POEZIJA ABSURDA

KRIŽ

Kje me je dočakal križ,
do kje bo še rasel v višino?
Enkrat se je svetil v svetu igrač.
Mislila sem, da je bil kozmični pojav.
Zarisano stojalo lune
za pletenje zlatega bršljana
med zvezdna telesa.

Še ne vem, kaj pomeni ta križ,
ki postaja tako oseben, tako mogočen
visoko rasel opornik telesa, z očmi neba,
večna svetilka, začetek trnjeve krone.
Čemu izzivalec za sosledje dogodkov,
za vzpenjanje k sanjam, da te pribijejo nanj?

Koliko samotnega prebivanja
in koliko minevanja je pribitega na njem,
krvne naveze na očeta,
božje bližine in neme svečave.
Predzgodovinsko posekano drevo stoji pred mano
in jaz klečim pred tem rogoviljem z vsakdanjo prošnjo
kot z obveznim brevirjem
strmim v zastrto razprtost neba,
čakaje na fetišizem raja
s spoznanjem bistva še neznanega izkustva,
ki vzpenja človeštvo med jato duš.

Resnica se goreče izrisuje skozi prehode,
ki ne omogočijo povratka,
plezanja in zdrsa z drevesa v otroški svet.
Križ je mera višine in globine odspodaj.
Sovje hukanje opozarja,
da križ potrebuje vedno več prostora.
Ko prebode lok, se omeji v rasti
na višini izročanja bremen.


SILIKONSKE DOJKE

Živali slačijo kožo,
predejo volno
in pripovedujejo basni
o človeku iz črkojedkih besed.

Kocke so premešane,
veter je upihnil svečo,
da ni videti ljudi.

S pogledom na živali
misliš o ljudeh,
ki so vpisovali
v zlato knjigo
svoje nadležne teorije
in kazali sončnicam
papirnate zmaje.

Izropana in iztrošena
imaš potrebo,
da se okrepčaš,
da te dobra roka
umije in očisti.

Veter naj potegne,
ko dež spljuska ceste
in izpere kamenje¸
v tem brezobličnem času
tvojega obraza.

Za otroke brez zobovja
so silikonske dojke med čeljustmi
mati brezumja, o domovina,
zalepljeni žvečilni gumi
na mesto ljubezni.

Zeleno pobočje grize
smrekovi prelec
Lymantria monacha,
ki se zapreda
med upanje in sanje,
med tvoje zelene ljudi.

Kako bo plosko stopalo
obulo čevelj,
ki je žara pepela?

Kako bleščeče so strehe
in kako neumljiva je
hiperaktivnost, trzanje,
opletanje z rokami,
obračanje oči,
gledanje v strop
strmenje v elipse par
iz lonca pod pokrovko,
polnega vrele vode,
ki piše in riše po zraku
nečitljive sodbe
in slavi sekularnost.

O domet predvidljivosti,
žvižganje v temo,
izžvižganje dejanj brez cilja,
morje se dviga, nevihta se bliža,
pljujemo z Angelom uničenja
po velikem morju brez pristana.
Prepuščeni smo občutku,
ki ga rojeva slutnja nevidne prihodnosti.


SRP IN KLADIVO NA MAJICAH

Za rdečimi nagobčniki se skrivajo
beli nagrobniki.
Tik ob meni so.
Nočejo proč.

Nekam izmučeni so videti dedje.
Kot bi jih ranilo prekletstvo verig,
ki so jih nadevali drugim.
Tako samoumevno izgorevajo
kot drva v peči.

Vidni so vbodi oči na marmeladnih mestih.
Z uzdami racajo po krompiriščih.
Krompir pa že ne prinaša sreče.
Za krompir je treba orati in pleti.

V sneg so jim že legle  ljubice
in zaspale v krznenih plaščih,
z bisernimi ogrlicami okoli vratu.
Ne morejo več piti šampanjca iz škornja.
Ročno jim je Bog izrul glasilke,
da ne morejo več kričati.
Kafka je molil, da bi se to zgodilo.
Krik je za nekatere končni smoter v življenju.
Ogromnost zastavljenega, malo doseženega.
Samo duška so si dajali in tekmovali
kdo bo bolj domiselno udejanil podedovane
bolezni, zaguzdane kot gnilo jabolko v genih.

Važno je, da ni več Dachaua, Mathausena,
Buchenwalda, Golega otoka, Guantanama,
da ne režejo več ljudem glav kot glave solate
in da ljudje ne umirajo več za krvavo grižo,
za tifus in pegavico, da veje prenašajo
le še sneg in ne več obešancev.

Ljudstvo si je zamislilo drugačne vrste bogastev.
Nekateri čakajo v varnem zavetju
novo revolucijo, da bodo drugi v grobovih
poležavali zanje na bajonetih.
Eni že nosijo na majicah srp in kladivo.
Ti nič ne vedo o iznemoglosti vojakov in ruskih
planjavah snega, o lakoti in porazih,
o sto milijonih grobov, razsejanih po svetu.

Gruča duhoborcev ob polnih mizah
z nekoliko zadržanim dihom izgovarja
ime Stalin in sanja rdeče kosme.
Izzivanje, ki ne bo pomagalo zoreti.
V osrčju kljuje temna slutnja, da so se
dedje iz svoje izkušnje še premalo naučili.
Mnogi so samo jedli in pili in se hvalili
o dobrohotnostih, ki so jim sami užili.


NALEPITE PLAKATE!

Celo nebo nalepite s plakati,
zapišite z velikimi črkami,
da revežem primanjkuje denarja,
da bi plačali položnice in preživeli.
Da bo Bog videl krivice.
Ljudje so šibki.
Ne morejo več delati.
Hodijo poševno,
kot da imajo hrbtenico
iz krhkega mavca,
obraz iz sadre.

Ne morejo več potrošiti
in pustiti v tovarni več energije,
kot dobijo plačila.
Ležijo na hrbtu, drgetajo
in telo imajo trdo kot oklep.
Prezebli. Nimajo za kurjavo.
Številne otroške nožice,
nebogljeno suhe so in tanke
kot repki štrlijo iz teles.

Ljudem ste vzeli zadovoljstvo bivanja,
Kafkovi junaki niso revolucionarji,
niso teroristi, le igrajo žalostne pesmi
na citre, na rebrih svojih teles.

Negacija negacije izven obilja.
Obstoj izven reda.
Oče amnestira sina,
sin amnestira očeta in mater,
mati hčer. Če hočejo preživeti
gredo ponoči na njive,
da si izkopljejo nekaj kil krompirja.

Organizacija ni IRA.
Sin ni James Dean. Ta je bil upornik.
Slovenec je hrček, ki si skoplje rov,
navpični rov in se skrije, ko se nahrani.
Stvar je v sistemu in še nima imena.
Vsi vedo, da se bo enkrat lonec razpočil
in razletel. Ne odpiraj samo dlan,
razkleni prste, zažugaj, odpri oči!

Ne zamiži pred svetlobo
med dvema resnicama.
Odklopljen si in si s sladkorjem
posipavaš dvome.
Kuži, nafta je še pogonska energija.
Črno zlato je marker rase in vere.

Multikultura bo izdelovala
nove zemljevide, spirala nečistočo,
odstranjevala črepinje,
implementirala meje.
Morda boš gledal Al Džeziro steriliziran.
Morda boš prebiral Alamuta.
Vladimir Bartol bo med nami.
Prsi so kot tovarna, iz katere puha dim.
Duše so v karanteni. Jastreb se spušča.
Ujeda se spusti in izgine.
Bolezni duha so imperativ človeštvu.

BREZ SRAMU

Dobro, da si potonil v spanec,
da ne vidiš, kdo se ti je približal
in ne slišiš glasov,
ki jih nikoli nisi želel slišati.

V tvoji soli se kopajo tisti,
ki jih nisi nikoli želel videti
in gostiti s svojim znojem.
Zamiži s svojim notranjim očesom,
nasloni se na komolec in se zamisli
nad tistimi, ki ne premorejo sramu.

Prinesla bi bom čevlje, da prideš nazaj
in jim pogledaš globoko v oči.
Hipokriti so oblečeni v livrejo
pogrebcev tvojega spomina.

Pod masko žvečijo peške zlih sadežev.
V vidnih ustih imajo nevidni kamen.
Dialektika nesramnosti seže daleč nazaj,
v zjedkanost brezna znotraj dometa votlosti.

ODIDI OD TOD!

Ne vem kaj je,
a slišim govoriti mrzel veter,
kot gnale bi ga topoumne duše
pred vrtce, šole, med ljudi.
Odpira in zapira usta,
pa ne vem kdo je
in kakšen jezik govori.
V temi strmim v njegov oholi
in brezčutni obraz.

Voznik avta, poln eksploziva
je pripeljal v mesto Koper.
Lahko bi mi ubil družino,
razstrelil šolo, naredil bi masaker.
Libanon, Bejrut, 11. september.
Kako nemogoč je postal ta planet
in moja dežela majhna pika na njem.

Kdo si, da seješ strah tu doma?
Bili smo varni, dežela mirna.
Gnida, lopov, krvolok, kaj se greš?
Obiskal si moje mesto prvič,
lahko se pritihotapiš z eksplozivom
drugič in zame poslednjič.

Zarij se v odejo smrti in odidi!
Od tod odidi! Prosim te odidi,
z bankovci vred!
Prekleti denar, ki je naredil narod
drevo z odžaganimi vejami sanj.
Prekleti berač duha, brez duše!
Drek, velik kup gnoja je tvoj pohlep.
Ti obvladuješ le mrtev jezik,
Slovencem tuj jezik nepoštenja.
Same jalove puščave obvladuje
tvoja govorica nasilja.
Sanje ljudi pršijo solze,
tvoji računi rastejo. Doklej?

Pleši, pleši igla heroinska
in zabodi ga nazaj v srce!

