čudovita. Me zanima kdo vam jo je oblikoval. Lep pozdrav na obalo. Toni.

21.4.2008 gospa Velena piše:

Ker je deževen dan odličen za to, da nekaj narediš za svojo izobrazbo, sem prebrala nastajanje Primorskih novic. O katerih sem (priznam) do danes vedela le to, da so. Lep pozdrav iz deževne Ljubljane. Pogosto berem vašo poezijo.

21.4.2008 gospa Mirka iz Ljubljane piše:

Uvodna stran je lepa, sistem zelo pregleden, noter pa bom zares pokukala kak
manj naporen dan.

21.4.2008 gospa Isabella iz Kopra piše:

Draga Tatjana, čestitam na lepi spletni strani. Prav lep pozdrav Isabella.

23.4.2008 gospod Anton iz Kopra piše:

Spoštovana Tatjana!

Vse čestitke za pogum, da ste se sami lotili oblikovanja spletne strani. Čeprav ta spretnost ni tako zelo zahtevna, pa jih vseeno ni veliko, ki bi se spopadli s težavami, ki jih prinaša nje izpopolnjevanje.

22.4.2008 gospod Fredi iz Maribora piše:

Všeč mi je spletna stran, ki jo imaš zelo kvalitetno urejeno.

23.4.2008 piše:

Pozdravljena Tatjana

Res hvala za lepe misli. Izžarevajo kar si globoko v sebi, kjer si skrita ampak sedaj odkrita. Nikoli prej srečana pokrajina ni zgodba konca temveč rojstvo spoznanja kako srce ljubi. Srčno pišeš kar srce ve, zato te spodbuja za nove izlive ljubezni.

24.4.2008

Lepa pesmica razplamti čustva ko veter, lepa misel pa ko vihar. Iz srca hvala za prijateljstvo, na momente se res počutim kot izgubljena pikica, sam v brezkončnosti globoko v srcu.

Lep prijateljski pozdrav

24.4.2008 gospa Darinka Piše:

O, pozdravljena Tatjana!

Sem si ogledala tvoje nove spletne strani. Me veseli, da je med njimi tudi prostor, ki si ga namenila prijateljem.

Si jih sama zgradila?

Še malo, pa bova skupaj programirali ha ha ha J

Prijeten dan in mnogo lepega

Darinka

25.4.2008 Urednik Sončevih pozitivk Igor pravi:

Tvoja stran je v redu in me veseli, da je obiskana. Je vsaj tvoj trud na nek način poplačan.
 
3.5.2008

Gospod Dušan : Ob priliki se bom oglasil na Primorskem, ker bi vas rad tudi osebno srečal. Vaše ustvarjanje z zanimanjem spremljam.

5.5.2008

Gospa Rozina je zapisala: Hvala ti za novico o tvoji spletni strani – seveda sem si jo ogledala tudi v živo. In vedno znova si rečem: “Kako veliko izgubijo tisti, ki imajo že na samem začetku “odpor” do računalnika.”

7.5.2008

Moja draga prijateljica Danaja piše: Nisem veliko na računalniku, vendar pogledam kdaj tvojo spletno stran. Bolje rečeno, je ena redkih stvari, ki jih odprem na internetu. Stran je zelo lepa in tvoje pesmi so mi sedaj eden redkih stikov s poezijo.

13.5.2008

Prijatelj Stojan s Koroške piše: Ja, imaš lepo stran, me veseli.

14.5.2005

Gospod Lovro iz Maribora pravi:

Sem si ogledal vašo stran in je oblikovno ter vsebinsko zelo kvalitetna. Prav gotovo se bo obisk iz dneva v dan povečeval. Uporabniki interneta imajo radi nove in kvalitetne vsebine.

30.5.2008  gospa Lucija sporoča: Nisem še naletela na tako zelo Polno in Toplo spletno stran. Stran, iz katere veje življenje. Stran, ki predaja tolikšno sporočilnost. Kjer Srčnost v besedi boža, vzgaja in razširja duh kulture. Stran, ki morda spominja na blog, a je več od njega.

Hvaležna sem, da se lahko ustavim tudi tukaj.

S spoštovanjem, Lucija

4.6.2008  g. Nara  Petrovič, pesnik, filozof in pisatelj  med drugim piše : Ogledal sem si tvojo spletno stran in deluje dodelano, prisrčno, čisto in jasno. Poezija je, seveda, odlična, ostalo vsebino sem le preletel. Ni je ravno malo ... Odlično, da si se tako predstavila Slovencem!

Sončen dan!
Nara

Spoštovane bralke in spoštovani bralci,

za vse vaše lepe in pozitivne misli po elektronski pošti se vam iskreno zahvaljujem. Veseli me, da ste se tako polnoštevilno odzvali in si ogledali mojo spletno stran, ki jo počasi dograjujem. Koliko dobrih misli ste izrazili in me z vašimi obiski prav prijetno presenetili in spodbudili k nadaljnjemu ustvarjanju. Poleg velikega števila obiskovalcev iz domovine, obiskujete moje spletne strani tudi Slovenci po svetu, ki vas še posebej pozdravljam. Oglasili ste iz ZDA, Kanade, Anglije, Švedske, Francije, Nemčije, Poljske, Madžarske, Islandije, Italije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine in v večjem številu tudi iz daljne Avstralije. Vsaka vaša misel, se je kot rosna kaplja dotaknila moje roke in me navdihnila, da bom še naprej pisala za vas. Vesela bom vsakršne pobude in tudi kritične misli. Oglasite se še, vesela bom!

Vas vse prisrčno pozdravljam

Tatjana Malec

27.4.2008  - pismo z Brji

Pozdravljena gospa Tatjana Malec,

še enkrat se vam moram zahvaliti za lepo pesem o pritrkovanju. Mislim da je ta pesem zapustila v kulturnem programu zelo lep pečat.

Glede na to, da ste veliko zanimanje pokazali za našo vasico Brje, bi vas morda povabil tudi v naše društvo, kajti ponosni smo, da so v našem društvu take umetniške duše. Mimogrede naj omenim, da pripravljamo v našem vrtu piknike in tudi glasbeno umetniške večere, tako da bi mogoče tudi vas povabili k sodelovanju. Tudi sicer upamo, da bomo z vami sodelovali.

Iz srca se še enkrat zahvaljujemo za pesem.

lp Nenad Breški

Pozdravljen gospod Nenad Breški,

za vaše prijazno pismo se lepo zahvaljujem, kakor tudi za vse sodelovanje vašega Turistično – kulturnega društva Sveti Martin z mano, saj me na vas Brje vežejo prijetne izkušnje lanskoletnega projekta »Kruh je življenje«. Tudi letošnje mednarodno tekmovanje v pritrkovanju, v katerem so sodelovale Slovenija, Italija in Avstrija, je bilo nekaj posebnega, da ne rečem prav veličastno. Prav z veseljem sem pripravila za vas pesem o pritrkovanju. Reci moram, da je na Vipavskem del mojega srca, saj sem tu preživela otroška leta in me na te kraje vežejo lepi spomini. Prav rada bom sodelovala z vami in prepričana sem, da bomo skupaj uresničili še marsikateri lep kulturni dogodek. Za članstvo v vašem društvu sem počaščena.

Vas vse prijazno pozdravljam

Tatjana Malec

 

Spoštovane bralke in spoštovani bralci,

želim vam sproščujoče in sončno lepe prvomajske praznike.

Vsem želim delo in blagostanje

Prijazni pozdrav

Tatjana

 

 

PISMA BRALCEV

Bralkam in bralcem, ki se oglašate, se najlepše zahvaljujem za ljubeznivo pozornost in mnenja. Povzela bom le nekatera pisma, kajti preštevilna so, da bi se vsa mnenja objavila.

14.7.2008

Ljuba Žerovc iz Kranja, avtorica knjig se pogosto pisno oglaša in izmenjujeva mnenja o literarnih zvrsteh, zlasti o poeziji. Izdala je knjigo

VERZI ZA TKANJE VEZI MED LJUDMI

KNJIGA, KI USTVARJA PRISTNE VEZI MED LJUDMI!
______________________________________________________________________

Ta čudovita knjiga govori, kakšen odnos imamo do soljudi, se najlepše odraža ob raznih osebnih ali družbenih prazničnih dogodkih, kot so rojstni dnevi, poroke in obletnice poroke, rojstva, smrti, pa tudi ločitve, novoletna in druga praznovanja itd.

Ob takih priložnostih drug drugemu izražamo različne želje, jim čestitamo, izražamo sožalje in podobno. Koliko je ljudi, ki bi se radi izrazili tako kot čutijo ter s tem svojim najbližjim izrazili svoja resnična občutja, pa tega ne znajo oziroma jim nikakor ne gre od rok.

Marsikdo bi se tudi rad izrazil s pomočjo verzov na čestitki ali v pismu, pa po mnogih poskusih obupa in se ponovno zateče k obrabljenim "VSE NAJBOLJŠE" ali "SREČNO NOVO LETO" ali "MOJE SOŽALJE". Kako rad bi dodal še kaj svojega, pa nekako noče privreti iz njega.

Pesmi v zbirki VERZI ZA TKANJE VEZI MED LJUDMI so vse do zadnje izvirne, proizvod avtoričine ustvarjalnosti. V knjigi med drugim najdete:

• Čestitke in voščila v verzih ob rojstvu otroka, rojstnih dnevih, prihodu Abrahama, porokah in obletnicah poroke, božiču in novem letu, birmi …
• Verze za izražanje čustev ljubljeni osebi, mami, sorodnikom, prijateljem …
• Poslovilne verze ob koncu ljubezni, smrti drage osebe, odhodu v pokoj …
• Šaljive, zabavne verze za vesela medsebojna druženja …
• Šegave pozdrave v verzih z dopusta …
• Avtosugestivna gesla v verzih za lažje in hitrejše doseganje življenjskih ciljev.
Poezija avtorice Ljube Žerovc je preprosta, topla, čustvena, človeška in izraža vse tisto, kar bi človek rad povedal nekomu drugemu. Upamo, da boste s pomočjo verzov, ki jih najdete v knjigi, lahko izkazovali in izražali pozornost, spoštovanje, ljubezen, sočutje, prijateljstvo in veselje svojim najbližjim in najdražjim – sorodnikom, prijateljem, sodelavcem, sosedom, ljubljeni osebi, pa tudi sebi samemu!

Druga prav tako izjemna knjiga Ljube Žerovc je

MODROSTI ZBRANE IZ VERZOV STKANE

KNJIGA IZ KATERE VEJEJO VERZI MODROSTI O ŽIVLJENJU, LJUBEZNI IN BOGASTVU. _____________________________________________________________________

Knjiga MODROSTI ZBRANE IZ VERZOV STKANE, vam predstavlja okrog 3.700 drugih modrih misli in resnic – resnih in zabavnih, globokih in manj globokih, kratkih in dolgih.

Vanjo pa ni zajetih samo veliko globokih spoznanj, ampak so v njej tudi številni praktični nasveti, podatki, razmišljanja in odgovori na vprašanja, ki nas v življenju često mučijo. V njej je zajeto tudi veliko vesoljnih zakonov in zakonitosti.

Spoznanja in modrosti je avtorica z veliko žlico zajemala iz skupnega vira – praspomina človeštva, pa tudi iz vsakodnevnega življenja, zato je v zbirki veliko njenih lastnih misli, izkušenj in spoznanj. Vanjo je vključenih tudi precej ljudskih pregovorov, malo ali precej "obogatenih", in seveda v verzih, kot so na primer:

"Bolje vrabec v roki kot golob na strehi!"
rek senilen je in zastarel!
Tisti le se k tej zatekel bo utehi,
ki nikdar ni tvegati hotél.

Radost s petjem, s smehom k nam prihaja,
žalost pa ob stokanju nastaja!

Izrek, da tudi slepa kokoš kdaj najde zrno,
pomeni, da slepota ni zanjo inhibicija,
in da jo v življenju često spremlja intuicija,
ki pot ji razsvetljuje in noč preganja črno.

Potrpežljivost je lepa cvetica,
ki jo premore le redka gredica.

Torej, če se želite zabavati, se osebnostno razvijati, duhovno rasti, ali če se preprosto želite le o čem poučiti, se o čem posvetovati ali pa koristno zapraviti svoj prosti čas oziroma se znebiti dolgočasja, na vsak način posezite po njej!

Ljuba, sicer pogosto tudi lektorka, piše v zvezi z mojimi objavljenimi »razmislicami«:

Draga Tatjana,

meni se zdi ta tvoja razmislica prav dobra domislica. Je nekakšna pomanjševanka besede misel. Meni bi to pomenilo majhno misel, torej mislico. Ko te male mislice na gosto razseješ po svojem umu, pa pač postanejo razmislice. Ne razumem, kako je lahko iz ženske besede misel nastala moška oblika (raz)mislek.

Ej, pesniki so vedno kovali svoje besede, ki so se nato počasi in neopazno vsajale v jezik - tako se pač jezik razvija in raste. Današnja slovenščina se močno razlikuje od slovenščine, ki jo je uporabljal recimo Prešeren, da o Trubarju sploh ne govorim. Bojim se le, da se v jezik ne bi vgnezdile nemogoče spakedranščine, ki jih uporablja negodna mladež.

Ti kar kuj svoje lastne besede (razmislice), slejkoprej se bo pokazalo, ali so sprejemljive ali ne. Tisti, ki bo začutil njihovo novo pomenskost, sveže izrazne nianse, jih bo samodejno osvojil in uporabljal.

Tatjana, vesela sem bila tvojega maila, upam, da bo sledil še kakšen.

Prisrčno te pozdravljam
Ljuba


14.8.2008 - Maja David, aforistka iz Maribora

Spoštovana Tatjana,

zadnje čase razmišljam o Vas in tudi to, da bi šla kaj na grob Eme Starc, ko se bo vreme malo
ohladilo. Sicer sem v pripravah Antologije slovenskega aforizma, se mi zdi pomembno to nalogo izpeljati kot sem obljubila …

Prisrčna hvala Maja David, da skrbite za grob dramske igralke Eme Starčeve 1901 – 1967, ki je ljubila Maribor, kjer je začela v SNG svojo umetniško pot. Zares sem Vam hvaležna, saj s svojo skrbjo izražate svoje globoko spoštovanje do izročil polpretekle kulture, ki je nastajala v mestu, v katerem živite in Ema Starčeva je bila ena pomembnih ustvarjalk le-te. Vaša skrb kaže na globoko ponotranjen odnos do pokojne umetnice.

Prijazen pozdrav Tatjana

11. 8. 2008

Jaka s Sončevih pozitivk, moj prijatelj – stalnica, je prisrčno zapisal:

Pozdrav Tatjana,

ravnokar sem se vrnil iz čudovitega Kopra in sem se spomnil na vas. Moj prijatelj si je tam ustvaril življenje in z veliko sproščenostjo in prevetrenostjo sem ga poslušal in se ga veselil. Ljudje, obzidja, morje, sol v zraku, predvsem pa sproščenost in primorski ljudje so  velik balzam za mojo dušo. No, hotel sem vas malce pozdraviti in vam zaželeti miren in s srcem omehčan dan.

Pazite nase in lp. Jaka

14.8.2008 - Jaka

Sem pa kar nekajkrat uzrl sonce na obali in se spomnil na vašo imenitno in razsežno inteligenco, ki je napita z polnim kozarcem srčno humanih življenjskih mojstrovin.

Vas lepo pozdravljam in vas bom kaj obiskal, ko bom na Obali. Lp Jaka

28.8.2008

Dr. Jože Jerko, raziskovalec v vojaškem muzeju na Dunaju, ki se redno, že kar prijateljsko oglaša kot bralec moje spletne strani, je na prispevek o slovenskih fantih in možeh, ki so služili vojsko v Avstro-ogrski monarhiji in se borili proti Prusom, zapisal:

Bil sem zelo presenečen, da ste o mojih raziskavah toliko napisali. Žal se vidi, da nisem mogel najdi dokumenta, čeprav sem v različne smeri raziskoval.

Začel sem brati vaš obsežni prispevek in kmalu odkril mesto, kjer pišete v katerih regimentih so slovenski fantje služili. Pisal sem, da predvsem v IR 17. To bi moral še malo drugače napisati, ker Slovenci so bili tudi v kakšnem drugem regimentu. Ko bom uspel, mogoče konec tedna, bom kaj več sporočil.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Na moje veliko presenečenje se je oglasil tudi g. Vladimir Gajšek, znani slovenski književnik, prevajalec, publicist in slikar; * 10. julij 1946, Maribor.

Je pripadnik slovenskih modernistov.

O cenjenem g. Vladimirju Gajšku je opisan v Wikipediji

Življenjepis

(Moja opomba: in je predstavljena tudi bibliografija tega izjemno bogatega književnika)

Vladimir Gajšek je bil rojen v Mariboru v družini iz Ponikve. Obiskoval je srednjo šolo v Mariboru, v Ljubljani pa je kasneje študiral primerjalno književnost in filozofijo. Je avtor več pesniških zbirk, romanov in esejev, ukvarjal se je s poetografiko, razstavljal pa je tudi olja, akrile in akvarele. Bil je vodja Študentskega gledališča v Mariboru.

Njegova pesniška dela so Poezija, Pesmi, Posvetitev, Glas in klic, Amfionova plunka, Beli listi, Dežela nožev, Ure noč in dan, Daljna težišča, Grozd in nekatera druga; prozna dela so Abecednik A-Ž-A, Kaj ti povem, Zgodbe, Ona je tukaj, Ikarovo perje, Voroneški zvezki, Posvetitev in drugo.
Pisma cenjenega Vladimirja Gajška so zame in za moje delo izjemno pomembna, zato jih povzamem v delu, ki govori o moji poeziji in književnosti.

22.8.2008

Zapisal je:

Spoštovana gospa Tatjana Malec, humanistka, pesnica

oglašam se Vam na kratko, a poln občudovanja za Vaše lepe življenjske in pesniške presežke, ki sem jih nahajal tokrat na http://www.tatjana-malec.si in drugod.

Dobro je, da v tem plehkem času postmoderne obstajajo dušice, kakor ste Vi: z usodo Primorke, ki ima slovensko srce ter v duši veliko osončenih pesmi.

Lep pozdrav, vesel sem Vaših branj, prosim, odpišite!

Vladimir Gajšek


1.9.2008  g. V. Gajšek  nadalje piše:

Spoštovana gospa Tatjana,

rad sem prebral Vaše delo, ki je izjemno, nadpovprečno in perfektno v dovršenosti same »pisave« - ne vem, kaj je, da se take osebnosti, kakor ste Vi, morda zavoljo skromnosti ne uveljavljajo bolj… in predstavljate tudi visoko znanje skozi vednost:»Je še Evropa nekakšna boginja razuma? Njegov simbol. Jo odkrivamo v grškem polisu, v pepelu krščanskega sveta in razsvetljenstvu, v prečiščevanju, v delih Goetheje, Hugoja, Puškina, Dostojevskega, Byrona, Erazma Rotterdamskega, Giuseppeja Mazzinija, Nietzscheja, Havela, morda našega Cankarja, v Prešernovi Zdravljici, v deklaraciji o človekovih pravicah in v humanizmu; jo odkrivamo morda v odtrganih sadovih spoznanja vojn in grozot, ki smo jih skozi zgodovino doživeli?«

Na to vprašanje, ki je modroslovno in umno ter doživeto obenem, se spomnim v duhu vseh omenjenih prebranih avtorjev – bral sem jih seveda v izvirniku, nekatere sem tudi prevajal v slovenščino… Že deško in mladeniško sem primeroma bral Laudatio stultitiae/Enkomion morie Erazma Rotterdamskega in seveda užival, še posebej zato, ker sem v pubertetnih polemikah v študentskem tisku – še kot klasik gimnazijec – odgovarjal na ničkoliko ustaljenih zakotnih predsodkov, pa naj je šlo za osebo ali narod, za kulturo, ekonomijo, socialo, študij, politiko…

In ker živimo evropsko kulturno, verno krščansko, jezikovno pisno – v Trubarjevem letu, v vednosti, da smo dobili prevod celotnega Svetega pisma med prvimi 12-imi narodi, pravzaprav med prvimi petimi z Dalmatinovo Biblijo, prej še s Trubarjevim vsem novozaveznim prevodom, najprej, leta 1557 Ta prvi dejl tiga noviga testamenta, naslovljen z Ena dolga predugovor, in leta 1560 z natisnjenim Ta drugi dejl tiga noviga testamenta ter leta 1561 Svetiga Pavla ta dva listi h tim Korintarjem inu ta h tim Galátarjem –, je znano, da smo slovensko evropski scela; in že prej – z Brižinskimi ali Freisinškimi spomeniki, nekje med letoma 972 in 1039, na 9-ih popisanih straneh v kodeksu, ki je pripadal freisinškemu škofu Abrahamu (do 1803 je ta stari škofovski vademecum z lesenimi platnicami, prevlečen z belim svinjskim usnjem, hranjen v freisinškem stolnem kapitlju, odtlej v Bavarski državni knjižnici v Münchnu) – smo bili prav Slovenci dobesedno srečica Evrope, v času, ko je Karel Veliki združil Vzhodnofrankovsko cesarstvo in smo bili tedaj že Slovenci združeni v karantansko spodnjepanonskem prostoru, utrjeni v vladi karantanskih knezov od blizu 750 naprej ter smo tvorili pismeni del Evrope!, ko so Brižinski spomeniki tudi najstarejši ohranjeni zapis sploh kakega slovanskega jezika v Evropi…; podrobneje bi lahko še pisal o evropski vlogi zgodovinsko pogojene visoke pismenosti z Rateškim oziroma Celovškim rokopisom, s Stiškim rokopisom, s Černjejskim ali Čedadskim rokopisom, naposled še s Starogorskim rokopisom, ta odkrit šele pred kratkim, kajti šele 1972 smo prejeli od knjižničarja Biasuttija fotokopijo molitvenih obrazcev…, je pa tudi župnik Angel Cracina predstavil ta rokopis leta 1974 v koledarju Goriške Mohorjeve družbe… In vsi omenjeni srednjeveški pisni spomeniki v slovenščini predstavljajo verno visoko Evropo, duhovno podobo poglobljenega zgodovinskega evropejstva. Zato v tem kontekstu dojemam tudi Vas, ko zapišete: »Moja Slovenija in moja Evropa sta v razumevanju življenja in njegovih nasprotij, kajti tukaj bomo ostali samo tako dolgo, dokler kot narod živimo. Včeraj sem se ustrašila neke izjave na internetnem spletu, da smo Slovenci sprti in razdeljeni med seboj, ne samo na rdeče in bele pa na revne in bogate, temveč tudi med pokrajinami, mesti, vasmi, hišami, sesedi, celo v družinah. Da se drug drugega sovražimo. Kakšno je sploh naše samozavedanje s tragičnimi izkušnjami zgodovine? Ali bomo kdaj delovali povezovalno, z občutkom za iste vrednostne kriterije. Ali smo enotni Slovenci ideja preteklosti, sprti pa dejanskost sedanjosti. Na to vprašanje je potrebno odgovoriti. Postaja me strah! Navdaja me občutek, da postajamo nek medplanetarni narod brez duše.« In naj Vas nikar ne bo posebej strah 3.pisne ali črkarske revolucije, ki se je začela z elektroniko, z računalnikom in svetovnim spletom! Gre namreč samo za nadgradnjo rokopisov in potem Gutenbergove civilizacije, ko tudi zaradi tiskovin – po strojnih črkah – ni bilo opuščeno ne branje ne pisanje, kaj šele – da bi prenehali govoriti?

Še posebno v Trubarjevem letu moramo – kulturni! – Slovenci poudariti svojo pisno vlogo sveta, svoje slovensko žitje in bitje v Evropi, saj sprejemamo Trubarjev nagovor: »Moji lubi Slovenci!«, kar velja za vse nas, koderkoli že živimo: v matični domovini, v zamejstvu ali izseljenstvu, in to na različnih področjih delavni ter v sanjah; naj nas ne bo sram slovenske narodne, krščansko-zgodovinsko opredeljene zavesti, ko se oblikujemo v jeziku in svojem obnašanju, po svojih običajih, umetnosti in kulturi… Tudi moramo poznati sodobne evropske razmere, v katerih smo se znašli – v samostojni slovenski državi.

Tokrat sem se oglasil takole slovensko v svetu novega časa, ki ga živimo – celo ob/mejno, a v intelektualni osebnosti scela prizadevni za boljše čase. Kar nas sicer združuje, je rod v jeziku, ne pa jezik v rodu: je delo v izobraževanju in v duhovnih razsežnostih evropske in svetovne duše kot osebe.

Lep pozdrav

Vladimir

Pismo g. Vladimirja Gajška dne 11.9.2008

Spoštovana gospa Tatjana Malec,

- oprostite, prosim, da se oglašam šele zdaj, a vmes je prišlo toliko dogajanj, da utegnem spregovoriti pisno komaj nekaj vrstic Vam v občudovanje za Vaše res véliko delo in delovanje – koliko znanja, naravnosti in elegance v podatkih, saj sem bil res vseskozi navdušen, ko sem bral Vaša dela: od pesništva v lirskem nasebju do razprav, ki so utemeljene študijsko, a prepredene z izkustvom, znanjem, koristjo vednosti, tudi s ponotranjenim občutkom za pravičnost, kar pa zaenkrat srečujemo le tako redko, kakor da gre že za neki pozabljene drže, za neuravnano nebesno dihanje ali celo za priklanjanje vsemu, kar je, da je, kakor pač je: pomladi s cvetenjem, poleti z vročino in morskim valovanjem, jeseni s smokvami, grozdjem in brinovkami, pozimi z burjo…, ali pa nazaj, tudi v spominih, če hočete – le da je pot življenjsko večna in upotena v domiselni kot Vaši domišljiji in ustvarjalnosti! Resnično razumevanje je dejanskost Vaše osebnosti in Vas samih, kakršni ste, da obstanete v svojih vsakodnevnih pisavah…Lastnost, da ste, kar ste, me napolnjuje s polnim zaupanjem, pravzaprav skozi vsako Vašo dejavnost kot takšno, kot osrediščenje na bistvo in bit v časih, ki se vračajo skozi pisavo in pismo v duhu določnega usmerjanja, celo odgovornosti.

