POEZIJA 2017
Zgodaj zjutraj se je prižgala luč današnjega dne.
Sonce se je vzpelo na zenit točno opoldan.
V zavetju tišine je sončev nasmeh zaživel svoj svet.
Srečanje z nepredvidljivo oviro – pesnico,
ki bi jo morala luč prežariti in omogočiti zvenenje,
da v vetrcu zadehtijo besede po cvetočih rožah,
pa ne more skozi njeno neprosojno telo.
Njeno telo je njen zven. Je inštrument,
ki poje hvalnico sončnim toplim dlanem.
Pojoča duša ima svoj prostorninski značaj,
senčno prvino, zaraščeno skupaj z dušo,
oblačeno v tančico svojega prvinskega telesa.
Luč se zlije v čašo nesmrtnosti
in ustvari napitek iz pravih besed za pesem,
ki napolnijo telo z eliksirjem življenja,
segajoče navzdol, kjer utripa srce.
Bliža se noč.
Čas za pesnjenje!
Senca se nagne ob bok.
Vse manj je sonca in neba.
Senca izgine iz prostranosti.
Pogled seže v temo.
Misel sledi sončnemu zatonu,
da skupaj vstaneta ob zori kot par.
Senca se je razpotegnila ob liku telesa
in drsela, zaraščena z njim,
ne da bi pokazala svojo duhovno podobo.
Telo se uleže v travo, senca z njim.
Za nastanek sence sta potrebna
vir svetlobe in ovira – telo, skozi katerega
ne more pronicati luč, ki se širi po prostorju.
Ko luč zasveti, je svetlo povsod.
Vendar ko svetloba naleti na telo,
ne more skozenj, za njim nastane senca,
ki izpričuje zastavljen načrt stvarstva,
ki ima oporo v segmentu nadčutnega in večnega
v tiho drsenje besed z močjo neizrekljivega.
Na neki ravni se vse spremeni.
Zgodi se bivanje iz ljubezni,
zgrajeno na občutku lastne vesti.
Sprejmeš človeka,
sprejmeš celi svet.
Sprejmeš temo,
daješ luč.
Kar je zame dragoceno,
je za druge njihova izbira.
Prijatelj pozabi prijatelja.
Sestra zapusti brata.
Njegovo življenje je zame pomembno.
Nekaterim se zgodi amnezija.
Vsi prisegajo na Boga,
ki ga niso nikoli poznali.
Kdo bi si mislil, da se bodo
stvari tako ušivo zasukale
v molk in odsotnost.
Ko so se okusili z medom,
niso več obiskali praznega panja.
Nekaj nerazložljivega je v njih.
Sestajajo se na mestu,
kjer si je melasa dobrote utirala pot
v hvaležnost v dušah nehvaležnih.
Dober si zato, da doživiš absurd
ob dejstvu, da je imelo vse svoj
pozitiven cilj in dober namen.
Ko zboliš ti, zbolijo tudi oni.
Vendar bolezni so različne.
Njihova je težja od tvoje.
Vse manj neba je nad nami,
premalo sonca in ptic,
preveč dežja in grmenja.
Ko hočemo gor,
ne dvignemo samo telesa,
dvignemo tudi duha.
Krzno moje kože me je ogrelo.
Oh, poezija!
Žlahtna ljubljenka moje duše,
Od višine padam v cvetoče vrtove.
a pesniški sadeži so lahko tudi zeleni,
če nimajo dovolj sonca
in čutijo mraz v tkivih.
Moja knjiga metafor postaja debelejša.
Vse kar dozoreva, prihaja iz prižganih
začetnih ognjev in polni duhovni prostor
s svetlobo, z željo do besede.
Zgodi se tihožitje brez imena.
Telo pesmi se nahaja blizu luči.
Tišina ga nahrani,
Zlati kovanci neba
ga pretvorijo v izpovedno esenco.
Sadeži se nagnejo čez obzidje
z nanosi ljubezni na svoji koži.
Vrt je prostor za poglobljeno razmišljanje
o prostoru, napolnjenem s svetlobo,
da ne pozabimo, da smo vrtičkarji
tudi poetični ljudje,
ki tiho drsimo opletajoči se med vrvmi,
ujeti v veter in prostor svojega spoznanja.
Imanentnega in neločljivega duha,
kjer domuje svet poezije.
Tam sem doma.
Skoz bežno zasanjan pogled
je zaplula v noč.
Kot prevajalka življenja v sanje,
je čutila jezik prosojne mesečine.
Svetloba zvezd je plimovala
v njegovih oddaljenih očeh,
vročična in ranjena od svetlih krajcev
utrnjenih lahkokrilih nebesnih teles.
Iz teme dneva je plula v daljave,
v osvobajajoče prostore neba.
