ZEMLJA

Blagoslovljeno bodi
tvoje dobro telo
ob setvah.

Sem iz tebe
in v tebi,
v območju dohitevanja.

Čebele rojijo
v zatočišču semen,
v rasti zlatega žita
med makom opojnosti
in modrišavim cvetjem.

Obujam korenine
v pričakovanju
jutra,
ko pritajena
in obžarjena
v vodnih podobah
žariš v meni.

Edina pristna si
v duhu
samorasti.

Blagoslovljeno bodi
tvoje dobro telo
ob žetvah!

V mlinih se iztočeni med
nadaljevanja
izteka
v dlani.

Med parado
ostarelih koruznih štrcljev
se ustavim,
odžejana.

Ob bregovih Vipave
so odtisnjeni
sledovi
bosih nog
in zarasla pot
med topoli
in trsjem
me vodi
med najine
skrivnosti.

Kar je v tebi,
je tudi v meni.

Šumeče misli
šepetajo ljubezen
in pesem žubori
nepotešena
in večna
med murni
in črički
po košnji,
ki pregnani
še glasneje pojó.

ČRIČKI IN ŠKRŽATI

Veter je premešal čričke in travo,
da ne vem, kdo lepše prepeva.
Veter razvozlava trsje
in veje dreves,
drami speve škržatov
in mir v meni.

Povsod je življenje, ki išče.
Kvišku vstaja dozorevanje
s povrhnjico razdeljenih listov rože
in s krošnjo, v ude razdeljenih vej.

Pomlad se potaplja v poletje
vzporedno z ajdovo njivo
in bilke beline iščejo navpične
črte sončeve ljubezni.

Na razdeljene šope grmičevja
se usedajo glasovi čričkov
in v glasnem petju škržatov
se utaplja skrivnost
slečene ljubezni
s svojo zeleno kožo.

Jaz, rudninski kip narave,
ki potrebujem obleko
in skrivam z roko
svoje sramežljive dele,
poplesujem s svojim telesom
sem ter tja.
Brez korenin sem,
brez čričkov in škržatov
na svoji koži, v vetru
tega blaženega dne.

Rada bi postala
bela ajdova njiva,
da bi črički in škržati,
prepevali v meni
pesem moje prešerne mladosti.

VEGAST SPOMIN

Hotela sem biti majhen otrok,
skakaje v travo z brežine, iz noninih rok.
Biti popek – srečen radosten otrok,
rdečeličen, pegasto ljubek, sinjeok.

Tedaj sem otroštvo srečno živela.
Bosa sem veselo tekala in skakljala
po travi in nagrabljeni jesenski mrvi,
med cvetlicami in metulji po sladki strdi.

Sova je skoviknila v večnost, v čas,
se dotaknila none, ji ukrivila usta in obraz.
V tem spoznanju živi moj vegast spomin,
usidran v srce, v križ gomile, prvi opomin.

Noč je priprla nonine utrujene oči.
Vzdihnem: »Oh, none Francke med nami več ni!«
Sive gmote oblakov so nebo zatemnile,
pregnale bele ovčice. Solze z lic utrnile.

Nemci so hišo z bencinom polili, požgali.
None niso poznali, zato je niso iskali.
Dve vreči koruze so vaščani izprosili,
z zrnjem smo lačna usta otroci tešili.

Nekaj se je v meni dvignilo in raslo.
Blatni sadeži so samevali, drevo je padlo -
s prividi zgnetenih duš iz krvi in pepela,
na kolenih kleče, kot jim tujec veleva.

Zazrla sem se v visok svetokriški zid,
nato sta se v meni zlomila molk in zenit.
Grmičevje in trnje se je telesa ovilo ponoči,
obvarovalo spomine, da jih dež ne premoči.

Napolnilo se je grlo s prgiščem mlečnih zob,
da nisem mogla kričati, se postaviti ob rob.
Skrivaj sem shranila le en sekalec – mlečni zob,
ga položila v spomin upora na nonin grob.

Čakala sem pred durmi domačije. Zaman.
Njen dom je izdan, njen dom je požgan.
Nona Francka je umrla. Misel se opoteka,
pekel škriplje na tečajih minulega veka.

Jesen je napela ožilje darov izobilja.
Bolečine spomina ječijo v kamnih nasilja.
Nemci so hiše požgali, na Ustju ljudi pobili.
Letino smo rešili, nonine solze popili.

Nekaj je v meni raslo, visoko v zenit.
Bil je visok svetokriški zid kamnit.
Nagnil se je križ in Kristus na njem pribit.
Na koščke se je razletel pred mano zid.

Razsvetlilo je nebo tisočero plamenic,
zarjuli so glasovi otrok in zapeli so srpi žanjic
skoz grudasto prst in podkožje znoja napor,
skoz uporno ožilje in prekate srca upor.

Čakala sem nono pred vrati, a none ni bilo.
Živež je zmanjkoval. Na polju obrano je pošlo.
Hodila sem za sabo, stopicala v nerazumljeni svet.
Skrbelo me je za vodni izvir, za zalito klet.

Dan je tedaj zasvetlikal v nonini izbi,
mrzlem prostoru, kjer še krt ne prezimi.
Pogledala sem »špargert«, če nona kuha polento,
s spomini nanjo in na svetlo modro "kredenco".

