ACTIO IN DISTANS

Nastajal je ciklus pesmi v trenutkih, ko sem skušala delovati na daljavo, jo spoznavno dognati in se ji približati. Nekako v zanosu, s simboliko še neodkritih spoznanj. Hipotetično in domišljijsko, s fikcijo sem ustvarila actio in distans. To delovanje na daljavo je nekakšna hipoteza, ki jo potrebujejo odgovori, ko raziskujemo nedosegljive skrivnosti.

Odpiranje v prostor, v neskončnost, krmarjenje, kakor bi sedeli v vesoljski ladji in doživljali skoz zaščitno stekleno zaslonko kozmos. Sporočilo teh pesmi razodeva človeka tudi v razsežnosti njegove plemenite radovednosti. Na mesto, da bi človek prihajal iz ene vrste v drugo v poznanem okolju, ustvarja nove oblike vèdenja in domišljijske svetove, ki poganjajo kulturne oblike spoznavanja.

 Viri govorijo, da od Kopernika dalje postaja vesolje vse večje in večje. V 19. stoletju so astronomi ugotovili, da so najbližje zvezde – druga sonca – oddaljene več svetlobnih let. V začetku 20. stoletja so teleskopi začeli odkrivati druge galaksije – velikanske zvezdne vrtince – oddaljene od nas več milijonov in milijard svetlobnih let v prostoru-času. Ob koncu pravkar minulega stoletja se je uveljavila kozmološka »teorija napihnjenja«, po kateri naj bi bilo vesolje neznansko večje od Hubblove sfere, ki je naš vesoljni horizont. In zdaj se uveljavljajo teorije o mnogih, morda celo neskončno mnogih vesoljih … Filozof se ne more izogniti vprašanju, kakšno je človekovo mesto v teh nepredstavljivih razsežnostih. Ali sploh še lahko govorimo o našem »vesoljnem domu«? Je življenje v kozmosu zgolj naključno, ali pa je v njem vendarle skrit kak namen? Predvsem pa, kakšna je vloga zavesti in duha v vesoljnih prostranstvih? Vse bolj se utrjuje prepričanje, da je bistvena in ključna.

Človek živi v svojem biološko varnem revirju doma, vendar je ohranil v sebi migracijski nagon, da se je odločil za let iz svojega naravnega kokona kot Ikar, ki je hotel posnemati ptiče. Iz svojega ptičjega gnezda odleti v prostor. Pot je vselej vzlet simboličnega mišljenja, ki gre onstran danega prostora.

Kozmos doživljamo kot daljino in tujino, a tudi kot bližnji dom, ki si ga želimo ogledati in spoznati. Iz jamskega prostora odhajamo v kozmos iskati resnice o sebi. V začetku s fikcijo, nato pa tudi dejansko fizično in znanstveno spoznavno z raketami. Uresničujemo sen človeštva, simbolični pomen zveze med nebom in zemljo. Višina je vselej združena s čustvom veličine in upanja, da bomo spoznali skrivnostni svet neskončnosti, iz katerega izhajamo. Dimenziji višine in upanja sta principa človekovega obstoja.

Vabljeni v poezijo zvezdnega prahu!
 

Galaksija Vrtinec M51 a
 

Velik sijoč rožnat dragulj
seva iz galaksije,
ki je prenehala dihati.
Galaksija Vrtinec M51a
leži na veliki operacijski mizi
vesoljskega dna, čakaje obdukcijo,
očiščenje in ponovno oživitev.
Vzgib prsnega koša se je postavil
na noge in misel se je prebila
do spiralnega vrtinca, se ustavila na koščku
razbitega meteorita in postala telo
s starodavnim zapisom iz zemeljskih temin.
Misel ni dala svojega telesa iz rok.
Vračala se je v svojo prvotno obliko,
ko je človeški duh še visel na kavlju
vesoljskega ekrana, ki še ni imel svojih pljuč,
zbiralnika krvi in svojega glasu.
Ko je kamen imel še svoje okorne in počasne premike,
še ni poznal vrtenja v sončnem krogu planetov.
Transmisijska volja misli se je vključila v proces
oživljanja in tavala po grobnicah vesolja.
Brez specializiranega znanja,
usmerjenega študija astronomije
in akademskih znanj za oživljanje mrtve snovi.
Kar naenkrat je počilo ogledalo in pogoltnilo misel,
ki je tavala med tektonskimi premiki meteoritov
in se zavrtinčila v spirali do dna, kjer se je rožnati biser
lahko ohranil milijarde svetlobnih let in z enim samim
leskom ustvari nove svetove iz žlahtnih kovin.
Ob vhodni loputi dna je misel dobila srebrnikasto oblačilo.
Odmevi njenih še živečih impulzov so ustvarili šepetanje vetra.
Med letenjem je zamrmrala, se prijela za ogrlico
iz dragih kamnov in začutila v sebi žensko.
Na sebi srebrno prejo in iz svojega rokava potegnila
vžigalico. Prižgala je novo življenje s staro geometrijo
in novim časom, ki je zadišal po človeški koži in cimetu.
Čisto na meji tam, kjer je uzrla svojo podobo iz
prejšnjega življenja, je svetlobni žarek upodobil
linearni kontinuum dogodkov: Vse se ponavlja!
V genetskem bazenu se je rodilo novo ozvezdje.

 

ARHAIČNA GOVORICA DAVNINE

Vznikla je z energijo boksarske pesti.
V ringu planetov. Na delu je volja do moči,
ovita s turbanom obroča ledu brez obraza.
Izbruhnila je svetopisemska pošast.
Tam poleg ledenika Eyjafjallajokull.
Vroče srce zemlje grafitnega lica.
Satan s kačjim želom in mati teme.
Ne ovira ju Eifflov stolp, ne Kitajski zid.
Resnica je opisana v Tibetanski knjigi mrtvih.
Prašni dimni sen vesolja človeštvu.
Plinasta ladja samotnih delcev skozi oblake.
Izbruh jeze planeta v zemljin brlog.
Sivi lasje davnine rastejo skozi vulkansko žrelo.
Prah na mizi Ólafurja Ragnarjam Grímssona.
Plin je zadušil kobilico na sibirski liliji.
Se usedel na številna kapucinske pleše,
na telefonske drogove in žice širom sveta.
Danes se dvigajo prašne sence pepela
dvakrat močnejše in večje gmote kot včeraj.
Kamni bruhajo iz želodca dim in lavo odvečno.
Brizg je prenaredil zrak, zaganjajoč
kamenje in prah iz geoloških dob nebu v obraz.
Tisočletja peščenih ur.
Iz praspodnjega plašča
vrešči arhaično pesem kamene krvi.
Grafitna belina. Simfonija zračnih valov
z jadralcem skozi peščene delce hiti.
Obiskal je luno, ustavil brnenje letal.
Spremenjen v nebeškega potepuškega psa
na barikadah jasnine in temine sveta.
Kje so zapisane dimenzije razuma,
ki iz gnoja vulkana poganja
in umira človek v človeku?
Srečevanje oblaka prahu s tistimi,
ki se jim ne da izmeriti svet,
kjer izginja zeleno in se pričenja puščava.
Borghesova Peščena puščava.
Raziskave delcev prahu so pokazale,
da gre za eliptični odstavek pesmi
v zapisu rdečega lesketajočega trebuha.
Ubije te pogled na njegovo dno.
Mimikrija pripravljena na odgovor.
Slepo božanstvo, ki je zaprašilo liste
In grmičevje s svojo sivo davno prisotnostjo,
Pognojilo človeka, da bo ravno rasel.
Dialektika narave je gibanje in delovanje
z naporom izbruha božjega gneva.
Ko se prebudi, zakrije neprehodno močvirno polje
in izmišljene pokrajine hrepenečih tigrov po mesu
v temni polarni noči, ki strupeno sumiči
apokrifne citate demiurgov,
ki so od nekdaj spoštovali
zemljine strasti na Heklaji.
Obtičali so, na tisoče njih je obtičalo.
Iskali so prenočišče in hrano.
Kotiček za bivanje, čakaje,
da se utiša cepljenje razpok znotraj
trebuha gostitelja tam spodaj,
tam spodaj, kjer prihajajo vzgibi
za ravnovesje neba in sveta
v raztelešeni um.

PREDKAMBRIJSKA DOGODIVŠČINA

Sem vretenčarka iz usedlin kambrija.
s polnim trebuhom alg iz paleozoika.
Štiridimenzionalna. Retrospektivna zavest.
Potujem s hitrostjo polža po hiši univerzuma.
Butam z glavo začetka v sedanji čas
in opletam z repom po pramorju prihodnosti.
Sem sestavni del monumentalnega kozmosa.
Presegam realnost v telesnosti.
Vse kar v meni živi, ni nikoli umrlo.
Vse kar je umrlo, je shranjeno živo.
Spomin živi na drugi koordinati.
Travniki so pripluli iz metafizične zavesti
v moje oči. Rože so vesoljske oči divje zveri,
totem zemlje v dlačicah čmrla.
Breztelesno lebdenje utemeljuje misel,
ki se kotali med prekambrijskim skalovjem.
Noč, ki sem jo prespala z enookim moškim
je ostala na zadnjih vratih na obzidju zavesti,
kjer rastejo planeti osončja in vzhajajo meglice.
Izstopim iz Plutona v svet domišljije.
Plavam med zvezdami, sledim kozmični
energiji svojega nastanka. Napišem pismo
judovskemu priseljencu v vesolju
Albertu Einsteinu. Pogovarjava se
o preteklih sedanjostih, odpirava horizont
luči v temi. Obdana sem z neskončno
relativnostjo, vsa sem poraščena s kozmičnostjo,
z bobnenjem energij, naletavanjem kometov,
zavesami kronologij,  nevihtami peska,
metaformozami bitij, ki se znotraj črnih lukenj
hranijo s svetovi. Sprehajam se v kebasti obleki.
Izselila sem se iz časovnoprostorskega razmerja.
Ptica ujeda se je naselila v satovju tkiva.
Preučujem nedoločljivsoti, iščem ime stvarem,
ki jih je vesolje s srdom odvrglo na zemljo.
Sem naslada na svoji koži. Nosim na svojih
prsih zlatega pava in pisanim perjem besed.
Ko bom obvisela na berglah, se bom spomnila
svoje paleozojskega deda, ki mi je kupil
domišljijo na boljšem sejmu in podaril
za rojstni dan uporabniško ime za internet.

