KO LUČ ZASVETI

KO LUČ ZASVETI

Ko luč zasveti, skrit pogled
napolni dnevu obraz.
Skoz resje polja haikuje pesem,
zgodi se sončen dan.

Okostje mamuta izpodriva kamen,
v življenje je shodil otrok.
Trta je v rdečem vinu namočila rožo.
Iz več duš je zrasla ena,
oblečena v tuniko poletja,
ki s soncem vodni klobuk veže nase.

Zatišna vila pije sok poletja.
V razmajanih spominih časa
je našla izvir samot medu
in oblačilo sončnih senc.
Napaja te skoz leče kapljic
s svitanjem juter v struno molka.

Ko zeleno dihaš, niha na obzorju zven.
Lasti si reko vetra tvojih sanj,
ki prečkajo nasmehe morskih skal.
Skoz srce ti utripa vzdih koral.
Pljuskaj z morjem na palubi juter,
vdihni žarek, ki pomirja oči nemir.

TRAVE SPEV

Polje trave, dihanje dotikov.
Čez bok mi valovi,
ljubi me boža z velom iz srca.
Sape zibljejo pot,
ki me jemlje v sanje.
Roža upira pogled v krilo rož.
Luči jim posodijo vonjave.
Neizgovorljivo v neubesedeni
govorici trav, ki vstopajo v cvet,
v nihajoče speve miru.

VODNA NIMFA

Danes je lepša kot kdajkoli.
Videl sem jo kako je blestela v soncu,
migetala rožnato, belo in zlato.
Kakor smehljajoča misel
me je spravljala v dobro voljo.

Ko se je vzpenjala po zelenih stopnicah,
sem se jaz z njo vzpenjal v nebo.
Ljubezen je bila stkana v dih in poželenje.
Kako vznesen sem bil v sončnem neurju.
Na dlani žarki, še besed ni našla pisava.
Nosile so me ognjevite strasti.
S krilatim telesom sem se spreminjal v ptico.

V meddverju zemlje in neba sem jo poljubil,
se razpolovil in peruti sta padli v dva
globoka vodnjaka nimfine duše.
Med brinjem jo tkem s sanjami med hrasti.
V sončni pisavi je skrita setev srca.
Odpirajo jo sape vetra v satju.
Tišine listajo zemlji dlani in jo iščejo.

KALUŽNICA

Tipografija bivanja je tudi lahko
močvirnati svet kalužnic
z živo rumeno barvnimi cvetovi,
ki jim toplo poletje prazni nebo.
Nesmrtno tekočino življenja.

Vse naokrog molči voda.
Vsak čas se mora zgoditi naliv.
Zlagala sem cvetje in rastline v herbarij.
S črno barvo sem zapisovala
latinska imena rož in rastlin.
Za kalužnico Caltha palustris.
Imela sem izpisana vsa imena,
da sem lahko brala travnik.

V njem sem ugledala samo sebe.
Razpršila sem nekaj kapljic spomina.
Oči sem imela uprte v porumeneli papir.
Noge so skakale po lužah luči.
Skozi tanke liste kalužnice
sem lezla na sončno stran,
prav počasi kot polž na pokošeni travi.
Zaprla sem herbarij v globoko polnost.
Na notranji strani sem videla tekoče sledi,
ki mi določajo smer.

SAMOVANJE

Odvalim luno s sebe,
vplete se sonce v dan.
Svit maja že čutim,
slikoviti barvni naboj,
svetlobe pomladi poljub.

Zbrišite mi robove stvari,
da pojdem za sencami lastovk
na svoj samotni otok čez močvaro.
Preganja me gladiatorski obraz
s poševnimi usti, hierarhija dreves,
ki drvi skozi zelene iluzije iz gozda.

Jaz pa pojdem med šmarnice sna,
da prevzame me vonj samovanja.
Čarovnija trave, ki kodra besede.
Odplesno pojdem skozi ekvinocij.
Skozi pomensko svetle skrivnosti
odsevov se misel potopi v bele planjave.

Ugasnem luč. Naj cvetenje govori.
Polje besed, ki meče kocke v nebo.
Nocoj se igrajo hazard sanj.
Dvigne se beseda na visoko potenco.
Nevihta črk in zlogov. V klopčiče luči
zaviti novi svetovi, kot mački na strehi
predejo samovanje, noro samovanje,
nori novi svetovi, lahkotno umivanje oči. 

ZNOTRAJ ČUDEŽA

Znotraj velikega čudeža
leži kamenje,
ki ga zarašča trava.

Zunaj zelenega čudeža
vladajo zakoni štirih strani,
ki ne poznajo svojega očeta
in ne svoje matere.

Izluščeni svet iz placente,
okrašen z drevesi in ljudmi,
z vsakim brstom
in vsakim prstom kaže:
»Poglej tu si doma!«

Moji čuti so le pričevanje,
da sem se tu ustavila tudi zato,
da slišim zbor pisanih kraguljev
in da mi studenec pogasi žejo.

Medtem mi iz ust drsijo besede,
iz rok pisave na rjava tla,
ki so nežno zagugale seme,
medtem ko sem ga sejala
in se ljubila s svojim moškim.

Usedla sem se na peruti ptice,
na drevesu, ki ga je izrul vihar.
Vse naokoli mene kaže
svojo samozavest in razkošje
barvite palete in jaz se zakrivam
s senco majhne škorčevke,
ki se je v meni oddahnila
in čudežno zapela,
ko sem uresničila svoj sen.

VONJ, KI LJUBKUJE

Polzim po drevesu.
Polzim navzdol.
H koreninam.

Dišim.
Po ljubezni.
Vonju, ki ljubkuje.
Dlani ima v veji vetra.
Ustnice v jabolku.
Vid se izceja v žaru trepalnic.
Pljuska sanje skozi sito noči.

Sem list.
Trepetlikam.
Diham.
Napenjam žile.
Šumim nasmehe.
Sem rosa ledine.
Sončna ozara.
Srebam kaplje iz oblakov.
Sem žametni okras.
V popku deviškosti
orjaške jablane.

ZELENI OTROK

Ko s plugom orješ brazde,
poberi še tisto besedo,
ki ti je padla iz ust
in posej še sebe v čas,
v neobdelano njivo.

Seme si lušči dlani globoko,
lučaj od koraka pije znoj
in ti nadaljuješ delo.
Iz zemlje pokuka zeleni otrok.

Vse je puhasto in skuštrano.
Mokri zakon ti namaka srce.
Vzemi se zdaj in cepi v drevo
besede, ki pod kamnom klijejo,
z žarki pod nogo živopisijo
krhkost in rahlost cvetov,
ki pripovedujejo zgodbe o rasti,
prepuščeni klitju semen.

Oblačijo srajco na telo,
ki raje molči,
ko cvet govori.

SPOROČILA

Na biserni ogrlici
se je ustavil sončni hip.
Mlada luč.

Mehkobno božanje.
Sklanjatev cvetja
z veščino sončnega žarka.
Blues svetlobe na koži.
Vstop v kraljestvo čutov.
Calypso na utripajoči žili.
Iz kapele luči
v toplo razročje mnogoterosti.
Resnica, ki jemlje moč kamnu.
Zlati pršec, ki pada na obraz.
Pretakanje skozi stvari.
Molk, ki zgane ustnice.
Izžarevanje subtilnega.
Kot dar vinskega opoja v jagodi.
Počitek leska na pregibu dlani.
Žareči mahagoni, ki sanja večer.

Ne zalivaj me v listje, ki pada.
Moja pomlad je daljša.
Potrkaj me po lesu.
Oči te božajo po toplih sadežih.
Berem te v jeziku draguljev,
znotraj njihovega oboda na ogrlici.

SONČNOST

Nad ukrivljenim lokom neba
je vkrcan na sončni ladji pravičnik
s prirojeno grandeco ognjenih kril,
ki razdeljuje kresničke telesom.

Dopoldne sem videla,
da je nebo preletel en sam ptič.
Vtkan v lapor. S svojim počasnim
delovanjem se sklanja
in podeljuje težnost in čas planetom,
pticam vzpodbuja let,
goram topi bele vrhove.

Ko sem ga zadnjič uzrla,
je razpiral cvetno čašo granatovca
in se igral s spodbujanjem vetra.
Jaz pa sem bila zeleno vešalo
njegovemu sadežu nad vodno gladino,
v kateri se mu je svetlikal obraz.

Precejal je dež skozi ženski vonj dreves.
Počasi je preseljeval rudnine v telesa
in iskal v meni budno stanje svojega izvora.
Vdihovala sem zrak in srkala vodne kaplje,
zagledana v svojo globlji del sončnosti.

RAZČRKOVANJE VODE

Razčrkujem morje.
Na milijarde kapljic,
iz katerih bom sestavila
besede in jih zložila v misli,
z občutkom vode.

Udari val ob čeri,
ki se razletijo na peščena zrnca.
Razdeljena na tisočinke sekund.
Vase bodo sprejemala obraze.
Razvodje. Porečje duš.

Voda izbira svoje častihlepje,
se spreminja v pot človeškega obraza
in se hrani z domišljijo svojih poti,
s spodjedanjem korenin.

Kapljice, rojene iz odpora
do upadanja ob obrežju
so v oseki postale bolečina besed.
Spregovorile so skoz sito peska.
Kopno je njihov dom,
po katerem hrepenijo moči.
Maska tragedije je plimovanje.
Osvajanje kopnega,
kjer se plazijo
z vodo napolnjeni ljudje.

Iz tekočine so sestavljeni
z živčno boleznijo vode.
Iz njene sebičnosti.
Neprekosljiva je v moči.
Močnejša od ognja,
Zapečatena z nebom.

Stisnjena in utesnjena
med kontinenti,
z voskom neslišnosti
v ušesih svojih oblik.

V čereh prebiva svetobolje rib,
plavajoče v korenine,
ožilje drevesa.
Krik čudenja v telesu,
ker se valijo rdeče reke
v tekoče – gorečem stanju.
V sebi nosimo tekočino,
v kateri plava stenj.

PRIJATELJSTVO

Odrešuješ me samote,
prijatelj,
pridi ogrnjen v pelerino
svoje mehkobe.

Vstopi vame
z oblačilom studenca,
ki prinaša zlati vrelec luči
iz medgrudja,
kjer valuje zagon,
rojstvo novega,
žuboreče
s svetlobo rastline.

Vez svobode z upanjem,
ptica notranjega prostora,
sončnica jutra,
zložene peruti,
ki dihajo z dušo prijateljstva.

POČUTJA

Svetloba je silnica preobrazbe,
moč ki je prihodnost
Sem napeta igra svetlobe,
camera obskura med oblaki.
Občutim notranjo melanholijo.
Ob vznožju sence premikam noge.
Na duši mi leži opeka sveta.
Se odpiram v cvet abstraktnih idej.
Rastem kot drevo v snegu,
ki ga ohranjajo korenine.
Sem odsev odbleska narave v sadežu.
Živim nedoločeno obliko samotnosti.
Zaganja me vizija slike vzleta,
fokus prelomljenega, odtegnjenega očem.
Diham z razumom. Ustvarjam s srcem.

