BREZPOGOJNA LJUBEZEN

Brezpogojna ljubezen je najmočnejša sila, ki žene življenje naprej.
Brezpogojna ljubezen je kakovostno radostno izpolnjeno življenje.
Brezpogojna ljubezen ne postavlja nobenih pogojev.
Brezpogojno ljubezen daješ, če ne pričakuješ ničesar v zameno.
Brezpogojna ljubezen je naše pravo notranje bistvo.
Brezpogojna ljubezen je temeljna prvina vseh naših dimenzij bivanja.
Brezpogojna ljubezen je hvaležnost za vse tiste trenutke, ki sem jih
preživela v zadovoljstvu in sreči pa tudi v nesreči, ki me je vodila
na poti do lastnega spoznanja.
Brezpogojna ljubezen je odgovor na tvoj jezik ljubezni.
Brezpogojna ljubezen vodi skozi vse dimenzije svojega izražanja.
Brezpogojna ljubezen je temeljni kamen vseh razsežnosti doživljanja sreče.
Brezpogojna ljubezen hrepeni po resnici.
Brezpogojna ljubezen je naša narava, vse, kar je, in se izraža neponarejeno.
Brezpogojna ljubezen ne pozna meja in omejitev, je ljubezen med partnerjema, je ljubezen staršev do otrok in otrok do staršev ter ljubezen med ljudmi, ki odrešuje.
Brezpogojna ljubezen prestopi prag človekove zavesti in vstopi v novo kakovost življenja.
Brezpogojna ljubezen je glasba sorodne duše, ki je namenjena tebi.
Brezpogojna ljubezen je rast in zorenje, ki jo omogoča povezovalna ljubezen prijateljstva.
Brezpogojna ljubezen je zmagovalka na pohodu prebujanja občutkov skozi srce.
Brezpogojna ljubezen je čudoviti vodnik skozi partnersko življenje ženske in moškega.
Brezpogojno ljubezen dajem in jo izražam tebi, ki te spoštujem.
Brezpogojna ljubezen ozdravi tvoj ego!

STARŠA MOJA

V začetku je bilo le bitje srca.

Duh se je pomikal prek mnogih teles
in prišla sta živeti vame,
starša moja.

Rasla sem z gibko kožo,
nežno kot puh
in lastno usodo
v materinem trebuhu.

Na začetku sem bila
le delček nevidnega soja duha,
sluteni odblesk prapodob,
prepredena z žilami,
vrtinčena, drseča kot riba
v materinem telesu.

Odrinila sem baldahin s postelje
in v rokavu svojega srca
sem nosila dve delovni roki.

Vajina luč je svetila vame.
Zapustila sta me ob drevesu.
Drevesu z veliko krošnjo.
Drevesu z grudo, korenino in auro.
Drevesu, ki ne klone viharju.
Drevesu, ki je postalo mati in oče
v menjavah letnih časov mojega bivanja.

Vajina zapuščina?
Oh, ta jekleni obroč življenja.
V drevo je nato udarila strela.
Dlani deklice lomijo zaraščene veje
in duša, stražarka spomina, ihti,
ker vaju ob razklanem drevesu več ni.

Odšla sta vsaksebi.
Težko se je prebijati skoz dneve in noči,
stiskaje pesti z vprašanjem: Zakaj?
V prsih kljuje in ječi
na poti iskanja
sončevega očesa mladostnih spominov
mojih vezi.

Na suhem jeziku počiva okno duše,
pripravljeno na pomenek o mnogih stvareh.
Priklicala sem bivanje iz vajinih teles,
nadaljevanje, ki je zaživelo
v mojih in vajinih potomcih.

SINU

Imam te v živem spominu,
ko si se v pesku in travi igral
in tvoje igre s toplimi potezami rok
so v meni zapuščale podobe veselja,
ki še danes napajajo moje spomine.
Čudoviti mogočni radostni občutki
so razširjali prostor, v katerem si ti
s svojo preprostostjo in skromnostjo
stal kot bleščeč biser v studenčnici
med dvema bregovoma.

Spremljam te z odprto dušo,
brez sodbe, brez mnenja, le ljubezen sije
kot sončni blagoslov očesa, ki te obdarja
s svojo nevidno duhovno roko
iz dobrih hranljivih spominov
na otroška leta, v katerih spi
predčasen sen rodovitnega klasja,
ki izpolnjuje tvoje človeško bistvo.

VODNJAK ŽIVLJENJA

(Vnuku Janu in vnukinji Antoniji)

Potem, ko so zvezde zacvetele,
sem videla življenje v središču vodnjaka.
Tedaj sta mi kanili v dlani dve kapljici jantarja,
dva majhna mokra, topla in svetla delca,
dva žarka luči sta naselila prosojnost sveta.
Pomislila sem na okruška zvezd
ali na lističa njihovega cvetenja.

Potem, ko sem razmišljala in tipala
kaj pomenita stvarci na mojih dlaneh,
sem spoznala, da sta se mi na kožo ulegli
dve zrnci semen in da se je vanje
vpletel ljubezenski dih.

Zaznala sem, da v njih utripa in dehti
življenje in da imata semeni svojo dušo
še pripeto na jambor ladje, ki pluje po soncu.
Bili sta dve majhni koreninici med plenicami,
ena prej na modrem vzglavniku,
druga pozneje na rožnatem puhu.

Na svojih dlaneh sem zagledala
dve mali bitji in napis: darili iz ljubezni.
Imela sta kožo mehko kot sanje,
v očeh medeni jezerci
in v njih sta plavali duši.

Iz devetega nadstropja neba
se je po stopnicah spuščala njuna mati
in v tistem trenutku sem zagledala
dva sadeža s tistih zvezd,
ki so v s svojimi cvetovi bile uprte
v središče vodnjaka življenja.
Sadeža sem položila v svoje srce
kot dva sladka stržena življenja.

Sončevo oko, ki opazuješ svet,
koliko hrane je v mojih vnukih
za tvoje oči in tvoje gibanje,
ki ju izklesuje v človeka!

LJUBEZEN NI NIKOLI V EDNINI

Ljubezen ni nikoli v ednini.
Vse ljubezni preizkušajo mejo,
ki jo pogled motri,
duša neguje in gladi,
ko jih življenje išče.

Vsaka ljubezen je v množini,
vse so večna navzočnost želja
in večna skrivnost namena.
Ljubezni niso delo človeških rok,
so znamenja priložnosti v sončnih poteh,
so žarki pod napuščem srca,
so svoboda izbire in razkošje življenja,
so prava odločitev, norost ali poguba,
so toplota, ki preseva in izpuhteva,
so presenetljiva izkušnja,
ki te ogreje ali ohladi.

Iščeš partnersko ljubezen,
najdeš dobro srce,
ki se v dušo pogreza.
Iščeš dušo in srce,
najdeš golo telo.
Iščeš partnersko ljubezen,
najdeš prijateljstvo v dobroti.
Iščeš sprostitev in vedrost,
ki te odvezuje odgovornosti,
najdeš grenkobo in žalost,
ki jo zavezuje usmiljenje.
Iščeš napoj za poživitev,
najdeš strup, ki ti grlo ožge.

Zagledaš jato ptic v zraku,
srečaš sprehajalce sredi mest,
zaslišiš čričke, lajanje psov in petje,
pred tvojimi očmi se odpirajo zelena polja
in ti se potapljaš v šelestenje gozdov,
duša in srce ti kujeta srečo in obljube
tisočerih ljubezni, ki jih sanjaš,
a tebi se spolni samo ena
v tisočerih oblikah, ki vre iz hrepenenja:
živ si in zgodba se nadaljuje
z ljubeznijo, ki ni nikoli v ednini. 

DRAGULJI ŽELJA

Podari mi
molčeč obred božanja
in milino ležišča dlani.

Obžari me
s toplim semenjem tvojega srca
in vonjem cvetočega vrta.

Dotakni me
s telesom tvojega duha
in z dihom tvojega vzdiha.

Zagrni me
z obiljem tvoje duše
in pojočo vonjavo barv krhkega metulja.

Položi me
v plimo tvojih želja
ob obrežju oceana brez konca.

Odžejaj me
v morju potešitve
in obilja prepolnega radosti.

Preseli me
v gnezdo ptice
da bom slišala petje plašnega slavčka.

Prikliči mi
mlačen dež, da pogasi plamene
in čas, ki ga ne morem več obuditi.

Pospremi me
po samotnih gozdnih poteh,
da užijeva požirek molka najine pesmi.

Spremi me
v tempelj tvoje duše in srca
proč od črede lačne stvari.

Nahrani me
z vetrom z odprtega morja
in s sadovi materničnega vrta neba.

Uspavaj me,
preden se zdani pred jutranjim svitom,
da si odpočijem hrepeneče snovi.

