NA TVOJI DLANI

Na tvoji dlani je zapisano
ime tvojega naroda.
Napisano je z barvami zemlje,
iz katere klijejo semena,
s pravico, da se množijo in rastejo
v ozelenelo narodovo drevo.
Hrepeneči glas vetra se je spremenil
v koprneče petje in speve o svobodi,
z zmago nad demoničnimi, mračnimi
in nerazločnimi obličji tujstva.
Sozvočje postaja ubrano in vzvišeno,
ko zavladajo pamet, poštenje in red.

Shodila si iz narodovih korenin,
ki so stoletja prepredala svoja čutila
in rasla v svojih skrivališčih,
da jih tuji konji ne bi pohodili.
Poganjala so z vso močjo navzgor
prek grčavih, zakrnelih, odrvenelih
odmrtih korenin in viharnikov,
zazrta v točko, kjer klijejo zrna,
popisana z materinščino,
ljubeznijo do rodne zemlje, z izročili,
s šegami in z navadami pradedov.

V gorečem kraljestvu besede
gnezdijo ptice in varujejo svoje mladiče.
Molk ptic še nosi svojo bolečino,
s katero so se slačila gnezda
in oblačila v vsiljene potujčene besede.

Vedno bo tvoja dlan nosila in odsevala
neugasli obraz tvoje matere,
zaznamovana z žulji očakov,
v bistvu izročila prečiščena in večna.
Tvoja dlan ne sme zakrneti med vejami,
postati osamelost in praznina krošnje,
saj je v njenih nedostopnih plasteh
shranjena ljubezen do tvoje domovine
in besede, izrečene in položene vanje
iz maternih prsi v tvoj prvi nasmeh.

 

ODA DOMOVINI

Zleknjena sem na tvoji postelji, o domovina,
in šumim z valovanjem tvojih rek in gozdov,
udobno se počutim med žitnimi polji in nasadi,
mah po skalah ob Soči je moje vzglavje
in moje oko nad njim boža stare vasice,
Brda, vinograde in grmičevje jesenskega ruja,
in moja ljubezen se vrašča vate.

Kako udobno se počutim na tvojem ležišču
zavoljo svoje ljubezni do tvojih lepot in darov,
ko si s svojo grudo tako priraščena name.
Kot razbeljena plošča se odtiskuješ vame,
me obsipaš z nežnostmi materine roke
in občutjem globoke starševske ljubezni.

Kakor dobra mati si, ki mi poješ himno
prijateljstva in vzajemnega sožitja med ljudmi.
Kakor lahka perjanica mi ogrevaš srce,
da čutim vlažnost tvojega toplega diha.
V globinah tvoje mehke domače govorice te čutim.
Vem, da nisem sama in edino drevo.

V tvojem objemu o domovina, je veliko tišine
in tistega notranjega miru, ki se je naselil v tebi
po spranih madežih krvi in tvoje nesreče.
Tvoje utrujeno življenje se je spočilo v meni
in izjokalo v mojih prsih vse tvoje brate in sestre.
Zmagoslavje je utonilo v glasovih mrtvih
in jaz sem ostala njih bolečina na tvojem ležišču.
Na tvojem ognjišču izgorevam kot stari goreči hrast
in plamen žari v oglju prijateljstva med ljudmi.

Kako ognjena je še reka Soča, ki izpira tvoje telo
in kri bratov odnaša, v meni tuja svetovna morja
in se vrača prečiščena v svojem deviškem
oblačilu v tvoje naročje, o domovina.
Kako zadihani so tvoji mrtvi sinovi,
ki sanjajo o grobu v tvoji zemlji in njihovo
hrepenenje te zlati z zvezdnim prahom.

Dan za dnem se vračam v globoki spanec
tvoje ljubezni in ti si mi draga, najdražja.
Si moje veliko upanje, da boš na svojih
rodovitnih poljih med zelenimi plameni
rojevala sinove in hčere, ki se bodo
ljubili med seboj, ko bodo na tvoj oltar
položili odpuščanje in spravo.
Žarela boš v svojem škrlatnem oblačilu
kot svetinja prihodnosti mojega naroda.

 

SVOBODA

Boriti se za pravice,
svete pravice duha.
Svobodo.
Onkraj konca.
Sedaj in tule.
Z vsemi močmi.
Za zrno peska.
Za dih iz svojih prsi.
Da mrmranje postane glas.
Slišen glas.
Za plezanje iz sebe.
Za vprašanja in odgovore.
Odplesati odznotraj.
Odpeti navzven.
Glasno.
Igrati ubrane strune.
Postaviti svobodo
v cvetno vazo,
da se ti nasmehne
in cvetí za tvojo dušo
s svetlobo,
ki je pravkar prišla
z jasnim jutrom,
v tvoje območje.

 

PADLEMU SLAVKU STARCU - FAZANU

Ko je na odru igrala,
je igrala z molkom svojega brata
in z njegovimi očmi,
govorila je iz svojih ran,
iz podkožja svoje bolečine.

Nepremična je bila,
kot da stoji pred zidom
velike zaklenjene hiše,
razmočene v krvi,
ki se še ni posušila.