Zaplapolalo je njeno široko krilo povsod,
polno grozdja, fig, breskev in drugih dobrot.
V daljavi med vetrom njenih pepelnatih las,
je samevala domačija, »Ograda« in tiha vas.

Nona je vznikla iz prsti. Goloroka je plapolala.
Ob njej je valovala rahla jesenska trava.
Njen obraz se je spremenil v brazde in skorjo,
Ograda je ozelenela z nonino milostjo in voljo.

STARA DEDOVA HRUŠKA

Zasadil sadiko je stari Breščak.
Hruško sredi Ograde, ki še vedno rodi.
Visoko, mogočno, kleno stoletno drevo
je zagorelo v svoji visoki krošnji.
Veje z belimi cvetovi so dotaknile nebo.
Strmim v čudež od zarje umit sredi vetrove vasi
in gledam čmrlje, ki letajo po zelenolistnih poteh
med cvetovi, ki dežijo belino v ta samotni svet.
Gledam drevo mojega deda, sivolaso hruško.
Se drevesu približam in slišim glas, ki ne klone,
le v drevesu ječi. Tedaj veter vprašam: »Kdo si?
Si mar glas deda Breščaka?«

Med veje tedaj završal je duh moža.
Iz kraja krivic je moj ded vstal,
se vrasel v mogočno vejevje rasti,
ki ga sprejelo je deblo z vraščeno pestjo
in grenkobo spomina,
mojega deda, kmeta trpina.
Zaplapolal je zmagoslavno
in drevo je njegova duša postalo.
Imel je potno čelo in utrujen smehljaj.
Obšel je vrt s skrbnim pogledom in mi rekel:
»Domačijo so že skoraj vzeli biriči.
Poplačan je dolg. Zorana je Ograda.
Hiša je drugič zgorela in je obnovljena.
Gospostvo se je skrilo v svojem napuhu.
Skoparilo je, ko otroci še niso bili pri kruhu.
V daljavah časa slišim čebljanje štirinajstih otrok,
z izmenjavami zatočišča iz roda v rod.«

Ta hruška je priča ponižanj, trpljenja in gorja,
ki raste iz znoja, krivic in solza.
Ded je veliko pelina zaužil. Veliko bolečin
in mnogo krivic je v brazgotinah mojega deda,
kmeta trpina, ki krivico s pravico je izravnal.
Hruška poganja korenine iz rodovitnosti tega sveta,
vsako leto sadje rodi, ki zraste iz dedove moči in krvi.

VZVIŠENI CILJ

Dan je bil miren in tih
kot veka neba z modrimi očmi.
Tih kot ptica nad veliko strmino,
kjer žarijo jutranje sanje
z očmi zlatega pogleda.

Sonce mi je ogrevalo kožo.
Potiho je žuborel vrelec izvira
in dan se je rodil v novi podobi.
Misel je postala studenec.
Potok je iztegnil roko,
Vipava se je izlila v morje
in srce je postalo čolnu pristan.

Vsi obrazi so mirovali.
Bila sem obrnjena na drugo stran.
Mrak je utonil v noč.
Oči so ugasnile v spanec.
Nisem potrebovala svetilke.
Luč je spala v svileni postelji
in vdihovala najljubšo skrivnost cveta,
ujetega v svoje korenine –
sladko sužnost in draž ljubezni,
ki se je znala razdajati v pozornostih,
medtem ko so v srcu odtisi besed
iskali pozabljene izraze nasmehov.
Slišala sem petje ptice,
ki je imela glas vzvišenega cilja.

DOBRAVSKA OGRADA

Spet cvete drevo jabolk rumenih,
ki vsadil ga je ded na dobravski Ogradi,
nekdaj trosilo nadme v plamenih
je dih razcvetele pomladi.

V mogočnost Čavna strmim,
ki razdaja zlato po Vipavski dolini
in prši kaplje ljubezni z višin
in pisane čare bogate jeseni.

Ljubim travnik otroštva goreče,
spomine iz cvetoče pomladi,
tople poljube in objeme goreče
iz jase zelene 'Ogradi'.

VRAČANJA

Vigred prihaja. O, čas norosti!
Radosti polna, obetov in moči.
S kočijo bogato razkošne mladosti
se vrača zvesto med čakajoče ljudi.

Hrepeneča po dežju v svojih semenih
dotika se sonca, oblakov in ros.
Iz prsti gorijo zdaj grmi v plamenih
za otroka, ki stekel po trati je bos.

Že dišijo vrtovi v cvetočih vonjavah,
veje napenjajo popke na starih drevesih,
vračanje lastovk žgoli v višavah,
vse je zaživelo kakor v nebesih.

Stopinje šumijo, vetrič deklic nemir.
Slapovi prebujajo deviškost oblakov,
v napetih znamenjih prazničnih oblačil
se vijejo v razcvetju mavričnih lokov.

Na spočetje iz korenin z dotiki obljub
po dolgih dneh spanja ni pozabila,
v spolnitvi sle, vstaja telo ji iz muk,
v razodetju večnosti se je spolnila.

Goloto je sramežljivo z obleko prekrila
z bremeni zelenega okrasja svoje rasti,
z razodetjem vrnitve je sebe razkrila,
nadela si krono, ki si jo vsakdo želi.

V uteho spočete rasti je vtkano zorenje,
žitje, z rastjo debla in odpiranjem vej,
trepetlikanje listov za prebujenje,
obnavljanje vračanja iz vekev v vek.

