LIPICANCI

BLOG - MARTINOVO

HVALNICA ŽITU, VINU IN SVETEMU MARTINU

Danes je Martinovo ali god sv. Martina iz Torusa († 11. november 397). Na današnji dan se evropske države na razne načine spominjajo svetnika, ki je dal svoj plašč beraču, da bi lahko skril svojo revščino.

Pucer z Obale je opisal, da v Sloveniji in na Hrvaškem se dan sv. Martina praznuje predvsem kot praznik vina. Do tega dne se mošt obravnava kot nečisto in grešno novo vino, ki se ob blagoslovitvi spremeni v pravo vino. V skladu s šegami in  z navadami lahko blagoslov opravi nekdo, ki se preobleče v škofa. Ob praznovanju potekajo v vinorodnih predelih tudi pojedine, pri katerih so najpogosteje na jedilniku gosi in mlinci. Za slovensko Istro je martinovanje oziroma martinja značilno šele po 2. svetovni vojni. Tipične jedi, ki jih Pucer opisuje so povezane z oljčnim oljem (lahko tudi samo kruh in olje), s katerim so pospremili mlado vino. Bolj zahtevne jedi v tem času so bile predvsem fuži (testenine) s petelinjim ali kokošjim golažem, ki ga imenujejo tudi »žgvacet«), pečen puran, kislo zelje (»kapuz«), ocvrt kruh z refoškom ...

Na dan sv. Martina občutimo tudi potrebo, da se mu  zahvalimo  za pridelke in vino v kleteh, zato  moramo sv. Martinu pripešniti na uho tudi  kakšno lepo misel.

  Hvalnica žitu, vinu in svetemu Martinu

Satira za Martinovo

GROBOVI

Korenine praznika  Dan spomina na mrtve segajo zelo daleč nazaj. Stari Kelti so verjeli, da se novembra na zemljo vračajo demoni, podzemni bogovi in duhovi umrlih. V starodavnih grobovih so našli tudi bronasto ali železno opremo za jezdnega konja, obrambno orožje (oklep, čelada, ščit), kovinsko posodje, med katerim posebno mesto pripada figuralno okrašenim situlam. Med izjemnimi izdelki so kovinske posode, fibule, nakit in množica bronastih, steklenih in jantarnih okrasnih predmetov.

Grobovi današnjega časa pa se za Dan spomina na mrtve kitijo s kičem, preobloženi so s cvetjem in svečami, kar kaže na držo sodobnega potrošniškega človeka, ki v tem prazniku vidi smisel bolj v razkazovanju in tekmovanju, kdo bo imel lepši in bolj nakiten grob. Smisel samega praznika in spomina na mrtve pa ostane tako prezrt in izrinjen iz človekove zavesti, v mnogih primerih vsebinsko prazen.

BLOG - EP O SOCERBU

EP O SOCERBU

KANDID, NJENO VELIČASTVO, VRTIČKARJI IN SOLATA

Zavedam se, da sijaj satire in komičnosti o vrtičkarjih nas ne more več razživeti, saj je delo že opravljeno in dogodki že skoraj pozabljeni. Epizode so nam še komaj ostale v spominu. Zaris položajev vrtičkarjev bo šel v pozabo, začelo se je obnavljanje vrtičkarskih površin po zamisli župana.

Vedeti moramo, da so vrtičkarji človeška komedija današnjega časa, ki najbolj pove kako se ljudje spreminjamo. Onstran vrtičkarjev ni ničesar, le glorija samega župana s postaranim prijateljem  z nebeško slavo, ki sta jo  žela v fraku, s svojima načičkanima soprogama in elitno družbo na večerji ob sprejemu angleške monarhinje Elizabete II, na kateri ni manjkalo solatnih jedi. Nekoč jim je bil vrtiček s solato edino zatočišče, a časi se spreminjajo.

Primer je zelo podoben Voltairevemu Candide ou l'optimisme, 1758. leta – Kandid ali optimizem, ko Kandid in Kunigunda gresta skozi številne nesreče, umreta in znova oživita, ampak to se podobno dogaja še drugim osebam romana – na koncu se vsi znajdejo živi in zdravi, čeprav ne več mladi in lepi, v skupni druščini, da bi prakticirali na novo najdeno načelo »obdelujmo naš vrt«.

Roman je nastal, ko je bil Voltaire na obisku pri palatinskem volilnem knezu. Česar vsega niso gojili v baročnem 17. stoletju, kar bi bilo drugačno od dandanašnjih pravljic v istem slogu. Saj je pravljice iz tisoč in ene noči (1704 – 1717) razsvetljenskemu krogu populariziral sam Montesquieu s svojimi Perzijskimi pismi in še danes nam burijo domišljijo. Pa ne recite mi, da tudi danes niso več v modi kralji, kraljice, princese, dvorne spletke, dvorne romantične ljubezni, usodni preobrati, vojske in vse to spremlja božja previdnost.

Fabula pove, da nihče od junakov ne umre, čeprav je namen romana prikazati vso grozoto človekovega obstanka v svetu, ki ne samo da ni najboljši vseh možnih, ampak je morda že kar najslabši vseh možnih svetov. Smrt in s tem končna človekova stiska je tista meja, ki se ji Voltaire noče in noče približati; filozofija užitka ga vedno z roba znova sili nazaj v življenje, ki je edini predmet, o katerem lahko misli in si ga predstavlja. Zanimive paralele z današnjim časom in Divino komedijo.

Jaz, ki sem bila malce nerodna in nejasna v izražanju o vrtičkarjih, nisem mogla doseči prav nobenega satiričnega uspeha, saj niti na solatno večerjo s kraljico me niso povabili, da bi ji kaj povedala o slovenskih vrtičkarjih in solati, kar bi zagotovo angleška kraljica Elizabeta II. rada slišala, saj je monarhija polna čustvenih domišljijskih čarov in eksotičnih zanimivosti in je tudi zategadelj primerno, da se med sabo primerjamo kako gojimo solato. Bogovi so postavili kralje, kraljice in hierarhijo samo zato, da bi vsak dan prirejali praznovanja, ki morajo biti čimbolj prestra, saj je življenje tako kratko, da bi ga morali izkoristiti drugače. Prepiranje z vrtičkarji izčrpava človeško življenje, saj človek je rojen samo za veselje, vse drugo je blaznost ljudi, ki tega ne razumejo. To bo zagotovo potrdil tudi kitajski cesar.

BLOG - PATRIA

Naj bo kar na začetku jasno, da Patrio imam rada, oklepnikov pa ne, čeprav slovenska tradicija dojema usodno zgodovinsko besedo Patria, kot simbol domovinske ljubezni in izum ratia za obrambo dežele, ki je iznašel temu pojmu pravo zvenečo internacionalno besedo. Kako s pravimi in ne preveč občutljivimi besedami utemeljiti resnico o Patrii? Patria definitivno ni zavajajoča utvara, privid ali epohalna zgodovinska posebnost, ki gre kar tako hitro v pozabo? Patria je tudi radost, ki se razkrije kot višek sončnega zmagoslavnega nasmeha na ustih našega simpatičnega Korlna.

Tod Yohn Grand je pel šanson: Vi nič ne razumete, vi nič ne veste…, Ali mogoče veste, da bodo profesionalne enote Nata usposobljene za poslovanje in poveljevanje v angleščini in da Patria s svojo univerzalno kodo ne razume povelj v slovenščini. Vojaki morajo znati razstaviti in sestaviti Patrio v eni sami uri, med tem Tod John brenka in poje svoj The Femenine Hygene Song vojakom.

Patrio prav gotovo dojememo kot entiteto, kot videno in slišano preobilje stanja borbenega duha v funkciji Korlnovega pogojevanja. Da, da, vi ste v zmoti, da je Patria umnost obtožujočega in povzdigujočega, da je stanje manipulacij in mutacij, stanje porazov in zmag, stanje zamegljevanja, podtikanja, stanje pogojevanja, stanje zmagoslavja, zreduciran nasmeh na ponos ministra, da je ta naprava kibernetika uma, in navadnemu človeku še nedojemljiva komponenta strojne inteligence. Izum brez primere!

Duh o Patrii ni zasebna, temveč javna zadeva, je sistemski pogoj ostati Natovec, biti z dušo in telesom vključen v Nato, v projekte in v oblikovanje Vlade, kot državotvorne sile. Patria je stanje biti ali ne-biti skozi Korlnov credo tuzemskega življenja. Korlna je ljudstvo na volitvah beatificiralo za svetnika varnosti in vojaških skrivnosti, Patria je sveta kot je domovina sveta stvar. Če duhovniki blagoslavljajo na mešetarskem sejmu konje, bi lahko tudi oklepnike.

V glavah ljudi se beseda Patria sliši že skoraj blasfemično. Patria je kot nekakšen perpetuo mobile, ki so ga sprožili znotraj in ga pognali zunaj, in od zunaj so ga pognali noter. To je suberzivnost, veličastje zarote, ki se v nekem trenutku zaskoči pa se spet požene. Tako silovito se vrti ta perpetuo mobile, da se še ne bo ustavil, dokler se Patria ne bo preizkušala na več tonski mini v Iraku. Patria je neuničljiva komponeneta orožja in kot pojem nezmotljiva beseda. Patria simbolizira domovino. Patria fundira Slovenijo v univerzumu. Pa ne se hecat, Patria je pojem!

Kdo si še upa trditi, da Patria deluje pod blagovno znamko hypokrypto? Da je Patria postavka vseh predpostavk o vključujočem, izmikajočem, da je igra hlinjenje in hinavščina z intencijo delovati in proizvajati delitve na rdeče in bele, na leve in desne? Dajte no, Patria je tako famozna, tako samosvoja in tako vseobsegajoča, da je zaznamovala desetletje in slovenske volitve, zato bo ostala zgodovinski fenomen. Patrie ne moremo enačiti z izrazom obupa, pesimizma in zlobe, kajti Patria je ena najbolj značilnih resnic o resničnosti neresničnosti. V primerjavi z velikimi pojmi, ki obvladujejo epoho, manjka v Patrii samo še oblazinjeni sedež za ministra obrambe. Bistvo Patrie je filozofija v smislu klasičnega idealizma, Hegel bi rekel, da ima beseda Patria nadčutni pomen. Je kot vzvišena domovinska simfonija, ki se ne odreka čutnemu Korolnovemu srcu.

Koga še mobilizira pasivnost informacije, da je Patria odklopljena in mirujoča na mostu mazanja podvozja in koles ali celo, da je kot nestvaren projekt še na tabli. Obstajajo projekti, ki presegajo meje dojemanja. Patria je angel, varuje naše vojake in pogojuje Korlna.

So klevetanja, ki hočejo biti naprednjaštvo v nazadnjaštvu. Kdo jih ne pozna, zlobnih parkeljcev? Ti projekti, ki gredo čez vse meje razuma, so ideološko jedro črne luknje, v katero poniknejo izdajalci in se iz nje rešujejo zmagovalci. Patria presega možnosti, da bi se Boris in Korel lahko zmenila. Tu velja Korlnov diktat! Patria pogojuje čuječnost ljudstva. Ne kritizirajte in opravljajte Patrie, tega bisera orožja, tega pojma nadčloveške zarote, da je duhovni orožarski zmazek brez primere, brez trdnosti in opore v kupu železja, nikar je ne kritizirajte in problematizirajte, kajti Patria bo rešila vladno krizo. Iz Patrie bo skočilo ravno pravšnje število poslancev na levi ali na desni. To bomo še sproti videli.

Če Korlnu ne ponudite ponižno obrambnega ministrskega stola, boste s konkuldentnim dejanjem priznali, da vas je strah, da ste na levici skonstruirali zaroto na Finskem. Vi dobro veste, da Korl ne bo dal miru, dokler ne pride resnici do dna. Ne bo vam izdal šifer. Te so poslovna skrivnost!

Dokažite svojo nedolžnost, saj vemo, da je Cvikl po svoje kolovratil po Finskem in ga sekljal in da ste vsi vi nedolžni jagenčki, jagenčki, jagenčki, jagenčki… Korlna so pa volvci povzdignili v svetnika.

Prepustite se veselemu razpoloženju in slavite! Aleluja!

BLOG O VRTIČKARJIH V CITY LUWIGANA

Na Obali ljudje komentirajo zadnje dogodke o nasilnem pregonu vrtičkarjev z vrtov, ki so jih imeli v posesti dolga leta in jih več ali manj skrbno obdelovali, da so s skromnimi pridelki solate in paradižnika lažje preživeli. To je povsem logično, da je ljudstvo tudi na Obali prestrašeno, saj veleimperializem in moč kapitala nimata meja.

Že od nekdaj so bili vrtičkarji trn v peti Mercatu in pokravatanemu šefu, ki ni trpel konkurence. Veliko je bilo med ljudmi govora o petelinjenju in rašpljanju pod špehom, tam kjer kuram puščajo kri. Pa je ljudstvo rdečo  petelinjo barvo asociralo z rdečo nekropolo. Nič več ni bela Luwigana!

Ko se s krpelcem počoha nekovšen bruškikozen buržujski mačo, napne rdečkast goltanček, se potipa po delnicah in Evrih, pogleda skozi okno, nato gre proti Luwiganici, odpahne vejevje in kuka vrtičkarje, razčeše solato, skuštra peteršilj, psihoanalizira sončnice in pravi na pol premišljeno: Uvjek pamti moj kume, da si z Marinkove Bare!

Nato se sestaneta v rdeči nekropoli mačo in Joco in skvačkata plan za nogometno igrišče, kjer bodo brcali klonirane buče. In glej ga zlomka, na mesto, da bi krajinarji naredili načrt za vrtičke v Luwigani, ugotovijo meščani, da je za NOB prepozno.

Vsak bi luwigansko solato rezal z veseljem, tudi rože za vence in cvetlice za znake žalovanja. Neka vrtičkarka spomeničarka je pred Žalami odložila ves svoj nakit, njen mož delovni invalid za socializem pa se je priplazil po golih rokah do pred Plečnikovih Žal in zaječal: Vrnite mi mojo solato! Vrnite mi mojo solato!

Tiho, stisni zobe! Jej piške in Mercata klobase in pika!

Trava za Luwiganico pa sedaj raste kot iz nič, beke pokajo, zrušene kolibe in barake škripljejo, uničeni so mladi orehi in strta so srca židanih vrtičkarjev, ki si obvezujejo žuljave roke in duše z žalnimi trakovi. Strašno jih boli, kako jih tudi ne bi? Also known as Cosa Nostra Don Corleone z binoklom in beton buržujskega mesta strmi v novi kapitalistični čas, zemlja se vrti, buržuj se treplja po trebuhu, le škoda, da ni za NOB in vlado vrtičkarjev drugi čas.

Kako denar strašansko smrdi, pička mu materna! , je siknil vrtičkar astmatik s škrgami v Luwiganici.

Potem, ko je high-ranking official odstranil vrtičke z območja vrtičkarstva je zdaj videti, da bo high-ranking official podobno ukrepal tudi na območju med reko Savo in obvoznico, kjer košček zemlje obdeluje več kot 1500 avtohtonih in priseljenih Luwigancev. Za preprečitev rušenja vrtičkov so ustanovili Društvo vrtičkarjev Luwigana. Sklenili so:

Vrtički ostanejo v zakupu istih zakupnikov. Ljubiteljsko bomo gojili vrtnine, okrasne rastline, baziliko, čebulo, česen, posadili lovorjeve grme, pekli na roštilu in se veselili.

Vrtički ostanejo istih velikosti in obljubljamo, da ne bomo postali kulaki s kolhozi ob Luwiganici, temveč majhni, neznati vegaortiči, s kakšnim čevapčičem za priboljšek;

Velikost objektov na vrtičkih ne sme presegati 10% velikosti vrtička in ne 0,00000001 % bogastva ex šefa Mercata.

Vrtičkarji morajo nabaviti kemična stranišča in odstraniti vsa sporna stranišča, šefi naj hodijo na svojo potrebo v Luwigani.

Vrtičkarji nikakor ne pristajajo na rušenje, ker so denar težko prislužili.

Vrtičkarji so pripravljeni plačevati pošteno uporabnino za vrtiček.

Vrtičkarji bodo uporabili samo taka fitofarmacevtska sredstva, ki ne bodo škodovala velikih ribam v Luwiganici, male so že na vse navajene iz Mercate.

Proletarci vseh dežel združite se v svojih vrtičkih!

Ma, kaj mislite, da ste v socializmu?

Ma, mi Slovenci smo narod malih kmetičev in kako boš spravil vrtiček iz Slovenca, prej mu izrežeš in  vzameš srce!

RADIO GA-GA: Vendar pa zgolj ukinitev vrtičkarskih površin ne bi bila dobra rešitev, saj ne smemo spregledati cele množice dejavnikov, ki kažejo tudi na pozitivne družbene učinke te dejavnosti. Vrtičkarstvo ni le ekonomsko zanimiva dejavnost (predvsem za tiste z manjšimi dohodki), ampak postaja vse bolj tudi oblika preživljanja prostega časa - neke vrste rekreacija in priložnost za druženje. To še posebej pride do izraza ob gosteje naseljenih blokovskih naseljih, kjer ljudje teže pridejo v stik z naravo in s površinami za rekreacijo. Če bi bila ta območja dobro urejena, bi se na njih lahko vezale tudi nekatere nove dejavnosti.

Ali se res ni moglo najti vsaj nek sprejemljivi konsens z vrtičkarji in dati nek bolj privlačen videz temu mestnem buržujskemu prostoru, ki hodi na počitnice na Maldive?

Vse to bi seveda moralo biti vpeto v občinski prostorski načrt in načrt socialnih aspektov preživljanja prostega časa, sočasno pa bi bilo treba urediti še vsa pravna, lastniška in najemniška razmerja ter evidence. Če se tega niso lotili, je to slab znak za rdečo nekropolo, ki  lahko zamaje stolček županu.

Kot zanimivost velja omeniti, da so na Nizozemskem v kraju Noerno že v tridesetih letih prejšnjega stoletja uredili vrtičkarsko površino po zamislih krajinskega arhitekta Soerensena. Danes je ta površina zavarovana kot kulturna dediščina. Torej - se da!

Da se nekaj zastrašujočega dogaja v tem miljejčku Citi Luwigana, je bilo videti v čustvih gneče mož reda in preganjanih. vrtičkarjev.  Pravijo, da bodo v Mestni občini Luwigana razjarjeni vrtičkarji razrešili župana. Očitajo mu, da je premalo krat sprejel in gostil ex presidenta Milana z eco solato in češpljevimi cmoki, zato je prišlo do prekinitve stika s proletariatom in nasilnega rušenja te prelepe luwiganske idile.

Meščani tudi nemudoma zahtevajo, da se uresniči program županskega kandidata citoyen ne borugeois, nekega zelo znanega kulturnika, ki napoveduje pravi Eros političnega mestnega življenja in vegetacije ob Luwiganici:

- da se poskrbi za mestno kulturno ohranjanje urbanega in arhitekturnega okolja ter krajinarsko vrtičkarstvo:

- v ljubljanske parke naj pridejo spet otroci in priletni,

- vse zmazke na imenitnih pročeljih palač in drugih izredno lepih stavb: izbrisati in urediti,

- urediti je Ljubljanico in Savo, tako s povsakdanjenostjo zgodovine kot z ukrepi, da bodo ljudje hodili radi ob svojo reko,

- urediti je staro mestno jedro, da ne bo tako vidno propadalo kot odvečno, obenem pa paziti na območje BTC in okoliških trgovskih infrastrukturnih ali primestnih okolij,

- urediti je ljubljanski turizem,

- s Tromostovja je nemudoma odstraniti nagravžni zeleni tabli WC: ker k Plečniku to preprosto ne spada, straniščno oznako prestaviti,

- urediti razmerje med vozniki avtomobilov in pešci - da ne bodo domala vse ceste s pločniki vred avtomobilsko zasedene, zato določitev cestnega vrveža v redu,

- urediti je vsaj imenitnejše restavracije,da ne bo bučne muzike, ki moti - da se bodo lahko prijatelji mirno in kulturno pogovorili med sabo,

- urediti smetnjake povsod vidne na cestah in ulicah,

- skrbeti je za red in čistočo mesta, podobno kot v razviti Evropi,

- razvijati je meščansko in mestno-kulturno zavest Luwignancev: vrniti ugled ljudem, ne glede na partitokracijo ali strankarsko prepričanje, z zahtevo po slovensko-luwignanskem samozavestnem sporazumevanju; graditi zdrav lokalpatriotizem.

Rada bi videla, kako bo jecljal župan, ko se bo moral soočiti s politično-urbanim in buržujskim diskurzom novega kandidata! Zdaj ga podpirajo celo vrtičkarji. Kaj tudi ne bi, saj protikandidat znan slovenski kulturnik in ljubljenec vrtičkarjev ter ljubitelj krajinsko lepo urejenih vrtičkov.

