POEZIJA 2016
Učlovečena zakladnica smislov
rojeva dan, ki trka na okno.
Sem ujetnica noči, sprevrnjena
v simetriji zrcalne podobe dneva.
Meje telesa
so meje mojih čutov,
vezane na končnost.
Moj JAZ je igra zrcal.
V ogledalu ni projicirano poželenje,
ki spreminja podobo.
Nekdo posega v dogajanje.
Odsev podobe ne more dobiti
trajne oblike, lahko jo izprazni.
Kje je posnetek hrepenenjske energije,
kdo umešča čustva v izraznost podobe.
Sem odprto polje skritih razpoloženj.
Nosim trn v srcu, okrašen z vrtnico.
Z žlahtnim vonjem mi daje kanček ljubezni.
Z mehkim glasom šelestenja želje plujejo
po medeni melasi v mrežo sestradanega pajka.
Vžigajo se cukri, mavrica odpira telesu oči.
Priprte zlezejo noter kot plug v zemljo.
Zlata obroba dneva med dišečimi grmi jasmina.
V kuhinji se prižiga luč.
Skupaj bova pila kavo.
In meso postane beseda.
Obraščena s soncem
utripam v dotik
brezglasnih ustnic v poljub.
Diham olupljeno sonce.
Žarim toplino.
Zgodilo se je.
Sevam svojo bit.
Gostolim razpršeno ženskost.
Razkošje zamaknjene polnosti.
Vabim te, Orfej, med šepetanja,
dišave mojega vrta,
ki krepijo srce.
Prerojeno v brezčasno.
Pride noč, z njo tema
v breznu vesolja,
kjer vstaja luč in zagorijo ognji.
Zamaknjena čakam.
Dogaja se čudež.
Čuti nihajo kot stebelca v vetru,
za vogalom je zima,
v duši se vžiga plamen ljubezni.
Oči žarijo skozi obraz
v zrcalu dneva.
Oko se je ustavilo
na njegovi senci,
ki je izginila v mrak.
Odšel je skozi prasoj.
Glas prebija zidove
In drobi čeri molka.
Odjeknil je krik tišine!
Med obrisi ladji oblakov
veter odnaša ptice v jati.
Sedim na golem stolu
In sejem besede
na belo podlago.
Poslovilno pesem lastovki,
ki je odletela kdove kam
kakor človek, ki odide
In ne veš kam je odšla.
njegova navzočnost.
Tu bo kmalu snežilo
v toplo nedrje.
Sinji kristali krasijo
njegovo zatočišče.
Srce čaka
na obredni ples spomina.
Nimam velikih skrivnosti.
Vse so odprta knjiga.
Na mesto, da bi sesuvala besede
neizčiščenih idej,
jih ustvarjam in podarjam.
Med pisavami je priprto igrišče
z enim igralcem, ki ga opazujem,
poslušam, njegove besede
si zapisujem. To ni dolgočasje,
temveč hrepenenje po življenju.
Misli so darilo predpravic bivanja.
So vzvišena snov, čista kemija.
Erotika, iztrgana iz ustaljenega pomena.
Beseda ima metaforični pomen.
Kar čutim, pišem, da ne pozabim.
Med pisanjem se razkrijejo hrepenenja.
Zasledujem se od rojstva.
Sledim naklonjenosti podaritve
rasti k svetlemu dnu neba.
Hvalnico pojem med razpokami sveta.
Slišim na tisoče neločljivih glasov,
ki združujejo izbrane ure
v čudežne trenutke.
Iz pesmi je vznikla baročna palača,
polna renesančne svobode,
ki ponika v vrtinec razuma
in govorico srca.
Biološko utemeljena sreča
socialne harmonije,
zmaga naravnega čuta.
Drugi je pomembnejši od mene.
Brez konca in kraja sem.
Zametek neodprtega
in neprebranega ljubezenskega pisma.
Veliko pomembnejša od molka
je beseda. Oklene se nečesa,
ki potrebuje dejanje.
Veselo občutje harmonije,
ki ga premore glasba,
ritem telesa,
čustveno stanje duha
in plimovanje morja.
Vzkipi topli skipek dneva.
Ko se zvečeri,
zasijejo zvezde
prav na tem mestu,
kjer berači izmišljajo ljubljenje.
V počasnem plesu valov
se rodi šum,
ki zacveti kot nebesni uvid.
Navznoter neviden in breztežen,
zaznan poseben stik,
ki omogoča
notranje branje besede.
Samost njene samote
s priprtimi očmi.
On se pogovarja z molkom njene tišine.
Ko se razženejo polteme,
zagleda obličje neba,
kjer se začrtajo krogi,
nežni odbleski svetlobe
njenih globokih sinjih oči
neponovljive modrine.
zakaj namesto zvezd v temi
lebdijo netopirji in skovikajo sove
v večplastni pajčevina časa,
na kateri obvestijo tisti,
ki se ne morejo prebiti
skoz vrata svoje vesti.
Črna ptica gnezdi v duši.
Prebivalka bolečih modric.
Užita naslada nedokončanega krča,
ki ima kamnite čeljusti
in boleče zublje, ovite okoli telesa.
Opeklina se pogreza v črno luknjo vesolja,
obrnjena kot nogavica k čeljusti,
ki grize hčer nesmrtnosti.
Pekel je snoven, rezerviran za ljudi.
Razmejuje svet živih
in svet pogubljenih,
ki so sami sebe darovali
na oltar nepotešenih slasti,
ki ne prinašajo sreče in radosti.
Nobena nesreča nikoli ne pride sama.
Vsaka ima svoj izvor in vzrok.
Njen vertikalni ciklon ni odporen
na bolečino, ki pride vselej pozneje
kot opeklina s pelihastim znamenjem.
Kristus je za vekom veke ločil
izvoljene In pogubljene.
V črni globini ni več stopnic za pot nazaj.
Ni svile tako mehke,
kot je sončna luč,
ko ji odprem okno srca
in v mentalni posodi zrastejo
semena iz mozaika hipne podobe.
S svojo vročo sapo je zdrsel
vame poljub blagih ustnic.
Le kako se je prebila luč,
da prodira do bolečine
in prebuja duha.
Vžiga in ugaša mu oči.
Nevidna je v neizrečenem.
Tam onkraj neskončnih vrat
se brezimna pomika čez ramena
in pernato bohoti s svojo svetlobo,
prebije lupino samote
in dvigne dušo v polje,
kjer domuje spomin.
Sedim na obali ob morju
z očmi do roba zemljinega obličja ,
kjer se začenja medeni vonj
slovesa, ki se zgodi nočem.
In jaz sem se z dlanjo dotaknila
nevidnega obraza in rekla: Molči!
Odveslal je z zlomljenim veslom
v gluho puščavsko noč.
Vzklil iz koralnega grebena in jaz
sem brala sledi njegovih stopinj.
S koleni se je ves hrepenenjski sklonil
In razprl kožo čez rob puščavske rože.
Slišim glasbo kamna.
Odkod se je odvalil,
iz katerih hribovij,
da tako lepo poje.
Oluščen podob gore
in zelene mehkobe dreves,
joka kot otrok.
Stojim pred njim
Tiha, otožna, brez besed.
Spod nog me gleda
kam sem namenjena.
Odhajam. Osupljivo počasi.
Z njegovo glasbo v ušesu.
Stopinje so samo še vprašanje časa.
Zgodil se je hip,
ki je odtisnil posmrtno masko
kamna v večnost.
Skušam prebrati zapis.
Selim se skozi ime,
kjer žuborijo kaplje v kamnu.
Sklonim se skozi okno duše,
mehke kot svila na zastoru,
kjer plapolajo hladni ognji,
razprti v cvetu, ki na veki dlani
zre v nebo, da mu sonce odpre oči.
Sklonjena nad prgiščem molčečih besed
sem napela jadra in zajela luč.
Nihče natančno ne ve,
kako se sešije prostor vsemirja
in kako se prevede jezik
zaklenjenega srca v notranjosti časa.
Obtičala sem neločljiva na lestvi
nedosegljivega neba, vtkanega
v tople, opojno dišeče spomine tu doli.
Ne vem kaj je zapisano na temni
strani neba, na obali svetle zvezde.
Morda je tam gori njegov dom
in on utripa v atomu velikega morja.
S tisoč poljubi je sonce začelo dan
in utonilo s poslednjim.
Nihče natančno ne ve,
kako je brodolomcu
onkraj ščepca prahu in pepela
potovati s soncem, ko brezvetrje
za jadra in plovbo ni ugodno.