ŽITO

Ta zvok rasti, to klasje, hvaljen bodi sad!
Mila luč zorenja vstajaj z jutrom k višku,
dohitevaj, odžejaj, umiri zemlji žejni glad
žuborenja ob žetvi, kaplje sonca na obličju.

Ta dolga pot, ta težki križ, razgreti znoj
nosi v sebi plamenenje; s polj pelod v sladkost
zaniha v svilo kril, zašumi med biseri ves svoj,
ta utrip srca, ta odblesk dlani v mladost.

Tisoč misli in besed - ob zibeli ponjav ostati
namesto sanj, namesto zvezd, za setev plemenitost
bedenja ob zrnju, ko se odpira upognjen plod razgreti,
ta zlatosončni klas, razsutje žita v rodovitnost.

KOZJE PARA

Na dedovi gmajni pred vasjo v Kozje Pari
stare jablane povešajo veje nad ozko potjo.
Ves grunt so reveži davno gospodi prodali,
otroci otrok o prazni skledi le malo vedo.

Na Križišču stoji znamenje z zahvalo.
Bogve zakaj? Nikoli se ne obrnem vstran.
V hudih urah mi je pod težo upanje dalo,
da upognjeni vrat pred mlinom zravnam.

Nosila sem vrečo, v njej rumeno zlato.
Ob kapelici sem počila in mislila o kruhu,
ki ga leta in leta ni videlo moje oko,
le teža na glavi, zrnje je šumelo v 'uhu'.

Korak je utrujeno drsel k staremu mlinu.
V tistih časih le koruzno moko je mlel.
Za polento trikrat na dan hčeri in sinu
v 'Tadolgem' smo pleli koruzo, rili plevel.

Za hišo pradedov je struga. V njej usiha potok.
Na zaprašeni kašči orodje in stara krpa bledi,
na gredah pod korci risbe Breščakovih otrok.
Leta so mimo in njih med nami več ni.

Še danes me kdaj pot v te kraje zanese.
Le ena resnica mi ostaja vedno v bližini,
da kmečki rod dela, trpi in veliko prenese,
brazde orje, drevo zakorenini srce v globini.

Vipavska burja lomi, upogiba in zvija vejevje,
a v maju je dedov nasad cvetoča planjava,
zemlja oddrema, dlan se kmetu odpočije,
sedem na brežino, ne boli me vrat,
... le srce in utrujena glava.

HRANA

Hodila sem iz Dobravelj od vasi do vasi,
potopljena v revščino povojnih dni.
Ljudje niso imeli napolnjenih izb z zlatom,
ne s svilo, krznom in ne z brokatom.

Bili smo brez vsega, revni kot cerkvene miši.
Ni bilo kruha, ne krompirja v hiši.
Bila sem lačna in žejna, vsa vase sesuta,
povojna leta bila do otrok so mačeha kruta.

Hodila sem iz Dobravelj od vasi do vasi,
potopljena v revščino povojnih dni.
Našla sem dobre in preproste ljudi,
ki so dajali, kar otrok starše prositi želi.

Po sveže pečenem kruhu je dišalo v zraku.
Hvaležen pogled se je dvignil visoko k oblaku.
Dobrotniki so hlebec kruha otrokom dali,
nič niso rekli, nič niso otrok spraševali.

Bili so dobri ljudje v Velikih Žabljah in Plačah,
živeli so od danes do jutri v natrganih hlačah.
Me več ne poznajo, ne vejo za mojo hvaležnost;
če še živijo, blagoslovljena naj bo njih dobrodelnost.

Živel je bogatin debel, sit in z vinom napit,
sam s sabo nezadovoljen, jezen in z vestjo sprt.
Najbolj žaljiva se mi je tedaj zdela stvar,
da lačnemu otroku ni odstopil ničesar v dar.

Vrtala sem po zemlji, glodala repo pri korenini,
ko je bogatin obiral zrele sadeže na svoji njivi.
Zdrobila sem leto 1945. Tam je pokopano.
Blagoslovljene njive, ki dajejo danes vsem hrano.

 

CESTE

Skrivenčena okna od joka in stoka
hiše na gredicah zelenih imajo,
so prikrajšana, objokana usta otroka,
zazidana v stenah, votlih oči za ograjo.

So ceste, ki nemo po prstih odhajajo,
se v daljave odmikajo, bežijo v noč,
so žile okamnele, kot drevesa usihajo,
umrejo, ko v rasti izgube svojo moč.

Od dogorelih ur svečni skipek ostane.
Molk čakanja. Kot z jadrom brez vetra
ubežnik pluje, se z mesta ne gane,
izdihne, kot življenje bilo bi iz etra.

SVETOKRIŠKE PODOBE

Nič več se pot navkreber ne vije.
Po kamnitem rebru v Sveti Križ nihče ne hiti.
Ko skoz zaraščeno grmovje sonce posije,
mi v vezju duše blag spomin oživi.

Tu sameva stezica z zbujenimi čuti.
V gošči so ostale stopinje mladih nog,
odtisnjene v kamenju. Otroci v copate obuti,
smo hodili navkreber in talil se je glog.

Molitvi posvečen je obeh cerkva oltar.
Še slišim, da odmevajo veseli otroški glasovi,
ko jim Bog podeljuje zakramente v dar,
in v ušesih mi še donijo svetokriški zvonovi.

