KO LUČ ZASVETI VII. - NOVO
POMLADANSKI HAIKU
Na cvetni klobuček
je sonce zapisalo
pesem o ljubezni.
Metulj je bral
evforične barve jutra
škržat pa je žvižgal vetrcu na violino.
V kozmičnem dopoldnevu
se je prikazal angel
in pripel trenutku krila pomladi.
Presahle vodnjake
je dež napolnil z ljubeznijo,
nato so se oblaki razbežali v tropih.
Samopostrežna sreča
me je meditirala pod platano
in lovila sem veter v krilo.
Kaj se dogaja z njo?
Pritisne kazalec na ustnice:
Pssst! Uživa vonj rožmarina.
Hoj, takih pisem pa ne piše
sonce na papir!
Zanima ga le redkobesednost rož.
Sončni rokopis sem zvečer skrila
na nevidno stran lune,
da ga oblaki ne bi sprali.
Srkni zrak in zadihaj,
ulezi se v travo in poslušaj noč,
ki te vabi med spomine.
Ljubezen te je pahnila v dvom.
Spreglej, kar ne vidiš in ne slišiš!
Veruj! Ljubezen je večna.
V grmu vidiš kačo,
Obuj jo v baletne copatke
in igraj na frulo!
Stegna volkulje so spretnejša od ženskih.
Ona beži, jaz bi se ljubila.
Po njenem kožuhu je zadišala noč.
Pomladansko večerjo zamenjaj
z romantičnim zmenkom,
zamenjaj situacijo z dejanjem!
Oživi dogodek na točki,
kjer se stikajo korenine in krošnja!
Tam je polno skritih pestičev in medu.
PONOS,
staromodni vitez negovanih rok,
žarečega in zbranega obraza,
z očimi, ki mu svetijo kakor zvezde,
je prikovan na mnoge besede poniževanja,
a ohranja večni ogenj in premoč duha,
kjer v tihi občutljivosti leži narodova duša.
Prihaja od znotraj, iz enega izmed svetov,
v katerega ne more vsakdo vstopiti.
Ne da bi potrkal na duri, ne more
prekoračiti praga in zmotiti miru
brez spoštljivega opravičila in razloga.
Rešen z Noetovo barko je vitez
varno shranjen in nastanjen v beraški koči.
Slečen oblačil, nikoli ne poklekne
pred koščenim nosom in okoničenimi prsti,
ki se hočejo zariti in praskati pod kožo.
Ponos je dobrohotna pomoč angelov človeku,
da se je vzravnal med sužnji ob zamahih biča
in motril pohotnost iz oči v oči,
ko so suha telesa s trdega ležišča
svojega spanca vstajala in se zravnala.
Iz živali je vstajal ponosni človek.
Telo brez dostojanstva
je umirajoča žival v človeku.
Ognjišče brez zublja proti nebu
ne more biti človeku dom.
Zubelj ni kača, se ne plazi, le plapola.
Ima jasnovidni pogled in si z vinom
božje pravičnosti teši žejo
pred oltarjem svoje duše.
Ponos je dvig sence svojega telesa s tal,
je izmera višine med mravljami in zvezdami,
je kot odžejano murvino telo,
ki s svojimi sladkimi sadeži poljublja zemljo,
iz katere raste za sviloprejke
in se spreminja v svileno hvaležnost.
Ponos je sončni ogenj v apnencu,
podoba priklicanega izraza v odsev obraza.
Muke ponižanja, skrite v nedrju,
spravijo drugega k nevarnemu robu,
da zdrsne v njegov nedodelan značaj.
Ponižani mu odreže vrv,
s katero se je Judež obesil nanj.
Ni mogoče prezreti, ko se ponos
potaplja v tuje oči in jih ukloni.
MOJA ZAROTNICA
Knjiga je moja zarotnica.
Njej zaupam vse,
a je moja nezvesta prijateljica.
Ne drži skrivnosti zase.
Na belih listih me razgali svetu.
Obnaša se kot zvočnik preteklosti.
Kot kolovrat vleče niti iz mene,
dokler ji vsega ne povem.
Približa se ustnicam vezenine
mojih besed in vse kar je bilo
zagrnjeno s šalom, izvabi iz mene
in me odtipkava na belo podlago.
Prelisiči me in vse kar mislim,
drugim pove kar stoletje prezgodaj.
Ne meni se za kulturni molk,
ki ga zahteva stari čas v novem.
Pišem jo z vsem telesom,
pišem jo z vsemi spomini,
pišem jo z vso svojo krvjo.
Ona me slači, da naposled
ostanem goli kamen
s šopom popisanega papirja na prsih,
doji otroke in jih uči,
naj starega ne kličejo v življenje.
Spomine je zamenjal
dar premišlljevanja danes za jutri.
POŽELENJE
Slišim šumot plime
iz srebrnikaste pokrajine večera.
Zibajoče breztežje dimelj.
Mehčanje medenih sanj.
Sladek okus pod jezikom.
Globok vzdih si nekaj želi.
Dotik vala naznani žejo morja.
Kakor utež je hrepenenje
ob plamenih svetilnika,
ki mu vali gnetejo golo telo.
Okrasno vinjeto bleščeče
belega dotika kože
motri val z globokimi očmi.
Poljub za poljubom prebuja
vodne pravljične odseve
vala za valom v vetru
zahajajočega sonca.
Od višine poželjivo padam
v njegovo oko,
ki me polni z vonjem
modre spominčice.
Morje utihne.
Val se mi odreče in potuje
naprej v svoji neskončni
neizpolnjeni poželjivosti.
DUŠA
Le kaj bi govorili o telesu.
Telo je lupina vsaki duši.
Dovoljenje za pokop telesa
je označeno z mrliškim listom
in epitafom z imenom in priimkom.
Duša lahko prestopi vse meje,
osvobojena zemeljskih označevanj.
Se dvigne kot rjuha v vetru,
na kateri so nevidni odtisi zvezd.
Prav neverjetno je,
da ji je odmerjen
isti kos zlikanega neba,
ki se razgrne v vseh razsežnostih
in nasloni vsaki dan na iste gore,
čez morje do iste obale.
Telo skriva dušo globoko v sebi
in jo nagovarja z njej neznanimi jeziki.
Tedaj se kot zapestnica z biserom
zasveti, pripeta na srce in značaj.
V iskanju njenega bistva
je človek večni brodolomec.
Duša ne potrebuje strešnikov,
duša potrebuje le krila in nebo.
Pride dan, ko začuti,
da ji čas melje telo z zobmi.
Tedaj se spremeni v divjo čebelo.
Odleti iz panja
in zapusti kapljico medu
na cvetoči marelici.
HIP VRNITVE
Ključ škrkne enkrat
in še enkrat.
Vstopim v vrt spomina,
ki ga je zbrisal razum.
Srce ga ne more.
Zažari odsev stare podobe.
Nič več ni tako,
a duša seva iz sveta pozabe.
Nikoli več ne bo slika ista.
Občutke je gnala sila vetra.
Čas je zlizal kamen
in prestavil stvari.
Umislim si drevo
in stari, s kamenjem obrobljeni vrt.
Hip rož. Ohranjen je vonj.
Tehtanje vsega, kar je bilo
in kar ni več v nezadržnem
boju mrtvih skrivnosti.
V kotičku se ustavi pogled
in zahrepeni po domotožju.
Dedove ute in klopce ni več.
Spomin je omahnil v molk.
Dosegla me je perut sončnega žarka.
Po slovesu sem stopila
na prašno cesto.
V svet sedanjosti.
ZELENA PESEM
Podzemne vode še niso drevo.
Rast zahteva veščega mojstra.
Z rameni kot jambor.
Očeta v vonju lipovine.
in dušo vitke plesalke.
Vode se ljubeče ljubimkajo s kamni.
Izviri so beli zemeljski metulji
iz slapov okamnelih angelskih kril,
ki spreminjajo travnike v vonje dišeče
po košnji s sončnimi pripovedkami.
Vode skrivajo knjige z odtenki pisav.
Na vodnih žilah slonijo puhaste glave.
Noseče mame semen.
Kaplje plešejo svoje praznično bele
združljivosti otrok vseh letnih časov.
Z ogrnjeno ozelenelo pelerino
odpirajo razcvetju oči.
Zrejo v zvezde in prezrejo ljudi,
ki meljejo grušč skozi zelena usta.
Slišim glas izgubljene ptice v vejah.
S spečo roko pobožam izvire,
ki izginjajo v neotipljivih začaranih
slapovih drevesnih luči.
Od čudenja sem že skoraj oživljeni
kamen postala, vode mi spirajo slo
po življenju v rasti dreves.
Govorico rasti shranjujem v spomin.
Za svoje sanje, ko bo spanje shodilo
v gozd in se pobratilo
z neusahljivi studenci
smaragdnih nočnih podob,
da si spočijem oči od opazovanja,
ki polni prostor resničnega raja
v osamljenem vrtu ljudi.
VIJOLIČNE SAMOTE
Bil je čas cvetočega bezga.
Bil je čas svetlobe
in čas vetra,
ki je čistil borjače
in odnašal korce s streh.
Bil je danes
in bil je jutri,
ki mi je polnil balkon
s pelargonijami in upanjem.
Bil je dan
in bila je noč,
ki mi je prinašala
vijolične samote
in jutranje tišine.
Ne poznam nikogar
tam daleč,
ki bi mi poslal
toliko črnih spominčic v dar
skozi razpoke moje sobe,
kot je spomin na žarek,
ko je oče ugasnil.
Tračnice vlaka v Rim
naj se zvijejo v omot
in utrdijo v krogli,
ki bo ozdravljeni svet.
Globus otroštva
s kančkom
novega začetka.
Prebudi naj se v meni otrok
s širokim nabranim krilom,
ki bo kot roža vaba metulju.
Drobcena cvetka v votlini
strahu in samote naj bo,
okras mojim pesmim,
izrutim iz zemlje
in premraženim
od ohlajenega nasmeha.
HESSEJEV STEPNI VOLK
Utišaj človeka znotraj prvin.
Ukroti mu znotraj medveda,
odsev njegove podobe.
Gozd se razprostira daleč naokrog.
Veliko živali živi v njem,
ki se nikoli ne pogledajo v ogledalo
in nihče jim še ni dal imena.
Žilave so kot dren in divje
od nepotešenosti s krvjo.
V sledenju svojim prvinam,
gazijo stopala po odpadlem listju
in skoraj nihče ne ve,
da človeka vodi žival
po sledeh Hessejevega Stepnega volka.
V ušesu zaslišim Händlov nesmrtni
Concerto grosso v f-duru
Občudujem spretne pianistove prste
in pomikanje zvokov božanske glasbe
skozi neskončne notranje prehode.
Glasba je potisnila nož v telo živali.
Izlije se povodenj luči,
opojnost, ki je zažarela v duši.
PASTORALA SAMOTE
Hodila sem po pastirskih poteh.
Po gorskem travniku rož.
Vse je bilo gosto zeleno
z rododéndroni v rdečih cvetovih.
Sledim gamsu med grebeni.
Vidim srne, ki drsijo pod jato ptic.
Mogočni orel lebdi nad njimi.
Ledeniki se talijo in tako je,
kot bi ravnokar začel nastajati svet.
Sama sem. Nikogar ni.
Živali so se poskrile v svoja bivališča.
Kamenje bobni po pobočju. Dežuje.
Drevesa stojijo pred mano polizanih vej.
Skale so dobro grajene. Dajejo zavetje.
Zložim suha polena in zakurim ogenj v votlini,
da ne razpadem v svoji človeški samoti.
Srce tiktaka. Šteje ustavljeni čas.
Strmim predse. Huda ura je mimo.
Ljudje ne bodo prenesli mojega miru.
Luči iz rešetaste krošnje. Šumenja vetra
in mokre prsti, oprijete na noge,
ki je nadaljevala pot z menoj,
da bi videla kako rastejo drevesa v ljudeh,
brez čustev ozelenitve in cvetenja
med zidovi hiš in pod umetno lučjo.
Krave mukajo, ljudje govorijo, ko veter šumi.
Vodo shranjujejo v steklenice,
oblačijo se v tuje tkanine in se izrekajo.
na drevesom v gozdu nepoznani način.
Drevo zasije v jutranji zarji na sklanem območju.
Prevzela me je ideja o epski pesnitvi,
ki bo upesnila gozd, pastoralo, ki zazveni
na piščalko duše v zelenem okolju.
POČITNIŠKI UTRIP
Tisočero tankih prstkov je molelo iz vode.
S telesi so se potapljali in gledali na dno.
Na nobenem prstku nisem opazila brstiča
lokvanja, le odplake mestne utrujenosti.
Vsi so imeli mokre trepalnice
in sanjali o nedosegljivem vrtu pod vodo.
Ponotranjeni sužnji iz Milana, Rima,
Moskve, iz Armenije in Gruzije.
Telesa so si mazali z oljem.
Govorili so o cenah, denarju, goljufijah
in kakšen rezultat je bil dosežen na tekmi.
Le enega sem opazila, da je bral Eliotovega
The Love Song of J. Alfred Prufrock.
Bil je tihi gospod iz Ancone.
Ženske so imele mokre razpuščene lase
kot strune kitare, ki čakajo, da se bodo
prstki z njimi igrali in jih spreminjali v spev.
Moški so strmeli predse in čakali,
da se bodo njihove ženske spremenile
v nadahnjene plesoče skoraj gole vestalke
in pridobile bolj drobno in vitko postavo.
Ženske so opazovale svoje moške
kako se iz sivih zaves padske megle
spreminjajo v sentimentalne lover latine
kot legendarni romantik Julio Iglesias.
Gruzijske ženske so imele kreolske oči,
bile so članice klubov
ženske nogometne reprezentance.
Pred recepcijo so pustile vrečo smeti.
Rimljan je pihal v svojo trobento.
Trgovec iz Milana je sklepal posle
prek interneta. Neka Moskovčanka
se je celi dan basala s pečeno slanino.
Američanka je po plaži poplesavala fokstreot.
Po hodnikih so moški požirali svetlolaske
z velikimi temnimi očmi in se z njimi hranili.
Ženske so se razcvetele
v čašah svojih mini oblačil
in obdarjale okolje s cvetličnimi dišavami
in ocvetličenimi vzorci kopalk.
Na dopustu je bilo tako pestro in lepo,
Skoraj tako kot v devetih nebesih.
V kotu temne dvorane je prostor za stare ljubezni,
na strehah pa prostor za zaljubljene ptice.
VEZI
Drevo je gnezdilo ptico
v košati krošnji.
Vse njene pesmi so bile
trenutki zanosa
nad breznom samote,
zaljubljene v veter.
Kraljestvo, ki preseže
meje ljubezni
in vrača hčer očetovim očem,
da pada navznoter
in s svečnikom razsvetljuje
prostor spomina.
Misel zajame v posodo dež.
Pršenje v temo.
Gib seže v prostor,
kjer ni nikogar.
In ko postanejo oči peščene,
se zažene veter z vsemi jadri.
Zdrvi skozi labirinte
hrepenenjskih poti
in sledi bolečini,
ki je v duši ni mogoče doseči.
Vse nezadoščenosti
ležijo prav na dnu srca
in so potopljene v tkivih krvi.
Iz njih so stkane silhuete večnosti.
Vezi, ki ji čas ni nikoli pretrgal.
SKOZI IGRE PUŠČAVSKEGA PESKA
Beseda ja obmolknila.
Ustavil jo je čas.
Želim si videti cvet na kiti girlandi.
Spi na dlani med pestičjem ros na oazi.
Kot Trnuljčico je obsijal njegov nasmeh.
