TOMU KRIŽNARJU

(Ob podelitvi nominacije Sončna osebnost leta 2006)

Sončni žarki imajo svoj dom v puščavi.
Tam so zapustili črn žametni obraz.
Obraz, ki ga je suša izklesala Nubam
in črnim otrokom iz Darfurja in Sudana.
V pesku je zapisano ime črnega rodu.
V deželi sonca so metulji ognjeni.
Nad strehami jadrajo nemirne zvezde
in premagujejo razdalje nad peščenimi viharji.
Le zvezdi Danici so priraščena vesla
domotožja, z dateljni spoznanja črnega sveta.

Danica plava po nebu z očmi črnega bisera
in s prsti tipa materine izsušene prsi,
iz katerih se je pocedila zadnja kaplja mleka.
Nekaj kapelj se je oprijelo konic prstov
in z njih ni mogoče sprati bolečine.
V labirintu vodnih žil Afrike leži srce sveta.

Potovanja karavane po pesku.
Kakšen veliki pojem!
Pogrezanje nog v pesek.
Kakšen molk!
Dobrota prihaja iz starodavnih čudežev.
Pesek se spreminja v seme sonca.
Tu ležijo zrna med semenjem praznih besed.
Milijardna zrna, ki prosijo za vodo.
Okopana in sprana črnina v solzah.

Kdo je pripravljen brati pisave prošenj,
napisane na oblakih, ki iščejo
človeški testament dobrote?
So mar to sprevodi otrok, črne pike
na belih lotosovih listih na potovanju onkraj?

Mitični prah umrlih, Odiseja izsušenih teles,
ki prosi za škrge otrokom, za tekočino življenja,
da vodnjak zmagoslavno zažubori na mestu,
kjer se duše dotikajo in prižemajo h koži,
kjer pljuča otrok dihajo prah zapuščenosti sveta,
kjer se znoj pomoči spreminja v vodni izvir,
kjer se sončni žarki spreminjajo v pšenične bilke,
kjer pomeni premikanje peska klic dobrote.

 

V peščenem viharju iščejo Toma Križnarja in ne vedo,
da so ga žarki sonca obsijali doma,
kjer slavijo vnebohod njegove ljubezni.

Na sliki Manca Košir in Tomo Križnar  ob podelitvi priznanj

SONČNA  OSEBNOST leta 2006.

 

ČEZ TISOČ LET

(Nominirancu Sončne osebnosti 2006, raziskovalcu Antonu Komatu)

Globoko v svoji notranjosti je bila noseča.
Nosila je v sebi neko čudno breme.
Imela je kvas brez moke in kruha.
Nosila je veliko črno bisago v sebi.
Koža ji je postajala pretesna
in trebuh ji je postajal vedno bolj nabrekel.
Bila je podobna ekvatorju, ki gleda
čez sliko stene zelene divjine zveri.
Kot sonce ob svitanju je vzhajala
z okroglo podobo in nogami bolne zarje.
Kakor ognjeni zakon je bila že skoraj pepel.
Bila je že skoraj mrtva vodna snov,
ki izriva iz živega peska človeka.
Skoraj živalsko je naraščala,
utvaren privid brez temena.
Figurativno je naraščala in kipela.
Imela je loputo noči zaprto,
zazrta v omet jutra, ki se ruši.
Kup kamenja, ruševin in kipečega
betona je postala in dušila ljudi.
V svojem herbarju je sušila pljuča planeta.
Globoko v sebi je čutila, da jo luč zapušča.
V pari se nobeno božje srce
ne bo dotaknilo zevajočega kamna.
Trebuh ji je naglo rasel in kipel,
iz njega je izpareval črn gost dim.
Preveč njene sreče je vzel človek
v svoje neodgovorne roke.
Pesticidi so bili ubijalci, je govorila.
Z zelenim spominom je obarvala
svoje nekdanje življenje.
Zatisnila je ušesa pred glasovi
nekdanjosti, ki se tam daleč v osončju
oblačijo v žarke, ki zahajajo v drugo smer.
Z nožem bo opravljen carski res,
ki bo rodil molk s spominom na osveščenega
raziskovalca Antona Komata
in na zeleno dolino, po kateri je nekoč hodil
z otroci, ki so pili bistro studenčnico iz izvira.
Ugriznila sem jabolko, da ne bi pozabila
njenega okusa čez tisoč let.

