DIMENZIJE

Pitja v Delfih vidi, česar ne vidi.
Slepi konj na cilj vedno pripelje.
Štirinožec, ki s človekom vozi v vpregi,
ne ve, da prihodnost v neznano ga pelje.

Ko na klancu v postanku misel okleva,
se sname kolo in voz zdirja navzdol.
Po strmem pobočju kotaljenje odmeva.
Obmolkne. Premislek voznika. Odmor.

Mraku se noč za pregrado postavi.
Vzgibu duše črnina prostor zastre.
Popotnik leže k počitku. V grlu ga davi.
Dočaka dan. V očnici se jutro sinje zazre.

Na kozmičnih jadrih se k zenitu premakne,
prazničnemu mlaju oko spomina 'okrneva',
pred sojem svetlobe ga boječe odmakne,
ozre se nazaj, kot mu drugo veleva.

Tu dih se entropično širi v ločitev tubiti.
Z vesoljem drvi skoz enoto s e d a j,
da zmogel bi Zemljo in Človeka preiti,
ostati samoten v hoji pred samim seboj.

 

BELOŽARNI DAN

Zasnutek zarje zre v beložarni dan,
razpljuskne budniški privid besede.
Tisočsvetna luč domore vid. Osmeli se,
vpije igro vetra čez bežišče magme.

V rožnici se zgrbi rikša in zadahne.
Drobljivi prodnik se skotali v navečerje
in razkraplja domoljen blagoslov svetličic,
ki zadihano hitijo, utrnjene v naključni molk.

Okobaljeni Pegaz oskrda zatohlino v kamnu,
konjska plašnica na tleh prebičana leži,
usiha dvoje velikih zlepljenih oči.
Se gomili kalež, v gomili bol odleže.

Odzveneli glas rasti v stuljen list
strmoli, strmoli v sprutanju napona
z jato lastovk, ki sprhneva v zaup neba -
praum v kresilni kamen diha pepelenje.

 

BLEDOLIČNOST V RDEČICO BAHLJA

Zaigrano odstiranje senc šelesti jesen
gorelci ječijo s hripavim glasom
v dremoto zapreden nokturno že skorajda nem
uročeno sledi črnim obrobam oblakov

Iz usutja v splasteno otenje lističja
odstiranje pogleda v osenčje razklane noči
otemenje podobe iz srhljive srepote leščevja
v ojeklenjenih lučeh se dotika živih stvari

V listih pleše premolk v ovdovelo gozdovje
z odzivi glasov v večnost odkrhnjenih vej
spadenih med samohodce na goličje blazinja
iz svetožalja rok v svetišče ubeljenih odej

Zgornik ugaša ogorino ki v obnovi že hira
bledoličnost z ognjem v rdečico bahlja
kolobarjenje časa v zatišju teme umira
z vžigom vzklitja mladice utripa z dobroto srca

 

TEK

Po svojem slovesu
iz teme in nadčasja
sem stopila v čas,
tekla sem in tekla,
drvela v svoji naglici,
se vžigala in vzplamtevala
kakor krhek papir,
kakor krila angela,
kakor perutnici ptice.

Vse je v meni prasketalo
in dišalo po ognju.
Rune so pisale,
iskre so risale pike
med postanki
in odplačevale moj dolg
razpihani luči ognja.

Bila sem vsa v plamenih,
odeta v svetlikajočo pletenino,
plešoča med gorečim listjem
kot goreča bakla
na panični cesti,
tlakovani iz glasov
in malimi prisotnostmi sreče,
z malimi požirki radosti.

Zmogla sem goreti in teči.
In umirati. Vse hkrati.
Goreti z močjo drevesa,
razsežnostjo gozda.
Telesu je lahko teči,
kako je meni teči in goreti
s plameni zgoščenega žara,
s sledjo oglja,
ki ga boš izgrebel
iz pepela
s svojimi belimi jadri.

 

NOČ

V vencih svetlih
sestroljublja
sijoči lapor v bele jerte
utrne lesk v rdeče sanje

Diamant zareže
in mik podobe
v neznani kaos seže

Zbude zatišje
brezglavost sanj
in vse tako je
kot da ni bilo
pestičja ros

Puščava
zdrob vesti
razmetana duša
v kockah čudne sreče

Ob toploti kože
srebri studenčnica daljave
v slepoti suho in gluho
k daljavam veter rjove
v luskine teme

v njena nedra
sežejo glasovi
zvočni lik
tožba tišina

 

ZAMUJENO

V rasti dremlje, zgori, ječi,
vetru hladnem' se upira,
v naročje krošnje si želi,
med temo, cvetenjem hira.