ZRAČENJE

Skozi sito besed
se mečkajo misli,
cedi se grozdni sok,
izročilo v sivem.

Roka visi poševno
nad mrežico,
uho prisluhne
vibracijam membrane,
nihljajem, ki drhtijo.

Čuvarji tradicije prihajajo,
razširjajo se kot bogovi brez vere.
Joj, koliko kraljev z Betajnove!
Prebujeni sveti Jurij je vstal
od mrtvih, zavihtel meč
in se bojuje z zmajem.

Kdo jih ne bi prepoznal,
saj nas krmijo s svobodo
in gosto meglo.
Obsedeni in neučakani so.
Včeraj mi je ob neki besedi zaškrtalo.
Počutila sem se klena Slovenka.

Naj kar bodo, saj jim povem še več,
kot um misli povedati.
Vse besede še niso prišle na sito,
borijo se znotraj in čistijo spomin.


ZAKON MORALE

Zakon morale je zapisan povsod.
Tudi v podobi angela.
Zjutraj vstaneš
s skrivnostjo vetra v sebi,
s potrebo po stapljanju glasov
v zven sozvočja tisočerih drugih angelov,
ki se pomikajo k čistosti neba,
med belino, ki z lilijo naznanja,
da je vse prežeto in pokrito
z vonjem po morali.

Čistost prihaja na belih krilih angelov,
na Michelangelovih perutnicah
z naborki srče in mehkobo
sluzastih nasmeškov.
Delo igra pomembno vlogo,
da vse kar tvori tvoje vrline, je morala,
igra mere za užitek z glorifikacijo
razuma, ki te osredotoča na trentuek
navdihnjen  z zadovoljstvom,
de si sit in toplo oblečen.

Z meščansko moralo, ki je na višji
stopnji moralnega zakona, ohranjaš
udobno tuje življenje brez dela.
Izmišljajo si celo izume, ki nadomeščajo
človeka kot nadomestek stroja
in izumljajo tovarne brez dela delavcev,
z apologijo truda in lastnih zaslug
za bogastvo, ki ga nosijo angelci
na svojih belih perutnicah
in ga trosijo kot kanon med ljudi.

Kako sijoča je belina, ko se ji ospejo listi.
Blaga forma nebeškega duha,
ki opleta skozi veno pitonske kače
in te hoče prelisičiti, da te obliva
nebeška avtarkija, da je tvoja usoda
bistvovanje lepih čednosti,
če so koordinirane in disciplinirane
tvoje mišice za tekočim trakom.

Do take mere si lep, da ti izklešejo
uheljce, povesijo spodnjo ustnico,
oblikujejo ti okrogla lica, močan vrat
in nežna stopala z velom čez prsnico
in bok, da si videti kot pravi nebeški angel
z obrisi in nasmehom, ki ustreza ideji,
da je tvoje suženjstvo volja božjega duha.

MESEČNIKI

Brez krmila zavesti tavajo mesečniki
krilijo z rokami in lovijo ravnotežje.
Zdijo se srečni, ker jih speče
vodi luna po strehah in robovih
okenskih napuščev, mutaste in mračne,
zasežene z gravitacijsko silo v prostoru,
kjer jim pripravlja luna nočno bivališče
nemirnega mesečevega blodenja.

Prihajajo po velikem nemirnem
morju noči z boleznijo plimovanja duše,
ki se razprostira v begu pred lučjo,
skozi mrzel svet noči, v iskanju pomiritev.
Tavajo s senzorji omračitve videnja,
ko voda ziba bolečino in utaplja trdovratno samoto slepote,
se v njej utapljajo gibi večnega plesa teme.

Malo po malem se mesečniki zjutraj zbudijo
in potopijo svoj pogled med izjokane solze.
Ko vode popijejo jasnino neba,
postane luč mesečniku nadloga za oči.

Noč in dan se poganja kolo pravičnosti,
ki poskrbi za jasen dan in zloveščo noč,
v kateri krivci ne morejo spati.
Lunina gravitacija jih potegne iz postelje
in jih spremeni v nemirne mesečnike noči.


DUH

Prijatelj moj,
kačje srce z angelskim obrazom,
me dojema kot stanje telesa.
Oba pogrešava lastno sidrišče.
Medtem ko mi telo nahrani duha,
ne zmore njegovega očiščenja.
Prizadeta iščeva drug drugega.
Človeka v tkivu telesa.
Povezana v območju
si podajava roki,
a ne zmoreva koordinat večnosti.
Zmoreva povezati le krč noge
in vzgib duše.
Večno pomlajevani duh,
zakaj neprenehoma udriha
po telesu, čepečem v jarku
in stepa sesuto vrečo,
ukročeno, brezčutno in brezmočno,
ugnezden še v sladkem mesu srca.


L'AVENIR

S tisočletji spomina v svojih genih
sem tujka tu, tako odrta pri živi duši,
da en dan ali dva spoznanja,
mi ne moreta odpreti vrat v prihodnost.

Sem mar ogenj, ki sodi k pepelu,
ali sem luč,ki sodi k ognju?
Sem svetloba, ki se plazi
po prahu in ponuja naslednji
trenutek, l'avenir nevednost skrivnosti,
obdarjen z razpoloženjem razpreti se
kot nedoločena in nepredvidljiva
danost znotraj edino možnega.

Niham med ognjem/lučjo.
Vesolje me sežiga kot list, ki plava
po zraku, ločen od drevesa.
Pretvarjam se v nevidenje videnja,
a jaz nočem postati pepel,
prepereli spomin.

Sem skrivnost darovanja,
ki si lasti nadbitnost luči,
učena nevednost v globini
tostranske biti kot angelska
različica dostopna nedostopnemu.

Zunaj mene ni skrivnosti,
ker skrivnost nima duše.
Ustvarila sem ji stranski žep,
v katerega zlagam sebe,
vse aporije ad'infinitum.

Prevzeto je dejanje nedejanja.
Bežim v krogu, v katerega nisem
nikoli vstopila, a bom povrnila blesk,
zavita v časovno sintezo z logiko,
ki nima nič časovnega,
le samopotrditev prahu in pepela
v objemu, ki ga enačim z začetkom,
ovitim in odvitim s togo luči.

Sem anonimnost, opredeljena z enkratnim
dejanjem hrepenenja za pogled
v drugo smer tam čez rob,
za strmenje v sebe na uličnem tlaku,
kjer mrgoli ljudi med čiki, vonjem po tobaku,
džonjtih, izpušnih plinih in brnenjem strojev
po edinih pravilih, ki organizirajo
naše življenje sebične ekskluzivnosti.

DOVOLJ!

Kakšno trpeče ljudstvo,
ki se presnavlja
v rodovih izginevanja.
Koliko nerazumljive
potrpežljivosti premore.
Kakor, da ne bi imelo
daru za pokončnost.

Boleče je prikrajšanje
svetle radosti dòma.
Biti rod brez dela.
Rod mlade družine
brez strehe nad glavo.
Prositi miloščino.
Kotiček v hiši staršev
s tanko rezino socialne pomoči.
Rod, ki mu vlada brezvestje
egoizma in jemanja brez meja.

Koliko spolzkih rib
je še v polčloveku?
Koliko tihih kletvic sikajočih ustnic,
ki požirajo grenko slino,
namesto razkričanih glasov,
brez luskin na jeziku,
ko jim stopajo čez rob.
Zavpijejo naj: Dovolj!

Se mar zavedate, da ima beseda
dovolj starodavni pomen.
S to besedo se dotaknemo volje,
da obstanemo kot narod.
Največji sovrag so popačene ideje,
ki vdirajo kot konjeniki in sejejo egoizem,
in nerazumna potrpežljivost,
stereotip slovenske vdanosti in ponižnosti,
mar res ne zna reci: Dovolj!


JOKER

Projekt, ki bo odrešil,
je preživeti.

Preživeti zaspanost duha.
Cveteti med osatjo
in odrivati plevel od sebe.
Ustvariti fikcije praznih mest.
Ne trčiti, v kar ne želiš srečati!

Pomembno je izpirati apno,
nanošeno v plasteh na laži.
Zračiti zasmrajene prostore.
Vstati in oditi iz črvojede postelje.
Se obrniti na drugo stran
ob spomenikih,
ob katerih si izgubil življenje.
Izogibati se zamočvirjenih krajev.
Zamašiti si nos od razpadanju duha,
ki še bolj smrdi kot razpadajoči mrliči.

Koristno je obvezovati rane sveta.
Preslišati trobentače vojska,
jecljavce in cenene preroke.

Najpomembnejše je, zasesti
prazen prostor na robu resnice
in gledati čez, kjer obstaja odgovor.
Osvoboditi se stiskanja
med uzde despotov in malih bogov.

Pazi na frazo in pomen dejanja,
od izdihu svojega da!
Navkljub navideznemu umiranju,
nikoli, nikoli ne umri!
Bodi joker premešanih kart
svoje vesti, odrasti ko shodiš!


TIGROV PLES

Ples tigrov med belimi snežinkami
vstopa v igro medle svetlobe,
ki bo izgubila svojo mehkobo
in tako bo nebo spremenilo svoje
cvetoče telo in odela ga bo črna sivina,
pelerina tigrove kože.

Kdo bo oblekel njegovo slečeno belino,
njegovo oblačilo, stkano iz belih kosem,
kdo bo stehtal letne čase z vonjem
po šmarnicah in jasminu,
kdo bo preštel labode, ki bodo odleteli?
Kako je že ime tisti ptici z belim puhom
po trupu, ki molči, ko se vse kar je belo
s silo in zvijačo spreminja in menjava perje?
Skoraj nihče se več ne spominja njenega imena.

Belino lahko umažejo v slogu ikebane
iz temnih kač z odprtimi lakomnimi očmi
proti nebu, ko iz nje na mesto rož rastejo
nevidne črne vrvi, silhuete, ki požirajo belo
in moralni pohabljenci mažejo dušo neba.

