OGNJENA PTICA

Ves ruj prebiva v njenih krilih,
ves zanos ognjene ptice
v letu nad tihoto posejanih polj!

S tihim sozvočjem zemlje je odletela
in odnesla s seboj jagode brinja,
ki jih je polagala očaranemu občinstvu na dlani.
Skalne podzemne gradove Krasa
je klesala s človeškimi obrazi
po lastni podobi, z mogočnim zvenom
svojega glasu, s svojo igro in petjem.

S krmilom in z jadrom primorske duše
se je izročala odru z zagoni strasti,
ki so se kot feniks dvigale iz pepela
in s semenjem duha je mazilila bolečine ljudi
iz požganih vasi, strmeča v prihodnost.

Spomin na Kras je počival nedotaknjen
in žarel v njenem ognjevitem značaju.
Kako silna je bila kraška burja,
ko je vžigala njene ognjene zublje,
njeno ljubezen do domovine
in trosila seme domače besede,
zazrta v globočino vrtače,
kjer žuborijo podzemne vode,
čista vez njenega odhoda z resničnostjo kraja.

Kako burni so bili aplavzi njenih ljudi
z žetvijo radosti in odzivnostjo hvaležnosti.
Ljudem je sproščala svojo neizmerno moč
in jih hranila z besedami: »Ljubim vas iz srca!«

Ognjena ptica je razprostrla krila v ritmu
tišine z jezikom, ki je imel še okus in barvo
po teranu, s spominom na vinograd in resje,
kjer je zapustila stopinje svoje mladosti,
ki se oprijemljejo zemlje in hranijo iz njenih grudi.

Goreče so ptici zahrepenele želje po letenju
in odnašale s seboj zeleno svilo in speve
borov na odrske deske, kjer je igralka stopala
v svetišče pod odrske luči. S tisočerimi rokami,
ki so dajale upanje, je gorela iz sebe v plamenih,
z žarom celotnega bitja. Razdajala je ves trud in med,
ki ga je kot kraška čebela nabirala na poljskem cvetju,
na belih cvetovih žepka na gmajni za vasjo.

Lepotica Krasa je zaspala. Glasilke so umolknile,
z roko iztegnjeno proti Krasu in Trstu.
Joj, koliko gorečk se je razcvetelo zanjo
na borjaču Krpanove ulice v Sežani
in kako rdeče obrobljajo in krasijo žarke zatona,
ko sonce čez odseve nad borovim gozdom,
z rdečim razkošjem kraške gmajne zatone v morje.
Tam čez, kjer leži in se razgrinja poletni večer
nad Slovenskim gledališčem v Trstu
in se s svojo čarnostjo razprostira čez cvetoče
planjave kraškega sveta, živi spomin na Emo.

 

NJENI LASJE

Oddolžila se je z vonjem svojih las,
s platnom barv svoje duše,
prefinjenoinsočutno,koprneče
in žareče, s plamenom navzgor.
S potopljenimi kodri v templju duše.

Tam, kjer pleše in igra z lasmi,
je točka stanja. Zgoraj višina.
Spodaj globina. Razdalje. Čas.
Božji deleži. Nepojmljivo gibanje duha.
Strasti in razplamteli ognji.
Strmenje v krušljivost molka.
Potopitev v svojo pretesno kožo.
Uglaševanje telesa brez okvira.

Ena sama svoboda prepletanj odznotraj.
Eno samo vrtenje in ovijanje
las okrog lastne osi. Njeni dolgi kodri
so senčnik luči, ki ožarja odznotraj
s plapolanjem senc čez sadro tal.
Točka miru pod senčnikom počitka.
Lasje padajo čez ramena na korenine.

 

GOREČKA

Kdo bi lahko izmeril globino rdečih sanj,
vonj po dežju in rosi, jutranjo veselost
in drobne poglede cvetov z negovanim veseljem
do rdečega, srečo kosmatih čmrlov, čebel
in metuljev, ki obletavajo cvetove?

Kdo je udeležen na tej balkonski zabavi
iger rdečega? Je mar gorečka zavetje
pred željami zaljubljencev?
Je vesela svatba cvetov ljubezni, ki so za hip
pozabili na človeka in šelestijo proti nebu.

Je cvetje gorečke zaljubljenost
v odsotnosti človeških želja.
Ganljiva angelska večerna zarja.
Bežeči prostor rdečega proti brezbarvnemu.
Neskončni zaris sonca in zraka v življenje
s prijaznimi lepotami človeku,
premišljenost za izjemna čustva.

Vse velike ljubezni se naselijo
v majhnih stvareh narave.
Kako poduhovljeni so in goreči cvetovi,
ljubeče spleteni v krono ljubezni.
Zibajo se v vetru, pijejo rose
in zasanjani krasijo pročelja hiš.

Kdo so ta vilinska bitja v svetu rož,
ta bleščeči sen simfonije krvi?
O tihi čarobni svet zaljubljenih rož,
ki hrepenijo po nežnem vetru
in pijejo sonce, vdane strastem.
Cvetovi, ki z žametnim očesom
gorečnosti z radoživostjo oplajajo dušo.
So mar vrisk življenja belim cvetovom žepka?
Zmagoslavje rdečega!