Videla sem jih v soju žarkov
in zvezdnih luči na poti
k zagrizenim ciljem.
Videla sem nedokončane ljudi.
Bilo jih je veliko, ki jim je popokalo
škripčevje vesti, ko so odšli
slavit svoje zmage.
Predstavniki trde fizike s karavano
žejnih in dehidriranih kamel.
Nismo vedeli, komu se pletejo mreže
in v kakšne tanke lovke lovijo
pajki svoj plen. Nismo vedeli,
da bo svoboda služila razčlovečenju,
da bodo tkali pasti v območju velikega cilja.
Vse ostaja skrito in potlačeno pred resnico.
Obstaja neko zaprto stanje, kjer je omajana
vera v človeka in njegov dober namen.
Tam na obrobju, kjer se vse začenja
in konča, kjer s plašnicami zarobljeno
mrežo znova zankajo z robovi,
se trepljajo, medtem ko se krmijo
z znojem in toplo krvjo,
prisesani na jagnje in njegov ponižen pogled.
Nedejavni zadaj, dejavni spredaj
si ližejo dlesni pred obedom
in nadzirajo izpraznjene
pogled pod nagubanim čelom.
V nabreklem trebuhu med prsmi in
nogami, za spiralo vretenc
jim ugaša in temni pogled
od sončnega sija izbrušenih
kamnov pravšnjih besed,
ki so izgubile prvotno vsebino.
V mojem spominu ni potovanje
skozi čas, ki sem ga sanjala.
Vse bolj ranljiv je čas
našega čezmernega bivanja.
Kako resnični so bili dnevi,
ko smo sanjali oznanilo nove renesanse
in so nam hrepenenjske aluzije poganjale kri
pred zrcalno sliko razbohotenih upov.
S skrčenimi prsti jih tiščim v dlani.
Intenzivno se berem z bedečimi očmi,
da bi bolje razumela plimo mlečno dišečega
morja, ki je utemeljevalo čas velikih pričakovanj.
Oko neskončnosti opazuje pomene pravšnjih besed,
ki ostajajo med sabo sprte, sprevržene, zmaličene,
lesketajoče, krhke in drobljive kot kreda.
Izsušene kot zemlja brez dežja.
Blišč in beda sedanjika.
Besede, ki danes švistijo kot bič.
Glasovi besed imajo v prsih svoj dom.
Senčen plašč bolečega zamolka in krik.
So slepa pega, optični živec
zrkla nerazumljive duše človeške.
Mnoge bolečine se selijo v bolnišnice.
Krivice pa imajo dolge ožigalke
in se naselijo v človeško telo.
Hranijo se z vrelci iz pare krvi.
Moralni vplivi besed so dopustni,
če jih je mogoče preliti v dejanja,
ki ne prestopijo mej.
A zgodil se je z besedo Svoboda neosebni zločin.
Pri oranju je plug segel pregloboko in jo ranil.
Ena sama zareza je dovolj, da beseda izkrvavi.
En sam kamen je dovolj, da besedo ubije.
V razpoki med rojem enodnevnic,
sem v drevesnem lubju našla kažipot.
Zaslišala sem šelesteče listje, ki mi je govorilo
o bolečini drevesa, v katerem domujejo
besede prebujenega intelekta narave,
ki se mu približuje človek,
da bi drevesu izrul jezik resnice.
Iz posledic razberemo delovanje
Sploh ne vem, kako mi je prišla
na misel ta vznemirljiva pesem.
Kje sem zanjo dobila navdih.
Morda ob spremljanju medijev.
Dnevi so hladnejši.
Prihaja jesen,
ujeta v gospostvo čudnih naključij.
Širijo nam vonjave njihovih potnih oblačil.
Zavezani izkušnjam občutimo
trpkost zaužitih sadežev v ustih.
Pod vekami ležijo slepe oči.
Za mnoge je nastopila jesen življenja.
Ostarela roka je naslonjena na gugalnico.
Njeno delovanje je določilo ritem in posledice.
Veliki cilji, nepremišljena sredstva.
Veliko besed brez rezultatov.
Dejanja so se sprevrgla v zlo.
Poglejte, kaj ste rešili z utopijo!
Sredi ropotarnice ideologij
ste se poigravali z moralnostjo.
Usoda, hladna pričevalka
nam streže grenak napitek.
Še nimamo besed za izražanje
skrotovičenih idealov v luči resnice.
Sivine motijo ure spanja.
Vzvišene besede so obležale v krstah pozabe.
Imajo srhljiv in dotrajan pridih.
So skeleti z odsekanimi rokami,
naslonjeni na palico preteklosti.
Zaostajamo brez refleksije.
Z etiko prepričanja v moralo življenja,
a v breznu biti leži neskončnost dobrote in zla.
Morda se bodo kdaj opravičili za neprijetne napake,
zaradi katerih smo ljudje trpeli.
Bili so usmerjeni vase.
Ne v globino, ne v višino.
Plitka beseda je njihova konstanta.
Zazrite se v tihožitje izsušene ikebane,
da bi lahko razumeli problem.
Jaz bi rada imela prižgano luč v svojih rokah!
Slika: Pablo Picasso
Beseda je kraljica,
stavek je vitez.
Knjiga je otrok njune ljubezni.
Potovanje skoz literaturo,
je pot skozi besedo.
Človek je ljubitelj besed,
ki govorijo o modrosti.
Te povedo kako zaceliti
z rano načeto besedo.
Kako razbremeniti
eno besedo z drugo.
Kako ji dovoliti,
da duša izprazni svojo misel.
Povedo, kako jo izpeti,
ji določiti ton glasu,
očistiti spomin.
Kam se je skrila lepa beseda,
je še skrivnost.
Ljubezen je neskončna.
Z robido je zarasla njena pot,
po kateri bi vstopili vanjo.
Videla sem jo v predprostoru srca.
Med dvema rokavoma Scile in Karibde,
Prikazovala se je, ukinjala in izginjala.
Igrala je svoj violončelo pred dvorano,
v katero še ni vstopila človeška noga.
Odkrivala je sposobnost druženja.
Sposobnost svoje rasti.
En človek lahko iz svoje izkušnje
pove vse o človeštvu.
Zadostuje en sam človek.
V njem je zbrano vse človeštvo.
Zadostuje ena beseda: Ljubezen.
Ime ji je kraljica besed.
Zakrita je z zaveso večnosti.
Njena zgodba se dogaja.
Na njej stojijo svet in ljudje,
ki nenehno premeščajo pohištvo,
ljudi in spomine nanje.
In besede o tem, kakšen je svet
na piedestalu nerazložljive skrivnosti.
Bila je vojna.
Od zvonika dalje
ni bilo več miru.
Razprla se je vase
in se pomikala do dna
radosti in bolečine,
kjer je smaragdna reka
izdolbla globoko strugo,
po kateri plavajo
zlatniki spomina s cimetom
okusa prvega verza v ustih.
Ob goreči hiši se je
s kratkotrajno radostjo metulja
ovila v ognjeno pregrinjalo
in se s krvavečim pregibom na ustnici
razcvetela v zvončnico upanja.
Njena dekliška polt je bila
nepopravljiva napaka.
Ni mogla več sleči steznika.
Pretočila se je v pesem.
Najprej je bila pesem.
Odlomil se je komet
In razkošatil sončni sistem.
Razpočeno nebo, oropano zvezd,
je z ognjenimi zublji na vodi spesnilo
pesem o bolečini svojega rojstva.
Vesolje je posrkalo vase planete,
kot bi poniknila zrela jabolka
v razraščeni travi.
Prikazala se je pot.
Brez tal pod nogami.
Kažipotno znamenje.
Zračno morje v zenici.
Nič, ki prižiga jutra
in premaguje težo telesa,
ki hlapi kot slatina
in odnaša liste v eter.
V vetru podrhtava pesem.
Gubajo se metafore v razgiban relief.
Svetloba obešena na vrveh,
nabira kaplje dežja.
Med tem se je beseda tihotno
razraščala in množila.
V ustih, je bilo čutiti vzvišenost
zemeljskih snovi.
Piščalka v praproti se je oglasila.
In bilo je vse zeleno.
Cvet v srčnih zaklopkah
je utripal svoj tik – tak.
In rodila se je pesem med ločjem
In travo, prvinska kot zrak in luč
med bilkami svetlolase kalužnice.
Potem ko je roka roko umila,
se mu je leva posušila.