Iz zemlje poganjajo umazane roke,
kakor klinopisi zgodovine, ki jim prsti kot
črne jagode ležijo v pletenih košarah
s trni ubodov, nesreče naroda,
kjer je gnitje postalo vrednota.
Tigri divje plešejo svoj 'kovi'.


PRIDRUŽITVE

Duša je obešena
in razprta na kolu hrbtenjače.
Tkivo je zjedkal kisel dež.
Kje je tisti, ki ji bo
ponudil obrok sonca?

Se mar sprehaja po poteh,
kjer ležijo večno zaspani,
ki so se jim pogreznile
ponižane besede v tla
z večnim izrekanjem molka
v koreninah in korenih besed?

Mar kdo hodi po poteh,
kjer žive posiljene vegetirane misli
in jim šklepetajo školjke v ustih,
kjer odmeva blues zamaknjenega Orfeja,
kjer človek ukinja veliko začetnico novih
stavkov in išče med replikami
povezave neizrečenega.
Prostor, kjer bo spletel gnezdo
za reliefne skice zametka novega sveta,
z novo vzvišeno himno človeštvu.

Hočem se spočiti od zaporedij molka,
ki so mi jedkali tkivo vedenja,
moje sopripadajoče spoznanju.
Krenem, kot bo želelo sonce
in poiščem tistega, ki ni mogel
prenesti nečloveške bolečine molka
in poje kot ptič pod okenskim
napuščem strehe sveta.
Razprem se in se mu pridružim.
Tam še živijo zapisovalci Ved,
Heraklit, Lao Zi in drugi darovalci misli.
En sam korak storim in se podam
na tisoče milj dolgo potovanje.
Podam se tja, kjer je molk večno,
brez jeziku zarisane meje.





SPREMENJENO, DOPOLNJENO…

Odprem se kot nebo …
Kako je tebi ime,
neskončni zlati trak,
ogrevanje in ohlajevanje trenj,
potovanje in vračanje.

Morda je temu ime školjka,
ki se ji je uspelo
kristalizirati v biseru.
Morda je to notni zapis
Bachove simfonije
v matematični logiki,
Escherjeva grafika,
prisotna v odsotnosti?

Kaj mi postavlja meje mišljenja,
le kaj me izključuje iz molekularne
logike živega stanja,
kaj me je zaiskrilo, mi dalo življenje,
se razvilo v misel, ki se vrača v spomin.

Berem staro kitajsko knjigo.
Pisec govori o dežju v Sečuanu
in Junnanu in jaz sem položila v vazo
burbonko, cepljenko s kitajsko vrtnico,
ki ji je isti dež močil obraz.
Šopek na mizi diši po vonju Patricka Süskinda,
esenca sprevrženosti gnitja v iskanju lepote,
z vlogo duše v komunikaciji s spomini
mentalno aktivnih simbolov.
Zatisnem oči. Ko je tema najgostejša,
tekam po jasah svetlobe.

Višja raven mišljenja me vrne
spremenjeno in dopolnjeno
z novo mislijo, iz starega me vodi
na pot, da dojamem novo v starem.

ČRNE PTICE

Zbudilo me je topotanje konj.
Slišala sem rezgetanje
in zamolkle udarce kopit ob tla.
Na hrbtih so jim sedele črne ptice.
Rabili so pitne vode.

V sobo so prihajali glasovi ljudi,
ki mi nikoli niso bili blizu.
Jaz nisem nikoli sodila mednje.
Zdelo se mi je, da vstopajo.

Za vrata sem postavila nasip.
Vse mamine marmeladne lončke
In vaze z vloženim sadjem
sem postavila za vrata.

Skozi okno je prihajal kisel veter.
Nisem se hotela povsem zbuditi.
Hotela sem ostali na pol uspavana,
zavoskanih ušes in priprtih oči.

Mater sem klicala v prazno.
Ko bodo prestopili prag,
bom legla v temnine zakritja.
Skrila sem bom pod posteljo.
Da vidijo, da me ni.
Da me ne najdejo.

Če me najdejo, ne bom izdala
nobenega imena.
Usta so hladna kot led.
Zamrznjena kot voda v škafu
pri minus deset.

Mar veste kaj je strah?
V hišo vstopijo vojaške horde.
Izženejo te, polijejo hišo
z bencinom, razstrelijo in zažgejo.

Plameni prerežejo zrak in spoznam,
da sem sanjala, da je bil to le privid,
izrinjen iz davne izkušnje,
ki je spolzel iz spomina.

Zdelo se mi je,
da ptice napenjajo črna jadra
in apokaliptični jezdeci
pojò himne sovraštva.
Zanos črnega perja
in topotanje konj,
me vedno spominja na obraze,
ki so mi prestrelili otroštvo.

GOLJUFIVA KAČA

Ko si krajšaš krilo,
si ga pusti vsaj toliko v dolžino,
da ti bo zakrilo perforirano srce,
ko ti bo loputala vest.
Če boš gola, bo vidna
vsa tvoja umazanija.
Le z zvezdogledom mrtev
lahko pogleda pod kožo,
kako se ti iskri pohlep.
Tvoje osušene in uvele ustnice,
ne bodo nikoli več zlikane.
Žulji tistega, ki si ga izigrala,
naj ti lajšajo migreno,
ko se boš sesuvala v novo.
Lahek šum dežja te bo jemal
tako, kot je jemal njega,
ki si ga opeharila za denar
in njegov mir. Tla boš morala
popleskati z apnom, ker iz tal
bo vedno odmeval fej!


TRIUMFALNI POHOD

Vsak je glavni in odgovorni
urednik svoje vesti.
Gleda jo, opreza in jo sprašuje:
Kdo je sploh zamenljiv na tem svetu,
kdo lahko pove, kaj ga čaka,
ko pride drugi na njegovo mesto?
Kaj, če bo tudi njemu spodletelo,
kot je spodletelo tebi?

Mnogi prihajajo brez tvoje izkušnje
in s tvojo naravo nezavednega.
Kar tebi že dolgo leži na jeziku,
bodo oni uporabili proti tebi,
ko bodo iskali v sebi tebe.
Iščejo te v labirintih Babilona,
ti si njih iskal v utopijah kozmosa.

Kaj jim je pa treba hoditi sem,
v to zmešnjavo? Tu je ustvarjena
možnost, da postanejo enaki
kot si ti. Ne iz tvojega spomina,
to bodo dosegli iz svoje izkušnje.
Vselej boš ti v njih priplaval
na površje. Okrepil jih boš.
Prav zdaj so na triumfalnem pohodu.
Od tam, kjer misliš, da prihaja novo.

Nič novega ne prihaja od tam.
Kar prihaja, je le nova govorica starega.
Vsi prihajajoči bodo trgovali s tabo
in z odhajajočimi. Zastavljal jim boš
vprašanja, na katera nisi sam odgovarjal.
Ti boš nehal sanjati o svoji pomembnosti.
Sanje pripadajo njim, ki so pripravljeni
se odreči vsem, ki niso oni.

Iz tvoje puščave mišljenja,
bodo kovali svoje ideje, ki govorijo,
da so že oni obstajali v tebi,
ko so se odpravljali na svoj pohod,
da bodo sebe povzdignili iz tebe.
Oni bodo poseljeni na položaj,
ti ne boš njihova referenčna točka
deklariranih starih vrednot.
Tvoj neuspeh jim bo pomagal,
da bodo blatnik, ki te bo oplazil
pri njihovi divji vožnji
na tvojem spluženem cestišču.




KOPRSKI GLAVNI TRG

Bije zvon,
pa ne prebudi kamna.
Stari oznojeni kamniti trg,
zarotitven in zgrbljen
brezdušno spi
pod levjimi šapami.

Telo so mu preoblekli
v belo prtenino
in zakrili njegovo razigrano
beneško razpoloženje
pod masko interesov.

Ravnokar je bila v cerkvi
poroka in slišim mehko
istrsko narečje in svate,
ki vonjajo parfum v Kopru.
Nevesta lebdi v belem oblačilu
kot hortenzija in se ozira
po šavrinskih pupah.

Angeli v cerkvi krilijo
s perutnicami in glavni
koprski trg sameva
v razredčeni evforiji.
Meščanom rastejo sivi lasje,
ko ne morejo na svoj kapučin.

Dež je spral trgu pravo ime.
Kakšni ljudje vse so hodili
po njegovi občutljivi koži
in mu nadevali svoje ime.
Neavtohtona imena krajev
in spomenikov dozorijo za smrt.
Dela nikoli ne prepoznajo
sprevržene oblike preimenovanja.
Zanesenjaštvo in nespoštovanje
kulture imata nekaj skupnega.

Ostal je odlomek beneške
zgodovine, nepripravljen,
da se nasmeje vsakemu
novemu gospodarju stare kulture.
Delo ima svoj naslov,
nihče si ga nima pravice prisvajati.
Ali slepi meščani to vedo?


TEŽIŠČE

Vstopam v nek kraj.
V nek trenutek.
Nič več sveta ni mojega,
kot tla, ki jih pokrivata moji stopali.
Ob meni je Kafka.
Tu je središče mojega sveta.
Moje težišče. Kozmos.
Onkraj mene je častihlepje,
je oder, so deske, hlapenje.

Prihajam iz Perzije in Indije.
Z galejo. Bolj kot obtožujem sebe,
bolj obtožujem vas.
Za mano prihajate vsi,
ki hočete sodelovati
v procesih izvoljenosti.

Prihajam s krili čebele.
Sem večna nepotešenost
po cvetnem prahu.
Sem reka, ki pušča strugo za seboj.