VESOLJNI POK

Srce je bobnenje vesoljnega poka,
ki se prebija skozi neskončnost.
Ziblje se skozi spomine evolucije
v kopalnem plašču telesa.
Na rdečih skodranih strunah pobira
bisere ljubezni in tke dragulje sreče.
Spodbujam ga z glasbo svojega glasu,
krotim ga z zobmi, božam praske tujih
nohtov in ga razdajam do zadnjega koščka.
Živa tekočina se pretaka v njem
in ga hrani s selenom mladosti.
Kamor koli se obrnem, je srce
na notranji strani pod odejo duše.
Obdaja ga velik šal zelenih pljuč.
Okončine plavajo kot vesoljne ribje plavuti.
Vsa sem potuhnjena vanj in ono je moja beseda.
Z njim sedim na pručki in razmišljam
kako buči ocean v njem.
Majhna lučka je pradavni vžig,
ki v njem plava kot zlati čolniček
z nasmehom vesoljnega poka.

KOPIČENJE TOKA SVETLOBE

Začetek je bil ves plinast in prašen,
sredi razjedajoče osamljenostji prazačetka,
izmeničnega anoreksičnega in bulimičnega
stanja vesolja, ko še ni bilo na čustveni ravni
karmezinske barve in morske svile,
da bi se ustvaril človek z jabolko
in razlomljenim hlebčkom kruha v rokah.

Z enim samim zamahom
je Stvarnik iz uničujoče črnine
in odrešujoče beline
ustvaril radodarnost in izostril
svoje sposobnosti.

Tako je človek vzljubil milost stvarstva
in razrešil gordijski vozel ljubezni in hvaležnosti.
Nebo se je sklonilo k zemlji
in na svet so prišle modra, rdeča
in rumena barva. Zasijalo je sonce!

Človekovo uho je postalo čutilo
za prazvok, ki se razvija v odtenkih,
čeprav njegov mogočni učinek
počiva na točki, ki čaka na novo stvarjenje,
ki je za učinkovanje za svet nepogrešljivo.
Njegovo oko je postalo čutilo.
Širi se v arhaičnih barvah upanja
v nadčloveške moči večnega,
ki je posrednik med nebom in zemljo!

Ko Stvarnik svetlobe ni mogel prejeti iz teme
in ni mogel dojeti beline, je dal ljudem razodetje
v barvah in se sklonil k zemlji z rdečim sadežem
in belino duha odzgoraj iz Luči.

O nebeško modra kot safir,
ognjena jutranja in večerno rdeča roža neba,
zlata opoldanska žerjavica sončnice,
pogled je hvaležno usmerjen v lepoto,
ki je nobeno bitje ne more zaobseči!

OD KOD PRIHAJAM?

Visim z neba, z glavo navzdol.
Nogi imam pripeti s ščipalko
za Andromedino galaksijo,
razstavljam zvezde v misli
in oddajam glasove preprostim drevesom.
Se z njimi pogovarjam.
Moji lasje so vrba žalujka
nad oceani svetovnih morji.
Oči so ogledalo duše zvestega psa.
Z usti se pasem po rosah trave
in pijem nektar svojih odsotnosti.
Z rokami zlagam zidake svojih
notranjih gradenj. Premeščam besede
in jih znova umeščam,
pri plahutanju kamna z rameni v meni,
da jih tektonsko premikanje tal
ne pogoltne med črne luknje nevtronskih zvezd.

Z nohti grebem po zemlji.
Iščem semena razuma.
Zrnca peska, iz katerih gradim kosti.
Sem odeja prezeblim.
Sem vetrič, ki hladi bolečino.
Sem tipalka klavirja, ki se oglasi,
ko kdo nanjo pritisne s svojo mislijo in gibom.

Srfam po vesolju že nad dva milijona
svetlobnih let in iščem svoj mali dom.
Se zapletam v etiko, da ne bi zamazala
resnic o človeku na tem planetu.
Ob rojstvu sem zadrhtela, brizgnila
in se dvignila iz vode.
Sem zajemalka delčka vesolja z iluzijami
in svetloba v potešitvah ponarejenega vina.
Sem zapečatena skrivnost genoma duše.
Odhajam po avtocesti proti večnosti
in odklepam s ključavnico resnice postfestum.

Kliče me Bog v mansardo,
kjer se dogajajo božje reči.
Tam vonjam ljudi, ki dišijo po dobroti.
Vidim jih skozi jok v ranjeno dimenzijo.
Z dihom nespretnega vetra: Adio!

Zaznavam deset izvorov žarkov gama.
Stojim ob orbitalnem observatoriju
XMM-Newton Evropske vesolje agencije
in vzpostavljam telepatsko misel z duhom
Alberta Einsteina na Messierovem objektu 31.

KOT POJEM

Iz črk sestavljamo besede
o pojmih, ki postanejo krilata bitja,
s pomočjo katerih raziskujemo skrivnosti
in razkrivamo, kaj je resnica.

Duh je najmanjši infinitezimalni
delec, je tista snov, ki razvname
in obnori poželenja.
Strasti nevednosti, zakodirano resnico
v tarči inteligentnega izstrelka.
Zagori korpus in ostane pepel.

Odblesk luči ljubeče odpira vrata.
Skrivnost jih zapira za seboj.
Nikoli končana zaključenost upanja
znotraj možnega.

Sledi linearno in frontalno,
s čelom razuma naprej.
Pri trinajstem vstopanju so
vrata zapečatena z voskom.

Vstopi oko skozi ključavnico.
V temi mu skrivnost zaveže oči.
Kartografija teme onemogoči vstopanje.
Otipajo se njene nerazločne oblike.

Skrivnost se ovije v senco resničnosti.
Dovoljene so vse hipoteze,
ker skrivnost resnice nima oblike.
Obliko imajo stvari, pojmi pa so
skrivnost pojma resnice.

So imaginacija neobstoječega,
ki jih skrivnost razvnema
za pomnožitev iskanj.
Kažejo se kot senca refleksije
pod lestencem resnice, ki se oblači
v tvoje oči z barvami voščenk,
s katerimi narišeš njihov lesk
in nasmešek svojih ust
na val oceana, a njegov dotik
te nikoli ne doseže.

Z luminiscenco odbleska
svoje lastne snovi se premraženo
telesce duha iz pepela utelesi
v človeški celici, ki leži na nohtu
kazalca s ponorelim srčnim utripom.

Rastejo mu krila, ki bodo plapolala,
ko se do konca zarije ves v temo.
Tedaj poglej svetlo zvezdo na nebu
in videl boš, da skrivnost tudi zares
obstaja in da si vanjo verjel,
da si lahko živel kot skrivnostno bitje
v ptičji jajčni lupini blede svetlobe
svoje resnice v večno zelenih oblačilih.

PASSIONS

V težkih okoliščinah vesoljnega poka
je strahoviti zven ustvaril mojstrovino,
ki gospodari prihodnosti kot skrivnost.
Enkrat za vselej je izrekel skrivne šifre
in kodirane resnice. Nihče ne ve,
v katero tarčo je meril pok, ko je
vesolju razredčil dušo in s kakšnim
mesijanskim hrepenenjem je sledil
virtuoznosti prostora in vnesel vanj
ognje, ki ustvarjajo pepel.

Nič ni izključeno, vse je možno. Nepredvidljivo.

Začela sem prevajati mojstrovino zvena
in v njem našla zapis, žrtveno jagnje - sebe.
Našla sem nekaj popačenih not, iz katerih
sem lahko sestavila svoj glas, ki mi je
z neko nepojasnjeno močjo pribil
obe roki na ramena. Ena je začela pisati,
druga mi je obvezovala rane s trakovi.

Nisem nadbitna vrednost skrivnosti,
ki svojega izvornega daru ne more identificirati.
Obnašam se kot neskončna dolžnica obdarjenosti,
da sem in se preko ognja darujem v pepel.

Mehka svetloba mi je zlezla skozi tkivo
v telo in me zazibala z nežnim šumenjem
dreves v pozabo, od kod prihajam in kam grem,
kam plujem kot plastenka, ustvarjena iz niča,
v katero se zariplo zaganja en sam žarek
majhne sveče, ki dogoreva v skipek
v goriščni grmadi vesolja.

S seboj nosim knjige, padam, vstajam
in se premikam s smislom za staranje in
ugotavljanje, da sem skrivnost med sferičnimi
tančicami mojstrovine prvotnega zvena.
Sem ponoreli embrio mutacij z budnim
spominom na vesoljni pok. Norost, ki lepi
svoj pomen na lase pramatere, ki
omamlja z eteričnostjo neskončnega obstoja.
In jaz si z zvenom in s krikom prvotnega poka,
kot da bi slišala jok zapuščenega prvorojenca,
mašim ušesa. Postuliram neko neopredeljeno moč
nad samo seboj in živim velikodušnost tega procesa.
Na mestnem obzidju se je senčila sirota in udarjala
z glavo v nepredvidljivo. Šla sem mimo, jo prijela
za roko, se spremenila v angela tolažbe
in opravila obred v mejah človeške dimenzije.

PETA DIMENZIJA

Prosojni plaz magičnega prostora
v peti dimenziji se vali pred menoj.
Kakor raztopljeni čas polbudnosti
shrepeni v sanjah življenje,
vtisnjen zrak v neznanke.
Dolžnik, ki še ni voda ne ogenj,
le naplavina strmenja v jutri.
Gostoljubni dan kot prva beseda otroka.
Nasmeh, ki ga ne morem ustaviti.
Jok, ki ga ne morem preprečiti.
Zgodba, ki ji ne morem uiti.
Stapljanje danes z neznanim jutri.
Plavanje telesa skozi kvark tišine.
Pod debelo odejo upanja.
Zagonetni šelest lista v vsemirju.
Nabrekli sadež s svetlobo.
Bosonogo potovanje skozi čas.
Vožnja pod soncem skozi mavrice sanj.
Piš vetra, ki pripoveduje neznane zgodbe.
Puhasti svod jasnine, ki obljublja rešitev.
Čakanje na trenutek, da se vtkem vanj.
Na mestu: jutri. Pomanjšana v človeka,
ker me čas ni hotel zasaditi kot drevo.
Iz mene nastajajo novorojenci,
ki lahko čakajo tako, kot čakam jaz.
Na poseben način. Z jatami vrabcev za vzlet.
S celim morjem soli v sebi.
Ne morem premakniti zapornic jezu.
Se izliti v večnost. Zaobjeti celoto.
Ostajam za rešetkami razuma. Z omejitvami.
Gledam čez rob mističnega.
Strmim v stvari, ki bi jih rada razumela.
Ostajam znotraj v omotu lasišča,
besedilo duše. S pravico do obstoja.
Koren v besedi. Retorika.
Pozabljen košček krvne plazme v ustih.
S programiranim izbrisom spomina.

