NEIZREKLJIVO

Ni bilo tako, kot sem mislila izreči.
Bilo je drugače, pa sem besede skrila
v umetnost nastajanja in brusila misel.
Bilo je drugače, kot sem mislila napisati,
bilo je neizrekljivo in se z besedami
nisem mogla povrniti iz stanja duha,
iz misli v besede, ki mi niso omogočile biti.

Ni bilo tako, kot sem mislila izreči,
ko misli razgradijo besedne zanke,
ki jih ni mogoče spreminjati v curke,
ki hočejo nastopati v imenu olajšanja
in hočejo ven neizrekljive skoz zid.
Hripave misli zaznavajo v sluhovodu
zamrle besede in odrekanja v izrekanju.

Polna pojmov in stvari molim besede,
pišem besede, skrivam besede,
spreminjam besede, črtam besede,
spreminjam misli v nenapisane besede
skoz plasti prvin neizgovorljivega.

Ko je navzočnost misli potrebna,
spodbodem bìt, da išče gibčne besede,
ki precejajo misel in pijejo njen sok
skoz smisel neizrečene besede.
Gib molka besede dregne premišljevanje
in odkriva bralčeve oči v meni,
jaz pa z nitkami vežem sebe
na dušo in srce oživljene besede.

Svoje koščene besede tudi pobiram,
jih zlagam v žaro medenega vonja,
kjer tlijo v pepelu poželjivega molka,
ko dosegajo misel v neizrekljivem.

 

MISEL

Bila je krhka misel.
Fluidna. Vonj zavesti.
Brenkajoča struna.
Očiščeno gibanje glasu.
Zlomila se je
in naplavila trske
v zaton tišine.

Kot ob zatonu
pade sonce v morje,
tako beseda zdrsne
k skrajnim mejam molka.
… V tišino.

Nerazložljivo.
Metafora se zruši
v neizrekljivi molk
na poti
k bolj mehkemu mišljenju.

Bìt, ki jo zmorem
razumeti, je beseda.

Prva beseda
je bila tišina.

Dostop do izvora tišine
me uglašuje z besedo.
Beseda je živeči čas,
bìti v času,
čas, ki biva v meni.

Beseda je kip,
ki mu življenje odmerja
rast in zorenje,
ko ga kleše.

Beseda je luč
med govorico in tišino.
Je gibanje časa
prek srečanja
z mano.

Ne utemeljuje,
kar obstaja,
dviga ga
in njegove topljive sence
zdrsnejo k niču.

Svet ostane v očesu besede,
v kapljicah sen,
kakor misel, ki ji nisem našla
pravega izraza,
pa sem jo malo z molkom zakrila.

 

IDEJE

Celice idej imajo svoje življenje.
Ideje imajo svoj značilni vonj po človeku.
Svetloba ustvari v njih valovanje.
Ideje lahko shodijo in zaobjamejo ljudi
s curki njihove potešitve.
Naprej jih žene jasnost smeri.
So gibalo vsake spremembe.
Nihče jih še ni izmeril.
Nihče jih še ni preštel.
Nihče jih še ni stehtal.
Kakšna bo njihova usoda
nihče ne ve, dokler
jih ne preizkusi na lastni koži.
Nihče ne ve,
kakšne učinke bode ideje imele
in kakšna bo njihova moč.
Ideje so vrtoglave, brez ravnotežja
in nihče ne more izbrisati vijugastih senc,
ki jih puščajo za seboj.
Borijo se za preživetje s svojo svetlobo.
Ideje imajo svoje opazovalnice,
zvonove in izpraznjena mesta.
Ideje imajo lahko poduhovljeni obraz.
Idealistom postavljajo spomenike,
njihove ideje oživljajo
ali jih pokopljejo, ko se rodijo nove.
Ideje so tudi odkloni.
So sila, ki v dremežu zavesti osvestijo
ali poneumijo in zasužnijo svet.
Ideje se raztegujejo tudi v žargonu
ponarejene resnice. Prenajedajo se z zrni,
ki so ga same sejale za kruh ljudem.
Ideje ustvarjajo imperij znakov, pojmov
in zakonov. So ideje z bitjem srca
in ideje, ki izhajajo iz človeške pesti.
Ideje so najlepše darilo stvarstva človeku,
če jih ne nosijo vetrovi zla.
Živijo tudi ideje z neskončno slo
po nesmrtnosti, ki jim človek sploh ne
pride do besede. Ko prestopijo meje
in preplavijo svet, zagospodarijo človeku
in postanejo prave pijavke človeške krvi. 
Ideje so vselej izziv za premišljevanje
o njihovih gnezdih, kjer krilijo in plahutajo speče,
dremajoče, zdramljene in oživljene
s svojimi zemeljskimi perutmi.
Ideje so tudi plenilke duha s tigrovo glavo
in požiralke ognja ljubezni.
Ideje so lokomotiva, ki poganja svet
in človeštvo je njen potnik, ki ji dodaja gorivo.
Želim si, da ne bi ostalo drugega od idej,
kot dišeča rdeča vrtnica človeške ljubezni in dobrote.