LUWIGANSKI KRAJINARSKI VRTIČKI SE MORAJO SPOMENIŠKO ZAŠČITITI!

Ob vsem tem se na koncu zastavlja resno vprašanje, ali se krajinski arhitekti res ne morejo dogovoriti za načrtovanje krajinske arhitekture,  krajine z vrtički s ciljem ustvariti skladne in smiselne krajinske celote in si ob tem odgovoriti na vprašanje,  kako ohraniti kulturno dediščino na določenem območju in zaključenem okolju, da bi vrtna arhitektura in spomeniška kulturna krajina bile vključene v prostorsko planiranje in načrtovanje. Ali res nimamo smisla za revitalizacijo historičnega zelenja in sestavin odprtega prostora kot sestavnega dela naselij z upoštevanjem izvirne oblikovne tradicije. Ali res nismo sposobni priznati pomen in vrednost zgodovinskih vrtov in se osredotočiti na njihovo kulturno dediščino . Vegetacija ustvarja strukture in kompozicije, ki nosijo določena sporočila z ekološko skladnimi prizorišči. Stroka vedno išče rešitve med integralnim vedenjem in metodami obravnave krajinske podobe, ki vedno išče ravnotežje med njenim varovanjem in razvojem.

Zvedati se moramo, da denar ni vse!

BLOG O KRUHU

Ne bralec  mi je pisal, da ga resnično čudi, da nekdo, ki je tako razgledan, kot jaz, gleda na realnost v naši družbi tako črno/belo. Takoj sem pomislila na kruh in črno/belo barvo kruha. Pogledam na Vijavaja.com in tam piše: Ja, pri nas pečemo pa kruh iz že pripravljene zmesi. Je precej različnih, polnozrnatih, tudi ržen, črn... Kruh je odličen, moko pa kupimo v Hoferju ali pa v Lidlu. Pri sosedi pa pogosto nimajo za kruh, oba imata tako slabi plači, da oba skupaj ne zaslužita niti za kritje plačila položnic. Zato jim mi damo tistega iz črne moke, ki je cenejši. Ja, je tako, da če že gledaš belo, moraš imeti za bel kruh; črno pa gledaš, če nimaš niti za črni kruh.

Avstroogrska cesarica Sissi se je izognila ljudskemu modrovanju o kruhu in rekla ljudem: Če nimate za kruh, jejte potico!

Sissi je obsedeno pazila na vsak svoj grižljaj, imela natančno izdelan jedilnik in posebno telovadno sobo - nekakšno predhodnico današnjih fitnesov, ki so je mogoče ogledati v Hofburgu. In če bi slovensko ljudstvo obsedeno pazilo na vsak grižljaj kruha in imelo natančno izdelan jedilnik pa posebno telovadno sobo kot jo ima sedanji bodoči protokolarni predsednik vlade, kjer bi si lahko ljudje ohlajali od dela segrete mišice, kruha ne bi primanjkovalo, ker bi ga bogati kot nepotrebno živilo odstopili revnim, sami pa jedli potice. Hofer, Lidel, Marcator in podobni bi propadli, ker kruha enostavno ne bi več imeli komu prodajati.

Treba si je torej pri kruhu zatisniti pas!

Kdo bi pa lahko prispeval k ekranizaciji življenja in vitkosti cesarice Sissi? To bi pa morala biti tista, ki nosi oblačila v vrednosti celoletne slovenske povprečne pokojnine. Od nje res ni pričakovati sociale, ker tako razmišlja in deluje kot Sissi: Če nimate za kruh, jejte potico!

Zgodba o cesarici Sissi govori : Morilec Sissi Luigi Lucheni se je rodil 22. aprila 1873, mladost pa je preživel v sirotišnici, kjer se je neizogibno soočil s temnimi platmi življenja. Vse življenje se je spopadal z revščino, ki je v njem podžigala sovraštvo do plemstva in premožnih družbenih slojev. Začel se je ukvarjati z literaturo in s teorijami anarhizma ter se odločil, da se bo maščeval bogatašem. Za žrtev je izbral orleanskega princa, ki je bil ravno tedaj v Ženevi. Vendar je princ prej, kot je bilo predvideno, zapustil mesto in mu prekrižal načrte. Lucheni je nato iz časopisov izvedel, da v mesto prihaja cesarica Elizabeta, zato se je odločil umoriti njo. Ubogo Sissi je s pilo zabodel v srce!

Še dobro, da pri nas nimamo takih rokovnjačev!

Zakaj se je Luigi Lucheni spozabil prav nad Sissi? Morda ga je užalila, ker je rekla: Če nimate za kruh, jejte potico!

Zaradi kruha so veljaki političnih strank pri nas sestavili novo vlado, ker predvolilna bitka za stolčke vključuje tudi vzporedno bitko ljudi za kruh. Ta bitka pa zgleda tako kot vzporedne volitve. Nihče še ni zmagal na njih.

Ko sem razmišljala o beli in črni barvi,  me je simbolika barv asocirala na modro, saj je modrina psihološko atmosferična, barva, ki ustvarja, ali bolje upodablja atmosfero. Fiziološki učinki modrine niso enoumno raziskani, več raziskovalcev navaja, da modra bava zvišuje krvni pritisk, ker zožuje kapilare, pomirja srčni utrip in zmanjšuje dihalni ritem. Modrina dviga notranjo odzivnost in vodi do zbranosti in miru. Modra barva s svojo simboliko naj bi pomenila modrost.  Značaj modrine je zaradi nebesne vzvišenosti in pomirjevalnosti konservativen, vesten in vzvišen, nekako aristokratski in moder, redkobeseden, tih, oddaljen in odmanjen. Prav takšen, kakršen naj bi bil človek sedanjega časa, da preživi v identiteti nevednosti.

Pa še res je, dobro je, da se človek odloči za modro!

        

         BLOG

         KOFETARICA ŠLOGA

                                



         Vidim, vidim, vidim ...

BLOG  -  SLIKA TEDNA

Zvijača je dovoljena, da se prevara tekmeca; proti sovražnikom je vse dovoljeno. (Tuilerije, Richelieu, Armand Jean du Plessis, 1585-1642)

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

BLOG

KONGRES O PRIHODNOSTI NA TOČKI OMEGA

V tem Vodnarjevem letu sem bila povabljena na preučevanje geneze in prihodnjega razvoja kozmosa. Bila sem gostja in obiskovalka  prikazovanja procesa zgostitve materije na točki omega, kjer imajo nadzor tudi nad planetarnim življenjem Zemlje in vsakega njenega najmanjšega dela.

Nek učitelj se je spraševal kaj se dogaja, ko umremo? Morda duša zapusti telo, živi naprej in se ponovno utelesi. A katero usodo izbere pred utelešenjem? Spomini ostanejo, morda tudi ne. Lahko izkušnje preteklega življenja pomagajo razumeti sedanjost? Morda je doktrina o reinkarnaciji zmotna. Je pravilen krščanski nauk o preživetju? Ob premišljanju o življenju, smrti in posmrtnem ostane malokdo ravnodušen, vendar večina pragmatično uživa življenje tu in zdaj, so pa tudi taki, ki jim je iskanje resnice o tem, ali je življenje eno samo ali jih je več, verovanje, filozofski konjiček ali celo znanstveno vprašanje. Med njimi so tudi politki.  Vendar mene je na navedeni točki omega bolj zanimalo kako je s planetarnim življenjem tu in sedaj.

Kongres so vodili računalniki, ki imajo shranjene inteligentne zemljane v kopiji in le-te kibernetično razvijajo v simulirane posthumuluse. Seznanili so me, da vodijo na teh računalnikih tudi vse spiritualne politike kot virtualne simulacije, ki bodo premagali svojo biološko pogojenost. Pri nas bodo že v prvem volilnem letu računalniki in roboti preko njihovih bioloških teles vodili in upravljali našo državo. Obljubljajo virtualno nesmrtnost naših poslancev in nesluteni razvoj njihovih možganov pa njihovo nesmrtno bivanje v računalniškem prostoru.

Programi vključujejo tudi transhumanistično metamorfozo njihovih duhovih in fizičnih sposobnosti. Po futurističnem prepričanju umetne inteligence je na točki omega stanje alfa uničeno z vso staro partijsko garnituro in nevtralizirano njihovo delovanje. Neinteligenca je izključena iz sistema.

Navedeni superhumanis sistem je ustvaril sam Einsten in vanj vključil vlogo znanosti. Do tega ga je privedlo dejstvo, da je svoje iznajdbe izročil človeštvu z napakami na njihovih upravljalcih in uporabnikih. Zloba in nesposobnosti so dosegle višek, ko so odvrgli atomsko bombo ljudem na glavo in pa v tej najbolj zasrani volilni kampanji. Zato se razvojno načelo evolucije pospešeno in naglo razvija, da bi dosegli svoj višek z udejanjenjem nesmrtne etičnosti.

Trupla tistih, ki so delali škodo ljudem, bodo konzervirali v tekočem dušiku in preučevali žarišče njihovih bolezni. Selekcija trupel bo velika. Umetna inteligenca se zavzema, da ostanejo pri življenju le tisti transhumulusi v človeški meseni embalaži, ki imajo nastavljene priključke med človekom in strojem, sposobni sprejeti virtualne tehnologije za preprečevanje korupcije, klientelizma in bogatenja na račun navadnega človeka.

Tako ni treba nič skrbeti, na novo bomo upravljani s pomočjo kibernetizacije, ki bo pri nas ustvarila najlepši raj na svetu. Ti novi, kibernetsko vodeni transhumulusi bodo lahko uživali z biološkimi telesi dobrote svojega paradiža, ne bodo pa mogli razpolagati s svojim bogastvom, ker bo kibernetsko razdeljeno med ljudi. Za osebe, ki se ukvarjajo s kulturo, bodo izdelali nesmrtno kopijo, ki se bo aktivirala v primeru terorističnega napada, razstrelitve letala ali kakšne eksplozije v posvečenih prostorih, kjer delijo pravico. Bogastvo bo postalo matematični problem zapletenih računskih operacij. Poštenjakom bo podarjeno nesmrtno življenje. Poštenje bo recipročna točka in tisti, ki bo izgubil svoj ponos na tej točki, bo večno zamrznjen pri absolutni ničli v tekočem dušiku.

Racionalizacija družbenega ravnanja se bo odvijala preko ministrstva, pristojnega za javno upravo kot najvišjega telesa computin machines. Tisti, ki imajo zastarel limfni sistem, ki sabotira dosežke, se bodo morali sprijazniti s svojo zaostalostjo in bodo pahnjeni v obdelavo v posebni inženiring. Z njimi se bo ukvarjal sam kibernetiziran duh Sigmunda Freuda in deležni bodo usodne kibernetske psihoanalize. Vsi tisti, ki so namnoženi na fotografijah, na TV fantomih in na plakatih, bodo v telesnih užitkih prikrajšani, ker so zapravljali državni denar in bodo odslej povezani s strogimi pravili umetne inteligence, ki bo tak narcizem usmerjala do prave mere, kar štrli čez,  pa ukinjala in kršitelje kaznovala.

Dosežena bo racionalizacija družbenega ravnanja, so zaključili na kongresu omega in umetna inteligenca zagotavlja, da bodo nekateri primerki projektantov laži izključeni iz sistema in da bodo vse njihove težnje po umestitvi njihovih slik v zlat okvir, ostale zamrznjene v dušikovi spojini novega historizma. Čeprav se zdi provokativno za stopnjo razmišljanja umetne inteligence, bodo ženske znotraj tipografije predstavništva različnosti v odnosu do moških, postale binarna nomenklatura, ki bodo v vlogi razsojevalca v kritičnem diskurzu, postale bistven del družbene prakse, vodene z omega točke vesoljne ureditve. Platonov duh, vgrajen v umetno inteligenco, bo poskrbel, da govorci ne bodo slepili svojih volivcev zgolj s samooperedelitvami o sebi, temveč da bodo le-ti svoje erotične scenarje posvečali tudi zadovoljitvi poželenj volivcev samih do besedne izmenjave.

OPIS DOŽIVETJA

SAVA, ŠOPEK ZATE!  SREČANJE V AMBULANTI

Stopila sem v ambulanto in se usedla na klop. Čakala sem tako, kot mnogi pacienti, ki so sedeli v čakalnici. Usedla sem se poleg prikupne gospe mojih let, ki je prav tako kot jaz čakala, da pride na vrsto, da jo sestra pokliče k zdravniku.

Prišleki so sedeli na drugih klopeh in strmeli predse, malce neučakani. Nekateri so brali revije in si tako krajšali čas. Beseda je dala besedo. Name je naredila gospa, poleg katere sem se usedla, poseben vtis. Nekaj je bilo na njej, kar mi ni bilo popolnoma tuje. Čutila sem se v soglasju s podzavestnim in slutila, da sem to gospo že nekje srečala.

Zdelo se mi je, da sem prestavljena v stanje zavesti  izpred davnih let. Prisotnost gospe mi je zapolnjevala trenutke, čutila sem naraščajoči nemir in hkrati naraščajoče veselje, da sem z njo v družbi. Prijetno mi je bilo sedeti tu ob tej prijazni gospe, ki se je takoj izkazala kot kultivirana sogovornica. Govorila je v izbornem knjižnem jeziku, brez kakšnega narečnega poudarka ali naglasa. V njeni prisotnosti sem trenutke doživljala v prijetnem in napetem razmerju. Morda tudi v naraščajočem pričakovanju, da mi bo namenila kakšen nasmeh, ki mi bo razodel kje sem jo srečala in od kje se poznava.

Pogovarjali sva se o težavah, zaradi katerih prihajava k zdravniku. Med nama je potekal pogovor, kakršni so običjani pred ambulantami, da se zapolni čas čakanja. Nič posebnega.

Iznenada me je gospa vprašala: «Ali ste morda iz Dobravelj?«

Pogledala sem jo začudeno in ji odgovorila, da sem del svojega otroštva preživela v tem kraju. Odgovorila mi je, da je tudi ona iz Dobravelj in da vidi mojo mater Hermino Breščakovo v meni. Osupla sem od začudenja, saj še sama ne vem, da sem toliko podobna svoji materi, da nekdo vidi mojo mater v meni in to po tolikih letih. Gospa mi je dejala, da že ko sem prihajala v ambulanto, da je v mojih kretnjah in hoji videla veliko podobnost z mojo materjo, ki se jo spominja iz otroštva.

Nato je stekel živahen pogovor, povedala sem ji, da sem iz Breščakove hiše, ki so jo Nemci požgali, da sem bila begunka s svojo družino od hiše do hiše in da sem hodila v osnovno šolo v Dobravljah. Sogovornica mi je povedala, da ji je ime Sava in da je iz Ančne hiše s Hriba. Razložila mi je, da je šla mlada od doma, da je obiskovala višjo gimnazijo za Bežigradom v Ljubljani in da je doštudirala za inženirski poklic ter da živi s svojo družino v Ljubljani. Vprašala sem jo kako je s sestrama. Povedala mi je, da njena starejša sestra Dunja, po poklicu zdravnica, živi v Trstu, mlajša Roža pa je farmacevtka na Bistriškem. Veliko krat sem premišljevala o vsakem Dobravcu in Dobravki, ki sem jih poznala, saj se otroku najbolj vtisnejo v spomin prav osebe iz otroštva. Druženja pa ostanejo živa v spominu in jih čas nikoli ne izbriše.

»Pa saj ti si moja prijateljica iz otroških let«, sem ji rekla. Ne morem verjeti, da te po tolikih letih spet srečam. Toplo sva si stisnili druga drugi roke in se gledali v oči. Nisva skrivali sreče, da sva se srečali po tolikih letih. Zadnjič sva se videli leta 1949.  Neverjetno, srečali sva se po skoraj šestdesetih letih, obe mladostni in polni odličnega spomina na najina otroška leta.

Na njej sem videla vse tiste poteze obraza, ki so mi kot otroku vzbujale zaupanje, simpatije in prijateljsko navezanost nanjo. Kolikor krat sem si mislila, bogve kje je sedaj Sava, kje sta njeni sestri Dunja in Roža. Mladi Dobravci ne vedo zanje, starejši so pa pomrli. V njihovi hiši na Hribu bivajo drugi ljudje, njihova mama je že zdavnaj umrla tako kot je umrla tudi moja.

Njihove hiše sem se vedno spominjala, saj sem se pri njih doma tako rada ustavljala, ko sem hodila s kanglico na Hrib po mleko. Pri Ančnih sem se ustavljala tudi zato, ker se mi je zdela posebna družina, drugačna od ostalih. Pri njih sem izvedela vedno kaj novega, sestre so me navdajale z občutkom, da so posebno inteligentne. Ker veliko berejo, tudi veliko vedo. Iz nepojasnjenega in nerazložljivega razloga sem imela Savo posebno v srcu. Zdela se mi je drugačna od drugih deklet. Tudi pogovarjali sva se drugače. Že otroci nezavedno zaznajo, kaj jim je kot podarjenost položeno v gene in kako bodo geni usmerjali njihovo življenje. Gotovo pa je volja tista, ki odloča o uspehu.

Ančnega doma se spominjam kot preproste hiše na robu zaselka Hrib. Spominjam se njihove mame, ki mi je vedno ljubeznivo odzdravila in mi namenila prijazno besedo. Kot posebnost se spominjam vedra v kuhinji, v katerem je bila vedno sveža voda, verjetno iz izvira in zajemalka, s katero so se otroci odžejali. Koliko preprostosti je bilo na njihovi kredenci in njihovi skrbno urejeni jedilni mizi, skodelicah in posodi, iz katere jim je mati postregla kosilo ali večerjo. Hiša je imela zares kmečko dušo, v kateri je nastajalo in zorelo nekaj presežnega. Vedela sem, da so dekleta brez očeta, da jim je padel v vojni in da je življenje težko. Tedaj smo vsi težko živeli. Bili smo brez vsega. In vendar smo bili tako srečni v svoji preprostosti. Spominila sem se tudi, kako smo otroci hodili  na kopanje v majhno kal v Potoku in koliko lepih spominov nas druži. Kako lepa in cvetoča so bila polja in travniki, po katerih smo bosonogi tekali in se igrali skrivalnice.

Neverjetno, kako življenje meša karte usode, da sva se me dve srečali prav v istih okoliščinah, da sva istočasno potrebovali zdravnika in se usedli prav na isto klop, prav ob isti uri in bili obe hkrati razpoloženi za klepet, ki nama je razodel skrivnost, da sva bili sošolki in prijateljici.

Ostali sva v besedi, da bova obdržali medsebojne stike. Poklonila sem ji svoji dve pesniški zbirki s posvetilom. Odšli sva vsaka na svoj dom, jaz sem se odpeljala v Koper, Sava pa je ostala v Ljubljani. Obe sva bili zadovoljni, da sva doživeli zares lep dan, ki naju je po tolikem času spet zbližal.  Dogovorili sva se, da če prej ne, se srečave 1. novembra na grobovih, saj se tedaj zbere vsa družina, da počasti spomin  na grobu svojih dragih pokojnikov.

Sava, šopek je  zate!

BLOG

KAJ JE BILA PREJ KURA, ALI JE BILO PREJ JAJCE?

Zagonetno vprašanje, kaj? Nihče še ni nanj odgovoril. Potem, ko so misli prestopile čez rob obče človeškega znanstvenega designa in goteskne matrice profesorskega ludizma in ko so nekateri geocentriki vprašanje razglasili za neprištevno igračkanje  z vesoljem, sem s toliko večjo vnemo premagala metafizično praznino in našla mimo ezoterike in utopičnega mišljenja formulo, kako priti do odgovora na zastavljeno vprašanje, ki naj bi potrdilo, da  se je prek preprostih vprašanjih mogoče preriniti do velikih odkritij in vzpostaviti razmišljujoče razmerje s širokimi horizonti znanosti. Čutila sem še dodatno potrebo, da bi blokirala izsušeno in zakrčeno misel, da na to vprašanje ni mogoče odgovoriti.

Razmišljanje je bilo v začetku polno namigov od zunaj in mojih trikov, kako prelisičiti nevednost. Rob se mi je že od nekdaj zdelo vredno oboževati in ga prestopiti, saj je bil namazan z zlatorumenim medom, prava poslastica za samozadostno hedonistko. Razlaga utegne biti problematična, a resnica pravi zadetek v tarčo, melanholična porcija sladoleda, ki se ti na soncu pred očmi topi in ti zmanjšuje možnosti za užitek. A jaz se ne dam!

Poletela sem na krilih simbolike, ki jo je spremljalo polno negativnih reklamnih sloganov ozkosrčnih zavistnežev, ki so eden drugemu pojasnjevali moj končni neuspeh. Moje misli so razglasili celo za paranoične.  Ne bom predavala o razkroju in razprštivi snovnosti v atomski fiziki, ki je prvine snovnosti oropala njihove konkretnosti in neposredne zaznavnosti in jo tako skrčila na skrivnosti.



