Z ZAVESTJO IN OPTIMIZMOM NAPREJ …
Obsojeni na stanje, kakršno je in ga je treba preživeti, skušam najti v seneni kopici šivanko in se prebiti skozi njeno uho k resnici. Priznati moram, da je prehod izredno utesnjen, še bolj nelagodno se počutim ob skoraj neproduktivnem problematiziranju in samorefleksiji, ki sem ju uporabila za umiritev svoje vesti z namenom delovanja, s prizadevanjem za dobro stvar.
Težko mi je, ko včasih inficiram oči bralcev s krivicami, ogorčenjem, neprizanesljivo kritiko, težko mi je, da jim raje ne ponudim v branje le kaj lepega za dušo, kar bi bilo razlog za upanje, da tisto najlepše v človeku, ki pride šele potem, ko mu vliješ poguma in privabiš aktivno soudeleženost k razmišljanju in občutenju, da je svet vseeno lep, čeprav nepopoln, le boriti zanj se moramo.
Selim se in prestavljam s prizorišča na prizorišče, na njih so diskriminatorji in diskriminirani. Včasih osvobojena klavrnega razpoloženja pasivne opazovalke, se brez kakšnih posebnih pomislekov in predsodkov odzivam na dogajanje, ki bi se moralo neprenehoma z ostrino kritične misli sobivajočih v tem stanju, sooblikovati in izboljševati, pa so um, morala in etika pasivni in ravnodušni na ravni relativiziranih vrednot.
Spopadam se s problemi svojega časa in opažam, da ljudje dojemajo zgodovino kot fikcijo, ki se sama s svojo prirejeno resničnostjo in sporočili oddaljuje od človeka in se iz nje nismo ničesar naučili. Ostaja živa le neka nerazumljiva idološkost starega v čustveni zasanjanosti provenientnega »statusa quo« in prepričanja, kako preživeti po nižji ceni, z manj truda, z veliko mero ponujenega postmodernizma in zlaganega neoliberalizma, ki se utemeljuje v ekonomskem pojmovanju medsebojne ljubezni, brez prave odgovornosti za drugega ter rivalstvom, tako da ljudje eden drugega izpodrivajo in se onesrečujejo.
Težko sprejemam dejstvo, da se ljudje preobražajo v letargično družbo resigniranih ljudi, prav takšnih, kakršne si želi politika, ki jih vsakodnevno z doziranimi informacijami seli v svoj geto in užije kot množični artikel, podvržen njenemu nadzoru. Praznino človekovega razmišljanja zapolnjujejo mediji, ki »ubijajo« disidente in idejno oživljajo in vcepljajo množici normirano zavest, ki odraža dnevne interese vladajočih klik kapitala. Nobena literarna danost ne more preživeti sil, ki jo hočejo uročiti iz gole sle po premoči in bogastvu.
Na splošno gledano na mesto rasti in preobrazbe človekove zavesti, deluje tehnologija uničenja tega planeta s svojim vrtoglavim razvojem tehnike. Ta razpolaga z destruktivnim arzenalom orožja in nizko zavestjo. To je tudi vse, kar imajo na voljo učinkoviti mojstri uničevanja in hierarhija njihovih učencev in odvisnežev. Neoliberalizem nas pelje v dekadenco, ljudje pa nimajo moči, da bi se uprli, da bi mu oklestili boke in preširoke obline.
Znašli smo se v svetu, kjer obstaja premalo tistih, ki bi pozivali k streznitvi in odgovornosti slehernega posameznika. Številni dogovori in konvencije doma in v svetu gredo v smeri, da bi umirjali takšno stanje na ravni njegovega ohranjanja, ne pa v smeri moralnega teženja, da bi to stanje notranje stagnacije družbe spremenili in uresničili kot univerzalni konsenz o življenju v demokraciji, kjer so tudi zares in ne le deklarativno varovane človekove pravice in dostojanstvo slehernega človeka z njegovo pravico, da dostojno preživi.
To zagotovo ni zavajajoča, utopistična in neotipljiva misel ali kakšna fantastična zgodba, tako doma kot v svetu je potrebna kampanja vesti, da se ljudstvo predrami.
Kako naj sploh človek gleda vsakokratno interesno čiščenje nacionalnih programov in 'etično' čiščenje ljudi, ob vsakokratnem ustoličenju nove oblasti, ki so ji samovšečnost in lastni interesi edini cilj, državljanska neosveščenost in mlačnost pa sredstvo, s katerim z lahkoto dosegajo, kar si zadajo, pa običajno ne za narodov blagor. Med na hitro obogatelimi sobivajočimi bi zaman iskali kakšnega tovarniškega delavca izza tekočega traka ali ubogo delavko iz dna družbene lestvice, ki komaj preživlja svojo družino. Med njimi so le tisti, ki so jim bile dostopne informacije in dane možnostmi eksperimentiranja s politično kulinariko in enologijo ter dostopnost prevzemov za račun bančnih posojil, brez lastnih jamstev, bankam pa bo morda šele v bodoče začelo bolj škripati kolesje in se bodo sklicevali na svetovno recesijo in spet bo davkoplačevalec tisti, ki bo moral zategniti pas. Bodite prepričani, izkoriščanja še ni konec. Preveč specializiranih se bavi s tem. Izumljajo nove tehnike z osebnimi pravili in osebnimi načeli, z vnaprej preračunanimi osebnimi avtonomijami, z zakonodajo zakritimi.
Preveč je samozadovoljnega nasmihanja, domišljavosti, egoizma, mitomanije, hinavščine, primitivizma, poveličevanja slavne preteklosti, ki se vedno pojavlja kot problem v žargonu pravšnjosti trenutka, ko ljudem ne morejo drugega argumenta ponuditi za zvestobo. Moteče, vse preveč moteče za odkrite karte prihodnosti! Ljudje si želimo spodbujati nova iskanja rešitev o problemih, ki nas tarejo. Bolj pomembna kot oblast so svoboda, pravičnost ter socialna in pravna država, zato kadar so te vrednote ogrožene, je treba žrtvovati tiste, ki kakor koli zajedajo interese naroda.
Kaj naj vam na koncu svojega razmišljanja ponudim? Vprašanje kaj lahko storimo, da bomo svojemu narodu najbolj koristili. Osveščenje zavesti in optimizem sta zagotovo na prvem mestu.
prednisolone side effects
prednisolone londonclomid uk pct
clomid online open clomid onlineTROJČEK V OČEH ELEMENTARNOSTI VIDENJA
Kot prvo bom postavila tezo, da ima ljudstvo pravico do svobode in da gre iz primeža preteklosti. Res je, vse dobre stvari so tri, izjema je trojček, ki potrjuje to pravilo. Vitalna potreba je, da družbo upravlja razum z vizijo modernega humanizma in demokracije in ne napolnjena skleda, ki pričakuje poleg moči in sle po oblasti, še bolj polno skledo blagostanja zase in za celo plejado starih sil, ki jim očitno pitanja pri narodovi skledi še ni dovolj.
Nekatere v slamnatem trojčku obseda čudna norost, ta norost pa je napuh, da se nekateri, ki so bili po glasovih volivcev v manjšini, čutijo poklicani, da so glavni podeljevalci smisla, moči in a priori poklicani, da bi določali mero vladanja in ljudstvu mero bivanja. Teh pooblastil od naroda nimajo. Takšno nedopustno prizadevanje, da ne rečem kar kompulzivna sila, kaže na držo, da hoče nekdo narediti iz nekoga marionetno figuro in stopiti na njegovo mesto, ki mu bo omogočilo samopoveličevanje in prevzem vseh vzvodov oblasti.
Slamnati trojček je čudna tvorba, slama pa je volumen slepila, ki napolnjuje prostor. Trojček je logotip sle pridruženih starih sil po oblasti, ki so ga s spletkarjenjem vpletli v naše življenje. Da takega umetno ustvarjenega logotipa Slovenija za vladanje ne potrebuje, je vsakemu človeku zdrave pameti lahko jasno. Izhajala bom iz človeške kulture, etike in mutacije družbenega nazadovanja teh sil v preteklosti, demagogije, lastnega precenjevanja in nepregledne tranzicije, ki je oskubila ljudi. Vprašam se, kdo bo vodil družbo in čigave interese bo branil pendrek, ki je drhtel v rokah, ko so se preganjali vrtičkarji iz svojih gredic solate in se nakazoval kot kontura jezika v ustih nekaterih že med volilno kampanjo. Ali ne dobiva pendrek lastnosti rastoče leske?
Če tehtamo med ustavno pravico, da ljudstvo poveri oblast na volitvah po količini in moči interesov tistim, ki so dobili največ volilnih glasov in ne le tistim, ki so danes najbolj glasni in so dobili glasove v manjšini, bi se morala pravica nagniti v korist vzpostavitve ravnotežja moči. V parlamentarno kulturo spada tudi to, da kdo ne skače neprenehoma ljudstvu iz prazne sklede kosmičev previsoko v zrak in tudi ni nobene potrebe, da se pojavlja prav na vsakem krožniku, saj še pes ima pravico, da v miru poje, kar mu je gospodar vrgel s svoje mize. Situacija je tako že na začetku zaostrena, ker si prisvaja glavno besedo tisti, ki je v službi dobička zase in za svoje kliente, ki jih ima za svojim hrbtom. Več kot jasno je, da so ljudje ob volitvah imeli pretirana pričakovanja od novo izvoljene oblasti. V trojčku se še prej kot je zaživel svoje slamnato življenje, čutijo razpoke in nekaj zatohlega, nazadnjaškega in brezkompromisnega, ker si na nek nerazumljiv način nekateri hočejo prilastiti in izrabljati sadove večine, pridobljene na volitvah.
Za TV ekrani vlada depresivno vzdušje, odpadle so vse iluzije, da bo levica delala za narodov blagor. Napoveduje se zatiskanje pasu in spodmikanje stolov. Nič takega ne bo, kar je levica napovedovala in obljubljala ljudem. Na levici se zbirajo retorične figure, ki če že ideološko provenientno spadajo k njej, ne spadajo pa po moralnem videnju stvari volivcev, ki so levici v skladu s svojim prepričanjem verjeli. Zgodbe so sicer šele na začetku razvoja dogodkov, vendar razpleta ni težko predvideti, ker se že odpira črna luknja, v katero bodo popadali vsi tisti, ki bodo nasprotovali liderju, ki si obeta vzpon in razcvet rastlin, ki so že zdavnaj ovenele. Zame postajajo stvari pred TV ekranom iz dneva v dan bolj šokantne. Veliko hrupa, ki vabi na diskurz tiste, ki premorejo še kaj zdrave pameti in moči, da jasno definirajo nacionalni interes in pravočasno pogasijo te slamnate vžige, da ne pride do še večje kolateralne škode. Dogaja se, da ljudje zvečer nočejo več sedeti pred TV sprejemniki, zahajajo v pivnico in ponoči močijo posteljo.
buy accutane cream
buy accutane 10mg uk website accutane acneRESNICA O SLOVENSKEM STALINU
Koliko je Žižek gledal po labirintu hegljanske in marksistične dialektike ter lancanovske pishoanalize in koliko drdra komentarje o bratih Marx do Hitchcocka in Devida Lyncha in koliko hiperaktivno, poblaznelo, trzajoče, z rokami opleta in uživa v svojih simptomih, s katerimi privablja senzacij željne množice, me sploh ne zanima in ni predmet mojega raziskovanja. Tudi me zaenkrat toliko ne zanima koliko pri Zares tvorijo Žižkovo ali protižižkovo filozofsko ligo. Ne zanima me do kakšne mere so na novo transformirani zaresovci dojemljivi ali občutljivi za Žižkove nadležnosti ali morda darežljivosti. Očitno naj bi jih naučil kako se kaj prodaja. V večji umazaniji kot se pujsek valja, bolj slastno je njegovo meso.
Na podlagi Žižkovih kulturoloških študij so se pri Zares očitno dali prepričati, da več nadutega akademskega znanja kot pojedo in ga spravijo pod kapo raznih akademskih naslovov, več besnih izbruhov in smešnih poskusov radikalizma na levičarskem fogeyjizmu s požvižgavanjem bodo imeli in večja poslastica bodo za oboževalce volje do moči, ki so sami karieristi in konvertiti.
Žižek kot enfant terrible sveta intelektualcev ne more spreobrniti častitljevo ostarelega Tarasa Kermavnerja, h kateremu se zatekajo po pomoč kot na staro preročišče. Žižek je napovedal ponovitev leninistične geste. V knjigi, ki ima naslovnico okrašeno z giljotino, drzno zagovarja zapuščino Maximiliena Robespierra, njegov režim in njegovo strahovlado. Osrednja tematika Žižkovega najnovejšega dela o Leninu, Robespierru in totalitarizmzu je potreba po dejanju in kot imam priliko opaziti, se je zaresovcev potreba po dejanju kar podzavestno prejela, saj je tudi pri njih opaziti podobno nastopaštvo, ki je kar nenavadno za demokratične družbene sisteme (n. pr. nastopaštvo proti izplačilu odškodnin požgancem iz sredstev lastninjenja, ki imajo izvor v izplačanih vojnih odškodninah bivši FLRJ).
Odličen primer akademske žižkofobije je Resnica z Žižku. V bistvu knjiga ne govori o bistvu Resnice o Žižku, temveč prodaja resnico o njem, da bi avtorji izkopali vso umazanijo o Žižku (Vir: Joh Clark). Žižkov svojeglavi postmodernizem se je očitno ideološko prejel tudi Zaresovcev, saj se je razpasel v akademskih krogih kariernih kvaziintelektualcev, kot skrajna oblika kapitalistične ideologije in da je treba napraviti usodni korak od igrivega postmodernega radikalizma na področje, kjer je igric konec. Zdaj se igra nadaljuje, Žižek piše kot desničarski demagog, bodoči "Slovenski Stalin" pa mu idološko parira v praksi, saj je bil Žižek tudi njegov ideološki svetovalec pri LDS-u. Oba pa se nagibata k »levičarskemu individualizmu«. Na desno, na levo, kamor koli.
Koliko imata oba namen šokirati bralca in koliko mislita zares, se bo še pokazalo. Ime »Zares« ni naključno! Žižek pojasnjuje, da želi ponoviti leninistično gesto v kierkegaardoveskem pogledu: »Ponoviti enako pobudo v razmerah, kakršne sedaj vladajo v družbi«. To pomeni pobudo, da bi se odločno osredotočili na razmere, ki opravičujejo dejanje. Torej pri dejanju ne gre le za načelo giljotine ali čeko - nekdanjo rusko policijo, kakršno ste videli v filmu o Stalinu, ki se je te dni vrtel na nacionalni TV, temveč za sposobnost predvidevanja možnosti sprememb v družbi. V prelomnih trenutkih pa nikoli ni nedolžnih opazovalcev, ko v imenu ljudstva iztrebljajo cela ljudstva in onesnažujejo okolje in ko plodove našega dela izrabljajo za uničevanje, izkoriščanje, zatiranje in ubijanje. Unitaristični etik Peter Singer se sprašuje: Kako naj opravičim zapravljanje bogastva za razkošje, medtem ko drugi stradajo in bi že z majhno žrtvijo lahko rešili številna življenja? Da je v Sloveniji revščine veliko, je odveč govoriti. Politiki jo prikrivajo in zakrivajo, vendar resnica je drugačna. Ljudje so na robu preživetja, ker se je izvršil rop stoletja z legitimiteto tistih, ki so se izšolali v Kumrovcu.
In pri nas je prav krivična razporeditev bogastva največji problem. Žižek zagovarja nasprotovanje svetovnemu kapitalu z napadom na hegemonistične ideološke koordinate. Ali to pomeni, da se je Žižek pripravljen sprijazniti s »terorizmom čiste teorije«?
Žižek širi revolucionarne pravice in navaja: prostovoljnost ali vero v človekovo sposobnost ukrepanja; pripravljenost uporabiti »teror« za »uničenje sovražnika ljudstva«; voljo do uresničevanja enake pravice za vse v potrebnem obsegu in hitrosti; zaupanje ljudi.
Vsiliti enotna merila, da bi rešili problem in naložili »strogo kazen« tistim, ki se upirajo spremembam, bo težko, saj ne bomo dosegli standarda pravne države, dokler ne bo vsa državna lastnina v zasebnih rokah. Tedaj pa se bodo kot medvedi zaščitili. Sprejeli bodo najbolj perfektne zakone na svetu. Nihče jim ne bo izkrivil lasu.
Jaz pravim, da je vse to teorija in golo Žižkovo filozofiranje, lahko se izrazim tudi z besedo demagogija, kot jih je bilo v zgodovini že nešteto. Ukrepanje in neukrepanje. Žižek nakaže nekaj svojega upanja, da se bo Lenin ponovil, a ponovila se bo tudi leninistična tragedija, kakršno smo imeli priliko videti v živo na ekranih te dni s predvajanjem filma o Stalinu.
Stalina nam je Žižek lansiral in nam ga je vcepil v podkožje, obstaja med nami, mnogi, ki ne vedo kaj resnično pomeni beseda Stalin, so zaploskali za njegov nastop. Rastemo iz maternice stare družbe. Zvestoba dogodku »izoblikovati trajni red« je vedno prisotna. S kakšnimi sredstvi?
Po pravici povedano, mene je takšnih idej strah. Po mojem bi bilo veliko boljše, da bi Žižek ostal s svojimi idejami v postelji s svojo 26-letno argentinsko manekenko, poznejšo soprogo Analio Hounie, kot da si je privoščil trositi v naš politični prostor idejo o slovenskem Stalinu.
Nevarno igračkanje z resnimi stvarmi. Spomnite se, kaj je rekel srbski pisatelj Dobrica Čosič, da morajo vsi Srbi živeti v eni državi. Kam je krilatica njegove misli vodila? V bratomorno vojno. Ideje so bolj nevarne od orožja.
PROTEST RTVSl2
Spoštovano uredništvo študentskega programa,danes, 25. oktobra 2008 sem na TVSl 2 gledala okrog 16 ure študentski program. Opazila sem, da je voditelj vaše oddaje imel na prsih rdečo zvezdo s srpom in kladivom simbol je iz boljševiške Rusije, iz dobe stanilizma in komunizma, ki je zapustil okrog sto milijonov mrtvih po svetu. Zadnje čase opažam, da se pojavlja ta simbolika v javnosti. Ali je nov totalitarizem na pohodu? Ogorčena sem se odzvala s svojim prispevkom. Sama sem oseba starejše generacije, sem dala skozi fašizem, nacizem in komunizem, tisti najhujši in najbolj krut, ki je izhajal iz boljševizma. Sem hči Črnega brata, ki se je že leta 1930 uprl fašizmu in raznarodovanju, prestal mučenja v fašističnih zaporih, prestal Dachau in medicinske preizkuse in zaradi totalitarizma, ki je prihajal iz Sovjetske zveze z zahtevo po zmontiranih sodnih procesih (Dachauski procesi) in izvensodnih pobojih, je bil moj oče s strani KNOJ napaden, da bi ga usmrtili, ker je preživel Dachau. Z begom si je rešil življenje tako, da je moral iz svoje domovine v tujino. Šest let in pol je preživel kot veteran na zdravljenju v vojaški bolnišnici v Rimu, kjer se je boril za življenje težko bolan in izmučen, umrl je star 56 let. V svojo domovino se ni nikoli več vrnil. Totalitarizem, ki je prišel iz Rusije, je naredil veliko zla v naši domovini, zapustil je na tistoče mrtvih, nad 500 do 550 grobišč po Sloveniji. Vprašam se, kaj se greste na vaši TV oddaji. Dajte si pripeti na prsa nacistični simbol, iste učinke boste dosegli.
Kot državljanka sem prizadeta, da ljudi izzivate s takšnimi simboli. Ali ni bilo na svetu dovolj trpljenja in gorja? Mislim, da se obnašate skrajno neodgovorno.Čas je, da temu primerno obsodimo tudi komunizem kot enega izmed totalitarnih sistemov, kjer so se kršile temeljne človekove pravice in svoboda. Vaši TV res ni v čast, da se propagirajo takšni simboli na prsih mladine, na prsih študentov, ki bi morali biti vzgled in nosilci demokratičnih procesov in miru na svetu.
Tatjana Malec, Koper
DOGAJANJE NA NIČLIŠČU SRČNEGA PRSTANA
Če ni popka, ni stika z materjo, z zemljo, izročilom, z domovino. Če prestavimo Snojevo misel v sedanji čas, pridobi nov pomen.
Ničlišče ni le središče maternega trebuha. Ta točka je gluhota, ki simbolizira izgubo živosti. Takšen sem iz rjavečega molka in slepote v očeh. Nič je projektirana slepa in žaljiva točka. Nihilist in despot sta odsev tega nesmiselnega bivanja. Glas molka podira stene in zida ječo razumu, poštenju in vrednotam. Despot je človek, ki živi v kloaki; človek, ki ga mori požrešnost, egoizem, ambicija, nesreča, dolgčas, praznota, votlost, nespoštljivost sebe in nespoštovanje življenja drugega in njegove pravice do preživetja v svoji identiteti.
Življenje dobi odtujevalno moč, klavrno in napihnjeno postaja kot mrtvo telo. Sonce ni dovolj močno, da bi izsušilo rano v niču. Kdo mi zna razložiti, kakšni so danes občutki slovenske duše, ki ji z inercijo jemljemo dostojanstvo in ji rušimo zadnji okop, ki ga je ohranila v tej zadnji postojanki svojega hotenja preživeti, preživeti kot narod s svojim bistvom, ki pripada vsem živim.
Čez sto let bodo govorili o paradoksih, zmotah in zablodah, o duhovni lenosti tistih, ki so mirno gledali zajedanje v narod in niso zmogli blagega vetriča, ki bi zaplapolal z zastavo pravičnosti, videti Triglava in morja v tej mehki tkanini, v katero je bila povita na novo rojena moja in tvoja domovina.
Ne morete si misliti, kako me ta napihnjeni meh brez popka spravlja v obup. Če se razpoči, ne bomo vedeli niti kateri mati je pripadal. Njegov razpoznavni znak je praznina. Nihče se ne more dejansko upreti nečemu, česar ni. Enostavno, ideja, ki je ni, je zoper vse, ki ideje in voljo biti za drugega premoremo. Nastopil bo čas poroda suhih krav iz trebuha, ki ne bo mogel donositi otroka. Privajamo se na dejstvo, da nam v mehu skriti farizeji vnašajo zmedo duha, spletkarije in prodajajo spise, ki nam lažejo in obljubljajo raj, v katerem bodo sami kraljevali in obirali sadeže.
Mene resnično skrbi vaš molk slovenska razumarska javnost, in si pravim, da nobena beda ni dokončna. Življenje zmore vztrajnost, ki utegne biti neposredna polnost tudi v zamočvirjenem mehu brez popka. Placenta ima svoj spomin, čeprav ga je telo zatajilo.
PODRAŽITVE IN REVŠČINA
S stvarnostjo se lahko soočimo le onkraj častihlepja, egoizma in pohlepa. Danes gojiti mit in slediti idejam češ, da bo nekdo zastopal interese delavstva na levici, je znak intelektualne izvotljenosti in zaslepljenosti.
Srčna kri, ki je tekla izpod peresa na veliki dan izrekanja, se uporablja za pakte s hudičem, ki je s svojo popkovino povezan z na hitro obogatelimi botri. Znašli smo se v krizi osveščenosti ljudi, krizi mišljenja in v krizi vrednot, v krizi modela naše družbene stvarnosti s prevrednotenjem vrednot, v krizi, ko nam laži in sprenevedanje krojijo življenje.
Kdaj se bo ljudstvo naučilo osvoboditi se napačnih pričakovanj, da bo s kritično distanco lahko gledalo svoje lastno razmišljanje in zablode. Očitno bo treba prevetriti rodovno zgodovino svojih starih nazorov in evolucijskih stopenj, da pridemo do tega spoznanja, da levice v klasičnem pojmovanju kot subjekta, ki se bo zavzemal za delavstvo, že zdavnaj ni več. V zavesti ljudi obstaja le mit. Očitno bo potrebno še mnogo zrcaljenj, da bomo videli sebe in svoje mišljenje, kakršni v resnici smo. Potrebno bo še veliko krat klonirati ustavo, da bomo razumeli, kdo in v imenu koga je pahnil ljudi v krizo in naredil iz večine reveže, da postaja načelo, da smo socialna in pravna država za večino trpečih na robu preživetja zgolj farsa.
Okrepljena levica se je spustila na raven fikcije. Ideja o njihovi levičarski usmerjenosti in prisotnosti je dokaj nejasna. Opraviti imamo z dušebrižneži, ki se delajo prijazne v triperesni deteljici. Opremljeni so z demagoškimi govori, s katerimi bi radi spremenili ljudi v slepo verujoče, ne manjka jim starih rekvizitov oblasti, ki jih bodo morda uporabili na kakšen alternativni način, z istim rezultatom kot v preteklosti. Ustavno urejena domovina, da smo socialna in pravna država, jim je v preteklosti ušla iz rok.
Njihov stolček jim pomeni svet.
Človeška higiena bi zahtevala, da nekaterih na oblasti ne bi bilo, ker so moteči dejavnik zaradi podob, gibov in dotikov iz preteklosti, ki so zapustili na koži ljudi pekoča znamenja. Osveščeni državljani ne bomo nikoli preboleli, da nam manjšina vsiljuje skozi zadnja vrata ljudi na oblast, ki jih ne želimo, ker jih predobro poznamo po njihovi pretekli zgodovini delovanja.
Ime »kruh«, ki ga izgovarjajo tisti, ki »kruh« kradejo iz ust ljudem, nima istega vonja, kot ime, ki ga izgovarjata mati in domovina. Kič govora takih je prisoten, ni izven dosega spomina, ki je razpoznaven podolgem in počez.
Za dražitve življenjskih potrebščin ne moremo kriviti samo globalizacijske procese. Nekateri se izgovarjajo nanje, da prikrijejo svoja nepoštena dejanja. Cena pšenici pada, cena kruhu pri nas pa raste. Trgovske marže so enormne. V njihovi strukturi je marsikaj zakritega. Ne le zunanji, od nas neodvisni trendi, tudi notranji činitelji povzročajo revščino in lakoto slovenskih družin. Po maržah nas primerjajo z razvito Evropo, ne pa tudi po plačah in življenjskemu standardu. Zgodba o uspehu velja le za nekatere.
Večanje obrestnih mer za posojila pritiska na trgovce, lastnike velikih trgovskih centrov, katerih lastniki so postali na netransparenten način v času tranzicije, z izrabo notranjih informacij in prevzemi, kar vse je »levica« blagoslovila z legitimiteto in stoji za njimi. Ti oligarhi so najeli enormna posojila pri bankah, ki so jim nekritično posojale denar za prevzeme. Stroški velikih investicij naraščajo, cene življenjskim potrebščinam se povečujejo, delavci v trgovini imajo sramotno nizke plače, enako proizvajalci in kmetje. Sedaj pa naj bi rabili program levice, ki ga bo najverjetneje pripravil bivši minister za finance in bivši guverner Banke Slovenije, ki je nekritično podpiral prevzeme oligarhov z dajanjem kreditov in jamstev, ki jih bomo državljani še dolgo morali plačevati prek podražitev. Obogatitev ni bila enkratna s krajo družbenega premoženja, jemanje delavcem iz ust in kraja se še naprej nadaljujeta. Ali zato rabimo »levico«?
Ljudstvo doživlja "kolektivne ekstaze" pred TV sprejemniki in v dolgih vrstah med pulti, kjer znižujejo cene živilom tik pred iztekom roka uporabe. Kako si človeško ponižan ubogi Slovenec!
Ljudje smo resnično izvoljena živa bitja, vendar življenje nas je razvilo v različne sloge in modele svoje izvoljenosti. Tudi postkomunistični model je sistemsko skonstruiral in uvedel modele svoje izvoljenosti. Ta model preferira mišljenjsko ponižnost naroda, kot ga je prikazal Albert Camus v liku spokornega sodnika Johasnnesa Clamansa: »Posut s pepelom, si pulim las za lasom, obraz imam razpraskan od nohtov, toda moj pogled je prediren, in tako stojim pred celotnim človeštvom in govorim svoji veliki sramoti, ne da bi ob tem pozabil na doseženi učinek, in pravim 'bil sem najpodlejši izmed podlih'. Nato neopazno preidem z jaz na vi. Šele ko pridem do taki smo, bom zmagal in vam bom lahko bral levite. Sem kakor vsi vi, gotovo, saj vsi veslamo na isti galeji. Vendar pa sem v eni stvari vzvišen nad vami: zavedam se tega, in to mi daje pravico, da spregovorim. (…) Kolikor izčrpneje obtožujem samega sebe, tem bolj nesporno imam vso pravico, da obsojam vas*. Žrtev kot storilec, obtoženi kot sodnik, ponižni bralec Lukovega evangelija kot inkarnacija napuha: Bog zahvaljujem se ti, da ne molim tako kot drugi farizeji, temveč tako kot cestninar.