Več o tem jutri… Saj je dejavnost že zdaj kot ista v harmoniji lepote Vaše poezije.

Lep pozdrav

Vladimir

Pismo od 17.9.2008 g. Vladimir Gajšek

Spoštovana gospa Tatjana,


o, navdušen sem nad Vami, gospa Tatjana, v celem in holistično psihološko, ker presegate to slovenarsko po/v/prečje in sčesane prečke navitih možganov: berem, zrem, občudujem, se čudim, kako je mogoča tako visoka poezija, tako pretanjena duša, toliko lepote, in to neulovljive morske in pri/obalne, valovite, večno žive lepote v Vaših verzih, sploh v vsej Vaši pisavi! O Istri in Kopru veste več kot vsa učenost, obenem pa ste, juhej, ves čas tudi podatkovno točni, kroniški in urejeni…:
http://www.tatjana-malec.si/default.asp?Id=436

dirkališče časa je vsaj zaenkrat koprsko prazno, ko obmorska krajina, urbano staro okolje in morje v sliki in poeziji zaživijo z notranjo lučjo, ker je človek pomemben, tudi skozi včasih nesmiselne vzorce samozagnanosti ali čez življenjske skrivnosti, med oljkami in ribami, med morsko globino in vrtovi… Pa ne samo lirska dušica, tudi iskrive domislice, ki se Vam utrinjajo, vzbujajo ne le čustvo in skomine, ampak izkušenjske spomine, tudi aktualno pristno, npr.: »Bog naj blagoslovi to okradeno deželo, ki potrebuje milo, mokro krpo na omelo!«

Ampak tudi ob nekaterih drugih aforističnih domislekih sem zaznal, kako sva so/delovala z dr. Janezom Rugljem, prijateljem, ko sem mu pomagal v psihoterapiji, npr. kot biblioterapevt, pa tudi knjige sem mu lektoriral in korigiral, vnesel v slovensko psihiatrijo kot dušezdravstvo vrsto novi in sprejetih strokovnih pojmov: odvisnik, bolezni odvisnosti, alkoholski in alkoholičen, odnosi in odnošaji itd. (Prijatelju Janezu Ruglju sem priskrbel tudi odlikovanje, ki si ga je zaslužil, a o tem kdaj drugič, saj sva odlično sodelovala tudi z državnim predsednikom dr. Janezom Drnovškom).

Ljubezen do vsega bivajočega, zakon! Veste, spoštovana gospa Tatjana, že načelno Rugljevo reklo se je glasilo, kakor ste zapisali tudi Vi: »Ženske ljubijo tudi pijance, ker je v njih zakoreninjena podoba očeta pijanca in želja po nadaljevanju obračuna z očetom prek svojega moža.« Ko so to žene – suhe alkoholičarke, ki so prenašale, nekatere tudi dolga leta, »svojega« mokrega alkoholnega moža, slišale za to »krivdo«, so se kar nemočno razjokale, saj so menile, da je samo in zgolj mož »pijanec« - kot mokri alkoholik, ampak da bi bila tudi žena morebiti – »suha alkoholičarka«?! Prognoza, diagnoza in terapija v alternativni terapevtski skupnosti je pokazala, da alkoholizem obstaja kot dokaj nežno ozdravljiva bolezen, ko gre za prekinitev pitja… - zdravljenje alkoholikove zavožene osebnosti, prestrukturiranje pijanskih in nemarnih navad, odmik in umik iz ustaljenih druščin, spremenjenje vedenjskih vzorcev…, ja, v tem pa je jedro dejanskega, tudi alternativnega zdravljenja alkoholikov. Kajti alkoholizem je psihosocialna bolezen, ki zadene pač – družino, najprej družino. Obstajajo celo zakonske zveze, kjer so bile nevestice preprosto – prevarane, saj niso vedele, da so omožile – alkoholika… (error in persona?)… Vesel sem, da poznate, spoštujete lik očeta – ki je arhetipsko zapisan v vse človeške, tudi v primitivne ali divjaške družbe!

Kako ženska presega osebno/stno moškega! Prav ste zapisali: »Vse ženske iščejo moškega, ki bi bil ustvarjen po matrici popolnega ideala, vse pa najdejo moškega, ki ga morajo prenašati.« In sleherni »moj moški« bi »ji« kot »nji« moral biti hvaležen za samoumevno gospodinjstvo in oskrbo, čeprav ne na glas kriče, marveč s tisočero malimi, tudi nevidnimi pozornostmi in z galanco, tudi s pomočjo pri delu, čeprav mora materi svojih otrok pustiti, da je mati in da je on – ne le zgolj biološki – oče… Capasti možje kot cunjice so lahko navsezadnje nevarni, saj ne nosijo lika očeta in zdrsnejo tudi zaradi tega – v »hajduški« alkoholizem in samohvaličenje, češ, on bo že vsem pokazal! – ampak samo v oštariji, samo v osmici…, ne pa pri delu in zgledu polnega človeka. Zato tudi tukaj velja, kakor ste domiselno zapisali: »Ponujene so nam najrazličnejše priložnosti, da bi se ideja o ločitvi dobrega od slabega uresničila, vendar izberemo tisto, ki ni ponujanje dobrega za vsako ceno.«

Eno so slovenske programske zasnove literarne politike, drugo pa je ustvarjalnost – a paragrafarstvo, naj se obleče še v take suhoparne zapovedi ali dejansko v cenzurne prepovedi, ne nadomesti žive in osebne besede. Iskrene čestitke k ustvarjalnosti, ki je zaenkrat brezprimere na Slovenskem, verjemite, da vem, kaj menim in trdim – poznam namreč vso pesniško in pisateljsko »žensko« generacijo, od Neže Maurer do Svetlane Makarovič, od Saše Vegri do Marjetke Jeršek… - sem verjetno tudi edini, ki sem že pred leti kritično in literarnoteoretsko dostojno strokovno pisal o »ženskih pisavah« - ocenjeval pa sem knjige, tudi kdaj urejal, knjige od Nade Matičič, Nade Kraigher, Mire Mihelič, Mimike Malenšek, Zore Hudales, do mariborske prijateljice Nade Gaborovič in drugih, Eriko Vovk sem pravzaprav spodbudil k ustvarjalnosti z »domačim« priznanjem, podobno kot že prej Bertico, oh, Berto Bojetu alias Bojetnovo (bivša žena Zmaga Jelinčiča, rajnica)…, sodeloval sem rad z nemškimi, italijanskimi, francoskimi pesnicami in pisateljicami… veste, dobri prijateljici sta bili na primer Mira Alečković pa Desanke Maksimović, srbsko kosovske »devojke« Darinke Jevrić, ta je bila vedno nekam zresnjena, do makedonske Liljane Dirjan (ki sem jo srečal v Ljubljani ob evropskem kulturno dialoškem srečanju in sva se po mnogih letih objela…)…; seveda tega nisem doživljal rugljevsko, ampak v spoštovanju skupne človečnosti.

Še ko sem se srečal v Ljubljani d 14. Dalaj-lamo, imel je tedaj rojstni dan, smo govorili o sočutju, in tukaj Vam povsem pritrdim, ko pravite: »Sočutje je ljubezen, s katero se ne kupčuje.« in »Sočutja, ki je proizvod resnične preračunljivosti, ni mogoče izraziti kot ljubezen.« Dalaj Lama je spregovoril v Ljubljani o sočutju in božjem odpuščanju, med drugim je predaval tudi na Pravni fakulteti…, zanimiv človek.

Jezik se odpira v tvornike in trpnike, se odpira v besediloslovne strukture, se odpira v nove pisave, v sprejemljivost, tako da si včasih rečem, koliko osebnosti poznate – poznavalsko, a v kulturnocivilizacijskih okvirih, kakor da berem spet Ezro Pounda in njegove Cantose, ko zapišete verze o kakor »mojem malem mestu«:
…Poslušala sem zgodbe o nastajanju
in izumiranju plemiških rodbin,
o Nicoli Manzuoli, Gian Battistu Manzioliju,
Paolu Naldiniju, Petru Pavlu Vergeriju,
Gian Rinaldu Carliu, Pietru Candlerju,
Giovanniju Ingeneriju, Gioralamu Gravisiju
in drugih plemenitih možeh.
Slišala sem zgodbe o ribičih
in o pomorščakih, ki so ljubili morje.«

ali z antično motiviko:

»V svojem mestu občutim zmagoviti mir,
slavo Justinopolisa,
ki je ustvarila rod Istranov
s kipom pravice
na Pretorski palači,
v rimskem templju
s kipom boginje Atene – Palade.«

gotovo tudi v pesmi Koprski ščit urbane iz/ob/likovnosti:

»Mesto mojega bivanja je nevesta v belem oblačilu.
Vanj sem prišla davno tega, pri triindvajsetih.
V belem oblačilu. V slogu svoje mladosti in svojih sanj.
Mislila sem si, da je to vzorec nebeškega Jeruzalema,
morda z vlogo srednika med dvema svetovoma.
Spoznala sem, da je telo Kopra grajeno v obliki
kamnitega ščita in ne iz vitic, lesa, usnja in kovine,
kot so spleteni grbi s ščiti sumerskih konjenikov,
ki sem jih videla naslikane v zgodovinski knjigi.
Belo oblačilo je bilo zame kakor dekliško svetobolje,
ki sem mu pripisovala poseben svetliški pomen.
Dotaknila sem se ga, kakor da bi pozabila
na cilj svoje poti in svoje srce ob slovesu.«

**
*

Res razveselili ste me tudi pisemsko, kajti ste čudovita duša! Ustvarjalka v slovenskih presežkih pesniške kakovosti.

Prosim, odpišite!
LP
Vladimir


Cenjeni gospod Vladimir Gajšek, književnik, prevajalec, publicist in slikar,

nadvse navdušena sem, da ste brali mojo poezijo in spise in se Vam za svoje ocene in mnenja iskreno zahvaljujem.  Vaše bogate misli so strnjene v uvidu »biti« v lastni identiteti z zavestjo ženskega dojemanja sveta in časa, v katerem živimo. Zares ste me počastili, da ste posvetili pozornost mojim pisavam in vprašanjem, ki jih obravnavajo. Bogate opise Vašega literarnega delovanja pa bodo z veseljem prebrali tudi drugi ljubitelji književnosti.

Prijazen pozdrav
Tatjana Malec

12.9.2008

Administrator Ti pošilja naslednje sporočilo z "Literarni Val" pesnik Aljaž Čuden.

Vsebina sporočila Zate:
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

Dolgo je že od dneva, ko je Literarni Val videl tvoje ime in doživel tvojo objavo, zato te vabim, da si ogledaš kaj je novega in napišeš kakšno vrstico v neskončno pesem ali neskončno zgodbo, prebereš kaj novega kulturnega dogajanja, pesem ali zgodbo in objaviš kakšno svojo pesem, staro ali novo...

Obudimo skupaj ta forum, ki je bil zastavljen zaradi lepote besede, pesmi in proze, uživajmo v komentiranju, sobivanju in soustvarjanju na našem Literarnem Valu...

S spoštovanjem... avtor in administrator foruma, Aljaž Čuden.

Pozdravljene pesnice in pesniki Litearneva vala,

Seveda Aljaž, da bom prav rada objavila svojo poezijo in  prispevke na Literarnem Valu.

Lep pozdrav in veliko ustvarjalnosti želim vsem pesnicam in pesnikom Literarnega vala.

Tatjana


20.9.2008 - Anita Škof

Draga sopotnica, sopotnik
na popotovanju skozi zemeljsko izkušnjo!


Jesen je tu, listje se zlati in narava nas obdarja s svojimi plodovi. Sonce nas skozi utrinke še razvaja, a se počasi že bliža čas mirovanja, ko se po zanosu poletja vse vrača nazaj vase, toda na novem nivoju razvojnega ciklusa.

In to je tudi čas, ko vas s plodovi iz moje Notranjosti vabim na novo druženje v fizični dimenziji skozi duhovna prostranstva.

Vabim na srečanja v Duhovni center ZLATA DOBA v Črnučah skozi program meditacijsko-izkustvenih delavnic, ki sem ga pripravila za to jesen in zimo. Za dodatne informacije pobrskajte po moji spletni strani www.keter-sp.si, povprašajte po telefonu 01 512 49 06, 041 532 646 ali po elektronski pošti keter@siol.net.

Da skupaj oberemo sadove, ki jih človeku tako bogato razodeva njegova lastna Notranjost. Da nam skozi duhovno izkušnjo spregovori Duša in bo lahko te uvide skozi Zavedanje v svojo največjo radost in najveličastnejšo izkušnjo zaživela tudi osebnost. Zaživela Zlato dobo tukaj in zdaj.

Srčno se veselim našega srečanja.


Pozdravljena g. Anita Škof,

prav lepa hvala za povabilo, da ste se spomnila name. Bom v mislih z Vami!

Tatjana25.9.2008 - pesnica Nuška Golobič piše:

Draga Tatjana,

Kar nekaj časa si že nisva pisale, čeprav večkrat mislim nate. Drugače pa v torek imam službeno pot v Portorož in če imaš kaj časa v dopoldanskih urah bi te z veseljem povabila na kavo. Če boš imela čas, se mi javi po telefonu. Drugače pa sem končno tudi sama splavala na svojo internetno stran; za razliko od tvoje svetle, je moja temna. Mimogrede, tvoja je zelo lepa kot sem ti že povedala, grem večkrat kukat kaj se dogaja. Sem pa šele zadnjič videla kako imaš osnovano knjigo gostov, preko mejla. Hmm veš bi rada si vzela čas in spisala nekaj vrstic o tebi, čeprav vem, da še zdaleč ne morem zaobjeti besed kot to znaš ti, bom pa vseeno se potrudila po svojih najboljših močeh. Ti prilagam še link do moje strani, sicer še ni takšna kot si želim, počasi pa se vseeno nekaj dogaja. Veš sem objavila tudi tvojo predstavitev o meni, samo link do tvoje strani mi nagaja, moram še prosit programerja za napotke.

V kratkem upam, da izide tudi moja zbirka pesmi in seveda jo dobiš takoj.

Pozdrav od Nuške


Še vedno si dopisujeva z gospodom Vladimirjem Gajškom, književnikom, prevajalcem, pesnikom   moderne in slikarjem. V pismih v glavnem kramljava o literaturi (Slika V. Gajška, Travnik).

26.9.2008

Gospod Vladimir Gajšek o  poeziji piše:

Vi ste dejansko »Sončna osebnost« v tistem apoliničnem smislu, ki narekuje vrsto vsakršnih odpovedi, zapovedi in izpovedi, preko katerih se uresničuje vaša pesniška nrav, toda le in samo z delom (delo = gr. Poiesis); veste, začelo se je pravzaprav pri nas s Francetom Prešernom in njegovimi Poezijami, ko se je klasika sesula v romantično genijalnost, pa ne v meščansko teoretskem ali societetnem smislu, marveč z mednarodno vrednostjo zgledov, ki so nadčasovni. Lakmusov papir poezije ni zunanjost, ampak notranja oseba, je poetika, stilistika, duhovno občutje skozi občutke zaumja, kar je kdaj samo še slutno – pa vendar nadzgodovinsko ali nadčasovno. Zame predstavljate kot celostna osebnost pravzaprav v praksi pre/bivanja pravo čudo ustvarjalne energije, ker se poslužujete kulturno-pesniških besednjakov, zajemajočih iz globoko temeljnih predpostavk, ki so sicer na Zahodu dualistične, vselej med subjektom, ki suponira objekt, in objektom pazljivih branj same urejene poezije v njenih jasnih ciklih. Ni lahko pisati tovrstne poezije, kakor je pričujoče vaša, v tem se strinjam z vami, kajti vaše besedne umetnine so dovršene tako v vednosti kot v sami eksistenci tu bivajočega, torej skozi sam zven pesniške besede. Ko omenjate osebe poimenoma, je res, da ste na koncu pomembni le vi, kajti marsikaj je rečenega ali zapisanega, kar niti ni – samoumevno, pa bi moralo biti ob sleherni čudoviti in popolni pesniški besedi, kakor je vaša. Neskladnost med logiko in poetičnostjo doživetij je poenotena ponavadi v zvenu pesmi tako enostavno, tako srčnó blizu, da je to branje pesmi neodjemljivo, a hkrati tubivajoče pretanjeno. Samo ustvarjajte, dokler imate navdih, da dihate svoje življenje!

Lepota poezije je v liriki, saj je poetika pripovedne klasike sicer zajeta v epiki, naposled pa v sodobnih, tudi v poetičnih prozah, in tukaj pomislim na moderno: na Otona Župančiča, Ivana Cankarja, Josipa Murna in Dragotina Ketteja…Tako se povsem strinjam z literarno oceno spoznanja o sebi preko Druge/ga, kakor sem zaznal na vaši spletni strani: »S pesniško zbirko Gorečka pesnica obuja in ohranja spomin na igralko Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru, Drame v Ljubljani in Slovenskega narodnega gledišča v Trstu, Emo Starc (1901 -1967). Pesmi opevajo lepote Krasa, neizrekljivo in vizure.// Lirika izpoveduje čustva veselja, hrepenenja, upanja in ljubezni, ki niso nikoli v ednini. Dotika se majhnosti in krhkosti bivanja. Pesmi so polne hrepenenja in izrazno na višini meditativnega doživljanja sveta. Žarčijo veselje in radosti življenja.« Izjemnost pesmi je namreč tudi v tem, da je mogoč prepis iz sebe v Drugo naravo: v temeljiti poglobitvi skozi jaz, kolikor skozi naslove vaših pesniških zbirk, naslove ciklov in naslove posameznih pesmi. Kajti v letih se je beseda zbistrila kakor v deročem potočku, ki je končal – v jadranski govorici Obale in morskih zbrano izbranih »podatkov« - tukaj sem vam že pisal, da se nanašam zanesljivo tudi na Ezro Pounda, ki je uspel se/staviti pesem tudi podatkovno, a le na temelju pesniške kakor pre/mišljene meditacije…

**

Daritev življenja ni samo v pisavah, ampak v življenjski sreči. Sam živim, a na nedeljeni poti umetniškega, kolikor že virtualnega, pa tudi virtuoznega poklica. Da izrazim v besedi pravzaprav svojo naravo, kar je naposled že od mladosti moja življenjska praksa. Naletel sem včasih na skoraj nepopravljive težave, saj so odklanjali pristnost, obenem pa sem vztrajal biti na naravno primeren način… Čeprav sem prijateljeval tudi z dr. Janezom Drnovškom, ki je umrl podobno kot dr. Janez Rugelj, nisem praktično »dobil« v sprostitvi medsebojnosti »nič« - razen skupno zavzetega dela! – tako sem objavljal npr. na predsednikovi spletni strani, saj sem se udeleževal redno Pogovorov pri predsedniku…, potem sem postal gl. in odg.ur. Časopisa Gibanja za pravičnost in razvoj, državni predsednik mi je rad prisluhnil, ko je, kot veste obiskal na mojo pobudo in odlikoval bolnega dr. Ruglja, če ostanem na formalni ravni, naposled je državni predsednik, pomislite, na mojo pobudo celo sam ustvaril svoje novoletne voščilnice s tekstom in sliko, saj je pred tem pošiljal naokoli le uradno »znana« kakor uradovalna voščila – tudi je sam prevedel v angleščino svoje misli-voščila na novoletnih voščilnicah Predsednika republike itd.

Oddaljenost med slovenskimi kraji je vse bližja, čas se odvrteva elektronsko, se zdi, vse hitreje, tudi slovenska zgodovina je klon Evrope… Tukaj v Ljubljani bi moralo biti naše življenje čudovito, sprejemljivo, slovensko in občestveno do/živeto, spodbudno nedeljeno v časih in premikih, tudi karseda pristno: motijo se namreč tisti, ki običajno »preveč« pričakujejo ali se celo dvigajo nad sámo življenje.. Vsak življenjski trenutek naj je izraz naše življenjske dejavnosti, naj je ena sama življenjska pot… Ja, moj naslov, hvaležen vam bom za vsako poslano knjigo:

Lepo vas pozdravljam

Vladimir

27.9.2008

Morda bo koga zanimal moj odgovor g. Vladimirju Gajšku  in tema o pesniku Ezri Poundu:

Cenjeni gospod Vladimir,

prisrčno me je razveselilo Vaše drago mi, z izbranimi besedami napisano pismo. Pisavi bi lahko rekla estetska govorica z ljubeznijo do literature ali posvetitev misli ženski poeziji. Kramljanje z vami spodbudi stopnjevanje mistične skrivnosti, vzbudi tisti predokus, ki je pesniku potreben, da ga navdihne za ustvarjalnost.

Gotovo lahko pripišemo poeziji atribute, kot so resnica, ljubezen, dobrota in notranja lepota ali pobožanstvenost duše. To vzvišeno razodetje je odkrito človekovemu očesu, s poezijo se predajamo naravi stvarstva, vzpostavljamo vesoljno sozvočje svoje duše z vsem Univerzumom. Zato sem v uvodu k pesniški zbirki Sončevo oko to stanje poimenovala Anima Mundi.

Ko napišem pesem, splezam z drevesa in sem spet na trdih tleh. To je stanje, ki pride po ekstazi višine. Sila, ki je ustvarila pesnika in ga žene, da piše, gotovo ni slepa. Človek je najšibkejši člen v božji verigi, zato je Bog dal milost nekaterim, da ga odrešimo s poezijo. Stvarnik je bil varčen, ko je razdeljeval ljudem darove, dopustil je, da jih sami v sebi vzgojimo in odkrijemo in tako je naučil ljudi pozitivno delovati. Dopustil je možnost, da skrite darove v sebi odkrijemo, negujemo in jih obogatimo, da nas notranje sile zbudijo, navdušijo in sprožijo strasti. Literatura ni hladna matematika, literatura se ukvarja s čustvi, s strastmi. Poezija je lakota, ki nagrajuje dušo s hrano duha. Čustva so panorama jezika, sui generis ponotranjenega človekovega čustvenega dojemanja. Bog je prav skozi poezijo dosegel svojo popolnost in dopustil, da človek podari ta svoj dar na oltar življenja s svojo duhovno prisotnostjo. Pekoče so solze in grenak je okus, ko tečem za pozabljeno mislijo, ko gori filmski kolut spomina in zapušča za seboj pepel. Slišim krik duše, ki hoče biti ljubljenka in kraljica te nesmrtne mere. Je kot pomlad, ki se ponavlja v večnost, pregrne travnik s svežim zelenilom, cvetjem in vonjem po življenju.

Oh, spomnili ste me na Ezro Pounda in prav njegov Malatesta Cantons (VII-XI) ima povezave z mojim doživetjem v Riminiju in najznamenitejšo baziliko svetega Apollinera v Classi v Raveni, najznamenitejo bizantinsko cerkvijo v Italiji, zgrajeno 534. leta, v istem času kot grob Galle Placide in San Vitae, kjer sem strmela v čudovite zelene mozaike. Tu bi posebej poudarila pomen Templja v Riminiju, ki ga je dal zgraditi Sigismundo sebi in svojim ženam v čast. Pound pravi, da je Tempelj v Riminiju »vrhunec umetnosti in monumentalna polomija«. Za tempelj, ki je bil sprava posvečen Sv. Frančišku, je Sigismundo zaposlil najslavnejše umetnike tistega časa: Leona Battista Albertija, Mattea da Pastija, Simona Feruccija, Agostina di Duccia. Gradnjo so začeli 1445. leta, posvetili so ga 1450. leta . Leta 1455 so delo prekinili in pustili nedokončani zid frontalnega dela templja, medtem ko strehe še niti graditi niso začeli. Le sedem od štirinajstih sarkofagov, v katerih so nameravali shraniti ostanke humanistov in filozofov, so zapolnili. Tempelj je bil docela uničen v bombardiranju zavezniških sil med zadnjo vojno, 28.12.1943 in 28.1.1944. In zakaj omenjam ta tempelj. V njem sem doživela največje presenečenje v svojem življenju, povezanim s svojim očetom. V levi ladji je na marmorni plošči vklesano poitalijančeno ime mojega očeta Gasperini Giovanni (pravo slovensko ime je Ivan Gašperčič). Zgodbe ne bom ponavljala, ker je opisana na moji spletni strani v poglavjih »Moj oče Črni brat«. Usoda je hotela, da je moj oče povezan z Riminijem in njegovo zgodovino.

O Ezri Poundu je pisal Tone Perčič (Nova revija, št. 58-60/1987). Prevedel je tudi njegov Cantos Malatesta. Pound je ustvarjal skoraj izključno Cantose, dopisoval si je s pisci po vsej Evropi in ZDA, sprejemal je veliko obiskovalcev, med njimi tudi pomembne osebnosti, organiziral je glasbene večere, toda oddaljeval se je vse bolj od tistega, kar je bil v Londonu in Parizu, zapiral se je vase in v neizprosen koncept, ki ga označuje njegov »magnum opus« Cantosi. Živo se zanima za novi italijanski politični eksperiment: figura Mussolinija se mu kaj kmalu zazdi reinkarnacija oseb kot so Jefferson, Sigismund, John Adams, ki so mu mejniki v zgodovini. Slep je bil za pravi obraz fašizma in nacizma, ni prepoznal pravne in nemoralne narave in družbene krivičnosti fašizma Zapadel je v goreč antisemitizem, ki ga je izražal v prozi in verzih, izhajajoč iz ekonomskega koncepta družbe, ki vidi v finančnem kapitalizmu korenine vsega zla sodobne civilizacije, katere abstraktni znak so Judi. Napovedal je svetovno zadolžitev, čeprav so se mu tedaj nasmihali. Niti invazija Američanov v Evropo mu ni odprla oči in Salojsko republiko primerja z idealno državo. Leta 1943 je bila za njim izdana tiralica Vrhovnega sodišča ZDA za District of Columbija, sledil je čas njegove strašne telesne in psihične torture, zaprt je bil v kletko, postavljeno posebej zanj, brez vsakega zavetja, potem pa je bil premeščen v šotor, v katerem ni bilo nič drugega kot lesena mizica, ki mu jo je iz embalaže izdelal neki črnski vojak. Iz te grenke izkušnje so nastali Pisanski Cantosi (1948), za katere je dobil Böllingenovo nagrado. Sodili so mu in spoznan je bil za duševno bolnega, zaprt je bil v umobolnici na Washintonski periferiji. Preživel je 13 let let vsakedanjega pekla. Vrstile so se peticije, ki so jih podpisali Eugenio Montale, Ignazio Silone, Alberto Moravia, saj so bili mnenja, da se ne sme podcenjevati kulturnih zaslug, ki jih je imel za Ameriko in celi svet. V režiji za Böllingenovo nagrado je bil tudi T.S. Eliot, eden mojih najljubših intelektualnih pesnikov (Votli ljudje, slamnati ljudje…). Zadnja leta življenja je Pound živel v bližini Merana pri Benetkah in poleti hodil na izlete v Rapallo. Moj stric Mirko Breščak, velik retorik, ki je živel in je tudi pokopan v Rapallu (1969) je Ezro Pounda tudi osebno poznal. Pound je umrl 1.11.1972.

