MOJE ODKRITJE V RIMINIJU

Pred več kot dvajsetimi leti sem bila v Riminiju v mestni cerkvi, templju Pandolfa Malateste. Šla sem v levo ladjo cerkve, kjer je postavljena spominska marmorna plošča z izklesanimi napisi imen. Podzavestno se mi je pogled ustavil na letnici 1969, ki je letnica smrti mojega očeta in zagledala sem v marmorju vklesano njegovo poitalijančeno ime, kar me je globoko presunilo, saj za to nisem vedela. Ne vem kako naj si to razložim.

Kasneje, ko mi je fotograf Mazza iz Riminija poslikal ladjo cerkve, pa letnic ni bilo več, ostala so zapisana le imena. Ne vem kako naj povezujem to z nekaterimi dogodki, ki mi jih je oče pripovedoval. Vem, da je veliko resnic nesel s seboj v grob. Čudna je res ta zgodba Bevkovega Črnega brata.

Oče mi je rekel, da naj bi ga kot veterana pokopali z vojaškimi častmi, vendar je to pred smrtjo odklonil. Na njegovo željo smo ga pokopali v svetlo modri pižami. Živel je zelo skromno, največ je zaradi slabega zdravja presedel v svojem rimskem stanovanju. Zanj denar in potrošne dobrine niso imele pomena. O politiki ni želel z menoj razpravljati. Pripovedoval mi je mnoge zgodbe iz svojega življenja, ki so pomembne za moje spoznanje in izkušnje, ne pa za javnost.

Giovannija Palatuccija je Papež Janez Pavel II. razglasil za svetnika. V mojem srcu je tudi moj oče svetnik na poseben način. Bil je domoljub in humana oseba, ki je delal dobro. Bil je izjemna oseba, ki mi je segel globoko v dušo.

Na sliki je očetov grob v Rimu na pokopališču Verano. Na spomeniku piše "Sin svete reke".

Soča je mojemu očetu pomenila sveto reko.

Pisal mi je: Tatjana piši mi kaj o mojem Podbregu.

CANTOS MALATESTA

Samodejni zastor je padel pred oči.
Razdeljen je bil na tri dele.
Prvi je zamrta luč.
Drugi je duh, ki se ni mogel izreči.
Tretji je stvar, ki je ni mogoče videti.

Zgodilo se je videnje minevanja.
Vse je bilo neslišno. Tiho.
Kar naenkrat tleskne čez prepad v brezno,
kamor padajo drevesa,
ki rastejo na robu in gledajo čez.

Ezra Pound se zdrzne,
Rimini, anno domini 1454,
ostajam vaš sin vam na voljo
Malatesta de Malatestis.

Nobenih vzdihov ni več.
Suho drevo se je naslonilo na hudiča
in pogledalo vprašujoče
iz brezna v nebo.

Zakaj mu je bilo usojeno,
da je viselo nad breznom
in se prelomilo,
ko ga je močan sunek vetra izrul
in zakaj se narava odreka
svoji modrosti in moči,
da bi ga zasadila v bolj rodovitna tla.

Umiranje korenin na robu brezna
z razmajanimi gibi telesa
je naklonski kot v svetu živih,
ki vžarijo svojo pot navzdol.

Rad bi se primerjal z odpadlimi listi,
ki plavajo med oblaki
in padajo v travo tam,
kjer sem doma.

TEMEPELJ SIGISMUNDUSA PANDOLPHUSA DE MALATESTIS V RIMINIJU

Gasperini Giovanni (poitalijančeno ime mojega očeta) je na levi strani, od spodaj navzgor deveti, (prva spominska plošča)