POEZIJA ABSURDA

ISKRA DUHA

Temačno spoznanje je izgon.
Izgon duha!
Preženejo telo,
a ne preženejo duha v pregonu.
Duh je nepropustna koža.
Duh je ritual. Okovica misli, ki varuje.
Kamor greš, nosiš s seboj duha.
Lahko greš v Buenos Aires, Peking,
Sanghaj ali Moskvo. Vseeno je kam!
Vedno nosiš s seboj iskro duha.

Hitler je izgnal Einsteina in Thomasa Mana.
Sovjetska uprava Chagalla; Solženicina
in Bukovskega so vklenili in brcnili.
Milan Kundera je zapustil Češkoslovaško,
Czeslaw Milozs Poljsko.
Puškina so izgnali na Krim,
Saharowa v Odeso.

Vaclav Havel je ostal v svoji deželi
in si ogradil z neprobojnim jopičem duha.

Impresivni pedigre duha!
Ljudje duha od Ovida, Danteja,
Chopina, Victorja Hugoja do Ionesca,
vsi so bili pregnanci in preganjanci duha.
Židovski narod par excellence
so pregnali do plinskih celic.
Primorske duhovnike narodnjake
so izgnali iz domovine.

Vsi so našli svoj duhovni in etični dom v sebi!

Izgnanstvo, to stalno svetovno stanje.
Felix culpa misliti, biti misleč!
Misliti. Biti duh.
Duhovno cepljena rastlina.
Odrešiti duha mraza.
Osvoboditi duha plesni.
Objeti duha s toplim vonjem pomladi.
Skrbeti, da duh ne postane suho seno.

Duh ima modre oči in veliko čelo.
Božansko narečje svetlobe.
Duh je skodelica božanske krvi.
Duh je živobarvna morska flora v globini.
Duh pogozduje goličave.
Duh so pljuča planeta.
Duh se spozna po mehki besedi.

Duh zasluti vonj po dimu, vojni in krvi.
Stoji kot sledni pes za zenico.
Duh vidi lesk kopja na daljavo.
Je vonj duše, ki hrepeni po svobodi.
Duh je teloh pod snegom, Helleborus higer
s črnimi koreninami in belimi cvetovi.

Duh je neskončna ljubezen,
zakopana pod zemljo, ki klije
iz svojih korenin na sončno stran.

Duh je vrtnica, je trnje srca.
Duh se ne drobi na koščke teme.
Duh je morski val, ki očara svet.
Najlepše kar je ustvarjeno, je delo duha.
V ustvarjenju sveta je bila iskra duha.

Duh ne utihne, nosi harfo miru v rokah.
Duh je regratova lučka sveta
z milijoni puhastih nevidnih semen.

V IMENU RAZUMA

Ideja na idejo
z globoko percepcijo
misli v krogu,
ki je obnorela kraljico čustev.
Oko je postalo metafora.
Ukrivljeno zrklo.
Odsev. Arhetip fuge.
Alegorija. Resoniranje.
Kontrapunkt. Pilifonska skladba
Abstraktni relief.
Notranja opredelitev mišljenja.
Mreža. Kanon.
Kristalni biser razsvetljenja.

Lastni samoobrat ribe,
salto mortale v globinski projekciji morja.
Nad razpenjenim valom leži Koper
s parnikom v njenem rokavu.
Trg je bela lisa, na katero je mornar
odložil ime John Woo's Stranglehold,
igro precejašev in konzolašev
za tešitev destruktivnih tendenc.
Terapija. Hudičev ris domišljije.
Umetna inteligenca.
Odsev nebeškega gradu nad zalivom.
Evklidska teorija točke na skali.
Hieroglifski termit školjk.
Kvark norosti.
Hiperrealizem.

 

Grafika M.C. Escherja.
Arkada razuma.
Preseganje metafizike.
Milijoni melon na parniku.
Favna živih in aktivno hirujočih.
Flora odmerkov, ki jih je naprtil čas.
Kibernetika. Človek paradoks.
Energija, ki zagoreva v prostor.
Razgaljene sanje za štirimi zidovi.
Trzanje roke pred trenutkom užitka.
Tok zavesti Williama Faulknerja.
Oslajanje duše z Natrenom.
Nadzor nad glikemijo stihov.
Osvoboditev bremena očesa,
ki hoče brati pesmi
na listu palme. Kristalne besede.
Angelsko razpihanje krvi.
V votli in krhki postelji
za odlaganje sanj.
Rdeče cvetje iz Judeje.
Morje se dviga.
Oko potuje za soncem.
Software jo piše.
Duh ustreza zrklu.
Fibionaccijevi neskočno zaporedje.
Sidrišče: a1 = 1,
A 2 = 1. Nahaja se v prosti zanki:
Au = au – 1 + au = 2.
Babuška v babuški.
Hardware. Njeno krilo tiči v čipih.
Ustvarja dimiurškega humunkula.
V imenu razuma.
Si ogleda film z duhovnim obrazom.
Zaspi. Piše dalje.
Riše Šalamuna.
Sova v kaosu nevihtne noči zaskovika.
Duša s teoretično razlago ima plavuti.
V samotnih čereh.
Pojav, ki se je izmaknil
iz metode opazovanja.
Zaliva ga morje.
Postojanka samoumevnosti
in nedoločenosti.
Vidik preslikave z očesa na oko.
Nedorečenost. Zelen sadež
je videti zrela tepka,
ki črviva pade v travo.
Trava raste, skrije tepko.
Pride vrtnar cepi hruško.
Odebeli se viljamovka v steklenici.
Zalijmo jo z dobrim žganjem,
ki zapeče v grlu in razširi pljuča.
Naj se žeja poravna,
ko pride čas za slavje.
Slavje razuma!

ENIGMA

Spim in bedim.
Oboje hkrati.
Na mejniku dveh skrajnosti.
Na ugretem prostoru.
S svojim težiščem.
Sem. Instanca telesa.
Obris notranjosti.
Duhovno oko.
Živčni končič s pratelesom.
Jezik prihodnosti.
Analogija. Dvojno gibanje.
Armatura duha. Njen soobstoj.
Modulirana bližina duše.
Skladatelj njenih zvokov.
Diham. Delujem. Uresničujem.
Skozi neskončni krog.
Razgrajujem telo.
Ga zlagam v dušo.
Nezavedno. Ekspanzivno.
Oživljam svet.
Po meri giba.
Zatiskujem se v telo.
Sem naličje tisočerih enigem.
Hrepenenje.
Molk. Tišina. Glas. Gib.
Vstop in izstop. Iz sebe.
Psihično utelešenje cilja.
Približek v vzvišeni goloti dotika.
Torzo kozmičnega drevesa.
Resnica biti. Odznotraj.
Zgane se luč. Nastopi rojevanje.
Duhovno – čutno. Suvereno.
Lahkotno valujoče čez morje.
Poželjivo z namenom.
Z zavestjo. S spolnitvijo.
Cvetenje in zorenje.
Izžarevanje sadeža.
Gib, ki se pusti dotakniti srca.
Maska enigme.
Mistična. Stanje zavesti.
Sončna luč.
Pot skozi steno preizkušnje.
Klic piščali človekovemu duhu.
Zlate zavese zastirajo noč.
Berem luč. Iščem se v sebi.
Izstopam iz sebe.

ZRNO, KI SKAČE

Iščemo tisto nadrealistično telo,
ki se suče med visokimi zublji,
ko ližejo tramovje gorečega neba
v poznojesenskem času
kibernetičnih naključij
med produkti uma onkraj smotra.

Iščemo tistega norega
alegoričnega fantasta v sebi,
ki bo skrbel za evakuacijo duha,
da se spomini s trdega diska duše
naložijo v mehkem plašču etra,
ki varuje z ozonom ta planet,
ustvarjen za viadukte prezračevanja.
Razkošje svetlobe strukturira telo.
Mistično drevo se premika in raste v njej.
V krošnji se zrcali miselni odsev.
Razprte so veje, koder bodo misli
hodile obirati sadeže, na katerih
počivata gravitacija in elipsa razuma.

In ko zadnji sadež zmezi nasmeh
rožnih lic, brez substance kamna
s sivino smrti, se spojita morje in nebo.
Z dotiki s prsti v vlogi oblikovalca,
za ostritev videnja očesa na daljavo,
občutenja sebe s fenomeni razkošja
v žlezah solznicah ginjenosti,
v marelicah, všečno kot ugriz v kost,
z vonjem po spoznanju kar izližemo v sebe.

Z nitno povezavo tkivo izgublja telesni
in pridobiva duhovni obraz.
Črne sence ugašajoče svetilke rišejo
nad posteljo raztreščene stvari. Fantazme,
ki se jih ne moreš fizično dotakniti.
Kamenine z izpahnjenimi žarki.
Module, ki spremenijo obliko telesa,
grla s kovinskimi zvoki,
dlakava bitja z neznanih galaksij,
ki te vklepajo v prisilni jopič razuma.

Izzivanje človeka z njemu tujo mero
in nečloveškim časom, s silno potrebo,
da se neznano prevede v človeški jezik,
v svet znanih podob in pojmov.
Lastna inspiracija za vdih, ki postane stvarnost.
Vsak išče svojo zvezdo ob vznožju snopa luči.
Išče svoje nadrealistično duhovno telo,
ki bo shodilo po mehkih preprogah
z raztopljenim spominom skozi zid,
da vrne dušo tistemu telesu, ki jo je rodilo.

DUH

Duh samotar pleza
skozi tuljavo kačje kože,
brez lastnih rok in nog
in izroča svojo dušo
krutim idealom,
medtem ko mu iz razcepljenega jezika
švigajo plameni s sporočili,
da je on edina resnica in luč.

A luč dela stvarem senco.
Senca je tema, zlo, brezno.
In blodnja poti.

Sopotniki na stezah,
ki se cepijo kot jeziki plamena,
vprašajo, kje je pa kača,
če je duh v njeni koži.

Odgovor se je glasil,
da kača živi v rajskih vrtovih
in se pleza po drevesih,
na katerih zorijo jabolka,
duh pa se pleza po svetu
in občuduje samega sebe
v tuji koži kot iluzijo o svojem obstoju.

PETA DIMENZIJA

Prosojni plaz magičnega prostora
v peti dimenziji se vali pred menoj.
Kakor raztopljeni čas polbudnosti
shrepeni v sanjah življenje,
vtisnjen zrak v neznanke.
Dolžnik, ki še ni voda ne ogenj,
le naplavina strmenja v jutri.
Gostoljubni dan kot prva beseda otroka.
Nasmeh, ki ga ne morem ustaviti.
Jok, ki ga ne morem preprečiti.
Zgodba, ki ji ne morem uiti.
Stapljanje danes z neznanim jutri.
Plavanje telesa skozi kvark tišine.
Pod debelo odejo upanja.
Zagonetni šelest lista v vsemirju.
Nabrekli sadež s svetlobo.
Bosonogo potovanje skozi čas.
Vožnja pod soncem skozi mavrice sanj.
Piš vetra, ki pripoveduje neznane zgodbe.
Puhasti svod jasnine, ki obljublja rešitev.
Čakanje na trenutek, da se vtkem vanj.
Na mestu: jutri. Pomanjšana v človeka,
ker me čas ni hotel zasaditi kot drevo.
Iz mene nastajajo novorojenci,
ki lahko čakajo tako, kot čakam jaz.
Na poseben način. Z jatami vrabcev za vzlet.
S celim morjem soli v sebi.
Ne morem premakniti zapornic jezu.
Se izliti v večnost. Zaobjeti celoto.
Ostajam za rešetkami razuma. Z omejitvami.
Gledam čez rob mističnega.
Strmim v stvari, ki bi jih rada razumela.
Ostajam znotraj v omotu lasišča,
besedilo duše. S pravico do obstoja.
Koren v besedi. Retorika.
Pozabljen košček krvne plazme v ustih.
S programiranim izbrisom spomina.

VOLJA DO MOČI

Friderich Nietzsche je rekel:
»Bog je mrtev!«
Ob ugotovitvi klinične smrti Boga
pa je pozabil povedati,
Kdo bo dedič planeta Zemlja.
Kdo bo upravljal zapuščino,
če edinega pravičnega sodnika,
ki dobro plačuje in hudo kaznuje, ne bo več.
Če zapuščina ostane brez oporoke
in pravičnega sodnika, da bi razsodil,
komu pripada svet, bo človek nebo uzurpiral
in se povzdignil v svete prostore vladanja.
Spomnila sem se Nadčloveka nemškega Reicha,
ki je hotel postati gospodar Zemlje.

Nekaj časa sem blodila po Dionizičnem svetu
parjenja in kaosa in sem se skozi zlate rešetke
priplazila na Olimp in videla kako tam ljudje –
bogovi spletkarijo, nečistujejo in prekupčujejo
za oblast, stresali so si strup v kozarce in kratili
drug drugem spanec, si izmikali stole,
se pogovarjali puhlosti in si natikali rogove.
Razmišljala sem o Sokratu, Jezusu, Leonardu da Vinciju,
Michaelangelu, Shakespearju, Goetheju in vojskovodjih
Juliju Cezarju, Napoleonu in Hitlerju.
’Kakšna čudna druščina presežnosti človeka’, pomislim.
Iskala Nadčloveka po zemlji sem naši, apoliničnega,
urejenih oblik in vrednot, sanjskega človeka,
onstran zlega, na strani dobrega.
Kralj Matjaž izpod Pece je zasmrčal in se ni menil zame.
Šla sem naprej. Volja do moči je odprta kaosu,
popolnost pa je psihično dejstvo volje, da je iznašla korektiv,
da upanje, bolečino in muke deli še z nekom,
ki ljubi človeštvo in je zanj dal svoje življenje.
Simbolika. Prevrednotenje slabosti v dobro. Morda.
Kako izstopiti iz arhimedovstva in newtonstva,
iz sveta materije in energije v svet duha?
Prek utopije čez most logičnega mišljenja.
Iz sveta razuma v svetost ljubezni, iz sveta bivanja
v svet minljivosti? Prevrednotite vrednoti ljubezen
in hrepenenje, če zmorete in pokopljite vašega reševalca,
ki prevzema nase vaše bolečine in naredi kar zmore!
Ljudje, ki imate voljo do moči, poženite se v orbito
življenja in zmanipulirajte svet. Najmočnejši od vas
po volji do moči, bo zavladal svetu, pa ne kot prijazen
možiček, temveč s pijanskim besnilom po oblasti.
Posledice se že kažejo. Vaš občutek toplote v zadnjici
na prestolu vladanja se kaže v Afganistanu, Iraku in tudi pri nas.
Skladatelj Richard Wagner je uglasbil moje razbolelo
kričanje in malce utišal obdukcijo Boga.
Njegove rentgenske slike so ležale na kupu šodra
in nekaj mesecev pozneje sem ga srečala nasmejanega
v okrevališču in nekomu je pomagal nositi
njegovo onemoglo dušo po svetu.

TRGOVANJE S KRIVDO

Krivda prihaja skozi povrhnjico na dan.
Izraža se v znojnih kapljah izpod rešetk duše.
Vest je sužnja spomina nanjo.
Živeti brez ali s krivdo pa ni eno in isto.

Moderno je biti zgodovinsko pozitivističen
s podaljšano iluzijo idej o pravičnosti.
Biti svetovnotvorno blaženo kriv krivic brez krivde,
političnotvorno nekriv krivic
za eksistenčno krivdno breme pravici?

Črno – belo nekriv ali kriv.

Trgovati s krivdo zasušenih solznih žlez,
ustvarjati prostor med prsti za odtekanje
krvi z dlani, si prislužiti nekrivdo
s trpljenjem, kesanjem, očitki vesti.

Živeti s tragično krivdo in postati nekriv
v samem sebi, bezati po ostankih osamljenosti?
Spreminjati krivdo v svojo brezgrešnost,
nekrivdo drugih v grešnost.
Z eno ali drugo kupčevati, ju spreminjati
v kameleonskoe barve,
razdeliti krivdo na zasluge.
Pozlatiti pojem krivice s pravico.
Zavreči krivdo med stare krpe za brisanje prahu.
Njeno ime se tudi samo vseli med neobstoječe
stvari in zapušča trajni pečat,
pravšnji za žigosanje človeka.

Slediti vsaki potezi krivice, ki se prikazuje
in skriva kot svetloba ali senca,
iskati njene odtise v zavestni odločitvi,
jo ideološko pozitivistično skriti
pod zlato pokrovko. Spremljati njene
gibe, ko se zvito potuhne in spremeni
v perje belega galeba, da se krivda pokaže
kot pojavni konstrukt na drugem.
Medtem ko beli ptič pod svojim perjem skriva svoj let
ali hodi ekvilibristično po vrvi,
da se teža krivde izogne padcu,
ideološko delujoče, krivdno, z nekrivdo
in s pravičniško moralo na ustih.

Krivdo bolečinsko znotraj človek prikriva,
jo tolerančno kot tujek izriva iz sebe,
kvasi novo krivdo s staro krivico,
s testom lepi usta ali z njim hrani druge,
ji laska in poljublja robove oblačil
in krivico imenuje pravica.

Prisluži si s krivdo nekrivdo
in imenuje raztegljivo krivdo ponos.
S krivdo služiti razdelitvam.
Pravičniško deli krivdo na nekrivdo
in nekrivdo na krivdo.
Berači kovance pravice pri krivici.
Umiva krivdi obraz z milom neresnice.
Prešteva suhe in odpadle iglice
v borovem gozdu starih krivic
in jih spreminja v drevesa svoje pravice.
Zapre pred krivico oko
in vidi leteti barvne metulje pravice od sebe.
Pravici seže s krivdno roko pod krilo
in ji slači spodnjice svojih storjenih krivic.

SREČA IN GNUS

Ko preneseš pobalinsko ponižanje,
rasteš. Postaneš dvakrat višji
od bolečine in dosežeš
dvakratno spoznanje.

Spoznaš sebe in drugega.
Odkriješ mero življenja.
Užiješ grenkobo, srečo in gnus.

Nasilje, grobost in odtujenost
sprejmeš z olajšanjem,
ker ima nekaj skupnega
s tvojo bolečino
in zaužito grenkobo.
Ogledaš si s strani težavo drugega.
Soočiš se s čustvi drugega.
Začenjaš se bati,
da nisi vzbudil ljubezni.

Postal si plen,
ki se spreminja v stanje.
Naučiš se prenašati
breme svoje vesti.
Zaradi napak drugega
se čutiš grešnega.
Bojiš se, da spoznaš
svojo preračunljivo prijaznost.

V drugem najdeš tisto,
kar si krotil v sebi,
a odkriješ na napačnem kraju.
Izbrusiš in izpopolniš se v drugem.
Nihče ne more povedati več o tebi,
kot je povedal drugi o sebi.

Mir v tebi spodbudi občutek,
da imaš dobro mnenje o sebi.
Življenje drugega ti daje občutek,
da zmoreš preživeti mero sebe v drugem.

Ničesar mu nisi dal,
ničesar mu nisi odvzel.
Vsak zase ve,
koliko je v sebi živ
in koliko je v sebi mrtev.
Bolečine in grenkobe spoznanja
pa ni mogoče nikomur odvzeti.
Sreča in gnus pa imata nekaj skupnega.

POHLEP

Ko skozi obraz šviga pohlep,
šumijo krila umirajoči ptici.
Slišim ponižujoče petje
in pokanje dreves,
ječanje sužnjev
v prsnem košu sonca.

Na tleh ležijo ovojnice src,
ki se levijo po kačje.
Plavam po penastem svetu.
Oko orla preletava
nebo nad kletkami ptic.
Ramena mi hladijo sence,
ki praznijo svoje mehurje.

Vidim trop živali,
ki mislijo, da so ljudje.
Vidim zložene krste v kaste,
okužene in darovane.
Skrivajo zagnojeni čip
v objektivu zenice.
V gnoju jim plava pogled,
pomešan s steljo
pred hlevom pohlepa.

Polžaste stopnice so
usmerile človeka v nebo,
od koder se lažje popravlja
skrivljena spirala spuščanja
navzdol med gnilobo
organskih snovi.
Jekleni nateg je neusmiljen.

DOSTOJANSTVO

Blagor tistemu, ki si trenutku
svoje zmage podeli večnost.
Svetovni duh postavlja svoje meje.
Večni so samo berači
in njihovo kljubovanje revščini.

Hipoteka pohlepa poseduje
in udari s hitrostjo bliska
v drobovje trojanskega konja.
Mlinči ostanek starega sveta
in samo sebe pod kolesjem
v primežu uma, ko vest božjih ognjev
zateguje obroč okoli človeštva.
Na izhodnih vratih svoje ožine
preži veliki nemir svoj domicil.
Kopeli v morju količin, eskadrilije
sanj in hlepenj po potrošniških stvareh,
umeščenih v bivanje brezsmotrnosti,
goreče in besneče iščejo surogate sreče.

Ko si pogledaš v značaj, te zajame nemir.
Ne moreš si zadovoljiti duše s stvarmi,
ki jih ne potrebuješ: maxima – minima
božjega naj bosta razdeljena proporcionalno
med ljudi. Vsakemu svoje dostojanstvo!
Vsakemu, kar mu gre po naravnem pravu.

Kako osamljen je ta svet, ki prečka
križišča srečnih in nesrečnih postankov
v optičnih iluzijah videnj in prevar.
Sovraštvo in vojna sta postala normalno
stanje sveta. Izumrle civilizacije ovijajo
svoje kačje plezanje okrog drevesa
s svojo pogoltno strastjo kot triumf zgodovine.

Titanska blodnja človeštva iz neder zemlje,
božja revizija nepopolnosti od zgoraj.
Drznost eksorcizma človeške roke.
Gnostični bes absurda s soglasjem bogov.
Ogromni talilni lonci zlata in krvi.

Dekleta z mislečimi dojkami stojijo zamišljena,
v breztežnem stanju, z bolečino v rezidenci obilja.
Rojevajo skozi mračen hlad prehlajene otroke tega veka.
Nujnost in nasilje prikriva humus.

Idejni temelj biti povezuje celoto
v mistično izkustvo, utemeljeno v veri
in vedenju, da se lahko poganjamo naprej
le s presežnim dostojanstvom lastne osebe -
skoz misli, dejanja in izrečene besede.
Pospešimo boj za razsvetljenstvo duha!
Za poštenje in bistrovidnost,
za svojo pravico, čast in ponos,
ne za potešitve nadomestkov vsiljene sreče.

ZAKON GRADNJE MOSTOV

Živel je neki ekvilibrist,
ki je napenjal sukanec čez deročo reko,
a sukanec se je kot misel utrgal
in nitohodec je imel srečo,
da mu je le misel padla v reko
in voda jo je odnesla.

Nekega dne se je misel vrnila
in je pokleknila pred njim.
Prosila ga je, naj vendarle vleče
vrvi resnice čez reko in ne niti laži.
Povedala mu je, da se sramuje njegovega telesa,
da se nikakor ni mogla rešiti iz vode,
da se ni mogla oprati laži
in da je napenjala svoje prsi v vodnem toku,
ko so jo tolmuni hoteli posrkati vase,
koder bi ostala tisočletja brez luči.
Prosila ga je, naj združi veščino
nitohodstva s kakovostjo svoje sline,
s katero tke kot pajek sukanec brvi
čez divjo reko življenja.

Tedaj je ekvilibrist zaprl usta,
nit se je pretrgala in z vso svojo težo
je nitohodec treščil v deročo reko
in spoznal zakon gradnje mostov.

BREME VESTI

Včasih ga človek polomi.
To je resno vprašanje.
Ničesar ne da, ničesar ne vzame,
a izrabi drugega, da kaj utemelji.
Milo rečeno: Stori nečednost,
jo vzame s seboj v družbo,
da ne bo potoval sam.
Opravičuje sredstvo s ciljem
ljubezni do nečesa.
Vendar ta ljubezen ni čista čednost.
Če ima človek čut odgovornosti,
se ne bo utemeljil s tujimi čuti.
Ne bo se tudi dobro počutil,
če bo spoznal v sebi breme vesti.
Včasih navdaja človeka zavest,
da je sam in se sposodi človeka,
ne da bi ga vprašal, ali se daje
na razpolago in izpade tako,
kot da je vzel tuja jajca
in jih odnesel v kukavičje gnezdo.
Ko se ptiči izvalijo, čivkajo drugače
kot on in samica, ki je jajca izvalila,
kliče svoje ptiče nazaj.

Kriv je  tisti, ki je človeka
brez njegove privolitve vzel,
ne pa tisti, ki sebe ni dal.
Nauk: Nikoli ne dajaj na oltar
tujih sadov, ker to niso njegovi darovi.
Za opravičilo pošljem dva zlata voza.
V enem je luč, ki sem jo podvojila,
v drugem je molk upokojenih gub kesanja.
Vse pa je samo človeško, presneto človeško,
ko pa človek nima jasnih meril za dobro in zlo.

FOKUS

Kakor pijane mušice je to ljudstvo.
S presnovo mu izgoreva drobovje,
medtem ko luč razsvetljuje prazne prostore.
Kako zastrt z mrakom in sencami je ta čas.
Eno samo ločevanje med zunanjim in notranjim,
dvojnost s silno potrebo po količinah,
ki lahko preživijo same zase. S svojim namenom.

Z nihanjem po zraku se drobnarije pozno ponoči
selijo v omare, oguljene v ogledalu, popisane z besedili
tistega, ki jih je uporabljal za dokončno ozdravitev
in služijo postavljanju mejnikov med telesi.
Ponavljajoči obred kumulativnosti in distributivnosti.
Ekspanzija brezčutnih nasmeškov.
Modeli stvari so postali edina naša lastnina.
Duh, ki poboža cvetočo glacinijo in ji izreče
občudovanje, je omedlel v plastičnem cvetu.
Biti, pomeni zarivati bager v zemljo, telo v telo.
Naznanjati slavo neslavnim dejanjem.

Doktor, preglej človeka, boleha za najbolj
množično boleznijo – nedojetim v nedojemljivem.
Pretvarja se v pečatenje sebe. Do bolečine.
Potuje skozi kozmično fantastiko nadrealizma.
Sence stvari se mu zalamljajo v tkivo.
Plava skozi absurd vprašljivosti.
Ničesar več se ne trudi razumeti.
Radovedni duh je ostal brez strasti.
Nihče se ne naleze duha.
Duh se je odločil za vnebovzetje,
da ponotranji gibanje zvezd.

Njegovo žametno odmaknjenost nosijo vetrovi
visoko nad drevesi, ki si prenašajo misli
in besede sončnih žarkov v svojo dušo.
Fokus - camera oskura je človeška tragedija.

GOLI ANGELI

Dolgo se je v njiju lomil žled
in se spreminjal v seme ledenih kristalov.
Na krilih golih angelov so plahutale strasti.
Njegova samota je šla skozi njo.
Bila sta lačna drug drugega
Na najdaljšo praznično noč v letu.

Za Silvestra se v posteljah
slačijo samo angeli do golega
in se gubajo med belimi rjuhami
kot opiti in nemirni duhovi.
Brez sramu trkajo slečeni na vrata
novega leta, s penino nazdravljajo
in si izrekajo dobre želje.
Ne morejo doumeti, da se jih je
polastila nekakšna časovna roka
iz umirajočega kraljestva,
kjer plavajo ribe v akvariju
in žro druga drugo.
Bila sta angela, kot da obstajata
iz nevidne dvojnosti zmedenega časa.
Spoznala sta pot umika v druge razsežnosti
in lastnosti, nekakšen memento v ekstazi,
vržena iz vetrovnih protislovij,
s kazanjem golega telesa drug drugemu.

Povešenih trepalnic sta se jemala,
si brusila trnje s telesa,
si zabadala sladke bolečine v srce,
se zadihano ustavljala in se očiščevala
barv letnih časov, da bi pognalo novo brstje.

Med tanko tkanino je trenutek našel čas
počitka v hrupnem kaosu pokanja petard
in šampanjca pod škrlatnimi očmi ognjemeta.
V rokave hodnikov so se zatekle osamljene duše
z mobijem v roki, virtualno s steklenico na ustih.
Bili so brezdomci in klošarji našega mesta.
V zadnjem nadstropju stolpnice
je zven violine utišal osamljenega starca,
ki je umiral v razmajani postelji.

Čeljusti starega leta so pogoltnile brezčutni čas,
nove iščejo v ognju zanosa osamljene duše,
da jim povedo, da obstajajo ljudje,
ki kličejo svoje angele, ker ne morejo prenesti
tišine in osamljenosti vsakdana.

BESEDA V ŽEPU

V žep je zdrknila beseda,
ki se ni hotela sama sebe razložiti.
Bila je brez vsebine.
Ni imela niti bistva niti svojstva.
Nobenih značilnih potez stvari
ali živega bitja ni imela.
Bila je dionizično mrtva beseda.

Ni poznala ne krikov ne smeha.
Ni občutila bolečine, ni znala rasti
in zoreti, ne imeti potomcev,
ne živeti ne umreti.
Ko bi se vsaj pustila vprašati in se opredelila.

Bila je ravnodušna do vsega.
Ni se odzivala vljudno, ne agresivno,
tudi nespoštljiva ni bila. Molčala je.
Obtičala je v žepu kot beseda nič,
sestavljen iz črk kot en zlog,
le da ima beseda v žepu tri zloge.

V svileni podlogi žepa je tičala
za njegovega lastnika pravšnja,
a bila je brez kakovosti in vrednosti.
Ni bila ne zvijača ne naivnost.
Prazen in votli nič.

Ko bi vsaj pomenila nekaj običajnega,
vsakemur razumljivega, nekaj kar sporoča.
Ko bi vsaj kdo lahko odklenil njeno vsebino.
Tako nemogoča in brezpomenska je bila,
da je ni bilo mogoče niti ovreči niti potrditi.
Beseda brez vsebine in brez teže.
Lastniku žepa se zdi, da je lahka kot gosje perje.
Skoraj malce opita, pijana beseda mu v žepu leži.

Ne pozna vere, upanja in ne vdanosti.
Ne potrebuje hrane ne pijače in vendar živi.
Človek jo tudi lahko opije, ko jo hoče izrabiti,
da postane njegova sužnja podobna čevlju,
ki hoče na povelje vse pohoditi pred seboj.

Če tej sužnji človek da drugo ime,
začne v žepu rasti, se napihne bolj kot žaba
in pridobi mišice z neizmerno močjo.
Tako mogočna postane njena moč,
da preplavi ves svet, pustoši
in uničuje vse pred seboj.

V žepu pravega lastnika pa se
z njegovo pomočjo obnaša
kot da je nič ne zanima.
Njeno vsebino in moč nosi vselej
v razumu in srcu tisti njen gospodar,
ki jo nosi pravšnjo v žepu,
odvisno kakšno vrednost in težo ji daje.
Obtičala je v svojem varnem in udobnem kotičku
opita, omamljena in izmuzljiva
kot sladko lenobno brezdelje mnogih ljudi.

KOPRSKA GIORGIA

Ob sončnih dneh ljudje posedajo
po klopcah ob morju.
Ne menijo se za datume
in dneve v tednu.
S sabo si prinesejo malico
in termus s čajem.
Drobijo kruh in krmijo galebe.
Mnogi so kot stari kuščarji
s sončno kapo na glavi,
mlajši brez službe,
pa se raztegujejo z dolgimi telesi
kot deževniki. Pisana druščina,
ki se prilagodi vsakemu vremenu.
Le koprske Giorgie ne vidim več
in njenega sina,
oblečenega v žensko,
z moko napudranega obraza,
s pisanimi dokolenkami
in z ženskimi čeveljci,
pa njegove rdečelase Darinke,
čistilke WC-jev in garaž,
tudi že dolgo ne vidim več.
Hej capellone, kaj mi boš dal
za rojstni dan? Novo krilo
za sina in caffe Amigos dobiš.
Nočem fašističnega caffeta,
sem partizanska mati,
je odgovorila Giorgia.
Mnogi so oprhali krivice
z njenim glasom
in jo sprali v svojih solzah.
Pod njenim jezikom je vsak klecnil.
Znala je sneti vsakemu krono z glave.
Pred osamosvojitvijo je bila eksotična
posebnost na odstranjenem
škofijskem obmejnem bloku.
Ko je prišel Tito s tujimi državniki
in delegacijami v Koper,
so Giorgio miličniki skrili,
ker je znala kričati in se tolči po prsih.
Iz vsake človeške bolečine je delala hrup.
Znala je zlesti iz razpok koprskih
škrl na Titovem trgu naravnost pred Tita.
Bila je muza svobode govora v socializmu.
Se še kdo  spominja Giorgie?

AXIS MUNDI

Ne vidim prav tvojega obličja
med zemeljskim in svetim prostorom.
Z zadnjim naporom ustvarjalčevih moči
si postal naivni srečnež razvoja,
častihlepnež sanj, iskalec skrivnosti,
prilastitveni dotik mesa duši,
potomec dinozavra z repom na krasu
in ribe z glavo v morju.

Ves goreč od vneme si prepričan,
da verjameš v vrednosti svojih zmožnosti
rásti, prerasti nebo, se dvigniti više in še višje
z astronavtiko duha v območje popolnosti,
v ozračje glasbe v višjem smislu.
Kje so tvoje meje, kdo ti je ponudil to samoto?
To bivanje z usodo potohodca svečeniških stez,
večrazsežnih iger s kodo ravne črte navzgor,
usodo puščavskega romarja z dvojnostjo bivanja,
s sposobnostjo črkovanja svojih glasov,
da se v neizrečenem nisi mogel do kraja spoznati.

Kdo te je uglasbil na strune v višjega smisla,
kdo je jasnovidni posrednik,
oblečen v zlato in belo oblačilo svetlobe,
predan okoliščinam spomina?

Poznam te kot bitje v vzgonu in zasuku,
kot kanon tkiva arhaičnih nagonov,
poganjalca rdečih valov po vesolju.
Prepričana sem v pomoto narave,
da je kozmično drevo na sredini
med živaljo in stvarjenjem,
z metafiziko brez telesa,
z duhom vesolja, okopanim
v ekstazi vizualnega slučaja -
človeka, axis mundi? 

DENAR S PESTMI

Imamo med sabo ljudi,
vredne po več milijonov Eurov
in zaposlene po pet sto Eurov mesečno.
Ta ogabni stvor ima tudi rogove
in na čelu oznako novodobni tajkun.

Ti bogatini vlečejo za seboj dolgi rep
in se dvigajo v zrak kakor propelerji.
Kar je nižje od njih, nabadajo
s priostrenimi harpunami v trebuhe.
Ne boste verjeli, da imajo po nosu
rdečkaste pelihe in okrog oboda telesa
zeleni volk, kakor medeninasti kotel.
V očeh jim brsti besneči plevel,
ki je skrčil pšenično klasje
na sodobnih plantažah pleva.

Tudi ne boste kar tako verjeli,
da naj bi se ti roparski
monsunski možje izkrcali pred
neko ciprsko debelušno banko,
ki diši po čistoči in v njej oprali
vaš delavski denar. Kjer se še kadi,
je bil tudi ogenj. Ali ne?

S frfotajočo ideološko kravato
in pank frizurami, so v modrih
nogavicah potiho stopicali,
da jih kdo ne bi zasačil.
Ponašajo se z belo dušo,
čisto kot galebje perje.

Zapeljali so se z jahto po hrvaško –
slovenskem morju, z roko globoko
v desnem žepu. Legli so po svojem
težaškem delu. Prenašanje milijonov
je vendar naporno in odgovorno delo.