Govorila bom o skritem duhu v človeškem razumu, ki so ga že v davnini iskali in razkrivali  ob podobnih vprašanjih. Materia prima pove vse. Materia prima nosi modrost v sebi, je lastnost svetlobe. Lahko bi jo označili tudi kot Prima causa  (pravzrok). Nisem se zapletala v slepo ulico, temveč sem prodrla skozi ožine materialnega življenja v fenomenalno širino, ki se mi je po mukotrpnem izmozgavanju uma le odprla. Z nekakšnim svojim prasmislom, ki ga nosim v sebi, sem zajadrala v nevidni svet skrivnosti in ga nagovorila s slengovsko govorico, ki je zame predstavljala nekakšen ventil, podaljšani izstrel užitka v scinetistično-hedonistično realnost. Bila sem od peta do glave vsa prežeta s pozitivizmom in romboidno razpeta kot kakšen DNK s podaljškom v vesolje, da bi se mogla samo sebe utemeljiti in razumeti, ali sem bila prej kura, ali prej jajce. Vse svoje abstraktne zmožnosti razmišljanja sem angažirala.

Nekega večera duhovne osamljenosti je polna luna sijala skozi okno in me zvabila naj jo obiščem. Čutila sem, da po svoji hierarhiji idej postavljam njeno lepoto v sam vrh. Razmišljala sem, kako mi je lunina lepota pri odraščanju in dozorevanju pomagala pri rojstvu dobrote, ljubezni in sanj, in zakaj mi danes ne bi njena svetloba pomagala z intuitivnimi odgovori na posamezna moja vprašanja. Svetloba mi je narisala na nasprotno steno sobe lunin nasmeh in jaz sem se zlahka dokopala do obetov, da se mi v njenem nasmehu razodeva neskončno več spoznanja kot druge večere.

Luna me je s svojo privlačno silo strastno prižela k sebi in me ni hotela izpustiti iz svojega objema, dokler ji ne  bom obrazložila in povedala kakšna so moja razmišljanja in kakšna vprašanja me težijo. Hotela je moj košček sveta zase. S svojo magnetno silo me je vlekla med svoje kraterje in  kamnite globine, med svojo davno izumrlo vegetacijo in med njene zrahljane verige Materie prime. V njej sem začutila sorodnost s skupnostjo sveta in neko skrivno silo, ki prižiga življenje. Čutila sem, da si svetova delita nekaj skupnega. Luna je ohranila svojo ljubko podobo, kljub svoji neposeljenosti, vendar njeni naravi se je zahotelo, da postane soposestnica Zemlje in jo s svojimi magičnimi lučmi razsvetljuje. Le obličje je spremenila, saj so ji sonce in zvezde darovali svetlobo in jo povzdignili v svetleč planet, ki ni izgubil svojih pradavnih duhovnih moči.


Vsaka naslednja ura mojega razglabljanja je postajala svetlejša in jasnejša. Spomnila sem se na Don Kihota in na Viteza žalostnega obličja zaradi neuslišane ljubezni do lepe gospe Doucineje. Na glavo si Vitez nadene brivsko posodo, za katero verjame, da je čelada, zajaha suho kljuse, katerega ima za iskrenega konja Rosinanta, a zdravo mislečega Sancho Pansa imenuje za oprodo in jo mahne po svetu popravljat krivice in se borit za pravico v imenu Dulcineje. V svoji zasanjanosti napade mline na veter, ker verjame, da so hudobni čarovniki. To zgodbo bi navezala na njeno jedro, kajti ideali Don Kihota so neprimerno boljši kot stvarnost, vendar s svojim idealizmom Don Kihot sveta ne more spremeniti, zato so njegove sanje obsojene na neuspeh. In na tak način propadejo vsi poskusi človeka, da bi duhovno v svoji simboliki razumel svet. Včasih pa posameznik v svojem boju tudi preživi in doživi glasbo svojih misli in cingljanje ter zvonjenje nebesnih teles in doseže globlje spoznanje z živahnostjo njihovih podob in barv ter govorice skoz simboliko svoje misli in zazna ritem, tesno zvezan z načinom čutenja in dihanja kozmične svetlobe, a Zemlja je pogosto ječa za prostranstva sveta in človeško dušo, nesposobno zaznati čudenje čudeža bivanja sleherne stvari, slehernega bitja in celote.

Nadaljujem nočno soočenje z luno tistega večera, ko sem stala na robu in ga hotela prestopiti. Pripravljala sem se na poseben koncertni abonma, brez godbenikov in glasbenih inštrumentov, ki mi bo razodel lepote in zvočnost duhovnega sveta. Kljub svoji človeški revščini, sem se dobro počutila, ker sem bila radovedna. Noben moj občutek pa ni bil zanesljiv. Prisilila sem se, da sem svoj razum podredila notranji sili, ki hoče z vsem svojim notranjim poželenjem in veseljem spoznati vrednote in resnice ob poletu iz orbite na krilih simbolike. Vsaka minuta je postajala svetlejša, tolažilnejša, doživljanje duha pa ljubeznivejše.

Odkriti sem hotela največjo skrivnost sveta: Kaj je bila prej kura, ali je bilo prej jajce. Pomislila sem na starogrškega misleca Aristotela, ki je celo verjel, da oblika vnaša božanski dih življenja in lepote v kaos materije. Takšno mišljenje gotovo podkrepi dejstvo, da neobdelanemu kamnu vdihne kipar umetnost tako, kot pesniki naredimo iz besed pesem. Nato sem se vprašala kakšne oblike je Vesolje. Odgovor astroloma je bil: vesolje je breje in se širi v neskončnost. Torej vesolje ima neke meje, ki se spreminjajo, neskončnost pa je nadčasovna, brezmejna in brezčasna. Trebuh vesolju še vedno raste in spreminja njegovo obliko. Tudi Einstein s svojo formulo E=mc2 mi ni mogel pomagati.

























Svojo misel razvijam  in si zamišljam, da je vesolje zvočna posoda planetarne in človeške glasbe, materije in celic živih organizmov (na Zemlji) ali zunanji obod vsebine, ostane nerazrešeno vprašanje kako se neskončnost, nadčasovnost in brezmejnost kaže v vsebini breje posode, saj te izven vesoljske lastnosti, ki se ne morejo meriti ne po času, ne po dimenzijah in ne po prostornini, uravnavajo obliko posode glede na dimenzije časa ter zunanjih dimenzij in prostornine. Kaj torej pomeni nadčasovnost ali brezčasnost in brezmejnost za človekov razum? Kako to skrivnost rešiti?

Če se matematično izrazimo z enačbo: a=a, je enačba v časovnem nemogoča, svojo avtoriteto dobiva iz brezčasnega. Stavka se ne da na noben način dokazati, tudi ne, če postavimo a=0. Še vedno ostaja stavek vere.

Ernest Junger bi k zgornji enačbi zapisal, da je a enak a, da se kolo vrti okoli nevidne osi. Da se vzporednici sekata v neskončnosti, si sicer lahko zamišljamo, ne moremo pa demonstrirati. Matematika pa ne ponuja zgolj vpogled v eksaktnejši, temveč tudi razgled v višji svet. Marsikateri imajo vse za razložljivo, drugi vse za nerazložljivo, medtem ko pa tretji menijo, da so nekatere stvari razložljive, druge pa nerazložljive. Vsi duhovi se kot sence pomikajo prek pokrajine. Sfinga molči. Vesolje postaja nogavica s človeško buciko na vratu.



Bogastvo življenja je domet misli, ki znajo prestopiti čez rob. Ljudje strmimo in se čudimo, ne znamo  pa odgovoriti, kaj je bilo prej jajce, ali je bila prej kokoš. Tukaj na tem planetu spletam gnezdo človeške ljubezni in domišljije,  rekla bi, da so moji možgani podobni orehovemu jedrcu in da je prasmisel stvaritve iskra, ki je nastala iz 0 (niča ) in ker je bila ta iskra ljubezen, se je razmnoževala in s poki ustvarjala materijo, planete in galaksije in če k stavku, ki ga ne moremo dokazati, tudi ne, če postavimo enačbo  a = 0, še vedno ostaja stavek vere.

 

BLOG - ZGODBA O EGU

Sedela je v svoji sobi in razmišljala.
Slišati je bilo glasno zvenenje,
kot bi kose brusili je bilo slišati.
Ni vedela, da med tem hudič rogovili,
opravlja svoj posel in spletkari.
Besede so polnile prostornino sobe
in se  razkričale iz misli v stavke,
ki iščejo resnico, a resnice ni bilo videti nikjer,
ker se je polno Egov zbiralo okrog lisičke.
Ob lisički pa je imel Ego svoj sedež.



Njene misli in besede je poganjal atom,
tisti majhen, neznaten delček, ki je čutil,
da ga bo notranja sila raznesla.
Pod njim je bilo breztalno brezno teme,
v njem strašna nevihta besed.
Ego se je prepiral z drugim Egom.

Vsak Ego je igral na karto ljubezni do sebe
iz najgloblje zavesti svoje Egove avanture.
Ego bi lahko bil tudi duh žareče rastline
z vzvišeno idejo, da ljubi samo njo lisičko.
Ego bi lahko bil drobno pšenično zrno,
ki kali pozimi prepričan, da kali poleti.
Ego bi lahko bil vreča lahke slame,
ki misli, da ima velikost in težo gore.
Ego bi lahko bila tudi kašča polna krhljev,
ki misli, da je učenjakova betica.



Vseeno kakšen Ego je bil. Egov ni manjkalo.
Bil je Ego pa ne samo eden, bilo jih je več.
Skratka, tudi ona lisička je bila med njimi Ego.
Njen razum je svojeglavo iskal zvezo
med njenimi občutji in nekim dogodkom.
Pojasnila o tem ni imela, ker noben Ego
ji pojasnila ni dal. Vsak Ego ji je očital,
da je ona Ego in da Ego naj le ima svojo izkušnjo,
kar si ta bahavi Ego naprezanja zasluži.

Nato je njen Ego zagledal pred seboj krožnik,
na katerem sta bila dva papirnata zavojčka.
Na enem zavojčku je pisalo: VSE,
na drugem zavojčku je pisalo: NIČ.
Njen Ego je izbral zavojček,
na katerem je pisalo: VSE.
V njem je bila lesketajoča se pajčevina,
kozmično hladna in pogled njenega Ega
je obvisel na pajkovi mreži, v katero se je ujel.
Ali je bila izvoljenka igre naključji
ali izvoljenka igre izbire., se je vprašala.




































Njen Ego ji tedaj nejevoljno odgovori:
Vrag naj vzame še tako življenje, Ego,
ko ti ravnotežje spodnese šepava stran,
ko se skrinja pameti pod  težo zašibi
in če razum odklanja srečanje z mano
in v svoji oholosti postane sam Ego.
Raje sem kraljica psička kot prebrisana lisička.
>Pridi, pridi duhec na pomoč, < ga vabi Ego.

A duhec je zleknjen obležal na preprogi
in odkrival boleč občutek Egove potrtosti.
Ego, ki vedno hoče nekaj doseči, tvegati
in nekaj poizkuša, je tedaj zaigral ples pajka





















in s tankimi okončinami zaplesal Tarantello.
S svojimi kamnitimi notami ga je Ego spremljal
in v skrivenčeno posodo je pajek zložil note
dešifrirane partiture njegove duše
in zadnjo kamnito noto je Ego zalučal v pajka.
Pajek je izginil. Na mreži ni ostalo ničesar.
Še olajšanje  je stisnilo rep med noge Ega.

BLOG

KAKO JE TUJEC HENDIKEPIRAL SVOJO ŽENO

Ob večerni mračni uri je flirtal z belo Krizantemo. Bil je visok in stasito grajen moški. Ona je bila Krizantema, ki mu je izkazovala le svoje zamrznjeno osrčje in bele korenine. Kakor ledena arabeska na oknu je bila. Začutila je, kako ji njegova dolga roka drsi in  sega v nedra. Drgetala je, sklonjena s svojimi belimi lasmi nad ognjiščem. Njega je obdajala žerjavica, gledal jo je s svetlimi očmi kot ptica ujeda. Imel je nenavadno ukrivljen ostri kljun in zakrivljene kremplje.

Žareči čudež ognja v njegovih očeh je predstavljal za slabokrvno Krizantemo nedosegljivo moč. Nekaj lovskega je bilo v njem, ki jo je privlačilo. Še nihče je ni nikoli zalezoval zaradi njene beline. Nihče ni vohal sledi, če ima v koreninah kakšno kapljo krvi. Nastavljal ji je past, saj bi moral izslediti vsaj eno njeno kapljo krvi, a v njej je plavala le vzhajajoča luna.

Tudi ni želel vedeti ali je Krizantema samec ali samica in če se bo mogel združiti z njo. Previdno jo je vohal, jo oprezoval in se plazil okoli nje. Če bi bila divjačina ali ptič ne bi bilo problema, vendar Krizantema je bila samo duh, neotipljiv duh, ki je hotel prodreti v njegove instinkte in čute, jih poduhoviti z svetlikajočo belino.

Prav mogoče je, da se bosta spoznala in pametneje ravnala eden z drugim. On se je precenjeval, hvalil se je in govoril vse mogoče zgodbe, ki se jih je sproti izmišljal, ona je bila v začetku zadržana. Njemu se ni posrečilo izoblikovati poti, da bi se srečal z njenimi željami in hotenji, saj je vse opravil na hitro. V vlogi zajedalskega uživalca bi jo raje kupil z denarjem kakor z ljubeznijo. Ona je bila strahopetna rastlinica, ki se je bala hraniti svojo dušo z njegovo krvjo. Bala se je njegovega dotika kakor vampirja in bila hkrati žejna njegove krvi. V njem je bilo neko trenutno divje poželenje, ki je temeljilo na nagonih, medtem ko je bila ona očarana od njegovih prizadevanj, ko se je utemeljeval s svojo polnokrvnostjo in svojim bleščečim osvajalskim talentom.

Prišel je trenutek, ko sta se približevala drug k drugemu z nekakšno slovesnostjo. Dan je bil nekoliko mrzel in Krizantemo je še bolj treslo, čutila se je kot osamljena bledolična deklica na vrtu odcvetelih krizantem. Ves goreč je trzal, ruval rastline po vrtu in iskal svojo bledo rožo, da si bo potešil slo. Vel je veter in on je bil ves nemiren. Zvezde so žarele, a njegovi Krizantemi niso namenile nobene toplote. Bila je zamaknjena, slišala je zehanje časa in kako se ji mladost izteka. Izginjale so zvezde in se pojavljale nove. Jesen je raztrosila uvelo listje po stezicah, kjer je spomin mladosti sameval s svojo usodo. Bele liste Krizanteme je prekril sneg. Na listih je imela papir, da mu bo napisala pismo, a papir je ostal ves bel in prazen, brez ene same zapisane besede. Obhajana je bila, a hostije ni zaužila.

Ob slovesu je zagledala pošastni prizor. Ujeda je razmesarila krta, ki se je tiho in potrpežljivo skril v svoje bodice, a njegov gobček je bil ves krvav, S takšno besnostjo in naslado ga je kljuvala ujeda, da je Krizantema povesila glavo in se upognila.

Krizantemi se je okrepilo prepričanje, da bo zimo prezimila med dobrimi duhovi spanja na grobu svoje matere, ki jo je vsadila in skrbno zalivala, kjer se je tudi milo razjokala, a bila je srečna, da se je zaradi svoje slabokrvnosti izognila hudi nesreči. Čepela je v zmrzlem truplu in luna ji je delala družbo. Krt se je zganil pod svojo bodičasto kožo in žalostno razpotegnil krvavi gobček na stran in se skril v svoje zimsko prezimovališče. Ujeda je odletela in zavreščala, da si je Krizantema mašila ušesa s svojimi zelenimi lističi.

Tako sem se s to zgodbo, ki je skoraj podobna Ezopovi basni, spomnila na neko svojo prijateljico, ki je dolgo ostala samska in se je nato poročila z nekim tujcem, ki ga je komaj poznala. Ko je po poroki dobil poročni list in ženino državljanstvo, ga nikoli več ni videla. Ko ga je iskala po sledeh njegovega naslova, so ji rekli, da ga ni več med živimi, da naj bi se smrtno ponesrečil v prometu. Iskal ga je Interpol. Potreboval je le drugi potni list in spremembo priimka in državljanstva, ki jih je že nič koliko krat menjal. Kaj vsega se ne spomni tisti, ki potrebuje novo kremo za sončenje in poroko v soboto dopoldan in spremembo identitete s poroko z žensko, s katero ne živi niti en sam dan. Zgodba je resnična.

Resnici na ljubo moram povedati, da se mi je kar zdelo, da bo takšna črtica, ki ima resnični epilog, pritegnila k razmišljanju. Po čudnih ovinkih sem vam povedala kaj se je tudi v resnici zgodilo. Morda bo tudi komu v poduk, da ne bo preveč zaupljiv do neznancev, ki so na črni listi in nikoli ne veš kaj hočejo od tebe.

Pisala sem previdno, da vas ne bi obremenjevala s to zgodbo, ki je resnična še bolj moreča. Ženska "Krizantema" se je zares znašla v stiski in posmehu. Veliko let je minilo, preden se je zavedala svoje resničnosti. Ostala je zvesta upanju, da se bo njen slamnati mož vrnil. Nikoli se ni. Njeno prizadevanje in čakanje je bilo podobno boju z mlini na veter Don Kihota. In vendar kljub starosti če vedno upa. Ne more se sprijazniti z resnico. Včasih se postavi tudi v vlogo žalujoče vdove. Ta eksotični moški, ki naj bi ga odnesel vihar na cesti z avtomobilom v večna lovišča, ne more umreti v njenem srcu nasilno. Treba ga je izjokati. Kako naj bi ga sicer ohranili živega samo po spominu, da jo je izkoristil in posedoval, brez notranje doživete ljubezni. Bolj kot sama zgodba je tragično tisto, kar se je potem dogajalo. Pietizem javnosti je nekaj, kar še vedno živi poleg brezupnega čakanja. Zares žalostno je porabiti del svojega dragocenega življenja za takšna razočaranja.

KAKO PREŽIVETI ZADNJI DAN ŽIVLJENJA?

Priznati  moram, da me je nekoč kar pošteno vznemiril dan, ki se mi je približal z mojim skoraj zadnjim dihom. Priznam, da me je bila kar groza nad umišljenim življenjskim stanjem o zadnjem dihu in tudi priznam, da sem se zelo obremenila, ker sem pomislila, da bi lahko šlo zares. Antibiotična alergijska reakcija mi je blokirala dihanje in bitje srca, a s hitro zdravniško pomočjo, je bil problem rešen. Sledilo je testiranje na alergijske reakcije in sedaj vem, kaj smem in kaj ne smem. Ta zadnji dan se mi je zares usedel na srce in tako sem domišljijsko vezala samo sebe na to nadrobnost, da bi  mi kmalu zmanjkal  zadnji dih. Zagotavljam vam, da občutek ni prijeten.

V današnji civilizaciji ni še nihče napisal učbenika kako preživeti zadnji dan in zadnji dih. Kaj je z našim humanizmom narobe? Pride lahko tudi obdobje naravnih ujem, npr., da mesto, v katerem živim,  zalije voda ali da pride do rušilnega potresa ali do terorističnega napada, v katerem bi se naključno znašla ali da mi pade meteorit na glavo ali da me prizadenejo strašanske muke pred zadnjim izdihom. Vse je torej mogoče. Nič ni za izkjučiti.

Znajdeš se pred velikim izzivom in se ne smeš vdajati malodušju in  kakršnemu koli večjemu usodnejšemu početju,  paniki, vse zaradi tistega zadnjega diha.

Ob razmišljanju o zadnjem dnevu svojega življenja, sem brala Andreja Gideja  knjigo Zemeljska hrana. To je njegov dnevnik, ki sodi med najvišje oblike literature, za kar mu je bila podeljena tudi  Nobelova nagrada. Ko sem postavila sebe v prvo osebo, sem si mislila, da za  pisanje dnevnika moraš biti malce  premaknjen in narcisoiden, da ga daš v branje ljudem kot izraz svojih hotenj. Običajno dnevnike pišejo pubertetniki ali tisti, ki hočejo s svojimi dnevniki dobro zaslužiti, ker vanje vpletejo tretje, običajno so to javne osebnosti, o katerih opravljivo pišejo. Ljudska radovednost pa uživa ob takšnih zgodbah, v katerih se razpravlja o intimnostih tretjih, še zlasti če so to poznane osebe.

Mislim, da je bil pisatelj Gide kar velik narcis. Dnevnik je vedno brez velikih dokončnih strasti, največja strast je on sam. Če bi Gide n.pr. pisal o zadnjem dihu, bi bil njegov dnevnik poln totalne obsedenosti in kako bi sploh našel svojo misel za opis dneva, ki ga bo še preživel pred zadnjim dihom. Prav neverjetno je, kako skujšajo naše misli in naša čustva ob zavedanju tega zadnjega dne in zadnjega diha reagirati.