 

KAMEN V GRLU

Kamen v grlu je postal velika ovira.
Z okoničenimi prsti me drži za vrat.
Ne morem se zjokati in ne smejati.
Kamen raste in ga slišim hropsti.
Ves modrikast je,
ko ne more izdaviti glasu.
Kamen se je zagozdil v grlu
in v prsih me tišči kot tujek.
Nikoli ne najde modrosti v moji pameti,
ki bi bila razumljiva za njegovo nadležnost.
V kamnu vedno tožeče zavija veter.
Teman zven njegovega glasu
ima neskončno dolg odjek v meni.
V njem je snov, ki zadržuje moj
vzklik in vrisk veselja.
Njegov slepi ponos in užaljenost
pogosto razprostreta svoj stari kožuh
čez številčnico ur, dni, mesecev in let.
Kako mi gleda v dušo, kot žandar
stoji pred njeno poslušnostjo.
In četudi ga z nežnimi prsti otipam,
vztraja kot jeklena vez z mano
in se odzrcali v vlažnih očeh.
Ves uslužen se vzdolžno razcepi
in razdeli v marmorne žile bolečine.
S sabo vleče kri nemira,
prede dolge niti in slišim ga dihati
v notranjosti. Občutim ga kot zobato bitje,
ki grize, grize in se ovija kot bršljan.
Včasih sproži tudi vihar in poganja
valove krvi po telesu in jih meče v obraz.
Kamen nikoli ni obziren in prijazen,
da bi doživljala pomirjujoče misli z njim.
Boleča ganjenost ga vedno usmerja
proti svojemu cilju – zagozdi.
Njegova poraščenost z mahom vodi
v notranjost, tam kjer so skriti spomini in občutja.
Duša ga nenehno izriva, a kamen se vedno
znova in znova naseljuje vanjo.
Kako lepo bi bilo, če bi bil kamen
vedrih potez in blage narave.
Zadnjič sva imela resen pogovor.
Vrgla sem ga globoko v vodnjak
in med nama je bilo vse oproščeno.

 

MANJKA MI NAGIB

Nikoli nisem bila nič,
nikoli vse – le bila sem
in bom. Neopredeljena
in neprešteta v razpokah;
v količinskem pojmovanju
večnonorega seštevanja,
merjenja in tehtanja.
Ideja, poskus popolnosti.
Ne vem, kdo se me oklepa,
kdo živi svoj čas v meni,
da sem jaz v prostoru misel
in odmerjeni dih v njem.
Cikel: rojstvo in praznovanje
rojstnih dni, nato nastopi mir.
Vse je odvisno od časa:
kdaj, kaj, kako in zakaj?
Za vzrok vem, čemu sem,
ne vem. Manjka mi nagib.
Sem telo in senca obenem,
gib hotenja, zakon, ki pordeči telo.
Odsev, ki ga polni svetlobni utrip.
Nemir in mir.
Mislim, da sem jaz,
pa sem nič in hkrati vse
z njegovimi močni v zapestjih,
ki jih ne upravljam jaz.
Sem drhtenje, ki veže
težnost in sončno pot name;
žarenje, ki me žrtvuje
v vesoljnem kresu zase
in se muči z mano skozi poti
zvezdnih cest, s plimo v sebi –
zdaj kipeče, nato po niču koprneče.
Kdo se v gneči celic preriva in zakaj?
Rada bi poznala njegov obraz.
Obraz, ki me žene skozi izgnanstva,
ki je izumil veter, prilepil misel
ob skalo in pustil v meni svojo sled.
Kako brezmejen je ta načrt.
Njegov vsemogočni red.
In kako vztrajen je.
Duša nima ročajev,
da bi poveznila svoj razum pod nebo.
Nosim jo v sebi, polnim jo z norostjo.
Sem mar telo, ki ga z vrvmi
neprestano vleče v višine.
Le kdo sem jaz? Manjka mi nagib. Čemu?

