STARE SLIKE - SOLKANSKI PLAVALCI IN KAJAKAŠI

Na sliki sta Ivan Gašperčič in Hermina Gašperčič (moja starša)
leta 1933 z Moto Guzzi (mene še ni bilo na svetu). Moj oče je bil
navdušen plavalec v  Soči,  z nadimkom Gofe (kar pomeni riba).
Treniral je tudi dvigovanje uteži.

 

 

 

 

 

 

 

Na sliki so solkanski kajakaši  -  z leve proti desni:

Lado Simoniti, (?), Daniči Vuga, Alma Prijon, Toni Prijon
Pepi z Brega in Ivan Abramič

Spodaj so kajakaši in plavalci pred staro solkansko čolnarno.
Poleg zgoraj naštetih  so na sliki še:  Štefan Cigoj, Ugo Bensa z Brega
in Tatjana Gašperčič

Slike so iz leta 1952.

Zametki bodočega brodarskega društva segajo v leto  1947, ko so se  nekateri Solkanci, ljubitelji Soče in kajakaškega športa,  na pobudo obora Ljudske tehnike zbrali jleta 1948 v mizarski delavnici Tonija Prijona: Danijel Bašin, Zdravko Bašin, Pavel Bone, Toni Prijon, Cvetko Srebrnič, Jože Srebrnič, Marke Vižin in Izidor Vuga (Vir: Alma Prijon). Prvi predsednik Zdravko Bašin je odstopil napol porušen skedenj, v katerem so prizadevni člani takoj uredili sedež društva in delavnice.

Leto 1951 je minilo v delovnem vzdušju gradnje čolnarne, ki so jo gradili člani z udarniškim delom. Tudi jaz sem bila udeležena s svojo skromno pomočjo. Objekt je bil v prvi polovici leta 1952 tudi dokončan in vanj so lahko člani društva prenesli svoje rekvizite. Znova se je prebudil tekmovalni duh in nadaljevali so se treningi. Člani so dobili tudi dva nova kajaka, ki sta delno izboljšala stanje v tedaj že skoraj povsem iztrošeni opremi.

Leta 1954 so člani izdelali v svoji delavnici prve zložljive lesene kajake z gumijasto prevleko. To je bil velik delovni uspeh, ki je omogočil tudi širše in uspešno udejstvovanje članov na tekmah. Spominjam se, da sem pomagala lepiti natrgano gumijasto prevleko, čeprav je bila moja pomoč le izraz dobre volje, da fantom pomagam. Za sodelovanje me je spodbujal Danči Vuga.

S kajakom sem večkrat  zaveslala sama  in se spustila po deroči Soči  mimo skal, obraščenih z mahom,  od Mrzleka do čolnarne. Bilo je čudovito doživetje.

                                                                                               

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Smučanje

Slika je  s smučanja na  Lokvah in sega v leto 1952.
Na sliki Solkanke: Tatjana Gašperčič (s kapo),
Renata in njena sestra Elda in Bruna. Fantje  pa  so
iz Vrtojbe: Arčon Rugero, Vid -fizkulturnik, Milan Gulin,
ostali nepoznani.

 

 

 

 

POHODNIŠTVO

Slika je z Mangarta, iz leta 1955,  na sliki člani kolektiva
Elektro Gorica. Na foto smo tudi nekateri Solkanci.

  

 

 

SOLKANSKI VODNJAK

Odpočij se duša, ob slapovih žuborečih zaspi!
Le kaj mi voda, tekoči curek govori?
Drvi in šepeče skoz čas, zapušča svoje sledi,
a mene pri solkanski fontani že dolgo več ni.

Na Placu so se zbrali ljudje okrog vodnjaka,
nova skulptura jim spomin na fontano obuja,
voda prede zadovoljstvo in veselje v ljudeh prebuja,
slišati je šumenje skoz stene, dom in sleherna vrata.

Ptičja perut hladni marmor v vodi čutno gladi,
potrpežljivo in tiho iz luči sonca žarek zvabi,
svežino čistih kapelj in mladih sanj o pomladi,
ko se s sestro Sočo vodnjak pomensko pobrati.

Hiše sijejo življenje. Trg je ves svetal.
Ob njem stoji cerkev Svetega Štefana, zlati oltar,
lepota vodnjaka v srcu Placa je sveta stvar,
leži pod Škabrijelom ta sveti, pozlačeni gral.

Mimo Proda bistra Soča valovi, z brzicami odteka.
skoz otroške dlani mi drsi blag spomin,
ves darežljiv v lepoti polj in ves ganljiv,
ko se skoz ožilje kraja rodna kri pretaka.

Nov vodnjak je v srce Solkana postavljen,
ob starodavni most, da ljudem izpolnil bi želje,
sozvočje Soče, njenih zaobljub prastarih hotenje
s smislom izročila obljube kraja utemeljen.

Ko sončna luč obsije skalovje vrh Sabotina
in zašumi vodnjak v moje izžejane roke,
tedaj ves kraj v duši prijazno zaživi iz spomina,
v njegovih nedrih čutim le šumenje reke Soče.

Slišim mile zvoke vode, v njih zvenijo tišine kamna.
Hiše so razpotegnjene ob vrtovih Svetogorske ceste,
ki spominjajo mladenke na srečanja, kjer je stara kavarna,
nad fontano duh bedi, ki je zadnjo kapljo potočila. Zdaj veste,

da sredi Solkana komaj slišni curki božajo kraj,
ko tiho in vse tišje polzijo v dušo kakor žlahtna svila,
ptica selivka v njih je namočila kljun in svoja trudna krila
v ta svet miru, ko je nad vodnjakom sijal lunin mlaj.

Vse je s človekom začeto, postorjeno in končano.
Ti moj kraj in jaz, počasi oba dogoriva in se spremeniva,
a v krošnjah bo videti cvetove in rosne kaplje zelenila,
ki iz vodnjaka bodo hlapele mojo ljubezen dobrotljivo.

Uvodna stran  |  Bibliografija  |  Novo objavljeno I.  |  Literarni porton  |  Poezija  |  Proza
Genealogija  |  Galerija  |  Knjiga bralcev  |  Stiki in povezave  |  Slovenska imena mesecev  |  Kotiček za Slovence po svetu  |  Slovenec sem!  |  Raziskovanje nekega primera  |  O smrti   |  Blog I.  |  Današnja misel  |  Luske hibridne samorodnice  |  Aforizmi  |  Poglejte kaj je danes novega!  |  Objavljene vsebine od 1.4.2008 - 31.3.2009