OBČUTJA

Gledam v od vetra spihano polje.
Nekaj centimetrov od tal sameva štrcelj
suhega stebla, ki spominja na vzpon rasti
in cvetenje rože v kopeli eteričnih olj.

Rastlino so krasili modri venčni listi.
Zrak je odpiral žejne ustnice,
ki so izgovarjale barve
v gnezdu govorice peloda.

Tam, kjer se suši steblo,
se suši tudi žila mojega telesa
in tam kjer je bil odprt cvet,
tam se odpirata nedrje moje duše
in pastelna mehkoba občutij.

DOTIK POMLADI

Ne zmerjaj jo tako prisrčno,
kajti če pokuka vate,
bo naredila dva sprejema –
enega zate, enega zanjo.

Edina stvar, ki je ne more vedeti je,
ali te dolgočasi, ko slišiš let pikapolonice
okrog cvetlice človeške velikosti,
s tisto melodijo, ki ti ne pusti oditi.
Ona mora uporabiti milino krila,
če te hoče ljubkovati, božati s svojimi očmi.
Tvojih ne more razvozlati z lučjo svetilke.
Tako neposlušna čustva pisanih barv kažeš,
da zares ne ve kako bi te prosila,
da pridi skozi veter suhe trave
s parfumom rož, ki so nekoč cvetele
med vlažnimi kamni, z nagibom navzdol
ob pobeljeni uri, ko si cingeljček ogleduje
svoje ležišče. S poljubom je prišel do njenih
stopal in se ji s svojim cvetličnim obrazom nasmejal.

VESELJE

Besede, ki jih pišem so vinjete,
ki odpirajo oči in nosijo v sebi
mali sij. Luč, ki jim osvetljuje pot.
So bose noge otroka v nalivu,
ki bredejo veselo po vodi
in se dotikajo regratovih semen,
plavajočih sanjavo po ribniku.
So kot v igro zatopljene deklice,
ki se igrajo mame in zibajo
celuloidne punčke, snežno bele
kot žarek s čutom Device Marije.
S svojo težnostjo se te male magnetke
privlačijo ena k drugi
in mešajo karte usod kresnicam
s svetlikajočimi se krili.
Rada imam te hiperbole
s prebliski zelene trave v zlatem dežju
in rdeče jagode, visoke kipeče kupole,
ki rastejo erotično iz srca
in mi spesnijo veselo dušo
nedolžne harmonije.
Na vrhu jezika plešejo in rajajo
s peno hrepenenja, zlomijo temo
in pobarvajo luni obraz.

So delovne kot mravljice
in prihajajo zadihano
s slapovi veselja,
v presledkih kakor sinkope
svetlobe z velikega sonca.
Čutim jih kot seme,
ki pada iz mene.

DNEVI SE DALJŠAJO

Prikazujejo se mi rože.
Beli dehteči cvetovi.
Tolmun razgaljene magnolije,
ki je posesal luč v svoje hrepenenje.

Vse barve ima v duši zelene,
razen poročnega vela,
ki v mediteranski noči ziba zvezde
v pajčevinastih sanjah spomina.
Tudi letos bo cvetela in utripala
bele poljube v sli svojih vrtincev.
Nikoli me ne nagovarja z istimi sanjami.
Nikoli ni njen ogenj tako bel,
da bi rosenje luči odluščilo z mene
bele tišine in prah, ki ga nosi čas.

V srčiki se premikajo prašniki,
uprti v nebo in zgostujejo utripe.
V sebi čutim izlivanje svetlobe
in majhna plapolanja v čudežih.
Veliko glasov nagovarja jasnino,
shranjeno v orglah drevesa,
naj se prebudi, kajti dnevi se daljšajo.
Za zimo bo prišla pomlad
drhtljive deviške ure,
kakor lesketajoča solza vrnitve.

ROŽNATI PRSTAN ČASA

Ne izrekaj se mi z besedami,
izrekaj se mi z očmi
kakor iskrenje jutranje svetlobe.
Svilenih udov se me dotakni
zleknjen kakor zemlja.
Na obali kjer iskrijo cvetovi granatovca,
sem našla oranžno samoto
in odvržen izbrušeni turkiz, sinje zelen.
Spomin na številne podrobnosti.
Tamarinda me nežno polni
z zelenenjem in rumenimi cvetovi.
Finim tkanjem radosti, ki ohranja čas
v vetru rož, ko zlat Kupido odseva lesk
draguljev, zagledan v tišino luči,
v rožnati prstan časa z odbleskom sonca
v razbiti steklenici na samotnem travniku.

ČUDEŽNA DEŽELA

Znašla sem se v daljni deželi,
zapisni volji srečnih ljudi.
Ime ji je Zelena dolina.
Naravi vladajo orjaška drevesa, božanski bresti
z modrostjo, kakršne človek ne premore.
Dežela je poznana po cvetličnem medu in ljudeh,
ki se trepljajo po ramenih in se zadovoljni smejijo.
Vse, česar se v njej dotakneš, je medeno.
Zelena vijuga polj se ziblje v vetru,
bistri potočki in reke polzijo mimo.
Nek mladenič se je peljal v čolnu mimo
in mi rekel, da bi rad spočel otroka z menoj.
V gumbnici je imel rdeč cvet.
Razumela sem, da si želi ljubezni.
Vprašala sem ga odkod prihaja.
Odgovoril mi je, da iz dežele,
kjer delajo le tri ure na dan,
preostali del časa pa živijo.
Dolgega časa ne poznajo.
Se pogovarjajo, igrajo razne družabne igre,
kuhajo, obedujejo skupaj z družinami, počivajo,
ustvarjajo, saj ima vsak svojega konjička.
Otroci ne študirajo, temveč se učijo za življenje.
Deželo upravljajo modreci in za to ne prejemajo
plače. Upravljanje dežele jim je v ponos.
Nobenih transvestitov, ki bi si preoblačili, nimajo.
Vse duše hrepenijo po notranjem bogastvu.
Vsak človek zase je zelena oaza.
Fatamorgane industrijskega napredka ne poznajo.
Očarani so nad svojimi starši in zanje lepo skrbijo.
Na fotografijah so videti kot tihožitje,
upodobljeni s skrivnim namigom, da so ustvarjeni
po posebnem genetskem zapisu, ki vključuje čisto srečo.
Polni so poetične energije in ljubezenskih impulzov.
Strahu pred lakoto tudi nimajo, saj jim drevesa
obrodijo obilne letine. Ženske so bolj prvinske
in se posvečajo ljubezni do svoje družine.
Hotela sem jim podariti mobitelov sprejemnik,
pa niso privolili. Mislila sem si:
Če bi vsaj malo takšne zagrizene odločnosti
premogli Slovenci ob osamosvojitvi, bi lahko bila
tudi naša dežela podobna Zeleni dolini,
ki premore več ljubezni, kot pa revnih in bogatih ljudi.
Ampak, kako so me fascinirali s svojo modrostjo.

ZIMSKA PRAVLJICA

Potonila sem skupaj z drevesi
v zasneženo pokrajino
in v daljavi zagledala luč.

Hodila sem po zamrznjenem snegu
z violino v roki in igrala.
Bila sem vsa bela od hrepenenja.
V gozdu so se oglašale orgle in
igrale nek Chopinov preludij.

Bila sem meglica z glasbo,
ki jo je nosil oblak v sebi,
zaljubljen v bela drevesa.
Bila sem vsa iz zelenih celic
in prezeblih koreninic,
ki iščejo v materi zemlji zavetje.
Oglasila se mi je čarobna piščal
in ledeni soj sveč mi je neboleče
trgal čustva in že odvzemal moči.
Plazila sem se po kamnitih razpokah
in opazila skrivnostno znamenje na nebu,
ki je zarisovalo tančico odmaknjenosti
in s svilenim šumom kril sem plavala
med lesketajočimi snežinkami,
vendar nobeno nebesno telo
mi ni moglo videti v dušo.

Plavala sem skozi stekleno jasnino
in zagledala lestenec z veliko sveč.
Na perutih luči je nosil mojo ljubezen,
Vse je pelo in muziciralo in gozd je žarel.
Viharno kipenje vej je nalamljala teža snega
in drevesa so se spreminjala v bitja
s sivimi lasmi in se s skrivnostnimi gibi
izogibala omahovanju in moči viharja.

Zapletla sem se v pogovor z belimi ljudmi.
Slišala sem trhle veje, ki so se podirale
pod težo snega in videla veje,
ki so pod kopreno snega
stegovale svoje roke proti meni.
Bila sem sredi gozda z živimi bitji.
Za mojim hrbtom je stal škrat in molel
svojo roko in me vabil naj se
pridružim rajanju zasneženega gozda.

Čutila sem melanholijo in radost.
Gozd mi je zastrmel naravnost v obraz
z vprašanjem, če sem namenjena
v podirajočo se štalco, kjer sveti luč
in rojeno dete oznanja veselje in ljubezen.
Še vedno hodim in hodim po gozdu
in cilj, da dosežem radost na točki svetlobe,
mi pomeni olajšanje hoje med kosmi snežink.

IMAM,  ČESAR NIMAM

Raztegni se spomin
skozi ozko ključavnico.
Odkleni me
v tistem delu telesa,
kjer raste duša.

Odpri mi tisto okno,
v katerem vzhaja sonce.
Odpri mi tisto lino neba,
v kateri so naložene peruti ptice.
Odveslaj in odpelji me s čolnom
čez horizonte, kjer spi svoboda
na razpenjenem morju.

Tam kri zarisuje črte
delitev in združitev.
Tam raste množina oseb v ednini
in vznikajo smisli sveta,
ki nihajo v vetru ponotranjeni
svoja osemenjevanja
in razmnoževanja.

Tja se ne moreš podati sam.
Potrebuješ družbo
in pomoč tistega dela sebe,
ki bo posejal notranjo njivo
s semenjem in jo oblekel v roso,
ki dela čudeže, da začneš sanjati
neskončnost v nežno zaobljenem času
razdeljevanja in sprejemanja.

Roke grabijo premice
pomanjšanih svetov.
Globoka žeja in poželenje
jih vlečeta k sebi.
Od glave do petá v volančkih in pentljah
domišljije vlečem vrvice
v pomanjšane prostore srca
in šivam svoj novi svet iz žametnih krpic
po meri, da imam česar nimam.

Ekstazo zavetja, žuborečo zlato jato sanj,
razneženo brezbrižnost suhotravnate
cvetče turinske perle.

TERMALNI UTRINEK

Vrelec mi vre pod nogami.
Nekdaj sem bila žuboreča voda.
V jopici, spleteni iz vodnih kapelj sem bila.
Prepoznala sem svoje korake
na muhastem vzorcu peneče tekočine,
ki je privrela iz zemlje,
podobna nedokončani teži kamna.