Bila je obuta v čevlje,
ki si jih dolgo ni sezula.
Hodila je od odra do odra in igrala.
Izmislila si je kljuko, s katero
je odpirala vrata upanja.
Pljusknila je kot voda
čez privez svojega srca.
Vozila se je na velikem
trajektu življenja,
ki je bil bolj podoben odru
kot njej sami.

Obraz notranjega monologa
je bil bolj akustičen
navznoter kot navzven.
Ko se duša razprostre
v gib in besedo,
se kakor baldahin
razgrne čez vso domovino
in igra ni več sposobna izraziti
stiske, ki lebdi onkraj
dosega človeškega.

 

SVINEC RAZTOPITE!

Raztopite vojščaki, ves svinec raztopite,
zlijte ga v vodo in iz njega naj nastanejo
odlitki, male podkvice, ki prinašajo srečo
kot redke šitiriperesne deteljice.

Podarite otrokom podkvico z oporočno
instanco pečata, tisto eruptivno moč duha
z moralno roko, ki bo težila k prihodnosti
in znala preseči spore in delitve iz preteklosti.

Ko bo sonce dozorelo v žito, zraslo iz krvi,
in ko bo izhlapel ves črvivi vonj preteklosti,
ko bodo vaši zmaji strmoglavili z neba,
ko boste za Božič slavili rojstvo svojega otroka
in pozabili na kline lestev, da bi se dvignili
s svojim zmagoslavjem do božjega prestola;
ko boste iznašli veliki ključ, ki bo zaklenil
neobvladljivo težo razlag, ki vam drobijo zobe
in pustošijo usta; ko boste sprejeli trnjevo krono
na svojo glavo in senco svoje roke spustili
vertikalno ob svoje telo, se zastrmeli v padec
zamaha in prisluhnili tišinam in spominom
z vsemi ubitimi v sebi in samo za trenutek
pomislili, da vojna ni zasnutek božjega načrta
in da so nagonsko preživetvene potrebe
služile, da je oživel svet animaličnih vsebin,
podrejenih enemu smislu: da bi vladal iz svojega
lastnega pomena. Tvoje razlage vedno najdejo
velike utemeljitve in veličastne besede samohvale.

Jaz pa več ne verjamem v preroške odrešitve,
ki jih prinaša klanje in prelivanje krvi,
ker rešitve s tem niso končano dejanje.
Končajo se na parketu in za diplomatskimi mizami
zmagovalcev, potem ko je svet razdeljen
in se izstrelijo salve, s katerimi
živi opozarjajo predvsem nase, ko sedajo na stole
svojih položajev s sodčki modrosti v glavah,
kako voditi svet, da bodo imeli čim več dobička
in obljubljeno pečino za razgled na veliki pogači.
Tebe, ki preveč govoričiš, kako plemenita dejanja
nosiš v sebi, niso srečali mrtvi pod zemljo,
temveč živi z obilnim kosom kruha v rokah.
Iz žita krvavih polj je zrasel ta kruh, ki ga ješ.

Za klasje in ljuljko, ki jo sedaj seješ in žanješ,
so polja pognojili s svojim življenjem ljudje.
Bili so samo ljudje. Tvoji bratje in sestre.
Bili so iz istega tkiva, kot si ti.
Eni so imeli kamen v roki, drugi svinec.
Vsi so imeli domovino pod nogami,
sanje in ideje, imeli so veliko prošenj,
sprenevedavih podtikanj, obtožb, obžalovanj
in kesanj. Bili so dobri in slabi,
zamišljeni in gosto govoreči
z nizom človeških posebnosti in idej.
Nihče izmed njih ni bil samo dober in ne samo slab.
Popoln ni bil nihče. Nekateri so bili tudi modri.
Mnogi od modrih so umrli in se umaknili manj modrim.
Domača prst jim je bila notranje bistvo.
Ideje je odnesel veter, vibracije vojne pa uničujejo nas.
Drhtijo temačne noči spomina in prirejenih razlag.
Vsi so vihteli meč za ideje, ki jih je nasul čas
za sanje, ki so prebujale in pustošile, morile in oživljale.
Bil je velik kaos. Bila je vojna!

 

MIR

Vojne že dolgo ni več.
Opomogla si je še zadnja hiša.
Strasti so v oseki.
Nastopil je mir, zadnje dejanje
po veliki tragediji.
Mir nima barve in nima oblike.
Je kakor spanec,
ki tke tišino levi in desni roki.
Mir bereš z obličja.
Je duhovno drevo naroda
s sadeži modrosti in blagostanja.
Je trenutek volje, ki vstaja iz dogodkov,
vpetih v vrvje dviganja in padanja.
Je pojoči veter prihodnosti,
je notranja vez z bistvom človeka
in priložnost, da doseže pravo mero.

Uvodna stran  |  Bibliografija  |  Novo objavljeno I.  |  Literarni porton  |  Poezija  |  Proza
Genealogija  |  Galerija  |  Knjiga bralcev  |  Stiki in povezave  |  Slovenska imena mesecev  |  Kotiček za Slovence po svetu  |  Slovenec sem!  |  Raziskovanje nekega primera  |  O smrti   |  Blog I.  |  Današnja misel  |  Luske hibridne samorodnice  |  Aforizmi  |  Poglejte kaj je danes novega!  |  Objavljene vsebine od 1.4.2008 - 31.3.2009