Modele izvoljenosti pomagajo uveljaviti le njihovi producenti in igralci – politiki, sodniki, menedžerji, forumi, terapevti, pridigarji, filmske zvezde, zvezde iz sveta zabave in tudi brezštevilni potrošniki prospektov in plakatov, na katerih so naslikani junaki za pravičnost in asketi raznih vrst, po uspehu made self-men in šamanov z močjo odrešitevljev.
Iz tega lahko zrastejo tudi individuumi proti vsaki navidezni izvoljenosti. Bomo videli. Kdo ve kaj si je o usodi svoje domovine dr. Slavoj Žižek mislil, ko je v reviji The New Yorker, 5. maja 2003, pod naslovom "The Marx Brother", na strani 43 takole predstavil: On je moj najboljši prijatelj! Ljubim ga! (I love him!) ... On je bodoči slovenski Stalin. Strašna beseda, ki se jo bojim izreči, strah me je!" Pa ne recite, da nimamo doma dobrih političnih analitikov in vizionarjev.
Morda je bilo to le modro svarilo: »Ustavite ga, dokler je še čas!«
Legenda:
* Odlomek je preveden iz nemščine po Albert Camus, Der Fall (Padec). Roman je v nemščino prevedel Guido G. Maister. Reinbeck pri Hamburgu: 1957m stran 115.
POCENI PRODAM MALO RABLJENO UNIVERZO
Prihodnji torek naj bi v Kopru pripravili javno manifestacijo za rešitev zagate, v kateri se je znašla za 3,6 milijona Evrov zadolžena Univerza Primorske. Apel se glasi, naj se vendarle poišče rešitev, ki bo bolj konstruktivna kot napovedana dražba. Zgornji napis na transparentu na pročelju palače Foresterija na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem po svoje izraža težko razložljivo zahtevo zadolžene inštitucije.
Po znanih podatkih je investicijo izvajalo podjetje Makro 5 brez ustreznih garancij in poroštev države za pokritje stroškov investicije. Splošno znano je, da naj bi omenjeno podjetje interesno spadalo v blok izvajalcev, ki naj bi delali za opcijo, ki jo je v razsulu prevzela gospa Kresalova. Slednjim pa je bilo v preteklosti vse arbitrarno dovoljeno in zagotovo bo še naprej tako, če nam bodo ti, ki so se na volitvah po številu glasov, uvrstili na sam rep, v trojčku pa naj bi še naprej krojili usodo s pozicije vpliva oblasti na odločitve.
Univerza je pa že takšna institucija, ki ne nosi nobenega predznaka višje vrednosti v smislu privilegiranosti, da ne bi mogla spoštovati prava. Nihče ji ni dal te pravice, da bi se samovoljno zadolževala brez poroštev države, pa če gre še za tako koristne cilje. Dobro vemo, da pri spoštovanju pravnega reda, je nosilcem družbenih funkcij prejšnjega režima ustrezala ohlapnost urejanja medsebojnih odnosov mimo pravnih podlag, navajenim, da svoje obveznosti valijo na hrbet drugega in puščajo račune odprte.
Nastopila je za ugled in usodo slovenskega visokega šolstva neprijetna situacija, ki se lahko rešuje samo v skladu z veljavnim pravnim sistemom. Vprašam se, kaj so ves čas počele inštitucije javnega nadzora.
Torej kot nujna posledica zadolževanja brez garancij države sledi javna dražba z nizko izklicno ceno, ki bo omogočila tudi tajkunom nakup zgradbe in vstop v javno sfero, skratka vstop s svojim vplivom z različnimi podaljški, ne le na področju gospodarskega življenja, temveč tudi na področju medijev in na področju visokega šolstva. Kaj to pomeni za razvoj visokega šolstva, ki je javen, se bo pokazalo v bodočnosti.
Sprašujem se, ali je sploh ustrezno, da poslopja šol in univerz niso razglašena z zakonom kot javno dobro in ne da so vsakič odvisne od razdelitve družbenih vlog kapitala. Kako je to mogoče, da je javna dražba, sprožena zoper Foresterijo in Armerijo, če je bil kompleks povezanih zgradb dodeljen Univerzi Primorske za opravljanje univerzitetne dejavnosti, ki spada v javno sfero? Kdo je lahko neodgovorno odločal o zadolževanju javnega dobra brez kritja? Ti objekti niso bili v preteklosti v zasebni lasti, da bi lahko bili predmet pravnega prometa in zadolževanja, brez jamstev države in predmet poplačila dolgov zaradi neodgovornih odločitev. Nekaj je hudo narobe z aktom o ustanovitvi in s prenosom sredstev na Univerzo Primorske, njenimi razpolagalnimi upravičenji in tudi v zakonodaji, ki je to dopustila. Akt o ustanovitvi bi moral omejiti vsakršno razpolaganje na javnem dobru. To vnaša v šolstvo nekonsistentnost, interesno kupčkanje in absolutno nesprejemljive situacije.
Akterji se dobro zavedajo, da če prva dražba Foresterije in Armerije ne bo uspela, da bo le-ta šla v prodajo po polovični ceni. Zato je njena usoda zelo negotova in vprašanje je, komu bodo objekti prišli v roke in kaj bo za naše visoko šolstvo to pomenilo, saj bi v skrajnem primeru lahko kdo z družbenim denarjem, ki ga je parkiral na svojem zasebnem računu, lahko odprl karkoli v prostorih Univerze na Primorskem in izrinil iz nje dejavnosti, zaradi katerih je bila univerza ustanovljena. Sprašujem se kje so varovalke, ki bi nujno morale varovati premoženje javnega sektorja.
V tem, da bi Foresterija prišla v roke Evrosredozemski univerzi ne vidim nič tako slabega, saj sta v tako veliki stavbi knjižnica in čitalnica ter multimedijska predavalnica lahko skupni. S tem je zagotovljeno le večje povezovanje študentov in izmenjava informacij in znanja na istem mestu. Razdrobljenost nikomur ne koristi, saj je Obala tako majhen prostor, da je smiselno, da so inštitucije funkcionalno, kolikor je le mogoče, povezane. Mislim, da bi tu morali odigrati ključno vlogo za šolstvo in finance, pristojni ministrstvi.
Med dosedanje dosežke slovenskega predsedovana Svetu EU, bi posebej izpostavili slovenski projekt oblikovanja Evrosredozemske univerze s sedežem v Sloveniji. Projektu je bila doslej izražena mednarodna politična podpora na različnih ministrskih srečanjih.
Z univerzo želi Slovenija okrepiti svojo vlogo v evro sredozemskem partnerstvu in izraziti podporo krepitivi medkulturnega dialoga v regiji in širše. Slovenija pričakuje, da bo Evrosredozemska univerza stičišče mladih iz držav evrosredozemskega območja.
V plenarnem delu evrosredozemske parlamentarne skupščine v marcu letos, so nastopili še ključni govorniki s svojimi poudarki ter oblikovali besedilo deklaracije, v kateri je izražena podpora slovenskemu projektu po vzpostavitvi Evrosredozemske univerze.
Demokratična načela, na katerih temelji obstoj najrazvitejših držav in če se res razglašamo za demokratično državo, je sistem pravil, ki jih je treba brezpogojno spoštovati, ali demokracije preprosto ni. Prizadevanje za strogo spoštovanje pravnega reda, je absolutno na prvem mestu, še prav posebno, če gre za inštitucijo, ki humanistično vzgaja nov rod izobražencev.
V vsakem primeru bi bilo bolj primerno, da gredo sredstva za poravnavo dolgov Foresterije in Armerije iz evropskih sredstev, kot iz žepa davkoplačevalcev.
Iz razvojnega programa Univerze Primorske 2004 – 2008, ki jo je na 12. seji dne 10.11.2004 potrdil senat UP, je razbrati, da so Občine Koper, Izola in Sežana univerzi brezplačno odstopile komunalno urejena zemljišča, za katera so planski dokumenti že pripravljeni ali so v pripravi. Univerza bo za izvajanje razvojnih projektov v Univerzitetnem inkubatorju in v Centru odličnosti kandidirala za sredstva iz strukturnih skladov EU. Za dokončno ureditev prostorskih pogojev članic in morebitnih novih pristopnic pa bo univerza zaprosila Vlado R Slovenije, da z Zakonom o državnem poroštvu tudi na UP podpre vlaganje lastnih sredstev in posojil v prostorski standard.
Nekaj je zagotovo odpovedalo.
Nikjer v svetu se še ni dogodilo, da bi prodajali na javni dražbi komaj ustavljeno univerzo. V tem smo v Sloveniji in še drugje po svetu najverjetneje unikum. V tej igri ni potrebno veliko govoriti, dovolj je temeljito razmisliti, kako najti pot in izhod iz zagat. V vsakem primeru pa predstavlja reševanje problema naporno situacijo za sedanje vodstvo in študente UP.
SO POLITIKI RES ELITE?
bodoče temu nemogočemu izrazu »elita« povsem odpovedati.
Med politiki je tudi veliko takih, ki so študirali na univerzi, nekateri imajo celo naziv magister ali doktor znanosti. Ali so ti elite? Izkušnje iz preteklih zasedanj parlamenta nas podučijo, da nista obnašanje posameznika glede na njegovo funkcijo, ki naj bi mu dajala privilegij politične elite, vedno na najbolj kulturni ravni. Nihče, ki je z diplomo končal svojo poklicno izobrazbo na univerzi, ne glede na stopnjo, ki si jo je pridobil z izpiti, ni zato postal bolj kulturen, bolj kultiviran človek, temveč je povsem na enaki ravni, kot čevljar, mizar ali mesar, slednje meni zgoraj navedeni avtor.
Univerza študentov nikakor ne vzgaja v boljše ljudi s poglobljeno splošno izobrazbo. Na univerzah ne poučujejo niti morale niti zgodovine in tudi umetnosti ne. Nobeno branje literature ni na univerzi predpisano kot vzporedno izobraževanje, ki je potrebno za razgledanost in kulturnost bodočih univerzitetno šolanih ljudi.
K razmišljanju navedenega avtorja bi dodala še nekaj misli. Žal tudi šole nižjega ranga (osnovne in srednje) so pri kultiviranju in moralno etičnem odraščanju bodočega odraslega človeka dokaj revne. Učijo se svetovnih verstev, ne pa tudi poglobljene etike in morale. Tu pridobijo mladi le neka naučena pravila, ki stopijo na mesto moralnega jaza, na mesto osebkove vesti, kar praktično pomeni, da je učenec seznanjen zgolj z normirano moralo, ne pa poglobljeno z izzivi za njeno zavestno oblikovanje in razvijanje s sposobnostjo le-to odkriti v sebi v biti za drugega, ne le sam zase. Ne bom veliko zgrešila, če naveden, da šole vzgajajo komolčarje, tekmovalce in egoiste biti zase.
Učenje vrednot šola prepušča staršem ali iniciativi posameznika. Vprašala sem osnovnošolko višjega letnika kakšne vrednote ima pa mi je odgovorila, da nobenih, da ne ve kaj pomenijo vrednote. Omenila sem ji kot primer vrednoto domoljubje, pa ni vedela kaj to vsebinsko pomeni, kakšno čustvo je to n. pr. ljubiti svoj materni jezik, svojo domovino. Šole usmerjajo pri učencih le tekmovalni duh. Mladina kot bodoče moralno in etično poglobljene osebnosti, šolam ni veliko mar. Čim manj so bodoči pripomočki strojni in informacijski inteligenci duhovno in etično razgledani, tem boljši ponotranjeni sužnji bodo postali sistemu. Izkoriščevalska družba sploh ne potrebuje ozaveščenih in kulturno izobraženih ljudi.
Večina politikov se je šolala v takšnih šolah, kjer je bila le ideologija poglavitni temelj in pa popačena zgodovina ideološkega enoumja. Srečujemo se z nerazgledano in ideološko zaslepljeno generacijo.
Če pogledamo realne razmere, kako je deloval totalitarni režim na šolanje ljudi, ki so danes na oblasti, lahko kaj hitro ugotovimo, da so to osebe, prek katerih pridemo do interpretacije nekega časa in prostora. Te skupine so naučene, da jim ideologija določa smer delovanja,položaj priviligirancev v družbi že po svoji politični pripadnosti, veliko krat naučeni od pripadnosti svojih staršev. Gre za konstitutivno drugačnost človeka, ki je odraz nekega časa. Osvojili so neko postmodernistično držo, ki zanika oblikovanje temeljev in se poslužuje pragmatizma. Miselnost opozarja na to, da postaja tradicionalno filozofsko razlikovanje med realnim in idealnim, objektivnim in subjektivnim, realnostjo in pojavom, dejstvom in teorijo vse bolj problematično. To se kaže predvsem v kritiki tradicije. Resnica izhaja iz potreb in retorike, ki jih zahteva položaj.
Danes tudi filozofi in drugi eruditi odklanjajo postmodernizem, ki spodkopava resnico, objektivnost in pomen jasno izraženih besed in njihovo bistvo, negira tradicijo in je destruktiven, zato ne more biti merilo človekovega ravnanja. In tako se znajde moralno dojemanje življenja v razklanosti in neuresničenosti bivanja. Iz tega raste tudi slepo sprehajališče politike z radikalno novim »umevanjem morale«, ki predstavlja relativiziranje vrednot in počasno odmiranje etičnega. To se je jasno pokazalo pri odgovornosti za tranzicijske postopke, da bi potekali moralno in v korist naroda.
Ni za zanemariti okolja, v katerem so se izobraževali sedanji politiki. V demokratičnih deželah imajo neprimerno več nobelovcev kot jih imajo dežele, v katerih je vladal totalitaristični režim (po podatkih do leta 2000: ZDA 258 nobelovcev, Velika Britanija 92. Nemčija 74, Rusija le 18, Japonska celo samo 9. Današnja okrnjena Rusija ima še vedno toliko prebivalstva kot Nemčija in Velika Britanija skupaj in ima v primerjavi s tema deželama le 10 % nobelovcev. To je jasen pokazatelj kako je totalitarizem nudil možnosti mladim za njihov individualni razvoj. To stanje se odraža tudi na sedanji ravni demokracije in političnega življenja.
Geniji kot so n. pr. Rihard Jakopič, Matija Jama, France Kralj, Ivan Grohar, Ivana Kobilica, Božidar Jakac, France Prešeren, Simon Gregorčič, Ivan Cankar in številni književniki ter literati, Dr. Anton Trstenjak, Dr. Jože Pučnik in še bi lahko naštevala, da ne naredim komu krivice, so izven elit. Mnogi so velikani zgodovine in znanosti.
Politični agitatorji in liderji ter njihovi sledniki zagotovo ne spadajo med elite, kajti njihove ideje niso vselej v korist naroda, temveč je za njih značilno, da hočejo priti do gotovosti, oblasti in moči po najnižji ceni, s čim manj truda in s čim večjim političnim in gmotnih kapitalom zase in za klientelo, katerih interese zastopajo.
MORALNA SVOBODA V GOSPODARSTVU IN NJENA LEGITIMNOST
Živimo utrudljivo bivanje skeptičnega opazovanja slabega moralnega vzdušja in hromeče praznine, ki duši Slovenijo z nemoralo, s tem da ji politika podeljuje njeno legitimnost v gospodarskem življenju. Če se vladajoče politične strukture odločijo, da žrtvujejo življenje in interese svojega naroda, svojih ljudi za interese določenih privilegiranih klik ali skupin, zagotovo taka država ne spada med demokratične, ki sicer dopuščajo gospodarsko svobodo, vendar z notranje strogim in zanesljivim pravnim sistemom.
Tranzicijska kultura ni istovetna s plebiscitarno kulturo, ki je bila nosilka idealov, vrednot in velikih pričakovanj naroda. Svoboda na gospodarskem področju da, vendar ne za ceno nemoralnosti in njene legitimitete. Morala je zasidrana povsod drugje, le v posameznikovem odločanju ne. Moralo določajo interesi naroda, kolektivna zavest, kaj je pravično in kaj ne. Morala ni odvisna od arbitriranja, kaj je moralno in kaj od nemoralnega je legitimno. Tu gre za erozijo socialne in pravne države.
Smo mar odtujeni od izvornega poštenja in razraščajoča nemorala na gospodarskem področju postaja rezervoar, iz katere se napaja politika, ki samo sebe drži na oblasti. Ta politika se ni sposobna podvreči zakonski kontroli. Ta bo še naprej usmerjala gospodarstvo in vzpostavljala pogoje, da se tako imenovane tranzicijske »tajkunizacije« osvobodijo državnega nadzora in roke pravice in še naprej delujejo in oblikujejo nove po isti logiki sistema.
Državo po svetovnem sistemu ureditev uporabljamo za prerazporeditev prihodkov, ne pa da nekateri izrabljajo njene inštitucije in politike za državno skrbništvo privilegiranih skupin, ki so si pridobili premoženje na nelegitimen način. Relativiziranje morale in komunizem imata skupne paralele. Nosilci družbenih vlog, ki izhajajo iz te provenience ali šole, živijo v prepričanju poklicanosti, da svoje vzorce vladanja nekritično in zelo prikrito vsiljujejo v narodovo zavest, kot da je to samo po sebi nekaj normalnega in da je takšna nekritična moralna svoboda nekaj običajnega, da ljudje živijo tudi v stanju pokvarjenosti in nepoštenja, vendar je standard človekovih pravic tako visok, da si nihče ne zasluži takšne oznake, še posebej če gre za privilegirane osebe, ki imajo toliko denarja, da si lahko kupijo najboljše odvetnike v porog vsem revežem, ki niti meseca ne morejo preživeti.
Socialna resničnost, ki hoče pokazati realnost razmer, se preoblikuje v individualne sodbe, ki se izražajo s pravšnjostjo političnega trenutka. Individualizem in cinizem ter nepoštenje se spreminjata v situacijo, ki daje le eliti nezasluženo moralno pravico, da izvaja moralno oblast nad lastnimi odločitvami. Ta ima monopol na področju moralne avtoritete, ki je vedno skladen s tistim, kar bodo sami zase prislužili bodisi kot politični ali gmotni kapital. Demokracija funkcionira le za njih, ne za narod.
Vsaj eno stoletje je levica togo in neomajno trdila, da bo nebrzdana gospodarska svoboda privedla do katastrofe. Zdaj pa imamo stanje, ki je relativno podobno situaciji nebrzdane gospodarske svobode. Obstajata še večja revščina in neenakost prihodkov, čedalje večje so razlike med revnimi in bogatimi, ljudje živijo ogroženo in negotovo življenje. Ne pozabiti, da je bila levica največji kritik kapitalizma in sedaj ga z veliko žlico ponuja kot sistem, v katerem je sama najbolj obogatela. En sam cilj imajo: ustvarjati in sodelovati v procesu, ki jim zagotavlja obstanek na oblasti in pridobivanje moči ter kapitala.
Kolikor so bile revolucije proti komunizmu pred osamosvojitvijo motivirane s potrebo po gospodarski svobodi in koliko s stremljenjem po moralni svobodi, je težko reci. Zagotovo pa je, da prilika dela tatu in da so bila med tranzicijo in levimi vladami ostala zapahnjena vrata socialni in pravni državi. Kdo danes lahko verjame levici, v kateri so tisti, ki so narodu povzročili takšno razčlovečenje delavstva in njihovih družin?
clomid london drugs
buy clomid tabletsEKLATANTNA NELIGITIMNOST VOLITEV
Zakone sprejema najvišje zakonodajno telo - državni zbor zato, da jih spoštujemo in ne da arbitriramo, kdaj jih bomo spoštovali in kdaj kršili in arbitrarno ocenjevali posledice kršitev zakona izven za to pristojnih organov. Največji posmeh pravni državi pa je, da volilna komisija, ki je kršila volilni zakon, presoja in odloča o tem kakšne posledice naj bi imela njena kršitev na izid volitev. To je popolnoma nesmiselno in skregano s pravno doktrino.
V volilni enoti Ljubljana Center in Ljubljana Bežigrad so s preglasovanjem zavrnili ugovore predstavnikov list kandidatov SDS, ki je bila vložena zato, ker volilni komisiji volivcem nista omogočili lastnoročnega podpisa v volilni imenik pred izročitvijo glasovnice, kot to določa zakon. Odločitvi obeh komisij sta bili sprejeti z dvema glasovoma za in dvema glasovoma proti, v obeh primerih pa je odločal glas predsednika oziroma predsednice, ki je vodil volilna opravila in dajal inštrukcije volilnemu odboru.
Volilna komisija je delovno telo, ki ugotavlja prijave kršitev, ne pa da pravno presoja, kako so kršitve vplivale na izid volitev. To presega kompetence tega delovnega telesa. Takšno opredeljevanje volilne komisije je tudi protislovno, saj ne more isti organ, ki je kršil zakon presojati pravne posledice svojih kršitev.
Člen 71. zakona o volitvah v državni zbor določa, da predsednik ali član volilnega odbora po ugotovitvi istovetnosti volivca z osebnim dokumentom ali na drug način obkroži zaporedno številko pred imenom volivca v volilnem imeniku, volivec pa se podpiše v za to namenjen prostor v volilnem imeniku. Šele ko je opisana procedura opravljena, se volivcu izroči glasovnico.
Volilni zakon je sistemski zakon, v katerem so natančno in jasno opredeljena vsa volilna opravila, da ne pride do zlorab. Načelo zaupanja v pravo zahteva, da se zakon spoštuje. Navedena določba volilnega zakona ima namen preprečiti zlorabe, da se v volilni skrinjici ne bi znašli glasovi volivcev, ki v resnici niso prišli na volišče. Zakonodajalec je imel dovolj opredeljen, stvarno upravičen in ustavno legitimen razlog, da je takšno določbo vnesel v zakon. Pristojnost zakonodajalca je, da spremlja izvrševanje predpisov, ki jih sprejme, in da v primeru, ko pride do bistvenih in težjih problemov pri njihovem izvrševanju, morebiti tudi ustrezno ukrepa, posebno če gre za izigravanje zakona. V nobenem primeru pa ne moremo državljani ostati ravnodušni do takega delovanja. Gre za izjemno občutljivo področje volitev, saj se na volitvah državljani izrekamo o tem, kdo bo vodil državo naslednji mandat.
Ura resnice je s prstom pokazala na nosilce kontinuitete. Zadeva ni tako nedolžna, kot bi jo sedaj nekateri radi prikazali državljanom. V vsakem primeru volitve v Ljubljani vzbujajo sum in dvom in to je zadosten razlog za ponovitev volitev. Sum je še posebej upravičen glede na poseben interes, ki so ga izkazovale sile kontinuitete pred volitvami v vlogi tistih, ki v oblasti vidijo moč, da lahko Slovenijo krojijo po svojih predstavah, ali še točneje po svojih koristih, kar so tudi zmagoslavno proslavili. V porog zakonu gredo celo tako daleč, da se hvalijo, kako lahko plačajo kazen za neprijavljen shod pred magistratom. To so bogatini, ki se razglašajo za leve. Takšno obnašanje je na nižji stopnji razvoja. Pravni relativizem, katerega se gredo obe ljubljanski volilni komisiji, očitno z močno podporo sil kontinuitete, ki hoče še vedno sprejemati odločitve kot v preteklosti, ko so dobivali različni by-pass podvigi sumljivega izvora celo moralno legitimiteto, sedaj pa naj bi se polastili še volitev, kot najbolj legitimne pravice državljanov za izražanje svoje volje.
Žal, pravne države je zares konec. Naredili smo pogreb demokraciji. Pravo je zrelativizirano po pravšnjosti političnih stremuhov, ki potrebujejo denar, mir organov nadzora in da so oni na mesto ljudstva na oblasti. Moč arbitriranja ohranjajo v svojih rokah.
Izhajam iz načela zaupanja v pravo, torej iz 2. člena Ustave Republike Slovenije, zaradi varstva enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic pa še iz 14. in 22. člena Ustave.
Osebno mislim, da se spuščamo vse globlje v preteklost, kjer je bilo vse dirigirano od partijskega komiteja. Kdo mi lahko jamči, da je danes drugače?
Dopisano dne 29.9.2008:
Predstavniki list kanidatov SDS so odločili, da se ne bodo pritožili in z zamudnimi sodnimi postopki časovno ovirali oblikovanja novega Državnega zbora in Vlade RS. To pa še ne pomeni, da ne ostaja na izvedenih volitvah senca in dvom o njihovi verodstojnosti in legitimnosti.
MORALNI KAPITALIZEM IN REVŠČINA V SLOVENIJI
Nostalgični napis, ki je dolga desetletja po vojni sameval na zidu. Ali nam res stare sile in ideologije lahko prinesejo boljši jutri? Kdo zavaja?
Nemško-britanski sociolog in publicist lord Ralph Dahrendorf je eden vodilnih analitikov modernih socialnih konflikotv. Rodil se jeta 1929 v Hamburgu, predaval je sociologijo v Hamburgu, Tübingenu in Kostanzi, od leta 1970 do 1974 je bil član komisije Evropske skupnosti, zatem direktor londonske šole za ekonomijo in politiko, od leta 1987 pa je bil rektor oxfordskega kolidža Sv. Antony. Od junija 1993 pa član lordske zbornice.
Ralph Dahrendorf je utemeljitelj moralnega kapitalizma, ki ga predvideva kot naslednji korak našega razvoja. V moralni kapitalizem se je poglabljal tudi Gianni Vattimo (roj. 1936, v Turinu), Italijanski filozof in politik, ki je študiral filozofijo na Turinski univerzi pod mentorstvom eksistencialista Luigija Pareysona. Leta 1969 je v Turinu postal redni profesor Estetike, v letu 1982 pa še Teoretične filozofije. Med letom 1999 - 2004 je bil član Evropskega Parlamenta.
Zakaj je ideja o moralnem kapitalizmu še kako aktualna tudi pri nas?
Pred sto leti je imel prikrajšani razred možnost organizirati se in skupaj vsiliti družbi svoje predstave. Takrat je bil neločljivi del razvijajoče se ekonomske družbe. Ti ljudje so bili potrebni, zato so bili močni, pravi Dahrendorf. Sedanji spodnji razred pa se ne bo tako organiziral in družbi ne bo vsilil svojih vrednot za vrednote prihodnosti. Njegova tragedija je, da ne bo več potreben. Industrije se ne selijo več samo na Kitajsko, ker je Kitajska postala predraga, selijo se v Bangladeš, Laos in druge nižje razvite države, kjer je delovna sila še cenejša, brez elementarne socialne varnosti in kjer na grobo kršijo človekove pravice. Delavci pri nas ostajajo nezaposleni, brez dela, na cesti, ob skromni socialni podpori, ki jim ne omogoča človeka vrednega življenja. Družine vegetirajo na robu preživetja.
Gre za moralni problem, ne več problem razrednega boja. Potrkati moramo na moralno zavest ljudi in politike in ne na strah vladajočega razreda pred revolucijo. Človeški humanizem je v zatonu. Trkanje na moralno zavest družbe bo uspešno, pravi Dahrendorf, in to prav iz razločnega vzroka: zaradi medsebojne odvisnosti med spodnjim razredom in očitnimi problemi z redom in zakonom, katerih ureditev je prav na vrhu seznama želja srednjih slojev. To še malo ne pomeni, da je spodnji razred odgovoren za vse prekrške. Drži pa slednje: družba, ki je izločila en svoj del, tako da ta nima več dostopa do skupnega družbenega življenja, mnoge, zlasti mlade, prepriča, da vrednot ni treba jemati resno. To pa vodi v vsesplošni moralni propad. Ozrimo se naokrog in videli bomo, da to še kako drži.
Tudi pri nas nismo imuni na relativiziranje vrednot. To se kaže v nagnjenju k alkoholizmu, drogam, kraji in v končni fazi tudi k samoubistvu. Starši ne vedo več, kaj naj rečejo svojim otrokom, ki kradejo, udirajo v avtomobile, stanovanja ali zagrešijo kaj drugega, da dobijo denar za mamila.
Dandanes ne gre več za razredni boj, ampak za različno gledanje na moralo v skupnosti. Dahrendorf paredlaga »inclusion« vključitev namesto razdelitve. Nevarnost pa vidi v nagnjenju množic, da sledijo avtoritarnemu voditelju, ki obljublja izhod iz moralne krize. Ne smemo podcenjevati nevarnosti avtoritarizma, kot odgovora na moralno dilemo v naši družbi.