Čimbolj predirljivo jim žvižgajte,
da jim bo vaša beda precvikala ušesa
in duše, dokler jastrebi ne bodo razumeli,
da ima denar tudi pesti.
Novinar Petek je že prestal to preizkušnjo

FUGA

Ničesar ne skrivamo pod stopalom.
Samo ena fuga je spodaj,
ki se slači kakor žensko telo
in jemlje vase moč koraka,
dokler se ne izdiši vsa lepota
in vsi maestrali ne potegnejo skozi.

Luči so kakor metafizika pajkov,
ki tkejo mreže zračnemu pišu
in lepijo slino v nove svetove,
da bi ob prašnem robu cestišča
izravnovesili lakoto, žejo in slo.
Drsijo bitja skozi vlažen zrak.
Ničesar ne moreš skriti pod stopalom.
Samo ena fuga je spodaj,
ki te sleče sončnega oblačila
in se zapre nad teboj.

To me je dal vedeti en primer
nekoga, ki so mu sušili lase
in ga je pod fenom zadela kap.
To so zamolčali na termalni rivieri.
O tem se praviloma ne govori,
ker Wellnes prodaja le zdravje in lepoto
ne pa tudi dolžine življenja.

VEST

Tam v točko človeške vesti
naj prileti puščica in zasadi
svoje ošiljeno rezilo!
Zareže naj, da bo zabolelo,
da bo zabolelo in bolelo.
V opomin! Spomin ni več dovolj.

Iz nje so shodili udi, ki teptajo.
Iz nje rastejo okončine, ki jemljejo.
Na tej točki se kotijo viharji,
ki zanašajo ljudi in odnašajo strehe.
V prestolnici rastejo močvirja
z aligatorji in uničujočimi insekti,
ki drug drugega izrivajo.
Žabe pa regljajo na ves glas.

Krepi se razcepljen starodavni soj
plinskih luči na dnu rečnega kanala,
kjer se črviči duša v mehkem grezu.

Tam plešejo svoj zajedalski ples.
Padamo, padamo. Oni nas odnašajo
in razlamljajo z železjem globalizacije.
S svojo pogubno robotiko brez duše. 

SKOZI SVOJE OKNO POGLEJ V SVET!

Pretekli čas se je preselil v današnji dan.
Skozi svoje okno poglej v svet!
Dan prihodnji je prepojeni prah s krvjo.
Kot zvon obstane deževni hip.
Da spral bi zatohel vonj,
v kepe stlačen dim bolnih duš.

Obstal je na listu v mračnem gozdu
govščave mrak. Divji trn,
krik, naskok, divji plen.
Val čustev, bolezenskih vilic vbod.
V ognju gorijo sle, vre in izpareva,
strah hlapi v zubljih slani pot.

Klon živali bolne žeja znoj.
Celo vedro gnile vode je izparelo
skoz deblo in letne čase v noč.
V grozo, ki leze kot črv v podkožje.
Prestavi časa čas!

Zori volčja češnja. V duši kipi
pogrebni ples stoječih voda,
ki teko navzdol. Brez želja.
Kipí na situ kri. Dotakni se ga!
Ko odrasteš bo tvoj gospodar.
Pritajeni, nevidni bolečinski stvor.

Ližejo te že njegovi jeziki.
Grlo ima polno modrasov.
Ne naslanjaj se nad praznino.
Tam je brezno. Konec hoje.
Nepojmljivo globoko temno brezno.
Tam si gasijo žejo samo s krvi potoki.
Tam pod Škabrijelom še najdeš svojo sled.

PONUDI VIDENJE SVETA SVOJIM OČEM

Srditi vihar se je zaganjal v zvonove,
ki so bili v obraz, ko so rasle
kamnite veličine kot utelešena beseda.
V kamniti masi je zapuščena navzočnost duha,
povnanjena osebnost milijonov nekdaj živečih,
nema pred očmi neukih beduinov
in karavanami turistov na kamelah.

Žive besede so vklesane in vgravirane
v materialno snov. Kot zlate kače se vijejo
templji na terasastih pobočjih.
Ponudi svojim očem videnje sveta
in svojim rokam, da otipljejo svilo duše,
ki je podarila svoje vidno telo v kamnu.
Obriši kaplje znoja in solza, ki se nabirajo
v grozdih spomina vzhajajoče dežele,
ko plavaš z nemirnim ritmom kulturnega
valovanja skozi čas, medtem ko ti srce
dozoreva medene sokove spoznanj.

Občudovanja vredne rokodelske spretnosti
zidarjev obokov, brez betona; glinaste plošče
stare več kot štiri tisoč let. Kamnite stavbe
Inkov. Aztekov, Indijcev, Kitajcev, Polinezijcev,
Babiloncev, Egipčanov in Druidov,
ki so svojo minljivost vklesali v kamen.
Lepotice okrašene z bakrom in svetlimi
kovinskimi okraski in s še sedaj dišečo
žensko poltjo in njenim vonjem.
Najslavnejši ženski vseh časov Kleopatri.

Ljudje so obmolčali, ni jih več, kamni govorijo,
inkovski v kvipusih, sumerski in elamitski
v klinopisih, egipčanski v hieroglifih.
V Mehiki so odkrili templje, pozidane po terasah.
Maji so zgradili veliko Sončno piramido
v Teotihauakanu, Egipčani Keopsovo v Gizi.
Faraon ne more iz svoje palače.
Za zastori se skrivajo zastrupljevalci sodobne
globalizacije v neuspešni hoji za temi stvaritvami.

Sumerska civilizacija je propadla,
ker niso mogli odstraniti soli iz poplavljenih polj,
svetovna propada zaradi toplogrednih plinov,
onesnaževanja ozračja in voda ter poplav.
Predana služabnica človeku modrost
se utaplja v slepi slasti svojega spanca in temé.

Španski sporazum povezovanja narodov Evrope
je stkan iz zlatih ogrlic, zvezd in lepih besed.
Nekoč so Španci podjarmili in uničili Azteke.
Montezuma je Corteza sprejel gostoljubno
kot odposlanca velikega monarha.
Ta ga je dal ubiti. Maji so bili med četrtim
in šestim stoletjem po našem štetju najbolj
civilizirano ljudstvo na našem planetu.
Evropski konkvistadorji so uničili biblioteko
Majev v Jukatanu in Tekskoku.
Rim je propadal. Požgali so biblioteko v Aleksandriji.
Odtekale so vode gnjitja dišečih vrtov,
zemlja je vse človeško blato in strupe pretočila
skozi lastna nedra in Evropa je kakor puščavska mačka
iskala zlato, dragulje in si zadovoljevala hedonizme
svojih strasti. V katero posodo se je stočil evropski duh?
Morda je obtičal v rasti v tistem drevesu, ki so vsadili domorodci
iz plemen Mohavk, Oneida in Onondaga in pred Španci
sklenili eno najlepših miroljubnih zvez, ki jih svet pozna.
Izkorenili so največjo smreko in vrgli v nastalo jamo vse orožje,
vsadili mlado drevo in rekli: »Tako naj bo zapečaten veliki mir«

Španci so »barbarom« prinesli svojo veliko evropsko kulturo
in smrt. Zadnjo kulturo je uprizoril Hitler, da zavaruje
čisto arijsko raso pred barbari in manjvrednimi narodi:
Judi, Slovenci, Poljaki, Cigani… Stalin je svojo veliko kulturo
zapustil v Sibiriji pri minus petdeset stopinj zamrznjenih telesih.
O prokleta velika kultura narodov, ki se hrani s srdico živega mesa!

Na parketu rojijo pohlepne kobilice in sklepajo pogodbe
o interesih močnejših, ki so vselej vladali z vojaško močjo
in iskali počitek in užitke v udobnih pozlačenih foteljih.
Kako rada bi verjela, da je zamenjana dlaka in narava.
Tega ne bi mogla trditi, ko vidim slovenske tajkune tranzicije,
ki so se kot toplokrvni rdeči črvi naselili v narodovo telo.
Nihče me ne more prepričati, da so se studenci čiste krvi
združili v veletok miru in sožitja in da so svečenici
odpadle stare luske živalske kože.

Že v tretjem tisočletju pred našim štetjem je Kitajska
poznala papir in tisk in iznašla smodnik.
Razvila je znanost, medicino, filozofijo. Berem
Lao Ce, Konfucija in Mencija. Izgradila je ceste,
ladjedelništvo in kitajsko obzidje, sedmo čudo sveta.
Na Trgu nebeškega miru prirejajo veličastne vojaške parade.
Na njem so postavili mavzolej in balzamirano truplo Mao Ce Tunga
ter spomenik študentskim demonstracijam,
ko so ti nasprotovali odločitvi mirovne konference,
da se nekdanje nemške kolonije dodelijo Japonski.
Vselej se zadušijo študentski protesti s silo. Do nadaljnjega
spuščajo zmaje čez prizorišče Tiananmenskega incidenta,
dokler ne bo trg spet ukrotil uporno meso s »kulturno revolucijo«.

Poplave so pred tremi tisočletji zalile mesto kulture
Ur v Mezopotamiji. Doživeli smo zaton antične grške
kulture. Preplavilo so jo druge kulture, razvrednotile
stare običaje in norme in ustvarile kaos z utilitarizmi,
skepticizmi in misticizmi. Asirci so uničili Babilon,
podrli jezove in ga potopili. Vode v kamnih tožijo nemir,
ko z modrostjo trguje nerazsodnost.

Ljubezen je še vedno brez duše in telesa, pojem o
katerem samo govorimo. Stotero kačjih rok si jo jemlje,
a nobena se ne stegne iz srca in podari svetu kupico miru.
Ljudje se preobjedajo z občutkom sitosti in zaspanosti
ter trpinčijo druge z bolečino sestradanosti in utrujenosti.
Ljubezen ne išči me, preveč sem še stran od tebe,
da bi me našla. Ali ne veš, da ogenj sežiga in da voda
raztaplja tvoje snovi. Evropa povej, v katerem
umišljenem telesu nihamo in se iščemo, mi tvoji odtujenci?

POEZIJA ABSURDA

Opiši utopitev slepe mačke,
smrt čebele po piku
ali smrt srne po piku modrasa!

Kako absurdno je omenjati
strah, trpljenje ali krivico,
ko pa v stihih plapolajo
le pesniške plavuti hrepenenja.
Poezija je en sam Eros!

Camusu je vse, kar je brez smisla
in končnega cilja, nesmisel.
Tu na tem svetu si zvezan za vrat,
da ljubiš in krvaviš!

Ali ima trpljenje in krvavenje
svoj smisel? Da ga trosiš
kot seme okrog po vseh prizoriščih,
ko pa ozračje diši po pasjih čekanih
in nihče ne prinaša s seboj
na svet samo nedolžnost.
Kdo pa se lahko sploh upre zahtevi
po svobodi biti takšen, kot si.
Kdo je kriv, če se je nate posedel prah?

Poezija prašnega absurda bi tudi nastala,
če bi hotel opisati neskončno
lepoto in število vseh otokov na svetu
in da bi se hotel predstaviti
edinemu čudodelcu,
ki je spremenil vodo v vino,
da bi mu obrazložil svoj problem,
kar se pa kot končni cilj minljivemu
človeku zdi nedosegljivo.

Še večji absurd je,
če se hoče kdo polastiti
tvojega telesa, duha in misli
in ti nimaš nobene možnosti,
da bi mu prebral poezijo absurda:
kako si osamljen
v svoji realistični majhnosti,
v svoji nedoseženi popolnosti
in kako si slep v dušečih smislih,
ki postajajo nesmisli,
ko prazniš že izpraznjeno.
Kakšen ludizem je tvoja
osebna kreacija. Ventilacija duše.
Prazno – polno ti sporoča
ljubezen in nejevoljo kreatorja,
a tvoja poezija je njegov zgled.
Nihče ti ne brani, da smeš upati
in verjeti vanj, saj si usodno
napolnjena forma njegovih
lepih besed in plemenitih pojmov.

Za steznikom kože ti tičijo sladostrastni
in ti dušo pogosto vlečejo h kolenom,
a duša se potem vselej dvigne malo višje.
Pod tušem se posodabljaš brez krinik
in vsi te dobro poznajo kakšen si,
da se znaš prazniti in izraziti sebe
v luči samovšečnosti. Tvoje ljubljenje
je edino božje merilo pesnjenja.
Z upanjem vzdržuješ svojo eksistenco
in priznavaš očetovstvo svojim talentom.
Vse je tako preprosto razumeti.

Konji so tvoje mejne vrednosti,
ki te utemeljujejo s tekmo skozi
skozi slano – sladko.
Skozi vsezasneženosti in izgubljenosti
v kopnenju skozi živo – mrtvo - hladno,
medtem ko te črni vran odnaša
s tega sveta in ti se z umito roko
oprijemlješ sveže pobeljenih sten
in kolovratiš privzdignjen v svetu idej.
Spreminjaš svoje roke v lovke meduze.
Gorgono v sebi prepletaš in zapletaš
v upornost valovom pod beležem poezije.
Kakšen absurd je biti poet!

THEATRUM MUNDI

Pred nami se razprostira oder sveta.
Oči zrejo iz teme kratko obstojne mavrice.
Zgodovina igra samo sebe, svoj teater.
S seboj nosi logos, predplesalca,
ki svet poganja v gibanje in igro
svoje neizčrpne iznajditeljske ljubezni.
Nebo uprizarja dramo svojega veličastva
skozi igralce svetovnega gledališča.

Kdo je pisec in režiser človeških iger?
Fortuna ima v rokah režijo in je skrita
pod mnogimi larfami človeških obrazov.
Mesijanski ples večnega življenja
tudi ne omehča trdih ličnic okleščkov,
ki se zbirajo na dnu teme v vrsti,
čakajoči na arheološke rekonstrukcije teles.

O duša, ki najdeš sedež svoje blaženosti
med zvezdami, med zastori vode in ognja,
med večnim plesom ozvezdij.
Sem njihova glina s krinko trdih rogov,
ki prebadajo kri. Usoda mi slači kožo
in me umešča med ustvarjene stvari.
Kot kakšno drevo sem, ki me poseka
in izkorenini kadar jo je volja.
Umešča me med angelski ples vej
in rajskih sadežev medtem,
ko me motrita ribja zenica in uničujoči
žgoči plamen njenega plašča.

S svilenim ogrinjalom se me dotika in zažiga
samouničujoče plamene na kultni način.
Plešoče boginje rajajo v ritmih bobnov,
da bi pognale zlate grenivke zla
na svojih telesih in zapeljale izmučena bitja
v središče potopitve sle in njenih slasti.

Sveti kraji, sveti časi in sveti ljudje.
Koliko svetniškega sijaja, koliko hranečega
iz naročja enega samega zrna dobrote,
ki hoče nahraniti vesolje na deviški način.
Koliko duha je v energijah s čaščenjem
telurične matere zemlje, ki rodi in hrani.

Kdo hoče imeti svoj čut za čas v meni?
Kdo hoče zdraviti bolezni svojih zablod
v srčiki moje radostne duše?
Kje je zvon, ki mi ukinja nesmrtnost?

Poljubi me dragi, ki si me zgnetel
v smolnato snov z žarečo sredico duše,
s škrlatno barvo jezika, s hrbtenico
iz granita svojega obzidja,
kjer kraljujejo zvezde zavezanih oči.

Bleščava tvoje odsotne ljubezni drami
presunljivo zazrtost čez sveto.
Sonce je moj oče, zemlja moja mati.
Kam sta me umestila v družini.
Če sem popek njune zaploditve,
mar nimam pravice podedovati genov
njunega večnega življenja.
Sem mar kot človek manj vredna?
Življenje je polno ostrih znamenj,
na katere starša nabadata svoje zavezane oči.

GLASILKE

Vraščene glasilke v grlu
so organ kakor likalnik ali vlak,
ki se pekoče in piskajoče odziva,
na trenutke kot pekoča paprika.

Vse glasne stvari se naselijo
v ustih, ostanejo na suhih ustnicah
in kamnijo na zobnih oblogah.
Mehke in tople glasove
pa ujame uho, pogled in srce.

Glasilke prenesejo navznoter
avanturo jezika, ki se spremeni
v ognjemet v visoki sintezi z dušo.
Lahko pa plapolajo v koščenem
krilu in se kakor jadra napenjajo
in nastavljajo brezmočne vetru
z možnostjo izkazovanja svobode
v vrišču, ki sežiga kožo drugemu.

Nad sabo imajo glasilke nebo,
svojo logiko in tudi pesniško religijo.
Ob prebiranju neke nerazsodne pesmi
sem opazila, da so poslale nekega
bralca naj ponovno zorje že zorano
njivo na sliki in naj utrga rožo na njej,
jo postavi v vazo in vonja njeno barvo.
Mislila sem, da jih bo treba z lučko pogledati.

Slišala sem pojoči človeški glas,
ki s svojim zvenom vleče za sabo
tretjino zvezd in drugih nebesnih teles.
Tako je šumel, da sem videla
kako je plaval z metuljevimi krili
v svojem čistem sijaju.

Nobene glasilke pa niso svetnica v grlu,
ki bi jim lahko rekli kraljestvo tišine.
Glasilkam manjka tudi globina, ne le glasu.
Tudi duše imajo svojo frekvenco.
Glasilke so organ za zlato zavesa ognja,
naložene s tihimi glasovi ljubezni
in drvmi, pripravljene za kresove duš.
Glasilke se vedno topijo v pogledu
in obtičijo na srčnem prekatu. 

DOL

Koliko časa še manjka,
da bo studenec privrel izpod griča.
Da bo vrelec izbruhnil čiste vode
iz globine dol, globoko dol navzgor.
Tedaj bom vsa prepletena
z vriski in kriki življenja,
z resnico, ki bo privrela do mojih stopal,
da si bom z njo umila svoje telo.

Da se bom priklonila bolj dol.
Ne samo gor, gor, gor.
Dol, kjer čepi moj mezinec v blatu.
Dol, kjer puščajo živali dlako.
Dol, kjer gnije odpadlo listje.
Dol, kjer z mrtvim padom obvisijo roke,
nepripravljene, da bi se dvignile gor, gor.

Dol rastejo gomolji. Dol so korenine.
Nekoč bom dol in trava bo rasla gor.
Dol se izteka dež in padajo sadeži.
Skale odbijajo žarke gor, gor.
Drevesa rastejo gor in odlagajo sadeže dol.
Lasje strčijo gor, roke obvisijo dol.
Veter piha od morja gor.
Človek pade dol, dol, dol.
Srajco ima zapeto gor,
da mu ne vidiš duše bolj dol.
Oči so obrnjene gor, gor.
Nihče noče biti dol, vsi plezajo gor.
Po stopnicah se vzpenjajo gor, gor, gor ….. 

NAJLON NOGAVICE NA VISLICAH

Postaviš se med umrle.
Vstaneš. Si bel list papirja.
Albatros vzleti nad ladjo
sredi razburkanega morja.
Osvobojen teže.
Kar imaš še dobrega, odstopiš nebesom,
kar je slabega odstopiš v korist pekla.

Odet si z obleko ptičjega perja,
ki ni ne eno in ne drugo.
Ni rojstva in ni smrti.
Ni mladosti in ni starosti.
V pristanu te čaka hiša,
da postaneš lastnik niča,
ki sanja o cvetočem Judeževem drevesu.

Obrok sanjam z zlato žličko.
Ogrlica poguma, ki igra tarok z gospo,
ki jo zanikaš. Zanikaš njene mrtve roke,
umazane nohte in razpokano kožo.

Sanje preseliš v pekel.
Za sanjami se preselijo še nebesa.
V peklu vidiš zalogo podob minljivega.
Hitlerja, Stalina, Sadama Huseina…
Tu se srečaš z Baudelairovim duhom.
Zaznaš tudi stanje Byronske
in Shelleyske romantike.
Srečaš Elitove votle ljudi, nagačene ljudi.

Sežeš po nečem, česar ne moreš doseči.
Nikoli si ne potešiš hrepenenja,
le veličastno zmožnost prekletstva.
Poslušaš odrešeniški evangelij časa.
Oznanilo o poslednji sodbi.

Revolucije, prekletstvo, znanstveni napredek,
človekoljubje, reforme – čas naglic in zmešnjave.
Lepše je parjenje. Parjenje moškega in ženske.

Najlon nogavice visijo na vislicah.
Krik vetra: Babilon, Babilon, Irak, Irak …
Atomska fizika je razkrojila in razpršila snovnost.
Prvino tvoje snovi je skrčila na razpad sveta.
Zrušila zid in zlomila zrcalo življenja,
ki je omogočalo gledanje samega sebe.
Iščeš skriti duh v stvareh in prikaznih.
Vsi smo izgubljeni alkimisti in mistiki,
iščoči svoje težišče v sebi. Delovanje s srcem!
Davidovo ne do konca razumljivo skrivnost
krvoprelivnika, ki igra najlepše na harfo miru.

PRETOKI

Zariše se globinska črta.
Od mehkega k velikemu soncu.
Od malega mišljenja k absurdu.
Igra v igri. Briljantni valček
plešočega čebeljega roja.

Gibanje časenja. Glasnost,
ki se raztoči po koži
in izcedi v koren
kakor Bachovi pasijoni.
Zvonki odmevi, ki pripadajo
Ahilovi peti. Pestovanju spomina.
Prehodi v iskanje duše.

Pretoki. Nastopanje pomenov,
soočenje živega z neživim,
ko se sestaneta odločitev
in posledica. Prisluhi. Nameni.
Naključje in tvorba duha.

Preigravanje, sledenje, pritrjevanje.
Občutek, zapis, vizualno dejanje.
Koda. Nov smisel.
Misli šelestijo in se nasmihajo,
prebujene s šumom kakor vonj
starega rokopisa ob dotiku.

Simfonija videnja, občutenje tipanja.
Igra z vžigalicami.
Encimi prebliska.
Perverzno občevanje z drznostjo.
Refleksiranje luči v prihodnost.
Svetlobna odbojnost zgodb
o odmaknjenih svetovih,
ki ponikajo navznoter
kot gostolenje preludija.

Ozvočen odmev.
Bitna določenost.
Zvenenje sotrudništva s stvarjo.
Oživljanje. Beljenje časa.
Risanje korenin jezika v drevo.
Zrak poln vonja po prsti in rasti.
Gostija duše pod ogrinjalom
stopljenih sončnih senc.
Dež rosi, vse se pretaka. 

OKO

Tako sam, tako sam je obraz
nad notranjo podobo oči.
Polovičen pogled je, ko se eno oko zapre.
Lahkoi pa zaspane vode odnesejo obe.
Obe očesi iz kamna raztopijo.
Dež odnaša apnenec v podzemlje -
ta pomemben izklesani kamniti organ.

Tako sam, tako sam je odplaknjeni obraz.
Priložnosten obraz, ki ima značaj
trdovratne strasti po slepoti.
Po notranjem zakonu in volji,
da nemočen ne gleda ta svet.

Izgubil je Levitan svoje oči.
In tam na poljih leži nepokopan.
Napol preperela morska pošast.
V vdolbini je priprto prelomljeno oko,
kot nekakšni umirajoči otrok sonca,
ki mu planet ne prizanaša trpljenja in zla.

Pred mano leži meč, ki je ranil oko.
Kje je rožnato oko, ki mu je naporno
gledati iz jamic, rdečih od krvi.
Skozi cvetlično ograjo življenja.
Budna sem. Dovoli oko, da grem.
Ne morem gledati zoper svoje srce.
Ne morem gledati naravnost.
Ne morem peti gregorjanskih koral.
Ne morem poslušati enoglasnega petja
Karolinške renesanse, Glenna Millerja
Lačnega Franca in ne Leibacha.
Sedeti na gostijah elit.
Preveč me boli oko, ko gledam neme
kipe s kamenim očesom, ki stojijo pred mano.

SKRITO

Skrito prihaja kuvertirano
z nevidnimi drobtinicami logosa.
Sodi k samemu bistvu
in se lahko samo od sebe razodene,
lahko pa ostane nerazkrito
kot luč za zamreženim oknom.

Razkrivanje je delo duha.
Lahko je utrujeno spraševanje
iz radovednosti ali radoživo
iskanje resnice, zapečatene z voskom.
Dogaja se kot višje stanje zavesti,
ki prišepetava in se opredeljuje
kot skrivnost do nevidnega stržena.

Skrito je v strmenju in čudenju.
Skrivnost je skriti čudež,
ki razteza čas vase.
Se potrjuje na zrcalni način.
Črpa vek z neba.

Skrivnost razvnema in razmnožuje.
Je apel duše, ki teži k budnosti.
Ruši nasprotja in se nagiba
k iskanju daru za pritrkavanje srcu.
Pribori si dotip do zvonov,
ki bodo oznanjali resnico.

Skrivnost je nasmejana voda
v oblaku pred neurjem,
grom in donenje vesti,
ki hodi pozno spat
in je še budna dolžna daritve.
Postavi se ji tudi neprehodna stena
pred lažmi, ki jih je povrgla.

Vem za gnezdenje ptice na visokem
drevesu, ki ga roka ne more doseči. 

BREZ TVOJEGA GLASU

Življenje je samo izkušnja prsti,
ki preizkuša modrosti svetlobe na sebi.
Če je zavest večna substanca.
Razvoj višjih duševnih sil.
Vzneseno zlatostruno zvenenje obetov.
Kakšen je glas tvoje višje narave.
Kako je z opustitvami, ki so spravile
v stisko svet. Je to izum bogov,
ki so duhovno sestavljeni?

Človek rešuje svoj moralni obraz
z ritjem skozi rove kot krt.
Skozi primež besed in dejanj.
Skeleči ugriz ga izpridi v kačo,
ki se plazi skozi zavese z eternim telesom.
Skrit kot pajek križevec na vlažnih celicah mrež
zahrepeni, da ga objame iskra,
tekočina zemeljskega vžiganja,
kjer trajne otrplosti kličejo negibnost končnega.

V lesenem opažu je ličinka, ki se levi.
V svoji nepremičnosti vabi pogled
k žarkom jutra, ko bo skoznje poletel
metulj brez tvojega glasu.

Telo se odpira brstom.
Razpadajoča ciroza sonca čez kup
zapuščenega sveta. Čez gobavost velemest.
Oglušelo je jesensko listje, ki ga čez pastel
sivega obzidja zanaša žetev prihodnosti.
Vonj tujega telesa mi je napovedal,
da se je v njem razletela duša,
ki zarisuje vrtince svojih potopitev.

COLOCHIRUS CRASSUS

Človek je razvaljan in raztegnjen
kot tanko vlečeno testo.
Postal je berljiv zemljevid svojih
otipljivih posvečenosti, skritih v besedah
svojega uma, duše in srca,
ki kričijo pod zvaljanim mlincem: Aiuto!

Največ dela pri spreminjanju sveta
ima beseda, zlogovane črke v modre misli.
Zlogovane črke, ki postanejo krpe
in jih momljaje melje jezik v ustih.
Razum v skodelici sivih celic.

Goreči zobje drobijo ledenike
in žvečijo ognjeno agregatno stanje vode,
da bi lahko roke zaveslale z veslom
med favno velikega prostora,
med alkimijo Patricka Süskinda
in v eksistencialnem položaju
okrepljenega vonja predihale
in prezračile svet, ustvarile mejo
med premikom in samonadzorom.

Uboge besede, koliko dela vas še čaka,
veslanje in potapljanje v globokomorsko dno,
kjer spijo velike morske kumare
Colochirus crassus človeštva. 

ZGODOVINA

Narava, prinašalka luči
je izdihnila novo jutro skozi površinski svet.
Na mizi leži knjiga osladnega vonja:
skonstruirane zgodovine –
visoki dosežek enoumja
pod električno žarnico,
ki nasilno sveti proti točki zavesti
s pestjo zavezujočega spomina.

Odpri se list,
sedaj sem se sposobna boriti!
V mojih možganih se je zapisalo vse potrebno,
ki lahko raztolmači lekcije zgodovine
iz veličastja, zapisanega času.

Močan vonj po naftalinu
in močan prijem za roko,
me ne moreta več voditi v vzpenjačo,
v kateri se vozijo ideje na kraj čaščenja.

Zaslepljujoči duh nima več nobene moči.
Nobene neodtujljive posesti.
Vzvišenost, ki je zadrževala dihanje
in rojevala ponaredke kot varen in gotov dom
polresnicam, se spreminja v vztrajno vsiljivost.
Je zlo z lažnim izražanjem necelovitosti.
Kaže se vzgib, ki izhaja iz oblastiželjnosti in koristi.

Ustvarjen je bil lažen občutek za vrednosti,
ki jemlje pravico misliti resnico.
Lakiranje je spreminjalo polresnice v lesk
v krutem topilniškem procesu, ki je zbujal drugega.

Kršen je bil duhovni zakon in pisec ostaja kršitelj.
Njegovo orožje je izgubilo moči.
Preperele ličinke so se izčrpale v substanci plazilcev.
Obstajanje ni bilo stvar slučaja in naključja.
Bilo je preračunano do potankosti
in jemalo je tiste, ki se mu niso uprli.
Anestezija duha je bila življenjsko pravilo poslušnih.
Nemoč za moč preživetja.

Odvajanje je proces vsakega življenja.
Tudi knjige imajo svojega.
Pride čas, ko je odvzeto najbolj znanim uspešnicam.
Staranje in pomlajevanje duha sta večni dejstvi.
Edino resnica ima večno mladost.
Resnica je bolečina in trpljenje, Ogenj, ki peče.
Zgodovina iz pravšnjosti je fasada laži.

Krči obupa in jeze zlagajo po hribih kamenje,
simbole preteklosti, kot plen samoohranitve idej.
Biti in živeti v samo eni resnici. Edini zveličavni resnici.
Masovni človek izumira. Duh je odkril svojo goloto.
Uzde časa, ki vlečejo posvečenost zgodovine
med cvetje zla, v stanje utvare, ponarejajo zavest
ločeno od bitja. Duhovni spomin je neprecenljiva posest,
ki ga je življenje izučilo ločevanja laži, polresnic in resnic,
ločevanja pleva od zrnja, ki ga žene v dejanja samonadzora.

Potvarjanje polresnic v resnice usmerja v prečiščevanje
prek preprostih dogodkov, ki vstopajo v življenje.

Utrgati in zmečkati list konstrukta je dejanje poguma.
Preoblikovati spoznanje v moč duha, je dejanje vesti.
Sprejeti čustva tistih, ki so bili deležni krivic, je dejanje poštenja.
Ohladiti trenja, ki jih je povzročala sila enoumja, je stvar razuma.

Sonce je podaljšalo dan in bo sijalo tako dolgo,
dokler ne bo krivopiscem pogledala resnica v oči
z očmi cvetov, zraslih iz krvi lastnega naroda,
ki pripada zgodovini resnice in resnici zgodovine.

Popotnik je šel po ozki stezici navzgor skoz majhen gozd
velikega gozda, po neki ozki poti, kjer se je izgubljala sled.
Tam je odkril drevo z očmi, povešenimi navzdol
in rane drevesa so zrle navznoter.
Spoznal je, da svetloba prihaja odznotraj.
Vzdignil je pogled k močnemu žarku svetlobe,
ki je vžgal knjigo zgodovine, ki jo je nosil s seboj.
……………………… Spremenila se je v pepel.
Popotnik je spoznal, da je drevo blažen svetnik
z rano visečo na vsaki veji navznoter,
zato se je vzdržal sodb in modrijanstva o zgodovini
in sprejel tolažbo, ki je okrepila njegovo zavest,
da naj najde vsak svojo resnico o zgodovini v sebi. 

SVOJO ROŽO DOLGUJEMO GRKOM

Naučil si se igrati na pojočo žago in liro,
spomnil si se na nek libreto za zmagoviti muzikal,
kazal si se celo z obrazom filozofa in pesnika,
vsakega po malem s svojim elementarnim užitkom
biti v belem krompirjevem cvetu tajni žarek,
prepletati svoje notranje razpoloženje
z orkestracijo barv zelene govorice in zvočnimi
happeningi, po katerih plešejo drugi svoj čas zorenja.

Da, prav zanimiv človek si, s šaljivo napako,
da me ustvarjalno presnavljaš. Kakor tvoj hlap sem,
in ko tuhtam kdo si in koliko razumevanja imaš zame,
ugotovim, da moram spoštovati vsa tvoja dvoumja
in tvoj pragmatični razum, celo tvoj glas moram častiti
ko poješ, saj si vendarle poleg filozofa on pesnika tudi pevec
na svoji srčni strani. O tem ni dvoma, saj se daješ kot darilo
in jaz te sprejemam med svoje izkušnje kot presežnost.
Iz vsega se človek kaj nauči in vsak pogovor deluje fantastično.

In če že mora umreti človek v hlevu kot žival,
je boljše, da ima tebe v intelektualno - idealistični
konstrukciji svojega skrajno levega duha,
saj si človeka kdaj pa kdaj vsaj približno zadel v srce.
Skratka predstava s tabo pojde v anale mojega spomina.
Bržkone pride čas, kot te bom malo pozabila,
celo v glasovni razločnosti mi boš morda postal tuj
in tedaj se bom spomnila v kako čudoviti britljantni
valček filozofije sem te popeljala, ko se z mano nisi
hotel strinjati. Vsaj spomnila se bom na kakšno misel,
ko si bom grela mleko in pripravljala fruštek vsa pod
vplivom Nietzschejeve in Heideggerove genealogijske
rekonstrukcije filozofije zavesti in subjektivnosti.

Še vedno mi je nekako hudo, da zaradi svojih predsodkov
nisi sprejel znanstvene teze, da sta ona dva najbolj zaslužna
za ohranitev filozofske dimenzije pogovora o Evropi,
še posebno z ozirom na uporabo in možnost pojasnjevanja
evropskega duha, saj sta potrdila, da se je z grško filozofijo
pričelo novo obdobje v zgodovini človeštva,
ki je doseglo vrhunec v modernem času.
In ko molitve s prošnjo po razsvetljenstvu postanejo
hrana množic lahko srečen umreš, saj tvoja katarza
daje vonjave po rožmarinu brez genetskih napak.
V šopku cvetja iz domačih logov roža mogota kliče:
»Človeško, preveč človeško! Izobraženi um
je naredil iz Evrope EVROPO. Svojo rožo dolgujem Grkom.«

EVROPI NA POT – GNOTHI SAUTON

Zeusova ljubljenka Evropa,
ena od številnih oceanid,
ki si bila od Hezoida počaščena
v njegovi Teogoniji, skupaj
s sestro Azijo,
si postala utelešenje duha,
vseenotnosti bitij.

Evropa, jaz sem tvoj del!
Kakor suh strdek krvi
se vračam v čudež tvoje oživitve,
ki ga komajda še poznam.

Starodavna svetloba,
humanistični patos
po sijaju in veličini,
postani moja luč!

Antično filozofska tradicija,
domovina kulture,
predsokratskega razuma,
pripadajoča Platonu, Aristotelu,
helenistična preporoditeljica,
odkriteljica vrha razuma po Heglu,
Nitetzscheju, Husserlu, Haideggerju
legitimna sinteza grške filozofije,
ti si upanje za razsvetljenje mojega uma!

Zapisana si s svojo usodo na preročišču
v Delfih z Apolonovim izrekom:
»Spoznaj samega sebe« (gnothi sauton),
kot izpolnitev božanske zahteve
po človeški moči in sposobnosti,
združena s Pindarjevo zapovedjo:
»Bodi to, kar si!« (genoi hoios essi)
in jaz se vračam k tvojemu univerzalnemu sporočilu,
kjer pomenita starodavni Kristusov etos
človeško držo in ravnanje,
da bo tvoj človek poln ljubezni,
dobrote in usmiljenja.