Pesniku Ezri Pound je služil Dante Aligheri s svojim monumentalnim tripartitnim delom )Jeruzalem – Herkulova stebra – Rim, glavno mesto v središču sveta), spesnjenim v tercinah. Pound je bil privržen filozofiji Tomaža Akvinskega, ki je bila tudi podlaga za Božansko komedijo.

Thomas Stearns Eliot in James Joyce (slednjemu so odkrili spomenik v Trstu) sta upala, da bo Pound sestopil nekega dne v jasnino, potem ko so ga izpustili iz bolnišnice leta 1958, vendar se to ni zgodilo.

Načrt in fragmente Cantosov CX – CXVII (1969), se je potrdil kot domneva, da se ob njem samem ponuja primerjava s Sigismundom Malatesto, čigar Tempio Malatestinano v Riminiju, na katerem je dela sam nadzoroval, se je pojavil kot monumentalna polomija. Pound je prišel do senzacionalnih odkritij in do monumentalnih napak. Malatesta Cantosi so nastali v dvajsetih letih. Ozadje za pesnitev je v spornem vladarju Riminija in vojskovodji iz 15. stoletja z naslovom Sigismundus Pandolphus De Malatestis, vladar Riminija. Cantos kaže razkol znotraj družbe same. Politika se zanima za denar, ohranjanje privilegije in pobijanje nasprotnikov. Za nas in sedanji čas je to poučno, saj se dogaja podobna drama tudi v našem kulturnem prostoru. Turki so bili tedaj že na pol poti v Evropo. Adrijanopolis je padel. Kako organizirati obrambo Bizanca, Pomagati Grčiji. Nasilni islam tudi danes vdira v Evropo. Zgodovina se vedno ponavlja in dobro je včasih prebrati zgodovinska pričevanja. Erza Pound je rekel: Velika literatura je preprosto jezik, pomensko nabit do skrajnih meja. Takšno je tudi življenje.

Očetu sem napisala tudi pesem Cantos Malatesta (tempelj Malatesta in pesem sta na moji spletni strani na sliki v genealogiji »Moj oče«)
Vas prijazno in srčno pozdravljam
Tatjana


Danes, 29.9. 2008 sem poslala po pošti g. Vladimirju Gajšku svoji pesniški zbirki »Sončevo oko«, 2006 in »Gorečka«, 2007.


29.9.2008 - Ana Arzenšek iz okolice Rogaške Slatine mi je poslala čudoviti film »Nekaj za dušo«, jaz sem se ji zahvalila in ji poslala pesem Materin predpasnik, da ji polepša dan.

Ana piše:

Prav prisrčna hvala ga. Tatjana za vašo pesmico. Ste mi polepšali dan. Na Netu sem našla vaš email naslov in sem si ga spravila. Nekam simpatična ste se mi zdela. Ampak to je bilo naključje,ali božja volja,da sem vam poslala nekaj za dušo. Veste potihoma sem imela željo vas spoznati, kaj vem zakaj, nekaj me gnalo.

Sem babica 60 let,izredno sem imela željo delati na računalniku. Ne boste verjeli, pri teh letih mi to uspelo s pomočjo vnukinje in sina. Zdaj brskam po tej škatli,kot ji rada rečem in sem presrečna. Rada si tudi dopisujem po email pošti, ampak kaj vem vsakemu ni za dati svojega naslova. Izredno sem pa vesela vsakega emaila.

Sem mama 4 otrokom, od katerih so že trije v svojih ognjiščih. Imam tri čudovite vnukinje, ki so prave srčice v moji jeseni življenja .Doma sem v Rogaški Slatini,vas se imenuje Prnek. Vedno sem kaj zaposlena, rada čitam, kaj pa vem, meni ni nikoli dolg čas. Zdaj za konec pa ena misel:Vsakdo potrebuje ljudi, ki mu bodo pomagali uresničiti sanje. Vsi potrebujemo drug drugega (Jim Rohm)

Sploh ne vem zakaj sem vam pisala malo daljše pismo, enostavno se nisem mogla ustaviti.
Mir in dobro. Lep jesenski pozdrav.

Ana

----- Original Message -----
From: Aljaž Čuden
To: aljaz.cuden@gmail.com
Sent: Tuesday, September 30, 2008 7:04 AM
Subject: Pesem Jeseni na Literarnem Valu

Ponujam Vam nov izziv, ki nosi ime: Pesem Jeseni

Pošljite pesmi na moje zasebno sporočilo z imenom sporočila "Za pesem Jeseni" v katerem se nahaja pesem, največ tri na posameznika. Tematika ni važna, le naj bodo te pesmi nove, sveže napisane. Konec jeseni, ali pa že prej, če bo veliko pesmi, bo potekalo glasovanje za pesem jeseni, v katerem boste glasovali Vi, pesmi pa bodo v glasovanju anonimne. Šele po glasovanju bomo razkrili avtorje in jih nagradili.

Upam, da vam bo takšen izziv bolj všečen.
Pa veselo na pesnenje

Pozdrav Aljaž Čuden

DOPISOVANJE O LITERATURI, SPOMINIH IN ŽENSKI POEZIJI

Pismo književnika Vladimirja Gajška z dne 6.10.2008

Spoštovana in draga gospa Tatjana,


Prosim, pozdravite se, naj vas ne muči viroza, ki pride z rahlo nepristopnostjo mrzlih nog in z vroče razbolelim grlom, saj je jesen občutljiva, torej – upam, da se vam zdravje povrne kmalu. Iskreno opravičilo vam dolgujem, da vam nisem odgovoril brž – v kratkem bi namreč pač lahko skracal nekaj stavkov tjavendan, a globoka hvaležnost me prežema ob Vaši dobroti in izredni lepoti, ki jo obvladuje vseskozi vaša pesniška in umewtniško ustvarjalna duša – preprosto so me vse dni begali sem in tja, od razstave do razstave, od načrtno projektnih programov do strokovnega dela, da nisem več vedel skoraj, kje se me prav glava drži.

O Martu Ogenu – bil je dober, iskren, izreden prijatelj, pljučni bolnik, ki me je spoštoval dno srca – že zato, ker sem osebno vnesel že leta 1960 ali 1959 v slovensko liriko poezijo japonske oblikovne impresije, ki mi je bila deško blizu: tanka – hokku oziroma tanka in haiku… - objavil sem v glasilu klasične gimnazije, tako da je reč dokazana, namreč že 13-letnemu mi je prinesla sošolka nemško prekrasno antologijo haiku-tanka japonske poezije, ki sem jo brž prevedel in z redisperesom in s tušem prepisal v lepopisu v poseben zvezek, tako mi je bilo impresivno blizu, kakor J. Murn s svojo liriko…; ko sem svoje nežne in deško doživete haikuje 3-vrstičnice in tanke 5-vrstičnice objavil, seveda ni milibožje nihče vedel, kaj naj take kratke pesmi pomenijo, a so bile dovolj blizu še tako zahtevnemu bralstvu. Nato sem nekaj teh pesmi objavil v svoji prvi, dvojezični, slovensko – srbohrvaški zbirki, Poezija, prevedla dr. Jasna Melvinger, Matica srpska, Novi Sad, 1967 + kot ilustracija umetniške črno-bele fotke Slobodana Andrejevića, in ta založba je bila tedaj najboljša v jugi, tako da so me, pravzaprav 20-letnika, slavili na najvišji ravni ter sem se spoprijateljil s tedaj največjimi imeni tedanje poezije, npr. od Dušana Matića do Desanke Maksimović, če upoštevam starejšo generacijo, v baročno opremljeni dvorani so, tako kot južni bratje znajo, napravili prav imenitno gostijo na akademski ravni, s šampanjcem itd., snemala je tv, nato pa se je bohemiada nadaljevala vsaj še teden ali dva, se jim namreč ni nikamor mudilo, v meni so preprosto videvali genija, ki vnaša v jugopoezijo tako rekoč najvišji vrh, bil pa sem, roko na srce – enfant terrible, klasično vzgojen in uglajen, in takrat sem prvič dodobra pripoznal občutno južno slovansko mentaliteto in balkanoidnost, seveda v dobrem kot slovanskem smislu. Naj povem anekdoto: najprej so me pobarali mimogrede organizatorsko, ali želim stanovati v hotelu ali v privatnem stanovanju, kajpak sem se odločil za zasebno stanovanje, kamor pač pridem, kadar hočem s svojim ključem… in tudi povabim, kogar pač hočem… Druščina, tudi profesorsko univerzitetna, humanistična in akademska, je proslavljala in me gostila, zjutraj smo nekega dne odtavali, blizu 4:00 ali nekaj prej k dr. Ranku Bugarskemu na dom, odprala je stara gospa v nočni halji, pa je zbudila moža pa je skuhala za vso druščino kavico in dala prigrizek in nov prt na mizo…, in pozneje sem izvedel, da je bil stari profa eden največjih evropskih, ne le jugoslovanskih lingvistov…; prišli so tudi naokoli, kot rečeno, iz Belgrada, da smo se pogovarjali še o slovenski liriki, govoril sem o naši ljudski pesmi, o ribi faroniki in o ljudsko nabožnih pesmih, nadalje pa od prvih poetov, tudi od Valentina Vodnika, preko vzornega Franceta Prešerna, Simona Gregorčiča, Simona Jenka, Antona Aškerca, Antona Medveda in drugih, preko ostale poezije do moderne in do najmlajše generacije, kamor sem spadal tudi sam; srbska univerzzitetno akademska svojat pa me je seznanila predvsem s srbsko novo poezijo, medtem ko sem sam vztrajal – pri srbskih nadrealistih…, pozneje nekoč sem »ta malega«, kakor sem klical Oskarja Daviča, tudi nadrealistično kdaj zafrkaval, kar je moral lepo prenesti… - in je seveda prenesel, drugače pa je bilo z nežno in vselej iskreno Desico…, nazadnje sem Desico peljal, žesklerotično, na prošnjo prijateljice Mire Alečković, domov iz belgrajske skupščine, revica je ostala sama v dvorani, vsak jo je le lepo pozdravil, ampak so jo pustili v kotu čisto sámo, menda zaradi lepšega in politično zlorabljeno, torej sem jo popeljal s taksijem in je morala pogledati v osebno izkaznico, da sva našla njeno stanovanje…, kamor pa je le šla privajeno sama: situacija me spomni nekoliko na afazijo v Beckettovem romanu Molloy… Skratka, s haikujem je bilo tako, da so ga sprejeli širše in samoumevno – sam nisem pozneje hotel »teoretizirati«, sem pa z veseljem bral npr. zagrebškega Vladimirja Devidéja in tudi druge zahodne literarne teoretike o položaju haikuja. In tukaj k Martu Ogenu: nasproti Drame SNG v Ljubljani je stanoval, še veste, malo je že sopihal in ohriplo kakor tiho žvižgal, težko je namreč dihal, težko… in v nasprotju z ptičeslovcem Iztokom Geistrom Plamnom (iz Kranja, skupaj sta Iztok z zdravilcem zemlje in akad.kiparjem Markom Pogačnikom že v samozaložbi izdala zbornik konkretnega zapisovanja Eva /Kranj, 1966/; sodeloval je tudi v avantgardizmu Pericarežeracirep, tedaj skupaj z bivšim ombudsmanom, sinom Tarasa Kermaunerja Matjažem Hanžkom, z dušno razrvanim, a krhkim Alešem Kermavnerjem /dan ali dva, preden je položil roko nase, je Aleš k nam na študentsko Tribuno prinesel preluknjano svojo pesniško knjižico, skozi katero je napeljal vrv z zanko, kar je bilo pomenljivo znamenje fantove duševne stiske/, z ljubljanskim šumijevcem Vojinom Kovačem Chubbyjem – Chubby was here!, z danes v ZDA živečim tribunašem Milenkom Matanovićem, čigar brat je bil kultanimator v ljubljanski Krki, z opremiteljem Markom Pogačnikom, z ljubko razigranim Tomažem Šalamunom, z delavsko avantgardnim pesnikom Francijem Zagoričnikom /ta me je obiskal celo v vojski, v Kruševcu!/; tukaj so bili še tudi Matjaž Kocbek, Nande Miklavc in brat, Denis Poniž, Ivo Svetina – ob razstavi Vaska Preglja v ljubljanski Vžigalici smo se pogovarjali prav o teh časih nove likovnsoti, a tudi o novem gledališkem vzponu, ki ga je omogočil kot Pekarno, Pupilijo Ferkeverk in Glej tedaj Bojan Štih v ljubljanski Drami, beseda je tekla še o prijatelju Bardu Jucundusu in njegovem očetu Pavletu Obláku /tega sem srečal predvčerajšnjim na avtobusu, vse življenje je posvetil in poklonil operi kot pevec v opernem zboru, nato in sproti tudi kot imeniten libretist, sicer piše odlične sonete/, o poljskem plakatu, jazzu in teatru in filmu itd.; Iztok Geister je prosto prevedel in spremno besedo napisal, kot veste, v japonski Haiku /Državna založba Slovenije, Ljubljana,1973, 149 str./; -), ki je prevajal haiku strnjeno le v 3-eh vrsticah, je Mart ostajal, tudi kot prevajalec ameriške, angleške, irske poezije in literaature, dosledno pri klasični haikujski obliki (Mala antologija japonske lirike, zbirka Knjižnica Kondor – 155, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1975, 140 str.). Dejansko sem pritrdil »polemiki« o haikuju, da ga je mogoče prevajati in pisati bodisi v klasični obliki ali po svoje, toda vselej vsebinsko impresivno doživeto, čustveno strnjeno in nabito…: Matsuo Bashō (1644-1694), Josa Buson (1716-1783), Kobajaši Isa (1763-1827), Masaoka Šiki (1867-1902), Takahama Kioši (1874-1959), Saito Mokiči (1882-1953), Taneda Santoka (1882-1940), Nakamura Kusatao (1901-1983)… Ko sem srečal kdaj Japonce, sem tisti žabji haiku zrecitiral npr. v nemščini, vsak ga je znal na pamet – v japonščini… Haiku doživetje je, ko primeroma v enem dnevu zacvetijo – le na Japonskem? – češnje in pobelijo breg in dol…, - ko nežne lilije dihajo poletno, - ko 32-listna krizantema vzcveti kot simbol Japonske, - ko kdo ruje pozimi repo iz ledne zemlje…, če samo pomislim na preživetje v letnih časih, kakor se imenuje tudi slovensko haikuistično društvo… In potem je Deklevc izdal mushi-mushi, muhasto haikujsko besedno muziko, kar je bilo med nami vsaj žeopazno…, vse do prijatelja Janeza Švajncerja, ja, da je Janez – tipični prozaist, s katerim sem se veliko družil in me je v šahu skoraj vedno matiral, haikuiral?! pa Gema Hafner itd., medtem ko je koroški Marjan Mauko, kot vem in mi je nekoč pisal, hotel spraviti vse svoje življenje v haiku in samo za haiku in nič drugega kakor haiku…, nato še Primož Repar, urednik Apokalipse, prevaljski Franc pečnik, kaj šele Mizeritka in lepe duše - pesnice! Ko sem 13-letnik ali 14-letnik objavljal prve haikuje, nisem niti sanjal, da bo ta oblika kdaj tako zelo popularna! Našli so se predrzneži, ki so mi hoteli to prvenstvo celo nekako provincionalno »odvzeti«, a niso uspeli, češ da je neka že rajna prijateljica rekla drugi že rajnki prijateljici itd., da naj bi haikuje menda pisal že itd., ni važno kdo…, kar me je zabavalo v njihovih jalovih seksizmih; v resnici je na Japonskem vendarle res prvi pisal haikuje prijatelj, jezuitski duhovnik soimenjak, namreč Vladimir Kos – ampak ne v Sloveniji, saj je imel strogo politično-policijsko prepovedan vstop v Slovenijo, tudi sorodnika Boža Kosa, karikaturista, ni smel obiskati… ; s tem čudovitim človekom, nabožnim lirikom in haikuistom setudi odlično razumeva, saj veste, med prijatelji ni potrebno kaj »preveč« besedí… - No, k haikujem: sem nasprotnik »tekmovanj«, ki so itak zrežirana, torej vnaprej amozadostno prirejena, čeprav se javno zavzemajo »organizatorji« za nekakšno »objektivno« tekmovalnost… - tako sem bil na ljubljanski srednji šoli, kjer so revice prejemale mladostno nagrade za haiku, pa seveda niso prav niti vedele, za kaj gre, vse skupaj je bilo preveč prozorno vnaprej zrežirano, namreč tudi z »žirijo«, ki tudi ni imela nobene strokovne literature za sabo, torej sem veni – vidi – vinci, čeprav sem mladim želel, da bi se lirično opismenili, toda ne ljubavno le petošolsko…: srečujem »haikuiste«, ki mi z vso resnostjo razlagajo, kaj da bi naj bil »nagrajeni« haiku, dasiprav je tudi že znano, da »poeta nascitur – orator fit«, pri čemer se je haiku »razvil« v priučeno ali didaktično retoriko posebne vrste. Vse to vam pišem kot eni največjih pesnic, kar jih premore Slovenija, menim namreč ob branju vaše lepe lirske besede, da bi si morale šteti založbe v čast, da se sploh pogovarjajo z vami…


Ja, Mart Ogen v svoji generaciji, potem še od A do Ž tudi kmečko ptujskopoljski Ivan Cimerman, ljubljanski pipar, nato potapljač in »najboljši prijatelj« Dimitrija Rupla, namreč novelist Mate Dolenc, in pesnica Marija Gorše, nato še dandanes sindikalist Doro Hvalica, pa Ludvik Kaluža, slovenjegraški, Tisnikarjev občudovalec, dandanes galerist Niko R. Kolar, tržaško navihani Marko Kravos, mladinski pisec Miha Matè, jeseninsko slovenski Tone Kuntner, celo mariborski učiteljiščnik Tone Partljič, sežansko sežeti pesnik Aleksander Peršolja, ljubljansko avtohtoni očesni poet Cveto Preželj, prijateljski urednik in tenkočutni pesnik bridkosti, ljubitelj Franceta Prešerna in Fjodora Mihajloviča Dostojevskega - koroški Herman Vogel, slikar France Anžel… Sicer sem prijatelja Marta tudi ocenil, primeroma Podzemlje in druge pesmi (Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1971, 53 str.), videl pa sem, kako je dogoreval, a v duhu živahen tudi pešal, dokler tej sveči plameneči ni zmanjkalo reje, da je ugasnil… Kako lepo očrtate dušo Mirka Boštjančiča – Marta Ogena, kako zajamete v polnosti njegovo sicer tako krhko osebnost, ki je še na pragu smrti živela kot drobna lučica ali zvezda sredi zvezd… - opišete ga s tisto iskro ljubezni, ki ostaja večna in je zapisana med zvezdami.. Bil je pač tih in umaknjen človek – pa beatnik? Veste, ko sem še klasik pisal v študentski Katedri prispevek Beat in beatniki, dca sem omenil Lawrenca Ferlinghettija, Allana Ginsberga in Jacka Kerouacka…, ter sem proglasil v fantovski vihravosti za prvega slovenskega beatnika, beatus ille! – pisatelja in dramatika moderne Ivana Cankarja, je mestni ko,mite zveze mladine naročil kolegu Frančku Javku, bodočemu televizijcu, potem ko so proti meni sejali na zahrbtno shinavčeni in z udbaštvom podloženi seji, da me mora o/smešiti in sploh napasti, tako da je Franček napisal naročeni politični odgovor Beatnikom se lahko smejemo – in je trdil, da v Jugoslaviji in Sloveniji češ ne bo nobenega »dolgolasca« itd., čeprav sem jaz bil vedno kot nekak kralj Peterček, lepo urejen, postrižen, počesan – on pa je malo pozneje nosil dolge lase…, ampak v tistih časih je bil kakor med prvimi »beatniki« amerikanofilsko v Jugoslaviji še moj prijatelj Tič, in ko so naju v Mariboru, kar na Glavnem trgu »legitimirali« plavi angeli, so Tiča postrigli z mašinco po glavi tako, da so mu v kibli napravili čez glavco križ, dobil je tudi klofuto, mene pa so nesramno osorno in izzivaje opozorili, naj se z norcem nikar ne družim… in sem jo odnesel brez batin…, Tič se je potlej izselil v Ameriko in tam uspel, sprva je bil podnevi taksist, ponoči pa voznik inervencijskega rešilca in je kmalu uspel…, oh, kakšni spomini! In Mart, ta mi ni dajal nikoli videza kakega beatnika – hotel je biti le beatus – blažen po duši, ne pa zbit kot beat! Seveda mi je bil fant hvaležen, ko sem mu v pesmih sčrtal kdaj kake ohlapnosti, o katerih je še premišljal – a končno je upošteval moj pesniški nasvet, kajti »poezija dolgega diha« niha med ameriško beatniško poezijo, Waltom Whitmanom in, če verjamete ali ne, tudi Tagorejem (Thakur)…

Ko pišete o Mateju Boru, le anekdotica tudi z njim. Nekoč sem posedal pri Mikiju (klub kultdelavcev – penklubski lokal Miklič v Tomšičevi 12) in žulil kavico, več denarja pa nisem imel pri sebi kot še za kavico. Pa pride Matej še z dvema tipoma kot šofersko, prisedejo, naročijo… pa sem rekel Mateju, naj mi naroči vsaj enolončnico, on pa – da se mu zelo mudi… O ti gorenjska skopost, sem si rekel, a me boš lačnega pustil tukaj, sam pa se mastiš? Res so brž odšli, ko so pojedli. Potlej pa sem seveda po Ljubljani raztrosil, kakšen partizanar je tale Matej, ki lačnemu pesniškemu tovarišu niti enolončnice ne privošči, sam pa je na položaju in ima denarja kot pečka… Seveda jih je moral slišati z več strani, karseda težke očitke egoizma, da me je pustil lačnega… - Malo zatem ga srečam, kako se sprehajata z ženo in ga lepo pozdravim, a ga gledam le malo počez, češ, gorenjska duša skoposti, sem ti odpustil krščansko… In mi Matej reče: »A te smem povabiti na kosilo, kam predlagaš, da gremo?« Takoj sem veselo privolil in predlagal, da gremo, sem menil, le v najdražjo ljubljansko gostilnico, torej k Vitezu – in res smo šli… in pri Vitezu so res imeli na meniju prav takrat same delikatesne specialitete, iz pariškega itd. uvoza, tako da sem za predjed naročil pegatkino pašteto ali gosjo pašteto in potem seveda po izbiri samo najdražje jedi, tudi kapljica je morala biti po izboru vrhunska in dolgoletna… Seveda je Matej pošteno plačal in smo se prijazno razšli – jaz pa sem o njem popravil mnenje, da me je namreč povabil na obed…

O prijatelju Danetu Zajcu kdaj drugič…

Hvala za obe knjigi, ocenil ju bom – menim, da spadate v vrh slovenske poezije, gospa Tatjana!

Hvala za darilo KP v keramični izvedbi!

Za danes lep pozdrav, prosim, odpišite!