Zbudi naj se, razcvete v rožo,
zaigra naj ji glas iz razsvetljene odprtine,
mimohod čez puščave praznin,
do neba, jezika, čeljusti ,
vse do notranje raztopitve ledu.
Zagori naj v barvah nebeških
modrega safirja v znamenju
sedmerih znanilcev svetlobe.
Skozi igro mavrične prizme
naj oblečena v blesteči
karmezinsko modrikasto rdeči,
ogrnjena z morsko svilo bisusa,
okrašena z dragulji poljubov
roža na zeleni pletilki zažari.
Pride v noči ogenj tišine.
Voda, ki ob izviru hladi.
Veter, ki upogiba mlada drevesa.
Osamljena je poleg studenca v puščavi.
Izžareva škrlat Izmaela
in dekle Agare.
Vrtnica razpre svoj cvet
in vleče za seboj tretjino zvezd,
mimohod zvezdnih teles
s podpluto belo anemono,
da izpolni božanski namen.
RAZSVETLJENI HODNIKI
Sonce, sonce, obilje svobode.
Razgrete ceste,
razsvetljeni hodniki v raj.
Sonce odklepa dušo,
morje jo razpira.
Biti takšen,
kot žarek sijoči.
Pristanišče se zlati.
Regata odsevov.
Mistično stanje.
Zamaknjenost.
Val se dotakne kože,
roka peresa.
Glas mehča skale,
morje zalije srce.
Iz koral rastejo tulipani,
kozarci za mistiko
s sončevim očesom.
Poljub hvaležnega čaščenja.
Iskanje ljubezni
na sončevih ognjiščih.
Nebeška vrata brez podboja.
Čudotvorno hrepenenje
človeka pod soncem,
sonca v človeku.
POGREZNJENA V LAKOTO DUŠE
Vsak trenutek smo na novo zaljubljeni.
Ljubezen je podmornica
v svilenem nagližeju,
zasidrana v mulju
in pogreznjena v lakoto duše.
Kako izmuzljivi so ljubezenski dnevi:
rojstvo, poroka, se ljubiti, spojiti in umreti
med žametom in brokatom v toplem objemu.
Dan se izgubi, a kaj ko se v srcu
rodi nova ljubezen, tisočero jih plava
po krvi, vse hočejo prestopiti
obalo telesa in užiti sladke slasti.
Slačimo se vse življenje.
Ljubezen ima na stotine kož.
Je roža brez peclja,
hrana čebeli, vonjava metulju
z iztegnjeno roko nevidna
prižiga v temi nove luči.
BOGA NI, BOG JE ...
Boga se ne moreš fizično dotakniti,
ker blešči navzdol v mladem žitu,
v barvah metulja in samotni travnati bilki.
Bog je utemeljen kot avantura mišljenja,
kot odgodje srečanja z njim.
Boga ni tam, kamor je nameravalo
tvoje nago telo oditi brez sproščenega upanja.
Utemeljen je v etiki in te ne pusti zaiti.
Boga res ni videti v človeški podobi,
a je utemeljen kot milost,
kot notranja gibalna moč življenja,
kot potreba po metafizični skrivnosti,
kot dogodek kulture in človečnosti,
kot izraz tvojega sočutja.
Bog je kralj med angeli,
ki se jim lepijo krila ob zatonu,
ko zemlja razbeljena od mesečine
tone v prazno razpoko za morjem.
Bog se je naučil živeti s teboj.
Z veseljem jutranje vstajenske zore
in žalostjo večernega zatona.
Ujema se s tvojim bivanjem.
Tudi ko ni nobenih vprašanj več,
predpostavljaš, da te je nekdo ustvaril
in si hvaležen stvaritelju.
Bog je dinamizem tvoje narave.
Poti so prehodne, če te vodi za roko
prijatelj, ki te raztaplja v tvojih čutilih.
Bog je osrednja osebnost iz knjige življenja.
Točka svetlobe na temni ploskvi bivanja.
Je predstava o dobrem in popolnem.
Je ena od skrajno redkih osebnosti,
ki bo večno bival v vsem.
Ti si njegov neodtujljivi del.
Ko odmakneš stene svoje sobe,
se zunaj blešči velika cvetoča lipa
ki je znižala strop neba,
da se v njeni senci dobro počutiš.
Kako preproste so vse te stvari.
ZAHREPENEVANJE
Včasih še zahrepenim po obrežju reke,
po liturgijah nestopljenih snovi,
padajočih z murve,
ki je luščila zame svoje sladkosti.
Zahrepenim po španskem bezgu,
ki je odišavljal Breg.
Zarisovale so se stezice otroku
in odpirala obzorja neba.
Pred mano se je vzpenjal vsemogočni hrib
s svojim sivo zelenkastim obličjem.
Pod njim s svilnatim grmičevjem
ob kamniti potki barve razseljene
po cvetočem obpotju.
Alegorija lahka kakor puh
drobnega belega cvetja.
Koprena lebdi nad vodo svoj
gorski zelenkasti sen.
Reka dolbe strugo kot vest,
ki si postavlja vprašanja.
Naj pozabljeni mirno spijo v njej
in odtečejo s krvjo in napakami,
s spominom na čas,
ko so si iz gnilih lilij,
rastočih ob Klancu,
spletali vence slave
in zapustili v meni brazgotino
razsolzenih let.
Kakor plesnivi keks je bil otroku ta čas.
GUTTENBERGOVE ZVEZDE
Vstopile so v območje njegove bližine,
tipaje prosojno abecedo telesa.
Stal je ob obali kot stražni stolp.
Podoben svetilniku s sojem žarometov.
Razpuhteval je sredobežni soj plamena
iz dogorevanja sveče na luni.
Enkrat se moram peljati tja v zaliv,
kjer imajo pojoče ribe oči na pecljih.
Morje je odklenilo staremu ribiču srce.
Na ustnicah se mu je sušila sol.
Le zibanje in guganje ga loči od kopnega.
Večerna soparica ima dišečo kožo.
V morju je skrita množica ljubimcev,
ki kot žejni metulji lebdijo nad vodo.
Vesla trepetajo in se zarivajo v morje.
Sanjal je koprska mestna vrata.
Nočne ptice z barvami zlatih rož.
Čarobni regrat z lučko med galebjim
perjem. Rdeče lučke ladij na očeh obzorja.
Na sklalo je nasedel velik morski klobuk
brez oči. Lahkokrile ptice čepijo na vejah.
Večerno morje plivka svojo melodijo.
Vstopila je v njegov čoln.
Ribiču je svetilka odklenila srčno zaklopko.
Prepevale so morske deklice.
S sabo je ribič nosil rokopise valov
in trenutke, ko je s svojimi spomini
zleknjen na hrbet, prosjačil zvezde
razširjenih rok za nežne privide sanj.
Žlahtno ubrano neizsanjano intimnost.
Robato in radoživo jo je zleknil
in pritiskal z dna čolna navzgor k zvezdam.
Vso zasanjano, globoko izlizano do dna duše,
njo sireno brez kopalk kakor vejico v vetru.
Videl je ugrize skal, ki mu kažejo
nasmehe, ko se vanje naselijo ribe.
ČUTNOPOMENSKO
Bil je čas za kockanje
in je čas za risanje črt.
Vodoravnih črt po solinah,
kjer je planjava,
velika planjava s kupi soli.
Premočrtni ugrez
V najglobljo točko vodne gladine,
kot ladja s premcem.
Da zemlji pokajo živi.
Sodna dvorana je prazna.
Vsi so na polju.
Čutnopomensko kličejo dež.
Andersona, kralja dežja.
Vse je tiho.
Zemlja razpira telo.
Prikličite dež!
Se oglaša drevo.
Hočem roditi!
Zeleno idejo telesa.
Končne stvari ne obstajajo.
Vse raste in zori.
Bereš mi misli
iz nasladkanega telesa,
Žetev je blizu.
Vonj po obilju.
So črte,
ki se zvijejo v krog
s krono samote,
kot modro cvetoči lan
z vlakni za prejo.
In neslišno plavajo jate
molčečih misli,
kot bi krožil in oživel pepel.
NOČNA IMPRESIJA
Nocoj sem spala pod piramido
najsvetlejše zvezde
v ozvezdju Malega medveda
blizu severnega nebesnega tečaja.
Šivala sem ustnice ljubimcu,
ki mu jih je razparal medved,
da bi videl njegovo dušo.
Pihala sem v regratovo lučko
in upihnila luč.
Molk noči je bil težak.
Mrtva zgodovina vesolja
v odsotnosti medvedjih šap.
Bila sem svečenica noči.
Sama ob zadihanem spečem princu,
ki je ležal razparan na ognu postelje.
Kako neizživeta noč ob polni luni.
Belina rjuh kot poročni obred
pod sfingo hladnega kamna.
Nedokončana zgodba Julesa Verna:
Dvajset tisoč milj pod morjem
… in na milijone svetlobnih let nad nebom.
Naivna zanesenost ljubimkanja z zvezdami.
Bleščavo mežikanje Severnice z vitkimi
svetlobno nadarjenimi prsti neba.
Efekti za žejne osamljene duše.
Noč je rodovitna mati domišljije.
Zvezde na eksperimentalnem gledališču
zenita s tisočerimi zakoličenimi začetki.
Bolestna potreba po sreči.
Plavajoči sen, ki okrepi
hrepenenje veselega upanja.
Zbudil se je in potonila sva v pokrajino,
kjer utihnejo zvezde.
PESNIŠKA BESEDA
(Pesniku Borutu Petroviču Vernikovemu)
Ne slepim vas z okrasjem pesniške besede.
Na oči vam lepim marjetice
s sončnim očesom, ki nikoli ne ovenijo.
Vaše oči se nikoli ne postarajo.
Zaupajo laskanju in zapeljevanju,
ljubezenskim igram besed.
Pesem je odgovor ljubimca
na vsako vprašanje.
Oči preslikavajo misli
in zlagajo besede v srce.
Pesem je vihar občutij.
Njene barve imajo svoj pastel,
misli nebesni azur.
Pesnik je urok.
Pesem je v sebi sklenjen svet.
Poseljenost duš z Erosom.
Verz je kozmična železniška
povezava z zvezdami.
Pesem je poljub neznani ljubimki.
Metafora ostaja nerazvozlana skrivnost.
Pesnik je ljubezenski tekmec
v očeh neznancev in urejevalec dialogov,
ko beseda med ljudmi obmolkne.
Pesnik je uglaševalec duš,
predigra poželenj.
Pesnik nima nikakršnega bivanja
in smisla v svetu, razen bivanja v pesmi.
Ko najde še en čas in navdih,
postane beseda čaščena relikvija.
KO ZAŠKRIPLJE ...
Odprem okno. Prepih.
Zaškripljejo duri.
Spet je nekdo odšel.
Spomnim se na nevidne ure,
ki so se jim ustavljali kazalci.
Povsod praznina, brez besed tistih,
ki so jih odnesli s seboj v grob.
Maše za mir rajnkih
ne prinašajo miru živim,
ki jih sanjajo in zlagajo
med svoje spomine.
Mrtve pomniš.
Ležijo pokopani v pokrajini čustev.
To je posebno posvečeno pokopališče
v duši, z gosto posejanimi križi.
Pogrebci se več ne menijo zanje.
Dahne spomin, vonj po mladosti,
srečanjih in stiskih rok.
Starožitje spominov na ogonih.
Svečava nasmehov sinjih oči,
zvoki toplih besed ob srečanjih in slovesu.
Varljivo sozvočje časa, ki ga ni več.
Svet mrtvih in svet živih.
Mi nekje vmes na pozabljenem planetu,
z odsotnostjo hrepenenja po začetku.
Notranji svet, sestavljen iz majhnih
drobcev spomina na tiste,
ki smo jih ljubili in so odšli na dolgo pot.
Ločili smo se na okopih mediteranske
prostranosti, kjer kristalizira in zori sol.
Vračamo se po stari stezi,
kjer gorijo čudežne svetilke preteklosti
in rišejo v očeh mehkobo obrazov tistih,
ki jih ne moremo pozabiti
in se vračajo v starih podobah.
Sledim jim kot nerodni angel, brez perutnic.
Sledenje iskri neskončnega.
GOLOTA
Pod obleko je čisto gola.
Njena obleka je prosojna tančica,
ki je vpila samoto v intimnem razmerju
s himnično povzdignjeno besedo.
Val jo vrže po tramontani
na samotni otok v lahki lupinici.
Z odtisi ribjih lusk na čolniču življenja.
V srcu jezika je pesek z drobci
vsakdanjih pripetljajev,
s prividi v barvah polnega spektra
med razprto kamelijo iz botaničnega vrta.
Nato je slišati krik in grom.
Blisk razkolje oblake.
Priteče vodotok s svetlobo kot pričujoča
brezglavost naliva in toplega južnega vetra.
Vsa slečena in gola stoji pred Eldoradom
Besed – podvojena, presežna, zbrisljiva
in spremenljiva, polna nuklearnega učinka.
Pok, in ozon je raztrosil seme.
Zgodba se konča kot vzrok in posledica
z zlomljenim hrbtom in s krili kondorja.
Z ludistično izposojenim plapolanjem peruti,
ki se prilagajajo lupini spužvaste tvorbe.
Kot pijana ptica klika z miško sporočila za dušo.
Vpletenost v igre človeškega rodu.
Žeja z lastnim nasprotjem odžejanosti.
Koža posnetkov javnih klišejev.
Odklon in poklon znotraj refleksije.
Z zatrjeno masko navad na vzvodu.
Dirjajoči konj z virtualno točko klovna.
Zasidranost v danosti dogodka.
Zalet in trkanje na vrata,
ki odpirajo iskateljske poti.
Čigra s črnim škarjastim repom nad čolničem.
Pogum na lojtrnem vozu dolžnosti biti.
Nasilje in smrt bratomorne ljubezni.
Čez poljane zelene neskončnosti plavajoči up.
Gostujoči goslač v sandolini.
Zrcalo plavice v maku.
Štiriindvajset ur na dan te išče
označevalec tvojega gospodarja,
ki slači svoje odsotnosti s tebe
in ti pije bivajoče.
Trga prosojno tančico, te razgalja.
Trga ti nitke s kosti.
Te označuje in kastrira simboliko tvojih intimnosti.
Išče svoje domovanje v tebi.
Te prisili na milost in nemilost nagote.
In v tej igri sveta najdeš svoj srečni otok –
Svet poezije, ki oblači tvojo nagoto
in poganja duha v gibanje,
da najdeš sledi nazaj v svoj raj.
POSLAVLJANJA
Ne bom vas zapustila.
Že od rojstva se poslavljam.
Z vami mi je lepo.
Le kaj bi govorila.
Učim se hoje majhnih korakov.
Počasi, počasi odhajam.
Vse je tako preprosto:
Hoja, gibanje, izrekanje.
Ne bom vas zapustila.
Rada vas imam!
Vztrajam. Z vami mi je lepo.
Moja pesem ni nikoli
končano slovo.
