NARODOV PONOS IN NAŠE NEUGODJE
Slovenci smo narod poštenjakov, narod pesnikov, mislecev in dobrih sosedov. Besedo narod pojmujemo od nekdaj bolj mitično, a dandanes tudi površno in sprevrženo. Tej besedi ne priznavamo pravega pomena. Ko govorimo o narodu, se nas loteva neugodje iz najrazličnejših vzrokov.
Biti državljan, pomeni biti pripadnik države. Vsi slovenski državljani zagotovo niso pripadniki slovenskega naroda, čeprav so lahko lojalni in zvesti državljani.
Kot narod smo Slovenci premalo nacionalno ponosni. Namen tega prispevka je, spregovoriti o narodovem ponosu. Če govorimo o tipologizaciji nacionalnih značajev, je Srb najprej Srb, nato dolgo časa nič in šele nato državljan, politično, versko in nazorsko opredeljen subjekt.
Pri Slovencih pa ni težko opaziti, da smo najprej dobri sosedi, prijazni in ustrežljivi do vsakogar, servilni, že skoraj hlapčevski, nato svetovno nazorsko in politično opredeljeni in šele na zadnjem mestu Slovenci. Tržaški književnik Boris Pahor pravi, da tudi slovenska himna Zdravljica najprej govori o sosedih in ne o nas Slovencih z zanosom, kot opevajo svoj nacionalni ponos himne drugih narodov.
Slovenski narodni ponos je okrnjen in prizadet na najrazličnejše načine. Naš narod, če si hočemo priznati da ali ne, je postal osiromašeno, razosebljeno in politično razdeljeno ljudstvo, ki ga politika kot pelikan krmi s krvjo svojega razširjenega srca, sprejemljivega za najrazličnejše interese in tuje vplive.
Razredna hierarhija, ki je slovenski narod potapljala v skupnost drugih narodov, je razpadla. Ne mislim tipologizirati slovenskega značaja na načelu kulinarike, ali jemo žgance s kislim zeljem in pijemo cviček, ali jemo še čevapčiče in pijemo rakijo. Vprašanje je, kakšni smo v duhovnem smislu Slovenci, ali se čutimo kot enotno in enovito narodovo telo in kako se odzivamo na samodrštvo časa, v katerem živimo.
Ob osamosvojitvi smo bolj malo razmišljali o programu našega delovanja, nataliteti, kako in na kakšen način bomo delovali in živeli, da se bomo kot narod ohranjali, razvijali našo kulturo, običaje in tradicije ter preživeli v naši identiteti, ki je bila glavni vzvod hotenja, da preživimo ne le materialno, temveč tudi duhovno. Narodu, ki se želi ohraniti, ni mogoče očitati nacionalizma, kajti to je naravna potreba, da določena nacionalna skupnost duhovno in vsestransko preživi. Naša nacionalna samobitnost je polna pomenov, ima lastni duhovni smisel obstoja in simbolizira duhovne resnice. Zavedanje slovenstva je dejanje samo po sebi. Narod ima interpretirane namene svojega obstoja v simbolnih povezavah svoje kulture in svojega etosa.
Družbeni procesi so razslojili narod na bogate in revne, izkoriščevalce in izkoriščane. Vendar obstajajo še druge vidne in nevidne meje, po katerih se deli družba. Narod je preplavil cunami revščine in zadolženosti, apatičnosti, žalosti, prizadetosti, neenakopravnosti in prikrajšanosti.
Delitve določajo izobraženost, svetovno-politični nazori, ekonomski interesi in bogastvo. Ljudstvo je razdeljeno na najnižji sloj, preprostih ljudi, običajno brez poklica, ki se težko preživljajo z najtežjimi fizičnimi in umazanimi deli ali celo kot socialno podpirani del prebivalstva, odvisen od dobre volje civilne družbe, ki nima nobenih pravic pri soudeležbi upravljanja družbe in občuti okrnjeno človeško dostojanstvo. Ti so brez možnosti za šolanje in vzpon na višjo raven družbene lestvice. Mnogi med njimi so priseljenci iz delov prejšnje skupne države, ki živijo v skladu s svojo tradicijo in kulturo dežele, iz katere so prišli. Kulturno in jezikovno se težko asimilirajo. Mednje sodijo tudi izbrisani, pripadniki raznih verskih skupnosti in ljudje z dvojnim državljanstvom. Ti se ne čutijo kot Slovenci v nacionalnem smislu, temveč kot državljani z vsemi državljanskimi pravicami in dolžnostmi v skladu z zakonom.
Vendar pojem narod je nekaj več kot država. Slovenski narod je razseljen po vseh kontinentih sveta in čuti pripadnost svoji domovini, svojemu maternemu jeziku in običajem. Narod je bivanje z deleženjem celovite slovenske biti. Narod je časno dvignjen nad časno bivajoče, sega nad čas iz veke v veke. Narodov duh je zavest, je moč vseh mišic telesa. In kdo naj bi se zavedal svoje nacionalne identitete? Praviloma bi se jo morali zavedati vsi, ki izvorno pripadamo slovenstvu po naših koreninah in kulturi.
Ko govorimo o izobražencih imamo v mislih doktorante in tisti cvet slovenske inteligence, ki igra pomembno, bi rekli skoraj vodilno vlogo v družbi. Ti naj bi spreminjali življenje v družbeno normo, z lastnimi vzgledi vzpodbujali samospoštovanje, čut za dostojanstvo, etičnost in poštenje. Izobraženi sloj izhaja iz vseh družbenih plasti, največ pa iz privilegiranih družin prejšnjega sistema. Na vodilnih položajih so v glavnem imena sinov in hčera vplivnih očetov in mater. Ti držijo v svojih rokah vzvode oblasti in so ideološko nadaljevanje kontinuitete.
Seveda slovenski narod ima tudi neideološko inteligenco, ki pa ne more prodreti v privilegirano kasto. Ta inteligenca nima kapitala in ne moči in je situacijsko pogojena na nižje, nevplivne položaje. Seveda Slovenci imamo inteligenco, vendar ta nima moči in ne možnosti vplivanja preko medijev.
Pri vprašanju slovenstva predstavlja pomembno vprašanje doktrina čustvene kreacije, to je stvarjenje lastne zavesti, da smo to, kar smo in da moramo to domoljubno zavest negovati in ohranjati pri življenju. Ničesar ni višjega, kot da se čutimo, da smo narod in da delujemo iz sebe enotni in enoviti. Kot narod smo dosegli konsens le v najvišjih zgodovinskih dejanjih, ko smo našli v sebi notranjo logiko za obstoj in notranji imperativ za delovanje.
Doktrina kreacije je nekaj božjega, tako kot sta božanska naša domovina in naš materni jezik. Zavest o tem je nad vsem, je privid življenja naših zanamcev, je absolutna izbira nasproti vsem izbiram, ki so drugega reda.
Med današnjimi šolanimi so najrazličnejši predstavniki družbenega in premoženjskega statusa, mnogi med njimi neženirano zasedajo najvišje položaje, ne glede na vloge svojih staršev. Pretirano zaupanje v lastni razum in pragmatizem, celo ideološko postavljaški, polni ambicij in izrojenih sanjskih načrtov svojih staršev, so agresivno usmerjeni k cilju, da se zavihtijo v novi družbeni stan, ki danes vlada slovenskemu narodu.
Ti niso le družbene figure šolanih izobražencev, ki so se oklicali za razumnike, temveč in predvsem povzpetniki, ki so si nagrabili bogastva in političnega vpliva v svojem delovanju s pomanjkljivo etiko, mnogi so se izrodili v družbo zajedalcev s pomočjo stanu zaščitnikov, ki so še vedno vraščeni v preteklost. Vsi ti imajo neko posebnost: pohlep po oblasti in bogastvu. Ti se ne zavzemajo za obstoj slovenskega naroda, temveč ga uničujejo z bankrotom gospodarstva in prodajanjem slovenske zemlje tujcem in se zapletajo v umazane korupcijske škandale.
Lik pravega Slovenca je zgled poštenjaka in visoko etične osebe. Takšen Slovenec je v preteklosti dal toliko na sebe, da če je doživel omadeževanje lastnega dostojanstva in poštenja, je dotični storil samomor. Danes pa goljufi zbežijo z bogastvom vred v tujino in za njimi se zaprejo vrata pravice.
Zanimiv je slovenski značaj tudi v tem pogledu, da se recimo pobiti v izvensodnih pobojih še vedno demonizirajo in obsojajo s krivdami, ki jim nikoli niso bile dokazane, v isti sapi pa se dopušča tukaj in zdaj, da tisti, ki so se zoper narod pregrešili s krajo in drugimi kaznivimi dejanji ter uničili življenja tisočem in tisočem delavcem in njihovim družinam in so v bistvu izdali svoj narod, ne doživijo nobenega sodnega epiloga in bi takšne celo zaščitili s celim policijskim kordonom, če bi se jezni narod spravil nad nje, da se jim ne bi ničesar zgodilo. Po medijih se jih prikazuje kot narodne junake. Čudna je zares ta moja dežela!
Kulturni stan v Sloveniji se bo težko okrepil, ker nima nobene besede in moči. Na dolgo in široko bi lahko opisovali tipične nacionalne poteze, ki so krive za tragično propadanje slovesa nacionalne zavesti Slovencev, zato je odveč, da se okrog tega trudimo, kajti če so mrtve duhovne dragocenosti narodne zavesti in vrednote, na katere smo bili vedno ponosni tako v šolah kot v občem življenju, smo slaba zaščita sami sebi in apetitom tujcev, ki nam s svojo prikrito politiko izpodjedajo temelje naše identitete in ozemlja, na katerem živimo.
Ti člani naroda nimajo tolikšnega dovoda kisika s slovenskih planin, da bi se tudi v resnici duhovno in etično čutili narod, čeprav se navidezno deklarirajo, kot da so narodovi resnični predstavniki, skratka duhovno plemstvo naroda, a njihova domovinskost in skrb za slovenstvo je bolj šibko motivirana. Nekdanji romantični junaki iz domoljubnih povesti in narodnih pesmi so postali precej blede in neprepričljive figure.
Vžigalno vrvico v rokah nosijo brezposelni delavci v izropanih tovarnah in tudi prizadeti kmetje. In tudi polž, ki se sicer počasi premika in leze po drevesu narodovega življenja, je začel kazati roge sindikatom in svojim gospodarjem. Nekaj se v Slovencih vendarle premika. Iz socrealistične predavalnice bomo morda postali sodobna šola z globokimi kulturnimi koreninami z lastno identiteto. Edini garant za smiselnost in osveščenost bivanja!
VZTRAJANJE V LASTNEM BIVANJU
Lipa v svojem drevesu razkošno raste.
Na tisoče bilk je v njeni senci,
ne da bi se zmenila zanje.
Tako bujno cveti, ne da bi videla
šibka telesca bilk pod seboj
in blede marjetice po dolgem in počez,
a zemlja, mati osenčena, razsenčena
in osončena se vrti v ritmu vesoljnega plesa.
Bilka je vprašala lipo, če ve, da bo usahnila.
Lipa je odgovorila bilki, da ni odstopila
v deblu prostora za lastno smrt,
ker je večno drevo slovenstva,
domovina pa hrani zanjo prostor
za ponovno rojstvo z vzklitjem semena,
ki žene iz korenin, klije, brsti in cveti.
Tedaj je zavel veter, zazibal travnik
in odnesel semena čez sončno planjavo.
Nebo se je stemnilo, rosil je dež.
Seme lipe in trave je vzklilo v zeleni smisel,
privabilo čebele in pisane metulje.
Mimikrija barv vztraja v lastnem bivanju.
APEL, STALNO SLOVENSKO GLEDALIŠČE V TRSTU!
Ovce se stiskajo v ogradi, konji zarezgetajo, zavihrajo, galopirajo in zaplavajo kot ptice svilnatih udov in preskakujejo pregrade. Konji ne poznajo meja, ker niso ovce, so konji, napetih mišic in visokega čela.
Narodni dom v Trstu, v katerem je delovalo dramsko gledališče Slovencev v zamejstvu, so fašisti zažgali leta 1920. Zatirali so nas, raznarodovali in nas hoteli podrediti tujerodni kulturi. Tega ne bomo nikoli pozabili.
