KONCENTRACIJSKO TABORIŠČE DACHAU
Dachau je bavarsko mesto (48°15′N 11°27′E), 20 km oddaljeno od Münchna in ima 40.000 prebivalcev. Prve omembe mesta segajo v 8. stoletje, v zgodovinskem mestnem jedru pa se nahaja grad iz 18. stoletja.
Dachau je najbolj poznan po koncentracijskem taborišču, ki je bilo prvi večji tovrstni objekt nacističnega režima. Kot preurejena tovarna smodnika je taborišče odprlo svoja vrata že leta 1933.Koncentracijsko taborišče Dachau je bilo ustanovljeno 21. marca 1933. Bilo je prvo koncentracijsko taborišče, ustanovljeno s strani nacistov. Eden glavnih pobudnikov je bil Heinrich Himmler, ki je bil takrat načelnik policije v Münchnu. Taborišče so takrat opisovali kot prvo koncentracijsko taborišče, v katerem so »prevzgajali« politične nasprotnike (antinaciste). Zgrajeno je bilo na območju zapuščene tovarne streliva, na severovzhodnem delu mesta Dachau, v južni Nemčiji. V prvem letu so sem zaprli okrog 4.800 jetnikov. Na začetku so v glavnem zapirali nemške komuniste, socialne demokrate in druge, ki so kakorkoli nasprotovali nacizmu. Čez čas so bili kandidati za »prevzgojo« Jehove priče, Romi, homoseksualci, označeni kot asocialci in kriminalci. S časom je sem prihajalo vse več judov. Sprva so jih zaprli, ker bi naj pripadali kateri izmed prej naštetih skupin, ali so jih zaradi manjšega prekrška obsodili na dosmrtno ječo, oziroma da so svojo kazen do smrti prestali v taborišču. V začetku leta 1937 so SS enote zadolžile ujetnike, da prenovijo stavbo taborišča Dachau na območju sedanjega taborišča. Jetniki so bili prisiljeni v to delo. Morali so zrušiti nekdanjo tovarno streliva, bili so pod velikim psihičnim pritiskom, pogoji za delo so bili izredno slabi. Stavba je bila zgrajena v sredini avgusta 1938, taborišče je bilo bistveno spremenjeno. Delovalo je do leta 1945. Tako je Dachau postal prvo učinkovito taborišče v takratnem tretjem reichu. Število judovskih jetnikov je vedno bolj naraščalo, najbolj je naraslo 10.-11. novembra 1938, ko je Hitler izvedel Kristalno noč in zaprl 10.000 judov. Večina je bilo moških, ki so jih kasneje izselili iz Nemčije. Taborišče je bilo del vojne center za vaje za SS enote, kjer so na nek način razvijali uničevalske in prevzgojitvene tehnike. To taborišče je bilo na nek način vzgled in vzor vsem ostalim, ki so jih odprli kasneje. Taborišče je bilo razdeljeno v dve območji: ožje taborišče in območje krematorija. Taboriščna cona je zajemala 32 barak. V teh so bili jetniki z različnim statusom; v taborišču so bili zaprti skoraj izključno moški. Del barak je bil urejen kot hiralnica. Del prostorov je bil rezerviran za medicinske poskuse na ljudeh. Glavna pisarna je bila odklenjena in dostopna le posebej določenim osebam. Na ograjenem zemljišču je morala biti posebna kuhinja, pralnica in drugi funkcionalni prostori. Leta 1942 so krematorijsko območje postavili zraven glavnega taborišča. Vključeval je star in nov krematorij, torej so eno stavbo dogadili. Število žrtev v drugem krematoriju ni nikoli popolnoma natančno raziskano. Taboriščniki, ki so zboleli ali bili prešibki za delo v taborišču so bili poslani na »evtanazijo« v center blizu Linza v Avstriji, kjer jih je bilo ubitih nekaj tisoč. Kaznovali so jih tudi z obešanjem. Tako v Dachavu kot tudi v ostalih nacističnih taboriščih so na jetnikih izvajali medicinske poskuse, kot so: preiskus zdravila proti tuberkulozi, drugi antibiotiki, analgetiki,… Jetnike so pustili krvaveti, da so z njihovo krvjo lahko s transfuzijo pomagali, komur so pač želeli. Na tak brutalen način je umrlo kar nekaj jetnikov. Poleti 1944 je bilo v sklopu Dachauskega taborišča zgrajenih že 300 manjših taborišč, ki jih je zgradilo 30.000 jetnikov, ki so delali res trdo, dan in noč. Mnogo jih je od težkega in napornega dela umrlo. Bolj kot se je bližal konec vojne, bolj so nacisti forsirali Nemce, ki so bili proti nacizmu in jih pošiljali v taborišča. Sprva v lokalna, kasneje so jih na veliko premeščali v Dachau. Pot je bila dolga, hrane in vode skorajda ni bilo, torej so jetniki prišli izmučeni in na smrt izstradani, če že niso po poti umrli. 26.4.1945 so Američani prešteli okrog 70,000 zapisanih žrtev in zapornikov v Dachavu in sestrskih taboriščih. Največ je bilo političnih nasprotnikov, na drugem mestu so bili judje. Tri dni kasneje so Američani osvobodili Dachau. Število žrtev med leti 1933 in 1945 se giblje nekje okrog 188,000, med leti 1940 in 1945 nekje 28,000. Evidentirane so žrtve, ki so umrle po prihodu v taborišče; številen so pobili še preden so jih popisali. Čisto natančno število žrtev nikoli ne bo popolnoma jasno.