Druga je jemala vse,
kar se je vzeti dalo.
Oslepelo je notranje oko.
Slina in jeza ste se spenili.
Kozina mu je gledal pod prste,
tebi pa globoko v oči,
a nekaj se je zataknilo v grlu.
Nastopil je nikogaršnji čas.
Pravica je okamnela,
Veselju so strune onemele.
Vse kar je Jožef Kantor spravil vase,
je recikliral in se ponudil v novi preobleki,
metaforično Cankarjev Betanjski kralj,
poglavitni predstavnik današnjih junakov
lažnivcev, hinavcev in sleparjev.
Pa se ni obesil, kot je bilo nekdaj v navadi,
da bi izkazal nekaj spoštovanja zveličanemu
ljudstvu najbolj 'zdravega' narodovega jedra,
ki se še ne odreka svojim ikonam.
(Realizem je edina prava vera, brez nje ni zveličanja.)
Sprevrženo postaja za mnoge zabavno
ogledalo v satiričnem očesu.
Duhovni princip podžiga izbrance.
Če si vernik refleksivne poezije spoznaš,
da je pesem prehitevanje v čas,
kjer ti bodo ostale le prazne roke in golo življenje.
Oni so bolj subjekt časa, kot so prilagodljivi častilci
manjšine, ki odplavlja večino v mrtvo morje.
Prepleteni in skriti v zankah in mrežah,
stkanih s pletivom iz človeškega znoja si gradijo viadukt
nad strehami zgoraj, medtem ko tečaji vrat spodaj
pod težo cvilijo zato, ker živčne celice psa
in človeka v možganih delujejo na enak način.
Izpred oči izginjajo hiše, tovarne in pravna država.
Obnovi sebe in brez besed prečkaj smer,
kjer je zrasla visoka steklena pregrada,
skoz katero nemo zreš vanje,
medtem ko oni delijo svoj plen.
Prestopi prazne besede
in pojdi premočrtno naprej!
Na cilju stoji kamen modrosti,
obrnjen v prihodnost.
Slika: Kralj na Betajnovi, SNG Maribor, Foto: Peter Uhan
Svoje mišljenje
je kemično prečistila.
Zgodila se je poezija.
Povzetek esence notranje luči.
Beseda je sprejela vase ogenj
In zagorela v labirintih odsotnosti.
Potovala je v notranjost.
Iz zrkel so jo gledale zenice.
V njih se je nabirala sol.
Morje, slano morje in nebo.
Beli oblački.
Drobnica zvezd.
Jutro jo je zbudilo.
Na začetku je bil dan jasen.
Zvečer je ugašajoče zamrl
in se pogreznil v globine,
ki rahljajo razum.
Prihaja z velikim rojem kometov,
ki krasijo nebesne balkone
pozlačenih rož v daljavah.
Prisluhni brstečemu prasketanju
v prostorih samote.
Naenkrat presenečenje.
Sončnična luč.
Preblisk popolnosti v živo.
Čudež. Kipenje. Pesem.
Rožnati odsev semenja neba.
Udarec na gong umirja roko,
ki se nikoli ne odmakne.
Kakšna hladna pisava je pepel.
Postane zeleno v vetru
in se razcveti v poezijo.
V navdih iz vrtov ledene tišine
in spoznava fragmente svojega prostora.
Čakam na njegovo izrečenost.
Kje v meni si srčni del duše, moj dišeči jasmin?
Ločen od zemlje se me dotikaš v kopeli strasti,
ptica mojega hrepenenja, povzdignjena v nebo,
zakaj prihajaš tako pozno v območje luninih razpok
in me božaš s svojimi mehkimi rokami besed,
ki jih polagaš v najbolj intimne plasti moje biti.
V prostorih, kjer spi moja kri, iščeš svojo notranjost,
gruliš v usodi letenja, ki se ji ne moreš upreti.
Slišim te, kako mi govoriš, ljubezen moja,
in akordi mojega srca, ti zlati obeski hrepenenja
živijo v ciklusu spevov v toplem bistvu stvari.
Ostani v svoji geometriji navpično tam gor,
v zlatem kraljestvu neskončne ljubezni,
v zlatem kraljestvu sanj, negibnih v času.
S teboj bi odletela v območje neskončnosti,
kjer visoko leteči zmaj čaka name, da se bom prerodila
med nebeškimi sobanami, dremotno in nežno.
Slišim tiho šumenje vetra in delce svetlobe
v ostankih žarečega oglja zvezdnih poti.
Prihajam iz sveta nagubanih zemeljskih rok
V svojih korakih občutim postanke, svoj beg,
medtem, ko v mojem nepopolnem bistvu zori dih,
se vsa predajam skrivnim spevom ognjenega sonca.
Znotraj razrezana, natrgana,
premišljeno zakrita golota.
Iz divje zveriženosti duše izruta,
kristalizirana v spominu,
destilirana, travmatično razgaljena,
pogosto krat naelektrena epizoda
resnici zapre usta in ji hoče dokazati laž.
Nihče ne ve, razen nje same, da prešteva,
sešteva in odšteva od bivanjskega časa
vse kar pripada vedenju o bivanju znotraj nje.
Potem se zavije v molk. Molk je zlato.
Je zlata žila resnice. Priključen je na detonator,
kot pravi v vizurah Ifigenija Zagoričnik Simonovič.
Zelo zgovorna je laž, ki skuša resnico prikrivati.
Resnici pogosto nastavijo nagobčnik.
Oprostite njeni krutosti, da si dopušča izbire
in vas včasih prekine, ko hlastate po besedah,
ki se hočejo bojevati z njenimi besedami
in dokazovati pravšnje laži.
Posiljevalci se nato očistijo, tudi z molkom.
Nihče ne prizna resnici pokončnosti,
vedno si resnica tudi ne zasluži tega priznanja.
Če je upognjena, ni več resnica, je dekla lažem.
Molku je namenjen posmeh in šibkost narave.
Rodi se misel v labirintih brez akustike,
a ko se jez poruši, se molk spremeni v
hudournik, ki poplavlja izsušena polja.
Pšenica resnice ni več zlato seme,
postane kruta mučiteljica.
Resnica je orodje za brušenje noža,
s katerim razrežejo človeka, stvari in čas,
molk pa je kanta betona, ki resnico pokrije,
beton se razlije resnici na glavo,
da s svojo skrivnostjo zamolčana utihne.
Vendar doklej? Resnica vselej pride na dan.
Molk in laži vselej držijo resnico na povodcu.
Koliko resnic imam povedati ljudem,
ki jim ne morem več govoriti ali pisati,
ker jih ni več - so umrli ali se spremenili.
Nekateri ne dovolijo, da bi resnica govorila.
Obsojajo jo, kot da je resnica laž.
Pa ni, najsvetlejša je tista, ki jo neradi slišijo
in si pred njo mašijo ušesa in zakrivajo oči.
Slika: Vladimir Kush, Metaphoric art
Vraščenost
Če sklepamo po analogiji dohodkov,
ima sonce pod vekami bič,
ki s svetlobnimi sunki
ustvarja zlat dež nadčloveškosti,
pesniku laska s spominom
in vzvišeno izrednostjo njegove majhnosti.
Zgodba se naseli v nedrje.
Sončni zobje grizejo kožo.
Metuljem barvajo krila.
Zjutraj osvetlijo sobo in pokažejo tvojo senco,
ki zadrhti in te nagovori z ustnicami časa.
To je cena za življenje, ki se obnaša
kot moč rasti in moč izginevanja
s pretrganim tokom zavesti.
Z razpuščenimi dolgimi lasmi te objame
kot vrba žalujka, ki jo mučijo
dolge in težke veje, segajoče do izvira.
Naravno in ponižno. Oboje hkrati.
Tako postaja potovanje vse jasnejše.
Kri mi poganja novo občutje,
spoznanje vraščenosti v sistem ozvezdij
brez posebnih znanstvenih vedenj
in zgodovinskih moral.
Vsi smo eno z odprtimi možnostmi trenutka.
Slika: Vladimir Hush *1965, ruski surrealist, ki ga je inspiriral Salvador Dali.
Velelni naklon
Delujmo, da bi razumeli!
Vest se obrača z velelnim naklonom
kaj stori in česar ne smeš storiti.
Mar bi z mečem v roki reševali
medsebojna nasprotja … ?
Potegnimo črto in začnimo na novo.
Dejanje časti ni meč, temveč dialog,
ki vodi do poravnave.