Na sliki:dramska igralka Ema Starc
Bomo sedaj slovensko gledališče v Trstu »požgali« kar sami? Stalno slovensko gledališče v Trstu je izkaznica naše narodne zavesti in je del telesa matere domovine, s katerim se legitimiramo v Evropi kot narod, ki svetu pove, da pišemo in govorimo v svojem maternem slovenskem jeziku, enakopravnem jeziku z ostalimi jeziki evropskih narodov, povsod kjer se po svetu nahajamo.
Dejstvo, da smo Slovenci in da pišemo v slovenskem jeziku pove, da še vedno občutimo požig Narodnega doma v Trstu kot ranjenost in da občutimo sedaj še globlji urez, ko se odgovorni tako mačehovsko obnašajo do te ustanove. Samo iz dolgoletnega zatiranja nastaja tako trpka ranljivost, celo občutek nezvestobe matičnega naroda do svojih bratov in sestra po svetu.
Spremljajo nas tihe in glase skrbi za njegov obstoj. Narodno gledališče v Trstu in zamejci so navezani na svojo rodno grudo v matični domovini in imajo pristen občutek za vrednotenje človeške skupnosti, pristnih človeških odnosov, ljubezni in skrbi matice zanje. Z ohranjevanjem slovenske besede tudi izven naših meja, se meri življenjska moč slovenske besede, slovenski značaj in pripadnost narodu.
Mar bomo ostali brezbrižni do Slovencev v zamejstvu in te kulturne ustanove, ki je spet začela delovati leta 1945, od takrat pa deluje Stalno slovensko gledališče nepretrgoma, poklicni igralci uprizarjajo slovenske igre, gledališki repertoar pa obsega dela avtorjev celega sveta.
Pri vsem tem se lahko vprašamo, ali Slovenci res nimajo pravice v Trstu imeti svojega narodnega gledališča? Koga slovensko narodno gledališče tu moti, kdo je tako obremenjen, da so mu na poti nacionalni jezik manjšine in njegova kultura, ki je na Tržaškem že nad tisoč let avtohtona?
Ministrstvo za kulturo res ni neposredno pristojno za financiranje SSG Trst, saj so proračunska sredstva zanj zagotovljena pri Uradu za Slovence po svetu, vendar tega ne bi bilo mogoče opravičiti, da se Ministrstvo za kulturo ne bi tudi doslej, preden so nastali ti problemi okrog financiranja SSG, enakovredno zavzelo in ukrepalo v vseh vprašanjih, ki zadevajo kulturo naroda, saj se je vedno kultura obravnavala enotno ne po teritorialnem načelu, temveč po načelu diaspore, ki predstavlja enovito narodovo telo. To vprašanje bo najverjetneje rešeno v dogovoru z Uradom za Slovence v zamejstvu, da bodo finančna sredstva za SSG Trst odslej na ministrstvu za kulturo, kar pomeni programsko financiranje z javnim pozivom, obenem pa bo SSG Trst postalo del mreže slovenskih gledališč.
Ministrstvo za kulturo pa je že v začetku tega meseca s protestnim pismom italijanski mestni, pokrajinski in deželni oblasti ter evropski komisiji v Bruslju opozorilo na nerešeno vprašanje celovitega financiranja Stalnega gledališča v Trstu in s tem povezane nevzdržne razmere. V pismu smo tudi zapisali: »Zato pozivamo Deželo FJK, občino Trst in Pokrajino Trst, da spoštujejo mednarodno sprejete obveznosti z namenom vzpostavljanja ustreznih delovnih razmer tega gledališča, državo Italijo pa, da na zvezni ravni izda ustrezno navodilo omenjenima organoma.«
Za nastalo finančno krizo so odgovorne predvsem italijanske lokalne oblasti, ki ne izpolnjujejo svojih predpisov in zakonov. Položaj iz dneva v dan slabši: odstopil je upravni svet SSG Trst, direktor ni mogel podpisati novih pogodb s sodelavci, kar pomeni, da se nova sezona ni začela.
Glede na zgodovino in tradicijo SSG Trst in glede na to, da je tržaško gledališče sestavni del slovenskega gledališkega prostora, bi si želeli, da se naša vlada še intenzivneje angažira pri reševanju problematike SSG Trst. Zakaj slovenska država ne sme dopustiti, da bi slovensko gledališče v Trstu zaprli, ker to bi pomenilo, da smo izgubili tisto narodovo zavest, ki nas je v preteklosti ohranjala kot narod, da nismo izumrli.
Danes ima SSG svoj sedež v kulturnem domu, ki se nahaja v ulici Petronio 4 v Trstu.
• 1945 - 1947 Slovensko narodno gledališče za Trst in Primorje
• 1947 - 1954 Slovensko narodno gledališče za Svobodno tržaško ozemlje
• 1954 - 1956 Slovensko narodno gledališče za Tržaško ozemlje
• 1956 - 1959 Slovensko narodno gledališče v Trstu
• 1959 - 1977 Slovensko gledališče v Trstu
• 1977 - Slovensko stalno gledališče
Stalno slovensko gledališče se predstavi
Slovensko gledališče v Trstu ima dolgo tradicijo. Čeprav se desetletja bori s finačnimi problemi, je zmeraj predstavljalo središče slovenskega kulturnega življenja v zamejstvu. Je eno izmed osmih italijanskih gledališč, ki ima status "teatro stabile". Velika dvorana ima 530 sedežev, januarja 2009 so otvorili Mali oder z max. 100 sedeži. Gledališče v sezoni uprizori 5 premier ter s svojimi predstavami gostuje po krajih v goriški in tržaški pokrajini ter v Sloveniji. Umetniško prepoznavnost in estetiko v zadnjih letih uspešno oblikuje umetniški vodja, režiser, prozaist in dramatik Marko Sosič. Direktor gledališča je Tomaž Ban, predsednica upravnega sveta pa Martina Kofol.
sedanjost po 1945
Že 2. in 3. decembra 1945 je v gledališču Fenice gledališče uprizorilo Cankar-Delakovo Jernejevo pravico, Jurčičevega Desetega brata in komedijo Scamplo D. Niccodemija. 21. julija 1957 je Odbor za gradnjo Kulturnega doma v Trstu dal vgraditi v temelje nove zgradbe v ulici Petronio 4 Spominsko listino. Do otvoritve Kulturnega doma pride 5. 12.1964. Začel se je dolgoletni postopek za pridobitev statusa javne ustanove. 17. julija 1977 ministrstvo za turizem in prireditve prizna SSG Trst status gledališke javnopravne ustanove.
do 1920
Prva predstava je bila 27. aprila 1902, ko so uprizorili Hahnovo spevoigro Čevljar baron. Zadnja predstava v Narodnem domu, pred njegovim požigom (13.7.1920) pa je bila Novačanova Veleja, premiera 29.4.1920. V tem obdobju je gledališče uprizorilo 245 dramskih del ter 19 del opernega, operetnega in baletnega programa. 1918 je bil za umetniškega vodjo imenovan Milan Skrbinšek, igralec, režiser in pedagog. V letih 1918-1920 je bilo kljub slabemu finančnemu položaju in nasprotovanju oblasti do Slovencev uprizorjenih kar 54 del. Med njimi tudi krstna uprizoritev Cankarjevih Hlapcev.
Rojstvo: 8. marca 1902 so tržaški Slovenci ustanovili Dramatično društvo in v njegovem okviru oblikovali slovensko stalno gledališko družino. Največje probleme je povzročalo pomanjkanje primerne gledališke dvorane. Zato je društvo vložilo vse svoje moči v izgradnjo Narodnega doma, ki je bil dograjen leta 1904 v samem središču mesta po načrtih arhitekta Maksa Fabianija. Slavnostna otvoritev je bila 15. decembra 1904.
Direktorji, upravniki, umetniški vodje:
• 2007 - dirketor Tomaž Ban, umetniški vodja Marko Sosič
• 2006 - direktor Marjan Kravos, umetniški vodja Zvone Šedlbauer
• 1999 - ravnatelj in umetniški vodja Marko Sosič
• 1987 - 1999 Miroslav Košuta
• 1967 - 1987, upravnik Filibert Benedetič
• 1947-1960 upravnik Andrej Budal, gledališče vodi skupaj z Jožetom Babičem
Člani ansambla danes: Vladimir Jurc, Maja Blagovič, Nikla Petruška Panizon, Lara Komar, Romeo Grebenšek, Primož Forte
Člani ansamba po 1945:
Miha Baloh, Vojko Belšak, Livij Bogatec, Stanislava Bonisegna, Valo Bratina, Bogdana Bratuž, Miranda Caharija, Boris Cavazza, Stojan Colja, Ljudevit Crnobori, Polde Dežman, Štefka Drolc, Elhza Dujec-Barbič, Primož Ekart, Ivanka Erganec, Josip Fišer, Nada Gabrijelčič, Gregor Geč, Tone Gogala, Julij Guštin, Barbara Jakopič, Silvij Kobal, Aleš Kolar, Franko Korošec, Milan Košič, Srečko Košir, Zora Košuta Jug, Lidija Kozlovič, Mira Lampe, Gojmir Lešnjak, Neva Lipovec, Jožko Lukeš, Danijel Malalan, Edvard Martinuzzi, Slavica Mezgec Kraševec, Boris Mihalj, Alojz Milič, Rado Nakrst, Leli Pečar Nakrst, Vesna Pernarčič, Anton Petje, Janko Petrovec, Lučka Počkaj, Božo Podkrajšek, Vera Podkrajšek Remec, Anton Požar, Aleksej Pregarc, Igor Pretnar, Angela Rakar, Stane Raztresen, Zlata Rodošek, Adrijan Rustja, Belizar Sancin, Angela Sancin Dujec, Modest Sancin, Lelja Rehar Sancin, Mira Sardoč, Mario Sila, Velerja Sila, Vladoša Simčič, Ema Starc, Tea Starc, Stane Starišinič, Alojz Svete, Jože Tiran, Danilo Turk, Berta Ukmar, Bojan Umek, Aleksander Valič, Aleš Valič, Enest Zega, Irena Zubalič.
MOJA DEŽELA
(Na sliki dramska igralka Ema Starc, 1901 - 1967)
Moja dežela se kar naprej preoblači.
Preveč razkošnih oblek si privošči.
Tako velemestno postaja
to nekdaj preprosto dekle,
ki je s kmečko ruto na glavi,
oblečeno v narodno nošo,
z delovno roko zalivalo rože
in prepevalo vesele pesmi.
Obnaša se, kot bila bi baronova hči.
Nekam čudni vazali so se pri njej udomačili.
Če me spomin ne vara,
je nekoč vrba nad vodo jokala,
zajelo jo je malodušje,
ker jo je tujec božal po njenih
od soli načetih slokih kolenih,
ji skuštral njene bujne zelene lase
in jo ranjeno v dušo vlekel
v svojo posteljo in zahteval zase
svoj lastni delež ljubezni.
Ta mladenka je nosila daljša
platnena krila in sramežljivo skrivala
čare svoje mladosti.
Tako se je zavedala pomena svojih nog,
da se je branila poti, ki vodijo v gradove
od suženj prekletih ljubimcev.
Hodila je raje po rosni travi
in se usedla pod drevo.
Varovala je svoje ognjišče.
Nikoli ni odhajala od doma na daljše poti,
v širne daljave tujih in neznanih dežel.
Bila je varčno in skromno dekle.
Tako rada bi priklicala
njen prejšnji dih v njeno telo.
Bila mi je najbližja, ko je skrbela,
da je bilo polje zorano in posejano
in da so bili njeni domači ljudje srečnejši,
ko so danes. Posedali so pri ognjišču
in v miru použili kos lepo dišeče kmečke pogače.
Kako je te lepe navade spremenila
tujerodna kultura, ta večna gostja,
ki pride in odide s povešenimi očmi.
Domovina svoje korenine vselej potegne
Slovencu skozi srce, da ljubi to domače dekle.
