ALI VZGAJAMO NAŠE OTROKE V SREČNE LJUDI?

Veliko krat se vprašamo, ali naše otroke vzgajamo v srečne in umirjene ljudi ali v dirkalne konje, ki bodo nosili na sebi vso težo globalizacije in neoliberalizma. Ko opazujemo,  kako funkcionira naš šolski sistem, ki se najverjetneje veliko ne razlikuje od drugih šolskih sistemov, saj smo ga poenotili v vseh državah EU, lahko opazimo kako ti naši otroci živijo preobremenjeni,  ne samo s preobsežnimi šolskimi programi in težkimi torbami, temveč tudi s številnimi prikrajšanji in pomanjkanjem človeškega občutka, da bi jim omogočili  bolj sproščeno otroštvo, živeti srečno in ljubeče  v krogu svoje družine, uživati svoj prosti čas v naravi ter se prehranjevati tako, kot otroško telo za rast in duhovni razvoj potrebuje.

Pri naših otrocih gre za vzgojo, ki bo zadostila potrebam globalizacije po dobičku tistih, ki imajo kapital v svojih rokah. Njihova sila je vsezajemajoča. Vključila je tudi otroke, da bo obstala in se obdržala na tujih žuljih.

Otroci so bodoči sužnji, ki bodo prostovoljno hodili v suženjstvo h gospodarju. To jim je treba privzgojiti. Šolski sistem vestno izpolnjuje to nalogo. Ta proces zajema vse življenje, kar pomeni, da vključuje totalno mobilizacijo ljudi za prostovoljno suženjstvo. Ljudje smo odtujeni samemu sebi, zatiramo v sebi svoje bistvo človeškosti in potreb po kakovosti življenja.

Razne ideologije ne omogočijo človeku izhoda iz te situacije, prevlada je postala totalna. To je organizirano institucionalizirano nasilje na vseh vzvodih in ravneh moči kapitala, ki si hoče podrediti sleherno kapljo krvi v človeku, da služi tujemu cilju. Začenja se že v šoli, kjer se vzgaja človek podrejen velikemu diktatorju – kapitalu.

Sistem vrednot v sistemu niti ni nujno potreben. Potrebna je upogljivost, saj že sistem sam na sebi naredi ljudi materialno odvisne in pokorne. Le zakaj bi bili malčki » pretirano obremenjeni« z vrednotami, kajti njihovo osveščanje, bi se obrnilo proti gospodarju.

Nasilje nad človeškostjo, omogoča zavajanje in redukcijo človeških potreb. Vendar potrošniške potrebe pri človeku ne smejo zamreti, zato jih je treba spodbujati, da proizvedeno blago sužnjev gospodar lahko prodaja. In v tem količinskem začaranem krogu se vrti svet, ta pa se začenja že pri malčkih in neizprosno traja vse do konca življenja.

To razpoloženje gospodarja pa ni samo zavajanje, temveč je razpolaganje s človekom. Z zgodbo o uspehu izginejo razlike med rablji in žrtvami. Rablji so tisti beli ovratniki, ki hlinijo poslovno sposobnost in poslovno uspešnost, čeprav vsi vemo,  kako so prišli do bogastva (ni samo kraja, temveč je tudi krivično postavljen sistem norm in delitve bogastva ter dobrin); žrtve pa so tisti, ki imajo otroke, ki zvečer zaspijo nekateri tudi lačni.

Žrtvam je treba že v otroštvu vcepiti miselnost, da je človek srečen, če si pridobi bogastvo. Vse sloni na tej miselnosti. Komolčarstvo in tekmovalnost sta postala del vzgojnega sistema. Ta vključuje demokracijo, saj se pod njenim plaščem lahko prikrijejo vse razlike in oblast igra arbitrarno vlogo, da enim podeli oblast in kapital, drugim pa novodobno suženjstvo.

Redki ljudje si bogastvo pridobijo z delom, morda le peščica, ljudje pa služijo, da bogastvo nastaja in raste tistim, ki vladajo. Delavci postajajo s procesom posodabljanja industrije in vseh gospodarskih panog odvečni. Biti odvečen pa pomeni ne spadati v svet družbene stvarnosti, ne sodelovati pri njegovem upravljanju, človek je vsega oropan in se bori še zgolj za golo preživetje. Mnogi pa še v proces proizvodnje dobrin ne bodo mogli vstopiti, ker sami nimajo možnosti šolanja in bodo vse življenje ostali odvečna skupina, v breme sociale ali pa bodo opravljali najnižja, manjvredna dela. Svoje nadarjenosti ne bodo mogli nikoli razviti, ker so revni in nimajo možnosti za izobraževanje.

Ti otroci, ki se danes šolajo, bodo morali skrbeti še za svoje starše, ki ne bodo imeli svojih pokojnin ali pa mizerno nizke, s katerimi ne bodo mogli preživeti. Tu lahko govorimo lahko samo še o Kafkovski logiki. Človek se več ne odrešuje sam in tudi kapital ga ne bo odrešil, ker je v rokah tistih, ki upravljajo z vsem. Tudi s človeškimi življenji in njihovimi usodami.

Otrok je v vsej svoji goloti in nemoči vržen v ta ring. Kakšen je odnos do tega bodočega človeka, ko bo odrasel, najbolj nazorno kaže dejstvo, da okrog 13 % otrok v Sloveniji leže zvečer v posteljo lačnih.

Temeljna šibkost demokracije, v kateri živimo, je prav tem, da ne najde človek v sebi sposobnosti biti moralen in pošten vsaj do otrok, če že ne do samega sebe. In tako hipokrizijsko skrije svojo nemoč pred kapitalom, ki mu služi, da spreminja svojo manipulacijo brez zavesti v leporečje in politično ignoranco.

Razumeti odnos, ki ga imamo do otrok, pomeni razumeti samega sebe. Manipulirajo z naravo človeka, kajti človek je ustvarjalno bitje, vendar njegove moči ne gredo za ustvarjanje srečnega življenja samemu sebi in njegovi družini, temveč človek svoje ustvarjalne moči daje drugim, da z njimi upravljajo in manipulirajo s tem, da spodbujajo potrošniške potrebe in polnijo sebi račune.

Kakšna generacija ljudi bodo ti naši malčki, si lahko predstavljamo. Klečali bodo pred formo zakona in kapitalom, ki bo hlinil demokracijo in ta odnos biti skupaj – sužnji in gospodarji, nima nobene forme odnosa, ki bi ji lahko rekli humanizem po meri človeka.

Po nekem naključju zgodovine se vedno znajdemo kot izvrševalci volje drugih pred tistimi, ki manipulirajo z nami. Etičnost pa nastopa na ravneh zavesti, vesti, vednosti in zavedanja. Vsaj pri otrocih bi se morali bolj zavedati svoje odgovornosti, vsaj kar zadeva človeškost.

Ne zavijajmo otrok, ki gredo zvečer lačni spat in bodo jutri morali služiti gospodarju – kapitalu, v plenice zgodbe o uspehu! Grozna je prav ta arbitrarnost neoliberalizma, ki si jemlje tudi pri naših malčkih pravico do človeškosti po svoji meri.

O GLASBI

Začetki glasbe segajo v davnino. Popolna glasba ima svoj vzrok. Opira se na harmonijo med nebom in zemljo in na skladnost med mračnim in svetlim. Če živimo v svetu miru in v miru s samim seboj, potem je mogoče glasbo izpolniti. O glasbi se lahko pogovarjamo le s človekom, ki je spoznal smisel sveta in našel pot do samega sebe.

Nobelovec Hermann Hesse meni, da dandanes se srečujemo s hrupno glasbo, ki ne umirja in ne ohranja človeške harmonije v duši. Kolikor bolj hrupna je glasba, toliko bolj otožni in nervozni postajajo ljudje, toliko bolj ogrožena je dežela, toliko globlje se pogreza sama vlada. Tako se izgubi tudi bistvo glasbe.

Pri glasbi se ceni vedrino. Zato je glasba urejene dobe mirna in vedra in vlada enakomerno stalna. Glasba nemirne dobe je razburjena in zlovoljna in njena vlada sprevržena. Dandanes je glasba nevrotična, tako kot je nevrotičen človek današnjega časa in njegovo vladanje.

Izkušnje kažejo, da je v svetu globalizacije že nekaj generacij žrtev ohlapne in brezvestne duhovne vzgoje, kar je občutno vplivalo na ljudi tudi v svetu glasbe. V dandanašnjih modernih glasbenih zvrsteh prevladuje napuh, industrija, lahek in hitri zaslužek ter pomanjkanje duhovne, moralne in estetske vzgoje. Dandanašnja glasba je podobna izrojeni razbohoteni rastlini, ki je izgubila pravo podobo svoje rasti.

Kakšno glasbo bomo poslušali je stvar izbire posameznika. Prava glasba je obdarjena z nekakšno pramočjo. Če je glasba hrupna, se je oddaljila od bistva glasbe. Če glasba ni vedra, ljudstvo mrmra in življenje je pohabljeno. O mladini se moram izreči kritično, saj večina ne pozna bistva glasbe, temveč išče le hrupne zvočne učinke, skladno z nevrotičnostjo svoje osebnosti in časa, v katerem živi.

Hermann Hesse v svoji knjigi Igra steklenih biserov opisuje, da sta tirana Gil in Ču Sin hotela hrupno glasbo. Močni zvoki so se jima zdeli lepi in vpliv na množico zanimiv. Hotela sta nove in nenavadne zvočne učinke, tone, ki jih ni slišalo še nobeno uho. Hotela sta prekositi drug drugega in zgrešila mero in cilj. Vzrok je bil propad države.

V pravljični Kitajski starih kraljev je bila dodeljena glasbi v dvornem življenju vodilna vloga. Visoko stanje glasbe jim je bilo skoraj isto, kot visoko stanje kulture, morale in celo države. Mojstri glasbe so morali skrbno bedeti in varovati ter ohranjati čisto stare tone. Če se je oglasila glasba zatona, je kmalu zatemnilo nebo, zidovi so se stresli in se podrli, vladar in država sta se zrušili. Vprašajmo se kakšno glasbo danes poslušamo, kakšni smo in kakšno je naše okolje, v katerem živimo.

Če želimo, da bo glasba lepo vplivala na vašo dušo, psihično ravnotežje, kulturo srca in zdravje, potem izbirajmo glasbo, ki nas bo radostila v svojem globljem in vse bolj duhovnem darovanju samega sebe in vas harmonično združila v ljubezni.

SKRIVNOST

Kaj ljudje razumsko pojmujemo kot skrivnost?

Poglobljena razmišljanja o skrivnosti lahko zasledimo v tuji literaturi, n.pr. Artur Kaufman (1923 - 2001), ki je deloval na Inštitutu za filozofijo in pravno informatiko v Münhenu se je s svojimi filozofskimi študijami posvetil vprašanju skrivnosti. Objavo razprave v slovenskem prevodu je v pismu prof. dr. Marjanu Pavčniku dovolila gospa Dorothea Kaufman. Veliko mislecev se je ukvarjalo s predpostavko, da Bog obstaja kot skrivnost. V svojih razpravah se je prof. Kaufman hotel izogniti nesporazumom, in je sprejel najbolj široko pojmovanje Boga kot prvotni vzrok (prima causa). Ukvarjal se je z vprašanjem, da če res Bog obstaja, zakaj je dovolil Hirošimo, Nagaski, Dresden, Auschwitz. Zakaj je v Stari zavezi z morskim čudežem rešil Izraelce pred Egipčani in v drugi svetovni vojni česa podobnega ni storil.

Tudi žid Hans Jonas, eden najpomembnejših sodobnih etikov in filozofov religije (umrl je v pregnanstvu v New Yorku leta 1993) je napisal knjigo Pojem Boga v Auschwitzu, 1984. Gre za poglobljeno razmišljanje o teodiceji, ki označuje vprašanje kako opravičimo Boga. Pravi, da moramo verjeti v neskončno božjo dobroto. Bog  skrbi za nas, kar lahko vidimo in se prepričamo vsaki dan, ko vzide sonce in se vračajo letni časi. Vendar ob vsem tem se moramo odreči predstavi, da je Bog vsemogočen. To pa zato, ker je božja dobrota združljiva z obstojem zla. Cela serija člankov raznih avtorjev na to in podobne tematike je izšla tudi v Novi reviji v sklopu Vezi Evrope. Gre za kvalitetne prispevke, ki jih je vredno poglobljeno prebrati. Omejila se bom le na najvažnejše ugotovitve in filozofske razlage.

Kdo ali kaj je Bog?

Najbolj sprejemljivo stališče je, da je Bog prima causa - prvotni vzrok vsega obstoječega. Nesporno pa je, da je Bog psihično dejstvo človeka. Človek potrebuje vero v boljše, ki je upanje, in potrebuje vzornika dobrote in ljubezni.

Ali je Bog vsemogočen?

Bog ne posega v vse dogajanje tako, da bi usmerjal vsakogar, vse do rasti najdrobnejše bilke. Bog je stvarstvu podelil zakone, ki določajo kaj se dogaja na svetu. Nato je prepustil vesolje in svet tem zakonom, v katere načeloma ne posega. Bog se je preselil v vsakega posameznika, je razdeljen na bilijone delov in je sam z vso svojo celovitostjo, enostjo in univerzalnostjo podrejen zakonom, ki jih je kot prima causa ustvaril s sposobnostjo, da se razumsko vodijo in usmerjajo kot večna luč. Trudi se popravljati tudi pomanjkljivosti stvarjenja, vendar ker je prepustil svobodno voljo človeku, ni več vsemogočen.


Bog ne kocka, temveč dopušča, da delujejo naravni zakoni (Albert Einstein).

Ali se čudeži dogajajo? Jih lahko dokažemo? Kaj je čudež?
Čudež je dogodek, ki ga ne moremo izpeljati in razložiti s pomočjo naravnih zakonov.

Goethe, velik pesnik, filozof in mislec je dejal, da moramo raziskati, kar je mogoče raziskati, mirne duše pa lahko častimo tisto, kar ne moremo raziskati in predstavlja skrivnost. V skrivnosti pa lahko le strmimo in se čudimo vsemu, kar lahko naš razum razkrije.

Tudi ne moremo dokazati, da čudeži obstajajo, niti ne moremo dokazati, da ne obstaja Bog. Lahko le čutimo njegovo dobroto, ki se razodeva v nas. Tudi ne moremo izključiti možnosti, da preseganje naravnih zakonov ne obstaja.

Credo qui abdsurdum ni nikakršen tehten razlog za razumnega človeka, da bi ob vstopu v cerkev pustil svoj razum zunaj. Ni mu bil dan zato, da bi ga ob vstopu v cerkev odložil. Tudi psihično dejstvo, da Bog obstaja je kreacija našega razuma, kakor je kreacija našega razuma tudi zanikanje Boga ali delovanje proti njemu.

Zlo ni resnično, temveč predstavlja le odsotnost dobrega.

Kaj je onostranstvo po smrti? Opij za ljudstvo. Večno življenje je le hrepenenje človeka po vekotrajnosti.

Bog je dal človeku svobodno voljo in s tem je dal človeku možnost, da se odloči, da bo deloval tudi proti Bogu, torej v prenesenem pomenu zlobno. Bog je torej dal prvo iztočnico za zlo, ki ga imenujemo Satan. Kjer primanjkuje dobrega, je torej zlo, deluje Satan.

Bog je zavezan dobremu, človek k svobodi.

Kaj je torej izvirni greh? To ni osebna krivda Adama in Eve, temveč je kolektivni greh v prenesenem pomenu, predstavlja skrivnost, ki je ne moremo povsem doumeti. Izvirni greh temelji na zastareli podobi in pojmovanju sveta. Sam po sebi je protisloven, ker bolj prekriva kot razkriva. Adam in Eva torej nista realni zgodovinski osebi. Na osnovi te predpostavke lahko sklepamo, da je Bog – kot prvotni vzrok ni ustvaril človeka, temveč evolucijo, ki se razteza prek več milijonov let. Če hočemo kaj razumeti, moramo veliko vedeti o analognem razmišljanju. Naše mišljenje mora prestopiti rob (Zanimivo branje o tem: Spontanost in avtonomnost mišljenja, Študije o negativni dialektiki, Cvetka Tóth,1994).

Če Boga dojamemo filozofsko, potem smo si zgradili vrednostni sistem o dobrem. Če Boga zanikamo kot dobroto in ljubezen, potem smo na poti, da svojega vrednostnega sistema, ki pomeni dobroto, odpuščanje in ljubezen, ne bomo osvojili, temveč bomo blodili v temi. Vsi ti našteti pojmi so abstraktni, dokler se ne udejanijo kot izkušnja v resničnem življenju.

Bog trpi z vsem stvarstvom, kakor je nekoč trpel z Jobom. Človek trpi in se veseli z Bogom, ki mu pomaga prenašati breme življenja. V naši notranjosti je še nekdo. Razkriti ga moramo, ga spoznati in mu zaupati, da nas vodi po pravi poti. Ni pomembno kako ga imenujemo: vest, zavest ali Bog. Stik z Bogom je svobodno dejanje vere. Delovanje Boga je nepredirna skrivnost. Problema smrti in večnega življenja ne moremo rešiti racionalno. Blagor tistemu, ki premore moč, da verjame v posmrtno večno življenje. To je lahko samo tako močno hrepenenje, ki mu olajša življenje in smrt. Človek je v svoji psihi sam iznašel rešitve, ki mu pomagajo preživeti.

VARANJE

Ko varaš, varaš sebe, ker tvoje početje ne izhaja iz tvoje resničnosti, temveč iz tvoje prirejenosti in ta izhaja iz laži. Tvoja resničnost je ljubezen in če je v ljubezni zrno resnice, ne boš varal. Varanje izhaja iz praznote življenja. Upravičeno se sprašujemo, kaj neki je neposredni povod za varanje, t.j. izkazovanje naše ponotranjenosti, ki temelji na varanju in lažeh.

Komu lažemo? Drugim ali sebi?

V življenju se srečujemo s kar široko pahljačo vzrokov za varanje. Največkrat so to osebne koristi, ki prinašajo dobiček. Vendar ta dobiček ima tudi sekundarne negativne učinke. Človekov zavestni jaz je bil ob varanju prizadet prav v srce. Kajti varanje vedno kaže na nezrelost čustev in nikoli ni pogojeno z višjimi razumskimi in čustvenimi nagibi.

Kaj lahko naredi prevarani, ko zve za diagnozo prevaranta? Ker ugotovi, da je imel opravka z neresničnim, neavtentičnim človekom, se ga za vedno izogne. Avtorefleksivni trend prevarantovega početja pa se ne zbistri, kot je to značilno za mlado motno vino, temveč običajno takšen človek laže sam sebi celo življenje.

Laž je patologija duše. Pred lažnivcem pa je zamajano vse duhovno obzorje, ker pred njegovimi očmi zija nepremostljiva vrednostna praznina. Smisel življenja ni izmikanje in laž, lastna sprevrženost v nevrednost in lastno razvrednotenje, temveč resnica, ki izhaja iz tvojega srca. Le z resnico v srcu si sam sebi najbližji. Vedno gre za prehod iz neeksistencialne v eksistencialno obliko življenja, ki je lahko pristna le v resnici. Resnica pomeni tudi spoštovanje samega sebe.

MI IN RESNICA

Človek je najbolj ustvarjalen, se pravi, da najbolj odkriva svet in resnico o njem, kadar jo obenem prikriva, kajti najbolj ustvarjalna beseda je dvoumna (npr. v poeziji). V antični Grčiji je vedeževalka Pitija v Apolonovem svetišču v Delfih sedela na trinožniku in iz razpoke so se dvigalni omamni hlapi, ko je prerokovala prihodnje dogodke  in prihodnost (isto Nostredamus) z dvomumnimi besedami, v skrivnostnih stavkih in svečeniki so jih razlagali ugodno tako, da je bil vsak izid pravilen.

V tem se skriva stara življenjska modrost, imeti vselej prav, čeprav ničesar ne veš. Vsa človeška kultura je v jedru samo reševanje ugank in pogovor o zagonetkah, resnica pa spreminjajoča, kajti resnic je toliko kolikor je ljudi, ki jo doživljajo skozi svojo zavest in toliko, kolikor je časov, v katerih se resnica spreminja, pogosto žal, tudi po načelu pravšnjosti.

Najgloblja učenost je v nedoločenosti rezultatov, se pravi v dvoumnosti, ki dopušča spremembe v času in prostoru in ki ne žali in rani nikogar ter se vselej izkaže kot resnica, če prej ne ob našem subjektivnem ozaveščanju gotovo. Največja resnica v nas je Eros - ljubezen, srce pa zastopnik vsega našega emocionalnega doživljanja. Brez tega ne bi imeli nobene vzmeti, ki bi nas vzdramila h kakršnemu koli dejanju govoriti resnico, čutiti resnico udejaniti resnico ali pa nedoločenost, kajti tisto kar je v tem trenutku resnica,  se lahko naslednji trenutek izkaže kot polresnica, naslednji dan pa kot laž ali zmota.

Lepo pa je, da imamo svoje globoko prepričanje o izrečeni misli in da stojimo za njo z vsem svojim bistvom in voljo, da izrekamo resnico. Bolj pomembna je naša iskrenost, kot zaverovanost vase, da izrekamo resnico.

USTVARJALNA LETA SO DAR

Človek se rodi in postaja vsaki dan starejši za dan, teden, mesec, leto ali celo desetletja. Ta proces bi lahko imenovali z različnimi imeni, kot so: življenje, dozorevanje in stopnjevanje zorenja duha. Človeka soditi po letih je popolnoma napačno in mu zato lepiti etiketi kot sta mlad ali star. Beseda star, ki jo zalepimo na leta, je popolnoma zgrešena oznaka. Človek, ki z odprtostjo v smisel in pomene prodira v spoznavanje svojega bistva in sveta in s svojim ustvarjalnim delovanjem spreminja temnino v svetlobo, razkriva svojo podobo dejavnega človeka.

Bolj kot se nam odkriva smisel stvari, skrit za paleto dražljajev, bolj se nam zarisuje razdalja med nami in svetom. Dokler živimo, smo povezani v nekakšno mrežo, v katero je zajeta na tako ali drugače razširjenem biološkem kokonu svojega obstoja tudi naša duša, ki je ne glede na leta lahko dejavna, odprta v svet in človek lahko vnaša v svetovno dogajanje in njegove pojave smisel, ustvarjalnost in svetlobo svojega delovanja. Rekla bi, da leta odmerjajo različne funkcije in vloge človeku v različnih obdobjih; ob vsem tem je edino merilo, s katerim lahko označimo človeka, njegova ustvarjalnost.

Človek je bitje z zavestjo o smiselnosti bivanja, je edino bitje, ki ozavešča s svojim smislom, da živi. Človek torej ne glede na leta osmišlja samega sebe, prek sebe pa tudi svet in pojave okoli sebe. Človek je tako kot cvet, ki se daruje sadežu, ki zmezi sladko snov. Dokler ima človek cilje, je mlad. O starem človeku bi govorila takrat, ko človek doseže eksistenčni vakuum, da živi brezciljno, pesimistično in nedejavno. Takšen pa lahko postane človek v vseh starostih svojih let. Ali ste že kdaj videli, da bi kdo rekel sadežu, ki se lesketa v skledi na mizi, da je star. Običajno rečemo, da je sadež zrel in ga s slastjo užijemo.

V vakuum se zaraščajo razne strasti, kot so pohlep in druge, ki so le surogat za zapolnjevanje življenjske praznine, ki zija v ljudi. Včasih srečam kakšno sovrstnico svojih let in ko se začnem pogovarjati z njo, imam občutek, da govorim z ostarelo babico. Tako se mi zdi stara po duši, tako malo ciljev in ustvarjalnosti vidim več v njej. Kar naprej toži o prenizki pokojnini, o vseh mogočih boleznih, mi pove kakšne tablete uživa in kako jo vse boli, kako je nesrečna, ker se z nikomer ne razume in ga ni človeka na svetu, da bi jo razumel. Pove mi, kako je naveličana življenja, da ne vidi pred seboj nobene svetle točke več in pove kje naj bo pokopana, itd. Nato jo skušam razveseliti, ji podarim knjigo, začnem kakšen zanimiv pregovor, a ona se na to ne odziva. Knjigo pospravi v torbico in nadaljuje s svojimi tožbami. Bog pomagaj si mislim, kako si ti duša bolna in stara. Mislim si, da sva dva različna svetova in od take pesimistke se hitro oddaljim stran in se usedem k svojemu ustvarjalnemu delu: dobri knjigi, pisanju, pesnjenju, poslušanju glasbe, prijetnemu pogovoru s človekom, ki mi napolni dušo.

Žalostno je, da človek ni sposoben preoblikovati bolečine in trpljenja, ki vsakega kdaj zadene, v pozitivno življenjsko izkušnjo in ustvariti iz tega nekaj pozitivnega. Stvaritev. Kakršno koli že. Življenja enostavno brez tega ni. Iz te izkušnje naredi nekaj zase in presezi takšno negativno stanje v sebi. Mladost ima višji pomenski red. Je v duši, nikoli v letih. Leta nosijo vsebine nižjih pomenov. Trpeče je živeti z mladimi leti v stari duši. Lahko pa je živeti z več leti v pomlajevani duši.

Človek zori vse do svoje dopolnitve življenja. Če vprašate moja leta kako se počutijo, vam bodo odgovorila, da se počutijo izvrstno, da so polna življenja in ustvarjalnosti, da se počutijo dobro tudi zato, ker nosijo v rokah košarico izkušenj, ki so pravo bogastvo, kot bi bili košarica zlato rumenega, lepo dišečega muškatnega grozdja. Z mladimi po letih in po duši ter mladimi po duši ne glede na leta, se vselej dobro razumem, ker odkrivamo pomene svojih različnih mladosti v sebi.

Meni se leta vrtijo nazaj. Kaj pa je življenje drugega kot duh neprestanega pomlajevanja v telesu. Bodimo mladi po duši. Leta niso pomembna, enim se vrtijo na števcu naprej, drugim na svoj način nazaj! Končno se nam tako tudi človekova osebnost izkaže kot poseben pomenski krog ali sistem v svojih duševnih oznakah. Človek je prišel zato na svet, da ko odide dopolnjen, zapusti za seboj svoje zrele sadeže. Tudi narava nam pove, da tudi po letih starejše drevo cveti in obrodi sadeže. Vsak sadež, ne glede na starost drevesa pa ima svoj poseben okus. Še nikoli nisem pomislila koliko je bila stara jablana, ki je obrodila jabolko. Ko sem jo imela v rokah, sem jo s slastjo zaužila.

KARIZMA

Karizma je povezana s človekovo nadarjenostjo, je talent, ki smo ga prejeli v dar kot milost. Ta talent se lahko tudi razčlovečI, če postane sredstvo za zatiranje drugih ali orodje izključevanja iz častihlepja, napuha, samoljubja in lastnih interesov. Tedaj propade, ker izgubi izpred oči svoj izvor.

Milost ali podarjenost, ki jo imenujemo karizma, lahko uporabimo za graditev samega sebe v znamenju ljubezni. Lahko pa karizma v strukturi človeka popači njegovo zavest. Karizma je nezaslužen dar in lahko privede človeka do socialnega vzpona, vendar preneha to biti, ko nastopi pri človeku želja po moči in bogastvu.

Temeljnega pomena za karizmo je ustvarjalnost pri uresničevanju novega etosa, povezanost in edinost z ljudmi in odgovornost za ubranost med mnogimi karizmami. V zgodovini je bilo veliko samosakralizacije s karizmami. Karizma ne potrebuje moči in samodokazovanja. Svoje poslanstvo karizma izpolni s potrpežljivostjo in z dobrimi deli za drugega.

Izrednih karizem, kakršna je bila Mati Tereza, je malo. Duh daje svoje darove vsakemu v različnih oblikah, a dar milosti je dar ljubezni, ki izhaja iz srca in ne iz navideznosti simpatičnega obraza, ki se izraža kot karizma. Mnogo politikov je karizmatičnih, vendar to z vsebino karizme nima prave zveze. Karizma je stvar izbire. Narava ima svoja merila, da naredi enega bolj simpatičnega od drugega, vendar prava karizma je vedno stvar preizkušnje ali za karizmo stoji modrost in polna razsežnost življenja, ki je s svojo močjo, naravnostjo in elementarnostjo opora upanju. Karizma ima veliko bivališč, predvsem pomeni moč in zaupanje, kamor se zatekajo ljudje po ljubezen. Karizma pomeni tudi odprtost, bližino in soglasje volje biti s človekom in za človeka. Vse kar zažari na obrazu karizmatičnega človeka mora biti v soglasju z njegovo dušo in pomeni neprestano navzočnost dobrega in pozitivnega, ki na poseben način seže do globljih plasti človeškega bitja. S svojo besedo in dejanji stoji za karizmatično osebo človek. Karizma žari iz človeka kot polnost življenja in te oblije s svetlobo, lep nasmeh ima samo simbolični pomen.

NEGATIVNA IN POZITIVNA ČUSTVA

Ljudje si v bistvu želimo, da bi bili dobri, pozitivni in ljubeči. Prizadevamo si delovati pozitivno, v skladu z mero čuta in zavestjo posameznika. Kakor so našim čutom za lepoto narave postavljene mere, tako so postavljene tudi zamejitve drugačne vrste.

V človekovih čustvih, ki opazujejo in sprejemajo svet okoli sebe pa nista samo dobrota in ljubezen, temveč tudi struge negativnih čustev, ki na svoji poti rušijo in uničujejo. S svojo silovito močjo si ne kopljejo lepih strug, po katerih bi reka mirno stekla, temveč se njihova čustva cepijo na struge hudournikov, ki jih je oblikovala besna voda in lahko pomenijo razdejanje in uničenje cvetočih travnikov in logov, kakor tudi lepih in pozitivnih čustev v človekovi duši.

Od strele odprto in podrto drevo ni lepo, čeprav je na njem očiten sled moči, ki ga je podrla in razklala. Tako je tudi z našimi čustvi in mislimi. Gozd, ki ga je razmetal orkan, ni lep, kakor ni lepo strnišče na gozdni strmini, po kateri je drvel snežni plaz in vse pobral pod seboj. To je delo sil, ki se samovoljno uveljavljajo na svojem delovanju do kraja svojih moči. Ko razmišljam o ljubezni, ki pomeni nadaljevanje življenja, se mi nehote vsiljuje občutek, da je bil v preteklosti tudi čas, ko so se sproščale tiste človeške sile, ki so povzročale razdejanje, lomljenje in rušenje. Pozitivno je, da spodbujamo pozitivne sile in govorimo o lepoti in tistih človekovih čustvih, ki jih zasledimo v pozitivnem mišljenju, ljubezni in medsebojnem sožitju in miru.

