Priimki Stibiel, Stibil, Grabrijan in Rešeta
RODOSLOVNA ZANIMIVOST - ODKOD PRIHAJA PRIIMEK STIBIL?
Rodbinsko deblo Stibielov izhaja iz Tirolov (Karnije). Priimek Stibiel ali kasneje Stibil je italijanskega izvora, izhaja iz priimka Stivel ali Stivello. Priimek ima izvor v Formazzi v Italiji, kjer so pred več stoletji obstajale stare kmetije imenovane »Hofe«, znane po pašnikih, živinoreji, siru in tirolski soli. V več stoletjih so se te doline poraščale z gozdnimi površinami, kakor Stafelwald, kjer leži gozd imenovan Stivello. V teh krajih so že pred več stoletji potekale trgovske čezalpske poti iz Italije v Švico. V času fevdalizma so tu vladali Rodis Baceno pod centralno državo Viscontijev. Imeli so veliko privilegijev, ki sta jim jih kasneje priznala tudi cesarica Marija Terezija in cesar Franc Jožef. Leta 1243 so spadali pod državo Milano in pod Kraljevino Sardenije. Priimek Stivel ali Stivello se je v teh krajih ohranil vse do danes (Valsugana). Priimek Stivello oziroma Stivel se je pri nas pogermanil na priimek Stibiel in nato poslovenil na priimek Stibil. Hipotetično bi lahko razmišljali tudi v smeri, da se je priimek Stibiel tudi poitalijanil v Stivello.
USTNA IZROČILA IN PISNI VIRI O DRUŽINI STIBIEL
Viri: V knjigi »Narod naš dokaze hrani«, bibliografski pregled slovenskega tiska na Primorskem do konca leta 1918, Pavel Plesničar, Ljubljana, 1940, piše: »Pridige ino drugi slovenski spisi, ki jih je po svoji smerti zapustil Jožef Stibiel«, nekdanji kaplan v Šturjah,Nabrežini in Planini, potem učitelj pastirstva v goriškem semenišču, fajmošter ino špiritual v Črničah, in na zadnje fajmošter ino dekan v Ločniku blizo Gorice, okrožni šolski ogleda, častni svetovalec konsistorialni, cerkveni ud krščanske kmetijske družbe v Gorici, itd. Sabral Štefan Kocjančič, v Gorici, natisnila in založila Paternolli, 1853, 8 XI-176 strani. Na uvodnem mestu knjige se nahaja obširnejši životopis Stibielov izpod peresa Štefana Kocjančiča. Knjiga z rdečimi platnicami se hrani v Župnišču na Planini, Narodni uverzitetni knjižnici pod signaturo 24193 in v knjižnici v Gorici. Zaradi starosti knjige ni bilo mogoče narediti fotokopij, temveč so življenjepis Stibielov fotografirali. Življenjepis Jožefa Stibiela je omogočil raziskovanje izvora priimka Stibiel, kot sledi:
Potomci Stibielov iz rodbinske veje iz Dolenj 11 in iz rodbinske veje Stibielov iz Vrtovina imajo zelo bogat življenjepis. Potomci župnikovega brata Stivella so se uveljavili na poseben način, njihovo življenje je zaznamovano z delovanjem, ki je na pozitiven način usodno vplivalo na nadaljnje rodove in njihov duhovni razvoj. Po duhovnikih je obstajala tudi Stibielova štipendija, iz katere so se šolali številni vipavski duhovniki.
Rodoslovje družine Stibiel je znano po ustnem izročilu in nekaterih pisnih virih. Temeljni vir pri pisanju teh zgodb je spomin moje mame pok. Hermine Breščakove, sorodnic Zofije Stibiel ter pok. Rozalje in Vande Rešeta s Planine, ki so vedele povedati marsikaj zanimivega ter drugi pisni in ustni viri, vse pa se spleta in prepleta v pristno svežo pripoved, ki ponuja zgodbo, ki jo bo sleherni potomec te družine rad prebral. Stibielove potomce odlikuje inteligenca, smisel za govorništvo, pisanje in filozofsko poglabljanje v duhovne vede. Stibielovi potomci so prepoznavni po modrih očeh in nežni svetlo rožnati koži, kar je njihov prepoznavni znak in iz česar lahko sklepamo, da so predniki Stivelli živeli naravno življenje na svežem zraku in se hranili z mlekom in mlečnimi izdelki.
Iz družine Stibiel izhajajo poleg duhovnikov Jožefa in Jakoba Stibiela, še druge pomembne in znamenite osebnosti. Iz družine Stibiel, iz rodbinske veje v Vrtovinu oziroma iz Prvačine, izhajajo potomec Ivan John Stibiel, pionir ameriških izseljencev * 31. 10. 1821 + 13. 01. 1863, župnik Anton Stibiel, ki je služboval v Studenem od l813 – 1823. leta, Janko Stibiel Vukasović, prostovoljec v borbi Srbov proti Turkom, Bolgarom in Avstrijcem, publicist * 02. 07. 1853 + 13.07.1923. Iz rodbinske veje Stibielov iz Dolenj izhaja Jožefa Stibiel, ki se je poročila k Blažkovim v Lokavec, s podjetnikom in znanim graditeljem cerkva, mostov in večjih objektov tudi v tujini. Mojster Mihael Blažko iz Lokavca je postavil tudi zvonika v Gornji Branici in v Kazljah. Marička Stibiel se je poročila v duhovniško družino h Grabrijanovim v Vipavo, ki je slovela na Vipavskem po Juriju Garbrijanu in po znani kovačiji njegovega brata.
GRABRIJAN JURIJ IZ VIPAVE
Viri govorijo o Juriju Grabrijanu (1800 - 1882), da mu je osnovno izobrazbo dal domači župnik, ki je svetoval očetu, premožnemu kmetu, naj ga pošlje v gimnazijo. V Novem mestu je končal šest latinskih šol in nadaljeval študij filozofije v Ljubljani, ki je trajal dve leti. Ti dve leti sta bila njegova sošolca tudi France Prešeren in Martin Slomšek. Kot v gimnaziji, se je tudi tu odlikoval v študiju. V tem obdobju je začel pesnikovati. Zanimanje za slovenščino je v njem krepil prof. Fran Metelko. Leta 1821 se je vpisal v ljubljansko bogoslovje. Leta 1823 je sodeloval pri ustanovitvi tajnega slovenskega društva "karbonarji" po zgledu italijanskih karbonarjev - za združeno Italijo in ustavno monarhijo. Navduševal se je za "Zedinjeno Slovenijo" in v teh letih je nastala najpomembnejša njegova pesem "Kranjska Slovenija", pozneje pa je pisal le priložnostne pesmi: ob odkritju vipavske šole 1861, ob slavju na Zemonu 1862, ob ustanovitvi vipavske čitalnice 1864 in ob drugih manjših priložnostih. Leta 1825 je bil posvečen za duhovnika in nato je služboval kot kaplan v Brezovici, Škofji Loki, Žireh in Šturjah (Ajdovščina). Leta 1838 je postal župnijski upravitelj Vipave, od leta 1840 pa do svoje smrti je bil župnik in dekan v Vipavi. Jurij Grabrijan je bil vnet delavec na versko-cerkvenem, kulturno-prosvetnem in gospodarsko-političnem področju. Po vsej dekaniji je spodbujal gradnjo župnišč in cerkva. Zgradil je mogočno župnišče v Vipavi, v Logu je dal graditi nov mogočen zvonik in temeljito popravil stranska zvonika. Tudi kapelice križevega pota proti Gradišču je dal zidati Grabrijan, ki so bile končane leto dni pred njegovo smrtjo. Bil je gradbeni talent in je sam izdeloval mnoge načrte. Zelo je skrbel za poslikavo cerkva. Tako je po njegovem naročilu slikar Janez Wolf poslikal stene cerkve v Vipavi. Grabrijan je omogočil eno izmed največjih Wolfovih stvaritev. Zanimal se je za šolstvo in kot vipavski dekan je bil organizator šolstva v dekaniji. Ustanovil je osem enorazrednih šol, sezidal nekaj šolskih poslopij v sosednjih vaseh, razširil vipavsko enorazredno razširil v štirirazredno in leta 1861 s cerkvenim denarjem sezidal imenitno šolsko poslopje v Vipavi. Leta 1831 je zgradil šolo v Šturjah – Ajdovščina. Podpiral je razvoj kmetijstva na Vipavskem in leta 1873 ustanovil vinarsko in sadjarsko šolo na Slapu. Aktiven je bil tudi v političnem življenju, posebno pa v letu 1848. Za zasluge je dobil razna priznanja, najpomembnejše pa je viteški križ reda Franca Jožefa leta 1857. Vipavci so ga tudi izvolili za svojega častnega občana. Umrl je 1882 v Vipavi, pokopan pa je v cerkvici na vipavskem pokopališču.