 

 KRAŠEVKA

Kraševka, tvoj oder je nem.
Glasilka tvoje besede niha.
Prisluhnimo notranjemu ušesu!
Komaj slišno je mrmranje,
ki se hrani v večnih posodah spomina.
Ena misel se preliva v drugo
in išče stare poti k svetlobi besede.
Ni mogoče meriti časa z leti,
le z veličino, ki je povzdignila glas v nebo,
kot bi bil ravnokar odzidan, izgovorjen
in v starih podobah zajel zenice oči.

Spoznala si radosti in bolesti vživetosti v igro
in odplesala hip v vetru čez kraške gmajne.
Živela si s hotenji, ki so izpolnili občinstvo.
Usojeno ti je bilo odpotovati še dlje,
vzeti na svoje peruti ves ranjen svet,
čutiti v svojih kosteh rodno zemljo
do njenih korenin; dati glasu krila,
gibu zalet, se povzpeti do sončeve luči
in trositi zlati prah, s semeni povezan.

Na dolgih potovanjih si se zasidrala
v osončju svojega hrepenenja, kjer bele jadrnice
plujejo skozi blazine poželenj in odcejajo luske sanj
z radostjo izrekanja in bolečino odrekanja.
Izročala si se valovom oceana, ki hladijo čute.
Kot feniks si se znova rojevala iz pepela,
umirjala v lastnem srcu trepetanje brinovke
in se izročala velikim strastem sveta.

Vsa tvoja igra in odigrani liki
so bili eno samo plimovanje srca,
preizkušnja vzdržljivosti, odtajevanje
in izgorevanje, ki ga je poganjalo kolesje ljubezni
v večnost, v neminljivost, skoz lastno končnost.
Koliko odigrane samoumevnosti, rahločutnosti,
ukročenosti, begotnega spomina in somernosti
si izsevala skozi lastne izkušnje in koliko dobrotljivosti
je podarjeno rokam, ki so nenaprošeno jemale.
Gorečka je pognala svoje korenine v skalo,
zanetila v grmu požar in ruj je razžaril
neiztrohnjeno srce v barvah, ki oživljajo Kras,
dokončno in človeško, s spomini
na igralsko privzdignjenost tvojega glasu,
ki nam še govori iz rdečkaste prsti, večno navzoč.
Evokacija, ki se hoče odpočiti in cveteti na razpotju
venenja, skozi spomin, osušen na trepalnicah oči,
živi tam v rumenem vetru raznobarvne jeseni,
kjer si kraška vrtača hoče zapreti z rujem dušo.

 

KAMNITI KRAŠKI SVET

Sredi zelenega morja
se je raztrosil dan,
ki vabi na ples darov.

Cvetje brsti po svojih sledeh
in igre barv mu dajejo popolnost
globoke magične svetlobe.

Zlog za zlogom je sonce
sprejemalo sijoče besede vase
in poduhovljeno svetilo v širjave,
vpletalo in razpletalo globoki glas
vetra in ga vtiralo v zibajoče
vrhove mladih borov.

Silna moč prežema spomin,
ki kakor kretnja iz sebe zaniha
gugalnico davnega časa
v lučeh, ki brlijo zanj
in nesmrtna vlakna njene igre
v vetru sanjajo izgubljene barve.

V vonju jesenskega cvetja
pod tuniko rdečega ruja spijo besede
v igrah puha na koži prsti rožnate barve.

Tu zvenijo viharji borovega gozda.
Dražljaji obujajo v sluhu slo,
ki hoče izpovedati slišane glasove,
rešene teže in stisk iz notranjosti
zelenega vala, ki nosi razrešitev v sebi.

Dvignjeni obraz v kamnitem svetu krasa
oživljen v glasu, kretnjah in igrah besede
riše hvalnico soncu, ki znova vzhaja
v krožečih ritmih z neutrudno popolnostjo
in doseže skrivnost v pomirjajoči svetlobi
večera, ki jo trga z neba, da ne bi potonilo.

 

TIHO POŽELENJE

Tiho poželenje
Kako bi imenovali
tisto vezivno silo,
ki povezuje celice v človeško telo,
liste cveta v rožo,
hrastove storže k drevesu,
glasove in zloge v besede?

Tisto vsemogočno silo,
ki spreminja žalost v veselje,
kretnje v izraze čustev,
ko glas in pogled razodevata stanje duše.

Kako bi imenovali silo, ki daje glas vetru,
silo bučanja gozdov in valovanja travnikov;
spanje v zbujanje in gibanje senc;
tisto silo, ki premika oceane svetlobe,
kjer domuje ljubezen, ki tvori
celotno zgradbo vesolja in ustvarja red.

Kako bi imenovali silo,
ki vdihne gledališki umetniški izraz,
ki je tako tiho in neopazno spolzel
v naš spomin, prepuščen času
in poziva k številnim vprašanjem,
ko mehča čustva ravnodušnosti
do preteklosti našega življenja.