Zakaj se ohranja moj spomin na vodne kaplje?
Hoče se dotakniti izvira starodavne duše.
Iztegnem roko nazaj, korak naprej,
da se začutim kakšna sam bila.
Voda me je spremenila iz kalužnice
z zlato rumenimi listi v žensko.
Davno je že. Čas se je osušil.
Voda je razprla žlebove,
ki so bruhali razpenjeno vodo
in ujela sem samo sebe v naročje.

Od mojega telesa se je odluščil čas
in voda ni nikoli pozabila,
da me je zaznala za tankimi lističi brstenja.
Tudi jaz ne morem uiti njenemu nadzoru.
Vse je tako, kot da sva ostali eno –
z več razdeljenostmi v samotne kapljice.

Dolgo časa sem ležala na tišini kamna
in iskala svojo mero bivanja.
Iskro, ki izbira barvo koži
iz naklonjenosti do zadrževanega diha.

Majhen zlomljen delček vode
med bobnečim plazom kamenja se je hotel
razdeliti v svojem glasu in uveljaviti v vonju
presežnega z glasilko spomina.

Voda je panično vrela iz globin
in jaz sem padala pod togo
človeškega sodnika kot ptica
zaklenjenih peruti z vodno težo.

SUHA ROŽA KOŽE

Zakaj trgaš vijolice
in piješ njihov vonj,
odsev leta ptice v potoku,
veter v peclju rože?

Zakaj ne umakneš svoje sence,
ko po soncu in plamenu žarkov
njeno drobno čustvo hrepeni?

Trstika liže luni obraz.
Umito velo neba se pretaka skoznjo.
Dež ga briše po belih stenah.
Tipa zeleni grivi korenine
oddaljen glas, brez potešitve
glasbila v zvokih milih strun.

Komaj rojena rosa v gozdu
skrivnostim sencam odpira liste,
hlasta jih in požira hrepenenje
iz ženskih neder, ki utripa kakor sla.

Dirjata blisk in oblak neba
v kožuh samote.
Stapljaš se kot okobaljen grom
v dotik, ki rezgeta v telesu,
ko pod jezdecem ji ječi srce.
Nalivaš ji vroči vosek v uho
in iščeš ob temenu njene oči.

Zaprašil si drevesa ob cesti
in ožgal resje njenih nežnih sanj.
Topotal si s kopiti ob robove,
bil glasen kot galop sedmero konj,
ki oglušel je še obcestne kamne.

Kot vihar si imel široko razprte oči,
ona naravo preganjane divjadi.
Bil je ulov stvari, piš ki veje skoznjo.
Visi ji ogrlica okrog vratu,
nabrane perle odsevajo
svoj blesk v jato utrujenih zvezd noči.
Razletele so se v krvave sanje,
ko si stopil s škornjem nanje.
Razleze se pustinja. Oslepil si ji oko.
Veter veje po listih suhe kože rože.

GLOBOKO ZNOTRAJ TKIVA

Če me ugasneš in spremeniš
moje telo v svečni skipek,
ostanem v lehnjaku svojih kosti.
Brez organov. Vprašam te:
kaj boš naredil iz mojega duha,
kaj boš naredil iz mojega srca,
z erogenostmi površine moje kože?

Kam boš umestil moja spoznanja,
na tisoče spominov in projekcij v bodočnost,
vse negative mojih senc,
ki so plesale pod svetlobo sonca.
Kam boš zložil vse dotike, gibe,
obuditve in zavedanja.
Mi boš zasadil v popek amarilis,
v oči vodni liliji, cvetoči begoniji.

Glej, da se mi ne dotakneš
mišičnega živca, ki poganja srce.
Vidim, da ti niso dovolj moje prošnje.
Vsega se lahko polastiš,
kar tvoj nevešči včeraj premore.
Vse si lahko vzameš nazaj,
kari si mi posodil,
le da me ne bo preveč bolelo,
ko boš prodiral pod kožo
in snemal iz mene organe,
ki so te čutili.

Kako razburljivo in brezčutno
gospodariš z menoj,
kot da sem kakšen fosil,
arheološka najdba tvoje inteligence.
Pogosto sem te
med oblaki videla poševno,
ko si prasketal v kaminu neba
in dajal vedeti, da si med živimi bitji.

Ne vidiš pa drobnih lastnosti,
ki sem jih razvila s svojim prizadevanjem.
Ne vidiš moje ustvarjalnosti,
ki se izliva v darove.
Ti mi daješ vodo, jaz tebi vino.
Ti gasiš sonce, jaz ga sprejemam
in skrbim, da zelenijo polja
in cvetijo travniki in vrtovi.
V tvojem daru biva izvir vode,
v mojem daru biva beseda.

Tvoj vzgib je bil izhodišče.
Moje življenje, da si.
In vse kar se dogaja
je znotraj mene čakaje dopolnitev,
ko ugasne moč svetlobi.

DIVJA ČEŠNJA

Oglasi se cvetoče dihanje pomladi,
ki se nagne v čas, ko drevesa zorijo.

Iskra je ravnokar prižgala travo
in ogrela zarodek davne ljubezni,
pripet na jadro spomina.

Ognji gorijo v neskončni praznini.
Nad razbeljeno ploščadjo hrepenenja
se razrašča krošnja divje češnje.

Nihče ni okusil njenih sadežev.
Obrok sladkega soka kljuvajo ptice.

Na vogalu vrta je veter zamajal veje
in majhen sadež je padel v travo.

Sklonila sem se, ga pobrala in užila.
Obmiroval je v mojem telesu.
Nasmejala sem se letnim časom.

RDEČE V BELEM

Sonce mi je posušilo solze.
Zbudila sem češnjo spominov,
da mi bo razprla svoje cvetoče dlani.
Šla sem po travi vsa zrela
od njene lepote, nihala z njo v vetru,
dokler ni obe zajela plaha rdečica.

V vsakem cvetu sem prepoznala sadež.
Snežno bela krila svoje mladosti.
Plavala sem po snežno belem morju.
Koliko dragocenega domotožja
za letnimi časi občutim in dekliških utripov.
Kot ptica sem, ki hoče doseči igro
svilenega dneva in odleteti na visoka drevesa.

Odpirala sem vrata zeleni svetlobi.
Sončna luč mi je pred očmi pronicala
v sadeže, ki so rdeli in nihali rožnato
na bogato obdarjenem drevesu.

Zaplesala sem svetlobni ples
z metulji in čutila v zraku nov dan,
ovit v zlate vezenine veselja,
ko sta muren in čriček začirikala v travi.
Obnorela sem češnjo, ki mi bo
z rdečim dihom kmalu ponudila svoje srce.

S ŠIROKIM NASMEHOM

Pred vrati je obtičala.
S svojo doto.
Kot zatič duše.
Molk in glas.
V primežu senc.
Morala se bo sleči kamna.
Odreči. Izreči.
Se zateči v molk.
Izmerjena se razlaga.
Vzbuja čustvo.
Vse prinaša s sabo.
Ulico in hišo.

Še pljuča bo spravila iz sebe,
ko bo rojila kot čebela
pred panjem.
Tam je fizika.
Stvariteljski dej.
Zlati veslač.
Puščavska mana,
ki se spreminja v strd.
Medeni ščebet.
Začetek in konec.
Razprti s širokim nasmehom
razvesla ji srce.
Pravkar se je razkobalila.
Skozi tanki himen
glasilke izgovorjena.
Z vrhom drevesa
je dotaknila nebo.

SIPINA

Na sipini me je čakala hišica iz peska,
ob njej so ležale razigrane sanje.
Podaljšek jutra je segal do obzorja.
Ujeta roka v njegov dremotni mir
je nastavljala dlan pomladanskemu soncu.

Bil je čisto nori mediteranski dopoldan,
ko me je obiskala neka nerazložljiva
priložnost, da bi se na novo rodila.
Nek razgibani dialog z morjem
mi je omogočil, da sem videla
številne odtenke sebe v njem.

Aluzijo, da potujem skozi kamen,
ki me je čakal pred peščeno hišico,
mi je prinesel veter z juga in me nagovoril,
da sem z njim obtežila papirnato ladjico,
ki je plula v pristan z zlomljenim jamborom.

OB ZASTORU

Nekaj je v zraku.
Kot zastor z lepo žensko.
Odprtina za sončno luč.
Soba velika kot njiva.
Vsa prst je zrahljana za setev.

Nekaj je zahrepenelo ob oknu
tako dišeče s svojim smehljajem.
Biomorfno plastenje
z mehkimi potezami angela,
ki ni več luč, ne ogenj
ne pršenje neba.

Zorano je polje,
zavetje nastajanja,
podobno plešočemu drevesu.

Blagodejna naslada,
zibajoča se z brstiči
svojega plodu.

V ozračju se rojeva glasba
polna sanj.

Vlada tišina.
Slišim šuštenje svile
in bitje srca.

MORSKI VALI

Skozi koren besede nevihta
prodiram v notranje uho morja
in sprejemam zvoke tišin iz globin.
Nekakšen »Zbogom« plapola,
ko svetilnik prižiga luči ladji,
ki zarezuje brazde skozi
srdite razpenjene valove,
raztovorjena teže svojega trupa.

Preluknjam vodo in spustim ptico
skozi lino uglašene ustne odprtine,
ki ničesar ne vsebuje. Le praznino.
Ni ne rojstvo ne smrt.
Vidim nek slamnat odvržen klobuk na valu,
napolnjen z življenjem, ki ga še ni.
Valu, ki bi hotel biti jaz in jaz on.
Dotakne se me njegov obris brez imena.

MEDITERANSKI MOTIV

Sončno razgret svet Mediterana
ugaša dnevno svetlobo
in prižiga večerne luči.
Ribiči odhajajo na morje.

Azur se poslavlja s preglasitvijo
lazuritnega plesa večernih senc.
Členovita vklenjenost sončnega zatona
se lepi na oči. Rdeča točka, ki pleza vate.
Galebi plahutajo na hrbtih valov.
Dlesni skal kažejo neznane obraze.
Tako platonsko so zaljubljene v morje.
Krhajo ga s svojo goloto
in mu slačijo kožo.

Svetloba vstopa na povsem
drugačen način v žive stvari.
Diha, da pozeleni prostor.
Prevrtinčijo se luči
in odvržejo dušo na sipine.
Melodije jih bodo sestavile v življenje.

V tkivu se gostijo sokovi.
Bodi sla ali čudež.
Milina, ki jo vodi vešča ljubezen.
Zoreči sadeži mezijo v koktajlu telesa.
Postoterjena prha, zapisana stvarem.
Stkan oče iz zlata, ki se je spremenil v liste
s tehtnico ljubezni v svojih plodovih
vselej odžeja uho vode z plivkanjem
in nahrani oko svetlobe z neizrečenimi besedami,
od vseh razumljenih, ko v zrcalih morja plavajo ptice.
Slišim glas, ki ne bo nikoli izpraznjen besed.
Sladki kačji med ljubezni.