Kar groza je lahko  človeka, da si mora zatakniti svoj konec za gumbnico trenutnega spomina in pozabiti, da je bil, oditi ali odhajati in se tolažiti, da morda pa ne bo šlo zares. Človek lahko gleda vzvišeno na drugega, ki odhaja in si reče, da je to naravna pot. Nato se živi človek, ki ga še ni oplazil zadnji dih, še poigra s patetičnostjo  poslovilnih besed in pogrebnimi žalostinkami in nato na to  pozabi. Vendar kaj če te spremljevalka na oni svet pograbi za roko in te pelje skrivnostno prek tanke brvi in ti se ne moreš rešiti belega motovila. To pa že ni enostavna stvar. In se moramo takole nenapovedano vračati v temni čas, skoz meglenice in bogve kam bi te tisto belo motovilo speljalo.

V naši notranjost se je ob misli na zadnji dan življenja razkril, razgalil in nato poniknil v skrivališče bodičasti krt, in sicer  v svoj veseli dan teme, zadovoljen, srečen, brez bremena o zadnjem dihu, ki ga je nam naprtil dandanašnji dan v razmišljanje.

V resnici gre za nadrealistično resnično zgodbo.

Včerajšnji dan sem preživela. Danes zjutraj sem se zbudila z zamudo in na steni se mi je popačila Dalijeva ura.

Dihanje je kar v redu. Sobota je. Zunaj je sončno vreme. Razmišljala sem, kako vpliva Eisteinova relativnostna teorija na dolžino življenja in na vračanje nazaj na planet Zemlja.

Bujna domišljija mi je pričarala hipotetično zgodbo, ki bi utegnila biti tudi zares resnična, da bi odletela v vesolje, kjer čas poteka počasneje kot tu na Zmelji. V tem primeru med mano in svetom pregorijo in preperijo vse žice in za  dobo tristo let ugasnejo vse luči.

Zanimivo se mi je zdelo razmišljanje, kaj bi v vesolju počela in kako bi planirala svoj povratek nazaj na Zemljo, čez tristo križev, ko nobenega več ne bo živega od tistih, ki jih poznam. Kako bi tedaj reševala svoje psihološke, psihiatrične, osebnostne in socialne probleme po vrnitvi na planet? Energije bi kar bruhale in puhtele iz mene in okoli mene kjer koli bi hodila, ne bi se pa mogla več uskladiti z družbenim življenjem novega časa in ne s popolnoma novo tehnologijo, ki je zavladala svetu. Edino živo bitje iz mojega časa bi bil pes Fido, ki bi z menoj potoval po vesolju, seveda če bi bile za to živalco  ugodne razmere za pasje preživetje.

Vse sodobne aparature bi bile skonstruirane tako, da bi mi z nevidnimi kamerami lahko zrle v moje odprto telo in dušo in jaz ne bi bila z ničemer zavarovana. Bila bi popolnoma razgaljena in ranljiva.
Najprej bi se mi  ob vrnitvi, ob pristanku na Zemljo,  če bi se mi tudi zares odprlo padalo, čez tristo let prikazal Koper, s palmami visokimi do neba, brez senc in okoliške vasice, pozidane z visokimi stanovanjskimi bloki. Tu bi se mi prikazali ljudje z visokimi čeli in majhnimi telesi. Dialog z njimi ne bi bil več mogoč, ker  bi jih nagovarjala v arhaični slovenščini, ki je ne bi več razumeli. Morda zato, ker bi govorili nekakšen nov asperanto estas nacia lingva. 

Ob prihodu na Zemljo bi mi ti prebivalci rekli: Nimamo niti enega samega dokaza, da si izstopila izven orbite, plavala po vesolju in da si rojena pred tristo leti, davnega leta 19..?.. Poleg tega si pa še prav zabita, saj ničesar ne razumeš. Tvoje sanjarjenje o jutranjih zarjah  in cvetočih vrtovih ni prav nič prepričljivo in zanimivo.  Tudi pesniške domislice, prek katerih si dohrepenela sonce in svojo dušo, nas prav nič ne zanimajo, ker se za svetlobo in noč, za življenje in smrt, za avanturo in za začetek in konec tvoje  iznajdljivosti prav nič več ne zanimamo, ker živimo povsem drugačno kibernetsko življenje, ki ga vodijo občutljive aparture, ki so v zadnjih tristo letih prodrle v zavest ljudi in naše navade.

Mi živimo na robovih medplanetarnih kultur in se ne ukvarjamo več z Evropo, v katero se ti vračaš, ker je postala stvar prazgodovine. Ti pa si prašila svojo dušo med zvezdnim prahom, se bojevala z mlini na veter, ki si se jih spominjala  v svoji domišljiji  in donkihotovski duši in hočeš sedaj z nekim globljim razumevanjem spremljati, kaj se z nami dogaja in urejati naša življenjska vprašanja po tvoji podobi in zamisli, ki je na planetu že skoraj izumrla.

Mi niti sebe več ne poznamo. Smo polljudje, polroboti. Nimamo skoraj nobenih čustev več in tudi učenjakov, profesorjev, pisateljev, slavnih časnikarjev, tajkunov, duhovnih učiteljev in zajedljivih intelektualcev sploh več ne potrebujemo. Vse počno za nas roboti. Tudi gospodinjstva nam vodijo, nas kopajo, oblačijo, strižejo lase, moškim brijejo brade in nas prevažajo okrog z avtomobili na sončno energijo.

Človeška vrsta postopno izumira, ljudje so  zanimivi  še samo kot gospodarji robotov. Njihov človeški umski rezervat v možganih je tako majhen, da niti svoje duševnosti ne zaznajo več, potovali so povsem po novih energijah in si ogledovali vezave raznih zapletenih formul v knjigah na drugih planetih, kjer so jih sprejemali kot komični primer strašljive omejenosti in so jih kot neumne, nevredne in neučinkovite predstavnike človeške vrste pošiljali nazaj na Zemljo.

Edini otipljiv dokaz, da so bili nekdaj ljudje,  je preklinjanje, sicer so pa jezikovno povsem obubožali. Samo še konfekcijske stavke obvladajo in jih izgovarjajo brez smisla in potrebe. Niti odsvit gozdov in livad ter zasanjanost zelene pokrajine jih več ne začudi in razveseli. Hrane več ne uživajo, ker se priklopijo na novo energijo - žarke "ywxsa2305, ki napolnijo telesa z novo energijsko močjo.

Na ražnjiče, pljučne pečenke v shajanem testu, na flajš makarone, prepelice in artičoke so popolnoma pozabili in jih ne potrebujejo več kot hrano za preživetje. Spoznajo se še edino na svojo edinovrstnost, ki je v vsem postala programirana. Za svojo reprodukcijo se v posteljah več ne gnetejo, temveč prepustijo vse postopkom kloniranja. Njihovo pojmovanje prednikov in zgodovina sta postali povsem mitološki.

Človeka prejšnjih stoletji gledajo le še v muzejih z mrtvoudnim obupom in prezirljivostjo. Compiuterji programirajo nove compiuterje le v arabščini. Shakspearov jezik ne obvladajo več. Filmi, revije in stripi prikazujejo le še življenje robotov, kajti roboti se z vso odgovornostjo soočajo s civilizacijami na drugih plenetih.

Ekologija kot znanost je izumrla, ker nihče več ne onesnažuje okolja. Odrabljene robote izstrelijo v vesolje, kjer se razgradijo ob pokih in se spremenijo v vesoljne meglenice. Tod tavajo kot kakšen  panteološki muzej. Z božanstvi, moralo in igrami na srečo ne koketirajo več. Ne znajo se več oceniti ali so plehki ali globoki, mikavni ali zoprni, neumni ali pametni, vredni ali nevredni, učinkoviti ali neučinkoviti. Okrog plavajo kakor suhe odlomljene veje dreves in roboti so postali njihovi maliki.

Razsvetljenost v erotičnih vprašanjih je postala zgodovina, ki nikogar več ne zanima. Ko bom pokazala svoje pesmi in prispevke, ki sem jih objavila, mi bodo ta čudna bitja ljudje - roboti jeznorito rekli, le kaj besedičiš in jezikaš, kaj pleteničiš in gobezdaš! Kaj se vrtiš kot mačka okrog vrele kaše, mi ne razumemo tvojih podmen in namigovanj, tvoje simbolike, tvoje nejasnosti besed in ezopovske zatrtosti. Ne ustvarjaj več pri compiuterjih zmede! Tu imamo samo programe, ki urejajo vse. Tudi normirano zavest ljudi. Compiuterji so tehnična bitja in pika. Takšni razumniki, ki nenehno popravljajo samega sebe, se nadzorujejo, ocenjujejo in izboljšujejo, nas ne zanimajo, ker so compiuterji odvzeli človeku  ta primat.

Ko sem napisala to zgodbo, sem si rekla: Zamisli si, da  Bog potegne lestev v nebesa in da moram tu ostati; in kaj če vsem ljudem naenkrat v enem samem trenutku potegne z njih vso kožo in da ljudje kljub temu še vedno lahko brez bolečin in bolezni živijo in da ne morejo ničesar več obleči niti obuti.  Kam bi z vsemi tovarnami, v so industrijo ? Kaj bi to pomenilo?

Izkazalo se je, da se lahko reproducirajo zgolj na znanstven način, ki z reproduktivnimi organi sploh nima nobene povezave,  niti jih način naše reprodukcije in seksualnosti ne zanima. Zamislite si, da ljudje ne potrebujemo več nobene hrane, niti vode, niti nobene hiše, ker lahko tako kot živali  živimo  v miru ves čas kjerkoli na prostem, ker je povsod enaka klima in ni nobene potrebe, da bi, kdorkoli za kogar koli kaj skrbel. Minila bi tudi tekmovalnost in nestrpnost med ljudmi, saj ne bi imeli več nobenih želja in zahtev. Države sploh ne bi potrebovali, ker bi ljudi minila sla po oblasti.































Imamo torej nekaj koristnih iztočnic. Obstajajo tudi razni preroki v vseh religijah in kulturah in ti vsi, od Indijcev do Indijancev napovedujejo obrnitev človeka k sebi, k človečnosti in notranjem razvoju. To kar jaz pišem, jih malo razume, sicer  razumejo danes na različnih nivojih zavesti. Če pogledamo štiri tisoč let star odlomek iz Bhagavat Gite, vidimo, da so se ljudje od tega časa naprej le malo, ali skoraj nič spremenili, razen tehnološko.

Črn scenarij iz te futuristične zgodbe se gotovo ne bo uresničil, vsaj za čas našega življenja upam da ne. Želim si, da pride zlata doba, sončna doba, ki bi bila s svojimi ljudmi vred usmerjena k čisti kvaliteti neokrnjenega, pristnega in iskrenega, nepokvarjenega življenja. To je edina pot, ki bo obdržala človeka pri življenju, to je eliksir življenja, ki zaustavi družbo v izumiranju. Začne naj se sekularni obrat, usmerjen v humanizem človeštva, z večjim občutkom za socialo, pravičnost in medsebojno ljubezen med ljudmi in do vsega stvarstva.

Napredek, kakršnemu smo zdaj priča v zadnjih 50 letih je varljiv, ker je enostranski, nosi v sebi blagoslov in obenem prekletstvo, šli smo v enostranosti predaleč v usodno kratkovidnem zanemarjanju kakovosti. Kvantiteta vodi v absurd, saj ne potrebujemo vsega kar proizvedemo, na drugi strani pa krvavo potrebujemo duhovne kvalitete, ki jih zanemarjamo. Nasprotje med dobrim in zlim je izgubilo svoj etični pomen, ker smo nagnjeni v življenje količinske usmerjenosti in smo oglušeli za vrednoto ljubezni, ki je najdražji dar. Upam, da se bodo uresničile napovedi, da prihaja zlata doba.

Na moj črn scenarij pa ne pozabite. Res je, da je bil napisan zgolj zaradi izziva, da razmišljamo,  kaj se z nami danes dogaja, in ne zato, da bi vanj verjeli, da se bo prav vse tudi zares tako zgodilo. Vseeno pa .....

Moj futuristični dnevnik:

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

FARONIKA 

Ded mi je pripovedoval zgodbo o ribi Faroniki, ki drži na svojem hrbtu celi svet in mi  zanimivo zgodbo utemeljil z ljudsko pesmijo o križu in ribi. Moja mlada domišljija je ustvarila zgodbo o mitološki ribi Faroniki. Riba Faronika je kozmogonijski mit ali kozmogonična ljudska pripovedka. Moja zgodba govori o metamorfozi človeka. Najstarejši mit o metamorfozi je  povezan z ozvezdjem Oriona, potem pa se je sam mit metamorfiral in je prišel  mit Faronike  verjetno prek Koptov ter Ircev in Germanov  tudi k nam. V vsakem času se izrazi z drugačno zgodbo ali pesmijo.

Pojmovanje, da drži riba svet in kadar odpre škrge, se svet zatrese, ustreza pojmovanju Ukrajincev in Poljakov. Tudi Slovenci smo verjeli ali še verjamemo, da zemlja stoji na ribi. V Srbiji verjamejo tudi, da leži na veliki kači, ki je zvita v klopčič. Ta predstava je znana tudi iz Babilona z neke plošče iz leta 1180 pr. n.š., kjer kača predstavlja ocean. Po srbskih pripovedkah naj bi bilo okrog zemlje peščeno morje. Predstava, da zemlja leži med rogovi bika, izvira iz starega Egipta. Po neki južnoslovanski predstavi leži zemlja na vodi, voda pa na ognju, ogenj pa na zmajskem ognju. (Vir: Slovanska mitologija in verovanje,  str. 296, Damjan J. Ovsec, 1991).

Miti so v vseh družbah, starih in sodobnih. Pojasnjujejo tudi naše duhovno življenje in način mišljenja, ki je vsem ljudem skupen. S starimi miti najdemo neverjetno veliko skupnih povezav v mišljenju in videnjih naprej. Miti so mostovi za razumevanje sebe in prihodnosti. Izražajo neko idejo in sprožijo v nas odziv. Različno, včasih tudi ekološkega. Razna mitološka bitja so kaplja hrepenenja in nepotešljive človeške radovednosti in spadajo v svet, ki nam lahko veliko pove o naši prihodnosti. Zgodba o ribi Faroniki je napisana v ljudskih metaforah, v elementarno močni preprostosti, ki nas napoti na premišljevanje o nas samih in svetu,  v katerem živimo.

BLOG 

KULTURNA DEDIŠČINA

Bila sem popotnica,
oblečena v tuniko preteklosti
in potovala od Bizanca
do renesančnega Rima.
Na Kapitolu sem obstala
pred Rafaelom in se priklonila
naselbini arhitekture Večnega mesta.












































































Potovala po deželi sem naši,
oblečena v tuniko sedanjosti.
Obstala sem pred obnovljenim samostanom.
Nekoč je bil brez strehe, s sesutim obokom,
na pol podrto severno steno na kapitelsko
dvorano, s kapelo in z razsutimi polžastimi
stopnicami, ob stiku s prezbiterijem.
Historična prepoznava substance duha
in pričevalnosti prizadete baročne umetnine.
V bližini je stal vodnjak.
Nad njim so lebdele ptice in plapolale svoj čas.
V njem so počivale mokre ure s skapljanimi očmi.
V vodnjaku se je namakal nedotaknjen
rokopis in tu je ležala roka, ki je zapisovala znamenja
in z rdečim podčrtovala nespoštljiva barbarska dejanja.
Od nekdaj so rušili in uničevali spomenike.
Tu je izparevala dejanska skrivnost,
s kakšnimi močmi se je zidovje upiralo uničenju
in trdovratnim strastem.
Podobe zavojevalcev ležijo globoko v vodnjaku,
v mrzlem svetu teme.
V vodnjaku ležijo organi,
ki so videli krivo in hoteli preskočiti
svobodo prek ruševin. Ohranilo se je
nekaj beležk, ki so hotele razčistiti
kaj je napredek in kaj je sprevržena ljubezen
do samozadostnosti in kako se utvare sesujejo z zidovjem.
Kdo se še ni ustavil ob samostanskih arhitekturah,
kostanjeviški, žiški in stiški, ki so jih obnovili in
vsak spomenik zase je občutljiv in enkraten organizem.
Nedotakljivost z vsemi potezami, ki jih je vklesal čas.



Vipavski Križ, nekdanje mesto Sveti Križ z ohranjeno kulturno dediščino. Križ je leta 1987 proslavljal 350. obletnico samostana. Ob tej priložnosti je bil obnovljen in preurejen samostan. Za ogled je bila odprta knjižnica starih knjig, tiskanih med 1500 in 1800, v glavnem v latinskem, italijanskem in nemškem jeziku. Celotna samostanska knjižnica ima preko 20.000 knjig.

Odprta je bila tudi spominska soba najslavnejšega Križana, kapucina in pridigarja, p. Janeza Svetokriškega, Tobija Lionelli-ja, očeta slovenskega cerkvenega govorništva. Rojen je bil v Križu leta 1647. Tukaj je spoznal kapucinski red in se mu pridružil leta 1664. Bogoslovje je skoraj gotovo študiral na redovni bogoslovni šoli v Celju. Postal je predstojnik in pridigar v Trstu, potem v Križu, v Ljubljani, spet v Trstu, v Novem mestu, na koncu pa v Gorici, kjer je umrl 17. oktobra 1714. V spominski sobi je razstavljenih vseh pet knjig njegovih slovenskih pridig, Sacrum promptuarium, ki so jih tiskali v letih 1691-1707 v Benetkah in Ljubljani.

V samostanski cerkvi je znamenita slika »Slava svete Trojice«, delo kapucinskega brata Osvalda iz leta 1668, ki je po mnenju strokovnjakov ena najlepših baročnih in ena največjih slik na platnu pri nas. Ni znana samo v Križu, saj je bila pred 30. leti za nekaj let razstavljena v Narodni galeriji v Ljubljani, nato pa tudi za nekaj časa na razstavi v Parizu. (Vir: Bratje Kapucini)

Zgodovina uči, da so nekateri narodi
bili pokorni kulturni dediščini in svojim koreninam
in da uravnavajo odnos do preteklosti na spoštljiv način.
Na peranki vodnjaka je viselo tisto naravno merilo,
ki pomirja, ko človek uvidi tisto razsvetlitev,
ki je sposobna zajeti modrost iz vodnjaka,
da ne bo zapuščina šla v zaton in da se ne bo izlevila
iz hude more. Samostanske ruševine marsikje
vendarle navdajajo z upanjem, da bodo oblečene
v preobleko nekdanje mladosti bolj smehljajoče,
da le niso svojega konca pričakale
kot zapuščeni puščavnik,
z mrliškim obrazom, iztrgane iz spomina.

Ko sem odhajala, sta ob cesti dve dekleti
vzeli prtičke. Spomnila sem se na Tiziana
in grške templje, ki tkejo posebne spomine.
Kaj vse ne doživimo in razmišljamo na potovanjih?

Venera, slikar Rafael, tudi Raffael da Urbino, Raffaello Santi, Raffaello Sanzio ali Rafaelo italijanski renesančni slikar * verjetno 6. april 1483, Urbino, † 6. april 1520, Rim.



Tiziano Vecelli (oz. Tiziano Vecellio, najpogosteje imenovan kar Tizian), italijanski slikar, * okr. 1485, Pieve di Cadore † 27. avgust, 1576, Benetke.

Velja za vodilnega slikarja t.i. beneške šole italijanske renesanse v 16. stoletju (včasih omenjana tudi kar kot beneška renesansa).

RESNIČNA ZGODBA KOT PRIBITO

Lovila me je noč.
Tema je prestregla pot.
S kanglico sem odšla na Hrib po mleko.
Tja bi najraje šla z nevidno črno obleko.
Dež moči stare gubaste zidove hiš.
Čez moker prag nihče ne izstopa iz hišnih niš.
Nekdo mi gre naproti. Joj, strah me je.
Morda je to skeletje!
Steza na levo zavije na pokopališče.
Strah prihaja od tam... Zatišje!
Pssst! Kaj če mi mrtvec naproti hodi,
ki v temnih večernih urah več v grob ne sodi.
Kaj, če me zagrabi in odnese v svoj grob,
pod zemljo je skritih nešteto temačnih sob.
Grobovi se ponoči odpirajo. Otroci trepetajo v nogeh.
Strašna belina se mrtvim sveti v zobeh.
Mrtveci pod Hribom vsak dan rajajo,
otroke strašijo in se ob tem naslajajo.
Pri Svetem Petru se na stežaj odpirajo cerkvene duri,
pred oltarjem pokojni Fakuč kres zakuri.
Na zvoniku trpeče duše vsako noč čepijo,
se polglasno krohočejo in veliko govorijo.
 