Kaj se dogaja? Poglejmo kako je z gospodarsko recesijo v EU. Vodstvo Renaulta je predstavnike delavcev seznanilo s podrobnostmi že najavljenega načrta, ki predvideva ukinitev 4000 delovnih mest v Franciji do aprila 2009. Poleg tega je vodstvo dejalo, da v okviru pobude, ki naj bi jo uradno predstavili 18. septembra, pripravlja ukinitev dodatnih 2000 delovnih mest drugod po Evropi, kar bo zadelo tudi avtomobilsko industrijo pri nas. Zmanjšanje delovnih mest naj bi dosegli predvsem s prostovoljnimi odhodi delavcev. Običajno temu ni tako. Renault, ki v Franciji trenutno zaposluje 41.000 ljudi, se spopada s posledicami medlega povpraševanja na domačem in evropskem trgu. Zato se je namenil doseči cilj prihraniti 350 milijonov evrov v letu 2009 in 500 milijonov evrov v letu 2010.
Evropski avtomobilski trg je zasičen, trgi z rastjo so drugod. V Franciji Renault proizvede več kot milijon vozil letno, proda pa le 650.000. Predstavnik sindikata CGT Fabien Gache je načrt odpuščanja obsodil, označuje ga za "neupravičenega". Dodal je še, da bo v treh letih od 2005 naprej delo v Renaultu izgubilo 10.000 delavcev, kar da je enako, kot da bi tovarna zaprla dve tovarni. V četrtek so sindikati v znak nasprotovanja odpuščanju že organizirali nekajurne stavke dela delavcev v več francoskih tovarnah. Sindikat CGT je celo pozval francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja, naj intervenira. Francoska država ima namreč v lasti 15,01-odstotni delež v Renaultu.
Podobno se dogaja tudi pri nas (tekstila industrija, Revoz, Lama Dekani, itd). Med volitvami nisem slišala ničesar konkretnega, kako bodo reševali pri nas probleme svetovne krize in recesije, ki pljuska tudi k nam, probleme odpuščanja delavcev in njihovega preživetja. Naš problem je specifičen. Ne samo, da moramo izdelati odgovor ali vsaj njegov približek na vprašanje, ki se zastavlja vsem sodobnim družbam. Pri nas je ostal problem še iz prejšnjega režima. Odgovora še ni ponudila prav nobena politična opcija. Problem je v nesprejemljivosti načina kako so prišli posamezniki brez dela do premoženja, ki so ga ustvarjale prejšnje generacije. Tu politika ni odigrala svoje vloge. Tisti, ki so bili na položajih, so poskrbeli le za navidezno pot v prenovo in demokracijo. Položaji in visoka delovna mesta, kjer se odloča, so ostale v rokah starih sil, ki bogatijo z delom, ki so ga ustvarjale generacije. Vzvodi moči so podredili nižji razred, ga obubožali, spravili v revščino in spremenili so način gospodarjenja s tem, da so pridobili moč arbitriranja in zasidrani v sistemu vzpostavili red izkoriščevalskega egoizma, kraje in prefinjeni totalitarizem, ki je hujši od komunizma. Nadaljujejo izročila balkanskega samodrštva, združeno z krilaticami ameriškega imperializma, zoper socialno in pravno državo.
Najbolj žalostno je, da preboj ne more priti od političnih strank, ki svoje ravni standardov obnašanja in odnosov ne vzpostavljajo na načelih vzorcev obnašanja razvite demokratične družbe, v kateri mora veljati pravni red in poslovna morala. Obubožanemu narodu pada nataliteta, obsojen je na revščino in nacionalno izginotje, če se bo ta trend nadaljeval. Tam kjer socialna država ne more več pomagati, nastopi Caritas in civilna družba, ki deluje na moralni angažiranosti. Jasno je, da je zdravstvo doseglo najnižjo točko doslej in da tak socialni sistem kot je, si ne more privoščiti, da bi 24 ur na dan skrbel za stare in bolne ljudi in za družine praktično skoraj brez dohodkov. To je realnost! Mladim pa ne more nuditi dela, stanovanj mladim družinam z otroci in dostojnega, človeka vrednega življenja n. pr. po vzoru skandinavskih držav.
Socialna država odpoveduje, ostaja le družbena samopomoč in moralna drža posameznih humanih prostovoljcev iz civilne družbe in tudi iz cerkvenih ustanov, čeprav jim to mnogi ne priznavajo.
Tisti, ki so pahnili ljudstvo v revščino in obogateli, prevzemajo oblast, kar pomeni samo še korak nazaj, še zlasti v povezavi z napovedanim trojčkom. Globalizacija je šla predaleč, požrešni nenasitni egoizem pa je v Sloveniji prekoračil vse meje zdravega razuma.
Ankete po volitvah kažejo na rezultat, ki se nagiba z nad 46 % za veliko koalicijo, ki naj bi jo tvorile SD in SDS. Kakor koli že, le-te zagotovo kažejo ljudsko voljo in rešitev pri sestavi nove vlade. Z očmi navadnega državljana je kar veliko argumentov, ki podkrepijo takšno razmišljanje.
Seveda za predsednika države je pomembno, da upošteva voljo ljudstva, da upošteva tiste politične stranke, ki so dobile največ glasov na volitvah. Čigava volja pa je, da bi prišle v koalicijo stranki Zares in LDS, če so jima volivci namenili neprimerno manj glasov od obeh zmagovitih favoritk z neznatno razliko. Pri oblikovanju vlade je treba spoštovati ljudsko voljo. Tako razmišljamo navadni ljudje.
Zares in LDS bosta bolj zavzeti z obdržavanjem statusa quo in z zaščito interesov bogatih in priviligiranih, ki so jih ustvarili njeni člani v prejšnjih mandatih razsule LDS. Zato ju po vsebini njunega preteklega delovanja sploh ne moremo prištevati na levo in sta neprimerni za koalicijo tako po usmeritvi, delovanju, kot po številu glasov na volitvah.
Obubožanemu prebivalstvu se ne obeta pod takšno vlado prav ničesar dobrega. Volk dlako menja, svoje nravi pa ne! Beograjski izšolanci, ki delujejo v senci iz ozadja, nam vsiljujejo njihovo nenadomestljivost, ki ni nosilka pravne in duhovne kulture sodobne demokracije. Etična higiena bi zahtevala, da bi o svoji nadaljnji usodi odločali tisti, ki bodo to usodo živeli in ne tisti, ki so nam jo dolgo, predolgo krojili.
VOLITVE V OČEH NAVADNEGA ČLOVEKA
Svetovna recesija trka na duri. Vrednost delnic na svetovnih borzah pada. Volilni rezultati ne bodo prinesli ne cenejšega bencina ne cenejšega kruha. Za državo javne blaginje se ne bo nič bistvenega spremenilo na boljše, smo del svetovne globalizacije in njenih procesov, vpeti vanjo. Recesija in inflacija delujeta neodvisno od politične opcije. Bencin, kruh, meso in osnovna živila bosta imela isto ceno ali vladajo levi ali desni. V vsakem primeru bo moral državljan zatiskati pas.
Cilji političnih strank so vsi dobri. Enaki kot v francoski revoluciji: »Liberté, égalité, fraternité, ou la mort! (Svoboda, enakost, bratstvo ali smrt!). Slogan je preživel revolucijo in pozneje postal tudi slogan demokratično usmerjenih aktivistov, predvsem tistih v diktatorskih sistemih n. pr. bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov; cesta bratstva in enotnosti od Ljubljane do Đevđelije, itd. Vsi takšni cilji predstavljajo socialni naboj, da navdušijo množice, ki upajo v svetlejšo prihodnost, v boljši in znosnejši življenjski standard. Se še ni zgodilo, da bi kakšna politična opcija ponujala slabe cilje. Desnica in levica, vsi se zavzemajo za sprejemljive cilje. Levica je s pridom izkoristila mnoge globalizacijske stiske državljanov in s praznimi obljubami, da bodo imeli vsi službe, delo, plače, dobro zdravstvo in socialno varnost, prišla na oblast. Razumljivo nostalgija po socializmu! Ni pa jasno od kje bo levica vzela, da bo zadovoljila pričakovanja ljudi. Tako desnica kot levica sta vezani na dejansko obstoječe gospodarsko stanje, ki mu noben ideološki naboj, ne more bistveno izboljšati položaja.
Programi in cilji strank niso problem. So vsi dobri. Vsi govorijo o demokraciji in človekovih pravicah. Problem predstavljajo poti in sredstva kako te cilje doseči. Državljanom mora biti jasno, da politika ni nič drugega kot količnik za razdelitev položajev po moči kapitala. Politiko skrbi, kako bodo porazdeljeni ministrski stolčki in komu bodo pripadala vplivna delovna mesta in položaji. Politične stranke predstavljajo težišče delitve moči.
Hočete uspešno predstavo po Ivanu Cankarju Za narodov blagor?
Dejali so:
Država sem jaz! (Ludvik XIV, imenovan tudi Sončni kralj)
Najvišja oblast pripada ljudstvu ( Montesquieu))
Ni svobode brez državljanskega poguma in moralnih vrednot, kreposti; če se jih ljudstvo naveliča, demokracija preide v diktaturo ( Montesquieu)
Neodvisen tisk je za državljane pomembnejši od državne uprave. Ljudje se namreč nekako upravljajo tudi sami, obveščati se sami ne morejo (Thomas Jefferson, predsednik ZDA)
Umetnost je v tem, da občila pod svojim nadzorom predstaviš kot sebi sovražna( Niccolň Machiavelli)
Italijanski kralj me je neupravičeno grobo razžalil … Zato nam preostane samo vojna proti Italiji (Franc Jožef, avstrijski cesar v razglasu Mojim narodom, maja 1915)
Izbrisali jih bomo, iztrebili! (Adolf Hitler, v mnogih govorih in dejanjih)
Ni demokracije brez radodarnosti močnih in bogatih in ni je brez samoomejevanja (Splošna modrost, avtor neznan)
Se kakšna od teh misli danes udejanja? Kako in kaj pisati in razlagati Za narodov blagor danes, ko nismo doživeli njegovih razmer?! Je laž narodu v blagor? So podtikanja, blatenje, nezrelost, sumičavost, egocentričnost, polivanje gnojnice narodu v blagor? So izrazi prezira, zloraba vsega in vsakogar, nespoštovanje pravil igre narodu v blagor? Bi Cankar danes dočakal premiero prej kot pred več kot sto leti? Verjetno. Z velikim uspehom. Karavana »demokracije«, zreducirane na volitve, bi se morda namrdnila in odkorakala, ne da bi se ozrla na lajajočega psa. Kaj pa nam morejo! Zato, Samo et consortes, treba je igrati Blagor. Na volilni dan, pa tudi sleherni dan, v vsakem razredu vsake šole, osnovne, srednje in visoke. Na vsakem zboru, predvolilnem in nepredvolilnem, preko radia in TV, vse dokler … Dokler morda čez sto let … Morda pa takrat ne bo več vprašanja, kdo je čigav sodobnik. USPEŠNO PREDSTAVO! Tako je zapisal Franci Gabrovšek.
Ne vem kaj bi Ivan Cankar rekel, če bi živel danes, ko bi slišal, da je utaja davkov vrlina, da je prisvojitev družbenega premoženja s krajo vrlina, da je skrb za malega človeka breme, da je lojalnost politikom znak slabe pameti. Cankar bi rekel, da je naš problem specifičen, saj je kombiniran s problemi balkanizma, ki so ostali še od prejšnjega režima. Dlje kot od tam, kjer smo obstali ob kontinuiteti, nismo prišli. Družbene vloge so razdeljene po političnih kriterijih in ne po strokovnosti in sposobnosti. Demokracija ima zavezane roke. Naš problem je komunistični totalitarizem in balkanski bizantinizem, ki ostajata zakoreninjena v miselnosti, da je možno državo voditi z arbitriranjem in ohranjanjem notranje logike, ki teži k ohranjanju starega stanja in vzorcev mišljenja.
Vendar v čem je sploh problem? Saj je vendar Slovenija samostojna država in lahko o svojih zadevah odloča samostojno. Njena državna ureditev je zakoličena v ustavi, varstvu človekovih pravic, zasebni lastnini, svobodi podjetništva, političnem pluralizmu in parlamentarni demokraciji. Nekateri uro resnice, ki naj bi predstavljala vladanje, razumejo kot rundo proti nasprotniku.
V volilni kampanji je zmanjkalo prostora in časa za pogovor o temeljnih vprašanjih naroda. Majhne neparlamentarne stranke in civilna družba so ostali v senci.
Politična opcija, ki nam ponuja novo, bo ponovila isti vzorec, kot v preteklosti. Volk dlako menja, svoje naravi pa ne. Največji problem je, kako se izviti iz negativne kontinuitete, ki je nasledek podedovane totalitarnosti bivšega režima, pravi dr. France Bučar. Politične stranke so nasledek tega gibanja in njegov sekundarni pojav. Naša nacionalna emancipacija in državnost sta bili nasledek hotenja, da preživimo v svoji lastni identiteti. To identiteto pa lahko ohranimo samo, če pri svojem ravnanju osvojimo vzorce obnašanja, značilne za visoko razvito družbo. Vzorci obnašanja, ki smo jih prevzeli od kontinuitete, so vzorci družbe na nižji stopnji razvoja. Kot prvo, bi se moral vzpostaviti sistem pravil, ki jih je potrebno brezpogojno upoštevati. Pravni relativizem je za demokracijo nesprejemljiv in poguben. Kraja družbenega premoženja s parkiranjem na zasebnih računih in bogatenje brez dela se je izvršil prav pod to -staro-novo oblastjo, ki obljublja red. Iluzorno bi bilo misliti, da bodo isti ljudje, ki so povzročili erozijo družbe, sedaj to družbo rešili. Ustanavljanje slamnatih firm, kraja, nepoštenje in pa prikrito kršenje pravnega reda, klientelizem, je postalo svojevrstna strokovnost in specialnost garnitur, ki smo jim ponovno zaupali vajeti v oblast. Interesi za oblast so močni, saj je še veliko državnega kapitala, ki mora dobiti svojega lastnika.
Vprašanje človekovih pravic, spoštovanje pravnega reda, pojmovanje države kot skupnega servisa državljanov in država javne blaginje so še daleč. Politične stranke so se žal, spremenile v orodje, s katerim upravljajo sile iz ozadja in sicer tiste sile, ki jih tudi finančno napajajo. To se je demonstrativno pokazalo pred magistratom. Največje zlo je po mojem mnenju Forum 21, ki naj bi podpiral by-pass podvige sumljivega izvora celo z moralno legitimiteto, kar je do skrajnosti degutantno. Treba se bo prešteti! Problem je, da široka javnost sploh ni osveščena, da bi transparentno videla manipulacije negativnih sil, ki se jim gre samo za bogatenje in za vzdrževanje negativne kontinuitete in metanjem peska v oči z raznimi temami z ideološkim nabojem, ki so samo krinka za vse nečednosti. Ljudje smo pa premalo zasidrani v odgovorih na temeljna vprašanja narodovega interesa, ki bi morala biti prioritetno na dnevnem redu pred volitvami. Da se o tem ni govorilo, je bilo poskrbljeno. Govorili so samo o Patriji! Kakšna farsa!
Ljudje smo naredili vse, kar smo zmogli, vse za narodov blagor!
FILOZOFIJA DUHA, KI GA NOSIM V SEBI
Misli izhajajo iz enega samega načela, ki je spočelo proces samospoznavanja. Duh je neskončna subjektivnost. Le iz njega lahko preidem v to drugo, ki sledi. Moja zavest ni zbirka naključnih dogodkov, ki bi me določali. Odnos do stvari izhaja nepopačen iz duha, ki zre vanje v svoji svobodi, jih vizualno motri ali odmisli njihov fizični obstoj, ker ne ustvarjajo doživetij, ki bi bila koristna za duhovno spoznanje, globino čustev in njihovo notranjo lepoto. Duh ni mimezis, ni enotnost predmetnosti in subjektivnosti. Nista moja roka in moj tip prenosnika, ki mi dajeta čutiti, temveč moje notranje oko, ki mi omogoča, da vidim iz lastnega izkustva ali nekaj eksistira ali je izven mojega območja, podrejeno fizikalnim in kemičnim lastnostim, ki niso predmet moje duhovne dejavnosti in zanimanja. Najbolj neznatni dogodki življenja lahko dajejo smoter duhovne eksistence. Notranje oko je možnost, ne pa tudi dejanskost brezpogojnega videnja, vpeto v svet, v njegovo dogajanje in duh nima v stvareh in pojavih lociranega mesta. Duhu nihče ne more zapovedovati kako naj vidi stvari.
Utelešenje duha v simbolni fazi so dvoumje, skrivnostnost in vzvišenost. Duh je nekaj skrivnostno molčečega, je Sfinga, so hieroglifi, so psalmi Stare zaveze. Ideje končajo svoje romanje v simbolizmu, ko razpadejo in se ukinejo ali se pa razplodijo v duhovnem telesu in ga obnavljajo. Duh se ne more izraziti v materialni obliki. Temeljna snov duha je ljubezen, je soglasje duha samega s seboj. Predstavlja višjo ubranost in višjo pomiritev. Prava lepota duha je doživetje v zanosu, neke vrste opitost, ekstaza. Dionizična norost, ki razvnema slo po ustvarjanju.
Čutim večni zakon orgastičnega razpoloženja, notranjo apolinično vizijo sveta, zainteresirano ugodje v harmoniji. Duh me napotuje, da odnose s svetom doživljam iz estetskih in etičnih doživljajev volje. Duh imamo zato, da nas ne ubije resnica. Umetnost je lahko največ, kar sta dosegla razum in spoznavna sposobnost luči, ki osvetljuje pot in razkriva svet. Duh je enkratni akord notranjega glasu, s katerim smo dosegli harmonijo s samim seboj.
KO LJUDSTVU ZMANJKA PROSTORA ZA GOVORNIŠKIM MESTOM
Na mesto obljubljene demokracije in medijske pluralnosti, ustvarja medijska tehnologija s svojim načinom dela, le še večje monopole, ki zavajajo javnost, ta pa nima možnosti, da bi izrazila javno svoja stališča in predočila dejstva. Več kot očitno je,da smo državljani znotraj informacijske družbe lahko le pasivni gledalci in poslušalci doziranih informacij, dovoljeno je zaploskati tistemu, s katerim se posamezniki istovetijo po prepričanju prepričanih.
Mediji bi v demokraciji morali delovati tako, da bi zagotavljali možnost uravnoteženega medijskega dostopa vsem, ne glede na njihov položaj, ekonomski ali kakršenkoli drugi status ali okoliščino. Zakaj ne bi za govorniškim odrom imeli možnost soočenja s politiki tudi navadni državljani?
Državljane novinarji anketirajo le na cesti in jim postavijo kakšno vprašanje, n. pr. koga bi ali bodo volili in ko dobijo želeni odgovor, gredo dalje. Ali je to demokracija, da so osrednja poganjalska sila volilnega sistema plačani volilni štabi in novinarji, ki vodijo informiranje javnosti, povezano z interesi in močjo politike? Ljudje smo v podrejenem položaju, saj v vseh teh postopkih skoraj nimamo besede ali zelo omejene možnosti in zelo malo odmerjenega časa, da bi se soočili s politiki in povedali svoje. Državljani smo v izolaciji, politično v osami in lahko modrujemo o nacionalnih interesih zasebno pred TV sprejemnikom, v gostilni, na ulici s sosedi ali ko smo hudo jezni in užaljeni, v kolozetu.
Z akumuliranim kapitalom razpolagajo lobiji, ne pa konsenz z državljani o javnem dobrem. Mediji so zanihali ravnovesje med državljani in politiko. Volilna kampanja brez naše prisotnosti ob soočenjih je odraz pomanjkanja demokracije za državljane, politiki pa jo imajo še preveč. Mi vsi smo torej dokaz, da obstaja ena in edina resnica demokracije, ki predvsem monopolizira pravico do tega, kdo naj definira resnico. Ali po domače rečeno: vse je dovoljeno, da se le reši demokracija, kadar je ta ogrožena. A kot lahko vsak dan spremljamo prek množičnih medijev, je ta uboga demokracija nenehno ogrožena. Rešiti jo sme samo tisti vladajoči razred, ki ima od nje največje koristi. V njem pa je videti tudi na novo kupljene akterje, ki so se podali v naročje kapitala kljub svoji mladosti in navidezno obetajočim idealom.
Vladajoči razred postaja tisti, ki ima v svojih rokah moč kapitala in ve, da demokracija (v ožjem humanističnem smislu) ne obstaja, ta si pridržuje absolutno pravico do te resnice, ki še kako dobro služi tej isti ideološki matrici, v kateri je edina resnica demokracije resnica kapitala, ki poganja politiko in politične stranke s svojo finančno podporo naprej.
Toda, stanje je še hujše, kot si mislimo. Ni samo vladajoči razred tisti, ki se zaveda, da demokracija ne obstaja; tega se zavedajo tudi drugi, pripadniki nižjega, proizvodnega razreda, n.pr. delavke v Muri, ki delajo za 380 Eur mesečno. Vladajoči razred se za to preveč ne meni, kajti cilj razredne družbe sploh ni svoboda (v svoji egalitarno-humanistični obliki), temveč integracija v sistem moči, njena eksploatacija in profit.
Novodobni tajkuni so resnica demokracije in kapitala. To se bo pokazalo po volitvah. Resnično močan bo le tisti, ki bo imel tajkune za sabo, ki bodo poskrbeli finančno za njihovo politično moč in uničenje nasprotnika. Politika je sproducirala nacionalno-ideološko identifikacijsko matrico. Narod je ujet v mišolovko, v nostalgično rdečo spraznjeno pločevinko, ki jo je že zdavnaj nastavila prejšnja vladajoča politika, ki je omogočila netransparentne postopke privatizacije, povezane z zaprto strukturo institucij, izrabljanjem notranjih informacij in tudi s politiko prisvajanja in privatiziranja sredstev in pogojev dela, ki omogoča, da se redijo tisti, ki niso prišli z delom do kapitala, temveč s pomočjo vladne politike in njej tudi služijo, z njo paktirajo in tiho solidarizirajo.
Nekateri izstopajo in vstopajo v druge politične stranke iste provenience ali so iz interesnih razlogov tudi začasno izven njih, vendar to je le navidezno in fiktivno. Stranke so ustvarile njih in oni bodo poganjali kri v tkivo političnih strank, da se bodo redile na žuljih slabo plačnih državljank in državljanov in uničile tiste, ki se jih bodo s prstom dotaknili. Izdatno finančno podporo bo dobival tisti, ki bo sodeloval s tajkuni z roko v roki. Nekateri naj bi že vstopili v trojanskega konja, da jim bo omogočeno zavzetje trdnjave.
Legenda pravi, da zaradi velikih izgub so se Grki odločili, da se bodo poslužili prevare. Zgradili so veliko, leseno skulpturo konja, ki je bila znotraj votla; tja so se skrili Grki. Potem so zapustili taborišče ob obali, se vkrcali na ladje in odpluli iz vidnega obzorja. Ko so Trojanci prodrli na obalo, so jo našli zapuščeno, le konj je stal tam, kot daritev bogovom. Konja so spravili v mesto, nakar so priredili veliko slavje ob koncu vojne. Ko so prebivalci mesta zaspali, so se Grki splazili iz konja, premagali maloštevilne straže, odprli mestna vrata ter signalizirali grški vojski, ki je tako vdrla v nebranjeno mesto. Sledilo je klanje in požig. Na strani Trojancev je bil svečenik Laokoon, ki je svoje rojake skušal prepričati, da je trojanski konj prevara. Zato je Atena nad Laokoonta in njegova sinova poslala kači. O tem dogodku pripoveduje tudi Eneida. V Rimu je ohranjen kip Laokoontova sinova.
Tudi iz legend in zgodovine se lahko marsikaj naučimo.
Volitve niso ničesar drugega, kot ena nova delitev kart moči kapitala, ki ni več družben, temveč v zasebnih rokah. Pravila igre ne bodo določali več državljani, temveč kapital. Ko zmanjka za govorniškim mestom prostora za državljane, nam ponujajo na brezplačnem strankarskem pikniku pršut, mortadelo in vesele poskočnice.
Vse večja neenakost v družbi spodkopava socialno kohezijo in vodi v anarhijo in kaos ter nas utaplja v iste vode, iz katerih smo ob osamosvojitvi hoteli izplavati. Živeli smo v pravnem sistemu, ki je zastarel, neuporaben ter neprilagojen novemu stanju tranzicije in ta sistem je namerno ustvaril tajkune. Higiena vesti in poštenja zahteva nacionalizacijo in ponovno transparentno prodajo družbenega premoženja. V tem bosta vladna in parlamentarna demokracija na težki preizkušnji.
Največja vrednota Slovencev je bila vedno poštenje!
STANJE DUHA
Vreč davkoplačevalskega denarja, ki naj bi bile nagrmadene v kupih, nismo videli, zato državljani ne vemo ali so polne ali so prazne. Nič ni bilo dokazano! Dokler ni dokazano, velja presumpcija nedolžnosti. Ali spet prihajamo v obdobje zmontiranih procesov?
Zagotovo pa so v zabojih človeških teles nagrmadeni možgani, ki zastirajo svetlobo, da se drug drugega ne moremo videti v duše. Lahko so v zabojih tudi skrivenčene nečedne pošasti, ki nimajo daru za opazovanje svojih volivcev za TV ekrani in se jih še ni bolečina in sram prizadetih dotaknila. Stoječa svetilka resnice je prevrnjena, oltar domovine je ponečeden, v tujini je omajan ugled države, edino kar je od vsega ostalo, je sintetični zlovešči nasmeh in zlovešči pogled, ki meče volivcem v obraz peščico izpraznjenih lupin.
Ljudje se odmaknejo in nadaljujejo svojo pot skozi apokrifne razmere, ki vladajo narodu. Zmeraj novi se ustoličijo in splavajo na površje, kot okrutni primerki narodovega telesa, našemljeni z okraski besed, dragocenimi tkaninami in obeski s starimi insignijami, ki jih začnejo nositi in delovati na simbolih, uporabljenih za napačne namene.
Iz velikega lonca, v katerem se je skuhala vsa ta godlja, je slišate glas: Saj vi se vendar med sabo prostituirate! Jaz zaprem oči in skrčena skočim kvišku! Dovolj mi je! Opazim, da na človeških telesih zatrepetajo listi in da bomo čez dobra dva tedna sredi jeseni. Povsod bo veliko stelje.
Razmere so do skrajnosti zaostrene, vrednote so postavljene pred preizkušnjo, priča smo radikalni krizi temeljnih vrednosti, s katerimi junaki stojijo ali padejo. Kakšna je moralna resnica? Nekdo si zasluži ime gromovniki, izkoriščevalski brezobzirneži, nemočni hlapci sle po oblasti, ki jo razkazujejo z nekakšno nihilistično nadutostjo.
Če pogledamo osebnosti, ki jih je Jože Ciuha naslikal, bomo videli nekatere opičje obraze, ki so zunaj utečenega kroga umirjenosti. Ti obrazi so kakor mejniki med drugimi obrazi, kakor vogelni kamni iz znanih obrazov. Tako je menil Dane Zajc. Ti obrazi nosijo izbrano zlato, ki pomeni funkcijo in odličje. Osebe le redkokdaj presežejo mere in breme svoje funkcije. Zlata odličja označujejo osebo, ki zbuja strah. Poglavitni način za vladanje je moč, je strah in je posebej dana izbranim bitjem s svojimi razkošnimi oblačili, ki so zarisana kot mejnik med nami. Brez teh oblačil, ne bi ti varuhi tradicije imeli moči, energije in sle, ki sega tja, kjer ne prodre domišljija navadnega človeka.
Opičje strmenje, je samo jalov napor, kako zatajiti opičjo bit, kako skriti dolge ude, ki so džungelski, pod dragoceno navlako položaja in lepih oblačil. Opičja zloba je neizčrpna, je najbolj spopolnjen svet, najbolj izviren svet teh bitij. Drugačnost je njihova usoda. Je vzorec sveta. Je mutant, je neskladje, ki se pojavi v svetu reprodukcije bolnih idej, v svetu slepote in neumnosti malomeščanskega egoizma, ki v naši deželi ne more izstopiti iz starega kroga. To je danost, ki jo je povzročila izprijenost in čezmernost pohlepa po oblasti.
Pravzaprav ugotovim, da v najvišjem državniškem telesu, ki bi moralo delovati v korist naroda, se ni rodil otrok, ki bi utelešal zrele izpolnjene ljubezni protagonistov do svoje domovine, temveč je to samo kraj, kjer se prikriva tleči razkol negativcev, ki svoj trenutek oblasti živijo zase in za svoje koristi kot varuhi tradicije. Živijo življenje z odprto rano v svojem volilnem telesu, s poskusi nenehnega prikrivanja razklanosti in brezplodnosti. Delovanje teče v razliki med življenjem naroda z beganjem in izrabo možnosti, da se ljudstvo oslepi z bliščem idej, ki so izdelek jalovega med državo javno blaginje in neizprosnim liberalizmom, ki polni žepe izbrancem. Izkupiček tega prekrivanja, je nezmožnost rojevanja sadov za narodov blagor. Žalostno, v ustih mi je ostal trpek okus. Dovolj premišljeno, da temu lahko rečemo velika svinjarija.