Vrni človeku temeljna načela
za urejeno življenje, da dobijo moč.
Oznani veselo oznanilo, da Bog ni umrl,
da je človek živ, da presega mehanične zakone
Kosovelovega paradoksa – skok iz mehanike
v življenje. Skok, ki presega zakon fizike.

Presezi nepreseženo izkušnjo
grško – perzijskih vojn,
barbarskih pustošenj in turških obleganj,
obglavljanja z giljotino, državljanskih vojn,
fašističnega nasilja, nacističnih taborišč
in boljševističnih preganjanj!
Učvrsti mir in duhovno enotnost med narodi,
razsvetljenska iluzija o popolni osvoboditvi
postani resničnost, razširi notranje sonce
svoje samozavesti, tvoj božanski um
miru naj vlada svetu, pomagaj razrešiti
verigo vzrokov za revščino in vojne v svetu!

Posrednica med srcem in razumom,
ne dopusti grobarjem tega sveta,
da opravljajo pred tvojimi vrati svoj posel.
Na vse najvišje evropske vrhove
napiši merila človečnosti,
kot jih je zapisal Mojzes na gori Sinaj!
Novi napori so tvoj kulturni model,
ki rastejo iz duha filozofije –
filozofije prihodnosti in etične odgovornosti.
Odkrijmo novega duha v pepelu Evrope!
Edino, kar utemeljuje naše združevanje
v Skupnost evropskih narodov. 

NA SKRAJNEM ROBU OČI

Z jezikom poliži nebo
in se posladkaj z božjimi darovi.
Z mistično teologijo infinitum,
popisano s stvariteljsko pisavo.
Z rožo, ki cvete in diši zate.

Zmanjkuje ti časa in prostora,
da bi razumel pomen nevidnega
skozi videnje na skrajnem robu oči.
Trkajmo ranocelniku na srce,
svetlobi na dušo in z lekarniško tehtnico
stehtajmo besedo ljubezen in žalujmo
za izgubo telesne teže trenutka,
preden postane doživetje stanje
brez premika v iskanju smisla življenja
in približevanja globinam molka.

Na skrajnem robu oči so videnja,
ki utegnejo celo prižigati ognje vesolju
in približati hladno oddaljenost zvezd
do meandrov samohodstva luči.
Tam mogoče biva nadbitenjsko bitje
v podobi besede, s tistim nektarjem,
ki te presnavlja, medtem ko kljuva čas
z grozečim kljunom praznino in ti zapijaš
svoje moči ob nemarnem pivniškem pultu,
čisto po fakirsko, misleč, da je tvoj um eliten
na žebljih postelje, ki je pognala pod tabo
korenine znotraj območja dvoma, da si človek,
potomec absurda hunskega Atile z daljnega Vzhoda;
državljan vesoljstva s pravicami in dolžnostmi
počlovečenja, ko se ti duša odjezdi od konja.

Si nosač, ki nosi v sebi vrednosti, ne da bi vedel,
kaj početi s svojo presežno svobodo in voljo.
Histerični krik tvoje ljubezni frenetično doni
na skrajnem robu oči, kjer pada zastor.
Malce patetično vzdušje za tvojo visokost
in zarekanje, ki šokira še tvoje drevo na vrtu.
PIJANI ČOLN

Videla sem drhtenje modre vodne gladine
in sprejemala vase srebrni sij soli.
Slišala sem barve in videla glasove od daleč,
se usedla v čoln, zapisan morskim potem,
a nisem mogla več izstopiti.

Na mizi se je shladila nepopita kava
in čoln je drsel, izravnaval sile,
ki so ga gnale naprej in puščale za sabo
neizrečene besede. Spomnila sem se na
Arthurja Rimbauda. Na spajanje svetov.
Nekje so pritrkavali, a moje telo
je bilo glasnejše od petja zvonov.

Čoln je bil okovan, a jaz sem segala čez rob
in mrmrala besede. Zemlja je bila nežno
zaobljena, polna radosti in sonce je sijalo
nad prelomljenim veslom. Enigma večnosti.
Njegovi podaljšani prsti so se dotikali nepopisanih
listov, ki so leteli s ptiči in šelesteli svojo večno
pesem o telesih, ki se ne morejo odtrgati od duha
in izgovarjajo svoj večni: Počakaj!

Iz duše odteka črnilo. Prsti drhtijo.
Na nebu je jata kobilic, ki so se nasitile s črkami.
Kje je dežela, kjer se rojevajo besede,
ki jih je mati naučila kričati, se boriti, prepevati,
premagovati bol, raztapljati sol, ostati nesmrtne,
izcejati belino skoz oči meduz, ki plavajo negibne,
potuhnjeno, sluzasto, brez pravil na širnem morju?
Brez vzroka. S slo po ožiganju drugih teles.
Portreti bitij, ki jemljejo vase duše, medtem
ko spremljajo čoln, ki zapušča besede za sabo.

Živim v svetu črnih borovnic z očmi meduz.
Na potovanju z enim samim čolnom, lupinico
brez ravnovesja, ki ponika skozi sluzasto telo.
Prečkam vesolje. Sem dogodivščina na gladini vode
z ritmično dušo, izlivajoči vrč besed v morje soli.

PRINCESKE

Ves svet mi je zadišal
po slaščicah iz otroštva.
Po pečenih mandeljnih, marcipanu
in vaniljevih rogljičkih.
Domače slaščičarske dišavnice
so me čisto prevzele.
Nek prijazen spomin je v njih,
ki se mi prikazuje kot bel čipkast predpasnik
ali šatuljica bonbonov, nad katero poželjivo
podrhtava moja roka in ustvarja prostor
bodočim nasladam.

Nekoč sem sanjala, da sem se spremenila
v datelj, iz katerega se je pocedil
bolestno sladki strdek medu.

Odtlej slaščic sploh ne uživam, ali poredko.
Le sanja se mi včasih o njih.
Biserni mit iz moje mitološke sladke mladosti
in sanjarjenje o hrepenenju po slaščicah
se mi je spremenilo v odbleske teh draguljev,
ki me navdušujejo z nadomestki:
sežem po Mallarméju, Boudelaireju, Rimbaudu
in Valeryju. Zame so ti francoski simbolisti postali
najslajše slaščice princeske, ki se zibljejo v
pijanem čolnu in koliko krvi je v nedolžnosti
bele hostije na belem papirju.

Razpela sem svojo svileno bluzo,
da so se mojih dojk dotaknili jasnovidni ahati,
in jaz sem enega, ki je stal pred menoj,
ves plah in hrepeneč, poljubila na ustnice
z istim užitkom, kot sem nekoč uživala slaščice.
Ko berem poezijo in se ljubim s sladkim
nemirom svojih bogatih naborkov, stkanih
iz čipk domišljije o tistem predpasniku,
ki ga nosi Ivo Svetina v slaščičarni
svoje ezoterične poezije, sem absolutno
do skrajnosti posladkana ženska.
Ta ima zares prave smaragde z Vzhoda v očeh.

KULTURNA DEDIŠČINA

(In memoriam Kolizeju objektu romantičnega historicizma in Prešernovega časa)

Bila sem popotnica,
oblečena v tuniko preteklosti
in potovala od Bizanca
do renesančnega Rima.
Na Kapitolu sem obstala
pred Rafaelom in se priklonila
naselbini arhitekture Večnega mesta.

Potovala po deželi sem naši,
oblečena v tuniko sedanjosti.
Obstala sem pred obnovljenim samostanom.
Nekoč je bil brez strehe, s sesutim obokom,
na pol podrto severno steno na kapitelsko
dvorano, s kapelo in z razsutimi polžastimi
stopnicami, ob stiku s prezbiterijem.
Historična prepoznava substance duha
in pričevalnosti prizadete baročne umetnine.

V bližini je stal vodnjak.
Nad njim so lebdele ptice in plapolale svoj čas.
Tu so počivale mokre ure s skapljanimi očmi.
V vodnjaku se je namakal nedotaknjen
rokopis in tu je ležala roka, ki je zapisovala znamenja
in z rdečim podčrtovala nespoštljiva barbarska dejanja.
Izparevala je dejanska skrivnost,
s kakšnimi močmi se je zidovje upiralo uničenju
in trdovratnim strastem.
Podobe zavojevalcev ležijo globoko v vodnjaku,
v mrzlem svetu teme.

V vodnjaku ležijo organi,
ki so videli krivo in hoteli preskočiti
svobodo prek ruševin. Ohranilo se je
nekaj beležk, ki so hotele razčistiti
kaj je napredek in kaj je sprevržena ljubezen
do samozadostnosti in kako se utvare sesujejo z zidovjem.
Zgodovina uči, da so mnogi narodi
bili pokorni kulturni dediščini in svojim koreninam
in da uravnavajo odnos do preteklosti na spoštljiv način.

Na peranki vodnjaka je viselo tisto naravno merilo,
ki pomirja, ko človek uvidi razsvetlitev,
ki je sposobna zajeti modrost iz vodnjaka,
da ne bi zapuščina zatonila, da se zlevi
iz hude more. Starodavne ruševine še marsikje
navdajajo z upanjem, da bodo oblečene
v preobleko nekdanje mladosti bolj smehljajoče
in da le ne bodo svojega konca pričakale
kot zapuščeni puščavnik,
z mrliškim obrazom, iztrgane iz spomina.
Ko sem odhajala, sta ob cesti dve dekleti
vezli prtičke. Spomnila sem se na Tiziana
in na grške templje, ki tkejo posebne spomine.
Kaj vse ne doživimo in razmišljamo na potovanjih?

KLOVN

Prisluhni nasmehu.
Ali se ti ne zdi, da njegov smeh joče?
Le kaj je spravilo žalost v smeh?
Solza, ki polzi komedijantu po glasilki,
se je od trenja vnela, zavrela in zapekla v duši.
Poglej ga, burkeža z namazanim obrazom,
to tragično bitje iz cirkuške arene;
glej ga junaka, ki se na zunaj smeje,
zbija šale in opogumlja strahopetce.
Kot nekakšen tolovaj pokorščine izgleda,
ki si zasluži sočutje. Volja do preživetja ga je
oblekla v klovna in mu s pisanimi barvami
začrtala kroge, poteze in solze po obrazu,
mu našemila telo kot poljskemu strašilu.

Ta svojevoljnež potrebuje sotrpina, da se smeji
njegovi žalosti, ko stvari blaznijo v njem.
Burkež krade smeh drugih ukrivljenih ust, da preživi.
Da se odžeja, se opijanja s svojimi solzami
v soli svojega nasmeha, to razmočeno morsko
strašilo z dvignjenimi plavutmi in slivovimi očmi,
kako neverjetno je podobno klovnom,
ki jih vsak dan srečujem v cirkusu življenja.

Ne vem kdo je pravi igralec in lapsus
pernate snovi v človeškem telesu.
Ne vem kdo je komedijant in kdo gledalec.
V komendijantovih očeh se svetlikajo sveče in
pisana ptica je razprla peruti po njegovem obrazu.
Poglej ga, v zrak meče pisane žogice zate,
da boš videl kako duše mrtvih vzletajo v nebo.
Ne smeh ne žalost jih ne more več raniti.
Tam globoko v jezeru solz je klovnov organ,
ki proizvaja smeh, tu se bije tragični boj za resnico
na rešilnem pasu komedijanstva, ki vse razgradi
pa jok duš s sličicami objokanih notranjih kurjih očes
s smehom klovnom življenja nagradi.
Klovni štejte ljudem še ovčice, da bodo sloni
zvečer odžejani v solzah vašega smeha zaspali.

POÉZIA EST VIOLENCE

Miccini Eugenio je pesnil,
da je poezija nasilje.
Skušnjava esktralingvističnega.

O moja zelena duša, nerzreli sadež
zavržene ženske kakovosti,
prvovrstna iztočnica v izbiri
odrešitve ženske v sebi.
Hčerka quales triremes in tempestate.
Psihodrama rdeče redkvice
z belo sredico. Zabodena hostija
z nitjo, namakano v kačji slini,
potegnjeno skozi šivankino uho.

Zlepljene definicije. Šivane misli,
Krpane cunje. Oprsnica opičjega
krzna na ženskih dojkah,
ki vstopa z geometrijskim stopalom
v žrelo uroka. Prostornina v času.
Nasilje osvoboditve.
On postaja tehnični,
jaz ostajam lirična.
V besedni sestavljalnici
in popravljalnici ženske psihe:
Poeticum Femme fatale.

Moški se je spotaknil ob žensko besedo.
Iz razdeljene črke je naredil svoj organ,
ki ni več beseda. Je ravna črta,
lingvistični kodeks moške govorice.
Občevalna čustvena struktura.
Partitura metalnega zvoka.
Literarna razkužba ženske romantike.
Prostodušna monografija
velike poteze moške likovnosti
in glasov nedefinirane zvočnosti.
Verbalni prispevek za skrčene duše.
Vrtoglava hitrost.
in zarivanje snovi v deviško besedo.

Rešilni pas, ko se nebo utaplja
v nevedni vizualnosti.
Kronometrija členitve v dele sekund.
Nepredvidljivost in otopitve
v kozmičnem prostranstvu.
Črni uvid.
Zaklinjam mesec.
Srebrna luna se vidi kot črno sonce.
Meteor se ohlaja v orbiti
moške členljivosti.
Čisto noro stukturiranje falusa
na eno črko njegove strukture v besedi.
Sintaksa zubljev, ki izgorevajo žensko
v moškem in moškega v ženski.
Matematizacija kompozicije v gabaritih.
Zlati rez v brezspolnost.
Manifest za odpravo spolov.
Nikjer koščka ženske.
Magnet je izgubil moč.

Odhajava v temo skozi ravno črto,
skozi evkaliptus maskulinizacije,
brez razkošja feminizma,
že skoraj brez meta poetry intermedia femme.
Zveni popevka o pevcu, ki je hotel
postati štrumpantasta ženska Marlene:
»Oh, I think I am in love«.
Tjavendan skozi glas ozaljšan
kot ženska, neizoblikovan kot moški,
Z dolgo žensko trepalnico.
Ključ kjer vulkani bruhajo
presunjene in šokirane delitve.

Med nami so ljudje,
zgrajeni iz neznanih snovi,
ki niso ne moški ne ženske.
Mutacije, kdo jih razume?
Razvezane vrvi silijo v naravi
nazaj na drevo z nihelističnim trpljenjem
Goethejevega mladega Wertherja.
O svetobolje čudnega
in nerazumljivega sveta!
Sem ženska, ki sem kot strela
udarila naravnost v bel list papirja
in z žensko roko napisala pesem. 

ZBUDITE SE, LJUDJE!

Ali ne vidite kaj počnejo?
Z rdečimi cunjami
nam mahajo pred nosom.

Kar nažrite se šakali,
napolnite si vampe s kosi mesa,
napijte se človeške krvi!
Imejte zase tudi roke,
ki so vas božale
in oči, ki so vas gledale.

Nažrite se zveri,
domov si odnesite bokale krvi,
veliko črnila je še v njih.
Vi ste kazalci velike sončne ure.
Kakor petelini hodite zgodaj spat
in se oglašate pred svitom
z velikim kikirikanjem
in oznanjanjem, da ste
kralji na gnojnišču.

Razdelili ste si obleko tujega trupla,
ga slekli iz njegove kože
in ga spuščate golega v brezno.
Vsak žarek ste mu odvzeli
in si ga nadeli na svoje odlike.
In ko ga brcate z grozljivo nesramnostjo
v jamo, v katero tudi sami drsite,
se spomnite na Farizeje,
ki so bili vsi Kristusovi učenci.

Mnogi med vami ste zlagani preroki,
podtikovalci, patetični, izvotljeni
in v vašem govorjenju zavrženi.
V zrcalu praznine še nimate obličja.
Vi berete le biltene in iščete tajne zapise,
knjige so vam le za okras na policah.
V svojem dednem fevdu ste junaki
izgubljene konjske dirke, saj takšni
kot ste vi, bodo še prihajali
in vas secirali še s hujšimi rezili,
kot to počnete vi sedaj.

Nastanek in padec je isto dejanje.
Tedaj ne bo več spačenih obrazov
od bolečine in dehidracije
izgubljenih količin oblasti,
občutene kot strahota,
kot nepojmljiv udarec zle usode.
Vzgoja, ki ste jo dobili zastonj
pojasnjuje vašo odtujitev
od domače zemlje in cepljenje
z vzvišenimi sholarji
in desekulariziranimi vizionarji,
opijanjenimi z ideologijo nenadomestljivosti.

Arheologi, etnologi in inženirji človeških duš,
zapisovalci spominov in epigramov, populisti,
eksperti za vse, samoutemeljevalci sebe,
aktivisti in vsevedi na področju znanosti,
kulture in politike, ve dobro plačaane sinekure,
opozicijonisti in konformisti,
vi ki mahate ljudstvu
pod nosom z rdečo cunjo,
ustavite vašo patetično govorico,
prenehajte z vašo teatralnostjo!
Za božjo voljo kdo vas bo še prenašal?

 

MARTINOVANJE PO SLOVENSKO

Zanihala je minuta v budno stanje
in razprostrla mehko prozorno zaveso
čez tolikšne sproščenosti,
ki so jih nekateri razumeli po svoje.

Bilo je veliko plamenov v gorečih sanjah.
Nihče ne verjel, da bo ljudstvo dobilo vime.
Nihče ni verjel, da so med nami ljudje,
ki potrebujejo toliko zlatih oblačil
in da bo toliko slečenih.

Ob množici lepih besed so ljudje verjeli,
da bo poštenja v izobilju.

Nikoli niso verjeli, da se bodo stvari
izrodile v neobčutljivosti
in da bomo merili drug drugemu
svobodo z drugačnimi dozami.

Nisem verjela, da ko dosežeš vrh,
da začneš padati v preračunljivost
in v razmerja, ki jim blato meri
karate draguljev.

Snovi spreminjajo oblike.
Vselej brbotajo skoraj iste melodije.
Prepleskani notni zapis s slojem firneža.

Mnogi so se usedli k mizi s pečeno
martinovo gosjo, z vzbočenim trebuhom
in usločenim hrbtom, ki ustvarjata
prostor nekoliko bolj navzdol,
kjer parazitizirajo duše z mastnimi obrazi.

O Bog, kakšno odkritje v enkratni
zeleni deželi bistrih rek in lepih besed,
ki jih tako muči zgodovinski spomin,
a sedanjost in prihodnost ostajata zastrta.

Vino zori in se čisti.
Vino je učitelj. Je dotik zbistritve.
Martinova nedelja jo dopušča
ob toplo pečenem kostanju.
V spominu te nihče ne pričakuje,
v prihodnosti zanamci in tajkunizacija. 

ČAS

Dogajanje ustvarja čas.
Čas je člen, ki poveže verigo nastajanja
v trenutek dneva, ki ga že požira noč.
Iz ust besede in dejanj se oblikuje spomin.
Trušč izgine v svet tišine.
Čas je jez, ki utaplja količine,
ki ne morejo priplavati nazaj k izviru.
Je bodalo, puščica, ki kaže na vse strani.

Kakor ploščata bambusova palica
se razteza v neskončnost kot opomin.
Palica s svojo ostro puščico krepi
svojo avtoriteto pred prihodnostjo.
Neopredeljena je še do terminov, šefov,
pojmov, abstrakcij, ki jih še ni.
Ko se bo opredelila, tega časa ne bo več.
Nastopil bo drugi čas z vgrajeno gensko napako.
Na uri visi njegova starost in vest
današnjega dne. Na koledarju zgodovina.
Biti pošten v času, je znak za šibkost.
Biti goljuf je znamenje biti v času.
Živimo čas, ki ne skrbi za malega človeka.
Na najvišjem političnem mestu ni več vsemogoči,
na najvišjem mestu je tisti, ki je več
kot rimska capitis deminutio maxima!
Čutim sledi bizantinizma v izročilu.
Palica je izročilo naše kontinuitete.
Čas je prihodnost, ki se še ni zgodila.
Lipa bo kmalu cvetela,
natrgajte si njenih cvetov.
Srce krvavi. Reševalna postaja je tu.
Poskrbeli so za prvo pomoč
in poslali znamenje časa v svet.
Triglav se spreminja v krvaveče srce.
Pod knežjim kamnom je zaspala pravica. 

TIHOŽITJE DUHA

Še zmeraj prodajate zgodbo,
da se prava beseda izreče z levo glasilko,
na levi polovici jezika in da so vaše misli, vaše srce.
Da se vaša dejanja rodijo na levi strani.
Govorite, kot bi samo vi imeli srce.
Mar ga drugi nimajo?

Kako naj vam povem, da sem nekaj podobnega
že brala v qumranskem rokopisu 1 QM, fragmento
o boju sinov luči proti sinovom teme.
Po levem krilu je prodiral Aharon,
eden najsijajnejših sinov luči,
da enkrat za vselej premaga sinove teme.
Zgodba o Jhudi je silno zapletena.
V prvih vrstah se vojskujejo angeli,
borci čednega duha in čednega telesa.
Ljudstvo jih podpira in sodnik je pravičen. 
Borba poteka po zakonih teme.
Klovn pravice se je preverjal.
Sodniku so žrtvovali kup mladih telet.
Peščica navijačev teme meče kamenje
na bojno polje, krokarji vreščijo:
Sinovi teme naprej!
Ljudstvo posluša klice trombe.
Dajmo, junaki luči, kralj slave je z nami.
Neverjetno kakšno mojstrstvo!
Neverjetno kakšna podobnost!

Vsa zgodovina ljudstev leži zapisana v knjigi,
ki leži na zadnjem sedežu avtomobila.
Kakšno tihožitje duha! 

JAREM

Odložite jarem človeku
in ga pospremite z ljubeznijo.
Napotite ga proti neskončnosti
brez zemeljske teže.

Iz izkušnje vam pravim,
da sta jarem in čas neločljiva.
Čas trka na les,
jarem drgne prsni koš.
Rana je sintagma,
ki se odpira na vse strani neba.
Ko skrhne, se zapre njena krvavitev.
Srage ostanejo.

Trpljenje je globlje od veselja.
Bolečine so plemenite živali.
So tople in globoko zalite z lastno krvjo.
S svojimi prsti se dotakni rdečega tkiva,
da se razkrije rez ali odrgnina tvojim očem.
Tam najdeš delce resnice:
Odpre in zori ti duša. 

VRAČANJA IN SELITVE

Ko se znova preseliš v že odseljeno dušo
in nosiš svoje breme s seboj, vedi,
da se v vsaki deželi z vetrom jok suši drugače
in da včerajšnji dan tvojih solz ne bo prepoznal.
Vate zre oko, ki te vabi naprej.

Pomlad se je odselila s cvetoče jablane.
Sadovnjak je poln rdeče obdarjenih dreves.
Ne išči svoje odseljene duše med pajčevino
preteklosti, saj v njej biva nekdo drugi,
ki te ne pozna. Plesalka je odplesala
med novo zaporedje dogodkov.
Odnesel jo je veliki val časa.

Jutra, ki si jih zamudil, niso več okrašena
z istim cvetjem in sonce vzhaja
z drugačnim pogledom nate.
Le breme, ki ga nosiš v sebi in se ga nisi
naučil izkričati vetru in odložiti na breg tvoje
plovbe, vstaja ob isti uri s teboj in leže
zvečer ob istem času s tabo v posteljo.

Ne obžaluj zbledelih barv na oblačilih,
ki prekrivajo tvojo kožo. Ne išči rešitev
v krajih, v katerih nisi bil nikoli dobro sprejet.
Zabredel si v močvirje na svoji zgrešeni poti.
Kraji, v katere se podajaš, imajo zavezane oči
in odrezana ušesa. Tvoj glas ječi v koreninah
tvojih poslavljanj z nikoli izvršenim slovesom.

Slišim glas iz davne preteklosti, v katero se
neprestano zavijaš, razseljen po slikah,
ki jih nisi nikoli naslikal s svojo roko.
Ležiš na žimnicah, na katerih nisi nikoli mirno spal.
Ponoči z delto obdeluješ stare zamere in poslušaš
molk besed, ki te niso nikoli ogovorile.
Orumeneli listi tvojih bremen odpadajo,
ti pa še vedno objokuješ reko, ki jih odnaša.

Nagnjen s k skrajnostim, ki niso sposobne
sprejeti luči novega dneva in ti si hrana
morskemu psu, ki te grize pri živem telesu.
Tvoja vračanja in selitve se utapljajo v skledi,
v kateri ni vode, da bi splaval na površje.

PREHODI

Pusti svoje noge,
da se dotaknejo pekla.
Pusti svoje roke,
da se dotaknejo neba.
Objemi beneški steber,
v njem so skrite vodne kresnice.
Večne oči vprašanj in odgovorov
tisočerih pogledov vodnih odsevov vate.

Ulezi se v svojo posteljo železnih navad
in opazuj nebesnega pajka,
ki se bo ujel v mreže tvojih sanj.

Pred tabo se pogrezajo večeri
in ti bi rad imel zase moje oči.
Le kaj bi z njimi tvoj nepotešljivi nagon?

Tudi jaz strmim v isto nebo,
ki me jemlje vase
in neomajno čaka na ladje,
ki ne morejo spati
in se zarivajo v moj obraz.

Nagubaj vodo in pljuskni vame,
da bom čutila val,
ki bo spral sol z moje duše.

Zapri odprtino, ki čaka,
da bo potegnila tvojo ljubezen vase.
Ozdravi mi dušo z zelišči,
ki rastejo na najvišji točki neba.

Pridi skozi škrlatne odprtine
v moje telo, v kopel tišine.
kjer pahljači visokih sončnic žarijo oči.

KDO JE UKRADEL ZVEZDI STENJ?

Ritmi zamahov lopat so napolnili uho
z metaforo cvilečega stanja sveta,
ki vlada jeziku in slepim očem,
ko z odsevom teme v ogledalu
čuti ptici, ki bi rada pela v Škocjanskem zatoku,
v hlapih monoksida za vedno zamrejo.

Jokajoče oči imajo popke na pecljih,
upanje s sintetičnimi zvoki vetra.
Milina dojk neba ni več hidrokulturno
počutje narave z roso negovanih cvetov.
Pogledalo je človeka divje nebeško oko.
Številni zlati Grammyiji in cekini pojo
slavo nesmiselnim načrtom,
pogubi jutrišnjega dne.

Kar je ljubezen naravi darovala za večno,
ko je žarelo poletje in so kresnice sanjale
svoj žametni sen kresne noči,
leži v mrtvi snovi ob školjčnih sipinah morja,
ob iztoku Rižane, kjer zasipajo morje za terminal.
Kremiran je čriček, ki je sedel na veji in pel.

Jezik rože liže umirajočim pticam slano kri
po labirintih odmevov, ki bučijo v njih.
Grimaso bolečine plahutanja ptičjega perja.

Dekletu trgajo z vratu ogrlico iz sadežev,
zmečkane češnje, ferment za zatičem srca.
Rjove ji v daljavo njen okras mladosti.
Ena sama pekoča ljubezenska rana okrog vratu.
Kot bi morje krvavelo in izginjalo v vekah zasute obale.

Spremenjeno je vino v utvaro.
Plešoči oljčni nasad je kot kri z raztrganimi nedri.
Človek sede na voz, pobere kolo, ki se suče po vetru
in drvi po svoji strmi poti po hribu navzdol.
Mezga zmečkanih sadežev se cedi dekletu po vratu
kot planetarna zgodba z ranjenim obrazom narave.

Zbolenje v biti, ki se izrojeno spreminja
v brezsmotrni podvig, z uro življenja na roki.
Ta prihaja kot praznina v čas, kot krepitev šap
po stopinjah živali, ki lovijo ravnotežje
po poteh tveganja, čez rob svojih brezmejnih moči.
Zvezde so poteptane v prahu noči.
Kdo je ukradel stenj zvezde,
kdo ugaša njeno svetlobo v tej temni noči?

MINIMUNDUS

Med sabo tkemo male resničnosti
in paramo konopce laži iz časovne mreže.
Konopci se raztapljajo in zlivajo v čas prostora.
Čas se razrašča v drevo, ki je doseglo
v višino in širino sedmero vej.
Te segajo iz sedmerih korenin v sedmero dimenzij.
Tam kozmičnega božanstva po človeško ni.
Je samo odsev ukrojenosti –
minimundus hrepenenja odspodaj,
ki z raketami riše premice iz izsušenega spomina,
iz arhitekture prostora v arhitekturo brezprostorja,
kjer je tudi zastor, ki ne ločuje
utopije od parjenja brezčasnosti.

Obstaja upor izstreljenih odtrganosti,
stopalo, ki tepta človeške misli
in vrača pogled v notranjost okna,
kjer počiva svet iluzij.
Čopič razuma riše v neskončnosti,
projecira svoj obraz in odplesuje scenografije
velikih mojstrov plesa izposojenih obsesij
iz shakspearjevega Fausta.
Na vzmeteh, ki odrivajo minimundus duše,
ni sveta smoga in avtomobilov.
To so svetovi z duhom človeške kože.
Svetovi kot klopotec pod jajčno lupino.
Svetovi po pasje pod razmočeno dlako.
Svetovi kot zaužita postana in mrzla hrana.
Čutim svet in bi rada živela kot lotosov cvet. Noro!
Čutim ga kot čaplja na eni nogi, v meni stoječa
na dolgem drogu v negotovosti.
Ta svet čutim v dihu svojega bivanja v njem.
Pogosto slišim odmeve svojih besed,
nihanje tekočin, kot bi se vanj pretakala moja kri,
da bi ga napolnila in raztegnila z glasovi,
ki brez sramu povedo kaj čuti malo mesto –
minimundus miniaturnega sveta duše.

UM

Um raziskuje poti.
Vsaka pot ima le svoj konec,
brez spoznanja resnice.
Vstopaš na tisto pot,
kjer se svetlika
in kamor se zaganjajo drugi.

Čas ne pozna usmiljenja.
Zida in kleše zidove pred teboj,
dela oblake iz tvojih misli,
kuje noči, razkazuje in skriva zvezde,
sonce te vabi naprej,
a v njegovo luč nikoli ne prodreš.

Si nebesno telo, ki mu je narava
spremenila roke v krila in zapustila
le trpežne noge za dolgo hojo,
da dosežeš svoj visoki namen.
Vse neizrekljive tančice za iskanje
modrosti in tvoja hoja, so le let.
Noge so okovane z življenjem.

Zapuščen si na splavu svojega vzletanja.
Tvoj duhovni organi se ne more
odtrgati in očistiti ega.
Ovijalka ob vznožju ti je noge ovila
in te uporabila za svojo oporo rasti.
Nerodovitna sreča napaja srce.
Denar in moč pripadata plitvim,
modrost nesebičnim,
ki izrivajo ego iz svoje notranjosti.

ČAŠA NESMRTNOSTI

Čas je življenje,
ki ga toči čudežno vino,
stisnjeno iz modrega grozdja.
Zdravje povzdignimo v srečo!
Zaljubljeni v sleherno kapljico sonca,
ki razprši žarek,
nazdravimo s slapom svetlobe,
ki se izlije v čašo upanja.
Niso potrebne odvečne besede.
Čaša nesmrtnosti pozna govorico
sleherne celice telesa in sledi dobrih del.
Snov duha se je razcvetela
v modri cvet, ki ve za hvaležnosti.
Prastaro keltsko znamenje nima zapisa.
Ob zlatem lesku cvetijo modre lije
spoštovanja s svilnato kožo.
V zahvali gori luč.

ENOST

Pomikaš se korak za korakom
in drsiš prek vida, sluha in tipa osupel
v novo dimenzijo, ne da bi dopustil tok stvari.
Tja drsiš, kjer se končuje prihodnost in se začenja
nov čas, ki je skrit in se ga ne moreš intelektualno
polastiti, ker ti več prikriva kot razkriva.

Čas se je odrekel svoji moči in se je prepustil
dejanju svobode vsake bilke, kamna in živega bitja.
In ti sprejemaš njegov molk in vnaprej postavljena merila,
ki ga določajo v podobi, ki si jo lahko podelimo med sabo.

Izzivaš možnost, da bi se odločil. Ostaneš brez upanja.
Lahko razumeš samega sebe v prenesenem pomenu razlag,
vendar vse je zavito v veliko skrivnost, ki je ne moreš
nikoli povsem doumeti v dobrem in zlem.

Napisan je zakon. Tam boš obstal.
Ostal boš zrno peska v mirovanju.
Samo na eno vprašanje boš moral še odgovoriti:
kaj si zapustil za sabo. Praznina, ki se odpira pred teboj
hoče odgovor: kaj je s tvojo človeško umeščenostjo
v ta veliki prostor, ki hrepeni po tvoji popolnosti,
z dozorevanjem sadežev neba iz tvoje roke,
od tam kjer je tvoja misel našla pot iz teme
in ti si ji vračal moči na prehojeni poti.
Iz tiste točke, kjer je tvoja sled konca zasijala
kot uročena in kot svetla iskra prižgala plamen
tvojemu življenju in ponovitvam upanja. Izgoreva rdeče.
Videti stvari, te prestavlja v misel, ki gleda nate
navznoter, gori ji obraz. Pomika se preko zadoščenja,
da si kot del univerzalne enosti svojega rodu našel sebe. 

DUHOVNA VAJA – BIT KOT ENOST

Prijatelj, si mar na tretji stopnji,
na stališču in sečišču znanosti
bolj napreden, bolj razgledan?
Si mar zaradi svojega mišljenja
kaj več ali kaj manj vreden?
Si se mar spotaknil ob znanost,
si presotopil čez reko Rubikon
in svoje mišljenje sprejel kot slepilo,
utvaro? Če si se razvil z njim,
ga ne moreš reducirati na fiktivno.
Preskočil si od golega dražljaja do znamenja.
Znamenje je dobilo določen pomen.
Ali nista ti in tvoje mišljenje eno in isto?
Je mar iluzija biti, če pa se je izoblikovala
šele tedaj, ko se je že zgodila bít tvojega bitja.

Tvoja nesmrtnost izvira iz želje po nesmrtnosti.
Za Božansko komedijo je Dante rodil fikcijo,
ki je postala prostor bíti v svetu svetosti.
Prijatelj, zakaj zanikaš fikcijo upodobitve te želje?
Nebo nad tabo ni svet, temveč je okno sveta.
Tvoja misel in tvoje oko se raztezata čez vse nebo.
In ko se v duši dotakneš božjega, dosežeš
najvišjo instanco bivajočega. Se dotakneš božjega,
ne pa Boga, Jahveta ali Elohima. Bog ni tvoj gospodar.
Bog je samo tvoja resnica. Bog je tvoja fikcija.
Zakaj bi moralo imeti to v kar verjameš svoje ime?
V vesolju smo in nismo sami. Morda so še drugi,
ki tako mislijo. Verjameš v resnico? Jaz verjamem v
resnico, ki vem da ne obstaja. Resnica je nikoli
odkrita skrivnost. Nima jedra, nima srdice.
Sredi nje požene nova rast. Resnica je nedotakljiva,
večna je in nesmrtna. Je hierarhija misli, ki te dviga.
Je tvoj presežnik. Umri na legitimen način
svojega hrepenenja po nesmrtnosti in večnosti,
saj se ne moreš več reducirati na fiktivno!
Obstajaš! Ti in tvoja bít sta eno in isto. 