Pri slačenju koruze v temi brez svetlobe,
sem slišala še druge strašne zgodbe,
da na latniku pri Severci vsako noč
se Mati božja prikazuje v beli rjuhi kot nekoč
in plava po zraku čez sosedove vrtove,
žitne njive, čez vipavske brzice in slapove,
da blagoslavlja rženi kruh in vse plodove.
Da črna ptica za kazen skljuva otrokom umazane dlani
in če so leni k njim priletijo še črni netopirji brez oči.
Za kapelco v Vrčonovem koncu letajo kresnice,
ki jih čakajo razprhutljena krila črne nočne ptice.

Osiveli zvonar Možina pa kar naprej kriči,
vsak dan za otroci hodi, da nas poduči.
Jezi se, da po grobovih prekladamo kosti.
Le kdo naj to božjo otročad spremeni,
se sprašuje duhovnik na sredi cerkvenega svetišča.
To niso otroci, to so vragi brezbožnih staršev komunizma.

Od daleč slišim škripanje. Nekdo tiho, tiho joče.
Le kdo bi jokal v tej pozni uri? Kdo zdaj stoče?
Slišim: tresk, tresk. So to cvileče veje, skorjasto drevo?
Vidim črn sključen hrbet. Kaj je to?
Je to mrtvec iz groba, ki k meni zdaj sopiha,
ali je to deblo, ki od starosti usiha?


Otroški domišljijski svet je neponovljiv. Čez posebno črto obzorja, ki loči naše življenje odraslih in otroštva, so uprte oči. To je poseben zagoneten svet, v katerega se peljemo po tračnicah s posebnim vlakcem otroške domišljije in izkušnje. To je svet brez izposojenih vtisov, pristen in na nek način hipnotičen. To je svet popolne odprtosti in ranljivosti. Otroštvo je bel list, na katerega piše življenje svoje najbolj nenavadne zgodbe.

Ta zgodba je resnična, kajti v Dobravljah na kmetih, v rojstnem kraju moje mame, je bilo ozračje vselej naelektreno od strahov, s katerimi so ugnali poredne otroke. In tudi zgodbe smo ob ličkanju koruze ob dolgih zimskih večerih otroci kar požirali. Običajno se je zbrala gruča otrok, ki je bila pripravljena udarniško delati - ličkati koruzo s tem, da je lahko poslušala takšne fantastične zgodbe. Fantazija je delovala bujno. Naš duševni svet je bil svet groze, v katerem so nastopali razni junaki, hudič, parkeljci, mrtveci, božanska bitja, angeli odrešeniki, škratje, vile, coprnice in podobne osebnosti iz pekla ali direktno iz nebes. Mnogi pa so vstajali tudi iz grobov. Ta otroški svet so danes nadomestile računalniške igrice z raznimi junaki iz vesolja, podzemlja, itd. Razlika je le v tem, da so tedaj z zgodbami o strahovih otroke ustrahovali, da so bili pridni in jih s pomočjo takšnih zgodb vabili na večerno delo - ličkanje koruze. Z računalniškimi igricami se pri otrocih razvija hitrost mišljenja, odločanja, kombinatorika in podobne lastnosti, ki so za preživetje v svetu cenjene kot uporabne. Vprašanje pa je koliko vrednot sta bila tedanji svet in tudi današnji svet sposobna vgraditi v otroško srce. Spodbujanje domišljije z izrabljanjem otroške lahkovernosti se mi ne zdi pozitivno dejanje. V vsakem primeru starejši so bili vedno in v vseh dobah slabši od otrok. Zloraba, nemoč in neznanje pri vzgoji otrok popije največji del svojega strupa prav v otrocih samih. Vem, da bo moja zgodba sprožila različne komentarje. Tudi takšnega, da sem preživela svoje otroštvo v posebnem času. Starši in vzgojitelji so se radi pozabavali z vcepljanjem strahu porednim otrokom. Tudi jaz sem bila med njimi.

BLOG

SREČANJE Z NENAVADNIM MOŠKIM V TEMNI KOPRSKI ULICI

Pred kratkim sem tavala po neki temni koprski ulici in srečala nenavadnega moškega. Približal se mi je in ne bi mogla reci, da mi ni bil na pogled všeč, saj se mi je tako nedolžno, prav otroško veselo smehljal, ko se mi je približeval. Zdelo se mi je, da sem srečala nekakšnega eksotičnega polboga, kar je za Koper nenavadno, saj moški begajo in tekajo sem ter tja in se za druge ne menijo. Preveč so zasedeni z delom in mestnimi prometnimi zagatami, saj ni čudno, ko pa je celo mesto razkopano in v jarkih, le iz lokalov je slišati kakšno jazzovsko ali punk glasbo, ki izraža upor proti družbi in če pogledaš v lokal, vidiš na ekranu pojočega, sicer že malce postaranega Miša Kovača, ki še vedno obrača oči in ne skriva, da ni bil nekoč romantičen. Zares čudna mešanice občutkov in slogov. Trpko in osladno, a domišljija nima meja.

Da se vrnemo k moškemu s temne ulice. Ta dan sem prečkala po bližnjicah, da sem se izognila jarkom na Vojkoven nabrežju, sicer pa nimam v navadi, da bi zašla v stari del Kopra in tvegala, da me golobi s streh pomažejo. Kakor koli že, zgodilo se je naključje. Bila sem pri kozmetičarki Špeli in se od preskakovanja jarkov nasopla, pri njej na udobnem  lepotilnem  stolu pa lepo odpočila.

Z omenjenim nenavadnim moškim sva se pogledala, vendar nisva našla nobene skupne besede. Ni pa varčeval z nasmeški, saj je takoj opazil, da je naredil name dober vtis, skratka da je imponiral in vzbudil za trenutek moje občudovanje.

Njegovo približevanje se mi sploh ni zdelo vsiljivo. Vihral je kot kakšen veseli popotnik, ki je ravnokar odložil knjige in se odpravil veselo na potep. Videti je bilo, da se pohajkovanja pod kristalno čistim nebom prav posebno veseli. Nenavaden se mi je zdel zato, ker je imel na levi roki velik briljantni prstan in v ušesu prav tako briljantni uhan. Odstopal je od zdolgočasenih prepotenih moških, ki korakajo kakor bogovi s svojimi aktovkami pod pazduho in s prenosnim telefonom v desni roki pa si pri tem mislijo, da opravljajo najbolj pomembno delo na tem svetu.

Obrnil se je k meni in me vprašal, če poznam arijo iz Mozartove opere Čarobna piščal, v kateri svet svetlobe zmaga nad svetom zla in teme. Rekel mi je: Ali ne, da vas je  strah sami  hoditi po tej temni ulici? Če dovolite, vam bom delal na poti družbo. V tej operi zloba podleže dobroti, nagon se podredi razumu in ljubezen prežene sovraštvo.

Spomnila sem se, da sem Čarobno piščal pred kratkim poslušala in napela ušesa, ko v prvem dejanju princa Tamina rešijo tri dame iz spremstva Kraljice noči, in mu izročijo sliko Pamine, ki naj bi jo rešil iz hudobnih rok zlobnega Sarastra. No, tudi Tamin je imel prijatelja Papageno in Tamino, ki sta se odločila, da gresta v boj za Pamino. Zdelo se mi je, da je popotnik, ki sem ga srečala eden izmed niju. Če razvijam to zgodbo naprej, tako kot se je tudi v resnici dogajalo, mi popotnik pove, da so tri dame podarile za ta namen čarobno piščal in zvončke. Pot pa so jim kazali trije dečki.  Ko prideta do templja, Tamina pričaka svečenik, ki mu govori o dobroti Sarastra. Monostatos jih hoče ujeti, a Tamino zaigra na čarobno piščal. Oboroženci ob teh zvokih pričnejo plesati in pozabijo na vse. Pamina in Tamino stopita na preizkušnjo. Popotnik iz temne ulice nato vzame iz globokega žepa piščal in mi začne igrati. Igram zato, da vas ne bo strah, mi z nasmeškom pove.

Sedaj bom pa začel z drugim dejanjem, ki se prične s preizkušnjo molčanja, takšno morata prestati tudi Tamino in Papageno. Slednjega je nekoliko strah, a ko mu obljubijo ženko Papageno, ga ta strah takoj mine.

Moj spremljevalec mi reče: A preizkušenj še ni konec. Ne bodite žalostna, če vam sedaj ne bom igral več. Da se vrnem ko naslednji preizkušnji, ki jo Papageno prekrši . Tamina steče do Pamina, a njegov molk jo užalosti do smrti. Na vrtu si hoče vzeti življenje, toda trije dečki ji iztrgajo nož iz rok in jo odpeljejo k ljubljenemu Taminu, ki mora prestati še zadnjo hudo preizkušnjo. Pri tem mu Pamina lahko pomaga in skupaj zakorakata skozi ogenj in vodo, zakaj vodi ju moč neomajne ljubezni. Papageno se hoče na vrtu obesiti, ker so mu ugrabili Papageno, a trije dečki mu prinesejo zvončke in z njihovim zvokom prikličejo Papageno.

Vam ne bom več govoril o čarobni piščalki, sedaj sva itak prišla na široko in svetlo ulico in vas ni več strah. Ali vas smem povabiti na kapučin?

Odgovorila sem mu, da imam čas in da ga lahko nagradim za njegovo prijaznost, ko me je tako kratkočasil in spravljal s čarobno piščalko v dobro voljo. Usedla sva se v majhen kafič in srebala okusno kavo.

Pomenljivo me je pogledal in mi začel pripovedovati o sebi: Rojen je bil sedem tednov po Veliki noči, za Binkošti, 22. maja neznanega leta osorej za praznik višjega jaza. Moji starši se nagibajo k razlagi, da so mojo dušo kmalu po rojstvu preobrazili alkimisti in mistiki v Pragi, vendar tu moje poslanstvo preobrazbe še ni bilo končano, ker sem šele pozneje v odraščajoči dobi dosegel višji razvoj v objektivnem mišljenju ter natančnem zaznavanju, čutenju in odkrivanju skrivnosti. Vadil sem veščino osvobajanja astralnega telesa od fizičnega s prehodom skoz predor duhovnega sveta in kmalu sem našel odgovor in razkril resnico o sebi. S spregovoril je notranji glas in čutil sem, da bom hrepenel po vedenjih in da bo moja duša izžarevala mir in zaupanje do prijaznih ljudi, od katerih se lahko veliko naučim ter da lahko postanem ustvarjalen človek na vseh področjih, v spoštljivem odnosu do vsakega bitja in duhov.

Sebe sem doživljal kot individualno bitje z svojim Jazom, vendar sem se hkrati čutil kot človek, ki ga vodijo duhovna bitja. Po preteku let sem dosegel stopnjo, da zase lahko rečem »Jaz sem« in na določen drugačen način obstajam s svojo svobodo v odločanju, čutenju in delovanju, kot sem bil sprva navajen.

Moja vez z duhovnim svetom išče zavestno poti o razkritju resnice o samem sebi. Sebe čutim, kot bi bil drevo s koreninami in krošnjo in da ima moja duša humus in avro, in da se moje zemeljsko potovanje odvija in usmerja tudi v čas nazaj, v svet prednikov in svet duhov. Občutim neko višje stanje, ki ga nosim v sebi, kot da bi bil še kot zarodek, ki se kopa v morju praštevil in prakristalov. Zaznal sem, da imam to sposobnost, da ločim svoje astralno telo od telesnega.

Zanimivo, mu odgovorim.

Z astralnim telesom sem imel sposobnost doseči dimenzijo, kjer ima čas večjo gostoto kot materija, kjer sekunde na obronku večnosti odtehtajo tisočletja. V svojih potovanjih sem se vračal nazaj k izvoru, tam kjer starci postanejo otroci, ki se vračajo v stanje njihove prvotne skrivnosti.

Moje astralno telo je zaslutilo, da se bo prižgala zibelka luči in imel sem razlog verjeti odkod prihajam in kje sem resnično doma. To stanje bi kot astralno telo lahko tudi podaljšal, da bi se osvobodil smrti. Moje astralno telo bo ostalo v kraljestvu mrtvih, medtem ko bo moje fizično telo ostalo tu na Zemlji, da bi še živelo s svojo značajsko in materialno telesno substanco. Ko se pa moje astralno telo giba s hitrostjo bliska, sem spoznal, da se kristali duše lahko artikulirajo z ločitvijo od fizičnega telesa in se lahko utelesijo v zunajčasovno substanco, iz katere je grajen breji kozmos, ki se neprestano širi tudi s kopičenjem duš. Razločevati je treba med vsemi oblikami prehodov, v katerih se v časnem in nadčasnem preliva tuzemsko življenje, ko prehaja v brezčasne višave in ostane tam nedotaknjeno.

Vprašala sem ga ali je njegovo astralno telo  še vedno nekje po pripadnosti v svojem zemeljskem fizičnem trupu in ima le sposobnost vstopa v večno življenje. Namreč iskala sem logično zvezo in utemeljitev, če se fizično telo na hitro uniči, da Zemljo medtem na hitro razstrelijo n.pr. z močno atomsko ali vodikovo bombo, ali astralno telo ostane v brezčasju, ker nima več sidrišča in težišča, v katerega bi se lahko vrnilo. Svet kot predstava ugasne in astralno telo ostane v velikem spremstvu duš v brezčasju.

Moj spremljevalec mi nato razloži, da kjer se začenja brezčasje, se vsi pojmi izkristalizirajo z veliko natančnostjo, z lepoto iz globine brejega prostora in vtisi, da se astralno telo preobrazi v čisto dušo in se pod pritiskom sublimacije optično spremeni in to občutje se ponavlja od trenutka, ko astralno telo izstopi iz časa in ko njegovo fizično telo ostane črvom za poobedek ali pa izpuhti v kozmičnem kaosu ali recimo v dimu na Žalah.

Astralno telo tako postane le duh, ki občuduje nesporočljivo in tudi sam nima več zmožnosti za sporočanje. Ostane mu le okus na marelice, breskve, češnje in jagode. Spomin pa mu ostane takšen, kot ga je dihala pomlad skozi navznoter obrnjeno dušo v telo, spomni se kako so se polja razcvetela in kako so čebele in žuželke brenčale v toplem pomladnem zraku ter prepevale ptice. Spomini na naravo in življenje na Zemlji ostanejo in tudi preteklih poznanstev in dejanj se duša zaveda, doživlja kesanje, trpljenje in bolečino za vse kar je v fizičnem telesu žalega komu storila in grešila. Tu pride do izraza najbolj neprizanesljiva samokritika. Česar ni predelala duša v fizičnem telesu, predela večnost v njenem duhu.

Povem mu, da smo vendarle v tej zgodbi še vedno pri astralnem telesu, ki se je neke noči dvignilo in zapustilo svoje fizično telo. Meni bi se zdelo logično, da je delovanje astralnega telesa večumno in večredno tako časovno kot prostorsko. Predpostavimo, da je astralno telo zdrknilo ali odšlo zunaj časa in se srečevalo s planeti in zarezami v tempeljski prostor večnega, ki predstavljajo strogo varovane mejnike. Vendar ob vsem tem, se astralno telo čuti kot trpeči Titan, vladar časa, ki kljub svoji titanski moči ne more prodreti v brezčasje. Njegovo ugodje noče, da se zgodi uničenje fizičnega telesa v odmerjenem času življenja.

Astralno telo hoče doseči genialni dosežek po neki zamišljeni lastni fizikalni teoriji, ki bi pripeljala do rezultatov, da bi fizično telo z dušo doseglo večnost tu na Zemlji. Pridobilo bi sposobnost, da bi šlo skozi snov, skozi neke skrivne prehode in svetlobne predore, po katerih teče večna sila, ki vznika v kozmosu. Ti preleti astralnega telesa po kozmosu v naletu na brezčasje proizvedejo zvok gonga s svetlobo, barvo in zvokom, kar vse se manifestira s podobami duš kot nek paleontološki muzej pokojnikov, ki kroži v brezčasju, ki ga pa astralno telo ne more doseči, dokler njegovo fizično telo živi na Zemlji.

Meni se je mudilo domov. Morala sem namreč skuhati kosilo. S svojim sogovornikom sem se poslovila s toplim glasom in ga veselo pozdravila.

Vsa sem vrela in kipela od želje, da bi se poskusila tudi jaz dvigniti od tal kot astralno telo. Malo zeleno stvarco na balkonu sem zalila in natanko vedela, kaj je še vse pred menoj.

Nocoj bom zares poskusila levitacijo z svojim astralnim telesom. Če mi bo uspelo, vam sporočim.

Stanje duha, danes 11. junija 2008: Fizično in astralno telo se je nocoj lepo odpočilo. Perutnice so sicer  zaplapolale, a neslo me je le pod strop. Nato sem padla v globoko spanje. Zvem, da nenavadni moški organizira po ljubi domovini tečaj čudežev, sicer zelo natančno strukturiran v vodniku po duhovni poti. Niti nisem presenečena, da sem to odkrila. Bil je res zabaven!

 

BLOG

JOŠKO JORAS, ČEŠNJA IN ZAPORNICA

Ja, seveda je Jorasova hiša na slovenskem ozemlju in problem terja rešitev.

Gospod Joško Joras je na svojem vrtu vsadil češnjo. Češnja je zrasla v lepo visoko drevo in zacvetela kot mlado dekle.

Na Jorasov vrt je tedaj prišel Hrvat in rekel: Lepota in duh ne poznata meja.

Tako lepa in brezmejna je bila češnja, ki jo je Slovenija občudovala na obrežju reke Dragonije in je ob tem kar malce pozabila na mejo.

Hrvati pa so brezmejnost razumeli drugače kot mi Slovenci. Ko je češnja lepo dozorela in so postajali sadeži rdeči, so se ji približali in jo obrali do zadnje češnje.

Pod češnjo sedaj sedi gospod Joško Joras in gladuje. Enega samega sadeža mu niso pustili na njegovi češnji.

Brezmejnost lepote in duha se včasih drago plačuje!

Končno je Joško Joras na policijski postaji v Luciji prevzel številko kode, s katero lahko dviga zapornico na levem bregu Dragonje, ki so jo postavili  in je nadomestila sporna cvetlična korita.

Radio Slovenija je ob tem poročal, da je v sistem vdrla voda in se Joško Joras včeraj zvečer še ni mogel vrniti domov. So pa danes dopoldan po poročanju radia napako že odpravili. Ključavnica zapornice je zablokirala, ker je bila v njej slina, okrog nje pa polno kosti od češenj. Čigava slina se ve.

BLOG

ČIGAVA BO IZOLA?

Kako lepo obmorsko mestece, s posebno arhitetkturo, s svojo samoupravo in zakoni od 13. stoletja, Rex, jadrnice v marini, ribiči, olivno olje, domače vino in še bi lahko naštevali …

A nekoč v srednjem veku je bila centralizirana vojaška uprava, ki pa ni veljala le za ozemlje Kopra do Dragonje, torej tudi za Izolo in Piran, za katero je bil v vojaškem in sodnem pogledu pristojen koprski podestat in kapitan.

Ta naziv za mestnega načelnika je ohranil do konca Beneške republike. V Kopru je imel sedež tudi deželni komornik, ki je skrbel predvsem za vojaško blagajno. Razen Kopra, ki je sam vzdrževal vojaško posadko, da so vsa druga mesta v beneški Istri morala prispevati za deželno vojsko 88 konjenikov. Ker v deželi ni bilo dovolj izurjenih mož in ker je beneška zakonodaja sprva omejevala rekrutiranje vojakov za domačo deželo, so to obveznost spremenili v denarno, in sicer tako, da so mesta po ključu prispevala za vsakega konjenika 40 grošev (Vir: A Historical qutline of Istria)

Nekateri pravijo: Tako bodi!

Gledala sem odmeve na TV Slo1, 9.junija 2008 in

Polotila se me je
oslabelost čutov,
čisto nesebična potreba,
da za hip zadremam
in zaprem oči.

Hlinim otopelost vida,
ki trpi od duha.
Vonjam razdišani vonj morja.
Razkričali so se vali. Rotili.
Voskam si ušesa.
Imam priložnost,
da pustim naravno skrb
svojim čutilom.

Vreščeči glasovi
so znižali sončno obzorje
stopnišče nižje.

Spominjate me na novčič
iz starega Guya:
Mi smo votli ljudje
mi smo nagačeni ljudje
naslanjamo se skupaj
glava polna slame. Gorje!

(Thomas Stearns Eliot)

BLOG  

SANJE IN RESNIČNOST

Oddahneš si, ko ugotoviš, da so to kar si sanjal, bile samo sanje in ne resničnost. Ni potrebna posebna pomoč mišljenja, niti volje ne rabiš, da bi sanjal.

Ko se zbudiš, te zajame občutek ugodja, če sanje zbudijo v tebi stopnjo ljubezni, občutek veselja in zadovoljstva. Sanj se radi spominjamo, če nas navdajajo s čustvom nežnosti do doživetega.