PSEVDODEMOKRACIJA IN ZASLEPLJENOST GENERACIJE
Kdaj se bomo iznebili ideoloških ostankov totalitarizma, nezdružljivih z demokracijo?
Do kdaj še Titov trg in Kidričeva ulica v Kopru?Kaj ima Tito skupnega s staro beneško kulturo, ki je zapustila v Slovenskem Primorju sledi svoje dobe in ustvarjalnosti tistega časa. Takšno ideološko nasilno poseganje na področje kulturne dediščine in ohranjanje ideološkega poimenovanja ulic ali trgov, je stvar slabega okusa psevdodemokracije, ohranjanje imena komunističnega liderja pa antagonizem v odnosu do demokratične družbe. Dobro bi bilo slediti vzoru Občine Komen, ki se je odločila za odstranitev kipa Stenke pred Osnovno šolo, ki tja ne sodi. Anton Šibelja Stjenka, ki se je proslavil s pobojem in zažigom vojnih ujetnikov, ki so jih politili z bencinom in v posledici tega se je okupator maščeval s požigom 9 kraških vasi in izselitvijo prebivalcev teh vasi v internacijo v Nemčijo.
Kontinuiteta po lastni notranji logiki teži k nadaljevanju dejanskega stanja in kaže na to, da je zasidrana v sistemu prevladujoče politične moči Mestne občine Koper, kar je več kot očitno. Zame osebno je trg pred Loggio in Pretorsko palačo lahko samo neideološko poimenovan Glavni trg mesta Koper.
Moj komentar, objavljen na Sončevih pozitivkah, pod pesemijo »Koprski glavni trg« sem poslala Županu Mestne občine Koper g. Borisu Popoviču. Kavarna Loggia naj se prenovi po telesu in duhu! Tudi kapučin je lepo piti v demokratičnem ozračju. Tudi za tiste morebiti še živeče, ki so prestali Goli otok, za tiste, ki so bili na prisilnem delu, prevzgoji in indoktrinaciji dolga leta po osvoboditvi v najtežjih nečloveških ponižujočih pogojih in za tiste, ki so po nedolžnem prestali totalitaristične zapore ali izhajajo iz družin po vojni pobitih. S tem se bo moral zadovoljiti tudi g. Milan Kučan in njegov Forum 21, ko si bo zaželel popiti kapučin v koprski mestni kavarni.
Do kdaj Delpinova ulica v Novi Gorici?
Ena izmed glavnih ulic v centru Nove Gorice se imenuje Delpinova ulica. Kdo pa je bil Rastislav Delpin, po katerem se imenuje ulica? Rezervni poročnik JLA in komandir diverzantske enote, s 5. razredi osnovne šole, briški VOS-ovec (tajna obveščevalna služba), uničevalec tovarne tekstila v Podgori, ki ji je povzročil 9 milijonov lit škode, diverzant po Brdih, Gorici in Furlaniji, uslužbenec Udbe, osvoboditelj nekega udbovskega majorja iz zapora, obsojen pod angloameriško oblastjo po vojni na 5 let zapora, v tujini obsojen na 120 let zapora. Diverzanti niso izvajali samo diverzantskih akcij nad okupatorjem, temveč tudi nasilje nad domačim prebivalstvom. Tudi mojega očeta po vrnitvi iz Dachaua so napadli iz tajne obveščevalne službe in ga hoteli likvidirati (Edvard Mielnizschek). Zmaga Delpina sem osebno poznala, saj je v petdesetih letih redno prihajal k šefu Udbe Rudolfu Čubrilotu, ki je stanoval s svojo družino v moji rojstni hiši v Solkanu, kjer so se krojile usode ljudi.
Nadaljnja vsebina prispevka je prenešena na zgodbo, ki govori o meni z naslovom: "Zakaj sem ranljiva?"
Deloval je sistem neverjetnih manipulacij z ljudmi. Bili so v primežu biti ali ne-biti. Udba je poskrbela, da so se ljudje po sili razmer, spremenili v maso ovaduhov, kar je močno vplivalo na spremembo značaja in onesposobilo ljudi, da bi se lahko dvignili na duhovno etično raven. Dandanašnji komunistični ideologi so naslednik tega stanja. Idejno ne zmorejo preseči teh vzorcev. Ali lahko družba sploh preživi v takšni neidentiteti? Naša nacionalna emancipacija in državnost sta bili nasledek našega hotenja, da preživimo v svoji identiteti neideološkega nasilja. To je primarna potreba na najvišjem mestu.
Odločno se upiram, da se ulice in trgi v dobi demokracije še naprej imenujejo po nedemokratičnih osebkih in da ostanki komunizma krojijo družbo po svojih predstavah in koristih. Osebkov, ki so delovali po boljševističnih metodah in po balkanskem izročilu samodrštva državne oblasti in klik na oblasti, ne bomo več častili in mladi rodovi se ne bodo več po njih zgledovali. Tak vzorec še najbolj ustreza tistim, ki so neposredno zakoreninjeni v komunističnem izročilu, ki nima z domoljubjem partizanov, ki so se uprli zasedbi slovenskega ozemlja, potujčevanju in zatiranju, nič skupnega. Kdaj bomo odpravili sindrom ostankov boljševizma, ki smo ga prevzeli od komunizma in totalitarističnega režima? Gre za etični relativizem, ki je odvisen od politične moči. Kdo si lahko privošči toliko samovolje, da lahko uporablja oblast in moč za uveljavljanje lastnih ideoloških ciljev, ki so vezani na koristi in privilegije?
KRITIČNO O POLITIČNEM NARCIZMU
Odpira se mi vprašanje, kaj pomeni narcizem v politiki. Rada bi pritrdila nekaterim mnenjem, da je to karizma nastopajočih, pa žal tega ne morem pritrditi. Ko gledam predvolilna soočenja politikov, se vprašam koliko jih volivci silimo v narcistično držo vsevedih, vase zaverovanih bogov, ki se potijo v modrih in sivih oblekah, okrašenih z raznobarvnimi kravatami, od katerih novinarji z vprašanji dobesedno izsiljujejo sprenevedanje in neverodostojne odgovore, za katere že vnaprej vemo, da so leporečje z namenom, da bodo nastopajoči s svojo dopadljivostjo in obljubami prepričali volivce, medtem ko se bodo med sabo do onemoglosti potolkli in izničili v svojem človeškem dostojanstvu in nekateri izšli bolj zmagovalci od drugih. Soočenja so volilni spektakel, bolj podoben igri klovnov kot pa resnim in prepričljivim odgovorom.
Politiki se običajno ukvarjajo s pisanjem političnih govorov, ne pa tudi s kakšno znanstveno disciplino, imajo se pa za vsevede in odgovarjajo tudi na vprašanja, katerih namen ni odgovoriti kaj vsebinskega. Ni težko opaziti človeka, ki hoče sebe in svojo stranko za vsako ceno uveljaviti in išče v politki svoje zadovoljitve in interese, čeprav na duhovno izpraznjen način in veliko mero pasivnosti in indiferentnosti do tistih vprašanj, ki tarejo narod.
Narcizem in demagogija rasteta iz istih korenin. Narcizem ima več različnih obrazov demagogije.
Zelo naivno je misliti, da je življenjska modrost politikov vselej podkrepljena z znanjem in izkušnjami. Politikom je narcizem položen v gene s slo po oblasti. Ugajati, biti v središču pozornosti in imeti vzvode oblasti v svojih rokah, so lastnosti, ki so več kot očitne in značilne za politike. Mnogi se tudi denarju ne upirajo, saj to še ojača njihov ugled in moč.
V zadnjem času sem v nekih dokumentarnih filmih opazovala govore in gestikulacijo Mussolinija in Hitlerja in glej čudo, nekateri politiki so pravi njun plagiat, po kretnjah in glasu za las podobni omenjenima diktatorjema.
Opazovala sem moža s svetlimi gladkimi lasmi, ki očitno se več ne more pohvaliti, da je mladenič in ugotovila sem, kako neverjetno postajajo njegov nekontroliran glas in njegove nekontrolirane kretnje podobne diktatorskim. Spoznala sem, da ne dela to, kar zahteva rutina, temveč to kar zahteva notranja sila in sla po oblasti. Postalo me je strah! Tudi značajske patologije nekaterih ni težko opaziti. Človek se nehote vpraša, ali bodo naš narod vodili zdravi ljudje. Vzorci obnašanja so značilni za diktaturo, za totalitarizem, za preživete sisteme, ki se ne morejo pohvaliti z demokracijo.
Dokler ne rešimo problemov zdravja naše politike, ki je istovetna z zdravjem njenih nosilcev, si kot narod ne moremo obetati zdrave družbe in se soočiti s problemi sodobnega sveta. Opletanje s kontinuiteto in starimi preživelimi vzorci prepričevanja, volivce utruja in jih notranje izključuje. Ti narcisi, tako notranje globoko zaverovani vase, s svojo ozkostjo, neobčutljivostjo in nekonstruktivnimi rešitvami pri vodenju politike v dobrobit naroda, so kot mokrišče, kot ljubljansko barje, v katero se pogreza naša nadstavba, ki je pomanjkljivo zasidrana v odgovornosti na temeljna vprašanja nacionalnega interesa.
Ideologi iščejo različne nadomestke. Preračunljivosti ni težko izmeriti, že beg od dolžnosti, ki so ga nekateri znani politiki v preteklosti pokazali, jasno kaže kako udobno zatočišče je politika, da določen osebek postane del njenega habitusa in da se vkalupi v njen model, ki mu zagotavlja uresničitev in izpolnitev le samega sebe. Rutina, brezosebnost in vedno večja izpraznjenost, da preživi demagoška resnica, so ključna točka velike nemoralnosti. Ne bi mogli reci, da je to postmoderno prelisičenje etike, temveč je to za narod neutilitarno reduciranje vrednot, gre za običajno kratkoročno trgovanje in kravje kupčije, ki ne zagotavljajo narodove gotovosti. Soočamo se z negotovostjo in nikoli utemeljenim izhodiščem, kaj je v resnici narodov interes, ki v prvi vrsti zahteva moralno ravnanje.
Ni rešitve v velikih teorijah in analizah, rešitev je v počutju malega človeka, ki bo pridobil občutek, da je politika na oblasti zaradi njega in ne zaradi tajkunov in prisklednikov. Osnova takšnega dogajanja pa je racionalizacija pameti in modrosti življenja, da je poštenje na prvem mestu.
Samo tisti je v politiki pomemben, ki nam prinaša malo upanja za ponovno oživljanje moralne odgovornosti. Kdor se kot moralen ni izkazal v preteklosti, takega upanja narodu ne more dajati več in ljudi prepričati, da bi ga ponovno volili.
ZATIRALCI BOLNIKOV IN NJIHOVIH PRAVIC
Uveljavlja se podoba koristoljubnih, odtujenih in vzvišenih gospodarjev našega zdravja in sicer od politikov do mnogih, žal premnogih polbogov v belih haljah. Sem pa ne moremo in ne smemo prištevati vseh, da ne bi storili požrtvovalnemu zdravniškemu stanu krivice.
Mali človek dobi napotnico za diagnostične preiskave in zdravljenje, ki v veliki meri niso nikoli dokončane in zdravljenje začeto, še manj pa dokončano. V birokratskem kolesju in brezbrižnosti, se pretrgajo vezi med bolnikom in zdravnikom (mnogimi zdravniki) in bolnik izgubi voljo in moč, da bi leta in leta trkal na vrata in prosjačil zdaj enega, zdaj drugega, saj ga pošiljajo od »Poncija do Pilata« in zanj ni nihče kompetenten, saj vsak deluje pod sijem svoje ozke specializacije, ki ne zmore ali nima volje povezati stanja njegovega telesa v celoto.
Na koncu človek sam ugotovi, da višje razvit sistem poniža pravice in dostojanstvo ljudi nižjega sistema. Človek postaja šele sekundarni pojav zdravstva. Bolan človek je docela protisloven koristim družbe. Bolnik se je znašel v položaju, v katerem si mali človek ne more privoščiti plačanih zdravstveni storitev pri zasebnikih, za družbo pa postaja predznak manjše vrednosti v dolgi čakalni vrsti.
Diagnoze se ugibajo toliko časa, dokler bolnika rešilec ne pripelje v bolnišnico in v mnogih primerih je tedaj prepozno. Bolniki se obravnavajo po sklopih, po ločenih delih telesa in njihovega duha. Mnogi polbogovi v belih haljah so brezbrižni mehaniki sodobne industrijske družbe, ki nimajo časa videti človeka kot celoto. Preobremenjeni so z normami, honorarnim popoldanskim ordiniranjem v zasebnih ambulantah in številnimi administrativnimi opravili. Zakaj bolnik nima svoje sistematično urejene anemneze, ki bi jo predstavil zdravniku, h kateremu bolnik prihaja na pregled, ne da se vedno znova odkriva že odkrito in troši po nepotrebnem denar za drage preiskave.
Politika zdravstva se zgleduje z zahodnim vzorcem in ne z vzorcem skandinavskih držav. Medicina je v krizi, specializacije so napačno razumljene. Utilitaristični cilj te družbe je čimbolj izkoristiti človeka, merilo medčloveškega delovanja ni več humanost, temveč je vrednotenje materialnih koristi postalo 'moralna' prioriteta. Slab življenjski standard mnogih, izgorelost v zvezi s preobremenitvijo v službi in neustreznim zdravstvenim varstvom so značilni za to družbo.
Veliko se hvalijo z medicinskimi dosežki, s svojimi talenti in akademskimi nazivi, a kje je skrb za zdravje bolnika? Tisto najosnovnejše prizadevanje, da bi bolnika obdelali in pravilno pravočasno zdravili.
Zdravstvo je spolitizirano na zagovornike javnega zdravstva in na zagovornike koncesijskega zdravstva. Bolnikom pa je vseeno kakšno zdravstvo bomo imeli, samo da bi bilo učinkovito, da ni takih nerazumno dolgih čakalnih dob in da so bolniki deležni strokovnih zdravstvenih storitev, sodobnih diagnostičnih postopkov in tiste pozornosti, ki si jo zasluži dostojanstvo človeka v skladu z doktrino.
Za politike je zdravstvo pastorka, ki se ji namenja premalo sredstev. Tu gospodarijo zavarovalnice, ki diktirajo politiki zdravstva raven storitev in cene. Zdravstvo je izskočilo iz javnega okvira in deluje po načelu profita zavarovalnic. Politika se obnaša do zdravstva mačehovsko in vprašanje je, ali smo na tem področju sploh še socialna država, ki izpolnjuje dane ustavne okvire. Zdravstvena politika pušča veliko prostora za samovoljo posameznih interesnih skupin.
Temeljni problem zdravstva je, da država namenja premalo sredstev za izobraževanje zdravnikov, specializacije doma in v tujini, za opremo in da niso nadzorovane investicije, ki se jih na področju zdravstva dolgo in predrago izvaja, pa brez ustreznega nadzora. Denar, ki je namenjen zdravstvu in bolnikom, se izteka v zasebne žepe. Poleg zavarovalnic so tu še lekarne, ki delujejo po dobičkonosnem načelu. Denar, namenjen zdravstvu, se troši neracionalno. Takšni primeri so pediatrična klinika, onkološki inštitut, operacijske mize in številni drugi zavoženi projekti, za katere ni doslej še nihče odgovarjal.
Ljudje se upravičeno sprašujejo kako biti lojalen do politike, ki je bila v preteklosti simbol zatiralca in pomanjkanja zdrave pameti. Negativno delovanje, kraje in neupravičeno bogatenje postajajo vrlina in vaba za nadaljevanje totalitarističnega vzorca, ki zagotavlja preživetje le priviligirancem.
Za mnoge se zdi, da vprašanja stanja našega zdravstva niti ne razumejo. Vsi pa dobro razumejo lastne koristoljubne cilje. Dlje od krivic, povzročenih bolnikom, ni prišla nobena politična stranka. Tu ni izjema tudi stranka, ki ji pripada vodja slovenske psihiatrije. Prav nihče ni prišel dlje od Rubikona ozkih koristi določenih skupin, ki ga ni zmožen prekoračiti.
Naraščajoča pragmatika liberalizma v zdravstvu vodi v razvrednotenje človeka, spodkopavanje vsakršnega substancialnega gledanja na probleme. Racionalna utemeljitev države javne blaginje se je v veliki meri sesula, pozitivizem in liberalizem pa se kažeta v vsej svoj šibkosti in zagotovo opozarjata, da kontinuiteta politike v zdravstvu ne vzdrži več. Dejstva, ki jih je mogoče preveriti, preverjamo samo prizadeti. Politika daje vedeti, da bo krivice bolnikov, še naprej instrumentalizirala za razbremenjevanje vsakršne svoje krivde za takšno stanje. Bolnik je svoboden toliko, kolikor ga zdravstvo, zavarovalnice, lekarne in farmacevtska industrija ne vzamejo za talca. Na področju zdravstva ostajamo globoko v kontinuiteti razmišljanja. Značilnost našega zdravstva je, da ni sposobno delovati drugače, kot nadaljevanje izvrševanja moči na malim človekom.
Zdravstvena politika je hobotnica z opešano etiko do prizadetih. Občutek, da ne moremo kaj veliko računati na zdravstvo, se je v človeku ponotranjil. Edino upanje, ki še ostaja, je , da nas bodo odrešile notranje sile imunskega sistema in kakšen dober vitaminski napitek, ki ga bo svetoval zdravilec ali pa romanje v Lurd.
IDEOLOGIJA SMRTI
(za kritične bralce)
Omenjeno društvo s svojim pisanjem daje vtis, kot da je za vse, kar je na svetu narobe, kriva Cerkev. Kakšna zmota! Društvo v svojem prispevku na Sončevih pozitivkah, 28.8.2008 navaja, da je krščanska vera, ki naj bi jo enačili z ideologijo, postala del družbene zavesti in podzavesti mnogih, ki jih je Cerkev nasilno indoktrinirala s svojim naukom. »Ideologija smrti«, kot jo nazivajo, naj bi se enačila z vero. Celo tako daleč gredo z obtožbami katolikov, da naj bi ti vrgli atomski bombi na Hirošimo in Nagasaki, ki sta pobili na sto tisoče ljudi. Vnovični zmontirani procesi!
Za vse gorje na tem svetu torej naj bi bila kriva vera človeka v Boga odrešenika, ki predstavlja za ljudi upanje, za mnoge uteho, in ne ekonomija in nepravična razdelitev dobrin med ljudi tega sveta. Človek kar ne more verjeti do kje lahko seže neka strastna sla po uničenju katoliške zavesti v ljudeh. To duhovno revno in duhovno obubožano društvo želi spremeniti in normirati zavest 70 do 80 % državljanov Republike Slovenije (odstotek samo navaja v svojem prispevku). Kakšna ambicija, neverjetno! Ti bojevniki proti katolištvu predstavljajo najbolj ortodoksni in najbolj dosledni tok kontinuitete totalitarizma in boljševiške miselnosti, ki bi se samo z majhno iskro, jutri lahko sprevrgla v klanje, nasilje in bratomorno vojno.
Ne morem verjeti, da na začetku tretjega tisočletja, v dobi demokracije, pišejo takšne neumnosti. Očitno so si zadali, da bodo nekakšen perpetuum mobile in da bodo tako opozarjali nase, ker drugega pametnega nimajo kaj ponuditi ljudem. Demokracija spričo takšne miselnosti, se sploh ne more še oblikovati in doseči svojega namena. Svobode duha! Kako naj družba v svoji identiteti sploh živi? Zavest o potrebi preživetja v lastni identiteti je izrazito duhovna kategorija in zato lastna tistim, ki so duhovno sposobni dvigniti se na takšno raven.
Spričo zgrešenih družbenih odnosov, ki so dopustili razslojevanje in neupravičeno bogatenje, je pri nas v Sloveniji nastalo veliko brezposelnih, mladi ne dobijo služb, nimajo stanovanj in se zato ne morejo odgovorno odločati za oblikovanje družin in rojevanje otrok. V tem je problem, v egoizmu in ne v veri, kot skuša društvo dokazovati.
Če bomo vztrajali na takšni politiki, kot se je doslej vodila v vsem osamosvojitvenem obdobju, smo obsojeni kot narod na izginotje, ker ni natalitete. Preživetje v lastni identiteti je primarna potreba na najvišjem mestu. Društvo opažam, da nikoli v svojih prispevkih niti z eno samo besedo ne omenja by-pass podvigov sumljivega izvora, celo podprtih od strank in vplivnih lobijev stare provenience, katerim samo pripada z njihovo "moralno" legitimiteto in od katerih naj bi se tudi finančno napajalo. Za nerešenost vsebinskih vprašanj naše družbe, ne more biti odgovorna Cerkev, saj je po ustavi ločena od države in nima praktično skoraj nobenega vpliva na politiko. To opletanje z verniki in ekonomijo nima nobene uporabne in praktične zveze, nobene korelacije. Splavi, samomori, ločitve, berači in podobno se dogajajo zaradi ekonomskih razmer in stisk ljudi.
Četudi bi vse slovenske cerkvice po gričkih nasilno poživinjeno, po boljševistično, navedeno društvo hotelo porušiti in vse vernike izgnati iz države, pa četudi bi se Sveti sedež zbombardiral in se izravnal do tal, ne bi bilo na tem svetu nič boljše. Nekoč so Leninisti in Stalinisti govorili, da bodo ruski konji jedli oves z oltarja Svetega Petra v Rimu. Nič takega se ni zgodilo, zgodilo se je pa ljudem nekaj veliko hujšega. Komunizem je pustil za seboj sto milijonov mrtvih na tem planetu. Le še bolj podivjani bi bili in brez sleherne zasidranosti v etičnem ravnanju in svojem delovanju. Članek društva ocenjujem kot enega izmed mnogih, politično propagandnih in zavajajočih in spet sem primorana reci, da posega v človekove pravice, zlasti v pravico do človekovega dostojanstva, saj poleg žaljenja verskih čustev in nedemokratičnega nastopanja, pomeni podcenjevanje razumevanja resničnih globalizacijskih družbenih problemov sveta in tudi našega okolja, v katerem živimo.Tudi duhovno.
Cerkev pa tudi v svojih dolgih govorih naj bo vsaj toliko realna in poštena, da se obrne s svojim apelom o družbenih problemih, ki se tičejo njenih vernikov in državljanov, na politične dejavnike in ne na vest vernikov, saj vsakdo ima svoje razloge za odločitve in meje, da vsi skupaj ne zaidemo v slepa sprehajališča in mokrišča nekih ideologij, iz katerih ni rešitev.
Zame je življenje sveto, pa ne zato, ker ga razglaša Cerkev in ne zaradi normativnih zahtev, temveč zato, ker sama v sebi tako etično občutim. Vsa ta razklanost in neuresničenost bivanja je zares žalostna, ker ne dovolijo resnici, da bi se razodela po svoji racionalnosti, pomenu in resničnosti bivanja. Eden z drugim manipulirajo, da je moje razpoloženje živeti v takšni družbeni klimi in se pogovarjati na teh kolumnah o takšni problematiki, postalo že do take mere klavrno in brez kakšne posebne volje, da bi odgovarjala, še manj pa to razumela.
Optika društva nima le rdečih očal, temveč tudi črne plašnice in črne zaslonke pa bajonete v rokah. Njihov desktruktivizem je do takšne mere patetičen in infantilen, da ne rečem naravnost grotesken, ko se izživlja kot plačana politična reakcija in takšne sprevrženosti že ne more noben normalen človek prebaviti. Spolzki so, nekulturna alternativa, negativna čustvena dispozicija, oddaljeni od resničnega življenja. Prispevki društva so bolj podobni fantastiki smrti, skrajnemu nihilizmu, kot nekemu učinkovitemu sredstvu, ki bi ljudi osveščalo, jih pomirjalo in jih spravljalo v sožitje. Preveč je že drugih konfliktov v družbi in se vprašam, kaj je bilo treba še takšne inštitucije. Ali mislite, da je to paranoja?
DOMOLJUBNA, EKOLOŠKA IN PROSTORSKA POLITIKA SLOVENSKEGA NARODA
Varovanje ozemlja Republike Slovenije
Ne bodo dopustili krčenja suverenega ozemlja Republike Slovenije! Najprej bodo v skladu z Ustavo Republike Slovenije in njej podrejenimi Zakoni zagotovili jurisdikcijo in dejanski nadzor (tudi fizični, policijski) na celotnem slovenskem ozemlju.
V pogajanjih za južno mejo bodo vztrajali na pravični razmejitvi, skladni z zgodovinskimi in pravnimi argumenti. V pogajanja ali arbitražo ne bodo pristopali z minimalnimi zahtevami in tako sami sebi zapirali možnost doseganja kompromisa, kot to počne aktualna politika v vsem poosamosvojitvenem obdobju. Celovita občina Piran in celovit Piranski zaliv ter dostop do odprtega morja, oziroma celotno ozemlje na levem bregu Mure so tisti minimum, katerega nihče ne sme ogrožati. Nadalje navajajo, da v pogajanja ali arbitražo morajo pristopiti z večjimi zahtevami, od dosedanjih, saj imajo za to prav vse argumente. Le ob takšnem pristopu lahko v Sloveniji upamo na za nas ugoden kompromis, kar je legitimna pot pri arbitraži ali pogajanjih. Zato je potrebno opozoriti Republiko Hrvaško, da nam že od 16. stoletja sistematično krade naše ozemlje. Posebej pomembno je dogajanje v 20. stoletju, ko je Hrvaška politika Slovencem, ob malomarnosti ali celo izdajalskem početju slovenske politike ter v imenu bratstva ali prijateljstva, ukradla velike dele ozemlja v Medmurju, Žumberku, Gorskem Kotarju, nad Reko (Slovenski pas) in v Istri.
Ekologija in energetska samozadostnost
Poskrbeli bodo, da bo Slovenija zgled vsem državam na svetu, kot prva ekološka in energetsko varčna država. Pravijo: Hočemo postati moralna avtoriteta na področju energijske varčnosti, ekološkega zavedanja in delovanja, vsem za vzgled. S pravim pristopom v doseganju takega cilja ni potrebno obremenjevati državljanov ali jih celo finančno prikrajšati. S takim pristopom bomo vsi samo pridobili, energiji bo padla cena, imeli bomo čistejše okolje, turistično bomo postali zanimivejši, država pa se bo približala energetski samozadostnosti, kar je pomembno tudi z vidika nacionalne varnosti in neodvisnosti. Višek ekoloških točk bomo lahko celo prodali drugim članicam EU in tako še nekaj zaslužili. Stanje je sedaj prav obratno, saj Slovenija celo kupuje ekološke točke od drugih držav, namesto da bi uredila probleme z glavnimi onesnaževalci.
Varovanje okolja naj bo zaščiteno tudi z ostrejšo kazensko politiko. Poseben poudarek bo na zakonskem varovanju nahajališč in črpališč pitne vode. Zaenkrat imamo v Sloveniji še zmeraj nadpovprečno čiste vodne vire in to je nujno potrebno ohraniti. Zastrupitev podtalnice ter posledično prepoved uporabe pitne vode za uživanje, bi bil velik šok v življenju prebivalcev ter enormno velik strošek in obremenitev predvsem za revnejše družine. 4 članska družina bi npr. ob ceni 0,50 € za liter kupljene ustekleničene vode, ob porabi cca 10 litrov na dan, porabila na mesec kar 150,00 € samo za pitno vodo.
Prostorska politika in zaščita kulturne dediščine
Potrebno bo načrtno »skeniranje« celotne Slovenije in določitev območij, ki so varna za gradnjo ter s tem uskladiti urbanistične načrte. Gradnja ne sme več biti dovoljena na nevarnih območjih, ki so izpostavljena zemeljskim plazovom ali poplavam. Že izgrajena urbana področja, podvržena naravnim ujmam, bo potrebno zaščititi z ustrezno infrastrukturo (nasipi, prekopi, klančinami, pogozditvijo, določitvami delov prostora, kamor se lahko izlije odvečna voda iz vodotokov...)
Posebno vlogo je treba nameniti strogi zaščiti edinega nacionalnega parka v Sloveniji – Triglavskega narodnega parka. Pomembno je, da se ta čimbolj ohrani in prepreči v njem graditev objektov, ki tja ne spadajo. To je eden izmed redkih delov države, ki je takšen, kot je bil tudi pred desetletji in stoletji. Prav tako je potrebno čimbolj zaščititi tudi vse krajinske parke v Sloveniji.