In če je sinonim za stvarstvo svetloba, potem smo tudi mi del tega stvarstva in njegove svetlobe v vsem dobrem in teme v slabem. Prizadevajmo si, da bi z razodevanjem in spoznavanjem resnice postali popolnejši. Človek si je ustvaril simboliko in v svoji  moralnoetični drži, vidi projekcijo sebe, ki naj bi bil popolnejši in se bolj zavedal zakonitosti svoje narave.

Zakaj toliko zagonetnih besed, sodb in vznemirjanja? Nad kom, samo nad človekom se lahko jezimo in kažemo s prstom nanj. Tak človek je povsod, ker vsak izmed nas je samo človek. Prav v vse strukture živečih ljudi bi se naš kazalec lahko uperil in pokazal na napake in grehe. Nihče ni čist in popoln. Spoznati moramo višje cilje. Ti pa so samo ljubezen, odpuščanje, mir in sprava po podobi, ki si jo želimo doseči sami s seboj.

Na preteklost je treba gledati skozi razvoj, da so bili ljudje v davnih časih pred stoletji in tisočletji na nizki stopnji svoje zavesti, razuzdani in razvratni, neosveščeni, nagonski, z velikimi vrzelmi v moralnoetičnem pogledu. V črednem značaju svoje zavesti je tedanja družba dosegla kritično točko in Kristus je v tem prelomnem času začutil potrebo, da bi jih spreobrnil in razrešil človeška nasprotja, ko je bila potrebna ustvarjalna prenova človeka. Zato je njegova beseda absolutna in edino možno pravilo, po katerem lahko živimo. Dogajalo se je marsikaj, ki predstavlja zgodovinski spomin. Dandanašnja družba tudi ni popolna, vse preveč je še med ljudmi tistih lastnosti, ki pohabljajo in deformirajo človeka in mu ne onemogočajo prilagajanje potrebam humane družbe. Patologije sodobne družbe so alienacija, strah, dvomi, osamljenost, pohlep in strah pred globokimi občutji, pomanjkanje dejavnosti in veselja do življenja. Te simptome najdemo prav v vseh plasteh družbe, pri vsakem človeku lahko nastopi konfliktnost in razdejanje, lomljenje in kršenje, ki ne ustvarja lepote, medsebojne človeške ljubezni, miru in sožitja.

Toda našim čutom so postavljene meje. Močne in impresivne vode vznemirijo mir ljudi in se izgubljajo v veletok, ki je za naše čute miru in sprave povsem brezbrižen. To delo sil, ki se svobodno uveljavijo v sproščanju svojih občutji, uničuje morda tiste, ki se hočejo oblikovati in ne puščajo možnosti ljudem, da oblikujejo in občutijo v svojih srcih tiste lepote, ki želijo dati življenju mogočen pomen ljubezni.

Pogovor se pogosto sprevrže v bučanje in rjovenje, na mesto, da bi se tiho in ljubeče pogovarjali in mirno reševali morebitne medsebojne konflikte in poslušali blago, pomirjujočo glasbo, ki jo imajo šumi vetra in njegova glasba v drevju, tista lepa pomirjujoča glasba, ki govori in šepeče o človeku, o žuborenju studencev in potokov, tista pomirjevalna glasba, ki je začrtana v našem čutu lepote za mir in sožitje in za ljubezen, ki si jo izkazujemo z dobrimi željami in s srčnimi voščili.

Vsak naš čut naj bo podvržen ustvarjalnim zakonom življenja v vsem razkošnem bogastvu naših duš, ki ga doživljamo ob posebnih primerih, ki stopajo pred nas v obliki praznikov, nagovorimo bližnje z ljubeznijo in z izbranimi besedami. Tudi sobote in nedelje, ko smo z delom manj obremenjeni, imajo svoj pomen in globoko v naši biti je veliko moči, da bomo zasnovali to čudežno življenje, da bo lepše, boljše po svojem smotru.

Voda, ki si dolbe pot skozi kamen, ga ne uničuje, temveč ga izliže, s čimer pa se pokaže naravna odpornost kamna le nazorneje in še bolj prepričevalno. Tako nastajajo silovite soteske, ki jih hodi občudovati ves svet. Takšen naj bo tudi naš značaj, s svojo globino, ki jo je izdolblo življenje in osbnostni duhovni razvoj. V naši simboliki mišljenja in čustvovanja si nalijmo v posodo tisti nektar, ki nam bo odžejal dušo in predstavljal eliksir novega življenja.

Bodimo med seboj ljubeznivi in si včasih podarimo tudi šopek  cvetja.

DELO

Moje življenje je pomembno, še bolj pomembno pa je kaj iz svojega življenja naredim. Celotno vesolje je na delu, se širi, drvi in opravlja svojo funkcijo, da tudi mi obstajamo. Delo je osebnostna energija in ni ločeno od osebnosti. Naše delo se prenaša iz našega biološkega organizma, iz duše in srca na druge stvari in v širni svet. V končni fazi tudi vesolje sprejema naše delo v obliki energije ali kako drugače. Človek prvenstveno ustvarja, uresničuje in udejanja svojo osebnost, ko v svetu in naravi oblikuje s svojimi rokami in svojim razumom obličje zemlje, ustvarja veličastna umetniška dela, pomaga drugim ljudem. Človek se dobesedno poosebi v delu.

Vse najobčutljivejše in najpreciznejše naprave so samo podaljšanje človekovih rok, njegovega biološkega stika s svetom. Narava brez človeka bi bila drugačna, tudi ljudje bi bili brez človekove kulture drugačni. Vzporedno z razvojem kulture, tehnike, medicine, znanosti, umetnosti itd. govorimo o rasti človeške osebnosti. Človek se vzporedno s svojo osebnostjo razvija in ustvarja najdragocenejše duhovne in tehnične stvaritve. Vse dobiva svoje pomene in smisle ob človekovem delovanju, ki oživlja neživo naravo okrog sebe in ji vdihne svojo dušo.

Vsemirje in nebesna telesa so metafizični in mistični svetovi naših duš, saj so del našega duha in naše prodornosti v svet. Vse okrog nas v vsemirju vidimo le neoživljeno gmoto teles, ki bodo morda oživeli, ko bomo mi izumrli. In vendar vse se vrti v nekem zakonitem redu, v povezovanju s človekom kot najvišjim vrednostnim bitjem. Zame je to misterij, ki se je vrinil v moj spoznavajoči svet. Moram reci, da ga ne obvladam, le spoznavam ga in kultiviram v svoji duši, ki je odprta za vse, kar mi je dano spoznati in doumeti.

Ob vsem tem pa mi delo združuje moj zunanji vidni svet in moj notranji nevidni svet, ob svojem delovanju stopam v pogovor z vesoljnim svetom in vsako stvarjo, ki jo zaznam. Pred mojimi očmi nastajajo in oživljajo prekrasne podobe v naravi in podobe, ki jih je oblikoval človek, ustvarjalka sem in delček svetlobe spoznanja. Moj svet, moje delo in moje spoznavanje so čudoviti oblikovalci moje učljivosti in moje sreče.

Vsaka misel je stvar interpretacije, način razlage in spoštovanje razlagalca in njegovih misli, pa je hkrati tudi stvar omike. Človek z ustvarjalnim delom polagoma svet in njegovo naravo preobraža v kulturo. Kultura dobiva svojo lastno eksistenco. Kje se je razvila civilizacija, ali ob Tigrisu in Evfratu, Indusu, Oksosu, Jangcekiangu ali ob Rumeni reki, to bi težko rekli in niti ni tako pomembno, ker so se kulture dopolnjevale. V Uru so našli zapiske, ki dajejo sklepati, da so kaldejski astronomi že pred pet tisoč leti preračunali z nam neznanimi inštrumenti dolžino leta na 365 dni, 6 ur, 15 minut in 41 sekund, torej samo za 26 minut in 26 sekund predolgo.

Prav zanimivo je, kako bogata simboličnost je v besedi pot, duhovno spoznanje, navdih, razodetje resnice, itd. Svetloba, luč, sonce kot vir svetlobe, pomenijo spoznanje. Celo slepi s pomočjo Brailove pisave spregledajo, tudi pračlovek se je iz štirih dvignil na dve nogi. Za vse je treba imeti potrpljenje. Potreben je čas. Tudi Izraelci pred tri tisoč leti, ko je bil Mojzes dalj časa odsoten, so si ulili zlato tele, da so ga častili namesto nevidnega Jahveta. In tudi danes se človek zapira v svoje ozko duhovno obzorje. In marsikdo, ki kakšno modro misel prebere, si jo lasti kot zlato tele in časti svojo razlago kot najvišjo umotvornost. Zlato tele je nadomestilo za nevidni duhovni svet tistih, ki drugače stvari razumejo.

Ne smemo odmisliti dejstva, da je delo temeljna človekova pravica in je njegovo generično bistvo. Družba, v kateri lahko vsakdo uresniči svoj pravico do dela in svoje ustvarjalne potenciale, je družba pravičnih. Dostojanstvo človeka je, da ima delo in da z delom lahko preživi sebe in svojo družino. Le tako se lahko doživlja na specifično človeški višini.

SLOVENSKA ISTRA, PRENOVA KOPRA IN ISTRIJANKA

Ženski v slovenski Istri pravimo Šavrinka. Ime je dobila po okoliških istrskih gričih, kjer so posejane vasice in tu je Šavrinka doma. Znani akademski umetnik g. Zvest Apollonio, ki živi in ustvarja na Obali, je ustvaril kip, ki simbolizira Šavrinko ali Istranko in ga je poimenoval Istrijanka. To ni mestna gospodična, ki bi hodila po Kopru s krinolino in z beneško pahljačo v rokah. Istranka simbolizira kmetsko žensko iz okoliških krajev, ki je s svojim delom in življenjem usodno povezana z mestom, obalo in morjem.

Ko sem zagledala kip Istrijanke, mi je srce vzkliknilo: »Glej., kip radosti!«

Napisala sem pesem (gl. na tem spletu MOJE MESTO IN MORJE V SLIKI IN POEZIJI. Marsikdo bo morda rekel, da je moja pesem  zamaknjena in zanesena, da bi ji morda morala dati bolj razmišljujoči pomen, ne pa izraziti tako močna pesniška čustva občudovanja.

Priznati moram, da me kip navdaja z občutkom veselja in zadovoljstva zaradi lepote stvaritve, ki me je v nekem trenutku osvobodila misli na vse, kar se navezuje na težko življenje in delo istrske ženske. Prav posebno posrečen je kraj umestitve kipa na vpadnici ob koprskem kopališču, v urbano okolje, ob morju. Kip me je očaral in navdal z radostjo. Nimam besed, s katerimi bi izrazila lepoto, ubranost in izrazno moč te stvaritve.

Vprašala sem se, kaj odloča o njeni lepoti? Morda presežna meja umetnikovega duha, kip ima opraviti z idejo, z generično lepoto, ki se komponira v okolje. Umestitev je kombinacija mirne negibnosti pokrajine, njenega ustaljenega življenja in hkrati njegove rastoče moči, simbolizirano v lepoti akta. Kip je naraven in človeški, predstavlja iskanje skupnega temelja življenja.

S strmenjem v lepoto Istrijanke je mogoče izluščiti bistvo življenja in radost bivanja. Ženska skrbi, da se okolica in mesto medsebojno dopolnjujeta in ohranjata. Istrijanka je nosilka življenja. Sprejeti moram logiko, da moj subjektivni občutek, ki sem ga malce bolj zamaknjeno in zaneseno opisala v pesmi, ne more biti merilo za vsakega, ki morda ne živi z Istro. Vsak vidi kip s svojimi očmi in ga dojema na svoj način. Stvaritev lahko sproži različne občutke, odvisno od razpoloženja in dispozicije.  Morda bi kakšen drugi dan napisala povsem drugačno pesem. Morda. Mene je skulptura očarala v smislu njene lepote, ker kip odseva istrsko žensko dušo. Ob tem sem se vprašala; Če je Istrijanka trpeča ženska, zakaj je tako lepa in tako popolna? Tako popolna je, da je brez imena. Nosi ime vseh istrskih žensk. Ne morem je imenovati Šavrinka, enostavno ji ne bi mogla dati imena, ker je v njej združena popolnost množice istrskih deklet in žena. Istranka hoče ugajati, enostavno te prevzame s svojo resničnostjo in lepoto.




Pomjan je najvišje ležeča vas Šavrinskega gričevja (342 m). Ime naj bi dobila po nasadih jabolk (pomi), ki so nekoč prekrivali okolico zdajšnje vasi.

Kip Istrijanka nima ničesar vsiljenega in izumetničenega, s pogledom nanjo začutiš vonj zemlje in oljk, predstavljaš si košaro fig, grozdja in drugih sadežev ter zelenjave v košari, podloženi s svitkom na njeni glavi. Vse to so pridelale njene pridne roke, ki preživljajo vso družino. Naj omenim, da življenje istrske žene ni bilo lahko. V naseljih, na obrobjih mest, so posejane kolonske hiše, ki so še ohranjene z izpahnjenimi ognjiščnimi prostori – kavadami ali fogerji. Domačije so še danes harmonični del bujnih zelenih vrtov in sadovnjakov, čeprav se s preseljevanjem ljudi iz okolice v mesta krčijo in poseljujejo s sodobnimi stanovanjskimi hišami.

Hiše obkroža kamen. Šavrinske doline, grape in pobočja razčlenjujejo Šavrinska brda. Na gričih dominirajo vasi, ki so prava trdnjavska mesta in verjetno najstarejša naselja še iz prazgodovinskih časov, kot so Padna, Pomjan, Kubed, Tinjan, Koštabona, Nova vas, itd. Viri navajajo, da je Koper najstarejše mesto v Sloveniji. Domačije stojijo tesno skupaj, ločujejo jih le ozke ulice, stavbe so nižje, hiše so grajene iz surovo klanega fliša ali klanega laporja. Imenovali so jih iša ali kambra. V pritličju sta klet in hlev, v nadstropju pa sta ena do dve kambri (sobi) in kuhinja z ognjiščem. V nadstropje vodijo zunanje stopnice, ki se pred vhodom v kuhinjo podaljšajo v pokrit podest – baladur, podprt z dvema ali tremi stebri. Domačije imajo zaprta dvorišča, ki se imenujejo korti. Hiša služi za stanovalce, živino in pridelke.


Fijeroga, gručasta vas južno od Pomjana nad dolino potoke Rokave

V takšnem okolju je doma Istrijanka, ki jo je umetnik upodobil. Če je hotela družina preživeti so možje s parnikom odhajali tudi na delo v daljno Ameriko in na druge kontinente, kjer so delali kot pristaniški delavci ali na plantažah in rudnikih. Ženske so hodile peš v Trst in nosile na glavah košare (jerbase) s pridelki. Tržaškim gospem so istrske žene tudi ribale podove, prale žehte na roke, likale, pospravljale in opravljale druga neprijetna dela gospodi. Do danes je še marsikaj od tega ohranilo, v kar sili istrsko žensko ekonomska nuja, le da ne hodijo istrske ženske peš v Trst in ne perejo več žeht na roke. Čeprav je Istrijanka malo manj kmetica kot nekoč, življenje zanjo ni lahko, saj je veliko istrskih žena brezposelnih in če hočejo preživeti sebe in svojo družino, so prisiljene hoditi kot nekoč na delo v zamejstvo.

Naj na zaključku tega svojega prispevka povem, da zreducirati neko stvaritev zgolj na pomensko, bi bilo absurdno, kot jo zreducirati zgolj na čutno. Ta skulptura vabi in se ob njej radostiš, odpočiješ in razmišljaš. Nasmehne se ti. Tako kot je morje okno v svet, je Istrijanka okno v dušo istrske ženske. Je sinteza zemlje in človeka. Je izlito vlitje umetnikove duše v bron, ki očara in radosti. Preprosto povedano: Istrijanka je kip radosti!



Mestna občina Koper je z obnovljeno Pretorsko palačo maja leta 2001 dobila mestno hišo v središču mesta in na trgu, ki je do današnjih dni ohranil svojo izvirno municipialno zasnovo.

Vabljeni na Obalo, dotaknite se Istrijanke s pogledom radovednih oči in nenadoma jo boste začutili v srcu. Nobena lepotica, ki jo bodo izbirali za Miss lepote v poletni sezoni je ne more preseči v njeni lepoti.

Ob prenavljanju Kopra, si prebivalci mesta Koper želimo, da bi mesto krasilo čim več takšnih kulturnih spomenikov, kot je Istrijanka. Prebivalci Obale pogrešamo podporo kulturnim projektom in večje sodelovanje z umetniki, ki lahko še veliko ustvarijo v dobrobit teh krajev.

Upamo, da bo Mestna občina Koper vključila k sodelovanju čim več strokovnjakov pri oblikovanju nove podobe Kopra, da se ohrani kulturna dediščina. Spomeniško varstvena teorija terja, da varujemo spomenik v vsej njegovi celovitosti in pri obnovah teh spomenikov naj se enakovredno upoštevajo vse njegove stavbne prvine, ne oziraje se na njihovo zgodovinsko poreklo. Posegi v obnovo mesta Koper, ki je samo zase en sam spomenik in enkraten organizem, so izredno občutljivi. Kot priča preteklosti je mesto Koper nedotakljivo z vsemi potezami, ki jih je vanj vklesal čas.

Tudi krajinsko načrtovanje se mora skrbno načrtovati, kajti posegi v prostor morajo biti spomeniška kulturna celota. Mestna parkovna, vrtna oziroma krajinarska arhitektura se mora vkomponirati v prostor, da je skladna s celoto. To se premalo upošteva.

Kip Istrijanka se glede umestitve opira na razvojno pojmovanje ambienta v vseh pomenskih segmentih in na arhitekturne kriterije, da se ohranja funkcija in bivanjska naravnanost, ki sodi v ta prostor. Kip in njegova postavitev v urbano okolje sta odraz komunikacije med strokami in to je pohvalno.

Upam, da se bodoči razvoj mesta Koper ne bo krhal na nesporazumih, nedorečenostih in finančnih interesih. Prenova Kopra je zahteven projekt, ki vnaprej zahteva, da bodo spoštovane strokovne odločitve ter spomeniško varstvena doktrina in etika. Ni mogoče vsega razglašati in prodajati za kulturo. Za stroko je pomembno, da zajema najširši spekter gradiva in problemov ter presojo, ki združuje estetske, zgodovinske, znanstvene, arheološke in etnološke značilnosti mesta kot celote.

Viri pravijo (Umetnostna zgodovina in spomeniško varstvo, Posvetovanje ob 75-letnici ustanovitve Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva 1921 – 1996, uredila umetnostna zgodovinarka dr. Sonja Ana Hoyer), da so v Nemčiji in na Poljskem, kjer so bila porušena cela mesta, zagotovili obnovitvena dela s postavitvijo starih spomenikov. Razni moderni prizidki k spomeniku ne sodijo.
Ohranjati je treba substanco zgodovinsko-spomeniške pričevalnosti. Vzeti je treba pod drobnogled naš odnos do kulturne dediščine in izgled našega mesta po vseh segmentih. Za dosego tega cilja pa je potrebno komuniciranje med strokami in je treba nekoliko spremeniti odnos do kulture, ki se kaže v manjših stvareh. Tudi v tem, da prisluhnemo nekemu manjšemu projektu kulture, ne le evropskemu, kajti le z zrnom pri zrnu bo lahko postal Koper tudi ena izmed prestolnic evropske kulture. Predvsem pa naš ponos. Vse velike stvari se gradijo z majhnimi koraki.

Žal, kulturni ustvarjalci prepogosto naletijo na gluha ušesa pri pomembnih projektih kulture, ko se obrnejo na velike, ki tako velikopotezno in vehementno deklarativno podpirajo velike projekte, manjše pa prezrejo ali prošnje preslišijo, največkrat nanje niti ne odgovorijo.

Naj na koncu še dodam, da z vidka umetniških, etnoloških, zgodovinskih in krajevnih posebnosti je stvaritev kipa Istranka ali Istrjanka zares pohvale vredna poteza tudi Mestne občine Koper, ki je imela posluh, da se takšen kulturni spomenik postavi.

Mesto Koper ima veliko kulturnih spomenikov in potencialov in si ne smemo dovoliti, da bi jih kvarili gradbeni in drugi lobiji s prizidki in zidavami, ki ne sodijo v staro mestno jedro. Kultura je povsod, v načinu komunikacije, v odnosu do kulturne dediščine, v odnosu do ustvarjalcev in vsega kar nas obdaja. Ne smemo si dovoliti, da bi kič dodajali h kulturi, to bi bilo slabo znamenje.

NASILJE V DRUŽINI

Nasilja v družini ni mogoče rešiti ali preprečiti z zakonom, lahko se rešujejo le posledice nasilja n. pr. ogroženi otroci in matere v institucionalnih okvirih varnih hiš, kar je vsekakor hvale vredno. Naraščajoče nasilje je dejstvo. Ob tem se moramo vprašati, kaj botruje nasilju v družini. Pri obravnavi tega vprašanja, je vsekakor pomembno, da si odgovorimo kakšna je individualna osebnost nasilneža in kaj povzroči to deviacijo.

Ljudje se v istih situacijah različno obnašajo. Veliko nasilja nastaja iz človeške stiske, ki jih motivirajo ekonomske razmere in samoohranitveni nagoni s primesmi egoističnih teženj, v narcisističnih potrebah. Sovražni in v nasilje usmerjeni impulzi izhajajo pogosto iz nezavednih motivov. Pri nekaterih nasilnežih je duševno in čustveno delovanje zaradi organskih motenj, običajno pa izhaja geneza nasilja iz otroških let nasilneža.

Pri nasilnežu vedno srečamo pestro mešanico nagonskih motivov za nasilje in iracionalnih motivov ega. Želje in interesi ega se spojijo z interesi primarne nagonskosti. Pri nasilnežu srečamo skoraj vedno in zagotovo iste značilnosti, da je živel v otroštvu v neurejeni družini, kjer je botroval alkohol in nasilje, da je bil kot otrok deležen premalo ljubezni in vzgoje, da je trpel hude frustracije zaradi prikrajšanosti. Te vzorce potencialni nasilnež prinaša v svojo družino. Duševno zdrava osebnost je racionalizirana in se ne obnaša nasilno. Nasilneža vodijo v nasilnost nevrotični simptomi, ki predstavljajo pomanjkljivo prilagoditev družbeni realnosti. Pri možu pretepene ženske manjka sposobnost tega moža, da bi znal uravnavati svoje nezavedne impulze.

Nasilni človek običajno potrebuje žrtev. Motivi za nasilje so pogosto strasti, nesposobnost ljubiti drugega ali neuresničena pričakovanja in razočaranja v ljubezni, nemoč, sovraštvo, jeza in v sedanjih razmerah pogosto tudi ekonomska stiska.

Nasilje je pogosto povezano z ekonomskim stanjem družine, ki privede posameznike do nevroz in nagonskih reakcij nasilja. Ljudem se rodijo otroci, nimajo stanovanja in ne zadostnih sredstev za preživljanje, beda in revščina, v kateri živijo jih pripelje na rob obupa in do skrajnosti, ki se konča z nasiljem.

Za zmanjševanje nasilja ni dovolj zakon o preprečevanju nasilja, temveč je potrebna primerna družinska politika Vlade. Statistike kažejo, da je več nasilja v siromaških družinah kakor v družinah, ki imajo večje možnosti za svobodno oblikovanje življenja. V ugodnih ekonomskih razmerah družine so možne drugačne oblike nagonske zadovoljitve, ki so siromaku nedosegljive in ki odtegnejo del premočno razvitega parcialnega nagona nasilja, da slabijo nujnost nagonske zadovoljitve nasilja. Praktično to pomeni, da v drugačnih ekonomskih razmerah, bi našli nagoni družbeno dovoljeno možnost za izživetje, ki se sedaj odvija za zaprtimi stenami.

Revščina in beda krepi sovražno napadalne impulze, kajti revež je stalno sovražno naperjen do tistih, ki dobrine imajo, to nezadovoljstvo in jezo pa izživi doma. Revež je nenehno narcisistično podhranjen in si ne more zadovoljiti kupljivih možnosti zadovoljevanja in tako doživlja ponovitev žalitev iz otroštva. Revež doživlja svojo usodo z občutkom, da ga je družba oropala in z njim krivično ravnala in tako svoj ego podkupi, da se znese s svojim nasiljem in postopno postane njegovo sovražno dejanje njemu dovoljeno ravnanje do žrtve. Ko revščina in beda okrepi napadalne impulze, se okrepi tudi nasilje na ulici in ne le v družini. Nasilje zaradi bede in revščine se lahko tudi tako močno okrepi, da postane organizirano in tako pridobi širše razsežnosti v družbi.

Vladana družinska politika bi s svojimi raziskavami morala ugotoviti kolikšen delež botruje nasilju družbeni delež ekonomskih stisk ljudi in kolikšen delež je botrovalo otroštvo in okolje, v katerem je nasilnež oblikoval svojo nasilno držo.

Tako postaja lastna družina najprikladnejša oblika izživljanja vseh impulzov, ki jih pogojujejo ekonomski in nagonski motivi človeka. Obe skupini motivov sta namreč povezani, saj ekonomski in gospodarski položaj neke družbe odločilno vpliva na razvoj nagonske situacije nasilja. Nasilnež je v današnji družbi brezpogojno in neomejeno svoboden in v svoji družini počne, kar se mu zahoče. Kdor na motive normalno odreagira je prišteven, prištevnost nasilneža pa izgine in se mu v glavi zamegli in stegne roko nasilja .pod vplivom nezavednih nagonskih motivov.

Zakonu in ustrahovanju se nasilnež le roga, saj svojo žrtev zelo neguje z obližem in jo pripravlja za naslednje nasilje. O uravnavanju motivov zato s pomočjo kazni in uveljavljanjem sankcij z namenom preprečevanja nasilja ne moremo govoriti. Tu je vprašanje ali lahko vzdržujemo ostro mejo med jetnišnico in umobolnico, med nasilnežem in njegovo blaznostjo ter njegovo družino. Mnogo je duševnih bolnikov ali zafrustriranih ljudi, ki so živeli nasilno otroštvo, tem kazenski in vzgojni ukrepi ne bodo zalegli. Šele vpogled v nezavedne, iracionalne motive ravnanja nasilneža nam daje ključ za razumevanje dejstev. Kazen ali sankcija le še spodbuja njihovo nasilje in naraščanje nasilnih dejanj pove, da je v naši družbi nekaj narobe, kajti ekonomske stiske družin le še poslabšujejo nasilje. Sredstva, s katerimi se zakonodajalec vsiljuje družini nasilneža kot oče, ne bodo rešile ali zmanjšale problema nasilja. Zakon je lahko tudi palica, ki visi na steni in ki tudi pridnega otroka opominja, da je oče oče, otrok pa otrok.

Vendar družba, ki vsiljuje nasilnežu odpovedovanja in prikrajšanosti, le še povečuje njegovo agresijo in noben zakon ne more prinesti rešitve. Potrebe po maščevanju in povračilu za prikrajšanosti vedno trpi le družina. Prikrajšanost nasilneža deluje vedno kot spodbuda za nova nasilna dejanja. Če temu botruje še alkohol obstaja le majhno upanje, da se bo nasilje obvladalo.

Čudim se, da se za obvladovanje nasilja v družini uporablja najbolj zastarele psihološke metode za diagnosticiranje pravih vzrokov. Trenutno je ekonomska stiska družin eden temeljnih vzrokov za ravnanje nasilnežev, ki ne izhaja le iz geneze otroštva in nezavednih gonov, temveč tudi iz situacije, v kateri se je potencialni bolnik s svojo diagnozo znašel, kar botruje trpljenju družine nasilneža. Genezo osebnosti nasilneža ekonomska stiska le še bolj potiska v nezavedne motive ravnanja in rast nasilja. Otroci iz družin nasilneža bodo skoraj zagotovo nasilneži in družba si sama reproducira nadalje probleme, kajti le ekonomska stabilnost, zaposlenost in izobraževanje pogojujejo zmanjšanje tega zla.

KESANJE

Za grehom pride kesanje. Kesanje je vrednotenje naših dejanj. Če smo naredili zlo, se žalostimo in kesamo. Ob zmoti občutimo zavest krivde in kesanje. Zato lahko ob vseh krivdah, napakah in zmotah upamo v prihodnost, saj vanjo stopamo razbremenjeni krivde, očiščeni.

Lepo je, da se ob kesanju tudi opravičimo tistemu, ki smo mu prizadejali krivico. Brez kesanja ne bi zmogli do očiščenja svoje duše in bi občutili na sebi breme. Brez etične odgovornosti za svoja dejanja ne bi zmogli živeti. Kesanje je največja vrednostna dimenzija pri človeku. Z nakopičenimi grehi brez očiščenja bi zgledali kot konjska vprega, ki je tako natovorjena s težkim tovorom, da jo v hrib bolj vleče nazaj kot naprej.

Po kesanju in oprostitvi naših grehov in napak se čutimo razbremenjeni in se spravljeni sami s seboj  spremenimo v urne vrance, ki hitijo življenju naproti. Kesanje in opravičilo pa sta izraz duha, jasnina naše osebne zavesti in sprava s samim seboj, z lastno vestjo za storjene grehe in napake. Greh je dejanje, ki nas dela nevredne življenja, kesanje in oprostitev pa je velesila, ki nas žene z novo kakovostjo življenja naprej. Z napakami pa storimo krivico sebi in kesanje je serpentina po kateri se dvigamo v višje izkustvo. Kesanje plemeniti duha.

Kesanje je merilo za presojanje napačnih dejanj in nam pomaga, do iskanja novih pomenov v svoji zavesti. Nam neboleče krajša razdalje občutka krivde in oprostitve. Kesanje je krepost in predstavlja v belo cvetočo krošnjo, oblečeno pomladno drevo, ki se imenuje cvetoča srčnost.

Kesanje je vrlina človekovega značaja v najžlahtnejšem pomenu besede. Seže s svojo projekcijo v prihodnost, kamor se podajamo očiščeni, razbremenjeni, bivanjske stiske se zmanjšajo in tako nadgrajujemo sebe z izkušnjami in presojanjem kaj smo v življenju naredili prav in kaj narobe. Če si ne dopustimo kesanja in trmasto vztrajamo pri maščevanju ali negativnih čustvih, dopustimo, da nas bo še naprej morila slana in da se bodo redčile kolone obdarjenih dreves, ki smo jih z ljubeznijo posadili. Ko ležemo zvečer k počitka in ugasnemo luč, prižgimo v sebi luč, ki jo prinaša kesanje in oprostitev.

KAJ ME NAJBOLJ SKRBI  IN MOTI V DANAŠNJI DRUŽBENI STVARNOSTI?