VILJAMOVKA

Ko pospraviš v klet vse nadloge,
se ti začne smehljati čisti pogled.
Tedaj se rodijo ideje.
Oporoka dovršenosti razuma.
Napotnica za življenje,
ki te poviša do mejne vrednosti.

In ko si ves prevrednoten
in okrancljan z dobro voljo,
se figure oblakov nad glavo
zvrtinčijo, kot razpenjeno brezno
gravitacije, ki te potegne vase,
med dračje nemira. Naseliš se
v majhnih lupinicah bodočih stvari.
Kot hruška viljamovka v steklenici.

Ko ideje zadebelijo, ne morejo ven
skozi preozko grlo in se izkažejo
kot sprenevedek, s slovesno prižgano
pipo notranjega miru in samozadovoljstva.
Iz idej se smehljajo najlepši spomini,
ki pozneje zaječijo v dejanjih.

Ideje postanejo tudi ritualno obdelana
krsta na prevodu, ki odhaja v svoje
duhovno močvirje. Ideje so Bog,
so skrajnost, ideje postanejo tudi zveri.
So osuplost in blesk. Ko obnemorejo,
postanejo šepetavo jecljanje možgan.

So spevi pobud za nov pohod.
So enigme časa, mehanika za gibanje
toplih teles. Odgovornost za neodgovorne.
Zbudi se, gospodova roka,
in izlupi iz sebe idejo, ki bo najboljša
ideja od vseh idej. Sestavljena iz časov,
da bo človek videl tudi svojo idejo rasti.

UČENA NEVEDNOST

Ukradla sem delček neba
in prišla na svet, kjer vse ureja nek red.
Videla sem, da kroži luna okrog planeta.
Vse je raslo in valovalo pred menoj.
Tu se je raztezala ogromna žitna njiva.
Padla sem vanjo in se kotalila naprej.

Znašla sem se v objemu učene nevednosti.
Ljudje so me obložili z okraski,
vendar nisem razumela njihovega pomena,
da je zlato vse, za kar se borijo.
Z ogrinjalom sem obrisala rosno nebo.
Življenje mi je odvzemalo moči in dneve.
Suša me je prižemala k sebi.
Fosil čas mi je strmel v oči.

Vejico zelenja, ki sem jo odčesnila
v raju, sem prinesla s seboj.
Nisem vedela, da prinašam s seboj upanje,
da se mi ne odprejo podzemna vrata,
da bi padala in padala še dlje,
še globlje v ponesrečeno igro,
ki bi mi ogrožala občutenje praznika,
da sem. Da sem znamenje, ki ga je
naslikal žarek na majhen zelen listič. 

OBRAZI ANGELOV

Odlomila se je veja in padla v ribnik.
Na belem cvetu se je prikazal angel.
Sedel je na cvetu in dihih svoje duše.
Nisem se trudila razumeti njegove tišine,
nisem se trudila doumeti njegove beline.
Njegova luč je plapolala v milem vetru,
voda je plivkala in veja je drsela s tokom.
Na njej se je zibal cvet in opazila sem,
da je cvet zapuščal telo drevesa.

Na železniški postaji je bilo zleknjeno telo,
ki ga je zapuščala duša. Priklicala sem
uslužbenca z nosili. Telo so odnesli v prostor.
Poklicala sem 112 in odpeljali so ga,
ne da bi vedela kdo je bil.
Še prej sem mu odpela pas, da mu ne bi
stiskal telo. Ljudje so hodili mimo.
Imeli so fantomske obraze demonskih angelov,
ki so odsevali Nosferatu. Simfonijo groze.
Slišati je bilo premikanje kompozicije lokomotiv
in značilni pisk vlaka. V pisku je bilo zaznati svet.

BOLNIŠNICA NA GOLNIKU

Večer se belo razteza
po bolnišničnih hodnikih
in pripoveduje o ljudeh,
ki so polni vere.
Tišina govori skozi dolge ure.
Skozi bleščečo temo.
Skozi tekočine krvi.

Ribe frfotajo brez kril
in hlastajo zrak
v brezbarvnih posteljah.
Na hodnikih sedijo zamišljeni.

Nekaterim ne moreš določiti let.
Pogled spreminja podobe.
Nekaterim primanjkuje kisika.
Drugi so alergični na pik čebele.
Mnoge mučijo alergije.
Sodobnosti z okusom po času.

Vsi so odložili svojo tiaro
pred vhodom, ko so vstopali
in uglasili svoje besede z glasovi dreves,
ki se majejo ob pogledih skozi okno
in pojo svoje samogovore na strunah vetra.

Nihče nikogar ne pozna.
Zdravniki vse.
Skoraj vsi bolniki imajo snežno bele lase.
Bojijo se tišine in črvivih desk.
Vsi čakajo na toplo besedo in nasmeh.
Tu pritiska na dušo neskončnost
bolnišničnih hodnikov.
Na koncu se svetlika lučka upanja. 

GOZD

Ponoči nisem spala.
Gorela je luč
in jaz sem slišala jok gozdov.
Prehodila sem jih s svojim nemirom.
Skrbi, težke kot svinec,
so zdramile tudi veter.
Rose so se jim nalagale v dušo.
Odpadlo listje se je spreminjalo v drseče blato.
V njem dremajo mlada življenja dreves.
Vsak trenutek ima svoj pomen.
Nihajoči glas prešinja vdanost
in bolečino vsega, kar klije in umira.
Zemlja použije rojstvo in smrt
v drhtljivem zelenem valovanju svetlobe
in spreletavanju ptic,
ki na drevesih oznanjajo sončen dan.
Jutro mi je položilo rdečilo za ustnice v roke,
da pobarvam svoja skrivnostna vlakna besed.

TREZNOST MODROSTI

Izkušnja pravi,
da ko se ti reži pijani izraz,
se vprašaj, če si trezen v svoji modrosti.

Pijani izraz drugega lahko postane nezakrpan
všitek na tvoji koži in ti kvari izgled
z nenehnim gledanjem sebe
v skritem ogledalu tvoje rane.

Pogosto v ogledalu tudi zavrešči krik
pod smetiščno grmado niti,
ko pljuska strgan naborek čez rob
in niti vlečejo za sabo smeti.

Treznost je morje neizmerno razuma,
ki plava v opitem oceanu uma.
Monolog se zaključi z »deus ex machine«.
Evridip iz Salamine z dvema nezvestima ženama
razbije v ogledalu zaklad tuje modrosti,
ki ga je Bog zasul z zlatimi lopatami molka.

Pobočje misli, ki se maje na pijani gori
sredi opitega sveta, postane akutni problem
z nerazsodno govorico brezštevilnih bogov z rogovi,
ko se na Evridipa spravijo Dionizično
opite monade in razjarjeni psi.

Kdor ostane trezen, je odrešen obešenja
na drevesu z opitimi vejami. Aristofan
se ovije pijan okrog svoje hrbtenice.
Omamljen si poškoduje vretenca,
ko Ajshilu žaga veje možganskega debla
in dogodek vključi v bizantinski leksikon Suidas.

Enfant terrible atiške dobe z rdečimi očmi,
ki besede polaga v usta sužnjev, kmetov
in poprečnežev, je zašel v slepi zatok živega peska.
Pijano močvirje je živ organizem sveta,
tribunarstvo opitega smeha za plačano vstopnico.

Naredim si svoj prostor v pijanem sodu Dioniza.
Proslavljanje nazdravim z vodo, da vidim,
kako pijanost govori v drugemu.
Bodi odmaknjenec sredi pijane črede,
ki te hoče videti pijanca in meriti
tvojo modrost s svojimi kupicami spitega vina!
Premakni svojo poslušnost h govorečim pijanim ustom,
ki te hočejo znova izvabiti k pijančevanju in nazdravljanju.
Slavljenju svoje neizmerne samoljubne modrosti.

STVARI

Počutila sem se kot talka pred mogočnimi vrati
življenja, z občutkom začasne nesmrtnosti.
Tam so bile stvari, ki so nosile svoj odpor v sebi.
Bile so brez besed, le vonj po času so imele.
Bile so vseh starosti.
Tam so stale ograje, ki ne ogradijo odtekanja let.
Pregrade, ki ne zaustavijo človeka.
Stala sem pred betonskimi stavbami,
ki nosijo zle usode mnogih ljudi v sebi.
Okrašene so bile s cvetličnimi lončki po balkonih.
V njihovi notranjosti visijo obleke
s praznimi žepi in šatulje z zlatnino.
V njih je mnogo pokončnega in ležečega.
Vse stvari so od človeka ločljive.
Njihova zunanjost ne soglaša vedno
z notranjostjo. Mnoge stvari so videti
lepše, kot sta njihova vsebina in namen.
Vse pa se borijo s časom, ki jim vdira
v notranjost in v človeško dušo.
Ko hočem izgrebsti izpod trhlih desk
kakšen nasmeh časa, mi te dajejo razumeti,
da nikoli niso vedele za skrivnosti pomladi
in da nikoli niso imele sonca in vetra v laseh.
Lepega dne so pristale v leseni omarici
in se lepijo ob ličinke lesa. Neverjetno,
kako so podobne človeku, ki jim vdano služi!

NEODŽEJANI

Nisi ne oblak in ne voda.
Neka posebna kozmična struga si,
hrumeča neodžejana reka.
Nisi ne včeraj in ne jutri.
V včeraj se ne moreš vrniti.
V jutri ne moreš vstopiti.

Nekaj med stegni ženske si
in nekaj, ki leži v blatu.
Vmes je življenje in pušpan.
Hrepenenje in žeja,
ki je ostala v dojkah matere.

Okrog tvojega telesa plava čas,
ki ga ne moreš dotakniti ali naviti.
Zapletaš se v pajčevino,
iz katere se ne boš mogel rešiti.

Dozorevaš v večno zeleni sadež.
Nimaš ključa, da bi vstopil
v posmrtni dan in si uredil
bivanje po svoji potrebi.

Postavljaš številna vprašanja,
a ne najdeš pravih odgovorov.
Na zunaj si uglajen,
znotraj se pa krotiš.

Spiš med sivimi zidovi
in sanjaš o svobodi
v svoji lastni ujetosti.

Častiš malike in ne slišiš njihovih
kletev, ko se jim ne da ljubiti,
le rušiti z meči sezidano mesto.

Ugašaš ogorke svojih tlečih cigar
na koži drugih in iščeš, da bo
bolečina pokleknila pred tvojo žalostjo.

Ptice pojo in otresajo nate cvetni prah.
Poljubilo te bo jutranje sonce in ti dalo
v uporabo svoje ogrinjalo,
oblačilo za tvoje krvotesno telo,
da bo lažje preživelo mineralno usihanje
in zarisalo klinopis zadnje stopinje
na zapriseženo večnosti dolgočasen način.

AMERIKA, AMERIKA

Ta pesem temelji na logiki matematike.
Predpostavljaj si, da imaš denar in čas.
To je tvoja velika računarska operacija.
Izlet v Ameriko! Se pravi biti ali ne biti,
v teoremu zaobseči tezo, naklonski kot resnice,
da letiš poševno čez kontninent noro srečen.
Videti Ameriko in potem umreti!
Življenje je treba polno uživati.
Iztržiti učinke znotraj teorije možnih številk
svojih prihrankov, lota ali bogate dediščine.
Najameš čarter letalo Segway na Brniku
in odletiš v Ameriko, v romarske kraje,
da obiščeš grob Elvisa Presleya v Memphisu.

Neusahljivi slap tvojih potreb ne bo izdihnil
zadnjega diha, če si petič tudi od blizu ogledaš Niagaro.
V predalu še hraniš slike Marlin Monro
in starega Henrya Millerja iz Manhattana,
obdanega z rekami Hudson, East River in Harlem.
Henry te čaka na Broklynskem mostu,
da gresta na Staten Island s trajektom brati roman
Kozorogov povratnik, ki ti zarine pogled v meso.
Nikoli nisi imel denarja in ne časa za izlet v Ameriko.
Tja hodijo le nepopravljivo vedre osamljene dame
iskati ljubimce na Harlem, razkošno 5. Avenijo ali Times Sqare.
Lahko obiščeš tudi za »ground zero«, kjer sta stala
nebotičnika in greš z ladjo do Kipa Svobode.
Vse je stvar tvoje izbire in napetosti denarnice.
Kremeljski biro bo nadziral tvoj sleherni korak
in tudi danes ne ve, da je stari suhec,
preveden pri naši založbi »Dotik« že umrl
in da ti nisi več Jugoslovan, temveč Slovenec..
Na vratih garaže brez gradbenega dovoljenja,
kjer domujejo drogeraši in Kitajci,
pomahaš Putinu, ki lovi bumerange Bucha.
Blair se smeji na dopustu in bere Aleksandra Velikega.
Henry Miller še vedno žveči gumitvist na sliki.
Hariett Tubman pa kliče: Osvobodimo sužnje!
Spomniš se na kmečko ohcet in Srebrno reko.
Spomniš se na Helenco, na vrečke domačega sušja
in na psa, ki ti pomaha z oguljenim repom,
ko prideš domov, če ti prej ne ukradejo pritljage.
Rolling Stonsi ti prebudijo občutljivost ušesnih dlačic.
Nato te znorijo sveži reperski evergreeni.
Tam srebajo gin in berejo časnik New York Times.
Ko te obrišejo s čistili, se ustaviš z minuto molka
ob Lincolnovem kipu, ki je za las podoben
kipu hrvaškega predsednika Franja Tuđmana.
Raca mandarinka te pelje po aveniji.
Zavit v svetlobo noči hodiš po New Yorku
in se otreseš pogubne lepote zadnjega dolarja.
Kilometre noči bi dal, da bi eno samo noč
prespal pod semaforjem na rtu Dobre Nade
in da te čarterski taksi odpelje domov.
Na Brenčalniku ti dajo v podpis ljubezensko peticijo
za Slovenijo in ji pošlješ tisoč zamolčanih poljubov.
Svoji ljubi prekrasni sončni deželi gora, jezer in rek.

NASMUKANE OČI

Roka, ki nosi razpokana vlakna,
je danes nasmukala oči s teles.
Ko bi vsaj bile rože za praznični šopek.
Oči so bile obarvane kakor pirhi,
v škrlatno barvo z vrisanimi obroči po obrazih.
Ljudje so kakor podivjane freze razbijali kepe prsti.

Bili so že skoraj sami prst in udarjali sebe
z bičem bolečine po praznini srca.
Bili so ljudje, ki sebe niso dojeli.
Vanje so položena morja soli,
a vse školjke nosijo glasbo v sebi,
ljudje pa vreščijo in jih preglasijo.

Vidim poglede teh oči s poljasnimi videnji,
ki slabijo in tanjšajo sebi srce in bledijo obraz.
Nesrečni so, v duši brez topline in miline.
Oh, ko bi vsaj te nasmukane oči
sledile svetlobi, vstale iz smrti v življenje,
iz teme v svetlobo človeškega duha.
Žalost je sol zemlje, veselje jasnina neba.
Oči so ustvarjene zato, da cvetijo v šopku človeštva.

ČAS, KI BO NOSIL POSEBNO IME

Motiv prvin se je razletel na delce.
Na označevalce namenov.
Raste grmičevje svetlobnih lampiončkov,
lucidnih v razpenjeno igrivost
ozvezdenih medenjakov.

Po želatini vrelega asfalta hodim.
Pogrezajo se stopinje,
kamor tlačim svoje telo,
le da še delček mene ostane
za prehod v zasmrtje,
skozi speve dlani.

Od tam bom morda podarjala
svoje bitje luči, ki jo ločujem od telesa.
Oblak izparevanja in dim izgorevanja.
Čudež razdružitve življenja s smrtjo.
Arabeske pripenjajo pomene name,
na skromno senco, kjer bo pela ptica
z drevesa brezželjnih sadežev,
ki bodo s praznično povorko skozi mrak
prepoznavale ljubljene reči.

Naselbine iz semen,
ki jih v kljunu prinaša grlica iz davnine.
Baročna znamenja zavesti duha
v predprostoru praznine,
kjer se še ljubkujejo prsi pozabljene matere.

Tektonske spremembe glasbe v piščali
vam prinašajo topel dih, primešan
z nebeško vodo, ki se hoče odžejati v spominih.
V dalaželjnost vas bodo zapeljevali
glasovi vrabcev, razseljenih
med nerazumljivimi črkami natrganih vrvi.

Poudarjena na trakovih bo visela luč
med kvadranti neba in pela hvalnico
odrešenju sebičnosti in se upirala
razsežnostim strašnih razdalj,
južno od tam, kjer se odtaja sneg.

Popolni molk je premaknil nogo
in se odpravil proti jugu,
tja kjer se uglašujejo čustva
s sončnim vremenom.

KAJ ME SKRBI NA OBALI?

Ne želim pisati
v imenu programiranih sanj,
v imenu struktur,
niti nočem molčati.
Itak bodo rekli:
»Kaj stari z artritisom 'bluzijo'?«
Se popraskaš po glavi in si kupiš
V Tušu, Mercatorju ali Supernovi
(velikank ne manjka) češpljev kompot
ali pa greš na kofe v »Palma di Popo«
in napišeš pesem, ko te prešine
sončni preblisk in spenjeno morje
buta svoj nemir ob obalo.

Vidim, da so moje stopinje pobarvane
s sledmi in poslikane z vonjem njihove hoje.
Moje misli so poseljene po zemlji,
po katerih hodijo ljudje, ki mi nič ne rečejo.
Zanje nisem toliko pomembna,
vendar moje misli so postale krilati cvetovi,
ki se spreminjajo v ptice na abstraktnih drevesih.
Navadnemu človeku misli vrtajo vest.
Sprašuje se: 'Kaj neki se dogaja?'
Nekatere stvari so dobre, vse pa ne.

Tam na Krasu drobijo in meljejo kamen
noč in dan. Po mestu pod visokimi palmami
hodijo ljudje, oblečeni v perje,
medtem ko Istran goji in obira oljke,
okopava in obrezuje trte,
obira grozdje in toči refošk.
Ribiči vlečejo iz morja ribe v mrežah
in kuhajo brodet s polento.

Delamarisov dimnik so že zdavnaj odstranili,
kemično tovarno Iplas v Dekanih pa še ne.
Onesnažuje nam zrak in ljudje obolevajo.
Cesta in novi objekti nam krčijo tudi zelenje.
Bagerji noro rijejo in grebejo po Istri.
In ko bodo dovolj globoko izgrebli
in tam našli ključ za odklepanje neba,
bodo jastrebi hoteli leteti še višje.
S krznom mamutov bo oblečeno njihovo telo.
Zrak bo tedaj spominjal, kaj se je z mestom zgodilo
in na katerem nebotičniku so pristajali zmaji.
Vse bo nekoč popisano z geologijo poseljenosti
in z zemljevidi terminalov nafte in plina,
ki bodo shranjeni v sefih na umetnem otoku.

Istrani bomo tedaj razpeli bele rjuhe,
na katerih bodo genetski zapisi olupljene kože,
ki se bo raztapljala v zlato in denarnice prišlekov,
kaplje znoja pa bodo še naprej hlapele skozi kožo,
kot takrat ko so Istrani hodili s trebuhom za kruhom
v daljno Ameriko, Istranke pa še vedno čistijo
podove v Trstu z bolj sodobnimi čistilnimi sredstvi.

V njihovem spominu že nekaj izumira.
V Rižani zmanjkuje vode za odžejanje ust
in najbolj drzni se bodo vračali, da bi našli
še kakšen kotiček prost za nove pozidave,
za vrtine in ploščadi na morju.
Mesto jih bo sprejemalo z betonskim
obrazom puščave, morje pa s kotlom gnojnice.

Nikjer ne bo več mesta, kamor bi se lahko naslonila trta,
v zatoku ne bo več mesta za gnezdenje ptic.
V vsak košček kamna bodo vklesana
imena graditeljev in letnice gradnje.
Naj sončna luč poganja odraslost v življenje! 

NE GLEJ MEDUZA VAMPIRJA

Denar oksidira in zarjavi.
Sredica v kruhu splesni.
Kosti se starajo in otrdevajo.
Baletke si postarajo noge.
Pevke dobijo hripavi glas.
Oči izgubijo lesk, koža prožnost.
Pretekla življenja so le iskanje
krivca za nesposobnost in grehe,
ki smo jih sami zakrivili.
Alibija, ki bi te razbremenil, ni!
Montiraj si skrito kamero v spomin,
jo opremi z zoomi in kodami,
ki bodo posnela skrita vrtanja po nosu
in "šmentano muho" ki brenči na rani,
kjer te je pičila kača in začarali uroki,
in za vse te stvari ti ne sme priti na pamet,
da bi zahteval denar. Tisti "lari fari"
iz kavne usedline te uči, da moraš v nekaj
verjeti. Če verjameš vase je dovolj in tedaj
spoznaš, da ti je mladost dovolj.

Kaj hočeš več? Kaj bi z denarjem?
Za njim stojijo obrisi vampirjevih senc.
Naženi jih in bodi svoboden,
mlad si in si mirno lušči svoje telo z delom!
To je voda, ki narašča v življenju v živo.
Plavaj, da ne utoneš. Denar ni rešilni pas. 

SMO SAMO LJUDJE

Ko zmehčaš svoj jaz
in potegneš ob hrbtenici zvijugano črto,
se tvoj jaz znajde tam,
kjer te življenje hoče umestiti.
Tedaj občutiš prenos bolečine
s tvojega tkalca telesa nate.
Res ti je zapolnil telo s šibko tvarino,
vendar s tem se moraš sprijazniti.
Ti si mu izkustvo zablode, da te je ustvaril
v človeški podobi na Robinzonovem otoku.
Ne skrbi, jaz ti delam družbo.
Tudi mene je ustvaril tako in skotalila sem se
v močvirje k tebi in ti blažim osamljenost.
Nisi sam. Vsi begunci iz raja se držimo za roke
in prav ljubezen nas upogiba,
da nismo mogočni bogovi, temveč samo ljudje.

ŽIVAL V ČLOVEKU

Če hočeš človeka prav spoznati,
se moraš zateči v žival
in iz nje opazovati,
kako se bo človek obnašal,
ko bo gnal vprežno živino
in jo z bičem pretepal.
Kako bo sedel na konju,
ko bo držal uzde v svojih rokah
in ga spodbodel h galopu.

Pomembno za spoznavo človeka
je tudi, kako bo jedel živo odrto žival
in kako bo ob goltanju
njenega mesa molil,
kaj bo govoril o obredu odiranja,
kako bo oblizoval njene kosti
in srkal iz njih še krvavi sok
njene bolečine.
Kako bo pohodil polža, opazuj!
Kako usmrti nadležno muho.
Kako je udaril svojo ženo.
Tedaj boš spoznal, če je kaj
sadizma v njem.
Nekdo je zabodel muho in hrošča
z iglo skozi telo in je užival,
da je njegova žena trpela kot žival.
Pomemben je tudi odnos človeka
do živali, ko ta umira.
Ko boš preseljen v svojega psa,
ki bo star in onemogel
odpeljan na veterino,
boš tudi ti dobil uspavalo v njem
in tedaj malo premagaj svoj spanec
in se zazri v svoje pasje oko.
Če boš videl solzo v njem, pomeni,
da si živel svoje pasje življenje
s človekom v sebi.

Pri tej preselitvi človeka v žival
pa obstaja en problem:
človek se ne bo preselil v žival,
ker noče, da bi se to,
kar se godi živali, godilo njemu.
On je žival v človeku,
žival je pa je le žival.

PRED KRATKIM JE UMRLA

Pred kratkim je umrla,
ko so ji primešali nek antibiotik
v njeno kri. Kri je onemela in obstala.
Okamnela je in se postavila tujcu ob rob,
ker je nepoklican prestopil njen prag,
saj ni poznal njenega jezika in navad.
Kri je dobila koprivnico, sopla je
in težko je dihala s pljuči.
Srce se ji je naenkrat ustavilo.

Človeško srce je kot riba v vodi.
Če primešaš vodi nekaj kapelj strupa,
riba umre. To srce bi lahko primerjali z ribo:
je gladka, spolzka, s kapilarami prepredena
mišica, kot telefonsko omrežje v telesu.

Srce ima luskine na človeški koži.
V njem leži vse, kar je videlo in občutilo.
V njem je zapisan genski spomin.
Tako kot v ribi leži vse morje,
ki ga je preplavala, je srce človeku.
V njem so zarisani in zapisani vsi prirodni
sestavni deli in bistvo vsake snovne prvine.
Človek in riba imata vsak svoje vesolje v sebi
in ne sprejemata tujih primešanih stvari.
Če kdo zamaže človeku srce ali ribi vodo,
umreta oba. Človekovo srce brizgne
skozi zlati hodnik k angelom, ki spijo
v kristalnih gorah; riba pa potone in se
uleže k počitku materi zemlji v naročje.

Vendar ženska, o kateri govorimo,
je imela srečo, da so primešali njeni krvi
neko substanco, ki je nevtraliziralo antibiotik
in da so dodali pljučem kisik in jo oživljali.
Žensko so angeli skozi zlat hodnik vrnili
nazaj med ljudi. Riba pa ni imela te sreče,
ker ni bilo nikogar, ki bi se zmenil zanjo
in za vodo, v katero so spustili strupene odplake.
Videli so jo šele, ko je priplavala mrtva
na površino vode in ko so naredili zapisnik
o njenem zabuhlem trebuhu in o njeni smrti. 

MEDUZA

Nekega dne sem mirila valove,
ki so srdito pljuskali ob obalo.
Nato se je morje zavrtinčilo
in me potegnilo globoko na dno.

Tam sem zagledala smetišče človeštva.
Na mesto rib, školjk, koral in alg
sem zagledala odvržene avtomobilske gume,
skladovnice polivinilastih vrečk in drugih odpadkov.
In prav na dnu se mi je zasvetil rimski novčič.
Nato me je morje vrglo na površje.

Ko sem tonila na dno, sem imela občutek,
da sem se znašla v morskem objemu
eksorcizma, žrtvovana morskim duhovom.
Jaz, krasotica Zemlje z očmi meduze,
sem torej potonila med uganke globin,
v okolje zamolčanega morskega dna
in se dotaknila temačnega morskega okolja,
popolnoma iracionalna vzvišenost,
brez znanja oceanografije, znanja o sebi
in vedenja o svoji zgodovini Meduze.
Le plavati sem znala in splavati na površje
kot kakšen gluh zamašek plutovine.
Kakor sredi stare legende o Atlantidi
sem s skelečimi očmi iskala onkraj
Herkulovih stebrov zarjo vodnega življenja,
ko še nisem kot sluzasti človek izumirala
v onesnaženih vodah, odmirajoča v lovkah,
samo telo svoje sluzaste pameti.

Spomnila sem se, da sem nekdaj srečala
temne sile prvotnega kaosa sveta,
brez božanstev, brez templjev, brez industrije
in brez pohotnosti človeških plemen.
Videla sem se zgneteno iz drobcev kristalne soli,
ko me je Prometej potegnil skupaj s kopnim
iz morja, mene zvito Meduzo, ki sem nato shodila.

Moja zgodba o rojstvu je zanimiva, kajti jaz
sem se rodila iz pretrganega črnilnega mehurja
prvotne hobotnice, podrejene organizaciji bogov.
Medtem ko je med vodnim rastlinjem in
koreninami hobotnica rojevala mene,
prebrisano Meduzo, da sem človek postala,
ki s štirimi lovkami kolovrati po svetu
in ga onesnažuje, uničuje in zastruplja,
se vse te odvržene stvari kopičijo v morskih
živalih in rastlinah ter se usedajo na dno,
in ribe bodo nekoč človek – čistilec postale,
da bodo pošast, človeka s kačami na glavi
potegnile nazaj v morje, kajti morje lahko
živi s hobotnico in Meduzo, brez človeka. 

KRALJESTVO OCEANOV

Nov zgodovinski vek se je začel,
ko je sin genovskega tkalca Krištof Kolumb
priplul čez oceane v Novi svet
in je s špansko kačo privezal zasidrano ladjo
v vodah Orinoka, raziskal Honduraški zaliv
in prišel do Panamske ožine.
Od tam je prinesel v Evropo tobak, koruzo in krompir.
Tudi tam je rasla materina dušica in praprot,
rasla so mlada drevesa, podrast in trava.
Jeleni, karibuji in srne so se skrivali pred volkovi,
Indijanci so pasli lamo in oboževali sardelice.
Španci so postavili tu prve farme za svoje človekove pravice.
Tam se začenja svet nove dejanske resničnosti,
svet sužnjev in gospodarjev; svet, ki pleni
svilo, zlato, rudo, kovine in iztreblja gozdove.
Svet, ki ponuja oplojeno doktrino, disciplino sveta,
izkušnje, norosti in trepet; svet hotene ohole nevednosti.
Obala je ležala kot uročena, ko so se nanjo valili drugi svetovi.
Polja z vdori vode, duh zemlje, ki je plaval nad prišleki,
sonavzočnost oči, iščočih ust, stisk Indijancev
s štetjem strani neba, ki odpirajo brazgotine po sledeh
osvajalca. Obala se dvigne. Tihi ocean strese tshunami.
Voda usahne. Čudežne rože mogote se rokujejo
na meji pregiba drugačnega sveta. Zunaj oken Evrope.
Da, tam se za svet začenja novi vek, z novimi nazori,
moralnimi stališči, duhovnimi razlikami.
Thomas Stearns Eliot nekaj stoletij pozneje najde
razsejane votle ljudi, nagačene ljudi, prazne ljudi.
S kakšno arhitekturo nodokončane notranjosti
je šel Krištof Kolumb s svojimi tisoč dvesto vojaki
in sedemnajstimi ladjami objadrati svet
in se z naselitveno odpravo prebijal skoz razburkano morje
in krogovičje sončeve barve raziskovati Azijo.
Nasedel je na Haitiju, ustanovil Fort Novidad, priplul v Palos,
Hispaniolo, odkril otok Guadelupe in Puerto Rico.
Zares čudna so pota umazanega evropskega dvornega angela,
ki straži mrtve sužnje v verigah, pregnane indijanske poglavarje
in razmnožuje prejšnja življenja pobitih vojska.
Tako podoben, tako podoben je sodobni glodalec v pesku,
še vedno nenasiten, s kraljevsko krono ali brez nje.
Tudi danes ne vidim prav nobene razlike v interesih in denarju.

 

VOLČJE OČI

Mojbog kako čas beži.
Že pošteno me zebe
na mestu, kjer je mrak
odtrgal z moje kože košček sonca.

Tako mraz mi je.
Volk gleda gozdu v oči.
Jaz se zakopljem v zemljo.
Moji podplati se zapletajo
med korenine, in roke
postajajo rdeče od njihove krvi.

Opazujem sledi volčje šape,
sledi poželjivosti volčjih oči,
ne da bi občutila moč bolečine.
Gledam jim v srce, v korenino duše,
iz katere izpuhtevata sok
in otožnost odmiranja.
Globoko z lastnim telesom
izpod plasti lastne duševnosti,
tam kjer ima zemlja več obrazov,
hodim samotna. Kot pika skrbi sem,
med tem ko se zgoraj krohotajo.

Obstanem na kamnu
in tipam ligemente korenin,
zaprte veke dreves, vnebohod,
bronaste barve minljivosti,
prostranost mnogih neprepoznavnosti,
nek izredno prepoznaven
odnos svoje utrujenosti zaznavam,
ki mu dolgujem še neko dejanje.

Vse vonja in ima okus
po rečeh, ki jih zgoraj na površju
ne prepoznaš. Sem pogreznjena
brez cvetnega darila. Sama.
In če dobro premislim
kako so te korenine zamazane
od gnitja zaradi požaganih dreves
in zaznamovane z volčjim očesom,
ki jim je pela motorka
z rjavo kovino v rokah,
padam še globlje vase.

Ko rastlina poklekne in pade,
boli mene, prav vsako zeleno krpo telesa,
ker nisem več drevo v plamenu,
ki se je po korenini spustilo v zemljo
skoz ustnice po jeziku v vrat svoje duše.

Tako ponižna sem, brez vprašanj v globini
te gnijoče mokrote, neizrekljivo ganljive.
Vse je tako kot bi žvrkljal čas
svoj koktelj smrti s šumenjem kril
v svojih nesmrtnih zmotah,
dokler korenine ne poženejo
iz solz v svetlobo novo življenje.

FRANKESTEINOV SODNI DAN

Zanihal je svet in se skotalil
skoz vrata človeške hiše v prostor,
ki ga je napihal hropenja koš
hrupnih zvokov,
glas spozabljen v človeku,
krik v glasu, znitkan okrog kosti,
zamrznjen v mrežastih daljavah
himen žgoče sle
in podivjanih nog iz kemijskih snovi,
zverižen brezčuten sel iz daljav
z bivališčem v niču molekule.
Razgradnja, ki omogoča uvidenje
trobente s podaljškom v oblaku,
ko se gmota morja nabije na obale
in vzporednost valov naprej nazaj
z obrazi žvepla in soli,
kjer zorijo delci turkiza
in požirajo vodo cvetnim listom
z udori, dvigi, prelomi in premiki tal,
ki bodo zoreli sadeže čez milijone let
iz pepela izsušenih oceanov
in glave Gergone Meduze
in oživel bo Midas, kralj vrtov in rož,
morda v novi deželi Hiperborejcev,
zavarovani na strani severnega vetra
s plodovi mladosti in vrtinčastim morjem.
Razjedeni od ličink trhlega hrepenenja
v bodicah kaktusa so zdrobljeni zobje
izumrlega mamuta, ki hlastajo
in spodbujajo tek v človeku,
ob njem meketajo jagnjeta,
ki jih slači luna med krvavo meglo.
Kri je razdeljena na liste rože
in zvonovi odpirajo svoje dežnike,
ko pljuskajo razcefrane vezalke
ob obrabljene čevlje in napihnjeno telo ribe
v mimobrežni mimohod odmetanih plastik.
Žuljastih nog slepci vodijo očesna zrkla
za roko spomina in kosti vstajajo
skozi razpoke duše. Ognjenik je bruhnil
črne peruti skoz rdečo priglasitev lave
in čas se pogreza v kremenasta tla.
Angeli sedijo na kupolah zvonikov
potopljenega mesta na glavnih
Heraklitovih stebrih Atlantide,
medtem ko brazgotine
železove rude izstreljujejo
rafale plamenov v hudodelski čas,
ki se pari in s hromečo nemočjo
skušnjave išče človeka.
Svet se je spremenil v sodni dan.
Spravno rokovanje
in človeška rokavica pravice
tisočletnemu deblu napenja žleze
in oživlja mamutovo jajce
z genetskim spominom,
a nihče ne verjame,
da so utripajoče zvezde
začutile vonj po ožgani človeški koži
in so sklenile obleči nerojene otroke
v skafandre, stkane iz sanj,
ki jih je na zemlji uničil
sodni dan, ko se po zakonu narave
dobro z dobrim plačuje,
slabo pa s slabim kaznuje.
Zvezde bodo rešile otroke otrok!
Tsunami je že odnesel človeško ladjo
s posadko milijon kilometrov visoko.
Vode bodo usahnile in spet bomo pristali
na kakšni gori Ararat v vesolju.
To ne bo več legenda!
To bo življenje zanamcev v vsemirju,
morda čez petdeset, sto ali tisoč let,
ustvarjeno iz mešanice vodika, amoniaka,
metana in vodne pare v neprodušni posodi
in skoz mešanico plinov bo Stvarnik spuščal
električne iskre, ki bodo opravljale vlogo strele
in v manj kot tednu dni, bo nastala rdečkasta
lepljiva snov iz aminokislin in beljakovin -
nov človek, ki bo zamenjal Frankensteinov DNK.
Veselim se, ker tedaj bom prihajala
redno na obiske k zanamcem. 