 

IGRALKA

Mati Terezija Breščakova
je imela prav, ko je rekla,
da je zemlja ploščata,
ko je videla hčerko Emo na odru,
izbrušeno v službi domače besede.
Besede so bile kakor tople tekočine,
gibi, kakor zibanje kraških borov v burji.

Kako mogočna je bila igralka,
hrepeneča po svobodi.
Kako se je njen neomejeni prostor
skrčil na stene njenega duha.
Bila je kakor samotna gmajna,
kakor arhitektura očeta Kraševca,
podobna razkošatenemu hrastu.
Njeno notranje oko je odpiralo
zunanje oko - zenico gledališča v svet.
Kako je zmogla toliko notranjosti
prenesti med svoje ljudi?

Osvojila je to neizmerno in neskončno
ploskev in jo napolnila z odsevi ogledal,
ki so zrcalila luči njenega igralskega duha.
Gledalci so sledili njenim gibom in pogledom.
Z besedami, ki jih je polagala na sito življenja,
je preseljevala duh in vonj zemlje,
ki je puhtel in dramil občinstvo.

Žarčila je duše svojih likov,
pljuskala naokrog s svojo virtuoznostjo,
medtem ko je brusila svoje čute do popolnosti,
slačila obraze, razgaljala tla in nebo,
vznemirjala vodne gladine in odrivala poglede,
gibe in besede kakor vesla duše med ljudi
skozi domišljeno interpretacijo svojih likov.

Z besedami je ustvarjala prostor,
rušila kamenje in ravnala valovita travnata polja,
poglabljala brezna in vrtače v dušah ljudi.
Z njimi je rojevala in umirala.
Bila je božansko gibalo duha,
kinetično bitje, fascinantna, strastna,
čarna igralka zapletenih dramaturških potez,
labirintov, spiral in vektorjev,
ognjišče s plameni, duša s panjem čebel,
jez svetlobe, prostornina, ki izžareva
in kipi lavo iz žarišča kraške zemlje.
Bila je velika ljubezen, kakor ogenj,
ki ga tudi močno deževje ne pogasi.

 

NAVDUŠENJE

Navdušenje prinaša radost,
pobarva misli z mehkobo zlate modrine.
Navdušenje spregovori v jeziku glasbe
in da vedeti, odkod prihaja veselje.
Ničesar ne obljublja in daje vse.
Drami in potiska kvišku. Dovaja kisik.
Spodbuja hrepenenje po ustvarjalnosti
in pričara čudežnost nasmeha.

Vnaša puh prijetnih sanj.
Navdušenje je plesalka duše.
Navdušenje zajame vse čute
spremenljive miline použivajočega ognja.
Je priprošnja, molitev in uresničitev.
Vse hkrati. Odpira neskončne možnosti.
Celi razpoke večne razklanosti.
Navdušenje je zibanje na valovih srče.
Pripada Chopinovi glasbi,
ki se ji posreči, da v igri
ujame glasove srca.

 

MAJHNE ŽELJE

Koliko krivic mi lahko naredijo ljudje,
ki ne vedo za moja skrita čustva.
Ne vedo za majhne želje.
Tako majcene so, da jih s prostim
očesom ne vidijo. Brezglasne so.
Iz njih valovijo nemi spomini.
Pokrite so s suhim listjem,
ki ga veter nanaša z bližnjega 'Brdca'.

Na mokre luskine kože ga je prilepil
in ustvaril humus, iz katerega
poganjajo kali in trnjeve rože.
Po barvi, odtisih in vonjavah zelenja
jih ločim. Te rastlinice me dihajo,
se pogovarjajo z menoj in častijo zemljo.

Koliko tišine in prostora je v njih,
koliko čistih preprostih spominov,
koliko travnatega semenja, rož
in sadnih dreves obudijo.
Vsa dnevna svetloba otroških let
je nakopičena v njih.

Vse je pomešano: svetloba in ljubezen,
zlo in tema – ena sama dolga vena,
ki odnaša kri in se vije kot reka v daljavi.
Koliko nerojenih občutij se nahaja
v bolečini te zemlje, ko ji drsim iz spomina.

Bolečina je znotraj, zato jo tisti,
ki bi jo morali videti, prezrejo.
Morda me tudi preslišijo ali me ne opazijo.
Kako preživeli pojem je prijazno povabilo
na gostijo enega samega drobnega sadeža,
ki ga ta božja prst rojeva s spominom na
otroštvo. Prebivam v sebi, v zelenem potovalnem
plašču odeta, nemirna kot je vetrovna dolina,
reka Vipava me je naučila plavati, da nisem utonila.

 

SONČNA KRALJICA

Dan je objela zarja.
Kakor hmelj so njeni dolgi lasje,
ki vžigajo zelena življenja.
Vidim naseljeno hrepenenje v oblakih
in sončna kraljica je vtkana v njihov obraz.