 

PRVENEC PODOBE

V modrem večeru
je prihajala z igrami vetra.
Plavala je skozi mesečino,
iz zapletkov zvezdnih niti,
ovita v zlate omote.

Kakor otrok svetlobe je bila.
Svetli val. Jata kresnic.
Pena nebesnega cvetja.
Bila je dih neprespanih tišin.
Veja dremave noči.
Skrivnost nad strehami oblakov.
Iskra ognjenih peruti
s prosojno zaveso iz suhih vodnjakov,
kjer cvetijo vitice melanholij.

Dolge so njene poti,
prehojene mreže koordinat,
zibanja po poteh
z grivo neskončnih razdalj.

Hotela je spreminjati hip
in cveteti v grmu navdiha.
S tihimi gibi je uglaševala tišine,
zvonkljala skozi kotanje nemir,
obujala prostore in postavljala
opore z zlatimi stebriči.
Bila je snov, ki je mešala barve
s tipalkami zelene pajčevine.

Nikoli se ni izrekla,
kaj išče v meni.
Postala je dež, studenec in reka.
Postala je jez, pa ne vem, kdo je.
V apnenih sanjah je zažarela
s svojimi skrivnostmi dvojčice
in obračala hrbet v meni.
Postala je unikatni prvenec
moje podobe, razrahljani trenutek,
ki sije iz cvetov moje češnje: otroštvo,
studenec nesmrtnosti skozi moje srce.
Postala sem beseda njene skrivnosti,
naslonjena na drevesno deblo svoje podobe,
kakor da bila bi bela cvetna veja v njej.

 

Z BESEDO PREROJENA

Rastlina v meni
se je spremenila v žensko,
ki so ji korenine namenile
rast in cvetenje.

Zakon narave, ki sledi,
se razlaga v besedah
in z obličjem onkraj časa
nebeških vrtov Adama in Eve
in daljnega ledenega spomina,
potopljenega časa v talitvah
in otoplitvah voda,
v doseženem vrenju,
sparitvah, dežju,
vesoljnem potopu
in ujeti besedi v kaplji vode,
ki se je rešila z Noetovo barko,
vse do besed, ki jih poslušam.

Talitve krožijo
kakor dan in noč,
kakor letni časi,
kakor kri besede,
ki usliši prerojenje.

Kamor koli grem,
slišim besede.
Kako velik je svet,
ki ga preplavljajo besede.
Prerojene besede na koluti časa.
Prisluhnem besedam,
ki govorijo o kulturi prijateljstva
in prerojena je moja duša.

 

SMEHLJAJOČE STARO DREVO

Smehljajoče staro drevo me z mehkobo
pozdravlja z izrazi posebne naklonjenosti.
Na drevesu je zacvetel en sam cvet.
Svetlo rožnat bleščeč cvet.
En sam popek na peclju med orumenelimi listi
se je razcvetel kot komet.

Za jesensko slovo. Dopolnitev življenja.
Poslednje goreče iskanje mojih oči.
Odložena je vse naokrog svetloba drevesa,
ki umira na svojem ležišču
in išče moj smehljaj s posebnim sporočilom.

Moje prazno mesto v telesu išče,
kamor bi lahko odložilo tišine
in barve, ki ne bodo nikoli zbledele.
Riše jih po večernih oblakih sončnega zatona.

Drevo se prelomi.

Izdih in vdih iz dveh teles.
Svetloba poboža oba.
Veje so zanihale v meni.

Vzelo me je del s seboj.