Najbolj me skrbi in moti, da ljudje v medsebojnih odnosih pogosto izgubljamo spoštovanje drug do drugega. Svoje moralno videnje problema znižujemo na nek relativizem, ki znižuje lestvico človeških vrednot, kar se kaže predvsem v nespoštovanju človekovega dostojanstva, človekovih pravic in svoboščin. Moti me navedeni nihilizem ali moralni relativizem, ki ga človek v vsej zgodovini človeštva ni nikoli postavljal za svoj temelj bivanja, ker ta nasprotuje naravnemu pravu, ki postavlja v ospredje človeka v službo dobrega. Moralno ravnanje ima svojo racionalno utemeljitev.

Oporeka se pravnemu redu in ne spoštujejo se pravila, načela, ustava in zakon, ki predstavljajo družbeno pogodbo in prinašajo nekaj trdnosti, gotovosti in osebne varnosti, da ni mogoče počenjati vsega, kar bi se človeku zahotelo.

Za vsakim obličjem stoji oseba, ki ima svoje vrline in tudi svoje težave, vzpone, uspehe in padce, poraze in dobro voljo, perspektiva etike pa postavlja človeka na prvo mesto. Pri tem pa ne izbira ali je to minister, uradnik, kmet, gospodinja, zdravnik, sodnik, učitelj, duhovnik ali delavec. Vsak človek je vreden svojega spoštovanja in vsak je dolžan spoštovati drugega. Človek je zavestno misleče bitje, ki se povezuje s svetom, popravlja svoje napake in se svobodomiselno odloča po lastni vesti.

Človeška stvarnost je tudi nered, ki se sestoji iz mnogih dvoumji, zato so si moralne odločitve pogosto nasprotujoče. Toda živeti moramo prav v tem svetu, človekovo delovanje je določeno z racionalnimi pravili, ki človekovo svobodo in avtonomijo postavljajo v neke okvire. Te meje je treba spoštovati. Spoštovanje pa pomeni rast človekove osebnosti.

Iluzorno je misliti, da bo mogoče ves nered, umazanijo in dvoumnost tega sveta premagati z brezčutnim in preračunljivim razumom. Zanj so značilni egoizem, odsotnost pravičnosti in usmiljenja, ki so največje zlo tega časa. Te slabe lastnosti pa so največkrat prisotne prav v politiki in najbolj jih občutijo tisti, ki so izločeni iz nje, ker se je duh izsušil in obtičal na mrtvi črki.

Moralen biti je preprosto možnost, ki jo je mogoče sprejeti, to možnost pa lahko kaj hitro zapravimo, če delamo drugim krivice.

Vprašljive se poti, kako priti po najnižji ceni, s čim manj truda do cilja, kjer človeška ljubezen nima več svojega mesta. Tak način vodi v razvrednotenje človeka, pomeni spodkopavanje vsake substance gledanja, nasilje se inštrumentalizira, to je pa temeljni problem.

Vprašanje je, ali je sedanja družba človeka odvezala odgovornosti za moralno-etično razumevanje stvari? Ali smo izgubili sposobnost biti moralni in etični? Človek je bitje odnosov, ne pa osamljena in sebična monada, ki mu vladata ozkosrčnost in brezbrižnost.. Človek išče novo kvaliteto bivanja, neko presežnost, ki se rojeva v spoštovanju dostojanstva in svobode drugega. Skratka biti odgovoren za drugega.

V prazen prostor so vdrle primitivne strasti in pohlep, ki ustvarjajo ljudem nered in duševne stiske. Ali smo še sposobni spremeniti naše medsebojne odnose in naš odnos do življenja? Ali lahko ob prihajajočem novem letu naredimo tudi kaj zase in s tem tudi za druge, da si kultiviramo svojo notranjost in s tem tudi zunanji svet, da se ne bomo usodno razosebili in spreminjali človeka v sredstvo?

KRAŠEVCI  NEKDAJ IN DANES  

Bo požgancem kraških vasi izplačana vojna škoda?

 
Komen za časa fašistizma, pod Italijo (Slika iz domoznanskega gradiva Goriške knjižnice)

Kamen pripoveduje zgodbo Krasa. Kamen je najstarejši material, s katerim si je kraški človek gradil svoje domove, štale, terase in zavaroval zemljo, da mu jo burja ne bi  odnašala. Kraške vasi   z zemljiškimi površinami so pripadajoči del krajine in kulturne dediščine krasa.  Kraševci prebivajo tu že od antike naprej. Če hočemo spoznati življenje Kraševcev, moramo poznati njihovo navezanost na kraški svet, kleno in trdno voljo Kraševca, da je tu obstal in se boril s trdim življenjem.

Med kraškim kamenjem, borovimi gozdiči in vrtačami ležijo  vinogradi in  trte obrodijo svetovno znani kraški teran, ki je tudi zdravilen za slabokrvne. Kras ni samo kamenje in goličavje, kot je nekoč bilo poraščeno le z brinjem in nizkim grmičevjem. Kras ima tudi rodovino zemljo - vrtače, ki spomladi in jeseni obrodijo. Kraški svet  je zaznamovan z velikimi vrtačami in globelmi, kraškimi jamami in obsežnimi doli. Kraševci so iz kraške zemlje odstranjevali veliko količine apnenčastega kamenja, da so pridobili obdelovalne površine za nasade vinogradov in njive. So obzidavali vrtače rodovitne zemlje in jo s tem obvarovali pred kraško burjo, divjadjo in erozijo.

 V davni preteklosti je bil Kras skoraj obrit do golega, saj so Benečani potrebovali hrast in drugi les za graditev Benetk. Benetke stojijo skoraj v celoti na kraških posekanih gozdovih. Davek, ki ga je kraški človek plačeval, je bil vedno velik.

Vinogradništvo in živinoreja sta že od nekdaj glavni gospodarski panogi Krasa. Živina se je napajala v kalih (zbiralniki vode). Značilna je sivina hiš z zaprtimi dvorišči (borjači), ganki in kamni na strehah, ki obvarujejo »korce« (strešnike) pred burjo. Okna so  okrašena z jertami, na katerih se vijejo nageljni in jih krasijo gorečke. Kraške hiše so zgrajene iz kamna, ki predstavlja najstarejši material, ki ga je človek uporabljal in obdelal s svojo klesarsko veščino. Kras ima zaradi arhaičnega videza svojega stavbarstva izjemno lepoto s svojo kulturno dediščino na izklesanih portalih, portonih (vrata v dvorišče) in kalonah (obokih) ter šternah (vodnjakih) na peranko.

Življenje Kraševcev je bilo nekoč zelo težko. Stari ljudje še vedo povedati, da je bil kraški človek zaznamovan z lakoto, sušo in težkim življenjem. Nekoč so ljudje vse delali na roko. Moški so bili največ zaposleni v tržaški in tržiški ladjedelnici ter nabrežinskih kamnolomih. Ženske so na glavah v jerbasih (okrogla košara z ravnim dnom in navadno z majhnima ročajema), s svitkom spodaj nosile težke tovore proti Trstu – jajca, sadje, mleko, repo, peso, zelje, kokoši, itd. Dvignile so se že ponoči in prehodile dolgo pot do Trsta, da so se zjutraj ob zgodnjih jutranjih urah pojavile na tržnicah. Tržaška gospoda je vse pridelke pokupila od pridnih Kraševk, ki so zalagale tržaške tržnice. Opoldne so bile kraške žene že doma, da so pripravile možem in družinam kosilo, nato so delale po vinogradih in poljih. Življenje Kraševcev je bilo nekoč težko, saj so bili večinoma sključeni in obrabljenih kolkov od napornega dela.



Danes je podoba Krasa drugačna. Kras krasijo lepo obdelani vinogradi, lepe nove sodobne hiše, kmetije so opremljene z mehanizacijo, kleti pa so sodobne in vinogradniki pridelujejo vrhunski kraški teran, ki je poznan po svojih zdravilnih sestavinah po celem svetu. Napredni Kraševci so si veliko pomagali z zaposlitvami v zamejstvu. Sodobna industrija in obrtništvo ter kmetovanje je prineslo Kraševcem blagostanje in višjo življenjsko raven.

Kraševci so med drugo vojno veliko potrpeli. Zgodilo se je nekega mrzlega februarskega jutra v letu 1944, da so Kraševce odgnali iz svojih domov v koncentracijska taborišča. Že pol leta prej so Nemci požgali vasico Mali dol. Prebivalci, požganci so si pomagali tako, da so se razdelili po okoliških vaseh in našli zatočišče pri sorodnikih in znancih. Vendar ne za dolgo. Vse prebivalce iz Komna in okoliških vasi so Nemci odpeljali v koncentracijsko taborišče v Neumarkt pri Nürnbergu. Domačije so oropali, živino odgnali in potem vse domove požgali. Nad 200 hiš in gospodarskih poslopij je takrat zagorelo, samo v Komnu 140.

To je bilo okupatorjevo maščevanje, ker so partizani iz zasede pobili nemško kolono 97 mož ob cesti Rihenberk (sedanji Branik) – Komen, nato so te pobite Nemce zložili na tovornjake, jih polili z bencinom in zažgali. Partizani niso tedaj pomislili kako kruto se bodo Nemci maščevali nad domačim prebivalstvom. Več kot jasno je, da to ni bilo za trpeče prebivalce junaško dejanje, saj so posledice tega okrutnega dejanja plačali prebivalci, ki so strahotno trpeli v internaciji. Nemci so odpeljali ljudi iz Cvetroža, Bizjakov, Birsov, Korpa, Britofa, Ključa, od Zjačev ter Vidmaršča, Malega dola, Komna, Tomačevice in okoliških krajev. Komen je pogorel cel, razen treh hiš, pogorelo je tudi župnišče in z njim vsa župniška vaška kronika. Trpljenje Kraševcev v nemški internaciji je bilo nepopisno. Kraševce je spremljal v internacijo tudi vaški župnik Viktor Kos, ki je vzel s seboj v rjuho jabolka, s katerimi so se med prevozom v Nemčijo hranili predvsem otroci, ki so se prevažali v zaprtih vagonih brez vode in hrane.

Iz Neumarkta so se interniranci raztresli po Bavarski, stari, onemogli in bolni pa so ostali v taboriščih. Veliko jih je tam pomrlo od trpljenja, lakote in drugih nadlog. 29 naših kraških rojakov je našlo pokoj v nemški zemlji. Po vrnitvi domov po osvoboditvi, so prebivalci s pomočjo zavezniške anglo-ameriške vojske delno obnovili domove. Med tem pa so spali in si kuhali na prostem in po štalah, otroke, ki so se vrnili iz Nemčije pa so oddali sorodnikom ali znancem v rejo, dokler niso bili domovi obnovljeni in za silo vseljivi. Veliko domačinov je po vrnitvi spalo kar  na svojih pogoriščih. Iz desk so si naredili provizorične strehe nad glavo in  si skuhali kakšen  topel obrok dnevno v naravi.

Upajmo, da bo naša država le izplačala vojno škodo požgancem, da bi trpini dosegli vsaj minimalno moralno  in materialno satisfakcijo. Nemčija je plačala bivši državi vojno škodo, vendar ta denar se je vlagal v industrijsko obnovo dežele in infrastrukturo, ki se lastnini. Če si kdo zasluži, si prav požganci zaslužijo med prvimi, da dobijo nekaj od svojega nazaj.

Ne smemo pozabiti, da je veliko Kraševcev emigriralo v svet, ker so bile domačije uničene in v povojnem času je bilo zelo težko preživeti. Poleg političnih, so bili tudi hudi ekonomski pritiski na Kraševce. Veliko je družin, ki imajo razkropljene svoje očete in sinove po vsem svetu od Amerike, Avstralije do perujskih rudnikov svinca. v Arroji.  Rojak Franc iz Malega dola, ki živi v Avstraliji, se spominja, da je kot 14-letni deček videl poboj in zažig Nemcev in da je dolgo strahotno prestrašen begal in taval ter se skrival v gozdu, prepuščen usodi,  sam brez staršev, ki so bili odgnani v nemško internacijo. S temi grozotami in pretresom, ki ga je kot otrok doživel, je ostal zaznamovan celo življenje in ta dogodek v svoji podzavesti še danes doživlja kot moro in ga ne more pozabiti.

Koliko gorja je moral človek preživeti na eni in drugi strani zaradi vojne in sovraštva med ljudmi, ki jo je zanetil nacionalizem in nacizem. Hitler je bil za ljudi pameten, dokler je zmagoval; ko pa je klavrno propadel, pa so ga soglasno razglasili za norca. Klavrna pa je bila že prej nemška politična pamet.

Dogaja se, da ljudje samemu sebi lažejo. To velja zlasti za ravnanje v politiki. Tako ravnanje meji že na duševno bolezen, ko gre za zaslepljenost, ko si ljudje po avtosugestiji sami sebi dopovedujejo, da je nekaj res, kar ni res. To meji že na paranoično miselnost. Hitler je govoril o zmagah, ko je že cel svet vedel, da je izgubljen, saj je sovražnik stal že pred Berlinom njegovega obupnega bunkerja, kjer si je vzel življenje.

Diktatorski režimi inštrumentalizirajo ljudi s pranjem možganov in jim vsilijo svojo politično voljo in ljudje več ne vedo, katera beseda je prava in katera napačna ter katero dejanje je pravo in katero napačno. Upajmo, da se kaj takega ne bo več zgodilo. ohranimo zgodbo v spominu kot opomin!

Vendar zgodovinski spomin gre žal v pozabo. Smo majhen narod in se moramo boriti za vsako pest zemlje, da ostane v naših rokah. Ko govorim s Kraševci, jim ni prav, da se bo Kras pozidal. Kras je pravi naravni biser in bi moral ostali neokrnjen.

Na sliki je znana kraška publicistka, prevajalka in pisateljica gospa Jolka Milič (Primorske novice, 3. 12.2007), ki pravi: Rekli so, da bi se Srečko Kosovel obrnil v grobu. Ni res. Če bi prišel nazaj, sploh ne bi spoznal, kam je prišel... Danes prepričujemo prepričane. Jaz bi hotela tukaj slišati tiste, ki hočejo Tomaj pozidati. Kritična je bila tudi do občine. Pravi: Če se bomo prodali, se bomo samo enkrat.

Dušan z Bleda mi je lansko leto v oktobru med drugim pisal: Naj te slišijo in se zbudijo ljudje, ki v imenu kapitala razprodajajo primorsko zemljo. Danes sem po TV videl projekt za vas Planina. To bo z eno besedo katastrofa. O Tomaju vem malo, ali skoraj nič, me pa strese, če pomislim, da bodo ob biser arhitekture sezidali take spačke. To je katastrofa za našo Primorsko, ki je edina preživela dolgoletno okupacijo, za katero do danes ni nihče od uradne italijanske politike izrazil obžalovanja. Tatjana, oprosti tem besedam žalosti, besa in togote, ki letijo na tiste, ki se imajo za politike. Samo oni lahko preprečijo ta umazan posel, ker so ga dolžni!

Seveda odgovorila sem mu, da cenim ljudi, ki občutijo krivice in znajo ločiti zrnje od plev, da znajo povedati kaj je prav in kaj ni in se znajo upreti. Temeljna človekova pravica je pravica do vesti, pravica do svojega maternega jezika, pravica do svojega doma, pravica do svoje zemlje in še bi jih lahko naštevala. Žal, danes primanjkuje ljudi z vestjo. Kapital je postal krvolok. Dušan piše o Planini pri Ajdovščini. Na to vas sem navezana, saj je bila od tu doma moja babica Rešeta Frančiška s Planine, št. 77, ki je nosila na glavi v jerbasih prodajati italijanski gospodi zelenjavo. Očetje, dedje in pradedje so z golimi rokami po strmih sončnih pobočjih razbijali skale in odstranjevali kamenje, da so si pridobili rodno prst za sajenje trt in sadnega drevja. Prekrasni vinogradi se vpenjajo po hribčkih nad Ajdovščino, ki rastejo iz znoja in krvi naših dedov. Na Planini gradijo blokovsko naselje, pravijo da bo 190 stanovanj, priselili naj bi se predvsem Italijani, nekateri so že pokupili zemljo. Kaj naj rečem? Slovenci smo narod hlapcev po Cankarju. Od Primorcev bi pričakovala večjih ponos. Brez lastnega ponosa in identitete so. Hvala Bogu, da se vsaj krajani upirajo. Tu so doma ponosni in pokončni primorski kmetje, ki znajo udariti po mizi, če je treba. Kako je sploh to mogoče, da se naši lepi vipavski hribčki, ki jih zlatijo trte in naš prelepi Kras, spreminjajo v blokovsko gradnjo. Ali so strukture postale popolnoma odtujene od prvinskosti in silovitosti boja, ki je prav tu divjal. Ustje, mala vasica blizu Planine je bila od Italijanov požgana, ljudje postreljeni. Nastaja vtis, da smo izgubili sleherni občutek za svojo narodovo samobitnost in samoohranitev. Žalostna sem, da vlada takšno stanje.

Poslala sem apel naj se vendarle streznijo!

Globoko razžaloščena ugotavljam, da bodo postali v Tomaju in na Planini forešti. Lepo vas prosim, skušajte razumeti ljudi, kraj, svojo zgodovino in naravne danosti in ne počnite tega nasilja nad krajino in krajani. Človekovo kultiviranje prostora pušča za seboj določene sledove, ki so nastali z upoštevanjem naravnih danosti kot posledica tehnološke stopnje obdelovanja zemlje in gradbene kulture. Vasi imajo stoletja dolgo harmonično in ekološko skladna prizorišča, dolgo kontinuiteto vinogradništva, sadjarstva in svojo poselitveno kulturo.

Pisala sem jim, lepo vas prosim, kar nameravate storiti je genocid nad kulturno identiteto vasi in nasilje nad ljudmi. Krajem je potrebno zagotoviti posebno obliko varstva, tako vsebinsko kot prostorsko. Kar nameravate storiti, ne more zadovoljiti razvojnih potreb prebivalcev, lahko jim samo uniči življenje. Zavedajte se prosim, posebnih kvalitet in sestavin naravne in kulturne dediščine, s katerima so zaznamovani ti  kraji. Načrtovani posegi v prostor predstavljajo ranljivost tega prostora. Ne uničujte ruralnega odprtega prostora. Pristopite raje h konservatorski oživitvi vasi, ne prepuščajte kraških in vipavskih vasi na milost in nemilost urbanizaciji blokovske gradnje. Ne uničujte vegetacije, vinogradov, vrtov, vode, zemljišč in ne ustvarjajte kompozicij, ki ne spadajo v kmečko urbano območje.

Videla sem, da brnijo bagerji in s kamioni odvažajo zemljo, kjer bi morali rasti vinogradi in sadno drevje. Kapital je krvolok in uničuje naše vasi. Vprašam vas, zakaj dovoljujete spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča v stavbna, zakaj dovoljujete prodajo vinogradov Italijanom. Ali res ne zmorete najti uravnoteženih rešitev med varovanjem in razvojem. Prostorsko planiranje in prostorsko načrtovanje ter načrtovalni postopki so stvar stroke. Posegi ne morejo biti prepuščeni stihiji vdora tujega kapitala. Kot materializirana priča preteklosti je vas nedotakljiva z vsemi potezami, ki bi jih lahko vanjo vkleše čas krutega dobičkonosnega neoliberalizma. Vas ima svoj vrednostni pomen, je ranljiva, občutljiva, obstaja kot enkratni organizem, ki si zasluži obravnavo po vnaprej določeni doktrini, ki jo razvijejo strokovnjaki kulturne dediščine in ne kapital. So na tem svetu stvari, ki nimajo cene. Prosim razmislite, da ne bo prepozno.

Da o Kraševcih niti ne govorim. Rotim vas, pustite Tomajce v miru živeti. Ali res mislite župani, da si Kraševci želijo kolone italijanskih avtomobilov, ki se bodo podile med teranovimi vinogradi? Ljudje, nehajte jokati, hlipati in loviti kraško  burjo vase. Udarite po mizi, za vas gre! Na Planini sem bila in je po toči zvoniti prepozno. Tako sem se počutila, kot bi mi z bagerji orali po duši.

Koliko mora ta naš ubogi Kras pretrpeti. Posnetek, ki ga je naredil  reporter Jaka Jakša nam pove kako hud požar je opustošil lansko leto kraški svet. Upam, da bomo v letošnjem poletju bolj pazljivi in budni, da se kaj takega ne bo zgodilo.


 
                                                                                                                       Foto: J. Jakša

Na komenskem Krasu je požar Šumka-Železna vrata-Trstelj od 21. –24. julija 2007 zajel 950 ha veliko območje, od tega 710 ha gozdov (74 %). Prevladujejo odrasli borovi gozdovi (56 %) s primesjo hrastov (6 %) in ostalih termofilnih listavcev (38 %). Vršni požar je zajel približno ¾ vseh gozdov, ostalo je talni požar. Slika zogljenelih štrcljev, ki so štreli v zrak me je pretresla.  Kdaj se bo gozd obnovil?  Napisala pesem:

POPOLNOST

Popolnost je presežna vrednota, ki je nikoli ne dosežemo. Kakor je upanje hoja za srečo, tako je mit o popolnosti seštevek številnih uteh na poti našega tekmovanja, vendar ne vemo, kje se ta popolnost v nevidnem ozadju skriva in kdo bo boljši od nas in tudi ne vemo, če po upanju ne bo sledil obup.

Iz svojega tekmovanja za najboljšega, si človek obeta več in vedno več. Popolnost je kot vesoljsko plovilo, ki s pomočjo upanja dviga človeka visoko nad prostorske in časovne dimenzije, in človeku omogoča, da premaguje težnostno silo lastnega planeta in da se popelje v neskončne razdalje, da bi dosegel vse skrivnosti.

In ker človek vseh skrivnosti nikoli ne more razkriti, ne more doseči vsega vedenja in postati popoln. Ker ga ne doseže ali preseže, je njegovo potovanje dvignjeno nad vsakdanjost, vendar iz nje nikoli ne izstopi.

Človek nenehno išče smisel svojega obstoja in tekmuje za svojo popolnost, ki se ne more izraziti kot taka. Zato je že samo upanje, brez da bi dosegli cilj popolnosti, smisel življenja. Z upanjem dosegamo smisel in srečo življenja, ki pomeni glavno dimenzijo prihodnosti.

Upanje je v svojih posledicah tudi univerzalni izhod iz vseh paradoksov, s katerimi se v vsakdanjosti človek srečuje. Upanje je najvišja plat naše osebnosti, vse druge vrednote so vzpostavljene ena v drugo. Upanje je usmerjeno v tveganje, v negotovost prihodnosti, tekmovanje pa pomeni preskakovanje nevarnih prepadov ali skakanje z vrtoglave višine v vodo in pri tem človek doživlja sebe kot tekmovalca, ki ne ve, kje je njegova meja.

Moje bivanje in moja tekmovalnost ter cilj ki ga nameravam doseči, ni moje imetje, ne, to sem jaz sam, to kar je v meni in ne kar je zunaj mene. Jaz sem v sebi, popolnost je zunaj mene. Jaz iščem smisel in srečo življenja v tem, kar sem. Vrline, ki bivajo izven moje eksistence pomenijo odtujitev, razen če postanejo del mene.

Srečo lahko doživljam samo znotraj sebe, v svojem obstoju, ne pa v vzorcih, ki si jih lastim za svoje in jih nikoli ne bom dosegla. V moji sreči je vračunano tudi trpljenje, nepopolnost in moje napake na poti upanja k popolnosti. Tu pridemo do konice razpravljanja o popolnosti, ki pomeni abstrakten pojem, za katerim tekmujem, da bi ga dosegla in ga želim doseči in v to svojo željo vlagam v upanje, vendar pri vsem tem je najpomembnejše le upanje in moj subjektivni občutek moje notranje izpolnitve in sreče zdaj.

Razmišljala sem, kako bi nekatere zgoraj navedene misli dr. Antona Trstenjaka dopolnila, da bi našla še popolnejše besede za definicijo popolnosti, pa sem se ujeta v svoje napake izgubila in ugotovila, da sem samo preprost odsev stvarstva in da z nobeno besedo in dejanjem, ki bi bilo še popolnejše in še tako bogato v iskanju resnice, ne morem doseči višje popolnosti, kot jo doseže voda ob izviru ali šopek cvetja v vazi.

ODPUŠČANJE

Odpuščanje zraste iz zavesti, ko se vprašamo, kako je pritiskala zamera ali krivica na vzvod naše zavesti, našega občutenja, naše užaljenosti. Človek se tudi tej temeljni nalogi življenja, ki jo imenujemo odpuščanje, ne more izogniti. Prej ali slej se pred njim ta beseda zgosti, jo použije vase in se osvobodi negativnega čustva.

Odpuščanje pripelje človeka prek samega sebe, da se preseže, da se dojame v tej dimenziji, da se sooči z osvoboditvijo od hladnih sodb, da se sooči z vrednotami pozitivnega delovanja do drugih s toleranco, ki pomeni potrpljenje, prenašanje drugih in spoznavanje napak drugih v samemu sebi. Odpuščanje je ideal humanizma, religioznosti in človečanstva.

Odpuščanje nas zadolžuje. Je vrednota, ki je težko uresničljiva, vendar ko jo dosežemo, jo občutimo kot balzam  v sebi. Nobene življenjske situacije, pa če je še tako neugodna za nas, ne smemo jemati kot usodno rušilno eksplozijo krivice v nas.

Sovraštvo brez sposobnosti odpuščanja gre nasproti samouničevanju in rušenju človečnosti. Sovraštvo je surovo orodje, srhljiva podoba, grob. Odpuščenje uteleša svobodo in dostojanstvo, je privolitev v naključnost občutenja sreče, iz katere zacveti svoboda notranjega duha. Žalostna je podoba človeka, ki za svoje maščevanje izpostavlja celo svoje življenje. To je dandanes prisotno zlasti v arabskem svetu in tudi na jugu naše prejšnje skupne države je veljal in ponekod še velja zakon maščevanja »zakon osvete«, ki se prenaša tudi na potomce, kar je zares žalostno dejstvo.

Odpuščanje izhaja iz najglobljih emocionalnih globin. Le zakaj bi človek sovraštva trpinčil drugega, ki je prav tako grešnik kot on sam. Eden najusodnejših razkolov v človeku je pomanjkanje osebne zavzetosti za odpuščanje. Če bi bili ljudje sposobni odpuščanja, ne bi bilo usodnih sporov med ljudmi in vojn.

Vsak človek ve, da nosi v sebi dve duši, ki sta skregani med seboj. Potrudimo se, da ne bomo v sebi sprto bitje in da bomo znali odpuščati. Pri odpuščanju pa ni treba pozabiti, kajti krivica, ki smo jo doživeli je naše izkustvo v prizadevanju za harmonizacijo življenja znotraj sebe in zunaj nas. Če kdo odpusti, ima čut za potrebe bližnjega, kajti nihče ne želi biti vse življenje v vlogi povzročitelja krivic.

Odpuščanje je humanost, ki je položena v nas v moči naše človečnosti. Z odpuščanjem začnemo zoreti in z zorenjem postanemo resnični ljudje Končni namen človeka je življenje v harmoniji in osvoboditvi duha vseh odvečnih senc. Odpustiti moraš nekomu, ki te ni dovolj ljubil in zanikal v tebi tvoje pravice. Čim višje se dvignemo v iskanju resnice ljubezni, tem bolj se približujemo cilju svoje biti in odložimo s sebe vse, kar je na nas in v nas manjvrednega.

Dovolj globoko si okusil kako bridko in boleče te je kdo prizadel,  življenje ti  je  postalo  trše, težavnejše, bil si ogrožen. Krivice odpusti bližnjemu, a tega ne pozabi.

O ZDRAVEM IN BOLNEM RAZUMU

Če hočemo sprejeti tezo, da trpljenje povzroča bolni razum človeštva, potem se morajo izločiti tisti, ki so zdravega razuma, da bodo bolezen diagnosticirali. Tak normalnež - nosilec zdravega razuma bi moral najprej izpeljati neko mejo med bolnim in zdravim. Ker pa mora tudi sebe diagnosticirati in se nekam uvrstiti, je takšna postavitev meje dvomljiva, ker bi bila po njegovem merilu. Na ta način bi v kaosu bolnih, ki sestavljajo svet, dokazali, da vlada nek red, ki so ga postavili nedokazljivo zdravi, in da se kaos bolnih na razumu da urediti tako, da se lahko najde med množico ljudstev zdrave na umu, ki se sami sebe obravnavajo kot fenomen časa.

Vendar kako? Če izpeljemo možnosti konstruiranja umetne inteligence na podlagi človeškega sistema mišljenja, bi bilo mogoče preslikati zdravo pamet v računalniški program, da bi bila ta meja objektivno določljiva na podlagi skonstruiranega kompleksnega sistema zdravega mišljenja, ki bi bil zmožen največjih človeških funkcij zdravega razuma in s tem odprave človeškega trpljenja. In tako se zastavlja vprašanje kako je pravzaprav s tezo, da je vse človeštvo bolno na razumu in da zato trpi. Taka filozofija o bolnem svetu na razumu pelje k absurdni ideji, da je treba zdravega na razumu postaviti na vrh hierarhije, ki pomeni oblast, da bo uredil svetovni kaos bolnih na razumu. Tu pa je zanka. Ker meril kaj je bolni in kaj zdrav razum ni, smo se znašli v območju metafizike.

Oglasi se eden izmed vnaprej postavljenih kategorično bolnih na razumu in pove, da je zdrav razum nedokazljiv in da predstavlja presenetljivo zanko, v katero bi radi ujeli človeštvo tisti, ki sebi pripisujejo zdrav razum. Toda meja normalnosti in nenormalnosti ima tu dva različna pomena, ker je nepopolnost bolnih na razumu in popolnost zdravih na razumu fikcija in ker absolutno zdravih in samo bolnih ni, se odpre dokaz, da ni mogoče preslikati na računalniški program zdrave pameti in zdravega mišljenja, ker paradoks postavlja trditev, da meje zdravega in nezdravega razuma ni, zato bolnih ali zdravih na razumu ni mogoče dokazati.

Jaz ne vidim nobenih ovir skonstruirati računalniški program, ki bo nasprotoval trditvi, da bolni in zdravi obstajajo, vendar meje ni mogoče postaviti. Po tej poti pa ni mogoče izpeljati konstrukcije sistema umetne inteligence, ki bi ljudem predpisovala mejo, da so bolni ali zdravi na razumu. To pa je nerešljiv paradoks, presenetljiva zanka, v katero se v sistemu svojega samozavedanja ne pustite ujeti, ker vam nihče ne more postaviti meje vašega bolnega ali zdravega razuma, še najmanj pa da bi trdil, da ste bolnega razuma.