Zapolnite spomin na preteklost
z odpuščanjem in odidite
z bojnega polja hkrati.
Za seboj zaprite vrata.
Solze pustite v skledi spomina.
Vse kar mislim in čutim je brezglasno.
Globoke korenine veličastnih dreves
čutijo sadeže v ustih. Nekaj neotipljivega
med spečnostjo in bedenjem je v njih.
Nihče ne ve, kakšni bodo otroci,
ki se bodo hranili z njimi.
Ko se bo znočilo sprejmi vase
svetlobno slovo utrinkov zvezd,
ki govorijo: Sonce vzhaja!
Odloži nahrbtnik in se spočij za nadaljevanje poti.
Koliko obrazov bivanja se izreka:
'Delujmo, da bi razumeli drugega?'
Moja roka je zvon!
Težko je živeti v takem duhovnem ozračju.
Pišem vam, ki ste bili
in ste še oboroženi s pištolo.
Kaj me brigajo negibna dejstva,
ki niso v spominu za bolečine,
ki so se preseljevala na bolnikovo
pograd domovine Primorcev.
Dejstva, za katera me sprašujete,
kdo je o njih govoril in o njih pisal,
če je naš, ali je to kdo, ki je vstal od mrtvih.
Bila so dejanja, ki zadrhtijo kot žile dreves,
če se jih dotaknejo roke apologetov.
Po tolikih letih molka in laži,
bi še naprej radi tajili zločine,
ki so jih storili naskrivaj, na primer
7. januarja 1946 na Davči, ko so
umorili pisatelja, pesnika, profesorja,
duhovnika in narodnega delavca Filipa Terčelja.
Jaz bolečine že ne bom spravljala
v ideološke vode in vam dajala besedo.
>>>>>>>>> Nimate je!
Po glavi se mi mota strašna misel,
da se znova pripravljajo seznami,
ki delijo na naše in vaše.
Bog vam odpusti, saj ne veste o čem govorite.
Sprenevedavost pisav me je tako prevzela,
da sem sedla za mizo in napisala pesem:
Moja roka je zvon!
|
Opomba: Merjeno s pesniškimi vatli me je nekdo hotel prikrajšati v razmišljanju o resnici. Hotel me je prikrajšati na svobodi obsodbe zločina, hotel mi je preprečiti, da bi me življenje in humanistično pesništvo oblikovalo v človeka resnice. Resnica je sij dobrega, le kako bi lahko valili kamenje nanjo? |
Kafka je hotel povedati …
Ribe puščajo svoje luske
na blagih popkih cvetov.
Rade bi doživele nekaj,
kar v naravi ne obstoji.
Struge so suhe.
Voda gori.
Po krvi se ogenj pretaka.
Iz nje so zaslovele besede
razkošnih grozdov glacinje.
Razpršil je barve po obledelih rožah.
Vincentu Van Goghu je zraslo uho.
Zgodi se zeleno.
Razpršene kaplje so izpuhtele.
Ogenj je poniknil v dušo zemlje.
Razoblačeno nebo lebdi visoko nad nami.
Deklica je ostala nezazrto prezrta
v svoji lepoti kot pieta v naročju narave.
Njeni biseri so berilo oblakom.
Kafka je pisal tudi o njej.
Preveč ji je hotel povedati,
pa se mu je smilila
zaradi osamljenosti med vonjem jasmina.
Grozno ga je stisnilo v srcu.
Zaradi Faronike, ki za zamigala z repom
in spodnesla svet.
Deklica je raznežila ostre črte
herbarija samotnega vrta.
Ona hodi in hodi …
Lovi nočne metulje po zvezdah.
Vohuni, špiclji in plenilci …
Vsi niso vohuni, špiclji in plenilci.
Ne v vojni, ne v času miru.
Sovražniki in narodni izdajalci
so le redki šibki sinovi in hčere,
ki padejo v zanke kot naivne živali.
Nekateri so tudi pohlepni,
saj ne vedo za prekletstvo,
da jim usoda ne bo prizanašala.
Življenje ni ponudilo nobenih dokazov,
da bi ljudi delili na dobre in slabe,
razen izjem, ki potrjujejo pravilo.
Vsi smo samo ljudje.
Ljudje, ki se imajo za poštenjake,
srečni uživajo sadove hudodelstev,
poškropljenih z etiko in moralo.
Takšni smo pač v zrcalu svoje podobe.
Z Einsteinovo matematično natančnostjo
bi lahko izračunali na kateri koordinati Zemlje
črni vrani krokajo mrtvim modrasom
v zbirališčih hudodelstev,
o katerih tisti s plenilsko roko neradi govorijo.
Vse zamolčijo in pometejo pod predpražnik.
Zazrimo se v nebo.
Videli bomo kresno noč,
kjer v orbiti zaradi svoje teže
izgorevajo in ugašajo zvezde.
Nihče ne ve koliko teže so prenesle,
saj ne vemo, če imajo zvezde dušo,
podobno ljudem, ki jih prebada sulica vesti.
Na stopalih jim visijo kamni,
ki jih vlečejo dol, samo dol …
V Dantejevem peklu jim prižigajo ognje.
Slika: Peter Schwanke, 1910: Dantejev pekel
Nečistovanje z duhovnim telesom
Odloži nočne barve, dragi Hamlet
in kot prijatelj se ozri na Dansko.
Nikar ves čas povešenih oči
ne išči v prahu žlahtnega očeta.
(iz drugega prizora Hamleta kraljici Gertrudi)
Ni bilo, pa obstaja,
kot da je bilo.
Kar je bilo, ne obstaja,
kot da nikoli ni bilo.
Razpravljamo o praznini.
Stanju trajnega izginotja resnice.
Stanju, ki je neobstoječe in votlo.
O izmišljenem stanju iz nuje laži.
Ontološko dimenzioniranje časa.
Podtikanje ognjev grmadam,
na katerih pod razprostranjeno
težo megle, brez meja,
izgorevajo spomini
na pokojne, katerim smo verjeli.
Iz steklenic uhaja varljivi duh
z zgubanim obrazom.
Nesmrtnost nekega stanja
z napihnjenim trebuhom
in vonjavami presnove
neprebavljene hrane.
Nebo riše mavrični lok,
ki bo izbrisal meje
med nebom in zemljo.
Z neresnicami ne potrjujem
prijateljstva z nikomer.
Prav z nikomer!
Niti s cesarjem, niti s hudičem.
Poletna pesem …
Zgoščam ure z zvočnostjo morja.
Čas se zliva v dogajanje
brez zgodovine in brez spomina.
Obraz neba je naslonjen na satje vznikle besede.
Na brezglasje sinjine, ki pušča šume pljuskanja
na ustju sklale in ustvarja v školjčni hiši akord.
Glasbo, ki jo bodo poslušali zaljubljenci
čez milijon let, ko se bosta tedanjost in preteklost
zamaknjeni spogledovali z občutki,
ki niso nič drugačni od današnjih.
Korale bodo kot cvetoči travnik odpirale
svoja široka naročja ljubezni,
medtem ko pršim to pesem v veter.
Misel je odnesel val; kot ptica je dobila krila.
Prvinski vzgibi jate nad črtovjem neba sprejemajo
Orfejev spev s pomenskim odtenkom.
Zgodi se neizogibno; miselni arhetipi
odletijo iz brezčasnih dob v mistično sinje jutro.
Pesem je odtisnila moje misli na sklali.
Prisluhnite školjki, ki poje zaljubljencem!
Ženski princip
Zvezde drhtijo kot listi dreves.
Rojevajo se kot golobice,
ki iščejo vodne izvire.
Nebesna telesa sledijo rečnemu sistemu
proti veletoku neskončnosti,
ki ga premišljeno usmerjata duh in volja
svetlobe skozi obličja zvezd,
medtem ko vse premineva v nas
in okoli nas, je utrnilo
na sto tisoče pogrešanih zvezd,
a vse so se mi zdele kot ognjemet neba
po lepem sončnem zahodu.
Človek je vstopil v njihov spomin.
Žensko telo leži v globoki reži vesolja,
onkraj nevidnih širjav velikega morja.
Premika se pod spletom svetlobnih inštalacij.
Nihče ne vidi njihovega razvrščanja v kroge samote
In poti duhovnih razmerij luči,
medtem ko se jih dogajajo sanje.
Ena skozi drugo pesnijo.
Zgodil se je jezik ljubezni.
obdarjeni s svobodo.
Kakšen paradoks!
Izbrali smo častihlepje,
votle uživaške prvine življenja.