Med drevesnim molkom, utišan glas
po pomladnem brstju toži,
razpreda mrežo sivih las,
pajek gori, človek doli.

Utrinek zvezde - sklenjen krog.
Sonce usodno v noč se utaplja.
V nedognanost, v brezčasen lok
izgine up, na cvetu rosna kaplja.

 

KAMEN

Obpotni kamen me boli.
Razbrazdan obraz vdelan v tla,
pod nepokošeno travo skrit leži.
S pogledom name, vržeš ga.

Preglasi pok kamna utrip srca,
kamen na kamnu - kamenje sveta,
ko kamen vržeš, ga upehanost izda,
zbolel je kamen v rokavu zla.

 

JE VETRIČ V BELO POLJE ŠUMEL

(Pomurski motiv)

Je vetrič v belo polje šumel,
je ajda cvetela, je ajda zorela,
tiho v njej otrok je ščemel,
štorklja na drogu dom je imela.

Sneg je ravnico slutenj pobelil,
so veje dreves v ivju ječale,
za ogenj otrok je trske nabiral,
vile so pele, rojenice srajčko mu tkale.

Je z mrazom ležišče zima odela,
otroške nožice so mrzle kot led,
žalostna mati "guči" in tiho veleva:
Zaspi, ne odidi med zvezde po plet.

Pred durmi je ena sveča gorela,
je luna bledo svetila sredi noči,
mati je molila, goreče prosila:
Otrok moj, nikar ne zatisni oči.

 

REKA SE NE PLAZI PEŠ

Nimam, kar imam.
Sem vedno tam, kjer nisem.
Z menoj si, čeprav si sam.
Kolobariš v prazno, sebe iščeš.

V oblake vzletaš, če ne letiš.
Ne delaš, kar veš, da smeš.
Ne zveš, kar morda že veš.
Si tu, čeprav čez prag ne greš.

Rad bi bil v prijaznem objetju
in dočakal srečo v zavetju.
Ko ptica se na tvojem oknu oglasi,
molčiš, a tebe prehitijo časi.

Tu dežuje brez prestanka. Ali veš,
da voda se ob nalivu čez bregove zlije?
Reka dere, se ne plazi peš,
strugo dolbe, preden v morje se izlije.

 

LEŠČERBA

Pod slepilom obetov zlaganih oči vodenijo,
nakleščen je krt v telesju bodičaste žice,
mater črep v dorastek otrok doganja gorje,
k daljavam zazrtega joka v zaslone duha.

Iz stenja opeklina prekletstva v brezmejnost odseva,
bedenje v krstah zenic v polglasje koščeno rožlja,
jagnje s trhlenjem srca ne bo izravnalo pohabe,
preganjanih in uročenih v kletkah ujetih vetrov.

V nenehnem letenju čez kelih resnic v žeji utone,
v nadčutje medzvezdij z jato, ki hlapijo ji krila.
Z belo svetlobo jutro dvigne se iz zaporedja menjav
in z zarjo razprši plahutanje svile v bleščanje.

Na nebu glej stvar! Neznanih je izvornih oblik.
Nepredvidljiva v letenju. Iz norih cvilečih snovanj,
utira si let v nespravljivo upornost strasti.
Leščerba zasveti. Oči usmrti. Zmoto teme sprevidi.

 

PUSTOLOVŠČINA MIŠLJENJA

Noč in dan
spoznavam svet.
Kaj in koga v njem?
Podnevi berem. Pišem.
V noč razmišljam:
kaj srce je,
kaj sporoča duša.

Brez vej oklešček sem.
Ne morem kriliti z rokami,
ne morem stopati naprej,
na istem mestu sem.

Čakam ob vozu,
ob prigrabku stebel
pigmejsko samogiben člen,
ustvarjen
za raščo novih vej,
med razsipavanjem
nabreklih zrn v grod.

Desnica
se vključi v igro
hlastanja plodov,
z mečkanjem gibov
v mimičnih trzljajih
zmletja
žuželk neznanih.

Misel
pokoplje misel,
ko norost
preneha biti misel.

Jasnovidnost
znotraj pojmov
Panaceje duš
ali kvintesence?

Hvaljen bodi Gospod,
ker si misel čudovito zmlel.
Razstavil, sestavil
in jo ustavil
na strmini,
zložil človeka
med dožete snope
retuširanih podob
po zamisli tvoji,
ki so nehale biti misel,
prenehale so biti
Apologija Sokrata
po Platonu.