Z izvoljenim ljudstvom prihajam.
V deželo Mein Kampfa.
Svojo moč črpam iz vaše jeze, da sem.
Ohranjam se v vaši zavesti.
Sem hči urbano dekadentnih
pripadnikov razsvetljenstva.
Disidentka vseh družbenih reform
In sistemov, zavezana utopiji.

Hvala Stvarniku za um in utelešenje.
Hvala vam za dobo sanj.
Hvala kitajskemu cesarju za modrost.
Hvala Salmanu Rushdijeju za zgodbo
o diktafonu absolutnega.
Hvala za izvoljenost in terapije.
Hvala, da ste me rešili kastracijske travme.
Hvala, da sem izpolnjena z odsotnostjo zla.

Mislim in se učim dihati. V močvirju.
Tu ni Nietzscheja.
Nadčloveka ste žrtvovali v živem pesku.
Logos je v kozmosu. Izven dosega.
Z enim očesom motrim Jupiter,
z drugim očesom motrim Mars.
Stvarniku še nisem videla obraza.
Imam želo in hladilnik v sebi,
ostre klešče rogača.
Rada bi videla encime in
membrane božjih ušes,
kako drhtijo, ko me pribijajo
z žeblji na križ.

Sledim svojim podplatom.
Ne sledim vašim. Plavam.
Vzvalovana voda vas bega.
V meni počiva nekaj filozofa
Vladimirja Gajška,
ki se hoče izčebljati.
Povsod so duše, ki bi rade pile.
Čiste vode primanjkuje.
Begam. Vem da pripadam podplatom.

LA DIVINA COMMEDIA

          

Zatekla sem se v jamo
in vstopila na nek zarjavel
rudniški voziček, na katerega
so rudarji nakladali rudo
in jo vozili iz pekla,
da so s premogom talili železo.

Mislila sem si, da moralnosti v peklu ni,
če od tam oskrbujejo človeštvo
z železovo rudo in s premogom,
da izdelujejo naprave za pobijanje
ljudi in uničevanje planeta.
Tudi nafta je globoko tam doli.

Hotela sem videti katere pošasti
proizvajajo svinec za metke.
Malo strah me je bilo obiskati
skladišča polna surovin in arzenala,
razbeljeni kraj, kjer je vse zapečateno,
tam spodaj na dnu, kjer plamtijo močni
zublji ob razkuzmanih hudičih,
ki vladajo zgoraj človeku.

Srečati se s spodvitimi izgnanimi
Nebeščani pod zemljo,
s škrlatnimi očmi,
kosmatinci z dihalno obstrukcijo,
z razdivjano krvno plazmo,
skrivenčenih ustnic, nabuhlih lic,
z zgoščenostjo okrog vratu,
s spački zunajzakonskih zvez,
ki so znotraj vsi perverzni.
Nekaj strašansko pekočega
mora biti v Dantejevem peklu,
kjer s kompresorji v rokah vrtajo
zemljo pohujšani svetniki.

Izstopim tam doli globoko
iz rudarskega vagončka
in na mesto, da bi se srečala
z Dantejevim peklom,
je izskočil iz mene norec.

O kritičnem soočenju s samo seboj,
sem sestavila spisek razmišljanj
o morebitni izključenosti človeka
s planeta, saj se sebe
nisem mogla razložiti kot zlo
in si vsega zla nadeti nase.

Tam sem našla le izvotljeno jamo,
prostor, ki so ga prepustili
mističnim duhovom za duše v ekstazi,
ki iščejo poti, po katerih se sprehaja
Lucifer, da bi se oprostil lastnih obtožb.
V pekel je prišel tudi nek Kitajec,
ki so ga obsodili na štiri leta pekla,
ker je bral Playboya. Rekel je,  
da sprejema modrost Virgila, ki pravi:
Srečen tisti, ki je zmogel spoznati vzroke stvari.
Spremljal me je po devetih krogih Inferna.
Ko sem prišla nazaj v Purgatorio, sem vzdihnila:
O Beatrice, alegorija božje milosti,
kako rada bi bila podobna tebi.


TEMA

V moji popotni torbi
so velike gmote teme.
V njej ležijo spominski podatki
z mnogimi križi
in pokopališkimi znamenji.

Tema se dviga nad porodno vodo,
v kateri plava novorojenček,
ki me išče, da bi se iztrgal
iz njenega telesa.
Ritem zamahov je kvadrat kroga.
Tam je skrita zgodovina,
nikogaršnja lastnina.

Enorazsežne nihajoče tvorbe,
sklenjene v zanko prostora.
Jezero teme je neizmerno,
simetrija strun v vesolju,
kakor okrnela iznajdba preteklosti,
ki se podi po naravi, rastlinah in človeku.
Naseljuje se povsod, kjer se pojavijo
ljudje, ki hočejo kaj razumeti.

Malenkosti v njenem objemu
redko kdaj ohranijo svoj sijaj.
Nasičenost uničenih snovi
nosi na netopirjevih krilih.
Kot saje v kaminu se tedne
in mesece noče odluščiti,
da bi dragulji v njej potopljeni
pokazali svoj sij in svojo moč.

Kar naprej daje razumeti,
da je tudi prazni tok njene
temne reke življenje.
Njene elipse kažejo,
da se bo zgodil pok
in da okrog nje mrgoli planetov,
ki sledijo njenim navodilom.

Tema je sila izven dejanskega časa,
umeščena v prostor,
kjer je luč izgubila svojo moč.
Privlačita jo negotovost in abstraktnost,
da zakrijeta konkretnost.
Češem jo po laseh,
da bi jo razčesala po polzenjih temnine.
Kot uročena vstopam vanjo in iščem
amebni način njenega množenja,
a nič ne morem razumeti,
ker je njen obstoj vesoljni princip.

Zakaj v njenem spominu
ne morem nabirati jagod?
Ne razumem zakaj tema
obstaja v duhovnem svetu ljudi,
ki hočejo izpovedati resnico luči
in ozdraviti njen zadrti nemir.


KDO SMO?

Smo ljudje vznikanja in zorenja,
obdarjeni z duhom, ki nas pokopava.
Proizvedeni so mehanizmi,
zaradi katerih umiramo.
Smo intelekt brez modrosti.
Nadčlovek ni postal človek.
Z duhom izpolnjeni,
duhovno umiramo.

Poravnavamo se s krvjo,
usmerjamo se z močjo.
Krvno se mešamo,
da bi se ločevali.
Plemenitimo se,
da bi se razgrajevali.

Razsojamo po merilih obdobja,
ki ga še ne poznamo
in ne vemo za diagnozo
svoje lastne in njegove smrti.
Z iracionalnostjo spoznavamo
racionalnost z nikoli dojeto izkušnjo.

Otroci so naša navzočnost,
da bi se preko njih pomladili
in prilisičili čas,
ki je zašelestel kot utvara ideologij,
s katerimi jim ustvarjamo milne mehurčke
za krvave igrice.

Kličemo Stvarnika, da bi doklicali sebe.
Neduhovne interese poduhovljamo,
mite povzdigujemo v sfero mišljenja,
da bi opravičili svojo izključenost.

Skriti čredni nagon nas kot privid
notranjega uvida uravnovesi,
da bi na zunaj ustrezali počlovečenju.
Pokoravamo se moralnemu redu,
ki nam omogoča, da nismo odgovorni.

Osredotočeni na krč zmage,
podlegamo strastem,
oviti v dragoceno haljo, brez ljubezni.
Dajemo videz usklajenega stanja,
da prikrijemo notranji razkroj.
Ne pozabi znamenj, ki si jih videl
na tujem telesu,
ker to telo je moja in tvoja vest.

PORAVNAVE MOČI IN DUHA

Iz tega duhovnega razpoloženja
se lahko rodi le hudič,
ki se vrašča v živo telo.
Čredna žival, demonski duh,
ugnezden v sladkosti mesa.

Opotekamo se z njim v telesu.
Vsi smo naravnani na njegovo
razdaljo, na edino znamenje,
ki ima opravka s krvjo.
Izparevanje vode v razgreti
tekočini krvi rine z glavo naprej.
Fatalizem zasidran v zobeh,
ki hočejo gristi glagolski čas.
Mimoidoči ožuljeni um.

Želela sem si odrasti,
ubesediti neizrečeno misel
na okrvavljeni skali
s sloko identiteto, idejo moči,
ki hrepeni po veščini zatopitve
demetričnemu nasproti,
s predigro zbliževanja, s hvalnico
in čaščenjem harmoničnega zlitja
z misterijem matere.

Skozi zaničevanje,
omalovaževanje in opotekanje
med okopi skrivnostnega iskanja,
iz uživaštva v askezo,
doživeti izroditve in preroditve,
osamljenost skozi tančico
nerazložljivih zvokov,
ki iščejo spoznanje kdo si.

Ideja o rojstvu nove vrste človeka
v biološkem smislu in vzreja elite
Nietzschejevega kova,
morfološko naključnega dogodka,
njegovo rojstvo z mnogo
zgodovinskih moral in obrazov,
je hrana za sanjače in glave
z rasno zdiferencirano inteligenco.

Glas kliče k prebujanju duha!
Umrla je ideja mesijanskih obljub
na mehaniziranih zatonih,
na pogoriščih ognja
z drvmi in kokosom,
obvisela je na hripavih zvočnikih
taborišč in zamrla v glasu
iz parnih kotlov lokomotiv,
ki so gnale človeštvo v izbire.

Človek lahko konča
na pogorišču, s konzervo
svojega mikrokozmosa.
Civilizacija je opikana
od trnjev njegove roke.
Izreči je dovoljeno
edino totaliteto besede,
da se znova vrne duša v telo
in ponudi kipenju luči nov dan.
Kukmak z obročkom,
ki ni ustvarjen po gobje.

MEDENO, SLASTNO MENCANJE

V praznih samotah živijo urejeni,
genialno zlepljeni na kosti.
Prešerno organizirani.
Zadušljivo in dolgočasno letargični.
Balast in trpkost odvečnega
medenega, slastnega mencanja.
Zoologija, ki spodjeda življenju dušo.