Ob oknu stoji mladenka.
Njene roke so se dotaknile bleščeče beline.
Vetrc je premaknil zaveso.
Prihaja pripet na sončni žarek. Ali niste vedeli,
da rumena barva pomeni radovednost in veselje.

RAZČRKOVANJE VODE

Razčrkujem morje.
Na milijarde kapljic,
iz katerih bom sestavila
besede in jih zložila v misli,
z občutkom vode.

Udari val ob čeri,
ki se razletijo na peščena zrnca.
Razdeljena na tisočinke sekund.
Vase bodo sprejemala obraze.
Razvodje. Porečje duš.

Voda izbira svoje častihlepje,
se spreminja v pot človeškega obraza
in se hrani z domišljijo svojih poti,
s spodjedanjem korenin.

Kapljice, rojene iz odpora
do upadanja ob obrežju
so v oseki postale bolečina besed.
Spregovorile so skoz sito peska.
Kopno je njihov dom,
po katerem hrepenijo moči.
Maska tragedije je plimovanje.
Osvajanje kopnega,
kjer se plazijo
z vodo napolnjeni ljudje.

Iz tekočine so sestavljeni
z živčno boleznijo vode.
Iz njene sebičnosti.
Neprekosljiva je v moči.
Močnejša od ognja,
Zapečatena z nebom.

Stisnjena in utesnjena
med kontinenti,
z voskom neslišnosti
v ušesih svojih oblik.

V čereh prebiva svetobolje rib,
plavajoče v korenine,
ožilje drevesa.
Krik čudenja v telesu,
ker se valijo rdeče reke
v tekoče – gorečem stanju.
V sebi nosimo tekočino,
v kateri plava stenj.

DIADA

Še nihče do danes ni našel
skupnega izraza za radost in bolečino.
Jaz pravim, da je diada samo človeška
lastnost, da sta radost in bolečina povezana
s kapilarami v eno tkivo kakor siamska dvojčka.

Prislonila sem uho na zavojček veselja,
ki ga je objemala neka, človeškim ušesom
podobna membrana, ki je utripala kakor glasilka
in izgovarjala besede, kakor zvonki smeh,
kakor utrip srca, ki občuti glasbo.
Nato sem položila roko na odrgnino
in v njej je zaječala ranjena žival.

V nobenem modrem enciklopedičnem
zvezku nisem našla primernega izraza,
ki bi ustvaril simbolično ime za obe občutji.
Prišlo mi je na misel, da je težko jezikovno
izraziti dve tako različni lastnosti
z enim izrazom, pa sem se odločila,
da obdržim ločen spomin na en in drugi
občutek v sebi, brez skupnega imena.

Popraskala sem se po glavi
in se spomnila, da duše in telesa
ne more nihče ločiti dokler človek živi,
kakor ni moč ločiti zemlje od neba.
Vse je razumljivo: še nobenega človeka
nisem srečala v živali, ranjeno žival
v človeku, ki je tulila in cvilila
od bolečine sem pa že srečala.
Tako je tulila ta žival v človeku,
kot samica, ki ji je lovec ustrelil mladiča
in jo ranil s strelom v telo.

IGRE ŽIVLJENJA

Odtekam v prečiščena jutra življenja.
Z živobarvnimi metulji se družim.
S svatbo čebel se veselim,
s pojočim snom prerojena.

Sem hip med letnimi časi.
Sem voda in apnenec.
Vsi hočejo živeti v meni.
Poslikana z znamenji duha
zrem ljubezni v oči.

Skozme se pretakajo
trenutki začetka,
čas in svetloba,
iz katerih sijejo želje
in raste hrepenenje.

Zaspano drevje me sanja.
Rože gledajo z drugačnimi očmi.
Trave šumijo drugače.
Slačijo svetlobo z neba.
Travne bilke rastejo skozme
do višin vitkih angelov.
Bose noge otroštva
bredejo tekočino spomina.

Kdor hoče vstopiti vame,
se me dotakniti,
me okusiti,
utrgati sadež z mojega drevesa,
me pomanjšati v pojočo ptico,
shoditi ozko stezo skozme,
ga sestrinsko sprejmem,
če ga zanese vame.
Skupaj bova odštevala čas zvezdam
in drsela po premišljenem načrtu.

Vsako celico posvečam misli,
ki se pretopi v ljubezen.
Ceste prečkam vesela,
ko srečujem ljudi.
Po poljih vihram,
z omamo popotnice hodim
med rastlinjem,
ki ne dokazuje moči svojih čustev
v svojih zelenih oblekah svetlobe.

Nikoli nisem sama.
Igre življenja so vselej z menoj,
sem koža drevesa,
ki sem jih zmogla sprejeti v svojo dušo. 

LABODJE VALOVANJE

Vdajam se igram valov po labodje,
s prebujajočimi se šumi morja,
ki se množijo v ekstaze gibanja.

Vsak val ima v sebi samoto duše in veder obraz,
ki plete gnezda mojim razpoloženjem.
Misli se lomijo v svetlobi.
Vse je spokojno. Le jaz in valovanje.

Iz občutkov vznikajo kristalni podstavki neba,
iz njih vodijo zračne poti, ki se razcepijo
na tisočere steze soli in večernih ognjev,
ki dolgujejo plamene pepela dneva.

Telo se je uravnalo z utripanjem morja
in ukrivljenostjo zrkla modrega  očesa.
Blaženo stanje skozi črto neke dimenzije,
zarisane z laserjem hrepenenja.
Zadovoljstvo bivanja z nasmeškom,
ki plete ribičem mreže.

ZASEDE MEDU

V ritmih z zamahi obloženih jesenskih vej
je naseljena večnost sužnjev časa,
ki tkejo šive dolgočasja
in silnice duha se valijo po suhi rečni strugi.
Z očesom veslajo in drsijo nevidni čolni,
kakor sončna preglasitev temé.

Na drevesih ob obrežju visijo sadeži brez moči,
ko začutiš vosek mezenja, skapan v skipek medu
v nastavljeno roko, ki ni več solza ne kaplja,
je esenca s premišljeno obliko semena.
Cedi se sok, zaznamovan s čudežem.

Ni ne jok ne smeh,
ne zmagoslavje ne poraz,
ne truplo, ki gori na grmadi
ne telo, ki je poniknilo v strugi tolmunov.

Skrbno počesani lasje na zatilju krošnje
z vetrom negotovosti plapolajo in zibljejo,
kar hoče živeti obilje kot svojstvo
z jeziki razmaha svoje barvne govorice.

Komu je namenjena didaktika drevesa,
mistična umetelnost gibov in jezika,
sprava različnosti in kontrastov
ob obalah brez vode,
ob obrežjih brez toka s kroglami svetlobe.
Zakaj se suša pleza pri tleh kot pritlehnost?

Orumenelo je kimanje, imperativ spomina
na luč začetka, ki daje privid smisla.
Ni mogoče generalizirati opazk premikanja
vetra z življenjem, ki se dojema s koreninami
in nebom in ne more zatisniti budnega očesa.
Svetlika se obleka paža, ki odpira vrata kočije,
da vstopiš v zasede medu v deželi hudournikov,
dežja, vetra, sonca in zorenja vsake stvari.

EROTIČNI ODRIV

Ljubezen je nesnovni odriv duha,
sij telesa brez simetrije
v irealne prostore dobrote
iz svetih spisov.

Je vzpenjanje in dviganje
hrepenečih snovi. Kipenje slasti.
Zlevitev hrbtenjače v neprosojni svet
materničnega stvarjenja,
kakor čiščenje vonja mrtvega listja,
ki ne zmore najti poti nazaj v pomlad.
Na točki skoz črto, ki čeblja razmejitve,
ritmiko celic skozi igro telesa telo ob telo.
Trenje skozi gube sle z vriskom zbliževanja
razdalj v kraljestvu zvezd, ki neti iskre
in vžiga ognje stegnjenih rok v plamene
iz razročja, v katerem zalebdijo angeli tega sveta.

Nad vodami rotijo žgoče sonce,
rob cvetlične grede pod obronki neba –
rokopis ustnic s kodo strasti.

Diagram z ekspresionistično dušo.
Geološki relief čustev zgubane naslade,
ki se raztopijo v notranjosti s pisavo
svojih potez. S fantazmo hrepenenja.
Na Pegazu z angelskimi očmi.
Izmerjenim ugrezom na krmi ladje s privezom.
Reševanje iz utrujene lege puščobnega
enoličja. Dejanje, ki postane utelešenje –
elan vital, koprneče izčiščenje iz pepela.

Specifična teža rojstva brez okusa
umiranja v večnosti. Prah, ki izstopi
iz kamna v človeka, skopnel led v tekočine
življenja. Trepet v nabreklem stanju.
Dokončen arhaični smisel bivanja
tebe v meni. Afirmacija nujnosti
v izražanju sebe iz stvarnosti vsemogočne luči.
Podaljšek telesa z idejo bivanja.
Paysage nikoli dokončane izpolnitve.
Sonorno petje ptice ob vzletu.
Konjenica v človeškem telesu.

Ljubezničenje mehkih ljubezni v tisočerih
nežnostih, spočetih iz bolečine bivanja
v dremavih samostih mrzlih ognjišč.
Žogica na vrvici z odrivom v višino,
brezdušno izstopajoča v budnost,
v brezglasni mir, skoraj tiho spravno smeje,
brez prelomnega dosega razdeljivosti
na dosegu razcepa slepe točke,
ki se je vid ne more dotakniti.
Fikcija božjega, kjer se misel prelomi
in zogleni v žarku večnega.
Kot eliptični stavek v oklepaju.
Brez povedka. Leksika brez izkušnje.
Prekinitev dotakljivega z nedotakljivim.

KRILA PTICE

Skoz line drevesnih peruti,
skoz vrata svetlobe
prihaja topla misel –
krila ptice z dušo,
čarobni vznik pojočega
valovanja trave,
polet zelenega veselja
z radostjo metulja.

Odklepam vrata,
mešam barve poletnih cvetov
v svojih očeh.
V njih se je naselil učitelj,
ki riše barve sonca v meni,
metafizične meglice
daljnih galaksij,
raztopljene snovi ljubezni,
čiste zamisli in oblike stvari,
zakone narave in pomene,
smehljaje travnatega vonja,
vibracije, ki rastejo v mogočno
simfonije dišeče lipe,
s šepeti njenih korenin.

Dež spočne življenje
in spreminja sleherni hip rasti.
Ne čutim teže oblakov,
le nadaljevanje njihovi poti.
Nekaj se dogaja v zraku,
medtem ko je noč prebudila ptico,
da je razširila svoje peruti.

PRISLUHNITE...

Ugasnite luči
in prisluhnite v temi
besedi, ki se topló izgovarja.
Predigri glasov v prostornini,
odmevu gore, ozračju zvena v daljavi,
vraščeni v iskreči se kremen.
Besedi, ki mehča in topi kamenine,
objame in se vrne ko odrasteš.