V glavi so premleta
razbuhnjena zrna,
zložena na razpredelnice,
na prenosne pomnilniške medije
za sejem vzorcev misli
v kodah kibernetike,
mimo pomanjšanega človeka
na razstavi bornih duš.

Razprodaja
enot časovnih
v samogovoru molekul,
kjer z zračno ladjo
brez pristana
prek ledin zapelje
misel v praznino,
kjer ne more več leteti Silf.

V pavijanovo podobarstvo
vodenoglavca
se testo zakvasi.

Ugnezdenje
tujka v glavi,
grudih,
če ni obzorje odra sinje,
utelešenje
mišljenja v mišljenju,
upanja v čutilih -
vidu, sluhu, tipu,
spoznavanje sveta
skoz lasten svet.

Utelešenje mišljenja
v gledališču lastnega življenja,
večna igra tujcev
in gledalca
v lastnem ogledalu;
skoz leče vseh zaznav
iz pravljic:
"Tisoč in ena noč"
bežim, bežim
iz prabiti svoje biti
med kulise odrov,
pantomimo klovnov,
da še kakšen gib
duha zaznam.

 

ČAS

V spiralah večnosti posvečenih ur
v lastovičjih gnezdih čas kraljuje,
izbojeval je svojstven red in mir -
življenje, ki vsemirski molk zmaguje.

Biti je kakor dih sence iz zavetja,
potujoče okrasje mimo revne koče,
kjer z nekaj joka in nekaj petja
svet je, kakor času se zahoče.

Le od volje in smeri vetra je odvisno,
če podnoč svetilo zvezdno bo nebo.
V tej noči čas živi, ali utrne nevidno
upepeljen v človeku, nepotešen za goro.

Mojbog, kako visoko si tam gori.
Rotim te mesec, vpet v višavo zlati svit;
moj pajčolan, noči svečanost mi dovoli,
da zrem svetlih zvezd bleščeč nakit.

Mi vzdramljaš čute sle in lesk oči.
Ne vem ne kod, ne kam moj vzgib hiti,
spokojno v noč vžiganju neba sledi,
gnan drsi v večnost zarisanih poti.

 

NEPOMEMBNO POČETJE

Čez zračno drsenje minut
poči vzmet

Iz sidrišča nog
čez mreže rok
en sam gib
doseže poln meh
vsem na očeh

Stop!

Moker lok
kožo ožame
Zalaja pes
naščuvan v bes

Oživi spomin
na Eifflov stolp
na deževne dni
v Parizu

Rdeči kardinal
na drevesu
zapoje
in odleti

Ne zmeni se
za pse
ljudi
in nepomembne stvari

 

 

KJE JE POT POTI

Pika smo.
Brez vzroka.
Brez namena.

Prižiganje
na koordinatah mrež,
izgubljeni v dohajanjih,
nemočni v razpravljanjih,
nemi v razhajanjih,
brezumni v dopuščanjih.

Bitja smo.
Vpeta v večdimenzionalne like
zračnih prostornin
vsiljenih planetu
po naključju.

Premikajoča se čakanja smo,
čez zemljo in pepel razpredene kože
deževnih povodenj pragozda,
izrinjeni iz peska na rodovitna polja,
sinovi in hčere tisočerih vojska.

Zapuščine puščavskih modrosti smo,
potomci mnogih civilizacij -
inkovske, egipčanske, grške in novejših,
pravičniki iz salamonskih sodbá.
V sebi nosimo misli, ki gnijejo
v temnih sarkofagih, kjer svetloba ne posije.
Blodimo med usihanjem rumenih steblik.
Med talitvijo upornih jeklenih drogov
dihajo govorice predhodnih življenj,
ubesedenih pobud iz svetovalnih knjig.
V sebi čutimo ogroženost tihomorskih ljudstev,
centralno azijsko revščino, slepila zahodnega
blagostanja in ponovni prihod Atile.
Terorizem je pred vrati!
Občutke krivic vsrkavam
in vest se v meni pogreza.
V Odisejevi lupini molčim
in klecam pod silno težo preglasovanja,
ugibanja, dvomov in tveganja.

V paranoičnem zapisu semenovoda
mojega Univerzuma
se je vse, kar je bilo doslej upodobljenega,
doslej mišljenega in uresničenega,
doslej izrečenega in storjenega
zverižilo v brezcelične module,
zvrtinčene v spiralah ugank.
Ugasle bodo iskre spakujočega se sonca,
ki valovijo med nami brez vzroka,
dotrajane v prebivanju,
veslaje skozi plasti
z zemljotesnimi plavutmi,
skoz kaotične razdalje
neodteščenih velblodov.
Izgubljene bolehajo zasičenost,
nemočne klečijo pred mesijami,
negibne zehajo v odrešitve,
brezumne so med obdukcijo škrge,
ki dihajo v izpraznjen hajduški klic:
Kdo ve zakaj?