NEBEŠKI OBISKOVALEC

Nepojasnjeni pojav.
Presežnega nebeškega obiskovalca,
to nevidno drobno bitje iz emocionalne energije,
ki pada iz razsutih zvezd, vzamem pod drobnogled
in spoznam njegove razsežnosti in lastnosti.
Plahutanje mojega jaza me dviga k zvezdam.
Polje je tam posejano z njihovo ljubeznijo
in prežeto z mojimi spomini in s hrepenenjem.

Iz božanskega jedra zavesti Univerzuma prihaja
nebeški obiskovalec poln resnice in zvočnih prvin.
Obstajam, dokler sem povezana in privezana
s tankimi nevidnimi nitkami na jedro razuma kozmosa,
ki prihaja kot božanski um v zavest,
kot golob miru v različna stanja duha.

Išče me močno navezano subtilno tkivo svetlobe
in snov se oklene snovne prvine v krogu mandale.
Vse živo je v sorodu z vsem živim v neskončnosti.
Misli živijo v kamnu, reki, morju in gori.
Pesmi prihajajo iz prvin življenja iz njih
in se potapljajo iz duše vanje.
Transcendirajo v prostorski in časovni svet.
Vesolje se pogovarja v jeziku lastnega
razuma in poetu dovolj razločno govori,
ga opazuje in ogovarja v pesniškem jeziku,
kot bi nekdo tretji narekoval naj piše,
kar čuti v svoji breztežnosti spomina.

Prikrit je z oblaki in ovoji nižje zavesti.
Njegova zavest je celostna s kozmosom.
Čutenje se dviga kot nevihtni oblak
k svetlobi in tu se poetove oči odprejo.
Odprejo se mu pore kože in vanje pronica
svetloba in s svojimi ključi odklepa njegovo dušo.

Pesmi narekuje nebeški obiskovalec, ki se ni
mogel izpesniti v času, ko še ni bilo besed
in transmitira buden v lučeh iz daljave.
Beseda je postala središčna točka njegove zavesti,
ki ni več v stanju negibnega časa, temveč v stanju
transcendence skoz poetovo srce.
Iskra božanskosti se naseljuje v njem,
pronica skozi prosojnost in nauči se biti v snu
v budnem stanju, ko verige lastne nesvobode
niso več tako močno priklenjene nanj.

Stvaritve rastejo iz rude, dežja, rečne struge
skozi prosojne mesečeve igre luči.
S prostim očesom je neviden, ko narekuje pesem
in polaga stihe v dlani, da se prenašajo na papir.
Ti moj dragi Odisej, ki odideš že pri drugem
mejniku mojih sanj, točno ob 4 uri zjutraj.
Tedaj ko se odzrcališ v ogledalu mojih pisav
in jaz te spoznam po lirični masi, ki si jo zapustil,
moj dragi nevidni nebeški obiskovalec navdih.

PESNJENJE KODIRANO IZ VESOLJA

Razum je začrtal ničlo brez vrat.
Vrtenje v krogu. Bela lista začrtuje um.
Igranje na strune jezika se dviga
in vabi zven kodiranega glasu iz vesolja.
Nastane ideja – oblika – lik.
Roki rišeta druga drugo.
Ena hoče izstopiti iz druge
v tretjo dimenzijo.

Želim si, da moja pesem ne bi bila zapisana.
Presenetljiva zanka na ravni opredelitve.
Oko je ukrivljeno. Pišem. Ideje so odsevi.
Oblike samopostavitve. Suženjsko romanje.
Spoznanje enega v mnogem.
Horizontalne niti tečejo skozi prostor.
Kristalni biseri so se sesuli iz pletene košare.
Zlata kita se razpleta. Povoskani lasje zorijo.
Alkimistični mit z demiurško formulo.
Pesnjenje iz molekularne logike žive snovi.

Grafično preoblikovanje transformacije.
Umesti se misel v prostor.
Slišim tone, slačim besede in snovi,
zlagam preslikave. Vidim abstraktne kraje.
Topologijo notranjih pokrajin duha.
Vstopim v igro. Se prepletam, resoniram glasove,
zadržim se na različnih variacijah akordov.
Spoznavam druge civilizacije, evolucijo kozmosa.
Črpam vodo za ponovni padec v tolmun sveta.

Se spuščam po stopnišču in vračam k izhodišču.
Iz notranjosti se vračam k zunanjosti.
Šalamunovo Z Ahilohom po Kikladih
prevedem v nižji jezik. Božam odlitek uma.
Čar raziskovanja inteligence.
Upoštevam presenečenja.
Šah ima neskončno število kombinacij.
Svet ni končen.
Svoboda v zgornjih stopnjah
je odvezana hierarhije.
Izstopim iz procesa, vstopim v sistem.
Ne zavedam se pomenov vsake besede.
Vpeta v razum, se vračam v mit.
Glasbeni kanon mi ponuja različne
odseve videnja barv, fuge glasov,
ko prihajam v zunanjost ničle,
ki dviga morje in me vleče slano pod tuš.
Zaspim ob štirih. Tam redko sneži.
Sonce razpihuje iskre in vžiga moje besede.

ZVEZDNI PRAH

Zaljubljena sem bila v svoj vesoljni spomin.
Tedaj še nisem imela listov in še nisem sklenila,
da se bom naučila umirati v ciklusu menjav.
Skušala sem zaposesti druga bitja.

Brez kraja in časovne dimenzije
sem dolgo bivala v koreninah.
Bila sem plavajoča morska trava,
meduza, riba in galeb, oblečen v belo perje.
Nisem se dobro počutila v luskinah.
Belo perje mi je postalo odvečno.
Oblekla sem se v pisano perje
in postala ptica, zamaknjena v višine neba.
Med letenjem sem padla v močvirje
in se naselila v korenine molka.
Živela sem v kosteh glodalcev,
nato so milijoni let vstopili vame.
Preživela sem preteklo življenje v kristalih soli,
zoglenelih gozdovih in cvetovih kamnov.
Bila sem v rudnikih in nato madež na pesku.
Izgorevala sem v plamene
in zapirala pore svoje kože.

Z lajanjem sem opozorila gospodarja,
ki je vstopal vame z dvema glavama
in se hotel boriti za prevlado.
V razpoke kamna mi je legla duša,
iskala sem duhovno varnost
in glasove strasti v etru vetrovnih dni,
ki prhutajo v valovanju svetlobe.

Razpršena v vodne kaplje,
sem dolgo prej počivala na veji
in nato sem se naselila v cvetovih kostanja.
Bila sem svetni prah. Pelod je božal moj namen.
Premikala sem se skoz veje in liste
in volkovi s svojimi šapami so stopali čezme.
Videla sem jutranje svetove rose.
Videla sem krvniške roke,
ki so se rokovale z belino snega.

Bila sem sestavljena iz koščkov in nevidnega časa.
Nešteto obrazov sem nosila v sebi.
Granatno jabolko mojega bistva je zorelo.
Usklajevala sem svojo notranjost,
izkričala svoje klice »na pomoč«
in risala koordinate svoje zavesti z razdalje časa.
Lačna na sredini izobilja razmreženih razsežnosti,
prebujenih nasmehov in odmevov davnih znamenj,
sem odtekala pred krinke žuborečih slapov abeced,
sprevrženih v poželenje lepljivega umirajočega lista.

Rezila so se me dotaknila in ubijala neskončnost.
Iskala sem izhode in odmikala skale.
Razbolele so se mi žile in davne korenine dreves,
v katerih sem bivala, preden sem sklenila usahniti.
Pronicala sem skozi prvinsko jasnino dneva
in se privajala kači okrnelih udov, ki se je plazila skozme.
Tema je prikrivala mojo pritlehnost in nevidne noge
so krvavele od hoje. Bila sem opraskana med trnjem
in ose so obletavale šumenje krvi in opikale ude.

Hodila sem po starodavnih razsvetljenih gradovih
in se sprehajala med grajskimi razvalinami.
Nato sem se zibala v solzah prebičana na galejah
in umirala v kapljah potu v pristaniščih.
Videla sem veliko mlako krvi
in rablja, ki je sekal drevo na obali.
Z mokrim telesom sem se dotaknila vej
in ovila suhljad v mrtvaški prt.

Sprehajala sem se med razcefranimi krpami.
Bila so oblačila nagih in prezeblih otrok,
ki so jih pred rojstvom pozabili obleči
v lanene rjuhe starih spominov.

S steklenico molčečega vina
se je opijanil ves svet in ljudje so izhlapeli
skoz predrte zidove in prebili ledenike,
varuhe zamrznjenih čustev,
namenjene ljudem, ki se bodo še rodili
in vračali v mlečno zobovje svojih otrok.

Bila sem žarek sončeve pege s koruznimi lasmi,
mlečne barve, z vonjem po ozonu.
Bila sem med tišinami in glasbo vesolja,
ki je prepojila hostijo življenja.
Stala sem na vrhu ognjenika. Bila sem lava,
skala in zbrušena ploskev hieroglifov,
ki se v obrisih svojih črk nisem znala prebrati
Bila sem seme, ki klije iz preteklosti,
nad njim pa inteligenten proces in še kak drug,
ki bedi nad nedokončanim obličjem.
Plavam po vesolju. Le vzorec energije sem.
Eden izmed mnogih. Odlomljen drobec dragulja
iz raztrgane ogrlice zvezdnega prahu.
Moja dimenzija je dolžnost. V njej bivam.