Ptica razpira krila v horizontih,
njena krila plapolajo
in razgaljajo nebo,
kakor veter razžene ubogljive oblake.
Kakor zadrževani izdih dušo.

Cvetenje,
ki izgrebe svoj čas iz korenin.
Mehak dotik,
trpek okus
in radost medu.

Nekatere besede umró,
druge zaživijo kakor kraguljučki,
z belkastim oprsjem,
ki zobajo zrnje
in se zlijejo v tekočo snov.
Slečejo svoje perje in kožo,
da kri povije besedo
v toplo ponjavo dišeče polti. 

SKRIVNOSTNE IGRE BARV

Osvobodimo se čudnega vtisa,
da smo rojeni le za okras črni ebenovini.
Za bolestni blues oči v gubah temé,
da z milino ovenelih rož v očeh
darujemo dneve nočem.
Kaj bi brez fanfare življenja?
Izžarevanja lepote barv.

Dan se je poslovil z žarki
in se podal v naše sanje v barvah.
Vedno znova se svet polni z odtenki.
Eksplozija čustev na paleti.
Vse se izliva v hrepenenjski svet.
En sam tok kreativnih daril.
Unavzočenje predanosti lepoti.
Pretvarjanje hrepenenja v spolnitve.
Dogodje kolorita v deviško rojstvo
svetlobe. V luč. V misel.

Videno je telo kozmičnega božanstva.
Razodevajoča skrivnost iger sveta.
Fetiši in ideali naših oči.
Presežno v svoji presežnosti nepresegljivo.
Očiščenje in pomlajevanje čezse.

Uglaševanje melodije harmonije
v modri in rumeni. Sledi v kamnu.
Znamenja in odtenki idej v človeku.
Večrazsežnost resničnosti v rdečem.
Plohe modrosti med nebom in zemljo.
Statična masa, sij razpora. Prostor.
Plesalka obrnjena z rokama navzven.
Odrivanje in dotik zenita.
Karma stanja veselja skoz sito časa.
Osrečujoča raznobarvnost zaznav.
Plodilna sila kozmičnega smisla življenja.
Neizplesani ples zamaknjenih teles.
Soočenje barv iz oči v oči.
Upesnjena svetloba. Luč v besedi.
Eksistenca tkiva z lastnostjo mavrice.
Razpršitev roja zlatih čebel skozi somrak.

ZOBANJE

Danes je sončen dan. Potiho zobam.
Odnesli so zadnjo brento.
Veter odnaša orumenele liste
in trte so se zavile v molk počitka.

Mislim na porodne bolečine trte,
ko so obiralci z nje trgali grozde.
Tudi ko jo je vinogradnik obrezoval,
je čutila bolečine in točila solze.

Opazujem jagode, ki so še ostale
in čakajo v nedeljskem jutru na ptice.
Burja je odpihnila zadnji list
in slečena dojilja je nahranila vrabce.

Poznojesensko zobanje je opomin pticam,
naj si kljunov preveč ne razvadijo,
ker je človek veliko bolj zapleten,
kot si lahko vrabci mislijo.

Ljudje tudi točimo ogenj, gasimo dež,
odžagamo koreninam drevo in kurimo kresove.
V predalih imamo veliko več zakonov,
kot vse trte sveta lahko obrodijo jagod.

Gledam vinograd bitij, ki jim določajo
administrativne direktive njihov pomen.
Odločata butik modrosti sredi glave
in utekočinjeno sonce v čaši.

Duh po pijani noči je drugačen kot dehti grozd,
ki se spremeni v opoj za nazdravljanje
kupčijam, uspehom in udobni pojedini,
ko v Evropi preštevajo trte in kmete.

Kdo bo tebe trta v opoju grozdov ljubil?

MAJHNA ČUSTVA

Z glasbenim bleskom
naj mi stih spolzi iz rok.
Čaka ga žareča pot.
Dišeča fluidnost.
Vonj rdeče žarečega cveta.
Vsa sem čutno spevna,
magična, po kapljicah iztekajoča
se v besede, ki so vzele
stanje iz duše in ga polagajo
na jesenske liste, ki lebdijo
med nebom in zemljo.
Živijo kot majhna čustva za vas.
Slečejo svoje perje in kožo,
da kri povije besedo
v toplo ponjavo dišeče polti.

NOKTURNO

Vsak ima svoj nočni nokturno,
ko je gospodar svojih misli in sle.
Zapre se besedam
in se predaja dražilnim občutkom,
ki se mu naslednji dan
sploh ne zdijo pomembni.

Noč ima svojo moč.
Je kupica vina, ki uspava.
Umirja svet zvokov
in izroča domišljijo sanjam.

Trdi zidovi od molka
čakajo na uro,
da se približa jutro
zaprtim očem.

Spanje, izgubljeni čas.
ki me noč za nočjo povija,
kakor da je življenje sestavljeno
iz odštevanja ugaslih dni pod odejo.

Ko ponoči odvržem nočno srajco,
luna sprejema vase moje nago telo,
obilje, da bi odžejalo moškega
kakor studenčnica,
ki vre iz ženskega trebuha. 

SREDI NOČI

Spletla se je misel v kito
in se spustila po hrbtu
kakor govoreča kača iz podkožja.
Oblečena v ogenj pleza
skozi zeleno trato besed.

Kakor kita cvetja je
zagledana v zrcalo vode
in nemirno plivkanje.

Mistična zagori
in plete s svojimi prsti
skozi tolmune, brzice,
pore in odseve
sijoči ženski obraz.
Skoraj preveč za zajtrk
duše sredi noči.

Bistro lunino oko jo meri
in odpre meje širitve.
Izpoje se, ko voda pesni
in se kita spreminja v kri,
sredi noči.

Občutim svoje lase,
zapletene v robidovju,
ki jih ne morem nocoj
razvozlati v pesem. 

PESEM BREZ IMENA

Diham skozi številna vrata
svojega srca.
Beli polmeseci na nohtih roke
tipajo graciozne malenkosti
in drobne priložnosti,
ki cvetijo svojo safirno modro,
škrlatno cinober in beli bisus
na tkaninah travnikov,
z vtaknimi liki kerubov,
ki ohranjajo nebesne zapise.

Kot da bi legla na zemljo
in sanjala sama vzvišenost sonca
vse njegovo veselje v majhni nebeško
modri spominčici z nežnim leskom.

Vdihujem krilato auro vonjav,
medtem ko lističi rož molčijo
in rišejo vame mirujoče tišine.

Vidim jih in tipam z vsemi deli telesa,
čutim kako se odpirajo lističi rožam
in jaz nikoli ne morem doseči
tal travnika v njegovi višini.

Ne morem polzeti po kapljah
v stebla, cvetove in njihov pelod.
Ne morem tako široko
razpreti oči proti soncu.
Ne zmorem takega dihanja
in zibanja v vetru, čutiti plapolanja polj
in nimam tako prazničnega oblačila,
da bi se udeležila slavja tako veselega
praznovanja v življenju cvetlic.

Vsa sem zakopana v okove kože
in ne morem ven iz svojega lubja,
da bi občutila središče sveta
v listih razcvetelega gostoljubja rož,
ki so sestopile s svojimi svetlimi lasmi
iz neskončno oddaljenih svetov.
Kako rada bi vstopila v dišeča barvna
prepletanja in polzenja čudežnih rož mogot
in dosegla magmo svojega prerojenja. 

RAST

Postala je rodovitna prst.
Nad razcepom zabite zagozde,
pod težo vetra ji rana solzi.
Deblo ji govori, naj spozna bol
in potešitev poželenja rasti,
naj razume pomen in vsak svoj dih.

Ko stvari rastejo, slonijo ob robu
mehke svetlobe ob polknih sveta.
Kar rast odkriva, zakriva.
Liha števila jo kodrajo
s povzdignjeno rumeno.
Pod površino se odpirajo črte
iz globine v daljavo in višino
in sipljejo semena
v pojme, zavite v skrivnost.

Žene jih veter, ki odnaša dneve
in dela luknje v spominu,
riše paralele, sečnice, kote,
odklone in zaporedja trenutkov.
Veter sejalec semen po zemeljski obli

z glavo globoko v prahu.
V puhu topolovih isker.
V koreninah, ki ustvarjajo višino
z razpiranjem nosnic visoko,
kjer rastejo rdeči tulipani.

GIB V MIROVANJU

Zamrznil me je gib.
Ostala sem takšna,
kot sem bila
na fotografiji.

Odmrznil se mi je spomin
in občutila sem,
da sem znotraj takšna,
kot sem bila na zunaj.

Recikliram sliko v sebi,
zvijam utrinke v svilo časa,
ki se s hrbtom oddaljuje
in me sili,
da se zaviram.

V mirovanju
počiva točka. Trenutek,
ko sem se zaupala očem,
ki jih še ni
in bodo gledale zamrznjen gib,
ki je v trenutku obstal.

Srečujem se na obrobju miline
soja videnj, ki povezujejo
plamene vžiganja in izgorevanja.
Aluzije, ki so dediščina besedi. 

POGLED ČEZ MORJE

Bleščeča pot, v modrini val.
Hoja po morju v daljavi.
Nad valovi val neba.
Pogled, dovolj prostora
za misli in občutke sanj.
Brez teže sveta lebdeč polet.
Za svobodo. Dihanje snovi.

Sprehod med izbrušenimi
površinami valovanja.
Drsenje po morski peni.
Zlomi ostrin.
Simfonija džunke
skozi sinjino daljav sveta.

Sila davnega pregiba.
Ospredje modro, ozadje delirij. Up.
Muzika sfer. Slovar ribje govorice.
Prilastek, ki znotraj pridih stopnjuje,
veslanje življenja v pristan.
Izravnavanje geometrijskih središč.
Občutki. Nedoločljivost biti sen.

Pojoče sirene. Zapeljevanja zven.
Bežeča moč, ki polaga
med zasuke in prelome roj belih zvezd.
Trenutek v zmagoslavni barvi modro.
Fuga misli v besede in stavke.
Morda spolnitev, morda potešitev.

DROBNA SPOMIČICA

Rdečkasta, nad morjem
je slovo dnevu jemala.
Čez sadeže v sencah dreves.
Jaz sem stekla naproti,
nato sem tekla za njo
in jo klicala: »Vrni mi dan!«

Na travniku sem se s klici trudila.
Bila je slovesna, a moji klici zaman.
Kljub mežikanju z zaspanimi vekami
in njeni gorkoti, se čas ni ustavil
in vrnil nazaj. Tedaj se mi prijazno
oglasi in nasmehne veter,
ves nor od mladih želja, upehan,
že skoraj obseden od svojih moči.

Trudil se je, da me odnese s plesom
navzgor, da bi skupaj uživala zvezde,
ki v naporih ohranjanja svetlobe,
čakajo name in se zbirajo v tropih,
s svetlimi obličji in neskončno veliko
časa vzdržijo, kot bi imele
te drobcene stvarce zavest.