KONJ

V gozdu sem srečala
nemirnega konja.
Vračal se je s paše na travniku
v bližini človeških bivališč.
Na glavi mu je sedela ptica
in mu kljuvala spomin.
Na očeh sta mu sedela čmrlja,
ki sta mu pikala oči.
Konj je skoz naočnike
pekočih pikov
od daleč videl
kako so ljudje utapljali mačke,
komaj rojene mlade muce
v vedru vode, iz katerega
se je prej napojil.
Od daleč je bilo videti konja,
ki je znotraj krvavel
in njegova hoja ni bila več
tako živahna.
Po telesu se mu je odprlo
tisoče ran, iz katerih
je zijala bolečina.
Majhne muce so mijavkale
in konj si je s kopiti mašil ušesa.
Nato je prebičan konj zdirjal v gozd
in ga nisem nikoli več videla. 

USPEŠNO?

Dihajte zrak,
ki prihaja ves objokan
v vaše prsi!
Ves pomečkan
in polomljenih kril
vonja brloge,
v katerih živijo
onesnaževalci
na robu zrna pšenice,
na obrobju
majhne zelenice vesolja
nekega muhastega odseva,
ki je prodrl skozi veje,
medtem ko človek poskuša,
če bo veja vzdržala,
ko se bo z vrvjo
obesil na njej
in zabingljal v vetru.
Uspešno!

KIKLOP

Tišine se merijo z nemirnim časomerom tesnob,
z enooko krvjo očetov in gubami sinov.
Ena sama razgibana samota mrtvih duš je kaos vizij
s presežki smislov za kodiranje starodavnega spomina,
ki se drzne zdramiti kot enooki Kiklop iz spanca.
Kirka s svojo čarovnijo že spreminja ljudi v živali.
Sirene s svojim prekrasnim petjem izvabljajo veslače
v zahrbtne čeri. Mašijo si ušesa z voskom.
Odisej se je dal privezati ob jambor, da ne more ukrepati.
Vse se ponavlja, ko ladja zapluje v ozko morsko ožino.

Globina fresk se pogovarja s postarano steno votline
in skoz nozdrvi hlepe strasti po barvah Altamirinega časa.
Skoz nenavaden obred praznega gostobesedja ljudi
sporočajo freske stare smisle razumevanja in spoznanja,
ko zahajajoče sonce z arhetipskimi obredi čaščenja
z odprtim očesom otroka v razpokah usode išče
in spregovori resnico s senco v raztrgani srajci,
ki napenja v jadra spomina z grenkobo usihajoče ljubezni.

O, Bog, kje so starodavne sile tvojih skrivnostnih misli,
oplojene s tvarino duha skoz naklonski kot časa,
ki ga živimo skoz krivulje in puščice naših duš.
Zakaj so zgodbe, ki se utapljajo v razjedah škrbin stene,
onemele na pragu novega tisočletja pod očesom
zlobnega Kiklopa, ki izriva deset zapovedi z neba
in oznojen odriva skale zla po pobočju,
da bi spet videl Boga toliko krat umorjenega
pred njegovimi mogočnimi nogami.

Kiklopov sozven rjovečega glasu zbuja temne prasile,
ki ukaščajo topografije pošastnih sil preteklosti
v preseženo količinskost precenjene moči lažne sreče
in izpuhtevajo hlad v trenje zvoka številnih besed
o prisotnosti bivanja morskih pošasti tukaj in sedaj.

Zlo generira pulziranje sprevrnjene stvarnosti v novo zlo,
ki hoče iztisniti iz sebe temne orise do kože slečenega neba,
s strelo in gromom, in ko udarita z bliskom v stebre,
rjove enooki mož svojo bolečino pod vznožjem stvarstva,
opitega od pohote in zaslepljenosti med zastori gora.
Novi Kiklop je med nami, v veliki uganki sveta.

DUŠE

Govorim jim:
ne iščite me,
ne boste me našli,
ker me niste nikoli iskali,
hodili ste po drugih poteh.

Slišijo kar hočejo slišati.
Vidijo, kar hočejo videti.
Okusijo kar hočejo okusiti.
Imajo, kar hočejo imeti.
S silovitimi gibi krilijo.
Med njimi ni zaznati razlik.
Udi jim sproščajo ničelne sile,
prepletene s pajčevino svobode,
za katere ne moreva ne ti, ne jaz
in tudi Bog ne more ničesar storiti.
Njegovo ime ni pomembno.

Čemu hočejo sedaj vstopiti vame
z rezultati svojih vsiljenih resnic,
z rezultati zmage nad nasprotnim,
ki ima korenine uka v njih in nas.

Čemu udirajo v njim
neznana prostranstva duš,
s postanestezijo duha, ne da bi se ozrli
v službovanje svoje zamolčane preteklosti.

Prihranijo naj si nova potovanja
skoz bolečine njim tujega tkiva,
hudournike izsušene krvi na obrežjih,
metež zvezd, ustvarjenih za svetlobo.
V znočitve vida in sluha se podajajo,
v temačnost podplutb in plešočih senc
nad peskovniki nerazpoznavnih omam.

Preslišani bodo spregovorili
cmokaje skoz polglasnike,
lokaje neslutene napitke,
presahnjene v temnih goščah podžigov,
izlitih v opeharjena grla resnic.

Podeljevati dobrosti naukov
s prestola glavarstva na čelu duš.
Biti nadomestilo za Boga prave vere
in pravšnjost postave.
Biti lastnik morale.
Oh, kakšne zmote!

Izkazovanje moči
s starodavnimi besedami,
spoznavati farizejstvo
in vladati prek Boga po Salamonu.
Vedno se ti prav pogodijo,
za pravo ceno.

Laži so jim potrebne,
olepšave in vabe tudi.
Pod blagovno znamko:

predsedovati vladavini pravičnosti.
Deliti nazore in modrosti iz dejanj,
neobdarjenih z resničnim imenom
vsemogočnega in nesmrtnega,
z vsemi podrobnostmi in do potankosti.
Brez omembe inkvizicije in križarstva,
brez omembe pohlepnega pridobitništva.

Molitve nimajo več starodavnega namena.
Vsebine so prebodene z glasovi tišine
in bolečino, zgolj iz ljubezni in prave vere.
Križ lebdi tam gori. Vsak po svoje razume
božje kraljestvo in odrešenika ljudstva.

Spregovorim jim:
Nočem Boga iz krvi in mesa,
ki mi ga vsiljujejo Oni.
Nočem oklicanega Boga, zdomca sveta,
bahatega, zagretega in razvnetega;
Boga, ki ne poklekne v človeku,
ki se ne zjoče v človeku,
ki ne trpi bolečine v človeku.

Nočem olastninjenega Boga
in upognjenih dreves v gozdu.
Zaprite si oči in zastisnite ušesa!
Moj Bog je nag in bos.
Moj Bog je ponosen in molčeč.
Mi ne zapoveduje.
Moj Bog prisluhne
in me pazljivo posluša.

Moj Bog nima imena.

V gozdu sem srečala kajžarja,
ki je čutil tako, kot sem čutila jaz,
medtem ko so Oni delali drugače.

Spregovorim jim:
Le kaj si Bog sploh še želi,
kar jaz nimam.

Biti vsemogočni, premožni Bog
v podobi človeka
in jaz ubog in siromašen človek.

Naj pogleda nebo ta vsemogočni Bog
in mirijade neposeljenih zvezd.
Pogleda naj z neba navzdol
in videl bo, da mu Zemlja razpira
svoje presunjeno razročje.

Brez svoje slabosti
sploh ne bi čakala,
da vstopi vame.
Vstopijo naj tudi Oni z glavo navzgor.
Brez priklanjanja in odzvanjanja Bogu,
brez opominjanja in sprenevedanja,
pozitivni junaki in vitezi resnic,
ujeti slepci v blišč razžarjene luči,
razšopirjene svetohlinke,
s smislom za dobre kupčije.

Oni omotavi okrog prsta,
iz lastne zamejenosti
hlepeči s slo po oblasti,
prenaglašeni z notranjo gotovostjo
v vedno znova doseženem prijateljstvu
z Bogom in Satanom vsemogočnega človeka.

Spreminjamo se že v veter.
Plapolajoča koža v jadra.
Ogenj v zublje bičajoče.
Misel se črta neuklonljiva.
Med medlo svetlobo čolnari premočrtno
v trenutne sanje, ki preplavljajo svet.
Medtem midva skoz prodnato postajava eno
s hitenjem iz sence pod luč.
Srečujeva se dan za dnem,
ne da bi o tem spregovorila besedo.

Z zadnjimi močmi razcepljene starosti
nosiva blatna oblačila. Bolehajoča
od udinjanja, vstajanja in padanja
pred oblčije drugačne resničnosti.

Dež pada vzdolž okostij in pojenjuje.
Nato se razjasni neprespano nebo.
Raziskri se tleče oglje. Neizgorelo
v žerjavici izpraskanih rubinastih oči,
izbočenih tjavendan v dimne jezike sovraštva.

Le kdo še ni čisto po naključju
hodil okrog, pokrit z dlako, renčaje,
skoz usihajoče gozdove med štrclji
in spački, ustvarjenimi za umiranje,
ne da bi doumel zakaj je tako.

Vedno, za vsak zarodek, drevo
in misel nastopi svoj čas,
ko razpoka po šivih
in se izsuši.

Meteorne vode na križpotjih življenja
naplavljajo na površino izsušene lupine
plodov, ki so težili k ozelenitvi.

Zemlja izvrže razuzdana vodna poželenja
in razgali svoj razbrazdan, skorjast obraz.
Med blatom je tedaj mnogo odvečnih ljudi,
neprepoznavnih iz Šentflorjanske noči,
ki so skrbeli za svoj srečni finale.
Tedaj tudi čas ostari pokvečen
v tej grešni dolini in se umakne.

Izgubljene iluzije in novi načrti
v zagrizenosti so vedno isti,
do skrajnih meja vzneseni,
ko se beli in črni konji razidejo.

Počutje po zarokah postaja turobno.
Brez milosti božje ali njegove odvisnosti
se zaklepajo vrata grbinastim starcem
starih označb in rokovanj.

Medtem ko Bog počiva,
se razvrščajo kot po starih izročilih
s prihodi in odhodi okrvavljenih rok,
drseči med jeklenimi rezili,
je njihovo življenje neprevidno stopilo
na splozka tla svoje placente
in umrlo v sebi od žeje po ljubezni.

Skopani in posvečeni v reki sprave,
očiščeni iščejo pravi zatok,
brezvetrje in varen pristan.

Zunaj obotavljivo odletijo lastovke.
Mraz se plazi skoz megleno samoto
moje in tvoje duše.

Vonj po kadilih razkužuje rdeče obarvan nakit,
med njimi sem videla snežno bele ovratnike.
Freske svetnikov so prebledele.
Ne da bi človek snel naličje svoje vere,
se vse po starem ponavlja iz veka v vek.

KALUŽAJO SE GUDKI

Dvouh napenja sluh.
Psst ..... zdaj lovijo!
Psst ..... zdaj smrčijo!

Generali štaba Bolus rubre spe,
žolti gronolom mrači jim um.
Kužnost na kalini z žabjeglavci
na mrladi so odblejali mufloni,
goban oteka, jezo puran srti,
zledeni mlaka sred prsti.

Kapelnikovo gibanje stradež vodi.
Gula guga prste nad obaro.
V mrkačih slo spodmočenih junakov
se od vbodov kakainskih igel odžeja,
pod sodom gobec brada odceja.

Poživilo se z junaštvom hvali.

Leteča mušica v zrklo trči,
jezi pamet skuzma suha pampa.

Krvolok pobral je svoje oči.

Odsvit apokalipse na poljani:

p r v i
j e z d e c
dolgo brado nosi;

d r u g i
j e z d e c
pandemijo trosi;

t r e t j i
j e z d e c
se vozi s tankom po rdeči rosi,
stoični nogi stojita med mrliči bosi,
Bog maline žejnim mrličem nosi.

Razkapan v razpreden jarek
gonjaačev slani pot zaudarja,
stočen je stud zamenjljivega glavarja,
v zrklih razpadajoč spočetek nosi.
Muh smradu preplavi Orkus,
infamnost razpolovi Orkus -
reztreščen se skotali
v razkleščen surogat duha.

Kalužajo se gudeki ....
Kalužajo se gudeki ....
Kdaj Nürnberg?
Kdaj Nürnberg? 

TISNIKARJEVA PODOBA

Votlo tiktaka ura
v mrakoten verčer.

Glasbena tihota
je zamrznila
sfingo –
znotraj obrnjen svet
v odsevu
posnetkov prihodnosti.

Kolono črnih podob
in vreščanje ptic
je pretrgal
sovin klic.

V sanjah
raste, niha,
skovika dan.

So izviri,
ki vrejo iz razpok,
so stok,
jok nerojenih otrok.

So glasovi
iz pepela,
slika iz razpela.

Tisnikarjeva podoba,
njen glas,
njen obraz.
Kako nas je strah! 

TREBUH DEMETRE

(Leto 1990 ob vojni »puščavski vihar«,
Američani so imenovali vojno »Mati vseh bitk«)

HČERE: Prazen je tvoj trebuh, mati Demetra.
Mar zasleduješ beg šepave, stekle zveri, kužnost
njenih glasov. Zoglenelo siv bo tu pepel. Pesek utriplje
kakor kri tvojih sinov. Slišimo šum odtekanja časa in krvi.
Privide obžarjajo brezprsni svetovi luči. Luna sopi svoj
spanec v lobanjah teme. Nastopil bo nenapovedani čas,
zbor okostnjakov se je dvignil nad peščino. Krokarji
krilijo med duhovi kakor ljudje… kakor ljudje ….

… Tu se začenja puščava.
Razcefrana oblačila v vetru
in vrtanje rok po pesku se nikoli
ne umiri.Prekleto in sveto na istem
mestu v večnem iskanju ravnotežja.

DEMETRA: Leopardovo žrelo je nenasitno. V tavajoči sli neugasle
žeje naskoči odločno, šine k višku, zapodi se z viharjem,
zlomi vrat, zagrabi in raztrga drobovje. Na ležajih se
zavrtijo zobje in očesno zrklo vleče ognjena vprega
latnega tropa.

Videla sem podaljšane plamene oči in nebesne kače strasti.
Slišala sem klavirsko spremljavo ognjenih strel, tresk rok na
klaviaturo in krik neba nad negibnostjo puščavskega molka.

Moje bose noge so odnehale služiti. V pesek se potaplja telo
mojega telesa. Smrt zapušča druga življenja in telo mojega
telesa se bo razodevalo v vašem telesu in vašem duhu.

HČERE: Močnejša od smrti si, mati Demetra.

DEMETRA: Poslej se vrata peščenih hodnikov Babilona vedno zastrejo.
Zvrstijo se zaporedja nerazumljenih ugank, kakor iztekanje
peska iz tisočerih peščenih ur, kakor kroženje beline. Moj duh ne bo
zdržal krikov v vrtincih vetra, kriljenja peruti, piskanja in škripanja
naprav, kajti v njegovem koncu je vaš začetek, ki ga s svojim telesom
ne morem razumsko doseči.

HČERE: Z bahavostjo svetlobe iz Zeusove glave prihajajo na slavje otroci Apolona in Atene.
Z lahkoto jastrebov posedejo za omizja,
da pokrepčajo svoje telo s slastjo zmagoslavja.
Rastejo čezse iz ene obljube v drugo.
Dan je velik, prazen in teman po ustaljeni navadi.

DEMETRA: Poslej je vedno tako.

HČERE: Odslej bo drugače.
Le v joku svojih otrok
iščemo resnico svoje vere.

DEMETRA: Še dolgo ne bo tako.
Očetje ne sejejo dobrega zrnja.
Cvetoče oaze so izsušene.
Vrelci so okamneli v svojih izvirih
kakor je okamnela Nioba.

Kemija deluje v škrgah pravljic.
Otroci sesajo mleko pod zadušljivimi oblaki,
netopirji so sanje kurdskih otrok.

V lepljivi agoniji ječijo ptice,
kožo morja preplavljajo izločki,
ribe se umikajo mestnim podganam,
pljuča neba se pogrezajo v pesek,
v prostorje zatišja prek rezkih ostrin
in razbitin orožja, v brezglasju groze
se je naselil molk, ki me nagovarja:

Zemlja bruha vijolične limone,
odpirajo se votle maternice,
skoz škrbine odkrušenih zob rjovijo,
iz tal vstajajo mrtveci.
Odločitve se sesedajo v gnojni usedlini
in bolečina davi praznino dneva,
ki se preliva iz tišine dneva v tišino noči.

Očetje so pogrebci svojih sinov.
Brez sentence postavijo kamnit spomenik
z angelom belim krilatim odzgoraj,
morda na Wall Streetu v New Yorku
z napisom: »Umrli so za domovino«.

Kaktus se je od krvi razpočil,
usta mrličev zevajo v prostranost
v horizontali belega peščenega sijaja.

Poglejte, hčere, ……
puščava, samo puščava
železno skeletje…
in smrt!

Puščavski veter roti svet:
»Življenje je sveta stvar«.

Na hodnikih Babilona
sedi prerok
…. na svitku speče kače.

Očetje molčijo in povešajo glave.

SINOVI: Demetra, mati vseh bratov in sestra
drugih otrok,
tvoj trebuh je naša smrt.

DEMETRA: Vaša smrt sinovi, je moja smrt.

SINOVI: Mati Demetra,
mati vseh bitk,
tvoj trebuh je naša smrt.

DEMETRA: Bitke so jalove hčere,
jalove leopardove hčere,
jalove hčere
ne spočenjajo otrok.

Nisem mati bitk,
sem mati vseh sinov in hčera!

SINOVI: Tvoja bitka, mati Demetra,
bodi bitka mater
za vse sinove sveta.

HČERE: Tvoja bitka, mati Demetra,
bodi bitka tvojih hčera
za vse otroke sveta.

DEMETRA: Moji sinovi,
sinovi mojih hčera,
so moja smrt,
so smrt mojih hčera,
so smrt bratov in sestra
drugih otrok.

Mrtvi očetje
so mrtvi sinovi.
Mrtvi očetje
in mrtvi sinovi
so moja smrt,
smrt mojih hčera
in smrt bratov in sestra
drugih otrok.

SINOVI: Smo mrtvi sinovi.
Mrtvi možje smo.
Smo očetje
nerojenih hčera in sinov.

HČERE IN SINOVI:

Demetra,
mati vseh nerojenih
bratov in sestra
drugih otrok,
tvoj trebuh
je naša smrt. 

AL JUMHURIYA AL IRAQIYA

Dve hemisferi pum sta švignili
in pljusknili nad progaste zublje vojská.
Leva je izrazito razumska, besedna, hladna,
značilna za miselnost Američanov,
desna je emocionalna, intuitivna, premišljujoča,
značilna za miselnost Evropejcev.
Morda pa tudi ne!
Vzorci, ki držijo in ne držijo.
Ljudje, ki iščejo vzroke vojne, o njih govorijo.

Razcepljenost ljudi in narodov,
Morda pa tudi ne!
Vzorci, ki držijo in ne držijo.
Ljudje, ki iščejo vzroke vojne, o njih govorijo.

Razcepljenost ljudi in narodov,
nesreče in katastrofe ugonabljajo svet
prinašajo med ljudi bivanjsko srhljivost.
Vsega naj bi bili krivi hemisferi pum,
večni človekotežni uganki,
čezmerni stalnici živalske pameti,
dozorele med čredami ovac in grmovjem.

Pod ostanki besedil so številne velike začetnice
na mrtvih nogah, nepredvidljive v razlagah,
preračunane, zmedene in nepreudarne,
zaznamovane s praskami krempljev,
ki jemljejo, dajejo in odvzemajo.

Bush in Bler soustvarjata nov svet,
nov precedens demokracije in sreče.
Mrtvi niso pomembni.
Umirajoči otroci niso pomembni.
Uničujoča ujma je zanemarljiva.
Hemisfere pum in njihova vertikalna
usmerjenost niha med človeško in živalsko ravnjo
pred vrati božanskega območja,
kjer naj bi se združila vsa očesa sveta
v velikansko Kiklopovo oko
z videnjem skoz steno, beton in dušo.

V svoj hoji za srečo puma lovi
višjo blaginjo. Blaginjo svojih potreb.
Pred njo se širi bela ravan
neizčrpnih možnosti s hojo do kraja sveta,
kjer se lahko sklati z neba vse zvezde,
luno in prekucne sončno luč.
V imenu blaginje je vse dovoljeno!
Puščava je raztegnila pobeljene poti
do neskončnosti, do točke,
kjer lahko naleti nate, čakaje,
da se apnenec in voda katarze
ugnezdita v tkivo tvoje vesti.

Po puščavskih vzpetinah se jantar cedi
iz izcejanih znojnih palub.
Premalo jih je! Premalo protestnikov za mir!
Premalo je dobronamernih poznavalskih rok
z inteligenco dobrotnika in mirovnika,
ki pumam lahko kljubujejo.

Nasilno je razstreljena avra blišča.
Sadamova avreola se je pogreznila v noč.
Nimbus sije padlim žrtvam
in mučenim zapornikom v temnicah pod zemljo.
Evfrat in Tigris vročično izparevata kri.
Božje jantarjeve solze se potapljajo v dvojne pomene.
Krhlji sonca so zaužiti s kotičkom povešenih ust.
Saragon je že zdavnaj umrl.
Zgodovina se ga komaj spominja.
Njega, Al Jumhuriye ali Iraqiye in pum.
Pume so vedno v zgodovini obstajale.
Pume so vedno rojevale, osvajale in umirale.
Prihajale so nove pume izpod krempljev vladarjev.
Najprej z Arabci s turbani, nato s prišleki
s snežnobelimi vratovi, črno odetih teles.
Nikoli niso gledale potapljajočih se teles v pesku,
nikoli niso pume analizirale dimenzij posode,
kjer hemisfere kljubujejo razumu.
Pomemben je lep izgled, sodoben obraz,
strmenje navzgor k slavi in bogastvu.

Iz davne zgodovine vstaja Babilonski stolp.
Zrušil ga je Muharabi v 17. stoletju zaradi zmešnjave.
Uničeno je kulturno izročilo Mezopotamije.
Uničena je kulturna dediščina v Bagdadu.
Sumerska civilizacija tone v pozabo.
Američani nimajo svoje zgodovine.
Američani si lastijo tujo zgodovino,
imajo osvajalce in sodobne mrliče.
Mi mrtvih nismo poznali in objokovali.
Jokajo le matere, očetje, sestre in brati.
Sunitski muslimani umirajo s suhimi usti.
Naša usta so polna. Hrane in besed.
Kurdi so mistika upanja,
mistika čakanja, mistika preverjanja.
Mistika svobode.

Sijaj in beda Satanovih kupčij se množi.
Iz zaveznikov so ustvarili sovražnike,
ki se podajajo v sveto vojno uničenja sveta.
Sperite zemljo z milom in vodo,
skrtačite jo do krvi!
Razkužite črno zlato!
Kupite si svobodo! Prodaja se
na globalnem trgu.
Strah in gnus sta na razprodaji.
Nimata cene.
Vesti o mehkobi perja so presušena ruša,
zglajen pesek na likalni deski.
Ledene sanje vrvijo v svetlobi
in se krotovičijo v prikazni.

Vse se drago plača:
z načrti, s programi, sistemi, z ideologijami
in s smrtjo, prekrito s tapeto besedne pravšnjosti.
Manipulirano staranje človeštva
vstopa v tleči požar, ciljano
z natančnostjo zalučane frnikule v oko.
Pume imajo svojo moč!
Nikoli se ne ustavijo v svoji krvoločnosti.
Človeška lobanja je preluknjana
in špranja v hemisferah je zaslepljena
z nezavedno svetlobo črnega zlata.
Vse, vse prav vse je črno zlato!
Vse, vse prav vse se temu podreja! 

HIROŠIMA

Američani so odvrgli 6. 8. 1945 na Hirošimo bombo,
ki je imela štiri in pol tone urana.
Imela je energijo 20 kiloton.

Pri ničelni točki 5 tisoč stopinj so ljudje izpareli.

Umrlo je 85 tisoč prebivalcev, kasneje jih je
podleglo ranam in radioaktivnemu žarčenju še 20 tisoč.

Dan je tedaj odpovedal obisk ob svoji uri.

Zgodi se lahko, da tudi jaz ne bom mogla več vstati
in da tudi ti ne boš mogel ponovno vstati
in slediti vrtincem sanj zatisnjenih oči,
razpršen med steklene robove razsevkov
v nakopičenem prahu pod silosom molka.

Do tistega strašnega dne sem mislila,
da skrivnost dneva nikoli in nikjer ne zamuja.
Brez razločka sem sodila svet po vesolju.
V globini in jasnini dna božje urejenosti
in preiskujočem ogledovanju telesnih sorazmerij
sem videla zlatarja kako s presenetljivo
natančnostjo izrezuje in oblikuje zelen list.

Nikoli nisem pomislila na zmedo in napake
stvarstva v razodevanju lepote.

In vendar, nepričakovano in nevede
sem se znašla sama, oddaljena v temni ledini
čudnih skrivalnic človeškega srca -
nekoč črna luknja velikega v malem,
bohotna samohvala stvarstva in samoprevara,
dejanje omike in zagrinjalo na razpotju razuma,
nemoč v igrah ponorelih oddaljenih rok.

Tako je, kot da nisem, in vendar sem. Obstajam.
Zaostajam za lastnim spoznanjem.
Hodim, se ustavim in hitim pred teboj.

Kaj si, človeška skrivnost?

Si mar vnovično bivanje pastirske pameti,
si mar zarotilna moč predrazumu,
si mar skrita bolečina dekle med belo drobnico,
si mar podarjenost živalske lahkomiselnosti,
otežena še z vračanjem potešitve rajnkih?

Kdo smo med čredami Adamovih sinov
na robu zdrka med brazgotine obrobij?

Smo mar mešanica prahu in svetlobe,
smo zrak,
................ smo strast,
........................... smo krivda,
smo plačilo otroškega veselja,
smo bolečina med žarčenjem in opeklino,
.............. smo lupina duha,
................................ smo rdeča pošast?

Nad gozdno pahljačo in vijugami rek
v daljavah predočevane preteklosti

pod povodnjo ugaša stenj oljenike -
dejanje presežnosti v popačeno zmedo.

Nad izparino rdeče mušnice si umivajo oči
z zabodenimi harpunami vesti v svojih hrbtih
in odlikovanji v posranih greznicah.

Ukrivljena ogrodja železa
in razmetani kupi prekrižanih kosti,
vrnjenih v pepel prapepela, kot je učil Bog,
ne da izrjoveli svetu svoje glasove,
ne da bi zaječali v svoji omedlevici,
ne da bi hropeli v svoji zadušitvi,
so tleča znamenja moje in tvoje vesti.

Stopnjevani žarki svetlobe v temi dneva
samogibno vdirajo v obraz in mozeg,
po ožilju krožijo podobe stoletij.

V posmehljivost pod preprogo odrinjenih dejanj,
nastaja tišina, ki uči, nenehno uči,
se izrojeva v moč, ki ustvarja in ubija,
dviga navzgor in upogiba navzdol.

Tovarne se ne zavedajo svoje nepomembnosti.
Novi Mesije spet jahajo konje in ljudi.
Hlapec jaha, dokler žival ne crkne -
tiranija slug s ponorelimi nasmehi
ima plesniv gobec in stolico po ricinusu.

Otrplost v sivo izjedkani lupini je očitna.
Blef za triptihom spregledaš pozneje,
ko se povabljeni na svatovanje pred oltarjem
ob suitah oprstenelih godcev,
opijanjeni, spodtikajo ob trupla.

Tedaj očistijo Avgijev hlev.

Groza tistih dni je sicer potlakovana.
In vendar, se vse obnavlja
z zagonskim vzmetom ponovitve.

Zvijačno dejanje izigranega?
Kupčija mogočnikov? Samopozaba?

Dreseden, Hirošima, Balkan, Irak?

Žalogigre na svetovnem prizorišču.
Oskrbujejo nas z vestmi,
ki pridejo do živega tkiva.

Naročnina TV in vojna imata svojo ceno.

Vpijemo: Nehajte razjarjeni prašiči,
vrnite se v svoje trojanske hleve.

Najeti plačanci sredi enklav
krotijo sprte strani in izumljajo mir.
Bratje se urijo za krvnike, za klanje,
...............................................za zakol.
Hirošima! Si ogenj, si mrak, okamneli zrak?
Čez razsvetljeni pramen si zagledana v noč,
gradiš obzidje in puščaš male odprtine.


Ko se preseliš z vso svojo arhivsko pritljago
na vsemirski disk, z novim svetovnim vladarjem
in dognanim genetskim inženiringom izpopolnitev,
boš tam daleč pripovedovala davne zgodbe,
sedeča na prestolu v tradicionalnem kimonu.
Tedaj ne boš dovolila obiskov na svojem dvoru,
kot je privolil azteški vladar Montezuma.

Bala se boš Corteza, da uniči
plavajoče vrtove in tvoje kraljestvo.

Dokler bo iztekalo jalovo seme iz vulkanov
čez cvetove razmočene in razorane deviškosti,
čez sledi priliznjenega rokovanja na Balkanu
in miselne igre, zapisane v črvivih projektih,
opazuj od daleč in od nikogar nič ne pričakuj,
ker nihče ni pripravljen ničesar storiti.

Rada se pogovarjam s tabo.

Tedaj razmišljam o tebi in sebi
in tudi o tistih, ki jih še ni.
Sicer pa tudi ti to občutiš!

Sedim pred televizijskim ekranom.
Pred srhljivimi fotomontažami tvojih podob
sem obstala in kikiriki mi je obtičal v grlu.

Zgrabim svojo lasuljo in glas vpije v meni:
Bog te bo razpustil, pretočil in ustekleničil.
Pordečen strup ti sili iz telesa in tekočina
se bo precedila med gnojenjem.

Tedaj spregovori vampir: "Ne razumeš mojih poti.
Spijem življenje in nato se ustavim.
Kri teče, ko plavž zagori in škrtajo zobje.
Nad glavo zavihra klukasti križ kakor orkan
in ognjeni šlem zatiska glave in tesni."

Primerjam gobasto gilijotino sredi neba
in najostrejše rezilo vseh bojnih mečev in naprav.
Tedaj se spomnim svojih preteklih življenj
in se zavem, da je to zadnje najtežje.
Njegova podoba je kamen zvoka,
zagorelo je sonce, naskoparjen je mraz
in dlaka na roki se mi ježi.

Tolažim se. Vsaka žival odsluži svoj konec.

Vsi so umrli ob isti uri in na isti način.
Nenadoma, brez joka in trpljenja.
V bolečini se sprehajajo v zaporedju
le večerne sence iz preteklosti -
ena sem, druga tja, breztelesne v drsenju.

Zagledam tudi sončno nebo
............... s simboliko nedotakljive
......................... telesno nevtralne beline
................................... nad bivališči angelov.

Strašen oblak se je dvignil neverjetno visoko.

Pod nasilno vrvjo nekega obešenca,
kljub lažnim obetom o njegi starosti
in lažnim pričevanjem o pomiritvi vesti
striptizet v rezervatu neobraščenih opic,

85.
opažam fizikalni svetlobni signal,
nedojemljivo valovanje luči metalnega izvora,
v vzgibih neopredeljenega začetka ali konca,
opozorilo iz oddaljene hladne črte,
kakor se kaže izžejanost v lokavosti
in lakomnost zemlje v pobesnitvi neurja
neke nepredvidljive jesenske naključnosti
z upogibanjem dreves s plodovi k tlom.

Prst zagrebe zmajevo seme prazačetka
in zasvinčenje je vse globlje in globlje,
brez ust, brez ušes in oči, pa vseeno kali.

"Vendar ne sedaj," si govorim,
če upoštevam svoj rodovnik in prejšnja umiranja.

Imam otroke in otroke otrok.
....................Ne dvomin, imate jih tudi vi
.................................. in imajo jih tudi oni.

"Nadenite norcem verige", vpijem.
Ne iščimo nekontaminiran svet z novim začetkom,
če sploh obstajajo alternative z začetki.
Tu, na Zemlji je moj in vaš dom.

Imamo priložnost in kronajmo svetlobo
s pobešenim trebuhom in pogledom na zemljo.
Z mlekom naj prekrije svoje izsušeno telo,
jokaje nad vami in svojimi otroki.

Jokam in tudi oni jokajo.

Vmes pa Greenpeace pri Brent Sparu
in Muruoroa.

Francija je medtem prestopila rob!
Čez Rubikon prestopajo tudi drugi.
Prestopanje je odnos mene do tebe
in tebe do mene.;
odnos bele barve do rumene
in rumene do bele.

Prestopanje postaja toleranca,
zbujanje instinktov iz otrplosti,
besednjak pravšnjosti čez grafite,
splahutavanje krilatih harpij
v vnovični razpršitvi uničujoče snovnosti.

Mnogo je ogorelih obrazov s tresočimi glasovi.
Po Črnobilu še sadje ne more zmladiti,
žariščne substance lajšajo muke spočetja.
Vohamo duh po zažganem mesu, ki ga nosi veter;
zaznavamo obrise in slike gorečih stvari
in slišimo lajež psov svojih gospodarjev.

Slutimo neuslišane molitve rib.

Mnogo nas je zaskrbljenih obličij.
Slutimo drvenje čred skozi savane,
nemir vetra in vsiljene stiske dreves.

Elipsa drvi po ožlebljenem utoru
črnosivih litin iz jeklarn
in ptica s popotnim zrnom v kljunu
neugnano žgoli svojo pesem.

Z robatimi rokodelskimi prsti
si natikajo pripomočke stvari
na zobata kolesa za uglaševanje moči.
Na vzmeteh brezkrvnih izrastkov roke
medlo sije sonce in ogreva gumbe,
ki se rokujejo z neizogibno silo.

V stalni pripravljenosti so kremplji
in golatavo žareče žrelo strupenega izdiha.

Mavrični bojevnik ena, dva, tri ........ tisoč
na brezšumnem drsenju neke zvezde,
kjer vedno več proizvajamo,
kjer vedno več kupujemo,
kjer vedno več uničujemo.

Slišim klice:
Potopite jih v morje, zlomite jih s silo!
Omajajte jim vero!

Ladja pluje. Z njo kljubovanje
hirošimski glasni in uničujoči svetlobi
nad prelomljenimi lestvami med nebom in zemljo.

Bomba odvržena na Hirošimo je imela
štiri in pol tone urana.

Imela je energijo dvajset kiloton.

Pri ničelni točki pet tisoč stopinj
so ljudje izpareli.

V hirošimskem parku piše:
"Naj vse duše tu mirno počivajo;
zlo se ne bo ponovilo."

Nekoč res pride smrt,
vendar bodi prizanesljiva meni in tebi.

V pesteh tiščim vse zvezde neba. 