 

ČLOVEŠKI NESPORAZUM

Koliko neizgovorjenih opozoril
mi leži na jeziku,
koliko vprašanj v izvirniku
sem morala pogoltniti,
koliko pomembnih besed
je ostalo nerazumljenih,
koliko upravičeno izgovorjenih
očitkov je ostalo preslišanih,
koliko vznesenosti je izhlapelo v nič,
koliko nepredvidljivega se je uresničilo
in koliko natančnih premišljenosti
si je vzelo pravico do nepremišljenosti,
koliko mrtvaškega zvonjenja žívim,
ki hočejo ustvarjati dobro.
En sam človeški nesporazum,
ki spreleti človeka po hrbtu,
ko hoče kaj koristnega narediti
na gradbišču svojih idej.

Prav nenavadno rastejo
in se podaljšujejo okončine
nosaču, natovorjenem z idejami,
ki hočejo rasti navzgor,
se udejanjiti v svojem namenu,
pa jih nevidni magnet zavisti vleče
in potiska navzdol k svojemu dnu,
kjer se zlovešče razkrajajo porezane
okončine mnogih prstov in rok, ki so hotele
kaj koristnega narediti za človeštvo.

Porezali so jim peruti
in umorili ptico v njih,
ker si je v svojem letenju umislila
kljubovati kletki.
Njen glas ni niti črhnil,
preden naj bi se izpela.
Orjaški plazovi so se valili
proti njenemu gnezdu.
Polzelo je blato in kamenje
in velika sklala, izklesana iz kamna,
ki ji je bilo ime človek,
je polzela iz nesrečnega revirja,
s kovinsko spiralo potiskanja navzdol.

 

SAMOTNI VOLK

Poj ptica,
samotnemu volku,
ki je izgubil svoj trop!

Pesem naj bo mila,
poj tako, kot poje
veter v gozdu.
Presliši tulečega volka,
usedi se na drevo
in opazuj ta svet.

S svojim pojočim glasom
prosi nebo,
naj ukroti te zemeljske ljudi,
spremenjene v šoto,
umirajoče na placenti,
ki jih je rodila.

Njihovo sprevrženo kipenje strasti
in nespretne roke pohlepno segajo po sadežih,
žagajo veje ptici in uničili bodo drevo.
Sluzasta snov že preplavlja svet,
spočet v požirku vode iz gore.
Kamenje in pesek se valita
ranjena ob bodičastem trnjevem grmičevju,
ki mu beli lasje prekrivajo nerazločni obraz.

Ognjišča so očiščena starih zapisov,
skozi diskriminatorske enačbe rešujejo svet;
skozi izbe, sobe, shrambe in veže
vstopajo v kaos, kjer odločajo
o denarju in količinah.

Delci strupenih tvari kužijo ptici zrak,
krtu zemljo, ribi vodo in ščurki
se neslišno plazijo pod parketnimi oblogami,
ko bledi obrazi vstajajo iz postelj
in se valijo v hordah čez mostove,
v pisarne in nazaj v balon bolnega zraka.
Tu okrog se plazi osamljeni volk,
priklenjen na svoje nesrečno ležišče.

Poj ptica,
samotnemu volku,
ki je izgubil svoj trop!

 

BELOPOLTO DREVO V KAMNU

Zlati metulji so po nebu vlekli na krilih
nitke dežja in oblaki so kot mlinska kolesa
brezšumno gnali gmote vode po svojih poteh
pod belopolto drevo, shranjeno v kamnu.

Z nežnostjo matere sevajo slapovi svetlobe,
ki kakor pomladni sadeži visijo
na vejah vesoljskega razuma.

Na razgaljenih mrežah neba izumljajo
sanjske projekte. Zvenenje zvezdnih simetrij,
z grebljico v roki v kaminu večnega ognja.

Tu zlatí in valoví utrip, ki zbuja kamnu srce,
tu vladajo pastel in rose neba.
Vesoljni red brez zapisanih pravil.

Čutim veter, ki zbuja kamnu oči
in jaz sem tu pod dežjem razkapana
kot embrio, majhen del stvarstva,
ki brca vesolje v trebuh.

Zbudi se kamen in zasveti iskra,
zagledana v svoje belopolto drevo.
Svetloba, shranjena v njem oživi
in v nebo se požene moč rasti,
s svojo britvijo, skoz skalo drevo.