MRMRANJE
Valovanje z napljuskanim iskanjem
Kaliti stopala v begu pred mrakom
Sanjati platonsko stanje dotikov
Mrmranje skozi pore poševnega
Zapiki z nadetim plaščem angela
V modrem dihu pene blaženi nasmeški
Ritmično prepletanje hrepenenja
Vizualno govoreče podobe razpoloženj
Čutna in nedotaknjena prebujanja stanj
V neskončnih daljavah Večdimenzionalnost
Vzvišeni reliefi plavajočih kerubov
Sinjina in prosojnost vodnega duha
Obnorelost telesa in snovi v plesu luči
Zatišje, ki je potonilo v himnične akorde
ljubezenskega obreda zamaknjenih sufijev
Melasa ljubezni med muljem morske globeli
Pljuskanje, ki se je naučilo govorice
mrmranja in ozvočenja molka preteklosti
Naporna vaja ponižnosti in vztrajnosti
ki se dotika neznanega kraja in trenutka
kot hipnotično ponavljajoči poziv
za plovbo na drugi kraj v drugi trenutek
Na rob dneva kjer se cvetoča magnolija
dotakne zvezde v kateri je utrnil stenj
Modre galerije s preseganjem minljivosti
z mistično sposobnostjo nerazločnega mrmranja
Vzpenjanje k neizrekljivemu
Najdaljša zgodba in najdaljši napev
ki zarisuje brezčasje v gubah školjkine
hiše kjer domujejo poljubi galebov
Plima prebujenja razodetje brez naročila
Očiščenje lusk v mokrocvetočih košarah valov
kjer se duša razživi v prelestnih sledeh stopal/i]
HERMELIKA IN OTROŠKE IGRE
Dalije ob grmu hermelike
so bile tako nepozabno pozlačene,
kot bi se cajna zvezd usula na moj vrt.
Jaz sem bila še podobna okrogli žemlji,
in med cvetenjem rož prekipevala od sreče.
Nato je moj ded zaklenil vrtna vrata.
Nekega jutra po nevihti sem stopila na prste
in radovedno gledala skozi špranje
dedovih vrtnih vrat, da bi zlezla skoznje
in obrisala solze z obrazov cvetov,
ki jih je dež zmočil in so me pomendrani
žalostno gledali z nagnjenimi glavami čez zidec.
Tako zabuhle in objokane so se mi dalije
zdele: Vedela sem, da ima moj vrt
skupnega sovražnika, ta zbere vso
svojo moč, da iz toplega zatišnega kotička
biča z usnjenimi jermeni tudi moje rože.
Ne morem se otresti spomina
na moj vrt in na kapelico, ki sem jo okrasila
s hermeliko, ko je mojemu dedu nehal
peti kanarin. Kot kapljo medene rose
sem nevidno položila ptico pod grm
hermelike, da bi se pevec zbudil
in dedu spet prepeval. Ded je vedno
govoril, da je hermelika zdravilna rastlina,
ki čudežno ozdravi vse bolezni
in obudi še živalce od mrtvih.
Kar naenkrat boste čudovito ozdravljeni,
vendar se hoče še čas, čas, čas…
Čas ni zlato tele, je čisto zlato.
Sporočena je vojna napoved. Ne bojte se!
Sprožila se je naprava za uprizoritev
totalne vojne, vojne, vojne … Nesmislom.
Trdovratnemu in (ne)zavednemu.
Prezgodaj je še, da bi zapravljali čas.
Za napitek. Veselica še ni končana.
Moralno koruptivni dobijo še medeni dodatek.
Posladek na anatomiji in ideji čistega uma.
Najdena je naprava za sledenje duha.
Produkcija neizmernega uma v bistrovidni tekočini.
Ognjena krtača realnosti za spiranje dvoma.
Osupljivo, da ne osupnete. Na delu je duh!
Ideologije, vaše umetnine v namišljeni idealni
urejenosti, razvrščene v ubranosti blišča,
bodo gorele in se spreminjale v pepel, pepel.
Mene se vaše preobleke ne tičejo.
Preden zaloputnete vrata neposlušnim,
zmanjšajte vlogo pomena za nič.
Morda ste pa hudomušni šaljivci?
Topoumnost izčrpa vse človeške moči.
Kako naj vam razumljivo povem?
Vse kar se je spremenilo v stanje,
vsako drevo, na katerem so pele ptice,
ki so se spremenile v piške za vas,
bo zacvetelo in obrodilo sadeže vsem.
Slišala sem pogovor na starem ognjišču,
da ni lepo živeti v varljivem svetu, svetu laži.
Veselica bo končana, ko bo sadežev za vse!
Zazrite se v risbe starih magdalenskih risarjev,
duh je mnogo pomembnejši od prefinjene
zapletenosti sedanjosti. Je košček platine
v posesti tistih, ki dojemajo luč.
UTRINKI Z VLAKA
Sanjala sem, ko je sopihal vlak.
Moja duša je imela kolesa.
V vsakem kraju sem srknila
požirek čudežne lepote.
Povsod sem videla priprte šatulje
in užila sladke vonjave hrepenenjske prisotnosti.
Na polju sem videla svoje razprte oči.
Drhti jim globina kakor muransko steklo.
Vetrovni sfumato sprejema topli dež.
Polje cveti in se upogiba s premočnim plaščem
kot mera življenja brez potnega lista.
Mokra zavesa me določa v svoji satenasti voljnosti.
Vogali hiš se premikajo skozi drevorede.
Moje besede so v valovanje zapisano gibanje.
Vsa sem znotraj rumena od cvetov oljne repice.
Moje telo so rumeni dotiki s težo sonca.
Znotraj sem rumeni napev, svileno jutro,
ovito v rumene oblačke brez cilja.
Božam zelene tkanine z zlatimi nasmeški.
Moje telo je cvetni prah spominov.
Misli se igrajo z dolgimi nitkami, ki iščejo
svilene sledi. Mir se spušča na zemljo
z melanholičnim oglašanjem ptice,
naslonjene za zvon svilene tišine.
Tu vlada hermetični molk.
Žareča ptica iskri in slači pernato tančico.
Zlati veslači trgajo sanje,
pogreznjene v tihoto dneva.
Tipam gostoto radosti.
Planet se je spremenil v rumeni frfru.
Kopičijo se cvetovi za sončnim obzidjem.
Dan se nagiba v večer.
Zaton se utapllja v karamel.
Lesk odrešen poročenega prstana.
Lunin kovač s kladivcem preverja
reflekse mojih občutkov.
Zadostni impulzi za malo besed.
Največ se dogaja, ko se nič ne zgodi.
Stavim na mistiko in zadišim po zemlji.
Istovetna sama s seboj polnim praznino.
Samota odpira pogled v nebo.
Brez sanj bi žile poapnele.
VSAKO JUTRO BOLJ RDEČE
Na obzidju časa
sloni obraz najdene podobe,
ki spominja na himne,
ki so jih ptiči prepevali
cvetoči češnji.
Potežkam sončni cekin,
ki visi na pecljih
ves rožnat v vlaknih.
Vsako uro je bolj rdeče
na mestu, kjer so ptiči
kljuvali zrele češnje.
Lestvi manjkajo klini,
da bi splezala na zidec
s svojo košarico
in videla za koliko
je drevo preraslo travo.
VRATA SPOMINOV
Nocoj sem se dvignila v stolp
ljubezenskih sanj, da bi našla
nikoli pozabljene besede.
V njih je bil zarisan spomin,
ki je pršil kot drobna voda.
Dotaknila sem se vrat,
ki ne služijo več času.
Tam so ostale zaljubljene oči.
Vrata so bila zaprta.
Iskala sem vhod.
Nato se je razmaknil čas.
Pred mano se je razgrnil
cvetoči travnik orhidej.
Skozi sito krošenj
je nanje prišilo zlato.
Zaznala sem šumenje
in objela sanje v svoji gostoti.
Z odjekom zvonov
sem začela notranje rasti
in razcvetela se je
medeninasta kljuka.
Odprla so se vrata spominov.
MI
Bivamo med temo in svetlobo.
Na točki z dolgo roko proti soncu.
Plezamo na drevo v palačo aluzij,
kjer je naseljen davni spomin
in se rojevajo pesmi.
Smo zadihani popotniki
med botaničnimi zanimivostmi.
Nasadi pomaranč smo,
poganjamo korenine in rastemo
z vlakni pripetimi na modrino neba.
Vstopamo lahki kot oranžni cvet
in izstopamo sključeni
pod bremeni sadežev.
Vsak trenutek je poln
nore volje do življenja.
Lahko bi ji rekli nepotešenosti,
v katero je oblečeno človeško telo.
Smo odmevi spevov vetrov,
ki segajo prav do davnih ognjišč.
Tloris vesoljne duše
je kot nalašč kraj za ljubezen.
Na vas me veže tista značilna
vključenost, ki se nasmehne
in naredi obraz lepši.
To je dovolj, več kot dovolj
za eno življenje.
KO DUH ZASVETI
Duh je postavljen nasproti luči,
ki ga neprestano izžiga
kot kos papirja
in ga spreminja v pepel.
Toda pride tudi dan,
ko bo duh svetil pod zasenčeno lučjo
in bo utopil njeno razkošje v senci,
ko zasveti v vsej njeni polnosti.
Luč, ki jo seva duh
je mogočnejša in močnejša
od svetlobe, ki jo občudujemo
in nima zmožnosti sporočanja.
Duh stremi k popolnemu.
Duhu je imanenten pogum
razuma in pogum srca.
Luč sije medlo v razdalji
od slovenske kolektivne duše.
Duh jo soustvarja in krepi njeno moč.
Pomisel ni zaverovana v lastno krepost,
temveč v sposobnost jačanja njene moči
v kraljestvu duha, da se luč ne bo
izrabljala v nečedne namene.
Luč, ki samo sveti in ne občuduje duha,
si tudi ne zasluži njegovega občudovanja.
Iz luči ne moremo izdelovati svetlečih vzorcev.
Luči je uspevalo iz pravzroka splavati na
površje v substanco, ki je duh njene pramoči.
Danes pred večerom so se zbrali oblaki
in zasenčili luč. Zasvetil je duh.
MLADIM
Umirite pljuča vetru
Izstopite iz omotov teme
Razgrnite svoja razprta telesa
na preproge majskih trav
Zbudite v sebi prvine zemlje
Ulezite se pod drevo cvetočih češenj
in dojemite misel kopeli
v zelenem morju.
Dan je miren
Metulji se kot zaljubljenci
igrajo s cvetnim prahom
Pojte himne visokim drevesom
Zakopljite bojne sekire
Odkopljite iz zemlje skrite gomolje
ki vas bodo nahranili
Šolski zvonec je odzvonil
in vi se podajate na pot
v svilenih nogavicah
Bodite sejalci žita in resnice
kjer hoče rasti pepel
Zlezite si drug drugemu pod kožo
in si povejte, da se imate radi
ker je vaš čas prikovan na sonce
Zatiktakajte zamolčane besede ljubezni
Ne preštevajte jim ur
Bodite oprezni
da vas ne prelisiči demon pohlepa
in neprelite krvi
ta vas uničujoče razkroji
Vi ste edino upanje temu planetu
Vidim vas kako prihajate iz šolskih klopi
V veselih barvnih odtenkih
pomladnega cvetja in delite pravičnost
ljubezen do svoje domovine
ki jo zmorejo samo rože
in visoki jambori
obsijani s soncem
CENA BESEDE
Z domišljijo se poetu polni dušna posoda.
Nič ne odteka v prazno. Beseda se uleže
na dno čuvajnice in besede dozorevajo
v metafore kot zajetje, ki tišči vodo v breg.
Potem, ko se potočku umiri tok
in je nalet dežja spral drevesom veje,
sonce vžiga vrtove in vinograde
po vaseh, kjer najdem glino, da bi besede,
ki rastejo iz zemlje, ulila v bron.
Roke blagrujejo s čipkami pisav,
ki okrašene s pentljami krasijo obzidje
živahnega mesta in obljudene hiše.
Kaplje se osušijo v očeh cvetov
in jaz spoznavam, da so travniki
največji izpovedovalci mojega časa.
Spomin mi seže nazaj.
Dogodka se spominjam po nekaj
medeninastih kovancih, ki jih je
moja teta dobila za objavljeno pesem.
Ležim v postelji in premišljujem,
koliko so vredne besede,
ki jih meljem pod jezikom in zapišem.
Beseda le kakšen stot, pa četudi
jo zmore izreči boleča duša,
ki jo je ob prižgani svetilki
kovala in brusila pozno v noč.
Vprašam se koliko je vreden vzdih,
ki zmore drugemu ozdraviti bolno srce.
Tudi beseda, ki dregne, zbudi ali ozdravi.
Niti koščka kruha si ne zasluži,
morda aplavz ali prijazno hvaležno besedo.
Več kot dovolj, le da se nad njo ne košatijo strele.
A vse to smetišče besed kako drago plačujemo.
Je vredno mega ur in znojnih kapelj žuljavih rok?
Kot bi imeli zlato v ustih, se jim govor zasveti.
V nedrih samo srčno meso, kruh in dobrota.
Le kaj govore vetrovi, ko trosijo suho listje okrog?
Izgovarjajo besede, ki jih drago plačujemo,
besede, ki napijejo kri in opijanijo duh.
Vohajo se hlapi daleč naokrog.
So besede, med katerimi nobene ne bi izbrala.
Ko se zgostijo, poniknem v samoto in iščem
tisto besedo v slovarju nevidno,
ki postane večna prisotnost.
Včasih besede res olupijo pesnika,
a kaj ko jezik umetnosti
mora nadaljevati svojo pot.
Poet nikoli ne prodaja svojih besed.
ČLOVEK CVET MESOJED
je rastlina, ki se po duhu loči
od telesa, ko shodi cveté
in sledi zagonu lepote rože,
zazrte v arhipelag noči,
ki sme zeleneti v svoje lastno meso.
Mesojeda roža je bivak
zvezdnega sija ob gladini jezera
in utripa v senci tuje luči.
Roj enodnevnic razpiha veter
v odrto žrelo in tedaj je njeno
življenje zunaj časa,
kajti protislovno je hkrati jesti
in misliti – biti izven mesa.
Toliko svetlobe je v njenih očeh,
kolikor gnojila roža dobi
in ko je njeno telo oteklo,
se spremeni v prgišče humusa.
Nikjer ne ostane viden noben
všitek uma in nihče ne bo vedel
koliko mesojedih rož je umrlo,
še preden je umu čevljar
dodal podkvice čevljem.
MERE
Praznina, izmerljiva
od najnižjega nadstropja
do brstičev duha
biva v pogojih človeškega
divje sladkega plesa,
štetja časa in mer njegove noge,
da si poteši vedenje
o neskončnem krogu, brez meja,
meril in omejitev v kaplji
z neskončnim oceanom svobode.
Česar v njej ni, si je treba izmisliti
z zaupanjem v smiselnost duha.
V tej kaplji vztraja sredi skrite
instanca resnica, ki krepi radosti biti.
Moralka v odrešenjski veri.
Vse je mrtvo, a izkustvo oživi
iz pisane mavrice metafizičnih iluzij
z resnobnim razmišljanjem
o Vergilijevih eklogah.
Notranji svet je od vseh neizmerljivih
praznin izven nas, v nas.
Vladavina misli, ki očiščuje oblake.
Je korenina, ki potrebuje hrano jasnine,
skrivnosti brezmejnega morja,
hrepenenje zvezd in speve obilja,
ko se rast spreminja v rodovitna polja,
deležna hvalnice iz pastirjeve piščali.
Zrnce peska je vpilo sonce in dež
iz toplega ozračja. Vsaka kaplja
več zakriva kot odkriva v vzporednostih
njene brezmejne neskončnosti,
Orožje, ki položi v roko pero.
CVETNA NEDELJA
Monumentalna ledena zima
je kot nekakšni bel mimohod
že skoraj spolzela iz spomina.
Po dvoriščih in balkonih cvetijo mačice.
Veliki nasadi zelenega okrasja padajo
kakor slapovi in nagonsko vztrajajo
v prebuditvi življenja blage samote.
Sproščena energija poganja dih
gozdov, da poplesujejo gore.
Zanosno.'Samkratni' utrinek.
Kakor regratov puhek.
Zvečer sem po dolgem sprehodu
legla utrujena v posteljo.
Vzgib navdiha. Slišim notranji glas.
Hvaležnost je razširila dan v prostor,
kjer kraljuje v širino zračno polje.