FUNKCIONALNA PISMENOST
Nesprejemljivo je pačenje jezika z redukcijo izražanja. Pri pisanju veljajo slovnična pravila: jasnost, jedrnatost, lahkotnost izražanja, brez spakovanja in afektacije ter natrpanega in bombastičnega sloga. Potrebno je, da pri pisanju in objavljanju prispevkov upoštevamo naravnost, slovniško in besedno čistost ter osnovna pravila besedne natančnosti in uglajenosti (bonton). Izogibati se moramo arhaizmov, robatosti ali vulgarnosti ter popačenk in barbarizmov.
Nauk o slogu ali stilistika raziskuje sredstva umetniškega izražanja, njih smisel in umetniško funkcijo ter uči govoriti in pisati dobro in lepo. Jezik je sila, ki daje življenju zunanji obraz. V slogu se zrcali človekova vzgoja, njegov značaj in doživljanje sveta in življenja.
Slog je lahko naraven ali izumetničen, okreten ali neroden, živ ali papirnat, slikovit ali puščoben, učinkovit ali neučinkovit, lahek ali težak, močan ali osladen, prijeten ali neprijeten, skrben ali nemaren, skratka dober ali slab. Pesniška pravica (licentia poetica) sicer dovoljuje kako omahljivost v jeziku, vendar ta ne sme biti prevelik . Umetniška svoboda ima svoja slovnična pravila in svoje jezikovne meje. Ivan Cankar smeši duhovno frazerstvo v komediji »Za narodov blagor« , na sliki dramska igralka Ema Starc (1901 - 1967) v navedeni komediji.
Slabega sloga ne bi smeli ponuditi bralcem. Pisanje in izrekanje sodb o umetnosti, filozofiji ali kateri koli znanosti zahteva, da si prej pridobimo vsaj elementarna znanja in da ne pišemo sodb o stvareh, ki jih bolj malo poznamo ali sem nam samo zdi, da jih poznamo. Tej bolezni bi rekli neizobraženost, obrezstanjenost ali funkcionalna nepismenost. V objavljenih prispevkih in komentarjih na RTV MMC je tega veliko. Neizmerno preveč! Komu to služi? Mislim, da bi uredništvo RTV MMC moralo posvetiti tem vprašanjem večjo pozornost. Lepo je, da imamo »literarni natečaj« in da se neguje in razvija poezijo kot zvrst literarnega izražanja, še bolj potrebno bi pa bilo, da bi na MMC imeli »jezikovno razsodišče«.
Jezik je vladajoča sila, ki smo ji dolžni služiti po reku: scientia est potentia, in jo spoštovati.
(Objavljeno na RTV, MMC, 19.8.2009)
SLOVENSTVO, PRETEKLI IN SEDANJI ČAS
Popotovanje iz Litije do Čateža je potopisno-programski spis, ki ga je Levstik napisal leta 1858. Delo je predvsem pomembno zaradi slovstvenega programa, ki ga je Levstik vpletel v opisovanje potovanja med Litijo in Čatežem.
Dogajanje slovenskega slovstva je dogajanje slovenstva. Med obema najdemo znamenje identičnosti. Slovenstvo je danost, ki jo je treba samo potrjevati, negovati in razvijati naprej. Slovenstvo je graditeljstvo, je naš cilj za ohranjevanje naše nacionalne identitete. Slovenstvo je način našega življenja.
Ko je Levstik stopil v slovensko književnost, je imel pred sabo jezikovni okvir, ki ga je bilo treba izpolniti s konkretno vsebino. To vsebino pa je mogoče graditi na spoštovanju jezikovnega izročila in slovničnih zakonitosti, kar pomeni, da je treba pisati tako, kot ustreza strukturi slovenskega jezika. Levstik nam je zapustil tri poglavitna dela in sicer: Napake slovenskega pisanja, Popotovanje od Litije do Čateža in Martina Krpana. Zagotovo je dal Slovencem kar nekaj inspirativnih pobud, saj Levstik od kulture in umetnosti zahteva, da tematizirata le vrednote slovenstva, v katerem je poudarjen pedagoški proces, ki naj bi postal trden in jasen.
Slovenstvo je narodova zadeva, ne le na jezikovni ravni, temveč v celotni igri življenja; je prostor narodovega iskateljstva svojih vrelcev in korenin, zlitje subjektivnega in objektivnega v nek rastoči občutek, ki ima duhovni izraz in izziv v razumevanju časa, v katerem živimo in dojemanju sebe, kako ustoličiti narodovo bit v življenje in položiti v zibelko naših zanamcev v prihodnost zavest čutiti se biti in ostati Slovenec. Temu bi lahko rekli tudi narodni značaj, naše obzorje, naše zavedanje, pozitivistična doktrina, ki mora zajemati vsa področja življenja.
Pluralizem slovenskih mnogoterosti razkriva slovenski prostor in predstavlja razčlenjenost duhovnega življenja tako svetovnonazorske, družbene in kulturne diferenciranosti. Narodi nimajo enakih razvojnih poti in se po notranjih razmerah različno spoprijemajo z bivanjskimi problemi, ki izražajo duhovno fiziognomijo.
Z razmišljanjem se vrnem k Levstiku, ki je v šestedesetih letih preteklega stoletja v nekem polemičnem sestavku zapisal tole: »Kdor ne vidi, v kako nevarnost pahnemo Slovence, ako jih nehamo narodno izobraževati v maternem jeziku, brez katerega je nemogoča vsaka narodna omika, ta mora tajiti, kar dandanes trdi vesoljni svet, namreč, da vsak narod, sedeč na meji izobraženih sosedov, brez narodne zavesti, katera pa izvira iz narodne omike, v zadnjem času poleg vse narodne ravnopravnosti nima narodovega obstanka. Naj nam pade narod zbog naše nepremišljenosti še v globočjo duševno letargijo, kar se tiče narodne zavesti, potem bodo imeli težko delo brez vsakega uspeha vsi tisti naši pisatelji, ki bi zoper hoteli buditi …« (Jože Pogačnik, Parametri in paralele, 1978).
Jože Pogačnik, slovenski slovenist, literarni zgodovinar in teoretik (13.4.1933 – 18.8.2002) je menil, da sta v Levstikovem navedku dve poglavitni misli. Avtor ugotavlja, da je slovenski narod v stanju duševne letargije. S to ugotovitvijo Levstik misli na tisto psihično in moralno krizo, ki je zajela slovensko kulturo po izjalovljenih upih po 1848. letu. Ta kriza je izpričana z mnogimi individualnimi usodami in številnimi izpovedmi sodobnikov, kar razodeva njeno intenzivnost in širino. Levstik se zaveda nevarnosti, zato spregovori o merah, ki naj bi zaustavile omenjeno letargijo. Po njegovem kulturni delavci prevzemajo nase nalogo, da vzgajajo narod v maternem jeziku. Materni jezik v tem konceptu postane izvir narodne vzgoje, od katere je odvisna narodna zavest, ta pa je spet predpogoj etičnega obstoja.
Levstik je branil tezo o etnični in kulturni enotnosti Slovencev, podlaga te enotnosti pa je jezik, ki postaja najbolj relevanten dejavnik za formiranje etične kulture in civilizacije, navaja Pogačnik.
Slovenci smo majhen narod, ki smo prav zaradi te majhnosti in nenehnih groženj, ki so pretile uničevanju naše narodove identitete, postali uporni, trdoživi, kleni in narodno zavedni s svojo pripadnostjo rodovni skupnosti. Danes lahko s ponosom ugotavljamo, da smo postali enakopravni člani z velikimi evropskimi narodi v EU in da lahko uveljavljamo naš materni jezik enakopravno pri občevanju z drugimi narodi v tej skupnosti. To je velik uspeh in priznanje, ki ga pa brez zaslug velikih mož naše slovenske književnosti, ne bi nikoli dosegli. Tega se premalo zavedamo. Nanje smo lahko ponosni, tudi danes na številne v tuje jezike prevedene avtorje od Jančarja, Pahorja, itd. Pri tem se moramo spomniti tudi omenjenega Jožeta Pogačnika, ki je prejel najvišja mednarodna priznanja: prestižno Herderjevo nagrado za delo v humanistični stroki. Tega leta je postal tudi član Akademije znanosti v Göttingenu. Od uglednih tujih priznanj je akademik Pogačnik prejel Evropsko medaljo za medievalistiko (1978), Nagrado mesta Osijek za znanstveno delo (1986) in Herderjevo nagrado na Dunaju (1996). Leta 1998 je prejel nagrado Ambasador RS v znanosti. Sodi med tiste redke naše znanstvenike s področja humanističnih ved, ki so v mednarodnem svetu dosegli občudovanja vredno uveljavitev in s tem prispevali izjemen delež k ugledu Republike Slovenije v Evropi in svetu.
Prebiram njegove študije, objavljene v knjigi Parametri in paralele, ki jo je posvetil preučevanju Jerneja Kopitarja in nastanku karantansko-panonske teorije, tipologiji književnih časopisov v prvi polovici XIX, stoletja, slovenski romantiki in Petrarki, Francetu Prešernu in Sándorju Petöfiju, Franu Levstiku, Jenkovim spisom, Stritarju in naturalistom ter nasprotjem v enotnosti in Prijateljevi literarno-raziskovalni praksi.
Tematika njegovih objav je osredotočena na slovensko pismenstvo in književnost od začetkov do danes, obravnavana pa je s primerjalnega zornega kota, v srednjeevropskem in evropskem kontekstu. Od leta 1970 do svoje smrti je imel vabljena posamezna in ciklična predavanja na več kot 40 univerzah v Evropi in Ameriki. Kot gostujoči profesor je predaval na univerzah v Skopju, Göttingenu in v New Yorku na Univerzi Columbia. Akademik Pogačnik je bil član Society for Slovene Studies, dopisni član Akademie der Wissenschaften v Göttingenu (1995) in strokovni svetovalec pri Humboldt-Stiftung v Bonnu. Bil je tudi član uredniškega sveta oz. dolgoročnega projekta Geschichte, Kultur und Geisteswelt der Slowenen pri založbi znanstvenih publikacij Anton Kovač v Münchnu in član sveta Münchner Zeitschrift für Balkankunde.
Kako je z nami danes? Spet bom ponovila svoje že izrečene misli:
Kakšna bo naša zgodovinska usoda kot naroda, če bomo naš materin jezik kar naprej pačili s tujkami. Tuja imena in naslovi firm slovenskih podjetij, tujke in popačenke, ki mrgolijo v časopisih, strokovnem jeziku in vsakdanjem življenju, kažejo na to, da smo zanemarili duhovno bogastvo in vsebino našega slovenskega jezika in da izpademo bolj imenitni in svetovljanski, če uporabljamo v našem poslovnem življenju in tudi v občevalnem jeziku tujke. Kakšno bodočnost ima lahko narod, če zanemarja svoj bogat duhovni zaklad, svoj materin jezik.
Vsak kulturni narod je ponosen na svoje lepe, izbrane, blagoglasne besede svojega jezika, svoje literature in književnosti. Prav gotovo se dandanes lahko zamislimo nad popačenkami ali barbarizmi, ki se vnašajo v naš jezik. Koliko robatosti in vulgarnosti prinašajo nekateri izrazi, ki posurove duha in srce in nas kot pripadnika svojega naroda popolnoma razvrednotijo. Zavedati se moramo, da je besedna uglajenost našega maternega jezika dostikrat posledica duševne uglajenosti slovenske duše. Včasih beremo takšna skropucana besedila, da je to popolnoma neumljivo in nikjer ni opaziti tiste narodne zavesti, da bi kdo rekel: »Tako pa že ne boš pačil materinega jezika, to ni sprejemljivo, to je v nasprotju z narodovimi vrednotami«. Očitno je, da postaja vse to užitno in da slabi vzgledi vlečejo. S takšnim duhovnim vzdušjem in kulturno mlačnim ozračjem že ne dajemo mladim rodovom dobrih zgledov. V svoji mladi državi tako ponižujemo svoj jezik in svojo kulturo, ogroža nas narodna mlačnost, ravnodušnost in nezainteresiranost do vrednot, ki bi nam morale biti svetinja.
Negujmo svojo narodnostno identiteto, da se bomo ohranili kot narod!
buy amitriptyline online
buy amitriptylineSLOVENEC SEM, TAKO JE MATI D'JALA!