ŽELJA

Ostani up,
nebo zapusti,
upri perut v mojo dlan!

Si mar predvidljiva danost ?

Morda brezup,
morda ptica,
ki leti v prostran.

KDO PREPOZNAL BO …

Kdo prepoznal bo moj obraz veselja,
dušo iz daljave, ki ne ve od kod prihaja,
razsuto v plaz drobcev, nepoznanih simetrij,
ki vstopajo v vodnjak ljubezni čez ostrine časa.

Kdo kresnice hrepenenja v meni bo prižgal,
kdo použil bo srčno strast gorečo,
iz globine duše žametno čarno snov kipečo,
kdo pogasil bo žerjavico obrobljeno s plameni?

Kdo ugasnil bo ognje spočetega nemira,
kdo objemal me bo pod krivinami noči,
s srčnim nasmehom zrl mi v obraz,
ko v dvomih spraševala bom srce.

Od kod pada vame in se vrašča v moje želje,
odkod veselje moje in ta novi čas spoznanj,
kdo v predivih mojih sanj prede niti svoje,
prihaja neslišno in se tih pogreza vame?

ZALJUBLJENOST

Spala sem, pa me ni pustilo v miru spati.
V mojih prsih je začelo biti tuje srce.
Kako je to, da je bitje prebudilo moj spanec,
kako je to, da se je tuje srce prikradlo v tišino
in sprožilo tak nemir v meni?

Čigavo je to tuje srce,
ki je padlo kakor slap razpenjene vode vame?
Jaz ga nisem klicala in tudi vabila ga nisem,
nisem se ga dotaknila s prsti.
Po medicinski logiki ga nisem videla
in tudi poznala nisem njegovega tkiva.

Zakaj je planilo vame kot riba iz vode,
saj ve, da ne znam narečja njegove krvi.
Mar ne ve, da je eno srce človeku dovolj?
In to tuje srce je spolzelo po mojih žilah
in se me polastilo. S kakšno pravico
je napolnilo vse kotičke znotraj mene
in iz mene izvabljalo posiljene želje?

Eno samo prežanje tujca v mojih čutilih,
se mar ne more odreči tujega telesa,
tujega duha, navad in prepričanja?
Mar misli po svoje urejati stvari v meni?
Le kaj si domišlja, da je,
ko ustvarja ognjeno vesolje v meni.
Ob polni luni, ko hočem spati,
se mi vsiljuje in me hoče spreminjati
pod vplivom svoje igrive volje.

Ali ne sliši bitja vzporednih utripov?
Zakaj se ne vzame v roke in ne vzame
svojega bitja srca nazaj v svoje telo,
zakaj hoče biti zadihani Bog v meni,
biti zagozden kot klin v mojih prsih?

Kar naprej se zaletava v tabernakelj
drugega oltarja in se posvečuje
s svojim duhom ob mojem utripu,
s soglasjem volje svojega gospodarja.

Zakaj počiva v tolažbi mojih neder,
zakaj usodno določa mojo sedanjost,
s kakšno pravico tik-taka v meni
in se obnaša kot navit strateg.
Z zanosom maha z dlanjo v potezi,
ko vzpostavlja bol bivanja v meni.
Bivati ob še enem srcu v tujem telesu
je pa že preveč. Ali tega ne vidi?
Jaz nisem rabila teže bitja še enega srca.
Vame naj se več ne zateka s svojim bitjem.
Jaz imam dovolj eno samo srce
in mačka mi prav nič ne slabi srce,
če hoče presti v mojem naročju,
četudi zavrne igro z menoj,
ko me prosi za svoj mačji mir.

Oh, zaljubljenost, kako hudo je to!

 

PRVA LJUBEZEN

V mlajših letih se je zaljubil
v deviško modre oči,
v nagubane pregibke,
okrogline dekličinih prsi,
rojenih iz božanskega navdiha
v čezmernost lepote.
Bile so kot razvalovane oblike
vseh morij sveta.
Pod nevidno svilo je razgaljala slo.
V polnost oblik je dihalo gibanje
in nenehno spodbujanje občutij.
Skoz telesno valovanje
je prodiral soj luči,
ki je spreminjal kri v gorečo ljubezen.
Bila je karma in šarm mladosti -
strela z jasnega, ki udari v srce.
Bila je skleda z duhovnostjo semenja,
telesnost z obrazom božje ikone,
duša z letom Feniksa, s krili angela,
kipenje v ekstazi očiščevanja sle in duha,
skrivnost dihanja in dotikov,
doktrina žitja v delu božjih snovalcev.
Bila je lepa, nebeško lepa ta deklica,
vsa spazmična sredi poletnih trav,
z lepoto menjav iz nepreštetih mutacij,
bogve od kod in kako.

Bila je žarišče moške sreče na Olimpu,
v omamnem svetu boginja,
ko je božajoče objemala belino bresta
in zapeljevala v strastosladje.
Vse, kar je bilo tedaj pomembno,
sta bila mladost in vrisk ljubezni.
Vrisk, krik, smehljaj in zmagoslavje življenja.
Lahke so bile stopinje deklice
in krilo je valovalo z vetrom
in veter ji je šepetal skrivnosti ljubezni.
Bila je telo z nežnima rokama
in prsti, kakor so grozdne jagode na trti.
V rdečih režah strasti in tkivu je bila zgnetena,
vsa je cvetela in kipela v razcvetu.
Bila je dišeča roža v pomladnih vonjavah.
Bila je živahno bitje srca in milina spomina.
Pod gibkimi nogami je uglaševala korak,
z nežnostjo je odmikala čas pred seboj.
Bila je skrivnostna in sladka prva ljubezen.

 

NOBENA NESREČA NI BITI LJUBLJEN

Zvezde so ji deževale nad glavo
in v vetrni sapi se je pozibavalo vejevje.
Ob njenem ušesu je stal visok zvonik.
Zdramila se je, ko je odbila polnoč.
On je zastrmel v njene ljubke odprte oči.
Sprašujoče in osvobajajoče jo je gledal
in ji rekel: "Nobena nesreča ni biti ljubljen".

Pod jablano je legla v mokro travo
in z vprašujočimi očmi je gledala razprto nebo.
Zvezde so ji deževale nad glavo solzice,
svetega Lovrenca prebliske v zaljubljene oči.
Tedaj vejo v razcvetju jablane veter odlomi
in v najlepših zvezdnih trenutkih pade na oba.
Ona tedaj vzdihne: "Nobena sreča ni biti ljubljen,
če te od ljubezni glava tako zaboli."

 

ZANOSITEV

Daj mi mladenič, ljubezen!
Položi sebe vame
in opravi ljubezenski obred!
Povabim te v zlato hišo očarljivih sanj
in te položim v mesečevo posteljo,
kjer boš oplajal, mene, ki te ljubim.

V globokem izrezu život'ca imam srce,
tam prebiva radost cvetnega prahu
in sladka strd brezmejne slasti.
Tam je mačja vetrnica v goreči školjki,
romantično razkošje neskončne sreče.
Pobožaj mi ubranost tilnika in kipenje dojk!

Na sanjski mesečevi postelji sem pripravljena,
pripravljena na najlepše dejanje svoje mladosti.
Na belini ležijo očarljivi večeri in sanje,
v kraljičini palači sem jaz, veličastna glasba,
v svilenih rjuhah igram sonate zate s tvojo pesmijo.

Vabilo sem, obljuba in spolnitev rajskega veselja,
dušno sušo ti namočim s sladko polivko,
malce ti bom razgrnila pelušasto tančico,
ko prisluhnem plahutanju ptičjega perja,
da odleti tvoja ptica v ožilje in krvni obtok.

Portret ljubezenske nedolžnosti ti poklanjam,
kraljestvo sreče, ki ga prede priliznjena muca,
zmedenost čarov v prekipevajočem veselju,
podarjenost stopnjevanih užitkov moje sle.

Oh, rasti raster sladke tkanine v koščku dneva,
bisernica notranjih dotikov celične membrane,
navznoter pretočena sladkost življenja,
ki diha odlomljeni žarek sonca.
Stopnišče najpopolnejšega vstopanja
in izstopanja, utemeljitev telesa in srca,
razpuščena začaranost sladke sle,
ki preplavljaš lok najinega zaupanja s srečo.

Položena božja milina v maternici,
celice, ki so prodrle med stene materinstva,
z zaplajanjem vere, upanja in ljubezni,
ljubezni, ki se zliva v čudežno polnjenje
slasti, da se kot ženska sramežljivo doumem,
da življenje zmore biti popolnost,
s položitvijo najinih celic na začetek življenja.
Oh, otroški začetek najine filigranske popolnosti.
Utripaj, utripaj mali bumbumbum…

OŽIVELA SEM

Na lice mi nasloni kri,
na ravnico stkano iz mladih sanj,
kjer vžgal je stenj, ki še gori.
Oživi in položi sebe vanj!