Veličastje vračanja na pisanih trakovih vej.
Zajame me pomirjujoče zadoščenje.
Zahvala ovije zemljo v plimo zelenega diha
in svet si odpočije v veselju,
ki je znova rodilo pomlad
in dahnilo življenje vsej živi naravi.
Po cvetenju sem spoznala radosti,
ki sem jih občutila ob prvi ljubezni.
Dotaknile so se sanj vseh pecljev rož,
ki bodo cvetele in plesale v vetru neba.
Občutje za izbrance in posvečence,
ki jim je pomlad podaljšala življenjski čas.
POTI, KI SE NIKOLI NE KONČAJO
Hotela sem postati korenina
in rasti v zemljo,
da bi spoznala njeno bistvo.
S seboj sem vzela kramp in kopala,
pa sem našla zaklad mojega deda.
Zemljo je rahljal s svojimi rokami
in nad njo je zraslo drevo s sadeži,
ki jih prej nisem videla.
Sadež je zrel padel na tla
in pognal korenine,
ki jim bom rahljala zemljo
in svojim vnukom zapustila
drevo in poti, ki se nikoli ne končajo.
ČAŠA
Po neprespani noči
si v lastno skodelico
točil solze
in svoj grenki napitek
boš spil za zajtrk.
Na dnu skodelice
je tvoj bolni jaz.
Speri skodelico pod tekočo vodo
in natoči vanjo žlico medu.
Sladka strd ti bo okrepila moči.
S krili čebele boš poletel
na čašo cveta in spoznal
skrivnosti njene nežne lepote,
da boš ob dolgih nočeh
sanjal z zanosom o ljubezni.
V rosnem jutru boš našel tisto,
pred čemer v nespečnih nočeh bežiš.
KDO PA STE, VI?
Kdor hoče oblikovati marmor
ali hoče obdelovati njivo,
ji mora ohraniti obraz njene duše.
V njej se razpirajo geološke dobe.
Zagon je spremenil snovi
v človeško življenje
in v sebi ohranil duha narave,
da je vsak člen v verigi razvoja
celoti potreben in samoumeven.
Nimate v posesti miloščine,
ki je bila podarjena le vašemu telesu
in ga oblekla v kožo počlovečene
sramežljivosti. Zato nimate pravice,
da bi slačili druga telesa in duše.
Odločeno je bilo, da pijete vsi Iz iste čaše
in da se hranite vsi Iz istega hlebca,
da ste samo žila v kamnu,
kot struna na glasbilu,
kot list na drevesu.
Pride letni čas, ki njivo,
na kateri se hranite, požanje
in žito zloži v snope.
Tistim, ki so bilke slekli sončne barve
in jih ponižali na goloto,
ko so zelenele in so odnesli
njihove barve v svoj roparski brlog,
bodo prsti usode odložili spone,
da si bodo z lastnimi rokami
sprali madeže svojega duha.
Kdo pa ste, vi,
da gledate njihovo telo golo,
slečeno dostojanstva?
Nihče nima pravice zanikati pomladi,
ko odene svoje oblačilo,
ki ji ga je nadel plamen življenja
z notranjim veseljem
in stkal čas s svojimi prsti
in modrostjo luči.
SKRITO
Slišim korak za korakom,
ki se izgublja ob obrežju reke.
Vidim usločeno držo telesa.
V globokem molku sameva drevo.
Bilo je moja prva ljubezen.
Pokrepčalo me je.
Naužilo me je slasti.
Bilo je nekoč.
Neka sinjina je bila.
Odsev.
Sape neba.
Dan je bil širok in mogočen.
Skoraj neskončen.
Šum brega, sladki piš vetrov.
Potešitev, ki hrani spomin.
Ozelenitev, majanje vej,
ritem, cvetenje.
Brez obilice besed.
Polna sem luči.
Še dolgo, dolgo časa.
Drevo odloži sadež
in te čaka,
pripravljeno za objem
v nevidnih pestičih.
KAMENO ŽRMLJANJE
Vsak kamen ima košček sredice v sebi,
skrite pod belim nedrjem mehkih snovi.
V jasnih nočeh prosi nebo za vodo,
da se po žilah pretoči v njegovo srce.
V nemirnih geoloških nočeh prede ljubezen,
zakopan pod belim cvetočim drevesom.
Raztaplja apnenec in pordeči češnjo.
V sebi nosi pomodrelost trte, grozdja in vina.
Kamni dihajo, govorijo in se ljubijo,
ko oljke in lovor dozorevajo med ogradami;
globoko dihajo, ko se gorečke ljubimkajo
po gankih med kamnitimi borjači.
Vsak kamen ima nekaj človeškega v sebi.
Terase, paštini, baladurji in kavade govorijo,
da je v kamnu združena moja in tvoja kaplja krvi.
Kamni se v silnih neurjih družijo
in poženejo rast hrasta v novo življenje.
V kamnu počivajo iskreče odsotnosti,
lomi luči daljne zvezde,
zamrznjeni dih Venere,
zlati rez meglenice, ki razpira svoja jadra,
ko zatrepeta v veji mlade breze,
ki je pognala Iz skalne razpoke.
Kamen nikoli ne umre.
Ko se kamen preseli v človeka,
tega nihče ne opazi.
Iz apnenca požene novo življenje.
Kamen je luč, ki zagori in se razplamti.
Dozori v vonj cvetlice.
Kamni se preselijo v bele lilije pred oltar.
Kamni sočutja v jasnih nočeh
kličejo vodo v vodnjak.
S kamnom je obdan kal, kjer se napaja živina.
S kamnom je obdan jez, kjer se ustavila voda.
Sonce se je zaljubilo v kamen.
Žarek se je dotaknil rosnega kamna,
drobne cvetlice, ki raste iz njega.
Človek izgrebe kamen iz zemlje,
dvigne kamenine in iz kamna
sezida obzidje, postavi hišo družini.
Lunine kamenine že tisočletja nagovarjajo
zaljubljence, da zrejo vanje.
Iz kamna so možnarji
za trenje orehov in dišavnic,
žrmlje za mletje žitnega zrnja
in torkelje za stiskanje oljk.
Iz kamna gradimo mostove
za povezovanje krajev in ljudi.
O kamen, blagoslovljena bodi tvoja samotnost,
dokler ti voda in veter ne zmehčata srca
in prebudita življenje v človeku!
HIŠA IZ BESED
Sezidala sem hišo.
Iz besed narejeno.
Mnogo soban ima.
Iz ene v drugo sem tlakovala
poti in se preseljevala
v podaljšek hodnika iz sedanjosti
v prihodnost neskončnosti.
Sobe so bile prazne in puste.
Metež samote je prahu in rji brisal spomin.
Nad stropom je lebdel vodni pršec.
Nato sem začela naseljevati prostore
z zvokom dežja. Brezmejne sobane s svetlobo.
Prihajala je iz oddaljenih svetov.
Glas se mi je zdel, kakor da šumijo vode v cvetju.
Kakor čaše svetlobe se je cvetje lesketalo.
Vanje so se naseljevale besede.
Sonce je povesilo pogled.
Ko me je poljubilo, sem odprla oči.
Slišala sem notranji glas.
Konji v boksih so rezgetali.
Ladje v dokih so trobile.
Videla sem človeka v mrežo ujetega v trušč.
Povabila sem ga v hišo besed.
Neumrljiva, nerazložljiva in brez imena je.
Iskala sem besede v usodi svojih lastnosti.
Vedno bliže izvirov so besede bile,
skrite v luči mesečine.
Videla sem jih v breznu neba.
Govorile so skozme in polnile sobane.
Kot sončna trta so zorele v vino.
Jaz plavam kot senca iz ene sobane v drugo.
Vžiga me luč. Iz nje zorim in dozorim.
S sposojenim obrazom tega sveta.
Ohranite poti, da bodo besede stopale nanje.
PEGAZOV LET
Ko sanjaš ideale, govoriš
z jezikom mrtvih pesnikov.
Ko jih zaslutiš, se pripravi na Pegazov let.
Trepetavi v krilih vzletijo pod sončne planjave.
So priložnost, ki potrebuje sidrišče.
Nepopustljivo jih zadrži na vajetih.
Najmočnejši konj jih vleče k cilju opoja.
Samo poezija zmore verjeti vanje.
Ideali so drobtinice etičnih misli.
So temelj moralnih spodbud.
Razpirajo se iz vrtnic.
In odtiskujejo se v mehko tkanino duše
Z rožnato barvo, kakor mnoge ljubezni.
Poišči zavetje zanje!
Nocoj spijo na mokrih drevesih.
Dan jih rodi kot jutranjo roso.
So kot pitna voda v vrelcu.
Privrejo na dan iz molčečnosti
voljni, poseljeni s hrepenenjem.
Iščem jih, tipam in odstiram.
Skriti so v grmu dišečega jasmina.
Nosijo v sebi svečavo mesečine,
lepoto mojih sanj in sledi moje volje.
Sprejmem jih, ko prihajajo na svet ob polni luni.
Izberem tistega, ki se izreče, da me bo vodil,
me pretakal v lesketajoči svet svetlobe
skozi bogastvo, ki ga misel v daljavi doseže.
ODZVEN
Svojih besed še nisem naučila plavati,
vselej se potopijo na dno
in prinašajo na površino usedline.
Ko jih upogibam, krotim in zadržujem,
padajo iz mene še nove, komaj rojene.
In jaz izginem kot rosa z listov,
na katerih so ostale zapisane.
Si otipam dušo in potujem z njimi
na vrtove rož, kjer so razsute barve
kot molitve, obrnjene z glavo navzgor.
Spremenila bi besede v lahke čolniče,
da bi jih morje nosilo po sončnih poteh,
da bi se v tem utišanem svetu spremenile
v pesem, ki pripoveduje o ljubezni
šepetaje kot lahek vetrič na obrežju.
Med pojočimi strunami trav iščem nek zven,
kroženje, pretakanje in ustavljanje vetra
v stvareh, zvočne glasove,
ki jim beseda ni več potrebna.
ODVEČNO
Duh je prisoten v gmoti kamna,
samo odklesati še moram, kar je odveč.
Jalovo imetje duše.
Pod vrhom škrlatne tišine.
Duh mi jezik, ki moli iz kamna, z mislijo zasipa.
Utelesi vsako besedo, ki odjekne kot bron.
Z njo me razloži v končnem območju,
v bivanju, ki ga še ni.
Spoznanje v zrenju, izostreno,
iz globokih temeljev ponudi uvid.
Duh je bojevnik mojstrske veščine,
ki se predan stvaritvi znova rojeva
kot neuničljiva sila klesanja.
Brani odvečnemu stopiti na ladjo,
kjer prevažajo knjige,
ki še niso napisane
in jih še nihče ni bral.
Vrtovi so polni kresnic na listih jasmina.
Osvobodim duha iz geta odvečne svobode.
Prepustim se gibanju v orbiti svetlobe.
Duh je bobnar v presežnem,
ki noče še zagrebsti mojega telesa.
Ubijalcu ponuja odplačilo v zlatu,
če prizanese telesu in se zazre v daljavo,
v liste, ki bodo še zeleneli,
v krošnje dreves s cvetovi,
ki bodo imeli okus po zemlji,
kjer je izčiščeno odvečno.
V globoki razpoki minevanja
iz brezbarvnosti črne in bele
nariše pobarvanko bivanja, ki ga še ni
skozi bivanje, ki je odšlo.
Ne morem ti pojasniti govorice kamna,
ker mnogi umrejo še pred rojstvom
v razbeljenem vrenju, bobnenju
in bruhanju odvečnih snovi,
ki spreminjajo lavo v pesem.
SYMBáLLO
Nobene možnosti ni več,
da bi visoko v jasnini
zagledala ptico, ki je vzletela
iz moje dekliške dlani.
Bel in nedolžen rokopis,
hladno oddaljeno melanholično cvetje
z osušenimi listi rože v kljunu pernate pevke,
ki zapušča za sabo pege pšeničnih zrn.
Listi so popisana zgodba
o prestajanju samote, ki si je izbrala
izmišljeni kraj, nov kvadrant neba.
Kraj nebesnega svoda in vode, ki odžeja.
Prozorno jasnino duše z bivališči angelov.
Po njej si je domišljija razprostrla rožnato
haljo mladosti, globoko v temi.
Razprla je krila pod baldahinom
simbolične palme, ki določa vzgibe.
Simbolični svet, svet ki odrešuje!
Palma je ozelenela nad vedrimi vrelci puščave.
Hodim po valovitih puščavskih poteh
in v pesku rišem harmonije dežja in zemlje.
SKODELICA TIŠINE
Skozi stanjšane stene spominov
so spolzele tople dlani,
da bi se dotaknile drobne spominčice,
ki raste v neznanem in nenaseljenem kraju,
med svetovi spečih oči.
V vsakem cvetu jo spoznam
kot spečo sončno obljubo,
kot radost in bolečino svoje rasti.
Vsak trenutek znova požene
razpirajoči svilnati cvet
na samotnem kraju,
kjer pljuska spomin in trga šive,
da bi segel v praznino srca.
Kot deževna kaplja brizgne z neba
v globino mojega očesa.
Spijem skodelico tišine iz čaše,
v kateri je ostala usedlina Skrivnosti
in trpko spoznanje, da na njej ni več ust,
ki bi mi hotele povedati,
da se je razpršila luč spomina
na velike razdalje, do koder sežejo
pore življenja in sence potujočih duš.
Veke se hranijo iz skodelice tišine
in iz zlatih mavričnih odsevov neba,
ki sanjajo sporočila o večni ljubezni.
Najsvetlejše stvari prihajajo od zgoraj.
PAJČEVINA NESKONČJA
Na mizi je ležala luč.
Ob njej duša brez telesa.
Noga je ostala v razgretem asfaltu,
roka visoko na orumenelem drevesu.
Lunin krajec se je ukrivil.
Pastir je poln sočutja igral na piščal.
Nebo je zlatilo jato oblakov
in obšilo robove z zlatimi nitkami.
Na vrhu gorskih grebenov
se je prižigala ledena konica.
Jutro je spolzelo po morski gladini.
Čoln je zdrsnil mimo.
Na njem je potovala misel.
Razprla je dlan bele lilije.
S cvetočim voskom si je zatisnila oči.
Prišli so modri metulji,
sklenjeni v verigi neskončnosti.
Vodo je povezovala peneča koprena.
Obala se je gubala od divjega poželenja.
V školjkinih lupinah so plavali hranljivi stihi,
v razpenjeni igrivosti pajčevine,
neskončje s samosvojimi darovi duha.
Duša je nastavljala glasbi vetra svoje uho,
ko je luč na mizi ugasnila.
ZGOŠČENOSTI
Plavam in lebdim kot zamašek.
Iz pozabe odkrivam,
da je pod mano neminljivi odsev:
Prikriti dogodek nečesa.
Dragulj morske svobode.
Koralni greben skriva v sebi
maternico z ostrimi robovi
morskega očesa.
Hip, ki zakrvavi,
lom svetlobe,
jok rubina,
kakor krč rojstva,
zapisan v glasu morja.
Slišati je nek razgiban napev,
ki gladi odprtine,
kjer se prepletajo žile
in pajčevina tkiva.
Ravnodušno prisluhnem.
Slišim zvočni odjek
z zazrtim obrazom
cvetočega panja,
drhteč v valovanju potešitve,
ki vonja po njem.
Zgodi se zgoščeno rdeče
upodabljanje telesa.
Izgrajevanje plavuti
in brušenje čutov
v škrlatnem ležišču,
ki se razpira v koralno rožo.
Skozi tanko ploskev je videti
plapolanje sinje svile v vetru.
Z bele jadrnice zazrem globoko dno,
v katero je poniknilo nebo
kot dih predrte deviške kože.