Ulice dišijo po drugem času.
Povsod skrivalnice neskončnih vzgibov.
Vdihneš in začutiš smodnik,
pripet z vrvico na uroka.
Dobrota sta tišina in mir.
Hrup je pomanjkanje harmonije in dobrega.
Preobilica blodenj sle in domišljije,
brez Klimtovega utripa dotikov.
Povsod se je razbohotilo trnje.
Prašna pozlata brez sončnega leska.
Slepci teme iščejo rose zgodnjih juter.
Pot, po kateri ne more nihče zaiti, je premočrtna.
Nihče se ne vpraša zakaj tolikšne spremembe.
Zakaj so erotiko slekli oblačil in njene skrivnosti.
Tu smo nagi in bosi, razkričani, razgaljeni,
brez poetično zastrte mehkobe luči.
Podobni suhi ikebani, brez idiličnega cvetja.
Brez dišečih vonjav pomladnega razcvetja.
Polni vsega mogočega. Tudi samega sebe.
Svoboda. Kakšen paradoks!
To je resnična zgodba brez zgodbe.
Rokovanje z iztegnjenima rokama
čez naraslo reko brez mostov,
Drsijo naplavine po strugi in ji odpirajo dušo
med tem ko nebo napenja vetru jadra.
Ne more se odkrižati prostodušnih občutkov.
V globokem tolmunu se je morda rodila ta pesem,
ki so ji nedra zalepljenih vek vsrkala vase navdih.
Pesem je vselej presežek neizrečenih misli.
Ko utihne, zviša svoj notranji glas,
kot da se je zgodil njen dan.
Šumeča in deroča neslišanega izliva
in komaj slišane njene prisotnosti.
Skoraj brez glasu je gorski jelen preskočil strugo.
Krdelo volkov išče njegovo sled.
Ni vedela, ali gre za njeno prisotnost
ali za odsotnost pesniškega navdiha.
Ali za občutje, ki prerašča v pesem.
Oči so zaprle vase domišljeni svet.
Kot bi se figa zaprla s svojo sladko solzico.
Vstopi v zgodbo njenih sanj!
Iz knjige samote je utrgala list.
Iz sredice besedo: spomin.
V njej je uzrla tihožitje.
Negibni žareči dragulj.
Povezanost odtenka črt
davnih pisav,
ki jih je čopič upodobil v njej
Kontrast barv.
Goreči grm ljubezni.
Ruj srca.
Ekstaza erotike.
Zgodba dotikov.
Bajeslovne vile so zaplesale
v prosojno globino noči.
Misli božajo trnje sijočih zvezd,
ki rišejo luč v vekah besed.
Zaleskeče se odtenek morskega vala.
Naplavina na peščini.
Kaplja na koži z okusom soli.
Ohranjena je tišina bučanja krvi.
Misel na ljubezen sproži občutja veselja.
Njen utrinek je močnejši od pozabe.
Poljub s sončno modrino odseva.
Ali obstaja pesem brez besed?
O ja, obstaja in odmeva na dnu tolmuna.
Govori z dušo v jeziku občutij.
Me poboža, napolni in ojača.
Tedaj zaslišim šumenje vodometa
v prsih, kakor bi hotele žuboreti besede,
ki se spreminjajo v goreči plamen.
Veter zaspi in sonce potegne
iz močvirja rumeno rožo.
Zaljubljena v modre vode in barvo
prosojnih pokrajin skoz paralele
uglašenega dihanja odjekne njen glas.
Nastopa kot pesem sedmih minulosti
in se ustavi na točki sedanjosti
kot utrip, vzgib, ki popušča ukinjeni besedi
in izriše akvarel duše v obrednem prostoru.
V zeleni omami poletja slišim
Beneški rondo in si ne morem razjasniti
vzvodov upesnjevanja tega trenutka.
Vidim se v ogledalu na pahljačastem stojalu
ob odplaknjenem napitku za vselej minulega,
V duši budna in sproščena v trenutku,
ki nastaja in bo živel kot radosten spomin.
Besede, ki se ne izpisuje.
Njeno izrazno sredstvo je zvok.
Orgelski zvok.
Blagozvočje,
ki ga veže luč.
Zvestoba dani besedi.
Besedi vseh besed.
Besedi, ki hiti kot zračna ladja
in odteka v prečiščenem stanju
z zenita prav na mesto,
kjer razbija žila srca.
Utripajoča v modrino
prši vonjave poletja
čez poraščena polja.
Pljuča dihajo skozi prozorno
pisavo čiste vode,
ki nosi most čez reko
na jeklenih vrveh.
Na bronastih nogah,
ki stojijo v oporo trupa sveta.
Pesniki so nebeški otroci,
rojeni v luči božanskega ognja
v brezmejnih prostranstvih.
Pesniki, lepota in smrt imajo istega očeta.
Lepota ja zašla skupaj s smrtjo
v kolesnice življenja.
Ravnina izginja, odpira se horizont.
Nastopi prehod.
Pojavi se navznoter obrnjen presežek prostora.
Orel kot ukrivljen komet plava
med cikcakasto lomljenimi črtami
nad serpentinami in se spušča med asimetrične zavoje.
Kljuva dragulje, ki se jih še ni dotaknila brusilnica.
Stvari se v daljavi pokažejo v medli luči.
Epifanija videnja. Ekstaza.
Ženska iz dišečega cvetja.
Simfonija vonjav.
Sanjski dragulj.
Filigranski izdelek z angelskim zanosom.
Polifonija uročenega erotizma.
Umik pred svetlobo dneva.
Zdrs v objem.
V svetlih nočeh zrastejo lepoti krila resnice.
Pretanjeno, s tančico uvida modrosti.
Nebo je pokrajina pesniške navzočnosti.
Charles Pierre Baudelaire, francoski pesnik, esejist, kritik in prevajalec, * 9. april 1821, Pariz, Francija, † 31. avgust 1867. Najbolj znana njegova pesniška zbirka je Rože zla (Les Fleurs du mal, 1857; slovenski prevod 1977; (COBISS)). Izdal je tudi zbirko pesmi v prozi Pariški spleen (Spleen de Paris, 1869, slovenski prevod 1992), s katerima je zaslovel in utrl pot novoromantični, dekadenčni in simbolistični književnosti. Zbirki predstavljata klasiko francoske književnosti.
Ostala dela:
Fanfarlo (1847)
Umetni raj (Les paradies artificiels, 1860)
Estetske posebnosti (Curiosités esthétiques, 1868)
Pesem sem posvetila pesnikovim sanjam.
Slika: Pino Daeni
Ilustrator in slikar
Rojstvo: 8. november 1939, Bari, Italija
Smrt: 25. maj 2010, New Jersey, ZDA
Izobraževanje: Brera Academy
Umetnine: Book of Poems, Flowered Bonnet, Little Kitty Love
Vsi kdaj odhajamo iz bolečih oblin ladje
v namišljene svetove
onkraj sončevega ognja v očesu vesolja.
Odhajamo brez visokih pet in kravat
skozi nerazložljive polstihe čutov
v svetove vonjav brez oblike.
Zatekamo se v tišine zvezd
onkraj rastja v zemeljskih vrtovih.
Odhajamo tja, kjer gosenice tkejo svilo.
Črno runo večnosti, kjer polarnim angelom
kopnijo peruti v veletok ljubezni. Odhajamo
v kraje, kjer se sklanjajo harmonije skozi tisočletja.
Proti gorečemu nebu odhajajo misli,
da bi videli faraona sonca v dolgem kimonu,
faraona z zlatimi očmi in Saturnov prstan,
ki čaka nevesto v stanju devištva.
V čaše daljnih cvetov se podajamo
nabirati medno strd in zlate metulje,
a tam stražijo zlovešči gvardijani.
Vrata večnosti so odklenjena.
Duše se nežno zibajo kot jate ptic,
ki so izgubile nebo in jim kopnijo peruti,
v bele grme dišečega jasmina.
Sence s srebrnimi bleščicami ne občutijo teže.
Večeri so rdeči kot ruj. Prav za vsakega
je namenjen prostor geometrijske zarisanosti
sreče, a hrepenenja z vzdihi obžalovanja
se lepijo po vesoljnem ometu porcelanastih sanj.
Mistika kot odraz oksidirane intime notranjosti.
Spominska pena nečitljive svobode.
Misli na rdečem tekaču duš,
sijejo čez robove obrnjene nogavice Univerzuma.