Očitno je mišljenje kot psihična funkcija samozavedanja neločljivo povezana z zavestjo, ki je v jedru inteligence vsakega človeka. Gre namreč za vpogled v lastno delovanje mišljenja, za tak pogled pa je treba izstopiti iz sistema, izstopiti iz procesa samodiagnosticiranja in zadevo v sebi pogledati od zunaj. Neločljiva lastnost inteligence je zmožnost, da izstopi iz naloge, ki jo opravlja in pregleda, kaj je storila v svoji mrtvi mašineriji diagnosticiranja, ki z logiko človeške zavesti nima nobene prave zveze. Šahovski mojstri so še vedno boljši od največjih nam neznanih dimenzij , ker imajo šahisti občutek za strategijo, globalen vpogled v igro, kombinatoriko in predvidevajo vsaj šest potez vnaprej, pa si ne belijo glave ali so zdravi ali bolni na razumu in tudi nobenih višjih dimenzij ne kličejo na pomoč pa ezoteričnih rešitev človeštva.

Pustimo to neskončno odisejado odsevov, resonanc, zrcaljenj, analogij, transformacij ter opredeljevanja na bolne in zdrave. Živi preprosto in pošteno, kajti na vsakega človeka gleda drugi gledalec s svojimi očmi, njegovo potovanje se je šele začelo in ne ve kam gre in nikoli ne bo vedel kam bo točno prišel. To velja tudi zate! Že bežen pogled vase nam pokaže, da smo avtor samega sebe v bolezni in zdravju.

Ampak, če hočemo imeti vsaj približen vpogled v mejo zdravega in bolnega  razuma poglejmo politiko in bo mariskaj človeku jasno. Ta se najbolj nazorno kaže na meji zdrave in bolne pameti.

LUČ, TI LJUBEZNIVA …

In kaj je duh, ali se je razvil le pri človeku, v njegovi sposobnosti razmišljanja, čutenja in dojemanja?  Vsaka ideja je žarek vesoljnega duha. Vse kar vidimo, slišimo in tipamo je podvrženo našim čutilom, vse to so samo realizirane ideje stvarstva. To se pravi, da celotno stvarstvo Univerzuma izhaja iz svetlobe duha. Celotna lepota stvarstva pa je čutno sevanje ideje. Vse tiste lastnosti, ki jih najdemo v človeku, so prisotne tudi v vesoljnem Univerzumu.

Lepoto stvarstva doživimo, če gledamo lepoto v največji aktivnosti in popolnosti. Kar se dogaja v ultra velikem, se dogaja tudi v ultra malem, čeprav je vsako od teh dogajanj zastrto v časovni in prostorski dimenziji. Tudi človek oblikuje po zakonih lepote.

Luč je bistveni medij našega življenja. Potrebujemo jo, saj v njej preživimo dve tretjini našega življenja. Naš največji stik z lučjo ni le vid, ki nam govori o svetlobi, temveč tudi naše srce, ki predstavlja nadlepoto notranje luči. Te luči prihajajo do nas iz daljnih vesoljnih ognjev ali zvezd in nam omogočajo življenje v skladu z zakoni Univerzuma. Človek strmi in občuduje igre dnevne ali sončne svetlobe in tudi mesečino, ki je samo mehak in mili odsev sončne svetlobe. Vsi soji luči od zore, jutranje zarje in mavric so samo igre luči, ki nam dajejo pravico, da smo ljudje svetlobe in notranje luči. Luč je ljubezen. Luč je toplina. Celo France Prešeren se je poklonil ljubljeni Juliji Primičevi z besedami: Luč, ti ljubezniva.

Ko svetloba doseže naše čute, nas naredi radostne in napolni z opojnim občudovanjem. Človek to lepoto priznava in ji ne more oporekati, kajti ta lepota ima veliko širši pomen. Ne zaznavamo jo le z očmi, njeni lepotni občutki se odražajo tudi v naši duši, ki te vtise sprejema in nanje odgovarja. In v tem razsvetljujočem in poživljajočem pojavu je tudi pojav valovanja svetlobe, to je sproščanje najmanjših atomskih delcev, ki lahko eksistirajo samo v vsemirski hitrosti. Ti imajo lastnost čutenja, saj vedo eden za drugega, kaj se z njimi dogaja, kar se izraža v isti smeri vrtenja. Kot taka je svetloba pričevalka zakonitih procesov, ki so pogoj za življenje v vesolju in je tudi sama nujni in zakoniti pogoj za naše življenje in vse stvarstvo Univerzuma.

Čim bolj se človek trudi odkriti resnico o sebi, tembolj se zamotava v njene skrivnosti. Človek je ob rojstvu vržen v svet in izročen mogočnim močem usode. Globino trajne resnice o človeku in njegovih skrivnostih raziskujemo in spremljamo vse od prebujenja naprej. Nanjo ne dobimo zadovoljivega odgovora. Vedno so naši odgovori na ravni ugibanja in dvomov. Tu se pojavi vprašanje kaj je trajna resnica, ki jo sprejemata razum in znanje. Ljudje jo iščejo v prastari svetopisemki poeziji, Stari zavezi, Novi zavezi in drugih virih, ki izpričujejo zgodovino in razvoj človeštva ter razumljenje stvarstva. Presežnost svetlobe pa zagotovo najdemo v ljubezni.

Človeku je najtežja vzvratna hoja od tu, zdaj do izvira v vodnjaku. Človeku se ne odpira le problematika strmenja naprej, temveč tudi oziranja nazaj, vse do točke njegove prabiti. Kdo pravzaprav smo, odkod prihajamo in kam gremo? Naše hrepenenje in upanje je usmerjeno v prihodnost, izvira iz čiste duše, ki se izčiščuje v imenu predstave o človeku za človeštvo.

Zavest o mogočni iskri, ki se je dvignila nad nagone in strasti preroško napoveduje nove čase človekove ozaveščenosti v dobi novega tretjega tisočletja in trezne zemeljske orientacije v smeri humanističnih vrednot. Vsak poskus človeka v tej smeri ima v sebi kristalno domislico, ki leži v zakonih človeške duše in se napaja v njej iz luči preteklosti. Ob tem se človek vpraša kakšno vsebino v njegovi duši je zapustila hoja človeka od vodnjaka do tu. Kaj je še v njegovi duši prastarega, ki izhaja iz arhetipa prabiti in se kaže v novi luči kot zakonitost novega in višjega. Kje se nahaja sedež njegovega vesoljnega spomina; kako globoka je trajna resnica o človeku in o skritih dogodkih v njem, od prebujenja do danes.

Človek se vpraša, kaj sem bil v prejšnjih življenjih in kaj so ta življenja zapustila v moji duši, ki utripa in valovi zmeraj novi plimi naproti; kaj je ta kapljica mojega življenja pomenila v preteklosti in kaj pomeni danes; s kakšnimi skrivnostmi so odete plasti zemlje, ki ležijo pod nami. Kakšna je naša duševnost v stanju, ki gre v neskončnost, saj vendar ne gre v nič in se ne moremo predajati nihilizmu, da bo naša duša s smrtjo izničena. Svetu bomo zapustili našo sled tudi z našimi mislimi in dobrimi deli. Duša je del žarkov vesoljnega duha in se po smrti človeka vrne mednje v obliki, v kakršni je živela v nas. Kaj pomeni vsota občutenih človeških dogodkov, kaj pomenijo pojavi človeškega uma in srca na vsebino naših dni in dejanj za dušo, ki bo večno živela. Pri tem se vprašamo kakšna moralna zaves tiči v zgodbah ljudi vseh časov, ljudi ki so vpleteni vanje.

Ves ta dolgi razvoj je spremljal človek, kot obdelovalec lesa, kamna in kovine, vse do najfinejših inštrumentov sodobne dobe in največjih umetniških dosežkov . Vsak prijem, vsak udarec, vsak stisk delovne roke v dolgi verigi življenj je neko preteklo dejanje, ki je sprožilo čutenje, človek ga še čuti v svojih rokah, bodisi kot spretnost, bodisi kot moč, bodisi kot visoko misel v svoji zavesti. In ob vsem tem se mu zastavlja vprašanje komu naj prisluhne - nauku narave ali nauku človeške zgodovine, ki je ustvarila Boga. Komu sem jaz človek bližji? Narava se ravna, živi in umira po stalnih zakonih, ki se izmikajo človeški logiki. Ali se po teh zakonih da utesniti v okvir narave tudi življenje človeka; ali je pri človeku dana neka samovoljnost duše, ki jo rastline nimajo, da si lasti naravo.

Že ob strmenju in čudenju narave, za katero človek nima zaslug za njeno stvarstvo zaradi njenih naravnih danosti, se vprašamo ali sprejemata naš razum na znanje dejstvo, da če narave ni ustvaril človek, kdo jo je potem ustvaril? Kdo je ustvaril planete in vesolje? Kdo je ustvaril človeka? Kje je začetek in kje je konec prostorninskih in časovnih meja stvarjenja? Ali je ta trajna resnica Bog, ki pomeni Univerzum in vseobsegajočo resnico v njem? Komu naj priznamo stvariteljstvo narave, ki je že sama po sebi nosilka vzvišenega pojmovanja ali etosa, saj je s svojo očarljivo lepoto prepričevalno oživljena, da v človeku sproži strmenje in čudenje. Moj razum sprejema to na znanje, vendar razumljenje tega ga presega. Moj razum pa tega tudi ne more tajiti. Ni pošteno, da bi uporabljala besedo Bog za odlagališče, na katerega bi odrivala vse nejasne pojme, vse kar moj razum ne dosega in vse kar moj razum ne more tajiti. Če je tega Boga ustvarilo moje strmenje, moje čudenje in moje oboževanje, bi Bog v vlogi nosilca nejasnih pojmov, ki mu jih odlagam, izgubil vse tiste lastnosti, ki so ga ustvarile.

In če zdaj v Boga, ki smo ga ustvarili s svojim strmenjem, čudenjem in oboževanjem dvomimo, smo svojo nevednost, dvome in zaslepljenost le še poglobili, kajti če bolje pomislimo, imamo kaj hitro na dlani odgovor. Bog ne potrebuje dokazovanja o svojem obstoju, ker smo mi in ves vesoljni Univerzum en sam dokaz, da Bog obstaja. Moj razum sprejema njegov obstoj, vendar razumljenje tega ga presega, da bi Bogu lahko določila obliko in vse njegove lastnosti. Moj razum pa tudi ne more tajiti, da Bog obstaja. In zakaj bi Bogu pripisovali osebne lastnosti, takšne lastnosti kot jih imamo sami. Verjetno zato, ker smo ga zaradi strmenja, čudenja in oboževanja pobožanstvenili in mu pripisali vse najboljše človeške lastnosti, ne da bi samega sebe prej spoznali. Pri tem pa nismo pomislili, da so naše dobre lastnosti od Boga, ki se razodeva v nas kot ljubezen in večna resnica.

In če se Bog razodeva v nas z globoko ljubeznijo, harmonijo in lepoto nima nobenega smisla, da bi vanj dvomili, saj naše videnje, čutenje in dojemanje zaobsega vso to lepoto in resnico. Zato ne moremo več govoriti, da dokazov razum ne dosega in tudi tajiti ne moremo tega kar vidimo, občutimo in občudujemo. In če je Jezus Kristus, Odrešenik umrl za nas, je s tem dokazal, da mora cvet oveneti za svoj sad. Ta sad pa odpade z drevesa in odmre, da zagotovi novo cvetenje dreves. V človeku Jezusu se nam Bog razodeva kot Oče, Sin in Sveti Duh. V Jezusu je navzoč Bog v vsej svoji polnosti. V njem je tudi popolno človekovo odrešenje.

In če razpredamo te misli naprej, se vprašamo, ali v Bogu in božji besedi večne resnice človek ne vidi anticipacije bodočega moralnega stanja in razpoloženja ljudi v dobroti in ljubezni? Bog in človek ostajata z roko v roki, saj se človek kot enoviti del stvarstva potaplja z njim vred v človeštvu. Človek ne more reči: »Bog je umrl, jaz ga bom nehal misliti in On bo nehal biti stvar mojega razmišljanja s kopico nagrmadenih nejasnih pojmov.

Kako naj si Boga sploh predstavljam v čistem stanju v meni, saj s tem sebe zanikam, zanikam svoj obstoj. Ali ni morda to moje navznoter obrnjeno razmišljanje in spraševanje tudi stvarstvo in kdo je to stvarstvo ustvaril. Če razmišljanja ne bi človek imel, bi človek v človeku umrl. Ali je Bog torej absolutna bit? Ali sem le jaz človek s svojim razumom sposoben strmenja, čudenja in oboževanja motiviran, da ga iščem, ker ga potrebujem.

Vendar ali potrebujem razmišljati o stvareh, ki jih moj razum ne dosega in tajiti jih tudi ne morem, ker sem del njih. No, če sem v svojem abstraktnem razmišljanju pri iskanju odgovorov in razčiščevanju dvomov jasen, sem od Boga bogato poplačan, saj se v meni razodeva razmišljujoča radovednost, vest, dobrota in hvaležnost, da obstajam in za vse kar okrog mene obstaja in mi omogoča, da se uresničujem kot duhovno bitje. Tu se odpira odrešujoča pot. Uresničuje se tisto, kar mu pravimo zakon narave, ki predstavlja posebno odgovornost do življenjske resničnosti. Kaj je življenjska resničnost tisto kar čutim kot dvom ali tisto kar sem. Odgovor je: Oboje.

Kam vodi razpredenost misli človeštvo? Ali je lepota narave, ki jo vidimo, vprašljiva, kajti vsak dan postaja bolj človeška in dojemljiva za naše čute in dejavnosti zanjo, kar se je razvilo le pri človeku. Lepota stvarstva se svobodno maifestira pri človeku kot naravni zakon pojavnosti, ki ga moj razum ne dosega, tajiti ga pa tudi ne more.


Vsi ti nedojemljivi procesi narave potekajo po istih zakonih, kot življenje na Zemlji in nam pošiljajo v zavest tudi slutnje, dvome in vprašanja. Pri tem pa po svoji bitnosti in svojem izvoru lahko spoznamo le eno resnico, da za vsem tem obstaja Stvarnik, ki nam izroča vso to objektivno lepoto v uživanje in odgovorno upravljanje z njo. Luč ali svetloba pa je najsvobodnejši in najbolj dinamičen pojav, ki se manifestira v naših očeh in toplina svetlobe sega kot ljubezen v naša srca, ki je kot poizkus opredelitve lepote stvarstva pripisano vse, kar ne moremo tajiti.

In ko je človek spoznal, da človeška dobrota prihaja od Boga, se je vprašal ali se splača biti dober. Odgovor na vprašanje kako naj živim, da bom postal dober človek, poln ljubezni, dobrote in usmiljenja, to večno božje luči pomeni vzvišeno pojmovanje življenja, to je določeno etično gledanje, ki ga človek ne le kakorkoli pozna, temveč si ga tudi osebno prilasti, usvoji, tako da to gledanje v njem nujno prehaja hkrati v praktično držo in življenjsko ravnanje. Načela za urejeno življenje in božje zapovedi naj pridejo v človekovo življenje. Kadar ta načela preidejo v človekovo življenje dobijo moč, ki spreminja družbo in življenje na Zemlji. Zapoved ljubezni ni mogoče zaviti v puhle fraze in hladno doktrino, le strmeti, občudovati, oboževati in udejanjati jo moramo takšno, kakršno je Stvarnik za nas ustvaril v vsej tej prečudoviti naravi stvarstva, ki se nam razgrinja pred očmi. V njej bomo našli vse odgovore, ki bodo očarali naše srce in ga napolnili z vero, ki pomeni naše strmenje, čudenje in občudovanje, ki nam hkrati dvigujejo našo kulturno zavest, ki je najbolj očiten pečat človekovega duha.

Vprašajmo se, kakšni vstopamo v tretje tisočletje. V strmenju, čudenju in občudovanju se globina našega bistva razodeva kot posvečena skrivnost, kot sveto. Ali bomo sposobni resnično občutiti Prešernove besede: Luč, ti ljubezniva…?

SLOVENCI SMO NAROD KMETOV

Slika: Podoba Sejalca ima svoje biblijske korenine. Že v srednjeveških upodobitvah jo sicer lahko najdemo kot ilustracijo Kristusove prilike o sejalcu, ljuljki in dobrem semenu ali v okviru koledarskih upodobitev. V mesecu oktobru davnega 1907. leta je bila med šestimi slikami, ki jih je impresionist Ivan Grohar (1867 – 1911) poslal na tretjo razstavo slovenskih umetnikov v novi slovenski kulturni dom v Trstu, tudi njegova še sveža slika Sejalec. Na prvi razstavi slovenskih impresionistov na domačih tleh po njihovem propadlem nastopu leta 1902 v Ljubljani, je poročevalec v Slovencu zapisal:  Ta slika mora zares postati najpopularnejša slika našega ljudstva .

Malo kje beremo o svoji identiteti, da smo Slovenci narod kmetov. Da, Slovenci smo bili v naši preteklosti pretežno narod kmetov. Naši predniki so obdelovali polja in živeli z naravo. Obdani z živim svetom rastlinstva in živalstva sredi zmernega podnebja so prebivalci v tem podalpskem in obmorskem prostoru ukoreninili svoj čut do kmečkega življenja. Pred nami se razprostirajo polja, travniki in gozdovi s tisoči in tisoči življenj in rastlinskih vrst. Naši predniki so to zagonetno členovitost narave občudovali in jo znali ohranjati, negovati, obdelovati in izkoristiti za svoje potrebe. Pri naših prednikih se je ta občutek naravne lepote prenašal iz roda v rod, v njih so rastline dremale in živele svoje življenje tudi v slovenski duši.

Kdor opravlja kakšno fizično delo na prostem in ima neprestano stik z naravo, ima drugačno telo in dušo od tistega, ki celo življenje iz generacije v generacijo presedi v zaprtih prostorih, v tovarnah, rudnikih, pisarnah itd. Ta miselni pristop, ki ga ima človeško telo do dela, ima za posledico, da človek doživlja svoje telo in dušo kot situacijo, ki ga motivira za takšno ali drugačno ravnanje. Kar delamo, delamo z zavestjo, z določeno stopnjo izurjenosti in dodajamo delu vrednostno zavest delovanja. Slovenska duša se je že od nekdaj nagibala k ljubezni do zemlje. V najgloblji notranjščini slovenske duše je torej prostor, ki se po svoji izvornosti oduševlja nad zemljo, saj kmečki človek s svojo gensko kodo še vedno doživlja naravo v vsej lepotni luči, brez okrnitve, tudi eksistencialno. To antropološko dimenzijo na čutno-duševni ravni slovenski človek doživlja tako, ker ima bližinski čut in urejajoč princip zavesti, povezan z njegovo vzgojo in adaptacijo zemlji in naravi. S svojim instinktivno kompenzacijskim gibanjem iz vitalnih globin kmečke zavesti se doživlja varen in srečen le v stiku z naravo, ker je le-ta bila od nekdaj temeljni pogoj njegovega obstoja.

Dandanes lahko tako podedovane motorične poti dela v naravi tudi v biološko pomembni situaciji prevedemo v čustveni sunek in notranji podedovan instinktivni odziv, da človek poseže v svojo prvotno zavest in se vrne v okolje narave ter začne z obdelovanjem zemlje (vrtičkarstvo, ljubiteljsko vinogradništvo, sadjarstvo, itd). Človekova notranjost sega globoko v vegetativno temnino in ima zgodovinski spomin, ki ga veže na lepoto in vzvišenost narave, da se vrne k njej.

Vendar slovenski kmet ni mogel biti vedno izvrševalec svojega poslanstva. Če obravnavamo samo zadnjih osemdeset let, lahko kaj hitro ugotovimo, kakšno usodo je slovenski kmečki človek moral preživeti. V vsesplošnem socialnem kaosu, ki je nastopil s svetovno gospodarsko krizo in recesijo leta 1929, je zavladala tudi na podeželju kmečka revščina, da so morali kmetje emigrirati v Ameriko in na druge kontinente in se zaposliti v rudnikih, pristaniščih, na plantažah sladkornega trsa in kjer koli so v tujini lahko dobili delo. Iz vasi so se odseljevali skoraj vsi za delo sposobni moški in kmetije so ostale brez delovne sile. Domačije so bile tudi zaradi slabih socialnih razmer hipotekarno obremenjene od oderuških obresti vaških posojilnic. Kmečke domačije so bile tedaj načete v svojem osnovnem jedru. Mnogi so se vračali domov še bolj revni kot so odhajali v tujino, pogosto izčrpani, za delo nesposobni in bolni za tuberkulozo in druge nalezljive bolezni.

Pritisk povojne usmeritve iz leta 1945, ki je kmečko prebivalstvo silil v tovarne in pisarne, je bil za mnoge povsem nova situacija, ki ga je silila v nov poklic, kar je pomenilo razdvojenost, odtujenost in preizkušnjo lastne prilagodljivosti novim razmeram. Pritiski naraščajoče industrializacije dežele po sovjetskem vzoru, ki je bila usmerjena v storilnost za tekočim trakom ali pa v plezanje k višku po lestvici kariere, stopnjuje usodno krizo identičnosti ali alienacijo od kmečkega življenja, ki je ukoreninjeno v naših genih. V posledici tega je danes v Sloveniji toliko psihičnih bolezni in depresivnih stanj, samomorov in tudi alkoholizma in umorov, ker so se naslednje generacije oddaljile od naravnega življenja, ki so ga imele zakoreninjenega v svojih genih. Zlomljene osebnosti in življenjski polom njihovih staršev, je vplival na mlado generacijo tako psihično kot eksistenčno in posledice, ki smo jim skoraj vsakodnevna priča, so tu.

Identifikacija človeka je v svojem jedru proces povezovanja posameznika s skupnimi ideali družbe. In kakšna je zavest človekove identičnosti danes, ko namesto prejšnjih idealov ljudi, ki so bili eksistenčno in čustveno prikovani na zemljo in so imeli svojo oporo v naravi, da doživljajo eksistencialno krizo tako v čustvenem kot v materialnem pogledu? Sodobni človek kmečke provenience je doživel, da stvor »glumi« stvarnika njegovega življenja, doživel je bolno moralno družbe, v kateri je postal nepotreben. To krizo pa pospešuje postopna institucionalizacija družbe in človeka s spremembo lastninskih razmerij. Njegov kmečki rojstni list je postal bleda neprepoznavna izkaznica brez vsebine, novejša osebna izkaznica tovarniškega delavca – proletarca pa je vsebinsko prazna. Tako odtrgan kmet od kmečkega življenja in poslan v mesto ni več kmet in ni več delavec. Tovarne so doživele stečaje in dobile nove lastnike. Kmet – delavec je postal nepotrebna družbena kategorija, ki je družbi le v breme. Človek je ostal brez zemlje, tudi dninar in kajžar je izgubil svojega delodajalca in ta človek je ostal tudi brez tistih idealov, s katerimi se je nekoč njegov prednik identificiral.

Inštitucija pomeni za kmečki rod vedno bolj odtujitev od generičnega načina življenja, oddaljitev od nravnega življenja, razen tistih izjem slovenskih kmetij, ki so kljub vsemu navkljub kmetijstvo ohranile in se uspele posodobiti. Organizacija življenja z določenimi cilji razvrednotenja kmetijstva je obšla ljudi kmečkega rodu po mestih, da jim je ostal le urad za delo in socialna podpora kot edino sredstvo in orodje za preživetje. Ko spremljamo človeka kmečke provenience ene ali dveh generacij zadnjih 80 ali 60 let po drugi vojni do današnjih dni, ni težko ugotoviti, da je bila odvzeta kmetom zemlja z podržavljenjem in danes je tem ljudem odvzeta tudi pravica do odločanja o svoji usodi in delo. Tako so ustvarjalne vitalne sile neke generacije in njihovih potomcev zatrte. Družbeni primitivizem in egoizem se za to družbeno plast ljudi ne meni. Vse življenjske oblike, norme in ideali predindustrijske dobe, ki jo je favoriziral in forsiral socializem, so se danes kot nepotrebni in odvečni odpravili.

In tu nastopa konflikt, ki navdaja človeka kmečkega rodu z zavestjo praznine v svetu, občutkom odrinjenosti od narave, ki je kmečkemu človeku določala nove smisle in vrednote, ki niso bili nikoli izpolnjeni. Kmečki dom je pomenil zavarovani prostor, v njem je kmečki človek imel zavetje in mir. Po Goetheju je bil človek brez hiše, nečlovek. Ko vzamemo človeku kmečki dom, gospodarsko poslopje, zemljo in živino, smo mu vzeli mir. V svojem življenjskem vakuumu človek vedno doživlja končnost svojega obstoja, hkrati pa hrepenenje po daljavi, v neskončnost, ki je tudi rodovitnost njegove zemlje, ki jo obdeluje in prenaša na svoje potomce. Vse to ima svoje odmeve v doživljanju kmečkega človeka. Svoboda je iz pradavnine sen človeštva, zadovoljnost počivajočega kmeta ali njegovega potomca v mestnem stanovanjskem bloku, v katerem vegetira najmanj dve ali več generacij pa je izrojeno stanje. V ozadju tega je dejansko dosežena nezadovoljnost malega človeka z doseženim stanjem, ki je ostala prezrta

Davek, ki ga je plačal kmet zlasti med in po drugi vojni je bil največji v zgodovini, kajti med vojno je kmet moral nahraniti lačno vojsko, utrpeti požiganje domov in uničevanje domačij, kmetje so nevešči vojskovanja padali v spopadih s tujim in domačim sovražnikom; po vojni pa je kmet imel obvezno oddajo pridelkov in živine in je moral v skladu s planskim gospodarstvom na svojih plečih zadovoljevati naraščajoče potrebe izgradnje uničenega gospodarstva in podpirati industrializacijo dežele v vseh povojnih letih, kmetu so nacionalizirali in odvzeli zemljo, izgnali so ga v tovarne in slabo pismenega v pisarne. Danes je kmečki rod in njegovi potomci, ki so imeli do nedavnega status tovarniških delavcev, brez zemlje in kmečkega doma, ki se je v pol stoletja sesul sam vase. Ta mlajša generacija kmečkih potomcev nima niti materialnih možnosti, da bi si ustvarila družino in zagotovila nataliteto, ki predstavlja narodovo reprodukcijo in ohranitev kmečkih korenin pred izumrtjem. To je drama enega dela slovenskega narodovega telesa, o kateri se danes malo govori.

Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo se na žalost stanje ni spremenilo na boljše. Slovensko kmetijstvo ni sposobno konkurirati evropskemu in svetovnemu zaradi razdrobljenost kmetijskih površin in stroškov na enoto proizvoda in politike, ki ni naklonjena kmetu, saj so še evropske subvencije obdavčene.

Prav tako so za kmetijstvo vse bolj neugodne vremenske razmere. Suše se bodo nadaljevale in se še povečevale. Znanstveniki predvidevajo, da bodo zlasti kraški predeli, na katerih leži skoraj vsa Slovenija, postala vse bolj suha in vroča in neprimerna za vzdrževanje kmetijskih površin. Vprašljiva je tudi graditev namakalnih sistemov, saj je vprašanje od kod bodo ti sistemi namakani. Kot sami vemo, ob velikih sušah prihaja do drastičnega upada tekočih voda in podtalnice, velikokrat so ljudje opozorjeni, naj ne rabijo preveč vode, da zajetja vode ne presahnejo, namakanje pa pomeni veliko porabo vode. Tudi naravne nesreče ne prizanašajo kmetom. Mile zime, zato prezgodnja brstenja, in vse pogostejše zmrzali spomladi, povzročajo veliko škodo predvsem na sadnem drevju. Neenakomerna in navzkrižna razporejenost toplega in mrzlega vremenskega obdobja uničujoče učinkuje na pridelke. Tude toče sklestijo kmetu pridelek. Povečana suša in toplota  povečujeta razmnoževanje škodljivcev in uporabo pesticidov, kar zastruplja podtalnico. Pred kratkim smo bili priča pomorom čebel. Verjetno je perspektiva slovenskega kmeta v ekološkem pridelovanju hrane, kajti s tem posredno poskrbimo za ekološko čistejše okolje in zdravje ljudi. Živinorejo pesti strah pred boleznimi norih krav, ptičjo gripo, parkljevko, slinavko itd. Veliko je teh vprašanj, ki bi jim morali posvetiti večjo pozornost.

Kmetje imajo tudi okrnjene socialne pravice in zdravstveno varstvo, otroci kmetov pa težje dostopno drago šolanje. Težak je položaj kmeta in država se bo morala kmetijski problematiki bolj posvetiti, saj si kot majhen narod ne moremo zamisliti, da bi bili povsem odvisni pri prehrani od tujine in trgov, ki se lahko tudi zaprejo ob gospodarskih krizah. Zgodovina nas uči, da narod brez kmeta, ko nastopijo gospodarske recesije, vojne in druge izredne razmere, ne more preživeti. Kmet je že v zgodovini predstavljal tisti rešilni pas, ki je rešil narod pred lakoto in izumrtjem. Hrana je vsaki dan dražja in je strateškega pomena za narodov obstoj in njegovo preživetje. Kmet si zasluži vse naše spoštovanje!

DANES, 2 ROŽNIKA PRAZNUJEM SVOJ ROJSTNI DAN.

VSE NAJBOLJŠE!

Pravkar sem odkrila novo glasbo Univerzuma,
ki v vsakem živem bitju šumi svoje odtenke,
govori svoj jezik in pripoveduje svojo zgodbo.
Slišim valovanje besed iz starožitnega vodnjaka,
za rameni se poslavlja preživeli čas in me osvobaja
obveznosti, ki so zapustile mojo staro zavest.
Medtem klečim na klečalniku z osupljivim spoznanjem,
da bolj ko podrejam besedne drobce sebi,
večjo svobodo mi darujejo te dušne drobtinice.

Oh, ta neskončna knjiga ad infinitum mi govori
v narečju  vesoljnega telesa, ki mu pripadam,
v besedah božjega prahu, v glasovih galaktičnih spiral,
nikoli postarana, večno mlada v jeziku
skoz popkovino prihodnosti iz nepozabnih dni.

In od kod sploh prihajam v sledenju transcendarlne geometrije,
kdo sploh sem v osi te logaritmske spirale vesolja?
Odkod prihaja ta skrivnostni zakon mojega življenja,
da občutim nekakšno mešanje zraka iz poželenja,
neutešenost srca, partituro, ki poželjivo tipa moje strune,
in jaz oblikujem svoje zvočno telo skozi ljubezen
svoje unikatne stvaritve, skozi svoje domišljiske zmožnosti,
iz svojega digitalnega kraljestva, ustvarjenega po naključju.

Sem mar nekakšno dopolnilo Stvarniku, njegov domiselni
poskus  znotraj neprostovoljnega počitka . Iz strasti in užitka
za praznovanja mlade krvi sem, za prešernost brez mask in laži,
za pustolovščine z bakhovskim opojem. Kaj sem vendar?
Kdo sem, da mi nihče ne more odvzeti in zmanjšati
tistega, kar Bog želi deliti z mano in mojo usodo.