Moje želje si spoznal, zavoskal hrepenenje,
to sladko strd z mehko voljnato slastjo,
luč ki po žlebovih steka v življenje,
to skrivno srečo, radostno.

Obrušen je ta kip - živ spomin na čas
z izsuškom kamna, ki sprhneva žar.
Vzhaja iz kletke sonce in pokrije vas,
zbudi te jutro, ko boš trdno spal.

Na lice ti naslonim kri,
na ravnico stkano iz mladih sanj,
kjer vžgal je stenj, ki še gori.
Oživela sem in položila sebe vanj.

SRCE ŽIVI IZ LJUBEZNI ZA LJUBEZEN

Potapljajo se sanjavo poljubi sonca
skoz modre spominčice kakor nebeške sledi
veletoka svetlobe, ki jih vpijajo mokri cvetovi
v čas opojnih priložnosti z vonjem življenja.

Pogled sledi valovanju kuštrave trave
skoz prvinski ples dežja v perutih golobice.
Oči so obešene na rožno pelerino pomladi,
na iskrive kaplje rosnega utripanja bilk,
ki se dotikajo šumečih semen.

Srce živi iz ljubezni za ljubezen,
ko pomlad zacveti rosni nasmeh lističev rože,
ko poletje iztegne roko izsušenega grla dežju
in jesen s svojim žarečim obrazom kliče obiralce.
Vse se prebuja, napne, razcveti, odloži in se oddahne.
Ljubezen spet prebuja pomladansko sonce
in uči sprejemati odločitve novih poti in darove.
Z mehkobo sonca se prebuja jasen dan
in odpira vrata toplemu soncu
in jaz zmagoslavno vstopam v njegovo območje.
Pomlad naj prinese vsem mir in ljubezen
v svoji neskončni toplini sončne svetlobe.

LJUBEZEN

Kje v meni si srčni del duše, moj dišeči jasmin?
Ločen od zemlje se me dotikaš v kopeli strasti.
Ptica mojega hrepenenja, povzdignjena v nebo,
zakaj prihajaš tako pozno v območje luninih razpok
in božaš dušo s svojimi mehkimi rokami,
ko polagaš besede v najbolj intimne plasti moje biti?

V prostorih, kjer spi moja kri, iščeš svoje ležišče,
gruliš v usodi letenja, ki se mu ne moreš upreti.
Slišim te, kako mi govoriš: ljubezen moja.
In akordi mojega srca, ti zlati obeski hrepenenja,
živijo v ciklusu spevov v toplem bistvu stvari.
Ostani v svoji geometriji navpično tam gori,
v zlatem kraljestvu neskončne ljubezni,
v zlatem kraljestvu sanj, negibnih v času.
S teboj bi odletela v območje neskončnosti,
kjer visoko leteči zmaj čaka name, da me preraja
med ključi nebeških soban, dremotno in nežno.

Slišim tiho šumenje vetra in vidim delce svetlobe
v ostankih žarečega oglja zvezdnih poti.
Prihajam iz sveta nagubanih zemeljskih nog.
V svojih korakih občutim postanke, svoj beg.
Medtem, ko v mojem nepopolnem bistvu zori dih,
se vsa predajam skrivnemu použivanju ognjenega upanja.

POŽELENJE SPEČEGA MULJA

Tišina me je poljubila
s krili metulja
in me naučila,
kako izreči ljubezen
speči besedi,

ki je zatisnila oči
in se pogreznila v molk rože,
ki je vstopila vame
in se naselila v barve
zakona lakote in žeje.

Neurje tišine
v budnih sanjah
je premešalo
zarod besed
s poželenjem spečega mulja,
ki hoče
shoditi in izstopiti iz mene,
višnjevo oblečeno
v nočno srajco hrepenenja
in prižgati molk tišine
v razsvetljenem zboru glasov,
podaljšati sanje v besede,
ozeleniti nemir prebuditve,
staliti zlitino v kovnici zlata
in se v oživljajočem kresu krvi
zliti v prelest besed o ljubezni.

SRCE

Ta skleda ljubezni,
iz katere jemljem
in jo tebi dajem,
se imenuje srce.

V skledi neizmerni
raste šopek sončnic,
ker te ljubim.

Amor ohranja
in oživlja
srčno misel nate.

Kar nosim v sebi,
je glas zvonov,
medeninastih barv večera
z zvenenjem, ki steguje roke
le k tebi, le k tebi nazaj.

Preobilico hrepenenja čutim,
v srcu mi sonce prebiva
in toplo mi je,
ker te ljubim.

NJENA OBLAČILA

Njena oblačila dišijo po ljubezni.
Zmečkana so vstala
iz razmetane postelje
in oživela.
Shodila so s sokovi njenega telesa.
S svojimi razprtimi usti
se znajo zvonko smejati
in ljubko govoriti
s svojimi muhastimi vzorci.

V njih je ostalo šepetanje ljubezni.
V njih so ostali glasovi srca.
V njih se stopnjujejo želje
z barvo krvi, ki v telesu kipi.

S hrepenenjem, ujetim v jadra noči.
S svilo na koži, z vlakni vabe slasti,
zamaknjena v strastne tkanine
in vezenine, podobne govorici oči.

Dotiki oblačil žarijo vsi živi,
Govorijo s kožo in krepijo šumenje krvi.
Njena duša si je opomogla,
ko se je on v njeni nočni srajci spočil
in svoje roke ob njene prsi tesno privil.

Tkanina je neslišno zdrknila s telesa.
Ponudila mu je svoj zagoreli vrat,
od sonca potemneli tilnik,
črn životec in zategnjeni trak,
ves prozoren in čitljiv skozi telo,
s pogledom njenih dojk v nebo,
s širino njene tople kože čez oblo sveta,
v katero se utapljata
s poželenjem ljubimcev oba.

Na tkanini noči kot pajek na mreži obvisi
s pregnetenim občutenjem sreče in slo,
ki drsita skoz njeno srce in telo.
Njena oblačila zadišijo po njem v vsej sobi,
kakor vlažne vonjave sredi cvetoče pomladi.

KRI SE PRETAKA KOT NORA

Prihajam vase.
Potiho.
Ta hip.
Po kapljicah.
Pronicam skoz luč,
kakor da bi v duši čakalo
milijon semen, da vzklije.
Ena sama gostoljubnost samotni sreči
in vrtoglava razsežnost življenja.

Vstopam proti zlatemu somraku.
V sebi nosim zamolčane besede,
ki se zlagajo v zakladnico srca,
zatopljene v hojo
po svoji svetli sanjski stezi.

Sama sem.
Sama s svojim molkom.
Sedim v svoji cvetni čaši,
pogreznjena v cvetni mešiček,
kakor mravljica prekrižanih tačk.

Vsaka kaplja me jemlje vase
in poganja v cvet,
v plapolanje polj.

Premagujem utrujenost.
Hodim.
Zamujam vlak.
Sedim na postaji.
Čakam.

Vlak vrešči in piska.
Vstopim.
Oddrvi.
Pošastno lesketa se mu streha.
Zvezde so se prekucnile
in razelektrile nebo.

Lokomotiva se poganja
prek opustošenega polja.
Odprem oči.
Vozim se po skrivnostni poti.
V notranjščino.

Ali si ne bom nič zaželela?

Votlo buči moja izgubljena kri.
V njenih globinah so izbe.
Poglej, skrite globeli,
preplezaj stene,
preskoči previse,
poženi se v strmine,
čez bremena ljubezni!

Skoči v reko življenja!

Hlap se je dvignil v nebo.
Dež mi je orosil obraz.
Zapodim se po razbeljeni cesti želja.
Desetkrat umrem in znova oživim
za svoje ljubezni,
za plapolanje srca.
V moji globini je seme krvi,
krvi, ki se pretaka kot nora.

KO PRIKRADE SE RAZVRATNA MUZA

Želi sprejeti vase koščico trdo, toplo snov.
Išče dveri v črnih čipkah pod svilenim krilom.
Hrepeni čutiti vdor v somračni skriti rov -
baklo v vzgibu ognja, ki sledi valovanju vzdihov.

Ko v podprsju jambor že v brezvetrje pristaja,
bledica v jabolku rdi, zori slasten poljub ugriza,
gomazenje v palcih se stopnjuje do smehljaja,
vžig krvi se v ritmu bokov šepetaje odziva.

Nagneteno satovje v vonju zadiši po senu,
v kripti bogu všečne vrag počne norčije.
Ko slast izdihne, se v travi roj mehurčkov speni,
navdih se v rjuho zlekne, ekstaza gib spočije.