Čutila je njihovo barvo in zven.
Udarce na gong svojega koprnenja.
Brez njega je ostala školjčna lupina,
iz katere se je izluščil biser.
Pred priprtimi vrati je spoznala
podobo belega angela abstraktnih oblik
ki je imel polomljena krila
in torzo Jezusa Kristusa.
To je zgodba, ki ima svoj rob.
Čezenj se je kot očividka podobe zazrla
v veri, da se tam zbirajo trpeči le metaforično.
Zaslišala je glasbo zveneče harfe.
V nemem šepetu vetra jok njegove bolečine,
reko kopnečih čustev, nadosebno voljo Boga.
Pazljivo prisluhne poeziji, saj ve,
da se jo oklepa, vsa notranje prežarjena.
Plameni so za hip vzplamteli in razsuli pepel.
Pesem meri v resničnost na obzorjih samot,
kjer ljubezni v čolnih iščejo svoj pristan.
Spomin pušča človeka blizu luči,
kjer se upepeljuje moč njegove besede,
oblečene v privid drugega sveta.
Medtem ko se potapljam v njegov molk,
njegovo srce občuti stisk roke, bližino in poljub.
Preberem odsev življenja v njegovih očeh.
Prepustim se čudežnemu trenutku zelenega,
med s soncem ožarjeno goščavo.
Tu samota prihaja s krili angelov
in se izmika minljivosti spomina
z občutenjem nevidnega odznotraj.
Sediva drug ob drugem na pragu
sprejemanja žarkov večera,
ki se poslavljajo in oznanjajo
naslednji dan obiska.
Moja pesem je s hvaležnostjo
blagoslovljena moč,
dejanje, ki me določa v klopčiču časa,
zakopano v samotno pego ljubezni.
Ko se razcepijo razpoke osamljenosti,
spoznam angelske napeve duše,
presegajočo moč čustev,
ki nikoli ne ugasne.
On, ki čuti to pesem, ve zakaj gre.
Gledata se iz oči v oči.
Tisoč poljubov sta si dala
in z enim nerazdružnim se ločila.
Vsaki dan. Dan za dnem.
Kdo bi vedel, kaj jima je usojeno ta hip?
Zdrsela bosta skoz mehko tkanino.
Eden v drugega skozi trenutke,
ki se razsujejo v brezčasje.
Zaraščena s tišino hladne noči.
se ustavita na pragu samote.
Ona vidi spočetega otroka v njem.
Čisto majhen zarodek je,
podoben človeški ličinki,
lebdeči na listu veje,
ki se ji suši drevo
in opazuje, kako mu rastejo krila.
Velika in mogočna krila.
Neizmernih razsežnosti.
Rojeva se božje bitje prihodnosti.
Čuvar neba in spominov.
Za njim vstopamo vsi.
V nevidne prostranosti.
Nedosegljive očesu.
Duhovno bomo nekoč skupaj
združeni v neskončen poljub.
S simbolično govorico duha,
ki ji pravimo neskončna ljubezen.
Po zakonu žive narave
se bomo nenehno poslavljali.
Iz veka v veke.
Ona bo morda edina,
ki vam pride povedati,
kako bivata v večnosti,
sedeča za mizo na zboru vseh,
ki upajo in verjamemo besedam,
ki rastejo v prostor
in premagujejo gravitacijo.
Skoz besedo sije luč v kamre
skritih občutkov srca.
Nevidna roka posega v mojo pesem,
nekdaj veselo in dodaja nek žalostni refren.
Polašča se čutov in duha.
Nekaj se res venomer dogaja.
Vstane jutro in noč ga vzame s seboj.
A nekdaj napisani pesmi se nič ne zgodi.
Njenim čutom prija lepota jutranje zarje,
a za njo pride tudi kozmična hladnost večera.
Stopnjuje se kubizem podob s svojo
geometrično deformacijo.
Svet se ponoči ruši v temi, skrit očem.
In človek zjutraj vstane iz razvaline noči.
Iz nočnih mor in težkih sanj stopi na pot.
Vse izvira iz drobeče zavesti v stihe.
Pesnikova beseda spregovori tudi
o človeškemu doživljanju polaščanja.
Na obroke, vsaki dan je človeka manj.
Pojavi se stanje zavesti,
razkosano na fragmente,
toneče v negibnosti brezčasja.
Veselje, ki vzklije iz trpljenja
zamre v novi bolečini.
Obstaja zakon človeške zavesti,
ki se spreminja v vodopad.
V zvočnost vode in vetra.
V žuborenje krvi.
Nakar se spremeni
v bučanje in rjovenje vetrov.
Vse se dogaja v času, ko si.
Vse stvari se zgodijo samo v življenju.
Ko posveti žarek naboden na luč,
zakrvavi, enostavno se zgodi,
življenje odžira substanco.