Prek zelenega polja in cvetočih trat
sem tekala s svojo majhno zavestjo.
Bila sem otrok, ki je begal od vrat do vrat,
z ranjeno dušo in stisnjeno pestjo.

V katedrali so orgle odmevale veličastne speve,
dišalo je prižgano kadilo pod kipi svetnikov.
Melodije so donele. Še danes slišim napeve.
Moje oči so strmele v daljave nebesnih mejnikov.

Spomnim se na dom. Čar starožitnega bistva
v meni še raste in se me blagohotno polašča,
z nevidno roko ljubezni; po namenu poslanstva
narava blaga, nežna in v spominih poltežna.

Odpirajo se mi vrata daljav v podobe spomina.
V mnogih odtenkih zaživi duša krasoto.
Žar grudi domače, v kamnih še zeva bolečina.
Zaiskri se beseda moje zahvale za užito lepoto.

Vzniklo in skalilo je. Za žetev je dozorelo semenje.
V zapestju roke tiščim to zavest kot varuh skrivnosti.
Vklesano je znamenje svetokriških podob v življenje,
ki strmi v veličastne duri mladosti in njene svetosti.

DOMOTOŽJE OTROKA

Za hrup in vrvenje
menjala nocoj,
bi vrtno zelenje
in cvetja opoj.

Če pot bi bila odprta
mi širom sveta,
bi želja zatrta
mi nikdar ne bila.

Domov bi odhitela
skoz zvezd zlati soj
in z veseljem objela
domačije pokoj.

Naj željno srce
v upu živi,
da mine gorje,
tavati mi.

SLADKORNI TRS S SONČEVE NJIVE

Mnogokrat mislim na prešeren sončni nasmeh,
ta čudežni vesoljni pustolovec življenja,
ki me rožnato obarva in mi zapeljuje srce.
Premišljujem, kako me njegovi žarki umirjajo,
ko se me dotikajo in spodbujajo ustvarjalni nemir.
Zanje je vedno dovolj prostora v meni.
Neskončne prostornine jim razprem za domovanje,
da nadaljujejo svoje začeto delo zlatenja.

Ko mi svetloba napolni dušo z najtišjim glasom
in ko mi razsvetli mračne kotičke srca in dvome,
vidim spet letne čase in horizonte neba.
Meje in pregrade izginejo. Izgine tema.
Za vsakim brstom mojega navdiha je žarek.
Tema pred soncem je okamnela.
Njene nekoristne globine so zgolj sence,
ki se umikajo mojim čistim mislim in idejam.

Sence so brezna, ki so čakale na svoje priložnosti.
Njihova uničujoča tema deluje le v odsotnosti luči.
Duša obstane kot nedotaknjen prostorni jez.
Skozi ozko lino žarek posije in jo napolni z veseljem.
Svetloba in njene izmerjene dolžine skrbijo,
da tema ne ubija. Rešujeta me in mi lepšata ure
s svojim utripanjem v materničnem ustju življenja.

Sonce in senca me na poti srečata hkrati.
Tedaj odprem vrata mojega srca na stežaj,
da mi luč zbistri misli in sonce se mi radostno
in toplo nasmeje s svojimi dolgimi trsi
in me poboža prek zemeljske oble.
Senca ponikne v temo. Sonce je v meni.

Svetloba me s svojimi nasmukanimi cvetlicami obdari.
Njene darove sprejemam vedno v tišini,
z vsemi deli svojega bitja odhajam luči naproti.
Moja bleda koža potrebuje rožnato barvo
in z dihanjem mi napolni dušo šepet in sončni nasmeh.
Ta tekoči, zlato rumeni, sladkorni trs s sončeve njive
in neizgovorljiva boginja svetlobe strmita skozme
in me napolnjujeta z življenjem in radostjo.

GLADIOLA

Steblo openja
šepetajoči glas.
Prasketajoči ogenj
zametka buhne
v svečavo.

Nadihne cvet gladiola.

Kaplja
za kapljo krvi
v magmatičnost
drsi
navzgor,
v pokončnost razkošja
kraljevskih dvoran.

Dvorednost
prosojnih rdečih čaš
z velarnim
odzivanjem
svetlobnic
podarja srčne
talismane,
posetnice brez naslova.

V vencu
razcveteni cvetovi
zlatijo rožno
vijoličasti trak –
stebelce
v cvetlično
prebujenje
z nasmehi
tenkolistne
zadostitve
z vstajenjem
brezimnega
v platnenem oblačilu,
z zarisanimi znamenji
pokolenj.

Pne se na obzorju
nebesni lok.

V zalesju
iz kršja
vstaja jutro
in molčečnost
sterilnih
rosnih spevov.

Žarki v brezah
šumijo
s šelestečim
usihanjem trave
v barve počitka.

Gladiola rdi upanje,
upanje v življenje.

RANJENI CVET ZELENE TIŠINE

Kličem te dež, v imenu svoje žalosti!

Podarjen sadež v zračni preji
je postal popotnik zelene tišine
skozi barvitost in vonjave tega sveta.

Ko je sončni zaton pogledal za goro,
je razžaril svojo minljivost,
ki ločuje telo od zemlje, ko jemlje.

Moja roka je ranila sadežu cvet.

 

CVETLICA

Kipeče želje za sprehod so se zapletle
v svoji neustavljivi logiki med trnje,
ko se je hotelo živo hrepenenje skloniti
in utrgati cvetlico ob peščeni poti.