Bil je velik narodnjak in buditelj slovenstva, navduševal se je za zedinjeno Slovenijo, tako da ideje o samostojni Sloveniji segajo tudi v tisti čas. Leta 1864 je ustanovil vipavsko čitalnico in je bil njen predsednik do smrti. Leta 1870 je v Vipavi organiziral tabor. Bil je organizator šolstva v dekaniji in šolski nadzornik. Pisal je pesmi, pravajal igre, objavljal govore in članke prosvetne vsebine.
Bil je župnik in dekan v Vipavi od leta 1838 do smrti 1882. Deloval je na verskem, kulturnem, gospodarskem in političnem področju. Ta mož je v Vipavi pustil neizbrisne sledi. Ne le križev pot, zgradil je stavbo sedanjega malega semenišča, podaljšal in prenovil božjepotno cerkev v Logu in še več drugih stvari. Na Primorskem bo ostal zapisan kot pokončna in izjemno zaslužna oseba.
STIBIEL OZIROMA STIBIL IZ DOLENJ IN PRVAČINE
Zaselek Dolenje pod Planino (HŠ 9 in 11), od koder izhaja veja prednikov je obsegal več premožnih hiš, med drugim tudi Novakov mlin, last Stibielovih. Stibielov je bil tudi mlin na reki Vipavi v Prvačini. Hiše v Dolenjah so upočasnile svoj korak propadanja, saj v njih še vedno bivajo ljudje, ki jih negujejo in vzdržujejo. V tihi dolinici samevajo med sadnim drevjem, ki jih obdaja. So del našega vsakdana, a ni mogoče spregledati, da so nekdaj v njih prebivali premožni lastniki, predniki Stibielov oziroma Stibilov.
Ne le da je bila Stibielova družina znana po znamenitih osebnostih, temveč je bila tudi družina Ane Trčelj, s katero se je poročil brat Stivela na Ustjah, zelo znana, saj iz nje izhajajo številne znane osebnosti, kot je Filip Trčelj, duhovnik, prosvetni organizator, publicist, nabožni pisec in pesnik, ki se je rodil 2. 2.1892 v Grivčah na Vipavskem kmetu Lipetu in Mariji, ki se je na Grivče primožila iz Skrilj.
Iz Stibielove družine je poleg najmlajšega sina Josipa Stibiela bilo še šest hčera. Teh šest hčera je odneslo od hiše v Dolenjah izdatno doto, kar je imelo za posledico obubožanje Stibielove domačije in s tem tudi konec premožnega rodu v Dolenjah.
Grabrijanova duhovniška družina, s katero so prihajali Stibielovi v sorodstvo, prihaja iz Adlešičev, kjer je še danes znana Gostilna Grabrijan. Jurij Grabrijan kot je zgoraj zapisano, je bil dekan in ustanovitelj vipavskega župnišča in slovenskih šol na Vipavskem (posvetilo je zapisano na spominski plošči, položeni v cerkvi Log pri Vipavi), drugi brat Grabrijana pa je bil župan mesta Ljubljane. En potomec Grabrijan je znan slovenski arhitekt. Z Grabrijanovimi so Stiebilovi v dvakratnem sorodstvu in sicer: h Grabrijanovim se je poročila Marička Stibielova (kovačija), Josip Stibiel pa se je poročil z Maričko Grabrijanovo, odšel pa je v Ameriko zaradi obubožanja domačije v posledici dot šestim sestram in je umrl, ko se je vračal domov v starosti 46 let (se je potopila ladja). V Ameriki sta Josip Stibiel in Marička Grabrijan imela hčer Elico, ki je ostala v Ameriki ter sina Viktorja, ki je tam umrl, hčerka Ida je tudi mlada umrla v Ameriki. Njun sin Karlo pa je ostal v Dolenjah na številki 11, vendar je mlad umrl leta 1924 za posledicami prve svetovne vojne. Imel je hčerko Zofijo (Zofko) Stibiel, ki je zadnja potomka nosilka priimka po rodu Stibiel iz Dolenj. Zofijo je vzgajala njena nona iz Vrtovina, ker je ostala mlada brez matere in očeta, hiša Stibelovih v Dolenjah št. 11 pa je bila prodana planinskemu tajniku v času fašizma za majhen denar. V tej hiši so bili v zidu zazidani stari venecijanski zlatniki, oblečeni v platno, ki jih je zazidal gluhonemi čebelar, brat od duhovnikov Jožeta in Jakoba Stibiela, ki sta mu podarjala omenjene zlatnike. Le-te so našli sedanji lastniki pred nekaj leti, ko so preurejali hišo in podirali zid. Kot zanimivost naj se še omenim, da ima Vanda na Planini večji zlat križ, ki sta ga zapustila duhovnika Jožef in Jakob Stibiel, ki predstavlja nedvomno pomemben družinski spomin.
PRIHOD ŽUPNIKA STIVELA NA USTJE IN POTOMCI
Priimek Stivel ali Stivello je prišel k nam iz Karnije (Ponadižje) z župnikom Stivelom. Na Ustje so ga poslali Videmski škofi, ki spadali so pod Aquleio. Župnik Stivel je na Ustje povabil svojega brata, ki se je poročil z Žvokljevo iz Ustij. Pri Stivelovih na Ustjah so po domače rekli pri Konterfalovih (contro fali). Priimek Stivel ali Stivello se je najverjetneje preimenoval v germanski priimek Stibiel pod avstroogrsko monarhijo, ki se je kasneje poslovenil v priimek Stibil.
Stibilov mlin stoji na levem bregu, ob zgornjem toku potoka Lokavšček. Zgrajen je bil pred okoli 300 leti, deloval pa je tudi še po 2. svetovni vojni. Imel je eno nadlivno kolo, tri pare mlinskih kamnov in lastno zajezitev. V mlinu so mleli pretežno koruzo in pšenico, občasno pa rž in ješprenj. Na dan so zmleli 500 kg žita. V mlin so vozili iz Lokavca in Gore.
Glede na dodatni vir podatkov, ki sem jih prejela od Giulie Stibiel iz Trsta, sklepam na naslednjo logično rodbinsko povezavo:
Stivello, Stivel , duhovnik, ki je prišel iz Ponadižja, je pripeljal svojega brata na Planino.
Duhovnikov brat Stivello, Stivel (Stibiel) trgovec z živino in veleposestnik se je poročil k Žvokljevim na Ustje. Od tu izhajajo potomci Stibiel - v Sloveniji 0; Stibilj: 185 oseb, Štibilj: 43, Stibelj: 79; v Italiji (Stibiel 17 oseb), zlasti v zamejstvu (tu je ohranil priimek prvotno obliko germansko izpeljanko Stivello ali Stivel, ki se je pretvoril v Stibiel):
PLANINSKA VEJA RODU STIBIELOV (Dolenje je zaselek pod Planino pri Ajdovščini)
Jože Stibiel iz Dolenj št. 9 se je poročil z Ano Žvokelj.