Na cvetni klobuček
je sonce zapisalo
pesem o ljubezni.
Metulj je bral
evforične barve jutra
škržat pa je žvižgal vetrcu na violino.
V kozmičnem dopoldnevu
se je prikazal angel
in pripel trenutku krila pomladi.
Presahle vodnjake
je dež napolnil z ljubeznijo,
nato so se oblaki razbežali v tropih.
Samopostrežna sreča
me je meditirala pod platano
in lovila sem veter v krilo.
Kaj se dogaja z njo?
Pritisne kazalec na ustnice:
Pssst! Uživa vonj rožmarina.
Hoj, takih pisem pa ne piše
sonce na papir!
Zanima ga le redkobesednost rož.
Sončni rokopis sem zvečer skrila
na nevidno stran lune,
da ga oblaki ne bi sprali.
Srkni zrak in zadihaj,
ulezi se v travo in poslušaj noč,
ki te vabi med spomine.
Ljubezen te je pahnila v dvom.
Spreglej, kar ne vidiš in ne slišiš!
Veruj! Ljubezen je večna.
V grmu vidiš kačo,
Obuj jo v baletne copatke
in igraj na frulo!
Stegna volkulje so spretnejša od ženskih.
Ona beži, jaz bi se ljubila.
Po njenem kožuhu je zadišala noč.
Pomladansko večerjo zamenjaj
z romantičnim zmenkom,
zamenjaj situacijo z dejanjem!
Oživi dogodek na točki,
kjer se stikajo korenine in krošnja!
Tam je polno skritih pestičev in medu.
PONOS,
staromodni vitez negovanih rok,
žarečega in zbranega obraza,
z očimi, ki mu svetijo kakor zvezde,
je prikovan na mnoge besede poniževanja,
a ohranja večni ogenj in premoč duha,
kjer v tihi občutljivosti leži narodova duša.
Prihaja od znotraj, iz enega izmed svetov,
v katerega ne more vsakdo vstopiti.
Ne da bi potrkal na duri, ne more
prekoračiti praga in zmotiti miru
brez spoštljivega opravičila in razloga.
Rešen z Noetovo barko je vitez
varno shranjen in nastanjen v beraški koči.
Slečen oblačil, nikoli ne poklekne
pred koščenim nosom in okoničenimi prsti,
ki se hočejo zariti in praskati pod kožo.
Ponos je dobrohotna pomoč angelov človeku,
da se je vzravnal med sužnji ob zamahih biča
in motril pohotnost iz oči v oči,
ko so suha telesa s trdega ležišča
svojega spanca vstajala in se zravnala.
Iz živali je vstajal ponosni človek.
Telo brez dostojanstva
je umirajoča žival v človeku.
Ognjišče brez zublja proti nebu
ne more biti človeku dom.
Zubelj ni kača, se ne plazi, le plapola.
Ima jasnovidni pogled in si z vinom
božje pravičnosti teši žejo
pred oltarjem svoje duše.
Ponos je dvig sence svojega telesa s tal,
je izmera višine med mravljami in zvezdami,
je kot odžejano murvino telo,
ki s svojimi sladkimi sadeži poljublja zemljo,
iz katere raste za sviloprejke
in se spreminja v svileno hvaležnost.
Ponos je sončni ogenj v apnencu,
podoba priklicanega izraza v odsev obraza.
Muke ponižanja, skrite v nedrju,
spravijo drugega k nevarnemu robu,
da zdrsne v njegov nedodelan značaj.
Ponižani mu odreže vrv,
s katero se je Judež obesil nanj.
Ni mogoče prezreti, ko se ponos
potaplja v tuje oči in jih ukloni.
MOJA ZAROTNICA
Knjiga je moja zarotnica.
Njej zaupam vse,
a je moja nezvesta prijateljica.
Ne drži skrivnosti zase.
Na belih listih me razgali svetu.
Obnaša se kot zvočnik preteklosti.
Kot kolovrat vleče niti iz mene,
dokler ji vsega ne povem.
Približa se ustnicam vezenine
mojih besed in vse kar je bilo
zagrnjeno s šalom, izvabi iz mene
in me odtipkava na belo podlago.
Prelisiči me in vse kar mislim,
drugim pove kar stoletje prezgodaj.
Ne meni se za kulturni molk,
ki ga zahteva stari čas v novem.
Pišem jo z vsem telesom,
pišem jo z vsemi spomini,
pišem jo z vso svojo krvjo.
Ona me slači, da naposled
ostanem goli kamen
s šopom popisanega papirja na prsih,
doji otroke in jih uči,
naj starega ne kličejo v življenje.
Spomine je zamenjal
dar premišlljevanja danes za jutri.
POŽELENJE
Slišim šumot plime
iz srebrnikaste pokrajine večera.
Zibajoče breztežje dimelj.
Mehčanje medenih sanj.
Sladek okus pod jezikom.
Globok vzdih si nekaj želi.
Dotik vala naznani žejo morja.
Kakor utež je hrepenenje
ob plamenih svetilnika,
ki mu vali gnetejo golo telo.
Okrasno vinjeto bleščeče
belega dotika kože
motri val z globokimi očmi.
Poljub za poljubom prebuja
vodne pravljične odseve
vala za valom v vetru
zahajajočega sonca.
Od višine poželjivo padam
v njegovo oko,
ki me polni z vonjem
modre spominčice.
Morje utihne.
Val se mi odreče in potuje
naprej v svoji neskončni
neizpolnjeni poželjivosti.
DUŠA
Le kaj bi govorili o telesu.
Telo je lupina vsaki duši.
Dovoljenje za pokop telesa
je označeno z mrliškim listom
in epitafom z imenom in priimkom.
Duša lahko prestopi vse meje,
osvobojena zemeljskih označevanj.
Se dvigne kot rjuha v vetru,
na kateri so nevidni odtisi zvezd.
Prav neverjetno je,
da ji je odmerjen
isti kos zlikanega neba,
ki se razgrne v vseh razsežnostih
in nasloni vsaki dan na iste gore,
čez morje do iste obale.
Telo skriva dušo globoko v sebi
in jo nagovarja z njej neznanimi jeziki.
Tedaj se kot zapestnica z biserom
zasveti, pripeta na srce in značaj.
V iskanju njenega bistva
je človek večni brodolomec.
Duša ne potrebuje strešnikov,
duša potrebuje le krila in nebo.
Pride dan, ko začuti,
da ji čas melje telo z zobmi.
Tedaj se spremeni v divjo čebelo.
Odleti iz panja
in zapusti kapljico medu
na cvetoči marelici.
HIP VRNITVE
Ključ škrkne enkrat
in še enkrat.
Vstopim v vrt spomina,
ki ga je zbrisal razum.
Srce ga ne more.
Zažari odsev stare podobe.
Nič več ni tako,
a duša seva iz sveta pozabe.
Nikoli več ne bo slika ista.
Občutke je gnala sila vetra.
Čas je zlizal kamen
in prestavil stvari.
Umislim si drevo
in stari, s kamenjem obrobljeni vrt.
Hip rož. Ohranjen je vonj.
Tehtanje vsega, kar je bilo
in kar ni več v nezadržnem
boju mrtvih skrivnosti.
V kotičku se ustavi pogled
in zahrepeni po domotožju.
Dedove ute in klopce ni več.
Spomin je omahnil v molk.
Dosegla me je perut sončnega žarka.
Po slovesu sem stopila
na prašno cesto.
V svet sedanjosti.
ZELENA PESEM
Podzemne vode še niso drevo.
Rast zahteva veščega mojstra.
Z rameni kot jambor.
Očeta v vonju lipovine.
in dušo vitke plesalke.
Vode se ljubeče ljubimkajo s kamni.
Izviri so beli zemeljski metulji
iz slapov okamnelih angelskih kril,
ki spreminjajo travnike v vonje dišeče
po košnji s sončnimi pripovedkami.
Vode skrivajo knjige z odtenki pisav.
Na vodnih žilah slonijo puhaste glave.
Noseče mame semen.
Kaplje plešejo svoje praznično bele
združljivosti otrok vseh letnih časov.
Z ogrnjeno ozelenelo pelerino
odpirajo razcvetju oči.
Zrejo v zvezde in prezrejo ljudi,
ki meljejo grušč skozi zelena usta.
Slišim glas izgubljene ptice v vejah.
S spečo roko pobožam izvire,
ki izginjajo v neotipljivih začaranih
slapovih drevesnih luči.
Od čudenja sem že skoraj oživljeni
kamen postala, vode mi spirajo slo
po življenju v rasti dreves.
Govorico rasti shranjujem v spomin.
Za svoje sanje, ko bo spanje shodilo
v gozd in se pobratilo
z neusahljivi studenci
smaragdnih nočnih podob,
da si spočijem oči od opazovanja,
ki polni prostor resničnega raja
v osamljenem vrtu ljudi.
VIJOLIČNE SAMOTE
Bil je čas cvetočega bezga.
Bil je čas svetlobe
in čas vetra,
ki je čistil borjače
in odnašal korce s streh.
Bil je danes
in bil je jutri,
ki mi je polnil balkon
s pelargonijami in upanjem.
Bil je dan
in bila je noč,
ki mi je prinašala
vijolične samote
in jutranje tišine.
Ne poznam nikogar
tam daleč,
ki bi mi poslal
toliko črnih spominčic v dar
skozi razpoke moje sobe,
kot je spomin na žarek,
ko je oče ugasnil.
Tračnice vlaka v Rim
naj se zvijejo v omot
in utrdijo v krogli,
ki bo ozdravljeni svet.
Globus otroštva
s kančkom
novega začetka.
Prebudi naj se v meni otrok
s širokim nabranim krilom,
ki bo kot roža vaba metulju.
Drobcena cvetka v votlini
strahu in samote naj bo,
okras mojim pesmim,
izrutim iz zemlje
in premraženim
od ohlajenega nasmeha.
HESSEJEV STEPNI VOLK
Utišaj človeka znotraj prvin.
Ukroti mu znotraj medveda,
odsev njegove podobe.
Gozd se razprostira daleč naokrog.
Veliko živali živi v njem,
ki se nikoli ne pogledajo v ogledalo
in nihče jim še ni dal imena.
Žilave so kot dren in divje
od nepotešenosti s krvjo.
V sledenju svojim prvinam,
gazijo stopala po odpadlem listju
in skoraj nihče ne ve,
da človeka vodi žival
po sledeh Hessejevega Stepnega volka.
V ušesu zaslišim Händlov nesmrtni
Concerto grosso v f-duru
Občudujem spretne pianistove prste
in pomikanje zvokov božanske glasbe
skozi neskončne notranje prehode.
Glasba je potisnila nož v telo živali.
Izlije se povodenj luči,
opojnost, ki je zažarela v duši.
PASTORALA SAMOTE
Hodila sem po pastirskih poteh.
Po gorskem travniku rož.
Vse je bilo gosto zeleno
z rododéndroni v rdečih cvetovih.
Sledim gamsu med grebeni.
Vidim srne, ki drsijo pod jato ptic.
Mogočni orel lebdi nad njimi.
Ledeniki se talijo in tako je,
kot bi ravnokar začel nastajati svet.
Sama sem. Nikogar ni.
Živali so se poskrile v svoja bivališča.
Kamenje bobni po pobočju. Dežuje.
Drevesa stojijo pred mano polizanih vej.
Skale so dobro grajene. Dajejo zavetje.
Zložim suha polena in zakurim ogenj v votlini,
da ne razpadem v svoji človeški samoti.
Srce tiktaka. Šteje ustavljeni čas.
Strmim predse. Huda ura je mimo.
Ljudje ne bodo prenesli mojega miru.
Luči iz rešetaste krošnje. Šumenja vetra
in mokre prsti, oprijete na noge,
ki je nadaljevala pot z menoj,
da bi videla kako rastejo drevesa v ljudeh,
brez čustev ozelenitve in cvetenja
med zidovi hiš in pod umetno lučjo.
Krave mukajo, ljudje govorijo, ko veter šumi.
Vodo shranjujejo v steklenice,
oblačijo se v tuje tkanine in se izrekajo.
na drevesom v gozdu nepoznani način.
Drevo zasije v jutranji zarji na sklanem območju.
Prevzela me je ideja o epski pesnitvi,
ki bo upesnila gozd, pastoralo, ki zazveni
na piščalko duše v zelenem okolju.
POČITNIŠKI UTRIP
Tisočero tankih prstkov je molelo iz vode.
S telesi so se potapljali in gledali na dno.
Na nobenem prstku nisem opazila brstiča
lokvanja, le odplake mestne utrujenosti.
Vsi so imeli mokre trepalnice
in sanjali o nedosegljivem vrtu pod vodo.
Ponotranjeni sužnji iz Milana, Rima,
Moskve, iz Armenije in Gruzije.
Telesa so si mazali z oljem.
Govorili so o cenah, denarju, goljufijah
in kakšen rezultat je bil dosežen na tekmi.
Le enega sem opazila, da je bral Eliotovega
The Love Song of J. Alfred Prufrock.
Bil je tihi gospod iz Ancone.
Ženske so imele mokre razpuščene lase
kot strune kitare, ki čakajo, da se bodo
prstki z njimi igrali in jih spreminjali v spev.
Moški so strmeli predse in čakali,
da se bodo njihove ženske spremenile
v nadahnjene plesoče skoraj gole vestalke
in pridobile bolj drobno in vitko postavo.
Ženske so opazovale svoje moške
kako se iz sivih zaves padske megle
spreminjajo v sentimentalne lover latine
kot legendarni romantik Julio Iglesias.
Gruzijske ženske so imele kreolske oči,
bile so članice klubov
ženske nogometne reprezentance.
Pred recepcijo so pustile vrečo smeti.
Rimljan je pihal v svojo trobento.
Trgovec iz Milana je sklepal posle
prek interneta. Neka Moskovčanka
se je celi dan basala s pečeno slanino.
Američanka je po plaži poplesavala fokstreot.
Po hodnikih so moški požirali svetlolaske
z velikimi temnimi očmi in se z njimi hranili.
Ženske so se razcvetele
v čašah svojih mini oblačil
in obdarjale okolje s cvetličnimi dišavami
in ocvetličenimi vzorci kopalk.
Na dopustu je bilo tako pestro in lepo,
Skoraj tako kot v devetih nebesih.
V kotu temne dvorane je prostor za stare ljubezni,
na strehah pa prostor za zaljubljene ptice.
VEZI
Drevo je gnezdilo ptico
v košati krošnji.
Vse njene pesmi so bile
trenutki zanosa
nad breznom samote,
zaljubljene v veter.
Kraljestvo, ki preseže
meje ljubezni
in vrača hčer očetovim očem,
da pada navznoter
in s svečnikom razsvetljuje
prostor spomina.
Misel zajame v posodo dež.
Pršenje v temo.
Gib seže v prostor,
kjer ni nikogar.
In ko postanejo oči peščene,
se zažene veter z vsemi jadri.
Zdrvi skozi labirinte
hrepenenjskih poti
in sledi bolečini,
ki je v duši ni mogoče doseči.
Vse nezadoščenosti
ležijo prav na dnu srca
in so potopljene v tkivih krvi.
Iz njih so stkane silhuete večnosti.
Vezi, ki ji čas ni nikoli pretrgal.
SKOZI IGRE PUŠČAVSKEGA PESKA
Beseda ja obmolknila.
Ustavil jo je čas.
Želim si videti cvet na kiti girlandi.
Spi na dlani med pestičjem ros na oazi.
Kot Trnuljčico je obsijal njegov nasmeh.
Zbudi naj se, razcvete v rožo,
zaigra naj ji glas iz razsvetljene odprtine,
mimohod čez puščave praznin,
do neba, jezika, čeljusti ,
vse do notranje raztopitve ledu.