Slovenec sem! Slovenec sem!
Tako je mati d’jala,
Ko me je dete pestovala,
ko me je dete pestovala.
Zatorej dobro vem:
Slovenec sem! Slovenec sem!
Slovenec sem! Slovenec sem!
Od zibeli do groba
Ne gane moja se zvestoba,
ne gane moja se zvestoba!
S ponosom reči smem:
Slovenec sem, Slovenec sem!
(Avtorja pesmi sta Gustav Ipavec in Jakob Gomilšek. Pesem je bila, uglasbena leta 1882.)
Čutiti se Slovenec je kot vonj po domači zemlji ob prebujajoči se pomladi, je kot ples in petje škržatov v poletni noči, šumenje listavcev, žuborenje potokov in bučanje slovenskega morja.
Iz vseh potovanj se vrnemo domov. Iz svoje kože ne moremo pobegniti, v njej se vedno čutimo Slovenci. Gledamo gore in vemo da smo doma. Pogled na slovenske gore in slovenska polja, nam nudi v duši mili napev. Niti za trenutek se ne moremo izmuzniti temu razkošnemu in bogatemu občutku, da se ne bi čutili Slovenka ali Slovenec. Kamor koli gremo, nas spremlja ta občutek. Dom je ognjišče, na katerem plapola ljubezen v jeziku materne govorice, domačnost, zaupanje in zvestoba. Dom so drobni spomini, o katerih veliko premišljujemo in nam veliko pomenijo. Kamor koli gremo, nas spremlja spomin na dom. Od povsod se v srcu odpira pogled v svoj kraj in misel nanj. Pišemo pismo svoji materi, sestri, bratu, prijatelju, pišemo ga v materinščini in pišemo ga domov. Pozvoni telefon in nagovori nas slovenska beseda in vemo, da prihaja od doma. Sedimo nekje v tujini, gledamo oblake in vemo, da prihajajo od doma za nami. Kdor je zaslužil v tujini denar, razmišlja, kako ga bo prinesel domov. Potujemo po svetu in slike od doma nosimo s seboj, ostajajo v duši nespremenjene.
Opazujemo svojo rojstno vas in poznamo vsak klanec, vsak zidec, vsak kozolec, na katerem se je sušilo seno in vsak gank in kaščo, na kateri so se sušili koruzni storži, občudujemo okna, na katerih cvetijo pelargonije in nageljni. Vemo, kje je naše sezidano gnezdo in kje sedijo ljudje pred hišo in se pogovarjajo v mehki slovenski govorici. Starejši pripovedujejo starodavne zgodbe, mi jih poslušamo in prenašamo naprej od ust do ust. Slišimo slovensko pesem, srce zaigra in vemo kateremu narodu pripadamo. Prav nobena pesem nima lepših besed in zvokov kot Prešernova Zdravljica.
Slovenstvo je stopnjevanje svetlobe celo življenje. Slovenstvo je duhovno pribežališče izseljenih in pregnanih s trebuhom za kruhom. Slovenija je dežela, v kateri se počutimo doma. Reka, po kateri smo bredli v mladosti, je pridobila našo ljubezen, v njej se pretakajo mladostna hrepenenja, obrežje reke je polno odtisov stopal in po rekli plavajo naši mladostni spomini.
Poglej si v srce in boš videl, da je tam položen tvoj temeljni kamen domovine. Potipaj si žep in boš začutil, da je tam shranjen ključ tvojega doma. Domovine ne zgradiš z opeko, temveč začne rasti v srcu. Domovina raste iz mlade zavesti. Učimo svoje otroke ljubezni do svoje domovine.
Slovenstvo je čustvo, je glasba srca, ki odmeva na vse štiri strani neba. Tolažilna nit otroka vedno vodi v naročje matere. Vsi smo otroci naše domovine. Domovina je vzvišena in obetajoča, če ji zaupamo in verjamemo, da je dobra kot mati, če ji vladajo poštenjaki, ki znajo živeti z narodom in prispevati k njegovemu ohranjanju, bivanju in rasti. Naposled si ti tisti, ki določaš svoji domovini praznike in radostne dneve. V končnem smislu je domovina izraz tvojega duševnega stanja in hotenja. Tvoje in njeno delo marata biti skladna in v sozvočju.
Ljubezen do domovine ne predstavlja razvpiti egoizem prisvajanja bogastva, denarja in moči. Orodja moči so lahko za koga pomembna, njihova uporaba in posest so lahko za koga udobna, nikoli pa ne za slovenski narod odločilna.
Domoljubje je splet kreposti, je življenjska radost, da smo kot narod obstali skozi dolga stoletja pod tujčevim škornjem. Domovina je naravno merilo narodove obstoja. Domovina je v človeškem duhu, da si jo dovolimo občudovati, jo ljubiti, negovati in spoštovati. Domovina je tudi ozemlje, je zemljevid, so meje, ki jih moramo braniti do sleherne pedi zemlje. Pokončno in ustvarjalno moramo graditi njeno rast in osmisliti spoštovanje njenih vrednot.
NAJBOLJŠA BLOGOVSKA SPOROČILA - ODMEV NA SPLETU DRUGI SVET - e.DNEVNIK
SLAVOSPEV SLOVENSTVU
29. januar 2009, 08:36
"S ponosom reči smem: Slovenec sem, Slovenec sem!" narodnozavedno odmeva iz znane Ipavčeve pesmi, na katero je svoje razmišljanje oprla Tatjana Malec. Zanjo je čutiti se Slovenca višje na lestvici kot čutiti se Evropejca. Sicer pa je njen cel zapis en sam slavospev domovini Sloveniji, slovenskemu jeziku, slovenstvu in slovenskemu narodu. Njene blagohotne, a hkrati tehtne besede odplavajo v blogosfero na krilih najčistejše domoljubnosti in pristne ljubezni do domače dežele.
Draga Slovenija!
Na tvoji dlani je zapisano ime tvojega naroda. Napisano je z barvami zemlje, iz katere klijejo semena, s pravico, da se množijo in rastejo v ozelenelo narodovo drevo. Hrepeneči glas vetra se je spremenil v koprneče petje in speve o svobodi. Shodila si z narodovih korenin, ki so stoletja prepredala svoja čutila in rasla si z njimi. Zrla si v obzorje, kjer klijejo zrna popisana z materinščino, ljubeznijo do rodne zemlje, z izročili, s šegami in navadami pradedov. Vedno bo tvoja dlan nosila in odsevala neugasli obraz tvoje matere, zaznamovana bo z žulji očakov. Tvoje lice ne sme zakrneti med vejami, postati osamelost in praznina krošnje, saj je v njenem bistvu shranjena ljubezen do domovine in besede, izrečene in položene vanje iz maternih prsi v tvoj prvi nasmeh.
Takole bi se lahko glasila želja, ki bi jo izrekli naši polnoletni Sloveniji, katere rojstni dan smo praznovali na letošnji kresni večer, 23.6.2009.
Z Zdravljico so večer otvorile Grudnove Šmikle, gostje iz Selške doline. Sloveniji so v nadaljevanju prireditve poklonile še nekaj ljudskih pesmi. Učenci osnovne šole Poljane: Tjaša Primožič, Tjaša Zeko, Izak Cankar, Polona Stanonik, Ema Berčič, Anže Čadež, Meta Gantar in Domen Kumer so pod mentorstvom Nežke Gabrovec pripravili nekaj Preglovih basni, osrednji govornik pa je bil predsednik sveta KS Poljane, Tomaž Pintar. Pesem je nato zadonela še iz ust Glasbene skupine Planinca.
Prireditev ob dnevu državnosti je letos drugič zapored predstavila krajane zaslužne za dobro ime Poljan, ki odmeva v svet – Uredniški odbor Vaščana, Štefan Inglič in Pavle Logar so prejeli priznanja, nagrade in diplome pa je za nagrajence 4. društvenega razpisa na prosto temo podelil Izidor Jesenko. Vezno besedilo je skozi razmišljanja primorske domoljubne pesnice Tatjane Malec pripravila Mateja Tušek, ki je prireditev tudi povezovala.
Letošnje praznovanje je bilo združeno z otvoritvijo obnovljenega odseka gorenjske panoramske ceste. Naši člani so aktivno sodelovali tudi pri pripravi programa otvoritve (Marija Jelovčan in Mateja Tušek).
Za zaključek pa: postanimo in ostanimo Slovenke in Slovenci. V jeziku, v mislih in v dejanjih – vse tisto, kar govorimo, mislimo ali delamo, naj nas naredi prave in dobre Slovence. S Slovenijo vedno praznujmo veselo in ponosno!
Hvala vam!
Tatjana Malec
NAROD, SVETOVLJANSTVO IN NOSTALGIČNOST
Z zastavljenim vprašanjem me je pisec presenetil z namigom o sodobnejšem pojmovanju človeka, svetovljana, ki pripada svetu. Ponudil je razmišljanje o nazoru, po katerem človek ne pripada posameznemu narodu, državi, ampak svetu kot celoti, v kolikor ne bi to tezo razširili še na Univerzum, saj je človek prestopil meje svojega domovanja in raziskuje neznano vesolje. Narodi imajo svoj izvor v hamitskih in semitskih narodih in raznih davnih kulturah.
Sam nazor kozmopolitizma ne izključuje domovinskosti skupnosti ljudi, ki bivajo na določenem ozemlju, ki mu pravimo država in so zgodovinsko, jezikovno, kulturno in gospodarsko povezani ter imajo skupno zavest, da tvorijo narod. Narod je kot avtohtona rastlina. Je že res, da svetovljanstvo, ki ga zastopa kozmopolitizem pooseblja široka svetovna razgledanost, s širokim duhovnim obzorjem in velika uglajenost, vendar sleherni človek se vrača h koreninam svojega rojstva, v kraj, kjer ima svoj dom oziroma se vrača kot lastovka v svoje gnezdo. Vsak človek ima patriotizem v svojih genih in nosi v sebi zavest kraja, iz katerega izhaja, in zavest časa, v katerem živi.
Začni razvijati misel o narodu kot odgovor na nostalgičnost in spoznaj bistvo vsebine odgovora! Narod ni nobena fikcija. Beseda narod ima podoben pomen kot družina. Slovenci smo postali svoboden narod s svojo državo in s tem je izpolnjen tisočletni sen, da imamo kot narod svojo državnost in svojo suverenost, svojo narodovo zgodovinsko in kulturno bit in zavest. Narod ima pravico do samoodločbe in pravico do avtonomnega urejanja odnosov znotraj države in s svetom. Slovenci po svetu in manjšine gojijo vezi z matičnim narodom. Za narod je sleherni pripravljen dati tudi življenje, da bi osvobodil sebe, svojo družino, svoj narod in če je treba se bori, napade sovražnika in ga izžene s svojega teritorija. Med NOB in po vojni je veljal pozdrav: »Smrt fašizmu – svobodo narodu!« Vsi dopisi so se končali s tem geslom, kar jasno pove, da svoboda ni nek abstraktni pojem, temveč temeljna vrednota naroda.
Na svojo narodnost je vsak pripadnik naroda ponosen. V literarnih delih opevajo pesniki in pisatelji svoj narod in narodne junake. Kot narod nas druži skupen izvor, skupna preteklost, materni jezik, običaji in pripadnost. Za slovenski narod veljajo vrline, da je delaven, pošten, vztrajen, klen in da ima kremenit značaj. Vselej v zgodovini je slovenski narod zahteval in uveljavljal svoje narodnostne pravice, pravico do šolanja, uradovanja in cerkvenih obredov v svojem maternem jeziku. To mu ni vedno uspevalo, kar smo Slovenci plačevali tudi s prelivanjem krvi. Tujci so nas vedno v zgodovini raznarodovali, vendar slovenski narod je obstal prav zaradi svoje rodoljubnosti in narodove zavesti.
Narodi se združujejo v Organizacijo združenih narodov, katere cilj je krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu. Narod se vso svojo zgodovino bojuje za svoje simbole osebne in narodove časti, narod simbolizira izvor zavestnega razuma in simboličnih misli ljudi s skupnimi vrednotami. Narod zajema svojo življenjsko modrost iz skupnega vrelca svoje kulture. Zato lahko govorimo tudi o narodovem značaju. Narod je zaradi tisočletnega stika s svojo zemljo nanjo vezan, vezan je na naravo, ki jo je obdeloval in iz nje črpal pridelke za svoje preživetje, vezan je na svoje bivališče, ki je dajalo človeku in njegovi družini zatočišče.