Skoraj ni dvoma, da obišče vsakega.
V težkem boju te ljubezen zlomi.
Ljubezen je triptih človeškega čara In bolečine.
Pa ni triptih Agate Schwarzkobler
ki opisuje v prvem delu dopoldne,
v drugem popoldne in v tretjem noč.
Jaz govorim o darovitosti sončni juter
In temi samotnih noči.
Nekaj te prebudi, zgodi se bolečina
in izgine brez sledu ...
Prepojena je s strastjo za stvarjenje
in uničenje. Za to ima nebeški certifikat,
ki si ga nihče ne more prisvojiti, niti kupiti.
Ne z zlatom, ne z nobenim bogastvom tega sveta.
Polasti se tvoje ljubezni in tatica zjutraj odide.
Jesenska
Slišala sem zvončkljanje kraguljev.
Sadeži lebdijo v tišini drevesa na veji
ob kozmičnem krvavenju ruja
in ptica je zapela alkimistu luči.
V plamenih sredi rdeče rodnice kipim.
Srkam sončne cvetove neba,
za zvezdnimi ognji hitim
po cvetoče sanje izpraznjenih noči.
Ples svobode, plapolanje v jezikih
orumenelo zelenega tkiva.
Spreminjam se, dodajam in odvzemam.
Zaniham, od svetlobe skoraj oslepim.
Ude prosojne ovijam v belo svilo.
Spreminjam se v cvetoče ajdovo polje.
Žejo po dežju umirim in se spremenim.
v mak z okraski plavic in lepljivih kadulj
z rumenimi venci ob robu gozdnih stezic
z vonjem po mladostnem koraku
in metuljih z velikimi mavričnimi krili.
V dišečem kipenju dneva se razrešim
kot veje žalujke z jokajočo postavo.
Svetobolje s trpkim okusom deklištva,
ki je sanjalo mistiko drevesne rasti.
Prisluhni, mar slišiš glas, ki se zlije
v melodijo, v jok, žalost in nasmeh.
V zloga, ki se povezujeta v par z besedo jesen.
V srebrnem napevu slišim šelestenja
dreves, kako se medijo kostanji.
Pletilja jeseni me je ovila v sončno ogrinjalo
in mi posodila čevlje za hojo med rjavimi listi.
Kakšen čuden občutek ob vznožju stopal,
ki bo vzklil in rasel nov čudež narave.
Prižigala se bo nevidna luč in narava zaspi.
Tanki prsti na roki z manšetnimi čipkami
tipajo odlagališča za nove sanje,
medtem plapolajo plameni
v vrelcih ljubezni in nas upesnjujejo
s tanjšanjem zidov med našimi srci.
Dnevi se prižigajo
in ugašajo brez vrnitve.
Izventelesno.
Veter obrača liste
z ognjeno perutjo.
Tam je nepogovorljivi mrak,
ki se dviguje iz pepela.
Tišina, ki hoče stopiti bliže.
Biserna noč medeninaste laterne,
ujete v svetu redukcije
vlada v zaporedju
vrednostnega reda dobrega in zla,
kjer postaja človeška sreča parodija,
utemeljena v želji po večnosti.
Blagoslovljeni čas,
ki odpira vrata darovom slovesa.
Resnici, ki jo je težko dojeti.
Vznikne nasmeh na ustnicah,
dotik tople roke kot žareče nitke življenja.
Sladkosti dateljnih palm,
ki razjedajo tkivo presežkov.
Odpirajo se vrata v votlo brezglasje.
Poljub zaprasketa s svetlobo dneva.
Ugriz v rdeče jabolko,
fizika žarenja z jeziki ljubezni,
osvetljena z nasmeškom v kotičku ustnic.
Poslednji poljub, ki razmakne sence njunih teles.
Kot hudournik privre čas do praga,
kjer dih v krhkem zrcalu zdrsi onkraj.
V maternico večne ljubezni.
Česar se žarek dotakne, se vedno znova.
Nekdo se je to noč rodil, nekdo umrl.
Luč se zamaje in jaz vem,
da bom nekoč tam,
kjer se s ključi dvoma odklepa in zaklepa
skrinja večne ljubezni.
S časovno mero enega samega življenja.
Svet je bil in zmeraj bo!
Nekdo bi rad Zemlji ukradel ime
in si jo prisvojil.
O, lažni, sleparski gospodar,
ki uživaš v potrjevanju samega sebe
za lastnika planeta.
Svet ni od nikogar!
Le po lažni cesti prigrabljene sreče odhajaš.
Strah me je bojevnikov za svobodo,
ki bodo sejali smrt in bogateli.
Strah me je zlaganih dušebrižnežev,
ki hočejo drugim samo dobro,
a si naskrivaj pomenljivo manejo roke
in si s pecljastimi kozarci nazdravljajo
in prisegajo zlagane obljube.