V čigave prsi je vžig položil dušo?
Čutim, da belo jadro šelesti po globini krvi.
Krmar seje plodovito zrnje,
ki mu ga ni treba zagrebsti v zemljo,
da vzklije in obrodi sadeže,
ko se njen zubelj odtelesi.

Združeno je, kar je bilo razdeljeno.
Srce sili govoriti.
Telo je prisiljeno molčati.
V dlaneh jo čutim, ko daje
in ko razpre roke v objem.

Čutim jo, ko rastejo v njej ideali
in čustva, ko me njen vdih pomirja
in izdih vznemirja.
Tam je zapisano vse.

V neprestanem vrenju in kipečem stanju
so trenutki, ki jih duša polaga v srce.
Njeno stopnišče v globino je neskončno,
tam je središče sveta, kjer sonce tepta sence
in v navdušujočih nasmeških
prepušča srce posebnim občutkom.

 

ŠIPKOV GRM

V plamenečem grmu šipka
sem videla odhajati bele jadrnice.
Kot pahljača organdija so se v grmu
ob poti čez travnik bohotili cvetovi.

Baročna umetnina je zasijala iz zemlje
kot uročena v ognjemetu barv
z nerazložljivim odhajanjem,
v prepletih in polzenjih
svežega odlivanja beline,
ki je bila podobna pomladnemu
sneženju čez trate poljskega cvetja.

V prehodih v razigrane igre
malih šipkovih sadežev
me je prevzela ognjena zarja
in žgoča barvitost strasti.

Otipavalo jih je jesensko nebo
in sadeži so bahavo ginjeni
v dežju jokali, ko jim je odtekal čas.
V njih so mezele žareče tople
sproščenosti semen z nasmehom
svetlobe in upanja človeku.

Po odhodu belih jadrnic
sem doživela pomlajujoč spomin.
Brusila sem barvno lestvico
svojih občutkov, da bi podaljšala
lepoti čas v svojih očeh.

 

TEATER

Oder je iluzija o odrešenju sveta.
Osvobaja bremena znova rojenim.
Je zanesenjaštvo s psihično držo upodobljenih likov.
Je prostor za rojstvo tragedije iz duha glasbe.
Lik je treba iznajti, hraniti, ga oblikovati
v srčiki vloge z izraznimi odtenki iz palete občutij,
da privid preživi, ko je duša pripeljana nad prepad,
ki nima dna in muza Melpomena jo vodi, kot vodnega
duha po strugi podzemne reke v iskanju temnega bisera:
sneti verige, osvoboditi ječe in ozdraviti duha.

Gledalec sledi predstavi s svetlobno breztežnostjo
v višinah umitih sanj. Talija, muza komedije,
predstavlja na sliki Jean-Marca Nattiera,
lik drugačnega človeštva, zgnetenega iz gline in duha.
Šelestijo in cvetijo mu nadihnjeni značaji in liki,
ki izrazno drsijo med gledalce s svojim humorjem,
da razgradi še tako trdno obliko resnice.
Drugačni so od molka in potlačene zavesti,
ki nema zdrkne v pritajenost, v dramski zaplet,
kjer se premika igla barometra notranje temperature
na robu brezna. Tam umira še poslednji Bog.

Vibracije in energije izraznega preplavijo misli.
Ezoterično drsi pijani čoln po opojnem ozračju.
Sledi dionizični slavnostni sprehod od Gangesa
v antico z vračanjem v prostranstva,
posejana s trnji stičnih točk vesti in peklom dejanj,
kjer nihajo značaji in doživljanje preteklega,
kjer se staplja resničnost s počlovečenjem
v pogromih, kaosu in potokih krvi,
s peščico semen gledališkega svečeništva.
Ta uči svet, ga osvešča in opominja ter napolnjuje
prazne obraze s čustvi, ko dregne v vest.

Oder je iluzija igralca, da z izrazno mimiko telesa,
brez lastnega čopiča, črnila in peresa, z igrano besedo
skozi dušo poustvari in izgrebe iz sebe igralski lik
in da je v tem strašnem vrtincu vse prevrednoteno.
Sedim na kavarniški terasi in razmišljam, kaj če bi še
živel Aristotel, bi odprl oči in mi očarano pomežiknil
z navdihom neumrljivosti grške tragedije,
ko pa je igralski navdih tako obdarjen s skrivnostmi
apoliničnega duha in v notranjosti potopljene dionizične
vznesenosti, s spopadanjem in nespravljivostjo nasprotij.

Iz strahu in obupa je tragedija umrla. Njeno rojstvo
pa je dejanje poguma, ki ne more brez čudeža
odrešitve mimo brezna, v katerega je bil pahnjen Ojdip.

Odžejaj me igralka, poteši mojo patološko lahkoto,
rij po meni in išči v mojem srcu mitske korenine tragedije!
Teater naj mi bo hrana in molitev! Jaz njemu prikazen
rastline, ki se žrtvuje za rešitev človeka s pogledom
proti helenskim obalam, zibelki evropske civilizacije.
Posvečen naj mu bo preseženi sveti sedež duha!