Vendar tudi neugodje ni odsotnost ugodja, saj takšne sanje, ki niso plod racionalnega momenta, hitro zavržemo, v kolikor jih za kaj koristnega ne uporabimo in si ne razložimo njihovega pomena z vsemi dobrimi pričakovanji.

Zaradi nejasnih in nekoliko temnih, morda tudi zmedenih sanj občutimo ravnodušje in si dopovemo, da take sanje ne morejo dosegati razuma in resničnosti. Bile so verjetno plod nesistematičnih misli, nejasnih želja, neko nižje hotenje po spoznanju ali neko neuresničeno hrepenenje, običajno so intenzivno kratke, vsebinsko nejasne blodnje, vznemirjenje brez človekove vednosti in hotenja.

Po krajših sanjah se ponoči zbudim. Se zreduciram na rastlinsko telo, na plezalko, ki rine iz postelje v temno noč in išče zvezdo, ki hoče moje telo sprejeti v območje svoje svetlobe. Tedaj se me polasti hotenje po pisanju, ki mi pomeni nekakšno zgoščanje življenja in sanj na abstraktno.

Varčujem z energijo in jo hranim  za pisanje, zato ne pospravljam za sabo, kar sem sanjala, doživela tekom dneva in kar sem že napisala. Vse je mogoče uporabiti, razložiti z drugimi pojmi in pojavi, reducirati ali prevesti na kaj drugega. Nihče ne zahteva od mene historičnega pregleda mojih sanj in ne mojih misli. Včasih sanjam tudi pri belem dnevu, vendar to so že drugačne sanje od nočnih.

Prizadevam si navduševati svoje bralce, da bi uživali v branju, tako kot uživajo v sli. Ker te moči nimam, sem sprejela tezo, da je svet prostorsko in časovno brezkončen in da se nikomur prav nič ne mudi, saj za ljubezen iz poželjivosti je vedno čas. Središče in jedro besede ostaneta vedno živa pod zemljo, saj ko umreš, kopljejo zlato rudo iz tebe. To se je že nešteto krat potrdilo v  praksi, vendar dvomim, da bo tudi v mojem primeru tako.

Priznati moram brez ovinkarjenja, da mi pisanje izganja ego. Zanimajo me misli, ki imajo meso, besede pa težo. Besede rinem v hrib. Dokler bom imela v ustih slino, bodo besede polzele iz mene kot otroci iz maternice. Sem vreteno, okoli katerega se ovijajo besede in vlečejo za sabo na pisanih trakovih razločne ideje, vzeto filozofsko, so na križpotju različnosti in se med sabo zapletajo in prepletajo. Iščejo soglasje v različnosti, tako imenovano popolnost v stanju telesnosti in čutnosti, vendar se v končni fazi razvijejo le do določene meje. Kajti ta končni izdelek – človek, potrebuje embalažo besed, da se razloži. Pisanje je pa kulturni nanos blišča na avtsajderstvo.

Ugotavljam, da mi telo in duša živita v stanju osmoze, skozi membrano pronicajo raztopljene besede in jaz mehčam jezik z mehčalcem za volno. Naredim pa tudi neseptični kirurški rez, ki odstrani odvečno. Moram pa priznati, da sem do nespodobnih besed rasistka, premagujem strah pred njihovo črno kožo, izganjam jih skozi tunel proti svetlobi. Ko se pojasnim na verbalni ravni, uporabljam intimne besede iz svojega geta. S svojim pisanjem zakuham tudi kakšno godljo, ki vsem ni po okusu. Tisti, ki jim nisem po volji, odgovarjajo z emigracijo svoje vesti. Pisanje je vedno egoizem, ki šokira in reciklira. Brez njegove pojavnosti ni mogoče ničesar skriti, ker itak veliko govorijo povsod. S pisanjem samo dodatno pojasnjuješ že pojasnjeno.

Pišem kot pišem, vendar pišem. To je pomembno. Kar imam v sebi zapisanega, prepišem. Sanje pa so apriorna fantazijska harmonija med čutnostjo in umom, zato jih jemljem zgolj kot psihični, duševni pojav noči, ki ustvarja svoje filozofske sisteme, brez katerih ni mogoče vnaprej videti realnosti. Saj so vendar sanje njena anticipacija.

Sanje same zase pa ne morejo konstruirati resničnosti, če je ne nosijo besede, skrite pod oklepom pravšnjosti  v sebi. Besede tvorijo polifonijo večglasnosti, če sestavljajo notranjo zgradbo, ki reproducira.


Neverjetno jezikovno prožen se ji je nekega dne zdel pogovor z nekim moškim, ki se ji ni predstavil s pravim imenom, zato bo ostal v tej zgodbi  skrivnostni prišlek. Bil je nekakšna  igra telesa in duha, ki se je odigravala v nekem utripu in ritmu, polnem povzdigujoče čudežnosti in zamaknjenosti, sprožal je strasti in doživljal dvojne ekstaze. Toda to igro je vodil suvereno in izrazito neobremenjujoče zase. Deloval je brez omejitev.

Nekaj šamanskega je bilo v njegovem smehljaju, znal je gledati v dušo in jaz sem se znala pridružiti poslušanju  njegovih zgodb in vraž o  viziji in duhovni prihodnosti sveta ter o moji usodni ontologiji duha. V zamaknjenem stanju je lebdel in imel neposreden stik z duhovi, nadnaravnimi silami in je tudi  vplival nanje. Mrmral je svoje priprošnje in molitve. S skrbno izdelanim dramaturškim lokom sprenevedkov mu je to tudi uspevalo. Znal je biti tako  prepričevalen, da je še sam sebi verjel. Lomil se je v svoji filozofski drži in me gledal onstran svoje domišljije. Gojil je fikcije, odločen ustvariti  nov svet, v katerem bi bili vsi njegovi oboževalci. Njegov namen je bil šokirati onstran vseh junaških kreposti.

Odbila je že pozna nočna ura in čas za njegov obisk pri meni se je iztekel, ko je urin kazalec segel navpično navzgor. Nikamor se mu ni mudilo. Skrivnostni prišlek  je napolnil sobo s svojo prisotnostjo, s  svojim pogledom in njegove besede so drhtele na središču izvira svetlobe, na polju napetosti dveh kozmičnih polj, ki izzivata neko nonšalantnost, brezbrižnost lahkotnosti s številnimi prepleti z duhovnim ozadjem, z namigi prebuditve nezavednega z mitotvorno močjo. Nato ga zdramijo zamolkli klici srca, ko hoče srce uiti iz telesa in pospešeno dihati, da bi čutilo novo žejo in svojo potešitev. Jaz sem obstala. Mislila sem si, da ga je zagrabila kakšna žižkologija, da misli posneti film in kot intelektualni superzvezdnik navduševati velike množice. Mislila sem si, da je to, kar se dogaja le improvizirana vaja, predpremiera velike uprizoritve.

V vsej enkratnosti in neponovljivosti trenutka me je skrivnostni prišlek gledal v srce. Nepretrgana plazma njegovih besed je bila iz krvi in mesa in me spominjala na mitsko izročilo princa, ki je vstal iz svilene postelje, o katerem je nekoč princesa sanjala, da bo prišel in ji razodel skrivnosti njene lepote duha in  njeno prihodnost.

Vprašanje zakaj je bil skrivnostni prišlek usodno umeščen in uvrščen med tako skrivnostne moči njunega razmerja,  je bila zame velika uganka. Morda je bilo to nekakšno ravnotežje med njegovo močjo in mojo predanostjo, morda je v ozračju zavladala nekakšna harmonija duhovnih vizij o skupnem snovanju, ki so prerasle v čarobno doživetje v sanjskih slikah tišine, kot da bi to bile sanje sredi belega dneva. S svojo domišljijo sem si upala seči celo v transcendenco ljubezni in se naseliti v njej. Morda. Kdo bi vedel? Saj nikoli ne veš,  koliko imaš razdišano kožo in kako te lahko filozof naparfumi s svojim duhom,  da se ti zapiči čarovnija tam, kjer bi se rada popraskala.

Kdo bi si mislil, da si srci lahko izmenjata najbolj intimne nežnosti skoz duhovno komunikacijo (ki je zagotovo bila ena najbolj norih, kar se jih spominjam), da skozi besede dosežeta intuicijo prek duhovnih občutkov, nekakšno netelesno ljubimkanje z besedami, ki doseže vrhunec v večvrednosti prežetega tihožitja, ki govori ganjeno in se hkrati smeje, pritrdilno kima in hkrati kljubuje v senci svoje mitske resničnosti. Zakaj  se kaže v svoji notranjosti začarano in razpuščeno, dobrohotno in vzvišeno, pripravljen,  da hkrati ponudi in odvzame,  pripravljen da bo razsvetljeno prikimaval z glavo in hkrati z njo zmajeval, postajal ugodna toplota, ki bo omamljala dušo in hkrati bolečina in slast, ki se zlijejo v celoto.

Neverjetno kako zna to srce ustvariti trenutke spoštljivega molka pod krinko zamolčane besede iz samega občudovanja in sanjariti. V sanjah pri belem dnevu pa se skriva pohotnost, nekakšno poželenje, ko zamolčana beseda počne nekaj neizgovorljivega in se ji srce ne more upirati. Blažena beseda, ki privre na dan, spije iz srčne čaše vse, kar je srce sprejelo vase, da je ozelenelo v neznatni mladiki, ki se razraste v drevo, na katerem zacveti simbolika, ki nosi v sebi sugestijo zmehčanih sadežev iz cvetov, z voljo po nežnostih  in dehteči opojnosti.

Kakor ošiljen trn vrtnice čaka srce na slast, radost in trpljenje doživljajske lepote duhovnega in spolno ženstvenega, ki se prepletata v ljubezenski opus. Odnos in besede dobijo prav poseben pomen, ko poniknejo v srce in iznajdejo smeh, da prikrijejo nemoč erotičnih iger teles.

Besede ejakulirajo in vaginirajo z brezspolnim ljubljenjem, erotično potešene v igrah ljubezenske zveze, polne obetov in moči, udejanjene v prilastitvi ljubljenih duš, ki druga drugo razkrijeta v vsej nagoti, se nasitita s sladkim kolačem in odžejata z nektarjem iz sveta cvetlic v plapolajočem plašču zelenega polja, s krožno potjo po čudežih letnih časov, ki so vdihnili besedam popolnost dozorele spolnosti, da se ljubimkajo in razmnožujejo in celo sprijaznijo s svojo končnostjo, ko pogrešajo senzualni jezik. A njihova usoda so večpomenske miselne verige, ki tvorijo njihov DNK, ki ga moški ženski ne uspe nikoli do konca razodeti.

Kreator besedne ljubezni leži v položaju razprtega telesa in čaka, da se mu svetloba v ceremonialnem obredu prikloni z bolečino slovesa skoz žive razpoke, ki krpajo spominski album, ko se bo z zadnjim abstraktnim  poljubom ljubezen poslovila od življenja besed.

In kaj je bilo z njo? Nove besede so izklesale kip ideje, iz katerega najbolj odseva njena duša. V kipu, ki so ga izklesale nove besede domišljije,  ima svoje mesto najvišje utelešenje duha in umetniška lepota, ki se rojeva iz novih misli. Celemu svetu je razložila vesolje svoje duše v besedni umetnosti, ki se izrazi kot estetsko čustvo praduha. Obtolčene misli imajo nekakšen kovinski odmev. Potem se je zavila v samovšečni smeh in si zaploskala, da je skozi filozofijo hrepenela po erotiki. In kaj je bilo potem?

Znašla se je med množico ljudi kot tavajoča tujka. Čustvena avsajderka.  No ker sem bila mogoče jaz, bom govorila v prvi osebi. Tako sem bolj prepričevalna.

Tavala sem in preizkušala meje svojega poguma. Čutila sem se kot tihotapka med mestnimi hišami. Zidovi so pred mano nabreknili in me utesnili v ulico. Ulica mi je pomenila izhodišče, da se rešim tesnobe in pridobim od nekje povelje za tekmovanje v labirintu iskanja resnice o sebi.

Kakor lucidna metafora, kakor svetlobno znamenje, kakor zlati ključ je zaškrtal v blokirani ključavnici in odprl zarjavela vrata evokaciji notranjega odmeva.

Tlakovana tla ulice so me spodbujala, kajti če je ulica tlakovana, pomeni, da nekam vodi, da vodi k nekemu cilju, da je na koncu nek izhod. Samo k izhodu ulice hočem, da zadiham in se osvobodim njenega nadzora. Na prav paradoksalen način se je poigravala moja domišljija na tem sprehodu, ki ga ne morem primerjati z nobenim drugim. Morda se mi bo na koncu ulice odprla nova in še novejša nepoznana s prostranim obzorjem onkraj, nekaj kar predstavlja nepotešno telo.

V sebi sem čutila dvojnost plazilca in ptiča, ki hoče poleteti svoboden v višave. Odpirati se mi je začelo svobodno zračno prostranstvo, neko novo občutenje sile duha. Ta moj notranji najdrobnejši svet, ki bi ga lahko primerjala z iskro, ki je po zakonu neuničljivosti tudi sama neuničljiva na skrajni meji limita, ki se dotika z duhovnim, me je s svojo samodejno spontanostjo popolnoma notranje preplavila. Prisluhnila sem sebi, pogledala sem v nepopačeno bistvo stvari, v iskro, ki je v trenutku vžiga izginila in ustvarila v meni  nek blišč za neverbalno razkošje duha.

Imela sem potrebo ostati sama, se umakniti v samoto in sanjati. Na koncu ulice se mi je odprla širina morja in ubijajoča praznina je izginevala in skrajno nabita govorica sakralnih besed se je zlila v celoto in se izčistila  s precejanjem skozme, kot nekakšen mili izliv srca. O Bog, kako sem se tedaj čutila? Razpotegnila sem se čez celo obalo in raztrosila svoje čute po vseh vrtovih in parkih s prisluhi same sebe v koreninah dreves. V nekakšni čustveni zmedi med ljudmi in pred svojo lastno besedo, sem spregovorila iz molka, iz dna duše, pa ne z jezikom ali hrupom, s svojo tišino. V svojem molku sem posegla v sakralno besedo, ki se je ustavila v zatišju, kot napeta vzmet, ki sproža dopolnitve kot antiteza gostobesednosti. Tedaj sem spoznala, da je hrup najbolj nekulturno zakrinkano podleganje omami in da do ljubezni lahko prideš le skozi molk. Če dodajam ljubezni številne besede, jo uničim, ker povzročim hrup. Moj lastni obstoj duha zagotavlja dejavnost molka. Besedo pobožam s pogledom in jo shranim za zadoščevanje svojih človeških potreb v komunikaciji z drugimi.  Sedaj si upam celo trmasto trditi, da besede ne potrebujem, da molk predstavlja zame veličasten hram, kjer je moja duša našla zatočišče pred ujmo in se izpovedala svoji ljubezni z molkom.

Tu v votlini svoje biti sem prisluhnila notranjemu sakralnemu jeziku, ki me je nagovarjal in klical, da bi prek njega prodrla globlje do sebe. Zaprla sem oči in v očeh se mi je prikazala mogočna roža, ki se je razlistala v rdeče cvetne liste. Na njej sem zagledala majhno pikapolonico. Vzpostavila sem povezavo med podzavestjo in zavestjo ter med nujnostjo in svobodo. Napetost, ki je prihajala od zunaj, iz nabreklih zidov ulice, me je zapustila, da sta postala mišljenje in bivanje nerazduržljiva v čustvu ljubezni.

In kakšna je bila ljubezen iz molka? Imela je nepotešeno telo z duhom, ki  je položen vanj z molčečnostjo. Magični obrazec molka je deloval iz notranjosti in je vsrkaval  sakralno besedo ljubezen. Duh je iznajditelj človekove sreče. In v čem je ustvarjalno jedro njegovega izuma? Povsod v naravi najdemo njegov model, povsod v naravi so njegovi vzorci in podobe. In prav v tisti rdeči razlistani roži in mali pikapolonici sem našla večumen pomen. Iskala sem neko svojo zadolženost, da bi bila, kar sem, mimo etičnih vzorov, idealov, načrtov, načel, programov,  kanonov in zakonov. Enostavno sem hotela videti, če kje znotraj mene obstaja kaj več od besed. Hotela sem doživeti nekaj, kar ni nad menoj, temveč nekaj kar je v meni. Vodila me je silna sila, ki me je presegala. Ulovila sem drobec sreče na prizorišču, kjer utihnejo besede in zaživi molk.

On leži v položaju razprtega telesa, z rokami v razročju in čaka, da se mu svetloba v ceremonialnem obredu prikloni z bolečino slovesa skoz žive razpoke, ki krpajo spominski album, ko se bo z zadnjim abstraktnim poljubom  poslovila od življenja besed.

Še danes upehano iščem, kaj od tega so bile sanje in  kaj je bilo resnično. Morda pa je bil to namig za nezavedno. V vsakem primeru pa gre za občutljivo raziskovanje sanj in resničnosti. Potrpežljivemu srcu z očesom se razkrije, da so sanje nihalo med pustolovščino duha in resničnostjo tega sveta.

BLOG

KAJ JE LJUBEZEN?

(Dialog)

Ali obstaja ljubezen?

Ljubezen obstaja, kot nekaj bivajočega na tem svetu.

Ali je ljubezen večna? Ali večno ljubezen lahko tipamo, vonjamo, okusimo in slišimo?

Ne tega ne moremo, ker večna ljubezen ni človek ali stvar.

Kako naj torej zaznamo večno ljubezen?

Zaznamo jo vedno lahko, saj je ljubezen večna in neminljiva.

Možno bi torej bilo, da jo prikličemo v spomin, če spomin preživi smrt.

Toda spomin je vezan na čutna izkustva tega sveta. Ker pa na tem svetu ni večne ljubezni, se je tudi spomniti ne moremo. Nadalje je možno, da je večna ljubezen dana v predstavo, toda, ker so vse predstave vezane na spomin in zaznave, velja kot v zgornjem primeru.

Možno je torej, da je večna ljubezen povezana s pojmom: ljubiti se.

Toda to bi moral biti neizkustveni pojem, saj so vsi izkustveni pojmi vezani na spomin,
zaznavo ali predstavo. Ljubezen ni neizkustveni pojem, takšen bi bil kvečjemu pojem: absolut.

Torej tudi, ko bi obstajala večna ljubezen, ne bi mogla biti pojem naše zavesti.

Bistvo večne ljubezni je občutje popolne srče tistega, ki naj bi večno ljubezen poznal. To občutenje pa je za človeka nedosegljivo.

Človek je srečen, če je ljubljen, če ljubezen obstaja.

Toda tudi v takšni ljubezni, ko je človek ljubljen, bi se našlo kaj, da bi rekel, da je premalo ljubljen. In če bi bil še bolj ljubljen, bi ga še zmeraj nekaj mučilo, da je premalo ljubljen in to mučenje in dvomi bi šli v neskončnost.

Torej če bi obstajala večna ljubezen tu na Zemlji, bi se človek počutil kar se da srečnega, vendar še vedno ne bi občutil popolne sreče.

Izhajati je treba iz različnih vrednostnih stopenj ljubezni. Nekatere so bolj ali manj dobre, resnične, osrečujoče in podobno. Te stopnje bolj ali manj izrekamo in sprejemamo kolikor bolj se približujejo božji popolnosti večne ljubezni. N.pr. pravimo, da nekoga tako ljubimo, da se približujemo popolnosti božje večne ljubezni. Torej, da lahko sploh vrednotimo večno ljubezen na tem svetu, obstaja v našem pojmu neka večna božja popolnost, ki nam sploh šele omogoča, da ljubimo. Če pa je ta popolnost samo v pojmu, ne pa tudi v eksistenci – še večja popolnost od popolnosti večne ljubezni pa je protislovje; zato mora popolnost večje ljubezni tudi eksistirati.

Ali na Zemlji sploh lahko govorimo o večni ljubezni, če pa sploh ne obstaja na Zemlji, ker to ljubezen ima samo Stvarnik?

Če večna ljubezen obstaja, mora biti pojem naše zavesti.  Spoznamo jo lahko, če jo vidimo, otipamo, vonjamo, okusimo in slišimo, potem pa si predstavljamo kakšna je ta večna božja ljubezen in sicer tako, da si predstavljamo večno božjo ljubezen še lepšo, še blažjo, še bolj dišečo, še bolj osrečujočo, če pa nam to še ne zadošča, si jo lahko predstavljamo kot najlepšo, najbolj vzvišeno, najblažjo in tako pridemo do popolnosti. In četudi naša čutila s smrtjo propadejo, spomin še vedno ohranja zaznave o predstavah, in če celo še predstave s smrtjo propadejo, se njih vsebina še vedno ohranja v pojmu večne božje ljubezni; pojmi pa ne morejo propasti, ker so idealni in nekje so mora ustaviti.