Nebo je danes prižgalo luči.
Njegovo naravno načelo
je Svetloba - Skrivnostna sila,
ki daje moč ljubezni vsemu živemu.
Kresilni kamen se zaiskri.
Rojstvo otroka je himnični dogodek vesolja.
Sonce pošilja kopije svoje svetlobe,
da očisti te bedne sence preteklosti teme.
Ko pesniki telesa ne bodo več imeli,
bodo zadonele njihove besede
in vzklili zlati snopi semen.
Prava beseda ima možnost svoje vrnitve,
ko jo obsije svetloba in vznikne izpod pepela.
Zlato klasje, povezano v snope nikoli ne umre.
V njem je seme, velika nerazložljiva rodovitna moč,
ki zaživi v templju lotosovega cveta,
ki se ob jutranji rosi hvaležno nasmehne soncu.
Vsako noč odhajam iz orjaških debel
skoz gostote noči.
Z razviharjenim konjem.
Potapljam se globoko v tolmun
po besede, ki vstopajo v zgodbo
s svetlobo uvida modrine v očeh,
Nejasnosti se zvrtinčijo
v ure zamujenega spanca.
Tedaj spolzim po vlažno zelenih mahovinah.
V smaragdno zeleno.
Rešujem spomine, zapisane pozabi,
ki jih deroče vode odnašajo v tolmune.
Dan bo prekratek.
Loteva se me vznemirjenost.
Z razprtimi očmi motrim
odtenke razvejanega drevesa,
ki raste iz slojev odpadlega listja.
Veje šumijo in čas ima danes
drugačen pomen kot nekoč.
Z vrancem prečkam zaraščene poti.
Obpotnemu kamenju so osiveli lasje.
Preraščeni so s sigo spominov.
In jaz še vedno ne vem, od kod sem,
kam grem in čigavo je moje srce.
Malo sem tu, malo sem tam
v čaši razdišanega cveta.
Fotografija: Jan Malec, Oprema pesnika zbirke Odstiranja, Tatjana Malec, 1913
Oblečeni v plašč civilizacije,
zalomljeni v čas, obdan z revščino
in blagostanjem mnogih,
ki tavajo in hodijo izpraznjeni,
z votlimi očmi,
ohromljenimi nogami in rokami,
brez volje izmenjati človeško besedo.
Človek ruši in oblikuje medsebojne odnose.
Odnos do starejših in nemočnih.
Molk je odmik od človeškosti.
Čustvo ljubezni je bilo ustvarjeno
na začetku in izteguje roko čez rob.
Ljubezen do bližnjega je vpisana
na megalitu prazgodovinskega
modrega kamna, a kirurgi so mu
izrezali dušo in z nevidnimi šivi
pritrdili nanj jekleni oklep.
Nikogar ni, ki bi potrkal na vrata
in rekel: Kako si prijatelj?
Kot suhi travi v vetru jim svišči pod nogami,
ko gredo mimo njegovega doma,
kot da ga nikoli niso poznali.
Na Švedskem in še marsikje,
kjer vlada blaginja,
ljudje umirajo osamljeni v stanovanjih,
ne da bi kdo vedel zanje.
V oknu vsake zapuščene duše
se svita smrt, ki zaudarja
iz okna mogočne palače.
Posodite živim prijazno besedo,
ki vam bo vrnjena, ko boste odhajali.
Ko umirate, ne potrebujete recikliranih
bioničnih robotov, ki bi nadomestili človeka,
niti duhovnega maziljenja ob zadnji uri.
Potrebujete človeka, besedo in stisk roke.
Drobtinico prijateljstva in topline.
Kmalu ne bomo vedeli, kdo je iz tkiva
In kdo je jekleni robot z vezjem duše,
ki govori v drugostopenjskem
v program, vgrajenem jeziku.
S suho ustnico zagrizen v zgornjo
srepo gleda mrtvec v vas.
Posodite mu prijazno besedo!
Fotografija: Najverjetneje soproga M Petrus-a GASPARTSCHITSCH-a 1827- / 1880 iz Famelj, s katerim se je dne 22. februarja 1846 poročila Catharina Fuk 1814-1888 (iz rodoslovja Roberta Fonde, Kras, Brkini). Tedaj so imeli starejši svoj topli kot pri svojih družinah.
Rada bi bila nekje,
kjer še ni bilo človeka.
V votlem prostoru.
Nekje v osrčju privida,
kjer se razklenejo svodi drugih svetov.
Rada bi izginila v jasnino kristalnega očesa,
kjer ščinkajo s kroglicami z žametnimi očmi.
Tam, kjer se razpirajo lesketanja večnega.