Imela sta imela več otrok (gl. rodovnik rodoslovca Roberta Fonda o družini Stibel, Stibilj, Stibirel):
Josip Stibiel (5.8.1784 – 15.11.1848), duhovnika in homelita
Jakob Stibiel, duhovnik, prof. kanonskega prava, ki je služboval v Aquilei
Sin čebelar (gluhonem), študiral je pravo, brez potomcev
Sin (ime ni znano) je bil tajnik deželnega glavarstva v Trstu in je umrl 1847 leta.
Jože Stibiel iz Dolenj št. 9 (sedaj 11)
Od sina od Jožeta Stibiela izhajajo potomci:
- Josip Stibiel, ki je doštudiral realko v Idriji in kmetijsko šolo v Mariboru
- Marija, (01. 02. 1843 - 24. 07.1899), poročena k Rešetovim na Planino pri Ajdovščini (moja prababica)
- Druga sestra, poročena k Žvokljevim v Žapuže;
- Tretja sestra, poročena na Planino k Pavletovim;
- Četrta sestra, poročena na Planino k Splacovim;
- Peta sestra, poročena v Ajdovščino k Pivkovim;
- Šesta Lojza, poročena k Ivančkovim v Kobole.
Josip Stibiel, ki je doštudiral realko v Idriji in kmetijsko šolo v Mariboru in se poročil z Maričko Garbrijanovo iz Vipave, je umrl star 46 let, ko se je vračal iz Amerike.
Otroci:
Karlo Stibiel ( 1896 - 1924)
Zofije Stibiel, hči
Jelica v Ameriki
Zofija Stibiel, Stibil:
Hči Lidija Tomc (VI. Rod), vnukinji Irena in Katja.
Jelica v Ameriki
- sin Viktor je umrl v Ameriki
- hči Ida je umrla v Ameriki.
Marija Stibiel * 01. 02. 1846 + 24. 07. 1899, poročena leta 1864 z Antonom Rešeta s Planine, je mati od Frančiške Rešeta s Planine.
DRUŽINA REŠETA S PLANINE po Mariji Stibiel (1.2.1946- 24.7.1899)
Predniki družine Rešeta s Planine pri Ajdovščini št. 80
Andrej Rešeta * 1695 + 10. 9.1786
Jožef Rešeta * 1726 + 6.10.1811
Anton Rešeta * 1733 + 14.10.1797
Marijana Rešeta * 1747 + 02.04.1833
Naslednji rod iz družine Rešeta
Mož: Matija Rešeta * 1771 + 10.03.1816
Žena: Marijana Vidrih *1772 + 20. 02.1832
Otroci: Anton Rešeta * 10.05.1779 + 24.06.1841
Marijana Rešeta * 25.05.1801 (datum smrti ni znan)
Jožef Rešeta * 16.05.1803 + 03.10.1804
Mihael Rešeta * 02.10.1805 + 01.02.1864
Frančiška Rešeta * 01.10.1808 (datum smrti ni znan)
Marko Rešeta * 21.04.1811 (datum smrti ni znan)
Mož: Mihael Rešeta * 02.10.1805 + 01.02.1864
Žena Marija Kobau * 04.03.1808 + 23.09.1887
Poročila sta se v mesecu marcu 1835 in imela sina Antona * 24.03.1838.
Mož: Anton Rešeta * 24.04.1838 (datum smrti ni znan)
Žena Marija Stibil (Stibiel) * 01.02.1834 + 24.07.1899
Poročila sta se leta 1864 in imela otroke:
Antonija Rešeta * 10.06.1866 + 10.05.1888, umrla je stara 22 let
Frančiška Rešeta * 12.03.1868 + 01.02.1942, poročena v
Dobravlje, v zeselek Kozja Para z Antonom Breščakom
Jožef Rešeta * 06.03.1870, mornariški oficir, Boka Kotorska, pokopan z ženo Micko Rešeta v Slanem
Tone Rešeta * 22.01.1872 + 23.01.1952, Planina 77, (potomci živijo na Rešetovi domačiji)
Rešeta Alojz * 30. 08.1874 (datum smrti ni znan)
Ivan Rešeta * 18.10.1876 (datum smrti ni znan),
Pater Janez Frančiček Peter Rešeta (*18. oktobra 1876, Planina pri Ajdovščini, umrl je 31.12.1944, Frančiškanski samostan v Ljubljani, pokopan je na Žalah, kjer so pokopani ostali Frančiškanski bratje), bil je Gvardijan na Sveti Gori, v prvi svetovni vojni je rešil sliko Matere Božje
Marija Rešeta (Micka) * 26.09.1876 - 1967, poročena Pegan iz Kranja (Britof), hči Elvira poročena Janjič živi v Britofu, ima dva sina (eden je Jože) in hčerko Ranko; sin Anton Pegan je živel in umrl v Banja Luki, kjer je tudi pokopan, sinova Goran (Zagreb) in Vlado (Reka, Hrvaška)
Kancijanila Rešeta * 05.05.1844 + 23.03.1886
Karlina Rešeta, poročena v Gaberje (datum rojstva in smrti ni znan, brez potomcev).
Rod družine Rešeta se je preživljal z vinogradništvom in kmetijstvom.
Hči Marije Stibiel, Frančiška Rešeta* 12.03.1868 + 01.02.1942, poročena v
Dobravlje, v zeselek Kozja Para z Antonom Breščakom, sta imela otroke:
Francka (1892 – 1914, umrla v špitalu v Trstu, pokopana pri Sv. Ani v Trstu)
Tea (09.10.1895 – 12.2.1973, pokopana v Dobravljah pri Sv. Petru))
Antonija (3.8.1889 – 6.4.1965, pokopana v Dobravljah pri Sv. Petru),
Tonček (1899 - 1914 padal v Karpatih, ni znano kje leži 15-letni otrok, ki so ga poslali na fronto)
Tilka (podatki niso znani, umrla stara 6 let, pokopana na starem pokopališču v Dobravljah pri cerkvi Sv. Petra)
Maks (podatki niso znani, umrl majhen, pokopan na starem pokopališču v Dobravljah pri cerkvi Sv. Petra))
Iva (13.6.1905 – 17.12.1991, pokopana v Dobravljah pri Sv. Petru)
Mirko (2.3.1909 – 31.9.1969, pokopan v Rapallo s soprogo Bianco Coldegone)
Stanko (2.6.1911 – 13.4.1960, pokopan v Dobravljah pri Sv. Petru)
Robert (18.12.1913 – 21.5.2001, pokopan v Dobravljah pri Sv. Petru)
Hermina (19.9.1915 – 4.7.2001, pokopana v Kopru)
trije otroci so umrli takoj po rojstvu.
RODBINSKA VEJA STIBIELOV IZ VRTOVINA
Janez (Giovanni) Stibiel (1800-1878), kmet in mlinar iz Dolenj št. 9 (sedaj 11), je imel mlin v Prvačini in se je poročil z Marijano Ličen (1797 -1864), imela sta več otrok, vendar točno število ni znano, med njimi:
Jakob Stibiel, oče naj bi ga imenoval po svojem bratu Jakobu, prof. kanonskega prava iz Aquleie
Ivan John Stibiel (31.12.1821, Vrtovin - 8. 3.1868, Alleghenyu pri Pittsburghu ), misijonar iz Pittsburgha, pionir ameriških izseljencev
Anton Stibiel (1824–1911) je imel sestro Marijo.