V Sloveniji je potrebno ohraniti tudi značilnosti regijske in pokrajinske urbanistične kulturne dediščine in tako zagotoviti krajinsko prepoznavnost. Zavzemajo se za prepoved izgradnje objektov, ki kazijo slovensko pokrajino, oziroma preveč odstopajo od značilnosti zgodovinske kulturne dediščine. Država in lokalna samouprava bo s pomočjo ustreznih strokovnjakov pripravila za vsako regijo oz. področje brezplačne načrte za več tipov hiš, skladnih z zgodovinsko in kulturno dediščino tega področja. Načrti in navodila bodo brezplačno na voljo občanom pri novogradnji ali rekonstrukciji.
Stvarna zaščita prostora
V zvezi z urbanistično zakonodajo navajajo, da jo bodo ustrezno dopolnili z omejitvami, ki ne bodo dopuščale umestitve večjih novogradenj v lokalno okolje, ko bi to pomenilo nevarnost degradacije krajine ter porušitve socialnega in etničnega ravnovesja lokalnega prebivalstva, oziroma porušitve ravnovesja z uničenjem naravne ali kulturne dediščine. Vpliv na takšne odločitve mora imeti lokalno prebivalstvo, po potrebi tudi z ljudsko iniciativo oziroma izražanjem volje na lokalnih referendumih.
Domoljubje
Pri domoljubju pa me je pa stranka srčno prepričalala, saj se tudi sama kot Primorska zelo zavzemam za tisto obliko slovenstva, ki izhaja iz rodoljubja in tradicij Tigra. To čustvo povezujem izključno z ljubeznijo do svoje domovine. Slovenstvo ni nobena indoktrinacija in nekritično mobiliziranje rodoljubnih čustev.
Tu bi omenila šolanje mladih in domovinsko vzgojo. V šolah primanjkuje razumne razprave o pomenu rabe maternega jezika, o slovenskem narodu, brez politično obremenjene zgodovine, ki dejansko deluje na čustva in indoktrinira, mlade predvsem odvrača od pravih družbenih problemov.
S svojim programom se Stranka slovenskega naroda zavzema za domoljubje, to je poslanstvo vse Slovenke in Slovence zediniti, ne ločevati, deliti ali razdruževati! Prijazen se mi je zdel program Stranke slovenskega naroda (eden redkih med vsemi strankami, ki bodo naslednja 4 leta odločale o usodi slovenskega naroda), ki v svoji preambuli govori:
“Vsako serce iskreno bije za blagor dežele, v kteri je človek rojen, v kteri starši, bratji in mile sestrice prebivajo; v ljubezni domovine se vse zjedini.”
(Zedinjena Slovenija)
Republika Slovenija naj bo:
- Svobodna država – osvobojena vseh spon, ki nas vežejo še od časov fašizma, nacizma in komunizma, vse do današnjega EU globalizma, tako v individualnem, kot v narodnem smislu.
- Pravna država – v kateri bodo veljali Ustava in zakoni, ki bodo napisani v dobrobit državljanom in ne zgolj v njihovo omejevanje.
- Demokratična država – ki bo utemeljena na izpričani izvirni slovenski karantanski demokraciji in katere vrednote so zapisane v slovenskem zgodovinskem spominu.
- Socialna država – ki bo pravično skrbela za čim širše množice državljanov in jim zagotavljala ugodne pogoje za življenje, napredek, razvoj ter pokoj.
- Zdrava država – v kateri bosta v ospredju tako zdravje državljanov, kot tudi zdravje okolja v katerem živimo in ki neizbežno vpliva na zdravje vseh nas.
- Varna država - v kateri se bomo počutili varne, tako državljani posamezniki, kot tudi slovenski narod v domovini, Slovenci po svetu pa jo bodo sprejemali kot pravo narodno matico.
- Kulturna država – katere poslanstvo bo, tako nam Slovencem, kot tudi drugim v Evropi in po vsemu svetu, predstavljati kulturne dosežke slovenskih avtorjev in slovenskega naroda v celoti.
Z zanimanjem sem prebrala celotni program Stranke slovenskega naroda in imam občutek, da se zavzema za vrednote, vredne podpore. Resnično je prišel čas, da se zbudi tudi civilna iniciativa in da začnejo bolj intenzivno in vidno delovati tudi manjše neparlamentarne stranke in kar je najpomembnejše, da dobijo tudi pri volilnem telesu večjo podporo. Manjše stranke so pomemben korektiv k politiki koalicije kot tudi opozicije. Nujno potrebni so novi pogledi na stare probleme in probleme, s katerimi se bo Slovenija soočala v naslednjem volilnem mandatu.
V KAKŠNI EVROPI SMO?
I.
Ali je to samo občutje, da smo Evropejci, ali je Evropa samo neka lebdeča ideja, neka nova ideološka shizma, ali je to morda bodoča skupnost nekih novoizvoljenih monarhov ali fürerjev, ki se bodo jutri borili na staro-nov način proti nižje razvitim in manj vrednim.
Ali smo morda postali samo en delček mehanizma nekega starega zvočnika preteklosti, preoblečena stara Evropa z vsemi njenimi hibami, Evropa brez giljotine, Evropa razsvetljenstva, Evropa padlih zidov, odstranjenih žic, ne pa tudi vzpona novega duha.
Smo mar Evropa, v kateri je mogoče izkoriščati brez napovedovanja vojn, na cenejši način. Evropa, v kateri je kruti liberalizem vrednota. Evropa človeških teles s skrajšano življenjsko dobo zaradi preobremenjenosti ljudi in slabega zdravstvenega sistema. Smo mar sluge svetovnemu žandarju? Smo ostali amfiteater spomina umrlih, ki nam krojijo življenje.
Mar smo Evropa, v katero se iz pritličja vzpenjajo v višja nadstropja tisti, ki nas bodo poškropili z moralnostjo.
Vzbuja me groza, ko pomislim na vsa nasprotja sveta. Na Jude in Palestince, na naftne mogotce in umrle za pravično vojno, na fundamentaliste, teroriste in žrtve, na rasiste in sužnje, heretike, evnuhe in na vse tiste, ki prenašajo zlato tele okrog in na tiste, ki ga odklanjajo in na tiste, ki ga sprejemajo.
Vprašajmo se ali se je nova Evropa rodila iz duha filozofije ali iz duha ekonomije. Ali je bila Evropa samo naša pragmatična rešitev, ker druge nismo imeli; ali je Evropa samo naša ravnodušna ignoranca, da smo sebe oblepili s tujo resnico. Njenih socialnih in moralnih načrtov še ne moremo videti. Lahko razvijamo skeptično mnenje o njej ali se pa vklapljamo v njene tokove in si pričaramo optimizem. Na vsak način nekaj se je zagotovo spremenilo tudi za naš narod. Postali smo Evropejci z veliko začetnico, ki dobiva pečat vse slajše privlačnosti.
Zelo pomembno, da bomo kot narod obstali je, da bomo znali gojiti naš narodni čut, da ustvarimo svet medsebojne tolerance in se bomo izogibali dejanj, ki bodo porajala nacionalno in socialno sovraštvo, nizkotno nestrpnost in nasilno uveljavljanje. Pomembno je, da angažiramo pozitivne sile, ki še v narodu obstajajo.
Moja Slovenija in moja Evropa sta v razumevanju življenja in njegovih nasprotij, kajti tukaj bomo ostali samo tako dolgo, dokler kot narod živimo. Včeraj sem se ustrašila neke izjave na internetnem spletu, da smo Slovenci sprti in razdeljeni med seboj, ne samo na rdeče in bele pa na revne in bogate, temveč tudi med pokrajinami, mesti, vasmi, hišami, sesedi, celo v družinah. Da se drug drugega sovražimo. Kakšno je sploh naše samozavedanje s tragičnimi izkušnjami zgodovine? Ali bomo kdaj delovali povezovalno, z občutkom za iste vrednostne kriterije. Ali smo enotni Slovenci ideja preteklosti, sprti pa dejanskost sedanjosti. Na to vprašanje je potrebno odgovoriti. Postaja me strah! Navdaja me občutek, da postajamo nek medplanetarni narod brez duše.
II.
Morda pa se bomo Slovenci, ko bomo prestali tegobe naše mladoletnosti in položili izpit iz demokracije, le dobro znašli na zastavljenih položajih. Kaj če je to samo prehodno obdobje, nekakšna kriza odraščanja? Ko razmišljam, se vseeno vprašam, če je Evropa takšna, kot je sedaj, tista duhovna drža, ki mi bo kot Slovenki omogočila, da bom v njej bolj srečen človek zaradi prednosti, ki se jih nisem v preteklosti zavedala, da jih bom z vstopom v EU pridobila. Je Evropa nek zemljepisni pojem, politična konstrukcija ali duhovna drža, ki mi bo omogočila, da bom poistovetila svoje občutke z njeno resnico. Evropa je zrušila meje in odpravila carinske tarife. Lep občutek imam, ko se peljem čez bivši slovensko – italijanski blok Škofije brez potnega lista in prepustnice kot evropska državljanka. Vendar na dnu duše pa nisem za odstranitev mejnih objektov. So mejnik, do kje smo Slovenci. Vse te prednosti so tudi nekaj. Ideja osebne svobode se mi je torej v nekem segmentu uresničila. Tudi govorim in pišem lahko svobodno, ne da bi me kdo klical na odgovornost.
Mar zrem v nove konture evropske prihodnosti? Kako si lahko razložim njeno ureditev in novo življenje evropskih državljanov na starih nastavkih. Nastanek kulture je zgodovinski, uresničevati pa bi se moral na način, da bi izhajal iz odgovornosti družbe do slehernega človeka. Postmodernistična etika nas uči biti za drugega, medtem ko nas je stara kultura učila in nam zapovedovala moralo. Je še Evropa nekakšna boginja razuma? Njegov simbol. Jo odkrivamo v grškem polisu, v pepelu krščanskega sveta in razsveljenstvu, v prečiščevanju, v delih Goetheje, Hugoja, Puškina, Dostojevskega, Bayrona, Erazema Rotterdamskega, Giuseppeja Mazzinija, Nietzscheja, Marxa, Havela, morda v delih našega Cankarja, v Prešernovi Zdravljici, v deklaraciji o človekovih pravicah in v humanizmu; jo odkrivamo morda v odtrganih sadovih spoznanja vojn in grozot, ki smo jih skozi zgodovino doživeli?
Humanizma ne moremo skrčiti na Evropo. Celi svet kliče potrebo po človečnosti. Ves svet goji ideal visoke kulture in pri tem zazrt v Brusel gleda nastajanje in širjenje Evrope in kritično ocenjuje njene vstopajoče članice. Svet kaže na potrebo po intelektualnih, moralnih in državljanskih vrlinah, ki se naj pokažejo kot produkt civilizacije človeštva in osveščanja vseh delov sveta. Smo mar državljani Evrope zares izšli iz barbarstva, nagonskega delovanja, divjaštva in grobosti, ki smo ga pokazali v drugi svetovni vojni in tudi na Balkanu. Smo res postali čez noč sposobni omike, čustvene in moralne bližine človeku in vsemu človeštvu, ki trpi lakoto, pomanjkanje, vojne in krivice?
Evropi grozi nasilni islam, to je dejstvo, pred katerim si ne moremo zatiskati oči. Ali hočemo Evropo skrčiti na pripadnost krščanski veri, rasi, narodom in razredu; ali hočemo sprejeti vse pod svojo streho pod pojmom širokega pojmovanja demokracije in strpnosti. Ali sploh lahko nastane kakšna meja, ki ne bi ukinjala življenju smisel biti človek.
Kakšni razredi pa naj bi se v bodoče oblikovali in živeli v Evropi spričo nasilnega liberalizma? Kakšno vlogo bo imel kapital na oblikovanje Evrope; si mar želimo razslojevanje, brez družbene solidarnosti z visoko deklariranim standardom človekovih pravic? Nesmiselno bi bilo misliti, da gradimo Evropo na nacionalizmu in totalitarizmu in ne izključno iz humanistične tradicije, ki vemo, da tudi ni bila uspešna. Ali bomo sposobni v Evropi vzpostaviti humanistični model življenja, udejaniti svojo človečnost in izboljšati pogoje življenja, sprejeti pojmovanje razsvetljenstva z uvajanjem pravičnosti in racionalnosti v naše odločitve, da se ne bomo spremenili v džunglo neorientiranih, v skupek izbrancev, ki ne znajo govoriti in delovati drugače kot v orwellowskem slogu.
Stara Evropa pooseblja kulturno dediščino, ki pripada vsemu človeštvu. Ne glede na to, da poznamo tudi drugačno recimo nacistično Evropo, bi zanjo vseeno lahko rekli, da je Evropa tradicija, omika, ustvarjalnost, civilizacija in hkrati nadcivilizacija presežkov tehnike in proizvodnje, je igra in hkrati napetost v sferi tekmovalnega človeškega duha. Ob tem se sprašujemo ali je Evropa tvorba, ki ohranja staro s sredstvi novega. Ali je sploh Evropa ohranila kaj Sokratove filozofije, da ne skrbi samo za ekonomijo in globalizacijske procese, temveč tudi za človekovo dušo?
Ko raziskujemo evropsko kulturo, ugotovimo, da je celina veličina tujih kultur iz Perzije, Azije in helenistične kulture prečiščevanja. Kakšne sledi sta Evropi pustila nacizem in komunistična ideologija na njenem duhovnem telesu; je Evropa postala vladavina svetovnega miru, je morda prevzela to odgovornost nase?
Kakšne so evropske vrednote v tem zrelativiziranem svetu vrlin. Kje in kakšna je tista sila, ki nas bo v Evropi odrešila novih kataklizem; kako se bomo dvignili iz prvotnega stanja nagonskega delovanja in vzpostavili humanistični red. Nekaj občutim, da je, vendar še ne znam opredeliti njene jasne oblike in njene prihodnosti. Zaskrbljenost je slog novega evropskega poglavja, ki ga sproti živim in mi daje
misliti.
NAPAKE V VOLILNI KAMPANIJI
Vsak politik se mora zavedeti, da bo stranka in on sam izvoljen, če ga bodo volivci volili. Če se bo vnaprej razglašal za izvoljenca ljudstva, bo zagotovo izgubil, kajti volivci nočemo nobenega vsiljevanja. Odločati želimo sami po svoji vesti in presoji.
Z razglašanjem, da bo kdo vladal, jemlje ta iz rok ljudstvu pravico do svobodne opredelitve pri volitvah. To vsiljevanje postaja nerazumljivo in skrajno nedemokratično do volilnega telesa, je na nek način že skoraj nasilje, da morajo ljudje izključno njega oziroma stranko, ki ji pripada, voliti. Kdo pa to pravi?
Volilna pravica je neodtujljiva pravica vsakega posameznika. Vsak potencialni politični lider lahko samo čaka, kako se bo ljudstvo odločilo in če bo zaupalo glasove njegovi stranki in programu, ki ga predstavi.
Razglašanje vnaprej za izvoljenca ljudstva in kot edinega favorita, je v negativni korelaciji s konceptom "samega sebe". Ni osebnosti brez temeljne skladnosti v ravnanju samem. V sami volilni kampanji bi takšno povzdigovanje samega sebe, označili bolj kot golo hlepenje po oblasti, kot pa zdravo tekmovanje. Prilaščanje vnaprejšnjega izreka volivcev postaja že do take mere vsiljivo in odbijajoče, čudim se, da se lider, ki tako ravna, tega ne zaveda.
Posameznemu političnemu liderju, ki vnaprej deluje izključujoče do določenih strank pri sestavi vladne koalicije, ko bo izvoljen, je tudi napačno, kajti volivci se bolj nagibajo k povezovanju in tvornem sodelovanju strank, kot pa k izključevanju. Zanimivo pa je, da o središčnih temah govorijo vsi enako dobro. V strpnosti pa je opažati idejno ambivalenco, kot da je resnica bivanja in uresničevanja interesov slovenskega naroda v razcepu in ne v političnem povezovanju in usklajevanju.
ZDRAV DUH V ZDRAVEM TELESU POSLANCEV
Volitve so pred durmi. Izkušnje kažejo, da je zdrav duh v zdravem telesu poslancev še kako pomemben. Marsikateremu politiku, ki cveti od zdravja in mladosti, ne bi mogli prisoditi, da je zato tudi zdravega duha. Prav tako ne bi mogli reci nekomu, ki ga tare kakšna bolezen, da je bolnega duha. So ljudje že v letih in tudi malce bolehni pa nas očarajo s svojo modrostjo in neverjetno psihično močjo. Takšen je n.pr. prof. dr. France Bučar, ki nas vselej, kljub že visokim letom privabi s svojo modrostjo, da mu prisluhnemo. Seveda pri zelo bolnih ljudeh pa hude bolezni v razviti ali terminalni fazi vplivajo na psihično stanje in lahko tudi na mentalno razsodnost. Kriterij absolutnega telesnega zdravja torej ne more biti najpomembnejši pogoj ali bomo koga izvolili za določeno funkcijo ali ne. Ni psihiatra in ni zdravnika, ki bi lahko dal verodostojno spričevalo, s katerim bi se lahko pogojevala dobra ali slaba izbira poslancev, predsednika države, vlade ali drugega funkcionarja ali politika.
Tudi oseba, ki kandidira na določeno funkcijo, se mora zavedati svojih zdravstvenih in telesnih sposobnosti. Realno mora oceniti sebe in si odgovoriti na določena vprašanja. Ta misel se mi je porodila, ko sem ob predsedniških volitvah gledala gospo Pečaričevo kako utrujeno in telesno izčrpano je bilo njeno telo in kako težko je dihala, ko je odgovarjala na zahtevna in naporna vprašanja novinarjev s svojim oslabljenim in šibkim glasom. Tisti, ki je z go. Pečaričevo hotel opozoriti na invalide zares se ni etično odločil, da jo je nagovoril naj kandidira ali se je za to celo sama odločila, vendar ne dovolj premišljeno. Taki napori bi lahko tudi ogrožali njene življenjske funkcije in bi se lahko zgodilo tudi kaj hujšega. Nikjer v svetu ni v navadi, da bi težke invalide porivali v volilne kampanije. Kandidiranje za poslanca ali predsednika države ni samo pravica, to pravico ima formalno vsakdo, zavedati se je treba, da je funkcija predvsem dolžnost in odgovornost, ki zahteva celega človeka.
Funkcija omenjene kandidatke za predsednico za takšno telo, kot je njeno ni, in tudi duh bi klonil pod bremeni, ki jih telo ne bi preneslo. Mislim, da ni realno ocenila svojega zdravstvenega stanja, ko se je podala v bitko za predsedniški stol. Kako bi Slovenija sploh lahko zastopala sebe in svoje interese ob prevzemu predsedovanja v EU s tako krhkim bitjem in tako nemočnim glasom, brez energije. Za funkcijo politika je potrebna predanost celega človeka, ki jo zmore uspešno opravljati.
Človek, ki bo opravljal funkcijo poslanca ali predsednika države ali vlade po mojem mnenju, mora biti krepak, psihično močan, čustveno uravnovešen, izkušen in z vsemi tistimi vrlinami, ki jih državljani želimo videti v njem in imamo določena pričakovanja od take osebe. Tudi karizma je potrebna. V predsedniku države državljani vidimo očeta naroda, ki ima pristojnosti odločati tudi o vojni, če se državni zbor ne more sestati. Takšne odločitve pa lahko sprejema le človek, ki zna temeljito pretehtati situacijo in se prav odločiti ter je sposoben sprejemati tudi odgovornost za svoje odločitve. Nič manj pomembno pa ni kakšne poslance bomo ob novih volitvah dobili v državni zbor. Temeljno psihološko vprašanje je, ali kandidat izpolnjuje skupino lastnosti, ki sestavljajo celotno osebnost politika, kar se pogosto zanemarja. Lahko bi navedli: IQ, izobraženost in profesionalna orientacija, življenjska zrelost, etična odgovornost, poštenje, prizadevanje za skupne cilje naroda, socializiranost, spontanost in še bi lahko naštevali, so osebnostne lastnosti kandidatov, ki jih naj bi jih imeli kandidati, ki jih volimo.
Oblikovalnost osebnosti, vzgojenost, samostojnost in zavest odgovornosti so zelo pomembni. Pri tem pa je nadvse pomembno, da kandidat za poslanca ni človek, ki bi ustvarjal napeto ozračje, vnašal konflikte in težil k lastnim partikularnim težnjam povzdigovanja svoje osebnosti, da pretirano ne vsiljuje svojo avtoriteto in partikularnih koristi stranke, ki ji pripada in te koristi nasprotujejo koristim naroda in njegovemu dobremu. Nedopustno je, da poslanec ščiti posamezne lobije in skupine, od katerih ima stranka koristi.
Vloge poslancev so kaj različne; tu srečamo zmernega in nezmernega kritika, opozicionalista, nedemokrata, oviralca, iniciatorja, posredovalca mnenj stranke in tudi lastnih mnenj. Pomanjkljivost v igranju vlog je nezmožnost, gledati na sebe kot na objekt ali bolje se identificirati z drugimi gledišči. Gre za različne stopnje zavzetosti, nekateri imajo igralske in dramatske vloge, tretji vloge gorečnežev, nekateri pa vloge slepega in brezčutnega politika za probleme in interese naroda, v korist katerega naj bi kot politik deloval. Mnogi, ki so predolgo v politiki, so narcisoidni, nimajo več kritičnega odnosa do samega sebe in v zaverovanosti vase doživljajo v ponavljajočih se diskurzih in monologih, kot da bi bili v stanju obsedenosti do nasprotnika, obnašajo se kot seksualni klimaksi. Takšni niso sposobni kritično obvladovati svoje zavestne vloge. Vživljajo se v stanja osebne prizadetosti in se nevrotično zatekajo v območje uterinega varstva svoje stranke. Nekateri nastopajo z odurno vokalizacijo, sprožajo neproduktivne napetosti in čakajo na odziv. Kako takšne psihične drže in nastope poslancev vidimo mi volivci, pa vemo samo mi, ki to občutimo. Simpatično andrenalinski sistem je zaželen pri izvoljenem telesu, če ni čezmerno aktiven in če je strukturiran z modrostjo rešiti konflikt in modificirati sprejemljivo stališče za narod.
Tudi pri kandidatih za poslance gre za ugotavljanje voditeljskih sposobnosti. Jedro vsake prave poslanske vloge je visoka stopnja samonadzorne širine, gre za human relations. Živi primeri iz prakse kažejo koliko sprenevedanja, laži in nizkih udarcev premorejo nekateri in kako neprožno izpolnjujejo temeljna človeška merila in tudi formalni poslovnik.
Udeležba na volitvah res ni zakonska dolžnost, je pa upravičenje in naloga vesti, da se volitev udeležimo čimbolj polnoštevilno, saj smo na ta način udeleženi pri upravljanju države.
Največja umetnost je umetnost življenja. Politik jo mora obvladati v polni meri. Prav je, da na poslansko ali predsedniško mesto kandidira človek, ki je sposoben zagotavljati svojemu narodu visoko stopnjo samostojnega upravljanja, demokratičnega dialoga in delovanja ter odločanja; obvladovanja sklepanja strateških zvez ter vzajemnega in smiselnega povezovanje ciljev, ki omogočajo državljanom javno blaginjo. Odločno se mora upreti vsem družbenim ekscesom, skratka tak človek mora biti modrec in poštenjak.
O arhetipski figuri akademika in intelektualca je mogoče veliko povedati. Angažiran intelektualec se mora sodobnemu svetu upreti. Solidarizirati se mora z ljudmi. V naši družbi je mnogo distributivnih intelektualcev, inženirjev materialnih in človeških virov in oblikovalskih strokovnjakov, ki ostajajo kot antipol človeku spoznanja. Na drugi stani pa je politika spremenila celo vrsto akademikov iz ljudi znanosti v svoje plačane najemniške delavce, ki običajno morajo čutiti še pripadnost stranki in delovati v njeno korist.
Akademiki z doseženimi akademskimi nazivi doživljajo status intelektualne elite in to jim daje neke pravice, da uživajo status intelektualca kot aristokracija duha, ki skrbijo za duhovno prenovo naroda. Med prenovo in prevaro pa je le majhna besedna igra, kajti politične vrednote niso vselej vrednote naroda, ker se zaobidejo načela pravičnosti, resnice in razuma in se poslužujejo manipulacije. Akademski profesorji, ki vstopijo v politiko, so običajno le inštrumenti tiste ozke politike, ki ji pripadajo in ne odigrajo svoje vloge, ki bi jo pričakovali od intelektualca, ki mu je pravičnost in narodov blagor na prvem mestu, pred ozkimi interesi politike. Ti se borijo, da imajo vpliv na družbeno okolje in postanejo samodejni intelektualci in pišejo znanstvene razprave in knjige, da se povzpnejo na visoke akademske funkcije z visokimi akademskimi naslovi. Mnogi pozirajo aristokracijo duha, nekateri so pa dežurni razlagalci uradne politike za visoke honorarje.
Prižigajo se tudi politične strasti, ki sprožajo sovraštvo naroda. Tisti redki angažirani intelektualci, ki povedo stvari tako kot resnično obstajajo in se aktivno borijo za spremembe, pa so odrinjeni na rob dogajanja in jih imajo običajno za čudake. Tak primer sem imela priliko opaziti v dialogu Antona Komata, ki je pri nas eden najbolj sposobnih strokovnjakov za vode, in nekim politikom, ki je Antona Komata kar grobo pobijal brez argumentov.
Mnogo akademikov je zaprtih v izolacijo lastne strokovne samozadostnosti in oportunističnega konservativnega izbora vrednot, intelektualec pa je vest družbe. Takih je žal malo. Ob osamosvojitvi Slovenije jih je bilo več in so žal umrli. Danes se štejejo za intelektualce tisti dobičkarji, ki si kupujejo in pridobivajo enormno bogastvo in nesramno, neetično bogatijo in se družijo z vidnimi politiki in predstavljajo skorumpirani jet-set naše stvarnosti. Žal za takšno osamosvojitev se dr. Jože Pučnik, slovenski politik, poslanec, filozof, primerjalni književnik in doktor socioloških znanosti ni boril. Ta velikan naše državnosti si je zaslužil vso zahvalo in priznanje in je lahko marsikomu za vzgled.
Volitve in kandidacijski postopki so v teku in na nas je kakšno državniško telo si bomo ljudje izvolili. Potrebno je, da se parlament prenovi tudi z doslej neznanimi kandidati, ki aktivno delujejo v dobrobit slovenskega naroda v civilni družbi.
PRIMORCI V PRIMEŽU IDEJNE UJETOSTI STAREGA
Stanje duha ne vključuje tiste vzgibanosti, ki bi jo Primorska potrebovala po svoji zgodovinski raznarodovalni zgodbi in trdnosti, ki bi zagotavljala njen obstoj v duhovnem pomenu. Svojo ujetost Primorska ohranja za izločenost iz časa in duhovno zaspanost. Razosebljena je zgodovinskih dejstev, brez samodojemanja svoje izvorne resničnosti in zgodovine; takšna še naprej lahko vegetira v zadušljivem stanju svoje ideološkosti polpretekle zgodovine.
Zgrešena je miselnost, da ohranjanje starega stanja duha, potrjuje njeno narodno zavednost, da ustanavlja njen smisel in jo obvaruje pred zablodami. Oklepanje te negotovosti predstavlja slabo popotnico njenemu duhovnemu razvoju in ohranjanju njene identitete. Krčevito ohranjati staro kot predstavo o dobrem, postaja zaskrbljujoče.
Najvišja nujnost svobode primorskega človeka je njegova sposobnost odkriti v sebi tisto upornost, ki se je kazala v nedavni preteklosti prisiljenega hlapčevanja tujcu. Njenih duhovnih značilnosti ni mogoče iskati v ohranjevanju stare miselnosti, v hlapčevstvu in izrojeni ideologiji, ki hoče oblikovati primorski prostor, človeka, družbo in ohranjati staro stanje duha.
Suženjska servilnost stari ideologiji človeka razčlovečuje in je nevaren resentiment, ki se kot duhovni zmazek veliko preveč časa vleče skozi zgodovino pod praporom osvoboditve Primorske izpod fašizma in se zapira v svoje notranje dogorevanje, ki ne more samo iz sebe.
Enotnost Primorske se je zavrnila brez nekega globljega razumevanja, kaj je in kaj bo enovita Primorska pomenila za zgodovinske procese in vprašanja njene identitete.
V politiki vladajočih struktur je zastrta identiteta njenega duhovnega preživetja. Gospodarske in materialne blaginje ni mogoče povezovati z njenim duhovnim razvojem, ker ne dohaja demokratičnih idej in družbenih procesov, ki presegajo njeno ujetost v čas.