Vladimir

Pismo književnika Vladimirja Gajška z dne 7.10.2008

Spoštovana in draga gospa Tatjana,

v preimerjavi z vami so mnoge poetese, kot se kaže, samo kdaj čivkajoče ptičice, čivklje čudnih, tudi literariziranih izjem, ja, tudi te dvonožne, toplokrvne vretenčarke se pokrivajo večkrat s tujim perjem, votlokostne pa letajo in perutničkajo po močvirnatem ljubljanskem ali po gorskem gorenjskem zraku in še kje še zmerom slovensko kljuvaje v naša srčeca, tudi vranje in srakasto, saj je sploh v slovenski moderni liriki toliko skrotovičenega, neizpovednega in celo kavkajoče sprenevedavega, da jojme, in res, kakor je že naš France bil zapisal v Novi pisariji – le da je ta pobrežnik med čigrami in prilivkami, med kljunači in deževniki…, nekako ugnezditveno pozabil, da človek ne živi samo od kruha, ampak tudi od besede, torej verno; le da je kmalušnje v romantiki v romantiki kdo še zganjal pesnikovalsko utilitarno špagetarstvo… In vendar je mentor Pisar v Novi pisariji končno kakor svetoval:

»Poj rajši to, kar treba je pri hiši,
za hleve treba, treba je na polji,
poj to, kar kmet in méščan s pridam sliši.«

Seveda naš France, ki pa v 1.sonetu nesreče vendar boleče in bolestno in v boli toži in vzdihuje za Vrbo, srečno, drago vas domačo, zdaj kakor ne ve, je treba pri hiši gospodarstvo in gospodinjstvo, kar za hleve treba, treba je na polji ali kar kmet in méščan s pridam sliši… Med člankom za kmečke in rokodelske novice in liriko zeva pač vrzel – toda to brezno se izraža v razosebljenosti objektivne znanosti in naravoslovja in praktike, od medicine do agrarnih reform in ob ekonomiji, ki je bila že v Prešernovih časih nedvomno razvita. Nič sramotnega ne bi bilo, ko bi imeli Slovenci svojega Hezioda! Svoje Erga kai hemerai! – Dela in dnevi! … Zato povsem razumem s spoštovanjem, ko gorjačarsko pesnik zapiše, kaj naj izreče Učenec:

»Bog ti zaplati uk, po tvoji volji
bom pel: gosence kaj na repo varje,
kak prideluje se krompir narbolji;
kako odpravljajo se ovcam garje,
preganjajo ušivim glavam gnide,
loviti miš' učil bom gospodarje.«

Naš France je vedel in bi moral vedeti, da ljudje morajo preživeti tudi s kmetijstvom, s pridelki podeželja, tudi z ovčerejo in živinozdravništvom, tudi z žitnico, koder bi se zaredile med pšenico miši, kaj šele s pediatrijo! V kmečkih opravilih ni nič sramotnega! Tudi je treba res naučiti še dandanes kmečke pridelovalce, gosence kaj na repo varje, »kak prideluje se krompir narbolji;/ kako odpravljajo se ovcam garje,/ preganjajo ušivim glavam gnide,/ loviti miš' učil bom gospodarje…«
Zato povsem razumem prešernovsko končno sklepno izpisanega Pisarja, ki vzklikne:

»O, zlati vek zdéj muzam kranjskim pride!«

Kajti življenje ni bilo, ni in ne bo preprosto advokatska pisarnica. Zlati vek Aten, še iz časov zakonodajavca Solona, se je izoblikoval kot demokratia, ki pa seveda ni temelj razumetja sodobne demokracije, saj se je slednja izoblikovala sicer že v srednjeveški Angliji, ko so dedno oblast kralja začeli omejevati meščani s svojo institucijo parlamenta - čeprav vlada imperiju še danes kajpak kraljica Elizabeta II.-, toda se je politična funkcijska oblast le razdelila na zakonodajno, izvršno in sodno, v medsebojnem nadzoru, nad vsemi pa naj je tako imenovana civilna družba (ta pa ni seveda samo in zgolj Cerkev); sam pomislim ob Prešernovem pisarskem sklepnem vzkliku :

»O, zlati vek zdéj muzam kranjskim pride!«

kako je tudi že v dobi državnika, politika, govornika in vojskovodje Pêrikleja (okoli - 495, Holargos/Atene do - 429, Atene), po zgodovinarju Tukididu imenovanega prvega meščana Aten, cvetela kultura, npr. s stavbarskimi projekti, gradnje na Akropoli, sevé vključno s Partenonom, kako se je porojevala v času demokratie klasika v književnosti Sofokla, Evripida, Ajshila…, kako se je razvila ob blaginji tudi filozofija; Zlati vek slovenskih muz ni ločen ne odrinjen v zakotje, ne sme biti izlakoten, zatiran, teptan, marveč dvignjen v kulturo razcveta z umetnostmi, filozofijo in znanostmi kot v nekdaj demokratičnih dobah, le poglejte, poudarjam atiško tragedijo, dosežke v likovninah v vseh treh strokah, kaj šele v filozofiji…- kot čas najvišje antíke; ali pa pesnike v avgustovski dobi: Vergil, Horac, Ovid (ta je bil izgnan v občrnomorski Pont/ Tomi, mesto ob Črnem morju, danes mesto Constanta v Romuniji, ob skrajni meji rimskega imperija, in v dobi pregnanstva je tudi spesnil Tristia/ Žalostinke/ Tristia, quinque libri, annis 8–12 p.C.n. scripti distichis/ in Epistulae ex Ponto/ Pisma iz Ponta - Epistulae ex Ponto, quattuor libri, annis 12–16 p.C.n. scripti distichis; izgnan pa je bil Ovidij – »quidquid temptabám scríbere – versus erát« - ker je pač hotno šmiral s poročenimi rimskimi plemkinjami in mešal štrene celo samemu cezarju (gl.: lat. = Amores, quinque libri annis 19–15 a.C.n. scripti, editio tantum secunda - tribus libris - servata, distichis; - Ars amatoria sive Ars amandi: tres libri, carmen didacticum, distichis; - Remedia Amoris: unus liber, carmen didacticum, circiter 400 disticha; Medicamina faciei femineae, carmen didacticum, cuius 50 disticha iam exstant); tudi Ovidove - Fasti, sex libri, aetiologiae, opus non confectum, distichis scriptum – pomenijo voljo do spravnosti, ki pa jo je Oktavijan zavrgel. Omenjam, tudi ob pomisli na našega Franceta in Novo pisarijo, da so že v klasiki kajpak obstajale tudi didaktične pesnitve… - vzor za moštvo in ženstvo posebej, tudi za lišp in krišp, za poljedelstvo itd. (mitska tekma med Homerjem in Hesiodom – zmagal je Heziod!, ker je opeval mirno pridelavo in življenje v idili, ne pa bojev in vojne in orožja…), in če berem Vergilove pesnitve Bukoliko (Bucolica, sive Eclogae X, quas triennio perfecit) ali Georgiko (Georgicon libri IV, qui sunt de agricultura; quos septem perfecit annis), pesmi o pašništvu oziroma pastirstvu in pesmi o poljedelstvu, ni nikjer sramu pred kmečkim življenjem, prej narobe, je Vergil kot prvi rimski pesnik šele vzor tudi za nadaljnjo evropsko literaturo, od Danteja do Hermanna Brocha… Latinske pesnike kdaj odrecitiram v latinščini, v heksametru… in jih cenim, spoštujem, več: v njih uživam visoko življenjsko, v duhu živega življenja, trajajočega čezčasno.

Ko vi izpovedujete »štimungo« Kopra/Capodistria kot svoje mesto in morje v sliki in poeziji, ob lepih ilustrativnih fotkah Jana Maleca, od – ex urbe condita do danes, prelivate čudovitost jadranskega sonca v svoje verze, npr.: »Mesto mi je prodiralo/ skozi pore duše počasi, / tiho, neslišno, globoko. / V njem občutim/ igro sonca, lesk obrazov/ in veselje ljudi. // Številne uganke so me zvabile/ med javna poslopja, baladurje, / pod kamnite rozete gotskih stavb, / med grbe, napise, rokopise, / cerkvene in posvetne umetnine / in starinske predmete. // Poslušala sem zgodbe o nastajanju / in izumiranju plemiških rodbin, / o Nicoli Manzuoli, Gian Battistu Manzioliju, / Paolu Naldiniju, Petru Pavlu Vergeriju, / Gian Rinaldu Carliu, Pietru Candlerju,/ Giovanniju Ingeneriju, Gioralamu Gravisiju / in drugih plemenitih možeh. / Slišala sem zgodbe o ribičih / in o pomorščakih, ki so ljubili morje. // V svojem mestu občutim zmagoviti mir, / slavo Justinopolisa, / ki je ustvarila rod Istranov / s kipom pravice / na Pretorski palači, / v rimskem templju / s kipom boginje Atene – Palade.« In že tukaj ste ustoličilči pravzaprav ne le mesto Koper, ampak zgodovino slovenskega Primorja osebno.

Enako v lepoti ženstva izpoveste usodo sorodnice igralke Eme Starčeve, že v posvetilu Gorečki: »S pesniško zbirko Gorečka sem se poklonila gledališki igralki Emi Starčevi, Kraševki, rojeni v Sežani (06.04.1901 - 03.04.1967). Dolgo sem gojila misel, da si igralka zasluži priznanje. Njen lik mi je ostal v spominu še iz otroških let, ko sem ji kot učenka osnovne šole kmalu po vojni pomagala pri obnovi osnovne šole v Dobravljah pri Ajdovščini…« in na njeni gledališki poti na odru ali v pododrju ter brez sleherne »poetične« sprenevedavosti.

In prav zato, ker ste lastno pesniško usojenost navezali gledališčnicoumetnico Emo Starčevo, ste obenem odkrili slovenski kulturni razgled, ta pa presega spet zgolj znano slovensko vasezalupinjeno materialistično, tudi še grabežno racionalizacijo ali siceršnjo ničkolikokrat potunjneno, a povzpetniško golo pamet. Vse se mi v vaši liriki kaže tako, da odkrivate večno lepoto – v vsaki vaši pesmi je namreč odsev in odme3v večne lepote, saj ste se temu idealu tudi vsa in življenjsko posvetili. In v tem smislu ste slovenska in evropska pesnica.

V svojih pesmih in kakor verznih novih konsih ste povrhu kritični – do Slovenije, kar mi je umetniško in poetično docela blizu, saj ne pišete agitacijske poezije ne propagandnih stihov. Poznate klasične antične ideale – o, kako jih drugače pogrešam v slovenski liriki! – in ste kritični obenem do zahodno tržno proslule usmerjene globalizacije. V tem je vaša lirika po duši hkrati po svoje presunljivo prešinjena, celo več, je, pravim – paradoksna. In zategadelj so vaše pesmi tako obenem vznemirljive. Seveda oa v svoji liriki mitov in mitologij, tudi klasičnih, apolinično-dionizično predstavljivih, ne posnemate – ste izvirni duh in čustvo pesnjenja.

V slovenski – ženski – poeziji posebljate Obalo, Istro, slovensko primorsko iskro in iskreno dušo: osebno čudovite obmorske krajine… In v svojih vizijah se navezujete na pesem kakor še onstransko zamejsko, izza tržaških besednikov, kot so primeroma v Italiji: Majda Artač Sturman, Marij Čuk, Miroslav Košuta, Marko Kravos, Ace Mermolja, Miha Obit, Silvana Paletti, Jurij Paljk, Boris Pangerc, Aleksij Pregarc, Alenka Rebula Tuta, Pučnikova bivša žena Irena Žerjal idr., ki sem jih tudi ocenjeval, z nekaterimi prijateljujem že vrsto let… - kaj pa sicer z naše, slovenske strani? Le delno je krasni mladostnik ali mladenič Srečko Kosovel pel v maniri evropske civilizacije slovensko zavedno, a še ta fant bolj v maniri tedanjih modernizmov, ob sočasnem sestrinem prijateljevanju z bauhausovcem in likovnikom Avgustom Černigojem, ja, tista sestrina na/veza in zveza, pianistka karmela! – ko je naš Srečko, tudi predvsem sprva socialno obarvan v ekspresionizmu, prešel v konse konstruktivizma ali Integralov (te je zadrževal, kot se ve, dlje časa v miznici prijateljček Anton Ocvirk). Ampak to je že druga zgodba. Vi ste pesnica, gospa Tatjana, novega modernizma, ki v našem 21.veku ponazarja in pomeni čudovito podobo in prispodobo obmorske Slovenije, celo, bi rekel, z živim in živopisnim okusom Sredozemlja, z mediteranskimi vonjavami osebne značajnosti, skratka z glasovi – nekje med morjem in kopnom. Celo več, si drznem reči, poznate tudi še po svoje zaznamovano italijansko manjšino pri nas…

V ten jesensko že melanholičnem času vam želim najprej obilo zdravja in dobrega počutja in ustvarjalnost ter dobro voljo

Vladimir

Pismo Tatjane  z dne 8.10.2008

Spoštovani, lepo pozdravljeni gospod Vladimir,

Vaša pisma o slovenskih poetesah so me očarala in hkrati spravila malce v zadrego, da ste me uvrstili mednje. Oh, te naše ljube šitirperesne deteljice, tako plodne in polne ustvarjalne polifonije ženskih frekvenc, ki se samostojno razvijajo in tvorijo vsaka zase svoje poetično telo. Še nikoli doslej ni slovenska poezija pomnila toliko ženskih duš, ki bi se legitimirale na črti, ki je do nedavnega veljala za moško. To dejstvo zagotovo prinaša pomlajevanje in zaklinjanje žensk, da poezija ni le preferenca moških. V Reviji Apokalipsa je veliko lepih misli in analitičnega raziskovanja, posvečenega prav ženski poeziji, kot novemu izraznemu sredstvu, brez hipoteke starega moškega privilegija.

Kako očarljivo in opojno je izvedeti kako moški sladokusec poezije sprejema primorsko poeteso, ki jo mika, da bi na svoj račun izrekla tudi kaj manj slajšega, kot je bilo povedano. Pot do artistične bravure in verbalne domiselnosti je dolga, tematika razpravljati o njej pa občutljiva tema v odnosu do ostalih. Ženska duša se srečuje z iluzijami in notranjimi resignacijami, bolečino in radost artikulira s pomočjo svojih intimnih razpoloženj, retorično monološko, včasih evforično povzdignjeno, včasih ranljivo in nemočno. Vsaka je enkratna zase in neponovljiva.

Mika me splezati na kostanj iz moje mladosti in izpraskati iz kozmosa fragmente, tiste prepričljive besede, ki bi spodbudile poetsko govorico, da bi bila sposobna znova sestaviti človeka bìti prek sebe za drugega, biti človek po vzoru, ki ga zna negovati in poustvariti erudit. Vendar poezija niso gabariti, niso načrti, niso inženirske rešitve, poezija je preplet nostalgije, melanholije, sprehajanje po alejah tišine, poezija je Eros, poglabljanje vase, ki ne sodi v racionalno območje. Zanos in razkošje čustev, ki naivno misli, da bo rešilo svet s psihoanalitičnimi razlagami, z obredi levit v stihih, si mora izbrati drugi poklic.

Berem delo Dr. Tee Štoka Prevara ogledala, ki me je vznemirilo in postavilo v stanje samorefleksije. V prepoznavnem izbrušenem slogu pretresa poezijo desekraliziranega sodobnega sveta, kot tisti prostor, ki je edino »še možen in verjeten stik z mističnim, božanskim, neznanim.« Vprašam se ali je to moj dom, koliko me je še ostalo v tem prostoru, kjer edino lahko klije in domuje poezija, saj izven njega v izgnanstvu surovega materialističnega sveta ne more preživeti. Njene lucidne interpretacije me postavljajo pod vprašaj, kajti če sem lastna iznajdba svoje bivanjskosti čutenja, si moram odgovoriti na vprašanje koliko in v kolikšni meri je v moji poeziji začutiti naravno videnje stvari, resnico, iskreno sporočilnost ali sem sama sebi varljiva podoba, ki nastavljam svoj obraz v ogledalo poeziji, da si morebiti z utvarami in lažmi v neobstoječem svetu lajšam dušo. Vendar ta svet je totalni in kot takšen obstaja v avtonomnosti mojega bivanja in mišljenja. Rada bi sledila svojim doživetjem preobrazb in se razprla s svojimi teksti z neodžejano žejo k izviru in čutila sebe kot vznemirjenost, da se izpovem do poslednjega diha. Moja poezija mogoče generira senzibilnost Senegačnika, prvobitnost in odločnost Svetlane Makarovič in estetsko izkušnjo Stephana Mallarmeja, dosega tudi morda Deklevovo človeško presežnost, zlasti moja poezija absurda. Trudim se, da bralca nagovorim k dialogu o temeljnih razsežnostih življenja, zato sem samosvoja in hkrati hlastajoča v zamahu po vsem. Navdušuje me ljubezenska igra besed in orientalska ezoterična metaforika Ive Svetine. Ljubim njegovo dušo, ker vse njegove ptice priletijo v moje naročje in si ustvarjajo v njem svoja nova gnezda.

Krasno je kramljati z vami, ker znate ljubeče objeti književnost z obema rokama. Navdušuje me Vaše dojemanje bistva kulturne in duhovne dediščine, s pomočjo katere odkrivamo v pepelu duha del svoje evropske identitete. V drži brezdomca in svetovljana znate preseči razklanost in nepremostljivost, povsod kjer se zasvetlika bistvo, je vaša misel prisotna. Človeku, ki je dana milost, da odkriva, odkrije. Kaj vse se zgodi večnemu popotniku, tudi nepričakovano, da odkrije Primorko, ki hoče s svojimi miselnimi utrinki, spodbuditi nastanek pesmi, ki je komu všeč.

Prisrčno Vas pozdravljam in se priporočam, da še naprej kvačkava to poetično tkanje in z njim ogrneva dušo, da ne prezebe v tej adoraciji niča, kot sami navajate v Triadi haikujev.

Tatjana

Spoštovana in draga gospa Tatjana,

lepo se Vam zahvaljujem za objavo pisem na http://www.tatjana-malec.si/Knjigabralcev.html! In Vas dejansko občudujem, saj berem Vaša besedila zbrano in izbrano obenem, upoštevaje kajpak, da bi Vam morali knjige objavljati kot nadvse čudoviti literarni avanturi, kakor jo opredeljuje Vaše življenje. Kako se trdovratno odbojno obnašajo plačani uredniški stolčki, je raz/vidno iz majhnega, a še zmerom obstojnega slovenskega kulturnega in književnega prostora, in to v času, ko se je treba izreči ZA Vašo dragocenost.. In kar me še posebej navdušuje, je Vaše osončeno prijateljstvo, saj ste se znebili tistega patosa, za katerim bolehajo nekatere poetese, ki so v hudem tradicionalizmu zašle v preveliko modernost, enako pomenljivo pa ta preskok velja tudi za pesnike, ko naj bi ubesedena metaforika zamenjala svoj subjekt… - v resnici le metafora nadomesti metaforo, v tem je simbolno globoka skrivnost pri/rojenega pesniškega ubesedovanja.

Ah, koliko besedovanja se včasih nagnete, treba pa je prisluhniti tudi vmesnemu molčanju – kot pri Beethovenovih skladbah ali pri Mahlerjevih simfonijah, ne res…? Koliko enkratne humane odpornosti in upornosti najdevam v Vas in Vaši celotni družinski usodi: ko ste pisali o titinskih destruktivcih, po katerih se imenujejo še ulice na Primorskem, sem uvidel, daste pogumno tvegali spor različnih političnih barv, ki so se bile zlile v jugoslovenarsko enoumje, da bi se pokazala na koncu koncev kri, človeška kri skozi skrajne destruktivizme. Če se ne bi trdovratno uprli – mar bi sploh mogli obstati primorsko in slovensko pokončno?

Dolge so noči pesniških prebliskov, sladka so jutra pesniške albe… v zarji mladosti, ki je večno lepa. Besedna pot Vašega življenja mi je srčnó blizu: gre za razumetje pesniških postopkov, ki so globlje lučno ilustrativni in osebno v kvadraturi kroga tistih paradoksov, ki določajo naše življenje po umeztnosti in v pesništvu. Tako enkratno se odkrivate skozi notranjo zavest, da greste čez vso bivšo zaničljivost, reproduktivno zlo privilegijev, čez vso oglatost zaukazanega nasilnega prilaščanja, čez vse tiste strašne in grde podobe, ki so se okitile celo z javno, zlasti še s politično slavo. Ob tem pa izžarevate za/pisno in iz/pisno ter v/pisno radost, veselje do biti – v pesmi, a s scela sebilastno dikcijo.. Kar je zapisano, je namreč že imenovano.

Karakteristike običajnih lirskih subjektov so – kakšne? Policijske? Literarnozgodovinske? Literarnoteoretične? Literarnokritične? Prav neposredna vprašanja se postavljajo pred pesnike tudi v tem, bi rekel hölderlinsko, ubožnem, a tudi v ubežnem času: ko nam in Vam osebno celo ugajajo pesem vzdrhtljivi ritmi, čutimo in čutite, kar pre/berete iz/brano, da se prostor biti napolni z notranjo svetlobo in je pesniška beseda presežna. Vse drugo je ponavadi le retorika in videz ohlapnih spodrsljajev, kar je zaznal že lepopisni, a celo satirični Josip Stritar, ko je razpoznal veličino Franceta Prešerna… Saj smo obsedeni od Poezij, od odmevnosti v duši, ki se začenja vračati k svojim slovenskim in evropskim in svetovnim virom… - in v tem ste vélika umetnica, da Vam izrekam avtentično priznanje za Vašo avtentičnost. Poleg tega dobesedno literarno garate…

Odpišite, prosim, – in ne zamerite, da se nisem toliko časa oglašal, sem namreč v nadgrajevanju spletne revije Intely Way – zato med bodočimi sponzorji in sodelavstvom. Prosim Vas, ali boste sodelovali s Primorske, saj gre za zvezo z visokimi kulturnimi ustanovami doma in po svetu, a brez kakršnegakoli zgrešenega, kaj šele trivialno uredniškega odnosa. Tukaj se spet dekodirajo druge in delovno življenjske metafore: menim, da se moramo povezati, ki dobro v srcu mislimo!

Prosim, odpišite in se odločite ZA sodelovanje – tudi v Intely Way, saj boste obogatili e-rvijo s strastmi bivajočega, z dajanjem, ki se povrne….

Lepo pozdravljeni, pesnica, književnica Tatjana


Vladimir

Vladimir Gajšek: Jernej Kopitar, gramatika

Cenjeni gospod Vladimir Gajšek,

Vašo pošto vedno rada prejmem in moram reci, da me vsakič posebej razveselite. Vaše plemenite in prijazne misli prihajajo oblečene v praznični obleki. Cenim ta kritiški dialog, to pristno sporazumevanje, to klepetanje o poeziji, ki človeka obogati, mu polepša dan in ga okrepi z novimi navdihi. Moja poezija se je zgodila in se dogaja. Upam, da bo kmalu zagledala luč sveta nova pesniška zbirka. Cenim tenkočutnost zaznav, ki s svojimi očmi opazijo lesk ogrlice. Ob tem pomislim, da ste mi tudi Vi cenjeni književnik Vladimir, dragoceni prijatelj, ker ste me razumeli v globino izpovedi duše, moj čas in življenjsko izkušnjo ter me tudi opogumljate.

Prijateljstvo je dobrohotnost, da cenimo drug drugega po sporočilih, ki jih pošiljamo drugim, da bi naredili ta svet lepši, pravičnejši in bolj človeško prijazen, saj klic srca nikoli ne naleti na gluha ušesa. Zamolčano pripovedujemo in razkrivamo skozi poezijo. Arhaični čas se skozi pesnika izreka kot nekakšen privid iz preteklosti, ki sporoča, da je njegova odisejska razburkana plovba skozi življenje polna nemira, hotenj, sanj, hrepenenj in želja. Pesnik se rojeva v vrtovih posvojenih besed, ki jih navdih umešča v liste cvetov. Nenehno odkrivamo v sebi potopljeni zaklad z avanturo neumornega iskanja. In tako postajajo naše misli psalmično zagonetne, kot zahvala odrešenih, so navdihi, ki jih pogosto še sami ne razumemo in ne vemo od kod prihajajo. Se zapišejo in tako postanejo bitja sami zase. Mogočna hvalnica.

Pesniki si moramo prizadevati, da vnašamo pozitivno misel v svet in da ga prebudimo iz kaosa tisočletja. Pesem je kakor skrita tožba, da spoznamo pod masko, ki nam jo je nadel svet, svoj pravi obraz, vse to pa prihaja iz nekakšnega notranjega ugovora vesti. Kako prijeten je lahko pomenek o tem ali onem. Sem pa tja prebiram tudi vaše prispevke na spletu. Kako lepe misli ste namenili prijatelju in književniku Tarasu Kermavnerju, ki je pred kratkim tiho odšel. Zadnjič sem ga videla, ko je imel Lado Ambrožič, ml., slovenski novinar in urednik z njim intervju in zelo čudno se mi je zdelo, da je Taras privolil v snubljenje politične stranke Zares. Veliko Kermavnerjevih filozofskih in literarno zgodovinskih razprav in esejev sem prebrala v reviji Beseda. Ukvarjal se je tudi z novejšimi in avantgardnimi smermi književne umetnosti, kot so radikalni kriticizem, reizem, ludizem, mitizem in postmodernizem. Doma hranim še njegovo knjigo Sreča in guns in jo listam z distanco časa.

V reviji Sodobnost, februar 2008 je objavljen intervju Mitje Čanderja s Tarasom Kermavnerjem in na strani 195 je zapisana njegova izjava: Za karizmo naj se trudijo tisti, ki jih mika: Janša, Hribar, smešni Vladimir Gajšek, ta je karikatura obeh prvih imenovanih. K njima sodi tudi kardinal Rode; v televizijskem intervjuju sem slišal njegovo sestro pripovedovati, da je hotel biti že kot otrok general. Karizmatične osebnosti so generali, maršali, maršalissimi. To je: nadnadzorniki konjske štale. Upam, da bom še dolgo ostal, kar sem: skozi zmedo iščoče se sistematično gorečnež, zaključuje svoj intervju Taras Kermavner, ki sam zase pravi, da bi rad bil po meri čezčloveka. Kdo ve kakšen etični ali ideološki imperativ je Tarasa vodil v politiko pribeglih članov iz bivše razsule LDS. Včasih se človeka loti tudi razklanost in v vlogi razcepljenega dvojčka, več ne najde sebe in svojega bistva. Kdo bi vedel? Viri pravijo, da se je pri Tarasu Kermavnerju marksizem razrušil pod filozofskimi argumenti eksistencializma, Jaspersa, Hedideggerja, Hegla, strukturalizma in tudi libertalne politične filozofije Raymonda Arona sredi šestdesetih let, ki je bila za jedro skupine, ki so preučevale Aronove knjige na ilegalnih krožkih od 1964 naprej in so se zbirali pri Pirjevcu, Mišu Jezerniku, Veljku Rusu in Kermavnerju. Ti duhovi so očitno imeli tehtne razloge za komibinacije raznih mišljenj in drž v naporih, da bi se odprli kot čezčloveški. Očitno je, da je Kermavnerju, ki se je strinjal z levo revolucijo, v zadnjih mesecih življenja postala misel, da utegnemo Slovenci imeti paradoksalni in absurdni lik Stalina med nami, zdela zanimiva. Vpliv žižkologije je lahko neizmeren! Vprašam se, ali je bil res Kocbek duhovni oče Tarasa Kermavnerja? Ko prebiram Javorškova Nevarna razmerja in še zamejske Pičevce pa o teh naših medvojnih in povojnih kulturnikih, čeprav so si nekateri na državne stroške bistrili duha v Parizu, ne razumem prav veliko. Eden ženskar - ubijalec, drugi homoseksualnec, tretji kulturnik z opasanim samokresomob telesu in statusom kulturnega politkomisarja in vsi se mi zdijo kot nekakšni politični in estetski hemafroditi, plavajoči v amfibiji po kopnem in po vodi, kakor pač nanese. Brala sem eseje Josipa Vidmarja o lepoti in toliko političnega ideološkega koketiranja z marksističnim materializmom, kot ga zlepa nisem zasledila v kakšni zadnje čase prebrani knjigi, kar sploh ne sodi v takšen esej. Velika politično-literarna zmeda! In tako ostajam brez sodbe in brez pravega razumevanja kakšna je bila ta kulturna srenja, vsekakor pa je zagotovo bila nekakšna dekla partije in srbofilstva, če je hotela preživeti, kot pa znanilka kulturne uporne samozavesti slovenstva. Vrnem se raje k Zajčevi poeziji in k Vizuram Ifigenije Zagoričnik Simonovič v Novi reviji, ki opisuje srečanje z Vidmarjevo hčerko ob knjižni razstavi del Vitomila Zupana. Zanimivo branje! Vitomil je ob nekem srečanju z novinarko Primorskih novic Majdo Suša dejal, da je najpomembnejše čustvo v življenju veselje. Bravo Vitomil Zupan, da si zmogel veselje po vsem, kar si prestal v totalitarističnih zaporih!