Navznoter pojem z močjo simbolike.  Videla sem se
v starih slikah in nisem mogla ničesar narediti,
ko sem brskala po albumih svojih starih poželenj,
bila sem predseksualna tekočina, predglas s pravico postati
dolžnost in veselje, da svoj delež nosim s seboj kot  prvino,
kot dediščino preizkušnje, kot dokaz, da sem bila od nekdaj.

Ko vstopam v svojo bolečino, opremljena z jermeni,
ko me nanjo priveže življenje, da se prečistim  tudi s trpljenjem,
tedaj vem, kako sanjavo tihi so bili pastriji mojih želja.
Zdi se mi, da sem nekakšno hrepeneče mešanje zraka.
Roke so se polastile klavirja, tipk moje duše,
mehko zarisanih metuljev s svilenkastim šumom občutij
in jaz sem srečna, da sem se izmuznila  v sebi
skozi ljubezen te unikatne stvaritve in začela sem se
uglaševati z občutkom zase in beseda hrani mojo poželjivost.


Nocoj je bil tako močan veter, da je nosil moje obleke iz omare po nebu in zanašal zvezde, ki so se preigravale z oblaki in presegale glasbo dežja, ki so ga pregnale čez horizont. Zvezde so luščile zlati prah v mojo posteljo. Ena mi je mehko zdrsnila v naročje. Zaslišala sem žvenket, kot bi trčila v kristalno čašo in mi nazdravila. Pred menoj je stresla polno cekinov čistega zadovoljstva, zdravja in veselja.

MOJ DEDEK IN KANARČKI

Iz zgodnjih otroških let mi še danes v ušesih žvrgoli kanarčkovo petje. Moj ded je bil invalid iz prve svetovne vojne, hodil je le s palico zaradi poškodovane noge. V nogi je imel kos granate šrapnel in je zelo trpel. Zato je veliko sedel in poslušal petje kanarčkov, ki so domovali v prostornih ptičjih hišicah.

Imenoval jih je kanarini. Bilo jih je za cel ptičji zbor. Zanje je zelo lepo skrbel. Delali so mu družbo in vedno je govoril kako ga pomirjajo. Ded je rad razložil, da kanarčki prihajajo iz toplih krajev, s Kanarskih otokov.

Ko danes razmišljam o dedku in kanarčkih, vem da so bili ti rumeni majhni puhasti piščeti dedova totemska žival. Večkrat je povedal, da so povezani z mrežo zborov, pevcev, častilcev moči zvoka in da jima njihovo petje zdravilno moč. Dedu so blažili njegovo bolečino.

Nekaj posebnega je bilo v njihovem zvoku, kakor bi petje snubilo veselje in sončno vedrino. Ded se je ob petju kanarčkov pogosto zamislil in malce zadremal, kakor da bi odšel s tega sveta in od vseh, ki ga obdajamo in kar ga je obkrožalo. S svojim kratkim spancem, morda tudi z meditacijo, se je potopil v mir in se po ne prav dolgo trajajoči zatopljenosti vase, vrnil ves okrepljen in zadovoljen ter se mi lepo nasmehnil.

Imela sem občutek, da so kanarčki vzeli nase vso dedovo bolečino, ga razumeli in mu s svojim petjem vrnili vedrino duha. Ded je imel zelo rad glasbo in ker si bolan ni mogel naložiti tega napora, da bi kdaj zapel, je to prepustil kanarčkom, da so čivkali in žgoleli v zboru. Ded je kanarčkom posvečal vso skrb in pazljivost pri njihovem rednem prehranjevanju in negi. Hranil jih je s semeni, trdo kuhanimi jajci in radičem, ki ga je sejal in žel zanje.

Zaradi bolečin v nogi ponoči ni mogel spati in je vstajal zgodaj zjutraj. Ko so ga kanarčki zagledali, so poskrbeli za njegovo dušo. Razumel je, kot da je vse ptičje petje namenjeno samo njemu, lajšanju njegove bolečine. Ta jutranji prizor ga je vedno razveselil in potolažil. S kanarčki je živel v nekakšni simbiozi. Odnos kanarčkov do mojega deda je bil plemenita zvočna igra glasov, tako žlahtno prepričljivo, vabljivo in mikavno petje, ki še tako nesrečnemu človeku vrne čustveno razpoloženje in vedrino.

Ob dedovi smrti sem bila stara 11 let. Zelo sem pogrešala svojega ljubečega dedka in tudi živahno, utripajoče življenje kanarčkov. Po dedovi smrti so z vedno manjšo vnemo peli, dokler ni njihov glas povsem zamrl. Ti dedovi kanarčki so bili obdarovani z ljubeznijo do človeka. Naučili so se ga razumeti.

Moj ded se je smehljajoč in prijetno presenečen vedno rad pogovarjal z menoj, ko sem ga kaj vprašala o pticah. Ganjen in vesel je bil in je začutil pomen te moje lepe poteze, da sem pokazala voljo in pripravljenost za pogovor o njemu najljubši temi, o kanarčkih. S pogovorom o kanarčkih sem mu hotela povedati, da ga imam rada. Z novo vsebino pogovora je moje prijateljstvo z dedom dobilo novo obliko in še bolj zaživelo.

Ded je v duši igral igro svojega glasbenega navdiha s kanarčki. Družbo s kanarčki je ded doživljal kot posebnost, ki mu osmišlja življenje, podvrženo času, ko ga obliva in pretresa bolečina, ki se je kanarčkov dotaknila v notranjost in so se zanjo vsi kanarčki v zboru čutili soodgovorne, da jo dedku s petjem in žgolenjem lajšajo.

In tako sem zvezo s kanarčkovim petjem ohranila vse do danes. Le kdo se ne bi pomiril, se zatekel v osamljenost in se odtujil od hrupa in glasnega sveta zato, da bi poslušal ptičje žgolenje, ko pa je tako skrivnostno lepo in pomirjujoče. Še dandanes zelo rada grem v gozd in ta pojoči ptičji podmladek me s svojim čivkanjem tako prevzame, da se vselej spomnim na svojega ljubečega deda. Danes mi je začivkala sinička na sosedovem vrtu in sem se spomnila na svojega dedka in kanarčke.

OČE DRUŽINSKA AVTORITETA? KAJ O TEM MENIMO ŽENSKE

 

 Dr. sc. Med. Rugelj, sedaj že pokojni, je rekel: Osebnostno zreli in vrhunsko usposobljeni za ustvarjalno življenje so ljudje, ki imajo dobro gensko zasnovo in ki so v zdravi in ustvarjalni družini (pod vertikalno avtoriteto skrbnega in pravičnega očeta) v šoli in v družbi bili optimalno deležni zdravih in spodbudnih odnosov, kar se izraža navzven tako, da zrel, marljiv, odličen in vsestransko uspešen učenec, dijak in študent suvereno kraljuje in se ne boji ocenjevanja učiteljev, pač pa se ga veseli, saj se zaveda, da bo pri ocenjevanju spet uspešen in zato še bolj afirmiran.

Načelno bi se strinjala, da ima genska zasnova določen, v posameznih primerih dedno podedovanih bolezni, tudi močan vpliv na človeka. Vendar v največ primerih ima dednost vpliv zlasti na temperament in podobo človeka. Po mojem mišljenju zgornja definicija sicer uglednega zdravnika psihiatra, ki mu nekateri očitajo tudi kontraverznost z uradno medicino in skrajnosti, me moti v dveh točkah in sicer:

1. s prevelikim poudarjanjem genetike pri razmnoževanju človeške vrste, bi lahko prišli do absurda in bi lahko začeli propagirati idejo, da imajo pravico do razmnoževanja samo genetski izbranci (Hitlerjeva ideja o čistem arijskem (nad)človeku). Življenje je pač takšno kot je. Sestavljajo ga bolj popolni nosilci genov in tudi manj popolni (tudi z obolelimi geni in kromosomi). Vsi ljudje pa imajo pravico imeti svoje potomce in osmisliti veselje do življenja s svojo družino, razen v primerih, ko se z veliko verjetnostjo pričakuje, da bodo rojeni otroci hudi invalidi (Downov syndrom, paraliza ipd) . Ideja o družbi, ki bi jo sestavljali samo vrhunski ljudje, je utopija.

2. moti me ideja, da je za razvoj osebnostno zrelega in vrhunsko usposobljenega človeka pogoj, da se razvija v družini pod vertikalno avtoriteto skrbnega in pravičnega očeta, kar je razumeti, da takšni družini načeluje oče s patriarhalno oziroma patricentrično psihično držo.

Zakaj bi moral biti le oče avtoriteta v družini in zakaj omenjeni psihiater ni omenjal avtoritete matere? In kaj je psihiater hotel pravzaprav povedati pod pojmom »vertikalne avtoritete«? Je to mar družina, ki ji načeluje in z vrha navzdol ukazuje, vendar ne le otrokom, temveč tudi ženi, strogi patriarhalni oče. Danes ni več aktualen patriarhalni oče, ki ima povezave s člani svoje družine zgolj po vertikali. Takšno pojmovanje družine je zastarelo, nesodobno z današnjim razvojem družbe in skregano tudi s pravnim pojmovanjem enakosti moža in žene pri vzgoji otrok. Zaradi svoje psihološke podlage je patriarhalna družbena struktura tesno povezana z naravo današnje družbe. Patriarhalna družina je eno najpomembnejših področij za ustvarjanje psihičnih drž, ki pomagajo ohranjati stabilnost razslojevane družbe. Opraviti imamo s čustvenim kompleksom, ki bi ga lahko imenovali »patricentrični« kompleks. Zanj so značilne te-le prvine:

• čustvena odvisnost od očetovske avtoritete v obliki mešanice strahu, ljubezni in sovraštva;
• identificiranje z očetovsko avtoriteto nasproti šibkejšim;
• močan in dosleden superego, katerega načelo je, da je dolžnost pomembnejša od sreče;
• občutja krivde, ki spet in spet obnavlja neskladje med zahtevami superega in
zahtevami dejanskosti, njihov učinek pa je, da ostanejo ljudje ponižani pred avtoriteto.

Ravno te psihično družbene okoliščine nam pojasnjujejo, zakaj imajo skoraj brez izjeme družino za podlago ali pa vsaj pomembno podporo družbi.

Posebno pomembna za naš problem je podoba družbenih, moralnih in političnih odnosov. Pri tem pa ima pomembno vlogo patricentrična struktura protestantske družbe, ki je ustvarjala možnosti za naraščanje človekovih produktivnih sposobnosti in se je prvič v zgodovini zazdelo mogoče, da bi lahko uresničili družbeni red, ki se je prej izražal le v bajkah, v katerem bodo vsi ljudje preskrbljeni z vsemi gmotnimi sredstvi, ki so potrebna za njihovo pravo srečo. Kako se je to uresničilo pa vsi vemo!

Nastanek protestantizma je pogojen z istimi družbenimi in gospodarskimi dejavniki, ki so omogočili nastanek »duha« kapitalizma. Kakor vse religije ima tudi protestantizem nalogo, da nenehno reproducira in krepi nagonsko strukturo, ki je taki družbi potrebna.

Patricentrični kompleks se izvaja v družini po vertikali od očeta navzdol, v katerem sta izpolnjevanje dolžnosti in uspeh glavni gonilni sili, uživanje in sreča človeka pa imata drugotno vlogo. Pri vsem tem bi bilo zanimivo slišati psihiatra kaj ima v mislih, ko govori o ustvarjalnem človeku. Ustvarjalnost kot silo, ki omogoča družbi, da funkcionira v funkciji kapitala in dobička ali ustvarjalnost kot osebno srečo človeka.

Patricentični kompleks v družini je ena najmočnejših sil, ki so bile osnova in odločilne za neznanske in kulturne dosežke kapitalizma. Do kapitalističnega obdobja so morali ljudi (sužnje) s fizičnimi sredstvi prisiliti, da so vsak drobec energije posvetili gospodarsko koristnemu delu. Pod vplivom patricentričnega kompleksa, ki mu načeluje oče v družini po vertikali, kot gaje ponudil dr.sc.med. Rugelj, se ljudje prostovoljno posvečajo delu in oče jih tako strogo vzgaja, da tu ni dilem. Vzgaja jih s svojo očetovsko strogostjo v »ustvarjalne« in »delovne«, ljudi, ki jim je prvo izpolnjevanje dolžnosti, uboganje avtoritete očeta in države (kapitala) in disciplina pri delu. Zunanji pritisk se je torej ponotranjil, oče pa je v svoji »vertikalni patricentrični drži« za to poskrbel, da je vzgojil otroke, ki bodo služili dolžnostim in ki bodo pokorni državi in gospodarju. Izpolnjevanje nalog vesti daje torej zadoščenje, ki veliko prispeva k patricentrični strukturi oblasti in oče s svojim delovanjem služi njej, ne pa sreči otroka, saj njegov patricentrični kompleks sili otroka, da se bo prostovoljno vdajal suženjstvu.

Pri patricentirčni psihični drži očeta pa naj omenim še nekaj značilnosti, ki povedo zakaj ta drža očetu družine odgovarja in kako se pokorščina otrok zrcali v zadovoljevanju očetovega ega in zakaj ta konstelacija dobiva značilni pomen tudi za dejstva, da je v patriarhalni družini oče obenem tudi avtoriteta, ki uravnava otrokovo življenje:

• pogum in junaštvo, na katerega sta pri svojih otrocih oče in tudi država ponosna je očetov nacisizem in korist države, da ima pogumne in junaške državljane (podobo matere pačijo se sentimentalizmom in šibkostjo);

• oče ljubi svojega sina pod pogojem, da bo le-ta izpolnil njegova pričakovanja, ki jih polaga vanj. Če se to ne zgodi, očetova ljubezen usahne ali pa se spremeni v prezir in sovraštvo. Nič koliko je primerov, ko so se svojim sinovom patricentrični »vertikalni« očetje odpovedali in jih nočejo poznati;

• oče od sina pričakuje (govorim sina, ki bo nadaljeval kot glavar družine vlogo patricentričnega očeta), ne le da bo družbeno koristen, temveč da bo izpolnil tudi njegove želje in pričakovanja, predvsem pa očetove neuresničene sanje;

• sin bo gospodar očetovega imetja in ko bo oče bolan in star, bo sin tudi njegov skrbnik;

* tak patricentrični oče je pa tudi ljubosumen na svojega sina, saj njegova življenjska moč v nasprotju s sinovo upada;

• patricentiričnemu očetu niti ni toliko do sinove sreče, bolj pomembno z ekonomskega vidika je, da je sin dobra naložba kapitala in vse naložbe vložene v njegovo vzgojo in poklicno izobrazbo, so kot prispevki za starostno pokojnino. Enako vrednost ima za očeta s patriarhalno psihično držo tudi gospodarsko in družbeno uspešna sinova poroka. Sin lahko ugled očeta poveča, če sin ni uspešen, neuspeh pa je lahko za očeta tudi velik polom.

Psihiater omenja tako imenovani maksimalni osebnostni razvoj in ustvarjalnost otroka v družini, ki ji načeluje vertikalna avtoriteta skrbnega in pravičnega očeta. Ne pove pa bistva kakšen v resnici naj bo tak oče. Ali se bo zavzemal za srečo svojega otroka ali bo svojega otroka prvenstveno vzgajal kot komolčarja, da bo dosegel vse tisto, kar psihiater v svojem prispevku našteva. Tak oče pričakuje torej tekmovalnega sina. Skratka da, bo uspešen in da bo osrednja njegova življenjska naloga izpolnjevanje dolžnosti. Ali vertikalna avtoriteta očeta zagotavlja otroku občutek brezpogojne gotovosti, da je ljubljen? Po sreči družine se psihiater ne sprašuje. Zanika tudi enakopravnost žene in moža, ki je zagotovljena z ustavo in zakonom, kajti v vertikalnosti le-te ni, je samo podrejenost otrok in žene možu. Tu bi morali posvetiti kakšno besedo tudi vprašanju enakopravnosti otrok in odgovornosti staršev zanje,da otroci enakopravnost uresničujejo odgovorno.

Jaz si predstavljam kot zdravo in ustvarjalno družino, družino na čelu z materjo in očetom kot dvema enakopravnima roditeljema, ki brez notranjih sporov, nemirov in nesoglasij, z veliko mero ljubezni in posvečanja vzgajata svoje otroke. Takim staršem bodo otroci priznavali avtoriteto in jih spoštovali, formalna avtoriteta, ki jo sam oče vsiljuje z vrha navzdol družini in ki jo člani ne priznavajo in imajo v duši celo odpor do nje, ni nobena avtoriteta. To je suženjstvo. Sužnji pa ne morejo biti pokončne osebe.

Za pravilni duševni razvoj otroka je potrebna dosledna vzgoja matere in očeta, ki daje otroku duševno trdnost, zaupanje in ljubezen. Otroci se hranijo z mlekom in pohvalami. Najpomembnejše za otroka je, da si starši vzamejo dovolj časa za otroke in da se jim posvetijo. Nobenih strogih okvirjev vzgoje ni mogoče predpisovati, vzgoja otrok je neko čustvo, nek prirojen in z vzgojo človeka pogojevan impulz, ki prihaja odznoter. Veliko preprostih kmečkih otrok srečujem, ki so zelo lepo vzgojeni s toplino in ljubeznijo so otroci preprostih staršev in ob srečanju človeka spoštljivo pozdravijo, se nasmehnejo in dajo čutiti, da so veseli, da si prišel. Veliko otrok po urbanih naseljih, ki ima »vertikalne in horizontalne« vzgoje in starše, ki se zanje ne menijo in jih prepustijo ulici pa kljub temu da imajo »vse«, so v bistvu zapuščeni brodolomci tega življenja, ki zapadejo drogi, alkoholu, kriminalu in ulici. Vsa modrost vzgoje otrok je ljubezen, brez očetov na prestolih patricentrične vzvišenosti.

 

MAMIN SINČEK, LJUBLJENČEK

Mamin sinček ali mamin razvajenček je tisti otrok, ki služi materi kot nadomestilo za njeno neizpolnjeno ljubezensko partnersko življenje. Mati sina poseduje, ima ga za svojo lastnino, ga zaščiti in zavaruje, ogradi ga, daje mu vse, samo da je sinko še bolj njen. Njegova nesamostojnost pa ji to še bolj omogoča.

Čimbolj je sinko materi privržen, tembolj postaja nesamostojen in prepušča vso skrb zase materi. Tak sinko mater čedalje bolj potrebuje, saj brez nje ni sposoben samostojnega življenja. Nato preide njuna odvisnost v recipročen odnos, da mati ne more brez sinka in sinko ne more živeti brez matere. Nastane nenaravna simbioza, ki temelji na nezdravem odnosu, na nenaravni sublimaciji nadomestitev.

Sinko začne s svojo materjo manipulirati, v veliko primerih takšen sinko niti ne hodi v službo ali pa službe nenehno menjuje, po možnosti pobere svoji materi plačo ali pokojnino; eden z drugim manipulirata in vsak za sebe je kompenziran za svoj primanjkljaj – mati za partnersko ljubezen, sin pa je našel v materi objekt izkoriščanja, potuhe za svojo lenobo in razvade. Takšen sinko se razvije v popolnoma nezrelo osebnost in egocentričnega sebičneža, za življenje nesposobno in nesocializirano osebo.

Gorje ženski, ki se poroči z maminim sinkom. Na mesto, da bi mož urejal družinske zadeve s svojo ženo, jih ureja z materjo. Mati je strahotno ljubosumna na snaho in jo običajno sovraži, saj jo doživlja kot tekmico, ki ji je ukradla sinka. Snaha ne zna dovolj dobro gospodinjiti in kuhati njenemu sinku, ni dovolj izobražena, lepa, ne zna vzgajati otrok, skratka nikoli ni bila vredna njenega ljubljenega sinka. Mati sinu še naprej kuha, si lasti vzgojo njegovih otrok in odriva snaho v kot. Snaha postane nebodigatreba. Mati še naprej izbira sinku v trgovinah srajce, barvo kravat, mu čisti čevlje, mu lika in ga ljubosumno čuva zase. Običajno takšna mati ne prenese, da bi njen sin imel prijatelje in ga interesno zapira v svoj ozek egoistični krog. Oče je v takšni hiši običajno copata žene in sinka. Mora biti tiho ter nemo spremljati kako se sinko spreminja v družinskega in socialnega zajedalca. Mati je popolnoma nekritična do sinkovega vedenja, ki razbija motorje in avtomobile, celo drogo uživa, vendar to je njen ljubi sinko, brez vsake napake in vse kar vpraša, dobi. Vsaki dan ga čakata na mizi od mamice skrbno pripravljeno kosilo in večerja, kavico mu mamica pogosto servira kar v posteljo in ga pri tem poboža.

Skoraj vsak zakon, v katerega vstopa nezrel mamin sinko, razpade in mamin sinko se nato seli od ene ljubice do druge in vsaka ga finančno podpira, dokler se ga ne naveliča in da na čevelj. Kar naprej si bo takšen sinko sposojal denar, delal dolgove in se neodgovorno obnašal do sebe in družine. Ko mati ostari, bo prišel obvezno vsakega prvega v mesecu k njej na obisk, če že ni pri njej, in jo bo peljal pod roko na banko kot vzoren in ljubeč sinko, da mati dvigne denar, ki ji ga spretno sinko pobere in zapravi. Običajno takšni zakoni z maminimi sinčki prej ali slej pustijo za seboj razdejano družino. Mati bo po možnosti dala svojemu sinku celo denar češ, naj gre na pogovor k psihologu, ki naj bi mu dopovedal, da njegova žena ni bila nikoli zanj in naj se jo čim prej iznebi in se od nje loči.

Vzgoja takšnega sina pa ni tako sila enostavna. Začne se običajno tako, da za vsakim predmetom, ki pade malemu sinku na tla, se mati skloni in ga pobere. Ko hoče njen sinko kaj uveljaviti, uveljavlja z ihto, meče stvari na tla in mati mu jih pobira, on se kuja naprej. Nato se mali porednež spravi na sestrico, jo krepko »prebunka« in mati nič ne reče. Saj on je vendar fant in kot moškemu je to dovoljeno, to lahko počne. Mati dela razlike med otoki, saj do sinka je tolerantna, do drugih otrok pa krivična in vedno išče na vse načine, da priviligira svojega ljubljenčka. Če je v hladilniku kakšna dobrota, bo vse položila pred sinka, drugi pa bodo gledali kako se mali pujsek pita in vzgaja v velikega sebičneža, ki vidi samo sebe. Pri nakupu oblačil in tehničnih predmetov, bo vedno sinko pravi, drugi lahko počakajo. On bo nosil nova oblačila, drugi otroci lahko ponosijo njegova stara. Žepnino bo dobival od matere posebej in nihče ne bo vedel koliko. Mati bo vedno šla v šolo in zmerjala učiteljice, da so krive vseh nesporazumov, ker zapostavljajo njenega sinka in tudi ocenjujejo ga krivično, saj njen sinko zna več, kot so ga v šoli učitelji ocenili. Sinko ni nikoli za nič kriv, vsega so krivi v šoli sošolci in vzgojitelji.

Takšen sinko običajno v nobeni službi ne obstane, ker ne prenese delovne avtoritete šefa in ne sodelavcev. O vseh slabo govori in jih blati. Odgovornejših nalog mu v službi sploh ne morejo zaupati, ker jih ne bo dokončal ali jih bo opravil le polovično. V službi bo velik zbiratelj krivic. Kljub morebiti opravljeni diplomi, ga v službi nimajo za kaj uporabiti, ker je nesamostojen in neodgovoren. Do svoje žene bo običajno grob, nesposoben globljega resničnega čustva, prijateljstva in spoštovanja. Ob svoji ženi bo imel še kup ljubic, ki jih bo menjaval kakor čevlje, podajal se bo tudi v odnos svinganja, do svojih otrok ne bo imel primernega čustvenega in vzgojnega odnosa. Otroke bo vzgajala njegova mati.

Ko bo njegova mati zaradi starosti ali bolezni opešala, bo vso odgovornost in skrb zanjo prevalil na svoje sestre ali brate ali drugo sorodstvo in bo prvi predlagal naj gre mati v dom za ostarele občane. Ko mati umre, se bo pa tožaril in bo hotel vso dediščino zase.

Približno takšen je psihološko - sociološki okvir maminega sinka, ljubljenčka. Odkrit pogled na bistvo nevrotične nezrelosti in njeno odpravljanje je sila težak problem. Mamin sinček je nezreli fantek, ki si ni pridobil temeljnih lastnosti osebnostno zrelega moškega, zato se obnaša nezrelo in nevrotično. Napravijo ga mamice v svoji nadkompenzatorični obsedenosti s potrebo po človeškem stiku, ki je posledica opeharjenosti za ljubezen in tvorno življenje z zrelim moškim.

KAJ IN KAKO BEREMO NA SPLETU

Pogosto se sprašujem, kakšno telo imajo moji pisni izdelki na spletu, namenjeni bralcem? So sugestivni, nabiti s čustvi, ali  jim prinašajo tudi zrno modrosti, sprašujem se,  ali so moje pesmi spesnjene s pesniškim zanosom in z navdihom začaranosti, da bralca osvojijo? In nenazadnje se venomer  sproti vprašam,  ali je prispevek, namenjen bralcem, zanimiv in ali pišem jezikovno pravilno, jezikovno čisto in uglajeno? Koliko vprašanj leži v koreninicah na polju, kjer rastejo bilke, rože in se zaseje tudi kaj plevela.

Ko pišem, veliko krat premišljujem in se vprašam kakšno usodo doživijo moje misli in besede, kako so posamezniki prispevek sprejeli. Pomislim,  kako ravnam z bralci, ki jim namenjam svoje misli. Razmišljam,  kakšen je njihov tihi občutek, ko kritično prebirajo ali morda nejevoljno zapustijo splet. Morda jih kdaj tudi razjezim že zaradi malenkosti, morda nisem vedno dovolj vljudna in me s pisanjem zanese. Kriteriji za ocenjevanje napisanih misli ostajajo vedno v območju ideala, kar pomeni, da so orodje za razsvetlitve in potešitve želje po vedenju kako smo sprejeti.

Prepričana sem, da je največ bralcev sposobno ponujeno branje spoštovati, se pridružiti mislim, jim prisluhniti in s prišepetavanjem izreči pohvalo ali upravičeno grajo? Morda bi mi kdo želel obzirno izreči tudi svojo oceno, mnenje, povedati svoje pripombe in stališče, pa mu primanjkuje časa. Vsaki dan se soočimo s tvarinami nove vrste, ki jim namenjamo osebno kulturniško kritiko, mnenje, občutenje in presojo.

Pisanje in objavljanje na spletu je, kot da bi pisali dolgo pismo neznancu. Pogosto me navdaja občutek, da pišem dolgo, nikoli dokončano pismo in ga pošiljam v svet na neznane naslove.

Če človek odpre posamezne spletne strani, je pogosto očaran in se vpraša odkod avtorji jemljejo toliko volje, da ustvarjajo iz čistega veselja, odkod vse te bogate zamisli, vedenje in ustvarjalnost. Mene je pred kratkim očarala spletna stran www.lucija-si.com.

Mnoge spletne strani si zaslužijo pohvalo, nekatere pa tudi grajo, ker motijo duševno stanje, mir in z neprimernimi vsebinami kalijo sožitje med ljudmi ali ne sprožijo zadostnega zanimanja, da bi jih prebrali. Takšni prispevki oropajo duha tiste dragocene radosti, da bi ob njih uživali.

Ali res ob branju prispevkov samo uživamo?

Pisana beseda tvori duhovni svet, zato mora biti osvetljena s kriteriji, ki ji dajejo univerzalno vrednost in prinašajo k počutju svetlobo. Fascinantna je pri tem realnost napisanega dela, ki se kaže v dobrem in zanimivem slogu in zanimivosti sporočila. Stvaritev se pogosto ne vključi v realni tok življenja, obstoječe je izključeno pred pritiskom dejanskosti. Gre za presežno težo možnega. Za estetsko percepcijo je pomembno višje, drugoredno opažanje in dojemanje. Pomemben je tisti del zaznave, ki sega preko čutnih vtisov oziroma tisti del zaznave, ki dodaja, izbira in odkriva. Notranje čutenje je zelo pomembno.

Prispevek naj ne bi povzročil razkola ter kazal grobosti. Včasih razmere pripomorejo, da se na spletu pojavi prispevek, ki ne odigra pozitivne vloge. Takšni prispevki lahko izpadejo kot nasilni, ker je v njih predpostavka, da kar razmišljajo in ti vsiljujejo stoodstotno drži in naj bi veljalo za edino pravilo igre, po katerem se odvija življenje. Že v starih časih so ljudje rekli, da kar je napisano drži, in če spoznamo, da ne drži, smo razočarani, nejeverni in jezni.

Zagotovo se prispevek ne utemeljuje le s čutnim in lepim, estetsko dopadljivim, prisotna mora biti tudi globina misli. Ne pišemo samo za opazovalca lepega, temveč tudi za misleca. Zavest se prepusti silam globine in te so višja stopnja izrazne. moči. Vsak takšen prispevek ima neke umetniške prvine. Nekateri več, drugi manj. Postavi se vprašanje ali je v pisani besedi močnejše estetsko uživanje lepote ali globina misli? Umetnost je vsekakor estetika in skrivnost, ki ob uživajočem opazovanju skupaj razkrije presežnost, povezano z ustvarjalčevo bitjo.

Vsi si želimo živeti polno življenje in prispevki naj bi nas s svojo pozitivno energijo pripeljali
na cilj našega duhovnega zadovoljstva z dostojanstveno držo avtorja in človeško dobrohotnostjo bralca. Le zakaj bi svoje pozitivne energije metali v nič, v negativne predpostavke, sprejemali tekste pod obremenitvami tuje ideologije ali nazorov. Estetika ima več obrazov. Najprijetnejši je tisti, ki nam odpira mnogovrstnost svetlega sveta, požlahtni srce in odpira globino naših misli. Kritična misel pa naj bi vplivala na ozaveščanje in razmišljanje o resničnih problemih, ki nas tarejo.

SPLETNE STRANI IN MI

Z zbirko zbadljivk in zmerljivk ni mogoče izdati knjige

Kaj narediti, ko te popušča potrpežljivost, da bi vzdržal med tistimi, ki jim ni všeč barva tvoje kože in ti zato pobirajo z nje epitel, košček za koščkom in te nameravajo popolnoma olupiti in oskubiti dostojanstva?

Na spletnih straneh se običajno pojavljajo anonimneži pod tem ali onim domiselnim geslom ali imenom. Vsa ta plejada komentatorjev pa ima prosto dostop do medija in svobodo izražanja po načelu iz 39. člena Ustave RS, ki govori: Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja. Vsakdo ima pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon.