DUH V EKSISTENCI VEČNEGA BIVANJA

Korenine so pognale deblo drevesa
in zeleni duh je potoval in se vzpenjal navzgor.
Deblo se razvije v višjo enotnost: krošnjo.
Krošnja se razcveti in rodi sadeže.

V sadežu je ukinjen cvet
tako kot zrela leta ukinjajo človeku mladost.
S smrtjo ostane telo izpraznjeno duha.
Telo postane nič: nebivajoči duh.

Duh kot ideja, se s smrtjo svobodno razreši
kot narava in se prerodi kot lepota večnega.
Narava se kot ideja odtuji sama sebi
in konča svoj razvoj kot samospoznanje duha.
Duh zre samega sebe v popolni svobodi
zunanje lupine in smiselno dojame sebe
v carstvu večnosti kot stvaritev sveta,
ki je rojena iz duha svetlobe
kot prirojena lepota svobode,
ki pripada neskončni veličini večnosti.

S svojo substanco se ideje pojavljajo
kot stebri v kolonadi časa in prostora.
Simetrija duha zbira ideje okrog središča.
Višje od zakonitosti človeških idej,
je zakonitost harmonije etičnega absoluta,
ki povezuje enake dela duha v celoto.

Barve se zlijejo z oblikami, zvoki in gibi.
Na vrhu zaporedij je svetloba Stvarstva,
ki zaznava enotnost in čutnost snovi.
Temeljna snov je milost ljubezni.
Vse kar ostane kot bivajoče,
je resnično samo toliko, kolikor je to
trajni obstoj tvojega duha,
kot nekaj dejanskega,
ki se čutno izraža v Stvarstvu z razvojem
notranje povezanosti in kaže na to,
da pripada tebi in te s tvojim duhom
vrača kakovosti večnega življenja,
ki je eno samo hrepenenje človeka.

In ker breztelesnega duha ni mogoče spoznati
v čutno spoznavni podobi večnosti
in ker ga tudi ni mogoče ukiniti,
se le ta izrazi v ponovni ustvarjalnosti.
In nič ne more postati lepše,
kot je nova oživljajoča ustvarjalnost duha.

VEČNOST

Nespečnost zgnetene svetlobe
v večnem baroku neba,
ki se pogreza vame
in si nabira prah
skoz zanosen ples
in poigravanje
z mojim hrepenenjem,
ko slonim nad bregom
in opazujem igre vode
in njene odbleske,
prepletena z njo
v ljubezenskem boju.

Vsa živahna se je skrila vame
in jaz sem njeno oblačilo.
Oblačim večnost,
oblačim vid, sluh in besede,
ki vstopajo vame
s svečanim oblačilom življenja.

Na sončnem žarku sem
in čakam, da me plamen oblikuje,
da vzklijem in naredim iz sebe
rastlino, ki bo zacvetela v besede
in zorela sadeže v besedah,
ki jih večnost vrača večnosti.

Odkod prihaja moja luč,
ta zaokrožena enotnost,
odkod je našla pot do mene?
Kako je spremenila človeku
njegov prašni obraz,
da se je v njem zmožna nasmihati
in spregovoriti besedo večnost,
čeprav časovno in prostorsko
človek ne razume njene skrivnosti,
a iz nje prihaja in se k njej vrača,
v njeno maternično svetišče
in slečen svojega življenja,
použije svetlobi vdano hrepenenje.

KOZMIČNA

Zazrem se v svoj vesoljni organizem,
oči se mi odprejo v brezmejnost,
tam daleč visoko, kjer Bog sestavlja
sisteme in harmonijo.

Tam kjer mrgoli nešteto zlatožametnih
utripajočih telesnih naključij in neznanih usod
usmerim svoj radovedni in resnicoljubni pogled,
da bi razumela, če prejšnje človeško življenje še diha,
medtem jaz na tem odsluženem planetu,
kjer moje oči svetijo same sebi na obličju
in iščejo užitke skoz napeto tkivo,
gibajoče se med vetrom in dežjem,
dan za dnem izgubljam razsodnost in telesnost,
dozorelo v svobodi moje ožje ravni.

Duhovno sonce me je napotilo med steklene žarke
k velikim svetovnim dobam visoke dozorelosti.
Iz ilegale svojega retoričnega izkustva
sem iz svoje sobe izstopila v temoto noči.

Kot mala školjka v velikem morju svetlobe
sem se vključila v ontologijo širjenja vesolja
na prazačetno točko kaosa.
Ko sem bila še nepopolnost stvarstva,
se je film zavrtel nazaj in sestavil ničlo obstoja.
V absolutno statičen prostor prvega gradnika,
ki se je pognal s silo razvezovanja.
V funkciji rojstva iz niča
iz strukture in negotovosti, v rastočem
svetlem vzniku snovi in iskre duha, sem srečala sebe.

Videla sem kako je bilo, ko sem bila ničelna vrednost,
ki je znala zaiskriti, skočiti za hrbet
znotraj zvrtinčenih krogov stvarjenja Univerzuma,
zunaj časa, da bi utrgala cvetlico tega trenutka,
iz spomina prihodnosti v vodnjaku preteklosti
in začutila pulziranje duševnih nihanj.
Bila sem sekundarna sila v prerekanjih dimenzij,
rezina v čebulni organizacijski shemi Boga,
nekakšna pojava mrtve in žive snovi, brez nasmeška.
Tudi posledic nastajanja ni bilo mogoče predvidevati.
Bila sem ustvarjena brez teorije o praktičnih rezultatih.

Ustvarjena sem oddajala svetlobo duše iz sebe,
postajala sem oblikovalka nekega sveta,
kjer tudi dreves, rek in potokov še ni bilo.
Bila sem plavajoča svetloba, ki še ni poznala morja,
v katerega se bo potapljala z optično iluzijo lunine svetlobe.

Nisem še razumela načinov pisanja in izražanja
in še noben zdravnik mi ni postavil diagnoze,
da bom postala s kakšnim poklicem.
Nisem vedela za verske obrede.
Nisem vedela, da bom ostala univerzalna zavest
in izražala uveljavljanje same sebe.
Nisem vedela koliko kisika bom potrebovala pri dihanju
in koliko ogljikovega dioksida bom izdihovala.

Nisem vedela, da bom bivala za zidovi hiš
in reševala vprašanja bivanjske eksistence,
da bom odsevala lastnosti kulturnih vrednot
in občudovala stvarstvo v brezmejnosti odprtega prostora.
Nisem vedela, da mi bo v zapuščeno okno
moje sobe sijala luna in da bom sanjala.
Nisem vedela, da bom z minevanjem časa staranja,
zamišljena meja med življenjem in smrtjo.
Nisem vedela, da bom v življenju videla nilskega konja,
ki bo utelešen po meni podobnem ustroju,
čeprav po lepoti ne bova mogla tekmovati,
ker je vse relativno. Nilskemu konju se ne zdim lepa
Nisem vedela, da bom z najglobljimi potrebami ljubila,
da se bom celo življenje učila in pisala
ter ostala večini mojega vesoljnega organizma neznana.

Ko so se ljudje moje vrste začeli bojevati na Zemlji,
kjer jih je vesolje odložilo, je Bog obžaloval
svojo nenatančnost, da je ustvaril človeka.
Začel se mi je opravičevati in me potegnil iz zagat,
ko sem z izmučenim glasom, utrujenih nog plezala
po žarku k njemu na obisk, da bi mu potožila.
Tedaj mi je s prstom pokazal ulico kjer sem doma in mi rekel,
da me osvobaja vseh dolžnosti v vesolju,
ker sem že itak prezaposlena na Zemlji
in da ne morem izvenrojstnih dolin in gričev zapustiti.

Opozoril me je naj se zavedam svoje vsemirske slepote
in da naj mi preveč vest ne otopi,
če se bom izpostavljala kozmičnim žarkom
in da naj raje ostanem na mikro sistemu kvarkov
in naj moja notranja entropija
ne preseže moč kohezivnosti središča.

Poučil me je naj negujem svojo poenotenost,
svojo sposobnost prilagajanja in moč volje
v sistemu vesoljnega organizma, ki mu pripadam.

Rekel mi je, da vsa modrost o relativnosti spi
pod Einsteinovimi sivimi lasmi.
Prižgal mi je luč in mi dal čarobno palico,
da naredim svoje zemeljsko domovanje bolj svetlo.
"Vse je relativno pod ravnodušnim nebom", je rekel.

LJUBEZEN V BREZNIH VESOLJA

Iz tebe je tekla čista voda med skale,
v njej so živele besede in molitev,
z jezikom tišine v metuljevih krilih.

Bil si z mano in jaz sem bila s tabo,
bila sva ljubezen v breznih vesolj.
Bila sva med planeti spokojnega molka,
v morjih brezpotij sem prehajala vate
in iskala svoje in tvoje radosti
in ti si našel zlato stezo v meni,
poljubil si goro, ko si prihajal vame
in jaz sem ti dala jezero in bel lotosov cvet,
da si sanjal o čistih rosah sveta
in gladinah, ki zrcalijo večnost v tebi.

Utonil si vame in jaz sem utonila vate.
To je bila resnična ljubezen v sladkem obilju,
razkošje poka in ognja, antropomorfnost niča,
ki se vzpenja na noge in krili z rokami.

Bila sem knjiga, ki ji še nisi pogledal v obraz.
Bil si drevo, ki še ni videlo vej in listov.
Bil si sadež poslikan z mojim obrazom.
Jaz sem ti dajala telo in ti si me spiral,
me polagal v zibelko, mi dajal ime,
in jaz sem čutila v sebi nemir,
da vstopaš korak za korakom vame
in se me dotikaš s svojo zamolčano roko.

Nisi vedel kako lahko rastem in se raztezam
v telo, kako diham in da je vstopila duša vame.
Nisi vedel, da je moja dosmrtna senca lahko žejna.
Nisi vedel, da presevam tvoje prsi,
da ti dajem luč in ti izvabljaš iz mene napeve.

Nisi vedel, da ti podarjam končnost mene v tebi
in neskončnost tebe in mene v svetlobi,
ki žari in se utaplja v izvirih čistih sokov
skoz bele breze in ptičja gnezda,
skoz semena najinih darov drug drugemu.