Z vašo e-revijo Intely Way, pa bom z veseljem in vsemi strastmi bivajočega rada sodelovala in kaj svojega pridala k vašim sadežem na bogato obloženi mizi.

Prijazen pozdrav in veliko uspeha. Všeč mi je, da Vaša karizmatičnost vznemirja. Čestitke k razstavi slik! Portret Jerneja Kopitarja in slike Gilgameša, vladarja Uruku, ene najstarejših kultur na tem planetu izpred 2.800 - 2.700 let pred našim štetjem, so neprekosljive.

Tatjana

Slike: Vladimir Gajšek

EP O GILGAMEŠU

4.12.2008

mag. veterine Ljudmil Arezina iz Velike Kladuše piše:

TATJANA, dugo nisam bio na tvom blogu. Iznenadila me bijela boja, koja diše bjelinom kraškog kamena, koje sunce nemilosrdno peče. I taman, kada pomisliš, da tu nema ništa, iznenadiš se, da upravo tu život buja u svoj svojoj ljepoti, stvaralačkoj svježini i unutrašnjoj snazi, kroz koju se svemir ostvaruje.

Drago mi je što kroz tvoju poeziju ne provijava bol, nego ljepota života.

Ponekad posjetim „Pozitivke". Najviše je pjesama odražava bol i patnju. I za čudo takvea poezija se hvali na sva usta. Pitam se nije li im potrebna psihička i psihijatrijska pomoć? Talas turbofolka izgleda, da je zapljusnuo i Sloveniju, i to u poeziji. Oprosti, možda griješim, ali zarekao sam se, da poeziju na „Pozitivkama" neću komentirati. Moram priznati, da rijetko komentiram bilo šta na „Pozitivkama".Pa dobro svako ima pravo da uživa u vlastitoj samodopadljivosti, hvaleći jedni druge.

Drago mi je, da si puna onog praiskonskog mladalačkog žara, koji poput stijene na Nanosu prkosi vremenu. Tvoj blog za mene je ponovo rijetko lijepo otkriće. Obećavam ti da ću ga češće obilaziti, jer je poput rajskog vrta.

Želim ti sve najljepše.
Ljudmil

6.12.2008

Pozdravljen Ljudmil,

vesela sem, da si se oglasil in da ti je bila ob prebiranju moja spletna stran oziroma poezija prijetna. Popolnoma te razumem, da po vojni, ki je zapustila v človeku teman pečat na duši, ti je ljubša radostna poezija. Pesmi, ki jih beremo, ne morejo delovati na nas brez osebnih danosti, brez povezave z našimi čustvi in dispozicijo, časom in krajem.

Pri poeziji gre vedno za povezavo med pesnikom in bralcem, za vzpostavitev stika. Čustvom je ljubša pozitivna poezija, ki govori o lepoti in ljubezni. Veselje izžareva zarjo iz srca in dobro de. Seveda nekateri pesniki, pravzaprav v vseh nas je tudi nekaj tega, da izražamo tudi notranji nemir, razburkana čustva in bolečino. Pesnik je kot školjka s svetlim in temnim biserom. Vir pesniške bolečine je razočaranje in človek, ki ga je bil primoran sprejeti in predelati v sebi, težko sprejema še razočaranje drugih.

Na Pozitivkah ni izbora poezije po kakovsti, tu lahko objavlja v pesniškem portalu vsak, zato se pojavljanje različne ravni pisane besede, tako po zvrsti kot po literarni kakovosti. Zaslediti je tudi človeško razdvojenost, razcepljenost in potrebo po izpovedi bolečine, razočaranja in razbremenjevanju. Vsak ima svoj glas pojočega, nekateri bolj, drugi manj ubrano, tudi nekritično pišoče. Skoraj vsem pa dobro denejo lahkotni pohvalni komentarji, saj večina jih ne piše za literarne kritike, mnogi bi radi bili pohvaljeni in v svoji samozadostnosti se včasih pretirava. S kritiko pesništva na Pozitivkah se ne ukvarjam, niti ga običajno ne komentiram. Prepuščam estetski poetični užitek bralcu, da se ga pesem sama dotakne. Ustvarjanje metaforične barvitosti zahteva od pesnika veliko intelektualne energije, razmišljanja in tudi kakovostnega branja, da pesnik osvoji besedni zaklad. Od priložnostnih pesnikov pa je pričakovati preprosto besedo, včasih so te besede tudi robate, neizpiljene in literarno na bolj nedovršeni ravni, vendar v veselje in zadovoljstvo tistega, ki jih napiše in objavi. Ni vsak »rimač« »pesmikovač«. Le redke pesmi zažarijo kot biseri onkraj zlatih vrat.

Kot imam priliko opaziti, se vedno rad vračaš v mesto svoje mladosti in študija, rad imaš Slovenijo, saj je tudi na nek način tvoja druga domovina. Svet je torej tvoj, le od doma je treba. Upam, da boš kdaj le obiskal te kraje, ki jih tako barvito opisuješ s kančkom nostalgičnosti.

Te prijazno pozdravljam in ti želim vse dobro, predvsem pa ustvarjalnost, saj si nas prijetno presenetil s svojo lepo poezijo.

Omenila bom še misli Kahlila Gibrana, ki pravi: » Ko vas zakladničar vzdigne, da izmeri svoje zlato in srebro, bo vaša žalost ali vaše veselje poraslo ali padlo.«

Nekateri med vami pravijo »Veselje je večje od žalosti,« in drugi: »Ne žalost je večja.« Jaz pa vam pravim, da sta neločljiva. Skupaj prihajata in ko prvo samo prisede k vaši mizi, se spomnite, da druga spi v vaši postelji.

Prisrčen pozdrav v Veliko Kladušo

Tatjana

NADALJEVANJE - PISMA BRALCEV

Gorazd, StudyoStile sporoča, 9.12.2008

Pozdravljeni!

Prebral sem vaš zadnji članek na Pozitivkah in je zelo lep!

Lepo vas pozdravljam!

Gorazd


Pismo aforistke Maje David iz Maribora, 9. 12.2008

Draga prijateljica!

Morda ne bo odveč, da se ti oglašam na ta način. Zima je začela kazati svoje novodobne čare, zato sem tudi jaz preoblekla moj blog v novoletno vzdušje in ponudbo za knjigice. Vsakega naročila se bom razveselila!

Povezava pa je: http://www.eDnevnik.si/MajChi



Srečno! MajChi


Pismo Nare Petrovič,  11.12.2008

Pozdravljena!

"Odličnost darila se ne meri po tem, kako drago je, ampak po tem, kako primerno je."
-- Charles Dudley Warner

Bliža se čas obdarovanj, vredno je za bližnje izbrskati izvirna in koristna darila. Pa še taka, ki jim bodo izvabila nasmeh na obraz in od katerih se bodo nekaj naučili.

Če iščete nekaj prav posebnega, izkoristite prednovoletni popust na knjigo Človek: navodila za uporabo. Spletna naročilnica bo zelo kmalu na spletni strani http://www.svet-je-lep.com/narocilnice/narocilnica.php?nid=11. Če ste nestrpni, me lahko tudi pokličete na 041 286 444, ali pa mi svoje podatke in naročilo pošljete po e-pošti.

Če boste knjigo podarili sebi, jo dobite z 10% popustom (za 16 €), če jo podarjate drugim z 20% popustom (za 14,5 €). Pri naročilu dveh ali več knjig dobite še dodaten popust!

dve knjigi za 28 €, (14 € za izvod -- 22% ceneje)
tri knjige za 40 €, (13,3 € za izvod -- 26% ceneje)
štiri knjige za 50 €, (12,5 € za izvod -- 30% ceneje)
pet knjig za 60 €, (12 € za izvod -- 33% ceneje)
šest knjig za 69 €, (11,5 € za izvod -- 36% ceneje)
deset knjig za samo 100 €, (10 € za izvod -- 45% ceneje)

V ceno je všteta poštnina--to je moje darilo vam! (Plačilo po povzetju.)

Po želji lahko v knjigo dodam izvirno, neponovljivo posvetilo, ki se vam bo nedvomno vtisnilo v spomin!

Za navdih je tu še citat iz knjige, ki vas vabi k pravemu uživanju:

Da bi uživali moramo čutiti. Toda čutiti ne moremo skozi debele gumijaste podplate in še debelejše plasti betona. Kaj je sploh za čutiti v gladki, brezoblični, dolgočasni enakosti? Pomanjkanje stika z življenjem je krivo, da v želodce bašemo hrano, v žepe denar, v hiše pohištvo, v pohištvo ropotijo. Le stik z življenjem prinaša užitek, saj je življenje edino, v čemer je sploh možno uživati. In potem ne potrebujemo preobilja ničesar več. Zmernost prinese ravnotežje.
Želim vam radosten in ravno prav mrzel december!

Nara Petrovič
avtor

----------------------------------

Izkoristil sem priložnost, da preverim, kateri izmed dobrih tisoč naslovov v mojih "stikih" še sploh delujejo. Pa tudi, da vidim, kdo sploh spada tja. Če vas je sporočilo zmotilo ali vam kar koli ni po volji, mi prosim odgovorite z "Ne, hvala!" in vas bom zbrisal iz vseh kontaktov. Hvala za razumevanje!



30.11.2008

Živjo Tatjana,

povabim vas na tale portal, Ines, moja poznanzka"
tukaj:

http://poezija-proza.editboard.com/index.htm

zakaj, ker imate pesmi, podobne, recimo, po mojem okusu, hvala



Iskren pozdrav, Mojcej

--
Vladimir Gajšek, 27.11.2008

Spoštovana in draga gospa Tatjana,

v primerjavah nagrad v literarnopozitivnih sankcijah, in to že moram reči, si želim predvidoma, da Vam podelijo čimbrž priznanja, kajti prav nič se ne čudim, da sicer delujejo skoraj vsepovsodišnje slovenske, take ali drugačne horde s primitivnimi goni samouveljavitve, celo seveda za vsako ceno in tudi ko gredo čez trupla, kot se reče, obenem pa so nagrade za grajsko duhovnost duhovne in pesniške aristokracije, v čemer vidim in uvidevam prav Vašo izjemno dragocenost ali celo več, že neštetokrat sem slišal frazice in parole žirij v njihovi nepremišljeni in nedognani splošnoasti, kar je itak ena sama začasnost – ampak čemu komurkoli dokazovati, da nisi tako neumen ne zal, kakor jim pričara zelena zavist pred oči, da gledajo nizdol in nikoli v oči, ne res, in kakšna je nagradna igra za naše in Vaše umetniške dosežke, kje čemijo vsi tisti zakotneži, ki podeljujejo z nasmeški mačkinjih solz priznanja, odlike in odlikovanja, in tako se večkrat pripeti ob napuhli ošabnih nagrajenk ali perverzno okorelih, skoraj mrtvoudnih psihičnih nagrajencev, da ni niti malenkostne dobre volje, da ni plemenitosti, pač pa zavrnljivost vsega in vsakogar, kar ni naše in kdor ni naš, da je vsak kompetitivni sistem slovensko prav predrugačen, da se v želji po nagradi za Vas čudim, kje in kaj smo, vsaj za literarno nagrajenost namreč lahko rečem, da sem v presoji literarnoteoretsko, literarnozgodovinsko in literarnokritično povsem kompetenten, in ne samo po znanju in vednosti, marveč tudi po občutku – nagraditi bi Vas morali, tudi nas, ki bolj logično kot le psihoanalitsko premišljamo ustvarjalno in delujemo sončno ustvarjalno, tako pa potlej štejem, da prejemajo na Slovenskem zaradi medsebojne zmenjenosti vsi nekako kvečjemu tolažilne nagrade, pa še take nagrade so brž zapostavljeno pozabljene in časovno so mimo, kajti ustvarjalnost je v resnici eno sámo nadurno delo, in tako naj vsaka nagrada pomeni kaj več kot le pri/do/bitek, še bolj zategadelj, ker sem gotov v Vaše literarno ali pesniško vsako pričevanje, ali preprosto zato, ker so zabrisali domala vse jasne meje med nerazumnim dvomom o upravičenosti nagrad in položaji teh, ki nagrade podeljujejo…

Lahko bi rekel, da se vse stvari dokončno urejajo, kajpak, bil sem na odprtju 24 knjižnega sejma, vmes je prišlo do take lumparije »za hec«, da nihče med mediji o »šaljivcu« na sceni ni poročal, je bilo preveč sčefurjeno prismojeno in nekako balkansko, celo »cecasto« ali kot nenaročeni predmet podle zafrkljivosti, kljub temu da je poskušal vicmaher nekako spodbuditi ploskanje na silo ali posiljen smeh, kar je teklo mimo nas, čeprav na odru, Pa tudi je nekam pogrenil svečano ozračje akademije knjižnega tokratnega sejma še celo Zoran Janković, ki je javno izrekel, da pred 10-imi dnevi ali volilno ne bi hotel sedeti in ne bi sedel ob kultministru, zdaj pa sedi ob kultministrici, kakor da je Majda Širca nekakšna poceni politična branjevka ter lahko pač dotikaje se je ob nji sedi prav župan MOL, oho, ga je torej zaneslo – potem je spet brž nekam odšel, in ko je prišel na vrsto za Schwentnerjevo nagrado v zatemnjeni Linhartovi dvorani Cankarjevega doma moj prijatelj pesnik, urednik, sijajen prevajalec Aleš Berger, je povedal, da je pripravil za zahvalni govor le 3 točk, toda je moral dodati četrto, s katero je pravzaprav začel kot z repliko ljubljanskemu županu, ta je namreč brž že prej odšel, ko je bil povedal svoje…, in Aleš je izrekel, da ni važno, kdo pri kom sedi, ko gre za kulturo… in da sam ne bi nikoli tako govoril, kaj šele o – bivšem – ministru… Torej – zakaj so sedeži v prvi vrsti v zatemnjeni Linhartovi dvorani Cankarjevega doma, nadalje pa še druge sedežne vrste, da kdo sedi ob kom nagneteno – ali pa da sedi vsak zase, čeprav v kolektivni psihologiji ploskanja, ne pa morebitne panike?! In Majda Širca je v prvi vrsti sedela ob Zoranu Jankoviću, torej kdo ob kom, kdo s kom… - sedi? V arestu, v šolski klopi, v restavraciji, doma pri mizi, v dnevni sobi, v letalu, avtobusu, na vlaku, na ladji…, kdo s kom sedi v knjižnici, v cerkvi, na plaži, v gorah, v gozdu ali na gozdni jasi, v bolnišnici, v čakalnicah…?! Različni so prostori, kjer posedamo drug ob drugem, ampak zakaj so nekateri tako zamerljivi? Tako slovencljasti in oholo naduti, tudi s predsodki, rasno in spolno in versko in poklicno…


- ali je kaj novega pri Vas obmorsko in obalno in primorsko? Ruj se mi je v vazi nekako posušil…


Dela je veliko, skoraj odveč…, od ranega jutra do pozne noči… Intely way je zaenkrat v nadgradnji, a bo kmalu, upam, postavljen na portalu! Revija dosega svetovne uspehe: poročali bomo mednarodno in domače, prosim Vas, sprejmite uredništvo za Primorsko!


Odpišite prosim, spoštovana in draga gospa Tatjana, saj sem očaran nad Vašo vitalnostjo, enkratnostjo – v pesmi in članku!


LP Vladimir


Odgovor,  8.12-2008

Cenjeni g. Vladimir,

na pismo Vam odgovarjam z zamudo, ni me bilo doma, bila sem v Termah Čatež. Ko sem prišla domov, sem se morala malce potruditi in naložiti prazne strani mojega spleta, ki je sameval brez novosti. Kljub temu je bila spletna stran na moje veliko presenečenje kar polnoštevilno brana.

Pisali ste mi o knjižnih sejmih, podpori in problematiki naše slovenske kulturniške majhnosti. Z vprašanji, da bi me družba podprla pri kakšni izdaji, niti ne razmišljam več. Raje napišem kakšno misel, ki se približa kakšnemu srcu in zame je to dovolj spodbudno. Današnji literarni ustvarjalec naj bi živel nekakšne konkretne situacije, ki jih zdrav razum nikoli ne more izmeriti z ravno črto pomisli, kaj pa še, da bi razumel to zamotano štreno razmerij v kulturi, ki nikogar ne spodbujajo in nikomur ne koristijo, napojijo pa vedno ene in iste statiste v sistemu kimanja in strankarskega pritrjevanja. Vse je vprašanje zmožnosti presoje, čustvene inteligence in razumnega dojemanja resnične stvarnosti. O kompetentnosti gospe na položaju, ki jo omenjate, niti ne razmišljam. 

Oh ja, ta kolosalni in nenasitni obup, ki človeka napihuje in dala iz njega nenadomestljivega, je huda stvar. Človek na takšnem položaju bi prvo moral biti dober, preprost in kulturi dostopen človek in drugič, znati bi moral pisati in govoriti. Seveda pravi govorec zna govoriti modro, ne pa z nekakšnim razpihanim prizvokom, ki izhaja iz praznega dupla in povzroča še večje zagate, kot bi si človek lahko zamislil. Neumno bi bilo misliti, da bo formalna izobrazba ali po političnih zaslugah podeljeni položaj, iznašel čudežno formulo za kulturo. Mislim, da smo v času elitizma in privilegijev, ki nas ogrožajo in hromijo. Še ne vidim kakšnega pravega vzvoda za premik na boljše. Naše misli in pričakovanja zvenijo in se tresejo kakor strune razglašene violine pri uglaševanju. Mrtvecu še zdravnik ne more pomagati, da bi iztisnil iz njega glas. Z desnico le razpirajo prste za glasovanje (metaforično povedano), z levico pa si ne/metaforično polnijo žepe. Za tako omleden vonj stročnic, ki kopasto rastejo, je škoda besed. Kdo nam torej biološko spodjeda dušo in družbeni organizem, če ne politika? Psihično in socialno harmonijo si torej moramo vzpostaviti sami.

V koprski knjižnici mi je uspelo dobiti dve Vaši pesniški zbirki, in sicer: Beli listi, 1974; lirika je izpeta skrajno racionalno z izbranimi besedami, ki poosebljajo lirični trenutek doživetja. Pesniška zbirka je impresionistična in si prizadeva izraziti vtis zunanjega sveta. Bodi luč,/ - ko boš ugasnil,/ te bomo pozabili v temi./Bodi podkev, pribit na pragove dni./.

Druga pesniška zbirka Dežela nožev, 1970, je intelektualna poezija, globokih misli, domiselnih metafor: /Kdo je ubil v meni otroka,/ Sovražnikovo seme,/ Centavri so med nami,/ /Raztrgane fotografije,/ Hijene,/ Pozabljeni rovi/ – resnobna poezija absurda, prišel je čas spraševanja. Kontinuiranemu gibanju miljejskemu in življenjskemu naziranju , sledi tok spoznanja z nagoni moči in zagoni inteligence. Angažirana poezija vključi doživljanje v čisto jasno doumevanje idej na izrazito duhovnih plasteh. Predstavlja psihoanalitično gibanje sublimacij, ki so formirale tedanjega mladega človeka, da se pretvarja v revolt proti pretirani apoliničnosti marksističnega racionalizma, sicer surovega duha in normirane zavesti, s psihologijo gonov, ki je čutno zajela mlado inteligenco sredi sedemdesetih let. Pratemelj biti v duhovnem smislu »čisti duh« in «luč« ni bil več duhovni princip, atribut življenja. Način življenja je bil posurovelega in plitkega duha. Prišlo je do izroditve duhovnega stanja. Organska nujnost je bil upor. Ideološki mehurčki so ustvarili gibanje, ki je izražalo zahtevo po odkrivanju resnice in izbojevanju svobode. Začele so se razprave o moralnih vprašanjih in vprašanjih biti, preživeti v drugačni, človeku lastni identiteti in ne kot jo je vsiljeval režim. Razumevanje te zbirke zahteva čas in poglobitev prek pomenskih vozlov in prepletov. Je še vedno sveža, kot bi bila pisana za sedanji čas.

Pišete mi, da je Intely way zaenkrat v nadgradnji, a bo kmalu, upate, postavljena na portalu! Revija dosega svetovne uspehe: poročali boste mednarodno in domače, in me prosite, da sprejmem uredništvo za Primorsko! Dokler ne vem, kaj bi pričakovali od mene, vam ne morem pritrditi niti odreči sodelovanja. Mislim, da bi naloge in pričakovanja presegale moje zmožnosti. Zanima me kakšna bo vsebinska zasnova, način sodelovanje z javnostmi ter pokrivanja dogodkov. Prevelikih obveznosti ne bi mogla prevzeti nase, ker imam že svojo spletno stran, ki me kar dovolj angažira. O tem bova še govorila.

Za danes vas prijazno pozdravljam in želim veliko uspeha pri ustvarjalnem delu z novo revijo

Tatjana Malec

 

Drage bralke in dragi bralci, še posebej Slovenci po svetu,

nadvse presenečena sem nad obiskom svoje spletne strani. Hvala vam za pozornost, še posebej pa, da najdete na spletni strani vedno kakšen kotiček ali drobec zase.

Analitika: Število obiskovalcev strani narašča, od 1. 4.  do  31.12.2008  je doseglo  11.160 bralcev,
prebranih je 31.027  strani. Od 1.4.2008 - 16.6.2009 se je število bralcev dvignilo na 21.506, prebranih pa je 50.506 strani. V mesecu decembra beležimo 36,95 % porast bralcev.  Vesela sem, da Slovenci po svetu najdete prek mojega spleta stik s svojo domovino in košček nje tudi v branju moje poezije.

Prisrčno pozdravljam slovenske rojake in vse, ki ste obiskali spletno stran iz  sicer :Visits: Slovenia , Italy , Croatia , Austria, Belgium, Germany, Macedonia, Australia , United States, Serbia, Poland, United Kingdom, France, Czech Republic, Germany , Macedonia, Australia , United States,Serbia ,Poland, United Kingdom, France, Czech Republic, Bosnia and Herzegovina, Netherlands, Canada Iceland, Ireland,  Switzerland, Hungary, Brazil, Bulgaria, Argentina, Spain, Lithuania, Latvia, Sweden , Turkey, Slovakia, Serbia and Montenegro, Ireland , Luxembourg, New Zealand, Chile , Norway, Mexico, Denmark,Senegal, Montenegro, Hong Kong, Kenya, Benin, Uzbekistan, Ivory Coast, Finland , Rusija, Armenia, Georgia, Netherlands, Canada, Iceland, Switzerland, Hungary, Brazil, Bulgaria, Argentina,Spain, Lithuania, Latvia, Sweden , Turkey, Slovakia, Serbia and Montenegro, Ireland, Luxembourg, New Zealand, Chile, Norway, Mexico, Denmark, Senegal , Montenegro, Hong Kong, Kenya, Benin, Uzbekistan, Ivory Coast, Saudi Arabia,  Finland , Armenia, Romania, Georgia, China, South Korea (Seul) in tudi od drugod, od koder se boste še oglasili.

Vsem hvala. Potrudila sem bom, da bom še kaj napisala za vas.

Naj naša bivališča,  hiše, ulice, mesta, vasi in naše duše razsvetljuje sončna luč in stopnjuje občutke našega življenja s svetlobo pisane besede!

Prijazen pozdrav vsem obiskovalcem

Tatjana Malec

VOŠČILA ZA NOVO LETO 2009

Spoštovane bralke in spoštovani bralci,

vsem se prisrčno zahvaljujem za obisk spletne strani in se priporočam za medsebojno druženje še naprej.

Želim vam, vašim družinam in prijateljem srečno in uspešno novo leto 2009.

Na padce odložimo križ, vzponom dodajmo peruti. Priklonimo se svojim talentom, da znamo ustvarjalno živeti in gojiti medsebojne vezi prijatljstva.

Tatjana Malec

  

 VOŠČILO VLADMIRJA GAJŠEKA, pisatelja, pesnika, prevajalca in slikarja

Dragi prijatelj gospod Vlado,

iz srca Vam želim lepo praznovanje nocojšnjega večera. Naj Vam novo leto 2009 prinese veliko ustvarjalnega daru in izpolni vsa pričakovanja. V tem prazničnem večeru naj bo moja misel z Vami. Naj se uresničijo vse dobre želje, želim Vam in sinu veliko sreče, zdravja in zadovoljstva. Naj se prerodi in vsebinsko obogati Intely Way! Z veseljem bom sodelovala z Vami. Veseli prehod v januar in nazdravje! Nazdar!

Prisrčen pozdrav

Tatjana

Dr. Mira Cenčič, pisateteljica in publicistka,  avtorica knjige o Črnih bratih in številnih drugih domoljubnih in zgodovinskih knjig pri Društvu za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske

Spoštovana gospa Tatjana in vaš gospod!