Narodova kultura je jezikovna govorica, umetnost v književnosti, slikarstvu in gledališču, arhitektura, navade in šege, splošna omika, religija, noša, prehrana, itd. Vsak človek je otrok svoje generacije in se primerja, vrednoti in generalizira tudi z drugimi narodi, s svetovno kulturo. Vsak narod ima svojo dušo.
Z globalizacijo seveda tudi izginjajo tradicionalne oblike narodove kulture, vendar to ne pomeni, da bi narod izgubil svojstvo, svojo bit in postal neprepoznaven v vsem, kar ga oblikuje. Z narodno zavestjo nam bo uspevalo te vrednoteh negovati in ohranjati. Ohranjanje starega v novem je velika modrost narodove zavesti. Svetovljansko moderno in arhaično nastopata skupaj in se dopolnjujeta, pri tem pa arhaično ne izgubi svojega bistva. Narodova omika je arhetip, je človeška tradicija, ki se prenaša iz roda v rod. Srčnost je za Slovence pomenila prvotno krepost, ki izraža neposredno moč, vztrajnost in odpor srca.
Človek je zgodovinsko bitje preteklosti in prihodnosti, Zgodovinska zavest in z njo tudi spomin, povezan s preteklostjo, je opora, ki nam pomaga povezovati sedanjost s prihodnostjo. Že sama zgodovina implicira v sebi zgodovinsko zavest in s tem tudi nostalgičnost za starimi časi. Običajno se bolj spominjamo prijetnih, koristnih in lepih stvari, kot pa slabih izkušenj. Tudi spoznanja so običajno kratkotrajna, kot da se nismo iz preteklosti ničesar naučili.
Nostalgičnost je tesneje povezana s spomini na čas, narod pa z vso bitjo in obstankom. Narodu ne moreš obrniti hrbta, je živ, je tu, si ti, tvoj obstoj, obstoj tvoje družine! Vse stvari so zreducirane na raven svoje gole prisotnosti: čas, razmere, obstoj, minljivo, družbeno – politične razmere pa so ukinile čas. Naroda nikoli. Narod smo otroci specifičnega časa. Nostalgičnost pomeni biti z eno nogo v nematerialnem svetu, svetu, ki ne obstaja več. Obstaja samo še v našem spominu. Narod je sposoben preučevati preteklost in si zamišljati prihodnost, lahko je tudi nostalgičen ali poganja človeški napredek. Lahko utemeljuje neizpodbitne resnice in načela tradicije, ali je utopičen in drzno sanja in tudi svoje sanje uresniči, kot so bile uresničene ob osamosvojitvi Slovenije in pridobitvi njene državnosti.
Človeško bitje kot pripadnik naroda je lahko svobodno in srečnejše. Premore pogum in premore voljo do lastne moči. Sanjamo o boljšem svetu, nostalgičnost je spomin, je različica pojava, da se spomnimo, da smo bili in vedenje da bomo obstali. Neprijetna preteklost je lahko potlačitev izkušnje, lepih stvari se pa spominjamo z nostalgičnostjo. Vsak človek nosi s seboj vsebino preteklosti in moč prihodnosti. Življenje je gibanje zavesti skozi čas, sežgimo čas, da ne pregorimo v spominih in prižgimo novega!
NARODNA ZAVEST IN DOMOVINSKA VZGOJA MLADIH
(Ob izidu knjige Črni bratje, povest in resnična zgodba, sklepna misel: dr. Mira Cencič )
Kot prvo je pomembno, da negujemo in spoštujemo svoj materin jezik. Kakšna bo naša zgodovinska usoda kot naroda, če bomo naš materin jezik kar naprej pačili s tujkami. Tuja imena in naslovi firm slovenskih podjetij, tujke in popačenke, ki mrgolijo v časopisih, strokovnem jeziku in vsakdanjem življenju, kažejo na to, da smo zanemarili duhovno bogastvo in vsebino našega slovenskega jezika in da izpademo bolj imenitni in svetovljanski, če uporabljamo v našem poslovnem življenju in tudi v občevalnem jeziku tujke. Kakšno bodočnost ima lahko narod, če zanemarja svoj bogat duhovni zaklad, svoj materin jezik.
Vsak kulturni narod je ponosen na svoje lepe, izbrane, blagoglasne besede svojega jezika, svoje literature in književnosti. Prav gotovo se dandanes lahko zamislimo nad popačenkami ali barbarizmi, ki se vnašajo v naš jezik. Koliko robatosti in vulgarnosti prinašajo nekateri izrazi, ki posurove duha in srce in nas kot pripadnika svojega naroda popolnoma razvrednotijo. Zavedati se moramo, da je besedna uglajenost našega maternega jezika dostikrat posledica duševne uglajenosti slovenske duše. Včasih beremo takšna skropucana besedila, da je to popolnoma neumljivo in nikjer ni opaziti tiste narodne zavesti, da bi kdo rekel: »Tako pa že ne boš pačil materinega jezika, to ni sprejemljivo, to je v nasprotju z narodovimi vrednotami«. Očitno je, da postaja vse to užitno in da slabi vzgledi vlečejo. S takšnim duhovnim vzdušjem in kulturno mlačnim ozračjem že ne dajemo mladim rodovom dobrih zgledov. V svoji mladi državi tako ponižujemo svoj jezik in svojo kulturo, ogroža nas narodna mlačnost, ravnodušnost in nezainteresiranost do vrednot, ki bi nam morale biti svetinja.
V začetku leta 2006 je bila na Primorskem predstavljena knjiga »Črni bratje«, in sicer povest Franceta Bevka in resnična zgodba dr. Mire Cenčičeve, ki sega v davno leto 1930. Knjigo je Izdala Rodoljubna organizacija TIGR. Vsem osnovnim šolam v Sloveniji in zamejstvu je bilo podarjenih ustrezno število izvodov, da jo lahko mladi berejo in bolj spoznavajo to resnično zgodbo, ki pozitivno vzgojno vpliva na oblikovanje in spodbujanje čustev narodne zavesti mladine in ljubezni do svoje domovine ter svojih krenin.
Za boljše razumevanje te zgodbe bom posredovala bralcem sklepno misel knjige, ki jo je zapisala dr. Mira Cenčičeva:
Črni bratje so bili skupina mladostnikov, ki se je oblikovala in organizirala spontano, brez sodelovanja odraslih in brez vedenja staršev. V tej druščini gre za otroke, ki si so zavestno opredelili za upor. Odločili so se za narodnoobrambno delovanje, se upirali raznarodovanju in terorju s hotenjem ohraniti slovenstvo. Delovanje druščine je temeljilo na narodni pripadnosti in narodni zavesti, brez vsakršne politične ideologije.
Organizirala se je na robu narodnostnega ozemlja v Gorici, kjer se je od zavedanja narodne istovetnosti bil boj za veljavo narodnostnih pravic Slovencev, dolgo najštevilnejše narodne skupnosti v tem mestu.
Italija je vodila raznarodovalno politiko ob zahodni meji, zlasti v Trstu in Gorici, odkar se je na tem ozemlju oblikovala italijanska narodna zavest, še bolj pa, ko se je oblikovala država Italija. Zlo se je močno povzpelo z razraščanjem gibanja »Italia irredenta«, ki je spodbujal boj za »osvoboditev še neodrešenih dežel«, v katero je spadalo tudi Slovensko Primorje, ki ga po njihovem mnenju zasedajo brezoblične plemenske množice, ki naj jih civilizira nosilec rimske kulture. Tako je bil celim generacijam podan v zibelko miselni vzorec »barbaro slavo«.
S koncem Avstro-ogrske in s priključitvijo velikega dela slovenskega narodnostnega ozemlja k Italiji se je ta boj še bolj zaostril. Mussolini je to filozofijo le grozljivo razširil in uresničeval z načrtnim in surovim raznarodovanjem in terorjem ter zaničevanjem Slovencev kot pripadnikov kulturno in zgodovinsko manj vredne etične skupnosti – skupine tujerodcev. Italijanska oblast je na čelu s fašistično stranko postopoma uničevala vse slovenske javne zavode, gospodarske in kulturne ustanove, društva in časopise.
Raznarodovalni pritiski so spodbujali narodni odpor, ki je potekal najprej legalno po prosvetnih društvih in drugih družbenih organizacijah, nato napol legalno po prosvetnih društvih in drugih družbenih organizacijah, nato napol legalno v cerkvi pri bogoslužju in pri verouku ter preko posameznih bodrilcev: pevovodij, voditeljev športnih društev, dijaških združenj, učiteljev, ki so skrbeli za širjenje lepe slovenske pisane besede.
Ko se javno ni dalo več ničesar storiti, so se narodnjaki povezovali v podtalnih organizacijah, med katerimi sta bili najbolj organizirani in najbolj množični Krščanska socialna skupina – Tajno društvo primorske duhovščine ter narodnoobrambno gibanje TIGR, ki je zajelo domoljube, kjer ni imela primata nobena stranka in nobena ideologija. Po teh vzorcih so se organizirali tudi naši mladeniči.
Korenine upora so bile ljubezen do domačega jezika in kulture ter obupne razmere v do skrajnosti naelektrenem ozračju.
Črni bratje so imeli sposobnost in hotenje upreti se in izzivati genocidno naravnanost fašističnih oblasti. Svoje namere so uresničevali spontano po vzoru TIGR-a – na način, ki je bil za tisti čas značilen: podtalna pisna propaganda z letaki in tiskom in opozorilne dejavnosti.
Organizacija je nastala v jeseni leta 1930. To je bil čas, ko so bile Slovencem odvzete že vse pravice, vse legalne možnosti za narodnostno ohranitev. Čas, ko so po ječah trpeli številni narodnjaki in ko so bili v Bazovici ustreljeni v hrbet voditelji tržaškega TIGR-a. Ponižanje je rojevalo odpor in sovražnost do potujčevanja in vseh oblik raznarodovanja tudi pri mladih.
Iz virov je razbrati, da je bilo v gibanje vključenih najmanj osemnajst mladih. Iz pregleda šestnajstih aretiranih pa je razvidno, da je bil en član star 13 let, pet članov 15 let, šest članov od 15 do 18 let in štiri nad 18 let. Doma so bili: 4 iz Podbrda, 2 iz Gorice, 2 iz Podgore, 2 iz Solkana, 2 iz Bovca, 1 iz Grahovega, 1 iz Brd, 1 iz Vrtojbe in 1 Mosta na Soči. Od tistih dveh, ki nista bila aretirana je bil eden iz Gorice in eden iz Pevme. Po poklicu so bili: 8 dijakov, 3 trgovski pomočniki, 2 krojača, 2 mehanika, 1 čevljar in 2 dijaka, ki nista bila aretirana.
Organizacija je delovala le kratek čas. Po treh mesecih so ji prišli na sled. Odkritje te mladeniške uporne druščine je vznemiril ves italijanski policijski aparat. Goriška kvestura je bila na nogah. Policija je slavila veliki uspeh. Rim se je zdrznil. Policijske dejavnosti, zasliševanja, mučenje so trajale več časa. Dokler se sam Mussolini ni zdrznil ob misli, da afera daje vtis, da šestnajst mladeničev ogroža državo in se oblast boji, da jim bodo »prevrnili škorenj«. Ta pomislek in tragedija z najmlajšim članom je spodbudila pomilostitev.
Toda za oblast so ti mladeniči do konca okupacije ostali nevarni iredentisti, slavofili, nasprotniki fašizma, ki zmorejo kriminalna dejanja, zato so bili nadzorovani, preganjani, konfinirani in zaprti.
