OČE V GORIŠKEM IN KOPRSKEM ZAPORU

Po pripovedovanju mojega očeta so ga fašisti peljali na mesto oskrunjenega italijanskega fašističnega znamenja. In ker oče ni ničesar povedal, so ga na licu mesta pretepli in nato odpeljali v goriški zapor. Tu se je moral sleči do golega. Pobrali so mu vse osebne predmete, ki jih je imel s seboj. Poveljnik zapora je naročil čuvajem, da naj bodo posebno pozorni nanj in da naj ga ne pustijo na zrak. Vrgli so ga v celico, v kateri je bila postelja s slamnjačo in posteljnina. Kot v vseh tedanjih fašističnih zaporih, ki so bili skoraj enako opremljeni, je pri vratih stal umivalnik s posodo za vodo in z vrčem. V kotu je bila kibla za osebno potrebo in odpadke. Ob postelji je bila polica, na kateri je imel jetnik skodelico za juho, vrč in žlico. Ob postelji je bil tudi klin za obešanje zaporniške obleke in brisače. Čuvaj je v celico gledal skoz kukalo in opazoval kaj zaporniki delajo skozi majhno lino. Skoz posebno lino pa so dajali vodo in hrano. V celici je bilo zamreženo okno z rešetkami. Te rešetke je oče po nekaj mesečnem bivanju prepilil z namenom, da zbeži iz zapora, vendar je stražnik to ugotovil z zvokom, ko je udarjal po železni palici in očeta so po 30 dneh prebivanja v samici ob kruhu in vodi kazensko premestili v koprski zapor, kjer je vladal še strožji režim nad zaporniki in še slabše razmere kot v goriškem zaporu. Oče se je počutil v goriškem zaporu strašno ponižanega in tako, kot da je za vedno ujet za velikimi železnimi vrati, skozi katere ne posije niti žarek upanja. Brezdušno je opravljal vsakodnevna zaporniška opravila, to je, da je kiblo dajal vpričo čuvaja na hodnik in da je pometel celico, v kateri je sobival z drugimi jetniki.

V zaporu naj bi spoznal tudi pisatelja Franceta Bevka in mu pripovedoval zgodbo o črnih bratih, o katerih je pozneje France Bevk napisal tudi mladinsko povest. Zaradi tega se je počutil še bolj zaznamovanega in je vedel, da fašisti mu ne bodo prizanesli. Zavedal se je, da plačuje tudi za vse kar je o njem zapisala Questura, ko je bil še mladoletnik črni brat.

Pisatelj France Bevk je prijateljeval tudi z narodno zavedeno slovensko družino maminih bratov in sestra Breščakovih v Milanu, kjer je bilo zbirališče slovenskih kulturnikov. Tudi obiskal jih je v Milanu. France Bevk se je dobro poznal z mojo teto pisateljico in publicistko Ivo Breščak, saj je napisal na njene novele poleg Vladimirja Bartola tudi krajše recenzije.

Mama je nekaj krat z menoj obiskala očeta v zaporu. Spominjam se, da ga je stražnik pripeljal v nek prostor in da smo se tam pogovarjali. Mama mu je od doma prinesla v zapor tudi kakšen priboljšek. Večkrat se je oglasila v zaporu tudi pri uradnih osebah in govorila z njimi o očetu, da bi ga izpustili. Vendar kot uradna oseba je upravnik zapora igral dokaj dvolično vlogo in nazadnje so očeta premestili v Koper. Oče je živel v zaporu slabo, saj so jetniki za prehranjevanje dobili le dva do tri majhne hlebčke kruha po dvesto gramov, skupaj torej največ šeststo gramov., kar je bil v italijanskih zaporih normativ.

Za kosilo je bil liter italijanskega mineštrona, ki je bil brez vsakih hranljivih snovi. Kar naprej so ga nekaj slikali, od strani, od spredaj, od zadaj. Jetniki so preganjali dolgočasje in negotovost usode z izdelovanjem raznih figuric in kroglic iz kruha, ker je ostalo očetu tudi pozneje v navadi. Tega se dobro spominjam. Očeta so obhajale zle slutnje, da se iz zapora ne bo rešil. To vem, da je bilo v duši mojega očeta veliko jeze in nemoči. Veliko je razmišljal, vendar v situaciji, v kateri se je znašel, ni videl nobene rešitve.

Od očeta so v zaporu izsiljevali priznanje, da je sodeloval pri oskrunitvi fašističnega obeležja in ga mučili, ker je imel kartoteko črnega brata. Čeprav je zatrjeval, da je nedolžen in da ne ve nič določenega povedati o tem, so ga držali nerazumno dolgo v zaporu, ne da bi ga na podlagi dokazov obsodili. Oče je bil na razne načine psihično mučen, tudi ležal je ob kruhu in vodi na tleh v samici, kar ga pa ni psihično zlomilo. Kot otrok se spominjam, da je oče imel zelo žalosten pogled in pogosto so se mu orosile oči, ko me je zagledal. Čutila sem, da me ima rad in da si želi vrnitve domov. Vedel je, da se to ne bo zgodilo, ker fašistično kolesje je neizprosno in njegova kartoteka črnega brata, je bila samo še oteževalna okoliščina.

