MEHČANJE SPOMINA
Abeceda oči.
Vonj po čistosti duše.
Globina žlahtnega božanja.
V njej so še puhaste igrače.
Kodri se igrajo z velikimi stvarmi.
Z blago zamišljenim pogledom,
ki ni več svetloba ne senca.
Nekaj rdečega ruja je v njem.
Nekdanja podoba poplesuje v zenici
in spominja na vzgib,
odpet s smehljajem
pod velikimi gumbi.
Svilena roka kot zloščeni cvet,
kakor izvirno napisana vizitka,
okras daru, opremljeni zavojček
matere na pot svojemu otroku.
Tanka rezina toplega kruha
vrača spomin na začetek.
Težko se je spomniti kakšen vonj
je imelo materno mleku prvi dan
in izsesana koža toplih dojk.
Pretakanje in prepredanje,
kakor nežno tkanje
in mehčanje nepotešljivega.
KAM ODHAJAJO MISLI?
Razpeta med tu in tam.
Noge so daljše.
Roke okleščene.
Prsti tipljejo razprto luč.
Okna duš, ki so odšle,
so brez zaves.
Sama nagota prostora.
Neskončno morje tišine.
Sledi meditativna misel.
Kaplja v očesu.
Senca je olepšala kamen.
Kot naložena peč
bukovih drv je zažarelo vesolje.
Daleč v njem je zavrela voda.
Mati je pristavila kavo.
Misli nanjo so biserna ogrlica dneva,
ki vstopajo v krog večnosti.
Brezmejna so prostranstva
na dlaneh dobrote,
ki se jih ni mogoče dotakniti.
Večno zaklenjene
se prižigajo in ugašajo
kakor zvezde.
Razporejene so v veliko stolpno uro,
nad katero gotovo obstajajo kraji,
kamor so namenjene.
Misli ne potrebujejo ničesar,
razen spominov in srca.
Planjava prostora in čas so njihov dom.
SPOMIN
Še vedno mi v srcu živiš.
Tvoja postelja te čaka,
da se živ spomin uleže nanjo.
Vse tvoje stvari čakajo,
da jim čas določi usodo.
Sedaj nimaš moči.
Ali premišljuješ
kdaj boš prišla nazaj?
Vse te čaka.
Čakam te tudi jaz,
da bi ti lahko povedala,
da sem ti hvaležna za vse.
Vse to nima zate
nikakršne resničnosti več,
vendar resničnost obstaja:
nedostopna in nedosegljiva si.
Ko se bo zdanilo,
bo sanj konec,
vse bo po starem.
Tebe ni več.
Dan je oznanil tvoj odhod.
Za vedno.
In vendar si tu,
da bi jaz iztisnila iz sebe,
kar me še teži na duši
in kar ti imam povedati,
moja draga mati.