Za potešitev svoje radosti sem srečala tebe,
ko nisem bila več ti in ti nisi bil več jaz.
Spomnila sem se najinih prilagodljivosti,
kako uglašena in skladna sva bila tedaj.
Bila sem plavajoča steklenica s sporočilom
ljubezni v vesoljnem morju in nisem vedela,
da nosim v sebi tebe, da prostovoljno čakam nate.

BIL SI, KO TE NI BILO

Postal si življenje,
ki nekoč ni bilo rojeno
in tudi umiralo ni.
Bil si kristalna snov v pramorju,
svetloba ugaslih zvezd,
zvenenje tišine v čakrah vesolja.
Noge si namakal
v temnih breznih svojega neobstoja.
Bil si tanko vlakence vesolja
v ravnotežju ločene vode in dežja.
Neodžejan si brodil po pepelnatih sanjah
skozi poke, pozabljene krike potešitve
in domišljijske privide užitkov.
Hodil si po sledeh bosonoge duše
iz tihega obredja brezmejnosti.
Bil si neizgovorjena beseda
brez čutnega, vidnega in otipljivega.
Bil si spomin na davnino,
vesoljni dotik razpenjenih meglic.
Bil si radostna barvitost v gnezdih iluzij
in galaksijah umirjenih vrtincev.

Bil si kristalna snov v pramorju,
svetloba ugaslih zvezd,
zvenenje tišine v čakrah vesolja.
Noge si namakal
v temnih breznih svojega neobstoja.
Bil si tanko vlakence vesolja
v ravnotežju ločene vode in dežja.
Neodžejan si brodil po pepelnatih sanjah
skozi poke, pozabljene krike potešitve
in domišljijske privide užitkov.
Hodil si po sledeh bosonoge duše
iz tihega obredja brezmejnosti.
Bil si neizgovorjena beseda
brez čutnega, vidnega in otipljivega.
Bil si spomin na davnino,
vesoljni dotik razpenjenih meglic.
Bil si radostna barvitost v gnezdih iluzij
in galaksijah umirjenih vrtincev.
Bil si nič in vse.
Mirovanje in nastajanje.
Mrtvo v odrivu v rast
stražarju smrti naproti.
Bil si skrivnost zase, ki je ni bilo
in telo v hlapih brez bolečine.
Spoznaval si pot po odtisih svojih nog
v nesnovnem valovanju tisočerih možnosti.
Bil si bit nebivajočega
v nastajanju izvornega prazačetka.
Hotel si dognati kaj obstaja izza niča
v gluhonemi deželi, iz katere si izstopil.

Z zeleno perutjo si se dotaknil oblike.
Na sečiščih brezpotij si odložil slepoto
in gluhoto neizkušene bolečine.
Zagledal si se v slast življenja,
ko so vode v tebi spregovorile
med bresti in blagodejnimi nimfami.

VITEŠTVO NESMRTNE MODRINE

Po mojem notranjem oklevanju
sem s prav neverjetno iznajdljivostjo
prestopila stopnice mojih prejšnjih življenj
in preplezala sem mogočno obzidje,
zame skoraj nedosegljivo višino.

Vstopila sem v to življenje
in ko je mlada kri začela premišljati,
sem razumela neka pravila o neskončnosti,
prišla sem na nek skupen imenovalec,
ki je samo čas med dnevom in nočjo
in ta velika iznajdba tega trenutka,
ki jo imenujem milost,
je izoblikovala v meni nekakšen molčeč jezik,
da moram vselej ob prihodu zaprasketati.

Od začetka teme mi je bilo dovoljeno
vmes spati in se nato odločati
ali bom izbrala čredo, jato ali človekovo
spoznanje, ki mu pravimo življenje iz hrepenenja
ali viteštvo nesmrtne modrine,
ob žejnem pešačenju in posedanju onkraj.
Tedaj mi je bila poklonjena minuta molka,
da sem začutila neko staro vez, nek star spomin,
da sem nekoč zgrmela v prah in da je čas,
da vstanem in prestopim stopnico, potrkam na vrata
in vstopim med praktične posledice rojstva.

In ko sem čutila, da me zebe,
sem se tesno privila k Njemu in On
mi je brez nobenih pripomb omogočil
s spoznanjem, da živi buden v meni
in da si vneto prizadeva za mojo spolnitev.
Prav neverjetno je kako me je obvaroval
telesnih napak in kako skrbno bedi nad mano
in čuti veselje, da sem prišla s prvimi koraki
in znova sprejela pravila nekakšnega reda,
ki ga postavlja ob bok mnogih njegovih
opravil in obremenitev v vsem Stvarstvu.

Samo z molkom in odprtimi očmi
sem spoznala hierarhije tega sveta,
kaj je kamen, kaj je prah in kaj je zavest
in tudi ko bom znova odšla, bom vedela,
da sem ostala gospodarica v svoji hiši
in da ne bom odšla za vedno.
Nikoli ne bodo pozabljene in prezrte
moje želje, da si želim goreti
in oditi kot seme in se kot seme vračati,
kajti to rastlinsko zeleno ljudstvo
bo vedno znova ustvarjalo in krasilo svet
in dihalo zame nerazložljivo šumenje
in stegovalo moje dlani po užitkih življenja.

PRIVID

Zamišljam si, da sem kresnica iz bele svile,
da sem kozmični angelski okrasek vesolja.
Nocoj se bom zarisala s črto v širna prostranstva,
zarisala bom sebe v vse krivulje vesolja
in razprla srce in vse moje kipenje v njem.

Skoz svetlobni let svoje duše bom praluč
z božansko auro v vsemirskem etru sanj.
Bom zametek upov v vseh svetovih in bitjih,
razdeljena v nasprotje svojega zemeljskega obraza,
razprta s svojim duhom čez zidovje svojih sadov.

Moje peruti bodo prosojne in svetle kot zvezde
in jaz bom z razprtimi rokami krilila navzgor,
se dotaknila angelov, sonca in neba,
bom prižigala ogenj do zadnjega diha
v svojem letenju po prostranstvih duha.
Odtise Zemlje si bom prikovala na noge
ter gene človeške in zemljevide osončij,
da bom vedela od kje sem doma.

V zbledelih krilih letenja bom iskala luskine
izgubljenega časa in kristale novih svetov,
najsijajnejše luči, za neskončnost drugo ime.
Zvedela bom kaj sporočajo sateliti,
na drugih planetih pozabljena tehnika in ljudje.,
Slišala bom kaj govore neznani jeziki drugih zavesti
in kdo sta mati in oče v vesoljnih naselbinah ljudi.

Spoznala bom kozmični smisel rituala božanstev,
ogrnjenih s plaščem nedeljive svetlobe duha,
kaj se zrcali v različnih odsevih človeških oči.
Spoznala bom temo, ki požira vse barve,
spoznala bom luč, ki ustvarja dragocene radosti,
igro draguljev z leskom odsevov iz niča,
ki se prižiga v neskončnih prostranstvih.

Dotikala bom meteorite in robove ostrin,
ranjene duše pokojnih, ki ne morejo umreti.
Priklicala bom iz molka vse duše umrlih
in vse tišine, smeri, zavest in podobe drugih svetov.

Spoznala bom žive tvorce in nosilce duha -
maksimo mene in tebe s kapljo pelina
in skledo medene snovi, ki v vsemirje hiti.
Vse bom in nič, ko se v svojih sanjam zbudim.
Spoznanje sebe mi ostaja še vedno skrivnost.

NIČ

Očarljiva simetrija nasprotij duha,
ki spreminja nič v obliko
in ga domišljijsko izmišlja.
V niču ni ničesar poljubnega.
V niču ni ničesar samovoljnega.
Zunaj naše volje, kjer prebiva nič
obstaja le harmonična celota,
ustvarjena iz niča,
ki je umeščen v estetski um.

Noro, nikjer nič! Nič otipljivega
in vendar se nič goji kot misel
s svojim metafizičnim idealizmom.
Nič predstavlja neskončno popolnost,
iz absolutne enote niča se rodi
in spada v resničnost niča biti.
In vendar ta nič obstaja odtujiten
ali neudejanjen v svetu podob,
ki niso opredmetene kot ideja,
niso zvočno ali vizualno stvar.

Nič je krog ničle, je oko, ki vidi okno.
Je absolutno od vsega ločen,
izkazan simbolno odznotraj.
Realno bivanje v bistvu niča
je presežna mera negibnosti
in rastoče spoznanje,
ideja z močjo niča,
blagoslavljanje in deifikacija niča,
zato, da nič ubije resnico v tebi,
da resnica ne ubije tebe.
Iz niča se rodi in v nič se ubije Univerzum.

Zaznave v izumljanju imaginacije,
nič preobilja in nič pomanjkanja,
vešče urejena misel niča je vse.
V niču postane filozofija disciplina.
Iz niča postane materija duh
in duhovna sila materija.
Neverjetno kako ti da nič čutiti.
Povsem samovoljen je ta nič.
Povsem samonikel je ta nič.
Iz niča je nastala siva rjuha sveta,
po njej so razmnožene celice,
ki ustvarjajo bit niča
in estetsko sprejemljivost niča,
ki ne potrebuje tuje pomoči in mišljenja.
Nič obstaja v tebi, on razpolaga s tabo.

Ni ne moški, ne ženska in ne stvar.
Tudi opredmetena ideja še ni.
Nič odkriva prijetnost biti razum.
Vznemirjanje strasti niča
po filozofskem obzorju
te oplaja z nerazvitim spoznanjem,
s slutnjo postati in biti resnica.
Še vedno nič, nevidni neotipljivi nič.
Iz niča se rodiš ti in tvoja prečiščena
občutljivost ti postavlja meje čutnosti niča.
Iz niča je rojeno vse - Univerzum in ti.
Nič nosiš v sebi, strukturiran za rojstvo
vsega. Je oko. Okno in okvir
skozi katerega naslanjaš svoje telo v nič.

OKVARJENA URNA VEČNOSTI

Kdo si, utvarni duh v grozdu akacije,
belina brez lastnosti in omejitve?
Si prvina, ki je preživela čas
z okrepljeno substanco človeka,
nevidna čolnarka mojega duha,
svetlikajoča snov kozmične sedmerosti.

Si mar okvarjena ura večnosti,
bronasta kača, ki se vzpenjaš
po notranji beli tančici in vstopaš s svet
oblik in idej, v moje oči, z okultnim
kamnom v duši miselnih slasti?