DACHAUSKI PROCESI V SLOVENIJI
Dachauski procesi v Sloveniji je naziv za skupino politično montiranih sodnih procesov med leti 1947 in 1949. Priprive za zmontirane dahauske procese so se začele v Sloveniji že leta 1946.
10. kongres Zveze komunistov Slovenije je aprila 1986 dokončno odpravil obsodbe dachauskih procesov.
• predhodni proces - Puflerjev proces (maj 1947)
• 1. dachauski proces (april 1948)
• 2. dachauski proces - proces proti Jožetu Mavcu in Francu Malenšku (maj 1948)
• 3. dachauski proces - proces proti Mitji Sark (maj 1948)
• 4. dachauski proces - proces proti Francu Žumru in Alojzu Veršniku (maj 1948)
• 5. dachauski proces - proces proti Janku Ravnikarju (julij 1948)
• 6. dachauski proces - proces proti Kopaču, Bohincu, Brezarju in Vidmarji (avgust 1948)
• 7. dachauski proces - proces proti Reziki Barle (avgust 1948)
• 8. dachauski proces - proces proti Figarju in Ranzingerju (junij 1949)
• 9. dachauski proces - proces proti Marčanu (september 1949)
• 10. dachauski proces - proces proti Fakinu, Mrzelu in Petraku (oktober 1949)
• v času preiskave so obravnavali 7.380 Slovencev, med njimi tudi mojega očeta Ivana Gašperčiča (osebek medicinskih preizkusov zdravil za zdravljenje tuberkuloze, osvoboditev je dočakal na malarični postaji), je bil določen za ilegalno usmrtitev, ki naj bi jo opravil likvidator Edvard Mielnischzek s skupino, ki ga je tudi v hiši napadel
* obravnavanih je bilo tudi 2.144 tujcev;
• obsojenih je bilo 37 oseb;
• proti trem so ustavili preiskovalni postopek;
• trije so umrli med preiskavo;...
• preiskovalci: podpolkovnik Ivan More - Žan (vodja), Kamilo Hilbert, Branko Ivanuš, Nace Majcen, Martin Renko, Franc Pirkovič, Karlo Sagadin, Rado Škraba, Aleks Winkler
* javni tožilec dr.Vladimir Krivic
Doktor Heli Modic je bil predsednik sodišča, ki je na smrt obsodilo generala Rupnika. Štirideset let kasneje je dr. Modic obiskal Žarka Petana v vikendu v Bohinju. Izpovedal se mu je, da ga je sram tistega procesa in svoje vloge v njem. Izpovedal se mu je tudi dr. Vladimir Krivic, ki je bil tožilec na dachauskih procesih. Dachauski procesi so kot sodniški teater potekali javno, z uličnim ozvočenjem. Krivic je Petanu potožil, da je bil takrat indoktriniran.Tožilec dr. Vladimir Krivic ni sodeloval pri usmrtitvah Dachauskih žrtev, kot je bilo s predpisi določeno.
Dr. Heli Modic je bil (1965 - 1970) tudi moj profesor na Višji upravni šoli v Ljubljani (Predmet: Teorija o državi in pravu) in sem se tudi potem, ko sem diplomirala, pogovarjala z njim. Obiskal me je v službi na Obrtnem centru v Kopru. Veliko sva razpravljala tudi o suverenosti republike in države ter o pravici do odcepitvi republike).
Opis stalinističnih dahauskih procesov od poteka dogodkov z aretacijami, policijskimi preiskovalnimi hipotezami, metodami torture in izsiljevanj, vse do usmrtitve na smrt obsojenih, ki je bila izvršena šele konec leta 1950, je skopo opisana v študiji raziskovalne skupine, pod št. 85, ki jo je vodil Ljubo Bovcon, ki navaja, da ni podatkov o grobovih usmrčenih.
Žarka Petana in soprogo sem osebno spoznala okoli leta 1970 v Termah Čatež, ko sta prihajala iz Brežic ob večernih urah na vrt. Večkrat smo skupaj posedeli in se pogovarjali, tudi obiskala sem jih doma v Brežicah.
Uporabljeni viri: Pogovori z očetom in navedenimi; Raziskava št. 85 o Dachauskih procesih - Ljubo Bavcon, izpovedi Zdenka Zavadlava; Žarko Petan: Razglednice iz mojega vrta, objavljeno na spletu 21.6.2007, Dokumentacija in knjige o Dachauu, ogled Dachauskega muzeja.
POSTHUMNO SPOROČILO
Moj uporni oče Črni brat ni prizanašal fašizmu.
Govoril je zasmehovani materni jezik.
Moj oče, medicinski poskusni kunc,
ni nič oprostil nacizmu.
Trpel je nečloveško.
Moj oče ni oprostil boljševizmu,
le bratom je odpustil brata izdajstvo.
Nosil je v sebi vseh mrtvih glasove,
da se čas z njimi nahrani.
Iz ponosa je načrpal pogum, natovoril
in privezal spomine konju na hrbet.
Tujina mu je določila prostor za počitek.
Na koncu trpljenja so mu tujci odprli
vrata in vstopil je v noč.
Tam je veliko starega
zarjavelega železja, okrasja in iluzij.
Poslovil se je in posthumno sporočil:
Ne delite se, ne sovražite se,
ne obsojajte se med seboj!