Človek mora ob večni božji ljubezni občutiti popolno srečo, sicer ne bi mogel občutiti nobene sreče v ljubeznih tega sveta, kar pa je absurdno, saj človek z ljubeznimi tega sveta, pa čeprav so malo manjše in krajše, srečo prav gotovo občuti.

Če namreč ne bi obstajala vsaj slutnja popolne sreče ob večni popolni božji ljubezni, potem človek na tem svetu ne bi mogel reči, da je z eno ljubeznijo srečnejši kot z drugo, da je ena ljubezen trajnejša in bolj trdna od druge. Niti tega ne bi mogel človek vedeti kaj ga pravzaprav v ljubezni muči s to ali ono zemeljsko ljubeznijo.

Ker pa človek nedvomno ve in lahko tudi reče, da ga pri vseh zemeljskih ljubeznih nekaj muči, to pomeni, da sluti, da ga ne bo v večni božji ljubezni ničesar več mučilo. Toda če bi to samo slutil, ne pa tudi vedel, ne bi mogel z gotovostjo reči, da ga ob zemeljskih ljubeznih nekaj muči. O slednjem pa ni dvoma, zatorej obstaja večna božja in popolna ljubezen Stvarnika, kjer bo človek občutil popolno srečo.

Ali me kaj ljubiš?

Ta pojem pa je protisloven s pojmom: ljubljen biti.

Torej pojem ljubiti ali ljubljen biti sta si protislovna.

Da. Jaz želim ljubljen biti. Zato sem človek. Stvarnik pa naj me ljubi, saj me je zato ustvaril.
Ti me tudi ljubiš, saj te je Stvarnik ustvaril za ljubezen.

Ne samo Stvarnik, tudi jaz te ljubim.

Ne, tvoja resnična potreba je, da si ljubljena.

Jaz čutim potrebo, da te tudi ljubim.

No, potem se v tebi razodeva tudi nekaj božjega.

Še vedno si nisem na jasnem kaj je ljubezen, ko pa sta si pojma ljubljen biti in ljubiti tako protislovna.

Zame je  najpomembnejše, da me moja ljubezen naredi ljubljenega človeka.

BLOG

BREZ BESED

BLOG

ZAVEST

Vstopila sem v sobo s štirimi belimi stenami in moje kosti so se ponotranjile. Zidovi s svojo belino so postali del mene, moje kosti pa zidovi moje notranjosti.

V sobi so stali trije stoli. Na enem je sedela svoboda, drugi se mi je predajal in me vabil naj se nanj usedem, bil je pripravljen na spontano ljubezen z mano, tretji stol pa je opazoval kaj se v sobi dogaja. Motril me je za kaj se bom odločila, ali se bom  usedla na stol svobode ali na stol, ki me  je vabil, naj se nanj usedem, da bi me osvojil.

Bila sem bela cvetoča češnja v igri s čebelami. Ko sem vstopila v sobo, je del mene ostal zunaj. Tisti del mene, ki je ostal zunaj, si je izbral stol, na katerem je sedela svoboda, vendar stola nisem mogla prenesti pod češnjo, ker so bila vrata hiše preozka. Stol, na katerem je sedela svoboda, se je tako razrasel, da so hribi iz daljave prišli v njegovo bližino in ga občudovali. Tisti del mene, ki je vstopil v sobo in se postavil v bližino stola,  me je motril in opazoval, kam se bom usedla. Ta stol je bil namenjen za prehodne goste, na katerem ni še nihče sedel.

Stol, ki je bil pripravljen na spontano ljubezen z mano, je ostal prazen. Jaz sem čutila globoko upognjene veje češnje v sebi in grozdi cvetov na vejah s snežnimi kapami so šumeli in pljuskali mladost po stolu v sobi, na katerem je sedela svoboda. Stola, ki me je vabil naj se usedem nanj, da bi mi  izkazal svojo ljubezen, se nisem dotaknila. Prihajali so in odhajali znanci in neznanci, ki so se stola ljubezni le dotaknili in so nato spet odhajali.

Obdajala me je neka dovršenost stolov, ki je hkrati pomenila svitanje bivanja v svobodi, ki mi je zasedla stol. Nato sem opazila kako je češnja v meni začela rdeti. Stol, na katerem je sedela svoboda, me je začel  privabljati in jaz sem s svojim rdečim drevesom v sebi čutila, da ima češnja na sebi dovolj rožnatega sočnega tkiva, da bo privabila na stol ob meni pravo osebo, ki me bo občudovala in čutila v vseh vonjih mojega cvetenja in zorenja svobodo.

In res je vstopil v sobo mlad moški in se usedel na stol, ki je bil pripravljen na  ljubezen. Jaz ga nisem nehala opazovati, tudi svojega rdenja češnje nisem mogla več nadzorovati in ustaviti. Moja rdeča češnja je pridobila tako moč, da je lahko rasla in odlagala sadeže skozenj. On je sedel na stolu, a me ni zapustil.

Molela sem obložene veje s sadeži svoje obložene redeče češnje v sobo. Stol, na katerem je sedela svoboda, je ostal v hiši in delal družbo stolu, ki je motril oba stola , stol svobode in stol na katerega se je usedel mladenič. Moje srce je ostalo svobodno v mojem drevesu zunaj sobe, en del se je predajal ljubezni, tretji del pa je opazoval kaj se v sobi dogaja.

 

 

BLOG

HIŠA IZ PREJŠNJEGA ŽIVLJENJA

Po dolgotrajnih raziskovanjih notranjih vzgibov in potovanjih vase, sem v svojem duhu videla hišo iz prejšnjega življenja, v katero sem se vselila po poroki.  Videla sem poslopje, zidano iz kamnov in arhaičnih naravnih materialov, ki se je sesedalo vase. Hiša se je povezovala z neizmernimi širjavami temno zelene panorame in kovinskega neba. Okrog hiše je vladala nekakšna skrivnostna atmosfera. Tam so rasla drevesa, krčevito zvita v nekakšne figuralne vzorce mračne resničnosti. V zunaj vrstični urejenosti so bila nekakšna bitja, ki so se spreminjala v znake in nekakšne ornamentalne vitice, brez listov, s čudno glasovno govorico, ki je izhajala iz teh grozljivih tvorb. Le-te niso bile ne rastline ne pošasti. Ta bitja so se med seboj pogovarjala na likovni, prostorski in časovni stopnji in stegovala so dolge vratove daleč v vesolje.

Mislila sem si, da ta pošastna bitja pripadajo staremu življenju, ki se odseva v prozorni svet antimaterije, ki jim še pripada, da najdejo svojo obliko izražanja in komunikacijo z oddaljenimi svetovi, iz katerih izhajajo.

Vesolje je samo upravljajoči mehanizem, vse se pa znotraj njega razvija po nekih svojih mnogopomenskih zakonitostih, ki jih človek iz snovnega sveta ne dojame.

Vprašala sem se, ali sem videla kdaj tu na planetu Zemlja njeno notranjo snov v jedru, da bi videla in razumela bistvo materije in antimaterije. Vprašala sem se tudi, ali sem videla kdaj duha, zavohala njegov vonj, ga otipala, ali sem od blizu videla zvezde, oddaljena ozvezdja, zvezdne galaksije. Odgovorim si, da ne, da nisem v vžiganju, temveč v odmiranju snovi, zastajanje v vrtenju in začaranem krogu neznank. Tudi zvočnih besed nisem videla. Torej? So stvari, ki jih v nakopičenih kozmičnih valovih ne morem spoznati, dojeti, razložiti. Tudi zraka nisem videla, ki se ovija okrog mojega duha. Ali ima duh barvo, vonj in okus? Ali je duh prvina? Je morda duh snov ali bitje, ali samo vžig? Zavedala sem se, da se dotikam vesoljskih skrivnosti, ki je ne poznam. Občutila sem se kot medla svetilka, ki išče prostornino svojega bivanja v duhu, glasu in obliki. Hotela sem najti nekaj, kar se bo zaiskrilo kot razumevanje ali bo celo sprožilo brezmejno vrsto vidnih, zvočnih in čutnih odmevov v meni.

Zavedala sem se, da mora sleherna moja misel pridobiti svoj prostor, v katerem se nahajam in da moram najti odgovore na sleherno vprašanje. Znašla sem se v nekakšnem čudnem prostoru nepojasnjenih mutacij, prostoru neprestanega spreminjanja, iz katerega govorijo z mano močni in globoki odzivi preteklosti. Noben glas sam zase pa ni bil celota, vsi glasovi skupaj so bili predigra, ki je imela namen pred mene odložiti vsebino svojega duha. Čutila sem se le delček celote, ki je v bistvu en sam razum, ki upravlja z vsem, od mikro majhnega delca do ultra velikega.

In še nek drug pomemben element sem dodala svojim čutom, ki jih je tako neusmiljeno zanašalo: Med drevesi je bila skrita iz ozadnja  z zelenjem zaraščena uta. To uto je zajedal zob časa in sesedla se je sama vase. V tem sesedanju, ostaja zaprto vase vse, ki se zbuja kot spomin na doživetja, ki jih resničnost ni nikoli zanikala niti premagala. V njej se oglaša samota, kot bistvena sestavina, nekaj dramatičnega je v njej, nek zagrizen boj, ki je prišel v stik z duhovnim ozračjem tistega davnega časa.

Okrog ute je sama neskončna samota in tudi znotraj sem si jo ogledala. Bila je edina stvar, ki sem jo resnično videla in dojela.  Okolje mi ni bilo neznano, to mi je postalo takoj nazorno jasno. Samota se je oglašala in mi odpirala razpoke, skoz katere sem videla logične zveze, nek ostri žarek v brezoblični temi, ki mi je kakor, da bi s črnilom zarisoval podobe moje pretekle bivanjske izkušnje. Neka moja davna osebna vizija in izven planetarna resničnost sta se srečali in spojili.

Sesedanje ute in moji občutki so bili kakor kakšen predsmrtni obred,  zunaj njega pa vesolje, ki povzroča in spremlja to dramo. To mračnjaško stanje sem razumela kot nemoč, kot bivanjsko izkušnjo onkraj. Razvalina ute, neprestana spremljevalka vsake smrti in konca. Stvari, ki umirajo na Zemlji so odsevale v antimateriji in tvorile prozorni zrcalni svet. In tako vstane sredi teh razvalin človek iz antimaterije, ki je zapustil tam daleč svojo uganko in tako nekako po svoje, vesoljsko evolucijsko, z vključevanjem nekih novih sestavin in izključevanjem nobene dotedanje, se doživi tu v svetu antimaterije kot nekakšna impresionistična podoba zunanjega sveta, kot nekakšno valovanje sproščenih najmanjših antidelcev, ki kot taki lahko eksistirajo v vsemirski hitrosti s spominom na tiste zemeljske procese, ko se je vodik pretvarjal v helij pa tudi na gorenja takšne ali drugačne oksidacije, v katerih izgoreva tudi sam. Delca materije in antimaterije, ki se oddaljujeta s svetlobno hitrostjo eden od drugega, vesta eden za drugega kaj se z oddaljenim delcem dogaja.

Antimaterija je priča zakonitih procesov, ki so pogoj za vse živo v zrcalnih slikah vesolja in je tudi sama zakoniti pogoj, da se je razvil prozorni svet, zrcalna slika tuzemskega sveta, ki pa se tudi sama spreminja v skladu z lastnostmi, ki jih je prinesla s seboj in jih na svoji dolgi poti brezčasnosti srečevala in vase užila kot hostijo popotnico.

Hiša prejšnjega življenja je bila monumentalna stavba, opremljena s starinskim pohištvom, v omarah so bile starodavne knjige in nabožne pisave, ob steni klavir Glasword, videla sem svojo starinsko delovno mizo, bronast svečnik, srebrno posodo in slike nekih neznanih slikarjev iz prejšnjih stoletji, ki so visele na stenah. Moj lesen gugalnik je sameval v kotu ob oknu, kjer sem pred stoletji pisala poezijo.

Odprla sem okno in si ogledala kozmično prostranstvo, v katerem se sedaj ta hiša nahaja. Pri vstopanju v upravljajoče mehanizme vesolja in prozornega zrcalnega planeta sem se odrekla boju za absolutno resnico. Dopustila sem možnost, da je vse, kar doživljam plod moje dmišljije. 

Poezija je odzvanjala vesoljske vibracije in ostala na magnetnem polju trajne relativnosti. Jaz sem se skrčila v svoje strukturne vsebine zemeljskega bivanja in ker nikogar ni bilo tam, sem razklenila krog znakovne sheme vesolja in vstopila v verzno vrstno urejenost poezije, ki je govorila o moji mladosti in se v vibracijah zgoščevala in nihala kakor peruti velikega puščavskega ptiča. Njena zunanja oblika je bila hkrati tudi njena  notranja struktura. Kakor kinetična energija se je poezija vsrkavala vame in me vso preplavila s fonetičnimi podrobnostmi, ki ne pripadajo nobenemu sedanjemu pesniškemu gibanju.

Razumela sem, da sem se tedaj prek srednjeveškega opusa in rimskega pesniškega jezika izmuznila v rimo klasicizma in romanticizma, presegla okostenele formalne okvire rime in se podala v novodobnejšo liriko in prosto poezijo. Nisem mogla potegniti meje med poezijo, ki sem jo pisala v prejšnjem življenju in poezijo, ki jo pišem danes in se v obliki antimaterije nalaga v prozornem  zrcalnem svetu.

Čutila sem se kot nasprotje tistemu, kar sem tedaj pisala in poezijo, ki jo po nekaj sto letih pišem danes. Zdelo se mi je, da je nadrealizem tista meja, ki me ločuje od tiste poezije, zgrajene iz neznanih snovi in sestavlja enotnost tistega časa. Čutila sem se razlaščeno in razbito na staro in novo zavest časa. Ni mi bilo več jasno kateri zakon dogodka ali človeškega trenutka usmerja moja občutja in predstave. Staro prejšnje življenje je bilo prikrojeno smislu sedanjega življenjskega zakona, ki ga je določila moja volja, usoda in čas, v katerem sem se nahajala. Staro in novo je bilo le odnos med temo in lučjo, vse preneseno v svet antimaterije k višjim zakonom, ki jih nisem dojela. Spoznala pa sem v sebi težnjo po višjem smislu za višjo lepoto in razumevanje na višji stopnji.

S čustvenimi usedlinami različnih dob in svojim spoznanjem sem se iz  svojega duha preteklosti vrnila v sedanjost. Morda zato, ker sem občutila kakšen občutek dolžnosti, nekakšne slutnje, da me kdo pogreša in je zame v skrbeh. Občutila sem zagonetno resničnost nekdanjega bivanja in  posvetitev življenja stvarem, ki sem jih razumela in doumela. Oboje hkrati. Sleherna stvar vesolja, sleherni delček antimaterije me je prosil za ime, vendar jaz sem ostala nema in začudena v strmenju pred toliko neznankami. Posebno odkritje zame je bilo prebiranje gnostičnih kodeksov, najdenih pri mestecu Nag Hammadi v Egiptu, ki sem jih odkrila v skrinji, ki je samevala v kotu ute.

Moram reci, da so mi bila stara filozofska besedila in stara poezija zelo privlačno branje, saj so obravnavala vprašanja, ki so še danes resnično bistvena, vendar smo v moderni dobi postali skeptični, da je nanje sploh možno odgovoriti, čeprav jih ni mogoče preprosto pozabiti. Gre za temeljna vprašanja o razmerjih med človekom in kozmosom, za vprašanja po vzroku (prapočelu), po biti in bivajočem, smotru in cilju: Od kod prihajamo? Kdo smo? Kam gremo?

Vsega se namreč ne da zaobseči v pojme. Če česar ne moremo pojmiti in diskurzivno izraziti, je treba prikazati in opisati tako, da bi bilo očesu duha dostopno v videnju, viziji in domišljijsko.

Najglobljih skrivnosti, s katerimi se ukvarja naš razum, ne moremo nikoli racionalno razrešiti. To je približno tako, kot bi govorili sv. Gralu, enem izmed najbolj zapletenih mitov, ki vsebuje tudi antične, gnostične, hermetične, alkimistične in druge elemente. Sveti Gral je tradicionalno razumljen predvsem kot skrivnostna čaša in nastopa v različnih metamorfozah kot skrivnostni neimenovani predmet, kot skrivni predmet želje. Potovanje v prozorni zrcalni svet, je podobno kot iskanje Grala, ki je iskanje večnosti v svetu, v katerem je transcendenca prisotna zgolj v odsotnosti. Pomembno je, da imamo skrivnost in slutnjo nečesa neznanega. To izpolnjuje življenje z nečim neosebnim.

                                                  Ti, ki vidiš vso to čudežnost bivanja,

BLOG

PREJŠNJE ŽIVLJENJE

V gozdiču daleč od naselja je opuščeno pokopališče. Pod gostimi oblaki, brez dežja samevajo visoke ciprese in zaraščeno grmovje, ki se druži v velike zelene svežnje. Na starodavnem, več  kot tri sto let starem pokopališču vlada grobna tišina, le ponoči se oglaša skovikanje. Ta kraj nihče več ne obiskuje. Le včasih se med štrlečimi redkimi kamni pojavi majhen, suh človek z belo laneno obleko, ki izgovori nekaj latinskih besed in s polnočno svetlobo s presenetljivo hitrostjo izgine neznano kam.

V kotu na pokopališču sameva kapelica, ki se je vdala času in se sesedla sama vase. Križ se je prelomil na dvoje. V bližini ni nobene cerkve, zvonov in oltarjev, kjer bi lahko ljudje zmolili kakšno molitev za svoje rajnke prednike iz prejšnjih stoletij.

Ustna izročila omenjajo ta kraj, to nenavadno pokopališče za visokimi kamnitimi zidovi, kjer so nekoč pokopavali mrliče, ki daleč naokoli slovi še danes po svojih posebnostih. Postalo je že skoraj legenda. Namreč ponoči, točno ob polnoči je slišati otožno muziciranje na neko starodavno brenkalo, z nenavadnimi zvočnimi učinki in toni. Slišati je, kot bi z zlatom polepšali glas mrtveca, ki prihaja iz ločja. Še nobeno uho ni slišalo takšne glasbe, ki človeku dviguje srčni utrip. Partiture so tako mogočne in veličastne, da začarajo človeka. Odmevajo s takšno pramočjo, z obilico krajših odmorov, ki premišljeno ubirajo stare baročne tone in virtuoznost.

Nikakor ni bilo naključje, da sem zašla v ta kraj. To mesto je kraj, kjer naj bi bila v svojem zadnjem življenju pokopana. Namreč nekega dne, ko sem se počutila utrujeno, a sem imela še dovolj moči, da sem se spraševala kakšno bi bilo moje bivanje, če bi živela sto ali dve sto let prej. Spraševala sem se, če bi tudi tedaj doživela toliko vzponov in padcev in če bi živela tako, kot živim, s svojo službo in s svojim poslanstvom, da pišem. Če se prav spominjam tistega dne, je bilo to razmišljanje čisto nedolžno, nekakšen beg iz vsakdanjosti. Nekakšna oslabelost in kljubovanje se sta se me polotila. Razum je vzel s seboj svojo bisago in se podal na pot. Dan sem doživljala kot zamolčan odgovor na resnico kdo in kaj sem v prejšnjem življenju bila. Prepričana sem bila, da bom našla odgovor. Gnala me je nepopisna radovednost. Prepričati sem se hotela, ali se je res treba s spoznanjem in razmišljanjem prepričati o resničnosti verske dogme, da obstaja življenje še onkraj. Če res obstaja življenje tudi onkraj, potem ni ničesar čudnega, če se vračam iz prejšnjega življenja in se srečujem sama s saboj v tem življenju. Ugotoviti moram kdo in kaj sem bila, kaj pomeni to moje zavedanje prejšnjih življenj. Domišljija in prividi so res brez meja.









Pred mano je ležala velika kamnita plošča. Po njej se je bohotilo različno zelenje in jo skrbno
varovalo, da je bil kamen komaj viden. V meni je naraščal nemir, prevzela so me nekakšna
ezoterična občutja, občutila sem, da obstaja  zveza med konkretnimi dejstvi, da sem v tem trenutku tu in s prvotnimi idejami in hrepenenjem, da bi bilo moje življenje večno. Zamislila sem se. Poglabljala in poglabljala sem se v globino brezna, kjer spi moj prejšnji večni dih, ki očitno zadošča sam sebi, saj živi tu na tem starodavnem pokopališču, za obzidjem neko samosvoje življenje. Čutila sem se v gibanju navznoter in navzven ter navzdol v globini zemlje in telo je sililo navzgor v nebo. Nagibala sem se k dvomom. Ni se mi zdelo prav, da prodiram v notranjost skrivnosti drugega sveta, v zapuščeni grob, globoko pod zemljo in da doživljam skupaj s stikom s svojo prejšnjo dušo nekakšno levitacijo sedanjega telesa. V nepojasnjenem meditativnem stanju opazujem in si zamišljam svoje prejšnje telo. Sprhnevala me je groza, kaj ima moje prejšnje telo, shranjeno v mojem spominu opraviti s tem trenutkom. Razmišljala sem, kaj če se kosti iz mojega prejšnjega življenja pogreznejo, nagnejo in gredo pod težo sedanjega mojega življenja v trenutku v popolni nič, da se zdrobijo v prah, ki je izgubil spomin. V nekdanjemu telesu je bilo le še nekaj upanja, da vstane in se sprehodi.