 

ISKANJE SEBE

Le kje je božanska pozlata duše,
tista biserovina srca, ki jo je odstiral
slap svetlobe, ko je odel to bivanje
s tolikimi strastnimi hotenji?

Morda je bila to vročičnost telesa,
ki je spremljala bolečino osamljenosti luči?
Morda sem le ranjena koža na palisadi,
ki se jo oklepa s svojimi ranami upanje,
ko hoče z bosimi stopali prestopiti
čez priostreno bruno zavetja.

V sibilskih bukvah si človek prebira
usodo in poje svoj zahvalni tedeum,
ko preko ran raste upanje v lastno kri.

Kje je pravi obraz, skrit za zastrto zaveso tišine,
kjer duša sanja o prijateljskem izrazu v sebi?
Zaman bi iskala zavetje v svojem obrazu,
ker svojega pravega obraza še nisem nikoli videla,
ga ne poznam. Ta obraz leži globoko v meni.
Tako neskončen je, da še nisem prodrla
v tiste globine svoje duše, da bi ga spoznala.
Iščem sebe v njem, da mu zgladim zarastline,
ki jih je pustilo življenje, da se celijo
kot geranije v velikih kobulih cvetenja.

 

NEBO

Kdo je privlekel
iz velikih prostranstev
to dolgo temno noč
na svetlečem kolesju
Velikega voza?

Kdo mi je naredil oči,
da hrepenim po ozvezdju,
ki ga je ustvarila večnost,
da so te migljajoče lučke
pognale iz svojih korenin
in zasejale mene
na tej njivi življenja.

Tako materinsko
mi nocoj sijejo zvezde v oči.
Povile so me z zlatimi
ogrinjali mehke svetlobe,
da še komaj razumem
v tem rastlinskem vrtu vrvež ljudi,
v katerem sem tudi jaz
pripravila nasledstvo semenu,
ki rodi popke s človeškimi glavami,
ki nikoli natančno ne vedo,
da imajo tudi zvezde dušo,
ki jo polagajo v dolgih nočeh
človeku v srce.

Nekaj že more biti
tam daleč za obzorji,
kjer se rojevajo
ti svilnati sadeži neba,
ki jim pripadam.

Medtem ko čepim na robu
tesnega vodnjaka
in zajemam vodo
velikega življenja,
skrbim za ravnotežje,
ki ga ustvarjam,
da se ne sesuje mreža
našega velikega doma.
Odtrgana sem od spanca,
od dolge noči
in strmim v svetlo nebo.
Tu sem s svojo prisotnostjo,
da živim z lastnostmi svetilke,
ki raziskuje zvezde
in pogosto obide samo sebe.

Ena zvezda je izstopila
iz svoje poti
in mi dala vedeti,
da hrepeni po meni.

 

VODNA KAPLJA

Deževna kaplja je polzela
po plastičnem kozarcu
in napela je svoje težke prsi,
da bi ohranila ravnotežje.
Med tem sem jaz prihrumela
kot star vlak, ki prihaja na peron,
h kozarcu, da bi se odžejala.

Tedaj je kaplja padla iz sedanjosti.
Zdrsnila je iz svojega ležišča
in spremenila svojo logiko
kot solza, ki jo izoblikuje čustvo.

Kaplja je bila iz atomov vode
z nezavednim namenom.
Bila je nekakšno svetlikanje
bodočega vrenja in hlapov,
morda del rastline
z zelenim navdihom,
morda tudi bivanje v telesu
s pretakanjem po tkivu.

Svojega položaja kaplja
na plastičnem kozarcu ni obdržala.
Odšla je v svet,
kjer reke prestopijo bregove,
kjer reke tvorijo vrtince.
Morda bo rosa v jutru
ali vitica cvetoče veje,
morda bo v morju
zlomljeni val,
morda v zavestnem namenu
moje volje po spolnitvi.
Morda bo hlap na oveneli roki,
ki bo zapisala zadnjo besedo.

 

PODARJENOST SREČE

Razkošna svoboda.
Pod nogami škripa
pozlačeni epitel
malih ujetosti in omejitev.

Tanka nitkasta snov,
v ritmu oživljeno drobljenje,
trganje, koščena zvočnost,
razhajanje, ki se ne more
poistovetiti vselej s tvojo voljo.