OČIŠČENJE

V gube molka odtisnjeni izdihi pogorišč
utrujenost sope iz dna in se pogreza
zamirajo barve dihanja zelene
v semenih tleči miti polutanski
pošastnih neder in raztrgane gorjače
arhetipsko obredno razviharjen svišč
z ostrino iz primža simbolov siga
vampirstvo v ikarnat načlenjene verige
skoz dvom nekdanje sprave sikofanske
garont iztika mladoletju žmurke
izlačnjenost v škrjančjem grmu izvesek
objahan konj brez moči se kveči

Vidi se od daleč sliši in tukaj čuti
zamolkle poke kože med udarci strun
sliši se lajež groze hipostratstva iz Efeza
V grmovju perjadje vetra jastreb nad mesijanstvom
plenitev oljalovljenca pred Canosso v kalini
Dosluženim urah v prekletju Artemide ognjeni švist
krhajo in drobijo se ležaji časa vsem krmarjem
zgibi popuščajo v brazgotinah zarez preklanih
gnemon ugonablja pohotnost v noč zvonenja kose
zvezde odslikavajo ugašanje luči v polnočje

Bolni prah prekriva sivo glavo jazbine
in gozd goliči v prtlikavje Nemeze
pojužnik in gažun na bradelj tikva pade
med suho travo in strjeno krvavo roso
kjer klama z gnojno rano in nogo boso On
v lepljivo plapolanje šumov med metulji
zlato pretakajo v breztežnost ko sedmina
prehlaplja dež v žveplene drobce grodelj v prah
prezira – piskač, igrač, godec in sviralo
iz osi norosti se očiščenje orgastično ozira.

Legenda:

Artemida - grška boginja lova (mitološko)
Canossa - grad v severni Italiji, kjer je nemški ceser Hernik IV. 1077. leta
prosil odpuščanje svojega političnega naspotnika papžea Gregoja VII.
Iti v Canosso pomeni ponižati, se skesati.
Efez - starodavno mesto v Mali Aziji, kjer je bilo ustanovljeno znamenito
Artemidino svetišče, ki ga je iz slavohlepja zažgal Grk Herostrat(os).
Herostat pomeni uničevanje kulturnih vrednot.
Nemeza - boginja maščevanja (maščevalna usoda).

 

VIROS PATRIAE AMANTES

Razmetana opeka na križpotju besed
v brezredju, ki umu prostor zapira.
Ni vidcev za spravo, ne ideje o miru vzlet,
le jutro za jutrom v vojni umira.

Čas se odmika. V pregnanstvo ga žene.
Z zravnanjem tal noči usločeno obzorje.
Sveča gori. S črno svilo plamen odnene
Iztočene kaplje svečave polaga v mahovje.

Brezčasje se v sivi kamen zajeda,
v košček sveta, kjer plemenitost v uboštvu
s suhim glasom brezimno v veter jeclja
z dedinjsko popotnjo, dano v otroštvu.

Resnica človeške podobe je biti
pa ji v posesti ciljev življenje ni mar.
Slepilo ugaša, obred je končan, odidi!
Viros patriae amantes! V osarju je mir gospodar. 

CURRICULUM VITAE

Za sabo vlečem dolgi šal,
barve mladosti prestreljene.
Plahutajočo zadeto perutnico vzleta.
V loku je zalučan kamen
s prgiščem črnega semena vame.
V raztrgane štrene sivih odplak
se zajeda hobotnica, gnus slasti,
kvašenje krivic naj vam Bog odpusti.
Bog naj vam odpusti kamenjanje!
Vse opogumljeno kamenjanje,
vsak zalučan vaš kamen posebej.

Zameseno je testo s kamnasto rokó,
kamnitast črn kruh, komis otroku.
Pritlehen in volhek je zrak,
ubogi upognjeni zrak,
usihajoč v klicu kamna,
kamnitega kamna spomina,
ko met kamna v kri
skoz črnilo v kamnu oživi.
Gostujoča nemoč moči,
slepota, ki zmogla je pogum
udobnega umiranja s kamnom v roki,
ko kamen po kamenju rije
in kamen odkopava,
s kamnom pod kamnom drob.

O Bog, zakaj si shranil vame
ves svoj spomin?
Vzemi si rožo iz očesa,
rožo, da ne bo ovenela v meni.
V cvetu je moje srce! 

OTROKOM

Ko boš prevzel svojo bolečino
in bolečino svoje matere,
ki te je rojevala
in njeno radost ob tvojem rojstvu nase,
tedaj boš zaslužen otrok svoje matere.
Ko boš ponovno s krvavim obrazom
prijokal na svet
in se spomnil tistega časa,
ko so se vajine telesne celice v znoju,
kot eden borile za tvoje rojstvo,
tedaj boš morda razumel,
da je vsak otrok brez izjeme
materin sin ali materina hči.
Mati ne odstavi nobenega otroka.
Mati je vsedarujoča. Ničesar ne jemlje,
samo daje – vsem otrokom enako.
Vsak otrok potrebuje mleko in ljubezen
svoje matere, da preživi.
Mati vsem otrokom odpušča in jih varuje.
Mati nobenega otroka ne zavrže.
Vsi otroci so sinovi in hčere slovite matere.
Nihče se nima pravice hvaliti ali zahtevati,
da je mati zanj bolj mati, kot je za drugega.
Za mater so vsi otroci njeni otroci.
Mati vse otroke enako ljubi.
Dva milijona otrok je za mater ena družina.
Kako, da je materina ljubezen tako velika?
Ker krvavi in trpi v neznosnih bolečinah,
da podari otroku življenje in si ohrani svojega.
Materino in otrokovo telo sta eno -
iz istega tkiva, iz iste krvi, iz iste prsti.
Materi domovina je ime.
Matere ne moreš deliti.
Mati je eno telo in ena duša.
Vi otroci, se lahko delite na rdeče in bele,
a vedite, da bo mati z molkom vselej
prepoznala svojega sina ali hčer in ga ljubila,
zato nihče in nikoli ne bo nič več ali manj njen.
Vse kar je, je svet okoli tebe, otrok,
in popkovina, s katero si privezan na svojo mater.
Porod je trpljenje in ni nikoli končano dejanje. 

ČRNI IN BELI OTROK

Nocoj sem se potopila
v drugi svet.
Bilo je vesolje
med drevoredi
in cvetočimi alejami.
Srečala sem Stvarnika
in govorila z njim.

Nisem bila sama.
S seboj sem imela
dva otroka.
Eden je bil Nube,
drugi je bil belec.

Stvarnika sem vprašala
kako se je mogel
tako zmotiti,
da je razdelil svet
na črne in bele
kontinente
in črne in bele
otroke.
Rekla sem mu,
da bom belega otroka
vzela s seboj nazaj,
črnega pa mu pustim
v varstvu, ker je lačen
in podhranjen.

Tedaj sem se zbudila
ob božičnem drevescu
in obloženi mizi z dobrotami.
Za roko sem me je držal
en otrok.
Čutila sem potrebo,
da nahranim oba.

VEČERNE TOALETE

Oči mojih notranjih oči
so se obesile na strop z lastno vrvjo
in bingljajo z lestenca prihodnosti.
Pogled obkroža krivuljo zemlje
in trosi očesni pepel iz mojih oči.
Še žive misli, ki se nikoli
ne upokojijo pod vekami spomina.

Dotikajo se neba.
Dotikajo se sledi jat.
Ponotranjeno, neskončno odtehtano,
kamor seže vonj rože,
kakor dišava priljubljenega jedila na mizi,
kakor diagonalno gibanje morja,
kakor zenit sonca opoldan.

Močan oče moje zavesti
in krhka mati moje duše
si podajata roke ljubezni
pod voljno prejo posteljnine,
kakor bi njun odločujoči premik vesti
trkal v sveto prebivališče,
na vrata besedne zveze,
ograjene z ločilom vprašaja
ob koncu stavka,
ki skozi resnoben zrak sporoča:
Usmiljenje! Bog odreši žejno Afriko!.
Moji bobniči so uglašeni na tišino,
notranjo globoko tišino in molk.

Tedaj sem vstopila v botik,
v botik darfurskih toalet,
stopila sem v botik muslimaskih tunik
in zagledala sem nekega afričana
z mehko bombažno kreacijo turbana
na glavi, ki me je peljal
v neko puščavsko vas,
da sem odžejala sušo s svojimi očmi
in iztočila nekaj kapelj na peščini stoletja
in dopolnila svoj moralni testament,
sakrosantne absolutne misli
s hojo skozi goščo besed o vodi,
o solzah iz odrezanih in iztaknjenih oči
od očesnih živcev, ki se potapljajo
v pušavski pesek in preraščajo sonce

Kamor koli sem se ozrla,
povsod sem čutila, da se me polašča sram.
Videla sem sama gola izsušena telesa,
dolge večerne toalete. Sence smrti. 

KOMU CVETEJO ROŽE ČRNINO?

Vse stvari so lahko črne,
razen rož –
rož v vonjavah in barvah,
ki hočejo v cvet,
cvet otrok iz Darfurja.

So tudi rože,
ki potihem cvetijo
v afriškem Sudanu
in gubajo v popku
žalno tančico svileno,
zaziban nemir v pelin,
žaljšave prstene opoj.
V steblu in listih
afriške rože
se cimi bol in gorje,
srh rje v izpuščaj.
Škrtajo žuželke
v kali semenja,
v tiho curljanje žeje
skoz lakoto cveta
afriške rože.

H grenkobi sokov
so prižeti cvetovi otrok
čez razboleno zemeljsko rano.
Gojimo sočutje, zato ni nam vseeno.
Pod nami ječi zemeljina gruda,
vpeta v korenine smrti
sudanskih otrok,
daleč odtod.

Korenine iz tal dvigujejo očetove križe
plapolaje v uročeni jok in žalost srca,
ki v vetru sledi cvetenju ječe.
Med trnjem razpete rože navskriž,
ihte v znamenjih upehanih rasti.
Iz teme mala črna glavnica moli,
lahko bi bil to moj otrok. Mi vsi!

Razpoke v kamenju utirajo z grozo gaz,
že ugaslo prošnjo človeštvu v ostrini zenic,
v brezbrižnem dotiku krvave prsti.
Na steblu prežgani pepel rože še tli,
pije upanje iz tvojih človeških oči.

Slika afriških rož na papirju bledi,
iz cvetenja črnih rož je iztekla kri
skoz trpljenje žive snovi in moje vesti. 

KROKAR

Nekega dne, ko me je ubijala resnica,
sem zaznala, da je srce človeštva
že skoraj umrlo. Vse telo,
vsak ud posebej je človeštvu
krvavel in krvi ni bilo mogoče zaustaviti.
Iztekali so potoki krvi. Rdečo barvo
sem sprejela kot izrazno barvo
človeške bolečine. Telo človeštva
je izgledalo kot labodji spev
z rdečim madežem na beli tkanini.

Iskala sem psihološke utemeljitve
zakaj človeštvo krvavi.
Menda bo držalo, da telo še ni izreklo
zadnje besede in da brez truda in napora
ne bo ustavilo tega solznodolinstva.
Medtem stoji vest razpeta na statvah
in življenje ji tke dušo iz izgubljene krvi,
ki priteka po kapljicah nazaj v srce
po nekih zoženih prehodih kanalov,
kar me je okrepilo v občutkih,
da sem se zagledala celo v kamen,
ki ne more razdajati ljubezni,
ker nima več krvi,
le spokojnosti čutov v njem me uči,
da ga bo sonce ogrelo.

Iz jaz hodim preoblečena v kamen
po svetu, da me resnica ne bi ubila.
Že skoraj sem se naučila igrati na citre
zlagane pesmi, kako je tretji svet tam daleč.
Medtem ko suha trava v vetru šumi,
se drevesa sušijo in otroci pod njimi
od žeje umirajo, med tem ko mi,
tako prepojeni s sadnimi sokovi,
mineralnimi vodami
in eksotičnim sadjem,
plavamo v bazenih in rekah,
ne vidimo mater in očetov z udrtimi očmi,
ki povedo malčku na njegovo uho,
da sta to dva različna svetova –
svet radosti in svet trpljenja
ustvarjena od istega Boga,
ki ju ima človek v upravljanju.
Za hrbtom otroka je prežal krokar.

Fotografija krokarja je požela blagoslov sveta.
Dobila je Pulitzerjevo nagrado leta 1994.
Na sliki je bil deček, ki ima samo še en kilometer do kampa,
zadaj pa ga čaka krokar, da ga poje, ko bo umrl.

Fotograf Kevin Carter je posnel fotografijo in mesto zapustil.
Čez čas, ko se je zevedal svoje poteze, je naredil samomor.

GENERACIJA

Televizijska oddaja. Zaslon.
Pritisnem na gum in deskam.
Odtrgana od sveta, nekoliko "odštekana" sedim.
Vnuk mi reče: "Full dobra oddaja bo!"

Čakam na prihod ekstradnih volkov.
Žur bo točno ob devetih.
Na kavču se kar udobno počutim.

Podivjani virtuozni svet plane vame.
Skoz ekran izstopi oder norosti.
Pevcu vidim luknje v očeh.
Temačno ozadje zombijev in duhov.
Kitarist daje vtis, da je satanist.
Borim se za en sam kvadratni meter zraka.
Vame so uprta bitja s pogreznjenimi očmi,
z aluminijastim glasom se krohotajo,
na cirkuških deskah sveta rožljajo z verigo.
Bog vozi Marcedes. Svet je ponorel!
Pritisnem gumb in utišam.
Poslušam: "Zabranjeno pušenje".
Sejo Sexon koncertni Bend.
Peljem se skoz pekel Sarajeva.
Kustorica, prosim te, ne, ne! Se branim.

Vnuk mi reče: "Full lepo je."

Jaz mu pravim:
Želim si videti nadživalski svet.
Hojo nog neslišnih korakov.
Ljudi z rožnato kožo in dušo.
Ljudi, ki se premikajo skoz svilo.
Milino katerega izmed angelov.
Želim slišati starodavne bajke.
Videti zibelko davnine z otroškimi očmi.
Prepevanje barv v mladih vrtovih.
Telesa, ki živijo življenje duha.
Želim si videti zaljubljeni svet.
Stvari, ki se jim lahko načudim.
Želim slišati mehkejši šum motorjev,
mehko napolnjene dvorane z glasbo,
postati na križišču brez semaforjev,
bivati lahkotno, tako mimogrede.
Hočem biti mačka, ki prede iz navade
v naročju, z razpihano dlako.

Ne, Gorillazov nočem! Ne in ne!
Nočem ljudožrcev in zombijev.
Nočem hip hopa, popa, hunka, rapa.
Brez TV se doma počutim žametno.

Vnuk ponavlja: "Full lepo je bilo." 

GORILE

Udarci s sunki vesti dramijo gore.
Rušijo se mestne hiše in stolpnice v prah.
Med razvaline se prikrade gorila,
z nogama jezno zaloputne zraku zapah.

Svet skoti, potopi in ga izbriše,
spremeni njegovo podobo v črn skelet.
Učenjak v svoji ekspertizi zapiše,
da planet peša, da bo uničen pregret.

Gozd z infarktom pljuč zadušljivo umira,
zrak je s plini nasičen, težak in razgret,
vode zmanjkuje, vodovod se redno klorira,
duši se nebo, zemlja usiha in vodomet.

Usta so suha in žejna, vzdih je težak.
Le kako bi rešili ta zaplankani svet?
Slišati je bolne pse, ki lajajo v mrak.
Odpovedo misli, udeležba pravih besed.

Medlo je sonce, meseci so brez deževja,
o suhi zemlji in rekah raje ne govorimo,
po preobilnosti stvari nenasitne potrošnje
na planetu zaostalih goril nemočni zaspimo.

Zemlja je vročična, človeku je tuja.
Ne more se gibati ptica s konicami kril.
Je v svobodnem letenju enodnevnic nuja,
da človek sobiva s svetom norih goril? 

IZ OČI V OČI

Vzgojili so plemenite konje Lipicance,
ki ne znajo plesov človeške zmešnjave,
za to redijo dresirane konje Trojance,
vprege urnih nog, Zlodje brez glave.

Gradijo številne mostove in dolgove.
Mule izčrpane padajo v strugo in blato,
se plezajo na spolzke rečne bregove.
Brez dela se umira - sveti se zlato!

Polita vladavina s penečim je vinom,
gojijo se klovni za svojo nespamet.
Z okuženo slino gospe, slo in prezirom
so popacani po licih. Rdečilo ni žamet.

Grehi padajo zloženi name in nate,
suha bodo leta, suhe bodo krave,
nepremičen je čas pameti prave,
zgarane mnoge so roke, spočite krvave.

Na vratih poglej, črno stisko! Baroška
pada ti v objem na pragu vzdihljajev.
Je vdova malika. Vdana je vžigu, a pozna
je njena cvetoča krošnja v maju.

Niso še razčesani njeni skuštrani lasje.
Jutro je. Ni še umila sledi s svojega obraza.
Sem ter tja se maje, postoji zaspana stoje.
Gledam jo v oči. Še nima pravega izraza.

KOS ČOKOLADNE TORTE SAHAR

Ne morem se znebiti
velikega gledališča sveta,
vrtoglave višine,
nedosegljivih razdalj,
svoje zasebne posesti sebe,
s svojim zvokom besede.

Sem mar odtrgana roža vesolja
na platnu svoje domišljije,
sem irealna materija njegovega navdiha,
sem skoncentrirana energija življenja,
ki lebdi nad resničnostjo prazačetka.

Kdo sem? Kam grem?
V viharnih gibih velike rodovitne matere
sem sen antičnih bogov, logos v zamaknjenosti
v čaščenju telurične matere Gaje, Ištar, Astarte,
Artemide, Izide, zasanjana v sedanjost,
zazibana v sladkost in dopadljivost svoje biti.

Sem mar prekinitev vsakdanjosti vesolja
s prazničnim postankom slavljenja življenja,
sem navdih in metafora na obzorjih vidljivosti;
je svet moj ples, ki lebdi nad resničnostjo
kozmičnega raja in jaz se v njem rojevam
kot znamenje vesoljnega časa.

Sem mar izlevitev iz mogočnega Stvarnikovega telesa,
distanca in upočasnitev vesoljnega razmišljanja,
iluzijska razsežnost z žaganjem vere trhlega miru,
snov nezavednih kalupov in zgrešenih klišejev?

Sem nepopolna sestavina najvišjih
organskih in duševnih snovi svetlobe. Njen preblisk?
Sem belo jadro, lupina na vesoljnem razburkanem morju?

Cel svet v notranjosti se mi odpira,
da me ujame pogled vesoljnega stvarstva,
mene z ospredjem in ozadjem človeka
z nalomljenim srcem in obteženostjo topljive sreče.

Nagibam se k sprehodu ob morju sredi sinjega dneva,
da me pozlatijo sončni žarki, vso zaledenelo
od te zime v podaljšek leta dvatisočšest,
ki je noče in noče biti konec.

Blažena v tem skafandru svetlobe sončnega dne,
diham tubit in čas prek svoje navezave prazvena
v tišinah moje duše, ki jih potrebuje moja beseda.
Med tem pojem kos čokoladne torte sahar,
do katere se ne more opredeliti
nobena moja pesniška beseda,
kajti njena sladkost je neizmerna vesoljna snov,
ki jo lahko dosežem samo z okusom v ustih
ob refleksni conski masaži stopal s cedrino kremo,
ugodjem, ki ga vesolje še ne pozna. 

PISK

Vstopil je na vlak prihodnosti
in prisluhnil žvižgajočemu pisku,
ki ga z vsakim novim trenutkom
opozarja na izstop. Na postaji upanja
sreča le uteho in slo po apnencu.

Osvobodil se je živalske govorice
s kemičnim svinčnikom v roki
in se prepustil čudenju dosežka
z uporom realnosti na odziv živali,
dvignjen med lastne izkušnje,
s peljanim olajšanjem v daljave,
ki ga spominja na čredo.

Preneša protitežnostno funkcijo
deviške ekologije vesolja
s skoraj fizičnimi čustvi živali,
z alegorijo polčloveka z Bogom,

Ko se nagne s pogledom čez rob
skrivnosti, v njem prepeva v duetu
dobro in zlo, duhovno in čredno.
Tedaj z belo barvo kot jogurt
naredi krog okoli sebe,
da ne bi prestopil nazaj v strasti,
ki se umirjajo v njem.

Ostaja v sebi za zaveso nature,
priprt pod vekami, za mogočnimi lučmi,
z breskončnim pogajanjem z vesoljno dušo,
z gibajočimi vretenci, odhajajoč med sanje -
členar, pol bitje, pol snov,
dionizično vznesen iz duha gongov tišine,
z bremeni glasov na ramenih.

V vrtincih zavrtenemu popotniku
nebo dodaja vsakodnevno hrano
z dodatki šepetajočih svetlobnih luči,
z nasmeški molitve odznotraj.
Na železniškem tiru mu zadošča le pisk
tistega, ki ga ni nikoli srečal. 

KAR ČUTIM, POVEM

Malo časa sem potrebovala,
da sem napisala to pesem.
Vse moje pesmi so potrebovale
leta, da so me zlog za zlogom,
besedo za besedo jedle
in pobirale vase.

Vsa sem po listih raztrošena,
računalnik se je hranil z mano,
me grizel, objedal in požiral,
zlagal v verze po beli površini.
Srkale so me žejne besede,
me pile po kapljah krvi,
me pobirale vase in jaz sem se
preseljevala v snov,
v pečke semen.

Obgrizeni sadež sem
pod nogami tistih,
ki se razkazujejo in ponašajo
s svojimi napetimi mišicami.
Vidim jih. Napenjajo se
in hodijo po mojih besedah.
Teh se vedno najde neko število.
Ti obljubljajo tisto,
česar ne morejo spolniti.
Obljubljajo, kar ima v posesti Bog,
in sami hočejo stopiti
na njegovo mesto,
da bi sodili,
pa jim daljni zvonci zvonijo.
Vrata se še za nobenim
niso zaprla za seboj.

Ne zavidam mišic,
ki dražijo glad živali.
Te se hranijo z živim mesom.
Nihče ni iz jekla.
Vsakega zgrize življenje na svoj način.

ZELENKASTO ZELEN

Ves je zelen,
po krvi zeleno razporejen,
z zelenim perjem vzleta v veter
med liste nekdaj zelene, v eter.
Leti, ves zeleno zaripel in sopiha,
ima zeleni rep, ki mu med nogami niha.
V srčnici je ozelenel zeleni plen,
ki zelenje svoje ponuja vsem.
Je zelena plezalka po kosteh,
zapoznelo zelen na vseh ravneh.
Zelen v zeleno je položen,
v zeleno zarivanje premeščen.
Je zeleno razsločen,
kjer ni treba vzbočen.
Od vznožja gor, zelen v glavo,
a ni zeljna glava, ne drevo.
Je zeleno zaobljen,
z zelenim ves obrobljen.
A ni zimzelena krošnja,
niti trava, zadnja košnja.
Kima zeleno z zeleno gručo,
a je sadež s sadeži z zeleno bučo.
Gleda z zelenimi očmi,
na zelena polja mu pogled hiti.
Ves je zelenkasto zelen,
kako nerešljivo je zelen!

ZGREŠENA POT

Skozi stopalo tvoje duše
hodim telo, zgrešeno pot.
Zibam se, smetnjak
na smetišče rinem skoznjo.
S tekmovalnimi copati
so obute noge,
razpirajo se še roké
in povabijo dušo v telo.
V režečem nasmehu
telo hlepi po njej,
zasidrano v napuhu.

Na parketu pleše,
se telo ogreva,
dokler mu sapa ne poneha.
Telo sem tvoje, duša,
z zrcalno zgodbo svojo,
jaz evnuh brez pravic
do užitka, s tabo duša.
Sanje je razum ohranil,
kot da bi dosegel tisto
česar v tebi duša, ni.

Skoz odprtine pljuskam vate,
plavam, da te tok ne odnese,
v podzemlje mrtvih duš,
da preživi telo temó iz kletí.

Kot da ni odrešitve pota duši
tako grozi telo,
ko krči ji grebene
in izrastke, vonj soli,
ko vanjo vstopa duh,
ki s telesom si namučil bo roké. 

BREZ ZLATNIKOV

Nogi, ki ne najdeta počitka,
stojita na sredi sveta
v prostoru zevajoče praznine,
v prastanju, kjer je začenjal
nastajati prasvet,
iz katerega se nogi premakneta
in morda najdeta tla,
koder bo shodil duh
z novo iznajdbo namesto denarja.
Morda postane prijazno vezenje
z zlatimi nitmi mišljenja,
plavajočega v vrvežu plesa,
sposobnega se še naprej premikati
v prostor brezprizivne samovladnosti,
iz katerega se bo človek dvignil
v sinje eterske višine,
z akvarelno barvitostjo nasmeha,
ki postane samo ljubezen,
tista neskončna mnogoterost
razsvetljenega jaza,
tisto spleteno človeško čustvo,
brez zob, ki jim pravimo denar. 

DENAR JE POSTAL ČLOVEKU BOG

Človeška ura mi govori,
da prihaja k človeštvu
nasilni kazalec preobrazbe,
ki pripravlja svet na udarec,
ne nadejan udarec,
ko človek premika koordinate
in prepočasi leze skozi levitev kače.
Udarec bo ves žareč v ognjenih zubljih,
ki bo goltal z vseh strani.
Ti boš talec samega sebe.

Kdo še vnaša kozmični smisel v red
s koreninami prazačetka,
ko te življenje odstira iz ozadja,
ko te meša in vrtinči na osi norosti,
ko te budi iz otrplosti
in te biča v tvoji pokončnosti
in nenasitnosti, ne da bi si vzel
prej mero svojega želodca.
Svoboda ti poplesuje pred očmi
kot himera, ki se je izrodila
v tvoji domišljiji,
pijana od sončne svetlobe,
od ljubezni, ki pluje po drugih poteh
in te vabi s safirsko lučjo
iz tvojega blodnjaka.

Govorim ti, da vesolje nič ne pozabi,
v vesolju ne gre nič izgubljeno.
Pretežak je tvoj pogled na svetlobo,
ki te kliče v prazno, tebe
neprodušno obitega z deskami
in zacementiranega vase.
Vse se vrača, ko ti bo ponujen
poslednji obrok tvojega bogastva.

Vse se vrača s svojo gnostično mistiko
in titansko močjo, tebi nazaj!
Za tabo se vlečejo globoke struge
črnih oljnih madežev, človek!
Za teboj se vlečejo molitve,
teze, antiteze in sinteze
od užljenosti do pomiritve duše,
do tvojega vzvišenega nadzora.
Brezhiben si v svojem plesu poklonov
tvojemu novemu Bogu, ki te oblikuje
in priklepa na naravo tvojega malika.

Zaupam neznanim obrazom na sončni ladji,
izkušenim duhovom, emigrantom življenja,
ki hočejo arhivirati sence zgodovine,
ki hočejo odpraviti zloveščo usodo,
ki hočejo odpraviti bolečino človeštvu,
ki hočejo odpraviti nasilje in avtoriteto,
ki hočejo odpraviti vladavino naključij.

Vstopam v ritem kozmičnega plesa svetlobe.
Naj me sončna ladja odpelje nazaj
k pozabljenemu izvoru!
Kdo si ti, kdo sem jaz in kdo smo vsi,
ki nam je bila strogost,
ki nam je spodbujala disciplino
in podjetnost, svetinja.

Si mar zaslužimo izvoljenost pri Bogu
z delom in odpovedmi?

Kdo kopiči bogastvo?.
Množica trpi pomanjkanje.
Maloštevilni imajo v rokah vse.
Vzeli so moč in oblast Bogu,
odvzeli so moč in besedo meni,
le po mokrem listju še lahko hodim
in nabiram želod zanje.

Bogu očitajo praizvorno nepopolnost stvarstva,
zaradi renčanja nezvestih psov,
zaradi medvladja vesti,
zaradi upornosti nabiralcev želoda.
Meni očitajo premajhno storilnost.
Denar je postal Bog, malikovanje.
Kaj govori humanistično izročilo?
Nič več ne ve, podeseterilo je velikost oči.
Kaj je s teboj? Kaj se s teboj človek, dogaja? 

GREH

Nihče ni čisto popoln.
Nihče ni čisto zgrešen.
Nihče nima možnosti
da bi popravljal čas,
viseč na dveh klinih neba,
ki jih ne more doseči.

Včasih je človek
potreben greha,
včasih je ves milnat,
da se greha znebi.
V strahu
pred demonskimi silami,
je pobelil vrtno ograjo
in zažvenketal z novčičem,
da je tema odveslala
in mu nesla dušo očistiti.
Kakor komu.
Nekaterim Zemljanom
v reko Ganges.
Tam najde človek
svoje čisto telo
in očiščena duša
se zlekne v njem,
da bi uresničil
novo potrebo po grehu
in se znova skesal. 

PODALJŠANI REPI

Pride trenutek,
ko začutiš,
da ti duša strada.

Nasmihajo se prazne obljube
onesnaževalcev zraka
in reponoscev.
Njihova roka
zavihti sekiro
in hoče obglaviti zgodovino
s svojo podlistarsko pametjo
in prelisičiti dim,
ko papirji spregovorijo
nove laži.
Opazila sem,
da se ljudem
podaljšujejo pasji repi,
s katerimi mahajo
svojim gospodarjem
zadovoljstvo,
kajti pravica je zbolela
in zaspala na svoji bolniški postelji.
Zehala je, ko je vstajala od mrtvih,
prepričana, da bo ljudstvo ostalo
zvesto svojim okrnjenim pasjim repom.

Opazila sem, da se je na njeno
bolniško posteljo ulegel človek
in rodil zajetno nosečo laž
s še bolj podaljšanim repom,
kot ga je imela bolna pravica,
ki je umrla med carskim rezom,
ko je rojevala debele laži
s podaljšanimi repi hudiča. 

PRIVILEGIJ

Bil je sin revnih staršev,
bister in nadarjen otrok.
Želel je nadaljevati šolanje.
Denarja od nikjer.
Nobene štipendije ni dobil.
Nihče se nima za vrtnarja,
da bi gojil to rastlinico - človeka,
ki si želi postati zdravnik.
Rad bi pomagal bolnim ljudem.

Sezuli so mu želje
in ga poslali bosega na pot.
Brez podpore staršev.
Brez podpore učiteljev.
Brez podpore tovarišev.
Brez podpore države.
Bil je sam in mlad.
Imel je le voljo, delovne roke in želje.
Presenetil je samega sebe
ob poslušanju srca in prebiranju knjig.
Iz nujnosti preživetja bo razvil le mišice,
a želje bodo ostale neuresničene sanje.
Delal bo fizično od zore do mraka.
S predanostjo delu in izkoriščanju
bo morda vlačil ledene drogove v gozdu.
Mlahave duše bo morda mešal beton,
morda bo urejevalec statističnih podatkov.
Še ne ve kaj bo delal, da bo preživel.
Delal bo, kar mu bo naloženo, sit šefov
in budilke, ki ga bosta opozarjala na njegove dolžnosti.
Naveličan tesnobe pod modro "tuto" vsakdana
bo razglabljal o sebi in pokorščini drugim.
In gospodarji ga gledajo vzvišeno in pravijo:
Revež naj dela kar mora in kar zna,
bogat naj postane, kar si želi in po čemer hrepeni!

PRISESANIM

Nabrekla voda,
figurice paglavcev,
v svoji sluzasti lupini
gnijoči škržatje,
izkrivinčeni črvi,
zgladeno blato,
zaspanost
in poveličanost,
odskok mrtvega komarja,
prepitega s krvjo
od štarta k cilju
v vsej njegovi cerimoniji
brenčanja.
Ves njegov spomin
na uživanje
ob prisesanju
na človeško kožo
odseva iz nabrekle vode
umirajočega blata.
Molijo peruti
mesarske muhe
iz mlakuže
in brenčijo
nad izleglimi jajčeci.
Zasidraj svojega slona
človek, v pristan!
Kralja velikanov
ne izkazuj,
kajti njegovi
koščeni oklji,
ki se obešajo
pod rilcem,
motijo majhne
brezzobe živali.

Ne trobi
z rilcem
na pohodu čez savano,
kajti gromki glas
bo zbudil brezglasne
živali, ki gnijo
v nabrekli vodi.

Slon v tebi
bo žrtvovan
mlakuži.
Pojdi gniti
bolj tja,
kajti v nabrekli vodi
je premalo hrane
in prostora
za tvojo
živalsko
požrešnost.

LOTO

Kupite si upanje,
srečo si kupčkajte!
Mrežico rdečo,
številke za srečo.

Ne zavajajte se,
ne zapraviti vse!
Dolgovi se parijo,
igre malo podarijo.

Redki dobijo,
večina izgubijo
dobitek na srečo,
srečo opotečo.

Shranite želje,
čas naj jih melje,
zložite jih v omare,
da se bodo prespale.

Ljubezen ni mogoče dobiti
z bogastvom svet odkupiti,
velika vreča naj se razpoči,
žreb naj o vaši sreči odloči.

OPICE

Ko odpreš TV sprejemnik,
(za to ni potrebno imeti posebne sreče)
zagledaš mejni obraz, ki izžareva
v prostor opičje strmenje.
Onstran prostora je kaos, ki ti pokaže
lastnosti tvojega opičjega plemena.
Zunaj pada tihi dež. Obudi spomin,
kako so te opice izgnale iz opičjega tropa,
a ko se ti je utrnila prva solza ginjenosti
iz samozadovoljstva po licu, da nisi več opica,
nisi hotel več v večnozeleno pokrajino
opičjega sveta v divjini.

Zavrgel si opico v svojem telesu
in sprejel vlogo človeka.
Podivjane vode so te gnale naprej,
napajale trte, ki so obrodile vino
in ti si opijanjen branil svoje opičje kraljestvo
in se začel gostiti s surovim mesom.

Postal si opičji mojster,
nagrajen s človeško pametjo za ubijanje.
Vidim trope sužnjev opičjega rodu,
ki jih tvoje kamnito srce gleda izpod opičjih oči
in opičje kože, ki je izven džungelskega tropa
dosegla drugačnost, ki se ujema s stanjem sveta.
Moč je značilna za vodje opičjega tropa,
ki preoblečen v cunje, predstavlja drugo vrsto.
Prilagodil si se opičji nepopolnosti
in v njej eksistencialno vztrajaš.
Med nami je veliko opičjih dostojanstvenikov -
povsod po svetu, ki varujejo v najbolj skritih trezorjih
opičje bakelitne oči in živalsko nagonsko naravo,
opičjim lastnostim pa dodajajo še izprijenost.

Svojo dlakavost in genitalije pokrivajo
z razkošnimi oblačili, okraski, imeni in funkcijami.
Ko delujejo, jim v očeh mežikajo opičja zadnjica,
spredaj pa nikoli potešen džungelski spolni nagon,
s svojimi analnimi glasovi pa vzbujajo občutje studa
ob poljubljanju suhe revščine v Afriki
in deželah tretjega sveta na daljavo.
Tudi med nami ni tako malo opičjih mojstrov
s takimi lastnostmi, kot jih imajo orangutani po svetu. 