Iskrena hvala za vaša voščila in skoraj čudežne priponke. Nisem še
videla goreti sveče in utripati luči na računalniku, hvala vam.
Nekaj dni sva bila z možem v Ljubljani in doma je vse čakalo. Včeraj
smo zaključili prvi del praznikov, po kratkem odmoru začenjajo že
drugi, s sporočilom, da je spet še eno leto za nami.
Želiva vama, da preživita te praznične dni čim lepše, v novem letu
pa predvsem zdravja, zadovoljstva in uspehov.

Pozdrave Mira in Zdravko

Milan Gregorič, publicist

Spoštovana gospa Tatjana,

hvala za prijazne čestitke. Tudi sam želim, da bi vam prazniki v družini minili v znamenju notranjega miru, Novo leto pa naj vam nakloni zdravja, novih življenjskih moči in obiulo vsakodnevnih drobnih radosti.

M.Gregorič

Pesnik Franci Pulko - Kanika

Draga PRIJATELJICA,

v želji, da ti napišem nekaj, kar bi bilo samo moje, od mene tebi, sem popolnoma brez vsake ideje. Pa toliko tega sem Ti hotel izreči..napisati.

Ko tako poslušam čestitke, želje, misli, ne morem, da ne pomislim, kaj pa po praznikih? Saj veš, da ljudje po tem vsem 'žumbusu' enostavno pozabijo na vse izrečeno…zaželeno..storjeno in enostavno živijo naprej po ustaljenih tirnicah. Ignorirajo vso okolico in njih, ki so jih v pred- in med prazničnem času obsipavali s samimi superlativi. Obnašajo se enostavno, kot da drugih ni, ne obstajajo in pozabijo na njih in njihovo prisotnost v vsakdanjem svetu.

Pravzaprav pa je to kultura civilizacije, naše, zahodne civilizacije, in drugače ne znamo, ne vemo, tako pač je, in iluzorno bi bilo pričakovati, da pa bo drugo leto boljše.

Želim, da naju ni v tem »razmišljanju« in da bova še naprej, kot sva bila do sedaj, prijatelja in da si bova drug drugemu v oporo..pomoč.

Želim, da težave, ki te pestijo, rešiš s svojim skromnim duhom..značajem in da ne dovoliš, da one tebe nadvladajo.

Želim, da vse, kar je tvojega, okoli tebe, s teboj, v letu 2009 živi v blagostanju in sreči.

Želim tebi in tvojim domačim srečne božične praznike.

Želim si, da bi se še naprej tudi v letu 2009 zjutraj vstajal z vedenjem, da imam osebo…prijateljico, ki je prav tako srečna, kot sem jaz . Prav tako ti želim, da zvečer, ko ležeš spat in se preseliš v sanje, v njih doživljaš in doživiš vse, o čemer si sanjala…si želela podnevi.

In nenazadnje, želim Ti, da si kul !!!

Srečno 2009

Franci PULKO

ANTON ROZMAN, UREDNIK SPLETNE STRANI TEOZOFIJA V SLOVENIJI

Spoštovana g. Malec!

Najlepša hvala za čestitke in vse dobro za praznike ter ustvarjalno novo leto tudi Vam.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Novoletno voščilo 2009

Če je sreča kapljica vode,

če je zdravje žarek sonca,

če je ljubezen čudoviti svet,

ti želim vsega za cel planet!

Drago

Pesnica Danijela Premzl

Danes sem brskala po internetu in sem zasledila  zelo zanimivo stran, namenjeno poeziji. Bila sem zelo navdušena in to navdušenje sem sklenila podeliti z Vami.

http://vilincek.tuditi.delo.si/page/2/

(kliknite na zgornjo povezavo in vstopite v čarobni svet poezije)

Danijela Premzl

Za novo leto - leto 2009 - Vam želim, da bi presegli svoj osebni rekord tega leta, ki se poslavlja; želim Vam veliko navdiha, druženje s čim bolj zanimivimi ljudmi, obilo izvrstne dušne hrane in predvsem zavedanja, da je naše življenje enostavno čudovito in čudežno, pa naj se nam zgodi kar koli. In nenazadnje Vam želim obilo notranje Luči, vneme, poleta, zagnanosti - želim Vam preprosto, da v sebi odkrijete Osebo, katero bi imeli najraje za svojo prijateljico in na katero boste vedno ponosni...

SREČNO 2009!

Pa še eno vprašanje - pozabila sem, kako se piše gospod Jože K. (ki je bil tudi na prednovoletnem srečanju v Ljubljani).

Odgovor: Piše se Jože Krajnc

ČESTITKA DR. ROZINE ŠVENT

Spet prihajajo prazniki, spet bomo naredili obračun vsega opravljenega dela in si sestavili novo listo želja in pričakovanj za leto 2009…

Želim vam, da bi bili zadovoljni z opravljenim delom, če pa je ostalo kaj nerealizirano, naj se to uresniči čim prej, da boste lahko začeli z novim elanom delati na »novih projektih« in ob tem doživljali veliko lepega – lepo je delati z ljudmi, ki imajo podobne cilje kot mi sami – in vse vas štejem med te prijatelje. Hvala vam za vso pomoč in tudi v prihodnje upam, da bomo dobro in koristno sodelovali.

Želim vam lepe prazniku in srečno in uspešno leto 2009

Rozina

Dr. Rozina Švent

NUK, Vodja zbirke tiskov Slovencev zunaj R. Slovenije

BERT PRIBAC, pisatelj,  pesnik, publicist in prevajalec

Dragi prijatelji

Ob novem letu se vas prav prisrčno spominjamo in želimo polno sreče, zdravja in zadovoljstva in da vam poti v novem letu ne bi bile ne prestrme in ne samotne. Mi vas immao radi, tudi vi se imejte radi, zato vam poklanjamo pesem Ivana Minatija Nekoga moraš imeti radi.
Pribčevi : (Bert, Ljuba, Simon in Ivan)


You have to love someone
You have to love someone
Though it be grasses, a river, a tree or a stone,
You have to lean your hand on someone’s shoulder
So that if hungry, it feeds on your nearness.
You have to, you have to;
it is like bread, a draught of water
You have to give your white clouds,
Your daring dream birds
Your shy birds of powerlessness
- There must be for them somewhere
a nest of peace and tenderness -
You have to love someone
Though it be grasses, a river, a tree or a stone
Because the trees and the grasses know of loneliness,
- Because the footsteps always go further
though they may stop for an instant -
Because the river is aware of sadness
- if it leans only over its deepness -
Because the stone knows about pain –
How many heavy legs
Have already stepped over its mute heart.

You have to love someone,
you have to love someone,
you have to go into stride with someone,
onto the same trail.

Oh grasses, river, stone and tree!
Silent companions of the lonely and strange
Good and great beings
Who speak only,
when people fall silent.

Nekoga moraš imeti rad

Nekoga moraš imeti rad
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
- nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen -
ker drevesa in trave vedo za samoto
- kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo -
ker reka ve za žalost
- če se le nagne nad svojo globino -
ker kamen pozna bolečino
- koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled -
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra; velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.

From: Pilonova Galerija Ajdovščina
To: Irene galerija
Sent: Tuesday, December 23, 2008 3:21 PM
Subject: cestitka

SPLETNA STRAN LUCIJA.COM

Naj praznični dnevi sprostijo srca, jim dajo zagona,

da se spomniš na nepozabno lepoto mladosti,

da se zaveš zgodbe, ki jo piše sedanjost,
ko je čas za stisk roke in topel nasmeh,
da se zaveš svojih želja prihodnosti…

Naj ti praznični dnevi prinesejo čarobnost v nastajanju novega…
naj ti podarijo mir in spokojnost...


Veselo praznovanje

Marjana ( Lucija)

--
Srce drugega je največji zaklad, ki ga lahko občuduješ le, če se ti samo odpre... To je to, in samo tako je to... Lucija

PISMO GREGORJA PUHA PREDSEDNIKU DRŽAVE IN MINISTRU ZA ZUNANJE ZADEVE, POSLANO V VEDNOST 28.12.2008

Cenjeni predsednik, gospod Danilo Turk,

Želimo vas opozoriti na Lonely Planet spletno stran in knjigo "Western Balkans", ki promovira Slovenijo kot "balkansko" državo, namesto Srednjeevropsko.

Prosim poglejte:
http://shop.lonelyplanet.com/Primary/Region/EUROPE/Western_Balkans/PRD_PRD_2003/Western+Balkans+Travel+Guide.jsp?bmUID=1230438761631

Kot Slovenec smatram, da je takšna informacija žaljiva, netočna in nesprejemljiva.

Informacija je tudi škodljiva za slovensko turistično industrijo in ugledu Slovenije v svetu, saj po svetu "Balkan" predstavlja vojna, etnično čiščenje, sovraštvo, krvne osvete, revščina, ekonomsko zaostalost, korupcija, organiziran kriminal, itd. Ali bomo se naprej dopuščali, da se Slovenija predstavlja svetu v takšni luči?

Da se trenutne misinformacije o Sloveniji končajo, je potrebna akcija. Molčati in ostati brezbrizni je nesprejemljivo!

Slovenska vlada mora pokazati pripravljenost vodstva v tej zadevi in podati javno izjavo, da Slovenija kategoristično in geografsko spada pod Srednjo Evropo. Če to dejstvo zanemarimo, nas bodo tujci še naprej uvrsčali kamorkoli želijo in po svoje spreminjali zgodovino našega naroda, kar je absolutno Nesprejemljivo.

Tu se gre za pomembno načelo: Slovenci sami se moramo zavedati, kam Slovenija spada v svetu, ne pa da nam diktirajo tujci kdo smo.

Vsekakor to ni bilo prvič, da nas tujci napačno predstavljajo širsemu svetu in verjetno ne zadnjič, toda nujno je potrebno ukrepati.

Pošlati elektronsko sporočilo na Lonely Planet, ki širi misinformacije o Sloveniji, oz.naslednje naslove:
Mr Tony Wheeler na tony.wheeler@lonelyplanet.com.au in Ms Maureen Wheeler na maureen.wheeler@lonelyplanet.com.au

Potrebno je jasno povdariti,

1. Lonely Planet mora Slovenijo umakniti iz knjigo "Western Balkans".

2. V tej zadevi si Lonely Planet dovoljuje dvojni standard. Čeprav je dejstvo, da se Avstrijci in Slovenci štejejo med Srednje Evropejce, kar je pravilno, Lonely Planet vključuje Slovenijo med "Balkance", ne pa Avstrijo. Zakaj diskriminacija?

Tukaj ne smemo pozabiti, da imata Slovenija in Avstrija 1000-letno skupno zgodovino in se dlje; Slovenska država Karantanija je obsegala ozemlje obeh dežel, današnje Slovenije in današnje Avstrije. Knežji kamen, ki je nasel častno mesto na slovenskem/evropskem kovancu, pa je pomemben simbol izpred 6. stoletja za ustoličevanje slovenskih knežov na Gosposvetskem polju blizu Celovca.

3. Politično, zgodovinsko, kulturno in geografsko je Slovenija Srednje Evropska dežela. Pristevanje Slovenijo k balkanu je žaljivo za državlajne RS.

4. Med leti 800 in 1806 je Slovenija bila del Srednjeevropskega Rimskega Cesarstva, vključno s Češko, Avstrijo, Nemčijo, Nizozemsko, Belgijo, Svico, Luxemburgom in severno Italijo.

5. Leta 623 so se Slovenci združeni s Čehi in Slovaki pod vodstvom Kralja Sama uprli Avarcem, ki so oblegali Srednjo Evropo.


Ponosen Slovenec pričakujem odgovor, in vas lepo pozdravljam,
Gregor Puh

Pesnik Mathias Štefančič

Hvala vam za želje, res pa je da me zaradi moje mladosti mnogi gledajo postrani. Toda odločnost, da uspem mi daje energijo v umetniškem izražanju in odrskem nastopanju. Ker sem na vaši spletni strani videl, da tudi vi litararno izredno veliko ustvarjate, vas bom povabil na predstavitev knjige, ki bo v začetku novega leta, ker pa ste tudi vi iz naše preljube Primorske, kjer sem se tudi jaz rodil, vas vabim, da si mojo monokomedijo 17.1. zvečer pridete pogledat mojo monokomedijo z naslovom Oh, ta seminarska naloga v Komen na Krasu.

Lep pozdrav,
Mathias

Voščilo Mirze - 

Feng Shui svetovalec Mirza Terzimehič

Vesele Božične in
Novoletne praznike!

Mir v srcu,
Naj razkaže svojo
Radostno noto obrazu.

Veliko Zdravja in
Veselja v
2009!

www.mirza.si

Jasna Vitez, Pozitivkarica

Hvala za lepe želje!

Mirno in spokojno obdobje od Božiča do sv. treh kraljev ter
ustvarjalno, radostno in živahno leto 2009
želim vama in vajinim domačim

Jasna Vitez

Pesnik Stojan Prošev ,

Draga Tatjana!


Želim Ti zdravo, srečno in uspešno leto 2009


Stojan

Dr. Jože Jerko z Dunaja

Spoštovana gospa Malec,

prav lepa hvala za včeraj poslano  voščilo. Lepa slika,  se mi zdi pa kar precej nenavadna, če pomislim, do jo dobim od Vas, ki živite Kopru, torej ob morju. Ali pri Vas ni motivov, ki bi bili za te praznike oz.  za voščilo k Novem letu karakteristični?

Seveda tudi jaz Vam želim srečno leto 2009.

Pisali ste mi, naj pogledam Vaš prispevek z mojimi posnetki na Vaši spletni strani. Oprostite, če Vas vprašam, kje to lahko najdem. Vse rubrike na levi strani sem odprl in nikjer  nisem našel tega prispevka. Seveda nisem potem vst te delo zelo natančno pregledal. Ali sem slep? Sicer pa pogledam veliko spletnih strani, ker velikokrat iščem informacije iz zelo različnih področji. Zgleda, da Vašo stran ne znam prav pogledati. Vsekakor sem bil pa pri tem iskanju znava presenečen, koliko nadvse zanimivih informacij nudite tu obiskovalcu. In vse ste sami napisali. Tako zelo ustvarjalni ste, res čudovito.

Lep pozdrav

Jože Jerko

CLAUDIA VONCINA, zamejska pisateljica in pesnica slovenskega rodu

Najlepsa hvala za voščila. Srečno novo leto 2009!


Cladudia Voncina

PESNIK SAŠO DROBNIČ

Pozdravljeni, Tatjana!

Lepe praznike in vse najlepše v letu 2009 tudi Vam!


Sašo

UREDNIK POEZIJE "SONČEVE POZITIVKE" TOMAŽ ZOREC

Draga Tatjana hvala.

Tudi mi tebi in Marjanu želimo iz srca radosten Božič.

Družina Zorec

PESNICA DARINKA ŠAJN

Tatjana,

Sonce tudi zate sveti,
travnik zate zacveti.
Drobna ptica tudi zate
k oblakom poleti.
In naj bo tvoja
tale pikapolonica rdeča...

naj pokaže pot do krajev,

kjer domuje sreča.


Darinka

 

 

 

PISATELJ LADISLAV ČRNOLOGAR

VLADISLAV STRES, PISATELJ

Uspeha polno povsem novo novo leto 2009 želi Vladislav Stres

LUCIJAN PELICON, DRUŠTVO ZA NEGOVANJE RODOLJUBNIH TRADICIJ PRIMORSKE  TIGR

Spoštovani!

Želim Vam vesel Božič in srečno Novo leto.

Lucijan Pelicon

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Drage prijateljice in dragi prijatelji!

Vsem,  ki ste mi  v polnem številu  poslali čestitke z dobrimi željami  za novo leto 2009, se iskreno zahvaljujem in želim srečo, uspeh, ustvarjalnost, zadovoljstvo in veliko dobrega.

Nazdravje!

Tatjana Malec

----- Original Message -----
From: Vladimir Gajšek
To: Tatjana
Sent: Monday, February 16, 2009 5:49 PM
Subject: Re: Fw: Spoštovana gospa Tatjana

Spoštovana gospa Tatjana,

hvala za vse! uspevamo: po vseh prostorsko algoritemskih razsežnostih v vrednotah, za harmonijo in lepoto.

Odpišem več jutri, kajti ta hip drvim na dve likovni razstavi.

Iskrena hvala za vse, z vsem se strinjam, kar storite!

Vladimir


Odgovor z dne 25.2.2009

Cenjeni gospod Vladimir,

Vašo stran ste lepo uredili in obogatili z zanimivimi prispevki. V filozofijo in književnost zapredeni razum ustvarja čudeže. Pokazali in predstavili ste se v svoji resnični podobi, takšni kot dejansko ste znotraj sebe, osebnostno, intelektualno in volitivno polni in živi. Svoje misli ste tako lepo uredili in jih povezali, tematsko harmonično in prelili v vsestranski razsvetljenski trenutek, ob pravem času. Vse zapisano in objavljeno je podrejeno razumu, znanju - zgodovini, filozofiji, literaturi, estetiki, etiki in dobremu okusu. Veselim se z Vami, da ste ustvarili tako lepo spletno stran. S svojim bogatim obzorjem razodevate intuitivno svojo veliko umetniško dušo, članki in slike ne puščajo bralca indiferentnega in ravnodušnega. Spoznanje in razodevajoča svoboda duha sta naleteli na navdušenje in neskaljeno sprejemanje bralcev, saj je vaš splet že marsikdo pohvalil (imam povezavo svoje strani z Vašo) in se bralci odzivajo. Niti umskega in čutnega se lepo prepletajo, kot bi uglasbili besedo in sliko. Zelo lepo ste se tudi osebno predstavili z zvočnim nagovorom. Značaj, ki so ga oblikovale lepe umetnosti, izraža prečiščeno občutljivost in meje čutnosti vaše osebe. Človek je človek, dokler se mu srce in duša igrata s harmonijami ustvarjanja.

Jaz sem se pa zapletla v domovinske zadeve in trenutno malo izskočila iz svojih tirnic, vendar duša me kliče nazaj. Nisem rojena za politiko, domoljubje me je nagovorilo in pritegnilo k sodelovanju s prispevki. Vendar nisem akcijski operativni človek. V to me ne silita niti moja narava, niti moralna nujnost ali pa do take mere, ko si dolžan povedati, da si ponosen Slovenec in da ti ni vseeno kaj se v tvoji domovini dogaja. Hotela sem podpreti Hervarde in SSN, ker negujejo slovenstvo in domoljubje. Vendar politika se ukvarja z drugimi pojmi, kot se ukvarja umetnost. Pisanje združuje osebno svobodo z nujnostjo njene biti. Poezija je energija samega duha, politika pa je lupina, v kateri se grmadijo družbeni problemi in večno neuresničljive ideje o pravičnosti.

Tako kot je Hamlet simbol neke usode, neke situacije oziroma značaja in doživljamo Hamletovo usodo kot nekaj tragičnega v posledici okoliščin Hamletove neodločnosti, človeške pokvarjenosti in pohlepa, intelektualnega moralizma, igra prav Hamlet v resnici smrt. Vsi so mrtvi – kralj, kraljica, Laert in Hamlet ter še številni drugi. In kakšen simbol je pravzaprav Hamlet? Kakšne vzporednice lahko najdemo v odtenkih njegove usode s svojo usodo? Mar je zavzemanje za lastno domovino tista poteza, ki nas išče, raziskuje na simbolni ravni? Je to tisto, kar skuša razložiti pomen našega čutenja. Je to čustvo govorica jezika barv, nians? So mar res domoljubna (nacionalna) čustvo – ljubezen in sovraštvo, prijateljstvo in nenaklonjenost – nalezljiva in da se negativna in pozitivna čustva do sočloveka, a tudi do sosedskega naroda in države lahko tako širijo (slednje se sprašuje dr. Slaven Letica, Mnenja, Primorske novice, 25. svečana 2009). Ali  vsa ta čustva v nas zorijo v nekaj, kar si najmanj želimo? Kakšna je vloga razumnikov v tem procesu? Ali boste na Intely Way kaj pisali o tem? Morda je to izziv?

Ostanite še naprej slovenska in svetovna duša (Anima Mundi), da Vas bomo še dolgo brali in se plemenitili. Veliko ustvarjalnosti, idej in vsega dobrega vam želim. Predvsem si želim prispevke, ki bodo pomagali narodu k njegovemu zorenju.

Prijazen pozdrav
Tatjana Malec

----- Original Message -----
From: Vladimir Gajšek
To: malec@volja.net
Sent: Wednesday, February 25, 2009 4:39 PM
Subject: Intelywayska organizacija, katedrale, klubi, uredništva


Ljuba in spoštovana gospa katedralnica urednica Intelyway Tatjana,

absolutno se strinjam z vami, saj vas visoko cenim in spoštujem, rad imam Vaše neutrudno, bi rekel, področno »primorsko« zaznamovano celostno delo, s katerim bogatite naš narod in globalnost, torej tudi obenem ves svet. Iskreno se vam zahvaljujem kot urednici za Primorsko, da skrbite in vzpostavljate klubski stik z dobrimi avtorji na Primorskem za objavo prispevkov v reviji Intelyway. Spletna revija Intelyway namreč deluje zaenkrat šele organizacijsko po departmajih strateško specialnega osebja, kjer ste urednica – brž ko prejmemo dovolj sredstev za širitev, bomo v deželi in po svetu kajpak tudi vse delo primerno organizirali, vi seveda za svoje področje. Vključil bom v Intelyway seveda tudi akademika dr. Boštjana Žekša, bivšega predsednika SAZU, ki je resno pripravljen delovati in sodelovati z nami, na več srečanjih v prejšnjih mescih sva se menila, da bo prispeval tudi on svoj delež – je humanist, ki se zavzema za ljudi »izvenpolitično«, tako da je primerno strpen in seveda ume presojati stvari, ki zadevajo manjšince zamejce in Slovence po svetu… Prav vsi, ki ste jih predlagali za objavo, bodo seveda v Intelywayu objavljeni, ker nismo le nadstrankarski, ampak delujemo mednarodno vzajemno, toda ne »slogaško« vroče, kar bi škodovalo tudi strokam, kot so: etnologija, pravo, zgodovina, politologija, ekonomija, kultura, naposled pa seveda zvezam v umetništvu doma in na tujem. Ključno je, da vzpostavljamo in ohranjamo stike s ključnimi osebami v kulturi, umetnostih, v literaturi, v družboslovju in naravoslovnih znanostih…, še posebej v času, ko prehajamo iz obdobja krize zaupanja v visokotehnološke rešitve, kar vpliva naposled na druženje in družabnost, a tudi na podjetništvo in poslovnost. V Intelywayu in s spletno postajo resnice kot spletne revije bomo torej strateško vztrajali tudi na ravni sodelovanj v literaturi in publicistiki, kljub nekaterim čudno kaoidnim pojavom, ki bi jih imenoval ovire, toda s »poslovno strategijo« je mogoče preskočiti tudi te težave.

Oprostite, da se oglašam komaj zdaj, čeprav sem dostopen vsečasno tudi mobitelno – razen ko sem primeroma na koncertu ali pri maši oziroma le na kratko, ko sem na simpoziju ali na tiskovni konferenci…

Kmalu bomo priredili tudi prvo skupno sejo, čeprav zaenkrat kakor ni denarja za povrnitev potnih stroškov. Sicer se je Intelyway že razširil v Nemčijo in Italijo, če bo dobra priložnost, pa delujemo tudi v smeri ZDA in Latinske Amerike, kjer bodo vzpostavljeni klubi. Organigram Intelywaya je podjetniško strukturiran v upravi tako, da ustanovimo katedrale in klube, kjer se imenujejo vodstvene osebe katedralniki in katedralnice (izhajamo iz besede – katedra), pod njimi so klubi Intelywaya, v katerih deluje tudi prostovoljno od 3 do 5 intelywycev ali intelywayk. Število Intelywaya je namreč 5: tudi po kontinentih, tudi po delih telesa, tudi po prstih… = trojke in peterke se angažirajo v svojih klubih. Klub Intelywaya imate lahko doma. Slovenski katedralniki imamo tako imenovani seniorski položaj, saj smo pravzaprav ustanovitelji in začetniki. Delovanje Intelywaya je, kot vidite, motivirano z optimizmom in navdušenjem. Sporočam, da bo Intelyway založniško tiskal tudi leposlovje, publicistične knjige, monografije itd., za letos predvidevam, da bo izšla Ksenija Zmagaj - Pesmi, Janez Premk (slovensko-nemška zbirka), med monografijami pa slikarska monografija dr. Mire Cepuder… Izdali bomo tudi antologijo pesništva EU – kamor ste seveda uvrščeni. Intelyway namreč ni le slovensko, ampak globalno kulturno-znanstveno podjetje… z glokalnimi nalogami poročanja z vseh celin in s prispevki z vseh celin.

O vsem organizacijskem ključnem delu, ki zahteva preprečevanje zaprek in določno trženje v formalni mednarodni situacijski logiki, bom še poročal, kajti tipe formalnega urejanja s kulturnim trgom podpirajo države EU, a tudi ZDA in drugi, v določno čisti praksi medsebojnih kulturnodialoških odnosov. Tudi pozicijska naravnanost takega dela se nam splača, ker združuje različna gledišča v že običajni uspeh pričakovanih utemeljitev… In naposled je poleg načelnih modelov v pozicijah tukaj še situacijsko pogojeno Intelywaysko delovanje, ki povezuje katedralne smeri s klubskimi in pošilja sporočila globalno, in to brez posebnega čakanja ali zaostankov. Glavna linija delovanja Intelyway je v dejstvu, da se ne obotavljamo, ampak najdemo rešitve čim hitreje, torej brez odlašanja v medsebojnih sporočilih.

Toliko zaenkrat, spoštovana Tatjana, katedralnica in urednica Intelywaya

Prosim, odpišite.

Vladimir

Sporočilo 23. 3.2009 Tatjani: Večer je vsekakor uspel, dvorana je bila prepolna in prava energija je bila v zraku. Žal mi je, ker te ni bilo.