Nitkovanje brez pritrjevanja,
pogled čez sebe,
čutenje, zvedavost, mali čudeži,
nepotrebna navzočnost.
Oddaljeni zvok v prostoru
včerajšnjega dne.

Koraki iz spomina,
ki vežejo stezo
naslednjega koraka.

Drsenje in opotekanje,
ko pada telo na tla,
mučno vzpenjanje na vrh –
ena sama obširna svoboda,
vklenjenost v krog znoja.
Trezor človeške sreče.

Doživel si to podarjenost,
da se odločaš na človeški način.

 

SONČNA URA

Nisem brezno tvoje besede
in ti nisi sleme mojega razuma.
Nisem obraz srečanja s tabo
in ti nisi obraz mojega slovesa.
Le majhen odmev sem bila
tvojemu glasu, ki ni bilo
niti zbliževanje niti oddaljevanje.
Nisem niti tvoj molk niti tvoj glas.
Vidim, kako sence padajo v čas
in na mrzli prsti leži obris
neke medle svetlobe,
ki je nekoč hotela biti luč.
Zabredel si predaleč vame.
Jaz sem obtežena
z usedlinami svoje ubranosti,
ne da bi vedela, kdo si
in zakaj prihajaš meriti svet
s svojim kazalcem sončne ure,
ki ti riše prosti pad
od vzhoda k zatonu.
Igraj se s sončno kroglo,
ki meri tvoj čas.

 

SLEDI

Na odtisu stopinje
sem zagleda tloris sebe,
mero, ki jemlje vase
in odslikuje spomine,
ki predstavljajo temelj koraka.

Nato je padal dež
in zabrisal sled odtisa,
a znamenje stopinje
je ostalo v meni
kot izmuzljiva snov spomina.

Molčeče božam te sledi
bosih nog, ki so pustile
v zemlji del mene.

V znamenjih vidim
dno svoje duše,
ki se barva v zeleno popolnost.

Ta val zelenja stopa za mano
po mojih sledeh
in vzleta kot sokol,
ki čaka, da bi se spremenil
v človeka in prepoznal
moj obraz v svojih stopinjah.

 

RAZKOŠJE V USTIH

Prevrnila je noč
in odrinila zvezde od sebe,
da bi potopljena v svetlobo
videla, kaj se dogaja tam čez,
kjer plamenijo ognji
in se raztezajo v čas,
v izrečene besede in gibe.

Tam se ji ni posrečilo
najti nobene čistejše luči
in slišati nobenega jasnejšega zvena,
kot je bilo razkošje v ustih
in moč v gibih,
ki ju je občutila,
ko je spregovorila
in slišala svoj glas.

Stopicala je po tipkah klavirja
in notni zapisi v srcu so se končali
z visokim 'ce', ki je poskakoval
in izginjal v razdaljah korakov.

Zlila se je v novo prostornino morja
in val za valom jo je preplavljal.
Izstopila je z obrežja v nove razsežnosti.

Brodila je po vodah,
ki so bile brez človeške duše.
Usedla se je na zmehčano kamenino
in vanjo odtisnila sebe.

Vse je bilo nedojemljivo tiho.
Nobenega človeka ni bilo nikjer.
Svojega mirovanja si ni znala razložiti.
Naložila si je obtežilno breme misli,
da bi se znebila občutij starih bremen,
ki so plavala v molku razkošja v ustih.
Ob nogah je pobirala drobce kristalnega stekla,
ko se ji je v rokah razletel kozarec,
naslonjen k ustom, poln razkošja besed.

 

KOZMIČNA MATERNICA

Marsikdo na tem svetu izpušča življenje,
da bi ujel večnost v neskončnosti
in ko gleda za seboj
to okamnelo pokrajino,
se vpraša, ali je tudi sam kamen postal.

Nadaljuje nepredvidljive kamene poti,
jim brusi robove, preskakuje ostrine.
Neskončnost ga vabi: »Stopi noter!«
Stoji nad prepadom. Poti nazaj ni.
Prostora je na pretek.
Večnost je spustila v dvorane tvoj duh,
ki miruje v obraz in telo.

Gibam se in moja stopala hodijo,
srce mi utripa, ustnice govorijo,
oči gledajo ljudi, ki gredo za menoj.
Vsi strmimo v velike steklene oči večnosti.
Počutim se kot izkušena pijanka,
majavih nog, omamljena od sanj in hrepenenja.