Kako se navedena ustavna pravica do izražanja uresničuje v praksi, ne le kot pravica, temveč tudi kot dolžnost posameznika,  pa je najtežje odgovoriti. Običajno je pot do pravice ali moralnega zadoščenja zelo dolga, največkrat pa neprehodna in brezuspešna. Vsakdo ima po ustavi pravico svobodnega izražanja, ne pa tudi dolžnost, da se izraža kulturno, resnicoljubno in spoštljivo. Kultura ali človeška omika ni  pravna kategorija, ki  bi z zakonsko močjo zavezovala posameznika, da naj bi bil etičen, moralen, resnicoljuben in spoštljiv pri izražanju svojih misli, govoru in javnem nastopanju, v tiskih in drugih oblikah obveščanja in izražanja. Zakon  o medijih je  do onemoglosti ohlapen in popustljiv ter zastrašujoče nemočen v določbah, ki urejajo elektronske medije, saj bi moral ščititi človekovo dostojanstvo, ko se pojavi nekdo, ki te hoče pod anonimko moralno uničiti in človeško zlomiti. Skratka tu velja zakon divjega zapada.

Ni malo takšnih, ki si dajejo duška z najbolj topoumnimi  in škodoželjnimi izjavami, ko nastopajo v javnosti pod izmišljenimi imeni kot anonimneži. Vsaki dan zasledimo, da je na spletnih straneh objavljenih veliko raznovrstnih mnenj in odzivov o političnih in gospodarskih dogodkih, mnenj o javnih osebnostih, vse od političnih do estradnih in navadnih ljudi. Na spletu je mogoče prebrati pametne in neumne izjave, zmerljivke, zbadljivke in najbolj človeka nevredna in nedostojna namigovanja in sodbe, ne da bi kdo ustavil to umazano reko, ki se vali med nas in zapušča blatne sledi med nami, ko javno blati določene osebe, ki se ne morejo javno soočiti z argumenti nasproti anonimnežu, ker je le-ta kot oseba z imenom in priimkom zastrta in neznana. V totalitarnih režimih se je pojavljala med ljudmi masa ovaduhov, ki je drug drugega krivo ovajala. Danes ni nič boljše. Vsakdo, ki to hoče, lahko v javnosti govori o tebi laži z namenom, da te umaže in oblati tvojo čast, tvoje dobro ime in poštenje.

Pod izmišljenimi imeni se predstavljajo tudi nadbogovi in polbogovi, ki stavijo na svoje nezmotljive nauke, stališča in na vse,  kar so trdili in na novo trdijo, čeprav je bilo, kar govorijo in pišejo, že tisoč krat ovrženo kot laž ali sprenevedanje,  pa se za to ne menijo in kljub temu vztrajajo. Ti individuumi kar naprej prihajajo iz onostranstva v tustranstvo, iz ene reinkarnacije v drugo in v nove oblike metamorfoze, prinašajo nove religije, neizprosno in brezobzirno pobijajo v ljudeh njihovo vero in postavo, vnašajo nove organizacije in dezinformacije za življenje, prodajajo lažno srečo in neomejeno kraljujejo z vso hierarhijo svojega zavajanja in zaslepljevanja, ob tem pa se samovšečno, smehljajoče razstavljajo v slikah kolumen in po izložbah ter plakatih, in vedno bolj se smejijo neukim in zavedenim, prepričljivi in nenadkriljivi v modrosti, veliko krat naduti pod krilatico: Kaj nam pa morete.

Ta druščina je proizvajalka takšnih idej, ki so prihajale in še prihajajo ena z drugo v protislovje, obremenjene z uporništvom do zdravega razuma. Rekrutirali so se iz skrajnih obrobij kvazi izobraženih razsvetljencev in vsevedežev, ki jim je najbolj po volji cenenost in šund pa vznesena retorika, kot nadomestilo duhovnega in modrega. Nekaterim pa naduto govoričenje, ki streže samodrštvu in samoljubju. Ta odpad se je emancipiral in postal sam zase blago. Vrednotam odvzema pravico do lastnega življenja. Ljubezen jim je le imitacija, leporečje in razmočenost.

Ker z zbirko zmerljivk in zbadljivk ni mogoče izdati knjige, so si le-ti izmislili bič za svoje uveljavljanje, ki jim prinaša zabavo in potešitve. Ob sebi vedno vprežejo tiste konje, za katerimi se kadi in so potrebni najbolj krepkega iztrebljenja. Zbežati hočejo ponotranjenim pritiskom lastnih konfliktov in frustracij ter nasilju prostega časa v nasilje zabave nad drugimi, ki si jih izberejo kot žrtve. Ko takšen konsumira eno različico zabave, zahrepeni po drugi. Tu si deležen okrasnih pridevkov vseh vrst in ko začutiš, kako se te je polotil uničujoči duh, ki ti hoče krasti dragoceni čas in energijo, ki bi jo sicer uporabil za svoje ustvarjalno delo, odidi in teci, kolikor te noge nesejo! Vedi, da postajaš ščukam plen za zajtrk, kosilo in večerjo, ki te bodo použivali kot ribo v brodetu, da si bodo s tabo potešili svoj ščukin instinkt.

BESEDNI ODERUHI

Občudujem tiste, ki zlahka odidejo in obrnejo sliko na glavo, da jo ne gledajo več v svojem spominu. Veliko jih poznam, ki so to storili pred mano. Beležim kar dolg seznam. Modro je odvreči neljubo sliko v smeti in nadaljevati svoje delo. Boljše je leteti, kot se plaziti brez hrepenenja in navdušenja po močvirnatih tleh. Ko govorim o letenju, imam v mislih osvoboditev, svoje spoznavno in eksperimentalno polje videnja in čutenja, da naposled  boleče začutiš nečloveškost, ki te obdaja in da se nasloniš sam nase in svojo sposobnost, da odkriješ v sebi človeka. Nikoli si ne dovoli, da te topoglavost zadržuje na mestu in naredi iz tebe močvirno rastlino, kjer zastajajo vode in se pogrezajo tla.

Izogibaj se ljudi, ki se ti ne približajo iz človekoljubja, ampak iz lastne sebičnosti in te hočejo odvleči na vijugasta pota skozi labirinte razpravljanja, da bi lažje manipuliralI s tabo in te uničilI, kajti v njih je uničevalski nagon. Ne dovoli si, da skozi svoje zlo in lastne napake bičajo in žalijo tebe. Običajno so to besedni oderuhi, ki si na vse kriplje prizadevajo odreti dodatno vrednost drugega.

Besedni oderuhi so sežigalci svetlobe z zavestnim namenom, da se bodo uresničevali v merjenju moči z lučanjem kamenja iz teme v prostor, kjer se svetlika majhna luč in zažigajo krila metuljem. To so strdki, ki so skupaj zlepljeni in tvorijo prostor, ki postaja duhovno izpraznjeno mesto. Proti ponotranjenim silam zla se ne morejo boriti, ker so v prisilnem razmerju s svojo nadutostjo, iracionalnostjo in topoumnostjo. Svoje žrtve prezirajo, hočejo človeka duhovno zlomiti in telesno razkosati, da postane razpadajoče truplo med šakali.

Zgodi se, da postane kakšno mesto, ne po naključju, mesto arogance in z vsemi predispozicijami barbarskega jedra, kjer se uveljavljajo uničevalci pozitivnega, preoblečeni v zlagane darovalce. Eno zlo generira drugo. Ne berem več tvojih besed, temveč ti skozi črke vidim v dušo.

Ko vidiš, da se ti približuje velik, temačen oblak, se umakni v svoje varno bivališče, prespi viharno noč, vstani ob zori in se razveseli, ko te obsijejo jutranji sončni žarki. Napočil je nov ustvarjalni dan. Odpri okno na stežaj in globoko vdihni sveži zrak. Nabrekli žolč besednega oderuha se bo prej ali slej razlil, vendar to ni več tvoj problem.

 

MNOŽIČNA NEVROZA

Tudi narod ima svoje telo in potrebuje duševno zdravje ali pa psihično zboli. Za narodovo zdravje je potrebna mentalna higiena. Pomemben je dnevni red od jutra do večera in od večera do jutra, kar praktično pomeni, da narod mora živeti zdravo in vsak posameznik v sožitju s samim seboj in okoljem, če si hoče ohraniti duševno in telesno zdravje.

Narod je homogena zgradba z eno sobo, v kateri za isto mizo sedijo vsi člani družine in se v sožitju in razumevanju medsebojno spoštljivo pogovarjajo ter usklajujejo medsebojne potrebe in želje eden drugega. Ne more si en član družine vzeti takšnega dela skupne pogače, da druge člane družine pusti za mizo lačne. Če se to zgodi, pomeni, da družine ne vodijo ljubeči in pravični starši, ki bi znali narediti red.

V luči duševne higiene bi rekli, da narod potrebuje zdravo gospodarsko ozračje in večji politični mir. Pomemben faktor pri vsakdanjem oblikovanju življenja pa je zdrava pamet, uravnoteženost obremenitev med telesnimi in duševnimi močmi ter vzpostavljanje ozračja zdravih medčloveških odnosov.

Zdrava pamet je predvsem najbolj potrebna tistim, ki narod vodijo, da ga vodijo z modrostjo in s primernim spoštovanjem do svojih volivcev. Sedanja politična tržnica slabo vpliva na narodovo zdravje. Ljudje so vsaki dan bolj izpostavljeni scenam, ki jih delajo nervozne. Večere preživljajo ob TV sprejemnikih adrenalinsko. To se dogaja vselej, ko se gledajo prenosi sej s parlamenta in TV oddaje, v katerih politiki pred očmi javnosti med sabo strupeno obračunavajo. Veliko je ironije, zbadljivk, demagogije in samovšečnosti. Ljudje zaznavajo in doživljajo to negativno usmerjeno ozračje kot travmo, kot nekaj zelo motečega za svojo psiho, ki tvori del psihe naroda in se kot takšna bolna, potem tudi odraža.

Že utemeljitelji gibanja prohibitive psychohygiene po drugi svetovni vojni so spoznali pomen zdravega gospodarskega življenja za uresničevanje ciljev počlovečenja, za katere naj bi se borili. Brez psihologije in psihohigiene ne moremo dosegati političnih ciljev. Politični cilji morajo odražati narodov interes. Ravnotežje med naravno sproščenostjo in civilizatorično vezanostjo je temeljna zahteva pravega duševnega zdravja naroda.

Morala ljudi pada in medsebojni odnosi med ljudmi šepajo. Vzorec političnega medsebojnega obračunavanja prihaja na ljudi, povzroča napetosti, delitve in nevrozo. Nosilci političnih interesov, ki se tako neizprosno bojujejo med sabo, pogosto brez prepričljivih ali pomembnih argumentov, imajo v ozadju samo močne intencije po vladanju in moči za vsako ceno in prenašajo svoj lastni boj kot breme na ljudi, da se nato posamezniki identificirajo z interesi politike in kot narod delijo, medsebojno prepirajo in sovražijo, čeprav ničesar od tega nimajo. Ljudje se sploh ne zavedajo kako politiki manipulirajo z njimi.

Ljudje so množično izpostavljeni stresu, ki je posledica nevrotičnega stanja dnevne politične scene v medijih in svojemu negotovemu socialnemu obstoju. Človek ni navezan le na ozko območje čutnega in miselnega izkustva, temveč je globlje navezan še na kolektivno podzavest, ki deluje kot močan faktor v dinamiki narodove psihične zavesti. V nas leži več kot pol stoletja stari otrok enoumja, ki se hoče zbuditi iz tega stanja, hoče odrasti in hoče govoriti v govorici sodobne zavesti, vendar mu to ne uspeva, ker je ozračje nabito s starim in zavajajočim.

Na mesto, da bi se pri človeku frustracijska čustva iz preteklosti odpravljala, vstopajo vanj nova, defenzivna in kompenzatorična čustva. Atmosfera, v kateri človek živi, ga nervira, saj kot človek ne more prerasti vsiljenega stanja, ki ni po njegovi meri, ne more razvijati in negovati svojih etičnih vrednot ali pa je pri tem brezuspešen, ker se družba kot celota ne more izviti iz objema svojega bolnega stanja; moralni problemi zaradi katerih posameznik trpi, so del celotnega družbenega stanja.

Človek s svojim bitjem teži za čim večjo svobodo. Hrepeni po varnosti in zadoščevanju, kar ne more uresničevati, ker politika ne teži za tem, da bi to človekovo stanje ozdravili in osrečili človeka. Živimo v ozračju velikega egoizma, grabežljivosti, nekritičnosti, zrelativiziranih vrednot in mnogih negativnih čustev in odporov, s pomanjkanjem splošne uvidevnosti in medsebojne spoštljivosti. Dinamika merjenja moči poteka v ozračju negativnega čustvenega naboja je vse prej kot »fer play«.

Kar v zadnjem času prihaja na dan, niti ne bi navajala. To navdaja človeka ne le z ogorčenjem, temveč ga oropa jasnega mišljenja in vrednotenja, da ga zaradi nemoči več ne skrbi, da bi se zavzemal za pravičnost, temveč le živi tjavendan, da preživi vrednostno mrtev, saj pomenijo vrednote in interesi naroda bojevanje z mlini na veter. Človeku se sesuje ves vrednostni svet pred njim.

Osebno stališče do dela in priznanja za delo je izraz človekovih nazorov o delu in življenju, zato pa tudi odnosov do delodajalca, vrednotenja življenja in družbe, skratka je izraz njegovega svetovnega in življenjskega nazora. Negativni izrazi človekovega stališča do socialno psihološkega stanja v družbi se kažejo z odpori proti določenim ravnanjem in dejstvom, kakor tudi zaradi netenkočutnega ravnanja s človekom in nerazumevanja njegovih stisk. Človek nima več moči in tudi ni več sposoben preusmerjati in prilagajati pozornosti stvarem, ki se oddaljujejo od njegovega vsakdanjega življenja in živijo same zase svoje življenje na njegov račun. Enostavno ne more govoriti o politiki tako kot hlapec o svojih konjih. Krivice ubijajo človekovo motivacijo do dela in zaželenega soglasja v medsebojnem človeškem prepletanju odnosov.

ESEJ O ČEŠNJAH

Ni v moji navadi, da bi hodila k jasnovidcem ali šlogaricam, a če sem iskrena, moram priznati, da me mika. Približuje se moj rojstni dan in bi rada malo več izvedela, kako se bodo v naslednjem obdobju obnašali v meni hranilni minerali, naravni neponarejeni vitamini in vsa tista hranila, ki ustrojijo kožo, da izgledaš mlad skozi prizmo duha.

Strokovnjaki koristne učinke češenj pripisujejo visoki stopnji fenola, antioksidanta, ki se nahaja v češnjah in tudi v drugem sadju. Niso pa povedali kako češnje vzbujajo občutek veselja in zadovoljstva in nas navdajajo s čustvom nežnosti, ko cvetijo in z občutkom ljubezni, ko zorijo.

Noben človek, razen mene, nima pred bližajočim rojstnim dnem tako nabuhle retorike in ekstravagantnosti upanja, da ga bodo češnje pomladile, kot ga imam jaz. Hrepenim po lepoti, ki jo izraža češnja s svojim rožnatim prelivajočim se pastelom zorenja, ki razvnema mojo domišljijo. Lepota sadeža je v njegovi smotrni zadostitvi in izpolnitvi, medtem ko je lepota cvetenja v njegovi pripravljenosti za dozorevanje.

V sadežu češnje je navzoč veliki zakon narave. Človek češnjo občuduje, kot da bi bilo zorenje sadežev nekakšna glasba povzdigujoče čudežnosti, saj najprej občuti lepoto češnje v duhu njenega cvetenja in zorenja in šele nato v okusu in sočnosti njenega sadeža.

Demetra, boginja rodovitnosti, ki je najverjetneje prišla s Krete, oblečena v značilno večslojno krilo, s košaro češenj ob svojem bujnem telesu, me spominja na tisto lepoto, ki ni več v modi. Poudarjene prsi, bujni lasje in izpod krila ji moli lepa sloka noga, na katero opira težo košare češenj. Srce mi je začelo spodbudno bìti, dihanje se je pognalo v ritmični utrip.

Češnje zorijo!

Za svoj rojstni dan si želim darilo. Rojstvo nove prihodnosti, ki bo prinašalka lepote. Neuklonljiva vztrajnost me žene naprej. Ta moja zgodba ni iz zvočnika, vendar tihe želje se včasih približajo ušesom ljudi in tudi bližnjim, posebno če so občutja ranljiva, jih ljudje hitro opazijo. Želja in nepremagljiva sla po lepoti, ki pomeni estetiko ugodja in meje lepote njene čutnosti, daje mik. Mik je razmerje, je harmonija, ki pove, kako so stvari narave čustveno obarvane. To svitanje sadežev med vejami prinaša poželenje in v moji duši bo češnja vzpodbudila občutenje lepote, da bi dojela njen vzrok.

Ne domišljam si, da bi se sama znašla v apoliničnem svetu podob, ki se razrešijo v zunanji videz. Ne me dojeti napak, želim si pomladno obredje duha. To vam pravim zato, da me ne boste pri mojih letih izžvižgali. Želim si le lepoto, ki ji pravim sposobnost, da služi za izpolnitev določenega cilja, ki hoče preseči mejo golega emitiranja češnje. Meja moje čutnosti je danes torej češnja. Lepo, s sadeži in lističi obloženo drevo, ki ga gledam kot dovršenost zelenega bitja, mi govori kakšna bi morala biti jaz v svoji idealni popolnosti. Češnja, kot predstavnica spomina narave, si želi ob sebi bitje, ki ga je sama s svojimi sadeži ustvarila, torej človeka miselne moči in dobrega značaja, ki zna s svojo mnogostranostjo in učenostjo živeti v simbiozi z njo. Češnja ne uporablja svojega razuma, ko cveti in zori, temveč le svoj spomin.

Boginja Demetra zaenkrat deluje z obrobja, potisnjena v sfere nezavednega, da še ni oropana svoje moči in sakralne vloge. Z variacijo svoje podobe vstopi v človeško življenje, še posebno, če se iz tega izvija zgodba, ki je s svojo vlogo vtkana s svojimi šiframi in simboli, ki asocirajo na češnje.

Nimam namena, da bi boginjo Demetro popolnoma odstrla, a njena zelena vrhnja ogrinjala in mali rdeči sadeži, ki se lesketajo v soncu kot balončki na božičnem drevescu, se kar sami od sebe izjasnjujejo, da morda ni nekdo opazil njene dovršenosti in da se mu le cedijo sline. Res znamo biti včasih nespoštljivi in ne vemo, da je lepota sveta v seštetju vseh stvari, ki nas obdajajo in razumevanju, da nam budijo neko globljo razsežnost ljubezni.

Okus je malo preveč podrejen razumu, ki je izumil vznemirjanje strasti in prišepetavanja, ki so takšna, kot jih razum hoče in ne takšna, kot so v bistvu narave in jih harmonija stvari omogoča videti in sprejeti v dušo. Češenj ne uživamo le z usti, uživamo jih tudi z očmi in vsemi čuti.

Včeraj sem se splezala z očmi na češnjo in se teh slastnih rdečeličnih sadežev do sitega najedla. Prav ganljivo sem gledala drevo. Spomnila sem se kako blesteče belo je cvetelo. Sedaj pa je s svojo rdečkasto rožnato barvo drevo tako razvnelo mojo domišljijo, da bi ga kar z deblom in koreninami vred spravila vase kot vitaminski napoj, ki mi ne bo spremenil le ten kože, da mi ne bo treba več uporabljati kozmetičnih preparatov, spremenil bi mi tudi smisel za razumevanje čutno zaznavnega, za humor in domišljijo, osvežil spomin in spodbudil navdih.

Ko ti leta odrečejo pomoč, da bi te pomladila in ko ne najdeš prav jasnega odgovora pri jasnovidcu ali šlogarici, ti ne preostane drugega, kot da iz češenj narediš prepričljivo zgodbo in jo napišeš v obdobju najlepšega rdečeličnega razcveta tega božanskega drevesa, ki se razbohoti z vso svojo krsoto in ljubeznijo prav za moj rojstni dan. Imam vtis, da me spremlja drugačna občutljivost do sobivanja z rdečeličnimi zelenimi mladenkami in da je češnja edini sadež za zadovoljitev vsega sredobežnega in sredotežnega v telesu in duši, ko praznuješ.

Te dni sem poslušala deževanje po češnji in sem se počutila povabljeno in izzvano, da jo obiščem. Moj pogled predstavlja intenzivni napor, da dojamem to drevo, pastel nedolžnosti in pastel ljubezni. Še malo pa bodo vse moje slabosti in razvade videle v češnji muzo, ki izvablja iz mene duha, živo pridihane želje in občutja. Našla sem celo popkovino, ki me druži z rastjo njenega telesa in s podrhtavanjem mladosti, ki se hoče zrdečeličiti kot češnja.

Dragi moji, vsi ki boste z menoj praznovali moj rojstni dan, ne prinašajte mi daril, lepotilnih krem, parfumov, torbic, svilenih rut, nakita, šopkov cvetja, velikih redilnih smetanastih tort in bonbonier. Lepo vas prosim, prinesite mi en zvrhan krožnik češenj, polnih vitaminov in rudninskih snovi, da bom med vami zažarela pomlajena in spesnila pesem o češnjah.

KO ČLOVEKA RAZJEDA ZAVIST

(Resnična zgodba)

Alfonzo Aguiló je zapisal, da je španski pisatelj Cervantes zavist poimenoval »razjedo« vseh kreposti in vir velikega zla. Dejal je, da imajo vse velike razvade nek poseben čar, zavist pa je le vir nezadovoljstva, očitkov in jeze.

Zavist ni občudovanje drugih ljudi, niti poželenje tujih dobrin, niti želja po sposobnostih in lastnostih drugih. Je nekaj drugega.

Zavist nas dela žalostne, ker gre drugim dobro. Verjetno je ena izmed najbolj nekoristnih razvad (oziroma negativnih čustev), ki jo zelo težko razumemo. Hkrati pa tudi med najbolj razširjenimi, čeprav se nihče ne hvali z njo (z razliko od drugih razvad).

Zavist razjeda in uničuje zavistnega človeka. Ne dovoli mu biti srečen; ne dovoli mu, da bi užival, ker vedno misli na nekoga, ki bolj uživa kot on. Zavistnež trpi in se duši v najbolj nesmiselni in grenki žalosti, ki jo povzroča tuja sreča.

Zavistnež poskuša pomiriti svojo bolečino tako, da v svoji domišljiji zmanjšuje uspehe drugih. Če so drugi deležni večje hvale, misli, da je zaradi njihove slave prikrajšan sam, in hoče to nadoknaditi z zaničevanjem njihovih sposobnosti in poniževanjem njihovih uspehov in dosežkov. Zaradi tega so pesimisti pogosto nagnjeni k zavisti.

Oskar Wilde je pravil, da je vsak človek sposoben sočustvovati z bolečino prijatelja; veselja ob uspehih prijatelja pa so zmožni le resnično plemeniti ljudje. Zavist se rodi v skrivljenem srcu. Da ga uravnamo, pa je potreben globok in pravočasno izveden poseg.

Da bi premagali zavist, se moramo potruditi in poiskati pozitivne lastnosti tistih, ki nas obdajajo. Moramo imeti resen namen obuditi sposobnost občudovanja soljudi.

Veliko je občudovanja vrednih stvari pri ljudeh, ki nas obdajajo. Nima smisla biti žalosten zaradi tega, ker so drugi boljši. Na tak način postanemo ujetniki neskončne žalosti, saj je jasno, da ne moremo biti najboljši v vsem.

Zaradi zavisti mislimo o drugih najslabše brez zadostne osnove in nenehno kritiziramo pozitivne stvari drugih. Zavisten človek uspešnemu poslovnežu pravi goljuf in nesramnež; tistemu, ki z njim lepo ravna, pa koristolovec in priliznjenec. Nekoliko bolj prefinjena oblika zavisti pa se odraža v komentarju o odličnem, splošno priznanem športniku: »Ta idiot, kako dobro igra!«.

Občudovanje talentov in sposobnosti drugih je naravni čut, ki ga zavistni ljudje v svoji ozkosrčnosti zadušijo. Zavist pa ne miruje tudi, ko je tisti, ki manj ima, zavisten tistemu, ki ima več od njega. Nekateri zavistneži, ki vidijo v dobrinah srečo drugega, so posebno zavistni »srečnežu«, ki ga je življenje obdarilo z dobrinami, ki jih drugi nimajo.

Opisala bom resnični primer kako lahko majhno zlo zavisti zraste v veliko in razplodi veliko zla in naredi veliko hudega ljudem.

Nekdo je bil v svoji mladosti po mnenju nekaterih, bolj srečen od njih samih. Imel je to »smolo«, da mu je mati v »štrmacu«, danes bi rekli temu ležišču »jogi« zapustila tedanjih 60.000 lir, ki jih najbrž ni nikoli videl. To je bil za tedanje razmere velik, ogromen denar na Primorskem. Skoraj tričetrt stoletja je že od tedaj. S tem denarjem ne bi samo napolnil hlev z živino, temveč bi tudi kupili eno ali dve posestvi. Fantič po smrti svoje matere niti ni vedel za ta denar, ki ga je mati prigarala in skrbno varčevala zanj. Imela je veliko načrtov s svojim sinom, da bo študiral in postal pomemben in uspešen mož. Vendar mati je po nekem dogodku, ki ji je povzročil žalost s svojim sinom, zbolela in umrla.

Denar je našla gospodinjska pomočnica, ko je razdirala »štrmac«. O tem ni nič povedala ne fantiču in ne njegovemu očetu. Odšla je na posvet k sorodnikom pokojnice. Kaj naj s tem denarjem naredi, menila je, da je fantič še mlad in bi ga lahko zapravil. Niti ni znano kaj je gospodinjska pomočnica s tem denarjem naredila. Morda ga je tudi dala kaj fantiču in njegovemu očetu, vendar koliko denarja je našla privarčevanega po pokojnici, je vedela le gospodinjska pomočnica. Ta zgodba o denarju, ki ga je tedaj privarčevala pokojnica, je prišla šele pred nedavnim na dan. Da si je s tem denarjem pomočnica zajetno pomagala, je bilo razvidno iz njenega posestva, ki je zraslo kot kvas. Vendar to je že druga zgodba. Ta fantič je po svoji materi podedoval tudi hipoteke in ko je malo odrasel, jih je pri nekem odvetniku vnovčil in prejel zajeten kup denarja. Ker mu je mati vedno vse želje izpolnila, si je sedaj tudi samemu sebi izpolnil svojo željo. Kupil si je avtomobil Ballilo in motor Moto Guzzi.

Tedaj je pri nekaterih vrstnikih izbruhnila takšna zavist, ki se je razbohotila in je iz prejšnjih malih zavisti, ker sta edinemu sinu mati in oče posvečala ljubeče skrbi in ga tudi razvajala, izbruhnila veliko večja. Izburh velike zavisti pa je fantiču posredno uničil življenje. Vrstniki niso bili vsi zavistni, pač pa samo redki. Pri nekaterih se je zelena zavist tako razbohotila, da jih je mučila celo življenje in bodo tudi umrli z njo. Nek že zelo star zavistnež pa je tako hudo bolan, da se nikakor ne more še danes iznebiti svoje zavisti in slabe privoščljivosti. Zavisten človek si izmišlja vse mogoče grdobije, da tistega, ki mu je zavisten, očrni, umaže, uniči, izniči. Še po njegovi smrti mu ne more dati miru, rovari in spletkari. Celo potomcem je zavisten in jim ne da miru.

Će sežem v obdobje, ko je začela druga vojna, lahko kaj hitro ugotovim, da fantič sploh ni veliko časa užival svoje izpolnjene želje. Začela je vojna in je zmanjkovalo goriva pa je bil prisiljen odtujiti svoja vozila. Vendar zavist je ostala in poganjala svoje strupene korenine.

Domovina je postala za fantiča križev pot. Najprej so tega fantiča, ko je malce odrasel, ovajali na levo in desno, pridno so mu pisali dosjeje in podtikali pri enih in pri drugih. Nato se je križev pot fantiča, tedaj že odraslega mladeniča in moža, nadaljeval. Terenci so mu podtikali toliko časa razne laži in grdobije, tudi ko se je fantič, sedaj že zrel mož, znašal v fašističnih zaporih. Ko se človeka nesreča prime, ga ne izpusti. Nato je sledila internacija v nemških koncentracijskih taboriščih. Fantič, tedaj že mož se je vrnil iz internacije bolan in izčrpan. Nekateri zavistneži pa so po vojni priplavali na površje kot plutovinasti zamaški, mnogi praznih glav, vsi zeleni od zavisti in se razkazovali kot napihnjeni baloni na oblastvenih položajih, pisali in podpisvali so odločbe, s katerimi so izkazovali svojo moč in šikanirali. Delovali so kot prave stupenjače.

Ko je mož potrkal na oltar svoje domovine, za katero je žrtvoval svoje ideale še kot 17-letni dijak in kot žrtev teh idealov mnogo pretrpel, so bili ti zavistneži že povzdignjeni bogovi na oltarju domovine. Mož jih je prosil za pomoč, ker so fašisti in nacisti v njem pohodili vse človeško dostojanstvo. Nato so mu povzpetneži rekli: »Kar si porabil za bencin pred vojno, bi sedaj lahko vsi dobili pomoč«. Nato so se zlobe povojnih zavistnežev, preoblikovale v nepopisne hudobije in škodoželjnosti, ki jih niti ne bi opisovala, ker si jih vsakdo, ki ima kaj spomina, lahko prikliče pred oči. Negativnosti so imele mlade in so naredilo veliko gorja.

Mož, ki je bil žrtev zavisti, se je od zavistnežev oddaljil. Pisal je svoji hčeri: »Čuvaj se tega, tako imenovanega X.Y. zavistneža....«. Hči tega fantiča, ki mu je zavist in škodoželjnost uničila življenje, še hrani to pismo in je tudi sama občutila zahrbtno delovanje stare zavisti, ki deluje iz ozadja pa ji zaradi starosti nikakor nočejo odpasti tipalke. Je hobotnica, ki se ji izteka življenje. Se še hrani podpis tega zavistneža, ki je delil pravico kot svojo od samega Boga povzdignjeno voljo na oltarju domovine, ki se je našopirila kot slepi netopir, ki s svojimi kremplji meša zrak in visi z glavo navzdol nad papirnatimi umotvori, da je lahko spet vzplahutal s svojo zavistno škodoželjnostjo.

Zavisti nikoli sline ne zmanjka. Vse kaže, da hoče s pravo slastjo del svojih bolečin prenesti na ramena drugih. Tako postane bolečina znosnejša.

LEPOTA VTKANA V ČUSTVA IN RAZPOLOŽENJE

 
Izbruh zemeljskih moči v vsem njihovem najžlahtnejšem vzgonu in lepotah prebujajoče se narave, z vabljivostjo v slikovitosti in vonju, silita z vso svojo ljubeznivo podobo vame, kot bi me hotela vplesti med veje in čarnost te krasote.