Tam bi se ulegla na mehko ležišče trave in rože,
in priklicala resnico večne ljubezni,
pozibavajoče se v bokih slasti.
Osupljiva misel!
Čez rob metafizičnega bistva in sile breztežnosti.
Zazidana v stolpu usode iščem združitev
v skoraj norih začetkih besed,
ki so jih izplesale sanje
iz razpoloženji svetlobne raze noči,
ko se ves sen stopi v notranje vzgibe
in fragmente spomina.
Nastala je po navdihu matere,
ki še ni imela imena.
Bila je speča iskra.
Sklonil se je mistik
nad snežno bele stihe
in poljubljal črke.
Ni bilo več daleč do pesmi!
Obmolknil je.
Rodila se je poezija.
Videla je prazne obraze.
Na zaledenelem črkovanju
se je začel taliti led
in črke so začele dišati
po človeški koži.
V njihovem vonju
je bil prisoten njen značaj.
Narava njenih vzgonov.
Njeno izročanje
Najlepši kristali v kameninah njenih oči.
Njen vid, sluh, vonj in okus.
Čut za tip, čut za oblikovanje pisav.
Vrtnica je v svilenem jutru
razkazovala sledove krvi.
Kazala je svoj obraz jutranje luči.
Bila je kakor koža speče ljubice.
Hladni ogenj in topli pepel.
Kot dimlje ženske,
ki se jih je dotaknila nežna roka.
Ležala je kot kup pepela
z zelenim kalčkom
v alegoriji življenja.
Zgodila se je ljubezen.
Dosegljivi so radijski signali inteligentnega izvora.
Preseljen je genom življenja na astralno telo.
Oklepal se ga je led v medzvezdnem prostoru.
Snov je bila v plinastem stanju.
In glej, prikaže se OBRIS.
Ovili so mu glavo razbolelo z lasmi.
Ta bledikavi obraz mi ni šel iz spomina.
Čelo visoko kot strop, duh prepražen na žaru meglic.
Tehnološko zapleteno potovanje.
Snov sliši barve, vidi zvoke, se spogleduje z matematiko
in glasbo zvočnih kopeli gongov vesolja.
Plava v morju metana in se rešuje na bregu jeklenih koral,
ki so jih zapustile vesoljske odprave kdove kdaj.
Na Saturnovi luni Titana so navrtane ledene skale
in snov je dosegla tekoče plasti vode.
Po verigi poskusov je kemična analiza pokazala,
da gre za človeški genom, po molekulah vode in kisika,
po belem implant zobovju, bi lahko sodili,
da spremenjeni genom prihaja s planeta,
kjer so najboljše možnosti za izgubo naravnih zob.
Vendar ko je snov prebila plašč ozona
in zašla v gosto atmosfero, je ohranila človeški genom
Odprla so se ji tla in nastala je globina,
ki je ni mogoče več niti premeriti, niti zamejiti.
Zgodba prekoračuje meje možnega.
Ne vidim več OBRISA, vendar vem, da v orbiti obstaja.
Njegove zamolčane besede plavajo po praznini
in umu dopuščajo, da se poigrava z njimi.
Ko bo ujel govorečo ribico v akvarju Titana,
bodo verjeli, da se nekje v daljavi razvija
nov človek! On kroži in še pleše kot medved.
Izteguje roko kot begunec, išče napihnjene kače,
ki mu kažejo razcefrano vrv svojega telesa
pa še obroč ozona, okužen z monoksidom,
s pohlepom in z dodatkom živobarvnega pavjega perja.
Navzočnost biomarkerjev kaže, da na Zemlji obstajajo
laboratorijski pogoji za porodnišnico vesolja,
a zavedaj se, da je vsakdo umrljiv!
Iščem pot skozi glas tišine.
Z neskončno svečavo hrepenenj
zakritih v slepi pegi sonca,
ki se spreminja v metulja.
Obrobljene z molkom besede
drsijo med poželjivimi
ustnicami maka, zazrto, žareče
skoz nasmešek svilene rokavice
polzeče med zlatim klasjem.
Tu stoji molčeči čuvaj.
Dirigent tihega orkestra.
V njem se pretaka vodno bogastvo.
Kontrapunkti se neprestano prepletajo.
Nedejavni zdaj, mirujoče pohotni.
Ti in jaz brez vsake določenosti.
Brez izrečenosti..
Ljubezen je skrita in čaka svoj čas.
Pega je razprla oko.
Prišel si predme, brez besed.
Barvna lestvica pesmi oznanja veselje.
Kot po čudežu greva skupaj na pot.
Z roko v roki se oklepava življenja.
Zaljubila sem se v ideal
svojega ljubimca – tujca.
Ne ljubim njega, temveč presežni
dodatek - tisto nekaj,
kar je bolj vzvišeno od mene
in temelji na izravnavi sonca in senc.