Moj oče je prišel iz goriškega zapora v koprski zapor. Odpeljali so ga na Belveder, kjer je na mestu sedanje osnovne šole in pošte stala velika kaznilnica. Očeta so odpeljali skozi dvorišče, ki so ga zapirala velika železna vrata. Pred vstopom v zapor je zagledal na steni Kristusovo razpelo in prvo na kar je pomislil, je bilo, da ga je Bog zapustil. Stopil je v notranjost kaznilnice, kjer je bil dolg hodnik, ob njem pa celice brez oken. Svetlobo in zrak so dobivale iz temnega hodnika skoz line v vratih. V prvem nadstropju so bile samice. Ker je moj oče bil prestavljen iz goriškega zapora v koprskega zaradi poskusa pobega, so ga v Kopru namestili v temno samico, v kateri je bil ob kruhu in vodi trideset dni. Namestili so ga v samico v pritličju, ki je bila manjša celica, še bolj zavarovana, kot so bile tiste v prvem nadstropju. Celica je bila gosto zamrežena, z zunanje strani pa je imela železno loputo. V notranjost celice je bilo slišati iz oddaljenosti le glasove istrskih oslov, ko so zjutraj prihajale kmetice iz okolice v mesto s svojimi vozovi, vpreženimi z osli. Moj oče ni nikoli pozabil oslovskih glasov, ki jih je bilo slišati v zapor. V samici je oče ležal na železni postelji, na lesenih deskah. To posteljo so pritrdili z verigo na zid in jo zaklenili s ključavnico.

V koprskem zaporu so politične zapornike tudi mučili. Marsikdo tega ni mogel prenesti in si je vzel življenje. Razmere v tej kaznilnici so bile neznosne. Ob vznožju postelje je bila vzidana polica za jedilno posodo in za vrč z vodo, podobno kot v prejšnjem zaporu v Gorici. V kotu pod oknom je za opravljanje svojih potreb imel jetnik »kiblo« in metlo. Na desni strani, kjer je bi bil zaprt moj oče, je bilo več celic. Na levi strani pa je bila mrtvašnica z majhnim zamreženim oknom. Trupla mrličev, ki so umrli v posledici mučenja ali zaradi samomora so položili v to mrtvašnico. Klinične smrti ni ugotavljal zdravnik, temveč so zvezali nogi domnevnega mrliča z vrvjo, ki je visela skozi okno. Na tej vrvi je bil privezan zvonec. Če je telo še kazalo znake življenja in se premaknilo, je zvonec opozoril, da je jetnik v mrtvašnici še živ. To dejstvo lahko nazorno opiše vsak, ki je prestal koprske fašistične zapore, saj so se vsi bali pretepanja in takšne usode. Če je prišel pretepeni jetnik k zavesti, so ga odstranili iz mrtvašnice smrtno prestrašenega in ga premestili nazaj v celico. Nekaterim se je od trpinčenja naravnost zmešalo, saj so po vrnitvi v celico rjoveli in kričali, da je bilo slišati daleč naokoli. Oče ni mogel spati. Hodil je gor in dol po celici. Bil je še posebej nadzorovan, da ne bi prepilil železnih palic in se pripravljal na beg, kot je to storil v goriškem zaporu. Zato je bil v koprski kaznilnici še bolj nadzorovan in imel strožji režim. Stražarji so na nek način zabavali sebe in zapornike tako, da so tudi v koprski kaznilnici izvabljali poseben zven na železnih palicah okenskih rešetk, ki so bile vdolbene v kamnite okvirje.

Oče je prosil čuvaja naj mu prinese kakšno knjigo. Nek prijazen čuvaj mu je prinesel italijansko – angleški slovar in oče se je v zaporu kar dobro naučil angleščine. Tudi tu je izdeloval figurice iz kruha. Vendar to ni bilo dovoljeno in čuvaj ga je na to opomnil. To je očetu ostalo v navadi, saj je tudi potem valjal med prsti svaljke ali kroglice iz kruha in izdeloval figurice. Po več mesecih so očeta izpustili na zrak in tudi nekaj zapornikov. Po dvorišču je stopal negotovo in tudi omotičen je bil, saj je v zaporu zelo oslabel zaradi slabe prehrane. Moj oče mi je rekel, da je bilo najhujše ponoči, ko je mislil na družino in ko ur ni hotelo in ni hotelo biti konec, da bi nastopilo jutro. S seboj je imel mojo sliko, sliko 4-letnega otroka, ki jo je poljubljal. To fotografijo hranim še danes za spomin in je vsa zlizana. Ko sva se 1959. leta prvič po njegovem odhodu od doma videla v Rimu, mi je to sliko izročil, saj ga je spremljala v najtežjih trenutkih njegovega življenja in mu vlivala upanje vrnitve v družino.

Oče je dobival pisma od doma. Vsako pismo, ki ga je pisal domov pa je bilo cenzurirano, zato ni mogel domov sporočiti kako mu je. Hrana je bila slaba, voda je bila mlačna, postana in slaba. Posebno ob poletnih mesecih se ni bilo mogoče odžejati s tako slabo vodo. A kljub temu je bil zadovoljen, da se je rešil upravnika goriških zaporov, ki je bil nasilen in surov človek. Prakticiral je, da je od zapornikov z raznimi zvijačami hotel izsiliti, da priznajo svojo krivdo. Obljubljal je milejšo kazen in podtikal izdajstvo in ovaduštvo zapornikov med sabo in kako jih je določeni zapornik obdolževal krivde, da bi se sam rešil. Oče se je bridko spominjal kazni v goriškem zaporu, ker ni govoril tako, kot so oni hoteli, da izpove, saj je bil za to zaprt v samico ob kruhu in vodi. Nekatere sotrpine so iz Kopra odpeljali v druge italijanske zapore, nekatere težje politične kaznjence pa v rimski zapor Regine Coeli, kjer so bili obsojeni na dolgoletne zaporne kazni. Mojega očeta pa so poslalai v bataglione speciale "kazneski delovni bataglion schiavov" (schiavi - sužnji so fašisti poimenovali Slovence). Omenjal mi je Gaeto in tudi okolico Riminija, vendar o tem vem le določene iztrgane podatke, ki jih v nadaljevanju skušam povezati v celoto.

Koprska kaznilnica