Anton (1824-- pokopan v Vrtovinu, 10. januarja 1911, ob 3. uri popoldne iz hiše žalosti štev 111, je bil poročen s Terezo Čermelj (1831 – 1878), imela sta otroke:
Franc Stibiel
Peter Stibiel
Cilka Stibiel
Franciška Stibiel
Marija Stibiel
Janez Stibiel
Jelka Stibiel
Enrik Stibiel (1866 - 1934)
Janko Stibiel Vukasovič (2.9.1851 – 13.7.1923)
Johan (1856 – 1912)
Katarina (1874-1966)
Ivanka
Enrik Stibiel je prišel v Trst in se poročil z Emmo Šumrada (1869-1918), imela sta 11 otrok, med njimi
Vladimirja
Vladimir Stiebil
Vladimirjev sin je imel Gulio Stibiel
BABICA FRANČIŠKA REŠETA
Frančiška Rešeta (12.03.1868 + 01.02.1942) s Planine pri Ajdovščini se je poročila k Breščakovim v zaselek Kozja Para v Dobravljah. Po poklicu je bila šivilja. V moževo hišo je pripeljala ob vozu z vpreženo živino za v štalo. S seboj je imela tudi z doto v denarju in blagu. Na vozu je pripeljala velik zlato rumeno zapečeni kolač in ga v znak blagostanja podarila z ruto in predpasnikoma svoji tašči. Njena dota je obsegala 28 svilenih oblek, veliko število vezenih »štikanih« platnenih rjuh in druge posteljnine, »štikanih« prtičkov in predpasnikov okrašenih s čipkami, svilene »koutre« (pregirnjala, napolnjena z volno), žimnice in vse potrebno za gospodinjstvo. Z babičino doto so pri Breščakovi hiši dokupili tudi nekaj grunta. Duhovnika Jože in Jakob Stibiel sta poskrbela za doto vseh šestih nečakinj V Dolenjah, med katere je sodila tudi mati moje prababice Marija Stibiel in tudi za njeno hčerko Francko, mojo babico je bilo poskrbljeno. Duhovnika Jožef in Jakob Stibiel sta poskrbela tudi za svojega gluhonemega brata, čebelarja. Dajala sta mu venecijanske zlatnike, oblečene v platno, ki so jih še pred kratkim našli zazidane, ko so popravljali hišo.
Babica Frančiška, po domače Francka, je bila zelo delovna in podjetna. Ko se je ded Anton Breščak vrnil iz vojske, ki jo je služil na Reki kot vezist, sta oba odšla v Trst in se zaposlila v restavraciji na Opčinah. Ded je bil preprostega kmečkega rodu, vendar naravno inteligenten, pisal je poezijo in je bil napreden in načitan Primorec. Pred odhodom v vojsko je imel spisano že celo pesniško zbirko stihov, ki so žal, bili uničeni, ko je hiša pogorela. Tržaški pisatelj Kravos, st. sicer iz dobravskega zaselka Kozja Para, je deda v svojih knjigah opisal kot naprednega Slovenca in narodnjaka. Kot natakar v restavraciji je ded Anton Breščak na Opčinah stregel tudi avstrijskemu cesarju Francu Jožefu I.
Babica Francka in ded Anton ste imela srečen zakon. Rodilo se jima je 14 otrok, ki sta jih lepo vzgojila in izobraževala. Dva otroka sta jima umrla takoj po rojstvu, druga dva pa v posledici bolezni, ki so tedaj razsajale (davica, kolera in španska gripa).
Najstarejšo hčerko Teo sta iz Trsta poslala na Koroško na šolanje v zavod Marija na Zilji, kjer se je učila slikarstva, oblikovanja, vezenja in gospodinjskih del. Ko sta si ded in babica na Opčinah prihranila nekaj denarja, sta postavila v Dobravljah hišo tik ob železniški postaji in odprla restavracijo. Ker je bila mimo hiše speljana železniška proga, je v neki vetrovni noči vlak brez iskrolovnih naprav z iskrami povzročil požar in hiša je pogorela do tal.
Nato so prišli zelo težki časi prve svetovne vojne, ki so zahtevali žrtve v družini. Babici in dedu je v Karpatih padel 17-letni sin Tonček. Istočasno jima je umrla v tržaškem »špitalu« 22-letna hči Francka za špansko gripo, v Krpatih pa je padel njen mož, zet Franc Jerkič. Ostal jima je 3-mesečni vnuk Franc, za katerega sta morala skrbeti. V teh hudih časih se je 19.9.1915 rodila tedaj 53-letni Francki moja mati Hermina kot štirinajsti in zadnji otrok. Vihrala je vojna vihra, vladali sta beda in revščina. Ded je zmenjal z vojsko seno za vojaške konje za vrečo makaronov, da so otroci preživeli. Babica je številne otroke oblačila tako, da jim je izdelovala iz vojaških sukenj oblačila.
Nato sta se z dedom spet opogumila in najela pri vaški hranilnici posojilo z oderuškimi obrestmi in spet postavila hišo. Odplačevanje glavnice z visokimi obrestmi jima je povzročalo težave, da sta zašla v skoraj brezizhodni dolg, ki ga nista mogla odplačevati. Dolg na hiši je odpalačal iz svojih prihrankov hčerin mož zdravnik dr. Emanuelle Abbattista in omogočil babici in dedu, da sta mirno živela naprej. Številne nepreskrbljene otroke je vzela k sebi najstarejša hčerka Tea Breščak in sta jim z njenim možem Emmanuellom, zdravnikom omogočila vsem študij, stric Robert Breščak je doktoriral iz medicine in prav tako nečak Franc Jerkič. Številni Breščakovi otroci so živeli v Milanu, študirali, obiskovali in skrbeli za svoje starše v Dobravljah.I
Italijanska učiteljica iz Palerma Angelina Siolino Arena (Slika iz leta 1932) je v Breščakovi hiši hiši učila dobravske otroke v italijanskem jeziku (raznarodovanje Primorcev).
V novo sezidani hiši je bila vaška šola, v kateri je učila italijanska učiteljica. Družina je postavila bogato knjižnico slovenskih knjig, klavir in teta Tea, slikarka je opremila hišo s številnimi svojimi slikami in slikami svojega brata Stanka Breščaka.
Med drugo svetovno vojno 23. 9.1943 so Nemci zažgali hišo, da je že drugič pogorela do tal in vsa kulturna dediščina je bila znova uničena. Po vojni se je hiša spet obnovila in v njej živijo Breščakovi potomci.
Ded Anton Breščak je umrl 20.2.1941, babica Frančiška pa kmalu za njim 1.10.1942.
ROD PRABABICE MARIJE STIBIL (STIBIEL)
Moja prababaica Marija Stibiel (1.2.1834 – 24.7.1899), mati Frančiške Rešeta, je vnukinja od Josipa Stibiela in Ane Žvokelj.
Leta 1864 se je Marija Stibiel poročila k Rešetovim na Planino pri Ajdovščini. Prababica Marija Stibiel je imela strica Jožefa Stibiela (5.8.1784 – 15.11.1848), ki je bil duhovnik in profesor kanonskega prava ter homelit in mlajšega strica Jakoba duhovnika in kanonika v Aquliei.
Priimek Stivel ali Stivello je prišel k nam iz Karnije (Ponadižja) z župnikom Stivelom, ki so ga poslalai na Ustje pri Ajdovščini škofje iz Videmske škofije, ki je spadala pod Aquleio. Župnik Stivel je na Ustje povabil svojega brata, ki se je poročil z Žvokljevo z Ustij. Pri Stivelovih na Ustjah so po domače rekli pri Konterfalovih (contro falli). Priimek Stivel ali Stivello se je najverjetneje pod avstroogrsko monarhijo pogermanil v priimek Stibiel, ki se je kasneje poslovenil v priimek Stibil (Vir: Pridige ino drugi slovenski spisi, ki jih je po svoji smerti zapustil Jožef Stibiel, sabral jih je Štefan Kocjančič, nekdaj njegov kaplan, sedaj učitelj Svetega pisma stare zaveze v Goriškem semenišču in jim je pristavil životopis rajnkega s kratkim uvodom v celo knjižico, v Gorici 1853, natisnil in založil Paternolli, v NUK-u pod signaturo 24193).
V knjigi Narod naš dokaze hrani, bibliografski pregled slovenskega tiska na Primorskem do koncem leta 1918, Pavel Plesničar, Ljubljana, 1940, piše: Pridige ino drugi slovenski spisi, ki jih je po svoji smerti zapustil Jožef Stibiel, nekdanji kaplan v Šturjah, Nabrežini in Planini, potem učitelj pastirstva v goriškem semenišču in špiritual, fajmošter ino špiritual v Črničah, ino na zadnje fajmošter ino dekan v Ločeniku blizo Gorice, okrožni šolski ogleda, častni svetovalec konsistorialni, cerkveni ud krščanske kmetijske družbe v Gorici, itd. Sabral Štefan Kocjančič, v Gorici, natisnila in založila Paternolii, 1853, 8 XI-176 strani. Na uvodnem delu navedene knjige se nahaja životopis Stibielov, ki je omogočil raziskovanje Stibielov.