RAVNI TRANSFUZIJE

Iztirjeni tok transfuzije je presahnil.
V zraku drhti prebodena koža.
Sebe drži na preži na epitelu tujega telesa.
Moralizira in zanikajoče skriva moralo igle.
Drsi z roko v podkožje, našemljeno
in hoče preoblikovati zrak lastne ujetosti,
prek tujega telesa. Etično sarkastično.
Kakšen plavalni maraton po tuji tekočini!
Oksasta luč zaman sveti v monolog.
Zvočna sinteza misli v petardi odplake.
Odrivanje zvoka po kovinskih strunah.
Dušenje z obilico suličastega zraka.
Risanje viaduktov s praznimi drevesi,
alej brez presežne moči v brezbarvnih sadežih,
na meji zavesti, ki zaplankano nosi golo telo.
Kakšna zameglenost sili v prečiščevanje
teme skoz prah na policah, ki polnijo
podstrešja. Adio krdelo! Pacem in terris!
Petdeset milijonov ljudi so pognali v smrt.
»Bog ne kocka« je dejal Albert Einstein.
Upravljajte se z Marsa, če se ne morete
na Zemlji! Ne morete se določiti, niti raziskati,
niti razkriti, niti prevrniti svojih teles in nadzorovati
štirih nebesnih strani, uloviti izgubljenega časa..
Iznajdbe za več okrožij, za mnogo ljudi
se utapljajo osiromašene od znotraj.
Trivialna zahteva posvetne vednosti.
Prevedejo naj se v javno dostopen jezik
vsi zakoni, ki so prepuščeni vam.
Morda pa bo dobro zmagalo,
ko bodo poravnani vsi človeški računi.
Bojim se neodgovorne svobode,
bolj kot si želim svobodno voljo.
Zakaj se je človek odločil proti »prima causa«,
komu lahko očitamo opustitev,
da je žival postala človek - žival?
Refleksiven teoretik življenja se bo vprašal
zakaj se vsaki dan, v nekakšnem divjem transu
razstreljujejo v Izraelu in Libanonu.
Kljub mnogim transfuzijam s svetlobo,
moje dotrajane kapilare tega ne vedo! 

MESARSKA MUHA

(Balada)
Rojstvo. Kakšna drznost.
Cvetje samovoljnosti sveta s strupenimi prašniki
leži na plošči sive jeklene pločevine,
kjer zanemarjen, neobrit in nepočesan čas
pada na hiše z mešanico smoga.
Skozi luknje ozona padajo angeli
višje razvitih inteligenc in se posedajo
po vejah dreves, pod katerimi brnijo motorke
in muhe s folikli v telesih na odmrlih kosih mesa.

Čuječnost duhovnega drevesa odznotraj.
Samevanje sredi prvinskega, v intimni dogodivščini
strjenega voska. Skipek spominov
in zven trobente z dušilcem iz daljave.
Partitura iz zlatega gramofona. Brenčanje.
Odiseja za potopljenim zakladom spomina.
Potikanje po neskončnih galaksijah uma.
Odpiranje krst, iz katerih vstaja trpljenje.
Zatemnitev, v katero tone obraz.
Seganje po semenskem žitu duha v iskanju
odgovorov o vsem, ki vzbuja stud.

Akustika iz kaznilnice mladosti.
Vse še ni pozabljeno. Notranji jaz se komaj še spozna.
Spominske figurice odlitih vojačkov za živo mejo
medlijo svoj sijaj. Kdo se spominja starčka Fortunelota,
ki je živel od odlitkov solkanskim otrokom?
Okoli 1942. leta. Čustveni topos kraja.
Omotična zamaknjenost roma k pepelu svetišča.
Nebo strmi v oči. Rja vredna pokojnine in dodatkov za žrtve.
Izpraznjevanje telesa prenapolnjenosti dvomov,
ki presežejo skušnjavo, spolzkost ogledala.
Ugovori na pomisleke od včeraj.
Prestavljanje težišča. Upanje z usodo sonca.
Barbarsko zažiganje in izgorevanje sveta.

Povešene so veje dol. Zreli sadeži navznoter.
Kot dih osamljenosti v prilaščanju blagoslovov.
Privolitve na pričakujoča poželenja in spolnitve.
Podvajanje upanj in razočaranj.
Ena sama preizkušnja v nerodnih lupinah besed
in potez. Nakopičena moč čustev.
Kipenje razuma čez rob.
Preobleka v slovesnem oblačilu duše,
morda dodatna vrednost višjim inteligenca duha.
S tem se zaključijo beleženja, resignacije,
brezizhodnost, razpoke in vsa dekorativnost duha.
Ubila sem nadležno mesarsko muho in vest me je pekla.
Za to bom odgovarjala Bogu.
Obstajajo samo stičišča med življenjem in smrtjo,
med razumom in vestjo. Očiščenja in kesanja.
Hermenevtika in eksegeza Matevževega pasijona
vsakega živega bitja. Bachov oratorij za visoko mašo
z brenčanjem muhe v smrtni agoniji. 

KRISTUSOV KIP

Kistusov kip
v Rio de Jeneiru
je postal zračen.
Nekaj božjega je povsod.
Tudi pred vrati Bele hiše.
George W. Bush ni utegnil
povesiti oči.
Spremembe nastajajo sproti.

Kristusova zavest se je usedla
na predsedniški stol.
Zaprl je duhove v steklenico
in ustavil njihovo žetev.
Pšenico v silosih
je namenil lačnim v Afriki.

Pregib kože,
pod katero leži
notranjost notranjosti,
je natrt z zamolčanostjo
v Iraku umrlih vojakov.

Menhatnsko brezposelno priležnico
je vzel za tajnico in ji naročil
naj več ne nastavlja
svojega materinskega gnezda
in naj se razcvete
v sijočo lilijo za rojstvo nedolžnih,
brez podedovanih grehov staršev.

Evropejcem je poslal
ladjo zobotrebcev, da si očistijo zobe
in jim naročil naj razjahajo lesene konje
s spominom na Trojo.

Vzel je stvari pod svoj nadzor
in postalo je jasno,
da bo ustvaril raj na zemlji
in posadil jabolčne nasade.

V enajstem nadstropju
je enajstega septembra
dvignil snežnobela jadra,
v katere se lovi srdito meso.
Izdatnost božje logike je mir.
Nekaj Kristusa je v vsakem srcu,
le poiskati je treba smisel razodetja
razprtega Kristusovega kipa
v Riu de Jeneiru. 

GOSTOLJUBNOST

Včeraj, prvega novembra
mi je zadišal teran,
da se shranim za zimo,
ko dnevi postajajo kratki,
noči pa dolge kot kača.
Po koščkih umira sonce
in Matilda pušča vrata priprta.

Včeraj mi je dišal pečeni kostanj.
Odmislila sem skladovnice rož in sveče
pa tekočine dežja,
ki običajno namakajo mrtve
in zamočijo žive.

Zavesla mi spomin nazaj.
Pomislim na svojega deda.
Za Dan vseh svetih je pekel
in jedel kostanje. Pravil je:
Ne boš me še vzela!
Moram zdržati. Ko prideš,
ti postrežem kostanje
in te z rdečim napijem, Matilda!
Ti boš pijana odplesala
nazaj med svoje sezname
in me črtala s programa
tvojih obiskov!.

PIJANDURA

Ko je temeljito potacal njeno senco
na tlakovanem pločniku,
se je na ulico spustila na noč.
On se je majal pred njo
škrlatno – oranžne barve.
Na tleh je ležal njen pohojeni šal.
Stlačil je grlo steklenice v svoja usta
in zaigral zadnji adut njenega potrpljenja.
Odšla je. Tudi valjarja za testenine ni več uporabila.
On je pljuskal vase pijačo kot dež
in jo »luckal«. Okrog njega se je zbrala množica
firbcev, ki so dorbencljali, opravljali
in vsi skupaj bodo utrujeni od nečesa zaspali,
ne da bi vedeli zakaj so se utrudili.
Vse slovenske pijandure pa bodo kmalu ležale
zakrčene od šnopčka, sadjevca in nočnega hladu.
Eni prej, drugi kasneje.

Iz kleti je močno dišalo po žganjekuhi.
Vse življenje so pijandure žrtev nekih predstav,
da tolčejo s podplati srd in jezo ob tla
in da jim popiti alkohol daje občutek moči
pri teptanju polžev in brcanju psov na verigah
in da le pijane glave lahko obvladajo
tehnologijo udarcev in prelomljenih čeljusti
ter petja nožev po sedemnajsti popoldan.

Srečne ženske in psi, ki veselo mahajo z repom,
ko čakajo, da bo le pijanca pri hiši kmalu konec
in da bo enega manj od trpinčenega, zasužnjenega
in nesrečnega naroda. Nekoč bo žganjekuha postala
ena redkih muzejskih strasti, zapisana v kronologiji
slovenstva, ki želi svoj jezik osnažiti in ga
kletvic pijancev razkužiti z žvečenjem česna.
Sinovi gotovo ne bodo očete pijance trepljali
po ramenih, da so gojili tradicijo pijanstva
najmanj tisoč let in da si za to zaslužijo priznanje. 

TOPLICE
I.
Toplice niso samo termalna riviera
z golf igrišči, zabaviščnimi parki,
fitnesi in igralnicami z ruletami na srečo.
Marsikdo tudi ne ve, da so toplice
dolgočasna ustanova številnih bazenov,
v katerih se namakajo starajoča bolna telesa
in iz vode molijo od bolečine skrtovičeni
trpeči in zgubani obrazi, nabreklih vek
od neprespanih noči, zaznamovani
s tistim izrazom, ki mu pogosto nadenemo
ime: tretje življenjsko obdobje in invalidnost.

Kopalce pestijo artritisi, ankilozantni spondilitisi
z bambusovo hrbtenico, ki upognejo
tudi mladeniče in mladenke kot svečo.
Veliko je tudi paraplegikov in ljudi brez nog,
ki so jih izgubili v prometnih nesrečah.
Težka voda s kovinami se leno giba
v protislovje mladosti. Kopalci so redkobesedni,
mnogi s pomečkanimi lici, podbradki
in ugašajočimi očmi. Jutra so meglena.
Ponoči vsa pokrajina tiho zaspi in Sava
se lenobno vali po svoji strugi.
Sonce ni več tako radodarno.
Listi porumenevajo in padajo z dreves.

Vodni curki mi v malem okroglem bazenu
masirajo hrbet. Tedaj se k bazenu
na invalidskem vozičku pripelje moški
srednjih let, paraplegik z operacijo na hrbtenici
pri dvajsetih. Tumor. Pozorna sem postala,
ko se je kot kača s svojim telesom začel leviti
svoje negibnosti, se uprl na roke in kot jegulja
čez zidek bazena zdrsel s telesom v vodo.
Niti mu nisem utegnila ponuditi svoje pomoči
in že je sedel na svojem masažnem mestu
in mi rekel: »Sem zdrav, hvala, nisem potreboval pomoči!«
Rekel mi je tudi: »Tudi žena je na vozičku paraplegik
in doma sama gospodinjiva in vse postoriva
pa še v odbojki in teku z invalidskim vozičkom sva aktivna.
Z oči mu je sijalo toliko zmagoslavja, veselja in luči,
da je sonce prisililo vso bolečino in apatičnost,
ki sta vladali v soparnem prostoru, k molku,
da sta skrili svoj obraz grenkobe za tančico sramu.

II.

V toplicah sem videla ljudi krhkega zdravja,
ki so potrebovali malo humorja in veselja.
Potrebovali so nekoga, ki bi jih pripravil do smeha
tudi ko niso za preobloženo mizo s hrano.
Vodstvu hotelov pa ni do animacije, saj so v vse
sobe namestili televizijske sprejemnike in hladilnike.
Videla sem nasmehe na obrazih gostov,
ko so jih hotelski natakarji obsipavali s pozornostmi
in dobrotami na krožnikih, ki se jim niso mogli upreti.
Videla sem jih kako jim navznoter joče srce.
Njihovo počasno gibanje se jim je razvleklo v neskončnost
in opazila sem, da niso mogli natančno izraziti svojega cilja,
da so prišli na zdravljenje. Nekateri so dišali po cvičku,
drugi po česnu. Vhodna vrata hotela so se odpirala in zapirala.
Nekatere, zadete od kapi po eni strani telesa, so držale žene
pod pazduho in hodile zamišljene ob svojih možeh.
Ta nenehni življenjski slog s hlastanjem, ki so ga bili vajeni,
jim je spodbujal neverjetni tek. Nakladali so krožnike
pečenih jajc, šunke, hrenovk, sira in skladovnice kruha in slaščic.
Imeli so dvojno težo. Tu slišiš za vsemogoče tragedije,
za prometne nesreče, tudi za takšno, ki jo je zakrivil policaj,
ki je uničil mladeniču na invalidskem vozičku življenje.
Pripovedujejo si, da so izgubili svoje partnerje, da so se
ločili, veliko govorijo o holesterolu, visokem krvnem pritisku,
o boleznih prostate in prestanih operacijah na hrbtenici
ter napakah mikrokirurgov, ortopedov in prepozih diagnozah.
Tu slišiš tudi zgodbe o ljudeh, ki jim je življenje naložilo
zamolčane grehe, ki jih neusmiljeno trgajo in njihov strah
se spreminja v hudournik, ki jih pa ne more oprati in očediti,
da bi živeli bolj naravno sproščeno s pretokom pozitivnih energij po telesu.
Pravzaprav toplice so klinika za zdravljenjem bremen,
ki so se lotili telesa in duha. So lahko odrešitev pred samoubijanjem
z grabežljivostjo, za mnoge pa so zadnja postaja pred koncem.
Marsikdo gre v toplice zato, da bi prebodel in pretepel
zmaja v sebi, ki se ves zašpehan v prašičji smoli valja po njem.
Toplice so tudi ustanova za zdravljenje žaltavih ocvirkov
in razstrupljenje krvi od zadimljene šunke in klobas.
Prav malo ljudi je bilo videti, ki bi odhajali domov vitki
kot sveča. Nekateri živijo kot človeški plevel, kot ščavje
sredi kopriv in nimajo mirnega spanca ne doma in ne v toplicah,
saj kar naprej težijo, da jih tare nespečnost in goltajo tablete.
Toplice so strelovod sredi Slovenije, v katerega udarjajo strele,
namesto da bi udarjale v razvade in nezdravo življenje ljudi,
kajti poti za samoubijanje so različne. Tudi potuhnjenka je
spoznala, da se mora poboljšati. Poti so različne: ene imajo široke
ovinke in postaje, druge pa imajo direktno traso, ki vodi k pameti.
Tudi iz človeških strasti in napak nekateri kujejo denar. 

KUGA

Šla sem mimo starodavnega znamenja,
ki so ga postavili predniki v spomin
na žrtve kuge, ki je razsajala v 14. stoletju.
Kuga je bila bela koščena smrt, ki je škrtala
z zobmi, davila ljudi, praznila hiše
in spravljala cele vasi prebivalcev pod rušo.

Priplazila se je pod repom podgane
in je z ostrimi sekalci grizla češplje, krompir
in lazila po vrečah moke po podstrešjih
in shrambah. Tudi gospodinjo Tinco je obiskala,
»po vrsti, kakor so hiše v Trsti«, in vsakdo
je pokopal ducat svojcev, z apnom poškropil
in blagoslovil hišo, a pogrebcem ni koristilo
niti čisto žganje iz samih tropin, razen
Tinčinemu možu Štefanu, ki je pokopal
svojo ženo, starše in svoje otroke, a on
je kar po nekem čudežu ostal živ.
Vprašal se je kdo bo pa njega pokopal,
če bo zadnji umrl. Kuga mu je odgovorila,
da je sicer utrujena, vendar da bo ona
opravila pogrebni obred in nato odšla naprej.

Na pepelnično sredo je umrl tudi Štefan.
Kuga je morila naprej in pomorila vse
prebivalce naslednje vasi. V vasi so preživeli
le psi, mačke, kokoši in tudi krave so lačne
in žejne mukale in naposled v štalah omagale.
Ljudje v naslednji vasi so poleg umrlih,
pokopali še poslednjo iluzijo, da bodo preživeli.
Izguba iluzije pa pomeni ljudsko grozo in trepet.
Pohotna kuga ni pozabila svojih naklepov
in je morila ter pomorila in zdesetkala Evropo.

Govori se, da je kuga zopet na pohodu,
vendar je spremenila svoj ženski spol.
Imenuje se terorizem – letalski, pomorski,
kopenski, bombni, samomorilski, morilski,
verbalni, injekcijski in še jih je z ničkoliko imeni.
Tudi računalniški terorizem je na pohodu.
Virusi in emaili s prevarami in grožnjami.
Prejmeš na primer email z grožnjo,
da če grožnje ne pošlješ naprej 20 prijateljem,
da boš izgubil svojce in utrpel škodo.
Tedaj se v ljudeh zbudi samoohranitveni nagon.
Ali »jaz« ali »oni«. Nekateri se odločijo za »jaz«
in uničijo email z »Delate«, drugi se odločijo
za »oni« in pošljejo sporočilo prijateljem,
da jih sodobna kuga umori, če ne bodo morili naprej.

Vsak čas zapusti svoje spomenike.
Tudi sedanji čas bo zapustil spomenik
z vgrajeno napravo za sterilizacijo duš,
ki bodo tod mimo hodile in se zamislile.
Še ni rečeno, morda bo tak ali drugačen spomenik,
vendar spomenik na žrtve sodobne kuge zagotovo bo. 

KLON

Izhodiščna točka je gen.
Kupite poceni sojo, polento, paradižnik!
Vse raste, cveti in zori na gredah pod polivinilom.
Super polivinil nastane s polimerizacijo vinil klorida.
Kupite rdeče jagode s povešeno težo,
ki rastejo v zavetju lune pod španskim nebom.
Bodičasto in puhasto je njihovo napeto telo
z okusom po razmočenem dušiku. Privoščite jih
svojim otrokom, babicam in dedkom!
Merkator bo raj, Meka za vse!
Indija Koromandija. Izobilje na mizi.
Nagovarja te hrana z novim genskim zapisom.
Novost, super novost! Ugrizni v sadež!
Ob ugrizu se bo iz sadeža ulila kri. Virusi odpornosti.
To priložnost pri mizi so že izkoristili v Zambiji.

Na vso moč grizljajo in stiskajo zobe.
Grizejo. Brez zadrege in sramu.
Z maščevalnostjo črvom.
Nekaj neprisiljenega je v njihovih očeh
ob pogledu na jabolko, da se je črv omejil
svojih potreb po njej in kemikalijah.
Jeziki alergije kažejo otrokom zobe.
Eko sadje z nadležno zeleno svetlobo izginja.
Fluorescetno rdeča je postala modna.
Futuristična glava se je skotalila
pod rezalnik za zelje in se v sodu kisa.
Človek je spremenil svoj kodni zapis:
oči ima zadaj, možgane v trebuhu,
želodec v glavi. Vidim šokantne
večglave prikazni, izraz presežka
»stile floreale« z vetrnicami v predmetsju
iztirjene človeške pameti.
Odpravljene so meje razuma, človek je zašel.
Absolutno se spreminja v relativno.
S človeško roko se spreminja nedotakljivo.
Streptokoki duh žene človeka naprej!
Da je, to kar je. Da postane to, kar ni!
Človeški kloni se že proizvajajo,
neverjetno kakšna podobnost med ljudmi.

PREMISLEK PRED OBISKOM

Ko prihajam nazaj k stvarem
skoz trnjevo svilo in obskurno zaveso
dvomov in na postelji razmišljam,
kako se mi je zjutraj zasvetlikal dan
ves svetal, sončen in vesel,
in kako mi je nekaj znotraj izgovarjalo dan
večerno rdeče, z orgelskim koncertom
preoranega neba in dvom je ustvarjal fuge,
nekakšne naplavine žvepla
(vrag naj jih vzame),
ki so mi sredi belega dneva prebudile
telo naj se vendarle zganem in grem.
Spregledala sem, kako se te naplavine
zarivajo z ostrim vonjem skoz ozračje
in jaz z zatiskanjem svojih oči,
jih sploh ne spodim stran, ko mi plužijo misli
znotraj po črtah, kjer me liže kri spomina.

Nekdanji spomin na cigaretne ogorke
mi je prebudil pljuča, da sem zajela zrak,
a Penelopa mi je s pletilkami tkala dan
pričakovanja, ki me je čedalje bolj
potiskal v okvir, v veliko stoječo mlako
zavesti, da iz tega testa ne bo dobrega kruha.
Prek ustnic izgovorjeno šepetanje
brez zvoka, brez glasu, nemo
in manj kot dva metra od tal sem bila jaz
z vso svojo pritljago butalskih nasmehov
globoko zasidrana sama v sebi,
saj sem vnaprej skoraj zagotovo vedela,
da bodo še danes nastopale komične figure
in da si bom najverjetneje ogledala komedijo.

Komaj je minil prejšnji dan, ko me je bičala strela
in sem jo kar poceni odnesla nekoliko boljše volje
kot se mi je kazala danes, ko je dan na nebu
jasen pa me močvirje spet vleče vase.
Nato sem kot izčrpana plezalka
komaj splezala po zidu in zajela sapo.
Čeprav mi je znotraj govorilo naj bom doma,
sem (jaz tepka), vseeno obiskala razsut svet,
ki je še komaj dihal z listi, zadovoljen,
da je mučil mravljo in samega sebe.
Ko je bilo vse absolutno razvrednoteno,
kar sem veselega prinesla v hišo obiska,
sem se poslovila in odšla skoz vrata
(nihče ni pospešil koraka za menoj),
da me je večer dneva pobarval s svojo
zlato barvo zatona in jaz sem spet žarela,
vendar nekoliko manj, kot sem žarela zjutraj.
Kako je včasih bolj hvaležno, da se sprehodiš
v naravi, na mesto da obiščeš ljudi s premalo miru.

ZGODILO SE JE …

Ali si ga opazil,
ali si ga ujel
prešuštnika;
ali si ga zasačil,
ko je brez sramežljivosti
slačil hlače;
ali si ga videl,
kako brez sramu
je kazal vso revščino
svojega premoženja;
ali si ga videl,
kako mu je vse obviselo,
ko se je agitiral.
Si ga videl
kako se je razseljeval
popolnoma gol po tvoji koži
in te tipal z bodečimi očmi
na najbolj bolečem
predelu tvojega telesa.

Si ga zaznal,
ko je zalajal
in kako je odmeval pasji lajež ;
si ga otipal potuhnjenega
v kožo kako je gorel,
ko je gledal tvoje maslene kolače
in njen Venerin grič.
Kako je ves razbohoten lezel iz sebe.
Ali si ga čutil, ko te je povečerjal
in pospravil vase.
Si šel za njegovimi ostanki,
ko ni več nič ostalo?
Nihče ti prav ne more verjeti,
da se je to v resnici zgodilo
pa vendar se je zares zgodilo,
prav zares nekomu.

PSIHIATRIČNA BOLNIŠNICA

Ustanovili so zavod za beljenje stvarnosti,
ustanovili so zavod za beljenje preteklosti,
zavod z javno močjo –
psihiatrično bolnišnico za besede.
Delavnico za reciklažo besed,
zavod za despotsko pobijanje misli,
čistilnico z beležem za besede.

O Bog, kako so stisnili besede v uzde,
koliko napihanih bankrotiranih besed
je ostalo na sitih za čiščenje.
Luske, perje in veliko razsutega prahu
so pustile za seboj besede.
Koliko cunjastih in gluhih misli
se skriva za kloako besed,
saj niso vse besede osvetljene s soncem
in same za sebe samozadostni mir.
Besede, ki se izgovarjajo z največjih užitkom,
silijo k bruhanju, ker širijo sladkoben vonj
po razkroju in zasmrajajo ozračje.

Točno na vratih psihiatrične bolnišnice
je križišče psov, ki lajajo drug na drugega
in če zaide kakšen ptič mednje, mu oskubijo perje.
Besede globokih čustev so najhujša past,
ker nastopajo v vlogi fraz in vsaka se hoče istovetiti
z malim bogom, vse skupaj pa nastopajo s takimi obrazi
kot bi pel in se prikazoval sam božji zbor.

Kje so tiste prave besede, ki omogočijo človeku cveteti?
Pa ne take besede, ki zapeljujejo, ki ploskajo same sebi
in se hkrati hihitajo, ker ne znajo govoriti iz srca resnice.
So tako samovšečne, da izvabijo govorcu nasmeh na usta,
drugemu pa zaskrbljen pogled in dvom o verodostojnosti.

Koliko žaljivih in nespoštljivih besed slišiš med ljudmi
in se delaš mrtvaka v vodi, ki plava na površju
in ima polna ušesa vode drugam zamaknjen.
Če pa povzdigneš glas resnice, te beseda
s svojim truščem ogluši, ko te udari po glavi.
Kje so tiste besede, ki imajo obujevalno moč?
Napišite nov slovenski slovar, ki bo prisluhnil ljubezni,
slovar ljubeznivih, iskrenih in cvetočih besed resnice.

SRČNA KODA

Ko se približaš vedenju z nevednostjo,
opaziš, da si bil zunaj, odmaknjen iz prostora,
da si bil v kaotičnem trebuhu praznega prostora.
Telo ponuja sedež spomina vsemu, kar nastaja.
Spomin je prostor za vedenje. Fotogalerija sveta.
Prostor je kaotično spolno kodiran z besedo: um.
Vedenje je stanje virtualnosti. Odžejanje.
Vstop iz zunanjosti v prostor: Zgodba se nadaljuje.
Te vsrkava v središče, kjer izvira življenje.
Znanje je oporoka Boga. Ustvaril te je zgolj
za prostor, kjer kraljuje v tebi s pahljačo pojmov.
Spoznanje je svetloba s sojem luči, sončni kralj,
kjer se vžiga življenje, ki kroti krvoločeno telo.
Spoznanje je doživetje, ki ustvarja čas in te določa.
Sem videla nekoga, ki je vsrkal veliko znanja, a ima
glavo na privezu noči; glavo, ki jo nosi na
perverzen način. Visoko pod zenitom.

Izjedkano tkivo, s strdki v belem lišaju logosa.
Jogurtni negativ anatomskega čevlja mu vpija
vlažno stran njegovih nog, pot njegovega obraza.
Veliko je vlagal v védenje. Bil je enciklopedičen.
Histerično piflanje kot sredstvo osvoboditve nižin.
Neustavljivi glas v grlu ukazovanja in vladanja.
Naučil se je kako se zidajo zidovi mogočnih palač,
kako se vliva beton in gradijo ceste in mostovi,
kako se predeluje hrana in bolj donosno krmi živina.
Naučil se risati vijuge in izračunavati statiko.
Naučil se je abstraktnega mišljenja, zapletenih
metamatičnih formul in kibernetike, a nikoli
se do konca ni naučil kako krotiti ubijalskega panterja v sebi.
Ko je spoznal svoj zunajinteligenčni vidik svoje
osebnosti in apologije vojne, se je vprašal: Kdo sem?
Odgovor: Tišina. V središču vodnjaka se je zrcalil
njegov neskončno nedokončani obraz homo sapiensa.
In kako pogosto najdemo v preprostem človeku
nenaučeno vezanost na ta svet: njegovo veliko srce.
O, ko bi mogli njegovo kodo prepisati
in odtisniti v vsa človeška srca tega sveta!

RESNICA

Natrgana, premišljeno izpeljana golota.
Včasih bahaška. Iz divje zveriženosti izruta.
Kristalizirana v spominu. Travmatično
razgaljena in naelektrena epizoda.
Srečanja seme s seboj. Pogosto žrtev
notranjega nasilja.
Resnica zapre oči.
Nihče ne ve, razen nje same, da prešteva,
sešteva in odšteva, kar biva znotraj nje.
Zavije se v molk. Molk je zlato.
Je zlata žila resnice. Priključen je na detonator.
Tako pravi v vizurah Ifigenija Simonovič.
Zelo zgovorna je resnica, ko skuša prikrivati.
Resnica si pogosto nastavi nagobčnik,
da ne obnori ljudi. Oprostite njeni krutosti,
da si dopušča izbire in da vas včasih prekine,
ko hlastate po besedah, ki se hočejo bojevati z njo.

Posiljevalci z besedami se vedno očistijo.
Z besedami in molkom – eno brez drugega
ne gre. Nihče ne prizna resnici pokončnosti,
vedno si resnica tudi ne zasluži tega priznanja.
Le molku namenijo posmeh in šibkost.
Je misel v labirintih resnice brez akustike.
Ko jez poruši resnica, se molk spremeni v
hudournik, ki poplavlja polja in naselbine.
Pšenica resnice ni več zlato.
Postane kruta mučiteljica.
Resnica je orodje za brušenje noža,
s katerim razrežeš človeka, stvari in čas.
Molk pa kanta betona, ki resnico pokoplje.
Beton zlije resnico, da v miru počiva.
Molk vedno drži resnico na povodcu.
Koliko resnic imam povedati ljudem,
ki jim ne morem več govoriti ali pisati,
ker jih ni več - so umrli ali se pa spremenili.
Molk ne dovoli, da bi resnica spregovorila. 

EMBRIO RESNICE

Sonce me je z rumenim preglasilo,
ko so ga ubijali z ustoličevanjem sebe.
Preveč vsega, premalo miru je bilo.
Imela sem pomečkano luč v laseh,
razcepljeno na žarke,
v akrilnih prelivih barv.
Vsa sem bila prepletena s sijem
in strjeno krvjo, s strdki
z razumsko nerazložljivimi reliefi besed
in lepotami ontološke imaginacije,
presunjena od emocionalnosti svetlobe.

Odrekla sem se prividom senc, odsotnosti dobrega
in minljivim poveljem, očiščena razdiralnosti.
Nemirni del mene je na robu spoznanja.
Napotena sem z drsenjem ladje, brez scenarja,
na meje kjer se človek sprašuje.

Simbolno snujem zlato svetlobo besede,
jo pretvarjam v luč spoznanja,
zatopljena v harmonijo skrivnosti,
s pozabo neprebavljenih spominov.
Želim si osvoboditev; izraziti se
v korist preživetja dobrega.

Dedinja krivično postavljenega kraljestva
sem odnašala dneve skoz vrata smrti naproti.
S pohojenim naporom sem drsela naprej,
v novo dimenzijo in srečala drugačno sončno uro
svoje biti, metaforično duhovno utemeljenost
skoz pot analognega razmišljanja s svojimi očmi,
ne očmi drugega, kot kdo hoče.
Vrednoto svoje kulture varujem zase,
da se vame ne vgnezdi trojanski virus
iz pepela in ogorkov razidralnosti in minevanja,
polnega vročinskih krčev krvi.

Na ozki črti na robu rastejo griči in izvirajo reke
z embrionalno celico svoje resnice,
brez političnih in sakralnih orgij in obredov.
Nočem poznati tistega, ki obrača hrbet človečnosti,
ki prostor svobode pod soncem zapušča moralni praznini.
Tu sem srečala nedokončanega in šibkega človeka,
ki se utaplja v dolgočasju in nadomestkih.
Iskala sem svoj grob pa sem našla tujega,
ta odpira usta jedi, ki v loncu brbota svoj monolog.
Kdor išče nesočasno sočasnost v svoji mutasti
globini razpoke, sključen pod bremenom sveta?
Ta umira tako glasno in vpijoče,
ošabno in izzivalno s pogledom v prazno.
Z mačjimi skoki in pasjim laježem se poganja
k vrhu. Grize in trga sončno svetlobo,
po pasje privezan ujetnik na svojo bolečino.

Odhajam sama domov in žarki bingljajo z dreves.
Sem samo samotno jesensko jutro,
nenaseljena je ta moja dežela z resnico,
z besedo očiščeno svoje nagonskosti,
ki vdihuje zrak s sopenjem utrujenega atleta
med oblakom mrzlega dotika, ki se pojavlja
na obli sveta kot prezgodnja senca prvin.
Sonce, ne odidi , ne išči drugod svoje domovine.
Sprejmem te z vetrom na robu, ko se zdani. 

IZ BITI V NE-BITI ČEZ ROB

Si se kdaj vprašal
koliko časa boš trajal?
Vesolje je ogromno
in ti si tako neznaten.
Nikar se mi tako gromoglasno
ne smej človek, s svojim
mefistovskim nasmehom.
Zadeva sploh ni tako preprosta.

Ideja, da ti je Bog
tako radodarno določil
večno življenje,
je bila odlična,
a ni funkcionirala.

Le poglej gor!
Zvezde Rimske ceste sporočajo,
da imajo rok trajanja.
Vsak trenutek se kakšna utrne.
Tudi mene in tebe ta trenutek
nekdo odčitava in trga z neba,
ko odčrkuje imena nebesnih teles.
Zvezde sva presenetila,
da sva iz iste snovi.

Nebo mi sporoča,
da beseda razpolaga z mano
in je ne morem preseči z nobenim
razumskim dojemanjem.
V odprtosti čez rob,
mi ostaja ponižnost
pod utišanim tonom tišine,
ki se kaže v sprejemanju
moje lastne minljivosti
v nadaljevanju spoznanja
minljivosti bivanja,
ki se konča z vero v neminljivost
biti same, kot presežnosti biti.
Prinašam ti mavrično svetlobo,
ki se prebuja iz ne-biti v biti.

VIDENJA

Izrekati pridržane besede,
pomeni ustvarjati vezi
na pregibu z utišanim.
Pomeni dovoliti drugim,
da vstopijo v tvoj svet
in dopustiti sebi,
da iz njega izstopiš.

Bistvo videnja
je različnost vstopa
drugega vate
in izstopa tebe iz sebe.

Pomeni lahko tudi,
da z eleganco čaplje
stopicaš na konici droga,
medtem ko spodaj
sestreljujejo letala,
ko vidijo jato ptic na nebu.
Morda vidijo tudi letenje
spomenikov po zraku
in tistih pilotov,
ki sedijo na krilih ptic
in v jatah lovijo roje mušic.

Plesa na drogu pa vsij
ne vidijo, ker je stena na pregibu
pregiba v pregib.

Nomenklaturo sistema spoznaš
po istem sistemu,
kot se je sistem zgradil.
V lastni glavi.
V nekaterih glavah je vojna spodaj,
zapleteni biznis sistema
pa se ustavarjajo zgoraj.

Misli se vedno odrivajo,
da bi domišljija odskočila.
Tla, na katerih stoj človeki
pa po svoji naravni strukturi
niso nikoli ravna,
da vedno vidi stvari malo vegasto.

Če ti te pesmi
ni mogoče razložiti,
jo lahko zložiš tako,
da jo boš razumel. 

AKROSTIH

Nameščen je predpražnik - očiščevalec,
neubogljiva surovina za noge
s ščetinasto krtačo v svilenih posteljah,
ki deluje na lastno pest zgodovine.

Zakasnele, pozno dozorele in negibne
imenuje minljivost napornih potovanj
telesa in duha v mlinskih zobnikih časa
in jih prestavlja v krščansko večnost
po zakonu narave in božje pravičnosti.

Človek, ko se približaš razžarjeni peči pekla,
vrzi vanjo nepopisan list z ideologijami,
nadaljuj svojo pot, stopi na lastno senco
in razmišljaj kako bi po bližnjici prestopil
čez prag tišine in vstopil v dom sprave in miru.

Visoki čas samo ene in edine resničnosti
se je iztekel. Vstopi v stanje prihodnosti!
Velike metafore so se umaknile čustvom,
z možnostjo spolnitve v najglobljem bistvu
neskončne milosti in ljubezni do bivajočega.

Preteklost je šla skoz bolečino in smrt.
Z oživljanjem trpljenja naj se obnavlja
prihodnost v prizanesljivosti in kesanju.
Totalnost sveta je tkivo tvoje in moje vesti.
Seštevek vseh subjektivnosti = velika resnica.

Narodova resnica, ki ene boli, druge pa peče
ne more spremeniti bistva preteklih stvari.
Ni drugega življenja. Za ceno življenja
nadaljujmo sedaj, tu in v prihodnosti.
Krste in zibelke so naša domovina. 