 

MIMOHOD RDEČEGA

Gledam na neskončni mimohod rdečega,
ki ostaja zvest barvi kraške zemlje,
to neskončno valovanje in pretakanje
sokov sonca skoz kaplje ljubezni
v jagodah teranove trte, poseljene po
brajdah in borjačih z latniki pred hišami.

Občudujem to jesensko vdajanje nasladi
z nerazložljivo slo, da so korenine prerasle
kamen noči v sončno luč jutra.
Koliko nerazložljive upornosti
se bojuje znotraj po vrtačah,
koliko lepotnega ugodja in nevsiljivosti
je v kraških rožah, ki se prebijajo
skoz kamenje in skalni svet v iskanju luči.

Koliko vmesnih postankov je v rasti borov,
hrastov, brinja in ruja. Med brezštevilnimi
majhnimi cvetlicami se bohoti sredi
sončnega dneva raznovrstna barvna raznolikost
in dišeča odprtost cvetnih čašic in prašnikov.
Koliko premišljene darežljivosti premore ponuditi
kamniti svet v roži, ki daje čebeli med.

Na slehernem koraku je prepričljivo potrjena
ljubezen in malo privzdignjene trte v pergolo
pojejo hvalnico in obžarjajo z zračno zeleno
svetlobo prijateljske pomenke kraških ljudi.

Med šelestenjem vej ob popoldanskih sapah
opojno omamljajo dišave belega žepka.
Vse nebesno ozračje je vdano dišeči rožnati
barvi gorečk, ki tkejo zgodbe o ljubeznih
na gankih, kjer bivajo sončni ljudje.
Vse velikodušno raste navskrižno, poševno
in vzravnano pod sončni zenit, vse dohiteva
plodove, ki jih nosi narava v sebi.

 

POD SOJEM ODRSKIH LUČI

Točajka svetlobe s sončne pečine,
naslonjena duša na korenine teranove trte,
je krilila kot brinovka na duhovnem drevesu,
utelešena v neskončnosti preseganja
z mnogimi obrazi, podobna oblaku,
ki ga nosi srce čez kraške gmajne v svet.

Zaigrala je resnico večne izročenosti
mogočnim močem svoje usode.
Iz globine svojega razgaljenega srca
je z vedrom zajemala izbrušene like svoje igre
pod sojem odrskih luči, govoreča z gibi,
pogledom in naglasom besed –
lux in tenebris umetnosti, ko pade zastor.
Bila je muza temperature življenja,
ki žge in prešine kot moralni zakon.

Med razmetanimi stoli in kulisami
odmeva njen tragični krik: »O Bog!«
Stvarnik ni mrtev in nebo ni prazno.
V hrupnem snu so jo gnale neznane sile
v ekstazo čez strašno brezno tragedije,
ki iščejo svojo mitično mater
in mnogotere podobe sveta,
žrtve divjih ljubezni in strasti.

Gledalci v parterju teatra
pijejo po kapljah opojni napitek
iz kipečega vrelca podob in besed,
ki se vraščajo v stanje svetlobe.

Poljubljala je slečene duše in spreminjala svet.
S svojim odigranim likom je v sebi lomila
kamnite oblike krasa, izjokala ruj iz svoje krvi,
dramila sugestivne občutke z gibom in besedo.
Kadar je igrala, se je vedno malo spremenila
in umirala, ko je odkrivala človeške obraze,
razgrinjala maske, burila in vzdigovala veter,
plapolala v svojih igralskih kostumih
in prebujala čute skrivnostna in božanska,
precejala trenutke skozi neponovljive fragmente
z vzponi duha, podrejena resničnosti, 
med sprožanjem zapletov in razpletov
v veri, da pripadamo nenehnemu kroženju
nikoli dovršene igre življenja.

Odrske luči so ugasnile
in odbila je ura, ki se ni mogla ustaviti.

 

KRAŠKA JESEN

Ukročena burja se spreminja
v lahkoten veter, ki ziba travo
nemirne kraške pokrajine,
odkoder se oglašajo glasovi ptic.
Bori so nekaj posebnega
in s počitkom vedno odlašajo.

Pride čas, ko jim zašumijo veje
in po gmajni se popkom
odprejo cvetovi belega žepka,
ki s svojo bleščečo skrivnostjo
in dišečim vonjem vabijo čebele,
da poletijo na brinjeve prašnike peloda.

Ruj, šipek in srobot domujejo
v pogumu rdeče jesenske preobleke.
Hrepenenje je pomešano s spominom
na belo krono rešeljike,
ki jo je mladost darovala
srčnemu utripu krasa.

Življenje ob vinski cesti
se spreminja v ljubezen,
ki diha in kljubuje burji s teranovo trto,
polno vroče krvi.
Trpežen je kamniti kraški svet.
Preveč je rdečega,
da bi gorečke mogle sprejeti
vase vso to veliko ljubezen
in darove jeseni.