Potomci Stibielov iz rodbinske veje iz Dolenj št. 11 (prej št. 9) pri Ajdovščini in iz rodbinske veje Stibielov iz Vrtovina imajo zelo bogat življenjepis. Potomci župnikovega brata Stivela so se uveljavili na poseben način, njihovo življenje je zaznamovano z delovanjem, ki je na pozitiven način usodno vplivalo na nadaljnje rodove in njihov duhovni razvoj. Po duhovnikih je obstajala tudi Stibielova štipendije, iz kateree so se šolali številni vipavski duhovniki. Iz rodbine Stibiel iz Ustij je bil tudi duhovnik Anton Stibiel, ki je služboval kot kaplan na Studenem od leta 1813 - 1824.
Viri: ustna izročila babice od Zofije Stibiel iz Črnič, ki je živela v Izoli in zgoraj navedeni pisni viri.
ŽIVLJENJE DUHOVNIKOV JOŽEFA IN JAKOBA STIBILA
Ustanavljanje slovenskih šol na Primorskem
Na Planini, v vasi z mnogimi zaselki, so v cerkvi Sv. Kancijana oljne slike, med katerimi še posebej izstopa Wolfova slika Sv. Antona Padovanskega iz leta 1796. Je primer še ohranjene tipične primorske baročne arhitekture iz 17. stoletja . V tej cerkvici je maševal duhovnik Jožef Stibil
Življenjepis: Namerilo se je, da je prišel v trdo kmečko hišo Stibielovih na Vipavskem goriški meščan in opazil bistrega domačega sina Jožeta. Beseda je dala besedo, očeta Josipa in mater Ano ni bilo treba predolgo nagovarjati in kuštravi pastirček, rojen v Dolenjah pri Planini dne 05.8.1784, je zrasel v dijaka v deželskem mestu. Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Gorici, kjer je maturiral 1804.
Sprva je bilo težko, posebno nemščina je bila trd oreh v primerjavi z mehko vipavsko govorico; ko je premagal to težavo, je šlo zlahka navzgor, tako da je bil kmalu najboljši učenec v razredu. Prejemal je Žgurjevo štipendijo.
V bogoslovje je moral leta 1804 – 1805 v Gradec, cesar Franc Jožef je bil namreč ukinil goriško semenišče, nato jr prišel v drugi letnik v Ljubljano, ker je tako želel njegov mlajši brat Jakob. Jožef Stibiel je bil med najboljšimi študenti. Že leta 1807 je opravil izpite čez 4. letnik. Bil je med tremi najboljšimi, učenec profesorjev Matevža Ravnikarja in Jožeta Balanta. Dne 8. novembra 1807 ga je posvetil goriški škof Inzaghy. Nato je kot kaplan od leta 1810 služboval v Šturjah pri Ajdovščini, potem pa je bil nastavljen po treh letih v Nabrežino, kjer je ostal do leta 1813. Bil je prijatelj zelo izobraženega grofa Rajmunda Thurna, ki mu je veliko intelektualno dal. Skupaj sta prebirala Cicerona, Svetonija, Virgila in Horaca. Leta 1813 je prišel v rojstno Planino kot duhovnik pomočnik in nato je leta 1817 napravil župnijski izpit. Med tem so v Gorici spet odprli bogoslovje (odpravil ga je cesar Franc Jožef II in ga spremenil v vojašnico). Jožefa Stibiela so poklicali v Gorico za profesorja pastoralke. Moral je na Dunaj, da je opravil izpite. V bogoslovju je učil tudi eksegezo, liturgiko in opravljal službo sprituala. Spisal je skripte za pastoralko. Po njegovih kakovostnih skripitih je študiralo še veliko bogoslovcev, več desetletij. Zaradi napornega dela je zbolel in si želel na deželo. Nerad mu je ustregel nekdanji profesor Balant, vendar ga je končno le poslal za župnika in dekana v Črniče. To je bilo leta 1822. V kraju ni bilo šole, zato je Jožef Stibiel zbral petdeset otrok, pripravil zanje potrebno šolsko poslopje in dosegel, da je bila v Črničah ustanovljena stalna šola. Tu je začel učiti otroke slovenski in nemški jezik ter druge predmete. Hotel je starše prepričati koliko dobrega sadu prinese dobra in lepo vodena šola. Na koncu je povabil Valentina Staniča, nadzornika vseh šol, da so opravili izpite in najboljši dobili nagrade. Po tretjem letu je poskrbel, da je šola dobila prvega učitelja. Na njegovo ponudbo je bila ustanovljena tudi šola v Vipavskem Svetem Križu. V Črničah je navdušil ljudi, da so zgradili šolo in obljubili potrebne dohodke novemu učitelju, ki ga je nekaj časa sam vzdrževal. Iz Črnič je 17. julija 1827 prišel v Ločenik. Štefan Kocjančič je od 2.novembra 1842 in vse do 26.decembra 1846 služboval v Ločniku kot pomočnik dekana Stiebla. Nato se vrne v Gorico, kjer postane semeniški profesor. Predaval je zgodovino semitskih jezikov in zgodovino Svetega pisma, ki ga je razlagal in prevajal po hebrejskem izvirniku. Kociančič je bil eden prvih netilcev narodnostnega osveščanja na Goriškem in tesen sodelavec Jožeta Stibiela prav na področju ohranjanja slovenstva na Primorskem.
V Ločeniku je bila do njegove smrti prva nedeljska maša v slovenskem jeziku. Imel je dva kaplana. Slovenca in enega Furlana. Poleg dušnopastirskega dela je tudi tukaj organiziral šolo in v njej učil, prepričal je tudi ljudi, da so sezidali šolo. Od leta 1877 do njegove smrti so bile po njegovi zaslugi odprte šole v Goriških Brdih, t.j. v Moši, na Kojskem, v Biljani, Medani, Šlovrencu, Fojani, Šmartnem in Gradnem (to so bile kaplanije, ki so spadale pod Ločnik. Jožef Stibiel je bil šolski nadzornik za celo dekanijo. Zaradi velikega dela je zbolel in obnemogel. Dokler je bil po slovenskih duhovnijah, je pridigal v slovenskem jeziku in tudi pridige je pisal v slovenščini. Slovenskega jezika se ni naučil v šolah. Bil je samouk. Naučil se ga je iz Japljevega svetega pisma. Po njegovi smrti je njegove pridige in druge slovenske spise zbral profesor Štefan Kocjančič in jih je leta 1853 natisnil.
Stibiel je vneto opravljal službo šolskega nadzornika, svetoval in pomagal je kjerkoli je njegova beseda zalegla. Ljudje so ga imeli radi, posebno pa so se ga oklepali otroci, ker je znal biti z njimi prisrčno sproščen. Že od prvih kaplanskih let je slovel kot dober govornik. Rad je prepeval in je bil zelo družaben. Ljudje so ga pogosto vabili na gostije, kjer so kaj priredili ali slavili. Po mnenju nekaterih konservativnih župnikov je bil celo preveč ljudski. Bil je človek naroda in slovenstva. Razdajal se je ljudem, ki jih je ljubil v besedi in dejanjih.
Umrl je 15. novembra 1848 v Ločeniku pri Gorici v starosti 64 let. Oba brata Stibiela Jožef in Jakob sta veliko naredila za ohranitev in dvig slovenstva na Goriškem in Vipavskem.
Brat Jakob Stibiel je bil profesor zgodovine in kanonskega prava v Gorici in je služboval v Aquilei ter je imel tam visok položaj v cerkvenih korgih. S svojim bratom Jožefom je veliko sodeloval in pomagal pri dvigu slovnestva in šolstvu.