Tedaj mimoidoča, v milih čutih opazi,
kako veter stebelce ziba sem ter tja
in ponosno držo cvetke pregiba
v sen njene samotnosti.

Domisli si kako plemenito bi bilo zanjo,
če cvetlico pusti v svoji veselosti
in jo občuduje zaradi njenega vonja.
Tedaj jo cvetlica pogleda in reče:
"Rastem zato, da vzbudim ljubezen,
saj moje srce v rumenih pecljih čuti
da bo priletel pisan metulj."

Njena barva je bila ena sama igriva čutnost,
ki ji je deklica iztrgala veselje in mir z obraza.
Tedaj se je v cvetlici rodila neustavljiva želja,
da mimoidoča popotnica izgine v skalni divjini.

Izčrpana od svoje ljubezenske igre
in potrebna odžejanja, da spet oživi,
je zaploskala s svojimi koreninicami,
ko je deklica odhajala po stezici navzdol.
Nastavila je svoje rožne lističe soncu
in v svojem navdihu praznične opojnosti,
je cvetlica objela metulja,
ki je priletel v njen objem.

NAJPOPOLNEJŠI DEL NARAVE

Kdo vabi ptice v hosto?
Slavčke, ki s svojim petjem ne pustijo spati.
Drevo jih tako gostoljubno sprejme
v svoje domovanje in jih z ljubeznijo ziba,
da ptice na drevesu pojó, preden zaspijo?

Medtem, ko se ljudje med seboj zasmehujejo
in škrtajo svoje nezadovoljstvo z zobmi,
sem pomislila na drevo, ki raste v svoji veliki hiši:
naravi, ki nima ne strehe, ne oken in ne vrat.

Drevo stoji nepremično na istem mestu.
Nima nobene želje za potovanje na sever ali jug.
Drevo molči, ko ga veter otipava ali pregiblje;
ko ga veter lomi samo zaječi od bolečine,
molče raste naprej, si celi rane, se širi in zeleni
in ko veter nosi njegova semena naokrog,
se drevo vetru hvaležno prikloni.

Ko je čas za to, drevo cveti in obrodi sadeže.
Nikoli ne govori in nikoli ne izreče
vsiljene ali sovražne besede človeku.
Nikoli se ne zlaže in nikoli se ne krega.
Drevo pomeni hkratnost življenja
vseh ljubezni, ki jih narava premore.
Drevo dela senco in družbo človeku,
zato je najboljši njegov prijatelj.

Drevo si nenehno lepša telo z listi
in z barvami sonca si ustvarja svoj ten.
Ko je drevo zaljubljeno, se svetlika
in s cvetov odseva luči sončnega dneva.
Cvetoče drevo ima podobo morske deklice,
ki je v jutru vsa medena vstala iz morske pene
in zvabila roje čebel k ljubezenskim igram.

Dan z zlatimi vbodi šiva drevesu srajčko.
Veje orošene s kapljami jutranje rose
so kakor oprhano telo mladega dekleta,
z govorico cvetov in mezenjem plodov,
podarjenih s srebrnega ozvezdja neba.

Ko se bliža dan plačila za jesenske darove
drevo zaspi in ničesar ne vpraša.
Le veselje še otrese človeku v naročje
preden sklene svoje številne gole roke k molitvi.
Preda se jesenskemu dežju, megli in
zimskemu vetru ter sramežljivo ogrne svoje
korenine z listjem in skrije svojo prapodobo
in bolečino srca v svoje korenine,
da nihče ne vidi njegovega trpljenja.
Drevo nima nikogar, da bi ga prijel okrog pasu
in ljubeče odpeljal v ogrevano hišo na zimsko spanje.

GROZDJE

Izvir življenja se čez Brdce nezvočno izliva,
z roba obzorja se čez polje v sončno jutro preliva,
da bi poiskalo počitek med vinogradi v Vipavski dolini,
v nabreklih jagodah zrelega grozdja.
Oddahni se, duša, oddahni se ob spominu!

Vesela sem, da spet občutim radost podobe,
ko sonce zlati sadeže s svojo ljubeznijo
v polnost svobode rasti. Grozdi igrivo visijo
kot čudežna roka dobrote med trtnimi listi,
z namnožitvami sončnih žarkov v žilah.

Nekoč me je ded čakal med trtami Ograde
z nasmehom tihega zadovoljstva in sproščeno.
Dolgo je stal s košaro v roki in premišljeval.
Se usedel pogreznjen vase in mi rekel:
»Ali si videla, kako se jagode na grozdih
skupaj tiščijo in druga ob drugi molče zorijo
in žarijo? Tako se mi zdijo kot naša družina.«
Ded mi je tedaj ljubeznivo utrgal grozd grozdja,
ki se je z milimi očmi poslavljalo od svetlobe.

Čez desetletja je človek za človekom prihrumel
po številnih brzicah potokov in rek
ter tako brezdušno pil vino in nazdravljal
svojemu učenju in zmagam naproti,
ne da bi pomislil, da dedova trta rije po zemlji
v globini, prepredena s spomini na svoje sadeže.

Stala sem ob stari trti in se zamislila v preteklost,
kako jo je moj ded obdeloval in ji posvečal nežne skrbi.
Ob grozdih te jeseni sem se spomnila na tisti grozd
in na dedovi delovni dobri roki,
ki sta bili kot dve veliki vesli ljubezni,
na tisti dve zgarani dedovi roki, ki sta kljubovali
dežju, suši in boju obstoja.