Mene se je loteval obup.
Bojazen noči.
Za let soglasje in privolitev.
Želja, da potrkam po zvenenju
nebesnih teles, če govorijo in se
odzivajo na čuteči način.

Nebo je višje od mene. Polno čudes.
A jaz jim dolgujem žarek svetlobe.
S skorjo zemlje oblepljena koža,
bolj nevedna kot spominčica ob potoku,
drobna rožica, ki je človek nima za mar.

Ko gorijo kresovi sonca po skalah,
ta mala roža nič ne sprašuje, le sanja
z zlatimi pestiči, zazrta v prisluh
mojemu nemiru, s tisoč vprašanji,
kakor da bi njena nežnost drhtela v meni
in mi hotela razložiti mnoga iskanja.
Kot da bi si izmišljala v svoji rasti in cvetenju
veliko lepih želja zame: da vstopim v njene
drobne skrivnosti, ko pa je sprejela vase
polovico neba in slapove svetlobe tedaj,
ko sem omagovala v sobi od utrudljivega dela.

In kako majhen cvet mi je pričaral utvaro,
da me spominčica, mala stoječa svetilka
v zelenih čeveljcih na travniku, opogumlja,
ko moja mala stročnica, moj mali rožiček,
to moje nemirno srce, še ni spoznalo,
da je vsak dan za sebe sončni praznik,
ki se prevesi k večernemu zatonu
in da je bil namenjen rudarjem pod zemljo
in vsej drveči sodrgi z avtomobili,
lepim in grdim, zdravim in bolnim,
mravlji in pajku, kači in krokodilu
in da imaš zato dober razlog,
da ne jočeš in tekaš za časom.

Poglej to drobno spominčico,
ki preživi tudi brez vrčka piva
v temni in zadimljeni taverni!
Kakšna modrost živeti z naravo! 

NEDELJSKI IZLET V NARAVO

Nedeljski izlet v naravo
Odznotraj ji je žarel obraz
in duša je šumela
kakor kita cvetnih kobulov
v nevidni gozdni globeli.
Igre svetlobe so prodirale
s poželenjem skozi zvoke in barve.
Gibala in dihala je kakor drevo,
listi, sadeži in veje.

Imela je vklenjeno srce
prav na mestu, kjer jo je ptica
pričakovala s svojim petjem.

V tem njenem samotnem bivališču
je občutila zdravilno moč rastlin.
Prevzel jo je poseben domačijski vonj
po dimu ognjišča in senu prve košnje,
ki je že skoraj sveto opravilo,
ko spremenja občutke v besedo.

Nedeljsko dopolne je polno čudežev .
Vse stvari dajejo duši svoj notranji smisel.
Narava uči opazovati in prisluhniti vetru.
Postati previden s svojo stopinjo in roko.
Nauči te biti njen del, jo vdano spoštovati.

Zaslišiš glas gozdnega duha in njegovo
magično snubljenje v hrastovem želodu,
ki napenja svoje zelenkaste sadeže,
da dojameš bistvo sveta.

Narava združi v sebi vse čudovite
darove in zmožnost, kako postati
neprekosljivi del njene dobrote!
Vsakomur njemu lastne, enkratne
misli so priložnosti za doživetja,
ki ostanejo ponotranjena sreča trenutka.

UTRINEK

Na šanku v bifeju so bila jabolka,
ki niso bila namenjena izvozu.
Majhen ostanek prijaznosti
iz preživelih časov. Čudno.
Ljubeznivost, za katero
ni treba odšteti plačila.

Paraplegiki dirjajo na vozičkih
sem ter tja po terapijah
in se dobrovoljno smejijo.
Dajejo vtis, da so med njimi
sami srečneži, ki živijo drug
s drugim v prijazen prijateljstvu.
Vsi za enega, eden za vse.

Med njimi je bil tudi človek,
do katerega sem začutila posebno
naklonjenost. Ni bil paraplegik
pa tudi popolnoma zdrav ni bil.
Bil je eden izmed mnogih
vodnih ljudi iz bazena.
Bil je nekaj posebnega.
Upiral se je bogovom,
da ni hotel sprejeti let, ki so mu
bila odmerjena. Opazila sem, da je
pogrešal del mene v sebi, zato sem mu
poklonila pesniško zbirko.

Listal je in bral. Nato me je pogledal
in rekel: »Nimam tu ničesar, kar bi vam
poklonil.« Vzel je v roke vazo na mizi,
v kateri je bila vrtnica in jo položil pred mene.

Naslednji dan me je čakal na hodniku
in mi rekel: Čakal sem vas. Odhajam,
Pa sem se spomnil, da imate radi
modro frankinjo. Prinesel sem vam jo
z bizeljskega gradu. Zahvalila sem se mu.
Ponudila jo bom svojim ob božičnem kosilu.
Zares me je razveselil s svojo pozornostjo.

TAKO PREPRIČANA SEM

Pod strešniki spijo odložene misli,
da si odpočijejo med bregovi uličnih hiš.
Čolni z ljudmi bodo zdrseli v jutranji vrvež.
Nikogar ni, ki bi videl drobno telo mojih misli,
jih položil v šatuljo in odšel z njimi domov.

Tako upehane so, zleknjene pod trenutek
kopastih oblakov in prosojne kot pajčevina.
Spreminjajo se v kaplje z notranjim klicem,
povezane s plodovno vodo kot da smo eno,
ki prši z neba in se razbremenjuje teže.

Kako majhne in nepomembne so,
ko polzijo po listih granatnih cvetov
in zasledujejo vonj po rdečem sadežu.
Tako prepričana sem, da nosijo v sebi
moje smehljaje v življenje svojih plodov.

BITI ZGORAJ TAM SPODAJ

Hostesa skrbi za sanje sanj,
med vzletom kot metulj
na ramo položi krilo roke,
vzneseno skozi luči zaveso plim.

Vzpni se višje, virtualno čudosilen lesk,
prilepljen za oblak, v razsežju jasnine
precejan dež, v oblaku čista voda,
brezimen stek navzgor v hrepenenje
s sledmi soli skozi trk besed.

Biti zgoraj tam spodaj, prižgan v plamen,
z nihalom v roki, nedotaknjen šumnik,
tiho zajetje, s čustvenim impulzom
zazrt v lahkotnost cvetnih listov rože,
ki izrisujejo gibanje žarenja znotraj prsi.

Razpeti mehkobo linij, žlahtno izbran uhan,
raztopljen zven v barvnem sijaju sanj.
Teči mimo perunik vijoličnega morja,
preseči višnjeve obraze blodnih misli
in ostati lesk v prstanu iz belega ahata,
kalcedom v kremenu. Ahoj, kje ste ljudje?

NASMUKANE OČI

Roka, ki nosi razpokana vlakna,
je danes nasmukala oči s teles.
Ko bi vsaj bile rože za praznični šopek.
Oči so bile obarvane kakor pirhi,
v škrlatno barvo z vrisanimi obroči po obrazih.
Ljudje so kakor podivjane freze razbijali kepe prsti.
Bili so že skoraj sami prst in udarjali sebe
z bičem bolečine po praznini srca.
Bili so ljudje, ki sebe niso dojeli.
Vanje so položena morja soli,
a vse školjke nosijo glasbo v sebi,
ljudje pa vreščijo in jih preglasijo.

Vidim poglede teh oči s poljasnimi videnji,
ki slabijo in tanjšajo sebi srce in bledijo obraz.
Nesrečni so, v duši brez topline in miline.
Oh, ko bi vsaj te nasmukane oči
sledile svetlobi, vstale iz smrti v življenje,
iz teme v svetlobo človeškega duha.
Žalost je sol zemlje, veselje jasnina neba.
Oči so ustvarjene zato, da cvetijo v šopku človeštva.

GOVORICA PTICE

Na meji jutranjega spanja
pišem z vetrom.
Kot dih nosi barve lesa
in zaznave zvokov
večnega gibanja vej.

Pelod puhastih semen
se je ustavil za šalom
in sanja pozlačene barve dreves.

V lokih nad visoko travo
lebdijo zlastosončne galerije.
Po vejah posedajo
tihe govorice ptic.

Oblači me mlado jutro.
Prepevam s pomočjo besede.
Pljuskam plimo in oseko
svojih razpoloženj.

Čutim, da debla škripljejo
in da krošnje razpenjajo
bele lanene rjuhe cvetov.

Prepevam! Vse se giblje.
Sonce mi je obtičalo v srcu.
Svetlobo mi natoči v kri!

V TRAVI

Osrečujoče nasičena ros je ležala v travi
in gledala odlet galebov na morje.
Imela je dušo pripeto na ladijsko vrv,
na srcu sidro, ki jo je prikovalo k obrežju.

Bila je sestavljena iz nedotakljive luči,
ki ji je poganjala jadra na mestu spomina.
Ni vedela ali ima kožo iz draguljev
ali iz svile, ali je list, ki se tišči k rastlini.

Zdelo se ji je, da se spreminja v čolniček,
ki ga bo vetrič odpihnil na morje.
Pod seboj je občutila drhtenje sokov
v bilkah in nežne želje cvetov.

Bila je v poeziji trenutka, kjer sta se
nekoč ljubila in se koprnenje utelesi.
S čolnom so odplavale želje v njegov objem,
razprte kot zarja z razpuščenimi sončnimi lasmi.

HARMONIJE

Iztrgala sem okras rumene njive
in ples razigranega zrnja,
ki je zarisovalo blagostanje kruha
in veselje sonca.

Stkala sem iz slamic aranžma sreče,
ki je po svojem vonju podoben gnezdu ptice,
ki sprejema v dar bilke in plodove klasja,
ko s čistim letom določi obraz in smeri neba.

Shranila sem v svoje srce soj ognjišča
in dimenzije ognja, ki zbližujejo
in podaljšujejo razdalje plamenov,
ki razumejo sanje in prostore strasti.

Iščem svoj obraz na valovih pšeničnega polja.
izbe zazibanih skritih resnic v sebi,
ki so me zgradile iz rodne zemlje
in iz kamnov sezidale moj dom.

Prisluhnem nemiru, ki te stvari premetava
v meni. Tipam ostre drobce steklovine,
ki so sestavljali ogledala mojih podob
in mi kazala dremavo hrepenenje mladosti.

Ne sprašujem več po volji tistega obraza,
ki je bil sladek kot med in edinstven.
Skoraj vse sipke kristale sem usula na kup
in zrasla je velika prosojna kupola.

V njej sameva mirni prostorček bivanja,
kjer se razvozlavajo nove razsežnosti.
Koliko smotrov se zarisuje v duši cvetličarke,
ki ustvarja tihožitje raznobarvnega šopka

SANJE

Le kaj bomo
s tolikšno količino neba.
Za sanje potrebujemo noč,
da se izprazni oko.

Sanje zvodenijo.
Odtekajo in zalivajo nebo.
Nebo je koža stkana iz sanj,
ki čaka, da dan razsvetli nočni privid,
ki so ga želje izsanjale v temi.
Sanje so projekcija duha
z neizpolnjenimi željami dneva.