Vse poti so misteriji vrtoglavih višin,
amfiteater na grebenih domišljije.
Prodiranje v bajeslovne palače ugaslih zvezd,
nastanjenosti v nadzidkih lune,
kjer plešejo škrlatne svečenice pod baldahinom
neba svoj trebušni ples starodavnega Orienta.
Oblačimo se v svilo svoje domišljije.
Uživamo nektar ambrozije večne mladosti.
Zlom dolgočasja skozi biserovino večne ljubezni.
Sintaksa izštevank vsakdanjosti.
Kamorkoli gremo ven iz sveta, ostajamo v sebi.
www.tatjana-malec.si
Slika: Борис Валеджо и Джулия Белл: Imaaginarno
Eksistencialna razbolelost
Kam so šla zlata leta nezlomljenega upora?
Trava je požgana.
Zemlja ranjena.
Svinčene zvezde so potemnele
in se spremenile v meteorski dež.
Udav brez oči se je ovila okoli zemlje.
Hrup bolečine je utišal pozabljenje.
Ne bomo videli, kar smo slišali.
Slutim, da prihaja čas,
ki bo ustrezal dobi sedanjosti
preden vstopi kača
z glasnim sikom vame.
To pesem pišem za tistega,
ki še ni pokopal svojega razuma
kot eno redkih posebnosti.
Napotila sem se k vam, ljudem.
Ne k filistrom!
Ne k tistim, ki so se poročali
z vdovami svojih žrtev.
Upam, da boste imeli dovolj
tehten razlog zato, da ne ostanete v kaluži.
V dvojnem ladijskem dnu se nabira voda.
Pojdimo na ladijsko palubo plovila,
ki reže valove skozi luč resnice
in življenje spomina.
Romantično, dišeče.
Mokro telo.
Rdeče v belem alabastru.
Bleda utvara angelskih peruti
globoke opojne ekstatičnosti.
Kompozicija veličastja,
ustvarjena iz prividov
o izmišljenih igrah
v mesečevem zalivu
mene in tebe,
v dišeči delti
toplih spominov.
Polifonija vetra v ognju,
ogrevanje tišine plamenov.
Plivkanje morja ob čolnu,
zibaje v ritmu ženskih bokov
žejne suite slasti hrepenenja
slovitega allegra maestosa.
V nebeškem ogledalu čakam
tvoj poletni dotik.
Zvezda vzhaja, vrni se luč!
Iz tebe črpam svojo ljubezen.
Slika: Gaston Bussière (24. april 1862, Cuisery – 29. oktober 1928 ali 1929,Saulieu), francoski simbolist, slikar in ilustrator.
O ja, obstaja in odmeva na dnu tolmuna.
Govori z dušo v jeziku občutij.
Me poboža, napolni in ojača.
Tedaj zaslišim šumenje vodometa
v prsih, kakor bi hotele žuboreti besede,
ki se spreminjajo v goreči plamen.
Veter zaspi in sonce potegne
iz močvirja rumeno rožo.
Zaljubljena v modre vode in barvo
prosojnih pokrajin skoz paralele
uglašenega dihanja odjekne njen glas.
Nastopa kot pesem sedmih minulosti
in se ustavi na točki sedanjosti
kot utrip, vzgib, ki popušča ukinjeni besedi
in izriše akvarel duše v obrednem prostoru.
V zeleni omami poletja slišim
Beneški rondo in si ne morem razjasniti
vzvodov upesnjevanja tega trenutka.
Vidim se v ogledalu na pahljačastem stojalu
ob odplaknjenem napitku za vselej minulega,
V duši budna in sproščena v trenutku,
ki nastaja in bo živel kot radosten spomin.
Hrbtna stran sonca in modrina.
Očem skriti horizont.
Zaporedje svetov, v katere
se vzpenja mestni zvonik.
Skoz vrata sle in razuma
z okamnelimi žilami vstopajoča silhueta.
Širjenje vsemirja v potovanjih skozi čas.
Gibanje v krogu večnega vračanja.
Nedotakljivost z ranjeno čeljustjo,
privezana na hrib z bruno za prehod.
Intarzija luči z obrisi cvetov.
Pol opoj, pol odrekanje.
Dvom in preizkušnja duše.
Žareča fuksija.
Ritual ženske slasti.
Nitke, ki se pretegujejo v udih,
predane sanjam o ljubezni.
Transcendenca s soparnimi
hlapi použitega večera.
Preraščanje v stanje bivanja.
Čustveni presežnik.
Morje brez obale.
Sanje brez noči.
Globoka raza bivanjske globine,
v kateri so naseljeni kozmični angeli
z glasovi filigranskih asonanc, brez spomina.
Petje s plapolajočimi krili nad izvirom.
Modrina neskončnega hrepenenja.
Dotiki kože, ki je razprla pore svojih možnosti.
Obšlo jo je občutje vesla na morski gladini.
Dihanje. Orgle v prsnem košu.
Tančica slepote v očeh.
Luskina bizona na koži.
Polkna obsijana s pogledom odznotraj.
Svoboda. Sproščena roka,
ki boža odhajajoče sanje noči.
Čas, ki drvi po krožnih tirih.
Po kolovozu z zlato kočijo.
Šepetajoče zvezde Rimske ceste.
Vstopanje v drdranje nasprotji duha.
V razpon neskončnosti.
Vdanostno motrenje travnatih bilk
in ivanjščic, ki rastejo otroku sanj
v naročju njegove domišljije.
Plapolajoča svila, intimnost večnega čustva.
Preteklost in prihodnost v eni dimenziji,
ki ji brezčasje določena patino brona
ob večerni Avemariji s poljubom večnosti.
Nenavadno obuvalo duše
na bledem licu v jutru svetlobe.
Kot krhek in sladek mleček
so tople in mehke poteze,
ki jih motri budno oko vsakega dneva.
Podobe s stopali v gibanju
se pomikajo proti cilju.
Barva poletja drsa s copato
in odšteva gibe v bokih drevesa.
Vizionarsko gibanje jezika v vejah
govori z usti nebeškega modreca.
Z očmi neskončnega prijatelja
slači liste cvetovom in obrača kazalce
neskončnosti v tkaninah cvetov.
Preveč življenja in smrti je v njih.
Sonce je razdihalo dan
in ožarilo njeno telo.
Zazibal se je dozorel sadež v dremež.
Veja se je dvignila visoko v nebo.
Zaplapolala je rjuha ozvezdja
in raztrosila seme samote,
ki skali najsvetlejše iskre v duši.
Na manšeti se je zasvetil biser spoznanja,
ki govori, da se je razpisala kri,
da se je nekaj zgodilo.
Sredi večno zelenega duha dozorijo stihi
na tečajih raznihanih vrat,
ki zavijajo kot človeški ranjeni glasovi.
Tedaj zdrsne mimo utrujena hostija večnosti
in utiša v mulj vraščeno ječanje in drget
kot zemlja in njena kri, poslikana z metulji,
cvetjem in prešernim nasmehom življenja.
www.tatjana-malec.si
Slika: Karol Bak, rodil se je leta 1961 na Poljskem v mestu Kolo. Od leta 1984 do 1989 je študiral na državni šoli za likovno umetnost (zdaj ASP) v Poznanu, na slikarskem oddelku za grafiko. Sodi med sodobne poljske slikarje. Razstavljal je na številih razstavah po svetu.
Obmolkni, ne moreš zdrsniti nižje.
Svoboda govora je prvobitni bog.
Molk je podrejanje besede nadzoru.
Ko se molk spremeni v medčloveški diskurz,
je tvoje svobode konec.
Ko odplakneš besedo v grlu dol,
ta obleži in se spremeni v kletev.
Sledi ji kronološko stopnjevanje nasilja.
Molk ni naravno stanje.
Svoboda govora je pogum.
Svoboda govora je pravica.
Molk je odziv strahu na utišanje,
ko ti samodržec vzame besedo.
Molk je samomorilsko stanje.
Molk je anahronizem narave.
Molk so rešetke, tvoja duša ječa.
Ko molk postane zakon ulice,
se krik razplamti v ognjene zublje.
Krik je identiteta,
Krik je bolečina.
Krik je krivica.
Pravim ti, če moreš, vstopi v krik,
v grlo, ki tolče z nogami in krili z rokami,
v slino, ki pljuska kot morje.
O ne, ne ščuvaj ljudi ene na druge,
da se jim ne zamegli razum.
Prebila sem steno molka
in naredila prostor za razumno besedo.