Pomislila sem na tisti grozd grozdja,
ki mi ga nihče drug ni več utrgal
s tolikšno ljubeznijo, kot je to storil moj ded.

Vsako leto je trgatev, vendar mi še nihče ni rekel:
»Pridi med svoje otroške spomine in si utrgaj grozd
dedovega grozdja, njegovih kapelj ljubezni zate!«

SONČNICA

Uboga sončnica,
njej so dnevi svetlobe
med listi razpršeni,
postali breme.

Sončnica je kot čebela med
zbirala svetlobo vse dni
in si cvetne liste pozlatila,
s težo luči je sebe obložila.

Ne ve več, kaj bi z njo.
Žarela je vse do trenutka,
ko se je v njenem zelenem telesu
oglasil teme glas.

V eni sami molčeči noči
je vso svetlobo s sebe izgubila
in se ponižno priklonila s svojo
zlato rožo in semeni.

Nikogar ni bilo v bližini,
ki bi jih razkril skrivnost,
da vstopa v čarobni krog,
v tišino in spolnitev svoje ljubezni.

 

MOJ KRAJ

Moj kraj se opira na bergle prišlekov,
ki še ne vedo kako dihajo hiše,
kako travniki pijejo jutranjo roso
in kako je mlel star mlin v Kozje Pari.
Moj kraj, ki je bil nekdaj blag in prijazen,
mi je tujki izrekel ravnodušnico.

Zakaj mora biti moj kraj še vedno
središče mojih otroških spominov,
ki zrejo kot žirafe z dolgimi vratovi čez brdca
v svet stolpnic, svet miz in predalov,
v svet štirih sten, ki hlastajo po napredku.

Lističi tistih vreč mete in bezga,
ki sem jih nabirala ob Vipavi, jih sušila
in nosila v ajdovski Fructal za predelavo,
mi še šumijo v ušesu in dišijo po mojem kraju,
soncu in dežju tistih dni, ko sem si kot otrok
služila prvi denar, da sem si kupila čevlje.

Ali je zgolj naključje, da sem ohranila
zvestobo mojemu kraju, kjer veter
spreminja veje v hrepeneči roki?
Meni je njegova duša postala vesolje,
neko starožitno prostorsko kraljestvo
neskončnih prizadevanj v mojih genih,
da svoj kraj zapustim zaradi pomembnih načrtov,
ki so dajali pomen mojim sanjam
in so me s svojim mešanjem kart usode
vračali k tistemu ponosnemu kostanju,
ki ga je davno tega posadil moj ded.

Tu pod kostanjem sem bila vedno zaposlena
s tistimi malimi problemi narave,
ko sem našla gosenico v cvetači,
polža na solati, črva v jabolku ali mravljo v figi.
Tu so mi zaposlovale glavo imena rastlin,
njiv, polj, živali in ljudi, ki so bili središče
dogajanja in življenja v moji vasi Dobravlje.

V ušesu imam še vedno tisti rahel šepet
šušteče svile iz studenčnice, ki se je skrivala
pod grmičevjem nad skalco pod Svetim Križem
in me vabila na hladno gostijo odžejanja.

V laseh imam še vedno tisti mehki veter,
ki je skrbel za lepoto moje skuštrane pričeske.
V očeh imam še vedno tisti zeleni baldahin latnika,
kjer so se lesketale zlate jagode grozdja,
in tiste lističe cinij, aster in marjetic na vrtu,
ki so mi stale ob strani, ko se mi je življenje
obrnilo in razdišalo po svetu vonj cvetov,
in ko sem se pozneje sramovala svojega navdušenja,
ki je ostalo v cestnem prahu mesta.
Tedaj sem se spomnila na barve tistih rož,
ki so me opogumljale in obsipavale s čari
svojih zelenih vek, ki so mežikale vame
ob vsakem premiku zraka in mojem dotiku.
V nosnicah ohranjam še vedno tisti značilni vonj
po gorečih polenih, ki so iz dimnikov dišali
po vasi in se tiščali ob hišah; in tisti žlahtni vonj
po sveže pečenem kruhu, ki mi je pomenil
največji vzdih in izdih zadovoljstva,
saj je dehtel tako sveže in ljubeznivo po domačnosti
in materinih dobrohotnih rokah.

Sadeži z dedove »Ograde« so napolnili
moja usta s tistim okusom sonca,
ki je našel mesto v moji notranjosti
in prekaša okus in barvo koruzne polente.

Kam so odšli vsi tisti ljudje, ki so se zibali
na nitkah stebel in jih je veter tako upogibal?
Kam so odšle vse tiste brezdomne strele,
ki so udarjale v cerkveni zvonik pri
svetem Petru, da je zvon zanihal ljudem svoj
značilni »Memento mori«.

Iz mojega kraja je prišla tista poslušnost,
tista neskončna potrpežljivost in hvaležnost
za male stvari, ki jo zahteva življenje,
in tista radost, ki mu daje svoj pomen in smisel.
Moj kraj je vzel v hrambo moje spomine,
ki so zašli na dolge sprehode po travnikih
in jih s trpkim okusom sprejemajo vode vase.

KRUH

Kako lepo bi bilo,
ko bi izba
izdihovala vonj
iz krušne peči,
kakor je dihala mati,
ko me je prižemala otroka
k žerjavici svojih prsi.