Ponuja se vprašanje, kakšen smisel je imel ta upor, ali se je ta upor obrestoval? Se je mladim fantom splačalo? Ti dijaki iz materialno dobro stoječih družin, izšolani v italijanskih šolah, bi imeli tudi v tedanjih razmerah ugodno materialno perspektivo, če bi se pustili potujčiti. Ali se je torej splačalo? Za njih osebno gotovo ne. Vsi fantje so v obeh režimih, fašističnem in komunističnem drago plačali ta edinstveni upor proti raznarodovanju. Življenje večine je ganljivo tragično. Toda z narodnega vidika je tudi ta upor doprinesel k ohranitvi narodne identitete na Primorskem in k pripravljenosti, upreti se z orožjem. Pokazali so zdravo življenjsko moč. Zbrali so tisto pot, ki nam je kot narodu omogočila preživetje. »Bili so iskra, ki je z drugimi iskrami tlela, da se je slednjič zanetil požar splošne vstaje in je prišlo do osvobojenja.« Zlo mine, narod in domovina ostaneta.
Zgodbe so materialni nosilec spomina slovenskega in tudi evropskega 20. stoletja. Hkrati so vest zgodovine, ki ni znala demokratično presojati vrednot humanizma in patriotizma. Črni bratje so bili v povojni zgodovini prav tako zamolčani kakor TIGR. Nekateri člani druščine mladih upornikov so živeli med nami, a zanje nismo vedeli. V spomin na številne fašistične zločine so se po vojni postavljala obeležja, Črni bratje in Mirko Brezavšček so ostali pozabljeni. Mirko Brezavšček je verjetno pod fašizmom prva mladoletna žrtev v evropskem merilu, ki je onemogla pod bikovko zaradi zvestobe domovini. Dolžni smo mu postaviti obeležje, ki bi ga obiskovala šolska mladine, obeležje, ki bi sporočilo mlajšim generacijah zgodovinsko resnico in dajalo zgled domoljubja.
Tragičnost večine članov druščine Črni bratje nazorno kaže, da so bili žrtve treh totalitarnih režimov 20. stoletja: fašizma, nacizma in komunizma. Vzroki za duhovno in telesno uničenje mladih domoljubov pri obeh okupatorjih, Italijanih in Nemcih, je jasen in pregleden. Uničenje Slovencev kot naroda je bilo načrtno in sistematično.
Nerazumljivo je, zakaj so nekateri mali uporniki, ki so prestali kalvarijo preganjanja, mučenja, konfinacij, zaporov, potem ko je »zasijala svoboda« prostovoljno šli na tisto stran, ki je ostala pod okupatorjem, proti kateremu so se borili s tolikšnim idealizmom.
Nepregledni in nejasni so vzroki, zakaj je partijska oblast te mlade domoljube označila kot nacionaliste in izdajalce. Razumevanje tega zahteva odstiranje in razvozlavanje zapletenih političnih in ideoloških razmer medvojnega in povojnega časa.
To je tistega časa, ko domoljubje ni bilo vrednota, zaradi utopične ideologije proletarskega internacionalizma in ideje bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov. Hkrati pa tudi zaradi razlaščanja imovine tudi takih »kapitalistov« kot so bili vaški trgovčiči in gostilničarji.
Za mlade upornike je bilo razočaranje dvojno: zapravili so mladost, izgubili so svoj socialni status, a žrtve za narod niso imele cene.
Taka praksa je povzročila Slovencem kot narodu neprecenljivo škodo. Zadnji čas je, da zavzamemo do te teorije jasno stališče: Črni bratje niso bili nacionalisti v slabem pomenu besede, tudi tisti partizani, ki so črpali moč za premagovanje lakote in trpljenja v gozdovih iz ljubezni do domovine niso nacioanalisti, tudi vsa naša književnost s Prešernom, Jenkom, Gregorčičem in Kosovelom nima nobenega nacionalističnega greha.
Naša narodna zavest, naš nacionalizem nikoli ni imel negativnih značilnosti, ker ni usmerjen proti nikomur. Nikogar ne ogroža in ne poveličuje lastnega naroda na škodo drugih. Nacionalnost ne more biti pripadnik maloštevilnega naroda, ki se vedno le brani, ki ga je evropska zgodovina 20. stoletja obsodila na smrt, ki je prav v tem stoletju izgubil dobršen del svojega ozemlja in na njenih mejah še sedaj ni miru.
Za nas Slovence tudi v današnjem času nacionalizem ni nevaren, temveč nas, po dolgem obdobju brez domovinske vzgoje, ogroža narodna mlačnost, ravnodušnost, nezainteresiranost, ki se zaskrbljujoče udejanja v družbenem in političnem življenju.
Potreben je preokret, ki naj javnost opozori, da je konec nekega obdobja in začetek novega. Potrebni so nam ideali Črnih bratov, tigrovcev, partizanov in drugih narodnjakov. Potrebujemo njihovo moč ljubezni do svoje zemlje in slovenske besede, ki jim jo v viharnih časih niso izruli iz srca ne z udarci, ne s pljunci in ne s streli. Reševali so jo iz preteklosti v sedanjost. Branili in ohranili so svoj jezik za Evropo 21. stoletja.
V svoji lastni državi pa ponižujemo svoj jezik in svojo kulturo. V pogovornem jeziku je še komaj najti kak slovenski pozdrav. V večini javnih napisov beremo tuje popačenke, v strokovnem jeziku mrgoli tujk, ki kvarijo melodijo in blagozvočnost naše besede. Bolj bi morali ljubiti svoje domove in skrbeti zanje, varovati domačo zemljo, kjer so se naši dedje stoletja ruvali s kamenjem, se tepli z burjo in snežnimi viharji, da so ustvarili ta raj pod Triglavom, da bi ga zapustili bodočim rodovom.
Svojo prihodnost moramo graditi s pomočjo zgodovinskega spomina. Ceniti in razvijati moramo svojo resnično narodno zgodovino in jo vsaditi v srca mladih, da ne bodo nasedli tistim, ki hočejo dokazati, da smo narod brez zgodovine in korenin. Mladi naj vedo za naše junake. Organizacija TIGR in druščina Črni bratje mora preiti v šolske učbenike. Ponosni bomo, da smo se prvi v Evropi organizirano uprli fašizmu in narodnemu izginotju, in svet naj ve, da se je naš plebiscit za domovino Slovenija začel že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja.
Razčistiti je potrebno z novimi prikritimi oblikami internacionalizma, ki se v tem času, ko je proletarski internacionalizem propadel, pripravljajo v našem prostoru kot multikulturnost ali skrajni liberalizem. Tudi ti pojavi so nevarni. Poznati moramo prikrit nacionalizem naših sosedov in se realno soočiti z njim, saj ni vedno tako čist in nedolžen kot pri Slovencih. Vedeti moramo, kdo nas ogroža in kdo podcenjuje, vedeti, da je nauk o ksenofobiji čisto zavajanje, očitki o nestrpnosti Slovencev pa neutemeljeni.
Zgodba družine Črnih bratov, življenjske usode posameznikov in realna sodobnost nas učijo, da je treba krepiti narodno zavest, povečati skrb za narodno kulturo in jezik, varovati narodovo istovetnost, ohranjati zvestobo tistemu, kar smo podedovali od očetov in dedov. Tako bomo ponovno dosegli zaupanje v slovenski rod, da ne bo več lebdel v podzavesti manjvrednostni kompleks, iz katerega izhajajo malodušje, pasivnost, brezbrižnost in izguba lastnih korenin. Nobenega slovenskega preporoda ne more biti brez pokončne zavesti. Slovenci potrebujemo zavest, da smo eno, slovensko zavest o slovenski identiteti, da ne ostanemo brez korenin v veliki evropski domovini. Le tako bo slovenski narod svojo suvereno državo lahko upravljal in postal spoštovan član svobodne Evrope in s svojo pokončnostjo zgled rodovom, ki nam bodo sledili.
AMOR FATI DO DOMOVINE
Pijem vino uma
iz predzarodnega stanja,
ko sem bila reducirana
na dolžino rok in nog.
Um je pustil rane
na sekiri in se zakotalil
po pobočjih do obrežja reke,
se po požirkih odžejal
in se sprehodil po njivi,
posejani s priložnostmi.
Med gručami posejanih bitij,
zacvetelih in odcvetelih življenj,
se je mehur razpočil,
uperil želo ose in splezal vame
krvav, umazan in blaten.
S kretnjo roke je s kazalcem
pokazal novo blato in kri,
ki polzi navzdol med lozami.
Pločevinka vina se je vdala
pod odpiračem, vetrnica se v njej vrti,
na njej je posnet slovanski glas,
naslikan rdečelični obraz s kitami.
V neki nedoločenosti plavajoči stenj
v tekočini za zbujanje novgorodskih vran.
Zakrakalo je in iz razklanega debla je izstopil
nomad in odgnal svojo čredo proti jugu.
Zgodil se je jezik v tišini.
Geometrija Bethovna, Bacha in Prešerna.
Tisto noro, za katero Grki še niso
imeli pravega izraza.
Dejanje, ki osupne.
Dež premika polžje hišice.
Sončnica sledi krilom luči.
Edinstvena predstava zame
pred začetkom štetja
z določenim datumom rojstva.
Vztrajam v svoji dedni zasnovi,
genski zgodovini R 1 a,
mutiranka med Ukrajino in Indijo,
kamenodobna staroselka kromajoncev,
križanka s keltskimi plemeni,
potomka anatolskih poljedelcev,
bronastodobnih antičnih priseljencev,
s krvnimi vezmi z Veneti vzdolž jamborske ceste,
rojena pijana v koktajlih slovenstva,
hrepeneča in čuteča Slovenka,
zaljubljena v lastno usodo:
Amor fati do domovine!
Od kod izhajamo Slovenci?
Lovro Škrinjarič, s Hervardi, društvo za ohranjanje domoljubnih tradicij piše: Kdor še ni prebral tega članka, naj si prebere! Kdo nam še potem lahko reče, da prodajamo "pravljice", če znanost genetike potrjuje naše navedbe o teoriji kontinuitete? Temelji "sodobnega" zgodovinopisja so trhli in to so tudi začeli čutiti akademiki s tega področja.http://www.delo.si/clanek/75593
Zgodovino imamo shranjeno v genih, DNK razkriva poti naših prednikov
Marjeta Manfreda Vakar, čet, 05.02.2009
Kobarid - Vsak človek nosi v svojem telesu (DNK - deoksiribonukleinska kislina) pričevanje in dokaz za prehojene poti svojih prednikov. Podatki v tem prispevku se nanašajo na jedrno DNK - dedni zapis moških potomcev, ki ga ti prejmejo le od očeta, z razliko od mtDNK, ki se deduje samo po materini strani in prehaja tako na sinove kot hčere.
Število analiziranih lokusov (točk) v jedrni DNK je lahko različno, manjšina od 140 tisoč moških v sicer največji tovrstni ameriški svetovni spletni bazi (www.ysearch.org), javnosti dostopni od leta 2000 naprej, ima analiziranih že tudi več kot 60 lokusov. Okrog 80 odstotkov od 31 tisoč Y-DNK haplotipov iz 134 držav v bazi SMGF (www.smgf.org), upravlja jo istoimenska neprofitna organizaciji iz Salt Lake Cityja, ustanovljena leta 1999, ima analizirane vrednosti na 34 lokusih. Nemška YHRD (www.yhrd.org) deluje od leta 2000, podatkovna baza pa nudi vpogled v Y-DNK haplotipe 65 tisoč ljudi iz 517 populacij (97 odstotkov od teh ima podatke na 9 lokusih; oktober 2008). Veliko držav v slednji bazi je zastopanih z več kraji, nekatere le z glavnim mestom, zato podatki kažejo bolj na trend in splošno sliko. Njena vrednost je v velikem številu vzorcev iz posameznih krajev in območij (Gdansk 939, Ljubljana 180). Češka, Poljska, Rusija, Nemčija, Italija, Kitajska so tako zastopane z veliko kraji, denimo Slovaška, Hrvaška, Srbija pa le z glavnim oziroma enim mestom.