Veliki ljudje se merijo po modrosti
in spoznanju, da oblast pripada
modrim, pravičnim in poštenim.
Osvoboditi se uteži,
pomeni nadaljevati pot brez njih.
Svojo pot, brez uverture modernosti,
mitologije brez substance.
Hipertrofije virtualne resničnosti
na video traku zaslepljenih.
Kaotične agonije.
Entropičnega stanja duha.
Metalurgije duše.
Hiperralnosti iluzij.
Spektakularizacije narcizma.
Dihanja z eno polovico pljuč.
Zunanje je odpravilo notranje.
Delovni čas je odpravil proste ure.
V okrutnem prostoru in času.
Izpuhtevanje človečnosti.
Nihilizem.
Fundamentalizem zgodovine.
Razpoka v praznem mišljenju.
Iluizija iluzije.
Brezobzirni realizem.
Stanje izginotja človeka v praznini.
Veličina bede spoznavna po gostobesednosti.
Poveličevanje ideološkosti
brez projekta prihodnosti.
Priigravanje s trendovskimi simboli modernizma
belih ovratnikov hipermoralnih sinov.
Oveneli cvetovi na izsušenem drevesu.
Parada vratov z modernimi trendovskimi teorijami v glavah.
Nekaterim se vrti od slave, pijancem od vina,
proletarcem od utopije in iluzije obstoja
naravnega stanja preko velikega poka.
Trojanski konj stoji za grajskim obzidjem.
Pesem je neusmiljena, moti mir in udobje
vase zazrtih in opitih z moralo
za mizo trenutnega bivanja
in izrekanja velikih besed.
Koliko krivic je še neporavnanih.
Koliko resnic je še zamolčanih.
Koliko bratov je še sprtih.
Koliko lip je še, ki nočejo cveteti.
Koliko mladih je še, ki nima dela.
Koliko je še lačnih otrok.
V državi, ki ji vladajo hipermodernisti,
dragulji sebi odmerjene svobode!
Z neba lije nerazredčena resnica.
Preseljena na polje preslišanih prošenj:
"Z resnico na dan!".
V veliki sobi lebdi prelestna luč,
ki je naletela na slepo oko v opiti gobi ob luknji,
iz katere se širi smrad.
Nahaja se v zgradbi udobja oglušele tišine,
kjer ne trpijo nikogar, ki ni omamljen.
Niti slutila nisem, da bo zbolela med zelenimi sadeži laži.
Žirafe dvigajo vratove in zračijo stekleni din-don
med nitkanjem sonca, ki ga hoče prevarati nori čas.
Noč postaja meglena in mrzla.
Zgodi se burleska neke kobile,
ki bosa rezgeta na mostu,
kjer je pijani samec izkrehal in izdihnil.
Ostanek vina se pretoči po oazah v lupine.
Lubenice se kotalijo po tleh razpočenih ustnic.
Razvija se zarodek neznanega imena.
Oh, kako smrdi ta podnebni dihur z žleznimi
smradnicami ob velikanski zadnjici bolnega telesa.
Fantom govori o stvareh, ki uradno ne obstajajo.
Ni ga vredno niti poznati, da bi razkrili bolno predstavo
o vzvišenih načelih, ki aludirajo na izgubljene celice kisika
med zračnimi mehurčki na pričevanjih
ob potokih iztočene sline.
Fenomen postavlja vprašanje,
ki z glavo sili skozi zvočni zid poezije.
V njeni kletki ni ne levov ne tigrov, le smrad iz ozadja.
Soočim se s spoznanjem, da bodo dihurji zahtevali in ukazali,
da živijo ljudje, izropani dostojanstva, le za nekaj eurov na dan.
Meni to ni v nobeno zadovoljstvo in ponos.
Pisna pričevanja o dihurjih so nujnost!
Dihur je pomoril vse kokoši, ki so nesle jajca.
Kaj boste državljani z njim?
Vsakdo ima svoj duhovni sleng.
Jek glasu. Odboj zvočnih glasov,
ki odmevajo v drugem.
In trivrstične vzdihe,
ki živijo z okusom besede
in vonjavami hrepeneče zadovoljitve.
O, glej, zunaj dežuje sončni prah
in se lepi čebelam na krila.
Prihaja z logiko letnih časov
in simfonijo valov ustvarjalnega prebliska,
ki 'škržati' izpod jezika radoživih potapljanj.
V medico, napolnjeno z vzdihi, zlogi
in besedami, ki umirajo kot votla drevesa.
In drobci kamnov vzamejo dih,
ko pesek v očeh vzame vid.
Rada bi prišepnila svojo misel ta hip,
a kaj, ko je že porabila sedanjost,
ki so jo napolnili s preteklostjo.
Srečanja in razhajanja.
Prikloni in odkloni.
Spuščanje in dvigovanje.
Surrealizem, ki prešine.
Ognjemeti v kozmosu so njena muza.
Vsa je znotraj ognjena.
Spušča se na mehka tla resnice,
ki jo je z vprego potegnila iz sebe.
Kjer se spreneveda črnilo, je ni.
Že dolgo nisem napisala organske pesmi,
ki bi nosila življenje v sebi.
Prvinske pesmi s smislom za stvarnost.
Pesmi, ki bi imela utelešen pomen.
Notranjo tektoniko in telo mladenke
s kožo lotosovega cveta.
Z nasmehom sonca na beli podlagi.
Pesem, ki je obšla Kafkovo Prago,
Homerjeve Odisejo in Atene,
Joyceov Dublin, Sheakspearov London.
Pesem, ki bo obšla Evropski Bruselj.
Napisati želim pesem, ki bo prodrla
skozi mrzle stene prestolnic v srca ljudem.
Pesem, ki ne bo imela značajskih lastnosti človeštva.
Pesem brez žice in strahov.
Pesem brez kletvic z obremenilno funkcijo žaljenja.
Pesem, ki je ne bo strah pred demoni
in posiljevalci deklet.
Pesem brez verbalne nasilnosti.
Pesem brez urina in blata po vrtovih.
Pesem brez razžaljenih v njihovem dostojanstvu.
Želim si napisati pesem za tiste male ljudi,
ki bežijo pred velikimi z bombami
in psi, ki lajajo,
in policaji, ki živižgajo,
ko svobode željni prečkajo črto.
Že dolgo nisem napisala pesmi,
ki se pretaka svobodna po strugi kot reka.
Pesmi, ki slači ledeno lubje s telesa
in se odpira, da ji lahko vstopiš v srce.
Napisati želim takšno sporočilno pesem,
ki bo imela telo ženske in dušo matere.
Nezaceljivo nostalgično pesem
brez velikih besed, ki se spreminja
v goreče plamene in sončne dotike.
Pesem, ki prižiga zvezde.
Pesem z vonjem besed, ki dišijo po mleku.
Pesem, ki bo kot bronasta vaza,
ki z zvenom odgovarja človeškemu dihu.
Ne želim napisati pesmi, ki bi razveseljevala
sedeče na beli kocki sladkorja,
ki se kot muhe sladkajo,
med tem ko drugi trpijo.
Napisati želim pesem mladostne veselosti.
Pesem z notranjimi vzgibi ljubezni
v slehernem vlaknu telesa, ki diha.
Zapojmo takšno pesem, da jo bo slišal ves svet!
V brezglasni globini molka
domuje čudežen hip veselja,
umit bledice in brezmejnosti.
Osamljen in zapuščen žarek
je s čolnom zdrsnil v srce
in umiril pljuskanje krvi.
Z nežnim zapestjem je zaobjela
mehke gibe višjega razuma.
Koliko vsemirskih skrivnosti
prinaša njena naselitev vanj.
Kakor bi oplodila, rodila
in obožanstvila svet,
ki govori v vseh jezikih ljubezni,
z glasbo, metulji in cvetenjem rož.
Z vsakim gibom te silne radosti
je odžejana duša velikega stvarstva
jagoda s tekočino življenja.
Prebujenost, da na nekaj metrih
zemlje živiš svojo pomlad kot mladost,
ki z veliko energijo slavi življenje
z medeno rosnim oblačilom čez kožo
kakor naseljen nasmeh sonca.
Fotografija: Zdenka Šfiligoj, žafran z Livka
Stihi so duhovni darovi,
ki rastejo na cvetočih poljih
in navdih spodbuja vnemo,
da negujemo plemenite misli,
ki povedo iz dna duše
kako smo čudovito ustvarjeni.