Objem Nuška

IZ DOLENJSKEGA LISTA: NUŠKA GOLOBIČ EKSISTIRA MED VRSTICAMI SVOJE EROTIČNE POEZIJE KOT DOBRI ANGEL!

VRHOVO, 23.3.2009

"Tvoja poezija je kot virus, ki prijazno, potiho potrka na duri, te objame in prevzame, zaleze v dušo in telo…," je na enem izmed spletnih forumov oz. klepetalnic zapisala Ajda o poeziji Nuške Golobič - Jevtič, 34-letne komercialistke sevniške Lisce, udomljene na Vrhovem. Take in podobne spodbudne besede so Nuški, ki se je na spletu s svojimi pesmimi z nadimkom Malena predstavila šele pred dvema letoma, prej pa jih bolj skrivala zase, za svojo iskreno, intimno podoživljanje tega sveta, predvsem v luči ljubezni, gotovo spodbudile, da se je odločila še za natis svojih pesmi. Prvo pesniško zbirko Hvala ti! je založila GLD Aletheia, knjigo je krasno oblikovala Laura Sterle.

To je bila odlična predstava!

Kot je v spremni besedi pronicljivo zapisala Tatjana Malec, je "Nuškina poezija sinteza trenutka in večnosti. Odlikuje jo izpiljen jezikovni izraz, zgoščenost ter jasnost misli in občutij. Piše z osupljivo veščino in vliva zaupanje bralca v preroško moč svojih besed, ki so en sam spev, ena sama izpoved ljubezni. Glas oblači v svetlobo besed, je nezastrta erupcija Erosa, sublimacija vsega živega, ki teži samo k izkazovanju in sprejemanju ljubezni. Verzi so kot odčarana prostornina duše, napolnjena z vznemirljivo večplastnostjo občutij in višjo obliko skrivnosti, ki jo razodeva srce."

Nuška je mamica dveh otrok. Ob službi se je uspešno lotila še študija na Fakulteti za upravo. Zaposlena je, kot rečeno v sevniški Lisci na odgovornih delih v komerciali. Številni njeni sodelavci na predstavitvi njenega pesniškega prvenca v nabito polnem Prosvetnem domu na Vrhovem dokazujejo o njeni priljubljenosti v kolektivu.

Takih objemov ni manjkalo...

Naposled pa tudi kar 150 obiskovalcev v dvorani v prosvetnem domu z manj kot 100 sedeži najbolj zgovorno priča, kako zelo polni pričakovanja so prišli Nuškini sokrajani na ta prijeten kulturni dogodek. Nastop njihove starejše gledališke skupine, ki je v režiji in pod vodstvom Katarine Klajn, interpretirala Nuškine pesmi, ni nikogar pustila ravnodušnega. To Nuškina poezija preprosto ne dopušča. Nuškin soprog Duško se je, denimo "zlomil" in zajokal kot otrok, ko je spoznal svojo družico v novi razsežnosti, kakšno solzo je ob podoživeti interpretaciji Nuškinih pesmi potočil še marsikdo od obiskovalcev, ki so prišli tudi iz drugih slovenskih krajev in so spoznali poezijo Malene na svetovnem spletu.
Predsednica Prosvetnega društva Vrhovo Andreja Klajn je nadvse prijetno presenečena nad Nuško.

Navdušena je bila tudi predsednica Prosvetnega društva Vrhovo, Andreja Klajn, češ, da krajani niso vedeli, kakšen zaklad je v njihovem kraju. Najprej se bodo Vrhovčani s tem nekoliko "darkerskim, a odličnim performansom", kot je dejal nek pesnik in glasbenik iz Žalca, ki se je pohvalil, da je svojo poezijo prebiral že tudi v Društvu slovenskih pisateljev in mu je Nuškina poezija blizu, zelo verjetno predstavili Trboveljčanom.

Nuška pravi, da se ne ozira dosti na kritike, da bo ostala dosledna sebi in svoje poezije ne bo prilagajala "modnim muham", ker to ne bi bilo iskreno do nje same niti do drugih. Sama o sebi pravi, da je lahko sonce, v naslednjem trenutku dež, takšni so tudi njeni občutki. O sebi meni, da je včasih preveč sanjava, včasih preveč realna. Čeprav jo ljudje vedno ne razumejo, ji vseeno stojijo ob strani in jo imajo radi, saj s svojo toplino in dobrohotnostjo očara.

Kot pomladno cvetje se sonči na gredici ljubezni v vseh letnih časih. Eksistira med vrsticami svoje erotične poezije kot dobri angel, ki se mu rojevajo in rastejo perutnice, ki pomagajo bralcu pri vzletu iz sivega vsakdana. Srečati se z verzi Nuške Golobič je presenetljivo lepa priložnost branja, dogodivščina vstopiti v hermetični svet erotične poezije, pa še pravi Tatjana.

Literarni večer, predstavitev pesniške zbirke Nuške Golobič Hvala ti!

Piše pesnik in publicist Borut Petrovič Vernikov, 28.5.2005:

Spoštovana pesnica in publicistka Tatjana Malec,

pazljivo spremljam vaš dialog z nekaterimi neidentificiranimi osebami, ki s svojim ostrim, vendar votlim besedovanjem nasprotujejo vaši etični in moralni drži. Ti posamezniki, ki se v večini primerov ne upajo podpisati s svojim polnim imenom, se mi v bistvu smilijo, ker so razcepljene osebnosti, pa se tega niti ne zavedajo. Zato jim lahko le želim, da bi nekoč tudi v njih vstopila milost, ter razsvetlila in razbistrila njihovo duhovno obnebje. Duhovna plitvina se tudi v tretjem tisočletju razteza po naši prelepi domovini. Od Triglava do Mure, se kakor pleve vsiljuje na naš vrt, ki ga že stoletja skrbno vzdržuje intelektualna in umetniška zapuščina mnogih znanih Slovencev. Takšno je pač naše obstoječe dejstvo. Ni pa to naše ontološko in fenomenološko bistvo. Naše posebno bistvo, po katerem se razlikujemo od drugih narodov in nacij je, da je slovenska narodova zavest nastala po Besedi (na kar smo lahko upravičeno ponosni), ne pa po genu kot pri drugih. A kljub tej naši različnosti od drugih, nam ni prizanešeno. Prav tako kot vsi ostali narodi v evropskem občestvu, se soočamo z posledicami zverinskih dejanj ideoloških kamikaz naše pretekle in polpretekle zgodovine. Tudi mi smo v tej globalni peči. Od nas intelektualcev in umetnikov pa je odvisno, koliko užitnih drobtinic bomo dodali h kruhu, ki ga mesi in peče zgodovina. Čas je najboljši razsodnik, on lupi, trebi in razločuje pleve od travnih bilk, ki rastejo zato, da bi, ko bo jim dopolnjen čas, gnojile duhovno zemljo naše zavesti.

Iz srca vam želim veliko ustvarjalnega navdiha in kristalno čistih besed, ki jih pošiljate v svet.

S spoštovanjem,
Vaš Borut Petrovič Vernikov

Spoštovani pesnik in publicist gospod Boris Petrovič Vernikov,

prisrčna hvala za lepe in vzpodbudne besede, ki so kakor balzam za dušo. Če dovolite, bom ta vaš komentar uvrstila med pisma bralcev, meni - "Knjiga bralcev" na svojem spletu, kjer objavljam misli in izbrane besede sorodnih prijateljev po duši.

Zares hvala!

Tatjana Malec

Odgovor:

Počaščen sem za uvrstitev na vašo spletno stran med, kakor pravite, besede sorodnih prijateljev po duši.

Borut

 

Pismi, 31.5.2009

Spoštovana pesnica Tatjana Malec,

priznati moram, da sem vaš blog, ki govori o meni, odkril skoraj 24 ur po tem, ko je bil objavljen. Oči niso mogle verjeti in moja misel ni mogla dojeti kaj se je zgodilo. Take časti si zares ne zaslužim. Hkrati pa se zavedam, da poezija (umetnost) hodi po svobodnih poteh in avtor jih ne more nadzorovati. In prav je tako. Živi tam, kjer jo kdo sprejme v svoje domovanje. In to je njeno osnovno poslanstvo.

Zahvaljujem se vam za vašo poglobljeno literarno oceno.

Tudi sam sem jih nekoč kar veliko napisal in objavil. Mogoče jih bom kdaj zbral v knjižni obliki. Mogoče bo kdo tedaj vstopil v bližnjo knjižnico in te pesniške knjige z zanimanjem odprl in jim dal prostor v svojem duhovnem domu. Čudne in čudežne so poti "duhovnih kresnic", ker živijo svojo zares posebno, specifično, svobodno življenje. Zato vašo "drznost " sprejemam z razumevanjem.

Naj vam Bele rojenice vdahnejo še veliko ustvarjalne energije.

S spoštovanjem in prijateljstvom,
Vaš Borut Petrovič Vernikov

Spoštovani pesnik, esejist in publicist g. Borut Petrovič Vernikov,

poezija je duhovni forum v kulturnem prostoru, ki po prevzeti tradiciji živi med ljudmi. To prikazuje sleherni narodov zbornik literarnih, spominskih in zgodovinskih podob poetov in poetes, ki so se uveljavili po svojih moči, bogastvu in slogu pesnjenja. V tej luči ste tudi vi, s svojo pesniško celovitostjo deležni ne samo moje pozornosti, temveč pozornosti mnogih ljubiteljev lepe besede. Visoke ocene pripisujem vaši poeziji, ki predstavljajo nikoli dokončano pesem, ki se bo raztezala še v prihodnost. Le tako poskrbimo, da ostane poezija nekaj obstojnega in večnega. Ustvarjalno Besedo z veliko začetnico lahko primerjamo s Stvarnikom, ki je upesnil svet in nam ga podaril, da nadaljujemo njegovo delo s poetično teologijo. Poezija razpira deviško čistost in je neizrekljiva, ostaja živa kot sintetizirana esenca duše, vaša poezija pa je njena lirska evokacija mladostnih spominov do zrelih let življenja. Modus operandi je ustvarjalni način kako izvabiti drobce najplemenitejšega iz sebe. Moje iskrene čestitke! Vesela sem, da ste pogostili čebelo na vašem vrtu čudovitih verzov.

Prijazen pozdrav in veliko ustvarjalnih spodbud z občudovanjem, s spoštovanjem in prijateljstvom

Tatjana Malec

Piše: Borut Petrovič Vernikov, 31.5.2009

Spoštovana pesnica Tatjana Malec,

z zanimanjem sem prebral vašo pesem. Tudi sam sem nekoč razmišljal o tem, zakaj toliko ljudi ob nedeljah zahaja v veleblagovnice. Ti glomazni trgovski objekti niso prostor srečevanja, ki ima za človeka globlji in širši pomen. V veleblagovnicah se zgolj videvajo mimoidoči, ki verjetno več nimajo želje po pristnem, globljem stiku s sočlovekom, ali lepoto narave, ampak le po zadovoljitvi mamljive, bleščave ponudbe duhovno praznega, zmaterializiranega sveta. Lahko bi rekli, da živimo v krizi kulture ali še širše v krizi duhovne kulture. Živimo v času duhovne alienacije, odtujitve od narave, od lastne generične bitnosti ter naravne, elementarne pristnosti, ki so jo poznale prastare kulture. Kakor je človek že po svoji naravi samoopazovalno bitje, ki opazuje samo sebe in zunanji svet, je hkrati tudi izgubljeno bitje. Tolažbo išče v brezosebnem svetu mamljivih, opredmetenih dobrin. Akademik, dr. Anton Trstenjak je v svoji knjigi Skozi prizmo besede zapisal: "Premalo mislimo na nevidno moralno silo zdrave človečnosti v človeški družbi; preveč nas slepi blišč proizvodnje in dobička, kvantitativno gledanje na človekovo blaginjo in srečo. Premalo se zavedamo, da je prava blaginja in sreča dosegljiva samo na črti kvalitativnega oblikovanja družbe". Vrhunska, prefinjena psihologija sodobnega marketinga nas je speljala na stranske poti življenja, kjer smo zgolj žrtev požrešnih trgovskih koncernov. Tam zapravljamo svoj težko zaslužen denar in še več, v veleblagovnicah izgubljamo svoj nenadomestljiv čas našega kratkega življenja. Ta bolezen sodobnega časa se nezadržno širi iz urbanega v podeželski svet, saj ima že skoraj vsaka vas svoj blagovni center. Sodoben deziorentiran človek tako izgublja svoj pravi smisel življenja. Postal je pritiklina, ki kakor ključ v vratih, ne odklepa, ampak zaklepa svojo človečnost in tako tudi svojo perspektivo. Človek kot izgubljeno bitje tako ni več kreator svoje lastne sedanjost niti bodočnosti, postal je zgolj potrošnik in kot tak zapravlja svoje osebno , neponovljivo in enkratno življene.

Vaša čudovita pesem Danes je nedelja nas s svojimi subtilnimi verzi ozavešča ter vabi nazaj v prabitnost življenja. Iz stranskih poti nas pelje nazaj na pot, ki vodi v pravi, resničen smisel eksistenčnega in eksistencialnega obstoja.

Dotaknila se me je z vso svojo sporočilnostjo in silovitostjo. Upam, da jo bodo prebrali tudi tisti, ki se bodo zvečer vrnili iz blagovnih centrov.

S prijateljstvom,
Borut Petrovič Vernikov

Odgvor - piše Tatjana, 31.5.2009

Spoštovani pesnik, esejist in publicist g Borut Petrovič Vernikov,

lepo se zahvaljujem za vaš obširni komentar na mojo pesem, ki mi je danes zjutraj kapnila, ko sem zaslišala zvonjenje v cerkvi. Malo sem pomislila na ljudi, ki vstajajo iz svojih postelj, kako bodo preživeli dan. Mnogi se srečujejo v bifejih pred veleblagovnicami, da opravijo nedeljske nakupne, ker jim med tednom primanjkuje časa in hkrati zadovoljujejo še svoje potrebe, da srečajo kakšne poznane, popijejo svoj kapucin in kakšno rečejo. Ne zbirajo se več pod lipo za vaško mizo kot nekoč, za nedeljske družinske izlete jim primanjkuje denarja, skratka vse se je spremenilo. Ob tem pa razmišljamo ali na dobro ali na slabše. Pa poglejmo kako vidimo ta spremenjeni način življenja...

Po celotni Sloveniji odpirajo domači in tuji trgovci velikanske veleblagovnice, v katerih dobiš vse, od žeblja do avtomobila, skratka kar si tvoj razum lahko zamisli. Ponudba glede na kupno moč slovenskega potrošnika je gotovo predimenzionirana. Z vsemi mogočimi reklamami, ki jih dobivamo v nabiralnike, spodbujajo nakup in porabo ter obljubljajo srečo v raju novih porabniških dobrin. Odveč je govoriti, da je veleblagovnic v Sloveniji preveč in da druga napram drugi tekmujejo katera bo pridobila več potrošnikov. Za konkurenčnost in nižanje cen je to dobro, vendar resnične pasti so drugje.

V ozadju tega mogočnega vzvoda napredka, ki je le podaljšek znanosti in tehnike, se grozeče izkazuje antiinteligenca ali protipamet človeškega duha. Ne samo zato, ker se s proizvodnjo škoduje ekologiji, da se z izpušnimi plini, dimom, umetnimi gnojili, z raznimi herbicidi zastruplja ozračje, vodo in hrano, temveč tudi zato, ker je ta napredek zapeljiv, varljiv in zato, ker smo šli predaleč v zanemarjanju kvalitete življenja. Zanemarjamo njegove bitne plati z golim količinskim stopnjevanjem porabništva, ki ga ne moremo v nedogled stopnjevati. Ta skrajnost je človeku odvzela sposobnosti za kvalitativnost mišljenja, vzela mu je smisel za vrednostno lestvico, ker mu je odvzela etični čut. Znašli smo se pred skrajno obliko neetičnega mišljenja, ki jo žene porabniška miselnost v suženjstvo porabniških razvad.


Biološke potrebe človeštva in dejstva očitno nasprotujejo temu trendu. Danes vodijo življenje podjetnost, tekmovalnost, liberalnost, konkurenčnost, količinskost, bogatenje, živčnost in apetiti. Porabništvo ni nič drugega kot dionizični ideal moči in sile. Ta ideal prodira z nezadržno silo v ljudi in jih osvaja ter odrinja v tlačanstvo porabniške miselnosti. Ljudje se ubijajo v delu za neke vzvišene cilje porabništva, ki je goli videz in nadomestek. Tak surogat, ki ga uživamo zgolj kot konsum, ki v porabniški družbi postaja vrednota. Vrednota postajajo znamke oblačil in obutve, vrednota postaja način nezdravega prehranjevanja, vrednota postaja dopust, ki je vse prej kot to. Ljudje iščemo užitke v nakupovanju po načelu dražljaja in uživanja. Tako smo se znašli odtujeni od vrednot, saj ne znamo več živeti brez hipermarketov, celo nedeljska družabna srečanja se odvijajo v njih. Ne znamo več iti na nedeljski izlet v naravo, vzpostaviti v domačem okolju prijetnega družinskega vzdušja in družinskih tradicionalnih srečanj, se ukvarjati s svojimi otroci, brati dobo knjigo, poslušati glasbo ali početi kar koli, kar nas bi moglo požlahtniti in osrečevati. Zmotno iščemo srečo na črti golega stopnjevanja užitkov v nakupovanju stvari, ki jih niti ne potrebujemo. Samo, da kupujemo. Najhuje je človeka udarila količinska usmerjenost prav tam, kar naj bi bilo cilj življenjskega prizadevanja: postati srečen znotraj sebe! Če prvi nakup ne zadošča, ker je samo eden, tudi drugi in zvrhano napolnjen voziček potrošniških dobrin ne more zadoščati iz istega razloga, ker iščemo zadovoljstvo na črti golih količin.

Čista kakovost sreče ni odvisna od količine dobrin, ki jih pridobivamo in uživamo. Prava sreča je v notranjosti in intimnosti srca, doživljamo jo v sebi in jo zaman uvažamo. Tako, kot si predstavljamo stroje in avtomobil sestavljene iz delov in se hranimo s surogati, ki jih telo ne potrebuje ter si pri tem dopoveduje, da ne pogreša njihove pristnosti, tako si zamišljamo srečo. Vse je usmerjeno v plastiko, sintetične snovi in surogate z nezdravo predelano prehrano, tako je usmerjena tudi težnja po človekovi sreči.

Nadomestila za srečo ni. Tudi nadomestila za enkratno in edinstveno dobrino ljubezni do lastnega otroka, očeta in mater, žene in moža, če sta zares ljubeča in ljubljena, ni. Sreča je čista kvaliteta, je nenadomestljiva in enkratna. Je nenadomestljiv izvirnik, je najintimnejša, neprimerljiva in nekoličinska kakovost življenja, ki je nobena količina sveta ne more niti dati, niti odvzeti. Gre za izkustvo človeka, ki je sredi porabniške »mrzlice« v pratežnji po sreči, postal bolestno nemiren, živčen in hlasta ter sprevrača sebe v količinsko bitje, ki mu hipermarketi v težnji za dobičkom odpirajo vrata in ga vabijo v novo zasvojenost. Kvaliteta inteligence je torej, da znamo uravnavati naše nakupovalne navade in jih usklajevati z resničnimi potrebami in da se znamo tudi umakniti iz trušča količinsko nabreklega sveta potrošniških dobrin, ki niso za naše življenje nujne.

Vaša prijazna poučna pisama sem shranile med lučke kresničk "v knjigo bralcev na svojem spletu", ker so zanimiva, seveda tudi dve današnji!

Lep pozdrav in vse dobro
Tatjana

 

VOŠČILO, 2.6.2009

Lutnja iz zvezd

Telo je lutnja iz daljnih zvezd.

Alegorija sončne pesmi

Trka na srce...

Jantar na obzorju odprtega morja.

Agnostična tišina potopljenih svetov

Nikoli izgubljena le ranjena v spominu časa...

Ikar na krilih duše

Mavrično bogat pleše s srcem velikega Poeta.

Angeli mu sledijo v brezčasje...

Le nekdo ki ne sliši odmeva molitve

Elegije zaklenjenega časa

Cepljen v razcepljenost vene v nevrnitev...

Zapisano ob rojstnem dnevu slovenske pesnice Tatjane Malec.
Z velikim spoštovanjem in globokim poklonom,

Borut Petrovič Vernikov

ODGOVOR, 2.6.2009

Spoštovani pesnik g. Borut Petrovič Vernikov,

niti povedati ne morem kako nepopisno ste me presenetili, sploh ne najdem besed, s katerimi bi izrazila navdušenje, veselje in zahvalo, da ste se spomnili name. Kako prijeten občutek me navdaja v notranjosti, občutek prijateljstva in duhovne povezanosti. To je več, kot si zaslužim. Zaprem oči in zvenijo mi zvoki besed, kot lutnja z daljnih zvezd, slišim kako se prelivata bela in zlata barva v svetlobo dneva. Poskusim shrepeneti s krili kot ptica čez obzorja odprtega morja in se približam majhnim razdaljam izkristalizirane samote sonca. Tu se ustavim in sladkost dremavice me zaziba v alegorijo poezije, neka struna mi zaganja srce.

V brezglasni globini molka
domuje hip, umit bledice
in brezmejnosti.
Osamljen in zapuščen žarek
zvezde, ki je s čolnom
zdrsnila v srce
in umirila pljuskanje krvi.

Z nežnim zapestjem je zaobjela
mehke gibe človekovega razuma.
Koliko vsemirskih skrivnosti
prinaša njena selitev.
Kakor bi oplodila, rodila
in obožanstvila svet,
ki govori v vseh jezikih ljubezni
z glasbo, metulji in cvetenjem rož.

Z vsakim gibom te silne radosti
je odžejana duša velikega stvarstva
z jagodami in tekočino življenja.
Prebujenost, da na nekaj metrih
zemlje živiš svojo duhovno mladost,
ki z veliko energijo proslavlja
življenje z medeno rosnim
oblačilom čez kožo,
kakor nasmeh sonca.

Dobre želje in voščilo so utemeljeni s pesnikovo notranjostjo, ubeseditvijo, ki sodi v poetično območje na način, da razveseli dušo in sprošča duha. Zares iz srca hvala!

Tatjana Malec

 

Piše: pesnik Borut Petrovič Vernikov, 5.6.2009

Spoštovana pesnica Tatjana Malec,

Vaša pesem: Poševno oko jutra, se me je globoko dotaknila. Zato vam prilagam svoj skromen utrinek, ki sem ga danes zvečer objavil na MMC-u.

S prijateljstvom,
Borut Petrovič Vernikov

Sedela sva ob reki brez dna. In Besede so plesale po gladini brezčasja. Njihov odsev se je zrcalil v sliki brez okvirja.

Bila je tišina in jaz sem ga prosil: Govori mi o odsevu pesnikove duše.

Nastal je molk in On je spregovoril:

Odsev pesnikove duše živi v maternici duhovnega telesa. Prebudi se samo takrat, ko mu človek dovoli vstopiti v njegovo osebno, intimno obnebje. To je njegova usoda. In ko se zgodi ta čudež, se zgodi pok, rojstvo vesolja, pa čeprav njegovega demiurga že dolgo več ni v snovni podobi telesa.

Življenje je večna, večdimenzionalna razsežnost, je svetloba nedoumljive Zavesti. In je tudi poljub. In ko človeka poljubi pesem, se prebudi odsev pesnikove duše in sliši se utrip njegovega večnega srca.
In pesem-ptica tako živi svoje neumrljivo življenje.

In če jo nekdo zavrne, ne ubije pesmi, ubije svoje lastno seme, ki nemočno čaka, da bi lahko nekoč vzklilo in plesalo v vetru lepote.

Tako mi je govoril prijatelj z neskončnim imenom in moje oko je zrlo v skrivnost življenja.

POŠEVNO OKO JUTRA

Že dolgo ne vem
kakšno telo nosi sončna luč.
S čim je ogrnjena.
Vsako nebesno telo
ima svoje družabno ozadje
v neskončnih daljavah.
Marsikdo bi utegnil pomisliti,
da je telo svetlobe
izvirna posledica duše,
ki se napaja iz hrepenenja.
Da je izpeljanka njegovih potešitev.
Še nobena zvezda se ni rodila grda
in ni zaradi svoje mladosti lepša.
Še nikogar ni lepota povabila
na gostijo dobrega.
Ko se nebesno telo utrne,
ostaneš prazen in nečloveški.
Ko se zunanjost neha zanimati zate,
so čuti na čakanju.
Okorele noge jih nosijo
skozi poševno oko jutra.
Nebeške razsvetljave drgetajo
od miline leska z večnega drevesa.
Obličje onkraj zemlje se nikoli
ne izreka. Zasveti, potone
in izgine v morski globini.
Zdrami telo in nadaljuje
življenje duše v neskončni združitvi.
Govorim vam, a se nisem hotela izreči.
Zamujam priložnost,
da nepovabljeni gostji
ponudim svoj obraz,
ujeta v njeno podrastje.

Odgovor, 7.6.2009

Spoštovani pesnik Borut Petrovič Vernikov,

nisem hitela z odgovorom, ker sem želela literarno pokomentirati vaše lepe misli o poeziji, pa moram priznati, da mi zaradi utrujenosti ni uspelo (6 ur sem z obrtnikom izbirala material in opremo za prenovo kopalnice in se dogovarjala, kar me je popolnoma izpraznilo). Upam, da mi ne boste zamerili, da se še nisem zahvalila za komentar, ki ste ga napisali s skrbnostjo izbranih besed in navdihom. Vaše literarne misli so nabite s poetičnostjo, ki raste v simboličnost in razkrivajo večpomenskost in aluzije, preko katerih se bralec lahko dokoplje do bivanjskih stanj zavesti. S svojo navezo na tradicijo in moderno poezijo ustvarjate sebi docela lastno poetiko, ki se izraža v veličastni simboliki / Življenje je večna, večdimenzionalna razsežnost, je svetloba nedoumljive Zavesti. In je tudi poljub. In ko človeka poljubi pesem, se prebudi odsev pesnikove duše in sliši se utrip njegovega večnega srca. In pesem-ptica tako živi svoje neumrljivo življenje./ Zares lepo. Mislim skoraj nimam kaj dodati. Lahko se jim samo približam in slišim zvok dreves, ki brezimna šepetajo v vetru lepote. Poetične misli so vedno polne vonjav in barvitih sprememb, unikatne. Pričarajo osvobajajoči občutek in sproščeno ugodje osrečenosti. So besede, ki se povezujejo v misli in dajejo občutek, da večno cvetijo in da navdihe zalivamo z lastno krvjo. Vaš komentar bi objavila v knjigi bralcev in upam, da vam bo tudi tokrat prav.