Si mar luč, ki me odrešuješ tihega petja,
s svetlečimi krili zvezde prebujena noč.
Morda te je dvignil veter izpod površja
psihičnih dogajanj vesoljnih teles.
O bela spremljevalka, brez tebe ne bi
doživela popoldneva, dočakala noči,
obložena z zakladi smaragdnih prašnikov
spomina v genih. Nastanila si se v rekah
moje krvi in s seboj nosiš železo, kalcij in soli.
Na tem potovanju napiši antologijo svetišča
idej, nariši bližnjice, ki pripadajo meni!

Trudim se razumeti celičje tvoje beline,
tisto reko tvoje tekočine med vretenci,
substanco alkimije tvojega logosa,
prebuditev latentne moči prvotne snovi,
duh žarčenja, papirus tvojega izročila,
na mojem jeziku glas, v telesu udarce.

Svečenica z mističnim izrazom skrivnosti
in sladkim vonjem izgorevanja moje snovi,
žareča masa v neposeljenem telesu s pomenki
ledenih zvoncev in preobilnostjo neznank,
iščem te, da napolniš svetišče z oskubljenimi
listi rože in se naseliš v moj ezoterični vrt
v svoji krilati podobi bleščeče beline.
Postala si del mojega notranjega oblačila.
Protislovje, ki ga moj razum ne prenese.
Preveč bolščave, preveč božje sebičnosti!

KOZMIČNA UNIVERZALNA EKSISTENCA

Si mar človek, ki prihajaš,
govorica telesa in razseljenih pogledov
v izpranih ustih prihajajočega.
Plazma bivanja med sterilnimi zobmi.
Odslikano obredje niča skoz molk snovi.
Nejasnost čutov skoz krohot zaznav.
Usahla misel na korenu jezika.
Zgoščeni vonj v zadahu zadnjih besed.
Razklano ječanje resnice v hladnem prostoru
nevidnih ust, ki iščejo svoj izgubljeni obraz.

Kje si resnični obraz?

Izrazi se čez mejo svoje zadostnosti,
spoznaj neskončnost svoje ločenosti,
negotovost nemira in dvoma.
Kitiš si svoj izgled, svojo lepoto
z nasmehom moči lastne svobode,
ki niha sredi melanholije in izživete sle
z destruktivnim polaščanjem življenja
in potvarjanjem absolutne resnice.

Ko odidejo luči in seme sonca več ne kali,
se oskrbujejo mitologije z novimi preroki.
Veje in listi drevesa se ne morejo obuditi,
če je deblo razklano na dvoje
in se srhljivo suši ob oazi puščave Gobi.

Tekoča svetloba, ki se tekočini v kri,
dehti v roži. Je poselitev prostora v praznem,
čakajočem in ustvarjenem za njen ples,
za njeno gostovanje, povezujoča v spirali
stvarjenja v ljubezen jasnega čuta biti.

Ko postajaš izmuzljiva vrtoglavica svoje osi,
svoj osebni kozmos spoznanj in diskurz,
čustveni lok pisanih stanj in oddaljevanj,
pogosto brezmiselni tok v prazno,
zrcalna slika izgubljenega nomada v sebi,
ki odseva tkivo svojih rokopisov
in občuduje svojo duhovno ikono v ogledalu,
tedaj se resno zamisli nad katalogom
svojih izmišljenih iger s samim seboj.

Ti lahko promoviraš svojo ravnodušnost
kot odliko svojega značaja, ravnodušnost
do čudežev izročanja in čudežev sprejemanja,
se nasmihaš nitim svojega genetskega spomina,
lahko se tudi lesketaš kot prosojni diamant,
lahko odmerjaš sebi svojo duhovno svobodo
ali duhovno smrt, lahko odpiraš reže svoje kože
pronicanju nebeških tekočin na poti svoje spolnitve.
Lahko pa postaneš zbiralnik vseh zlih sil
in se kameleonsko poigravaš z besedami resnice.
lahko vlečeš svojo dušo s škripcem sem ter tja,
a vedi, da tvoja pahljača vzporednic
ima samo eno smer, ki ti jo je Stvarnik začrtal.
v metežu univerzalne kozmične eksistence.
Ime ji je vest, je prasnov iz katere klije resnica.

DNEVNIK LETA 7000

Ura je ena zjutraj, osorej!
Pišem genealogijo utopičnega naključja –
DNEVNIK prihodnosti, LETA 7000:
Neizmerni zbiralnik vesolja je razsvetljen.
Prižig svetih ognjev v templju ni več mogoč.
Na Zemlji ni več za izkoriščanje nobene snovi.
Vse so pošle. Erudit je obmolknil. Nima razlag.
S sporočili sega luč uma v mitični prazačetek.
Vidim znamenja popolne učlovečenosti v duhu.
Zavest skupnosti je ohranjena v nematerialni snovi,
ki za nobeno ceno ne sme preiti v uživanje telesu.
Imam organe za življenje brez hrane.
Sem v letu sedem tisoč! Letim skoz ozvezdje alfa.
Nisem še rojena za življenje izven prostora.
Svet je eksplodiral in se razletel.
Po zakonu relativnosti mi je podaljšano življenje.
Hrepenim po podaljšku uma v tetivo neskončnosti.
Za seboj sem zaprla vrata svojega odhoda.

Pred seboj odpiram vrata prihoda v novo dimenzijo,
ki vključuje le človeški duh v svoje načrte.
Ob mojem prihodu bo diagnosticirana
dekadenca neke oddaljene utrnjene zvezde,
geološka in zgodovinska utemeljenost,
ideološka pripadnost in teorija o malih stvareh!
Sem nesnovno bitje v novi snovni dimenziji
s kolektivnim spominom sile nekega vzgiba.
Hlepim po nebrzdani podobi svoje prabiti.
Samovoljnost in nenasitnost je ostala
v zamrznjenem stanju pri tistih,
ki urejajo ozvezdja s sedeža.
Poslovila sem se z učenjaki, razsodniki,
rablji, vojskovodji in mučitelji človeštva.
Jadram in veslam na volovih svetlobe,
srečala sem Descartesa, Kanta, Hegla in Pascala.
Pravičnost po drugi svetovni vojni leži na
neki zvezdi, na parah z napisom: neoliberalizem.
Pri beraških redovih Frančiškanov sem našla togo,
da sem si ogrnila svoj duh. Težnost je izničila telo.
Vesoljni zakon je postal humanistični duh
za pračloveka iz Adamovega rebra,
ki raste iz iskre kot univerzalni specifikum.
Duh je osvojil specifično težo Univerzuma
in vstopil v novo stanje preden ga izženejo
plazilci iz razletenih kosov planeta.
Kleščna sila telesa duši ne zadostuje več.
Duh oblečen v noč, ki ima samo še oči,
si odrine vrata balkona in majhno lino neba,
se obesi na kristalni lestenec lune
in izpuhteva v stanje perutnic človeškega semena.
Spomini odtehtajo tisočletja bivanja.
Ob misli na češnje in ribez se duhu zaiskrijo oči.

ROJENO IZ MORSKE SVETLOBE

Moje preteklo zeleno življenje
je leglo v zdajšnje človeško telo,
da si duša v temi spočije svoje spomine.

Predramlja se po poteh svojega dihanja
in objemanja s svetlobno tančico glasu.
Obžarjeno z belino in vonjem šmarnice
je stopilo s svojim perescem na morski val.
Potaplja se navzdol, ujeto med kristale,
ki dišijo po ribah. Znova izvrženo na plitvino
vodne gladine srka vase modrino obzorja
in jadikuje stare prošnje ob mokre skale.

Veter se zaganja v gmote vode in otožno
ozračje, kjer se suši morska trava in pena,
kakor po podvodnem neurju srca je vse
zmedeno in strastno, razdeljeno v prvinah
mehke rasti in nekdanjega cvetnega vonja.

S potopljenimi udi srce ubija zeleno smrt,
potopljeno s trstičjem v ledenih vodah.
Sluti rešeno oprsje človeške luči
v ledenih galerijah Antarktike
s predstavo o velikem mraku.

Z navzočnostjo belih peščin
se znova preraja šumenje
in bojevito semenje iz kali,
ki vzdiguje svojo lupino v rast,
kakor rojstvo iz morske svetlobe.
Je čist glas, z obrazom na topli peščini,
ki v brezčasju plete vlakno življenja,
da me osvobaja vseh dolžnosti v vesolju,
ker sem že itak prezaposlena na Zemlji,
da ne morem zapustiti
izvenrojstnih dolin in gričev.

Opozoril me je, naj se zavedam
svoje vsemirske slepote
in da naj mi preveč vest ne otopi,
če se bom izpostavljala kozmičnim žarkom
in da naj raje ostanem na mikro sistemu kvarkov
in naj moja notranja entropija
ne preseže moč kohezivnosti središča.

Poučil me je naj negujem svojo poenotenost,
svojo sposobnost prilagajanja in moč volje
v sistemu vesoljnega organizma, ki mu pripadam.

Rekel mi je, da vsa modrost o relativnosti spi
pod Einsteinovimi sivimi lasmi.
Prižgal mi je luč in mi dal čarobno palico,
da naredim svoje zemeljsko domovanje bolj svetlo.
"Vse je relativno pod ravnodušnim nebom", je rekel.  