V pesniški duši izvira vrelec
čiste vode in luči, v besedi odrešitev,
v katero se je zaljubilo sonce,
ki z našimi rokami piše o svoji ljubezni.
Brez poezije, bi bila naša življenja
suha in žejna, kot telo brez vode.
V ozadju okno, ukrivljen svet.
Ogledalo žgočega sonca v zatonu.
Jantarna kaplja v iluziji trenutka.
Kamnite skale v velikem morju.
Povodna setev, ki raste iz morja
z gradovi v oblakih.
Tja vodi kamnita cesta.
Uzrta razdalja v razširjeni čas,
tam za prozorno zaveso.
Vzvratno v koreninah očesa odblesk.
Štirje levi na povodcu vlečejo dan.
V oddaljenem morju plava nebeška plesalka
z izbrisano sliko spomina neizrečenih besed.
kakor sta samota in hrepenenje.
Dvojina kakor mož in žena.
Prostor. Ednina, kakor beseda svoboda.
Nemo, brez besed, spremenjena smer.
Prej se je tu sprehajala z mačeho dneva,
pa so rože na vrtu zbolele.
Kazala jim je čeljusti teme.
Rože potrebujejo sonce
kot pesem, ki išče navdih.
Ideje na krilih metuljev modrih odtenkov,
prozornih kot steklo čaše življenja.
Vije se pot kot meander v višave.
Nebo je zmehčano in oprano.
Rože so si opomogle
z lučjo odznotraj.
Plesalka pluje skozi oblake.
Kaplje nočejo zmrzniti na mahu,
ki se zajeda v kamen.
Mlačen dež prši, da rože ne ovenijo.
Ona je začutila vonj svojih sanj
in se z vrha krošnje zelene
pognala za soncem v njegovo srce.
so le besede,
ki plivkajo
v tišini srca.
Besede v oseki.
Besede v plimovanju,
ki imajo na koncu jezika
neizpeti refren.
Misel, ki hoče doseči prostor,
v katerem je snov,
ki ji je potekel rok trajanja.
Ne računajte na nas!
Mi pesniki smo usposobljeni
za literarno branje
in tehtanje besed.
Zaradi neizrečenega
smo največji sovražniki.
Sovražniki laži!
Nas se bojte!
Ne jezikov,
preoblečenih v kožo starcev,
ki imajo votle oči.
Dovolj nam je angelskih obrazov,
prepleskanih z etiko in moralo.
Mi pesniki preberemo tudi besede,
velike kot slon,
ki meljejo v ustih nemoč.
Strah globoko v drobovju.
Videla sem ga,
Elefanta,
velikega kot tank,
ki hoče leteti kot ptica.
Veliki poglavarji življenja in smrti
pošiljajo po zraku darove nesreče.
Ta pesem je frača,
ki meri kamen v čelo velikim.
Vsi, ki sodelujejo v vojnah, naj vedo,
da smrt traja samo trenutek.
Okusi meso in izgine.
Za seboj pusti volkove,
ki použijejo pojedino.
Ples poklonov in naklonov izpričuje,
da se izkazovanje nore moči končuje tako:
Odvija se v taktu groze, povaljane
človečnosti v prahu na način,
naklonjen tezam laži in prevar.
Nihče se ne bo rešil iz živega peska.
Vsi se bodo pogreznili v temnino svoje vesti.
Ni zmagovalcev, le trpljenje, kaos, nered in smrt.
Onesnažena zemlja, voda in zrak z mazutom.
Porušena mesta, dolge karavane brezdomcev.
Kontaminacija zemlje, rek in morij
z neeksplodiranimi bojnimi telesi.
Planet postaja namizni tenis smrti s hlastno
zasvojenimi igralci z jalovo zmago.
Intenzivni trening vojskovanja znotraj izsušenega uma.
Pomislite, pamet velikih poglavarjev je lupina,
suha veja znotraj vesoljskega razuma, pulzacija prividov
skeletov z mlahavimi kosi mesa v kovinskih pticah.
Porušili so Berlin, Irak, Sirijo, Libijo.
Bebčki, režečih se obrazov, ki si na foteljih
brisačo porivajo v mednožje in uživajo,
da vodijo svet in se cinično smejijo,
ne da bi si z britvijo pobrili zaraščene noge.
Odhajali bodo, kot so odhajali vsi gospodarji doslej,
zapisani peklenskim mukam in prekletstvu.
Raztelešena telesa sledijo zakonom črede.
Hodili bodo z zvermi, ki grizejo v zgodnjih jutranjih urah.
Samote se razmaknejo in dobijo pregrade.
Sinovi poljedelskega plemena ne vojskujte se za tuje interese,
Obdelujte njive in vrtove, da bodo vaši otroci imeli kruh.
Oja, kruh, mleko in pohvale.
Razpoke v praznini dna človeškega sočutja.
Kot nočna temina metuljev.
Skoznjo se prikradejo žarki,
ki se izgubljajo v breztelesnih angelih,
ki frfotajo kakor sežgana bitja brez peruti.
Kako brezosebno razklepajo noge v brezčasnost.
Tako so podobni brezdomcem.
Tako so njihove usode podobne sproženi pasti
za miši, polhe, zajce in divjad.
Videla sem kako izgubljajo barvo sonca,
kako jim črnijo srpasta krila
na zapori iz krvavih žiletk.
V slepoti se izgublja nasledstvo rodu
v črnih košutjih očeh.
Zračna igra žalostnih občutkov,
grenka kot marelična koščica v ustih,
ki jo pogoltne čas v zarezi sluhovoda
tu daleč sredi razklanega sveta,
kjer se vojskujejo za črno zlato.
Žalostno je, če si sredi razlite mesečine
komu zareza z nožem v hrbet.
Sedaj smo drugačni, kot smo mislili, da smo.
je le prostor s temelji v pesku.
Vse se maje in sesipa samo vase.
Ljudje silijo v bližino ptic.
So kakor noč in dan,
ki se umikata eden drugemu.
Oči so kakor nebo.
Za zaprtimi vrati.
Razkritje neslišnosti v zavezi skrivnosti.
Dokončna stopnja razpoloženosti
nejezikovne izrečnosti.
V izrekljivosti bivanja.
Krvi nikoli ne zamešajo poljubi.
Srce je rubin, ki poganja kri
v neizpolnjene ljubezni.
Med razpoke človeštva.
Sledi igriva izvedba paradoksa.
Odtisi prstov na žepih in duši.
Zgodovinski trenutek izroča bol
in sprevod nikoli pokopanih spominov.
Na belih poljanah prihodnosti.
Veter je kot obris sence samote.
Smeh ironije usode. Samovšečni
memento mori, ki mu čas tanjša glas,
da se ne more več oglasiti.
Čas kot vojskovanje in mir.
Čas kot kri, znoj in dezodorant svobode.
Fenotipi pretresajo tekoče dogodke.
Sivina.
Begotnost.
Vazalstvo duha.
Hrup zmagoslavja v očeh.
Vročično čelo.
Kamnite sanje na neizhojeni poti.
Ogenj se tali v snegu in izpareva.
Še ni voda, ki spira.
Ni led, še nima ledišča.
Mimo pravil narave.
Žalost z zaprtimi očmi
in odprtimi usti.
Paliativna oskrba duš.
Iz temelja hišnega vogala
prižigajo in ugašajo luči.
V vzbočenem prostoru,
kjer se krivi lok harmonije.
Gozdna brezna znotraj določajo voljo.
Dolina, hrib, kovinski sijaj.
Maske brez prireditvene vloge.
Slepa okna v predpasniku usode.
Lišaji ob vodni kotanji.
Poznojesensko šelestenje barv.
Arhitektura razraščenih skal.
Mefistov nasmeh korenine s krvavim obrazom.
Ruj plete nesmrtnost.
Varnostna rjuha za ogrevanje upov.
Napitki za kratko življenje.
Ljubljeni nesrečniki.
Zaprašena pozlata starih pomenov stvari.
Machiavellijeve besede o delovanju za dobro
države in ljudi, četudi ogrozi mir njegove duše.
Ni dobrih, ne slabih dejanj, so le določeni cilji.
Najboljša prizadevanja se tudi sprevržejo v zlo.
Mnogi bodo kaznovani za dobroto in nevednost.
Nekdo si umaže roke do komolcev,
drugi ostane nepovezan s stvarmi in čistih rok.
Razlika med etiko delovanja In etiko odgovornosti
je točka preloma. Pride dan, ko ni več časa
za glasbo in dihanje. Luč se spusti prepozno.