Odloženi spomini med robido in leskami
sanjajo pomladni dež, kale, štirno
in cajno, polno orehov in lešnikov.
Jesen za jesenjo sončni zahodi
ogrevajo kamniti svet črnega bezga
z milino zlatega runa.
Poslušam veter. Pojdiva skupaj
po stezicah na gmajno
po rumeno drenovo cvetje,
da okrasiva sonce.
Ljudje polni upov, orjejo rdečo prst
in sejejo ajdo, ki Kraševki
v zavetju borjača sapo odpočije.

 

NOTRANJE SONCE

Pozno v noč je.
Na nočni omarici mi gori lučka
skupne preteklosti.
Košarica svetlobe z zelenim
senčnikom upanja.
Poševno, svečano.
Znamenje nekega srečnega dneva –
enega izmed mnogih.
V tišini mi utripa srce.

Prikličem si v spomin
nerazložljive skrivnosti.
Kresnice in usedline bivanja.
Stvari, ki me še vedno razveseljujejo
in stvari, ki sem jih odrinila iz zavesti.

Prikaže se mi cel svet.
Kot ena soba.
Kot gledališki oder.
Intimen, napolnjen s čustvi in bližino.
Kot boleč, brezumen in neizmerno
velik zbiralnik ljubezni je.
Ljubezni niso nemogoče.
Tako nepogrešljive so
in človeku potrebne.

Koliko zaljubljenih prednikov je živelo.
Koliko ljudi z ljubeznijo v srcu živi.
Ti gledajo na nas kot na otroke.
Pripovedujejo nam, da je sentiment vse.
Po njem se čutimo ljudje.
Je krožni tok življenja.
Z obrnjenim soncem navznoter.
Sonce je daleč. V pravi razdalji s človekom,
da ne zaledeni, da ne izgori in da živi.
Sprejeti njegovo svetilo v pravih količinah,
ob pravem času in v zmerni zlati barvi.
Živeti ob jamboru ljubezni med plovno potjo.
Prepoznati svoj skriti obraz. Svoj sončni eros.

Sončna zarja priteka skoz mestna vrata,
priteka skoz duri tvojega doma
in najde pot do srca.

Diha povsod razgaljena v telo.
Ne more se ujeti s fizičnomočjo
ali močjo razuma.
Sončna svetloba je kot materinstvo,
ki se hoče naseliti v notranjost telesa.

Občutim srečo, tako omamljena sem
od lepote življenja in sončnega bivanja
v meni, v vseh stvareh in ljudeh.
Od sledov njenih rok v koreninah, drevesih,
rastlinju in njenega tipanja po meni.

O luč, ki nikoli ne izstopiš iz moje zgodbe
in ustvarjaš notranje sonce. Človeka v meni.
Morda ima kdo zaslugo, da biva
ta mali delček sonca v meni.

 

POPOLNOST

Popolnost je prispodoba angelov
z milino apoliničnega pogleda.
Popolne stvari se ne kažejo,
da ne bi užalile nepopolnih.
Popolne stvari so želje duše,
ki prižigajo ognje v neskončnosti.
So selitve sanj nazaj k očesu,
so vračanja in drhtenje občutij,
ki raztapljajo bivanje odznotraj.
So nihanja in znamenja napotenosti,
ki povzročajo nelagodja
s pogledom v vrtoglavo globino,
kajti koraki niso nikoli ravni,
koža ni nikoli gladka in brezhibna,
ko jo dotik v nasladi boža.
Številne gotovosti so le brodolom
po krivinah, ki jih prinašajo
negotovosti, iskanja in potešitve.
So vizualna mojstrovina človeške
domišljije, so stvar naključja
in okoliščin, ki se vselej spreminjajo.
So mehkobe srca in čustev,
preseljenih k skritim stvarem.
So otoplitve, ki izgubijo svojo moč
izvornih sil rasti k popolnosti.
Ko se angel skrije za nevidno popolnost,
prižge svojo luč, upanje,
in v presledkih izdihuje svojo nepopolnost.

VEČNOST

Nespečnost zgnetene svetlobe
v večnem baroku neba,
ki se pogreza vame
in si nabira prah
skoz zanosen ples.
Poigrava se
z mojim hrepenenjem,
ko slonim nad bregom
in opazujem igre vode
in njene odbleske,
prepletena z njo
v ljubezenskem boju.

Vsa živahna se je skrila vame
in jaz sem njeno oblačilo.
Oblačim večnost,
oblačim vid, sluh in besede,
ki vstopajo vame
v svečanem oblačilu življenja.

Na sončnem žarku sem
in čakam, da me plamen oblikuje,
da vzklijem in naredim iz sebe
rastlino, ki bo zacvetela v besede
in zorela sadeže misli,
ki jih sedanjost vrača večnosti.

Od kod prihaja moja luč,
ta zaokrožena enotnost,
od kod je našla pot do mene?

Kako je spremenila človeku
njegov prašni obraz,
da se je v njem zmožna nasmehniti
in spregovoriti, pogledati večnosti v oči,
čeprav časovno in prostorsko
človek ne razume njene skrivnosti,
a iz nje prihaja in se k njej vrača,
v njeno maternično svetišče,
slečen svojega življenja.