Zvezde so biseri neizsanjanih ljubezni.
Sonce je sedež njihove zgostitve.
Sanje so odluščeni del noči.
So galerija slik v očesu.
Nebo je naročje človekovih pravljic.
Je zategli zvok hrepenenja
in ležišče upanja.

Nebo je neizmerno.
Razmnožuje mladiče vzdihe
in kropi nočne plime sreče z dežjem.
Tako mogočno je in veliko,
da mu teža sanj udira streho.

Sončnica je v temi sklonila glavo
in sanjala, kako sonce hoče razširiti
svoje kraljestvo v njenem cvetu.
Na nebu se prerivajo tudi sanje
zapuščenih psov.
Izgubljena ptica v preletu sanja,
da bi poletela še višje v nebo
in se nazobala človekovih sanj.

VARUHINJA KAMNA

Usedla sem se na gubast kamen,
ki mi je pripovedoval zgodbe dežja.
Govoril mi je o mladi zvezdi,
ki se je zaljubila vanj.
Dal mi je vedeti, da je dopolnjeno
delo maternih zvezdnih rok.

Pel je in studenec je žuborel v njem.
Delal je vreme, strmel v nebo
in nastavljal obraz pretanjenim
ognjem nočne svetlobe.

Kamen je bil do mene zadržan.
Jaz sem se čutila v rahlem
duhovnem razmerju z njim.

Nebo je potemnelo. Sklenila sem,
da mu bom delala družbo do jutranjih ur,
dokler ga sonce ne ogreje.
Kamen je bil pripravljen na hladen srh,
ki se ne meni za njegovo dušo.

Nisem uporabila velikih besed.
Govorila sem mu o gorskem potoku
in šumečih vodah med skalami,
in že sem začutila, da je hvaležno zadihal.

Zapihal je veter in sklonil drevo nad njim.
Veja se je s svojimi prsti dotaknila
njegovega telesa in sonce je zasijalo
z zlatimi prelivajočimi se tančicami v daljavi.

Oba sva imela ob tem dotiku čudoviti občutek.
Odšla sem po gozdu naprej prav tedaj,
ko je globoko vdihnil, zajel zemljo in pognal
svojo zeleno brst skozi ranjeni obraz
in objel del moje duše, ki sem jo pustila na njem.
Tedaj sem zaslišala pritajen šepet
naj ostanem varuhinja kamna. 
Kamen spi v meni!

KAMENJE

Sebe sem našla v kamnolomu,
ko sem videla vse tiste gmote
nepremičnega kamenja,
ki se rušijo in dobivajo oblike.
V njih sem videla ves svoj razpon.
Od majhnih škrl do ogromnih kamnov,
ki še niso imeli oblike.

Pojavila sem se v rušenju
med neobdelanimi kamni,
ki jih še ni imel kamnosek v rokah.
Vsa sem bila prašna od prsti,
v kamnitem oblačilu.

Bila sem nepremična kot kamen,
a ko se je začelo kamenje
v kamnolomu rušiti, sem spoznala
tisočero oblik in vsak kamen lahko
imenujem s pravim imenom,
če ga uporabim za določen namen.

Z vsakim kamnom posebej lahko
sezidam veliko zgradbo,
lahko ga vgradim v prag svojega doma,
kamor bom vstopila,
ko bo kdo zalučal kamen vame.
Kamne lahko vgradim v stopnice,
po katerih se bom vzpenjala navzgor.

Lahko položim tudi škrlo ob škrli
in si tlakujem ravno pot,
ki me bo vodila k sami sebi.
Pomembno je, da ne postavljam
kamnov na pot svoji hoji
in da jih odstranim, če padejo nanjo.

Brez upora so se mi kamenčki
prilagajali rokam, ko sem jih v otroških
igricah metala v zrak.
Tako so se odrivali kot sanje
in padali nazaj na tla.

MELODIJE

Skozi sedem tančic pojo melodije
in zibljejo veselje svojih bokov
kot ples vznesenega razcveta svetlobe.

Zrahljano vlažno migljanje akordov
čez razpenjene drhteče pene glasilk,
vzhajajoče iz dojk kakor sonce neba.

Sanjski serafini ženejo veter pod oblak
in nedeljsko jutro topi led na vekah srca,
kipeče v energiji prvinske strasti.

Šepetaje z glasom čiste rose na cvetu,
pentljast metulj na kljunu perunike
pije poljube iz njenih slanih oči.

Melodije glas ogrlico molka cvetu okrepi.
Še čistejša, še glasnejša arija zveni. Diamanti v očeh.
Škorčevka s svetlimi pegami je pristala na ogonu.

ZIDNI POPONEC

Pijem kaplje žada iz trstičja.
Gledam smehljaj cvetov,
namenjen mojim žejnim očem.
V njem se potaplja luč
in drhtijo ledeni kristali.

Polglasen je prisluh zelenemu
ki se prebuja v dneve svetlobe,
kjer bodo gnezdile ptice.

Zaspana utrujenost zemlje
zbuja otrple korenine,
da poženejo svoje brsti.
Naj zbudi se prespano drevo,
da prebudi mravlje in hrošče.
S svojimi zelenimi rokami nebo!

Zaprem oči in prisluhnem prasketanju.
Slišim kako poganjajo korenine.
V žametnih pogledih brstičev navzdol
zagledam pisave prsti po obzidju,
ki se premikajo in vstajajo v življenje
narave iz skalnatih globeli.

Prešine me občutje veselja.
Prihaja z letnim časom pomladi,
s podaljšano senco drevesa čez moje srce.

Zakličem: »Zidni poponec cveti!«
Hodim. Srečam številne ljudi,
ki jim obraz veselja nikoli ne cveti,
čeprav smo del prebujajoče narave
in čuteče rastline pod soncem tudi mi.

HVALNICA SONCU

Po zatemnitvi, v mesečini noči čakam jutro,
da izrečem soncu tiho hvalnico,
ko raztrosi semenje luči.
S hvaležnostjo mu podarjam sadove dneva.

Kako bi pisala brez sončeve svetilke,
kako naj se sprehajala pod žarki,
ne da bi občutila košček sončnega miru,
delček sončeve ljubezni in iskro življenja,
ko mi pa trosi dragotine in me hrani
iz svoje mogočne sklede ljubezni.

Vsa sem še v rumenem oblačilu,
svetloba mi je danes zjutraj
potegnila žaluzije noči k višku.
Vkrcala sem se na vesoljno ladjo,
obrnjena hvaležno proti njenemu krmarju.

O, sonce sposobno za veslanje skozi
negostoljubno votlino človekove duše,
koliko ubranega valovanja mi podarjajo
razgrete kamenine vesoljne duše.

Prebodena v najbolj občutljivo čakro prosojnosti,
izstopam iz svoje glinaste krogle
kot lik približka sončne popolnosti k višku,
podobna neurjem samotnih sončevih neviht,
med tem ko srkam rose
jutranjih ljubezni in izrekam zvečer hvalnico
soncu v mojih izjemnih trenutkih
stapljanja z njegovo ljubeznijo. 

DEŽEVNI DAN

Skozi okno gledam melanholični dan.
Droban dež mi trka na okno
in moj vrat se steguje v siv dan.
V mokra tla mi polzi pogled.
Kakor curek žalosti se razteguje
mlaka deževne brozge.

Zakaj je jutro pozabilo prinesti sonce s seboj?
Mogoče je danes utrujeno zaspalo.
Kaj pa če se je izpraznilo,
ker mu nihče ni namenjal lepe besede.
Mogoče se želi danes odpočiti v morju
in tam diha kot ljubkovanje jutrišnjega dne.

Nekaj se res svetlika za oblaki
pa je tako neopredeljeno.
Skriva mi svoj pravi obraz.
Kaj pa če misli, da nam ni več potrebno
in da smo v tem deževnem vremenu
sami sebe spremenili v smehljaj.
Tako sama se čutim brez njegove topline.

IZKOŠČIČENE MISLI

Katere besede boš uporabil
za označitev svoje nevednosti;
ali je sploh potrebno, da ji daš ime.

Ko življenje olupi, izlušči in izkoščiči
misli iz lupine, je vse odveč.
Katere modrosti človekovega
prebivanja bodo uporabljene,
ko bomo razmišljali o svoji končnosti.

Ves hrepenenjski si se že rodil,
ko si se začel poslavljati.
Tako dokončno si zavezan zemlji
in čudežu, da si tu na njej
in da si že od vedno začaran
v svoji presunljivosti želje,
da te neznansko žeja kakšno ime
boš dal svoji nevednosti,
ko se zvečer poslavlja svetnica
bledih lic in izziva trenutke praznine.

Tako razdeljen si v nenehnem
prilagajanju različnim vlogam,
ki se zatekajo v krilati duh ploda
in ga hočejo poimenovati,
zanikati ali priznavati,
ko ta umira od duševne navzočnosti
in neizrekljivega zloma.

Vselej odhaja človek nag, slečen duha.
Vitraž tišine zaigra tiho simfonijo
medlih odtenkov neba nad pasjo uto,
brez kančka pomembnosti ptičjim krilom,
ki negibne obležijo na dlani zemlje. 

SPRAŠEVANJE

V prsih,
kjer se razprostira srce
in pokrajina spominov,
gori.

Zublji so ožgali
krošnjo drevesu
in sen razcvetelega obraza.

Duša se je dvigala
k luči
in se dotaknila sentimenta
vesoljne duše.

Bilo je nocoj,
ko sem kot mesečnik
zrla v meglo uličnih svetilk
in se spraševala,
kako je bilo,
ko je na tem mestu
cvetelo drevo,
ki je izgubilo tla.

ŠKRLATNI AMBROVEC

Ustvari si nov koncept življenja,
ko bo duša onostranska.
V dovršenem redu trenutka.
Trušč luči, ki izvali spomin.

Ker duh nima domovine,
si mora najti azil.
Sončni panteon,
kjer rajajo ozvezdja.

Tam stoji kamen
s koščkom čiste patine.
Iz samih občutkov,
ki so združili v zgradbo svet.

Bo sedanji hip preteklosti.
Bo sedanjost prihodnosti.
V kamnu red topljivosti
z občutjem naročja.

Vzvišeni prostor ambon
se odpre pisavam
in ustvarja učinek sanj duha
mati = telo = posoda = prostor.

Nad skrajnimi mejami zavesti
se iskra razplamti v plamen,
ki uniči rob
in poganja čas v ples.

Kamen je navzočnost
na globlji ravni
pretanjenega stopnjevanja
občutkov in čustev.

Je ljubimec,
ki leži na bradavicah duše.
Sveti čas svilen in odišavljen.
Ples večnega.

Hotnica je pognala cvet
s slinastim jezikom sle po življenju.
Škrlatni ambrovec jo ljubkuje.
Harmonija plete svoj rej.