Ugodje se otipljivo oklepa ravnodušne sobe,
vzvišeno v poletu se zrcali v zraku sončni dan.
Skrivnost molčeče, potešene, prej nemirne žene
je v Amorju, da mu veselo reče: "Dober dan!"


Želi sprejeti vase koščico trdo, toplo snov.
Išče dveri v črnih čipkah pod svilenim krilom.
Hrepeni čutiti vdor v somračni skriti rov -
baklo v vzgibu ognja, ki sledi valovanju vzdihov.

Ko v podprsju jambor že v brezvetrje pristaja,
bledica v jabolku rdi, zori slasten poljub ugriza,
gomazenje v palcih se stopnjuje do smehljaja,
vžig krvi se v ritmu bokov šepetaje odziva.

Nagneteno satovje v vonju zadiši po senu,
v kripti bogu všečne vrag počne norčije.
Ko slast izdihne, se v travi roj mehurčkov speni,
navdih se v rjuho zlekne, ekstaza gib spočije.

Ugodje se otipljivo oklepa ravnodušne sobe,
vzvišeno v poletu se zrcali v zraku sončni dan.
Skrivnost molčeče, potešene, prej nemirne žene
je v Amorju, da mu veselo reče: "Dober dan!"

VŠEČ MI JE

Všeč mi je, ko prideš
k meni na obisk odznotraj
po sončnih stopnicah
v moje srce.

Tam prebereš več
kot z nasmeha mojega obraza.
Prepustim te zlatemu splavu,
ki te ponese s tokom
mojih notranjih rečnih voda.

Tam boš drsel skozi svoje srce
po dobrohotnih poteh
in srečal boš mene
resnično, kakršna sem.

Sprejmi darilo
mojih ljubeznivih besed
in ne zaspi v mojih tišinah,
poglobi se vanje v rosnih jutrih
in pazljivo prisluhni,
kaj zadihano govorijo zvečer.

V njih boš našel kaljivo semenje,
rast samotnega pšenična polja,
razkošje svetlobnih dreves
in sladki zreli sadeži
ti bodo padali v tvoje dlani,
ko bo sonce v gorečih črkah
zarisovalo znamenja ljubezni
in odtisnilo mojo dušo
v tvoje meni drago srce.

ČAKANJE TRENUTKA

Nič ni tako lepega
kot iskanje trenutka,
čakanje nanj
v neskončnem času,
s hrepenenjem brez meja.
En sam hipec.
En sam obrat kolesja ure.
En sam vzdih,
ki hoče uslišati
mojo prošnjo.

Bliža se čas,
da se nasmehne.
Predolgo je povešal oči,
skrival obraz,
svoj potešljivi vzgon,
dajal upanje,
prazne privide,
uravnaval utrip

.... v srcu

me sejal in žel,
me odrival in zapuščal,
me izgubljal in iskal,
iskal in me našel,
shranil v srce.

ZNOTRAJ ROŽNIH PROG

Ukročeno srce neukrotljive želje,
za zazidanimi stenami zanosa, up.
Bitje ure brez kazalca,
utapljajoče v zviharjenih tekočinah
s ponori, ki se hočejo izliti
iz bokala sladkega vina,
z ljubljenjem po najini meri:
ljubeče, goreče in nežno.
Iz preročišča krvi velikih tišin,
starodavnih skrinj starosvetja,
z odtisi poljubov iz polne amfore,
gugaje se s harpuno v srži sladkosti.

O, norost, ki bo ponorela od ljubezni same
v čudežnem bivanju, čakaje,
zadržujoča dihanje krvotesno,
znotraj rožnih prog.

Enigmatičen mulj duše,
spenjene med sanje morske trave,
ob plavuti brez telesa.
Izsušene, nekdaj pojoče školjke v ušesih
z glasovi morja, dotikaje se obilja žeje,
v žilah odslikavajo barvitost sladostrastja.

Noro, noro je to čutenje samosti.
Pod vzglavjem so zloženi večeri,
ki se mešajo z dnevnimi vtisi.
Jutro leti k večeru s prižiganjem kril,
s prižiganjem isker v duši,
kresnice se obletavajo s prižiganjem čutnih želja,
ki se v jutranjih urah upepeljene prebudijo
z lačnimi čeljustmi mehkužca
in nočjo, stisnjeno v zapestju.

Spati s priprtimi vrati srca,
čakati, da se ti odprejo nebesa.
Oh, kakšna norost in sladkost obenem.
Sijajne so želje, ki te zavezujejo upanju.
Tedaj se še bolj potuhnjen stisneš vase
in vse se začne z novo dimenzijo ljubezni.

DA BI VIDEL IN OBČUTIL

S sanjami je odšel na pot polovičen
in se zbudil ves topel v resničnosti,
ko se je z zenico dotaknil njenega očesa,
da bi ga žejna ljubezen videla z njegovimi očmi.
Odstiral je njen lepi in mili obraz,
da bi videl svojega v njem.
Smejal se je, da bi videl svoj nasmeh
na kotičkih njenih ustnic.
Prinašal ji je šopke rož,
da bi videl, kako ona cveti.
Strmel je v deževje na nekem vrtu,
da ne bi videl njenih solza.
Obesil se je na orjaški zvon,
da bi slišal udarce svojega srca v njej.
V neskončni potrpežljivosti z njo
je odpuščal grehe sebi.
Ulegel se je k njej,
da poišče pod oblačilom njeno telo
in spoji sebe z njo v neločljivo celoto.
Iz svoje in njene gline je zgnetel otroka,
da bi videl njo in sebe v njem.

ČAKAM

Vsi ljudje gredo svojo pot.
Nihče me ne vpraša kako sem.
Če kaj potrebujem.
Tudi ti ne.
Molčiš.
Ulice so prazne.
Noč je.
Sama sem.
Ti spiš.
Jaz bedim.
Proti jutru zaspim.
Vlagam svoj prah v sanje.
Zjutraj se zbudiš.
Greš svojo pot.
Zbudim se tudi jaz.
Čakam.
Nikogar ni.
Za vogalom srca
te čaka moj nasmeh.

OBLJUBE

Na zapuščenih poljih,
kjer prebivata lunina svetloba
in odsotni čas dneva,
ne vidim ljudi.
Le kam so odšli?

Pod mehkobo suhega neba,
oblečenega v modre obljube
in težo dolgov,
ki jezdijo mimo neprizadeti
s svojo zdesetkano konjenico,
ne vidim ljudi.
Le kam so odšli?

Ko se sebe dotaknem,
žubori studenec v meni.
V obroču avre,
obdane s snovjo,
plavajo skrbi
in prosojni čas.
Ne vidim ljudi.
Le kam so odšli?

Zakoličena v sebe
zbiram hrepenenje,
in z odprtimi ustnicami
srebam roso
podarjenega,
ki bo prišla,
ki bo zagotovo prišla.

Srebam sanje
v poljubih voda,
ki obljubljajo,
da bodo prišle,
da bodo zagotovo prišle
in namočile zemljo.

Ne vidim ga.
Le kam je odšel?
Prišel bo.
Prišel bo zagotovo
in me objel.

BESEDE

On je sam.
Ona je sama.

Beseda davi,
v grlu zamre,
prezir
prebode srce.

Duša umira.
Ena za drugo
ne ve.

Kaj občuti?
Ugiba on.

Kaj občuti?
Ugiba ona.

Le eno ve,
da odhajata,
da se pogrezata
med razpoke
nevešče roke.

Brezumna,
nora od krivic,
komaj še diha.

Užaljena sopiha.
Morda navkreber?

Odpre se razgled.
Tu je prostora
za več
kot tisoč besed.

MOJ EGO

Kaj ti bo ego, duša moja,
v teh dolgih urah samote?
Ko mi je najbolj običajna misel
zasijala iz srca,
si se ti samovšečno oplajal
in sedel na vlak
svoje ozkotirne železnice,
in jaz sem se tedaj
z močjo svojih rok poslovila
od tebe in ti si se znašel
v eksplozivnem veselju
zelene oaze sredi puščave.

Ne bom ti govorila skoz horizont
z besedami, ki so že izgubljene.
Molčimo o molku,
ne trosimo zanj besed!
In ti dokazuješ, kako uspešen si,
čeprav svojih prigrabkov svetlobe
ne moreš prijeti in pritrditi na srce.
Naj se duša in srce povežeta ob tebi
v veliko spoznanje v malem prostoru,
če še ustreza kozmični princip vžiga,
ko naleti iskra na brezbesednost v meni.

Vedela sem, da nisi opremljen
za načrte moje duše v točki samote,
ki osvobaja sebe v spoznanju.
Moja samota pripada resnici.
Odveč je, da te sedaj čutim v sebi,
ko prihajaš in odhajaš
v spremstvu razgaljenega uma
s preobiljem akacijevega cvetja,
ko so čebele že opravile svoje delo,
in ti tedaj padaš
v svoje ugašajoče spanje
s svojo škornjasto naravo.