S padajočimi loki cvetočih vrtnic, dišečega jasmina in zelenja pod mojim oknom delovne sobice, me z vsem svojim razkošjem navdihujejo in vzpodbujajo mojo pozornost v občudovanje tega čudeža, ki postaja vsaki dan zagonetno lepši, ena sama ljubezen, ki se je vtkala v moja čustva in razpoloženje.

V vsem tem globljem redu narave sem začutila, da sta človek in to kipenje zelenja in cvetenja s pisanimi metulji in čebelami na cvetnih listih in petjem ptic, nekakšen globlji misterij, vzvišenost razkošja mojih čutov. Človek ne more ostati tako otopel in slep, da ne bi tega oboževal in doživljal z veseljem. Le kaj je zasnovalo vso to lepoto cvetov in žlahtnost rastlin, ki vznika iz moči zemlje in snuje estetsko najpopolnejše oblike življenja.

Spontano dejanje narave, ki jo vodi višji razum, izpričuje, da smo se naučili o njej govoriti in jo občudovati z največjim spoštovanjem. Nismo sposobni do konca dojeti vseh njenih lastnosti in pomenov za človeštvo, zato pogosto gremo mimo njenih lepot, ne da bi jih opazili, najbolj tragično pa je, da jo pogosto tako brezobzirno uničujemo.

Vsaka misel in kretnja človeške roke bi morala gojiti in nositi v sebi skrb, da bi kot dobrotljiva roka arhaične boginje Inane, Izide, Demetre ali Vesne postala zavetnica in zaščitnica tega čudeža, iz katerega odseva naša najintimnejša in najžlahtnejša izkušnja, da brez narave človeštvo ne more zadovoljivo obstajati. Le kaj bi človek, če bi se mu pred očmi posušil ves svet?

Cvetje in zelenje je zagotovo najbolj zanesljivo v svoji lepoti in zunanji mikavnosti, predstavlja lepoto igre svetlobe in vode, ki nam dajeta življenje. Uničujoče iztrebljanje gozdov in zelenih površin planeta kaže dramo človeštva in njegove prihodnje eksistence. Drevo uteleša eksistenčno trdnost, ki spominja na izgubljeni raj, iz katerega se odpravlja skrušeni Adam, rojen iz mehkobe ila in nosi na svojih rebrih ves preživeli čas človeške izkušnje.

Lep je ta svet, zato bodimo do narave spoštljivi in negujmo jo. Narava je stvarnikov rokopis svetlobe, ki nam je zaupana v upravljanje, da z njo živimo razprtih oči in odprtega srca, saj jo kreator dokončuje z našimi rokami.

DOMOVINA QUO VADIS?

Danes ljudje drugače razmišljamo, kot smo razmišljali ob plebiscitu, ko smo izglasovali osamosvojitev tega majhnega koščka zemlje, ki se razteza od Alp do Jadranskega morja, s peščico ljudi enega manjšega evropskega mesta. Neka klena in uporna korenina je morala biti v njej, da je ohranila narodovo bit skozi vse viharje, ujme, točo, potrese, vojne in mnoge nesreče.

Naivno smo mislili, da smo uresničili svoje sanje. Najvišji cilji pa lahko postanejo negotovi, če veliki idealistični projekt ni prestal preizkušenj časa.

Projekt osamosvojitve se je izkazal kot ne dovolj domišljeni projekt z bremeni zgodovinske dediščine, ki jim nismo bili kos, da bi jih razumeli in odložili. Nekritično smo sledili praksam, ne da bi spoznali in se uprli nihelističnemu izidu ali brezizhodnemu stanju, v katerega je postavljen mali človek, ki ni imel možnosti delovati v političnih krogih, pridobivati informacij, lobirati in tako v namerno ustvarjenem kaotičnem stanju za priviligirance, priti do nezasluženega bogastva, narodovega bogastva, ki mu ni pripadalo.

Stare jalove sile so le še vsiljivo retorično okrasje v borbi za moč. Teoretično in praktično je pravičnost devalvirana in vzpostavljen sistem, ki onemogoča, da bi si vsak posameznik izbral in živel svoje lastno, njegovemu dostojanstvu vredno življenje. Mnogi imajo svojo prihodnost zapečateno z revščino, iz katere ne bodo mogli niti sami najti izhoda, niti njihovi potomci, zaznamovani s suženjstvom, neizobraženostjo in zastonjkarskim delom. Politika ni bila sposobna izoblikovati humanega, socialnega in kulturnega modela življenja svojemu narodu.

Herojska tovarišija je samo sebe pripeljala iz preteklosti v velikem trojanskem konju med nas. Njeno delovanje bi lahko primerjali tudi s turškimi vpadi in ropanjem slovenskih krajev, le da otrok ne nabadajo na kole, temveč jih pošiljajo lačne spat in drago šolanje postaja le privilegij izbrancev.

Avtonomija brez družbenih okvirjev je moralno dvoumna, ker prinaša svobodo izbire tistim, ki si svobodo lahko po mili volji jemljejo in prisvajajo čez mejo svobode drugih. Nastopila je moralna kriza, ki nas spravlja v negotov položaj. Vloga, ki jo je revščina dodelila mnogim, ne more postati njihov jaz. Postavlja ga v podrejeni suženjski položaj.

Neslavno se je zapisalo v zgodovino to preteklo obdobje vladavine, v katerem prednjačijo bogati grobarji slovenskega naroda. Nobenega smisla nima, da nam optimistična misel vliva upanje, da je ta položaj mogoče pravično rešiti ter narediti konec vsem tem brezupnim razpotjem, ki odslikavajo resnično stanje uboštva kot popotnice naroda. Preveč je med nami brezsmiselnega ravnanja in ideološkega prerekanja ter delitev, ki zatirajo vsak poskus samozaveščanja življenja. Tako smo kot v nebo vpijoči žejni v puščavi in brez moči, ko prisegamo na človeške vrednote in socialno pravičnost. Mogočneže ohranjajo pri življenju osebni interesi in egoizem brez primere. Naša iluzija je predvsem v upanju, da bi prikrajšani vzeli pravico v svoje roke. Solidarnost in odgovornost za drugega sta postali tujki, ki se jim kapital porogljivo posmehuje.

Nekaj je v tem projektu zagotovo zgrešenega. Domovina quo vadis?

POSLANSTVO MENTALNE HIGIENE - ODZIV

Marsikdo, ki je prebral zgornji naslov, bo lahko ugotovil, da gre za vprašanje mentalne higiene vrhov naše družbe, v katerih je očitno preveč takih akterjev, ki so izgubili pravo človeško askezo in moralno etično držo svojega poslanstva voditi ljudstvo in odločati o narodovem interesu. Plebiscitarni narodov interes so očitno nekateri narobe razumeli. Če bi živeli v antični grški državici Polis, bi takšne izgnali iz države.

Dogodilo se je, končno javno ožigosanje pojavov, ki zadevajo pomanjkljivo skrb za osnovno moralno držo državnih institucij, ki so bile dolžne skrbeti za pravni red in funkcioniranje mehanizmov družbenega nadzora. To pa tudi pomeni, da se je javno priznalo, da so javne institucije opustile in s tem kršile svoje dolžnostno ravnanje, ki zahteva potrebno skrb za   moralno etično in zakonito delovanje celotnega družbenega sistema, ki bi zagotavljal ljudem socialno ravnotežje, duhovno sproščenost in zadoščenost človekovega občutka za pravičnost. Zato je pahljačo kršiteljev treba javno in vidno razpreti in raztegniti ter s kazalcem pokazati tudi na odgovornost tistih, ki so svojo odgovornost za dolžnostno ravnanje in ukrepanje opustili.

Ta pomlad je kar polna vonja po gnilobi, ki zahteva narodovo čistilno akcijo. Smo mar res našli moč ne le, da smo javno obtožili nemoralnosti javne in zasebne činitelje, ki niso bili sposobni vzpostaviti narodovemu občutju primerno klimo, ali smo res našli kot narod tudi moč, da na podlagi v ustavi deklariranih načel, da smo pravna in socialna država, primerno ukrepamo.

Nekaterim očitno ni prav jasno kdo je država in kaj pomeni beseda narod. To ni nek konglomerat intimnega spodnjega perila, ki se pere pred očmi naroda, da se narodu pripoveduje in razkazuje, kdo s kom perverzno občuje. Beseda narod pomeni nekaj več in zahteva določeno spoštovanje. Oblast, ki jo je izbralo ljudstvo in ji zaupalo, v narodovi psihi ne more in ne sme zbujati smešnosti, neresnosti, odpora in gneva. Očitno je, da je torej bilo ljudstvo v zmoti, ker je v preteklosti zaupalo oblast nepravim ljudem. Tovariši, ne boste za naš narodov račun se izživljali s strupenimi obračunavanji, se klali med seboj, zmerjali in se tožarili, kdo je dobil premajhen kos naše pogače, ki smo jo mi prislužili. Ne morete nas več prepričati z oguljenimi frazami in obljubami, ker takšni ljudje kot ste vi, ki ste to dovolili, lahko samo pospešujete prihajanje narodovega konca. Vam bogatašem odsevajo besede: sociala, odprava revščine in pravičnost, kot plamen iz zmajeve glave, ki bruha same neresnice in demagogijo. Niste avtentični pričevalci in zastopniki narodovega interesa. Vaše delovanje je bilo nagonsko in ni spoštovalo elementarne narodove potrebe, da se vzpostavi red, da zvečer ne bi hodili otroci lačni spati. Nenasitni črvi ste nekateri postali na narodovem truplu. Narod so živi ljudje in ne kapitalske hobotnice in debeli trebuhi. Popova Trenja in TV Odmevi so zares predstava labodjega speva ljudstvu, ki krili nad hobotnicami svojega plena. Za vaš egocentrizem uporabljate prelepe besede iz slovarja, ki vam ne pripadajo. So mar lačni ljudje na robu revščine postali vaš razredni nasprotnik? Ste mar veličina generacije, ki služi ideji: čim več imeti, čim več nagrabiti in naropati z oživljenim upanjem, da boste večni?

V ljudeh, ki vas gledajo ste zatrli veselje do življenja.

ŠOKANTNOST VSAKODNEVNE TV SCENE – VPRAŠANJE ETIKE

Na televiziji smo vsaki dan priča šokantnim vestem, ki kažejo kako je delovala politika in kakšne okoliščine so spremljale družbeno stvarnost, ki je dopustila, da je bilo znotraj političnega in gospodarskega prostora vse manj prostora, da bi etiko postavili v avtonomijo moralne bližine človeku.

Namesto etike so zmagovali ozki, sebični in preračunljivi interesi liberalizma, ki jih je pogojevala klima tolerance in lastnih koristi določenih skupin ljudi, ti odnosi pa so se razvijali preko lobijev, s prehajanjem družbenega premoženja v roke izbrancem, ki so se skoraj čez noč okoristili z informacijami in enormno obogateli na najrazličnejše načine vse do kapitalskega prevzema podjetji.

Cilj je bil točno preračunan. Politika je opuščala  skrbnost dobrega gospodarja z družbenimi sredstvi s tem, da niso bili vzpostavljeni pravni režim in mehanizmi kontrole, kar bo nekega dne poplačano, saj takšna politika zahteva ekvivalentnost pri drugemu, bodisi posredno ali neposredno. Ni razdeljen le kapital, temveč tudi politična moč.

Zavestno opuščanje in neurejanje pravnega sistema in kontrolnih mehanizmov je bilo preračunljivo dejanje, ki je imelo pred seboj svoje cilje. Nemoralnost dobi v nekem smislu značaj 'pogodbe', za katero ne bi mogli trditi, da je bila legitimna. Tihi partnerji so bili individuumi, ki so obogateli in tisti, ki so pridobili na politični moči in veljavi pa ne brez njihovega finančnega napajanja. Tolerirale so se enormne hobotnice, kamor je nenadzorovano ponikal nagrabljeni kapital. Vstopanje v takšno 'pogodbeno' razmerje ima lahko samo zelo ekspliciten cilj. Rezultat tega je danes več kot očiten. Odveč bi bilo operirati z imeni in priimki.

Politika ni bila sposobna narediti koraka iz sebe in se je samozadostno gibala znotraj izhodišč, ki so bila uničujoča za vzpostavitev moralne politične klime in gospodarskega delovanja. Vse bolj je naraščala pragmatika liberalizma in vodila v razvrednotenje in negotovost velike množice ljudi, ki so prej imeli službe in socialno varnost. To pravno negotovost je politika sprejela kot navidezno normalno stanje in skušala iz nje živeti. Zanjo je bila značilna nedoločenost. Vodila je pot udobnosti, nejasnosti in negotovosti. Nikoli se ni poskušala postaviti na tla realnih temeljev in videti zgrešenega cilja, h kateremu je vodila celoten konglomerat tranzicije.

Dajala je samo videz varnega in gotovega sistema, ki naj bi bil garant za človekovo ravnanje, v resnici pa je bilo stanje drugačno. Da bi se pa postavilo osnovno etično izhodišče gospodarski in kazenski zakonodaji, ki tega ne bi dopuščalo,  pa tedanja vladajoča politika ni bila sposobna speljati ali pa ni hotela. Bilo je veliko posebnih počivališč v slamnatih podjetjih, kjer so si posamezniki odpočili in si napolnili žepe. Danes je to jasno in očitno. Tega ne moremo zanikati. Politika, ki je zavestno sledila takim težnjam, ne more uživati več zaupanja.

Prizadeti so osnovni univerzalni principi, ki zagotavljajo posamezniku dobro. Ogrožena je država blaginje. Skupnost ne jamči več za posameznikovo varnost. Biti za druge, je temeljni kamen vsakršne moralnosti. Dominira nakopičeno bogastvo pri redkih izbrancih, ki so se znašli v pravem času na pravem mestu, ostali ostajajo revni in človeško ponižani, skoraj v suženjskem razmerju.

Vrednote ne morejo biti kalkulirane z denarjem. Danes je državljan aktualen le, če si je znal zgraditi svoj udobni prostor trenutnih zadovoljitev in položaj na lestvici bogatih, brez dela. Družba je takega odvezala sleherne moralne odgovornosti. V tem je največji problem.

Kakšna naj bi sploh bila formula življenja, ki bi pomagala moralnemu jazu razrešiti vprašanje, kaj je preračunljivo in nepošteno v odnosu do drugega. Naš moralni temelj je omajan in postavljen pod vprašaj.  Nekateri etiki postavljajo tezo, da vsesplošna moralna gotovost, ki bi slonela na zakonodajni morali, ko človekovo moralno teženje ni več postavljeno pod avtoriteto etičnih zakonikov, da se tedaj človek znajde prepuščen sam sebi, soočen z vsemi moralnimi dilemami brez jasnih kriterijev. Vprašanje je,  koliko je na tem svetu ali v tej naši ljubi domovini še ljudi, ki bi bili sposobni odkriti v sebi moralnost in se po njej ravnati.  Le takšni so vredni zaupanja ljudstva. Žal,  vrednote so se zrelativizirale. Zato je nujno in tudi sistem kliče po potrebi, da sta zakonodajna oblast in kaznovalna politika zaenkrat še edini učinkoviti sredstvi, ki zagotavljata, da se naredi red in prepreči nelegitimnost in havarije takega obsega., kot se nam kaže v medijih in kot jo občutijo skupine ljudi, ki trpijo revščino.

Novodobni bogataši kažejo zelo šibko zavest, egocentričnost, sebičnost in veliko preračunljivost. Ne vem kako se lahko pojavljajo pred očmi gledalcev na TV ekranih in jih gledajo v oči, ko pa vsi vemo, da so bili pred tranzicijo revni kot cerkvene miši. Za takšno bogatenje pa je samo en izraz pravilen in sicer »kraja«.

Moralna odgovornost pa je nekaj najbolj osebnega in neodtujljivega, pripada človeku in je ena najbolj jasnih temeljnih človekovih pravic. Ne le biti zase, temveč biti tudi za drugega. Ali smo za to kot družba sposobni?

ODNOS AVTOR - BRALEC

Avtor ustvari svoj lastni jezikovni instrument izražanja, ki ga večina razume in sprejema, če prinaša neko sporočilo. To velja za poezijo, kakor tudi za razne kolumne.

Javni bralni prostor je telo različnih ravni razumevanja tekstov in različnih izhodišč pri ohranjanju objektivnosti in spoštljivosti bralca do avtorjeve zapisane besede. Pisanje in branje lahko označimo kot obojestranski proces pridobivanja vedenja in občutenja ter povzdignjenosti, ki ga prinaša avtorjevo sporočilo, seveda če ne idealiziramo lastnosti takšnega odnosa, lahko rečemo, da je proces obojestransko koristen.

Prakse kažejo, da ne moreš svojega pisanja ponuditi prav vsakemu okolju. Spletne strani z možnostjo komentiranja bralcev imajo tako svoje prednosti kot svoje slabosti. Na uredniški politiki je, ali tudi res znajo narediti svoj časopis ali splet kolikor toliko odsev kulturne ravni, da ne dopustijo deplasiranih komentarjev, zmerljivk in podobnega in da nad tem uredniki bedijo. Spletnim stranem in uredniškim politikam, ki niso sposobne vzpostaviti primerne ravni komunikacije, kvalitetni avtorji odhajajo. Si ustvarijo svoje spletne strani, ki so bolj zaprtega kroga. Takšen primer je tudi novo ustanovljeni Literarni val.

Slog in žanr sta dejanje širine in znanja avtorja. Avtor nastopa osebno iz svoje izrazne izkušnje in vedenja. Preverjanje sebe oziroma svojega ustvarjalnega dela z vidika odnosa bralca do objavljenega, je koristno, vendar je odvisno tudi od širine in znanja bralca. Lahko pa postane takšno dejanje oziroma odnos v neprimernem okolju, ki se ne odziva na kulturni ravni, za avtorja zelo moteč in hromeč dejavnik. Premise in paradigme posameznikov, ki nerazumljenega avtorja interpretirajo z gledišča svoje ozkosti in ga vržejo na ideološki breg, od koder je primoran govoriti o stvareh, o katerih ni želel govoriti, popačijo njegovo podobo, da se avtor znajde v optiki žrtve, neverodostojnosti in zlonamernosti določenih primitivizmov.

Na mesto, da bi se pogovarjali o višji resnici, zdrkne odzivanje življenjskih resnic na situirano ožino tistega, ki se interpretira in nekulturno odziva, pri tem pa okuži okolje, razvrednoti prispevek in avtorja. Občutljiv pristop, ki prinaša višjo resnico je razosebljen in pohojen.

Nobena bralčeva misel ne želi biti omejena na bralčeve normativne okvirje in dozirana z normirano zavestjo. Potvarjanje sporočil ima več dimenzij zatiranja ustvarjalnosti: omogoča neproduktivne razprave zaradi nerazumevanja in zavračanja nadrejene resnice, ki ima svoje sporočilo v avtorjevem ustvarjanju in si prizadeva osvetliti določeno aktualno temo s svojo retorično prejo. Kulturnih rasizmov ni malo. Zamenjava zdravega diskurza z »zmerljivkami« je značilnost formae mentis in največkrat izhaja iz kriptomarsksističnega multikulturalizma. Kazalec postane jasno determiniran koncept žuganja, ki hromi ustvarjalno svobodo.

Vedenje je vedno parcialno in fragmentalno na različnih ravneh. Iz sprenevedanja ali če hočete tudi nesposobnosti za razumevanje dela, rastejo negativizmi in egocentrizmi, ki papačijo avtorjeve misli in delo. Nekateri se dobesedno izživljajo, ko opozarjajo na lastno duhovno nemoč in naredijo škodo dosežkom duha, ki stremi k svetlobi in resnici. Včasih postajajo posamezne diskusije na spletih mučne in nezaslužne avtorjevega truda.

Pod vplivom teh občutkov je nastala ta spletna stran.

BIG BROTHER - MANIPULACIJA

Big Brother ali Veliki brat je resničnostna oddaja na TV, ki jo je navdihnil lik iz Orwellove knjige 1984, kjer je Veliki brat voditelj države Oceanije, ki vse vidi. Oddajo so prvič predvajali na Nizozemskem leta l999, TV so odtlej predvajale lokalne različice že v okrog 70 državah. Ljudje res niso imuni za neumnosti. Tako se je znašla oddaja tudi na naših zaslonih.

Osebno oddaje ne gledam, ker se mi ne zdi vredna ogleda, o posameznih prizorih pa da ne govorim. Poleg neumnih in nevzgojnih filmov, ki jih uvažamo in predvajamo v zadnjih letih, smo kot papagaji prevzeli tudi Big Brotherja. Gre za višek manipulacije medija z žrtvami, ki nastopajo in z gledalci.
Varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik je kritična do te oddaje, ker meni, da se z njo krši človekovo dostojanstvo in človekove pravice, zlasti otrok in mladine, ki to oddajo gleda. Imela sem priliko videti nekaj prizorov iz te oddaje na četrtkovi Pop TV oddaji Trenja.

Celotno zadevo si je treba ogledati z več zornih kotov. V oddaji ugotovimo, da v njej nastopajo dva milijona let stari moški in ženske, ki se začenjajo vesti in govoriti v arhaični govorici živalskosti, ne pa v razumljivi govorici sodobne zavesti, ki jo spremlja kulturna raven, ki je za človekovo psiho še sprejemljiva. Na površje pridejo vsa potlačena, bolestna defenzivna in kompenzatorična čustva, ki jih nastopajoči prostovoljci niso bili sposobni obvladati, kaj šele prerasti. Osrednja tema, ki se postavlja v ospredje, je vprašanje učlovečenja. Vsa nasprotja v območju duše imajo ali tendenco omejevanja ali sprostitve.

Oddaja ne nudi nobene sprostitve, niti ni vzgojna. Nasprotno predstavlja sodobno gladiatorstvo, kjer se zadoščajo sadomazohistične potrebe gledalcev, medtem ko nastopajoči v življenju trpeči zmanipuliranci le še bolj trpijo, kot so trpeli v življenju, ki jih je prignalo do situacije, da bi se mu izognili. To je beg iz pekla v še večji pekel, kajti to ni več igra, gledališče ali fikcija, temveč razgaljena resničnost.

Ali res ni človek več vreden kod 95 tisoč Eur, da se razčloveči pred samim seboj in javnostjo, ki ga gleda kako iztreblja vse do najintimnejših prizorov?

Nazorno je bilo videti kako človeški organizem odgovarja na stress. Adaptacija nastaja z alarmom, uporom in izčrpanostjo, s čustvi tesnobe in konflikta. Osebe znotraj razmer, v katere so postavljene, so neadaptirane na ekstremne razmere, frustrirane, v medsebojni odvisnosti, tesnobnosti in neobvladljive. Prihaja do perverzije, sproščanja agresivnosti in tudi potlačenega sovraštva, čustev krivde in zadolženosti, ki jih mučijo, nanje pritiska grozav obredni scenarij. Celotna podoba histeričnega sindroma, ki nastopi, pomeni končno le bolestno uveljavljanje lastnega jaza pred svetom, ki se ob tem naslaja.

Za moje pojme je bil najbolj razčlovečen prizor ženske z ovratnico, ki jo moški vodi na povodcu in se mora odzivati živalsko. To me spominja na nacistični logor Dachau, kjer so jetniki v tako imenovanih pasjih celicah (Hundezellih) izprosili hrano z laježem. Kaznovali so jih tudi z večurnim stanjem na prostem, brez čevljev in v vsakem vremenu. Takšna kazen je bila včasih tudi kolektivna, kaznovan je bil celotni blok internirancev.

Kot prvo je oddaja popolnoma neprimerna za otroke, ki drugače dojemajo svet kot odrasli, saj ne razlikujejo resničnosti in fikcije.

Vprašam se ali v naši družbi vzgajamo sadiste ali ljudi tolerance s srčno kulturo. Ali bomo, s takšnimi oddajami, s katerimi se izrabljajo egocentriki, ki so za denar pripravljeni storiti marsikaj, kar ni skladno s človeškimi etičnimi normami, tako tešili radovednost sadistične množice, ki sedi pred ekranom, brez občečloveške razdalje in spoštovanja človekove intimnosti. Konec koncev gre za ljudi in za medčloveške odnose.

V oddaji ne manjka kletvic, klofut, pitja alkohola, fizičnega in verbalnega nasilja. TV hišo, ki oddajo predvaja, bi vprašala kakšno je moralno sporočilo te oddaje, kje so družbene meje, ali ni tudi pri gledalcih prevelika toleranca do manipulacije? Prizori so se mi zdeli slabši kot je živalski vrt. Oddaja prispeva k brutalnosti življenja, kvari duše mladih ljudi, ki prizore ponoči, ko gredo spat, predelujejo.
Ali nimamo dovolj nasilja v družinah, v šolah, v družbi. Saj ni čudno, da se v Ameriki pojavijo bolne psihe, ki primejo za orožje in začnejo streljati na šolah in pomorijo toliko sošolcev in učiteljev. Ali se TV hiša, ki je odgovorna za oddaje, zaveda v kakšnem duhu odrašča mladina. Ljudje postajamo brez moralnih meja. Ali ne predstavlja to razpad vrednot?

Dosegli smo najnižjo mejo tolerance, take oddaje so vzgojno oviralni dejavniki, spreminjamo se v nezdravo vzgojno okolje, v katerem odrašča naša mladina. Zakaj je čedalje več nevrotičnih simptomov in mladostnih prestopnikov, psihasteničnih tipov mladostnikov, ki se vzgojno preoblikujejo v težko vzgojljive nevrotične osebe, ki v svojih obrambnih mehanizmih dojemajo vsak vzgojni vpliv kot nekakšno ogrožanje lastne osebe, zato so vedno v protestu proti družbi in okolju, v katerem živijo.

Hiša Big Brotherja je dril, ki ni človeka vreden. Mlademu človeku moramo odpirati oči za lestvico vrednot v svetu in v družbi. Kdor ni sposoben pravilnega vrednotenja, se ne more funkcionalno vključiti v družbo in prilagoditi njenim normam, ta pa se tudi ne more razviti v etično osebnost. Otroka moramo pravilno motivirati, mu predočevati nagibe, ki ga nagibljejo k uresničevanju vrednostne lestvice v njegovem osebnem življenju. Prava vzgoja razvija pri otroku stvarni čut s stvarno usmerjenostjo. Takšna oddaja gotovo ne prispeva k zbranosti, delavnosti, rasti in samozaupanju in zavesti v odgovornosti. Take oddaje samo zmaličijo osebnostne podobe človeka.


Postaviti je treba v ospredje vprašanje kulture kot psihoanalizo slovenstva. Primož Trubar je povsod poudarjal slovenstvo in s tem je pokazal ponos nad narodovo kulturo. Kaj bi pa danes rekli o naši kulturi? Ali smo še lahko ponosni nanjo? Ko pomislim na svojo nacionalno kulturo, sem ponosna n. pr. na film Cvetje v jeseni in vse tiste prireditve v Cankarjevem domu in gledališčih, ki so me notranje napolnile s pomembnimi prvinami lepote, narodove zavesti, etiko, z zavestjo simbolnega reda mišljenja in s človeškostjo. Nisem pa prav ponosna na celo vrsto domačih filmov, saj se mi mnogi izmed njih zdijo, kot bi kazali patološko, morbidno, mentalno in čustveno obolevnost mojega naroda. Manjka jim tisto izvirno veselje in volja do življenja, ki je bilo dano našemu rodu skozi zgodovino in ga je opogumljalo, da smo se kot narod ohranili in obstali.

Spomnimo se samo besed pesnika Otona Župančiča, ki pravi« Pred mano so se zbrale vse stvari naše zemlje in hočejo krsta iz mojih ust… Dajem jim pečat duha, dvigam jih iz brezimnosti, pomikam jih narodu v obzorje.« Ali je pomikanje stvari narodu v obzorje prazen nič? Smoter je vendarle nekakšna posvetitev življenja za življenje, ki ni samo gola eksistenca, temveč nekakšno vzvišeno življenje v človeški zavesti.

Dosegli smo kulturnozgodovinski fenomen množičnega medijskega poneumljanja širših množic z uvoženimi in predvajanimi tujimi filmi in raznimi komercialnimi manipulacijami kot je resničnostni show Big Brother.

V preteklosti je prišlo do očiščevanja enoumja, sproščanja duha in vnovičnega onesnaževanja s tujimi vplivi in raznimi manipulacijami. Velik del naroda zaradi socialnih razmer doživlja občutke socialne izločenosti, izgublja občutek varnosti in občuti izgubo življenjskih ciljev. Ljudje sedijo pred TV ekrani in nekritično sprejemajo potapljanje kulturno – etičnega habitata v gosto blato, ki ga izprijeno vodi kapital – pošast, ki golta ljudem psihične in moralne moči in jih duhovno prazni.

Mediji so izrojeni do te mere, da ponujajo vsem isto zobno ščetko za čiščenje ustne votline, ki so jo uporabljali že drugi pred nami in vsi plačujemo zanjo visoko najemnino. Nekaj podlega je v denarni pošasti in hlapenju po zaslužku.

Destruktivno okolje, merjenje spodnje ravni človekovega dostojanstva zeva v nas. Zastrašujoče merjenje stanjšanih tal človeške ubranosti mišljenja in občutenja se nas loteva. Ne pristajamo na 'vrednote' takšnega sporočanja, ki poneumlja javnost. Gre za mitološko ribo Faroniko, ki gnije in smrdi pri glavi, na najej pa stoji ves svet globalizacije.

Mentalna psihoterapija je medicinsko delovanje. Lahko bi rekli, da je marsikatera komercialna TV nosilka klic, mentalni okuževalec množic, ki potrebujejo zdravljenje. Gre za mentalne motnje naroda, za percepcijo, za obolevanje duš. Po drugi svetovni vojni so zdravili množice po vsem svetu z veselimi filmi, in glasbenimi showi, z Glenn Mullerjevo glasbo. Radostne vsebine so predstavljale nadomestno religijo in placebo za rane, ki jih je zapustila vojna. Danes se nam odpirajo nove rane, ki jih mnogim zadajajo družbene razmere.

Ker imamo v naši družbi bolnike s hudo motnjo prehranjevanja psihe, veliko shizofrene mladine, ki vstopa v svet mamil, nasilja in pijančevanja, bo morala postati narodova skrb za mentalno zdravje vseh tistih, pri kateri so se razvile te simptomatike. Odgovoriti si bo treba na vprašanje kaj drži skupaj ta psihični svet in kaj nas lahko pozitivno notranje povezuje. Ti bolniki so zrcalna slika naše notranje zavesti.