V prgišču prhavke
na domačiji
je nekoč žarel nasmeh
in obvisel
na okrižju okna,
ob brezvetrju
šipkovega grma.

Izbe
so že razdišale
starožitni
prvinski vonj.

Samorodni ogenj
se vrača v spomin
in dogoreva
v starodavni plamen.

Beli cvetovi
dozorevajo
v kaplje krvi
in dežijo
v volhkost drobtinic
razkrehnjenega
kruha.

V žalni obleki
prezeblih sten
domačije
rosi oko
čez svode
dimnega tančičja.

Čakam
na svetlobo
materinega nasmeha
nekdanjih dni.

VIPAVA

Nad izsušenimi usti
reke Vipave
si oko in breg
podajata brv.

Iz votle skale
je iztegnila
žilavo roko
dremava
in žejna samota.

Ob vlažnih režah
usahlih tolmunov
dobravske Krnice
čakajo žabe
obešenjaško luno.

V krošnji
bele breze
je mesec
spletel gnezdo
uporni domišljiji.

KORENINE

Stricu Stanku Breščaku

V zapredkih zarja v višavah,
nad Čavnom prižgane luči,
v naročju Ograde in dobravah
so vzklila semena rasti.

Stebelca v naporih iskanja
pretakajo sok živih stvari,
bolečino in radost za setev,
iz semenja narava utriplje, gori kakor kri.

In potiho k potoku besede šumijo,
iz samote k izlivu v Vipavo teko,
pesmi naravi in domu v tožeče slovo,
blagoglasno v čistino izvira pojó.

Korenina korenini prisluhne.
Rast ve za svoje podobe.
Se dviga in naposled oddahne,
položi na grudo svoje plodove.

V brstju spočetem peruti,
v koprnenju tlijo kresovi.
Ne venite zdaj listi razsuti,
le mrtvim oglase se zvonovi.

V spevih dihanje, setev v vonjavi.
Čas molitve je. Brez tožečega odloga
se ob vejicah cvetočega bezga ustavi,
pred hišo njenega kamnitega praga.

Lučce spletajo skrivnostni krog.
Pred večerom hitijo in onkraj gorijo.
Jutro vstaja. V cvetlične gredice lik
zažarijo, pozlatijo zemljorokin navdih.

 

POPOTNIKOVA VRNITEV

Stricu, zdravniku Francu Jerkiču

Na »Ogrado« pljuska svetloba čez brdca Vipavske doline
z valovanjem pomladi in svetožitno idilo dobravske vasi,
ki je pred tolikimi leti ugnezdila v srcu bol in otožne spomine,
dvignila jadro, ne da bi vedela, kako naj se z vetrom popotnik bori.

Oh, te rože, ta trava, to sonce prelestnih mladostnih dni,
škržati in majski hrošči ste na vrnitev popotnika dolgo čakali.
Dehti obličje njive po grudi domači. Sonce v obraz toplo žari,
zažiga večerni ogenj v očeh, medtem ko so na vasi vsi že zaspali.

Popotnik občuduje svetlo noč in zlat pramen Severne zvezde.
To je njegovo drevo in on je nebeško drevo, ki raste vse življenje
in razpira veje navzgor v modrino, visoko čez oblake
z obeti v odprtih čašah podleskov iz opuščene gmajne.

Topoli in bresti ob reki, bezeg in šepetanje blagih vetrov,
vabeča Dobravca, detelja, mak in plavice, nebesna sinjina,
brsteče zelenje in žamet cvetov kostanja so ga zvabili domov,
v naročje ognjišča. Tu se razteza prekrasna Vipavska dolina.

Ljudje so prijazni, prijateljski in s srčno dobroto vdani
se pogovarjajo, nasmejejo in se v družbi radi razveselijo.
Prehojeni koraki do klečalnika so bili zvestobi cilja predani,
sredotežni in sredobežni s podobo čebele in harmonijo.

Srečali so se sproščeni govorci in zbiralci vrednot.
Drug drugemu so dokazovali nezmotljiva stara izročila,
si ostrili duha s prvinami izkušenj, pripovedovanjem usod,
a najlepše zgodbe so našli v ugaslem pepelu spomina.

Vrnitev domov in ljubezen do doma zdomca prebuja.
Vrnitvi dodaja se rja spomina, iskra svetlobe in hrepenenja.
Spremlja jo občutenje sence, ki zvesto ob njem hodi
in se ga nemo dotika ob boku s skrivno lučjo življenja.

Zdani se čas in preteklost vstaja prebujena iz samote.
Popotnik vidi njene oblike, ki so brez vnaprej zarisane meje.
Stopa pred njo, se prepusti čudenju dneva krasote,
obdan s svetlobo, vpija luč in Bog mu poteši slo njegove žeje.

NOBENA STVAR NE MORE BITI VEČJA

Nobeno rojstvo zvezde ni tako veličastno
kot je luč, ki jo zagleda otrok ob svojem rojstvu.
Nobena hiša ali palača ne more biti večja,
kot je koča matere, ki ljubkuje svojega otroka.
Nobeno ljubezensko pismo ne more biti lepše,
kot so materine besede, potopljene v srce.
Noben nasmeh, četudi je ves svet nasmejan,
ni podoben odsevu materinega nasmeha.
Nobena beseda ne more biti bolj skrivnostna,
kot je prva izgovorjena beseda: »Mati".
Noben sij zvezde ne more biti bolj kristalno čist,
kot je kaplja solze, ki drsi po materinih licih.
Nobeno morje ne more biti tako veliko,
kot je veliko brezmejno morje materine duše.
Nobena sol ne more biti bolj grenka,
kot je grenčica razočaranja matere nad otrokom.
Noben kristal nima tako čudovitega odseva,
kot ga imajo iskrene želje matere svojemu otroku.
Nobena ura tišine v življenju ni daljša in žalost večja,
kot je ura, ki te ob smrti matere ošine.