Zagori naj v barvah nebeških
modrega safirja v znamenju
sedmerih znanilcev svetlobe.
Skozi igro mavrične prizme
naj oblečena v blesteči
karmezinsko modrikasto rdeči,
ogrnjena z morsko svilo bisusa,
okrašena z dragulji poljubov
roža na zeleni pletilki zažari.
Pride v noči ogenj tišine.
Voda, ki ob izviru hladi.
Veter, ki upogiba mlada drevesa.
Osamljena je poleg studenca v puščavi.
Izžareva škrlat Izmaela
in dekle Agare.
Vrtnica razpre svoj cvet
in vleče za seboj tretjino zvezd,
mimohod zvezdnih teles
s podpluto belo anemono,
da izpolni božanski namen.
RAZSVETLJENI HODNIKI
Sonce, sonce, obilje svobode.
Razgrete ceste,
razsvetljeni hodniki v raj.
Sonce odklepa dušo,
morje jo razpira.
Biti takšen,
kot žarek sijoči.
Pristanišče se zlati.
Regata odsevov.
Mistično stanje.
Zamaknjenost.
Val se dotakne kože,
roka peresa.
Glas mehča skale,
morje zalije srce.
Iz koral rastejo tulipani,
kozarci za mistiko
s sončevim očesom.
Poljub hvaležnega čaščenja.
Iskanje ljubezni
na sončevih ognjiščih.
Nebeška vrata brez podboja.
Čudotvorno hrepenenje
človeka pod soncem,
sonca v človeku.
POGREZNJENA V LAKOTO DUŠE
Vsak trenutek smo na novo zaljubljeni.
Ljubezen je podmornica
v svilenem nagližeju,
zasidrana v mulju
in pogreznjena v lakoto duše.
Kako izmuzljivi so ljubezenski dnevi:
rojstvo, poroka, se ljubiti, spojiti in umreti
med žametom in brokatom v toplem objemu.
Dan se izgubi, a kaj ko se v srcu
rodi nova ljubezen, tisočero jih plava
po krvi, vse hočejo prestopiti
obalo telesa in užiti sladke slasti.
Slačimo se vse življenje.
Ljubezen ima na stotine kož.
Je roža brez peclja,
hrana čebeli, vonjava metulju
z iztegnjeno roko nevidna
prižiga v temi nove luči.
BOGA NI, BOG JE ...
Boga se ne moreš fizično dotakniti,
ker blešči navzdol v mladem žitu,
v barvah metulja in samotni travnati bilki.
Bog je utemeljen kot avantura mišljenja,
kot odgodje srečanja z njim.
Boga ni tam, kamor je nameravalo
tvoje nago telo oditi brez sproščenega upanja.
Utemeljen je v etiki in te ne pusti zaiti.
Boga res ni videti v človeški podobi,
a je utemeljen kot milost,
kot notranja gibalna moč življenja,
kot potreba po metafizični skrivnosti,
kot dogodek kulture in človečnosti,
kot izraz tvojega sočutja.
Bog je kralj med angeli,
ki se jim lepijo krila ob zatonu,
ko zemlja razbeljena od mesečine
tone v prazno razpoko za morjem.
Bog se je naučil živeti s teboj.
Z veseljem jutranje vstajenske zore
in žalostjo večernega zatona.
Ujema se s tvojim bivanjem.
Tudi ko ni nobenih vprašanj več,
predpostavljaš, da te je nekdo ustvaril
in si hvaležen stvaritelju.
Bog je dinamizem tvoje narave.
Poti so prehodne, če te vodi za roko
prijatelj, ki te raztaplja v tvojih čutilih.
Bog je osrednja osebnost iz knjige življenja.
Točka svetlobe na temni ploskvi bivanja.
Je predstava o dobrem in popolnem.
Je ena od skrajno redkih osebnosti,
ki bo večno bival v vsem.
Ti si njegov neodtujljivi del.
Ko odmakneš stene svoje sobe,
se zunaj blešči velika cvetoča lipa
ki je znižala strop neba,
da se v njeni senci dobro počutiš.
Kako preproste so vse te stvari.
ZAHREPENEVANJE
Včasih še zahrepenim po obrežju reke,
po liturgijah nestopljenih snovi,
padajočih z murve,
ki je luščila zame svoje sladkosti.
Zahrepenim po španskem bezgu,
ki je odišavljal Breg.
Zarisovale so se stezice otroku
in odpirala obzorja neba.
Pred mano se je vzpenjal vsemogočni hrib
s svojim sivo zelenkastim obličjem.
Pod njim s svilnatim grmičevjem
ob kamniti potki barve razseljene
po cvetočem obpotju.
Alegorija lahka kakor puh
drobnega belega cvetja.
Koprena lebdi nad vodo svoj
gorski zelenkasti sen.
Reka dolbe strugo kot vest,
ki si postavlja vprašanja.
Naj pozabljeni mirno spijo v njej
in odtečejo s krvjo in napakami,
s spominom na čas,
ko so si iz gnilih lilij,
rastočih ob Klancu,
spletali vence slave
in zapustili v meni brazgotino
razsolzenih let.
Kakor plesnivi keks je bil otroku ta čas.
GUTTENBERGOVE ZVEZDE
Vstopile so v območje njegove bližine,
tipaje prosojno abecedo telesa.
Stal je ob obali kot stražni stolp.
Podoben svetilniku s sojem žarometov.
Razpuhteval je sredobežni soj plamena
iz dogorevanja sveče na luni.
Enkrat se moram peljati tja v zaliv,
kjer imajo pojoče ribe oči na pecljih.
Morje je odklenilo staremu ribiču srce.
Na ustnicah se mu je sušila sol.
Le zibanje in guganje ga loči od kopnega.
Večerna soparica ima dišečo kožo.
V morju je skrita množica ljubimcev,
ki kot žejni metulji lebdijo nad vodo.
Vesla trepetajo in se zarivajo v morje.
Sanjal je koprska mestna vrata.
Nočne ptice z barvami zlatih rož.
Čarobni regrat z lučko med galebjim
perjem. Rdeče lučke ladij na očeh obzorja.
Na sklalo je nasedel velik morski klobuk
brez oči. Lahkokrile ptice čepijo na vejah.
Večerno morje plivka svojo melodijo.
Vstopila je v njegov čoln.
Ribiču je svetilka odklenila srčno zaklopko.
Prepevale so morske deklice.
S sabo je ribič nosil rokopise valov
in trenutke, ko je s svojimi spomini
zleknjen na hrbet, prosjačil zvezde
razširjenih rok za nežne privide sanj.
Žlahtno ubrano neizsanjano intimnost.
Robato in radoživo jo je zleknil
in pritiskal z dna čolna navzgor k zvezdam.
Vso zasanjano, globoko izlizano do dna duše,
njo sireno brez kopalk kakor vejico v vetru.
Videl je ugrize skal, ki mu kažejo
nasmehe, ko se vanje naselijo ribe.
ČUTNOPOMENSKO
Bil je čas za kockanje
in je čas za risanje črt.
Vodoravnih črt po solinah,
kjer je planjava,
velika planjava s kupi soli.
Premočrtni ugrez
V najglobljo točko vodne gladine,
kot ladja s premcem.
Da zemlji pokajo živi.
Sodna dvorana je prazna.
Vsi so na polju.
Čutnopomensko kličejo dež.
Andersona, kralja dežja.
Vse je tiho.
Zemlja razpira telo.
Prikličite dež!
Se oglaša drevo.
Hočem roditi!
Zeleno idejo telesa.
Končne stvari ne obstajajo.
Vse raste in zori.
Bereš mi misli
iz nasladkanega telesa,
Žetev je blizu.
Vonj po obilju.
So črte,
ki se zvijejo v krog
s krono samote,
kot modro cvetoči lan
z vlakni za prejo.
In neslišno plavajo jate
molčečih misli,
kot bi krožil in oživel pepel.
NOČNA IMPRESIJA
Nocoj sem spala pod piramido
najsvetlejše zvezde
v ozvezdju Malega medveda
blizu severnega nebesnega tečaja.
Šivala sem ustnice ljubimcu,
ki mu jih je razparal medved,
da bi videl njegovo dušo.
Pihala sem v regratovo lučko
in upihnila luč.
Molk noči je bil težak.
Mrtva zgodovina vesolja
v odsotnosti medvedjih šap.
Bila sem svečenica noči.
Sama ob zadihanem spečem princu,
ki je ležal razparan na ognu postelje.
Kako neizživeta noč ob polni luni.
Belina rjuh kot poročni obred
pod sfingo hladnega kamna.
Nedokončana zgodba Julesa Verna:
Dvajset tisoč milj pod morjem
… in na milijone svetlobnih let nad nebom.
Naivna zanesenost ljubimkanja z zvezdami.
Bleščavo mežikanje Severnice z vitkimi
svetlobno nadarjenimi prsti neba.
Efekti za žejne osamljene duše.
Noč je rodovitna mati domišljije.
Zvezde na eksperimentalnem gledališču
zenita s tisočerimi zakoličenimi začetki.
Bolestna potreba po sreči.
Plavajoči sen, ki okrepi
hrepenenje veselega upanja.
Zbudil se je in potonila sva v pokrajino,
kjer utihnejo zvezde.
PESNIŠKA BESEDA
(Pesniku Borutu Petroviču Vernikovemu)
Ne slepim vas z okrasjem pesniške besede.
Na oči vam lepim marjetice
s sončnim očesom, ki nikoli ne ovenijo.
Vaše oči se nikoli ne postarajo.
Zaupajo laskanju in zapeljevanju,
ljubezenskim igram besed.
Pesem je odgovor ljubimca
na vsako vprašanje.
Oči preslikavajo misli
in zlagajo besede v srce.
Pesem je vihar občutij.
Njene barve imajo svoj pastel,
misli nebesni azur.
Pesnik je urok.
Pesem je v sebi sklenjen svet.
Poseljenost duš z Erosom.
Verz je kozmična železniška
povezava z zvezdami.
Pesem je poljub neznani ljubimki.
Metafora ostaja nerazvozlana skrivnost.
Pesnik je ljubezenski tekmec
v očeh neznancev in urejevalec dialogov,
ko beseda med ljudmi obmolkne.
Pesnik je uglaševalec duš,
predigra poželenj.
Pesnik nima nikakršnega bivanja
in smisla v svetu, razen bivanja v pesmi.
Ko najde še en čas in navdih,
postane beseda čaščena relikvija.
KO ZAŠKRIPLJE ...
Odprem okno. Prepih.
Zaškripljejo duri.
Spet je nekdo odšel.
Spomnim se na nevidne ure,
ki so se jim ustavljali kazalci.
Povsod praznina, brez besed tistih,
ki so jih odnesli s seboj v grob.
Maše za mir rajnkih
ne prinašajo miru živim,
ki jih sanjajo in zlagajo
med svoje spomine.
Mrtve pomniš.
Ležijo pokopani v pokrajini čustev.
To je posebno posvečeno pokopališče
v duši, z gosto posejanimi križi.
Pogrebci se več ne menijo zanje.
Dahne spomin, vonj po mladosti,
srečanjih in stiskih rok.
Starožitje spominov na ogonih.
Svečava nasmehov sinjih oči,
zvoki toplih besed ob srečanjih in slovesu.
Varljivo sozvočje časa, ki ga ni več.
Svet mrtvih in svet živih.
Mi nekje vmes na pozabljenem planetu,
z odsotnostjo hrepenenja po začetku.
Notranji svet, sestavljen iz majhnih
drobcev spomina na tiste,
ki smo jih ljubili in so odšli na dolgo pot.
Ločili smo se na okopih mediteranske
prostranosti, kjer kristalizira in zori sol.
Vračamo se po stari stezi,
kjer gorijo čudežne svetilke preteklosti
in rišejo v očeh mehkobo obrazov tistih,
ki jih ne moremo pozabiti
in se vračajo v starih podobah.
Sledim jim kot nerodni angel, brez perutnic.
Sledenje iskri neskončnega.
GOLOTA
Pod obleko je čisto gola.
Njena obleka je prosojna tančica,
ki je vpila samoto v intimnem razmerju
s himnično povzdignjeno besedo.
Val jo vrže po tramontani
na samotni otok v lahki lupinici.
Z odtisi ribjih lusk na čolniču življenja.
V srcu jezika je pesek z drobci
vsakdanjih pripetljajev,
s prividi v barvah polnega spektra
med razprto kamelijo iz botaničnega vrta.
Nato je slišati krik in grom.
Blisk razkolje oblake.
Priteče vodotok s svetlobo kot pričujoča
brezglavost naliva in toplega južnega vetra.
Vsa slečena in gola stoji pred Eldoradom
Besed – podvojena, presežna, zbrisljiva
in spremenljiva, polna nuklearnega učinka.
Pok, in ozon je raztrosil seme.
Zgodba se konča kot vzrok in posledica
z zlomljenim hrbtom in s krili kondorja.
Z ludistično izposojenim plapolanjem peruti,
ki se prilagajajo lupini spužvaste tvorbe.
Kot pijana ptica klika z miško sporočila za dušo.
Vpletenost v igre človeškega rodu.
Žeja z lastnim nasprotjem odžejanosti.
Koža posnetkov javnih klišejev.
Odklon in poklon znotraj refleksije.
Z zatrjeno masko navad na vzvodu.
Dirjajoči konj z virtualno točko klovna.
Zasidranost v danosti dogodka.
Zalet in trkanje na vrata,
ki odpirajo iskateljske poti.
Čigra s črnim škarjastim repom nad čolničem.
Pogum na lojtrnem vozu dolžnosti biti.
Nasilje in smrt bratomorne ljubezni.
Čez poljane zelene neskončnosti plavajoči up.
Gostujoči goslač v sandolini.
Zrcalo plavice v maku.
Štiriindvajset ur na dan te išče
označevalec tvojega gospodarja,
ki slači svoje odsotnosti s tebe
in ti pije bivajoče.
Trga prosojno tančico, te razgalja.
Trga ti nitke s kosti.
Te označuje in kastrira simboliko tvojih intimnosti.
Išče svoje domovanje v tebi.
Te prisili na milost in nemilost nagote.
In v tej igri sveta najdeš svoj srečni otok –
Svet poezije, ki oblači tvojo nagoto
in poganja duha v gibanje,
da najdeš sledi nazaj v svoj raj.
POSLAVLJANJA
Ne bom vas zapustila.
Že od rojstva se poslavljam.
Z vami mi je lepo.
Le kaj bi govorila.
Učim se hoje majhnih korakov.
Počasi, počasi odhajam.
Vse je tako preprosto:
Hoja, gibanje, izrekanje.
Ne bom vas zapustila.
Rada vas imam!
Vztrajam. Z vami mi je lepo.
Moja pesem ni nikoli
končano slovo.