Strah in hrepenenje v čeljustih primeža.
Vest, ki v dvožlebnem škripcu zatiska dih.
Tu smo na robu vesti, da prenesemo sebe,
ki nas hočejo kot pomožno sredstvo stvarem
Živimo človeškost kot zaprašeni pojem
opešane vitalnosti, fiziognomijo telesa brez duše,
čepeči v jarku lastne zgazene brozge.

Tu krilimo s svobodnimi gibi
in opletamo s suhim jezikom v studencu
s kričavim besednjakom banalne logike,
ki hoče obvladovati renesanso gore
in ji oslepiti vid v zelenih očeh.
Krasno spoznanje v tako zanikrni jami bivanja.

Razprtije med močjo in duhom me ostrijo.
Živim knjigo upanja s tehtanjem izgub,
kalom razuma. Dober razlog za zbliževanje,
a vi me grizete v moj jezik
in me destruktivno božate.
Skozi vas mi je uspelo spoznati sebe.

Moje usode se udeležujete na drugi način.
Obsesivno, z razdajanjem tuje bolečine svetu.
Voljno predajanju jeziku narave
prihaja iz sončnega obilja.
Takšni smo, kot da nismo iz iste snovi.

TREBUH NA JEKLENEM DROGU

Za vsakega človeka
obstaja neka dežela
in lepa je vse dotlej,
dokler je ne okužijo
z gnilimi usti in otipajo
s kužnimi rokami.

Ne pusti te oditi,
privezan si na jekleni drog
v osvobojenem trebuhu matere,
oslepele od katarakte.

Planeti nad tabo
niso arhitektura,
ki jo je mogoče izpiliti
v oddaljenosti sanj.
So le prgišče zavesti,
ki meri kazalec v zenit.

Stiska v grlu,
v najglobljem kotičku,
kjer jezik samotarsko liže
površine zvezd,
na katerih se je nabralo
toliko zemeljskega prahu.

Zvezda je votla in čisto človeška.
Duša ni smrt, je prostor za snov.
Je hermetično zaprta posoda.
Roke si briše s trnjevo brisačo
na prostranem notranjem dvorišču.

Horde sledijo žvižgu drozga.
Škoda je njihovih konj.
Vsak od njih ima svojo kletko.
Na čelu veliko znamenje –
znak norosti, ki ga razkazuje
s prostaškim nasmehom.

Pogled na to otožnost odhajanj
se meša z usmiljenjem in gnusom
kot prostodušni krohot v bordelu.
Le kako sem se mogla sem vštuliti,
tako nepovabljeno v to človeško družino,
kjer je toliko Jobove bolečine,
toliko brezmejnega votlega prostora.

Kazati čustva, da si brusijo zobe,
spodbujati kičasto preobilje nasmehov
v krhkem razmerju z jokom ob rojstvu;
se predajati razmišljujočim nočnim vsiljivkam
oddaljeno od odrešenjskega jutra z zlatimi robovi,
ki ne pusti oditi in te po polžje ohranja
v osnutku volje, da nekaj storiš.
Morda ob poslednji uri ...
v trebuhu na jeklenem drogu,
kjer je dom tvojega poslednjega rojstva.

OZNAČEVANJE

Vse je izgledalo,
da bomo ostali
vsak na svojem bregu
s svojimi golimi telesi.
Vsakemu bo splezal kazalec,
ki ga meri v drugega,
pod lastno preohlapno kožo,
da naravna njen prt na sebi,
na katerem bomo drug drugemu
ponudili puščave za obed.

Prave vzroke nosi človek znotraj
s poslikavami v podkožje,
ko se do skrajnosti bojuje
za glasbo svoje strune,
vase zakopan pod kožo,
ki jo slači do nagote telesa
z oblilo epitela,
ki ni bil prekrvavljen
in je odpadal v luskah od nas.

Dogaja se je Volja do moči,
brez moči Nadčloveka,
da bi skozi namišljene črte vèdenja
dobil na mesto luskin peruti.
Razpiranje peruti je dober znak,
saj kaže, da bo ptič poletel
na drugi breg in si ogledal
s katere merilne točke
se je označeval.

MICELIJ

Cement v fugi razuma je za zrklo
izmozgan kefir malega rejverja,
ki si razbija plošče na glavi.
Micelij razpreda med travo osladje,
ki raste pod listjem na obpotju,
kjer se kačji pastir s smaragdnimi krili
gosti na smokvini kaplji melase.

Roža cveti s sončnično glavo semenje
in ogreje micelija pod zeleno pelerino
izmenične ženske odpetosti na prsih,
ko micelij kuka v njen svet iz svojih nižin.
Vrabčevo naskakovanje v steklo
naočnikov očividca nad podgobjem.
Videnje je vedno stvar prostornine.

Okovice okoli glave kot krona
so lisice na kolesju avtomobila
brez goriva. Prazna je baterija
in kolo se izmotava v garažni lupini,
kot micelij endemično med mrežo
razpreda nitkavost v svoj zamavčeni duh.
Rast vedno poganja z nižine navzgor.

Spodaj pod sivino oblakov razuma
z roza pelerino cvrčijo strele in grom.
V Sikstinski kapeli berejo pasijon,
Michelangelo Buonarotti je zamaknjen
v čudež stvarjenja, kjer višine
preskakujejo gadom žela za zapik.

Micelij srka po kapljah katarzo drevesa.
Razpredati milcelij je višek nižine v višino.
Frca olje od ostankov pečenih sardelic.
V ustih se penijo izcedki žolča kamele.
Mali rejver si razbija plošče na glavi
in si zdravi akne, ko se z liftom zaganja,
kot bil bi mavrah z belo liso na smrčku kot konj.

Camusu je dejstvo, da je vse, kar je,
brez smisla in končnega cilja.
Rast ni gen micelija, da bi splezal v višino
Chomalungme in postal Sagarmatha.
Zvonovi mirijo levje šape micelija v tebi,
ko pojo Avemarijo!


Micelij so mrežasto razrasle nitke, iz katerih zrastejo gobe, glive, podgobje. Micelij se razraste na vse strani. Iz njega nastane gobja družina. Za vzgojo gob n. pr. šampinjonov potrebujemo prostor, kompost in micelij. Nekatere gobe so užitne, druge pa ne. Nobena goba pa ne more zrasti v višino drevesa in lastnosti gob ne moremo spoznati, dokler jih ne užijemo. Podlaga na kateri se razvije micelij je kompost, ki je organski hranilni substrat narejen iz gnoja in slame. Kakšna neverjetna podobnost s človekom!

Pesem zveni skoraj zafrkljivo. Rast micelija in podgobja je za deblo irelevantna, dokler se ne parazitira na njem. S stališča preučevanja človeka micelij kot metafora majhnosti, določa mejo, ki jo je mogoče doseči kot oprejemljivo in dojemljivo, dosegljiva pa je do višine gljive. Gljiva ne bo nikoli dosegla višine drevesa, metaforično so to mali rejverji, ki si razbijajo plošče na glavi. Vse dogajanje je po gobje populistično, nad svojo višino nič več na vidim, slišim in čutim. Diham, le toploto vlage in zatohlost. Zavest trosa eksistira v celici za nespolno razmnoževanje: mahovi in gljive se razmnožujejo s trosi. Zaradi neugodnih življenjskih razmer z odporno membrano ovita bakterija, spora se spremeni v tros. Zaupate zavesti micelija, zaupate gobi na prvi pogled, da je užitna? Se njenih lastnosti zavedate šele, ko jo okusite. Rast ni gen micelija, da bi splezal v višino najvišje gore sveta, ima pa levje šape v sebi. Kdo jih lahko umiri? Tako za trenutek izgubimo iluzijo, da so gobe po meri drevesa. Na rast podgobja ne moremo aktivno vplivati in prav na dnu samega sebe lahko spoznamo našo podobnost. Nobenega pametnega razloga nimam, da bi verjela, da bodo kdaj gobe dosegle ali celo presegle rast dreves.


VIDENJA

Z enim očesom opazujem svet,
z drugim motrim sebe.
Sprašujem se, s katerimi čutili
bi mogla zaznati, da pri tem
očesi ne bi kockali za zlatnike.

Strmenje nima leska čistega zlata.
Le sončnica s svojim gibanjem
in kroženjem za soncem
je pridobila njegovo težo in barvo.
Očala pa niso spodbudna za delo,
ker so podrejena orodja
za spreminjanje resnice.

Svoj vid sem naučila na montažo
slik in mi uspeva sestaviti kolaž
videnja obeh oči, ko to potrebujem.
Dodajam mu toplino medenega
sonca, ki je pogrelo lica in čute.

Očesi krotim z besedami.
Naučili sta se ubogati na moj ukaz.
Kar eno izgubi, drugo najde,
vendar sanje zaprtih vek
zunanjemu očesu ne zadoščajo.

Oko, ki se je zjutraj zbudilo,
je sporočilo drugemu očesu
in mu priznalo, da je zapisalo
sanje; nekakšno razmerje
barv in črt, nek odsev
notranjega očesa sem zaznala.

Vendar zunanje oko
se z mežikanjem drugega očesa
navznoter in s svojim spanjem
ni popolnoma strinjalo,
pogledalo je k nogam
in videlo škorpijona,
ki je dvignil zadek
in se pripravljal na pik.

Oko se je naslonilo na palico
notranjega očesa in se umaknilo
z vlažnega in spolzkega mesta,
po katerem je lazil škorpijon.

DREVO

Ko rasteš
v drevo,
pridejo,
ti porežejo veje,
te cepijo
in ogradijo.

Mračne ptice
kljuvajo
in pijejo
tvoj sok.