Moja  miselna igra na grobu mojega prejšnjega mrtvega telesa me je navdajala z dvomom svojega početja. Spravljala me je v nesoglasje s smiselnostjo mojega načrta, da prikličem svoj duh ponovno v življenje in se z njim pogovorim. Vsaj enkrat v svojem življenju se hočem videti, kakšna sem bila in če se moja prejšnja duša odziva na moj klic.

Nenadoma se začutila, da se mi pogrezajo tla pod nogami. Postajala sem napeta in izčrpana.
Potrpežljivost in živci so mi popuščali. Polastila se me je groza. Nenadoma zagledam pred seboj majhnega moškega v beli platneni obleki. Zaslišala sem klic v meniški latinščini: »Hodie mihi, cras tibi« (po vrnitvi domov sem pogledala v latinsko slovnico kaj pomeni in ugotovila, da mi je rekel: »Kar je danes meni, bo jutri tebi«

Tedaj se je začelo potovanje moje duše nazaj v drugo dimenzijo časa. To seveda ni bilo potovanje celega mojega telesa v drugo življenje, v drugo telo, temveč samo moje duše, ki je začela kriliti in se vživljati v podzemno življenje in pred seboj je zagledala podobo same sebe. Ob pogledu na svoje skeletje je doživela nekakšno razbremenitev, kot jo doživi človek po zmagi, ko ga skoraj nečloveška preizkušnja moči prepusti, ko se zgrudi in spet zajame sapo. Prej vsa notranje napeta, sem doživela moža v beli platneni obleki z vso dobrohotnostjo, ki jo premorem. S pravo ljubeznijo in spoštovanjem sem se poklonila bitju iz onostranstva in stanju, ki ni bilo več nobena oblika telesnega življenja, temveč le žareči žarek duše, astralno telo. ki je vzbujala vtis popolne sreče, da sta se moja in njegova duša našli.

Osupljivo je, da je imel moški v beli platneni obleki videz mladostne genialnosti. Predstavil se mi je galantno in spoštljivo. Tedaj je njegov izraz izginjal s tal izpred nog mojega telesa in se dvigoval v višino mojega obraza in mi rekel: Verna služba in zvestoba poklicu do Boga sta mi v prejšnjem življenju narekovali, da branim svete misli s posebnimi pravili podarjenega duhovniškega stanu. V svojem prejšnjem življenju sem študiral božje misli in sestavljal pridige. V notranjosti še nisem bil popolnoma pripravljen za smrt. Nobena oblike življenja duše ni dovolj zasebna, da se ne bi mogla preseliti ali razdeliti in se naseliti v telesu drugega. Zaupati ti moram svojo skrivnost. Namreč moje prejšnje življenje je umrlo na nekem potovanju s kočijo, ki se je prevrnila v hudournik in tam je utonilo moje telo. Tok ga je vrgel na peščino, da so ga ljudje po več dneh iskanja našli in pokopali v tem mirnem kraju.

Moja prejšnja duša je bila dobra kot moja mati in mi je omogočila, da sem napravil veliko dobrih dejanj v svojem življenju. Grob mojega prejšnjega življenja je tam-le, pokaže mož v beli platneni obleki nek na pol zrušen spomenik z odkrušenim krilom angela, ki ga je čas že močno načel. Duša tega utopljenega telesa se je preselila vame in hvala Bogu, da se je, saj me je obogatila s plemenitostjo in dobrimi dejanji. Jaz sem bil rojen 5. velikega srpana 1784, krščen v cerkvi svetega Kociana in mučenikov. Umrl sem še razmeroma mlad 15. listopada 1848. Bil sem fajmošter, učitelj pastirstva, okrožni šolski ogleda ino častni svetovalec konsistorialni, cerkveni ud krščanske kmetijske družbe. Moj životopis je zapisan v knjigi. Primorskim otrokom sem ustanavljal slovenske šole, ki sem jih plačeval tudi iz svojih zaslužkov.«

Draga moja sestra po duhu, potreboval sem kar stoletje in pol, da sem doumel minljivost svojega telesa. Moja duša pa je živela naprej nespremenjena, dokler se ni razcepila in moja polovica duše je našla prostor v tebi. V tebi je duša dvojčica moje duše. Pogosto se kar cela moja duša spravi vate in ti narekuje misli, da lahko pišeš poezijo. Z eno polovico duše sem ostal tukaj na tem pokopališču, z drugo polovico pa sem se preselil v tvoje telo, ki te čaka tam zunaj in ga noge že pošteno bolijo, ker nepremično stoji tukaj že nekaj ur. Veš, draga moja, čisto majčken klic me je priklical, ko sem prvič začutil svoj notranji glas. Zelo težko se je moja duša razpolovila, vendar smisel samega telesnega in duhovnega življenja me je prežela in vzdignila mojo srčnost, zato sem se odločil za takšno dejanje. V prvem sunku mi ni uspelo, vendar ko se je tvoj nastajajoči organizem razcvetel v fetus in si se začela oblikovati po tuzemskemu življenju s svojo nastajajočo podobo, sem se začel nagibati k odločitvi, da je pravi čas, da ti podarim svojo polovico duše. Kar naprej ti moja nevidna druga polovica duše izkazuje skrb, da si vzljubila dobro glasbo, poezijo, slikarstvo in filozofijo, ker se v prejšnjem tvojem življenju skoz mene nisi v celoti uresničila, zato se sedaj uresničuješ.

Še to bi te vprašala draga moja polovice duše: Jaz sem ženska duša in ti si moška duša.
Kako je uspela moška duša doseči lastno preobrazbo v žensko.  Obe duši sta lok enega delca. Nakar mi druga polovica duše mojega prejšnjega življenja odgovori: Veš moja polovica duše, je še vedno moška. Je nagnjena k spreminjanju okolja, se uresničuje v  poslanstvu do drugih, ima veliko notranje lepote in bitnosti ter nagnjenost k poučevanju. Njen jaz dozoreva in se sooča s svetom. Še vedno se duša preizkuša v svoji moči in veličini z božanskostjo in prihodnostjo človeštva. Kar naprej si prizadeva, da bi bila ustvarjalna. Za časa življenja pa je imela tudi to slabost, da si je kdaj zaželela kakšen kozarček dobrega vina in se mu ni odrekla. Tedaj si je zaželela veselja, humorja in družbe.

No, druga polovica moje duše, ki se je spremenila v žensko dušo, je v neprestanem delovanju in izpolnjuje svoje poslanstvo z duhovnostjo iz same sebe, teži k spremembam, k izkazovanju lepote navznoter in navzven, njeno bivanje je bogato, ker je nagnjena k nenehnemu učenju in duhovnosti. Še vedno dozoreva do te mere, da se ji notranje plasti spreminjajo, ima razvit smisel za soočanje z realnostjo in tudi dober spomin ima. Zato se tvoja duša spominja preteklih dogodkov in tudi njenega prejšnjega življenja. Seveda tvoja duša ima sposobnost čutenja in ljubezni. Pogosto je osamljena in tedaj v samotnsti ustvarja najlepše stvari. Jaz ji v trenutkih osamljenosti vedno priskočim na pomoč in jo navdihnem s svojo drugo polovico duše, ki mi je še ostala.

Mož v beli platneni obleki mi je z roko pokazal pot, naj se vrnem nazaj v svoje telo. Bilo mi je dvakrat zadoščeno. Spoznala sem svoje prejšnje življenje in zvedela od kod je moja duša in kdo me spremlja na moji življenjski poti. Tedaj sem se čutila spet jaz. Zagledala sem se v tolmun reke in na peščino obrežja..V tolmunu se mi je odzrcalilo jedro duše, kajti modro zelena barva je barva upanja. Moja trenutna prejšnja praznina je začutila potrebo po ustvarjalnosti. Usedla sem se in napisala zgodbo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

BLOG

BLOG 

UMETNINA KOT OBJEKTIVIZIRANI DUH PRETEKLOSTI

V opuščeni hiši, ki se uporablja kot gospodarsko poslopje za shranjevanje pridelkov, uskladiščenje kmečkega orodja in druge šare sameva podstrešje, na katerega ni že dolga desetletja stopila človeška noga. Na tem podstrešju ležijo razmetani stoli, skrinje, senčniki, orumenele knjige, pisma, notni zvezki, stare slike s polomljenimi okvirji in podobni predmeti. Na tramovih so pisave prednikov in prve njihove besede s podpisi, ko so bili še otroci. Po stenah je razpredena pajčevina in zapuščenost daje vtis, kot da na tem podstrešju živijo samo še duhovi.

O tem podstrešju krožijo čudne zgodbe, zato se sedanji gospodarji izogibajo odklepanja vrat. Ljudje niti natančno ne vedo, česa naj bi se izogibali in bali, saj tistih ki so te zgodbe pripovedovali že zdavnaj ni več, bili so zelo stari in odnesli so svoje skrivnostne zgodbe v grob. Mene je prav ta skrivnostnost podstrešja privlačila in sklenila sem, da si ga bom ogledala in raziskala gnostično mističnost.

Neki starec, za katerega ljudje niso vedeli ali je živ ali mrtev, je povedal, da se v sliki na podstrešju skrivajo razna žarčenja v globini slike, ki se prikazujejo kot odslikave iz preteklosti in nato kot ostra praznina, ki se odmika od človeškega izkustva in preboleva v človeku - vidcu svoje izginotje. Omenil je, da razumevanje slike si lahko razlagamo tudi tako, da izhajamo iz njene bolečine, kajti človekova psiha to bolečino tudi soobčuti, duh slike pa ostane nedotaknjen. Bolečina slike se zrcali v človekovem ravnanju. Pri gledanju slike je pomembno tudi katera ura je odbila ponoči, ker slika spreminja svoje podobe s strmečim ponavljanjem glasov duhov skupaj z nihalom. Ob polnoči pa zastane urino kolesje in ko slika zažari, ura spet steče in iz slike se pocedi kaplja krvi. Ura ni bila navita že najmanj pol stoletja in nihče ne razume njenega delovanja.

Tistega popoldneva, ko sem se napravljala za nočni obisk podstrešja, je bilo soparno in bližala se je nevihta. Za razsvetljavo podstrešja sem si pripravila staro karbidovko, ki naj bi razsvetljevala kar veliko površino. Vse dogajanje sem dojemala povsem prvinsko, kakor se spoznavanju in ogledovanju starin streže. Upanje, da bom odkrila nekaj velikega, mi ni dovoljevalo umika. V meni so naraščali in se stopnjevali titanska moč, pogum in tudi nekakšen podzavesten strah. Kaj če iz teme kdo zamahne s sekiro?

Prišle so nočne ure. Bližala se je polnoč. Odklenila sem s težavo, ker je ključavnica zarjavela. Vrata so zaškripala in se odprla na stežaj. Pred vrati sem bila jaz, v notranjosti pa duh preteklosti, s katerim se bom srečala v tem skrivnostnem svetu temnih sil. Vzpenjala sem se po lesenih škripajočih stopnicah. Približevala se je nevihta, zunaj so udarjale strele in skoz podstrešje in stopnice je bilo čutiti močan prepih, saj je veter odprl okno podstrešja in potegnil skozi. Nekaj orumenelih papirjev je raznesel po stopnišču.

Pred svojimi nogami sem zagledala pismo in mi je bilo že na prvi pogled jasno, da je ljubezensko, da ga je nek moški napisal svoji ljubljeni. Pismo sem brala in brala, v njem je bil en sam izliv neizmerne ljubezni. Karbidovka je poševno razsvetljevala le ozek pas prostora. Vse ostalo je bilo potopljeno v temo.

Na podstrešje sem vstopila nekaj minut pred dvanajsto. Ogledala sem si prostor in čakala polnoč. V meni je naraščalo in se stopnjevalo pričakovanje in strah. V soju svetlobe sem oplazila vse dele podstrešja in v kotu sem zagledala sliko v sivem okvirju, okrašeno z zlatimi starinskimi ornamenti. Slika je obledela in nič določenega ni bilo več videti v njej.

Pritiski so se stopnjevali, spraševala sem se, če je to simulirana nadrealnost, ki mi ne pripada. Videzu pripada iluzija o dejanskosti preteklega, kdaj, kje, kako, kdo? Nešteto vprašanj, med njimi tudi kako in kdaj bo slika zažarela in če bo sploh zažarela, kot je govoril nek starec. Morda so bile to samo blodnje starcev iz roda v rod, ki zgubljajo spomin in se jim misli mešajo s prividi.

Spraševala sem se, ali bom videla karkoli možnega, kar je vezano na pogoje normalnega? Odgovor sem iskala s pogledom v dogajanje. Bodo sledile utvare ali videnje in občutenje zagonetnega? Slišim mrmranje, vzdihe, dihanje in vidim, da se na sliki zbira pepel, ki se čudežno guba.

Moja misel je postala vznesena in panična. Strah me je, kaj če skoči kdo ven iz slike s sekiro in zamahne. V svetu duhov je vse mogoče. V grlu mi je ledenel krik. Umaknila sem se pred nagubanim prahom za nekaj korakov nazaj in vzpostavila varnostno razdaljo. Za vsak slučaj. V tistem trenutku je vzplamtel in zaplapolal plamen. Doživela sem trenutek privida, ki me je presenetil nepripravljeno na takšno za človeško razumevanje nepojmljivo grozljivo doživetje. Vzemimo tragedijo, na primer Shakespearovega Hamleta. Verjetno ni nikogar, ki bi ob ogledu te znamenite tragedije dejansko mislil, da so na koncu tudi v resnici mrtvi kralj, kraljica, Laert in Hamlet, prelepa nesrečna Ofelija in skrbni Polonij, njen oče in še drugi. Saj vemo, da bodo isto predstavo jutri živi ponovili. Vendar Hamletova usoda je kot nekaj tragičnega, kot nekaj usodnega plod takšnih in drugačnih okoliščin, morda Hamletove neodločnosti, intelektualnega moralizma, človeške pokvarjenosti in pohlepa. Vendar v tej zgodbi, ki jo opisujem, se pojavlja estetski fenomen duha, ki se ukvarja z umetnino in njeno preteklo usodo. Ni še znano kako se bo pojavljala notranja zakonitost duha umetnine, ki bo skušala razložiti njen pomen in preteklost človeškega bitja, ki prebiva v njej.

Nato je brizgnila silna svetloba in razpljuskala luči po vsem prostoru. Tedaj se je slika spremenila v žarčenje. Na sliki se je iz goreče podlage pojavilo obličje mladenke, kakor sanjski deviški privid je bila, lepa kakor svetnica, belih rožnih lic, čutnih ustnic, bila je glasbenica tišine ali duh, ki terja naslado. »Je živa ali mrtva, je to duh?" sem se spraševala. Je to morda zavržena uboga ljubica, ki jo je ljubljeni pozabil na podstrešju. Morda se jo je naveličal, morda jo je kaznoval in zaprl v ta zanikrni prostor, morda je od mrtvih vstala in je to njen duh. Čigav?«, se sprašujem. Kako ji je ime, kdaj se je rodila in kdaj je izdihnila?

Njena lepota je bila fascinantna v vsej njeni lahkotnosti in odmaknjenosti od moje pojavnosti. Izžarevala je duhovno popolnost, najvišjo plast božanskosti, ki ni od tega sveta. Pričujoča lepota mladenke je lebdela in ni bila čvrsto obstojna. Pravo žensko telo z dušo. Čutilo se je nekakšno oddaljevanje, brez vrnitve, dopuščanje sopojavljanja ob življenju, nekaj čudovito lepega, nekaj idealnega, irealno nedejanskega je bilo v njej, nekakšno vztrajanje pojava na izmišljenem. V njenem pogledu je bilo čutiti zgoščevanje čutnosti na ravni vzvišenega, ki ne zahteva pojasnitve, temveč se razteza v razsežnosti užitka, ki vzburja čute, značilne za žejo doživetja, kakor ljubezenska igra v parterju gledališča.

Občudovala sem in režirano uživanje umetnine same, ki je drselo vame prek čutnih odslikav in zaznav. Z notranjo osvoboditvijo naslade je prodirala vame, dvojno in ponotranjeno, z razpoloženjem in strastjo iz sveta mrtvih, ki iz sebe izločajo živo snov, s čutno in duhovno namero zadostitve. Gledala sem skoznjo, njena razpoloženja in strasti. Moj odnos doživljanja je postajal vse bolj oseben, služnosten in hkrati ideja za razsvetljevanje prostora in videnje v globino njene duše.

Ospredje in ozadje slike sta bivala na dva različna načina. Materija se je preoblikovala v duhovno in pričarala videnje snovnosti na poseben božanski način, s preseganjem teže sveta, z lebdenjem. Slika se je v prostoru uresničevala z duhom opojnosti, s simboličnimi prvinami barv, ki jih slikovito posreduje božje delovanje in kdo jih je priklical? Božanska energija se je spremenila in duh v sliki je postala ženska, ki se je pokazala v popolni neposredni božanstveni sedanjosti. Vse prvine barv so v njej delovale na svetliški način, v njenem obličju je bilo čutiti govorico ognja, vode, vetra, drevja in cvetlic.

Bila je kakor devica, ki odkriva skrivnosti z barvami in strastmi naslade vsega živega. Bila je kot bi posneli sliko nebeškega svetišča z Madono. V sebi sem občutila neko nepojasnjeno silo, neko moč ali luč, ki me je preplavila. Sploh me ni več zanimala lastna lupina, v kateri sem se nahajala, temveč njen duh, ki je prihajal v moje območje. Bilo je vse tako čarobno kakor pri poročnem obredu. Čutiti je bilo vonj po dišečem kadilu in eteričnem olju.

Za sliko se je razprostiral vzvišen škrlat z vijoličnim in oranžnim odtenkom na beli tkanini iz morske svile. Morda je bila med njima prepovedana ali nemogoča ljubezen. Kdo ve? Pred sliko je stala skrinja in pred njo je zagorel sedemkrilni svečnik. Mladenka je bila okrašena s simboličnim nakitom, krasili so jo dragulji in dragi kamni. Vse je bilo pripravljeno za nekakšno slovesnost, vendar jaz nisem razumela kakšna slovesnost ali obred bi tu, v tem podstrešnem zanikrnem prostoru lahko bil. Maziljenje, poroka ali priprava na pogreb.

Bremena njene neizživete ljubezni sem prevzela nase, to je človeško. Začutila sem potrebo, da se obred nadaljuje in da se uresničim z njenim z njenim duhom. Žarčenje slike je tedaj ugasnilo in jaz sem bila vsa napolnjena z ljubeznijo, ki ni bila od tega sveta, projicirana po nekem božanskem zakonu v ta prostor, ki ni imel ničesar opraviti s svetim.

A prav ta prostor je preplavila rdeča prabarva, v kateri sta se utopila začetek in konec življenja. S strastno naravnanostjo sem izstopila iz sveta duhov in v svoji nezmerni radovednosti, ki je nisem mogla še potešiti, sem čutila, da se spreminjam v stanje belo-zlate svetlobe, kot nekakšen odsev na meji teme. Rdeča barva, barva začetka mladosti me je še nekaj časa spremljala do izhoda iz hiše. V sebi sem čutila, da mi v duši raste cvet ljubezni, ki zdravi dušo. Gospod je razklal morje s svojo močjo, odprl studence in potoke ljubezni in jaz sem začutila, da nekoga neizmerno ljubim. Vse neizživeto iz prejšnjega življenja je vstopilo vame. Nato sem se zbudila iz dolgega spanca, zadišala mi je kava in še topla brioška. Rekla sem si: "To so pa bile zares nenavadne sanje!"

Harfa in bisernice s svojimi glasovi

božajo sončno uro in mešajo glasove

z lasmi vetra in jadri usod.

Uvodna stran  |  Bibliografija  |  Novo objavljeno I.  |  Literarni porton  |  Poezija  |  Proza
Genealogija  |  Galerija  |  Knjiga bralcev  |  Stiki in povezave  |  Slovenska imena mesecev  |  Kotiček za Slovence po svetu  |  Slovenec sem!  |  Raziskovanje nekega primera  |  O smrti   |  Blog I.  |  Današnja misel  |  Luske hibridne samorodnice  |  Aforizmi  |  Poglejte kaj je danes novega!  |  Objavljene vsebine od 1.4.2008 - 31.3.2009