MRMRANJE
Valovanje z napljuskanim iskanjem
Kaliti stopala v begu pred mrakom
Sanjati platonsko stanje dotikov
Mrmranje skozi pore poševnega
Zapiki z nadetim plaščem angela
V modrem dihu pene blaženi nasmeški
Ritmično prepletanje hrepenenja
Vizualno govoreče podobe razpoloženj
Čutna in nedotaknjena prebujanja stanj
V neskončnih daljavah Večdimenzionalnost
Vzvišeni reliefi plavajočih kerubov
Sinjina in prosojnost vodnega duha
Obnorelost telesa in snovi v plesu luči
Zatišje, ki je potonilo v himnične akorde
ljubezenskega obreda zamaknjenih sufijev
Melasa ljubezni med muljem morske globeli
Pljuskanje, ki se je naučilo govorice
mrmranja in ozvočenja molka preteklosti
Naporna vaja ponižnosti in vztrajnosti
ki se dotika neznanega kraja in trenutka
kot hipnotično ponavljajoči poziv
za plovbo na drugi kraj v drugi trenutek
Na rob dneva kjer se cvetoča magnolija
dotakne zvezde v kateri je utrnil stenj
Modre galerije s preseganjem minljivosti
z mistično sposobnostjo nerazločnega mrmranja
Vzpenjanje k neizrekljivemu
Najdaljša zgodba in najdaljši napev
ki zarisuje brezčasje v gubah školjkine
hiše kjer domujejo poljubi galebov
Plima prebujenja razodetje brez naročila
Očiščenje lusk v mokrocvetočih košarah valov
kjer se duša razživi v prelestnih sledeh stopal/i]
HERMELIKA IN OTROŠKE IGRE
Dalije ob grmu hermelike
so bile tako nepozabno pozlačene,
kot bi se cajna zvezd usula na moj vrt.
Jaz sem bila še podobna okrogli žemlji,
in med cvetenjem rož prekipevala od sreče.
Nato je moj ded zaklenil vrtna vrata.
Nekega jutra po nevihti sem stopila na prste
in radovedno gledala skozi špranje
dedovih vrtnih vrat, da bi zlezla skoznje
in obrisala solze z obrazov cvetov,
ki jih je dež zmočil in so me pomendrani
žalostno gledali z nagnjenimi glavami čez zidec.
Tako zabuhle in objokane so se mi dalije
zdele: Vedela sem, da ima moj vrt
skupnega sovražnika, ta zbere vso
svojo moč, da iz toplega zatišnega kotička
biča z usnjenimi jermeni tudi moje rože.
Ne morem se otresti spomina
na moj vrt in na kapelico, ki sem jo okrasila
s hermeliko, ko je mojemu dedu nehal
peti kanarin. Kot kapljo medene rose
sem nevidno položila ptico pod grm
hermelike, da bi se pevec zbudil
in dedu spet prepeval. Ded je vedno
govoril, da je hermelika zdravilna rastlina,
ki čudežno ozdravi vse bolezni
in obudi še živalce od mrtvih.
POTRPEŽLJIVI
Kar naenkrat boste čudovito ozdravljeni,
vendar se hoče še čas, čas, čas…
Čas ni zlato tele, je čisto zlato.
Sporočena je vojna napoved. Ne bojte se!
Sprožila se je naprava za uprizoritev
totalne vojne, vojne, vojne … Nesmislom.
Trdovratnemu in (ne)zavednemu.
Prezgodaj je še, da bi zapravljali čas.
Za napitek. Veselica še ni končana.
Moralno koruptivni dobijo še medeni dodatek.
Posladek na anatomiji in ideji čistega uma.
Najdena je naprava za sledenje duha.
Produkcija neizmernega uma v bistrovidni tekočini.
Ognjena krtača realnosti za spiranje dvoma.
Osupljivo, da ne osupnete. Na delu je duh!
Ideologije, vaše umetnine v namišljeni idealni
urejenosti, razvrščene v ubranosti blišča,
bodo gorele in se spreminjale v pepel, pepel.
Mene se vaše preobleke ne tičejo.
Preden zaloputnete vrata neposlušnim,
zmanjšajte vlogo pomena za nič.
Morda ste pa hudomušni šaljivci?
Topoumnost izčrpa vse človeške moči.
Kako naj vam razumljivo povem?
Vse kar se je spremenilo v stanje,
vsako drevo, na katerem so pele ptice,
ki so se spremenile v piške za vas,
bo zacvetelo in obrodilo sadeže vsem.
Slišala sem pogovor na starem ognjišču,
da ni lepo živeti v varljivem svetu, svetu laži.
Veselica bo končana, ko bo sadežev za vse!
Zazrite se v risbe starih magdalenskih risarjev,
duh je mnogo pomembnejši od prefinjene
zapletenosti sedanjosti. Je košček platine
v posesti tistih, ki dojemajo luč.
UTRINKI Z VLAKA
Sanjala sem, ko je sopihal vlak.
Moja duša je imela kolesa.
V vsakem kraju sem srknila
požirek čudežne lepote.
Povsod sem videla priprte šatulje
in užila sladke vonjave hrepenenjske prisotnosti.
Na polju sem videla svoje razprte oči.
Drhti jim globina kakor muransko steklo.
Vetrovni sfumato sprejema topli dež.
Polje cveti in se upogiba s premočnim plaščem
kot mera življenja brez potnega lista.
Mokra zavesa me določa v svoji satenasti voljnosti.
Vogali hiš se premikajo skozi drevorede.
Moje besede so v valovanje zapisano gibanje.
Vsa sem znotraj rumena od cvetov oljne repice.
Moje telo so rumeni dotiki s težo sonca.
Znotraj sem rumeni napev, svileno jutro,
ovito v rumene oblačke brez cilja.
Božam zelene tkanine z zlatimi nasmeški.
Moje telo je cvetni prah spominov.
Misli se igrajo z dolgimi nitkami, ki iščejo
svilene sledi. Mir se spušča na zemljo
z melanholičnim oglašanjem ptice,
naslonjene za zvon svilene tišine.
Tu vlada hermetični molk.
Žareča ptica iskri in slači pernato tančico.
Zlati veslači trgajo sanje,
pogreznjene v tihoto dneva.
Tipam gostoto radosti.
Planet se je spremenil v rumeni frfru.
Kopičijo se cvetovi za sončnim obzidjem.
Dan se nagiba v večer.
Zaton se utapllja v karamel.
Lesk odrešen poročenega prstana.
Lunin kovač s kladivcem preverja
reflekse mojih občutkov.
Zadostni impulzi za malo besed.
Največ se dogaja, ko se nič ne zgodi.
Stavim na mistiko in zadišim po zemlji.
Istovetna sama s seboj polnim praznino.
Samota odpira pogled v nebo.
Brez sanj bi žile poapnele.
VSAKO JUTRO BOLJ RDEČE
Na obzidju časa
sloni obraz najdene podobe,
ki spominja na himne,
ki so jih ptiči prepevali
cvetoči češnji.
Potežkam sončni cekin,
ki visi na pecljih
ves rožnat v vlaknih.
Vsako uro je bolj rdeče
na mestu, kjer so ptiči
kljuvali zrele češnje.
Lestvi manjkajo klini,
da bi splezala na zidec
s svojo košarico
in videla za koliko
je drevo preraslo travo.
VRATA SPOMINOV
Nocoj sem se dvignila v stolp
ljubezenskih sanj, da bi našla
nikoli pozabljene besede.
V njih je bil zarisan spomin,
ki je pršil kot drobna voda.
Dotaknila sem se vrat,
ki ne služijo več času.
Tam so ostale zaljubljene oči.
Vrata so bila zaprta.
Iskala sem vhod.
Nato se je razmaknil čas.
Pred mano se je razgrnil
cvetoči travnik orhidej.
Skozi sito krošenj
je nanje prišilo zlato.
Zaznala sem šumenje
in objela sanje v svoji gostoti.
Z odjekom zvonov
sem začela notranje rasti
in razcvetela se je
medeninasta kljuka.
Odprla so se vrata spominov.
MI
Bivamo med temo in svetlobo.
Na točki z dolgo roko proti soncu.
Plezamo na drevo v palačo aluzij,
kjer je naseljen davni spomin
in se rojevajo pesmi.
Smo zadihani popotniki
med botaničnimi zanimivostmi.
Nasadi pomaranč smo,
poganjamo korenine in rastemo
z vlakni pripetimi na modrino neba.
Vstopamo lahki kot oranžni cvet
in izstopamo sključeni
pod bremeni sadežev.
Vsak trenutek je poln
nore volje do življenja.
Lahko bi ji rekli nepotešenosti,
v katero je oblečeno človeško telo.
Smo odmevi spevov vetrov,
ki segajo prav do davnih ognjišč.
Tloris vesoljne duše
je kot nalašč kraj za ljubezen.
Na vas me veže tista značilna
vključenost, ki se nasmehne
in naredi obraz lepši.
To je dovolj, več kot dovolj
za eno življenje.
KO DUH ZASVETI
Duh je postavljen nasproti luči,
ki ga neprestano izžiga
kot kos papirja
in ga spreminja v pepel.
Toda pride tudi dan,
ko bo duh svetil pod zasenčeno lučjo
in bo utopil njeno razkošje v senci,
ko zasveti v vsej njeni polnosti.
Luč, ki jo seva duh
je mogočnejša in močnejša
od svetlobe, ki jo občudujemo
in nima zmožnosti sporočanja.
Duh stremi k popolnemu.
Duhu je imanenten pogum
razuma in pogum srca.
Luč sije medlo v razdalji
od slovenske kolektivne duše.
Duh jo soustvarja in krepi njeno moč.
Pomisel ni zaverovana v lastno krepost,
temveč v sposobnost jačanja njene moči
v kraljestvu duha, da se luč ne bo
izrabljala v nečedne namene.
Luč, ki samo sveti in ne občuduje duha,
si tudi ne zasluži njegovega občudovanja.
Iz luči ne moremo izdelovati svetlečih vzorcev.
Luči je uspevalo iz pravzroka splavati na
površje v substanco, ki je duh njene pramoči.
Danes pred večerom so se zbrali oblaki
in zasenčili luč. Zasvetil je duh.
MLADIM
Umirite pljuča vetru
Izstopite iz omotov teme
Razgrnite svoja razprta telesa
na preproge majskih trav
Zbudite v sebi prvine zemlje
Ulezite se pod drevo cvetočih češenj
in dojemite misel kopeli
v zelenem morju.
Dan je miren
Metulji se kot zaljubljenci
igrajo s cvetnim prahom
Pojte himne visokim drevesom
Zakopljite bojne sekire
Odkopljite iz zemlje skrite gomolje
ki vas bodo nahranili
Šolski zvonec je odzvonil
in vi se podajate na pot
v svilenih nogavicah
Bodite sejalci žita in resnice
kjer hoče rasti pepel
Zlezite si drug drugemu pod kožo
in si povejte, da se imate radi
ker je vaš čas prikovan na sonce
Zatiktakajte zamolčane besede ljubezni
Ne preštevajte jim ur
Bodite oprezni
da vas ne prelisiči demon pohlepa
in neprelite krvi
ta vas uničujoče razkroji
Vi ste edino upanje temu planetu
Vidim vas kako prihajate iz šolskih klopi
V veselih barvnih odtenkih
pomladnega cvetja in delite pravičnost
ljubezen do svoje domovine
ki jo zmorejo samo rože
in visoki jambori
obsijani s soncem
CENA BESEDE
Z domišljijo se poetu polni dušna posoda.
Nič ne odteka v prazno. Beseda se uleže
na dno čuvajnice in besede dozorevajo
v metafore kot zajetje, ki tišči vodo v breg.
Potem, ko se potočku umiri tok
in je nalet dežja spral drevesom veje,
sonce vžiga vrtove in vinograde
po vaseh, kjer najdem glino, da bi besede,
ki rastejo iz zemlje, ulila v bron.
Roke blagrujejo s čipkami pisav,
ki okrašene s pentljami krasijo obzidje
živahnega mesta in obljudene hiše.
Kaplje se osušijo v očeh cvetov
in jaz spoznavam, da so travniki
največji izpovedovalci mojega časa.
Spomin mi seže nazaj.
Dogodka se spominjam po nekaj
medeninastih kovancih, ki jih je
moja teta dobila za objavljeno pesem.
Ležim v postelji in premišljujem,
koliko so vredne besede,
ki jih meljem pod jezikom in zapišem.
Beseda le kakšen stot, pa četudi
jo zmore izreči boleča duša,
ki jo je ob prižgani svetilki
kovala in brusila pozno v noč.
Vprašam se koliko je vreden vzdih,
ki zmore drugemu ozdraviti bolno srce.
Tudi beseda, ki dregne, zbudi ali ozdravi.
Niti koščka kruha si ne zasluži,
morda aplavz ali prijazno hvaležno besedo.
Več kot dovolj, le da se nad njo ne košatijo strele.
A vse to smetišče besed kako drago plačujemo.
Je vredno mega ur in znojnih kapelj žuljavih rok?
Kot bi imeli zlato v ustih, se jim govor zasveti.
V nedrih samo srčno meso, kruh in dobrota.
Le kaj govore vetrovi, ko trosijo suho listje okrog?
Izgovarjajo besede, ki jih drago plačujemo,
besede, ki napijejo kri in opijanijo duh.
Vohajo se hlapi daleč naokrog.
So besede, med katerimi nobene ne bi izbrala.
Ko se zgostijo, poniknem v samoto in iščem
tisto besedo v slovarju nevidno,
ki postane večna prisotnost.
Včasih besede res olupijo pesnika,
a kaj ko jezik umetnosti
mora nadaljevati svojo pot.
Poet nikoli ne prodaja svojih besed.
ČLOVEK CVET MESOJED
je rastlina, ki se po duhu loči
od telesa, ko shodi cveté
in sledi zagonu lepote rože,
zazrte v arhipelag noči,
ki sme zeleneti v svoje lastno meso.
Mesojeda roža je bivak
zvezdnega sija ob gladini jezera
in utripa v senci tuje luči.
Roj enodnevnic razpiha veter
v odrto žrelo in tedaj je njeno
življenje zunaj časa,
kajti protislovno je hkrati jesti
in misliti – biti izven mesa.
Toliko svetlobe je v njenih očeh,
kolikor gnojila roža dobi
in ko je njeno telo oteklo,
se spremeni v prgišče humusa.
Nikjer ne ostane viden noben
všitek uma in nihče ne bo vedel
koliko mesojedih rož je umrlo,
še preden je umu čevljar
dodal podkvice čevljem.
MERE
Praznina, izmerljiva
od najnižjega nadstropja
do brstičev duha
biva v pogojih človeškega
divje sladkega plesa,
štetja časa in mer njegove noge,
da si poteši vedenje
o neskončnem krogu, brez meja,
meril in omejitev v kaplji
z neskončnim oceanom svobode.
Česar v njej ni, si je treba izmisliti
z zaupanjem v smiselnost duha.
V tej kaplji vztraja sredi skrite
instanca resnica, ki krepi radosti biti.
Moralka v odrešenjski veri.
Vse je mrtvo, a izkustvo oživi
iz pisane mavrice metafizičnih iluzij
z resnobnim razmišljanjem
o Vergilijevih eklogah.
Notranji svet je od vseh neizmerljivih
praznin izven nas, v nas.
Vladavina misli, ki očiščuje oblake.
Je korenina, ki potrebuje hrano jasnine,
skrivnosti brezmejnega morja,
hrepenenje zvezd in speve obilja,
ko se rast spreminja v rodovitna polja,
deležna hvalnice iz pastirjeve piščali.
Zrnce peska je vpilo sonce in dež
iz toplega ozračja. Vsaka kaplja
več zakriva kot odkriva v vzporednostih
njene brezmejne neskončnosti,
Orožje, ki položi v roko pero.
CVETNA NEDELJA
Monumentalna ledena zima
je kot nekakšni bel mimohod
že skoraj spolzela iz spomina.
Po dvoriščih in balkonih cvetijo mačice.
Veliki nasadi zelenega okrasja padajo
kakor slapovi in nagonsko vztrajajo
v prebuditvi življenja blage samote.
Sproščena energija poganja dih
gozdov, da poplesujejo gore.
Zanosno.'Samkratni' utrinek.
Kakor regratov puhek.
Zvečer sem po dolgem sprehodu
legla utrujena v posteljo.
Vzgib navdiha. Slišim notranji glas.
Hvaležnost je razširila dan v prostor,
kjer kraljuje v širino zračno polje.
Veličastje vračanja na pisanih trakovih vej.