 

ROKE

Roke so veje telesa,
ki si z gibi trudijo potešiti
nasitnost maksime duše
v plešočem telesu
viharnega bitja,
budnega duha.

Roke so izhodišče,
so mejno križišče,
kjer se skušajo doseči
razdalje in smeri gibanja
lastnega duha.

Rišejo kroge in črte
skrivnostnih znamenj,
ki jih v gibih spremlja
poigravanje, hrepeneče po delu.

Kot deroča reka
se pretakajo strasti rok
h gibanju do onemoglosti
in povesijo človeku glavo
od utrujenosti.

Ko moč ugaša,
se nagubajo in z omotico
telesa v prostoru in času
se sušijo z občutki večne
nepotešenosti duha.

Rojstvo jih je prilepilo
na telo, da mu bodo služile,
ko bo skušalo uveljaviti
svoje znake človeške moči
in se očistiti v gibih.

Roke se rokujejo
v starih in novih prijateljstvih
in s stiski drugih rok
ogrevajo dušo.

 

OKVARJENA URA VEČNOSTI

Kdo si, utvarni duh v grozdu akacije,
belina brez lastnosti in omejitve?
Si prvina, ki je preživela čas
z okrepljeno substanco človeka,
nevidna čolnarka človeškega duha,
svetlikajoča snov kozmične sedmerosti.

Si mar okvarjena ura večnosti,
bronasta kača, ki se vzpenjaš
po notranji beli tančici in vstopaš v svet
oblik in idej, v moje oči, z okultnim
kamnom miselnih slasti v duši?

Si mar luč, ki me odrešuješ tihega petja,
s svetlečimi krili zvezde prebujena noč.
Morda te je dvignil veter izpod površja
psihičnih dogajanj vesoljnih teles.
O bela spremljevalka, brez tebe ne bi
doživela popoldneva, dočakala noči,
obložena z zakladi smaragdnih prašnikov
spomina v genih. Nastanila si se v rekah
moje krvi in s seboj nosiš prvine snovi in strasti.
Na tem potovanju napiši antologijo svetišča
idej, nariši bližnjice, ki pripadajo meni!

Trudim se razumeti celičje tvoje beline,
tisto reko tvoje tekočine med vretenci,
substanco alkimije tvojega logosa,
prebuditev latentne moči prvotne snovi,
duh žarčenja, papirus tvojega izročila,
na mojem jeziku glas, v telesu udarce.

Svečenica z mističnim izrazom skrivnosti
in sladkim vonjem izgorevanja moje snovi,
vsa žareča v telesu neposeljenem s pomenki
ledenih zvoncev in preobilnostjo neznank,
iščem te, da napolniš svetišče z nabranimi
listi rože in se naseliš v moj ezoterični vrt
v svoji krilati podobi bleščeče beline.
Postala si del mojega notranjega oblačila.
Protislovje, ki ga moj razum ne prenese.
Preveč bolščave, preveč božje sebičnosti!

 

SHRANI SEME

Nad svojo glavo
imaš košaro neba,
pred seboj
odmaknjeno
prihodnost,
kos zemlje,
drevo,
cesto,
robove,
temo
in ideje.
Nariši drevo!
Opiši ga!
Shrani seme!
Morda bo kdo
po drevesu
spoznal letnico
tvojega rojstva
in razveselilo ga bo,
da so se
tvoje roke
dotaknile
borovih iglic
in da se je tvoja
ljubezen vrasla
v zelena vlakna
prihodnosti.

 

KRVAVEČA TERANOVA TRTA

Kako naj se sploh ločim od nedrja
tankega lubja kraškega bora?
Kot senca zlatih trtinih listov sem,
raztrosena med drevesi
in zaraščena vanje s svojimi usti.
Iz njih pijem nektar čiste vode
in višje stanje miru, ki ga nosijo v sebi.

Usihajoči bor mi sporoča,
da še nisem mrtva,
da sem utelešena v njem.

Vpletena sem se v lasnice,
v gnezdo ljubezni kot piščalka.
Hlapim, hlapim, pojoča in govoreča
iz svojih skrivnosti z obrazom življenja,
odpiram in zapiram vrata, okno,
okvir zarje, večni led, morsko dno
in nerazložljive pokrajine. Prihajam,
igram veter in zračim dušo Primorski.

Se to ponavlja v spočetjih ljubezni srca,
ko oživljanje vstaja od mrtvih
kot genialna umetnina življenja?
So to prehodi, ki vodijo k neskončnosti?

Je teranova trta spomin v meni,
ki se znova rojeva v ozelenitvah, cvetenju
in zorenju? Je to seme krvi, ki hrepeni
za divjimi mislimi in oživlja iskrenje,
navzven obrnjeno krvaveče srce?