Ko se jim približam, spremenijo obliko
in jaz se znajdem za zidovi
z razsvetljenim oknom v daljavi.
V mehkem tkivu podrhtava up,
zelo majhen delež votlega prostora.
Nerazsodna obsedenost.
Oporna točka.
Nekakšen vrabčev kljun,
v katerega sem položila hostijo
svoje domišljije z zlato ribico.
Izdišane sape preteklosti.
Skljuvane sanje med letom črnih vran,
ki so preletavale streho.
Ideal je izstopil iz hlač in se razgalil.
In jaz sem ostala s svojo beraško srečo
iluzij močnejša. Kot sončnica se obračam
za soncem, osvobajajoča z upesnjenim
drobirjem zvezdnega prahu.
Mojemu idealu je bil odvzet velik del bleska.
Zamenjala ga je druga ljubezen,
ki se je spremenila
v čudež komaj rojenega milega jutra.
Nezlomljena svetloba, ki razširi prečko zenita.
Kakšna naj bo prava pesem,
da bo po teh dolgih nočeh in mrzlih dneh
zadehtela kot prihajajoča pomlad,
ki jo že voham in vdihujem.
Pesem, ki bo popotniku služila
kot žepna svetilka na poti iz teme.
Za zaprtimi vrati še leži in spi.
Čaka na svoj čas, da se zbudi.
Kakor koli že, stih se rodi kot dih.
To niso besede prilepljene na jezik.
Odrine jih srce skozi prostor.
Besede se odluščijo in odtrgajo iz duše.
Imajo svoj spomin, svoje živo tkivo.
Zaznavam v sebi utripajoči zarodek,
ki oblikuje notranji prostor,
prisluškuje in čaka na svoj čas.
In glej, rodi se misel, ki se loteva zapletenih vprašanj.
Včasih je divja kot rman, zavojevalna in zdravilna.
Posebno zgovorna je, ko je dolgo obsojena na molk.
Prava beseda ima žulje.
Gradi in ne ruši.
Steguje roke in išče preživetje v zavezništvu.
Je kot sončnica, polna zlatega prahu.
V verze tke vesel obraz, ki opogumlja.
Pesem ima pod občutljivo kožo
vtetovirano zgodbo življenja.
Zarisuje in odtiskuje poetovo bol, veselje
in razmišljanje. Besede žarijo s svojimi
belimi zobmi in kažejo svoje razpoloženje.
Vedno so po meri tistega, ki jih je napisal.
So kot prebujajoče se zemlja,
ki vsako leto vzvalovi v satovju
ozelenele cvetoče planjave.
Kdo pravi, da je to stanje planeta zajamčeno.
Zavezani smo gibanju in spreminjanju.
Pridobivamo duha, a izgubljamo telo.
Izurjeni v delovanju brez učinkov iluzij odhajamo.
Kar je trenutek ljubezni mojstrsko zaoblil,
se odpre in iztisne iz ovoja telesa kot igra svetlobe.
Nepojasnjeno in nerazložljivo.
Harmonično ustvarjeno in minljivo
s trpkim okusom nikogaršnjega časa.
Zamislite si prigodo izginotja sveta.
Simulacijo neskončne tišine.
Utišanje angelskih fanfar
na skalnem zavetju domišljije
barvno rafiniranih tihožitij nebes.
Na stežaj so odprta vrata v večnost.
Na nebu zmedeno plavajo zvezde.
Po poteh razbičanega krika vsemirja,
kjer boleha človek, so se ohranili refleksi teme.
S soljo obrobljeni pogledi napenjajo lok zenic
v metafizično strukturo skrivnosti.
Rob sveta ni več viden.
Vse je eno v zapoznelem nastajanju.
Amfiteater minevanja se spreminja v nano delce,
fosile z barvno zazrtostjo v novo življenje.
Svet je v razpadanju.
Realnost razpada.
Poti so neprehodne,
da bi človek izstopi iz stanja trojanske zavesti.
Vsaka resničnost ima svoj horizont,
sofistično razsvetljenje, novo dimenzijo.
Z mehkobo abstraktnih učinkov časa
nam Rimska cesta beži izpred nog.
Vse ker je, se je usodno nekoč že zgodilo.
Pepel ima določen namen.
Vročično plamteči vrtinec
zloveščega ognja prihaja,
iskri se in se zaganja v bežeči čas,
ki se razteza
v neskončnost trenutka.
Ob lepoti sončave
se za trenutek ustavi
in mi s slapom luči umije oči.
Tedaj se duša zlekne kot planjava,
napolnjena z ognjemetom ljubezni
in zažari v odtenkih ruja.
Zaslepljena z barvitostjo trenutka
se nisem zavedala,
da me s poljubi molče trga
in odnaša vase.