Izrekaš se
z glasbo v sebi,
jim stiskaš ustnice,
ko barvaš
zeleno v rdeče.

KONDOM

Vedro asfaltnega katrana
je zlito na Sokratovo enačbo
um = krepost = sreča.

Krepost je naredila samomor
v trebuhu Fortune.
Niti kondom ne bi rešil njenega
vdora in pristanka za zaploditev.

Dioniz, sin Zevsa in Semele,
bog vina in opoja,
bog razposajane objestnosti
je v trebuhu Fortune sprejel seme
kreposti, a iz njenega glasu
in apoliničnega nasmeha
se je rodil tragični človek.
Goethe bi temu rekel:
Prinesli so čisto luč,
a ogenj ni bil več čista svetloba.

Kaldejci, očetje moji,
ki ste me precejali na situ razuma
brez kondoma, vam pravim,
da sem bila skrita v resnici,
ki pogublja s kondomom ali brez.

Tragični junaki veselja, ki znate
zaploditi žalost v mojem srcu,
kako razburljivo je riti po
duhovni arheologiji, brskati
po pepelu ugaslih ognjev,
se sprehoditi po gozdu simbolov.

Kako banalno je misliti,
da ste zaplodili kozmično drevo
s kodo Fortune v svojem semenu.
Oh, kako ključni trenutek
je vstopil brez kondoma vame,
da sem atiška prebujena zaspanka
s svilenimi baletnimi copatkami
na nogah, stkana v časovne mreže,
v katerih ni bilo kondomov,
le grozljivi dvojček je v meni –
volja do moči za oznanjevanje
kulta modrosti. Glej Človek!
Tragični junak vstaja od mrtvih.
Tudi jaz odhajam v samoto,
odkriti moram resnico bivanja.
Aleksander Veliki je mrtev.
Mrtev je tudi Hitler. Tudi moj oče
dachauski taboriščnik je mrtev.
Veliko prezgodaj.

Bog je oživel! Bog mi je razodel,
da tragedija še ni končana.
Čas kroži in se naslaja nad
svojim telesom in duhom.
Ustavil se je nad Verdunom,
Auschwitzem, Dachauom,
Hirošimo, Čečenjo in Bosno.
Videla sem sklenjeni krog
svetlobe, ki je držala hudiča za rep.
Duh je pod njo umiral od ponižanja.
Le kdo mu je odrekel mesto
prebivanja, ki mu je bilo namenjeno?

V svetem sadežu duha slišim
obupane krike zlakotene duše.
Koliko glasov je svetloba
naložila na človeška ramena.
Mati, na kateri koordinati vesolja
leži tvoje dišeče naročje po meni.
Tako nesrečno si me odluščila,
da sem strmoglavila na zemljo.
Kako oddaljena si, mati!
Odkod me kličeš in sporočaš,
da naj ne zdrsnem v območje
nižjih vrednot, naj pokleknem pred križem,
ki mi ga je Freud preselil v podzavest.
Mar nimam križa na svojem hrbtu,
ki si mi ga nadela ob rojstvu na križemnik.
Mati Fortuna, zakaj si me zapustila?

Oh, kako banalno, kako noro je,
da sanjam, da je bila moja mati Fortuna,
da razmetavam metafore upanja po svetu.
Mati, saj drugega tvoji sinovi ne znajo,
kot proizvajati kondome in nihi, nihi, nihi…

Zagledam Orla, ki pravi:
Glej, nobenega Orla ni zgoraj nad mano
in nobenega Orla ni spodaj pod mano.
Jaz sem simbol premešanih vrednot,
da lažje kljuvam ta svet!.

MORDA BO RES TAKO

Ne dežnik, oblaki zapirajo
zastrto zaprtost neba.
Oblaki, za katere ni odgovoren
skoraj nihče. Tudi koliko sonca
bo podarjeno, ne odgovarja
skoraj nihče. Če radodarno bo,
na vsaki livadi, skali in polju
se bo vsak lahko odpočil in se nahranil.

Pozabljeno bratstvo bodo žarki zbudili,
veselje se bo okrepilo
in dihalo svoj sentiment.
Čuti se bodo prebudili in oživeli.
Obilna bo setev in obilna bo žetev.
V razkošju obilja bodo živeli ljudje.

Neobdelani grebeni gora
se bodo zravnali v rodovitna polja
pšenice in kruha bo za vse.
Odcvetele bodo električne rože,
jeklene klešče bodo padale materam z rok.
Okovi očetov bodo kolački postali.
Ljubezen bo v curkih pritekala
iz nebesnih cevi. Ne skrivam čudenja,
če bo na svetu tudi res toliko sreče,
saj vsi si poleg škornjev srečo želimo.

Retorični okras o sli v borbi za moč
bo izzvenel in bolečina bivanja
se bo spremenila v kipeče veselje.
Kipi iz antike bodo prepevali
in sijoči duh mrtvih bo oživel
in se na tržnih policah razdajal zastonj.

Snovi nedelujočih vulkanov se bodo
utelesile v toplokrvne živali
in njihova vdanost bo polegala
k nogam človeka, ki jim je zaupal
svoje varno spanje v njih.
Domovi bodo zgrajeni iz sončni listov
in srečni bodo vsi, še zadnji berači.
Seme v trebuhu živali bo dobilo
počlovečen obraz. Morda bo kdaj tako,
da bomo vsi srečni in večni
brez kamna in denarja v pesteh.

MOŽ REDA

Stoji v sebi,
ob cesti
kot krhek kandelaber
v telesu

votlih kosti
kot nevtronska zvezda.
Mlin poganja veter
in mu obrača lopute.

Tavajoči Adam stoji v sebi
z okusom gnilega jabolka v ustih.
Opravlja svojo dolžnost.
Stanje kaosa oskrbuje z redom.

Sirene predirno tulijo.

Evo peljejo v porodnišnico.
Pri Blanci na Savi se niso
utopili zavoljo njega.



Rodinova postava je shodila.
Eden izmed Calaiskih meščanov
je zakorakal zamišljen v prihodnost
V cesto zagledan monument.
V zdrizast pločnik razjed
zamišljen veliki semafor.
Rdeča luč. Shodila je.
Vodi jo brezčutni
in preračunljivi razum obstanka.
Apel, ki nosi v sebi
žalostno  žalovanje.

Ni bil edini,
ki mu je življenje izteklo
in združilo tekočine v tok.

Léže in ne more pozabiti
na brnenje avtomobilov,
na vonj po ogljikovem monoksidu,
na nesrečno plovbo po Savi.

Legenda:

Znameniti francoski kipar Auguste Rodin (1840 – 1917) je po naročilu mesta Calais pričel delati spomenik Calaiskih meščanov 1884. leta ter je obsežno bronasto kiparsko kompozicijo po intenzivnih študijah 1888. leta končal. Snov je zgodovinska in je vzeta iz mestne preteklosti. Leta 1374. je angleški kralj Edvard III. Oblegal mesto tako stanovitno, da se je pojavila huda lakota. Tedaj je kralj obljubil mestu svobodo, če se v njegovem taborišču javi šest najuglednejših meščanov, »da bo z njimi ravnal po svoji volji«. Meščani naj bodo samosrajčni, okrog vratu morajo imeti privezano vrv in prinesti mu morajo mestne in trdnjavske ključe. Ko je calaiski župan izvedel za kraljeve pogoje, je dal biti plat zvona in nato je zbranim meščanom nad mestnem trgu povedal žalostno novico. Sodobni kronist Froissart je dogodek dramatično opisal. Ljudje so sprva preplašeno molčali, toda že se je oglasilo šest junakov, ki so bili pripravljeni iti v smrt za pravico rodnega mesta. Odpravili so se na poslednjo pot, ljudstvo pa je jokalo in vpilo od usmiljenja in žalosti. Kralj je odposlance sprva zelo nemilostno sprejel in je že nanje čakal rabelj, nazadnje pa je poslušal svojo soprogo, ker je bila v visoki nosečnosti in je junaškim meščanom podaril življenje in svobodo.

Ta zgodovinska snov je dala kiparju osnovo za njegovo grandiozno kompozicijo. Rodin je izbral dramatični trenutek, ko se junaški meščani odpravljajo na usodno pot. Šest ljudi je uporabljenih v trenutku najtežje odločitve; prepričani so, da gredo v smrt in vsak izmed njih drugače reagira na težko odločitev, na slovo od dragih, na slovo od ugleda in bogastva, sreče in tisočerih drugih vezi, ki priklepajo človeka na življenje. Pred seboj imamo nemo dramo, v kateri sodeluje šest junakov, dramo, ki je zrasla iz skupne ideje žrtvovanja za someščane in pravice domačega mesta. Kipar je vsakemu meščanu dal svoj izraz. Po dva in dva so se napotili na morišče. Prvi velikan je resignirano dvignil desnico in nagnil glavo, kakor da se pripravlja na krvnikov udarec, češ : »Taka je usoda, nič se ne da spremeniti«. Levica mu brezvoljno visi ob telesu, kakor, da bi mu bila tujka. Desna noga se s trudom lepi od tal., kakor da bi zrasla s kamnitim tlakom. Njegov sosed se je s čudovito zbranimi in zadržanimi kretnjami rok obrnil nazaj, v preteklost, poslavlja se od življenja. Starec se je z drsajočimi in utrujenimi koraki odpravil na pot, roke mu nemočno vise ob telesu, glavo je sklonil, vsa postava izraža utrujenost in vdanost v usodo, ki se ne da spremeniti. Njegov mladi tovariš pa se je sunkoma obrnil nazaj, kakor da bi hotel ubežati nesreči, z desnico je napravil kretnjo človeka, ki je pravkar izpustil ptico – srečo. Ta postava bi bila lahko spomenik vsem, ki umrejo mladi – lepo ugotavlja nemški pesnik Rilke. Naposled je tu še mladi par: mož, ki nosi ključe, je pravkar obračunal z življenjem in zdajci se bo trdno odločil odpravil naprej, da prestopi smrtni prag. Obraz izraža jekleno odločnost, roke so »ugriznile« v ključ (Rilke). Njegov tovariš pa se je obrnil nazaj ter se z obema rokama prijel za glavo; njegovo slovo od življenja bo končano šele naslednji trenutek.