O Fožefu in Jakobu Stibielu piše Štefan Kociančič ( * Vipava, 25.decembra 1818 - † Gorica, 9. aprila 1883 )
Poliglot, domoznanec, profesor Starega testamenta in jezikov, duhovnik, bibliograf, prevajalec, nabožni pisatelj, pesnik, zbiralec ljudskega izročila.
Sin Jakoba in Marijane Uršič s Slapa pri Vipavi, šesti izmed osmih otrok. 1826 vstopi v domačo trirazredno šolo. Novembra 1826 leta nadaljuje šolanje v Gorici. Od 1838 do 1839 obiskuje gimnazijske šole, od 1839 pa do 1841 se uči bogoslovja, med katerim je bil vzgojitelj v družini okrožnega glavarja Gleispacha. 26.decembra 1841 posvečen v duhovnika. Od 2.novembra 1842 in vse do 26.decembra 1846 službuje v Ločniku kot pomočnik dekana Stiebla. Vrne se v Gorico, kjer postane semeniški profesor. Predaval je zgodovino semitskih jezikov in zgodovino Svetega pisma, ki ga je razlagal in prevajal po hebrejskem izvirniku. Kociančič je bil eden prvih netilcev narodnostnega osveščanja na Goriškem.
V času študija na semenišču je uredil knjižnico. Njegovi domoznanski teksti veljajo za ene izmed temeljev pisanja zgodovine Slovencev. Objavljal je članke o Goriški v katoliškem časniku Zgodnja danica med leti 1851 in 1862. Veliko časa je namenil proučevanju starih orientalskih jezikov in bil eden prvih orientalistov. Poznal je kar 31 jezikov, 15 bolje in 16 slabše. Najljubša mu je bila hebrejščina v kateri je tudi pisal pesmi. Povsem domači so mu bili slovenski, nemški, italijanski, furlanski, turški, latinski in grški jezik. Po letu 1841 je postal urednik Slovenskih - pastirskih pisem. Že leta 1841 je imel pripravljen prevod Chimanijevih vzgojnih povesti, ki pa so izšle šele leta 1847 pod naslovom 26 povesti za mlade ljudi. 1845 pa je v Celovcu objavil v bohoričici molitvenik Vodnik pobožnega krščana, druga izdaja 1867 je izšla v Gajici. V hebrejščini je imel šest objav. V začetnem obdobju njegove življenske poti so mu potrebe ljudstva narekovale pisanje vzgojne in šolske literature.
Tako je izdal Abecednik za šole po mestih ( 1846 ) , Povestice za prvo začetno šolo istega leta, Sto povesti ( 1847 ) in Berilo za otroke ( 1852 ). Prevedel je tudi dve knjigi Povesti za mladino ( 1851 ) in Fleuryjeve Zgodbe Svetega pisma. 1853 je izdal drobno zgodovino božje poti Marija Cel nad Kanalom, ki je bila prva izvirna slovenska izdaja s področja zgodovine, tiskana v Gorici. Objavil je tudi knjigo o življenju Jožefa Stiebla, dekana v Ločniku in istega leta izdal tudi njegove pridige in spise. Napisal je tudi prvo topografijo Goriško - Gradiške. 1868 je prevedel in izdal prvi snopič pri Mohorjevi in sicer Eberhardovo delo o Kristusovem življenju in smrti. Drugi snopič je izšel leto kasneje. Knjiga je doživela drugo izdajo leta 1906. V latinščini je objavljal v Goriškem nadškofijskem listu - Folium periodicum archidioeceseos Goritiensis v katerega bo neutrudno objavljal vse do smrti. Nekateri prispevki pa so izšli celo po njegovi smrti. Napisal je številne farne kronike, tudi o furlanskih farah. Pri katoliškem listu - Glas, ki je izhajal tedensko, je od 1872 do 1875 objavljal jezikoslovne prispevke. O problemih domače zgodovine je objavil preko 60 člankov.1848 se je včlanil v Slavljansko bralno društvo. Številne urice je preživel v semeniški knjižnici, katero je prevzel leta 1851. Za prosinadalnega škofa izpraševalca je bil imenovan 1857 leta, 1872 postane škofov svetovalec, 1876 častni kanonik metropolitanskega kapitlja v Gorici, 1878 nadškofijski poverjenik za 7. in 8. razred gimnazije frančiškanskega samostana na Kapeli.
Objavljal je tudi v Slovenski bčeli, Soči, Besedniku, Šolskemu prijatelju in Ljubljanskemu zvonu. Po letu 1854 opusti domoznanstvo in se posveti prevajanju vzhodnih jezikov. Veliko znanstvenikov je prišlo k našemu poliglotu v Gorico. V slovenščino je prevedel številne italijanske pesmi, ki so jih potem peli pri bogoslužju. Pisal je tudi izvirno nabožno literaturo, jo prirejal in prevajal. Prispevke je pisal tudi v Društvo za jugoslovensku povijestnicu i starine iz Zagreba, ki jih je pod naslovom Arkiv za povjestnicu jugoslavensku izdajalo v Zagrebu. postane tudi njegov častni član. Prvi članek so mu objavili leta 1852. Pisal je predvsem o Furlanih, pa tudi o Beneških slovencih in Rezijanih. Za furlansko književnost je pomemben Kociančičev koledar Lunari di Gurizza. Napisal je biografije pomembnih Goričanov - Stiebel, Kemperle, Hrast, Caffou, Crobath, Stanič, Hladnik in tudi svojo v Soči avgusta in septembra leta 1887. Pesnikoval je v materinščini, hebrejščini in nemščini. V študentskih letih je postal član Krožka goriških ilircev, ki postane poleg Ljubljane najpomembnejše središče ilirskega gibanja na slovenskem. Kot jezikoslovec je sestavil slovensko - nemški, turško - nemški in etiopsko - latinski slovar, ki so v rokopisu in še niso bili objavljeni. Kociančičev Glosarij ljudskih pesmi iz Zbornika bratov Miladinovih najlepše dokazuje, kako so Kociančiču ljudske pesmi, ki jih je zbral in popisal, služile tudi za spodbudo pri ustvarjanju leksikografskega dela. Osnova za Glosarij je njegov v rokopisu ohranjeni zvezek Zbornik bratov Miladinovih, v katerem je zbral 660 makedonskih in bolgarskih ljudskih pesmi. V Kociančičevem Glosariju je zajeta leksika teh zbranih pesmi; gre za 3768 makedonskih in bolgarskih besed, ki jih je Kociančič prevedel deloma v nemščino (ki je bila tisti čas običajen metajezik), deloma v slovenščino, latinščino, makedonščino, hrvaščino, bolgarščino, pa tudi v grščino, italijanščino, francoščino ter celo v hebrejščino, turščino, arabščino in perzijščino. Kociančičev Glosarij vključuje kar trinajst večjezičnih besednih relacij z makedonščino, kar mu daje neprecenljiv pomen za historično večjezično leksikografijo in za primerjalno jezikoslovje. Objava rokopisa Glosarija ljudskih pesmi iz Zbornika bratov Miladinovih (z izvirnim naslovom v latinščini Glossarium ad Cantica nationis Bulgarorum, a fratribus Miladinoviciis Zagabriae 1861. edita) je projekt, ki ga je v celoti izvedel Dragi Stefanija, ki je za izdajo prispeval tudi uvodno besedo z naslovom Folklora kot leksikografska insipacija, napisano v makedonščini (povzetek tega uvoda je preveden tudi v slovenščino in nemščino). Kot opozarja že sam naslov urednikovega uvoda, želi Dragi Stefanija opozoriti zlasti na nekoliko pozabljeno vlogo Štefana Kociančiča kot leksikografa.