Iskala sem zatočišče pred tabo
v tebi in našla sem sebe v spoznanju.

SLAB DAN

Zaprta v lobanjo svoje pameti
sem ob telovadni uri svojega uma
padla z višine in se udarila s palico,
na katero sem se oprijemala
in jo zamenjala s plezalnim drogom.
Tedaj so se mi naježili lasje,
tudi tisti poganjajoči pod kožo
nad mojimi možgani.
Segla sem v notranjost žepa,
v muzejček konservatorskih strasti
in tam našla star obliž,
ki je še dovolj držal,
da sem si zalepila usta.
S stekleničko etra,
ki sem jo našla v žepu,
sem si pomagala,
da sem si razkužila rano
pod lobanjskim svodom,
kajti imela sem zares slab dan,
ki me je prešinil kakor mraz
sredi tropske vročine.

POMIRITEV

Nemir in mrzel srh občutim.
Pomiritev, pridi k meni!
Da nisi daleč, v duši slutim,
milostno mi usodo razodeni.

Ko s soncem se visoko dvigaš,
radovedna in slepa za teboj drsim,
nevidno srečo za oblaki skrivaš,
ko zanihaš v vetru in lebdiš.

Ko z neba name ploha se ulije,
se zavem, da osamljenost v nemoči ždi.
Ko sončni žarek skoz oblak posije,
zlat preblisk z utrinkom sreče se spoji.

VSI SMO ENO

Stvarnik mi je poslal zaprto pismo.
Naslovil ga je name zate,
jaz ti izročam sadež ljubezni,
ti ga odpri in ga použij.

Si opazil, da v meni izroča sebe,
ne vem zakaj vztraja v meni
in prek mojega spoznanja prisluškuje,
kako njegov zvok odmeva v tebi.

Namenil ti je droben trs in cvet,
da prisluhneš njegovi rasti,
da zveš, kako rastejo njegove korenine
v tebi in prek mene pijejo rose neba v tebi.

Ne vem, ali si ustvarjen iz pepela zvezd,
da se v meni oživlja tvoja ljubezen
in ne vem, zakaj se podarjaš meni,
da prek sebe občutim tebe.

Kako neizmerno morje vidim v tebi,
kakšno neizmerno nebo čutim v sebi
in kako umirjeno pljuskata val in svetloba
tebe v meni in mene v tebi.

Ne bodi žalosten z mojimi solzami v sebi,
kajti tvoja sol je vstopila tudi vame
in jaz sem s tvojimi solzami žalostna v sebi,
ko ti podarjam radost veselja iz sebe tebi.

Vklesan je moj obraz na tvojem obličju
in tvoje obličje na mojem obrazu;
kakšna podobnost mene v tebi
in kakšna sorodnost tebe z mano.

V sebi nosiš težko posodo medu,
da užijem sladkost ljubezni v sebi,
kako podobna je čebela čebeli,
ki jo nosim jaz v tebi in ti v meni.

Ko prepoznam svojo ponižnost v tebi,
spoznam tvojo in svojo ljubezen v sebi;
ko razprem jadra veselja v tebi,
vem, da varen pristan sem našla v sebi.

Ko bereš svoje veselje v mojih očeh,
se potapljaš vame z očmi obeh,
moj vid je v tvojih notranjih očeh,
jaz čutim v sebi veselje obeh.

Pot, ki si jo ti odkrival v sebi,
gre naravnost in se nadaljuje v meni;
po poti, ki je v meni in vodi k tebi,
boš stopal iz sebe k meni, jaz pa k tebi.

Ne bodi presenečen, da toliko delam,
obdelujem svoj vrtiček zelenja v tebi
in ko mi pokloniš rožo iz najinega vrta,
sem jaz daritev tebi, ti daritev meni.

Moje vrline poveličujejo tvoj značaj,
tvoje vrline so podarjenost meni,
moje vrline so cvetni prah moje rože tebi,
sončna sva oba, jaz v tebi in ti v meni.

MOČ LJUBEZNI

Že skoraj vsak vzdih je ljubezen,
je zelen grm, ki vzdrhti,
je vročična belina udov narave,
je s skrivnostjo življenja
oplemeniteno dihanje celic,
poigravanje vetra navznoter s svilo
in z gubami njene voljnosti,
zaganjanje pomladi s plapolanjem
v počasnem prasketanju ognja.

Nenaseljeni prostori
in lok mavrice v meni
strmijo v nebo in angele,
ki posedajo po skalah vesolja.
Pomikajo se z oblaki med gmotami
hrepenenja in prihajajo z znamenji
v izlivih dežja in potešitvah.

O, ljubezen, žejno drevo moje duše,
v peščenem viharju in žgočem pesku,
v drobnih zrncih, ki vas veter nosi v sanje,
pomešane z vodnimi kapljami hrepenenja,
orosite kožo mojega telesa!

Morda me bo pobožal skriti pogled zelenja
s svojo srčno korenino, ki diha s pljuči
svojih trnov in spreminja bele cvetove
v rdeče sadeže, koprneče po ljubezni.

Padajo utrnjene zvezde v moje dlani.
Bolečina njihovega večnega sija
opozarja na stiske čebeljih panjev,
rojenje čebel v daljavah vesolja
in znotraj človeškega srca,
s plamenečim utripanjem
in domotožjem utrinkov ugašanja
z najbolj tiho in neslišno agonijo
rojevanja in umiranja, v opomin.

Zaradi slasti življenja vstaja moč v meni
in razodeva tiho geologijo ljubezni,
ki se skriva v kotičkih občutkov srca.

Harfa in bisernice s svojimi glasovi
božajo sončno uro in mešajo glasove
z lasmi vetra in jadri na čolnih usod.
Galeb z rdečo rožo v kljunu se vrača
skoz vence potujočih belih oblakov
in trka na vrata teme,
da poleti v odpečateno območje miru
in čaka, da mu odprem vrata mojega srca.

Sonce s svojim pogledom preseva liste rastlin,
preseva kamen, predira kožo duše in kosti
in nihče natančno ne ve, kako je s to ljubeznijo,
kako je s prehranjenostjo ljudi, živali in rastlin;
ne ve kako je razgrnjena jutranja zarja,
ki pada po sončnih stopnicah
v tvoje in moje srce; kako se ustvarjajo
kaplje dežja in jeziki sončne svetlobe,
ki ližejo bolečine v telesih navznoter,
in igre samote, zapletajoče se v nostalgičnost,
ob hoji potovanja vsega živega v brezčasnost.

Beračica sem, s srcem vstajam z zemljevida
in slepa vstopam na pot neskončnosti
in brezčasnosti, s penami v perutih vstajenja
in ljubeznijo v sebi, ki me ne more
pričvrstiti na zemljo, da bi tu ostal del mene,
ker me neurje časa zahteva vso zase.

S trnkom svoje duše iščem smisel bivanja;
nektar, ki odšteva umirajoče dneve v meni,
ki oživlja in prešteva smisle in darove bivanja,
prekapljane z grenkim pelinom in ljubeznijo
v tej delavnici življenja. V njej se učim,
kar še ne znam storiti in použiti.
Tako sem podobna zemeljski snovi,
ki me je rodila in položila v cvet svetlobe.

NA OBROKE

Sejem ajdo, ki ne izgublja barve
sneženja v cvetenju dolge njive
in žetve snopov v prahu.

Vsak dan zacveti ajda v meni.
Vsak dan dam nekaj ajdove pogače.
Vsak dan odložim s sebe nekaj prahu.

Vsak dan odrežem kos sebe,
da me lačni použijejo.
Na telo imam pritrjen nož,
da režem sebe na koščke ljubezni,
odmerjeno po urah in dnevih.

Včasih gre nož skozme.
Tedaj zaboli in zatrepetam.
Reže me po plasteh svetlobe,
zložene v meni.

Slačim si magmo,
oblečena v belo oblačilo.
Prišla sem, da odidem
......... na obroke,
da oddam zadnji obrok
v dovršenosti spolnitve.
Na stopalih sledi stvarstva,
zapuščam sebe
........ na obroke.

POMENEK

Tu imaš moj mehki naslanjač,
in nanj nasloni svoje skrbi!
Svojo otožnost mi nasloni na ramo
in v srcu ti zraste upanje,
ki je prisluhnilo tvoji zavesti
v predradost visokoklasja.
V njem bivam jaz s svojimi semeni.

Skozme precedi svoje iluzije,
razcvetí naj se ti nasmeh
in iz grla naj ti vzkipijo besede v pomenek.
Lastovka prileti v moje naročje
in moje gnezdo ti dušo osvobodi.