TEMA IN LUČ

Pod mojim vzglavnikom so pognale korenine.
Zavel je veter in vse naokrog je zašelestelo listje.
K meni je priletel ptič in na krilih mi je prinesel luč.
Svetloba je bila premočna in sem jo odmaknila.
Ob nočni omarici je stala ta stoječa svetloba
in jaz sem nanjo obesila svoj spomin.
Svetloba je svetleče lebdela nad menoj
in jaz nisem poznala njenega namena.
Glavo sem položila na svoje mesto
in pod vzglavnikom sem zaslišala prasketanje.
Na tleh sem zagledala izpraznjen prostor.
Opazila sem, da je izginila senca mojega spomina,
ki je bila stkana iz poševnih črnih žarkov.
Nato sem stopila k stoječi svetlobi luči,
ki je preletavala moj spomin in odmikala senco.
Vprašala sem svetlobo ali je luč muhava ideja ptiča,
tema pa dokaz, da luč obstaja zaradi sence.
Luč odgovori: "Mladost tvoja vene kot roža v suši,
ker brez svetlobe ne moreš rasti in živeti,
skoz tvojo glavo bodo pognale korenine rastlino,
ker njen spomin ve kdo sem in od kod prihajam."
"Ali si luč hči teme? Je tema nepremagljiva?",
vprašam. Tedaj prileti Ariel in tema se trudi,
da bi mu krila ob padcu zagorela in da bi mu
tema zasenčila oči, gore, doline, zrak in ljudi,
a sinovi luči so naredili živi zid svetlobe,
ki bo svetila vse do konca sveta.
Senca se je vrnila v svoje mračno gnezdo
in hotela izpodriniti luč, ki seva prosojno resnico,
a temi nikoli ne bo uspelo, da se bo oblekla
s sončnim oblačilom in razsvetljevala življenje.
LUČ

Zraslo je visoko drevo, s poševno senco,
ki je padala name in bližnji breg.
Toliko svetlobe je bilo v njem,
toliko vonjav so izpuhtevali sadeži
in toliko listov se je raztrosilo po zemlji,
da sem se zamislila od kod prihajajo ta znamenja.

Dobro jutro Avrora!

V krošnji vidim kristale mnogih pomenov,
kožo mi je orosil dež z obredjem potešitve.
Dež se je zjokal nad negibnostjo korenin,
prepredenih z mrežami skrivnosti živega očesa
v nenaseljenih votlinah tišine gorečih križev.

Občutim sočutje ob zamirajočem počitku narave
in nekdaj bom tudi jaz legla v tesnobo njenega telesa,
med bolečino kamna, vode in človeške kože,
v bližino zvonov
in belih orošenih vencev,
raztegnjenih med nagrobne plošče,
ob okorne oporočne pisave imen
ob robovih vstajenja,
ki bodo medlo svetlikali spomine.

Spoznala sem luč, ki izgoreva življenje,
zelena vlakna porumenevajo
in se spreminjajo v odmrle trakove odrešenja.
Dan se nezlomljivo brani teme
in betežne žalosti krhke noči, ki opominja
z ozko rezino lunine svetlobe na nebu
in izvaja oddaljene ukaze in daritveni dim.
Strah me je bičev, ki bodo pokali koščeni
skoz spremenjene, razširjene žgoče rane rudnin.

Priznam, čutim nekaj človeške tesnobe
ob mokrih zidovih svojega telesa.
Čutim mimohod misli, ki navznoter govorijo
in moja skrb se plazi po zapuščenih vejah,
ki boječe srkajo sokove iz dojk matere zemlje
in se nemirne oprijemljejo zračnih gmot in luči.

Čutim blato pod nogami in svoje počelo,
ki me zapušča na okopih in grebenih neznank
z grenkim pelinom v ustih in odtekanjem ur.

Spremlja me to neprestano praženje človeškega duha,
zaradi moje upornosti
in vztrajnosti neba na sveti način.
Iz luči zdavnaj ustvarjenih horizontov sem,
ne poznam jih in ne vem kako so nastali
in vendar oživljajo dihanje vsega živega,
božajoči z mehkimi dlanmi luči,
s tkanino nabranega jutra do žgoče izsušitve.
To žgoče izsušeno počasno dihanje v neurejenem ritmu,
z vznemirljivim dopovedovanjem Stvarnika,
ki spremlja sopenje, notranji jok in bolečino,
ponavljajočo se v slehernem drobcu živega bitja
z opominjanjem iz pratemnine, še v nas bivajoče,
se poigrava z lučjo na prostornini ploščadi vesolja.
In tej luči dolgujemo našo hvaležnost,
da živimo v njenem neskončnem neurju gibanja.

POGOVOR Z LUČJO

Slutil je svoje bistvo in v daljavi zagledal luč.
Čutil je, da prihaja kot vesoljno plovilo nasproti,
nekaj čisto nenavadnega je prodiralo vanj.
S škrgami vesolja je zadihal zrak in svetlobo,
spreminjal se je v nasprotje tesnobe in brezdušja.

Pred njim je ležala izničena prejšnja podoba,
po njivi je sejal žito in ob žetvi je žel milost.
Pretipal je oprsje zemlje in svojo kožo na njej,
se ulegel vodoravno in se zagledal v nebo.
V presahle vode duše se je izlivala nebesna milina,
kakor vodopad svetlobe v nepremičnem jutru.

To luč je nagovoril z vprašanjem:
"Ali si prišla živeti ali umirati vame?"
Odgovorila mu je: "V tvojih očeh hočem živeti
kot jutro in razsvetljevati tvoje obličje,
ki uči presegati dvome in slutnje tistega,
ki sprejema utripanje srca in dojemanje
duševnih postopkov miru in zadovoljstva,
preden moja moč odvzame telesu življenje,
kajti polnost se ne izpolni na površini bivanja,
temveč v duši in ostane z mano večno priprta,
kot neka svojeglavost, usmerjena v tvojo rast.

Prinašam ti tudi prah svojega bivališča, da obstajaš.
Hranim duše in postajam tvoja hrana.
Božam te nežno z razcvetelo rožo miline,
negujem te brez obžalovanja, da nisi luč.
V božanskem dihu prisostvujem ravnovesju stvarstva
in ko razveslajo tvoje roke v moj objem
in me sprejemaš, da mezim v tvojem srcu,
tedaj se v tebi odzivajo novo ustvarjene melodije srca,
ki sežejo do mojega bistva, ki je samo v gibanju naprej
za potem. Sem to, kar manjka iščočim očem,
da dosežejo vzvišeni mik lepote navznoter,
ki s samotnim glasom vpetim v daljavo,
raste in preplavlja ves svet.

Sem poslana za zdraviti tvoje trpljenje,
za umiriti tvojo bolečino in se bojevati za zmago.
Ne sprašuj me po iskanju pravzrokov in spominov,
kajti usmerjena sem le v svoje pretakanje skoz duše,
v vzpostavljanje pristnega razmerja med mano in tabo.
Izhajam iz nezavednega in vsemogočnega,
svetloba moje prisotnosti ti prinaša splet kreposti,
ki niso nujno istovetni s tvojimi iluzijami.
Govorim ti o sivobradih kultih vrednot,
soočam te z njimi in tvoja izbira je,
če bodo zaživeli v tvojem človeškem duhu.
Vprašanje je, če bom lahko prodrla skoz stene laži
in se splazila s svojo snovjo v tvoje srce.
Edino kar me lahko razveseli so pisani metulji
in lepota narave, ki združuje trpljenje in slast,
radostna sem tudi ko slišim glas iz tvojih ust
in vidim dobra dela in dejanja tvojih rok.
Tedaj upam, da boš sprejel tudi moj ledeni dež resnice.
Vse kar delam, delam po božjem načrtu resničnosti na ljubo,
ker te želim vdihniti nazaj z vso sprejeto svetlobo,
kajti le tvoja luč je lahko svetloba večnega življenja".

ŽEJA PO LUČI

V vetru luč trepeta
in cekine sončnega socvetja
polaga v ikre površine morij,
ki valovijo svoj nemir
v neprekosljivih oblikah sprememb.

Jaz, drobni pesek svoje minljivosti
čakam v tišinah in se počasi premikam
skoz zemljevide svoje usode,
z jutrom na obrazu in temo v duši,
saj še niso prodrli vame vsi drobci
svetlobe, ki so mi bili namenjeni.

O, Bog, koliko kruha in spomina
mi je vrženo z višin, z daljnih zvezd
in vendar nenasitna delim nemir
s šumečim vetrom tvojih obljub.

Tavam izžejana ob velikih vodah
in hodim po sledovih stopinj.
Stopam po kamenju spečih snovi
in se ob tem dotikam trav,
ki odklanjajo sorodstvo z mano
in živijo tiho in neslišno v območju vetra.

V semenih imajo zapisano drugačno
sporočilo, kot je zapisano v meni
in vendar niso z drugega sveta.
Zasvojene so z žejo po luči
in s svojo slastjo v listih zelenih.

in hodim po sledovih tvojih stopinj.
Stopam po kamenju spečih snovi
in se ob tem dotikam trav,
ki odklanjajo sorodstvo z mano
in živijo tiho in neslišno v območju vetra.

V semenih imajo zapisano drugačno
sporočilo, kot je zapisano v meni
in vendar niso z drugega sveta.
Okužene so z žejo po luči
in s svojo slastjo v listih zelenih.

Iščem sebe med makom in žitom
in vsakič znova se najdem
na drugem kraju sredi zelenih las,
na drugi stranpoti svojega življenja.

MOJ PLANET GAJA

Ustavite mi ta planet,
da z njega izstopim
v dimenzijo Velikega voza.

Ustavite mi Zemljo,
da z nje izstopim
in posodim svoje telo drugemu svetu,
da se prepoznam od kod prihajam,
kajti moje oči so polne pričakovanja.

Ustavite mi os tega sveta,
da se ne bom več vrtela
v krogu svojih bokov in dojk,
oblepljena ob križ,
z žeblji pribita
s svojo in tujo bolečino.

Tu živim v odsvitu krhke misli,
z nevestnim svetom sprta,
z usločeno hrbtenico naprej,
na meji praznine duha in telesa,
ki komaj še diha.

Presnavljam se v težo neizmerno.
V svojem nepojavnem bistvu
stojim vkopana do grla v smeteh,
med štrclji posekanega gozda,
dimom in zastrupljenim zrakom,
na Zemlji, na kateri bo kmalu
otrpnilo prebujenje.
Bivam med hropenjem komaj rojenih pljuč
in črvivimi gnezdi napredka.

Bivam zunaj meja vrednotenja,
zunaj meja spoznanja,
utopljena v dušo svojega znoja,
v brezimno tekočino svojega telesa.

Ne znam se več smejati,
kot se je smejalo polje
in zelenje moje mladosti.
Usujte pepel po mojih brazgotinah,
zravnajte me z nekdanjo podobo Zemlje,
ujemite sončne žarke med mojimi
razpuščenimi lasmi,
vodite me za roko po spolzkih stopinjah,
kajti sanjavi blodnjak vstopa vame
in okostnjak se me hoče oprijeti.

