ŠKOLJKA

Vesela sem, da si dojela
mojo ljubezen do morja
in da mi poješ pesmi
z glasbeno spremljavo
šumenja valov in utripanja iker
v lesku tvojega bisera.

Globoko v tebi se skriva
vsa nerazkrita lepota
in ti me skozi ozek prehod
vabiš v telo in mi razkrivaš
svoje skrivnosti za svileno ruto
stihov o morskem valovanju.

Potapljam se vate, v tvoje telo
in ti nosim v dar koralne vejice,
medtem ko mi ti podarjaš svoj biser.
Od tebe se učim umetnosti
čistega sprejemanja ljubezni.

Z vsakim napevom neutrudno
izpolnjuješ moje želje in voljo,
da se snideva na obrežju obale.
V tvoji hiši se kali ogenj čiščenja
in je prostor še za enega,
da se z vlakni glasu uglašujeva.

Skozi tebe se pretakata sol in voda.
Tvoj biser je os mojega hrepenenja
po morju in zmehčani modrini neba.
V njem je potonil ves svet.
Moj glas se je prelival skozenj
kot blaga voda, ki se je spreminjala
v dih in jaz sem s smehom
bisernega leska zastrmela vate,
očarana od tvoje bližine.
Slišala me boš, ko bom obmolknila.

 

POSLUŠAJ VODO

Ko vstopiš v sprejemnico
velikega morja,
priplavaj vanjo kot list,
ki ga prinašajo
gorske vode ob odjugi,
s tokom brzic s seboj.

Usedi se na skalo
in poslušaj vodo,
opazuj vodo
široko razprtih oči.

Veter v tebi
naj ne buri valov.
Pomanjšaj se v ribo
med koralami
in lezi na kamen,
da dosežeš v sebi gladino vode,
ki te meri z ravnotežjem
morja in neba.

Dosezi v sebi milino vode
kot solza snega.
Izstopi iz sebe
in uglašuj
bučanje morja v sebi.

Sanje zaklenjene v školjki
bodo odklepale tvoje srce
z milimi zvoki
in ko ti bo bolečina scimila veselje,
bo zaplapolalo upanje čez okamnele vzdihe.
Spomni se tedaj na zamrle zvoke
bučanja morja in glasove,
ki so se uglasili z mirnim plivkanjem,
ki nikoli ne ječijo,
ko ribi rastejo plavuti.

Poslušaj vodo
in božaj njeno samotnost,
ko poplesujejo žarki svetlobe
in ji celijo rane.
Ko ti voda umije oči,
si oglej podvodni svet
in preišči mesta,
kjer še nisi bil.
Premakni kamen,
da zemlji ne bo od pritiska
otrpnila koža.

Izjoči vso žalost v morje,
izsmej vse svoje veselje v nebo,
dviguj se na hrbtih valov
in spuščaj se v globino z očmi.

Semenje iker spusti
v brezmejno morje s svojimi bremeni:
nikoli odtehtane teže soli,
nikoli izmerjene
trdnosti zlitine verig vklenjenosti,
nikoli enakih odtenkov kože,
z nikoli določeno lahkotnostjo peresa,
ki ga nosi veter po morski gladini.

Zaman iščeš poti,
vsak kamen ti je znan,
na razkrižju tisočerih
morskih smeri si vedno ti.

MORJE V TEBI

Če hočeš biti podoben morju,
moraš prišepetavati pesku,
govoriti potiho s slanimi usti,
okusiti ga moraš,
napolnjenega s šumi,
se vanj potopiti,
v prozorne globine modrine,
utripati z ikrami,
prisluhniti glasovom školjke
in se s prsti dotakniti
svoje soli v njem.

Tam sta dve življenji –
eno sončno na skali,
drugo v globinah morja,
ki ležita v tebi
in utripata v paru.

Nemirni veter te odnaša
med veje in lističe
tvojega cvetnega prahu
in med valovanje krvi
davnih spominov,
ki se rišejo v otoplitvah ledene dobe,
v velikem zbiralniku ljubezni.

Žile tlijo in odnašajo žerjavico
v morje tvojega življenja,
kakor da bi živel iz morja
in za vračanje vanj.

 

PRISLUHI IN ODSEVI V MODREM

Poslušaj govoreči šum valov!
Za vrtovi drhtijo oljke, platane
in ves mediteranski svet.
Poslušaj ta pogovor narave,
poglej to prelivanje senc,
ki te kliče in vabi,
da te ponese s sabo v modro.

Ob vodi trepeta obala, v njej riše
svoj obraz in lomi sol v očeh.
Morska brazda orje luč kresnicam.
Veliki vonj v snovi smaragdov
pronica skoz kamen in zbuja
v njem speče vodne živali.

Vodni herbarij nima zgodovine,
le sledi velike ledene dobe govorijo
iz mamutovih jajc,
da je svet od nekdaj krogla
in da je tvoj rojstni kraj
morsko zaklonišče življenja.

Vse stvari so zelo preproste.
Morska trava je svet vesolja ptici.
Le brezšumna duša, ki se potaplja
v ta velikanski vodni zbiralnik,
nima oblike, ker jo je morje
raztopilo in jo jemlje vase,
da v biseru školjke zasije lesk,
ki ga telo ostrige nosi s seboj.