BILA SI MOJA USODA

Ne vem, kako si spala tedaj,
ko si bivala v meni,
se me dotikala
in tkala s prsti znamenja,
ožgana s plameni ljubezni.

V meni se je vzdignila ptica,
ki si jo položila v varno gnezdo,
in prostor je postal najin kotiček,
kjer sva se sestajali ti in jaz.

Nevidno si prihajala vame
s svojim značilnim vonjem jasmina
in dotikala si me z gladko roko,
da me ugodje požlahtni odznotraj,
tam, kjer utripajo žile in srce.

Otroške kite si mi ovijala
s pisanimi trakovi in radostjo.
Poljubljala si prvino grude,
ki se je v meni spreminjala v kri.
Vročično je šumela preprosta
in rodovitna žitna njiva.
V njej planjava maka.

Bila si lepa kakor kraljica
s ključi vseh kraljestev v rokah.
Odprla si mi srce.«Ljubim te«,
si mi rekla in napolnjena s svetlobo
si padala vame v službi luči.

Vse je dišalo po zelenih tratah,
otroštvu, mleku in sreči.
Odpirala si svetlobo jutranje rože,
v kateri je vstajalo sonce,
veliko kakor mlin na veter
z zlato oblikovanim okrasjem.

Bila si žitno seme neba,
ki je padalo po tlaku mojih poti.
Tvoj znoj je polzel med mojimi prsti
in izročila si mi nedokončano delo.

Imela si nežnost in žlahtnost glasu
z živalsko gorečnostjo samice,
ki brani svoj zarod pred plenilci.

Tkanina tvojega bistva,
ki je napolnjevala mojo zibel,
je bila prosojna, mehka in topla kot koža
in sladko sem spala na tvoji gredici.
Visoke stene svetlobe so me varovale
pred mrazom in bolečino cveta v travi
ob jutranjih slanah in spremembah vremena.

Še živi bol v tvojih dnevih davnih skrbi,
ki so bile zasidrane ob svetilniku
na obrežju velikega morja,
ko je vojna pljuskala vate in vame.
Temna noč se je zgubljala v meni
in jaz sem zaspala s svojimi kresnicami
ob tebi, ki si me varovala vsega hudega.

Vstopala boš tudi v moje sive lase
in ranjeno kožo s sledovi oči,
ki jih je zbistrila studenčnica
in žito se sklanja v zlato klasje
davnih besed in blagih tišin.

V šivih mojega telesa je pokala rast
otroka kakor lubje staremu hrastu
in tvoje roke plapolajo v razročju
s svojo večno podobo ljubezni.

Moj vrt je nato nehal cveteti,
sredi krvavega zelenja je umiral
in skoz barve ovenelih rož
je valoval nasmeh časa,
čakaje, da spremeni barvo krvi.

Zrasla je gora pred menoj,
ki je nisem mogla prestopiti,
da bi vstopila vate
ob tvojem odhodu.

MATERI

Globoko v srcu mi živiš,
tvoja postelja te čaka,
da se živ spomin uleže nanjo.
Vse tvoje stvari in ljubezni čakajo,
da jim čas določi usodo.

Sedaj nimaš več moči.
Ali premišljuješ,
da bi prišla nazaj?
Da greš z mano
v svoj rojstni kraj Dobravlje,
v Sveti križ,
ko pa si tako želela iti tja gor.

Vse te čaka.
Čakam te tudi jaz,
da bi ti lahko povedala,
kako sem ti hvaležna za vse.

Vse to nima zate
nikakršne resničnosti več;
vendar resničnost obstaja:
nedostopna in nedosegljiva si.

Ko se bo zdanilo,
bo mojih sanj konec
in vse bo po starem.

Tebe ni več.
Dan je oznanil tvoj odhod.
Za vedno.
In vendar ostajaš tu,
da bom jaz lahko iztisnila iz sebe,
kar me še teži na duši
in kar ti imam še povedati,
moja ljuba mati.

LIST

List jesenski veter nosi,
s svetlobo gibanja leti,
v prst vonjave ploda trosi,
ožgan žari, se posuši.

V slasti leze v prah
in strmi navzgor v sladko strd.
Občuti omahujoči padec, strah –
morda mir, morda smrt.

Uvodna stran  |  Bibliografija  |  Novo objavljeno I.  |  Literarni porton  |  Poezija  |  Proza
Genealogija  |  Galerija  |  Knjiga bralcev  |  Stiki in povezave  |  Slovenska imena mesecev  |  Kotiček za Slovence po svetu  |  Slovenec sem!  |  Raziskovanje nekega primera  |  O smrti   |  Blog I.  |  Današnja misel  |  Luske hibridne samorodnice  |  Aforizmi  |  Poglejte kaj je danes novega!  |  Objavljene vsebine od 1.4.2008 - 31.3.2009