Primorci hodimo naprej misleči, da smo presegli nevarnosti tujih apetitov in se obvarovali pred nezavednim raznarodovanjem, vendar zaslepljenost in servilnost pod praporom evropskega zbliževanja narodov nam zastira pogled v realno stanje preteklosti, ki ambivalentno in latentno tli v žerjavici tujih strasti, ki skrito ogrožajo naše narodove interese. Takšna zanesenost pod praporom evropskega duha je utvara, ki jo lahko gojijo samo neavtohtoni oziroma priseljenci na Primorsko, ki nimajo v svojih genih njene identitete, potlačitev in zgodovine ali pa zakosteneli nostalgiki, ki v ideološkem ohranjanju starega vidijo in manifestirajo svojo zlagano nacionalno zavest, ob tem pa je več kot jasno, da se zavzemajo le za ohranjevanje svojih lastnih pozicij pri privilegijev vpliva moči, ki so ga pridobili v preteklosti.
Kam gre na dva dela razdvojena Primorska, ki ni bila sposobna negovati ideje Tigrovcev in izzivov, da jo te ideje lahko bogatijo in oplajajo, da bi začutili, da niso le ekonomski interesi nad duhovno usodo Primorcev, da niti ne govorimo o ustanavljanju čezmejnih regij, saj bi s tem dobesedno priznali pravico tujega gospodarja, da nas upravlja in se zajeda v naše ozemlje.
Takšno stanje duha, ki nas zaznamuje z razdeljenostjo Primorske, nas mnoge zaskrbljuje. Razkosanost primorske duše na dva dela predstavlja del nekega naroda brez lastne vizije. Zgodovina dovrševanja tigrovstva se bo kaj klavrno končala z delitvijo pokrajin, ki so jim le ekonomski interesi in kapital določali pogoje in meje identitete Primorske. Prejšnji rodovi so zarisali odgovornost Primorcev z zgodovinskim izročilom o njeni enotnosti. Primorska je lahko osmišljena samo v enovitosti in ne razkosana na večvrednostne komplekse njenih akterjev, ki ji določajo njeno usodo z zakotnim in parcialnim ohranjevanjem namišljenih in zlaganih interesov.
Dve Primorski umeščeni v majhen slovenski prostor za majhen in maloštevilni narod, ki se je vedno s svojo klenostjo in upornostjo boril proti potujčevanju in za svoj obstoj, lahko predstavljata neko življenjsko udobje političnim in gospodarskim dejavnikom in akterjem, ki razpolagajo sami s sabo, ne more se pa s tem dejstvom zabrisati zaslepljenosti in hipokrizije, ki jo tako povzdigujoča skrb za ozke parcialne interese ohranja. Značilni zanjo sta samozagledanost in vasezaverovanost, ki se hoče izkazati kot volja uma in stanje duha, ki se pa kaže brez potrebnih človeških senzorjev, čutil in pomnilnikov naše zgodovine.
Izvorna vez našega preživetja so Tigrovci in njihova duhovna pripadnost enotne povezanosti, ki najprej zahteva, da dojamemo njihovo borbo izključno za slovenstvo in ne za oblast. Očitno nekateri hočejo le namišljeno in deklarativno svobodo, denar in oblast po vzoru stare miselnosti in ne svojo lastno identiteto, da se bomo ljudje tudi resnično čutili Primorci in Slovenci.
Naša pravica do smisla obstati nerazcepljeni je v sintezi z našo narodnozavedno pripadnostjo in predstavlja samozaščitno preporodnost od znotraj in ne od zunaj. Najprej se moramo čutiti Primorce in Slovence in šele nato Evropejce. Identiteta Primorcev ne more biti prepuščena svobodi ohranjanja nekih sledov totalitarizmov, ki se hočejo sistemsko krepiti s strani njenih starih struktur in se uveljavljati kot napredek, če pa vsi vemo, da niso napredek, temveč sla po moči in oblasti, kar je bilo veliko krat v javnih nastopih nedvoumno pokazano volivcem.
Stanje družbe kapitalskih interesov ni isto, kot je stanje duha. Pomlajevanje bo nastopilo z očiščenjem starega in odvečnega, kar bo omogočilo novi duhovni utrip in odpiranje obzorji, podkrepljenih z zgodovinskimi argumenti duhovne dediščine Tigrovcev, ki se zavzemajo za pravo stvar – enovito Primorsko. Na potezi je civilna iniciativa, ki s svojim uvidom lahko utre nove poti razmišljanja in rešitev v nasprotju z mnogimi medijsko proizvedenimi simulakri politikov, ki usmerjajo pozornost javnosti v nek nestvarno zamišljen svet mitov in političnih interesov oblasti in moči.
OBČUTLJIVOST DO DRUGEGA
To čustvo, ki ga poimenujemo občutljivost do drugega neprestano ogreva srca in krepi iskrenost, toplino, zaupanje, zvestobo, pripadnost, solidarnost in vzpostavlja spoštovanje tudi do drugačnosti. Občutljivost do drugega je tista prava mera, ki nam omogoča voljo uma, da umu dodamo lastni človeški dotik srčnosti, po katerem je naše ravnanje istovetno s človeškimi čustvi spoštovanja. Premnogo krat nam manjka zavest o tej duhovni normi, kar nas negativno opredeljuje v odnosu do tistega, ki smo ga s svojo neobčutljivostjo ranili.
Občutljivost do drugega je specifično človeško čustvo, ki zadolžuje naše ravnanje, da zadržimo pritisk reakcije v prsih tudi tedaj, ko se v notranjem jazu, ki povzroča takšno reakcijsko odzivanje nestrinjanja, ne ujamemo v skušnjavo, da bi drugega žalili in da si dopustimo, da se zavore podrejo, da izrekamo sodbe in kažemo do drugega, ki drugače misli kot mi, prezir. Tu velja pravilo, da ne stori drugemu tistega, kar ne želiš, da drugi stori tebi. Občutljivost do drugega je sestavni del človekovega dostojanstva.
Omika nas odvrača od samovšečnosti, sebičnosti in nasilja, vendar omika ni le fasada, ki zakriva našo (ne)kulturo in srčno (ne)inteligenco, človeška omika je tista občutljivost do drugega, tisto resnično nepotvorjeno izvorno čustvo človeške pripadnosti, ki ni odvisno samo od kulturnih norm, temveč in predvsem od srčne kulture.
Neobčutljivost do drugega se prepleta z nizom nagnjenj, razpoloženj, duševnih stanj, vzorcev mišljenja in ravnanja ter ideoloških nazorov, ki se kažejo kot nestrpnost s težnjo po nadzorovanju zavesti drugega in nesprejemanju, vsiljevanju ter težnji po vzpostavljanju lastnega psihičnega reda in lastnega mišljenja kot edino pravega drugemu. Neobčutljivost se kaže tudi v podcenjevanju in je v korelaciji z nasilnostjo. Velja za vzvišeno stanje superiornosti in predstavlja nekakšno fanatično mizantropijo za drugačnost, ljudomrznost do tistega, ki ni takšen, da bi ustrezal našim predstavam in ni takšen kot bi si ga mi želeli. Ta se kaže v veliki meri tudi do vernikov.
Postali smo drug do drugega že do take mere neobčutljivi, da je takšen odnos postal moteča psihična drža pri vzdrževanju harmonije in sožitja sobivanja ljudi. Občutljivost do drugega je duhovno stanje, ki ohranja mir in dostojanstvo človeka v sintezi svobodnosti in pravičnosti.
V dandanašnji stvarnosti smo priča številnim neobčutljivostim, vse do kopičenja nezasluženega bogastva, neobčutljivosti do revščine, neobčutljivosti do razslojevanja in neobčutljivosti neverujočih do vernikov
Neobčutljivosti do drugega se vzpostavljajo tudi z nasilnim prevrednotenjem in tudi ustvarjanjem stanja, v katerem naj bi razpadale tradicionalne vrednote kot zastarele in neuporabne. Kaže se tudi težnja vsiljenega vzpostavljanja neke elite poimenovane »Ubermensch«, »nadčlovek«, ki predstavlja zavestno vzrejo in vzgojo novega (nad) človeka, očiščenega vere, katerega vrednost na družbeni lestvici se določa po materialnem bogastvu ter po pravšnjih moralnih obrazih. Veliko je vsiljevanja normirane zavesti po političnem razpoloženju.
Neobčutljivosti spodjedajo življenje in dušo ljudem. Porušeni so tudi odnosi v človeški skupnosti. Nestrpnost, frustracije, sovražnost in jeza ter nesprejemanje drugačnosti otopijo in sprevržejo našo človečnost v neobčutljivost, da človek nima več nadzora nad svojimi čustvi.
Zapletamo se v namišljeni kulturni boj, ki je brez možnosti razpleta, saj nenehno pogreva nastalo situacijo ali stanje, da bi se opravičeval kot duhovno stanje, ki se ga tiče. Vzame si pravico, da odreja smisel drugačnega mišljenja pri drugem in zahteva od drugega duhovno očiščenje po svojih merilih. Ta vrsta neobčutljivosti do drugega je nestrpnost ali kriza strpnosti do kulturne različnosti, ki se deklarira kot modernost mišljenja.
Pretrgane so vezi med nami in svetom, nismo več sposobni podariti drug drugemu radosti, ki izhaja iz dobrega in resničnega. Občutljivost je v funkciji napetosti in poraja številne konflikte in spore ter prizadetost in užaljenost. Z neobčutljivostjo do drugega rušimo ravnovesje v človeški skupnosti. Pozabljamo, da ne le planet, temveč da je tudi naša domovina dom številnih drugačnosti, ki morajo iskati sožitje ena z drugo in preživeti.
USTAVNA PRAVICA DO SVOBODE IZRAŽANJA, PRAVICA DO SVOBODE VESTI IN PRAVICA DO OSEBNEGA DOSTOJANSTVA
Vendar ta »Pravica do svobode izražanja« ni v nobenem primeru neomejena in ni več vredna ali nadrejena kakšni drugi ustavni pravici, n. pr. «Pravici svobode vesti«. Ustava v 41. členu govori: »Izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju je svobodno. Nihče se ni dolžan opredeliti glede svojega verskega ali drugega prepričanja. Starši imajo pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo. Usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje mora biti v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve prepričanja.«
Katoličani običajno ne napadajo ateistov zaradi njihovega prepričanja; medtem ko mnogi ateisti, organizirani tudi v društvo, kar naprej napadajo, šikanirajo in žalijo verska čustva katolikov in seveda tudi tiste, ki se borijo za pravno dosledno spoštovanje Ustave RS in zakona. To konstantno ideološko napadanje katolikov z obilico šikan s strani posameznih članov Društva za zaščito ustave in krivice cerkve pa postaja nesorazmerno, pretirano, kompulzivno, šikanozno in nasilno. Takega tratmana gotovo niso deležni ateisti s strani katolikov.
Pomemben element pri tehtanju človekove »Pravice do svobode izražanja« in »Pravice svobode vesti« pa ne more ustvarjati neenakosti subjektov, ker so tako eni kot tudi drugi pred zakonom enaki. Z Ustavo RS je zagotovljeno uresničevanje načela varstva zaupanja v pravo, torej 2. člen Ustave, zaradi varstva enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic v postopkih pa še s 14. in 22. členom Ustave RS.
Zakaj je torej pravilna identifikacija ustavnih pravic in načel zelo pomembna, ni potrebno posebej razlagati. Kadar hoče "A. Pravica do svobode izražanja« postati močnejša od »B. Pravice do svobodne opredelitve verskega prepričanja«, se je treba zavedati, da je ustava kršena, kajti obe pravici sta ekvivalentni. Pravici torej nista v koliziji in sta ustavno v enakopravnem položaju, vendar ob » A. Pravici do svobode izražanja«, stoji človekova »C. Pravica do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave RS)« in »D. Pravica varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave RS)«, Pravica C. zagotavlja vsakemu pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, Pravica D. pa govori, da je vsakemu zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti in osebnostnih pravic, kar z drugimi besedami pomeni, da je treba pravice spoštovati in da nobena pravica ni močnejša od druge, vendar pri strogem testu sorazmernosti pride v poštev še testiranje kako je »A. Pravica svobodne opredelitve verskega prepričanja« spoštovana glede na » C. Pravico do spoštovanja osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave)« in D. Pravico do zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave RS). V vsakem primeru pa je Ustavi RS nadrejena še Deklaracija o človekovih pravicah, ki vključuje vsa navedena ustavna načela. Bistveno vprašanje pri tem je, da nobena pravica ne more biti uporabljena tako, da krši ustavno ali zakonsko pravico drugega.
Verska svoboda posameznika je v smislu svobode vesti urejena v 41. členu ustave, ki zagotavlja pravico vsakega posameznika do svobodnega izpovedovanja vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju ter pravico staršev do verske in moralne vzgoje otrok. 16. člen ustave določa, da je z ustavo določene človekove pravice in temeljne svoboščine izjemno dopustno začasno razveljaviti ali omejiti v vojnem in izrednem stanju. Vendar v drugem odstavku ne dopušča nobenega začasnega razveljavljenja ali omejevanje pravic, ki so določene v 41. členu. S tem ustava postavlja versko svobodo v rang posebej varovanih ustavnih pravic, ki terjajo absolutno spoštovanje njihovega uresničevanja. Poleg tega ustava prepoveduje diskriminacijo na podlagi vere ali drugega prepričanja (1. odstavek 14. člena) ter prepoveduje spodbujanje k verski neenakopravnosti ter razpihovanje verskega sovraštva in nestrpnosti (63. člen). Ustava nadalje priznava tudi pravico do ugovora vesti (64. člen) ter dopušča, da državljani, ki zaradi svojih religioznih nazorov niso pripravljeni sodelovati pri opravljanju vojaških dolžnosti, sodelujejo pri obrambi države na drug način (123. člen).
Razlogi postavljajo naslednja pravna, etična in družbena in sociološka vprašanja:
Vsakršno takšno ali podobno kompulzivno pisanje z namenom nasilnega prevrednotenja vrednot, ki jih verniki gojijo kot svoj vrednostni sistem, pomeni obliko nasilnega ravnanja in šikaniranja z namenom ideološkega spreminjanja in uvajanja normirane družbene zavesti. Za moje pojme v veliki meri Društvo za zaščito ustave in krivice cerkve posega v osebno dostojanstvo vernikov in ruši njihovo duševno celovitost, njihovo zasebnost ter varovanje osebnostne pravice do svobodne veroizpovedi. S takšnim delovanjem je podan utemeljeni sum, ima le-to ravnanje vse elemente nasilja in kršenja človekovih pravic. Objava slike, kako duhovnik stopa za 8. marec po klečeči ženski, ki riba poden, s čevljem po hrbtu (Sončeve pozitivke, 5. marca 2006) je ne le ponižujoča, temveč grobo posega v človekovo osebno dostojanstvo, duševno grobo ponižuje človeka in žali ne le verska čustva vernic in vernikov, temveč tudi drugih državljank in državljanov.
Takšni prispevki so usmerjeni v vse vernike in predstavljajo svojevrstno nasilje nad slovensko populacijo vernih oseb ali oseb, ki izhajajo iz krščanskih družin in spoštujejo svojo kulturo kot vrednostni sistem. Nihče ne more pa delovati v imenu slovenske populacije, v kateri je po popisu iz leta 1991 bilo 71,6 % katoličanov, zaradi spremenjene metodologije popisa, ki je postavila kriterije pri odgovorih pa se je ta odstotek znižal na 57,8. Ateistov je po popisu iz leta 1991 Urada za statistiko v RS 10,1%. Ateisti lahko delujejo v imenu svoje populacije in ne v imenu in proti katolikom. Sicer pa število vernikov sploh ni relevantno, saj veljajo za vse verske skupnosti enaka načela in zakon.
Mnogi državljani, četudi manj goreče verni, zaradi takšnega kompulzivnega in tendenciozno motiviranega in usmerjenega pisanja in objavljanja prispevkov so užaljeni, ker izhajajo iz krščanskih družin in spoštujejo svoj krščanski etos ter kulturo, iz katere izhajajo. Takšno pisanje doživljajo kot obtoževanje živečih za krivice, ki jih je Cerkev zagrešila z inkvizicijo, preganjanjem čarovništva in osvajalnimi križarskimi vojnami pred davnim časom, še v času fevdalizma in v času, ko so Evropo osvajale, plenile in pobijale turške horde. Katoliški svet se je ubranil pred islamističnim fundamentalizmom, kakor je vedel in znal. Zato stvari ni mogoče razlagati enoznačno in vse krivice, ki so se zgodile na tem svetu prepisovati le enemu, ki nima časovno nič skupnega s preteklostjo. Cerkev ima vse tiste napake, kot jih ima vse človeštvo. Absolutno ne mislim nikogar zagovarjati, ker nisem apologetik religije, temveč izhajam izključno iz humanistične misli o spoštovanju svoje in drugih kultur. Vrednote, ki sem jih v svojem otroštvu sprejela v svoji katoliški družini, globoko spoštujem in si prizadevam živeti v skladu z vrednostnim sistemom, ki je del mene in ne dopustim, da bi kdo žalil moje korenine, iz katerih izhajam. Treba je upoštevati, da smo ujeti v krog stvarnosti in dejanskih razmer tako sociološko - družbeno kot versko in s tem moramo živeti in iskati sožitje v različnosti in monokulturnosti naše stvarnosti, v skladu z načeli, ki vladajo tudi v EU, v katero smo vstopili.
Svoj odpor do kompulzivnega nasilnega spreminjanja in vsiljevanja družbene zavesti po meri sovražno razpoloženih do Cerkve, odločno odklanjam, ne le zaradi sebe, temveč in predvsem zaradi državljanov, ki se ne morejo ali ne znajo boriti in ubraniti pred žalitvami in stoično trpeče prenašajo to prekomerno delovanje. Za moje pojme so najslabše vrste prav tisti ljudje, ki zganjajo ateistični klerikalizem, ker so polni sovraštva do vernikov in Cerkve, ki je inštitucija kot vse druge, ustava in zakon pa ji določata pogoje delovanja in njeno laičnost.
Če kdo meni, da Cerkev krši ustavo in zakon, za urejanje zadev z omenjeno inštitucijo obstajajo pravne poti. Takšno delovanje je za moje pojme skrajno brezobzirno, podtalno in politično motivirano. Sama sodim še v tisto generacijo, ki je na svoje oči videla in tudi na svoji koži doživela grozote vojne in povojne dobe z vsemi šikanami, ki sta jih porajala surovi materializem in totalitarizem. Taki nestrpni ideologi vodijo svet v ponovne delitve, vojne in prelivanje krvi. Surovi materializem in nasilni ateizem sta povzročila po svetu sto milijonov mrtvih. Ozrite se samo na Kitajsko in v Tibet.
Te dni sem gledala Dossier o Tibetu na italijanski televiziji TG2 in videla kakšne strahote so kitajski komunisti delali ne le nad lastnim narodom, temveč tudi nad Tibetanci, ki so miroljuben narod s svojo kulturo. Navajajo, da so kitajski komunisti povzročili več strahot in najokrutnejše pomorili več ljudi kot Hitler. Grozljivo je bilo videti kako so te človeške poživinjene pošasti uničevale tibetansko kulturo, rušile tisočletne samostane, preganjale in pobijale ljudi, jih izgnale v ujetništvo, kjer so bili obsojeni tudi na 40 let prisilnega dela v najtežjih pogojih, brez zdravstvene oskrbe, hrane in elementarnih človekovih pravic. Za vsako najmanjšo stvar so jih kaznovali, četudi niso zaradi izčrpanosti in bolezni mogli dosegati več norme pri delu. Tibetanske nune so izobražene ženske, znajo lepo peti, igrati inštrumente, znajo čudovitih ročnih del in delujejo kot sestre usmiljenke pri bolnikih in pomoči potrebnih. Te nune so kitajski komunisti ponižujoče in sadistično nabadali v spolovilo s koli in jim vstavljali električne pištole in palice za ubijanje živine v spolne organe. Tibetanec je izpovedal, da so mu dve leti z verigami zavezali roke na hrbet, da si z njimi ni mogel ničesar pomagati. Italijani so posvojili 14.000 tibetanskih sirot brez staršev. Grozljivo je videti, ko so skoraj tisoč in več let stare samostane porušili, tudi vasem in mestom ni bilo prizanešeno. Ljudje so množično bežali pred to podivjano množico vojakov. Tega ni počenjala prav nobena cerkev ali verska ločina na Kitajskem in na Tibetu, temveč komunisti, tisti, ki jih je navdihovalo brezboštvo, surovi materializem, ideje o zrušenju starih kultur, nasilni totalitarizem z vsiljeno družbeno zavestjo pogaziti vse, kar je povezano z versko tradicijo. Povsod, kjer je surovi materializem zavladal, je zavladala aritmetika spreminja žrtev v primerek poginule človeške živali. In prav takšne ideje o zrušenju stare krščanske kulture, ki jih goji društvo, niso ničesar drugega kot pot v bodoče nasilje. Vse se začne z idejami, ki preraščajo v nasilje in to se konča s potoki prelite krvi. To se je dogajalo tudi med in po drugi svetovni vojni pri nas. Mlajši tega niso doživeli. Tega mnogi ne razumejo, v tem je problem.
Morda sem res nekakšna bojevnica z mlini na veter, vendar ta ponižujoč odnos, kot ga imajo s kompulzivnimi in tendencioznimi članki člani, včlanjeni v Društvo za zaščito ustave in krivice cerkve pa mislim, da presega vse meje zdravega razuma. Če bi bilo to društvo motivirano razčistiti vprašanja z RKC, bi njihovi predstavniki stopili s Cerkvijo v stik in tudi z Vlado RS, saj imamo vladno komisijo za verska vprašanja in bi razčistili sporna vprašanja. V primeru, da kdo meni, da so kršene ustavne pravice tistih, ki imajo pravni interes, da doseže kdo svoje moralno zadoščenje, pa naj po sodnih poteh dosežejo svoje zadoščenje.
S kakšno pravico društvo s takšno vehemenco razlaga doktrino vere, če samo ni verno. Kot mi je znano verniki niso nikoli vprašali društva za interpretacijo svojih verskih dokumentov in svojega odnosa do Boga. Torej doktrina se društva ne dotika, vsaj v takšni meri ne, da bi s takšno strastno kompulzivnostjo razlagali in blatili krščanstvo, če se sami smatrajo za ateistično ločino. Preletela sem že marsikateri njihov prispevek in moram reci, da razlagalci Svetega pisma sploh ne razumejo ali ga nočejo razumeti kot dokument človeštva z vidika razvoja človeške družbe in podstati svoje moralno etične zgradbe in zgodovinske zgodbe svoje kulture, temveč ga vulgarno in politično motivirano razlagajo, iztrgano iz celotnega koncepta. Sveto pismo naj bi uporabljali izključno za politično motivirane namene in ne z namenom izključno svojega lastnega raziskovalnega interesa po poznavanju katolištva.
Če drugega ne, gre s takšnim delovanjem za veliko mero neobčutljivosti do velikega števila sodržavljanov, ki se ne morejo ali ne znajo braniti in trpijo globoko užaljeni in prizadeti. Saj nimam kaj razlagati, vendar pri mojem nasprotovanju do takega ravnanja in načinov pisanje ne gre za nikakršen apologetski boj, da bi se ubranila dogma, temveč gre izključno za ustavne pravice sodržavljanov, ki imajo z ustavo zajamčeno pravico do veroizpovedi in svobode vesti ter pravico, da v miru živijo brez šikan in žaljenja svojih čustev.
NOVO STANJE
Izpod povrhnjice domače zemlje brbotajo vrelci, klijejo zelena polja in svetlobno odeta planjava poganja nova drevesa s skrivnostno dušo iz svojih korenin. Čutiti je, da prehajamo v neko novo bivanjsko stanje, da se približujemo nekemu doživetju, ki ima korenine v prvinskem občutenju slovenske duše.
Vse drhti v ljubezni, pred očmi nastaja neka kartografija kamnitega utripanja dežele v mesečini, nekaj pomembno novega klije znotraj rodovne skupnosti našega naroda. Dovolj je močno, ker se je ogrelo za zagon rasti, odvrglo masko in oklep.
Preseganja ni mogoče več izkoreniniti in zavirati, ker raste okrepljeno kvišku in v širjave. Tako se je že vraslo v svet in s svojo mehko dlanjo boža sleherni kotiček, kjer se je odvijalo vse preteklo in kjer se bo odvijalo tudi vse prihodnje. Kakor nežen vetrič se raznašajo na vse strani neba vonji po domačnosti. Čutim v ozračju oblake hrastovih krošenj, peloda in preproge praproti, ki kličejo tišino in napeljujejo na mir in moč oplajajočih sil.
Morje prispodob se smehlja po skalnih vzpetinah, do koder se je povzpela duhovna zbranost in nakopičila volja z igro svetlobe in zvoki vsega živega. V vseh stvareh so sledi davnih spominov, ki segajo visoko v neskončnost povzdignjenega človeškega obraza. Zdaj smo tu in se raztezamo v prebujenjih, na katere nisem prej nikoli pomislila. Vsa narava in bivanjski kozmos naših mest in vasi zveneče utripa in črpa z neba sinjino, oblečeno v oblačilo poševnega dežja. Kako raste in valovi ta čudoviti svet, ki mu domači prag odseva luč srca.
prednisolone online
buy prednisoloneabortion pill online philippines
buy abortion pillpregnancy termination in manila
abortion pill philippinesPRIJATELJI IN SAMOTA
v svojem življenju je imel veliko prijateljev, ki jih je obiskoval in oni so obiskovali njega. Nekega dne je zbolel in se je znašel v stanju, da ni mogel več tako urno stopiti na svoje noge in se je pri hoji posluževal palice. Spraševal se je, ali je prijateljstvo poklic, ki ga ne more več opravljati. Spoznal je, da ljudje vrednotijo njegovo prijateljstvo po njegovem številu obiskov in izkazovanju prijateljskega čustva. In ko zmanjka moči in darov, ki jih razdajamo, ostane človek sam. Tako je sam pri sebi razmišljal.
Razmišljal je, kako bi si razširil prostor svojega bivanja in kako bi si pridobil nove prijatelje, da bi morda oni stopili do njega in mu pretrgali dolge ure osamljenosti. Premišljeval je tudi o tistih, ki bi se utegnili vrniti, saj se jim ni odrekel. Le do njih ne more priti s palico. V svoji samoti je že preštel tiste, ki bi se jim mogel odpovedati in tiste brez katerih ne bi mogel živeti, ker so mu bili toliko pri srcu. Nobena stvar mu ni bila več v uteho, potreboval je človeka, njegovo toplino.
Spomini na prijateljstvo so bili samo še pričevanje o prijetnih uricah, ki jih je nekoč preživljal in o tem, kar nosi v srcu in zmore storiti za drugega. Srce je osamljenemu človeku prišepetavalo, da mora preživeti stisko. Preteklost se ne ponovi, čustva so tudi stvar pozabe. Utišati jih mora. Tako se je tolažil. Tišina, ki je napolnjevala prostor, mu je dala vedeti, naj se ne ukvarja več s svetostjo besede 'prijatelj'. Ali ne vidi, da se je tišina v celoti preselila vanj in da tudi tihota ustreza njegovemu počutju, ko pa sta globina molka lahko zvok in znamenje človeškega življenja navznoter neko novo stanje, ki izhaja iz duše in krvi in sta znak, da človek ni notranje mrtev. In tako je starec prisluhnil notranjemu šepetu tišine in poniknil v labirinte svojega molka, ki je bil njegovim prijateljem popolnoma prikrit in ob tem je ugotovil, da je ta molk zanj nepogrešljiv.
Vendar starca nista zajela le samota in globina molka, vse stvari, ki so ga obdajale, so dobile svojo govorico. Luč, ki je gorela v lestencu, ga je spominjala na notranjo svetlobo duha. Okno skozi katerega je strmel, mu je odpiralo pogled na svobodo. Ptica ga je spodbujala k vzletu njegove domišljije. Miza in pero na njej sta ga spomnila, da naj svoje misli zapiše. In velika knjižna omara, ki je stala pred njim, se mu je zdela prava skrivalnica in zakladnica prijateljstva. Ničesar več ni mogel izključiti iz svojega premišljevanja. Roža, ki je v lončku samevala, ga je spominjala, da raste in naj rasteta skupaj. Vse stvari so dobile svojo govorico.
Tako se je starec navadil vse stvari označevati z drugačnimi znaki in šiframi. To niso bile več stvari, ampak žive reči, ki so bile sposobne narediti korak iz sebe in stopiti v starčevo bližino. Starec je te reči, ki so ga pritegnile k zaznavanju, ne zgolj po površini, temveč tudi v iskanju globljih možnosti odkrivanja njihovih pomenov, sprejel in reči so vstopile v znake jezika na neskončno število načinov. Ugotovil je, da nobena reč ne more biti v asociaciji in rojevanju idej dokončna. Vse te reči imajo kot mnogovrstnost pomenov in moči več jazov.