Na pregibu dneva v noč
lahkotno naj te veter nosi v objem
in pogovor bo postal najina njiva,
valovanje žita, zelena planjava,
raztezajoča se prostranost,
podnebno zlato,
posuto z makovim cvetjem
v dotaknjenosti srčne zamaknjenosti.

MAVRIČNI DOM

Ko prideš k meni, malo oživiš.
Nihče točno ne ve zakaj prideš
v neobstoječi kraj, kjer te moje upanje
umesti v središče sveta,
kjer je tako zračno in toliko prostora
za obe duši, da se lahko podarjata
dvema točkama podpornega loka mavrice,
ki bo v svojem večnem ponavljanju
sijala očarljivih barv
v svojem svetlobnem valovanju.

Mavrica je tisti dom,
ki te navdaja z občutki lepote
in notranje izpolnjenosti
nad neskončnimi puščavami,
poseljenimi s hišami in ljudmi.

Očaranost sega do svetlobe,
ki pomeni mojo in tvojo svobodo.
Ni pomembno ali so prostori trdni,
prosojni ali prozorni,
četudi so samo mavrične črte,
ki nosijo pečat moči povezovanja
dveh točk, čutim v njej sporočilo, ki veže.

Občutek lepote in svobode
ne potrebuje dokazov.
Je kakor gladina jezera,
v kateri se zrcalijo
najnežnejši čuti srca.
Mavrica je tisti dom
skozi katerega iščem svoje poti,
da bom zdramila tebe,
ko bom razpenjala peruti svobode,
morda med dvema nočema sanj,
ki sta prostor in čas za premišljevanje,
preden se življenje prebije skoz pesek,
prod, skalovje in ledenike duha.

DIALOG O VEČNI LJUBEZNI

Ona:

»Povej mi, skrivnostni mož,
kaj bolj ceniš -
življenje ali večnost?«

Skrivnostni mož:

»Ne morem se odločiti
kaj bi odgovoril,
ker večnosti še ne poznam.«

Ona:

»Večnost je dimenzija brezčasja,
v katero bo ob smrtni uri
pljusknilo tvoje življenje
in ti ga boš iskal in našel
v nedrih svoje ljubljene ženske.«

Skrivnostni mož:

»Ne morem ti odgovoriti,
ker ne vem kaj je brezčasje.«

Ona:

»Brezčasje je dimenzija večnosti,
v katero bo ob smrtni uri
pljusknil čas
in ti ga boš iskal in našel
v nedrih svoje ljubljene ženske.«

Skrivnostni mož:

»Ne morem ti odgovoriti,
ker večnosti in brezčasja
ne morem meriti s časom
in časa v večnosti in brezčasju ni,
da bi lahko iskal in našel
življenje, ki je dimenzija časa,
v nedrih moje ljubljene ženske.«

Ona:

»V večnosti in brezčasju
je vse mogoče,
mogoče bosta oba tam živa.«

Skrivnostni mož:

»Kaj če obstajata samo čas in življenje,
večnosti in brezčasja pa ni?«

Ona:

»No, potem boš vseeno iskal in našel
življenje v nedrih svoje ljubljene ženske,
ker veš, da njena nedra zagotovo so.
Vendar, če boš iskal in našel v njenih nedrih
večnost in brezčasje tu, do smrtne ure
ne more priti, ker sta čas in življenje
v njenih nedrih večna.«

Skrivnostni mož:

»Da, življenje in čas v dimenziji
večnosti in brezčasja lahko obstajata,
vendar kako je to mogoče,
če ju ne vidimo in zaznamo?«

Ona:

»V času je vse mogoče,
ker ima tvoja ljuba odtisnjeno
življenje in ljubezen v svojih nedrih.
Ljubezen je pa brezčasna in večna.«

RUTA

Srečala sem čarodeja,
ki je uprizarjal samega sebe.

Bila sem gledalka predstave.
Tedaj me potegne iz rokava.
Na sebi nisem imela več rdeče rute.
Predstava se nadaljuje.
Na sebi zagledam črno ruto.

Po koncu predstave zagledam čarodeja
z njegovo spremljevalko.
Okrog vratu je imela mojo rdečo ruto.

Tedaj pristopi k meni žongler,
me prime za roko, se nasmeje
in me vpraša:
"Ali zamenjaš svojo črno ruto
za mojo rdečo žogico?"
Jaz se znebim črne rute,
mu jo obesim za vrat
in grem dalje.

ČE BI MI TI ZMANJKAL

H komu bi se zatekla po luč,
če tebe ne bi bilo,
če bi ti zmanjkal.
Ali bi slišal moj klic
med vsemi tistimi klici,
ki potrebujejo luč?
Ali bi opazil razliko v glasu,
bi si mar mašil ušesa
zaradi gostote glasov?

Mene ne bi mogel prepoznati
po barvah,
ker bi vsi, ki bi te klicali,
bili navznoter rožnati
in ti ne bi mogel spoznati
moje barve,
če bi množica podivjala
zaradi strahu pred belo barvo.

Ti bi bil tam.
Jaz bi bila tukaj.
Dež bi spiral oba.
Mojo rožnato in tvojo belo barvo,
ali mojo belo in tvojo rožnato barvo.

Ti bi mirno spal.
Jaz bi bedela.
Ali obratno.
Jaz že ne bi vedela h komu
naj se zatečem po luč.

POPOLNOST

Moja končna in odločilna estetska misel si ti.
Iz tebe izvira kozmična moč luči,
ki me pomirja in usmerja.

Iz tebe sijeta radost in veselje, ki me očarata
in vsi odtenki tvoje podobe me zavezujejo,
ko vdihnem zrak iz tebe izdihnjen.

Tvoj nasmeh mi pomeni olajšanje in sprostitev,
pomeni mi navzočnost sporočila
z nedeljivo vsebino, ki se mi podarja.

Ti si posebnost, ustvarjena z nameni zame.
Ti mi zbujaš željo, da bi rasla ob tebi kot odsev
tvoje duše, ki me oplaja in vodi k popolnosti.

Stvarno in naravno se nahajam v pristnem
pomenu svetlobe kot luč tvojega srca,
z brezmejno svobodo odprtega neba.

Tvoje blage besede mi vzbujajo občutek
dojemljivosti zanje, kakor si ti prizadevaš.
Brez vsake vednosti o tvojem bistvu te čutim.

Kresnice tvojega bisera me prijazno doletavajo
in mi polagajo sledi tvoje drhteče roke na srce.
So premoč iz skrivnosti moje bolečine.

Zora in jutranja zarja, vsi čari luči in odsevi
so odločilni za lastnosti tvoje duše,
ki prodira vame z nadlepoto sonca.

Zagonetno v vsej lesketajoči pajčevini mladosti
prodirajo vame in nadaljujejo s svojo prejo.
Vse te prijetne vtise radostno sprejemam.

Z zavestjo slutnje, da je vse to ljubezen,
ki preseva moje čute in spoznanje,
upočasnjujem svoj čas.
Dopuščeno mi je kozmično čustvo čudenja
v strmenju, da je nebo meni dostopno,
dokler angelom rastejo krila.

VEZI

Ljubezen,
potrdi me
v svoji sreči;
izpolni me
čez ravnico daljav
prebujeni čas.

Med zelenjem
in dotiki duš
se razrašča posoda
nerazdruženih vezi.

Pod tlakovanimi
znamenji
se nadaljujejo
prekinjene poti
skoz
obratno
zaporedje
dogodkov.

S semenjem
tvoje kože
bodo klili
dnevi.

Kri in dež
sta ohranila
spomin.

RUBIN V PRELESJU

Po zlati cesti v modro prihajaš tih,
razpet med morjem in omamo,
iz polzastrtih ustnic v tvoj dih
šepečem nežno: »Vsa sem s tabo.«

Sva razcvetje majskih listov ujeta v vetru,
sva žlahtni plamen, ujeta v vezenino,
sva žejni pesek in rubin v prelesju,
sva nektar mladosti, ujeta v tišino.

Sva eno, ko poljubljam ti obraz,
dlani drse v preludiju najinih čutov,
zrcali v valu se ujetega trenutka kras,
odsev veselja v odtenkih tisočerih upov.

V tvojem templju bom, ko ozeleni borovje,
navdih goreč, žarek sonca, topla dlan,
morje v medškolčju, spomini najini v satovju,
med grebeni skal korala, rdeči cvet izbran.

K zatonu zlatem v modro odhajaš tih,
med srebrnimi metulji in cvetočo mandarino
veter z obrežja šepeta v tvoj dih:
«Odpluj med spomine in morja modrino!«

PROZORNO TKIVO

To stkano tkivo mojih oken
me uči spoznavati
kaj v ospredju mene je,
kaj v prostoru vidim,
kaj je po dolžini ulice,
kako se vrsté arhitekture,
kako po ulici hodijo ljudje,
kako zunaj sije sonce
kako oblači nebo.