Povem vam,
da si nisem izbrala svoj nekoč,
niti sedaj, izbira me čas.
Zavedam se svoje enkratnosti
in si požvižgavam vesel mladostni napev.
Svojo filozofijo uglašujem z letnim časom.
www.tatjana-malec.si
Pohvala voditeljici Miši Molk in prof. filozofije dr. Marku Uršiču za čudovito TV oddajo 'Zgoraj brez' dne 29.1.2017, ki sta me ob odpiranju vprašanj o štirih časih, o preteklosti, sedanjosti, prihodnosti in večnosti doživeto pesniško navdihnila.
Hvala za lep večer!
Ko si sam,
se spremeniš v laboda
in se dvigneš visoko,
kjer žarijo semena
tvojih sanj.
Prisluhni glasu molka,
ki predira čakre telesa
skozi dvom, ki ustvarja upanje
onkraj resničnosti te pesmi.
V njej so čudežna vprašanja,
za obrobjem vaba utopije,
kjer jeziki demonov z odprtimi očmi
v agoniji Dantejevega pekla,
plešejo svoj nori ples za potešitev strasti.
Enostavno si vpoklican in greš …
Kreneš po poti resničnosti,
da použiješ okruške sončne svetlobe.
Vse poti molčijo.
Če si skrenil s sončne poti
in te preplavi molk osamljenosti,
si kot metulj nad črtovjem muzikalnih not,
ki jih zabubljen ne zna več prebrati,
da bi ljubezensko vznemirjen
odplesal s krili, kot to zmore labod.
Poenostavljeno bivanje vsakdanje nujnosti
se združi v plesu življenja
v eno s človeškim in z božanskim.
Nadzemni vetrovi se umirjajo sami po sebi,
ko se pot dviguje proti zenitu.
Tvoje roke se stegujejo kvišku
in objame te območje sonca,
ki je neodtujljivi del človeške biti.
Ti in jaz.
Vrata brez vrat
skušajo zlomiti razum.
Pot in prehod pripadata
vidnim stvarem.
Da bi našla sebe,
sem se odprla na široko.
Razprla v cvet.
Kakor nebo.
Sončevo oko oblaka.
Zlata točka na čelu uma.
Ko boš moral oditi,
mi dovoli,
da te spremljam
in pusti mi vrata brez vrat priprta,
da bom lahko iztočila
medeno strd v satovje sveta.
Popotniki ne nosijo mask.
Njihovi lasje so videti skuštrani
v simfoniji velikega vesoljnega morja,
ko se v stanju prerojenja,
vračajo v reko zemeljskih bitij,
združeni s človeškim in z božanskim
globoko v deviškem pramorju domišljije.
Ogenj med prsti vzplamti
v pesem, ki nikoli ne dogori v skipek.
V nespečnost rastočega meseca.
Jaz in ti, očem smrtnikov nevidna,
odhajava v deželo poezije,
kjer angeli v zboru uprizarjajo predstavo
breztelesne inteligence.
Ti me navdihuješ, jaz pišem.
To bo najin vsakdanjik.
Na vekov veke.
Onstran ni nič več resnično
in se izgublja v hiperrealnosti.
Iluzija konca, ki je šele začetek.
V poeziji postane ideja
kot zavest bivanja resnična.
Soba je bila polna tišine,
ko si me napolnil s telesom.
Z globino svojih oči.
Mi odkrival kožo.
Me vdihoval in vonjal,
prižigal in ugašal.
Se spuščal vame prav do korenin.
Bila sem kot šivanka z odprtino,
skozi katero si vlekel nit v zapik.
Tkal med nama vezi.
In jaz sem te s prsti otipala odznotraj.
Ovil si me s svetlobo svojih oči.
Mi ličil srce. Dušo umival.
Me poljubil z zaprtimi vekami
na ožgane ustnice,
mi šepnil v uho.
Me razgalil odznotraj,
stopil in s požirkom použil.
Zabrstel v darovanje.
Skrivnost je stanje trajne prisotnosti
za človeka pomembnega dogodka.
Pozaba je stanje trajne izgube spomina.
Obarvajte skrivnost z zeleno
in jo odložite v nahrbtnik.
Ostane naj vedno zelena!
Skrivnost je dogodek, ki se zgodi in traja.
Je klic usode, ki obstaja v toku življenja.
Ne ponujati okrog slavo, denar in oblast
v gesti trgovanja s skrivnostjo.
Skrivnosti so srčne, so prasketanje
velikega poka, bohotijo se okoli srca
in ga ovijejo v nežno tkanino spomina.
Koketirajo z ljubeznijo bolj kot
s potešenostjo in strastmi.
Pride dan, ko se lahko spremenijo
In dopolnijo z novimi skrivnostmi.