Prej neprijazno in nehvaležno okolje prostora, v katerem je bival s svojo osamljenostjo, je postalo gostota doživetij, ki se je razbesnela, penila in divjala, če je starec bil do njih ravnodušen. Križ kraž se je prepletal z njihovimi asimetričnimi prvinami, dokler le-te niso vzbudile in dosegle njegove pozornosti in ravnotežja z njegovo obliko izraza in razpoloženja, iz katerega hočejo izhajati. Morale so izhajati iz njegove duhovne podrejenosti, da so se začele obnašati kot pravi prijatelji, ki starca ne zapustijo.
Prek njih je hotel spoznavati samega sebe. Nobenega problema niso predstavljale razporeditve stvari v prostoru, temveč kako jih je on videl in doživljal. Koordinate stvari so morale ustrezati koordinatam njegovega mišljenja in se približati njegovim čustvom. Starcu so ponujale odziv na realnost njega samega. Nikoli ni prihajalo do izravnave zornega kota videnih stvari, kajti njegova notranjost je zahtevala, da so reči, ki so ga obdajale prenesle težišče na njegovo stran.
Ko so v starčev prostor prihajali glasovi od zunaj, je prihajal v notranjost prostora tudi dež in tudi drevesa, ki so ljudi v parku obdajale, so se naselile v prostoru. Veter se je starcu pogosto zapodil v kot, v katerem je imel popisane liste in jih dvignil visoko, kot bi nekaj zloveščega hotel povedati o prijateljih, pa ne o tistih, ki so sklenili v prostoru zavezništvo, temveč o tistih, ki se za starca niso več menili.
buy abortion pill uk
where to buy abortion pill ukNESREČA NA BLANCI - KRIK NARAVE
(Na sliki zgradba HC na Blanci)
Čas je, da nehamo ravnati z rekami, gorovji in prostorom nasploh kot da imamo opravka s tako imenovano »mrtvo naravo«. Zemlja je pred vsem inteligenčni organizem z neverjetno sposobnostjo ohranjanja in razvijanja življenja. Čas je dozorel, da začnemo s tem fantastičnim »trans-računalnikom«, zakladnico univerzalnega spomina, sodelovati ali vsaj prisluhniti njegovim nameram in potrebam. Reke in sploh vodni organizmi so posebej občutljivi prevodniki informacij. Preko njihovega vezja se pretaka najpomembnejši tok spomina na tem enkratnem planetu, namreč pretok življenjske informacije, kateri po domače rečemo življenjska sila. Kaj nam vsa pridobljena elektrika, če hkrati z njenim pridobivanjem uničujemo vir iz katerega se napaja naše lastno življenje?
Za vizionarski članek se avtorju Marku Pogačniku lahko samo globoko priklonimo, da nam je predočil ta tako osveščujoč in čuteč pogled s svojim odnosom do narave, pohvalno je njegovo poznavanje in na znanost oprto razmišljanje, posvečeno materi zemlji in vodam, ki predstavljajo to, kar v našem organizmu predstavlja kri. Kako bi se naš organizem počutil, če bi mu zajezili kri v trebuhu, da bi naše noge bile prekrvaveljene le z nekaj kapljicami te dragocene tekočine. Noge bi začele odmirati, na trebuhu pa bi se lahko nahranilo le nekaj pijavk.
Ljudje se vse premalo zavedamo, da se poseganje v naravo sprevrže v njen odpor. Zavest in zakonitosti narave je prabitna in usidrana v njenih funkcijah, ki s svojo nezmotljivo inteligenco oskrbujejo živ planet s svojimi, v gene vgrajenimi zakonitostmi. Logika človeka je nesposobna vrednostno oceniti in razumeti njeno delovanje in soodvisnost vseh njenih delov. Človek lahko vklopi pralni stroj, da mu opere perilo, ne more pa vklopiti in odklopiti rek, ne da bi porušil ravnotežja zemlje in povzročil okrnevanje in atrofiranje njenih življenjskih funkcij. Inteligenca človeka lahko govori skozi ekrane, škatle, vendar ko ta inteligenca hoče vsiliti svojo modrost naravi, se izkaže da tok mislečega človeškega razuma ne dosega njenega razuma in predstavlja za lastni obstoj človeka antiinteligenco.
Reka ob Blanci je udarila po človeški veličini precenjevanja svojega razuma. Gre za izskustvo, da se inteligenca človeka ne izraža v nadmoči nad naravo, temveč v premišljenem in skrbnem negovanju in upravljanju z njenimi viri. Narava je vselej močnejša od človeka in to mu da vedeti na nedvoumen način.
Narava molči in nam v kuvertirani potezi nesreče daje vedeti, kje so meje človeka in da brez nje in njene dragocene tekočine vode, človek ne bo mogel preživeti.
RAZMISLICE DANES ZA VČERAJ
Človek je lahko moralni jaz in ne moralni ti.
*
Tuje razpoke niso vrata za tvoje razpoke.
*
Biti vdan lastni svobodi še ne pomeni biti brezoseben. To ni eno in isto.
*
Nisi Sokrat, da bi zaradi svoje drugačnosti daroval življenje, dovolj je, če se spoznaš.
*
Izpopolni svojo protiutežno funkcijo, če si se znašel na koordinatah na točki, ki te ne usmerja in vodi k sebi temveč k drugemu.
*
Noben filozof ti ne more nadomestiti znanja brez soglasja volje tvojega srca.
*
Kdor zavrača lastno odgovornost, nima pravice zahtevati odgovornosti drugega.
*
Ljubezen je prizadevanje za svojo lastno popolnost in ne za popolnost drugega.
*
Distribuiranje racionalnih kriterijev presoje še ne pomeni opravičilo za lastno odgovornost.
*
Tragičnega človeka lahko reši edino srčno okrasje ponižnosti in dobrote biti za drugega.
*
Če svoje odgovornosti nisi občutil, se ne tolaži, da je ni občutil tudi drugi.
*
Avtoriteta brez srčne odprtosti se počuti osamljena.
*
Kičasta in preobložena pozunanjenost besed brez globljih temeljev duha, omaja ravnotežje pri hoji.
*
Hranjenje sebe z vzvišenostjo od drugega, ga dela višjega ne pa boljšega.
*
Samozadostnost človekovega uma ne zanima kdo sooblikuje njegovo usodo. S tem ko zavrača višje, zavrača tudi sebe, ker se odreka pojmu celote.
*
Brezno, v katerega je stopil človek, da bi postal Nadčlovek, je njegova tragedija, saj smrti ne more vladati.
Zakaj naslov Razmislice? Besede "razmislica" ni v slovenskem pravopisu, temveč obstaja le beseda moškega spola "razmislek" izpeljana iz besede misel, ki je ženskega spola. Iz besede "misel" pa je izpeljana beseda ženskega spola "domislica". Razmislek je torej v območju moškega razmišljanja, do-mislica pa sodi pomensko izrazno v območje ženske podrejenosti, ki sledi "razmisleku" moškega s svojo mislijo "do-mislico". Ugotavljam, da nas je tudi slovnski knjižni jezik napeljal na razmišljanje o diskriminaciji ženske kot misleče osebe, podrejene moškemu razmisleku in ne razmislici, kot je izvor besede. Izvor besede misel, ki je ženskega spola pa menim, da spada po svojem pomenskem izvoru v območje materinskega prava, ko je vladanje pripadalo ženskam. Upam, da mi ne bo kdo očital časovne nedoslednosti, kot jo očitajo Shakespearu, ki pripisje Hamletu uporabo topništva na dvoru danskega kralja v srednjem veku, ko topov še niso poznali. Naš pesnik Prešeren je v sonetu "Popotnik pride v Afrike puščavo" napravil spodrsljaj v prirodopisu, ker je tigre iz Azije prestavil v Afriko.
Včasih ima beseda drugega pomena tudi drugo sklanjatev (n. pr. dekliške modre oči, drevesna očesa, oko na juhi) ali drug spol (priredili so velik lov na zajce, imeli so obilno lov). Če hočemo biti natančni, moramo za vsako dejanje in stanje poiskati ustrezni glagol.
SPOZNANJE
Nikoli se ti ne opraviči, da nisi pričakoval, da boš obličje nastavil dobremu, da bi mu en sam krat namenil kaj dobrega.
Seveda lepota duše, ki ti nekaj dobrega nameni, je nekaj drugega, kot so klofute. Te se licu lažje delijo kot dobro.
Ne glede na okoliščine je samo ena stvar nespremenljiva konstanta v beležkah narave, ki je tako natančno skodrala in izrezljala liste drevesu, da se nastavljajo samo svetlobi in se na temo ne odzivajo, da bi jo srkali vase. Tedaj listi zaspijo. Zbudijo se, ko zasveti pomladanska svetloba, ki jih po dolgem zimskem spanju ogreje in listi spet ozelenijo, drevo pa zacveti kot prijazen odgovor soncu.
Sreča drugega je nekaj, kar človek najtežje prenese. Zeleni ljudje pa so vsi prežeti s srečo in ljubeznijo luči.
V tem je razlika.
OBJEMAJMO TUDI DREVESA
Drevo je prispodoba stvarstva in njegove povezanosti z vesoljem ter vsem božjim in v simbiozi z drevesom se bomo počutili močnejši in naše energijsko polje se bo napolnilo z novimi življenjskimi močmi. Drevo ostaja navzoče v človekovem verovanju kot bivališče duha rasti, kot simbol, ki kaže k nebu, k večnemu. Sile rasti spodbujajo drevo k rasti in rodovitnosti.
Vsa prastara izročila in sporočila ter številne bajke iz davnine smo Slovenci ohranili v spominu vse do današnjih dni. Ohranili smo tudi mnoge stare navade. Pravo utelešenje prebujajoče pomladi prinašata Pust in sveti Jurij, ki simbolizirata rast in rodovitnost, Jaga baba Pehtra pa predstavlja zimo. Znamenje duha in rasti predstavlja tudi mlaj. Za mlaj postavljajo večinoma smreko, na južnem Primorskem pa češnjo, ponekod pa tudi brezo in bor. Mlaj pa ima tudi večji pomen, ne le kot da je zgolj simbol rasti, temveč pomeni tudi varstvo domačije, zdravje in blaginjo ljudstva, kjer je postavljen.
Lipo so objemali že Kelti in Veneti tisoč let pred našim štetjem. To drevo je mistično, ob objemu se občuti njegovo starožitnost.
Lipa prinaša zdravje in občutenje večnega življenja.
Lipa je drevo stoletij in kdor bo objemal lipo, bo učakal visoko starost. Po krščanski mistiki je lipa prinesla nov žar in vživetje v slovenski prostor, je pravi biser krščanske mistike, saj jo opevajo številne ponarodele pesmi. Objemanje lipe bo vedno blagodejno vplivalo na človeka. Lipa je tudi omamno lepo dišeče in zdravilno drevo, ki doseže izredno starost tudi 1200 let in se glede dolžine življenja meri s hrastom in ga celo prekaša. Iz njenih listov in cvetov si pripravljamo zdravilni čaj. Sedeti pod lipo in kramljati pa je lepa slovenska navada, ki utrjuje bratstvo in sožitje med ljudmi. Lipa na obalnih območjih Sredozemlja ne uspeva. Lipa naj bi spadala k tistim drevesom, ki opoldne, ob sončnem obratu dneva zaobrnejo liste. Čebele se najraje pasejo po lipi. Lipovega lesa ne načenjajo črvi. Pod lipo je prostor, pod katerim naj bi že od nekdaj presojali in razsojali. O lipi je več napisanega v knjigi Slovenska znamenja, Jožko Šavli, 1994. Iz te knjige so črpani tudi nekateri viri o drevesih iz tega prispevka.
Ciprese rastejo običajno na pokopališčih, zato so v cipresah tudi duše umrlih prednikov.
Cipresa je drevo visoke starosti, saj doseže tudi 20 metrov in starost tudi tisoč let.
Objemanje ciprese zagotavlja dolgo življenje in duhovno rast. Les ciprese ne trohni in je prijetno dišeč. Ciprese na Primorskem pogosto predstavljajo živo mejo pred burjo in varujejo hiše. Ciprese so rasle vedno pri templjih ognja, na dvorih in pred kraljevskimi palačami. Ciperesa je drevo, ki so ga od nekdaj zelo spoštovali.
CEDRA izhaja iz Libanona, je mogočno drevo, ki zraste tudi do 30 metrov v višino. Omenja jo celo Sveto pismo.
Drevo je blago dišečega vonja in so jo uporabljali tudi pri gradnji templjev in kraljevskih palač, pa tudi za izdelavo kipov božanstev.
Zaradi visoke rasti simbolizira vse božje in večno. Cedra je drevo življenja. Prinaša ljudstvu blaginjo. Cedrovo smolo uporabljajo za konserviranje in kot dragoceno zdravilo.
Objemanje cedre zagotavlja trdnost značaja ter udobno in dolgo življenje. Je prijetno blagega vonja in ne trohni.
Libanonski kristjani so zastavo s podobo cedre uporabljali že od 18. stoletja dalje v pomenu drevesa življenja. Danes se nahaja kot narodni znak na zastavi države Libanon.
FIGOVEC je drevo sveta in drevo življenja. Figovec, rastoč v oazi sredi puščave je s svojimi sadeži preživel človeka. Njegove veje so nebo, zrak, ogenj, voda in zemlja. Pod njim je bil rojen Buda in pod njim je prejel razsvetljenje.
Za Budiste predstavlja figovoec drevo življenja. V Indiji je figovec sveto drevo in tudi drevo življenja. Figovo drevo je varuh Indijcem. Hinduisti ga uporabljajo kot drevo, ki ima korenine na nebu in je z vrhom obrnjeno proti zemlji. Figovec zagotavlja razsvetljenje, spoznanje samega sebe. Človeka varuje, je njegov angel varuh.
Tistemu, ki objema figovec, se ne bo nikoli zgodila nobena nesreča, vselej bo našel tudi pot do samega sebe. Figovec je postal tudi slovensko drevo, ki je zelo razširjeno in rodi kot med okusne sadeže.
BOR odraža plemenitost in življenjsko vztrajnost. Na krasu raste bor in Kraševci so tako vztrajni in neomajni ljudje. Objemanje bora zagotavlja trdnost, neomajnost in simbolizira druge dobre značajske vrline, ki jih človek v sebi razvija. Bor bolj poznamo po Kosovelovi poeziji.
Velika škoda je, da borove gozdove uničuje borov prelec. Na Krasu ga je sicer v veliki meri uničil požar.
Oljka na poti v stare Barede pri Kopru
OLJKA je posvečena pri starih Grkih boginji Ateni. Objemanje oljke zagotavlja mir in sožitje v življenju. Je drevo blagostanja ne samo na atiškem polotoku, temveč je zelo razširjena kultura na Sredozemlju. Na slovenskem Primorju sta gojenje oljk in oljarstvo pomembni gospodarski panogi. Oljčna vejica simbolizira mir in ne samo to, oljčno drevo je kot bi mislilo samo na človeka in prav nič nase, je jedilno olje, olje za kožo, za telo, za svetilke, daje prijeten vonj in je vedno inspiriralo pesnike, oljčna pokrajina pa slikarje.
TOPOL je drevo svobode, ki so ga v obdobju francoske revolucije zasadili po mestih in trgih. Zasajen je bil prvič leta 1790 v Parizu. Napoleon je dal zasaditi topole ob vojaških cestah. Topol zaradi svoje nagle rasti naznanja svobodo po dolgi tiraniji. V primeru, da se človek čuti tlačenega naj objame topol in bo se bo počutil svobodnega.
BREZA predstavlja gozdnega duha, ker spomladi prva ozeleni. Breza je rusko drevo. Po mnogih krajih Rusije je svoj čas obstajala navada, da so na Binkoštni četrtek prinesli kmečki ljudje iz gozda mlado brezo in jo po žensko opravili ter nosili ob petju in glasbi okrog. Nato so je postavili v eno izmed koč in jo hodili obiskovati. Na same Binkošti so jo odnesli in vrgli v reko. Tiso dekle, ki noče ostati devica brez partnerja, naj objame brezo, da ne zarjavi v kakšnem kotu in se ne postara.
DATELJNOVA PALMA je egipčansko domače sadno drevo. V tem drevesu prebiva Hektor, boginja rodnosti, ki naj bi po smrti hranila in napajala človeka. Nekateri z nizkimi plačami pravijo, da so objemali dateljnovo palmo in da so jim delodajalci po vrniti iz Egipta zvišali plačo. Če je to res, je treba preizkusiti, le da v Sloveniji običajno ne rastejo dateljnove palme, zato utegne ostati problem s prenizkimi plačami še naprej nerešen.
tamoxifen
tamoxifen 10 mg onlinePOPOLNOST IN DOBROTA
Dobro pa je odvisno tudi od oči. Če ima človek oči na vrhu glave in gleda kar naprej samo v nebo, postane dobrota abstraktni pojem, filozofska dimenzija, malikovanje, ki strmi nepremično v nedosegljivo popolnost. Če pa ima človek oči spredaj, se lahko dobro utemelji kot človeški odnos biti za drugega. Tak pogled je razvejano vezje čustvovanja skoz vse pore življenja in vstopa v sleherni utrip življenja. Pri tem se seveda postavlja vprašanje ali je človekova duša z dobroto enako težka kot je popolnost. Odgovor bi morda našli v naslednji zgodbi.
Sirakuški kralj Hieron II je Arhimeda vprašal, če lahko ugotovi, ali je njegova krona iz čistega zlata, ali pa vsebuje primesi drugih manj žlahtnih prvin. Pri tem pa bo morala krona ostati nepoškodovana.
Do rešitve se je Arhimed dokopal med kopanjem v banji. Iz do roba napolnjene banje je izteklo nekaj vode, ko se je vanjo ulegel Arhimed. Doumel je, da je izteklo natanko toliko vode, kolikor je prostornina njegovega telesa. Navdušen nad svojim odkritjem je gol tekel po Sirakuzah in vzklikal od veselja: Našel sem!
Problem, ki mu ga je zastavil kralj, je rešil tako, da je v posodo z vodo potopil krono, nato pa še kos zlata, ki je tehtal natanko enako kot krona. Če bi bila krona iz čistega zlata, bi morala izpodriniti natanko enako vode kot kos zlata. Ker je izpodrinila več vode, je Arhimed dokazal, da je morala biti iz manj žlahtne snovi z manjšo gostoto. Tako je s človekovo dobroto in popolnostjo. Nihče ni popoln, lahko pa je dober s primesmi, ki niso čisto zlato.
Življenje pozna hierarhično najvišje superstrukture dobrote. Te strukture so brezpogojno dobre, če njihovo oko gleda na sredino obroča življenja, ki gospodari z revščino, bolečino, prikrajšanji in krivicami. Tam je z vidnimi črkami zapisano, da revščina ne prosi dobrote iz usmiljenja, temveč človeško pravičnost.
Sistem superstruktur dobrote pa ima gospodarja dobrote, malika na vrhu hierarhije. Revež suženjsko roma k maliku in ga prosi dobroto, prosi ga za srce. Kot odsev belega porcelana je njegova prošnja, a dobrota ga otipava z meščansko uglajenostjo in odličnostjo svojega stanu, kot drža se premika po debelih rdečih tekačih, ki dušijo vsak njen korak, nervozno loputa z vrati. Dobrota si goji iluzijo o lastni veličini in omogoča nakup vdanosti njej, ko se izkaže kot hierarhija nad revščino in tako postane sredstvo menjave. Znotraj tega delovanja je človek ničeva stvar na sebi.
Dobrota je pogosto prikrita s politično plahto, s katero se trguje pod pultom po načelu: Jaz tebi, ti meni. Dobrota spreminja idealiste v realiste in je peklensko blažev žegen za tiste, ki jo morajo vračati pa je zaradi revščine ali pokončnosti ne morejo. Dobrota je lahko tudi meščanski snobizem, ki se hoče kititi v raznih dobrodelnih akcijah in se razkazovati s svojo premočjo.
Vsaka ponarejena dobrota posebej ima svojega osebnega boga in svoj žargon pravšnjosti, ki jo utemeljujeta z interesi. Prihaja s spremstvom, lepo oblečena kot božje poslanstvo, ki te kot programirani sistem s svojim žargonom postavi v svojo odvisnost. Postavlja si ceno, da je razkazovana in da ji revščina in vdanost ležita pred nogami. Pogledaš ji v oči in vidiš, kaj pogled govori. Biti intimno v očeh takšnega ponaredka dobrote, ki nastopa z vsem bliščem kot tvoj rešitelj, pomeni malikovanje tiste presežne ponarejene popolnosti, ki se kot ideja o popolnosti človeka spreminja v redukcijo človeške biti. Razglasiti takšen ponaredek kot dobroto zmore le človek, ki ne vidi izvir teh strasti in se ne zaveda, da je v sporu s samim seboj in svojo vestjo sodobni človek zmožen vsega tistega, kar ni človeško. Smisel je vid stvari, v katerem se dobrota pokaže, kaj ona sama v resnici je. Vidik skozi katerega gledamo dobroto, odkriva kaj v resnici smo in kako jo pojmujemo. Biti dober je vsebinski vidik srca in ne vsebinski vidik pravnega reda, ki vključuje vljudnostna pravila, da moramo delovati dobro in strmeti za popolnost v skladu s sistemom.
MOJA DOMOVINA IN DINOZAVRI
Kar se dogaja, mi jemlje dih.
Iz notranje stagnacije in zgodovinske stvarnosti kolektivistične utopije smo se znašli v starem – novem svetu, ki mu je čas podaril le oči za jasnejše videnje stvari. Kar ni zakrivil fašistični, nacistični in komunistični fanatizem, je zakrivil neoliberalizem z dinozavri, ki so zavladali moji deželi.
Ali smo sploh sposobni dojeti moralne razsežnosti problema? Ali sploh obstaja razlog za upanje? Občutim, da ima mali človek zavezane roke in da je izgubil svoje mesto, ki je odločilno za človekovo delovanje. Veliko več je tistega, kar me onesrečuje, kot tistega kar me osrečuje. Hkrati imam zelo mešane občutke. Simbolni padec prejšnjega režima ne pove ničesar, če nam je kapital v rokah peščice ljudi vzel motiv za lastno udejstvovanje pri določanju kako želimo kot narod živeti. Čudimo se odrinjene in razrešene človeške dolžnosti, da bi posegali v dogajanje.
Prav nikakršen voyeurizem se me ne polašča, da bi uživala gledati kako peščica dinozavrov bogati in pridobiva na moči in užitkih. Čeprav nisem lačna in nekako izhajam, se počutim drugorazredna, ker ta družbena fabula z vsemi scenskimi elementi, ki se mi kažejo z vsemi by-pass podvigi, brez moralne legitimitete, mi nikakor ne gre. Ne vara me občutek, da postajamo ljudje orodje sil, ki stojijo za tem scenarijem bogatenja brez dela.
Oligarhije se oblikujejo povsem neformalno, mimo vedenja večine, kot nekakšna hobotnica so se razrasle in s svojimi lovkami pijejo narodu kri. Vse mogoče neprijetne evfemične izraze si izmišljujemo, le pravega si ne upamo izreči javno in glasno. Predstavniki ljudstva niso izbrani po kriteriju moralnih kvalitet in svojih stališč, temveč so orodje dinozavrov, ki stojijo za njimi. Pogledi na določena vprašanja se prevrednotijo po dnevnih potrebah. Zelo malo ljudskega je v tisti veliki sobi, kjer odločajo o nas. Veliko več je zamolčanosti in tišine o tistem, o čemer bi se moralo govoriti. Modernistično prizadevanje uzakonitve ekonomsko učinkovite ljubezni do ljudstva se več ne obnese. Še za čustveno sanjarjenje, ki je bilo značilno za socializem, smo prikrajšani. Preračunljivost je natančno izmerjena na človeški koži, kako delovati po svoje, s čim manj truda in udeležbe ljudstva v njegovo škdo. Moje lastno spoznanje je edini način kako jih vrednotim. Ti dinozavri s težkimi telesi, dolgimi šapami in visokimi vratovi bodo obrali vsa drevesa po domovini. Lipe bodo ostale gole, brez listov in lepo dišečih cvetov po domačnosti. Nič več se ne bomo mogli zbirati pod tem veličastnim drevesom, ki simbolizira našo bratsko povezanost za skupno vaško mizo. Edina oblika, na podlagi katere lahko delujem, je da zaznam pravočasno ukaz kdaj moram utihniti.
Prevladujejo in obvladujejo nas sebični interesi. Nobenega moralnega prostora ne vidim za iniciativo posameznika, za njegove pobude. Umaknili smo se eden pred drugim s svojo odprtostjo odkrite besede. Nekaj je prišlo nad nas, ki nas ukinja. V tej brezosebni situaciji se ljudstvo čuti odveč. Moralni klic, ki apelira na mojo in tvojo odgovornost ostaja nem. Ne pričakujem, da me bo vodila kodificirana moralnost kapitala, temveč moralnost človeške vesti in pravičnost. Ne potrebujem za varuha kapital, temveč varuha, ki mi bosta brat in sestra.
Stanje kakršno je, brezprizivno zahteva, da pririnemo v ospredje s temeljnim problemom in zahtevo, da nihče v naši domovini ne more postati bogat brez dela. Pravni odgovori na ta vprašanja so nujni. Kar se dogaja je nezdružljivo z demokracijo ter socialno in pravno državo, je samodrštvo določenih klik brez primere. Ljudstvo ima državno oblast za uveljavljanje svojih lastnih ciljev in interesov. Preživetje kot naroda v lastni identiteti, z uresničevanjem narodovih ciljev in zadovoljitvijo lastnih interesov, je primarna narodova potreba in je kot ideal na najvišjem mestu.
Poiščimo tisto, kar je ostalo neizraženo in razvrednoteno in spodkopava moralni problem pravičnosti. Humanistični projekt naše družbe zahteva pravila, ki bodo veljala za vse enako. Moralno videnje tega problema je odvisno od naše moralno etične drže in samopostavitve. Poštenje je temeljna navzočnost, brez katere kot narod ne bomo mogli preživeti. Jaz sem toliko svobodna, kolikor nisem talka lastnikom kapitala. Domovina ne potrebuje ljudi s strankarskimi izkaznicami in debelimi malhami na transakcijskih računih in tajnih računih v tujini, domovina potrebuje delovne ljudi in poštenjake.
NIETZSCHEJEV ODNOS DO ŽENSK IN NJEGOVO UTOPIČNO MESTO V PARAGUAJU
Iz Nietzschejevih razprav veje sovraštvo do žensk, ki je podobno superiornosti, značilni za arijskega človeka. Nietzsche izraža elemente diskriminatornosti po spolu. Za vse oblike diskriminacije, med katere spada tudi diskriminacija žensk, je že leta 1973 generalna skupščina OZN označila kot zločin proti človeštvu.
Moški in ženska sta biološko dva osebka iste vrste, ki se ločita le po zgradbi spolnih žlez oziroma spolnih organih za oploditev. Nekatere nižje živali so dvospolne (hemafroditi), ker imajo vsi osebki iste vrste obojne plodilne žleze. Tudi pri večini rastlin nastajajo spolne celice obeh spolov v istem cvetu (dvosploni cvetovi), redkeje v različnih cvetovih (enospolni cvetovi) ali na različnih rastlinah (dvodomne rastline). Pri človeški vrsti imamo srečo, da se ločimo moški in ženske po spolnih žlezah za oploditev in da nismo hemafroditi oziroma nižje razvita bitja. To je tudi vsa razlika med moškim in žensko. Vse druge razlike v preteklosti je ustvaril patriarhat in meščanska družba, ki je opustila napredne politične pozicije o enakosti med spoloma, ker teh idej o enakosti spolov ni več potrebovala. Zdaj je meščanska družba potrebovala teorijo, ki zagovarja naravne razlike med spoloma, da bi teoretično utemeljila zahtevo po družbeni neenakosti moških in žensk. Toda čeprav je segala nova teorija o družbeni neenakosti žensk psihološko globlje, so njene lepe besede o dostojanstvu ženske kot žene in matere, rabile v glavnem zato, da je ženska ostala odvisna služabnica moškega.
Toda zdaj je gotovo že jasno, da mora biti teorija o univerzalnem pomenu razlike med spoloma za zastopnike moškega hierarhičnega razrednega gospostva zelo privlačna in skrajno hinavska. Razlika med spoloma ni biološka danost, razen različnih spolnih žlez. V vsem ostalem sta si moški in ženska enaka, razlike pogojuje samo izobrazba, čustvena vzgoja in družbena ureditev ter položaj žensk in moških v družini, proizvodnih odnosih in na oblasti. Položaj moškega in ženske ter njune psihične drže pogojujejo družbene razmere, ki so določale v različnih zgodovinskih obdobjih tudi različne njune položaje (materiarhat, patriarhat).