Prisrčna hvala za komentar na mojo pesem »Poševno oko jutra«.

S prijateljstvom
Tatjana Malec

Pesnik Borut Petrovič Vernikov o Tatjanini poeziji absurda, 15.6.2009

Spoštovana pesnica Tatjana Malec,

prebral sem vaše pesmi, ki ste jih uvrstila v poezijo absurda. S svojo duhovno širino, tankočutnostjo in pesniško eruptivnostjo, ste v skrinjo slovenske in evropske poezije, položila neprecenljive dragulje ter obogatila duhovno zapuščino naše skupne kulture.

Pesniku je usojeno, da hkrati pleše s Črnimi in Belimi rojenicami, z enako ljubeznijo in z enako lepoto pesniških korakov. Bogvedi zakaj. Njegova naloga je le, da jo do kraja izpolni. Pot je boleča, absurdna, a hkrati tudi neprecenljivo lepa in čudežna.

V vašem pesniškem poslanstvu vam iz srca želim, veliko duhovne energije.

S prijateljstvom,
Borut Petrovič Vernikov

Odgovor, 16. 6.2009:

Spoštovani pesnik Borut Petrovič Vernikov,

iskreno sem vam zahvaljujem za spodbudne besede. Govoriti o poeziji je svečano. Pesniki smo varuhi Larinega duha, ki ga podarjamo v nenavadni simboliki, polni aluzij, domišljijsko in tenkočutno iz ognjišča duše. Nenehno iščemo primerne besede, ki tudi razgradijo jezik, da dobijo pojmi poseben zven, ki zareže v zavest.

Poezija absurda išče zvezo z vestjo človeka, je na nek način vizionarska, niha med vprašanji človeštva, na katere iščemo odgovore. Se spušča iz Nebes v Pekel, odločna, da se do skrajnosti napoji iz dejstev človekoljubja, upora in dolgočasja modernega življenja. Je istočasno prodajalka strupov in sladkih dateljnov, slavec in kača. Pesniku prepusti svobodno voljo, da se zjoče in moli, pretresa njegovo dušo in intelekt, postavlja vprašanja časa. Hkrati jemlje v zakup staro, predeluje ga v novo. Je nepopisno majhna in hkrati zmore zrušiti svet.

Iz rose ustvarja dež, iz epizod vtis in sodbo, ki jo izreče bralec namesto pesnika. Je Pitja na štirinožniku in hkrati mati, drama in komedija, ki razgradi še tako trdno resnico. Utira si pot po tokovih sodobne lirike skozi absurd. Zanjo velja značilnost, da je hkrati skrbna negovalka razumevanja v ljubezenski igri zapeljevanja, kjer se potrudi, da ob njej razcvetimo, čeprav nam je slana ožgala vso gredo. Odgovarja na luč z umikom v temo, kjer luč še ni zasvetila in s sončno svetlobo na temo. Predstavlja eksperiment pesnikovega sveta domišljije, včasih je avantgardna, eksperimentalna in hkrati konservativno arhaična. Obnaša se kot razvnet prikrit nagib, ki razume vzrok zakaj se pesnik rodi kot sanjski medeni oblak rosnih kapelj na krilih insektov.

Z zahvalo in prijateljstvom
Tatjana Malec

RTV MMC, 12.8.2009

Spoštovana Tatjana Malec,

draga moja prijateljica po Besedi in Duši, nekaj časa sem bil odsoten.

Vrnil sem se in sedaj slastno pijem iz vašega keliha, ki nima dna...

Plavam po globinah vašega Čudokraja ter plešem z mavrico vaših besed.

Lepo mi je...

Počutim se kakor princ, ki ga objema Nevesta duha...

Iz srca hvala za ta čudovita doživetja.

Vaš
Borut Petrovič Vernikov

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

RTV MMC, 13.8.2009

Spoštovani g. Borut Petrovič Vernikov,

sence dreves prepoznajo samotne jezdece, ki potujejo v Čudokraj in plešejo kot beli Lipicanci s svojimi sanjami in vdihujejo šelestenje zelene govorice. Skozi šumenje vetra premikajo telo in ko pridejo k izviru, pijejo studenčnico in ležejo v travo. Njihove sanje plezajo na drevesa in se kitijo s soncem kot sadeži, ki dozorijo v besede in se počutijo kozmonavti duha. V Čudokraju rastejo tudi redke štiriperesne deteljice, ki prinašajo pesnikom srečo. Včasih se tudi same presadijo v srčne zaklopke. To selitveno pot imenujemo poezija. To večno kolobarjenje po mavričnem Čudokraju vodi našo plovbo v zeleno sidrišče, kjer zorijo jagode, ki se spreminjajo v vino in nam izmivajo srce.

Srčna hvala za izbrane besede. Vsaka ima na svojem ročaju cvet čudovitega vonja.

Veselim se, da ste spet med nami in da nam bodo vaši stihi v porfirni vazi iz Eremitaža spet raznežili srce.

Vaša
Tatjana Malec

Pismo pesnika Boruta Petroviča Vernikova, 16.8.2009 (RTV MMC)

Tatjana, priznati vam moram, da ste vstopila v kodo mojega sveta. Ko prebiram pesem Bil si, ko te ni bilo, se mi zdi, da se prvič vidim v zrcalu, ki ga nisem ubesedil sam. Rodilo se je iz duše človeka, ki ga fizično še nisem srečal, a me že tisočletja pozna. Približala ste se mi zelo, zelo blizu, že skoraj v izvir reke. Duhovna prijateljstva so res nadčasovna. Takega čudeža se ne da razumeti. Menim, da je to milost in zato sem Demiurgu globoko hvaležen. Ne vem kdaj, zakaj in kako je nastala ta pesem. On že ve. Pa tudi vi. Poti, ki nas združujejo so čudežne in skrivnostne. Za to posebno doživetje iz srca hvala Njemu in Vam.

Vaš
Borut Petrovič Vernikov

Odgovor Tatjane, 16.8.2009 (RTV MMC)

Borut, kako naj vam odgovorim?

Nad vse zanimiv komentar, ki mi daje misliti. Uporabila bom razmišljanje, ki sem ga tudi objavile nekje že leta 2004. Podlago zanj sem dobila v filozofiji dr. Antona Trstenjaka. Filozofi se trudijo z razlago sebe in sveta s svojimi mislimi, kaj je z dušo? Od duše mnogi ločujejo duh, kar je eno in isto. Duša in duh nista dve ločeni bitji. Duša je isto kakor duh, duhovnost, duševnost, srce. V nas se razodeva dobri duh ali Bog, kot ga imenujejo v vseh religijah.

Isto pomeni tudi vest. Gre za doslednost človekove misli in logike. Filozofi in pesniki uporabljamo razne jezikovne predložke za isti pojem. Duša pomeni človekov obstoj, bivanje, bitje, bit, samozavedanje. Imamo tudi imena s katerimi nas filozofi varajo, sklepajo z besede na predmet, namesto da bi s predmeta prehajali na besedo. Prihaja do situacije, da misli besedujejo in besede mislijo.

Splošni pojem in misel s sodbo je zmaga duha nad materijo. Z dušo se začne razodevati drugačen svet , docela različen od živalskega gonskega sveta. Človeku se odpre nov svet v neskončno spremenljivih in variabilnih podobah. Tu je na delu drugačen princip, močnejši od materije in njenih dražljajev in odzivov, ki so živali nedostopne. Zloba ne prihaja iz telesa, temveč iz duha in njegove luči ali teme. Dobrota je človekova veličina, ki prihaja iz duše. Vsaka beseda je v bistvu simbol, ki naj nekaj predstavlja in pomeni, to kar občutimo v duši. Človekova govorica izhaja iz duha, je čisti učni jezik. Človekov zavestni duh ni le nekaj samo dobrega in plemenitega, je tudi tekmovalen, uporen in napadalen. Človek je načrtovalec, upornik in revolucionar.

Tu pa trčimo ob vprašanje ali se v duši razodeva le božje. Ne, v duši se razodeva tudi zlo, tu ima "hudič" svojo vlogo, zlo se polasti duše, ki prehaja nazaj v izvor izvirnega greha, ki predstavlja prebujenje človekovega mišljenja, če v hoji za krivcem nazaj iščemo to lastnost duše. Človek je jedel z drevesa spoznanja. Ta tragičnost privede človeka do krvoprelitja in toliko gorja, kot ga je na svetu.

In kakšen je še lahko človeški duh? Ima oblast nad oblastjo. Močnejši je obenem boljši, boljši je obenem močnejši. To logiko osvajamo ljudje v sebi kot opravičilo. Na tem sloni tudi plemstvo, boljša družina je isto kot bogatejša in močnejša. Na tem sloni tudi oblast v družbenem pomenu besede. Vest pa je božji glas v človekovi zavesti. Vest imamo ali je nimamo. Lahko imamo tudi nižjo zavest ali višjo.

Kaj je človek? Materija ali duh? Fizika je ves tvarni svet razdrobila do najmanjših atomov in delcev, v katerih se izgublja prav njihova snovnost. Vse pojave z matematično natančnostjo kvantificiramo in izračunamo medsebojne odnose. Razlagamo svet v drobnih prvinah, ki niti na elektronskem ultramikroskopu niso več vidni. Vidni svet je postal nevidni.

Najhujši paradoks se začne odpirati. Mikro delci prvine vidnega sveta izgubljajo svojo pravo snovnost, ki je ne moremo več ne videti, ne tipati, ne tehtati, ki je po svojih lastnostih že matematična redukcija. Ali to pojmujemo z besedo duhovnost? To je zreducirana, skrčena snov, ki nima več snovnosti.

Ali ni potem pravo bitje vendarle ravno duh, medtem ko je snov samo aproksimacija (približna ocenitev) duha. Tako pridemo do zaključka, da med materijo in duhom ni tako nepremostljiv prepad, kakor so ga delali fiziki, ki so enkrat zanikali materijo drugič duh. Kako pride torej bitje, ki mu pravimo duh v povezavo z bitjem, ki ji pravimo materija? Ta soseščina je po svoje pretres, ki nas spravlja v strmenje. Ta zveza obstaja za vsakega, četudi bi kdo zanikal stvarjenje, vidimo v neštetih dogajanjih, da se v snovi razodeva energija, mehanska v majhnem in velikem, zlasti pa vitalna energija, ki se razodeva kot življenje. Energija je masa krat hitrost na kvadrat in obratno masa, snov energija v zamrznjenem stanju, ki prihaja že v identičnost.

Energije res ne moremo istovetiti z duhom, vendar smo tu že na skrajni meji, na neposrednem stičišču med dvema bitnima območjema, materijo kot dopolnilnim polom, kot nekaj od materije različnega in z njo združenega, da ustvarja z njo bitje, ki se razširja in deluje eksplozivno, s stopnjevano hitrostjo in močjo, dokler iz nje ne požene življenje. In tu se spet ponovi življenje, ki se razodeva tem močnejše in odpornejše, čim manjši je organizem na skrajni meji majhnosti, ki je analog subatomskih prvin, obenem na meji med živim in neživim (npr. virusi), saj ne vemo ali so živi ali neživi, kljubujejo pa kot prehodna bitja vsemu živemu in neživemu. Snovnost se torej izgublja v neopredeljenost. Ali je tam sedež nesnovne sile duha?

Prišli smo do nevidne meje do največje snovnosti, ki je življenjsko najmanj odporna vse do najmanj materialne, ki je najbolj živa. Tu nam misel zastrmi in se zamisli. Življenje se nam izgublja v skrivnost.

In to je to!
From: Tatjana <malec@volja.net>
Subject: Pismo iz Kopra
To: vladimir_gajsek@yahoo.com
Date: Friday, October 2, 2009, 2:29 PM

Dragi prijatelj Vladimir Gajšek, pesnik, pisatelj, prevajalec, publicist, slikar in glavni urednik Intely wai,

že dolgo je odkar si nisva pisala. Ob veliki zavzetosti z delom na obeh straneh se zdi najin molk kar nekako samoumeven. Večkrat pomislim na Vas, posebno ko odprem spletne strani Intely wai in preberem vaše prispevke, vredne vse pozornosti in občudovanja, ki predstavljajo sintezo kulture in filozofije pa pomnožljivost vseh duhovnih potreb sedanjega časa in prostora. Zares vam čestitam, saj na Intely wai odkrivate sebe, ko vaša svoboda pride sproščeno na prostost in si pride na jasno. Rada bi povedala, da naslov vaše revije »krasi« na prvem mestu moj »Poglejte kaj je danes novega!« in aludira na mesto, kjer lahko bralci poiščejo mojega dragocenega prijatelja Vladimirja Gajšeka.

Vesela sem, da je spletna revija Intely waj tako spontano dobila svojo pravo zasnovo, da je postala vaša osebna spletna stran, ki objame ves svet. Svojo vlogo katedralnice sem že od vsega začetka razumela v simbolnem pomenu pač, da se na neki neformalni ravni duhovno povezujemo, tudi preko pisem in drugih stikov z izmenjavo mnenj. Tako postajata ta stik in povezava ohranjevalca in povezovalca razuma, nek kulturni spletni prostor z lastnim omrežjem številnih simbolnih pomenov, ki igrajo svojo vlogo, ne da bi se srečevali s kakršnimi koli omejitvami.

Filozofija, ki ji posvečate veliko pozornosti, je predvsem univerzalno spoznanje, da takšne razprave potrebujemo, čeprav le-te niso samo humanistične, niti samo domača ali tuja prevodna književnost ali književniška kritika, temveč vse kar omogoča oblikovati kulturno potrebo po novem, ki jo žene silna svoboda. Prodirajo tudi vzvišene kulture, ki predstavljajo potrebo posameznih mislecev po presežni vrednosti, ki niso še zaživele v tem prostoru in predstavljajo prostost nove perspektive, pristope in večjo sproščenost, a pri tem se moramo zavedati, da odpiranje novih usmeritev v naši kulturi, ne ruši tradicije. Le ta se utelesi v sleherno dobro delo z neverjetno skrivnostno silo, ki ne pomeni relativizma ali celo iracionalizma. Ustvarjalnost se ne more odreči staremu in v svoji sporočilnosti odkriva svoj vrednostni odnos do celote – preteklega in sedanjega. Glede na to, da sva predstavnika malce starejše generacije, je za naju zelo pomembno, da nama ta kulturni kozmos, ki ga na nek način izgrajujeva, vsak s svojim delovanjem na svojih spletnih straneh, ne predstavlja le svobode, temveč prostost. O svobodi in prostosti je že pred desetimi leti govoril Dean Komel , ki je razgrnil mnogotere vidike tega dragocenega spoznanja in prakse, ko svobodo izražanja prištevamo med ključna vprašanja naše identitete. Čas se pa žal zožuje na zelo omejene interese določenih ljudi in ni naklonjen ustvarjalnemu delu tistih, ki nismo ravno vključeni v sistem poedincev. Še dobro, da imamo splet, ki ni povezan z velikimi stroški, sicer bi bili mrtvi ustvarjalci. Delo pa stroškovno ne šteje, to je veselje.

Dokler je kultura slabotna, so razmere vabljive za razna vmešavanja, ki so lahko usodna za kulturno in etično raven naroda. Boriti se moramo, da nam ne bodo nekulture prodajali za kulturo. Kultura ni abstraktni trg, temveč je zavest naroda. Treba je imeti dobre instinkte in poštenje. Z golim duhovnim telesom se ne moremo dvigniti iz dolgega spanca in širiti kulture. Z golim telesom se ne moremo boriti proti uničevalcem narodove kulture in jezika, ne moremo kljubovati barbarstvu, če ne bomo v tabernaklju njene svetosti le-te ohranjali, negovali, častili in jo ljubili. Ta prelepa slovenska zlata skrinja se lahko kaj kmalu spremeni v opustošeno, od rje načeto pločevinko, brez vsebine. Nemirni pastirji ne morejo pomiriti črede. Vse preveč smeti prihaja na naše televizijske ekrane z zahoda. Ali se sramujemo, da bi s filmom o Angeli Vode prižgali luč?

V ozračje našega dihanja nekateri spuščajo ogljikov monoksid in nam zastrupljajo atmosfero, še vedno lupijo s sebe lepljivo rdečo strd in lučajo kamenje v skrivnostni prostor narodove duše in vstopajo s škornji z nepredvidenimi variacijami in rdeče črnilo se noče in noče posušiti. Nobene slovenske lipe še nisem videla, da bi sanjala o nasadu tujih dreves.

Poezija je kakor bi podarjali ljudem skrivnostne svitke prečiščenega ognja. Te male zagrobne lučke zasvetijo preden se kaj zgane v ljudeh. Tudi s svojo poezijo jim služim. Pesmi prihajajo iz dimljev kakor otroci. Dotikam se človeka, zato mi je ljubše, da objavljam dnevno kar napišem na svoji spletni strani in na multimedijskem centru. Tako dobijo ljudje sveže pečene žemlje.

Nekaj pesmi sem te dni prvič poslala v Apokalipso. Si ne ženem, da bi objavljala za književniške kritike. Zame so pomembni ljudje. Angažirano pisanje za ulico, želim si, da bi ljudje uporabljali možgane in srce, si bistrili zavest. Domišljava pričakovanja? Morda. Vendar ne, pisanje je eno samo garanje. Nimam namena nobenega "onezavestiti ali zaslepljevati" z lepimi ali protestnimi besedami ali jih spreminjati. Vendar če vsi skupaj začutimo v sebi pridih renesanse, nek prisluh, da je treba stvari spremeniti, spremeniti tudi sebe, je to tudi nekaj.

Ko so v Atenah med vojno potrebovali pesnika, pa ni bilo med živimi nobenega, ki bi bil kaj vreden in so si šli sposoditi pesnika v Had, enega od mrtvih.

Ajshil in Evripid sta se verbalno bojevala kot dva bika. Platon je čakal na svojo potezo. Dioniz je bil sodnik. Ajshil je poniževal Evripida, rekel je, da je upal, da se mu ne bo treba dvobojevati s temle pesnikom. Boj ni enakopraven. Pravi:« Moje igre so me preživele, še živijo in jim nimam tukaj. Evripidove so vse umrle z njim.«

Evripid je opredeljeval svoje kreativno pisanje. Vendar zgodba je nabuhla in prenapeta, zato jo ne bom navajala. Vendar po vsem udrihanju čez poezijo, metriko in metafore, Dionizu ne preostane nič drugega, kot da sprejme Platonov predlog, da ker sta oba pesnika enako dobra, naj izbere tistega, ki bo bolje svetoval Atenčanom, kako naj končajo vojno.

Kakšni ljudje pa danes vladajo v kulturi? Po mojem bi Dioniz in vsi prisotni bruhnili v smeh, razen Ajshila. Ajshil bi vprašal: »Kaj imajo radi nepoštene?« Dioniz bi mu odgovori: »Ne, ne morem reči, da jih imajo raje, a nimajo druge izbire«

Kakšne izbire pa danes imamo v Sloveniji? Letos nameravam izdati eno pesniško zbirko, seveda če bom kaj podpore dobila na občini in pri nekaterih podjetjih. To ja pa veliko vprašanje.

Vesela bom, če se boste kaj oglasili.

Prijazen pozdrav in veliko ustvarjalnih idej še naprej

Tatjana Malec

----- Original Message -----
From: Vladimir Gajšek
To: Tatjana
Sent: Friday, October 02, 2009 7:25 PM
Subject: Re: Pismo iz Kopra

Draga, preljuba in spoštovana prijateljica Tatjana,

najprej iskrene čestitke za vaše dejansko neutrudno ustvarjalne trenutke, in to v času, ko uspevajo, žalibog, premnogi šarlatani, da so nagrajeni..., bi rekel, v primerjavi z nami - komaj kaj manj kot polpismeni, in oprostite, da sem včasih do njih količkaj kritičen... Včeraj smo penovci sicer potovali v Prekmurje, na ogled cerkva in tropskega vrta cvetlic itd., bilo je karseda prijetno; prejšnje dneve sem bil tudi na diplomatskih sprejemih, npr. ob dnevu nemške neodvisnosti, tudi na pre/mnogih tiskovnih konferencah... - kar pa ni izgovor, da nisem pisal korespondence ali se oglašal pismeno. Premišljam, da postanete članica slovenskega pen kluba - bom videl, kaj so pogoji, menim pa, da ste penklubska neformalna članica že zdaj in tukaj! koliko odlike in ustvarjalnosti! kako čudovita energija ustvarjalnega duha!

V uredništvu INTELYWAY ste že vpisani - kot katedralnica, torej članica naše katedrale iz Kopra, z morja kot dobra morska vila! Veste, nekateri nas "uničujejo", glede na že urejene, a preprečene finančne vire, namreč nižjeslojno uradništvo in "stiki z javnostmi" - kar pa me ne ovira, da delamo in stisnemo zobe, kajti edino tako je mogoče živeti ponosno in odrešujoče.

Pesmi pošljite - v Novo revijo, Sodobnost, Dialoge, ker ste dejansko ena med prvimi pesnicami vse Slovenije in ste velika osebnost!

Prosim vas, pošljite poezijo tudi v INTELYWAY!

Prosim, odpišite!

LP

Vladimir


Odgovor z dne 3. 10.2009

Cenjeni dragi prijatelj Vladimir Gajšek,

Vašega pisma sem bila vesela, kakor tudi vseh novic o vaših aktivnostih, povezanih s kulturnimi dogodki, da smo lahko vsak po svojih duhovnih potrebah prisotni v tej svetovno – zgodovinski pri-godi. Povezave s svetom so gotovo za vse, ki dajo nekaj tudi na tuje vedenje in razmišljanje, možnost, da se tako lahko izlevimo iz naše lastne blebetave onemelosti, ki nekaterim služi le za spletke in osebne interese, kar fungira našo žalostno nacionalno zgodbo in pljuska tudi čez slovenski Olimp.

Zelo sem vam hvaležna za vse napotke in priporočila za objavljanje svoje poezije. V posebno čast mi je vaša ponudba, da bom lahko poslala kakšno svojo pesem tudi na Intely wai.

Letos bom najverjetneje izdala še eno pesniško zbirko, ki bi jo priložila kot prilogo k vlogi za včlanjenje med slovenske pesnike, če že menite, da bi bilo to dobro.

To je čas, ko bi se marsikateri problem lahko uredil z »državo socialne blaginje« na področju kulture. Vendar, če nam pred očmi propada Stalno slovensko gledališče v Trstu, lahko na to kar pozabimo. Včeraj sem na TV MMC objavila »Apel za Stalno slovensko gledališče v Trstu!« in zapisala nekaj svojih misli o tem: "Zamejci so narodovo drevo, ki na tujem raste. Središče slovenskega kulturnega življenja v zamejstvu je Slovensko stalno gledališče. Če narodove zavesti Slovenci ne bi imeli, ne bi več obstajali. Jezik, zavedanje, negovanje in ohranjanje svoje identitete nas ohranjajo kot narod pri življenju.

Ovce se stiskajo v ogradi, konji zarezgetajo, zavihrajo, galopirajo in zaplavajo kot ptice svilnatih udov in preskakujejo pregrade. Konji ne poznajo meja, ker niso ovce, so konji, napetih mišic in visokega čela.

Narodni dom v Trstu, v katerem je delovalo dramsko gledališče Slovencev v zamejstvu, so fašisti zažgali leta 1920. Zatirali so nas, raznarodovali in nas hoteli podrediti tujerodni kulturi. Tega ne bomo nikoli pozabili.

Bomo sedaj slovensko gledališče v Trstu »požgali« kar sami? Stalno slovensko gledališče v Trstu je izkaznica naše narodne zavesti in je del telesa matere domovine, s katerim se legitimiramo v Evropi kot narod, ki svetu pove, da pišemo in govorimo v svojem maternem slovenskem jeziku, enakopravnem jeziku z ostalimi jeziki evropskih narodov, povsod kjer se po svetu nahajamo.

Dejstvo, da smo Slovenci in da pišemo v slovenskem jeziku pove, da še vedno občutimo požig Narodnega doma v Trstu kot ranjenost in da občutimo sedaj še globlji urez, ko se odgovorni tako mačehovsko obnašajo do te ustanove. Samo iz dolgoletnega zatiranja nastaja tako trpka ranljivost, celo občutek nezvestobe matičnega naroda do svojih bratov in sestra po svetu."

Danes zjutraj se mi je utrnila naslednja pesem, ki jo bom tudi objavila na svojem spletu in na TV MMC.

PTICA IN STOLP

Ne morem vedno leteti.

Včasih padem tudi iz ptičjega gnezda.

Videla sem, da so na tleh pohodili ptico,

Pa so ji potem pod čevljem zaplahutale

peruti in odnesle na krilih v višave

njeno duhovno telo.


Medtem, ko stoji svet pod skrčenimi

ptičjimi nožicami in njenim čudenjem

bogastva oblik in barv,

so v Ljubljani zgradili stolp,

podoben babilonskemu.

Z neločljivostjo z nebom.


Pa se je sonce stolpu umaknilo

in se premaknilo bolj gor,

da bo imela ptica dovolj prostora

za svoj let, da ne bo treščila v

v monumentalni zid brez nadstreška.

Kljub vsemu še vedno verjamem, da bo nastal normalni človek, ki bo normalno deloval in imel drugačen odnos do kulture.



Prijazen pozdrav

Tatjana Malec