To moje malo okno - oko
me uči spoznavati,
kaj znotraj mene je,
kaj v duši vidim,
kaj je v njeni prostornini,
kaj po dolžini življenja sem bila,
kakšne arhitekture duha
se v meni vrsté,
kako se znotraj mene
odzivajo ljudje
in kako se jaz odzivam njim,
ali znotraj mene sije sonce
ali oblači.

To prozorno tkivo,
ki gleda skozme,
sta očesi
in moje srce.

UPANJE SRCA

Čakala sem na kamnu južni veter
in senca je samevala čez jutro
z dotiki monotonije dneva.

Na rjuhah sanj sem se krhala
in drhtenje sokov mojih misli
je sprejemalo vase drzne upe ljubkovanja
odseljenega trenutka zdaj.

Zaman so utrinki iskali angela v meni,
zavetje zatišja v razredčenem času.
Bila sem upognjena strast.
Bila sem dotik za hrbet skritih dlani.
Minute so izgubljale svoj pomen,
v njih posušena dejanja divje rože
med listi na steblu utripajočega srca.
Nezlomljivo bitje je utripalo v meni,
v njem nenaseljeni prostor
je v vztrajnem plamenu gorel
v obzorje, do obronkov sončne luči.

Izgorevala je želja, ki sili ljubezni,
tja gor, kjer leti zasanjan galeb
in v belini vrenja krvi potaplja
svoje belo ptičje letenje.

V kamnu kamen in razsuti prah.
Od mojih dihov zlizan rob površine
použiva vase žarek svetlobe.
Nenasitna slanost sle v kristalih
je okrasila uhane valovanja in vzdihe
zgoščenega pljuskanju morja,
odplavljanje pene med alge in travo.

Slišim tvoje stopinje, da prihajaš.
O moja luč, obrni se k meni,
da me nadgradiš z roko prijateljstva.

Iz knjige so mi popadale vse marjetice
in odtrgani lističi igre so se ustavili ob želji:
»Izpolnjeno bodi žejno upanje srca!«

ODSEV

Spil je njeno ljubezen,
ki se pretaka v njem
kakor sladka tekočina njene dobrote
in ga poziva, da se pogleda
v svoje žepno ogledalo,
kako v podzemlju njegove duše
odseva misel nanjo,
ki je zlomil vrtnico v njenem vrtu,
da si je olepšal svojo mizo z vazo
v svojem temnem stanovanju.

Ni razumel,
da bo usoda njej zapisana
prej ugasnila njega kot njo.

Naj ga njena luč ne slepi,
naj ga ne zbadajo trni njenih rok,
ki so ukradle en sam kamen nasmeh
in on ga je pohlepno pograbil nazaj,
ker brez njega ne bi mogel preživeti,
ko pa tako obupno trka samota
na vrata njegovega srca.

SEDAJ TE BOLJ POZNAM

Prav na smeh mi gre.
Tako si smešen.
Imaš zmečkano srajco
in zdrsane hlače.
Tudi lasje se ti danes lepijo,
oznojen si
in prhanja potreben.

Čevlje imaš blatne.
Skoz luknjo na nogavici
vidim tvojo kožo,
tisto zagorelo kožo,
ki je tako prijetno dišala
po ljubezni in obetih.

Dolgo, že zelo dolgo časa je,
odkar si me osvajal,
mi pihal na dušo,
se mi dobrikal
in se delal lepega.
Obrit in nadišavljen
si se sukal okoli mene.
Tedaj si malce lagal.
Delal si se drugačnega
kot v resnici si.
Sedaj si bolj pristen
v gluhem zaupanju,
da si mi takšen všeč.
Tedaj te nisem še tako poznala,
ne navznoter in ne navzven.
Sedaj vsaj vem kakšen si.
Tako polne dobrote so tvoje roké!

ODTEKANJA

Ljubiti je velika milost,
a znati sprejeti hrepenenje je velik dar.
Jaz sem mu ponudila roko svojih občutij
z nekakšnim obotavljanjem,
ponudila sem se mu z zadržanostjo,
občutila sem svoje bistvo želja,
da se mu izročam z občutkom daritve srca,
ki živi v nakodranih lističih šelesteče rože,
žejne sončne topline in nežnih ros.

On me je harmonično spremljal
in negoval to moje notranje cvetenje,
a me ni videl do kraja
s svojimi zbeganimi očmi.
Ni me videl v skrite kotičke,
kjer se me je dotaknila samota.

V sebi sem pogrešala vse tiste
tenkočutne dolžine besed,
ki sem jih rabila v strdkih časa
in niso poiskale dotika moje roke.

Vse, kar je umiralo v njem,
je oživljalo in poganjalo kali v meni.
Svojo ljubezen delim še naprej,
ker nobena hladna stran duše
ne more omajati srca, ko voda odteka
in ko čas odpira nove struge njenih poti.

Roža vidi sonce ob vsakem vremenu,
s svojimi koreninami raste v podsvet,
v svojem pelodu ima vtkan dan
in prosojni soj sveče visoko tam gori.

LE KAJ GA JE PRIVEDLO SEM

Oddaljen zven,
skozenj šel je on.
Ostal je na sipini morja.
Kamen njegov obraz.
Na obrežju negibna senca.
On zaboden vanjo.

Po razsutem pesku
morska trava,
ki morje na robu spanja
v svoj mir obleče.

Potopljena ura.
Priplaval je na površje
njen kazalec,
pred opoldansko pripeko
morski rak.

Zravnan in vitek
merilec časa je veslal
v prosojni dan.

Spomini mirujejo,
miruje hip,
miruje veter z juga,
pne se iz morja
spolzki kamen,
zasidran kakor čas
in on je vstopil vanj.

Le kaj ga je privedlo sem,
je mar hotel obtežiti lažjo stran?

TEBI

Nisem slišala tvojih molčečih besed,
ki si jih izrekel vase.
Nisem te slišala in videla,
ko te je neslo razprto jadro
v tvoje tišine,
v notranjost samega sebe.
Nisem zaznala, ko je čoln zdrsnil
na gladini tvoje duše.
Nisem čutila, ko je svetloba
zarisovala žarke v tebi
in kako se je razraščala
tvoja zelena površina.
Nisem bila ob tebi,
ko je udarec padel nate,
da bi ti podala roko.
Ob tebi sem bila
le ko si letel
in se za trenutek ustavil.

NEVIDNA VLAKENCA

Zelene bodice nezrelega klasja
so opikale njeno srce.
Gosti oblaki, nič dežja,
igrice malega sveta -
na levo, za nekaj stopinj,
v dobrikavo stran,
nižje od vek
se potapljajo v dvom,
pod težo nevidnih vlakenc,
ki so bile prostor in čas.
Popolnoma neopredeljeno čustvo,
ne nebo, ne zemlja,
ne negibnost, ne ples.
Bilo je nekaj nevidnega vmes.
Les v ognju, kri v temi,
neko pričakovanje,
ki si morda privrženost želi.
Bilo je nekaj kar izgine,
ko cilj zgreši.
Bila je preizkušnja moči.
Spodbudna misel, ki zgori,
veselja nujnost, ki izhlapi,
nedopusten dež, ki umiri.
V dežju čudni ples.
Jaz in ti vmes.
Drevesa kot želje zbolijo in usihajo,
še prej pogledajo zemljo in nebo.
Ko odidejo, oddajo še zadnje slovo.

ZGODBA O KAZALCU

Stanujem v betonski zgradbi, ki je v ulici povezana z drugimi hišami z malto. Nad strehami sije luna in če je jasna noč, se rokuje z antenami in sanjami pustolovskih src.

Ob fasado pljuska njegovo srce. Ne obrežju ulice se je mojih sanj dotaknila noč in tema velikanka se je ulegla, da si odpočije ude. Noč je bila moja zaveznica, ki je prikrila kaplje krvi na ulici, da se ne bi izvedelo, da sem z enim prstom praskala po njegovem srcu.

Iskala sem biser.

Ko sem biser našla, mi je spolzel iz rok. Na ulici je bilo temačno. Ulična svetilka, ljubosumna na mojo namero, da poiščem biser med vdolbinicami tal, je ugasnila in umaknila svoj soj svetlobe ter položila na ulico tridimenzionalno črno rjuho. Jaz sem se ulegla nanjo in čakala jutro. Tedaj me preseneti grmenje in silovit dež. Velika vodna kaplja se mi postavi na nos kot klicaj in mi reče: "Cenim tvoja prizadevanja, ki so mešanica tvojih divjih in vzvišenih strasti, da si hotela prisvojiti si biser iz srca, vendar vedi, da je ta biser padel v čas, ki ga ti ne boš dosegla. Srce ima dva ključa, eden odklepa, drugi zaklepa. Tvoja desnica, ki je hotela imeti biser zase pa ni imela pravega ključa in tudi ni bila dovolj spretna pri odklepanju srca, saj je namesto pravega ključa uporabila kazalec. Biser, ki se je izgubil, je bil le vzorec globine in sedaj si mora srce urediti vso notranjo substanco tako, da bo občudoval lesk srca tisti, ki si zasluži, da ga lahko občuduje. Biser, ki ti je spolzel iz rok pa nima več možnosti sporočanja. Kazalec se je naučil iztegniti človek, vendar ta ne deluje zanj."