Pred menoj so jate praznine.
Gledam naprej, poti nazaj ni.
Mesečevo morje me jemlje vase.

Skoz majhno lino svoje domišljije
stopim v zračni vrtinec in zagledam sobo:
svojo kozmično maternico poezije.
Kot črna luknja je to karmično telo
kjer izginjajo kometi in svetovi.

V njej sedim na prestolu.
Sem srečna kraljična s presežkom besed.
Sem govoreča intimnost prostora.
Topim večnost in dogorevam.

 

METULJI

To noč sem bila na drugi strani.
Videla sem bolne metulje.
Prestopila sem črto in prišla
v prostor, naseljen z molkom
in poslikan s samoto.

Natočila sem jim v čaše upanje
s peno hrepenenja
in metulje odžejala.

Potrosila sem drobce duha
in razdelila drobtinice kruha,
da jih bodo vstavili v svoja telesa
in naložili na svoja krila
barve pestičja poljskega cvetja.

Na drugi strani sem videla metulje
in slišala prošnje, ki imajo krila,
pobarvana s tolažbo.

Raztrosila sem seme po njivi.
Maj bo mesec cvetenja in njihov čas,
julij bo mesec žetve in nastopil
bo čas njihovega počitka.
Slišala sem blag šum kril in videla,
da se na polju nekaj premika.

 

SVITEK BREMENA

Kar iščeš ti,
sem tudi jaz iskala
in mnogi pred menoj.
Pametni, a naivni
z mnogimi obzorji,
s pogledom v enega
in sanjskimi dokazi
z roba razuma.
Zdaj si samo ti
in tisti, ki bodo prihajali
z barvami, okusi in vonjem
zlatih orgazmov svetlobe.
Vsega ni treba dokazati,
le verjeti in upati,
hrepeneti in želeti,
vstopiti v večnost
med pajčevine miru
in brezčasne sreče,
oditi spokojno na pot
z olupki svoje lastne zavesti.
Eni želijo, da stvari uganemo,
drugi, da si jih naučimo.

 

TVOJE BISTVO

Kako si sešita skupaj
kdo ti je ustvaril nitkaste šive
kdo te je izklesal v kosteh
kdo ti je rezbaril obraz
kdo je izrezljal tvoje bistvo
kdo je prilepil veje nate
kdo je skril dušo v tebe
kdo je natočil morje vate
kdo je navdihnil tvoj glas
in spregovoril v tebi

Kdo ti je ustvaril srčno podkev
da občutiš srečo in ljubezen v sebi
kdo te je stopil v notranjo svetlobo
kdo te na knjižni polici zloguje
kdo je kriv da te zanaša na levo
kdo je kriv da te zanaša na desno
je to vrtoglavica
je to zvita spirala nevronskih mrež
se ti je veter usedel na ramo
te morda veter prevetruje

Kdo je tisti ki ti vedno svetuje
kdo te varuje
kdo ti odstira pot
kje so tvoje cvetne kite
ki so te zgodaj krasile
kje imaš rožo

Jaz jo vidim na dlaneh
jaz jo vidim na dlaneh
dih vetra jo kodra
na stebelcu šelesti
si žejna vode želi

Prijatelj naredi oblaček
rožo zalij
daj soncu v svojem srcu zavetje

Dotakni nebo
dotakni nebo
pomakni se gor
vedno bolj gor

bodi bršljan
ki stenj soncu prižiga

Iskri se nebo
iskri se srce
ne vem natančno kje je
moje in tvoje srce

 

Uvodna stran  |  Bibliografija  |  Novo objavljeno I.  |  Literarni porton  |  Poezija  |  Proza
Genealogija  |  Galerija  |  Knjiga bralcev  |  Stiki in povezave  |  Slovenska imena mesecev  |  Kotiček za Slovence po svetu  |  Slovenec sem!  |  Raziskovanje nekega primera  |  O smrti   |  Blog I.  |  Današnja misel  |  Luske hibridne samorodnice  |  Aforizmi  |  Poglejte kaj je danes novega!  |  Objavljene vsebine od 1.4.2008 - 31.3.2009