Komercialne TV hiše bodo morale doumeti, da človek potrebuje nekaj oprijemljivega, kar imenuje duhovno. Ljudje potrebujemo nekaj vzvišenega. Človek ne potrebuje vzgledov nasilja, grobosti in surovosti, potrebuje in želi čutiti nekaj, kar ga plemeniti, da se čuti poveličanega in potolaženega, potrebuje duhovna sporočila, veselje in radost, potrebuje družbo, skupnost, da nekaj deli z drugimi. Skupni jezik, skupne vrednote, način kako sebe kot posameznik in kot narod predstavlja pred drugimi. To je tista luknja komercialnih TV in drugih medijev, ki hodijo po odgovore v tujino, namesto, da bi jih iskali izvirno pri lastnem narodu. Slovenci imamo toliko lepega v svoji zgodovini, literaturi in umetnosti, da lahko marsikaj damo drugim in jih veliko naučimo za srečo in uspeh.

Tudi za zabave naše mladine bi morali drugače poskrbeti. Nočni klubi, v katerih se prodajajo alkohol in mamila, uničujoče vplivajo na njihov mentalni, duševni in telesni razvoj. Slovenci se hočemo razvijati kot zdravo narodovo jedro. Le tako bomo kot narod obstali in preživeli. Ne bodimo tako frivolni in samozadostni v svojem pridobitniškem in podjetniškem uveljavljanju, saj denar ni edino merilo za naše življenje. Bodimo pozorni pri uvozu filmov in resničnostnih showov, odpovejmo se svoji samodopadljivosti, da smo na vrhunski multinacionalni kulturni ravni, če uvažamo cenene newyorške in čikaške policijske zgodbe in kriminalke najbolj surovega tipa. S tem kažemo naš oportunizem in neumnost, da nam cenena kultura pomeni več kot naša ali tuja, ki prinašata kakovost v naše mišljenje, čutenje in zavest.

Najdragocenejša človekova valuta je narodova samozavest in napor, da sledimo dobrim in etičnim vsebinam pri oblikovanju naših vsakdanjih medijskih programov, ki naj bodo predvsem kulturni. Po mojem na to ni preprostega odgovora in področje je zelo subtilno.

Menim, da bi SAZU morala tem vprašanjem posvetiti posebno poglobljeno razpravo in sporočiti svoje zaključke in priporočila vsem institucijam, ki menijo, da lahko samozadostno delujejo izven moralnoetičnih temeljev slovenske družbe, zgolj na kapitalnem principu. Smo majhen narod in mislim, da je to nujno.

                                                            III.

Sintetiziran je problem medijske maniulacije, ki ima svojo genezo v Orwellovem romanu 1984, ki je
odkril Velikega brata, ko je bil med nami že v polnem razmahu delovanja in našega razčlovečenja.

Problem je v tem, da človek z vsemi slabostmi korenini v človeku samem. Nešteto svetov obstaja istočasno, vidnih, nevidnih, znanih in neznanih. Ko smo se kot ljudstvo in država osamosvojili pred 18 leti, nismo verjeli, da bomo dočakali svojo polnoletnost v nekem času, ki nam mimo nas določa smer življenja. Danes lahko samo sprejemamo dejstva.
                                                               
Samo dve dejstvi sta resnični: na eni strani je svet, kakršnega nam vsiljujejo, kakršen se nam ponuja in MOJ NEODVISNI JAZ. Slednji je najpomembnejši. Če bo vsak za sebe občutil, da mu svet nič ne odvzema, temveč da on sam daje domovini in svetu, bo naša usoda kot naroda zagotovo boljša in bomo obstali, sicer bomo izginili kot posamezniki in narod.

Jaz bi se kar odrekla slavju naše zgodovine. Na eni strani sem dolgo živela absolutni totalitaristični aktualizem, ki je imel v programu ustvariti svet brez krvavih sledov in zarote; drugi svet, ki ga živim pa temelji na principu upanja in duha utopije, ker kot vem, je sedanji svet "narobe svet". Obstaja lahkoten svet političnih parol in nihče se prav ne zaveda in opazi nesreče, ki se svetu približuje. Tako svet ne more več obstajati naprej.

Le kdo na tem planetu je sposoben vzpostaviti in celovito razumeti resnico tega sveta, da bo z vsemi posledicami, ki človeštvu pretijo, vidna. Vsi mi smo postali sredstvo za doseganje dobičkonosnih ciljev velikih in smo izgubili človeški namen bivanja. Tudi naša, kolikor toliko mirna državica, je postala tragična žrtev sveta in njegove globalizacije.

Resničnostni show Big Brother je samo en majhen kolešček v vsem kolesju, ki poganja to gnilo družbo naprej. Je pa po svojem sporočilu nazoren glede defetizma, ki se je ugnezdil v naše življenje. Z bolestnimi premišljevanji in alarmnimi predavanji o ekoloških in splošno človeških katastrofah, ne bomo ničesar premaknili. Totalitarizem se je preselili z Vzhoda na Zahod. Kako doseči resnično pravilnost odgovora, s trivialnimi odgovori na pereča vprašanja vseobsegajoče sedanjosti, ki duši človečnost, zagotovo ne.

Sistem vrednot temelji na relativizmu. Živimo življenje nemočnih žrtev. Vprašanje je kako si bomo razdelili duhovni grb naše EU in kakšno sintezo vrednot bomo lahko dosegli ob vsej gospodarski, kulturni, verski, etnični, narodnostni in drugi raznolikosti.

Rešitev tega planeta je največja uganka v času in prostoru. Vprašanja so konkretna. To je naše duhovno bojišče. Izpostavila sem določena vprašanja našega naroda v Big Brotherju – manipulacija I. in II. V svojih pesmih in tudi prispevkih kažem veliko angažiranega upora (n. pr. pesmi 'Sram me je', 'Prvomajski kres', itd). Sem človek, ki se ne dam. Želim povedati, vreči v obraz vso umazanijo, ki mi ne dopušča biti človek, da bi se počutila v svoji domovini duhovno doma in živela s svojimi čustvi samobitnosti, ki mi pritičejo. Imam pravico oblikovati ideje in vplivati na širše družbeno okolje s pisano besedo, za to se čutim človeško odgovorna. Le lenobnost uma in duha nas bo pripeljala le v še večji družbeni defetizem.

Še je čas, da v sebi, v svoji psihi ne zrelativiziramo vrednot in jih pomakneno na raven, ki jo živijo "razviti". Posnemati vse neumnosti kot papagaj pa je zagotovo zgrešeno in nas bo pogubilo, ker bomo kot narod izubili najplemenitejša nagnjenja, ki so nam jih izročili naše očetje, nadarjenost in določenost, da se kot narod lahko razvijamo brez slabih vzgledov. Negujmo vzvišeno in posvečeno narodovo izročilo pa če tudi izgleda takšna misel ali izjava še tako omejevalna, morda tudi kot izraz napačnega pojmovanja svobode. Zgodovina je običajno močnejša od svarila! Svoboda pa so samo tisti čudoviti trenutki, ko se zavemo, da nas ni kdo ponižal ali uničil.

PRIMORKA ZOFIJA STIBILJ IN BENEDETTO CROCE

Primorka Zofija Stibilj iz Črnič,  upokojenka,  živeča v Izoli, sicer moja  sorodnica (njen ded in ded od moje matere sta bila brat in sestra), je bila  v mladih letih v službi v Neaplju pri znamenitem italijanskem filozofu, idealistu, literarnem kritiku in politiku Benedettu Croceju (25.2.1866 – 20.11.1952).

Po Zofijini zaslugi je Benedetto Croce gojil globoke simpatije do Primorcev. Zofija mu je pripovedovala o naših ljudeh, običajih, zgodovini Primorcev in kaj se dogaja za časa fašizma v njeni domovini, da Slovenci ne smemo govoriti svojega maternega jezika in da se vršijo politični pritiski na našega človeka. Povedala mu je,  kako  na  Primorskem fašistični režim vodi raznarodovalno politiko do primorskega človeka in kako kruto se obnašajo škvadristi do naših ljudi. Tedaj so vladale na Primorskem tuje režimske razmere, ki so Primorce razteple na vse strani, tudi po Italiji.

To je Benedetta Croceja globoko prevzelo. Raznarodovanje in nasilje je bilo v nasprotju z njegovo nazorsko opredelitvijo, saj je bil antifašist in globoko prepričan humanist. Mussolini ni nikoli odprl nobene njegove knjige in nikoli ni hotel izgovarjati njegovega imena.

Benedetto Croce je prav po zaslugi Zofije sprejel skupino primorskih študentov. Miro Kocjan pravi: To je staro zgodovinsko, rekel bi psihološko, pa tudi že politično pravilo, da ne rečem vodilo, kakor je take primere ocenjeval sloviti tvorec sodobne zgodovine Benedetto Croce, ki me je leta 1941 počastil s tem, da me je v Italiji sprejel v svojo študijsko skupino. Še kako cenim razne zgodovinske poglede in zgodovino sploh, vendar ne smemo pozabiti, preprosto, da imamo prastaro zgodovino in pa polpreteklo, to je tisto, ki naj bi res bila "magistra vitae". Spadam med tiste, ki dosledno podpirajo slednjo, ki je hkrati neposredno življenjska, kakor jo je predstavljal Benedetto Croce.

Razvil je filozofijo zgodovine, katere središče je bila ideja o človeški ustvarjalnosti. Znani italijanski estetik Benedetto Croce v delu Estetika kot znanost o izrazu ali splošno jezikoslovje (1901) nasprotuje razvrščanju besedil v skupine s skupnimi lastnostmi, ker to ne pove nič bistvenega o umetnini, to se pravi, ne odgovarja na vprašanja, ali je delo živo ali nemo. Po Crocejevem mnenju za presojo umetnine ne zadošča razum, temveč je potreben okus, prek katerega človek prihaja v sozvočje z umetnikom. Benedetto Croce je torej imel izrazito razvit smisel za človeka in njegovo občutenje sveta, ki ga doživlja.

Benedetto Croce  je trdil, da je nekemu ljudstvu značaj »njegova zgodovina, vsa njegova zgodovina, nič drugega kot njegova zgodovina. In v zgodovini v skladu s to njegovo mislijo moramo v kulturi, v najbolj intimni istovetnosti Evrope najti njene korenine, njen globoki značaj. Zato se moramo naučiti zlivati obzorja različnih kultur, brez predsodkov, tako da smo vedno pripravljeni postaviti pod vprašaj svoje domnevne gotovosti. Filozof in zgodovinar Benedetto Croce je takole razložil, kakšno vlogo igrajo človekove odločitve v zgodovini:  Ni važno, kaj si ljudje ob določeni akciji ali ob vstopu v določena dogajanja mislijo, kaj želijo, važno je samo, kakšne institucije, kakšne ustanove ostanejo po njihovem nastopu.

Filozof je tudi menil, da je smešno  sleherno presojanje prehajanja vrednotenega v nevrednoteno, vznesenega v plehko.

Zofija Stibilj se je kot mlado dekle pogosto pogovarjala s filozofon Benedettom Crocejem, saj je imel izrazito zanimanje za preprosto  življenje in probleme ljudi. Pridobila si je precej znanja in tudi njegovega zaupanja, predvsem pa zna biti zelo pronicljiva in samozavestna sogovornica, ki jo je bilo lepo poslušati. Kljub že častitljevim letom, zna  povedati še marsikaj zanimivega o svojem življenju in doživetjih v Neaplju, čeprav gredo njeni spomini že malce v pozabo. To zgodbo sem napisala po Zofijinem pripovedovanju pred nekaj leti, ko se je dogodkov še bolj živo spominjala.





Na sliki: Benedetto Croce se ne vrtu pogovarja z dekleti - zadnja na desni strani naj bi bila naša Primorka.

Viri: Vstala je primorska, Društvo Tigr, 2.12.2007
Pogovori z Zofijo Stibilj v letih od 2003 - 2006
Slike: iz razstave slik Benedetto Croce
Wikipedija

KAKO SMO USTVARJALI PRIMORSKE NOVICE PRED POL STOLETJA NA GORIŠKEM

Pred več kot pol stoletja je ustvarjalo tednik Primorske novice 11 zaposlenih in sicer: Rudi Vogrič, direktor in glavni urednik, Miro Cenčič, odgovorni urednik ter novinarji Jože Jelerčič (dolga leta tudi glavni in odgovorni urednik), Duša Ferjančič, Lojze Kante, Boris Kovšca, kolporter Mirko Ličen, bolj
  poznan kot Prepih in izseljenec, povratnik iz Bariloč ( Argentina), tajnica uredništva Nadja Černjavič, blagajničarka in vodja kolportaže Adela Kremžar, administrativna referentka Nadja Lutman, ki je po odhodu Nadje Černjavič prevzela mesto tajnice uredništva in po 36 letni zvestobi časopisu, odšla v pokoj, ter Tatjana Gašperčič (Malec), ki je skrbela za finance. Računali smo na prve računske stroje (mlinčki), ki so samo seštevali in odštevali, tipkali pa smo na stare Olivetti pisalne stroje, s kopijami karbon papirja. 

Na sliki: Tatjana  Gašperčič (sedaj Malec), Nadja Černjavič, Mirko Ličen, Adela Kremžar in Nadja Lutman

Primorske novice so organizacijsko spadale v oddelek za tisk pri tedanji Socialistični zvezi delovnega ljudstva. Njen predsednik je bil Milo Vižentin. Sedež so Primorske novice imele v Lenassijevi hiši v Solkanu, Ulica IX. Korpusa.  Primorske novice so se financirale iz okrajnega proračuna na podlagi predračuna planiranih prihodkov in odhodkov. Prihodki so se natekali od naročnin, kolportaže in oglasov, razlika pa iz okrajnega proračuna. Vsak novinar ali uslužbenec je bil z odločbo razporejen v določeni tarifni razred s fiksno mesečno, položajno plačo.

V Primorskih novicah je bilo objavljenih največ prispevkov o povojni obnovi in gradnji Nove Gorice. List je imel stalno humoristično rubriko Prepih, v kateri je uredništvo objavljalo anekdote in šaljive komentarje, ki jih je Mirko Ličen prinašal s terena, posnetke fotografij pa je razvijal kar pod stopniščem v improviziranem fotoateljeju .


Na teren se je Mirko Ličen  vozil z mopedom od vasi do vasi in zbiral novice in nove naročnike. Dopisniki so pošiljali prispevke po pošti. Odgovorni urednik Rudi Vogrič od leta (1954 – 1957), pred njim in za njim Jože Jelerčič, nato Miro Cenčič so odločili kateri prispevki gredo v tisk za posamezno številko. Le-te so novinarji vsebinsko in lektorsko korigirali, določili rubriko objave in vrsto tiska za naslov in besedilo članka. Na primer, kar na samem tipkanem besedilu je novinar označil tisk: Colonel, Nonparel, Parel, itd. Material za tisk časopisa smo pošiljali v kuverti v Tiskarno Ljudske pravice v Ljubljano s prvim jutranjim avtobusom. Vsi zaposleni v upravi, smo izmenično dežurali pri zaključevanju redakcije ob ponedeljkih, sredah in petkih. Nadur nismo nikoli obračunavali. Tipkali smo prispevke, ki so jih največkrat narekovali novinarji. Ob ponedeljkih je običajno trajalo dežurstvo pozno v noč, tudi do 2. ure zjutraj, saj je bilo treba zaključiti časopis, ki je izhajal ob petkih. Naslednji dan pa smo ne glede na nočno dežurstvo morali priti v službo ob 7 uri zjutraj. Ob četrtkih je hodil odgovorni urednik v Ljubljano, v montažo, kjer so se postavljala ogledala časopisa.

Leta 1955 je bila zelo huda zima z burjo in visokimi snežnimi zameti na Tolminskem, ljudem so dovažali hrano z letali. Tedaj je celotna redakcija zbolela za gripo. Spominjam se, da sem hodila na Primorske novice nalagati drva v veliko zeleno litoželezno peč, da ni ugasnil ogenj zaradi sunkovite burje in da sva časopis sama uredila skupaj  z odgovornim urednikom Rudijem Vogričem. Tisto zimo so zaradi zametov na Tolminskem dovažali ljudem hrano z letali.

Naslove za naročnike smo tipkali, v adremi so jih razrezali in jih nalepili na časopis. Naslove smo ciklostirali ročno in jih dopolnjevali s spremembami. Arhiv klišejev smo urejali po številkah časopisa. Primorske novice so imele okrog 1.500 dopisnikov po vsej Primorski. Avtorski honorarji so se obračunavali po številu vrstic. Tedaj so Primorske novice pokrivale le Severno Primorsko, na Obali je izhajal Slovenski Jadran, še prej pa Istrski tednik.

Dne 22. marca 1956 so Primorske novice dosegle 10.000 izvodov naklade in smo imeli v uredništvu praznično slovesnost, ki so se je udeležili politični funkcionarji iz tedanjega goriškega okraja (Tine Remškar, Skok, Milo Vižintin, itd).


Na sliki: V Hotelu Sabotin v Solkanu, z leve proti desni -  blagajničarka Adela Kremžar, Durn, slovenski izseljenec iz Amerike, doma , ki je obiskal Primorske novice; Jože Jelerčič, odgovorni urednik, novinarka Duša Ferjaničč, Mirko Ličen, kolporter in Tatjana Gašperčič, ki je skrbela za finance in knjigovodstvo.

  ZBIRKA NOVEL OGENJ

Pisatelj Vladimir Bartol, avtor knjige Alamut, tiskane v številnih svetovnih jezikih, ki je ponos slovenski kulturi, je ohranil edini izvod knjige novel Ogenj, primorske pisateljice Ive Breščakove, ki so jo leta 1940 uničili fašisti pri svojem nenasitnem plenjenju in uničevanju vsega, kar ni bilo italijanska kultura. Primorci smo za časa fašizma doživljali neizprosen teror nad maternim jezikom in vse mogoče pritiske, nasilje in oblike raznarodovanja. Zato so takšni primeri ohranitve kulturne dediščine še kako vredni spomina. Z velikim spoštovanjem sem prejela v roke ta edini ohranjeni izvod knjige in ga z občudovanjem ter s spoštovanjem držala na dlaneh, kot eno redkih stvari, ki ji je krhka minljivost časa morda namenila pozabo ali celo uničenje.

Skrbno hranim orumenele liste knjige, zrezane po straneh iz avtorskih pol, zložene v majhen, že preperel usnjen ovitek, edinega ohranjenega izvoda novel Ogenj, zavedne primorske pisateljice Ive Breščakove (13.06.1905 – 17.12.1991), ki jih je Vladimir Bartol po vojni izročil pisateljici. Najverjetneje jih bom izročila v hrambo NUK-u, saj ti orumeneli lističi so dokaz o zavestnem uporu in borbi Primorcev za ohranitev svoje identitete ter hkrati opomin, ki posega v našo sedanjost in prihodnost.

Rokopisi, ki jih je hranila pisateljica so bili uničeni ob bombnem napadu dne 20. 10.1944, ko je bil porušen dom Breščakovih v Milanu, njeno rojstno hišo v Dobravljah pa so Nemci požgali 22. 09. 1943 in je bilo prav tako vse uničeno. Zbirka njenih novel je bila že leta 1940 tiskana v polah, doletela pa jo je zla usoda, ker ni dobila dovoljenja za tisk, bila je zaplenjena od fašistov in prodana za star papir. Na podlagi navedenega ohranjenega izvoda so svojci poskrbeli za ponatis knjige pri Katoliškem tiskovem društvu, Založba Grafica Goriziana, Gorica 1993, vendar pisateljica predstavitve knjige ni dočakala.

Pisatelj Vladimir Bartol je 26. julija 1946 objavil v Ljudskem tedniku prispevek »Knjiga, ki so jo uničili fašisti« - Iva Breščakova: Ogenj, v katerem piše:

Ime avtorice Ive Breščakove sem prvič bral v Razgledih, kjer je bila priobčena njena novela Dve kristalni vazi. Zdaj mi je prišla v roke drobna knjižica novel z naslovom Ogenj, ki jo občutim kot pravo odkritje. O avtorici sem izvedel, da je bila učiteljica in da živi zdaj v Milanu. Njeno knjigo Ogenj je izdala l. 1940 Goriška založba, a je bila takoj ob izidu zaplenjena. Zalogo so med vojno fašisti uničili. Izvod, ki ga imam pred seboj, je eden izmed redkih ali morda celo edini, ki se je ohranil.

Ta 78 strani obsegajoča knjižica je vsekakor vredna, da se o njej piše in govori in da se jo ponovno izda. Njena vsebina, v celoti 8 novel, je kaj pestra in raznolika. Vsem sestavkom je skupna neka globoko občutena človečnost, neka socialna nota, pristna in neprisiljena, ki mestoma spominja na Cankarja.

V prvi noveli Ogenj, ki je dala tudi zbirki naslov, slika avtorica brezposelne poljske delavce v Južni Ameriki – bili bi pa lahko briški koloni! – ki tavajo mesece in mesece sestradani okrog, iščoč dela, medtem ko njihovi gospodarji sežigajo žito.

Izredno močna se mi zdi sledeča novela: Mož je bil izmučen, podoba brezposelnega bančnega uradnika v Ameriki, ki ima ženo in tri otroke in ne more najti dela. Končno ga iztakne šef reklamnega podjetja pravzaprav ne njega, marveč njegovo plešasto glavo ter ga najame, da mu poseda dneve in dneve po lokalih z reklamno poslikano in popisano plešo. Njegov sram in njegovo ponižanje skrivanje pred družino so psihološko izredno učinkovito popisani.

Vse novele so iz domačnega primorsko slovenskega ambienta. Pismo je satirično napisana, toda prav živa zgodba gospoda generalnega direktorja, bogataša, ki se pravda s svojima bratoma za dediščino, oziroma za malenkostne prednosti pri njej. Ko narekuje svojemu uradniku Piki žolčljivo pismo za advokata svojih bratov, ga zaradi 16,75 lir popade tolikšna jeza, da ga sredi pisma zadene kap. Ostale zgodbe, kakor Življenje matere Rozalije, Micka se moži, Brajdarjev Miha, itd. so sličice iz naše vasi in naših ljudi. Opazke na robu duhovito prikazujejo razne anomalije življenja in družbe.

Avtoričina prednost je nedvomno fino psihološko niansiranje v prikazovanju značajev, posega pa tudi z lahko satirično ostjo v predvojne družbene razmere. Kompozicija novel je zvečine preprosta, »prema« avtoričine meditacije jim dajejo kdaj pa kdaj lirično primes. Iz njih veje topla človečnost, pa tudi precejšnje poznavanje človeškega značaja in njegovih slabosti.

Knjiga je vredna ponatisa, kar bo avtorici spodbuda za nadaljnje delo. Iva Breščakova je nesporen talent in bi bilo škoda, če bi njeno delo ostalo v tej drobni knjižici.

 

MOLIÉROV TARTUFFE V UPRIZORITVI DIJAKOV GIMNAZIJE KOPER

V koprskem gledališču smo imeli nocoj, 3. marca priložnost, da smo si ogledali uprizoritev Moliérovega Tartuffa v izvedbi dijakov 2. č. razreda Gimnazije Koper, evropski oddelek, izbirni program »Kulturni maraton 2008«, ki ga je dramsko režirala mentorica, profesorica Ines Pešorda. Tartuffe je obvezno domače branje dijakov gimnazije in je obenem besedilo za maturitetni sklop. Tartuffe se nam ponuja kot eno najbolj cenzuriranih dramskih del v zgodovini gledališča. Sodi v projekt »Manipulacija«. Ne napada vere in vernikov, temveč svetohlince.

Tartuffe je satirična komedija številnih komičnih zapletov, spletk, skrivalnic in prisluškovanj. Junaki predstavljajo splošne veljavne človeške značaje, ki so predstavniki posameznih stanov in poosebljajo človeške napake in slabosti.

Glavnega junaka Tartuffe, tipa hinavca in svetohlinca, s pohlepom po denarju in moči, je prepričljivo odigral lažnivi pobožnjak, dijak Rok Vidonis Humar. Tartuffe na videz izgleda urejen in moralen, zato trdno prepriča gospo Pernellovo in naivnega Orgona, ki mu ni mar za svojo družino, temveč skrbi le, da Tartuffe ne bo slabo živel. Tartuffe pa je eden izmed mnogih, ki jih tudi v današnji družbi ne manjka, da živi srečno na račun drugih. Začel si je lastiti Orgonovo hišo, njegovo hčerko Marijano in celo njegovo ženo. Elmira z dokazom odpre oči zaslepljenemu Orgonu, ki ga zelo doživeto odigra dijak Jan Malec.

Orgon je gospodar svoje srečne in urejene družine vse do Tartuffevega prihoda, ki ga vzame k sebi. Tartuffe pa si kmalu začne lastiti mesto glavnega, Orgon se mu preda, mu zaupa in skrbi le zanj, obljubil mu je celo lastništvo svoje hiše, poroko s svojo hčerko Marijano in ga postavil za dediča. Orgon je bil dolgo časa močno prepričan, da je Tartuffe popoln. Tartuffe vzame Orgonu skoraj v premoženje, dokler mu Elmira ne dokaže kakšen slepar je. Tako se Orgon spremeni v jeznega in maščevalnega meščana in spozna, da je njegova naloga biti dober oče in ljubeč mož.

Dorina, ki jo je odigrala Nina Kocijan, se je neverjetno izkazala v besedni komiki v drugem dejanju, ko je hotela prepričati Orgona, naj ne omoži Marijane s Tartuffe.

Dramaturška uprizoritev in režija Tartuffe s primerno kostumografijo, maskami in sceno je navdušila gledalce, ki so nagradili nastopajoče dijake z velikim aplavzom. Bili so zares vsi izjemno dobri. Tudi z govorno tehniko so se potrudili in izkazali, saj gre za zahtevno dramsko delo.

IGRALI SO:

GOSPA PERNELLOVA, Orgonova mati – Tanja Tofil
ORGON, Elmirin soprog – Jan Malec
ELMIRA, Orgonova žena – Sara Vošinek
DAMIS, Orgonov sin – Nikola Krtinič
KLEANT, Orgonov svak – Timotej Gašpar
TARTUFFE, lažni pobožnjak – Rok Vidonis Humar
DORINA, Marijanina spletična – Nina Kocijan
GOSPOD LOYAL/LAURENT, SODNI URADNIK/AGENT – Alen Stojčevski
MARIJANA, Orgonova hči – Ana Jenko
FILIPOTA, služkinja gospe Pernellove – Veronika Brezovnik

DRAMATURGIJA IN REŽIJA – Ines Pešorda
TEHNIKA - Ivo, Jaka Miklavčič, Ervin Nadarevič

Vsem gre zahvala. Uživali smo. Bilo je izvrstno.

Hkrati gre pohvala in zahvala tudi ostalim dijakom tega razreda Gimnazije Koper, ki so uprizorili več sodobnejših dramskih del v angleščini, italijanščini in maternem jeziku.

Še en aplavz!

KOLUMNA O INTELEKTUALNO IZVOLJENIH

Življenje govori, da bi morali biti s svojim zavedanjem in obnašanjem bolj uglašeni na tiste, ki se imajo za inteligenco. Občutek intelektualne izvoljenosti se običajno pojavlja pri tistih, ki vedo povedati kaj imajo, za mnenje drugih so običajno naglušni pa tudi zlobno povračilni.

Ko se pogovarjaš z zdravobolnimi, se ne smeš povsem odpeti, niti jim ne smeš pokazati, da jih pomiluješ, niti da jih poveličuješ. Če te ne navdušijo s svojim »nimam kaj pametnega povedati«, ostani ravnodušno vljuden. Biti moraš brez spodrsljaja, kajti oni ne smejo zaznati tvoje inteligence, da si šel skoznje in jih izmeril. Imajo te radi v mat poziciji. Naredi se, kot da si puščava in oni tvoj izvir in da piješ njihovo vodo. Čim prej se poslovi! Na svetu je vedno več knjig, vedno več besedil in vedno manj zdrave pameti. Najbolj se izogibaj kloniranih učenjakov z logiko papagajev.

Ko se naveličaš družbe, se prestavi v samoizključenost. To je boljše, kot da pokažeš nezainteresiranost, kajti oni se te bodo zapomnili in ti ne bodo nikoli oprostili. Zanje je občutek, da so pomembni nad vsem. Svoje neprijetne občutke in trenutno stanje v njihovi družbi lahko tudi prikriješ. Modro je, da nagovoriš svojega okostnjaka, da počiva in naj ne drega. Daj podporo svoji strpni duši. Ne dovoli si svojih vdorov v njihovo prepričanje, ker boš to lahko še drago plačal.

Ko te polnijo s praznino, si delaj prostor za vsebino. Nikar si ne dovoli, da te raztapljajo in razstavljajo inženirji duš, ki ne razumejo kako si sestavljen. Zavedati se moraš, da tvoja duša nima prirojene oblike, ima pa prirojen občutek za bolečino.

Čim prej pozabi, kar se je naselilo vate in presega pokvarljivi rok trajanja. Čistke v duhu časa so nujno potrebne!

Ko odhajajo od tebe, jim vedno poglej pod noge, če jih še zanaša. Glej, da boš vedno na sidrišču svojih stopal. Ne sprejemaj modelov izumiteljev, ki mislijo, da so njihovi izumi brezhibni.

Ko začutiš v sebi posebno pravico, da bi spregovoril, spregovori! Vendar prej premisli komu boš govoril. Ne prikrajšaj se za dolžnost biti pošten do samega sebe. Nauči se odpovedati srečanju s tistimi, ki te jemljejo za hrano svojim kompleksom.

Umesti se med ljudi, ki te bodo razveseljevali s svojo modrostjo in z optimizmom vlivali upanje in ti dovolili, da tudi ti nekaj poveš.

Ko te daje notranja razdvojenost, poišči tisti košček sebe, ki se je v času vrenja ohladil, strdil in kristaliziral v dragoceno rudnino, majhen kristal, ki ti notranje razsvetljuje prostor.

Ko se ti vse obrača na glavo, se nasmej svoji nerodnosti. Razpri naročje tistim željam, ki te bodo izpolnile, ne pa tistim strastem, ki te bodo potešile. Svoje duhovne moči lahko uporabiš tudi na alternativni način.

Vse se spreminja, tisto ljudstvo, ki ga je nekoč Hegel imenoval sodrga, se danes imenuje marginalizirane skupine; tiste, ki jih je Hegel imenoval demiurge resničnosti, so danes boemski intelektualni kastriranci. Pravih intelektualcev skorajda ni več, ker so se utopili v vodnjakih zlatnikov in se tam kopajo s poželjivimi ženskami - razen častnih izjem seveda.

Uvodna stran  |  Bibliografija  |  Novo objavljeno I.  |  Literarni porton  |  Poezija  |  Proza
Genealogija  |  Galerija  |  Knjiga bralcev  |  Stiki in povezave  |  Slovenska imena mesecev  |  Kotiček za Slovence po svetu  |  Slovenec sem!  |  Raziskovanje nekega primera  |  O smrti   |  Blog I.  |  Današnja misel  |  Luske hibridne samorodnice  |  Aforizmi  |  Poglejte kaj je danes novega!  |  Objavljene vsebine od 1.4.2008 - 31.3.2009