Zajame me pomirjujoče zadoščenje.
Zahvala ovije zemljo v plimo zelenega diha
in svet si odpočije v veselju,
ki je znova rodilo pomlad
in dahnilo življenje vsej živi naravi.
Po cvetenju sem spoznala radosti,
ki sem jih občutila ob prvi ljubezni.
Dotaknile so se sanj vseh pecljev rož,
ki bodo cvetele in plesale v vetru neba.
Občutje za izbrance in posvečence,
ki jim je pomlad podaljšala življenjski čas.
POTI, KI SE NIKOLI NE KONČAJO
Hotela sem postati korenina
in rasti v zemljo,
da bi spoznala njeno bistvo.
S seboj sem vzela kramp in kopala,
pa sem našla zaklad mojega deda.
Zemljo je rahljal s svojimi rokami
in nad njo je zraslo drevo s sadeži,
ki jih prej nisem videla.
Sadež je zrel padel na tla
in pognal korenine,
ki jim bom rahljala zemljo
in svojim vnukom zapustila
drevo in poti, ki se nikoli ne končajo.
ČAŠA
Po neprespani noči
si v lastno skodelico
točil solze
in svoj grenki napitek
boš spil za zajtrk.
Na dnu skodelice
je tvoj bolni jaz.
Speri skodelico pod tekočo vodo
in natoči vanjo žlico medu.
Sladka strd ti bo okrepila moči.
S krili čebele boš poletel
na čašo cveta in spoznal
skrivnosti njene nežne lepote,
da boš ob dolgih nočeh
sanjal z zanosom o ljubezni.
V rosnem jutru boš našel tisto,
pred čemer v nespečnih nočeh bežiš.
KDO PA STE, VI?
Kdor hoče oblikovati marmor
ali hoče obdelovati njivo,
ji mora ohraniti obraz njene duše.
V njej se razpirajo geološke dobe.
Zagon je spremenil snovi
v človeško življenje
in v sebi ohranil duha narave,
da je vsak člen v verigi razvoja
celoti potreben in samoumeven.
Nimate v posesti miloščine,
ki je bila podarjena le vašemu telesu
in ga oblekla v kožo počlovečene
sramežljivosti. Zato nimate pravice,
da bi slačili druga telesa in duše.
Odločeno je bilo, da pijete vsi Iz iste čaše
in da se hranite vsi Iz istega hlebca,
da ste samo žila v kamnu,
kot struna na glasbilu,
kot list na drevesu.
Pride letni čas, ki njivo,
na kateri se hranite, požanje
in žito zloži v snope.
Tistim, ki so bilke slekli sončne barve
in jih ponižali na goloto,
ko so zelenele in so odnesli
njihove barve v svoj roparski brlog,
bodo prsti usode odložili spone,
da si bodo z lastnimi rokami
sprali madeže svojega duha.
Kdo pa ste, vi,
da gledate njihovo telo golo,
slečeno dostojanstva?
Nihče nima pravice zanikati pomladi,
ko odene svoje oblačilo,
ki ji ga je nadel plamen življenja
z notranjim veseljem
in stkal čas s svojimi prsti
in modrostjo luči.
SKRITO
Slišim korak za korakom,
ki se izgublja ob obrežju reke.
Vidim usločeno držo telesa.
V globokem molku sameva drevo.
Bilo je moja prva ljubezen.
Pokrepčalo me je.
Naužilo me je slasti.
Bilo je nekoč.
Neka sinjina je bila.
Odsev.
Sape neba.
Dan je bil širok in mogočen.
Skoraj neskončen.
Šum brega, sladki piš vetrov.
Potešitev, ki hrani spomin.
Ozelenitev, majanje vej,
ritem, cvetenje.
Brez obilice besed.
Polna sem luči.
Še dolgo, dolgo časa.
Drevo odloži sadež
in te čaka,
pripravljeno za objem
v nevidnih pestičih.
KAMENO ŽRMLJANJE
Vsak kamen ima košček sredice v sebi,
skrite pod belim nedrjem mehkih snovi.
V jasnih nočeh prosi nebo za vodo,
da se po žilah pretoči v njegovo srce.
V nemirnih geoloških nočeh prede ljubezen,
zakopan pod belim cvetočim drevesom.
Raztaplja apnenec in pordeči češnjo.
V sebi nosi pomodrelost trte, grozdja in vina.
Kamni dihajo, govorijo in se ljubijo,
ko oljke in lovor dozorevajo med ogradami;
globoko dihajo, ko se gorečke ljubimkajo
po gankih med kamnitimi borjači.
Vsak kamen ima nekaj človeškega v sebi.
Terase, paštini, baladurji in kavade govorijo,
da je v kamnu združena moja in tvoja kaplja krvi.
Kamni se v silnih neurjih družijo
in poženejo rast hrasta v novo življenje.
V kamnu počivajo iskreče odsotnosti,
lomi luči daljne zvezde,
zamrznjeni dih Venere,
zlati rez meglenice, ki razpira svoja jadra,
ko zatrepeta v veji mlade breze,
ki je pognala Iz skalne razpoke.
Kamen nikoli ne umre.
Ko se kamen preseli v človeka,
tega nihče ne opazi.
Iz apnenca požene novo življenje.
Kamen je luč, ki zagori in se razplamti.
Dozori v vonj cvetlice.
Kamni se preselijo v bele lilije pred oltar.
Kamni sočutja v jasnih nočeh
kličejo vodo v vodnjak.
S kamnom je obdan kal, kjer se napaja živina.
S kamnom je obdan jez, kjer se ustavila voda.
Sonce se je zaljubilo v kamen.
Žarek se je dotaknil rosnega kamna,
drobne cvetlice, ki raste iz njega.
Človek izgrebe kamen iz zemlje,
dvigne kamenine in iz kamna
sezida obzidje, postavi hišo družini.
Lunine kamenine že tisočletja nagovarjajo
zaljubljence, da zrejo vanje.
Iz kamna so možnarji
za trenje orehov in dišavnic,
žrmlje za mletje žitnega zrnja
in torkelje za stiskanje oljk.
Iz kamna gradimo mostove
za povezovanje krajev in ljudi.
O kamen, blagoslovljena bodi tvoja samotnost,
dokler ti voda in veter ne zmehčata srca
in prebudita življenje v človeku!
HIŠA IZ BESED
Sezidala sem hišo.
Iz besed narejeno.
Mnogo soban ima.
Iz ene v drugo sem tlakovala
poti in se preseljevala
v podaljšek hodnika iz sedanjosti
v prihodnost neskončnosti.
Sobe so bile prazne in puste.
Metež samote je prahu in rji brisal spomin.
Nad stropom je lebdel vodni pršec.
Nato sem začela naseljevati prostore
z zvokom dežja. Brezmejne sobane s svetlobo.
Prihajala je iz oddaljenih svetov.
Glas se mi je zdel, kakor da šumijo vode v cvetju.
Kakor čaše svetlobe se je cvetje lesketalo.
Vanje so se naseljevale besede.
Sonce je povesilo pogled.
Ko me je poljubilo, sem odprla oči.
Slišala sem notranji glas.
Konji v boksih so rezgetali.
Ladje v dokih so trobile.
Videla sem človeka v mrežo ujetega v trušč.
Povabila sem ga v hišo besed.
Neumrljiva, nerazložljiva in brez imena je.
Iskala sem besede v usodi svojih lastnosti.
Vedno bliže izvirov so besede bile,
skrite v luči mesečine.
Videla sem jih v breznu neba.
Govorile so skozme in polnile sobane.
Kot sončna trta so zorele v vino.
Jaz plavam kot senca iz ene sobane v drugo.
Vžiga me luč. Iz nje zorim in dozorim.
S sposojenim obrazom tega sveta.
Ohranite poti, da bodo besede stopale nanje.
PEGAZOV LET
Ko sanjaš ideale, govoriš
z jezikom mrtvih pesnikov.
Ko jih zaslutiš, se pripravi na Pegazov let.
Trepetavi v krilih vzletijo pod sončne planjave.
So priložnost, ki potrebuje sidrišče.
Nepopustljivo jih zadrži na vajetih.
Najmočnejši konj jih vleče k cilju opoja.
Samo poezija zmore verjeti vanje.
Ideali so drobtinice etičnih misli.
So temelj moralnih spodbud.
Razpirajo se iz vrtnic.
In odtiskujejo se v mehko tkanino duše
Z rožnato barvo, kakor mnoge ljubezni.
Poišči zavetje zanje!
Nocoj spijo na mokrih drevesih.
Dan jih rodi kot jutranjo roso.
So kot pitna voda v vrelcu.
Privrejo na dan iz molčečnosti
voljni, poseljeni s hrepenenjem.
Iščem jih, tipam in odstiram.
Skriti so v grmu dišečega jasmina.
Nosijo v sebi svečavo mesečine,
lepoto mojih sanj in sledi moje volje.
Sprejmem jih, ko prihajajo na svet ob polni luni.
Izberem tistega, ki se izreče, da me bo vodil,
me pretakal v lesketajoči svet svetlobe
skozi bogastvo, ki ga misel v daljavi doseže.
ODZVEN
Svojih besed še nisem naučila plavati,
vselej se potopijo na dno
in prinašajo na površino usedline.
Ko jih upogibam, krotim in zadržujem,
padajo iz mene še nove, komaj rojene.
In jaz izginem kot rosa z listov,
na katerih so ostale zapisane.
Si otipam dušo in potujem z njimi
na vrtove rož, kjer so razsute barve
kot molitve, obrnjene z glavo navzgor.
Spremenila bi besede v lahke čolniče,
da bi jih morje nosilo po sončnih poteh,
da bi se v tem utišanem svetu spremenile
v pesem, ki pripoveduje o ljubezni
šepetaje kot lahek vetrič na obrežju.
Med pojočimi strunami trav iščem nek zven,
kroženje, pretakanje in ustavljanje vetra
v stvareh, zvočne glasove,
ki jim beseda ni več potrebna.
ODVEČNO
Duh je prisoten v gmoti kamna,
samo odklesati še moram, kar je odveč.
Jalovo imetje duše.
Pod vrhom škrlatne tišine.
Duh mi jezik, ki moli iz kamna, z mislijo zasipa.
Utelesi vsako besedo, ki odjekne kot bron.
Z njo me razloži v končnem območju,
v bivanju, ki ga še ni.
Spoznanje v zrenju, izostreno,
iz globokih temeljev ponudi uvid.
Duh je bojevnik mojstrske veščine,
ki se predan stvaritvi znova rojeva
kot neuničljiva sila klesanja.
Brani odvečnemu stopiti na ladjo,
kjer prevažajo knjige,
ki še niso napisane
in jih še nihče ni bral.
Vrtovi so polni kresnic na listih jasmina.
Osvobodim duha iz geta odvečne svobode.
Prepustim se gibanju v orbiti svetlobe.
Duh je bobnar v presežnem,
ki noče še zagrebsti mojega telesa.
Ubijalcu ponuja odplačilo v zlatu,
če prizanese telesu in se zazre v daljavo,
v liste, ki bodo še zeleneli,
v krošnje dreves s cvetovi,
ki bodo imeli okus po zemlji,
kjer je izčiščeno odvečno.
V globoki razpoki minevanja
iz brezbarvnosti črne in bele
nariše pobarvanko bivanja, ki ga še ni
skozi bivanje, ki je odšlo.
Ne morem ti pojasniti govorice kamna,
ker mnogi umrejo še pred rojstvom
v razbeljenem vrenju, bobnenju
in bruhanju odvečnih snovi,
ki spreminjajo lavo v pesem.
SYMBáLLO
Nobene možnosti ni več,
da bi visoko v jasnini
zagledala ptico, ki je vzletela
iz moje dekliške dlani.
Bel in nedolžen rokopis,
hladno oddaljeno melanholično cvetje
z osušenimi listi rože v kljunu pernate pevke,
ki zapušča za sabo pege pšeničnih zrn.
Listi so popisana zgodba
o prestajanju samote, ki si je izbrala
izmišljeni kraj, nov kvadrant neba.
Kraj nebesnega svoda in vode, ki odžeja.
Prozorno jasnino duše z bivališči angelov.
Po njej si je domišljija razprostrla rožnato
haljo mladosti, globoko v temi.
Razprla je krila pod baldahinom
simbolične palme, ki določa vzgibe.
Simbolični svet, svet ki odrešuje!
Palma je ozelenela nad vedrimi vrelci puščave.
Hodim po valovitih puščavskih poteh
in v pesku rišem harmonije dežja in zemlje.
SKODELICA TIŠINE
Skozi stanjšane stene spominov
so spolzele tople dlani,
da bi se dotaknile drobne spominčice,
ki raste v neznanem in nenaseljenem kraju,
med svetovi spečih oči.
V vsakem cvetu jo spoznam
kot spečo sončno obljubo,
kot radost in bolečino svoje rasti.
Vsak trenutek znova požene
razpirajoči svilnati cvet
na samotnem kraju,
kjer pljuska spomin in trga šive,
da bi segel v praznino srca.
Kot deževna kaplja brizgne z neba
v globino mojega očesa.
Spijem skodelico tišine iz čaše,
v kateri je ostala usedlina Skrivnosti
in trpko spoznanje, da na njej ni več ust,
ki bi mi hotele povedati,
da se je razpršila luč spomina
na velike razdalje, do koder sežejo
pore življenja in sence potujočih duš.
Veke se hranijo iz skodelice tišine
in iz zlatih mavričnih odsevov neba,
ki sanjajo sporočila o večni ljubezni.
Najsvetlejše stvari prihajajo od zgoraj.
PAJČEVINA NESKONČJA
Na mizi je ležala luč.
Ob njej duša brez telesa.
Noga je ostala v razgretem asfaltu,
roka visoko na orumenelem drevesu.
Lunin krajec se je ukrivil.
Pastir je poln sočutja igral na piščal.
Nebo je zlatilo jato oblakov
in obšilo robove z zlatimi nitkami.
Na vrhu gorskih grebenov
se je prižigala ledena konica.
Jutro je spolzelo po morski gladini.
Čoln je zdrsnil mimo.
Na njem je potovala misel.
Razprla je dlan bele lilije.
S cvetočim voskom si je zatisnila oči.
Prišli so modri metulji,
sklenjeni v verigi neskončnosti.
Vodo je povezovala peneča koprena.
Obala se je gubala od divjega poželenja.
V školjkinih lupinah so plavali hranljivi stihi,
v razpenjeni igrivosti pajčevine,
neskončje s samosvojimi darovi duha.
Duša je nastavljala glasbi vetra svoje uho,
ko je luč na mizi ugasnila.
ZGOŠČENOSTI
Plavam in lebdim kot zamašek.
Iz pozabe odkrivam,
da je pod mano neminljivi odsev:
Prikriti dogodek nečesa.
Dragulj morske svobode.
Koralni greben skriva v sebi
maternico z ostrimi robovi
morskega očesa.
Hip, ki zakrvavi,
lom svetlobe,
jok rubina,
kakor krč rojstva,
zapisan v glasu morja.
Slišati je nek razgiban napev,
ki gladi odprtine,
kjer se prepletajo žile
in pajčevina tkiva.
Ravnodušno prisluhnem.
Slišim zvočni odjek
z zazrtim obrazom
cvetočega panja,
drhteč v valovanju potešitve,
ki vonja po njem.
Zgodi se zgoščeno rdeče
upodabljanje telesa.
Izgrajevanje plavuti
in brušenje čutov
v škrlatnem ležišču,
ki se razpira v koralno rožo.
Skozi tanko ploskev je videti
plapolanje sinje svile v vetru.
Z bele jadrnice zazrem globoko dno,
v katero je poniknilo nebo
kot dih predrte deviške kože.