Mar postaja beseda umiranje, odvečna?
V skrinji molka čaka pepel na oživitev
in bor se mi kaže kot notranja razgaljenost,
kot orgazem mehkih sanj, kot piskajoči zven,
drhtenje piščali krvaveči teranovi trti.
Sva mar nerazdružljivi ljubezenski par?
Stvariteljski krik čudenja, v rdeče obarvana
želja po ljubezni v zelenem vencu slovesa,
rast in umikanje, ki sta vstopala vame.
Zmaga narave, v katero sem morala privoliti,
da sem izpolnila praznino ob prihodu in odhodu,
s prestopom čez most, ki nem kaže pot v svet
zelenih prepletanj, ki se priklanjajo v večni mir.

 

ZUNAJ TELESA

Ostala je zunaj telesa.
Vzhajajoča, razpršljiva, nepredirna luč.
Eliptični žarek. Leksika duše. Retorika.
Razgrnjena roka nad občinstvom.
V intervalih razprtost srca ptičje plavuti.
Goreči sadež izpuhtevanja duha v cvetu.
Svetla pega, ki biva v vinu za daritveni napoj.
Bitje, ki je izven časa v vzgonu.
Odtis po meri njenega glasu,
s kipečim odrivom v notranjost.
Zasnulost iz kokona, svetla svila duhovnosti,
čutna senzibilnost iger življenja.
Klasična, postmodernistična,
tragična in komična, krčevita v reminiscenci
notranjega spomina. Brezmejna,
naseljena kot popolnost v prostoru.
Delujoča zavest, rezonanca, refleksija,
rojstvo Venere, stanje božanskega diha v gibu.
Lepota v večnem nastajanju.
Zamaknjena v zenit, v vertikalni horizont.
Trgajoča se iz objema nadčutnega,
reflektivna,dognana vnaprezanjutelesainduha,
nadrealistična v kozmično prostranstvo segajoča.
V zorečem sadju dišeča magma, dotik cveta.
Bleščeč diamant - prvina, snov, človek, duh,
ki zavzame svoj prostor; drhteči čas Antigone.
Košuta, ki zavije po stezi nad prepadom,
ko začuti seme svojih besed v ustih,
obljudeno celino jezika, prostornino v glasu,
daljave v gibu, svetal dan, vznemirljivo hojo.
Vizualno poetična, v svojem neskaljenem bistvu
krepilna, radostna, darežljiva predigra nebeških
razsežnosti, sestavljena iz neskončnih estaperij.
S črtalom ustnic potegnjena črta, da odigra metaforo
telesa, svoj flamenko,svojpokončni let
z rožnatim perjem flaminga.Pretakanjemagme
v vgubanih vzgibih, kjer odtekajo brzice časa.
Lebdenje utripa v zlatem ornamentu spomina.
Mokre borove iglice samevajo in strast bivanja
na ogonu, med dlanmi kliče: »Teloh se je zganil.«

 

OBČINSTVO

Oštevilčeni sedeži, parter, čakajoči gledalci.
Odrske luči. Zalet duše. Zamaknjenost.
Gubanje in padanje svile med nitmi kostumov.
Trakovi plapolajo in ovijajo veščine duha in jezika.
Roke postoterijo gibe proti občinstvu.
Trgajo s sebe devištvo, materinstvo, ljubezen
in neupogljive strasti, mehčajo obraze
in kapilare vesti, gospodarijo z ognjem,
klešejo in kopljejo v sebi nedotakljivo
z dotikanjem ranljive golote.

Aplavz.

Sprejemanje penečih napitkov z okusom
neprecenljivega nektarja iz duše.
So prvine, ki dokazujejo razdelitve, naklone
in prelome snovi. Nekaj kar noče umreti,
hoče kliti iz zemlje, iz trave, iz semen.

Njen nasmešek izpred mnogih let
se razpreda kot sij skozi bežeči oblak spomina,
kakor krik samote, zapreden v nenehni boj,
ki se ne more več izreči s tišino.

Je kot rumeno cvetje drenovega drevesa,
ki prepreda z zlatom dan in raztaplja besede
v govorico zemlje. Je vzklik vetra, apel na mir
in molk, ki govorita drevesu naj diha, drhti,
plapola odznotraj in naj se odžeja v koreninah.
Drenova vejica je znamenje velikega obreda.

Vstopi naj roka, preoblečena v svilo dotika
skozi gib hvaležnosti iz spomina v njeno srce.
Vse je, kakor je bilo, razen utripanja.
Srce se odpira in kaže novo upanje v brezkončju,
ki žari s patino spomina nanjo.

 

Uvodna stran  |  Bibliografija  |  Novo objavljeno I.  |  Literarni porton  |  Poezija  |  Proza
Genealogija  |  Galerija  |  Knjiga bralcev  |  Stiki in povezave  |  Slovenska imena mesecev  |  Kotiček za Slovence po svetu  |  Slovenec sem!  |  Raziskovanje nekega primera  |  O smrti   |  Blog I.  |  Današnja misel  |  Luske hibridne samorodnice  |  Aforizmi  |  Poglejte kaj je danes novega!  |  Objavljene vsebine od 1.4.2008 - 31.3.2009