Po pločnikih se drenjajo zvedavi diagnostiki
in prodajalci, ki bi radi poznali tvoje skrivnosti.
Vabijo te čez rob premišljevanj,
da bi brskali po tebi in trgovali.
V skrivnosti je nekaj preroškega,
nekaj sibilskega, kar ne moreš razkriti tujcu.
To je tvoj intimni svet.
Ohrani ga zase.
Skrivnosti so tvoj vzvišeni smoter,
niso črepinje časa, so dogodki samorazvidnosti,
ki se zgoščajo okoli srca.
Skrivnost je tvoja notranja gibalna moč,
da ohraniš v sebi pravo podobo, vonj sveta.
Skoraj neslišno šepetanje
se je nalagalo v zapis.
Tako preprosto je bilo razumeti brezglasje,
ko je zaškripalo kolesce sedežnega stola
In je izpod njega podrsal copat po parketu.
Prav tedaj je v žilah zajokala pesem.
Tudi če to ne bo pesem,
čutim, da nekaj nastaja.
Pogledam se v ogledalo
in vidim vizijo brez svojih oči.
Refren se navezuje na nekaj,
ki se morda prebuja.
Zazrem se skozi okno v daljavo,
v sedeče ptice na žici med drogovi.
Koliko je gluhih, ki ne slišijo njihovega petja.
Jokajoče pesmi v nastajanju.
Nečesa, ki še ni, vendar bo.
Zastrmim v copate pod posteljo,
v katere se je skrila moja pesem,
rojena v ritmih valov krvi
in ustvarjalnega nemira
kot eksplozivno pršenje valov,
ki verjame v brezčasni poljub navdiha
in neuresničljive iluzije bedenja
za zmožnost biti bonum humanum poet.
Bolni prebivajo v nebeških ogledalih
vrtov z orumenelimi klobuki.
Nespečnost jim spreminja barve.
Ožeti oblaki so filtri čistine.
Ceste spomina so prašne.
Kašelj je suh in zadušljiv.
Mnogi si želijo umreti.
Skoraj vsi pa si želijo živeti.
Preživeti praznino obupa.
Preseči dušeči kašelj.
Primež, ki stiska dih.
In spreminja smer energije.
Spreminja stanje duha.
Bolnik je potegnil vase
slino izključevanja obrazov
brez sijočih oči.
Z logiko svoje občutljivosti.
Ko vznikne up, sledi
sosledje dogodkov skozi
vrtove dozorelih sadežev
In vonjave posušenih trav.
Po vrtovih drevesa umirajo brez zavesti.
Z orumenelimi klobuki.
ki se rojevajo in rastejo kot visoke vetrnice,
utripajoče z lopatami v živo,
v veter, ki spodi ptice izpod obnebja,
njihovega horizonta svobode.
Potopisna sporočila bolezni so skopa.
Simfonija valov poje žalostinko.
Agonijo resničnega oddaja nemoč obstoja,
da bi ohranila zdravje in znosen vsakdanjik.
Bog vam daj mirno in zdravo spanje,
urejeno prebavo in uglašeno globoko dihanje.
To resnično želim vsem bolnim.
Ljubezen, položena v strugo reke
Poezija je vrt grenkih in sladkih sadežev.
Skoraj vsaka pesem je preizkušnja
in izkušnja, ki te nauči ponižnosti,
pred strmino, ki se vije pred teboj.
Poezija je sinteza zrahljanih vezi
vzpenjanja navzgor,
od koder sije luč smrtnosti.
Je delujoča zavest, refleksija,
Avantura bivajočega, ki drsi po pobočju,
zoranem od sani in pesmi, ki so jih
nekoč peli otroci, obdarjeni s svobodo.
Slišim žuborenje pesmi kristalne vode,
ki se spreminja v vino
in prinaša redke zaklade v dušo.
Moja roka je vklenila njegovo.
Veliki občutki pred rotacijsko močjo luči.
Utrinki intime, ki jo občuti ljubezen bivanja.
O, drseča ladja skozi oblake.
Struga, ki beži izpod nog
v imenu Boga, navkljub strašnemu
zakonu usode, da je vse minljivo.
Vredno se je spomniti
prejšnjega življenja in vseh neizpetih stihov,
ki so obstali na skodranem plamenu las,
ko sem umirala v duši otroka in rastla.
Skrbi me, da bo del bolečine ostal neizpet,
se skril za lepoto njegovih milih oči
glas njegovega srca se je izjokal v meni
in se zlil v floto jader, ki zmaguje regato
z rokami vključevanja dobrote
in se leskeče na jamboru večne luči.
Ljubezen je nesmrtna in se vsakič izpove
v novem izmišljenem jeziku ... z glasbo
tihega orkestra v razkošje poljuba.