Kociančič je umrl zaradi možganske kapi v svoji priljubljeni knjižnici, ko še ni bil star 65 let. Bil je mednarodno ugledna osebnost in prvi Slovenec na Goriškem, ki mu je italijanska javnost z organiziranjem njemu posvečenega simpozija ob stoletnici njegove smrti 20. januarja 1984 v Gorici posvetila več kot zasluženo pozornost. V Primorskem bibliografskem leksikonu so zapisali, da ga lahko prištevamo med največje genije slovenskega naroda. Gradivo simpozija je objavil Zgodovinsko – socialni in verski inštitut v Gorici leta 1984, ki ga je izdal v knjigi na 130 straneh, z naslovom Štefan Kociančič – duhovnik v službi kulture med Slovenci in Furlani.
» Avstrija sme ponosna biti na takega učenjaka in svet ga čisla enega izmed prvih orijentalistov. » Zgodnja danica , 1870.
RODBINSKA VEJA STIBIELOV IZ VRTOVINA
ŽIVLJENJE IN PRIBLJUBLJENOST MISIONARJA IVANA STEBILA - JOHNA MED IZSELJENIMI SLOVENCI
Iz družine prednika Stivelo – Stibiel, ki je prišel iz Ponadižja in se poročil z Žvokljevo iz Ustij, izhaja tudi Ivan Stibiel – John, misionar, pionir ameriških izseljencev, rojen 31. oktobra 1821 v Vrtovinu. Bil je župnik v Kamnjah na Vipavskem. Umrl je 13. januarja 1869 v Alleghenyu pri Pittsburghu (Pennsiylvanija, ZDA). Njegov oče je bil Janez Stibiel, kmet, mati pa Marija Ličen. Šolal se je v Gorici in je bil istočasno štiri leta domači učitelj pri grofu Lanthieriju. V goriškem bogoslovju ga je profesor biblicistike Ivan Mozetič (PSBL II, 465 – 466) navdušil za delo med izseljenci v Ameriki, kamor je avgusta 1846. leta sam odšel. Janez Stibiel je bil avgusta 1845 posvečen, nato pa je bil dve leti kaplan v Bovcu, kaplan in župnik v Placuti v Gorici in eno leto v Podnanosu. V Ameriko je odšel 1850. leta, ker je prišel ponj in še po štiri druge profesor Mozetič, ki mu je prepustil svojo župnijo Brezmadežne v Alleghenyu. Takoj po odhodu je Stibiel sezidal šolo in vepljal delovanje raznih društev. Za nove naseljence, ki so gradili pennsylvansko železnico je sezidal dve cerkvi s šolama, drugod pa jih je povečal ali dozidal. Po Mozetičevem odhodu v domovino 1853 je Stebiel postal generalni vikar pittsburške škofije, obdržal pa je tudi svojo župnijo. Dne 8. marca 1868 se mu je vlila kri in ni več okreval.
Kakšen ugled, priljubljenost in zaupanje je užival, govori dejstvo, da je ležalo njegovo truplo tri dni v pittsburški stolnici na mrtvaškem odru in so ga hodili ljudje v množicah kropiti. Na grobu so mu postavili spominsko kapelico.
Viri: M. Miklavčič, PSBL II 463 – 466 pri Mozetič Janez, z literaturo Arnež (John), Slovenian letters by missionaries in America (1857 – 1874), New York 1984; priloga kot G 14. marec 1985; PSBL, 14. snopič, Sedej – Suhadolec, Goriška Mohorjeva družba in ustna izročila.
ŽIVLJENJE JANKA STIBIELA - VUKASOVIĆA, BORCA PROTI TURKOM
Iz zgoraj omenjene Stibielove družine brata župnika iz Ustij Stivela, ki sta prišla iz Ponadižja oziroma iz Ustij v Vrtovin, izhaja tudi Janko Stebiel – Vukasović, prostovoljec v borbi proti Turkom na strani Srbov, proti Turkom, Bolgarom in Avstrijcem. Stibiel Janko Vukasović, roj. 2.9.1851 v Vrtovinu v Vipavski dolini, borec in publicist, je umrl v Ljubljani, 13. 7. 1923, pokopan v Vrtovinu.
Obiskoval je navtično šolo na Reki, služil od 1870 - 1874 v avstrijski vojni mornarici in se nato zaposlil pri finančni inšpekciji v Gorici. Ko je izbruhnil 1875. leta upor proti Turkom v Hercegovini in se je Srbija pripravljala na vojno je Stibiel Janko odšel tja in stopil v prostovoljni zbor Đorđa Stratimirovića. Ker pa Srbija ni začela vojne, se je preselil v Bosno v četo Petra Mrkonjića, poznejšega srbskega kralja Petra Karadjordjevića. Končno je odšel z rojakom Aleksandrom Tomanom iz Kamne Gorice v Hercegovino k vojvodi Miću Ljubibratiću, kjer se je boril kot poročnik. Ko je leta 1876 Srbija napovedala Turčiji vojno je bil v drinskem prostovoljnem zboru, je bil nekaj časa tolmač pri Garibaldinski legiji, ki je prišla Srbom na pomoč. Spomladi 1877. leta je bil sprejet v redno srbsko vojsko. V srbsko - bolgarski vojni je bil pri Slivnici hudo ranjen. Leta 1912 je postal polkovnik in bil v balkanskih vojnah poveljnik srbskega glavnega stana, po sklenjenem miru pa poveljnik srbskega orožništva. Leta 1915 se je s srbsko vojsko prebil skoz Albanijo na otok Krf, nato se je odpravil v Solun, kjer je postal poveljnik orožništva.
Leta 1917 ga je Avstrija v odsotnosti kot dezerterja obsodila na smrt. V jeseni 1918 je postal v Ljubljani pomočnik dravske divizijske oblasti, bil kmalu začasno premeščen v Valjevo in je bil 1922. leta upokojen. Janko Stibiel je bil najpomembnejši slovenski prostovolec, ki ga je jugoslovanska misel usmerila na balkanska bojišča. Zvez s Slovenijo ni nikdar pretrgal. Dopisoval je v Sočo in Edinost, v Srbiji je predaval o zgodovini svojega naroda, in zlasti tamkajšnjo mladino je seznanjal s slovensko pesmijo. Leta 1908. je vodil izlet 30 srbskih častnikov v Slovenijo. Zavzemal se je za jugoslovansko zedinjenje ter kot odločen nasprotnik Velike Hrvatske, Velike Srbije in Velike Bolgarije poudarjal bratstvo, vzajemnost in ljubezen, a se je navduševal za pravoslavje. Pomemben je njegov spominski članek prijatelju ruskemu generalu Skobeljevu, poveljniku IV. ruskega korpusa, ki je vodil napad na turško trdnjavo Plevno, nakar se je po dolgotrajnem obleganju 10. decembra 1877 končno vdala (gl. članek Beli general, E 1884, stran 4 - 6).
Padec Plevne je močno odmeval tudi v Sloveniji. V Škofji Loki spominja na to zmago gostilna Plevna, ki še danes nosi to ime.
Viri: PSBL, 14. snopič, Mohorjeva družba 1988, Sedej – Suhadolec, Uredil Martin Jevnikar in ustna izročila.
BABIČIN BRAT PATER JANEZ FRANČIŠEK PETER REŠETA, GVARDIJAN NA SVETI GORI
Peter Janez Frančišek Peter Rešeta, (roj. 18.10.1876, umrl 31.12.1944, Lj.) sin Marije Stibiel, (* 01. 02. 1843 + 24. 07. 1899), poročene k Rešetovim na Planino, brat babice Frančiške Rešeta , je služboval kot pater gvardijan na Sveti gori. Med prvo svetovno vojno je rešil sliko Brezmadežne Matere Božje.
Ko je Italija napovedala vojno Avstriji 24. maja 1915 in so se Avstrijci borili proti napadalcem, so zdivjali boji, grmeli so topovi, strojnice so kosile, morili so strupeni plini. V zraku je ječalo, pljuskalo, zavijalo in tulilo. Padale so granate in šrapneli na vse hribovje goriškega območja. Soča je tekla krvava. Na slemenih in po vrhovih ter po dolinah so se dvigali proti nebu ogromni oblaki dima iz številnih pogorišč. Plameni so švigali iz hiš visoko v nebo, da je žarelo in razsvetljevalo z rdečim sijem vso okolico. Ob bojni črti so morali ljudje zapustiti hiše in bežati daleč proč, da so si rešili življenja. Ljudje, ki so bežali, so si našli zatočišče pri prijateljih, drugi pa so morali živeti v taboriščih in v lesenih barakah. Domove je vojska oplenila, razrušile so jih granate ali se se vžgali med obstreljevanjem in zgoreli.