Rodin je dal šestim meščanom individualne poteze, vendar jih je vzdignil v sfere občeveljavnosti in idejne pomembnosti. Vsi so nadnaravno veliki, orjaških udov, posebno so pudarjene njihove roke in noge; z njimi je mojster dosegel najvišjo možnost umetniškega izraza. Zlasti kretnje govore v tej nemi tragediji, geste rok in težkih korakov, ki odmevajo kakor ob mrtvaški koračnici. S kretnjami in z obrazi teles je Rodin dosegel enovitost in zaokroženost kompozicije, kar spada med glavne in najvažnejše zakonitosti kiparske umetnosti. Silna intenzivnost duhovnega življenja vsakega od teh mož in njihova zunanja ter notranja povezanost so ustvarile pogoje, ob katerih je mogla zrasti velika Rodinova umetnina. (Vir. : Besedna umetnost, II. del Literarna teorija, dr. Silva Trdina, založila Mladinska knjiga Ljubljana, 1958, Slavistična knjižnica).

Kaj ima Rodinova skulptura skupnega z nesrečo pri Blanci? Vse žrtve na reki Savi so se sunkoma obrnile nazaj, v preteklost, kakor da bi hotele ubežati nesreči. Morda so z desnico napravile kretnjo človeka, ki je ravnokar izpustil ptico – srečo. Ta Calaiski meščan bi lahko bil spomenik vsem, ki umrejo mladi – lepo ugotavlja nemški pesnik Rilke. Vendar reka Sava je bila manj prizanesljiva kot je bila kraljeva volja. Možje reda so pred takšnimi nesrečami nemočni.

KORZET

Najbolj negovana lepotica
vseh časov,  pa še res je!
Ogledalo nima spomina.
Koliko ozaljšanih oblek
so ji nadeli, neprestano
jo preoblačijo in utesnjujejo
telo v nove korzete,
da ji ni videti ohlapnega drobovja.

Enkrat je vznesena,
drugič potolčena vsa krvava,
eksistencialno tesnobna,
ekspresivna, zlovešča,
zverižena, vročična, sanjava,
živobarvno poslikana,
na novo pomlajena starka.
S starimi ranami je povita
v nove povoje in obliže.

Spirala ideoloških sanj,
večni stvor zverženih grč,
v katerih se hranijo ličinke.
Radoživa priležnica
po dnevnih potrebah,
ki gnezdi svoj čas v idili
svojega gnezda,
spevno razpoložena ptica,
deležna vedno novih razlag
sramotenja, kamenjanja
in spletanja novih gnezd
na toploti svojih valitev.
Nikoli vidna v letu
na premočrtnosti sprave
s svojimi zgodbami.

Polna grenkobe in laži je,
dekla v večni karanteni,
samozvano oklicana
se poveličuje na kunčnjih
ramenih kot gnjat z jajci.

Zares je najbolj cenjena
kurtizana in najbolj negovana
lepotica vseh časov.
Njen korzet ne gre nikoli iz mode.

GLAVE

Kdo so te naftalinske glave,
o čem premišljujejo
s tujimi zarodki pod lasmi?
Vsa medica se je izcedila iz kotanj.
Kdaj bomo brali anatomijo ličink,
o njihovem požrešnem zobovju,
ki grize im požira tkanino.
O gazirani svetlobi moljev v krilih,
ki znajo plesati svojo votlo lahkotnost
in odložiti bube, luknjičavo zgristi
tkanino, narediti jarke, okope in predore,
v katerih se naseli prazen zrak,
pajčevina razuma, hirajoči Alzheimer,
parkirišče blodenj, leglo votlih besed,
kopija, indigo glinastih posod,
siva zatrdelost kalcija,
peščenjak brezvoljnosti,
ena sama drobna luknjičavost, mrakobnost
in propadanje zgodovinskega spomina,
pod predrugačenim obličjem.
Omara s pokvečenimi nogami,
polna cunj, smrdečih po naftalinu.
Vse so tako preluknjane,
zadovoljne in mirne.

ZGODBA O VETRU

Veter si je prehladil ušesa,
otekla so mu in dobil je vnetje.
Oglušel je in stopil v tišino.
Rastline so mu ostale v spominu
po njihovem žalostnem venenju
in ne po šelestenju listov in cvetov.
V glasbenem smislu
je bil osvobojen prisluha
žuborenja in pretakanja vode.
Iskal je silo, ki mu bo vrnila
njegovo moč in pomembnost.
Obrnil se je na Titana,
ki mu je skoval strele.
Hotel je, da si ga zapomnijo.
Dvignil se je iz kraljestva mrtvih moči
in upravljal s strelami in z gromom.
Zgoščal je dejanja in je bil spet
pomemben. Mirujoče stvari
je prehiteval in premikal s silo.
Tudi nihanje strun na liri
ga ni ustavilo.
Ko je bil že zunaj časa,
se je ozrl in rekel:
Pokril bi znova streho,
ki sem jo odkril pa nimam rok,
da bi kaj ustvaril, jaz le podiram.
Dotaknil se je okna in potegnil
skozi ter odnesel namizni prt
na tla in vaza s cvetjem na njem
se je razbila. Tako globoko pod
mizo jo je povlekel, da ne bi
gledal več cvetočih rož na mizi,
Ugriznil se je v jezik in si rekel,
naj se opoteka naprej in pleza
po vrveh, na katerih se suši perilo,
naj ga meče na tla in nosi čez vrtove.
Za nameček bom pa še s strelo
in z gromom zrušil in uničil stvari.

RAZVNEMANJE

O luč, namenjena videnju,
ki me obnorevaš s poželenjem.
Gorim in se spreminjam v pepel
»Feu la cendre«.

Ne pleni mi ognja mojih strasti,
ne pleni mi obzorja.
Ne zapiraj me v predale
učene nevednosti.
Ne zmanjšuj me,
hočem videti do kje pride
razodetje mojih strasti.
Kje so meje razvnemanja.
Ničesar ni zunaj mojih misli.
Vse je v meni.
Apel!  In jaz utrpevam izgube,
ker gorim, ker se spreminjam
v pepel. Hočem luč! Videnje!
Luč, ki se zbira na leči mojega očesa
in mi zažiga zenico. Me spreminja
v pepel, ko hočem odkriti resnico
skrivnosti moje strasti
z mesijanskim hrepenenjem.

MRTEV IN  BUDEN

Iz breztežnosti
rastejo duhovi,
ki majejo svet.

Središče sveta
je v glavi,
v idejah,
ki poganjajo telo.

Ideje imajo svoje sence,
so svarilna znamenja,
pojmi brez natančnega izida.

Norci vozijo lokomotivo
s priklopnikom planeta,
v katerem drvi ljudstvo.
Vsi drsijo v prepad.

Ostanki idej
so ruševine in kazni.
Togi obrazi strmijo vanje.

Če pogledajo nazaj,
vidijo starce,
ki so bili otroci,
ko si še niso izmislili
pogubnih idej.

Zemlja je prhnoba,
v kateri počivajo ideje,
ki so nekoč svetile ljudem
in se pogreznile
na dno bivanja mrtvih.

Pokojnik je buden.
Gleda te z odprtimi očmi.
Ideja je edina njegova lastnina,
ki je ni mogel vzeti s seboj.
Uporablja te, kakor se mu zdi.


IZMERI SE

Ko iščeš razpravno dvorano,
da bi uveljavil svoje pravice
na tribunalu vesti s pravično sodbo
zavesti, se ti čudno zdi,
da ni nikogar v njej.

Saj ne more biti,
da ena oseba toži in sodi.
V eni osebi tožilec, sodnik in še odvetnik.
Nauči se gledati sebe z očmi drugega.

Bodi sebi ranocelnik za puščice,
ki si jih izstrelil vase.
Izmeri se z natančnimi merili iskrenosti.
Izmeri si prag svoje bolečine.
Ne postopaj pred sodno palačo.
Zlezi vase! Prisluhni si, kako doživljaš
glas sodnika, ki izreka sodbo v tebi.

Vloga tožilca in sodnika sta neločljivi,
in vendar jih boš moral ločiti.
Narediti rez med siamskima dvojčkoma,
ki se tiščita skupaj zaraščena v trupu,
kjer je sedež duše in srca.

Ne moreš opravljati dveh poklicev
hkrati, pa še v tretjega te sili tvoj gen
pravičnosti, ki si hoče izkašljati pljuča
in vdihniti kisik, ki ga telo potrebuje.

Vlogo zagovornika opusti.
Ali ne vidiš, da si skozi v njej?
Zunaj dežuje, tožilec in sodnik sta se
umaknila v najglobljo plast tvoje zavesti.

Razpravna dvorana je še prazna.
Sam, brez zagovornika boš težko
vstopil vanjo, kajti tožilec in sodnik
sta si že nadela sodniški togi.
Ti si pa gol. Svoje oblačilo imaš
shranjeno v spominu.

Zagovornik zunaj pravi,
da bo neznansko zapleteni proces,
ker si na svoji poti zapustil sledi,
ki jih je zakril prah in pepel.
Opravil si žgalno daritev, holokavst
vsega, kar se ti je izmuznilo iz duše.

Čutiš se zadolženega svojemu spominu.
V vestni ni nič določenega, ki bi ločilo
tvoja dejanja in Ono.
Vse se odvija brez zakaj.