BAJKA O LJUBEZNI

Oženjen s svojo samoto
jo je spoznal in nagovoril.
Obarvan z belino snežne gore
jo je prijazno pozdravil
in sonce mu je namenilo nekaj moči,
da je v lica zardel in se nasmehnil.

Njegove tople besede
so razveselile njeno srce.
Njegova pokončna drža duha
jo je okrepila, kakor zvok iz glasbila,
ki se dvigne in dotakne neba.

Na vsem lepem sta sever in dež
izrazila željo, da pobelita oba.
Zapihala je burja, dež je ledenel,
ogenj znotraj nje je še tlel.

Čisto obzorje in sinje ozračje
je zven glasu glasbila še okrepilo,
z njim razpršilo meglice
in zbudilo mlade gozdove
polne skrivnosti.

Stara hiša v gozdu
je pod streho sprejela oba
in zbudila Kralja Matjaža iz sna,
ki sta ga imela v spominu
iz otroštva in bajk.

Še preden sta se ustalila v njej,
je sonce zasijalo in hišo pozlatilo.
Sedla sta v gozdu na klop
in uživala enovito ugodje.
Sedeča vsaksebi,
sramežljiva, klopci na rob,
sta čutila prekipevajočo moč,
ki je prodirala v njiju
z nežnostjo tihega dežja,
ki se zbira z vseh strani neba.

Nato je sonce posijalo
in val ljubezni je zagrnil gozd
in ga s toplimi žarki ogrnil.
Toplota je stopila ledeno goro
in voda je prekrila polje in log.
Ko sta se duši stopili v eno –
se je med njima usedel pravični Bog.

Na tem mestu je zrasla roža naravna
sredi divjine, kamor jo ženeta ogenj
in sla v višine. Pod njo se vleče
srebrna reka, ki roži podarja sreče dih,
večno življenje in on jo obarva tih
z ljubeznijo, ki je ni še nihče
nikoli opisal, niti izbrisal.

Njena luč si skoz njega prodreti želi
s toploto, ki stopi vse ledene snovi.
Sedmero težkih vrat je odklenila,
v hišo s tisoč dvoranami je vstopila.
Ni ji uspelo ničesar vzeti,
zemeljske dobrine v posesti imeti,
povsod je sijala le ljubezen srca
iz zelenega maha in podrasti,
v brezmejno kraljestvo duha.

Kralj Matjaž je sameval svoj sen.
On ji je odklenil srce in skopnel.
Dolini je vodo reke podaril.
Ona pije iz nje solze srca
in vonja dišečo rožo ljubezni,
ki raste skrita globoko,
očem nevidna v breznu.

SLIKARSKA DEŠČICA

Spletel je kokon
iz svile svoje ljubezni.
Zabubil se je
v moje srce.
Buba ga je tiščala
in bolela,
ko se je z nje
koža levila.

Iz bube je vzletel
živobarvni metulj
in jaz sem lizala
pisane rože,
pila roso,
všečno pijačo.
Drobne bilke
so dišale po njem.
Polje se je smehljalo
z njegovimi očmi.

V svetlobi vonjam
njegovo kožo,
ki prihaja od daleč
in vstaja iz spomina
s slikarsko deščico,
da bi pobarval moj obraz
s pisano paleto nasmehov.

Prihaja od daleč,
da naslika mojo pesem,
da spesni svojo sliko.
Vse barve bo porabil zame.

POGOVOR OB SVEČI

Ugasnila sem električne luči
in prižgala svečo.
Plamen je praznično gorel.
Kramljala sva.
Sprva sem varčevala z besedami.
Bila sem zadržana.
On je razdajal spokojnost svoje duše.
Zrla sva si v oči
in si potrjevala prijateljstvo
s pozornim poslušanjem drug drugega.

Nato je začel pripovedovati zgodbe o ljudeh.
Opazila sem, da govori o sebi.
Oba sva se igrala razodevanje,
odstirala sva drug drugega.
Našla sva odgovore v globini srca.
Drug drugega sva ogrnila s plaščem milosti,
v katerega se je ujelo in zaokrožilo
razumevanje ideje o človeški biti,
ki hoče napolniti z vsebino vsak smehljaj
s pomenki, ki jemljejo besede iz ust.

Našla sva svoj trenutek harmonije,
ki občuti in razume vsako besedo
z budnostjo domišljije iz sanj.
Začela sva zlagati v mozaik
delce svojih poti,
ki naju vodijo
po drugačni strani življenja.

NEMIR

Na obisk prihajaš le ko sanjam.
Takrat prisluhnem tvojim klicem.
Ko te dolge ure nagovarjam,
rečeš: Potrpi, kmalu pridem!

Med plesom podob ugledam te,
iz podrastja čutov spletam stihe sreče,
so ljubezen sladka in so gorje,
so šepetanja tvoja, dihanje goreče.

Nemirna sem, ko bliža se poletje,
čas, ki vžiga kres in kri,
čas, ki v naravi odkriva spet brstenje,
čas, ki iz spanja dušo in telo budi.

PRIJATELJU

Vse kar imam, ti podarjam,
ne da bi vedel s kolikšno srčnostjo
ti podarjam svoje misli,
ti podajam stisk roke
in iskrenost svoje duše.

Drhtim v pisavah,
s semenjem obložena
in tešim samost razmišljanja -
tisto pogosto odsotnost,
tisto mogočno skalo, ki diha.

Zaznavam barve zvoka,
glasove v sozvočju in harmoniji
zorenja mandljevih cvetov
v razkošnem kraljestvu beline.
Rojevajo in zlagajo se besede,
ki se zlivajo v reko življenja.
Slepe apnene sveče so okrog.
Vsepovsod so oporečniki sreče
in navrženi mrtvi dnevi
med ostrim bodičevjem,
ki sprejemajo sončne žarke
in mlačen dež z nerazložljivo milino.

Razcefrane cikcakaste zvezde
so me z zvijačo zvabile v podnočje,
odkoder občudujem njihov srčni utrip.
Ob stremljenju v nebo sem dojela,
da je njihova ljubezen čakala name
in na tisto majceno čustvo,
vpeto v neskončne daljave,
združeno z drevesnimi krošnjami
in z belimi obrazi pomladi,
ki s prekipevajočo svežino nasmeha
strmijo v zvezdni nokturno.

S polzastrtimi očmi in občutenjem bližine,
sijoče svetlobe izza hišnega praga,
sprejemam zatišno šepetanje iz neskončnosti
in upočasnitve dokončnega v meni in tebi.

ODA MINUTE

Razpočila se je na vzmeti ure
in razkošatila se je svojevoljna minuta
pod urinim kazalcem.
Lokostrelec z neba je meril
v razkuštran in zaspan trenutek oči
in čakal, da se bo zgodilo.
Vsaka stvar in začetek imata omotico
z žejnimi usti in norostjo v genih.
Nič ni izjema. Le vlakna, ki merijo
razdalje časa so različna,
da oda minute vedno nastopi
ob pravem trenutku karme,
da postane slovesno vesel tvoj obraz.

V pogled udari strela z jasnega
in tropska vročina telesa, ki ga objame,
pove vse. Zgodi se v eni minuti.
V eni sami minuti. Ena sama minuta
je dovolj, da je postalo srce
vaza medu, polna sladkosti,
ki se razcveti v praznik cvetja.

Je ni minute, da se kaj ne bi zgodilo,
da se kaj ne bi zasvetilo v rožnatih vekah.
Veter odnaša minute na obalo hrepenenja,
polno popotnikov, ki si gledajo v oči.
Dan je jasen, a z neba bo udarila strela,
lokostrelec meri v tarčo oči
in zgodila se bo oda minute.

Uvodna stran  |  Bibliografija  |  Novo objavljeno I.  |  Literarni porton  |  Poezija  |  Proza
Genealogija  |  Galerija  |  Knjiga bralcev  |  Stiki in povezave  |  Slovenska imena mesecev  |  Kotiček za Slovence po svetu  |  Slovenec sem!  |  Raziskovanje nekega primera  |  O smrti   |  Blog I.  |  Današnja misel  |  Luske hibridne samorodnice  |  Aforizmi  |  Poglejte kaj je danes novega!  |  Objavljene vsebine od 1.4.2008 - 31.3.2009