Ustavite mi to Zemljo.
Potrebujem izstop in morje svetlobe.
O drugačnem svetu mi govori
nedosegljivo spoznanje,
spoznanje svoje nemoči,
očiščena misel mi govori,
zapuščina zavezana vnukom
in tistim, ki bodo prihajali.

Odložite me in prepustite
pričevanju časa tam onkraj,
ločeno od ovenelih rož.

Prepustite me luči,
poševnim prostorninam miru,
šelestenju brezčasnosti.

Oči se mi lesketajo.
Vse se spreminja s pojmi,
stvarmi in rečmi, ki niso več moji.
Goličav postaja moj glas,
kakor da bi zapuščal telo
in vstopal na pota svojih stremljenj.

Knjiga modrosti
ostaja neprebrana in nerazumljena,
sreča utvara neukih.
V kapljah izgubljene krvi umira zarod.

Dežela vprašanj se spreminja.
Ne gre za vprašanja ljubezni ali sovraštva,
gre za uro, ki je ni več moč ustaviti.

V ZAVESTI ČASA, ČAS

Ne krpaj me, s kamenim šivom, čas!
Ne izpoveduj mi, resnice neuporabne glas.
Navzočnost dolžine tvoje čas, si izmišlja svet,
a tebi, življenja kralju, ne zna prisodit mladih let.
Omahnil boš v globočino časa, ki te obdaja,
prisluhnil glasu svojega razuma in značaja.
Času, ki po zavesti časa, čas v grob pokoplje,
okosteni, ko na grobarja čaka in se sam prekoplje.
Ti sedanji čas, ki meni gostoljubje kažeš,
jutri boš odvečna krama, spoznan, da večno lažeš.
Ko brskam po rovih časa prejšnjih let, si iz spomina vzet,
te vidim kako zlagan boš čas, čez vrsto let.
V igri s samim sabo porival s časom, čas ki mine,
a boš presegel prostor vulve svoje zgodovine,
ko z miti ne boš mogel umreti, ne živeti.
Tako kot si sam živel, hotel boš sam umreti.
Ukinjal boš in oživljal razpuščene delce,
kot da nisi samo čas, kot da si telesce,
a telesce tvoje se s sedanjim časom hrani,
s sebe spira staro, s sedanjostjo se brani.
Ko boš brezčasen v meni štetje v čas,
se ne zavem, da v času nisem jaz,
zavem se časa, ko si ti še živ v meni,
a mene Bog podarja, ko nastopi čas, le tebi.
Kot velika ladja ploveš, ko z jutrom vstajaš,
kot zlato se kažeš, ko se po ulicah sprehajaš,
šteješ ure, blodiš po vesolju kot lampionček,
nad Zemljo lebdiš kot napihnjeni balonček,
ki Einstein te je umestil v relativnostno teorijo,
te stlačil v enačbo E = m x c na kvadrat, s svojo filozofijo.
Ples hudiča in Boga učenega je postavil temelj praga,
si je izmislil svet. Čemu čas? Zakaj imamo čas, zavraga?
V VELIKEM KOLESJU

Znašla sem se izgubljena
v velikem kolesju svetlobe,
brez verig, le z lakoto uma
kot izvršeno dejanje naključij.

Za sabo sem zapuščala praznino,
pred sabo sem videla znamenja
brez mojih dlani, iztrgana iz oči.
Le srebrnino odbleska sem videla,
lučko upanja v daljavi.

Nikjer ni bilo velemest.
Nikjer ni bilo ljudi.
Le skrčena pot in globoko v cilju
fosfor, nek smisel iz božjih rok.
Morda privid, morda usoda,
ki svojo iskro kaže, kakor trenje
na škripcu, ki se vrti in poganja.

Morda je misel, ki proizvaja smisel
v prgišču pepela, lupini ostrige.
Morda je čreda besed,
ki iščejo telo; morda vonj,
ki išče cvet na svojem oltarju.

Ne bi se čudila, če mi žarek zapahne
vrata, me izrabi za zarjo večera,
za liro z njegovim navdihom
in skrotoviči moj duh v telo
po njegovi podobi, ki je ušlo
iz samote na križpotju pomenov.

Čas je razmaknil ure, ki jih je zlatilo
iskanje neznanih stvari,
ki niso zaznale mojega obraza.
Argonavti iščejo svoje otroke.
Plujejo na Kolhido po zlato runo.
Spremlja jih grlica molčečih noči.
Hrepenenje oblakov po zelenem.
Slišim klic iz dremotnih korenin,
ki živi od nespečnosti razcvetele dalije.NE-DOGODEK

Spominjam se izvenčasja,
ko še nisem obstajala.
Nahajala sem se
na kvantnofizikalnem polju
virtualne materije.

Čas je bil zunaj prostora,
zunaj začetega ne-dogodka,
ko se je razvijal duh z dinamiko,
v katero je poniknil kreator.

Iskra je prebila meje daljnih svetov,
ki pulzirajo v svetlobnih impulzih
mase/energije in razganjajo duh
na vse strani čez planetarne meje.

Bila sem ne-dogodek, ko je stvarnik
zaigral na strune, ki so s svojimi 10 na 35
metrov manjše še za dobrih dvajset potenc
na deseto in tedaj je našel formulo M
za membrano mojih ušes,
meter vseh teorij o strunah.
Nato je napisal melodijo, ki me je za več
dodatnih dimenzij zazibala v sen.

Gibala sem se med strunami
fascinantnega izkustvenega prostora.
Na panoramskem steklu sem zagledala
majhen zeleno moder globus in se znašla
v odprtem morju sončnega sistema.

Mala malca je prepotovati duhu
nekaj galaksij, obiti pulzarje,
nevtronske zvezde, pogledati črne luknje,
ki so pogoltnile megagalaktične krogle,
njihove bogove in preprostorile čas.

Milijarde let sem iskala
abstraktno fikcijo resnice
s kozmološko odprtega morja
in prišla do prve bencinske črpalke,
kjer so prodajali hrustljavi čips.

Tako prignani duh za testiranje na Zemlji
zaradi velikosti Planchovih dolžin okoli
10 na 33 metrov, je po prihodu na Zemljo
spremenil cilj potovanja, ko je zagledal
lepoto mladenke z Diorjevo broško,
s Coco Chanel sandali,
oblečeno v Versacevo Collection oblačila
na pariškem Pigalle.
Čuden okus, si je mislil.

Nato si je ogledal Evropo
in preko gorskega prelaza prišel v Slovenijo
in si že pod Alpami nadel zalo cvetlično oblačilo.
Nalezel se je kmečke in holcarske modrosti in rutine,
da zlata jajca teorij razvodenijo vse diskurze
in simetrije vesolja in da edina eksaktna ekstaza
vesoljskega potovanja je ljubezen do življenja
kot izključna dognana lastnost vseh teorij.


VSE STVARI IMAJO VOLJO DO MOČI

Brez volje ne bi bilo ljubezni.
Človek gleda v mogočno raztrgano nebo,
ki kaže vesoljske pošasti postaranega duha.
Bolestno sladko, zvonko piskajočo kamenino,
pomešano s plini vesoljnih meglic
in inteligentno motivacijo svetlobe.
S prostim očesom je v daljavah videti
presenetljive pretresljive oblike jurskega sveta.
Kamene dinozavre s stražarjevim očesom.
Kot mesečniki plavajo po univerzumu
z darovalcem imunskega sistema.
Ta najstarejša vesoljska sila skritega izvora
in dolgega nagonskega spanja
se je nekaj bilijonov let zadrževala
v nedrih stvarstva. Dosegla je stanje
neomejene moči. Umsko zrelost kamenin,
da lahko zapovedujejo sistemu in se izkazujejo
z genialnostjo mesijanskih prerokb.
Vsa snov v vesolju ima voljo in možnost,
da zaživi kot divja samovolja nad
nepokornežem pred zakoni narave.
Kamnina je naredila za svojo usodo človeka,
nadaljevanje evolucijskega kaosa.
V tem podrejenem orodju
bitjem krepijo rude svojo samovoljnost.
Človek je samo še mehanizem kamenine,
je navadno merilo njenih zakonov,
ki jih nosi v kamenih prsih iz starodavnih zapisov.
Iz strahopetnosti in nemoči jih je pobožanstvil.
Vesoljni pok se spreminja v avtomobile, lokomotive,
ladje, TV sprejemnike, računalnike, traktorje in orožje.
Vse kaže, da se je vesoljni pok soočil sam s seboj v človeku
in si preskrbel svoj častitljevi videz Vsemogočega.
Kamenina je prinesla s seboj zavest in možgane,
ustvarila je filozofijo s sistemi, religijami, politiko
in narisala zemljevide ter preživela vse vesoljske
izprijenosti v človeku z dobro negovanimi iluzijami.
Človek je kamenina, še mehko sijoči kozmos,
ki upravlja veliko večji sistem,
kot ga zna upravljati človek, sposoben zgraditi
Asuanski jez, Panamski prekop in na Kitajskem
masivni jez Treh sotesk na reki Jangcekjang.
Prvo dejanje: surovine se preobražajo v skupine molekul;
drugo dejanje: preskok k večjim molekulam;
tretje dejanje: preskok k živi celici.
Le kdo bi še lahko oporekal dokazom geneze,
da življenje nastaja samo iz volje stvari,
volje in razuma svetlobe. Kaj je pa ljubezen?
Objemanje beljakovinskih molekul in molekul DNK,
ki se po naključju srečajo, spoznajo kot ljubimci
in se objamejo. Rodi se prva živa celica, ki nosi
v sebi nežen dedni zapis, kako se človek zaljubi.
Ljubezen je kemija, volja in geneza razuma stvari.
Zunaj je mraz, preverimo, če je to res.

Uvodna stran  |  Bibliografija  |  Novo objavljeno I.  |  Literarni porton  |  Poezija  |  Proza
Genealogija  |  Galerija  |  Knjiga bralcev  |  Stiki in povezave  |  Slovenska imena mesecev  |  Kotiček za Slovence po svetu  |  Slovenec sem!  |  Raziskovanje nekega primera  |  O smrti   |  Blog I.  |  Današnja misel  |  Luske hibridne samorodnice  |  Aforizmi  |  Poglejte kaj je danes novega!  |  Objavljene vsebine od 1.4.2008 - 31.3.2009