 

PESEM JAKI

Postala bom prizanesljivejša in prijaznejša
do same s seboj,
kaj ne bi, saj si me dregnil in pahnil...
Moram, moram...utihniti.
Pa ne zaradi tebe ali koga drugega.
To pride samo od sebe, kar tako
iz preproste samoumevne kreposti,
ko vidiš, da je kdo popacal vse tvoje dobro srce
in da je bilo vse rogoviljenje brez veze.

"Obvladaj se!" mi duša govori!
Pusti, da veter trga duše
in vihar krpe, ki jih meče njim v obraz.

Obrni se k oknu in počakaj,
da posije sonce in stegni levico
v znamenje sprave desnici
in bodi najčudovitejši gost življenja.

Zapri se v svojo mirno sobo
in poslušaj glasbo svojega srca
in napiši kako šumijo vode pod skalno steno,
kako cvetejo popke zlatih pestičev sanje,
ki so se usedle pod drevo
in čakajo princa na belem konju,
da bo spregovoril in njegove besede
bodo prebivale v lubju dreves,
njegov glas se bo usedel na čudodelni kamen
in se spremenil v svetilko,
ki bo mežikala toplo in radovedno
skoz hrepenenje nežnih prstov
in goreče pero med sijem meseca
na svetlih nohtih odsevov roke,
ki stikajo po barvah gozda,
ki jih razume samo Jaka.

 

MOJI MLADOSTNI PRIJATELJICI LJUBI

Skoraj celo življenje sem mislila nanjo.
Na dekle s košarico pšeničnih las.
Bili sva mladostni prijateljici.
V meni je pustila drobno sled,
ki se je zarasla na zenici pogleda,
se vtisnila v kožo, v vse telo.

Za zmeraj mi je zapustila obrise in snov
za razmišljanje, za stopnjevanje želja,
z vsemi podrobnostmi podobe,
ki so jih odsevale njene kretnje, njeni gibi
za zamreženimi okni internata Majde Vrhovnik.

Spomin nanjo je mera moje mladosti,
skrivalnica pogovorov in šatulja zaupanja.
Čolna plujeta nad dvema počasnima rekama
in odkrivata zgodbo, nikoli dokončane
upočasnjene poti s potopitvami iskanj
v globokih tolmunih življenja.

Plujem skozi trsje ob neobljudenih obrežjih
z majhno sliko v rokah in jo iščem.
Njo, mojo prijateljico Ljubo Rožanc
s psičkom Runom v naročju.
Sprašujem ljudi kdo jo pozna.
Ljudje prihajajo in odhajajo brez besed.
Biser, ki so ga spomini odložili, sameva
in jaz sem ga božala s svojo otožno roko
kot žarek svetlobe skozi razpoke na oknu.

Čisti turkiz, ki meri v senco časa.
Pričaran kot negibni dogodek.
Fjord, v katerega zapluje misel,
ki jo nosi veter po tirnicah čutov.
Vesela sem, da sem našla njeno sled
v labirintih, z vrezi dolge poti,
na kateri so sledi, odtisnjene v dušo
pod težo časa, ki se pomikajo v tisoč stvari.
Takšne kot jih je mladost oblikovala
in jih je sprejemalo odpadlo listje vase.

Med oblaček, pomešan z dežjem in s soncem,
bom umestila svoje iščoče dlani.
V novo zajemanje preseljenega časa se potopim,
v trenutek srečanja ob okopu luči jih položim,
ko spet zadehti skrivnostna roža mogota,
ki se je oddaljila v razkošje svojega cvetenja.
Kakšna revščina so zemljevidi vrtov,
kjer se rože iščejo po vonju svoje mladosti.

Uvodna stran  |  Bibliografija  |  Novo objavljeno I.  |  Literarni porton  |  Poezija  |  Proza
Genealogija  |  Galerija  |  Knjiga bralcev  |  Stiki in povezave  |  Slovenska imena mesecev  |  Kotiček za Slovence po svetu  |  Slovenec sem!  |  Raziskovanje nekega primera  |  O smrti   |  Blog I.  |  Današnja misel  |  Luske hibridne samorodnice  |  Aforizmi  |  Poglejte kaj je danes novega!  |  Objavljene vsebine od 1.4.2008 - 31.3.2009