Ko te Ono upogne in kliče na sodišče,
te tvoj zakaj opravičuje, se spremeni
v zagovornika in ti kolebaš med tožilcem,
poroto in sodnikom; odvetnik pričakuje,
da ga boš dobro poplačal, saj ti bo omogočil,
da preživiš ves ta pravniški jezik vesti
in izrekanja resnic o sebi.

Ono je hvaležno, da se nagibaš
pri gledanju na izpraševanje še v drugo smer.
Omogoča ti odkritje najbolj izvornega daru,
da greh pretvoriš v kesanje in kesanje
v oprostilno sodbo. Saj si samo človek.
Žival ulovi svoj plen, da se nasiti.
Tebi sitost ni dovolj, potrebuješ,
kar ne potrebuješ v svoji delti nasipavanja
peska ob rokavih iztekanja svoje plazme v morje.

CILINDRIČNO OKO

Slišim udarec vesoljne ure.
Prodoren zvok gonga.
Guba se mu brezno.
Groza praznine.
Slutnja na novem poganjku.
Duhovni fantasti vstajajo
iz konserviranih trupel
z voskom v ušesih.
Premikajo se koordinate
brezcelične anonimnosti.
Zmaličene votle lobanje.
Futuristični parniki plavajo po
razsvetljenih ulicah kozmosa.
Estetika groze fantazmov
je pridobila kozmični smisel.
Duše v tropih so se zatekle v azil.
Moderne prikazni odpravljajo usodo.
Vzpostavljajo prezir
in nazdravljajo kaosu.
Psihiatri se opijajo in kockajo
od Kamčatke do Rta Horn.
Titanizem  vlada kot avtonomna sila ZDA.
Bog je stegnil roko iz Črnobila
in izžarčil apokalipso moderne.
Jeklena nevihta v Iraku.
Martirij, ki presega misel
in barvo tekočin rumenega zlata.
Nadležni ugovor vesti.
Himera Zahoda rojena v Nemčiji
je Arhimedova točka v pepelu molka,
ki ji ni mogoče odrekati
inštrumentalnega uma.
Najdena je točka za premikanje zemlje.
Svastika razzgodovinjenih dejstev.
Rjoveči eksorcizem črnih ptic,
ki strašijo in ukinjajo sonce.
Epileptika oceanov.
Eksplozivni pohlep pripelje
do meje absurda.
Kozmogeni Eros se spačen
prodaja na tržnici v New Yorku.
Radost doživlja svoj orgazem
v pozabljenem izvoru Babilona.
Spremenjena je koža volka.
Dlakavost postaja zakon sveta.
Idejni temelj človeštva izumira.
V nerazumnem neredu ugašajo
čustva in padajo matere v temo,
očetje jim kopljejo grobove
v telesih lastnih hčera.
Dlaka na sramnih ustnicah se ježi.
Kanibalizem lastnih otrok v Brnu.
Posilstvo hčere v Amstettnu.
Brezsvetlobni blišč civilizacije,
slepilo, izomorfno stanje luči.
Cilindrično oko ribeza.
Mandarinsko, cesarsko,
komplementarno zgoščanje
dejanj v kovnicah zlata
na vseh kontinentih, kjer je red
nereda zakon in kanon.
Trajna simfonična tvorba
anarhije, groteska predstava
Dchauua, Golega otoka
in Guantanama na Kubi.
Mešanica črne in rdeče.
Škrlat na križu umiranja.
Mesto, kamor zleze ves svet.
Križev pot brez ponovitve.
Vse ostane v osrčju trpljenja,
kamor je hudič postavil
svoj sedež brnečega motorja,
ki vžiga in prevaža apokalipso
po utorih človeške vesti.


EKSPERIMENTOV NE SPREJEMAM

Vračanja v čas ni.
Poznam umik iz časa,
Vendar nimam izkušenj,
da bi kdaj živela
izven te dimenzije.

Živeti v času
ni samo potrditev,
da brezčasje obstaja.
Vse ima nasprotni pol.
Svetloba in tema.
Ljubezen in sovraštvo.
Pamet in neumnost.

Čas se mi je tako zgostil,
da odtehta milijarde let
brezčasja v brezprostorju.
V nadčasju se morajo
dogajati zanimive stvari,
ki jih bom spoznala le,
če se mi bo padalo odprlo.

Mobiliziram svoj čas,
ki mi sledi z repom brezčasja.
Minila me je volja,
da bi se obračala nazaj.
Vidim vzrok in učinek,
kar je vmes pa živim.

Moja molitev je gledati
rožo, ki se je ravnokar
razcvetela na mojem balkonu.
Vse ostalo je škripanje kolesja
voza, ki ne ve od kod prihaja
in ne kam gre.

Nekdo mi je odprl vrata.
Vstopila sem čez prag v čas.
Sem popotnica, ki me noge
nesò brez telesa v novo življenje,
kjer se nesmisel reda konča
in duh pridobi veljavo urejevalca.
Eksperimentov pa ne sprejemam.

RAZDALJE

Z nogami bredemo po mlakužah
in brozgamo po blatnih kanalih.
S skodranimi lasuljami
med krošnjami dvigamo jambore,
kot nekakšne zastavice plapolamo,
se obešamo za vrvi in zvonimo,
pritrkujemo dihanje in se vzpenjamo
med medene kite in pozlačene kosme.

Dvigujemo se še višje, čez robove
srčne mišice in brusimo kristalne
ploskve drugih svetov z zobmi,
jedkamo nebo s plinastimi izdihi,
svojo kožo spreminjamo v tkanino
in jo pokrivamo z dragocenostmi.

Veselimo se, ko zavijamo dneve
v celofan, da jih prodajamo
na stojnici kot vabljive sladkorčke,
ki jih zaužijejo drugi ali pa jih dajo
otrokom zvečer, ko ugasnejo luči.

Prištej vsak dan, ki je pripadal tebi,
dan k dnevu, eden k drugemu,
tako kot majhna ličinka, ki jo bo
izlevitev iz pretesne kože
potisnila med krile metulja,
da spozna svoje majhne sence
in kako brezprsna je roža brez kril
s svojimi lističi, onkraj njegove
izkušnje letenja, usipajoča se ob
nalivu na humus za prihodnjo pomlad.
Pozabila je nase, ker njena ljubezen
ni bila od tega sveta.
Sonce ji je vdahnilo, raztopilo
in spilo njen pravi namen.

In ti si med tem pozabil na naočnike,
na nekaj krušnih drobtinic na mizi
in na prijatelja, ki se je spremenil
v kolibrija z dolgim kljunom,
ko ga je sla po letenju
nesla daleč od tvojega očesa.

VSTOPANJE IN IZSTOPANJE

Skozi vrata ne more nikoli
vstopiti in izstopiti isti človek.
Nikamor ne more brez
kakšne dodatne ljubezni.

Prihajanje in odhajanje
je kakor izviranje vode
izpod skale, ki jo tok zapušča.
Vsakič privre druga.

Prepričan, da si jo videl prvič,
jemlješ kot samoumevnost.
To te utemeljuje z dogodivščino
vsakokratnega vstopanja in izstopanja.

Ko dobiš željo po posesti spomina,
se ta izmuzne, spremeni barvo
in se spremenjeni znova pojavi.
Odtekanje vode te utemeljuje
vsakič kot bistveno.

To ni več tvoja zgodba,
ker si spremljal drugega čez prag.
To je le eden manjših uspehov,
da si zaznal v sebi drugega
ob vsakokratnem zapuščanju praga
in srečevanju s tujcem.

Nič si ne moreš pomagati
z ljubeznijo, ki je pripadala drugemu.
S spominom ne moreš ljubiti.
Oko si odložil na klopco,
kamor se je usedel drugi.

Z roko si podpri glavo,
da pozabiš na vse tiste tujce,
ki si jih srečeval in jih zapuščal.
Preveč jih je!

PRSNI KOŠ

Za vsakim prsim košem
nekdo pride in mine,
medtem pa živi
kot zbiralnik in oddajnik.
Skozi pore za obzidjem iz kosti
vstopa brezbrižnost, kot ličinka
in lazijo črvi v notranjo negibnost.
Osuplo skozi luknjičavost kože
potujejo v notranjost,
globoko zlezejo v kletko,
se naselijo in lazijo po belem apnencu.
Ponotranjeno oglašanje, zgoščanje,
plezanje, vzpenjanje, padanje,
izgorevanje skozi dimnik kože
na meji, kjer se človek dogaja.
Tam so hiše, jezik, ljudje,
zvezde, sanje in preslikane stvari.
Jutra, težka megla, maske,
zastori in gledališče, ko te nekdo
uporablja za svoj scenarij:
'Klanjam se' in sprenevedavi nasmeški,
komolci, čeljusti, krdelce petičnežev,
ki ne vedo ali bi ti odzdravli.
Duševni minus deset
za tvoj duhovni pol,
feniks, ki v tebi umira
in panter, ki žveči čustva.
Ti bi zlezel v drevo,
ki ima le oči za svetlobo
in senco povzročenih krivic.
Zaslanja te zid Potemikne vasi
in glava kinka navzdol.
Ti pa pišeš in pišeš,
preprosto povzdiguješ ljubezen
in miliš srce, ustvarjaš mehurčke.
Vse se peni, ko lužiš bolečino
in čistiš trhli les,
ki so ga pustile ličinke za sabo.

Uvodna stran  |  Bibliografija  |  Novo objavljeno I.  |  Literarni porton  |  Poezija  |  Proza
Genealogija  |  Galerija  |  Knjiga bralcev  |  Stiki in povezave  |  Slovenska imena mesecev  |  Kotiček za Slovence po svetu  |  Slovenec sem!  |  Raziskovanje nekega primera  |  O smrti   |  Blog I.  |  Današnja misel  |  Luske hibridne samorodnice  |  Aforizmi  |  Poglejte kaj je danes novega!  |  Objavljene vsebine od 1.4.2008 - 31.3.2009