Na spletnih straneh je že veliko podatkov ter javno dostopnih tabel s haplotipi (posameznikov dedni zapis) in odstotkom genetskih skupin (podobni haplotipi so umeščeni v isto genetsko skupino) v posameznih državah, pokrajinah, krajih. Mnoge urejajo laiki, a zato niso nič manj zanesljivi. Pogosto ljudje sami želijo sodelovati s svojim imenom, priimkom, krajem bivališča in DNK rezultati. Kje so podatki za slovenske Y-DNK haplotipe? V SMGF hranijo od 100-200 slovenskih tovrstnih haplotipov, precej manj jih je v bazi Ysearch, kjer pa so podatki hitro in neposredno dostopni. V bazi YHRD jih je anonimno hranjenih 180, vključno s 121, ki so jih Šterlinko et al. leta 2001 objavili v reviji FSI (št. 120). Na spletu še nisem zasledila strani, kjer bi Slovenci obdelovali in komentirali te podatke s takšnim navdušenjem in nazorno kot počenjajo to v nekaterih zahodnih, v tem pogledu gotovo, razvitejših državah.
Kdo smo torej Slovenci?
Slovenci smo potomci mnogih ljudstev. Glede na zadnje genetske raziskave imamo večinsko tesne genetske vezi predvsem s tako imenovano zahodno slovansko skupino. Na podlagi vztrajne in nekajletne analize vrednosti na 9 lokusih 312 slovenskih haplotipov iz omenjenih baz, 86,43 odstotka Slovencev nosi moške genetske skupine (R1a, R1b, I1, I2a, I2b), ki so v Evropo prišle v paleolitiku ter le 13,45 odstotka neolitske in postneolitske E3b, J, G, T, L in H.
V genetski sliki Slovencev prevladujeta skupini I2a ter R1a. Prvo nosi približno 21,79 odstotka in drugo 37,18 odstotka moških. I2a naj bi nastala na jadranskem delu Balkana in se po zadnji ledeni dobi razširila po Evropi. Kandidati za območje nastanka R1a pred 17 tisoč leti (morda celo bistveno prej) pa so: Severna Indija, Pakistan, vzhodni Iran, Afganistan, zahodni Kavkaz, Ukrajina. Prvo povezujejo predvsem s kulturo Gravetian. Danes jo je največ na nekaterih južnih otokih Hrvaške - več kot 60 odstotkov, v Srbiji, BiH, razmeroma veliko pa tudi Bolgariji in Belorusiji. Drugo povezujejo z Indo-Arijci ter s kulturo Kurgan (3000 pr.n.št), vendar ne izključno, saj so jo do danes našli v več kot 30 odstotkih v vseh kastah severne Indije, nosi jo 68 odstotkov Iškašimov, več kot 50 odstotkov Paštunov, prisotna je pri Dravidih in še mnogih Indijcih, prebivalcih centralne in zahodne Azije, pri Slovanih, predvsem vzhodnih in zahodnih, kjer najde svoj vrh pri Sorbih in prebivalcih južne Litve (pri obeh več kot 60 odstotkov).
Smo zelo pisana druščina ljudi, ki si bolj ali manj daljne ali bližnje prednike delimo tako rekoč s prebivalci vsega sveta, vendar znotraj I2 ter R1a prevladujejo severovzhodne genetske vezi, predvsem s Poljaki iz okolice Bydgoszca, Gdanska, Vroclava, Nemci iz okolice Chemnitza, Berlina, Brandenburga, z Rusi iz Vladivostoka ter Novgoroda, s Slovaki iz Bratislave ter Čehi iz Prage. V Nemčiji delno izstopajo še Stuttgart, Baden z okolico, Švabska jura ter Bavarska (v R1a in R1b). V R1a in I1 smo si sorodni s Skandinavci, v R1a predvsem z Norvežani, v I1 bolj s Švedi ter Nemci. Skupina I1 ima dve podskupini. Prva je vezana na anglosaški krog (ta pri Slovencih izrazito prevladuje) druga pa na že omenjeni nordijski krog. Z našimi zahodnimi sosedi Italijani smo si z izrazito zahodnoevropskim R1b sorodni predvsem s prebivalci Lombardije, največ skupnih R1b haplotipov pa si delimo s prebivalci severne in osrednje Portugalske ter že omenjenih mejnih področij Poljske in Nemčije. Z Makedonci smo si sorodni v nekaterih R1a haplotipih ter predvsem v vzhodnoafriško južnobalkanskem E3b-V13, v katerem se jim pridruži Sarajevo. S prebivalci Mostarja, Zagreba, Novega Sada si delimo veliko I2 haplotipov, z Makedonci, Italijani, Čehi, Nemci in Britanci si delimo neolitske in postneolitske severno anatolske J2 haplotipe. Z Makedonci, Italijani, Nemci in Britanci, Romuni, Madžari in Poljaki si delimo E3b, ki je skupaj z J2b z juga Balkana dosegel ostalo Evropo šele v bronasti dobi ... Neolitske G haplotipe si delimo z Italijani, Nemci, Britanci, Čehi, prebivalci Kavkaza ter Portugalci. Edini trije slovenski L haplotipi so unikatni, dva T haplotipa pa sta do zdaj najdena še v Avstriji, Nemčiji, Italiji ter Argentini in Kolumbiji.
Tudi jezikovna sorodnost
Indo-Arijci in predniki Slovanov naj bi se po najnovejših podatkih ločili pred 8 tisoč leti in tudi velika jezikovna sorodnost med jezikom, v katerem je bila napisana Rigveda, na območju Pandžba (1100-1700 pr.n.št.) in slovanskimi (predvsem slovenskim! Glej: dr. Snejina Sonina: Korenine slovenskega naroda, 2008) jeziki, kaže na globoko povezavo med nami. Hipoteza o Venetih iz vzhodne Evrope, ki naj bi dosegli Indijo, ne zdrži. Med Slovani je zelo prisotna genetska skupina I, ki pa je med Indijci ni. Slovenci in Indijci si v raziskanem vzorcu pomenljivo delimo le haplotipe znotraj skupine R1a. 37,18 odstotka Slovencev nosi 57 različnih R1a haplotipov in 24 od njih jih delimo z Indijci. Tako okrog 23,48 odstotka Slovencev nosi haplotipe R1a, ki jih nosijo tudi Indijci. Še najbolj sorodni do zdaj so nam Gurajati iz Himačal Pradeša in predvsem prebivalci sosednjega Pandžaba (Jat Sikhi). Kar 14,81 odstotka slednjih nosi pet »slovenskih« haplotipov, ki so jih vse našli tudi pri 11,58 odstotka prebivalcih Bratislave (Slovenija 8,97 odstotka), pri 6,08 odstotka prebivalcih Vladivostoka na skrajnem vzhodu Rusije, 5,35 odstotka prebivalcih Bydgoszca, 4,47 odstotka Gdanska, 3,93 odstotka Indo-Pakistancih v Angliji ter pri 3,19 odstotka prebivalcih Prage. Med 20 najpogostejših haplotipov v Pandžabu in Bratislavi se jih je od omenjenih pet uvrstilo kar štiri. Tudi jezikovno je po Vinku Vodopivcu glede na število podobnih besed slovenščini, ki je po njegovem najstarejši slovanski jezik, še najbolj podobna slovaščina (Korenine slovenskega naroda, 2004).
Nesporno smo Slovenci potomci različnih ljudstev skupnega afriškega prednika (200 tisoč let nazaj). Nosimo tako gene prvega človeka z R1a mutacijo nekje med Ukrajino in Indijskim podkontinentom kot skupnega prednika Slovanov in Indo-Arijcev pa kamenodobnih staroselcev Balkana, še starejših kromanjoncev in iz njih kasnejših keltskih plemen. Z zahoda pa germanskih in njihovih potomcev pa tudi anatolskih poljedelcev ter južnobalkanskih bronastodobnih in antičnih priseljencev. Morda obstaja globlja krvna vez tudi med starodavnimi Veneti vzdolž jantarske poti in današnjimi Slovenci. Dejstvo je, da smo si po moški genetski liniji Slovenci ter današnji prebivalci v prispevku omenjenih območij Poljske in Nemčije, porečja Visle, Slovaške, Češke, razmeroma veliko celo Novgoroda (Slovensk, Slovieni) in Vladivostoka (R1a) pomenljivo sorodni.
Naša zgodovina je zanesljivo najbolj zabeležena v naših genih. Raziščimo jo!
SLOVENSTVO IN PRIPADNOST - ODGOVOR PISMO IZ AVSTRALIJE
BILI SMO USPEŠNI!
Iz Avstralije sem prejela naslednji odgovor:Tatjana
Unfortunately I haven’t been able to work out what your email said, but if it’s about Slovenia and our Western Balkans book you can relax. There is a new edition of Western Balkans coming out soon and it does not contain Slovenia.
Tony Wheeler
emailing from Australia
email tony.wheeler@lonelyplanet.com.au
website www.lonelyplanet.com/tonywheeler
mobile +61 413 591 054
fax +61 3 9815 3545
IZŠLA BO TOREJ NOVA IZDAJA KNJIGE O ZAHODNEM BALKANU, KI NE BO VSEBOVALA SLOVENIJE!
SLOVENSTVO IN PRIPADNOST
Res, sklenila sem govoriti o slovenstvu, v nadaljevanju brez pesniških metafor, vendar s praznično oblečeno dušo v narodno nošo, ki sem ji dodala velik rdeč nagelj, pripet na iz domačega platna stkano bluzo.
(Na sliki: gorenjska narodna noša).
Navdaja me radostni občutek vznesenosti, da sem Slovenka. Slovenija zahvalim se ti, da lahko s ponosom izgovarjam tvoje čudovito ime, da nisem upognjena kot sončnica z zbledelim spominom na Primorca Virgilija Ščeka in na prelomljeno sabljo Rudolfa Maistra. Da prav v času raznarodovanja Primorcev v času fašizma sem že kot otrok najbolj občutila odtujujočo razklanost duha na domače in tuje.
Ob vsem tem me je te dni nekaj hudo zabolelo. Prejela sem pismo zaskrbljenega ponosnega Slovenca gospoda Gregorja Puha, ki ugotavlja, da nas na spletni strani Lonely Planet s knjigo Western Balkans promovirajo kot balkansko državo. Žalostno, da nas po skoraj dveh desetletjih od osamosvojitve, še vedno uvrščajo v skupnost, ki jo je tvorila skupna država SFRJ, ki je temeljila na drugih temeljih in ideološki ureditvi, in nas v tej formaciji zamegljujejo in promovirajo, kot da se niso zgodile zgodovinske spremembe, ki so pripeljale do spremenjenega stanja, izhajajočega iz nujnosti narodovega duhovnega preživetja. Balkana v smislu jugoslovanske ureditve skupne države ni več. Tudi zgodovinsko in geografsko je Slovenija vedno spadala v srednjo Evropo. Ali res nekateri ne morejo preboleti zgodovinske odključitve od državne tvorbe, h kateri nismo nikoli narodnostno in z dušo duhovno pripadali, upoštevaje naš tisočletni sen o osamosvojitvi in da zaživimo vrednostno kot narod. Vse spoštovanje narodom, ki to dejstvo spoštujejo kot človekovo pravico.
Ne moremo se prepustiti nespremenjenemu razpoloženju duha nekaterih, ki ne morejo doumeti sprememb in preživeti brez totalitarnosti svojih idej in se znajti v demokratičnih procesih, da nas še sedaj enoumno zapirajo v lastno situacijo, nekateri pa vsiljujejo svoje poglede na naše narodovo življenje in slovenstvo, čeprav sploh ne poznajo zgodovine slovenskega naroda in ne narodovih čustev.
Včasih se človeku poraja občutek, da smo priča prav namerni blokadi naše samozavesti in zastiranju naše narodnosti. Mladina je premalo poučena o narodovi zgodovini, kar sem opazila tudi na mladinski oddaji »zeleni in oranžni«, ki ji moram pripisati žal, tudi enoumje in ideološkost, ki zaskrbljuje, ker jo očitno krmijo ideologi, ki s slovenstvom nimajo veliko skupnega. Sprašujem se kakšni neki so šolski programi naše narodove zgodovine, da je tem mladim ljudem narodova zgodovina bolj »tabula raza« ali pa se jim odstira kot ideološko prežeto stanje.