 

NADOMESTEK

Zoženo zija v očesu
netopir nevidnih stvari,
uhatost ptice v čudesu
podhranjena v temo leti.

Iz resnic laž na zaslonu
sviloprejkino delo podvoji,
je dodatek svilenemu kokonu -
Homo Faber zlato tele časti.

Nasilje besed obzorje slepi,
je vsiljivost nazorov prevzelo -
nadomestek za izvirnik stvari,
prirejenost za oko odrevenelo.

Zazidano je okno prostora,
stene so zanihale, opijanjen je čas,
trup praznote v odmik zastora,
kamen duše okoli nas.

 

RESTRICTIO MENTALIS

Zamahni po besedi, če moreš,
ubij jo, če zmoreš,
zaduši njen glas, njen odmev,
zažgi nje ležišče, kjer pisana leže,
oslepi in izvotli resnični besedi oči,
jo pobeli z belilom, položi jo v grob,
pripravljaj ji zbrisana mesta spomina!

Beseda je vse! Slišim, da jih govoriš.
Beseda je posebno znamenje, ko ti odpišem.
Lahko je kamenjana ali iz besednjaka izgnana,
lahko je izrečena s smehom ali prezirom,
gleda te v obraz ali zakrinkanih oči,
včasih je čuteča, včasih z grobostjo prežeta,
beseda je modra pa tudi zlobna in blebetava,
izvira iz dobrega namena, lahko je tudi neprava,
slaba misel lahko besedo za besedo zmaliči,
beseda se po animi ločuje, piše in govoriči,
besedo kultura in omika ustvarja in snuje,
lahko jo pa tudi zruši in v sebi dobro misel sesuje.

Slišim trke koščenega prsta smrti pred vrati,
zlovešče škripanje po papirju sesutih besedi,
a beseda restrictio mentalis vse to preživi.

 

VSI SMO ENA VELIKA DUŠA

Morje je pljuskalo pene ob moje srce.
Po morju so pluli čolni.
V njih so bili ljudje.
In vsakemu sem podarila
delček svojega srca.

Sedaj pa je ta kraj tihi pristan,
v njem so shranjeni spomini
na ljudi, ki so me jemali.
Nikoli nisem podvomila,
da me niso potrebovali.
Nekateri so umrli pred mano,
nekateri so ostali kamni,
nekaj je takih, ki so padli
in so iz svojih izkušenj
stkali most na kopno
in tlakovali cesto z ljubeznijo,
po kateri hodijo svojo pot.

Vsi smo ena sama velika duša.
Iz neštetih plasti prijaznih prvin,
ki ima ključ za odpiranje vrat,
a ne ve, katera vrata bo odprla
in kdo bo tisti, ki bo prvi vstopil
v preddverje, da skozenj zdrsne
in vstopi v moje ali tvoje srce,
ki ga vsi nosimo s sabo;
in vselej deluje tako, ko razpre roke,
kakor da smo se malo zaljubili
in podarili drug drugemu očiščeno luč.

 

STIH

Samotarka, odloži svojo bisago,
na bel list pesem napiši!
Svetlobo besed. Kaj dogaja se s tabo?
Ne klecaj! Si žejne želje poteši.

Vetru, ki žene naprej, prisluhni -
sili, ki malodušje zmaguje.
Opazuj naravo in sebe izpolni
z lepoto, ki livadi cvetoči kraljuje.

Vsake stvari se sreča dotakne.
Življenje je seme, ki klije, zori.
Ko sad dozori, k počitku se umakne,
začuden opaziš, da v tebi živi.

Kri se suši in iz vrča odteka
v stihe, ki rujno jim vino ude ogreje,
izrečena misel dviguje človeka,
mu tkivo oživlja, samoto prežene.

Uvodna stran  |  Bibliografija  |  Novo objavljeno I.  |  Literarni porton  |  Poezija  |  Proza
Genealogija  |  Galerija  |  Knjiga bralcev  |  Stiki in povezave  |  Slovenska imena mesecev  |  Kotiček za Slovence po svetu  |  Slovenec sem!  |  Raziskovanje nekega primera  |  O smrti   |  Blog I.  |  Današnja misel  |  Luske hibridne samorodnice  |  Aforizmi  |  Poglejte kaj je danes novega!  |  Objavljene vsebine od 1.4.2008 - 31.3.2009