Kako je prva svetovna vojna prizadela svetogorskega gvardijana patra Janeza Frančiška Petra Rešeta in kako je potekalo reševanje Marijine podobe je zapisano v kroniki Svete Gore. Že drugi dan vojne je četa avstrijskih vojakov prihitela na Sveto Goro in poveljnik je takoj ukazal, da morajo vsi prebivalci oditi, kamor znajo in vedo. Naložili so na vozove nekaj cerkvene opreme in hrane. Z otarja so vzeli Marijino podobo, jo zavili v blago in jo položili med druge predmete na voz. Svete hostije iz tabernaklja so zaužili in prvi so se že obhajali. V presledkih so potem zapuščali Sveto Goro še drugi, in ko se je že stemnilo, kot poslednji je pater gvardijan Janez Frančišek Peter Rešeta zapustil Sveto Goro in sledili so mu zvesti hišni pomočniki.
Pater gvardijan Janez Frančišek Peter Rešeta je pripovedoval s tresočim in ginjenim glasom: Odšli smo s strašno, neizrekljivo žalostjo, v srcu in duši so se nam pojavile moreče slutnje. Ko smo se spuščali s Svete Gore, smo se večkrat ustavili ter se žalostno in otožno ozirali proti vrhu. Tako smo se ponovno poslavljali od cerkve in tihega samostana. Odhajali smo in zapuščali svoj najljubši kraj na svetu zlovešči prihodnosti, ki se je bližala grozeče, da je zbujala strah in nepovedovala hude nesreče.
Znočilo se je že, ko so svetogorski begunci prispeli v Grgar. Sveto podobo je prvo noč sprejel pod streho kmet Anton Černe. Naslednji dan so jo prinesli v župnišče k župniku Jožefu Godniču, ki je gostoljubno sprejel tudi frančiškane. Ti so še naprej upali, da bo podoba lahko ostala v Grgarju. Toda grmenje italijanskih topov, ki so tolkli z granatami po avstrijskih strelskih jarkih na Sabotinu, jih je kmalu prepričalo, da je treba drugje iskati varno zavetje. Pater Janez Frančišek Peter Rešeta si je izprosil pri vojaškem poveljstvu, da so njega in podobo z avtom 1. junija 1915 pripeljali na železniško postajo pri Sveti Luciji (sedaj Most na Soči). Od tam je z vlakom odpotoval v Ljubljano in spravil podobo v frančiškanski samostan. Od vojaških oblasti v Ljubljani si je pridobil dovoljenje, da sme ostati na Sveti Gori kot varuh svetišča ter se je takoj vrnil. Reševal je cerkveno opremo in jo spravljal v Gorico k usmiljenim bratom. Vsako nedeljo je spovedoval in maševal v Grgarju.
V prvih dneh vojne je bila Sveta Gora še za bojno črto, ki je tekla zahodno od Gorice do Sabotina proti Oslaviji in Kalvariji. Toda zaradi višine je bila tedaj Sveta Gora pomembna postojanka. Z nje so Avstrijci opazovali fronto in italijansko zaledje. Zato so vsi vedeli, da bodo Sveto Goro obstreljevali. Dne 5. junija 1915 so Sveto Goro že zadele prve granate. Prve ranjence so s svete gore pripeljali v Goriško bolnišnico rdečega križa dne 20. junija. To so bili topničarji, ki jih je hudo ranila italijanska granata, ki je priletela naravnost na njihov top. Vsi trije so zaradi ran umrli. Zažigalne granate so 23. junija, na kresni večer zažgale svetogorski samostan in cerkev. Sveto goro so še močno obstreljevali 18. oktobra in potem vedno pogosteje in huje ter jo spremenili v kup ruševin. Varuh cerkve in samostana Janez Frančišek Peter Rešeta ni imel več kaj reševati. Pater Janez , svetogorski gvardijan je bil zadnja leta življenja v frančiškanskem samostanu v Ljubljani, kjer je umrl in je tudi pokopan.
Med prvo svetovno vojno je stal moralno ob strani svoji sestri Frančiški Rešeta, ki je rodila mojo mater v vojni vihri 19.9.1915 in hkrati izgubila 17-letnega sina Tončka, 22-letno hčer Francko takoj po porodu in zeta Franca Jerkiča. Sin Tonček in zet Franc sta padla v Krpatih. Ostal ji je le hčerin 3-mesečni vnuk, dr. Franc Jerkič (15.9.1914 – 25.10.2007). Umrla sta ji tudi 6-letna hči Tilka in mali sin Maks. Moja babica Frančiška Rešeta, poročena Breščak, mati 14 otrok, je preživljala težke čase. Vladala je velika lakota in beda. V prvi svetovni vojni in po njej so razsajale bolezni (davica, kolera, španska gripa), zato so babici umirali otroci.
Duhovna opora brata patra Janeza je babici Frančiški veliko pomenila. Pater Janez je bil plemenita, dobra in duhovno bogata oseba. Njegova pisma družini Breščak se hranijo pri družini Breščak v Dobravljah. Dr. Franc Jerkič, ki je vso družinsko pošto katalogiziral. Med njimi so tudi pisma patra Janeza.
STATISTIČNA BAZA PODATKOV:
Prebivalstvo > Interaktivna orodja > Baza rojstnih imen in priimkov
Število oseb s priimkom STIBILJ: 185
Med vsemi priimki je priimek STIBILJ po pogostnosti uvrščen na 2320. mesto.
----------------------------------------
Pregled po statističnih regijah
Statistična regija
Število oseb
s tem priimkom
Delež oseb s tem
priimkom od vseh oseb
s tem priimkom v Sloveniji
Razvrstitev po
pogostnosti
POMURSKA
-
-
-
PODRAVSKA
z
z
z
KOROŠKA
-
-
-
SAVINJSKA
-
-
-
ZASAVSKA
-
-
-
SPODNJEPOSAVSKA
-
-
-
JUGOVZHODNA SLOVENIJA
-
-
-
OSREDNJESLOVENSKA
z
z
z
GORENJSKA
-
-
-
NOTRANJSKO-KRAŠKA
-
-
-
GORIŠKA
154
83,2 %
152
OBALNO-KRAŠKA
20
10,8 %
935
z - število priimkov je z vidika statistične zaupnosti premajhno za prikaz.
Število oseb s priimkom ŠTIBILJ: 43
Med vsemi priimki je priimek ŠTIBILJ po pogostnosti uvrščen na 8240. mesto.
----------------------------------------
----------------------------------------
Pregled po statističnih regijah
Statistična regija
Število oseb
s tem priimkom
Delež oseb s tem
priimkom od vseh oseb
s tem priimkom v Sloveniji
Razvrstitev po
pogostnosti
POMURSKA
-
-
-
PODRAVSKA
-
-
-
KOROŠKA
-
-
-
SAVINJSKA
-
-
-
ZASAVSKA
-
-
-
SPODNJEPOSAVSKA
-
-
-
JUGOVZHODNA SLOVENIJA
-
-
-
OSREDNJESLOVENSKA
6
14,0 %
8.489
GORENJSKA
z
z
z
NOTRANJSKO-KRAŠKA
-
-
-
GORIŠKA
z
z
z
OBALNO-KRAŠKA
21
48,8 %
888
z - število priimkov je z vidika statistične zaupnosti premajhno za prikaz.
Število oseb s priimkom ŠTIBELJ: 79
Med vsemi priimki je priimek ŠTIBELJ po pogostnosti uvrščen na 5289. mesto.
Zaradi premajhne frekvence pojava v nekaterih statističnih regijah izpis po statističnih regijah ni možen.