Duša zasije kot uročena v modrem.
V morju počiva mir in te staplja
z vsem tvojim čustvom v svojih globinah,
ki združujejo v sebi radost z bolečino
in te tipa odznotraj z algami svojega življenja.

OB MORJU

Prihajam k morju na obalo
in tam je konec moje poti.
Sem na obrežju. Stopim na rob,
kjer se rokuje morje s kopnim
in vali svoje vode v njegovo naročje.

Naslonim se na rob modrine.
Tu bi rada ostala,
ob ploščadi šumenja v akordih glasov,
ob plesišču živahnih plesalcev,
ki nihajo v gibih morskega življenja.

Stojim na robu, kjer se spaja
žuborenje s plivkanjem,
skoraj negiben podaljšek kopnega
leži v meni, ko se jutro zdani.
Kamniti svet zapušča svoje sledi
v morju, kjer školjke v njih pletejo
svoja gnezda, ki brstijo sanje valov
med algami in morsko travo.

Vedrim na robu, med borovci.
Gledam rezilo valov,
ki kodra površino in zarezuje v moj
pogled koščke gibanja stvarstva,
kapljice morskih plesalk
na vzvalovanih brazdah,
v ritmih, ki hočejo živeti v meni.

Morje me objema in vstopa vame.
In jaz sem vsa v njem – eno sva,
vendar dvoje življenj – obala,
ki steguje mojo roko in me ponuja,
da izstopim v svetlobno pajčevino
svojega hrepenenja, v modro.

 

SEM VODA

Sem voda, ki diha
z globokimi kanjoni v sebi.
Sem voda, ki se pomika
skoz tihe zazrtosti,
skoz melanholijo duše,
ki sledi notranjim vzgibom srca.

Sem voda, ki hiti s svojimi tihimi
drobnimi občutljivostmi
in s svojim nemirnim iskanjem smeri,
prek izsušenih dolin pronica in hlapi.

S tančico človeške kože razprta,
z očesi vodnih kapljic zazrta,
s svojim tokom hoče naprej,
samonikla v tolmunih duha.

Sem voda, ki se dotika vesolja
z ritmi plime in oseke ljubezni.
Sem prostornina in površina,
sem topografijavnastajanju
in snov, v katero je potopljeno telo.

Občutim to živo vodo v sebi,
občutim, da sem majhna plavajoča
lučka v njej, s svetlobo besede.
Občutim to vodo, ki se pretaka.
Občutim sol in morje v sebi,
občutim pritiskanje sile odznotraj.

MORSKA IDILA

Čez samotni mestni trg
me nosi nočni vetrič.
Morski safirigraje
riše sence,
se zapleta s smehom
v nemirno noč
in odstira ikono,
ki jo hranim v sebi.

Gladi skrle tal,
oguljeni kamen,
zlizani tlak poti.

Platana šelesti
pretakanje sokov.
Mrak drhti
v krošnji.
Vzgibi morske pene
pljuskajo čez robove
sonca ob zatonu.

Uho zvonika
srka vase
svoj nočni mir.

Hodim naprej.
Mislim na obalo,
na morske mreže,
mokra razpotja.

Ribič sedi v čolnu,
prepuščen zibanju.
Prižiga se večernica.
Oba prisluškujeva
gostobesednosti morja.

Soji luči
se počasi pretapljajo
in vzpostavljajo vez;
ribičeva brljivka z obalo,
obrežje s svojimi plameni
zažiga tisoče usod
in jih meri s svojimi odsevi.

Čoln je odplul v pristan.
Objela sem galeba
v beli pajčevini
sinjega jutra.

 

Z MAESTRALOM ODPIHNJEN

Ko bi le videl,
kako ga je nosilo čez plotove,
kako ga je veter razkazoval,
kako je jokal in hlipal,
kako so ga gledali
in kako se je muzal dobrikavo,
ko ga je odpihnilo čez moje telo.

Ali ga res nisi videl,
kako nadzemeljski je bil, ko je letel
in kako je ujel in osušil vsako solzo,
vsako besedo je oblekel v glas obžalovanja
in razkazoval vetru svoje mišice moči.

Tako lepo je brenčal kot čmrlj na glavi.
Ko ga je prešinil veter, je pesem zaječal
kot zarjaveli skripec na žerjavu.
Viharji listja so se dvigali.
Kot čas je bežal, ker ni hotel pasti.
Imel je prostor napolnjen z modrostjo.

Bil je samo klobuk, ki ga je maestral odpihnil
z glave. Bil je samo moj zvesti klobuk.

 

Uvodna stran  |  Bibliografija  |  Novo objavljeno I.  |  Literarni porton  |  Poezija  |  Proza
Genealogija  |  Galerija  |  Knjiga bralcev  |  Stiki in povezave  |  Slovenska imena mesecev  |  Kotiček za Slovence po svetu  |  Slovenec sem!  |  Raziskovanje nekega primera  |  O smrti   |  Blog I.  |  Današnja misel  |  Luske hibridne samorodnice  |  Aforizmi  |  Poglejte kaj je danes novega!  |  Objavljene vsebine od 1.4.2008 - 31.3.2009