SVINČENI KONJI

Dolgo je tega, odkar so med nas
pridirjali svinčeni konji.
Iz zaslepljujoče zmage so dirjali in dirjali.
Ti jih nisi videl, le slišal si zanje.
S kroglo na zatilju so dobivali zalet.
Niso se ustavili, dirjali so in dirjali
in puščali obrise padajočih senc
za svojimi bolščavimi očmi.
Prevrevala sta zemlja in zrak.
V jesenovem logu je zamiralo ječanje,
ledena smrt, ki nikogar ne vrne,
le vrtinec prekletih plazov je zblaznel
pod silo svinčenih konjskih kopit.

Nobene razlike ni več med pravičnim
in krivičnim. Vode so odtekale.
Telesa so postajala mrzla snov,
vezana na globino, kamor so vstopala
s težkimi koraki in se prevrnila v globino,
ko jim je bilo možno zadnjič vdihniti zrak
in videti svetlo nebo v temni luči.

Tudi moj oče bi z mešanjem kart usode
moral biti med njimi. Bežal je pred
svinčenimi konji in se ustavil na robu
sveta. Tuji veter je odprl okno in zavel
v rumeno žito, ki je čakalo na setev.
A čas je drugače zlagal snope
in pojoči veter je drugačno pesem zapel.
To ni bila pesem v maternem jeziku,
Reqviem, ko ugašajo domača polja.

Sonce je ostalo brez spomina.
Otroci še jočejo v ženskih bokih.
Ne morejo se roditi. Diha jih gozd.
Razpotegnjena črta loči žive in mrtve.
Velikanska temna megla se vleče
kot stonoga na človekovo vest.
Sence bežijo pred nami. Poglej jih!
Nobene ne poznaš, a mrtvi živijo med nami
in ne prizanašajo z delitvami med živimi.
Besede razdeljenih so tako različne.
Pravica, rabljeva služabnica se zbuja
med lapuhom in trsjem iz amnezije.
V hosti raste iz pepela poslednja sodba,
košček danosti, ki odseva iz večnosti:
Nikoli več naj se kaj takega ne ponovi!

SLAČENJE IN OBLAČENJE

Obleka varuje tvoje telo.
in je koristen rekvizit,
da se pogledi ne odtiskajo
na tvojo kožo in ti ne puščajo
pekočih znamenj ožigalkarjev
na njej in na bančnem računu.
Neugodno je, če ti na koži pustijo garje,
da po tebi gomazijo te male živalce
in ti ne pustijo zaspati.

Kaj je telo, ve le tisti, ki se tujemu
poželjivemu pogledu nagote upira,
ko od žeje tuji pogledi
dežujejo po njem in ga spirajo.

Če drugi potrebuje tvoje telo,
ga sleče in zoži oko na nepomembno
majhno točko nekaj številk,
tedaj se njemu oči razširijo
in te snema s tvoje spirale,
te postavlja ob svoje bergle
in te potiska v steklenico, da bi te spil,
kar te ostane te zlaga na vozove,
ki te odnašajo po kapljah.

Potem ti nadenejo na nago telo
bela krila in ti prižgejo sveče,
medtem pa se njihove oči pasejo po tebi.
Ko se tvoje telo pomika skoz
vonjave kadil, dajo tvoje nepozabno ime
na seznam v trgovini s svetimi predmeti
in kambelj v zvonu odzvanja,
zvočniki pa oznanjajo, da si se do nagega
slekel in njihove oči ugotovijo,
da si plačal državi in cerkvi vse davke.

Medtem ko so te obuvali v črne copate
in je ob tvojo poslednjo ladjo pljusknila
množica ljudi, ki te je slačila celo
življenje, vendar slačenja ni konec,
dokler ti še kože ne slečejo dediči,
pa še potem te slačijo in oblačijo
in napletajo zgodbe o tebi.
Prav neverjetno je kako lahko vstopi
vse izmišljeno v resničnost
in resničnost se kaže kot utopija
in kako te lahko slačijo in oblačijo
še dolgo potem, ko ne morejo več
sleči tvojega telesa do nagega,
ker si jim s svojim odhodom
iztaknil njihove neuničljive oči. 

TRETJE OKO

Prvo oko je svobodno,
drugo se predaja ujetništvu,
tretje oko je skrito
na laserskem žarku;
opazuje se in se ne more
vedno opredeliti.
Ima na veki čarovniško metlo,
ki spreminja človeka
v govorečega dvonožca.
Znotraj ima tretje oko
na tisoče soban in v vsaki
je svoboda v ujetništvu.
Tretje oko ima dva vprežna
konja, razbrazdano čelo
in nategnjene mišice.

Izmišljuje si prepire
med levim in desnim očesom.
Tiho zre v notranjo sol
in košček kalamara,
ki ga je iz morja prinesel
s seboj. Jekleno sidro
je zapustilo sledi
in debelo vrv za privez.
Svobodno oko ostaja
v ujetništvu zaradi vesoljskih
razsežnosti, ki se gibljejo
po odtočnih prostranstvih
in je v strahu, da bi odkrilo
labirinte neskončnosti,
če pogleda predaleč vase.
Zadržano je, da svobodno oko
ne bi odkrilo svoje ujetosti
v drugem očesu. Ko tretje oko
iztisne dušo iz sebe,
se nasloni na prsi vetra
in svoboda se ti bo naselila
v očeh, da ne boš več ujetnik.
Onkraj ujetosti hodimo sami,
brez oči. Veščina te hoje je
namenjena vsakemu.

EVOLUCIJA

Ko sem iskala nove obraze odrešitve
v tem postaranem svetu luskin,
sem našla asimetrične ljudi,
ki so z enim delom obličja
namakali vid v beli slepoti;
z drugim delom pa so bili erotični
in nasmejani iz golega upanja,
da ne bi kot vrsta izumrli
in ob tem so žareli, da se
drug drugemu ne bi zamerili
pri pomembnem opravilu,
ko so se parili in vstopali pod
dežnik blaznosti med ruvanjem
potnih in pijanih teles
in vstopali na ladjo nesmrtnosti
in si nanjo nalagali dobrine,
ki jih na tem dolgem potovanju.
zagotovo ne bodo potrebovali.

Seno je v razkroju še v želodcu živali
in v kuhinji se že kadi voda
in pripravljajo zajemalka, vilice in noži.
Na palubi jočejo otroci in čakajo na obed.
Medtem ko čaka na bregu jata jastrebov,
si starši nausmiljeno manejo roke,
kako bodo nasitili sebe in svoje otroke,
drevesa pa čakajo s svojimi koreninami
na njihova telesa in vsa telesa tega sveta.

En sam krvaveči vrt je ta svet,
v katerega je Bog zasadil križ in planetu
ranil telo, potem pa je poslal ljudstvu
ladjo večne odrešitve, glasove zvonov,
ne da bi se zamislili in namršili obrvi med svojim
zvonenjem, medtem ko se Vsemogočnemu
razkraja spomin in pozablja,
da je pustil v zemeljskem blatu
sledi svoje roke. Rad bi vse to pomešano
razpadajoče zlato in blato zložil
v svetišče in na novo uredil stvari,
pa kužne stvari raje pusti, da živijo
kot vedo in znajo. Še nikoli ni gobavca
zmodeliral v lepotca in mu vdahnil
svojo podobo popolnosti, brez bolečine,
o kateri človek sanjari na Zemlji.

Nobene pomilostitve grdega ni,
le čaščenje nedosegljive lepote,
ki bleda izpuhti, še preden je razvila
svoje barve in so se ji krila metulja
zalesketala. Ena sama kletka na
potovanju v večnost, ki pa ne pomeni
dovolj za odkupnino svetlobi, ki spreminja,
potaplja in oživlja vse, kar ustvarja.
Zakon evolucije pač, ki ga nihče,
prav nihče, prav ne razume. 

PARALELE ČASA

Za moj okus so prehrupni,
preglasno drvijo po ulicah,
prehitro vozijo avtomobile,
preglasni so v lokalih,
ko kričijo drug na drugega,
pregrobo ogovarjajo otroke.
So sužnji stvarem,
ki jih ne potrebujejo.
Ena sama čreda besed
in dejanj, ki sledi tropu.

Na mesto, da bi seme
raslo iz korenin v nebo,
poganja površinske kali.
Tako bled je odtenek rože.
Kako krhek je ključ življenja.
Kako spremenjen je okus
kloniranega sadeža,
ki mu je človek spremenil naravo.

Odpirajo se rane pohabe sveta,
ki tonejo v močvirje
svoje nerodovitne zemlje.
Ne vprašajo čigava kopita
so jih pripeljala
do razmočenega mulja.
V vsej zmedi ne vedo
kateri jezik bi govorili
in kako bi svojega pačili.

Mogoče še niso spoznali hrane,
s katero lahko napolnijo
prazno mesto v svojem telesu,
svoje notranje bistvo,
kako ogrejejo svoj značaj.
Potrebujejo ogenj
velike močne ljubezni,
ki seje seme v območje
rodovitne prsti
iz shrambe poleg
svojega domačega ognjišča. 

DOMIŠLJAVOST

Kazalo človeške knjige je v hrbtenici,
po poglavjih razdeljeno na vretenca.
Je lahko neizpolnjeno po pregibih,
popolnoma okostenelo po namenih,
ko hoče živeti nedotaknjeno,
belo, v omrtvičenem stanju,
z debelin nanosom malte.

Ko hodi, zasede celo ulico.
S sivino se že skoraj dotika neba.
Z govorečimi kostmi v telesu
daje razmeti, da je edini na svetu.
Njegov vrat je podoben žirafi.

Šla sem mimo in otipala
njegovo kožo. Segla sem mu v roko,
bila je gladka in mrzla kot steklo.
Neslišno sem se mu približala,
da bi slišala zvok njegovega srca,
pa nisem slišala utripov.

Opazovala sem njegovo telo.

Ni mogel ne sedeti in ne stati,
le majal se je in krilil z rokami.
Nato sem si mislila, da se je spremenil
v drevo in da mu bodo na rokah
zrasli sadeži, a veje so ostale jalove,
brez listov in sadežev.

Opazila sem, da mu dih zmrzuje.
Če bi bil konj in vlekel voz za sabo,
bi v njegovih nozdrvih videla
topel oblaček sopare.
Nato sem opazila, da je njegov obraz
podoben velikemu koritu,
ki je pomenil vhod za vse.
Izza zatilja sem videla, da je goltal
in sem ga pustila prežvekovati,
da bi videla, če je greh odrinil
v območje svoje vesti.

Nato sem vstopila vanj in videla,
da so vsi prostori znotraj zatemnjeni.
Ozirala sem se naokrog, da bi prebrala
kakšno vrstico iz njegove knjige,
pa mi je rekel naj ne iščem tistega,
na kar me moja domišljija napeljuje.
Pogledala sem ga v oči in videla,
da je slep, da ima v votlinah le sled
krokodilje solze od zadnjega obeda.
Nato sem odprla oči in videla,
da se je moja domišljija preselila
v zakrčen prostor, iz katerega moram
čimprej izstopiti, da se ne bi ujela
v mreže človeške domišljavosti.
Ko sem si zaželela svežega zraka,
si je prižgal cigareto. 

IGLA

Presilna v iluzijah,
izstopajoča
in zveneča v utopijah,
nagnjena k ponovitvam.
Samoizročitev
z obrazom bivanja
drugačnih dimenzij,
nikoli na istem kraju,
vedno ob istem času.

Kriza in vbod,
zdrs potu s hrbtišča,
ugrez sidrišča,
plovnost v notranjost,
aluzija,
transfuzija,
vonj po vulgarni ulici,
ekspertiza obzorja,
pijanstvo plesoče trave,
transverzala čez gorovje
dveh svetov.

Preslikava glave.
Sladoled kremne barve,
lizanje sreče.
Vizija ali mistika?
Pripeta z jekleno osjo
na skodelico čaja
z usedlino Indijske
konoplje v duši,
piki na vzburjeni koži,
utvara na robu zvezde,
Igla pride takoj!
Don Pierino prej.
Tvoja rešitev! 

EINSTEINOV ZAKON

Svetloba mu je pronicala skoz telo.
Njej je postalo nebo pretesno.
Iskala je nove prostore,
svoje razširitve in splostitve.

Vedoželjni Lojzek pa je rinil in odrinil
skoz oblak in prekinil enolično enoumje
Zemljanov in odplaval v višave.
Hotel je dohiteti njene modrosti v daljavah.
»Preizkusil bi rad zakon relativnosti,
Einsteinovo relativnostno teorijo«, pravi.
»V praksi simulirano in utemeljeno.«
Tam daleč bi rad srečal Jezusa Kristusa
in se z njim pogovoril na štiri oči.
Vprašal bi ga rad kako se počuti
brez lastnine,
brez domovine
in brez človeštva
in kdo bi zaradi njegove odsotnosti
na Zemlji moral prevzeti križ človeštva.

Zanimalo ga je tudi kako gleda na
brezdelneže in na tiste,
ki so brez dela obogateli.

Pravični Jezus Kristus mu bo na ta
kočljiva vprašanja moral dati odgovore,
ki jih je tu na Zemlji zaman iskal.
Vprašal ga bo tudi kaj meni o tem,
da bo ob prihodu nazaj videl samo
postarano človeštvo, ki ga je zapustil
in kaj naj naredi, če svojcev, prijateljev
in znancev ne bo več spoznal,
kajti po Einsteinu naj bi se
oni na Zemlji postarali,
sam pa naj bi ostal mlad.

Jezus mu je ob prihodu v območje svetlobe
odgovoril: »Bog vse vidi, Bog vse ve,
grehov na Zemlji se delati ne sme.
Bog vse vidi in vse previdi,
od tebe je pa odvisno kako stvari
ob Boga vzameš v svoje roke.«

Torej Einstein je imel prav,
da je pojmoval vse relativno!
Slabo je lahko za nekaj dobro,
dobro pa je lahko tudi za nekaj slabo.
Jezusa Kristusa je Lojzek pripeljal na obisk
k Zemljanom in On je udaril z nogo ob tla
in rekel: »Bo red, ali ne bo reda!«
Nato je nastal vesoljni potop.
Rešil se je le tisti, ki si je kupil
na zadnjem navtičnem sejmu
najsodobnejšo jahto za tri milijone EUR.
Za obisk INTERNAUTICA –
NAVTIČNEGA SEJEMA ste pa prepozni.
Ni ga čez »ziher«, Lojzek!
Pomembno je, da bo zapustil Slovenec
na tem planetu svoje potomce
in da to ni bil kakšen brezvezen tujec . 

UMIK

Malarična duša je zaplesala groteskno.
Čas se je obračal kot na števcu,
z arhitekturo kontrastov se je razmaknil,
poniknil v veličastno praznino
in odpiral velikanski obraz luči,
skoz božansko gibalo fetišizma.
Meril je v tridimenzionalnost parkirišč,
zbranih zavesti velikega števila ljudi,
ki so se prerivali na tem planetu
- na enem mestu!
Nekdo ob meni je s hlastno roko
pobiral lesk zvezd, ki je padal na tla;
drugi je grabil drobovje iz človeka;
tretji je skozi gosto polje teme metal
na oder luči veliko cvetja.

Jaz sem mislila na Beletrino
in strmela v iluzorni nič.
Krivulja mojega razpoloženja
se je nagnila in iskala točko,
na katero bi uprla svojo pozornost
in dosegla kompromis
– bežati v prostor,
ki sem ga skrila vase.

Po flamenku sem šla iz koride
mimo obcestnih plakatov.
Prišla sem domov
in si v mislih prižgala
indijsko pipo miru.
Se spravila sama s seboj.
Naslonim hrbet v masažni stol
in valjčki so opravljajo nalogo
človeške roke v naročju sprostitve.
Nos se je navonjal ob šopku majnic,
razporejenih v vazi, ki so dišale
po biološkem vonju rože.

Aristokratsko sem se ulegla
v posteljo, a zdelo se mi je,
da na tem svetu ne bom nikoli
aristokratsko živela.
Skoz okno sem videla zvezde
in luno kako bledijo,
ker razdajajo preveč luči
psom, ki lajajo vanje.

FETUS

Splavljeni fetus
te gleda s tvojimi očmi,
zato te peče njegov pogled.
Vrnil ti je lok in puščico,
ki je zadela tebe.
Prelil si svojo ljubezen
v veliko reko,
ki je odplavila tebe.
Rudninsko in zemeljsko
si utežen s šepanjem
svoje vesti.
Belo telesce je spokojno,
tvoje telo nosi težko krilo
podviga iz sivega kamna.

Bitje je podrhtavalo
in ti si odskočil od strun,
se skril za svojimi upornimi prsti,
ko je pljusknilo rdeče vate.
Razširjena stegna
so posesala mleko vase
in pred njimi se je razprostrla
črna zavesa in prikrila
nabrekla seska.

Ti si se naredil, kot da spiš.
Nisi spal. Bedel si.
Pekoče si čutil posteljnino
in premetaval misli
iz krvi in mesa
na povodcu svoje ljubezni. 

ZAKON ENTROPIJE

Tiste krogle,
ki se kotalijo
skozi odprtine tvoje kože,
niso drugi svetovi,
temveč en svet, ki se ponavlja
in vznemirja tvoj miren spanec.
Ne pomaga, če mižiš ,
kajti on nezadržno prodira vate
in podira keglje v tebi.
Ti keglje pobiraš
in jih postavljaš pokonci,
vendar krogle rušijo in rušijo.
Spoznal si,
da je balinanje igra,
ki jo hrani zakon entropije
in da si na svetu zato,
da vračaš pogled
čez gladko stezo balinišča
k rokam, ki merijo krogle vate.
V trdnem spancu se sedaj odpočij,
da boš jutri znova razporejal
keglje za igro krogel s tabo. SAM S SABO? 

TALNA PLOŠČICA

Vstopila sem v pritličje
svoje rojstne denacionalizirane hiše.
Objel me je kamniti hlad zidovja.
Z globokim vzdihom s pljuči
sem objela mladostne spomine,
ki jih je nekdaj zajel in razdejal vihar
in jih raznesel s silovitim vetrom po svetu.
Spet se je preselil stari čas tu,
v mojo bližino, na staro mesto
izpred davnih let,
a brez deda Pepota s palico v roki
in petja njegovih kanarčkov.

Zapuščeni dom užaljenega
in postaranega obraza, mi gleda v oči.
Stopim okrog vogala v drugi prostor,
ki je ves osramočen in nepobeljenih
sten strmel v moj obraz.
Madeži po ometu so govorili
o umiranju sten in o tem,
kako jih je zapustila dedova roka.

Vse je bilo kaotično in zapuščeno,
v razpadajočem, žalostnem stanju,
okna zazidana s prizidki soseda.
Brezplačni najemniki so sneli s tečajev
vrata, stikala lučem, umivalnike in
straniščne školjke ter zapustili tovornjak
smeti in dve vreči neuporabnega apna.

Sonce se je nagnilo v večer.
Naslonjeno na hrib Sabotin,
se raztegnilo po Svetogorski cesti.
Pozlatilo je čisto majhen košček
razbitega tlaka, odkoder je z vsem
svojim nekdanjim bleskom zasijala
vinsko rdeča barva talne ploščice
v prostorih, kjer je imela nona 'botego'.

Moj spomin je zdramil trenutek
in znova oživel čas v vsem svojem sijaju.
Kakor ohranjen del moje duše
na otroštvo v kotičku srca je sijala
zvezda vame in me nagovorila
z nekdanjim mehkim svetlim nasmehom.
Neko vzniklo naraščajoče hrepenenje
po izgubljenem je bilo v njej; tožba
in tolažba, ki blaži bolečino vstopanja
in izstopanja spominov skoz popačen
in umirajoči obraz doma, ki sem ga
davno, davno tega zapustila.
Ploščica me je nagovorila
z dobrikajočo se govorico svoje
ohranjene vinsko rdeče barve,
v katero je bil vtisnjen pečat dedovih
žuljev in njegove ljubezni,
ki pa ni bila več kos pot težo
brezbrižnosti polivinilaste »štragule«
realsocialističnega bednega brezdušja.
Na talni ploščici so bila odtisnjena znamenja
mojih bosih nog in pogledi mladenke.

Ob gorečem iskanju srečanja z mano
mi je dala vedeti, kako je kljubovala
v tragičnem boju in se bíla za resnico.
V mojih očeh ni izgubila tistega sijaja,
ki je svetil z ostanki starega spomina.

Prostore sem obnovila, a talna ploščica
v obliki zvezde na sivem kamnu tal
bo ljubeznivo sijala v mojem spominu,
kajti v svoji starosti ni hotela zbledeti
in umreti, preden ni pozdravila mene.
Pokopal jo je čas, kakor je čas pokopal
mojega deda in obudil čas poprave krivic. 

VARČEVALNA SHEMA ZA MLADE

Leta se je pripravljal
na svojo vlogo.
Izpovedal ji je,
da jo ljubi.

En sam trenutek
se je hotel,
da je pokukal
iz svoje polžje hišice
in zlezel na list solate,
ki je stegnil vlažno roko.

Polžja hoja
je sanjala zeleno
in je našla prostor
v solatinem srcu.
Za seboj je pustila sledi
zaljubljenega polža.

S solato lahko vsaj
argumentiramo upanje polža,
ki sanja zeleno.

Če hočeš doseči
stanje brezskrbne sreče,
potem moraš dobiti polža,
ki že ima svojo hišico
in ti ne bo treba jemati kredita
iz varčevalne sheme za mlade
za novo stanovanje,
kajti tam lezejo na solato,
brez polžje hišice na hrbtu. 

STRMENJE

To veselje je bilo dolgo v mraku,
nihče ga ni opazil, nihče ga ni videl.
Ni bilo niti na zemlji, niti v zraku,
ko sem bila neumrljiva kaplja upov.
Niti v srcu ni cvetela akacija
belih padajočih svečnikov
s plameni obrnjenimi navzdol.

Steklena kraljica kamenih nog
na raztegljivem nebu Rimske ceste
se je z duhom noči in znamenji suše
v tihem obredu božanja vetra spustila
med vrtince ljudi, ki skoz steklovino
krinoline meglic zrejo k ognjišču.

V belem puhu hvalnice prihaja odgovor,
kot pravljična prikazen vodnega duha,
s svojim zrcalom brez oblakov v jutru,
ko oddaljuje temni jezik noči
in kača vzbuja preplah med jeleni,
srnami, gamsi in kozorogi.
In tudi jaz sem med njimi
s tolikšno močjo misli,
ki jih preizkušam in preiskujem
navzgor, globlje in bliže v razdaljah
moji duševnosti in spoznanju,
kjer je življenje oče vsega.

Kdo odkriva svojo resnico v meni
in se ne umakne, da bi jaz uprla pogled
na ono stran, da bi izvedela
kaj z daljavami početi,
da ne poginem med sencami noči
za izpolnitev dolžnosti, ki je ne poznam.

Vse poka in se podira v meni
zaradi tihožitij, ki jih nosim v sebi.
Niti bogočasteje, niti glorifikacija neba
mi več ne pomagata pri spoznavanju resnice.
V njej so zaposlene vse moje moči
in vsi moji upi, vse moje organske snovi,
brez moje vednosti o bistvu skrivnosti.

Čutno sevanje mojih idej vzdramlja
vodopad noči z vetrovi vode in ljubezni.
Z merami in občutki za količino merim
veličino mojega bitja s Berliozovo
Fantastično simfonijo v srcu.
O, kakšno občutno olajšanje teže
mi pomeni vzorec nočne predstave,
ko zaslišim Verdijev Requiem
in ko opazujem te zaporednosti,
ki bi jim lahko rekla: »Večnost«,
ko svetloba spet vstaja po zatonu noči. 

PREVRETO UČITELJSTVO

Prevrete besede, nesmiselnost oživljanja,
nesmiselnost ponujanja naberačene hrane,
nihče, razen tebe neumorni učitelj,
ni dosegel tvoje namišljene nirvane.

Ne slepi sebe in drugih po spoznanju!
V vsaki rastlini, v vsaki bilki je učitelj
in ti si ga tako domišljavo zamenjal,
ne da bi bila tvoja vera v lastne besede,
v lastno skodelico naberačene miloščine
našla zavetje resnične ljubezni v tebi.

Ne razkazuj navidezne popolnosti in sreče,
ne vsiljuj tvojega posnemanja samega sebe.
Odreči se lastni volji po moči in vzvišenosti,
kajti nobena beseda ni tako pametna,
da ne bi mogla ista beseda ovreči naslednjo.

Male misli so najbolj častihlepne,
nikoli ne govorijo avtentično iz sebe,
so le neavtentično posnemnje drugega,
nekakšno tiho poljubovanje samega sebe
v steklenem panju lepljivih sanj.

Močnejša je narava tvoje nevednosti,
ko narava šepeče svoja znamenja in sporočila
iz resja, ko v rosi jutra vznikne cvet,
najpronicljivejši učitelj vsega živega
in naj te pogled nanj reši sužnosti samega sebe. 

BELEŽ

S čopičem je belež naredil
nad črnino besed.

Z belino je prebarval čopič
vse kar Bog s križem odganja.

Čopič je z apnom dušo prebelil,
v snežno je prebarval
žalost na solati,
žalost na krompirju,
žalost na korenju,
žalost na preslici,
žalost v ljudeh.

Povsod sam belež,
retuširane besede z belim.
Žaba v košari
škripa z zobmi.

Trorazsežnost je srečna,
ker je belež v belo prebelil,
vse kar ni belo.

Resnica je ostala:
Vse kar je belo,
ni črno,
vse kar je črno,
ni belo. 

REINKARNACIJA REVEŽA

Katero telo bo obleklo tvojo dušo,
ko boš poganjal skoz nitasto travo
in si brisal s tilnika svoje znojne snovi,
si ogledoval svoje suhljate noge,
mrežaste nogavice, če boš ženska.

Ob luninem krajcu sredi temne noči
se boš odpravil na sprehod po ulici mračni,
kjer svetijo redke demonske luči.
Trepetal in požiral boš slino od strahu,
da si prišel na svet ob nepravem trenutku,
ves sključen, postaran in zadržan,
z vedenjem, da nimaš nikogar od svojih,
da si tujec, uboga osamljena duša.

Življenje ni ustvarjeno zavoljo tebe in zate,
ustvarjeno je, da se ohrani vrsta. To veš.
In ti, hodiš naokrog s fluorescenčnimi očmi
in svetlobnimi robovi mrliča, kot klošar
beračiš, s pasjo salamo se hraniš.
Vem, rad bi slišal klopotec, rjovenje pijancev,
škripanje voz, ki vozijo seno, rezgetanje konj
in še kaj, samo da ni smrt, ki zopet zamahne.
.
Kdo pa si ti, ki lezeš iz zemlje golih rok,
brez fičenka v žepu in brez vsakega imetja,
da prečkaš ulico nag in rožljaš s kostmi,
mar so vsa oblačila razpadla s tebe?
Si mar svojo dušečo preteklost pustil v niši,
tisti čudni temeni podzemeljski hiši,
kjer zgoraj pojejo črički, lezejo ščurki in brnijo komarji.
Za božjo voljo kdo si, zakaj ne zakašljaš glasu,
zakaj ne izdaviš iz sebe ene same besede.

Usedi se za mizo, vzemi flumaster v roke,
napiši nekrolog svojemu prejšnjemu bitju,
poslovilno pismo, ki se bo tako-le glasilo:
»Žal mi je, da si me telo tedaj zapustilo,
ne bom sladkorečil kot v prejšnjem življenju,
se ti podkupoval, se hlinil in jokal za sabo.
Zakaj si o, Bog, poslal mojo dušo med divje zveri,
med vse te ljudi, ki jih pesti ena sama nespečnost,
ki mi polnijo ušesa s truščem elektronskih naprav,
cigarete mi visljivo smrdijo, avtomobili norijo,
z nekimi čudnimi zvoki mi ubijajo sluh.
Tu sem srečal nekega compagniona prijatelja,
ki me še poznal ni, zagledan v computer,
kloniranje tkiva in podobne norosti,
nikoli mu ni denarja dovolj, nikoli zadosti.

O, Bog ko bi ti vedel kako sem strašno osamljen,
nič več moja duša ne sveti kot regratova luč.
Nihče, prav nihče ne opazi moje novo telo,
ki sem ga srečal, ko sem se dvignil iz božjega molka
in božjega krika, v oživitev iz fosila v novo življenje,
prisiljen k novemu ustvarjenju družine in zidanju hiše,
s prašno cesto nasproti, brez službe, reven kot pes,
z jezo na ustnicah, da se mi na novo bleščijo zobje.
Kako naj preživim, če rekinkarnacijo obdržim?
Odgovori mi, prosim, o Bog!

Katero telo bo obleklo tvojo dušo,
ko boš poganjal skoz nitasto travo
in si brisal s tilnika svoje znojne snovi,
si ogledoval svoje suhljate noge,
mrežaste nogavice, če boš ženska.

Ob luninem krajcu sredi temne noči
se boš odpravil na sprehod po ulici mračni,
kjer svetijo redke demonske luči.
Trepetal in požiral boš slino od strahu,
da si prišel na svet ob nepravem trenutku,
ves sključen, postaran in zadržan,
z vedenjem, da nimaš nikogar od svojih,
da si tujec, uboga osamljena duša.

Življenje ni ustvarjeno zavoljo tebe in zate,
ustvarjeno je, da se ohrani vrsta. To veš.
In ti, hodiš naokrog s fluorescenčnimi očmi
in svetlobnimi robovi mrliča, kot klošar
beračiš, s pasjo salamo se hraniš.
Vem, rad bi slišal klopotec, rjovenje pijancev,
škripanje voz, ki vozijo seno, rezgetanje konj
in še kaj, samo da ni smrt, ki zopet zamahne.
.
Kdo pa si ti, ki lezeš iz zemlje golih rok,
brez fičenka v žepu in brez vsakega imetja,
da prečkaš ulico nag in rožljaš s kostmi,
mar so vsa oblačila razpadla s tebe?
Si mar svojo dušečo preteklost pustil v niši,
tisti čudni temeni podzemeljski hiši,
kjer zgoraj pojejo črički, lezejo ščurki in brnijo komarji.
Za božjo voljo kdo si, zakaj ne zakašljaš glasu,
zakaj ne izdaviš iz sebe ene same besede.

Usedi se za mizo, vzemi flumaster v roke,
napiši nekrolog svojemu prejšnjemu bitju,
poslovilno pismo, ki se bo tako-le glasilo:
»Žal mi je, da si me telo tedaj zapustilo,
ne bom sladkorečil kot v prejšnjem življenju,
se ti podkupoval, se hlinil in jokal za sabo.
Zakaj si o, Bog, poslal mojo dušo med divje zveri,
med vse te ljudi, ki jih pesti ena sama nespečnost,
ki mi polnijo ušesa s truščem elektronskih naprav,
cigarete mi visljivo smrdijo, avtomobili norijo,
z nekimi čudnimi zvoki mi ubijajo sluh.
Tu sem srečal nekega compagniona prijatelja,
ki me še poznal ni, zagledan v computer,
kloniranje tkiva in podobne norosti,
nikoli mu ni denarja dovolj, nikoli zadosti.

O, Bog ko bi ti vedel kako sem strašno osamljen,
nič več moja duša ne sveti kot regratova luč.
Nihče, prav nihče ne opazi moje novo telo,
ki sem ga srečal, ko sem se dvignil iz božjega molka
in božjega krika, v oživitev iz fosila v novo življenje,
prisiljen k novemu ustvarjenju družine in zidanju hiše,
s prašno cesto nasproti, brez službe, reven kot pes,
z jezo na ustnicah, da se mi na novo bleščijo zobje.
Kako naj preživim, če rekinkarnacijo obdržim?
Odgovori mi, prosim, o Bog! 

VSE PREVEČ JIH JE

Po svetu stopajo bitja,
glinaste figure,
ki iztegujejo noge v marš
in puščajo svetu
svoj klavrni jaz.
Vstopajo v življenje z belo roko
in izstopajo z blatno nogo.
Utirajo si pot s komolci,
ki jih štirinoge živali ne poznajo.

Po telesu se jim pretakajo curki potu,
v telesu žolč in otrplost duha.
Mrgolijo roparsko grabežljivi,
oglušeli od ropota, brenčanja in kričanja,
po brlogih skriti jedo,
pijejo vino in izsesavajo drugim kri.

Z natrganimi kitami
med zimskim drevjem ledeni stoje,
v bradi imajo vgrajen pohlep,
v prsih nosijo posurovelo srce,
hroma noga jih nosi naprej.

Z odjugo drsijo po strmem pobočju
z ubogo trpečo snovjo,
sivi od prahu,
okinčani s sposojeno lepoto
spodnašajo drug drugega.

So hkrati bogovi na Olimpu
in ljudje teme noči.
Umirajo ob urah samote
zaradi zaužitih količin strupa
z občutki samote, potrtosti in nejevolje.
Na črnem divanu sope svoje izdihe.

V nenehnem pokopavanju samega sebe
bolščijo vame z roba zgodovine
z obličjem smrtnikov.

Vse preveč jih je!
Ne poznam jih
in ničesar določenega ne vem o njih.
Pred seboj vidim le izgubljeni svet,
ki se potaplja v žrelu zveri.

Vse preveč jih je,

DEJANJA VESELEGA VIDEZA

Koliko ljudi je,
ki so zatrjevali,
da so moji prijatelji,
koliko ljudi je,
ki so me veselili
in žalostili.

Eden je stalno zraven mene,
malo molči, malo govori,
malo me razveseljuje, malo jezi.
Drugi je mrtev in sem ga izjokala.
Tretji je malo odzemljen,
brez težišča
in ne vem kam se je dal.

Seveda tudi lepota nekaj velja.
Vsi so bili zelo lepi,
a kaj je posebnega v tem,
saj sem si tudi jaz domišljala,
da sem zelo lepa.

Eden mi je dal razumeti,
da sem okrogla kakor žoga.
In ker je graditev
hkrati podiranje,
da bi človek uresničil
najbolj naravno hrepenenje
svoj ideal,
sem jaz sklenila ostati žoga
dokler me je volja.

Eden se je s tem sprijaznil,
drugi pa ne
in je jasno dal čutiti,
da so božanski trenutki zelo redki,
le ko se ideal lepote uresniči.

To pa je tako užival povedati
kot pravi heretik, kajti njegova
najpomembnejša lastnost je,
da pripravlja bralca
na vlogo učitelja
in se neslišno postavi v novo luč,
ki je z njim v sorodu po svetlobi.

In ko sem se vročično bojevala
z anarhisti duha, ki me niso videli
po svoji predstavi, sem uresničila željo
po spremembi tistega, kar me žalosti.
In tako je ostalo samo veselje.
Ker sem pristala
na dejanje veselega videza,
si pojem: tralala.

BALKAN GORI!

Balkan gori!
Zemlja drhti,
ji kri ledeni,
je brez moči.

Črne noči,
v rafalih luči.
Jok v nebo,
mrtvim slovo.

Razklana v šivu,
revna v predivu.
Križ na samem,
sekalec v kamen.

V bolščavi sli,
pleme ne pleme preži.
Prerezan goltanec,
sosed izgnanec.

Teče kri.
Katedrala gori.
Kdo si ti?
V tebi demonstvo živi.

Balkan gori!
Po sežganem diši.
Umri še ti,
štejem do tri.

Štej do tri,
umri še ti,
sovražnik si mi.
Brat umri!