Nietzschevo sovražno razpoloženje do žensk in pripisovanje negativnih lastnosti ženskam očitno izhaja iz maskilističnega kompleksa superiornosti avtorja. Za ženske je takšno pripisovanje lastnosti žaljivo in krivično. Za avtorja je predstavljalo obrambo pred predstavami, povezanimi z libidoznimi impulzi in frustracijami v odnosih do nasprotnega spola. Očitno je, da so bile predmet raziskovalnega interesa avtorja namišljene ženske značajske slabosti, namesto geneza njegovih duševnih konfliktov oziroma nagonskih, libidoznih korenin in psihičnih drž, ki so šle v smeri represije in reakcijske formacije napram ženskam in poveličevanja moških.
Več kot očitno je tudi, da so take skrajne izjave filozofa Nizetzcheja predstavljale sublimacijo avtorja za zavrte seksualne nagonske vzgibe. Kar nenavadno je, da sodobnemu človeku pride na misel, da potegne iz naftalina te patologije in nam jih ponudi v branje kot zanimivost.
O Friderichu Nietzscheju bi napisala še to-le zanimivost. Medtem, ko se je potapljal v blaznost in v umobolnici jedel svoje lastne iztrebke, je nejgova sestra ugotovila, da arijski rasi v degenerirani Evropi slabo kaže. Zato sta z možem Bernhardom Fosterjem s somišljeniki krenila v gozodve Paraguaja ustanavljat arijsko čisto mesto, brez genov nižje vrste - leta 1886 je tako nastala Nueva Germania. Podnebje jim ni bilo milostno, zemlja prav tako ne, denarja je kmalu zmanjkalo, Bernhard se je ubil, Elizabeth pa se je vrnila domov. Skrbeti za brata, ki ga je bolezen odnesla že precej daleč, predvsem pa poslovati z njegovimi zapisi in knjigami. Zgodovina pravi, da je storila vse, da bi njegovo pisanje prilagodila pričakovanjem nacistične stranke. Vsekakor ji Hitler ni ostal dolžan in ni pozabil tako oddaljene Nueve Germanie. Po Nietzschejevi filozoviji je Hitler napisal tudi svoje veliko delo Main kampf.
Ben Macintyre, angleški novinar, ki je odpotoval po sledeh kolonizatorjev, o najdbah poroča v knjigi Forgotten Fatherland. Pravi, da so pred Božičem 1934 zbrali otroke iz naselja, jih peljali na pokopališče do Forstnerjevega groba in tam slavnostno odprli velik paket, ki je prišel iz Nemčije. Po osebnem Hitlerjevem ukazu je bil poln prave nemške zemlje! Ko so jo raztresli po grobu, so otroci med tem prepevali. Po drugi svetovni vojni je naselje izgubilo še to majhno podporo, dobilo pa je nekaj obiskovalcev. Recimo zdravnika, ki se je držal bolj zase, je pa skrbel za reveže in znal z otroci, po letu 1960 pa je nekam izginil. Pisal se je Josef Mengele, bil je zloglasni nacistični zdravnik koncentracijskih taborišč.
Danes ima občina svojo spletno stran na Municipalidat de Nueva Germania. V urbanem naselju živi 1092 prebivalcev, na pitno vodo jih je priključeno 20, smeti ne odvažajo nikamor. Obiskovalci današnje Nueve Germanie poročajo o modrookih Indijancih in nemških priimkih, recimo na The Kota Mama Expedition. Ti priseljenci izhajajo iz družin ali posameznikov pobeglih nacistov pred roko pravice po drugi svetovni vojni v Paraguaj. Žal, niso čiste arijske krvi, ker so se pomešali z Indijanci.
Nietzschejevi citati:
- Človek je za nadčloveka ravno to, kar je opica človeku - posmeh ali boleča sramota.
- Človek je vrv, ki je napeta med živaljo in nadčlovekom - vrv nad prepadom.
- Človek je prehod in most med tistim kar je nižje in tistim kar je višje. Najvišja misel je to, da človek je nekaj, kar je potrebno preseči.
- Človek je nova resnica, ki naznanja nove vrednote. Vse plošče (moralne zapovedi) bi bilo treba razbiti, ker na njih ni vrednosti, ki bi jih bilo vredno ohraniti.
- Če hočeš preseči sebe, moraš po vrvi na ono stran, do nadčloveka.
- Kar te ubija, te okrepi.
Ustvariti nove vrednote pomeni, da mora nadčlovek popolnoma zanikati sedanje vrednote nižjega človeka in mora zapisati nove. Tako nadčlovek ne pozna vrednot, kot so: ne laži, ne ubijaj, ne kradi, itd. Tukaj Nietzsche misli na krščanske vrednote. Nietzsche pravi, da je človek negacija človeka tako, da če sprejmemo to njegovo misel, moramo sprejeti tudi smisel popolnega prevrednotenja vrednot. Ni nam pa dal opisa nadčloveka in njegovih vrednot. Nadčloveka si lahko predstavljamo od intelektualno najbolj razvitega, razgledanega, do najbolj postavnega, strastnega, uživajočega, do najbolj pustega, samostojnega živega bitja. Nadčlovek je prav tako poln energije in ima voljo do moči, je poln sovraštva in ljubezni. Zelo protisloven človek, kajne?Njegova volja do moči izvira iz kaosa in gnusa po življenju.
Tak je postal tudi arijski nadčlovek, uresničen po Hitlerju, ki je povzročil eno največjih tragedij človeštvu - 60 milijonov mrtvih. Zato si ženske prav zares ne želimo, da bi nas povezovali Nietzschejevo filozofijo, filozofijo zmedenega kikirikanca, ki iz vse svoje globočine kriči: Jaz sem tvoj petelin in jutranji svit zaspani črv. Pokonci! Pokonci! Moj glas te bo že skikirikal k budnosti! Odeni vezi svojih ušes in poslušaj! Hočem te namreč slišati!! Pokonci, pokonci! Tu je zadosti groma, da se tudi grobovi naučijo poslušati! In otri si spanec in vso umazanijo in slepoto z oči. Tudi z očmi me poslušaj: moj glas je zdravilo še za slepo rojene. In brž, ko se prebudiš, mi moraš ostati večno budna. Meni ni v krvi, da bi prababice budil iz spanja zato, da bi jim rekel naj naprej spijo! Daj roko, gnus, gnus, gnus, gorje mi!
Skratka: sadistični odnos nima le do živečih žensk, temveč tudi do prababic, ki ležijo v grobovih in naj bi ga poslušale.
Tisto, kar je Nietzcheja nekoč spravljalo, da se mu je gnusilo, mu zdaj vliva mir in vedrino vsepotrjevanja. Njegov ja, je amen.
Dr. Josef Mengele, angel smrti iz Auschwitza, specialist za torturo, evtanazijo, evgeniko, sterilizacijo, sadistično eksperimentiranje in sistematično pobijanje nižjih ras in hendikepiranih ujetnikov, ki je naredil iz ubijanja laboratorijski šport in je živel v Nietzschejevem utopičnem mestu v Paraguaju od leta 1960, je umrl 7.2.1979.
Z dr. Mengelejem je povezana še naslednja zgodba:
V Judovskem muzeju na Dunaju so posvetili 60. letnici smrti judovski glasbenici Almi Rose v koncentracijskem taborišču. Alma je kot hči filharmoničnega koncertnega mojstra Arnolda Rosea odrasla z glasbo, v njihovi hiši se je sestajala dunajska glasbena elita v prvi polovici minulega stoletja. Po prvih nastopih ob očetu je glasbenica z lastnim ansamblom Dunajska valčkova dekleta doživljala uspehe na turnejah po celi Evropi. Priključitev Avstrije k Hitlerjevemu Tretjemu raju leta 1938 je iznenada prekinila njeno kariero. Roseovi so zbežali v London.
Med koncertnim nastopom na Nizozemskem, potrebnim, da bi preživela družino v Londonu, je Alma Rose doživela še nemško okupacijo Nizozemske. Bežala je proti Švici, vendar so jo nacisti na poti zajeli in poslali v taborišče Auschwitz. V ženskem taborišču Birkenau se je začela zanja etapa kariere Alme Rose: Iz glasbenih laikov je sestavila orkester, ki je moral vsako jutro in vsak večer igrati med maršem skozi taboriščna vrata. Rose je mnogim članom svoje kapele omogočila, da so preživeli, sama pa je umrla v začetku aprila 1944 za posledicami zastrupitve. Zadnji dan pred smrtjo jo je še pregledal "angel smrti iz Auschwitza", dr. Jozef Mengele.
Kakšen nauk lahko izluščimo iz vsega opisanega dogajanja?
Zlo rodi zlo.
Nietzschejeva ideja o nadčloveku čiste arijske krvi je splavila na površje Hitlerja, ki je idejo udejanil z drugo svetovno vojno, ki je zahtevala 60 milijonov žrtev. Med njimi tudi glasbenico Almo Rose.
V drugo svetovno vojno je bila vključena tudi Japonska (Os Rim, Berlin, Tokio). Na mesti Hirošimo in Nagasaki so Američani odvrli atomski bombi (za konec druge svetovne vojne).
Srbski pisatelj Čosič je Miloševiču rekel, da morajo vsi Srbi živeti v eni državi. In kaj se je zgodilo? Bratomorna vojna.
Ideje so nevarne. Prepričana sem, da Bog ne more umreti, kot je rekel Nietzsche. Danes umira človek, ki postaja brezsrčen stroj, robot in suženj svojih izumov, orožja in idej. Vprašanje je kako naj živim, da bom postal dober človek, poln ljubezni, dobrote in usmiljenja? Kaj naj storim, da bom zgradil v sebi plemenito osebnost. Ne ideje, srčna kultura in dobrota naj dobi moč, ki spreminja človeka, družbo in podobo človekovega življenja in ravnanja na zemlji. Vsako živo bitje ima svoje dostojanstvo in pravico, da se ga spoštuje – tudi ženska!
Zaradi jasnosti naj povem, da moj članek ne obravnava Nietzschejeve filozofske doktrine, razen kar je splošno znanega. Govoril je o zlorabi ideje o nadčloveku in posledicah, ki so iz tega sledile. To je bilo bistvo članka. Koncepta volja do moči in nadčlovek sta postala temelj trejega rajha.
Nietzsche se je zaljubil v Lou. A Lou in Ree sta ga odbila, zato se je užaljeno umaknil v samoto švicarskih Alp. Rezultat travme je njegovo najznamenitejše delo »Tako je govoril Zaratustra«. Prispodoba puščavnika, ki se spusti s hribov, da bi razglasil smrt Boga in pridigal o načinu življenja, v katerem mora vsak najti svojo pot v svetu, oropanem resnice in vrednot je skrajno osamljena vizija človekovega položaja, posnetega po lastni izkušnji. Nadčlovek je le mistična figura. Ironija usode filozofa ni naredila srečnega, Lou ga je odbila in znano je, da ni bil naklonjen ženskam. To povedo tudi številni njegovi izreki, ki jih ne bi navajala ali ponavljala. Boril se je z obvladovanjem lastnih misli in telesa, a usoda ga je vodila v mentalni zlom. O filozofu obstajajo različne študije in mnenja, ki so si med seboj tudi kontraverzna, vendar to bi presegalo namen mojega prispevka.
SAMOSPOZNAVANJE IN SAMOZAVEDANJE
Najprej se človek osvobodi lupine, ki ga je obdajala in se uspe povzpeti k ustvarjalni energiji samega duha, in od tod se vrača nazaj k človeku in naravi ter v globino samega sebe. Malo ezoterično bi se izrazila, če rečem, da se je človek vrnil v vesolje svoje praduše, njegova misel je povezana z njeno notranjo logiko, kamor sodi tudi ponižnost, pozornost in zazrtost v skrivnosti, ki nam niso poznane in jih odkrivamo. To bi poimenovala povzdignjena zavest na stopnji (več)videnja.
Človek razvija svojo znanost o ideji, o duhu, kakor da je duh sam zase in na sebi bitje. Duša se dviga na višjo enotnost s telesom. Za seboj se vlečejo niti preteklosti iz večnosti tako nekako, kakor je v sadežu ukinjen cvet, v enosti življenja od prazačetka pa je ukinjen en razvoj in z rojstvom je začet drugi razvoj, ki vključuje tudi prejšnje življenje. Kako naj bi pojmovala fenomen, ki ga nekateri opisujejo kot svoje izjemno vseobsegajoče dušno doživetje v ustvarjalnosti, ki se je rodilo iz apoliničnega in dionizičnega principa. V tej duhovni arheologiji vedno najdemo nove načine rojstev, ki odkrivajo skrivne vezi v gozdu simbolov, ki opajajo in bude v nas plemenitega kralja, ki si je razgalil masko in izgovarja resnico svoje duše, iz katere zajema vedra polna zlata in dobrin, ki jih podari drugemu.
Mislim, da ustvarjalni ljudje iz subjektivnega občutenja razvijejo objektivni pojem lastnega samospoznanja in samozavedanja, saj gre hkrati za mehanizem, kemijo, teologijo in smotrnost stanja bivanja, ki ukinja idejo bivajočega nad tabo in se duša sama na sebi svobodno razreši kot celota v enosti s telesom.
Duša postane genialna in dejavna moč, nekakšno samospoznanje absolutnega duha in duh samega sebe popolni in napolni notranjo lupino tako, da dojame samega sebe. To je obširno carstvo lepega, ki ga občutijo izbranci, rojeni iz duha in prerojeni v lepoti bivanja. K njim sodi umetniška lepota. Njena zakonitost je harmonija, ki povezuje glasove, barve, oblike in zvoke na čutno zavest in zaznavnost snovi in duha.
Vsak ustvarjalec se trudi notranje povezati zaporedne faz nastajanja in zorenja duha. Duh je povezan s preteklostjo prejšnjih življenj, saj se me ob pesniškem navdihu vedno nekdo ogleduje in mi narekuje kaj naj pišem, opazuje me kako se bom odzivala in kaj sporočila. Duh mi nenehno ponuja ornamente in hieroglife iz preteklosti, ki se spreminjajo v metafore in me uči kako naj jih razluščim in razporedim zrnje. Vse njegovo prišepetavanje je simbolno, dvoumno in vzvišeno.
Mislim, da je temeljna snov, s katero je duša povezana s prazačetki, ljubezen. Je soglasje duha s samim seboj, je njegova lepota, ki se ujema s fizičnim utelešenjem našega prihoda. Človek teži k višji ubranosti, višji pomiritvi in k poravnavi.
TRG DUHOVNOSTI IN KULTURA
Beda duha in neznanje se povzdiguje v skrivnosti. Trg duhovnosti dobro deluje med manj izobraženimi nevedneži, ki nasedajo in iščejo ravnovesje med stvarnostjo človeške plitkosti, ki je zasidrana v potrošniškem načinu življenja, in namišljeno duhovnostjo tuje vzvišenosti, ki naj bi jih odrešila. Zaradi količinske prisotnosti zavajajočih in cenenih informacij, je duhovno ozračje izgubilo dobršen del svoje identitete in ustvarjalne moči.
Kaj pa je tako visoko povzdignjena beseda: duhovnost, s katero se tako radi kitimo in z njo tako radi manipuliramo?
Ali ni duhovnost sistem vrednot, zasidranih v človekovi zavesti. Duhovnost pomeni zmožnost v sebi odkriti sposobnost biti etičen in moralen. To je vsa modrost.
Je generacijska medsebojnost, ki se v skladu s tradicijo prenosljivosti vrednot, nadaljuje v samih družinah z nauki v smeri oče – sin ter mati - hči (povedano v simboličnem pomenu), brez poneverjanja spomina. Nobena matrica ne ponuja rešitve boljše od dobrote in ljubezni, ki vključuje tudi odgovornost za drugega. Zelo preprosto, gre za vzgojo posameznika. Ključ vsega je vrednostni sistem. Gre za kulturno oblikovanje prostora, ki selektivno zavrača vse izumetničeno, ki nima temelja v etičnem izročilu naših babic, ki so bile tudi manj pismene, kot smo v povprečju današnja generacija, vendar so imele v sebi srčno kulturo.
Prizorišče sveta naj bi bili etični ljudje, ki se znajo prepustiti, da jih objame modrost, da jih neumnosti in manipulacije ne obvladujejo in da se kričavih viljivcev kiča rešijo. Etičnost vključuje tudi ekološko duhovno osveščenost. Nad vso to diagnozo vzhodnjaških kozmoloških in odrešenjsko čudežnih vzorcev mišljenja, človek lahko samo zamahne z roko, kajti vse najpomembnejše stvari v življenju so zelo preproste.
Prevesti srce v javno dostopen jezik splošnega vrednostnega sistema je najvišja oblika duhovnosti, ki jo lahko v družbi ljudje kot posamezniki in vsi skupaj dosežemo.
MATERINSTVO KOT LEPOTA IN BREZPOGOJNA LJUBEZEN
Ženska lepota je simbol materinstva, ki je samo po sebi brezpogojna ljubezen. Materinska ljubezen pa je čista lepota duše, ki seva iz notranjosti in je edina sila, ki omogoča, da preživimo.
Materinska ljubezen je lepota, ki okrepi človečnost. Materino dejanje je višje upanje demetričnega misterija, ki se razkriva v materinstvu in doseže lastno božanskost.
Materinstvo je povezava med žensko in verskim čustvom, materinstvo daje ženski svečeniški pečat, to je globoko občutje zavesti Boga, ki daje, pomešano z ljubeznijo ženski in zlasti materi versko posvetitev, ki je mogoča tudi v najbolj barbarskih časih.
Zveza moškega in ženske je doživetje prave človečnosti in predstavlja vrnitev k naravi in k harmoničnemu življenju v naročju narave. Ljubezen in sočutje sta poglavitni moralni načeli materinstva. Brezpogojna materinska ljubezen je biološka potreba, ki jo podpira tudi nagnjenje do brezpogojne ljubezni v ženski čustveni dispozijii.
Krščanska Devica Marija simbolično predstavlja veliko mater, ki varuje vse otroke v svojem naročju. Odnos do matere se razteza še na druge materinske simbole, kot so domovina, narod in zemlja. Mati je kot zemlja, ki daje vsem svojih otrokom vse, kar potrebujejo, ne da bi se ozirala na njihove zasluge. Vse naredi za svoje otroke in njihovo pravo srečo.
Materinsko usmerjeni ljudje so gostoljubni, prijazni, sočutni, v njih odseva izraz nežne človečnosti, skratka kreposti načel ljubezni, sloge in miru. Razširjajo svojo skrb prek svojega ega na drugega in usmerjajo domiselnost za olepšanje tujega življenja. Ženska je zakladnica vse kulture, dobrote, predanosti in skrbi za drugega, njena ljubezen izhaja iz materinstva in je najbolj vsestranska, zato odseva posebno lepoto in je osnova vsega duhovnega življenja.
Materinstvo je sila v duhovnem razmerju z vsemi ostalimi oblikami ljubezni, lahko bi materinstvo poistovetili s čisto in prezpogojno ljubeznijo, kot sem v svoji pesniški zbirki Sončevo oko opisala:
Brezpogojna ljubezen je najmočnejša sila, ki žene življenje naprej.
Brezpogojna ljubezen je kakovostno radostno izpolnjeno življenje.
Brezpogojna ljubezen ne postavlja nobenih pogojev.
Brezpogojno ljubezen daješ, če ne pričakuješ ničesar v zameno.
Brezpogojna ljubezen je naše pravo notranje bistvo.
Brezpogojna ljubezen je temeljna prvina vseh naših dimenzij bivanja.
Brezpogojna ljubezen je hvaležnost za vse tiste trenutke, ki sem jih
preživela v zadovoljstvu in sreči pa tudi v nesreči, ki me je vodila
na poti do lastnega spoznanja.
Brezpogojna ljubezen je odgovor na tvoj jezik ljubezni.
Brezpogojna ljubezen vodi skozi vse dimenzije svojega izražanja.
Brezpogojna ljubezen je temeljni kamen vseh razsežnosti doživljanja sreče.
Brezpogojna ljubezen hrepeni po resnici.
Brezpogojna ljubezen je naša narava, vse, kar je, in se izraža neponarejeno.
Brezpogojna ljubezen ne pozna meja in omejitev, je ljubezen med partnerjema,
je ljubezen staršev do otrok in otrok do staršev ter ljubezen med ljudmi, ki odrešuje.
Brezpogojna ljubezen prestopi prag človekove zavesti in vstopi v novo kakovost življenja.
Brezpogojna ljubezen je glasba sorodne duše, ki je namenjena tebi.
Brezpogojna ljubezen je rast in zorenje, ki jo omogoča povezovalna ljubezen prijateljstva.
Brezpogojna ljubezen je zmagovalka na pohodu prebujanja občutkov skozi srce.
Brezpogojna ljubezen je čudoviti vodnik skozi partnersko življenje ženske in moškega.
Brezpogojno ljubezen dajem in jo izražam tebi, ki te spoštujem.
Brezpogojna ljubezen ozdravi tvoj ego!
PRIJATELJE SI LAHKO IZBIRAŠ, SOVRAŽNIKOV NE
Že od nekdaj velja pregovor, da si prijatelje lahko izbiraš, staršev pa ne. Vendar ta pregovor, velja tudi za sovražnike. Nikoli si ne moreš izbrati sovražnika. Sovražnik pride sam, ga sploh ne vidiš, ko se ti približuje. Prihaja kot volk skoz temno noč in te napade s svojimi pohotnimi šapami. Sovražniki prijahajo k tebi kot nevidne sence. Nekateri se plazijo in se pretvarjajo kot prijatelji in šele ko si najmanj pozoren, razkrijejo svojo naravo in ti dajo brez ovinkov vedeti, da niso tvoji zavezniki, da gojijo do tebe negativna čustva, skratka da jim nisi simpatičen, da jih nekaj na tebi vznemirja in moti. Pravi prijatelji so redki, vendar če jih imaš, so pravi zaklad.
Kdo pa je tvoj sovražnik? Tisti, ki se s teboj ukvarja z vsemi strastmi, ki te hoče uničiti iz same zavisti. Tudi zavistni prijatelji se lahko spremenijo v sovražnike. Dovolj je, da imaš nekaj na sebi, kar drugi z vgrajeno predispozicijo sovražnosti nima, ta pa se spremeni v tvojega sovražnika. In ko ta stopi v ring deluje zakon močnejšega. Vprašanje je kaj je boljše ali da sovražno delovanje drugega stoično prenašaš in se umakneš ali da gre v protinapad.
Umik je včasih moder, vendar obstaja problem, da te ima sovražno razpoloženi za bedaka, te naprej sramoti in se s teboj norčuje in se okliče za zmagovalca. Še slabša pa je situacija, če te nekdo toliko izziva, da hoče narediti iz tebe sovražnika. V vsakem človeku tiči vrabec, ki mu kdaj pade iz kljuna tudi kakšno seme plev.
So ljudje, ki se znajo krotiti in uspešnega človeka ne sovražijo, veliko pa je ljudi, ki drugemu privoščijo srečo in uspeh tako kot sebi. Vendar ob vsem tem je treba vedeti, da ima tvoj sovražnik tudi simbolno vrednost, kajti moč njegovega sovraštva je barometer, ki ti izmeri koliko pomeniš, sicer bi te prezrl, niti opazil te ne bi. Če si nihče, sploh nimaš sovražnikov. Bolj, kot ti zavidajo, več sovražnikov imaš. Ko potencialni sovražnik vidi, da si uspešen in da pridobivaš na pomenu, se njegovo čustvo začne sprevračati v zavist, v negativno čustvo sovraštva.
Človek je poleg lepih trenutkov, ki jih prinaša življenje, že po naravi obsojen na žalost, na trpljenje, na večno nenasičenost in nezadovoljnost. Kakšno ugodje je biti nekomu zavisten! Sovražiti. Izkazovati negativnost, ki neposredno dokazuje na neko pomanjkanje. Rjoveti klic v sili: »Nesrečen sem, zavidam ti, da si ti srečen, da si uspešen, bogat, lep, celo tvojo mirnost in dobroto ti zavidam!«.
Kakšno olajšanje. Le kako bi se odrekel svojim negativnim čustvom, ko pa mu je tako hudo. S sovraštvom je nesrečnež bogato nagrajen. Kaznuje srečneža, ga postavi na svojo raven ali še nižje, ga poniža v črva in potem je zadovoljen.
Sovraštvo pa ni nevarno samo zaradi dejstva, da ima človek na nasprotni strani rivala, ki bi rad bil rad pomembnejši od njega, temveč in predvsem zato, ker sovražnik dela škodo tvojem dobrem imenu, časti, premoženju, ti jemlje energije, se polašča tvojih osebnostnih pravic in ti ne dovoli biti človek. Gre se pikolovsko iskanje tvojih napak in uporabi vse, da bi te uničil. Sovražniki so običajno po svojem duhu majhni in revni. Ne glede koliko knjig so prebrali, je njihovo znanje v nepravih rokah, ker ga ne znajo ponuditi s prijazno besedo in z ljubeznijo, temveč te posiljujejo. Tvojo osebnost tak mendra kot čevelj cigaretni ogorek. Sovražnik si hoče zgraditi svojo srečo in uspeh na tvoji nesreči in na tvojem neuspehu. Sovraštvo ti pije in izpije kri. Sovraštvo je disharmonija med srečo in nesrečo.
Če hočeš spraviti disharmonijo v harmonijo in nevtralizirati sovraštvo, se moraš odreči svojemu zadovoljstvu sovražnega delovanja. Lahko rešiš problem tudi tako, da dosežeš formalno izenačitev z nasprotnikom, da ne bo imel občutka, da si močnejši od njega, v največ primerih pa se moraš ponižati in se mu podrediti in dobrikati. Občudovati ga moraš in hliniti svojo prijaznost.
Najpomembnejše pa je, da dosežeš v sebi občutek, da si s tistim, kar si, zadovoljen in da te sreča drugega ne onesrečuje. Sovraštvo je udejanjanje stanja trajnega nezadovoljstva neke osebe tako, kakor je lahko sreča drugega udejanjanje zadovoljstva sui generis. Če se hočeš znebiti čustva sovraštva, se moraš preseči.
Človek mora doseči, da preseže mejo golega imitiranja sovražnika in da svoje obrambe ne gradi na način, kot sovražnik napada. To pa je največkrat iluzionistično, kajti človek je tista tvorba in forma, ki se meri z drugim in stopi v obrambno držo. Z obrambo teži, da se postavi na višjo raven, kot ga postavlja nasprotnik, ki ga hoče ponižati, izničiti.
Poravnavanje medsebojnih računov je pogosto zelo neprijetna zadeva, kajti uporabiti isto plačilno sredstvo, ki ga uporablja nasprotnik, je tvegano, ker je v »plačilnem prometu« devalvirano sredstvo.
Torej vzajemna razmerja, ki se razpletajo med tvojo srečo ali nesrečo, odločajo o tvojem stanju ter ugodju in neugodju drugega v stanju njegove zavisti in stanju njegovega uveljavljanja večvrednosti. Vsaka predstava o drugem ima svoj kvantitativni odnos v razmerju, je norma presojanja, ki se ustvarja s takšnim razkazovanjem, je lahko apriorna veda o nadčloveku. Sestavlja jo dvočlenski odnos. Določenost biti vodi do harmonije in disharmonije. Harmonija vlada povsod tam, kjer prevladujejo med neenakimi ljudmi enaki ali sorodni, disharmonija pa velja nasprotno. Disharmonija temelji na prevladovanju in ustvarjanju neenakosti. Spremeniti disharmonijo v harmonijo zadovoljstva lastne osebnosti pa je največja umetnost. To lahko dosežeš samo s pozitivno naravnanimi ljudmi, ki ne bodo delovali sovražno proti tebi. Zato je dobro sprejeti modrost, da se od sovražnika pravočasno distanciraš, da ti ne povzroča še večje škode.
Sovraštvo se ne ukvarja z velikimi temami, običajno se ukvarja z vrednostnimi sodbami, ki jih izreka čustvo antipatije in samoprecenjevanja z vso slastjo. Nevarno pa je predvsem zato, ker ko laži izrekajo sodbe, velja, da nekaj krat izrečene laži, lahko postanejo resnica.
Sovraštvo pa je nevarno tudi zato, ker se širi kot plevel in ti neprestano nastavlja ogledala, v katera gleda v tebi svoj obraz. Se ne izrabi in izčrpa kar tako, neverjetno vztrajnost in moč ima.
Celoten iracionalizem sovraštva pa ima svoje korenine v špekulaciji, da svet tvorijo več ali manj vredni ali več ali manj srečni in nesrečni ljudje. Vsi težijo biti srečni, vendar na različne načine. Če bi stavili na resnico in dobroto, bi bil svet manj zavisten in nesrečen.
Sovraštvo ni nič drugega kot velikanska skleda neobvladanih čustev do sebe in drugih ter neprizanesljivost do lastnih napak, ki jih bičamo v drugem.
Valovanje morja spominja na upehano valovanje krvi, ki naskrivaj vztraja, da obudi v razburkanih čustvih ljubezen in pozabo v hrepenenju, da bi se vsak prebudil kot človek upanja v dobro in pozitivno.