Sosedje so v okviru jugoslovanske institucionalizacije bolj dramatično prestali vroči balkanski konflikt in nam sosedom je resnično žal, da se niso mogli izogniti bratomorni vojni in prelivanju krivi. Svet pozna Balkan po vojni, etničnem čiščenju, sovraštvu, krvni osveti, revščini, ekonomski nestabilnosti, korupciji, organiziranemu kriminalu, itd., meni gospod Gregor Puh. Sprašuje se, ali bomo še naprej dopuščali, da se Slovenija predstavlja svetu v takšni luči? Pisec pisma navaja, da je informacija objavljena v knjigi Western Balkans škodljiva za slovenski turizem in ugled Slovenije v svetu. Gotovo na nek način, saj na Balkanu še ni premagana vladavina enoumja in tu še vedno vlada tudi nasilje duha nad demokratizacijo. Stvari se zelo počasi spreminjajo.
Osamosvojitev Slovenije je bila akt popolne volje naroda. Takšno igranje kot pretvarjanje je na nek način hypokriysis, ki ne priznava naše potrebe, da kot narod preživimo v lastni identiteti. Omenjena knjiga naj se postavi v odnos do resnice in naj bo skladna s časom. Takšna samohotnost, da naši državi ne priznavajo samostojnosti oziroma jo zamegljujejo, kaže na krizo stanja duha, ki se ne more sprijazniti, da velike Miloševičeve Srbije in prejšnjega režima ni več. V duhovnozgodovinskem smislu ne sprejemamo Slovenci nobene ideološkosti, da bi bili uvidevni in tolerantni do takega razmišljanja, ki ga lahko ocenjujemo kot praznino smisla s produciranjem stanj jugoslovenarstva, ki skoraj dve desetletji po dogodkih osamosvajanja ne sodijo več v današnji čas. Slovenci nismo zaradi omenjene knjige, s katero nas predstavljajo kot balkansko državo, nič manj užaljeni, kot smo užaljeni zaradi prirejenih zemljevidov Hrvaške o meji na morju EU. Prav nobena knjiga ne more izreči vse resnice, da je pa navedena knjiga, ki se promovira kot sodobna, pisana v jeziku, ki želi ohraniti staro stanje in vsestransko vključenost Slovenije k Balkanu, ne le geografsko, temveč tudi kulturno, gospodarsko in politično, je več kot evidentno. Kdo se hlapčevsko ozira v preteklost? Ali res kot narod nimamo dovolj lastne samozavesti, da bi spoznali bolezen, ki se vleče skozi vso slovensko zgodovino? Mar nismo sposobni doumeti Prešerna, Cankarja, Župančiča in velike može slovenstva?
Narodno identiteto nosi in goji prav vsa visoka narodna kultura, ki je sposobna zavestno preseči svojo nekdanjo nacionalno omejenost. Slovenci se brez zadržkov odpiramo v evropskost, vendar pri tem nam mora biti jasno, da ne bomo zamenjali svojega maternega jezika za angleščino, kakor ga nismo zamenjali z vsiljevanjem srbohrvaščine s skupnimi jedri. Smo majhen narod, umsko odprti, narodno zavedni, izobraženi, komunikativni, svetovljanski, plemenito radovedni, vendar nikoli več nikomur hlapci in nikoli ne bomo pristali v svoje narodovo razčlovečenje in delitev.
Naša napaka je, da nismo dovolj budni o tem, kaj pišejo o naši državi, budnost je potrebna na vseh področjih, ker svet se spreminja in zgodovina se ponavlja. Politika pogosto nima pokončne drže in se udinja na vse strani in s tem briše vsa naša pozitivna sporočila o naši državnosti, o narodovi identiteti, vladajo nam tudi ljudje, ki nas doživljajo bolj kot okupirano in ne kot gostujoče ozemlje in bi nam radi vsiljevali nam tujerodno kulturo. To je vznemirljivo in na nek način zastrto dogajanje, vendar ga ni moč prezreti. Quo vadis Slovenija, ženemo se naprej s svojo željo, da se ohranimo kot narod, ki potrebuje preživetje v lastni identiteti. Smo majhni in zato toliko bolj ranljivi.
Ponosni Slovenec gospod Gregor Puh meni, da naj se trenutne dezinformacije o Sloveniji končajo. Potrebna je odzivna akcija zunanje politike. Molčati in ostati brezbrižni je nesprejemljivo!
Če to dejstvo zanemarimo, nas bodo tujci še naprej uvrščali kamorkoli želijo in po svoje spreminjali zgodovino našega naroda, kar je absolutno nesprejemljivo. Pismo gospoda Gregorja Puha naslovljeno na predsednika države in ministra za zunanje zadeve navaja, da tu gre za pomembno načelo: Slovenci sami se moramo zavedati, da Sloveniji ne bodo diktirali drugi kdo smo in kam spadamo ter meni, da je potrebno jasno poudariti in zavzeti odločno stališče:
Lonely Planet mora Slovenijo umakniti iz knjige "Western Balkans" in odpraviti diskriminacijo. Ne smemo prezreti dejstva, da je Karantanija kot slovenska država obstajala pred tisoč leti, kar izpričuje tudi knežji kamen, ki je našel častno mesto na slovenskem/evropskem kovancu. Ta pa je pomemben simbol izpred 6. stoletja, ko so ustoličevali slovenske kneze na Gosposvetskem polju blizu Celovca in obred ustoličevanja je potekal v slovenskem jeziku. Slovenija ima svoje politične, zgodovinske in kulturne korenine v srednji Evropi in tudi geografsko je njen del.
Gospod Gregor Puh omenja, da je med leti 800 in 1806 bila Slovenija del Srednjeevropskega Rimskega Cesarstva, vključno s Češko, Avstrijo, Nemčijo, Nizozemsko, Belgijo, Švico, Luxemburgom in severno Italijo. Leta 623 pa so bili Slovenci združeni s Čehi in Slovaki pod vodstvom Kralja Sama in se uprli Avarcem, ki so oblegali srednjo Evropo.
Zaradi jasnosti si poglejmo, ali je Slovenija Balkanska država (vir: Wikipedija):
Balkan je zgodovinsko in zemljepisno ime, ki opisuje jugovzhodno Evropo. Področje obsega približno 550.000 km² in ima približno 53 milijonov prebivalcev.
Zemljepisno je to Balkanski polotok, ki ga obkrožajo Jadransko morje, Jonsko morje, Egejsko morje, Marmarsko morje, Črno morje ter morski ožini Bospor in Dardanele.
Običajno se za balkanske države štejejo: Albanija, Bosna in Hercegovina, Bolgarija, Grčija, Hrvaška, Makedonija, Srbija, Črna gora in Slovenija (zahodno območje), Romunija, evropski del Turčije okoli Istanbula.
Ime regije izvira iz drugega imena za gorovje Stara Planina, ki poteka od osrednje Bolgarije v vzhodno Srbijo, samo ime »Balkan« pa ima koren v turškem izrazu za goro.
Opredelitev: Če Balkan štejemo za polotok, potem njegove meje glede na ostalo Evropo ni težko določiti. Polotok je namreč tisto ozemlje, ki ga skoraj v celoti obdaja voda, je le ozko povezano z večjo kopensko gmoto in sega čez krožnico, katere premer povezuje skrajni vodni točki na obeh straneh tega ozemlja. Ta povezovalni premer je hkrati tudi kopenska meja polotoka.
Če pri Balkanu zarišemo krožnico skozi skrajni vodni točki na severu Jadranskega in Črnega morja, ugotovimo, da Balkan na jugu močno sega prek te krožnice, torej lahko govorimo o polotoku z okrog 1300 km dolgo navidezno mejo, ki teče nekako od Trsta do Odese po ozemlju Italije, Slovenije, Hrvaške, Madžarske, Romunije, Moldavije in Ukrajine. V tem primeru je na Balkanskem polotoku približno petina Slovenije. V geografiji pa meje raje postavljamo po vidnih ločnicah v pokrajini, na primer po slemenih vzpetin ali po rekah, in v svetovni geografski literaturi se severna meja Balkanskega polotoka največkrat postavlja od Kvarnerskega zaliva po Kolpi, Savi in Donavi do Črnega morja. V tem primeru Slovenija ne leži na Balkanu.
Na sliki: Balkan - politična mapa
To bo potrebno spremeniti!
Zaradi slabih predznakov se Balkan recimo za Avstrijce začne onstran Karavank, za Slovence čez Kolpo, za Hrvate pa šele na Uni, torej pri sosedu, zato mnogi raje uporabljajo sicer prav tako slabo opredeljen izraz jugovzhodna Evropa.
Vendar pa je leta 1994 Mednarodna geografska zveza na regionalni konferenci v Pragi Slovenijo nedvoumno uvrstila med devet srednjeevropskih držav, skupaj z Nemčijo, Poljsko, Češko, Slovaško, Madžarsko, Švico, Lihtenštajnom in Avstrijo. Balkan pa ni samo geografski pojem, saj ima tudi kulturne, zgodovinske, politične, verske, jezikovne in številne druge razsežnosti, ki jim še težje postavimo meje, tako da nekega enoznačnega odgovora, do kam sega Balkan, ni mogoče dati.
Po mojem mnenju si predstavitev Republike Slovenije kot samostojne države vsekakor zasluži neko bolj spodobno besedilo, kot je v knjigi Western Balkans. Ali nimamo na ministrstvu, pristojnem za zunanje zadeve cele ekipe, ki se ukvarja s promocijo Slovenije in čudim se, da je spregledala besedilo, ki ga očitno niso pisali Slovenci, temveč tujci in da dopušča, da krožijo po svetu takšna neustrezna besedila o predstavitvi naše države.
Tako nas Western Balkans predstavlja svetu!
ROKE NISO VEČ POVEŠENE K TLOM
Duh kremenitih očakov slovenstva
bodi podporna palica tej deželi
in njenemu ljudstvu!
Palica ni samo za oporo,
s palico lahko tudi zapretiš,
zamahneš in daš vedeti,
da jo boš spet poklical v življenje.
Po nekakšni ozki, majhni stezici
vodi pot do razsvetljene koče,
kjer je zbrana volja in moč
čutiti se Slovenec
in dvigniti povešene in prekrižane roke,
priklicati moč skozi žametne barve gozdov,
prisluhniti zvokom ptičjega petja
in začutiti veselje do življenja.
O domovina, koliko surovega
izkoriščanja se je nakopičilo
med tvojimi delavnimi sivkami,
ki ustvarjajo strd in sladko medico.
Spoznali smo tvoja drevesa,
užili tvoje sadeže in poznamo meje,
kjer je rasla sveža krma,
kjer se je pasla drobnica
in ob studencih napajala čreda.
Na bosih nogah je prilepljeno listje,
na koži so ostali vonji domačih trav
in dišečih cvetov iz domačih logov.
Spletli smo košare in rogoznice
iz ličkanja in smo prisotni
za plamenometom zgoščenega žara,
zatopljeni v premišljevanje: Kam gremo?
Koliko fantastov in forumaštva
se hrani z živim mesom!
Kot lubenica se ti smejijo v obraz
in se spogledujejo iz brloga
s statisti, klovni in kreaturami,
ki sodijo na smetišče zgodovine.
Samo poglejte lubenične nasmehe
in upognjence, ki podarjajo maslo
dvorjanom in že tisoč let odkrivajo
kdo jim je boljši gospodar.
Le kaj bi jim lahko povrnilo dostojanstvo,
čast in ponos? Na pozlačenih sedlih
se vozijo z letalom v Bosno za devetdesettisoč
eurov, za vam državljani in slovenski otroci,
od ust odvzetih štruc kruha,
za eno zadovoljitev napuha.
Jeleni se rukajo v tej deželi tesnobni.
Mi pa plešemo z rdečimi cvetnimi kobuli,
tiho zbranimi okrog očakove mize
in roke niso več povešene k tlom.
Vsi sinovi in hčere smo priklicani k življenju. Zvečer si slačimo od znoja prepojeno obleko, nihče nima pravice odirati kožo s človeka. Žal, je predsednik države izgubil stik z realnostjo in z resničnim življenjem poprečnega Slovenca, ki je bolj lačen kot sit, v vsakem primeru pa varčen. S palico ali grezilom bi dregnila v dušo človeka, ki si za en sam let v Sarajevo dovoli potrošiti 90.000 Eur davkoplačevalskega denarja, saj ni Brunejski sultan ali Bill Gates.