MOJA DUŠA DANES

Moja duša je nocoj zibala
svetlo zvezdno nebo.
Dani se in duša zre čez morje
in se razpeta seli
z galebi po morski gladini.

Useda se na skalne grebene
in sanja od osrečujoče nasičenosti.
Moje duhovno telo je odrešujoč
pohodnik, ki premika gore
in prestavlja galerije svetlobe v srce.

Deli dobro voljo, nasmehe in sanje,
se sprehaja med zlatimi drevesi,
v zvoke ovito seje po svetu
ljubezen in plava s fenom modrine
nad vodami v spremstvu grlice,
ki gruli v cvetličnem vrtu
silno ljubezen in pogumno hrepenenje,
blagoglasje duše in sanja
zvoke prasketanja barv,
ki jih zbuja v jutranji rosi.

Moj duh živi s spomini in obrazi
svojega hrepenenja.
Ko bega, pogosto zbeži v drugo srce,
da bi se tam raztegnil
in v njem naselil svoj dih,
da bi mogel kot roža v njem razcveteti,
zoreti in mezeti svoj sadež.

Moja duša se vedno vrača vame
za nekaj morskih milj prenovljena,
za nekaj dihov bogatejša.
Danes je utrujena zaspala,
da bo jutri strmela v svet
v njegovi novi podobi.

UPANJE, SVETLOBA IN KRUH

Po krvi plavajo roke dobrote,
ki režejo in razdajajo drobtinice kruha.
Po krvi plavajo kamni in moč,
s katerimi zidamo domove sreče.
Kamni so moč, ki se lahko sprevržejo
v svoje nasprotje, če jim človek ne odpre duše.

Vse je upanje, vse je svetloba in kruh.
Na zidakih ljubezni stoji svet.
Kruh je vpet v človeško ljubezen.
Kruh je snovna sestavina ljubezni.

Skoz kruh pronica svetloba duha
in rasti. Ko upanje vžiga iskre,
vsa narava zahrepeni in zabrsti.
Svetloba je upanje, ki zaživi v kruhu.
Roke imajo notranja znamenja božje volje.
To občutim, ko skoznje potuje
toliko prejemanja in toliko dajanja.

Le kaj bi bilo drugega v rokah, če ne kruh,
ki ima vse lastnosti hrane človeške ljubezni.
V kruhu so vetrnice, ki premikajo
zračne tokove časa in obvetrje prostora.
V njem raste volja do sprememb.

Kruh vzhaja in kvas rasti ga povezuje
v enost, ko nasiti vso družino in svet.
V kruhu leži bela njiva cvetoče ajde,
a barva kruha pove, da raste ajda iz zemlje.
Na kruhu je zlata barva in njeni žarki
povedo, da raste pšenica iz svetlobe.

Ob kruhu stoji upehani sadež,
ki pove, da je zrasel iz krvi.
En sam zakon samopreseganja
je v rokah sončne dobrote,
ki pečejo, režejo in delijo kruh.
Žito in ajda plešeta svoj topel kruh
in šumita valovanje v vetru ljubezni.

VELIKA NOČ

Na zidcu je.
Odel se je v belo ruto
in čaka z oljčno vejico,
prepričan, da gleda ljudem,
mir v oči.

V vetru je in se smehlja
težkim listom vode,
kot bila bi tekočina žalosti prva,
pred zrahljano besedo ljubezen.
Približal se je ustnicam,
ki so to besedo izgovarjale.

Tako zapečatena je še resnica,
Ki se plazi po srcu in ga ziba,
utripajočega med pomladnim cvetjem
in odpira okno,
da bodo prestopili angeli v ta svet rož
in slavljenja praznika Velike noči,
ko izruvano drevo cveti
v kotičkih ust z nasmehom.

Vstajenje so meje, v katerih živimo,
in praznik Velike noči spodbuja čute,
da ga doživimo v skladu s Kristusovim
namenom vstajenja od mrtvih,
z dobroto in ljubeznijo odrešitve,
ki sta se naselila v cvetovih,
povzdignjena na belih drevesih,
da se pridružimo temu spevu resnice.

V DREVESU

Prebirala sem knjigo na listih drevesa
in nisem slutila ptice v njej.
Po kapljicah sem priklicala glasove
in ptica je ustvarjala novo gibanje
v ognjenem stebru svetlobe,
ki je nisem mogla prijeti
in se je nisem mogla dotakniti.

Krhala se je noč in glas ptice je zapel.
Nenavaden lesk miline z glasbeno
spremljavo je bil. Videla sem se
v notranjosti prihodnosti.
Preglasila me je luč in sozvočje ptice
v ritmu s kozmičnim plesalcem.

Ptica je začela zeleneti in perjaste peruti
so se spreminjale v vodéni lik plesalca
v svoji razsvetljeni podobi.
Branje knjige se je nadaljevalo
vse do zadnje strani.
Kakor daleč je seglo oko
in ptica se je spremenila v sijočo zvezdo.
Jesenovo listje je padalo na tla
in zvok ptice je okamnel.
Vodne kaplje so zmočile obraz.

Če hočeš brati pisave listov na drevesih,
moraš biti iz iste snovi. Svetloba postaja
na koži vse tanjša in zvok v ušesih vse glasnejši.
Brusi površine in se prelamlja znotraj.
Ostani v drevesu, ki te je sprejelo vase. 

OBLAK

Nisem še voda,
ki bi plapolala v vetru
in šumela v zelenem listu.

Nisem še drevo
in ne korenina.
Sem še oblak
nad horizontom
in vem kje je rastlinje
na rano skale položeno

Slišim klic
naj spremenim svojo smer,
a ne morem izriniti sonca,
ki skrbi, da se rasti daruje
s svojo toplino.

Ko bo čas za to,
bo njegova odložena ljubezen
deležna curka potešitve.

Odpravil sem se na pot.
Sem sel sonca.
Čakam na njegov hip,
da lahko spregovorim
in opravim svoje delo
po zakonih sonca in vode.

ŠUŠTEČE PREMIKANJE

Nihanje v razsežnost zlatega listja.
V prežarjeno notranjost skozi razpoke
duhovne zgradbe duše.

Šušteče premikanje med travo in trstičjem
skozi zaporedje podob, ki mezijo svoje prstičje.
Potopitev med goste barve spominov.
Izlizovanje iz globoke navznoter
obrnjene luči. Iztekanje iz razročja
v vodovje, ki hladi in odžeja,
ko ozeleni orumenelo kri.

Raznožena čez slemena bivanja.
Porumenevanje zelenega med popotniki,
ki krožijo kakor zrak in oblaki,
brez odpovedi telesu, ugodju,
hrepenenju in sanjam.

Usihanje, ko luč dozoreva
v tihožitje čutenja s prikupno gubo
ljubečega utrinka, ki se vrača,
kot od sonca poduhovljeni dež
in odžeja s spominom nanj.

SONČNO JUTRO

Danes je lep sončen dan.
Glas ljudi na ulici
je nasičen z ljubeznijo.
V gnezdu je škorec,
ki zoblje veselje.
Otroci pobirajo žarke
po škrlah in zlagajo lesk
in veselje v oči.
Sosed posluša Mozarta.
Njegovi mački se ježi dlaka,
ker je nanjo zalajal kuža.
Ribič prepeva in iz vrečke
mu padajo ribe, male srdelce.
Mački veselo pobirajo ribe.
Nato je stari prišel domov
opit z dizlom, se zamajal
in je bilo sončne nedelje konec.
Skipnil je v posteljo in zasmrčal.

LEPOTA

Kje je ostrina vida,
kje je razdalja med magmo
in cvetočo orhidejo
v apoliničnem svetu podob,
ideja lepega, lik, paradigma,
hierarhija idej na najvišjem mestu?

Kje je mera moje ljubezni,
da občudujem prečudovito telo,
v katerega sejem svoje misli.
Je to svetloba, ki prihaja od ognja
za mojim hrbtom, zapisana meri globine?

Je potovanje v mistični svet,
skladnost razmerij pomlajene duše,
simetrija in omejitev misli odseva,
ki jo izraža resnica, vznemirjena strast,
ko argument izrekanja seže po lepoti
breztelesnosti, podeljevanju miline,
razsojanju čutil, predajanju ljubkemu
prividu odseva sanj doživljajske zavesti.

Lepota številnih cvetov mi podeljuje merilo,
izvirnik, ki se povezuje v harmonijo enotnosti,
razmišljanje v moji prvini bitne določenosti.
Koliko redkejša je, spojena z najtežjim
pogojem na svetu, globoko spoznavna
lepota ljubezni, ki potrebuje človeka
z duhovnim obrazom in vzbuja občutek veselja.

Kakšna neizmerna telovadba duha,
igralska mimika, brez trivialnih pasaž,
drsenje med razklanostjo sveta
v utrip povzdigujoče čudežnosti.
Zdrs v briljantni valček,
ki poganja utrip srca v zamaknjenost.
Lepota, zajeta v vsoti vseh duš,
v ideji o absolutnem duhu,
ki sproža logiko razmišljanja
s soglasjem njenega utelešenja.

AJDA

V belo planjavo zložena duša neba.
Vžig, ki tlakuje domačo njivo s krili
majhnih metuljev v drobne cvetove.

O potopljena sladkost v biseru beline
s pljuči žitarice, vstani iz zemlje
s svojo biserno kožo, ko pride tvoj letni čas!

Ti znaš nositi v sebi rose, hlepeče iz vrenja
korenin v slapove nevestinega oblačila,
s svojimi plodovi v naročju in z napisi,
znamenji devištva tvoje prsti.

Kako mikavno je cvetoče telo zemlje,
oblečene v belo oblačilo v valovanju nežnih vetrov,
kot pena prostranih nižin, kjer ni morja,
kjer se rudnina spreminja v seme srca,
v cvetove, ki se s svojimi drobnimi prstki
dotikajo otroških iger in mlečnih sanj.

Cvetoča koprena nedolžnosti in čistosti,
spev kot jata belih golobic na nebu,
lepota semena, ki jo nosi sonce
k zatonu v svojem spominu.

Kosme v laseh ženske, ki se pripravlja na žetev,
spominja na prostrano zasneženo polje
in na zimski ključ, ki bo odklepal shrambe
in tedaj se ajda spremeni in postane iz svoje luči
hrana, ki spremeni barvo svojih cvetov.

Ajda postane podobna svoji materi zemlji,
ki je poganjala svoje telo proti luči,
da ponudi otrokom kruh kot hrano neba
na domači mizi s plodovi belih prostranih ravnic.

Srce v tišini izreče hvalnico ajdi in kruhu.
V vsakem njenem zrnu počiva ljubezen,
ki jo mati iz svojih rok ponudi svojim otrokom.

REZINA KRUHA

V jutranji zarji se sprehajam ob žitni njivi
in mislim o kruhu. Iščem v žitu obraz svoje duše.
Tedaj vzvalovi pšenično polje in se v ritmu zemlje
prelije v glasbo šelestenja in nežen žitni spev.
Naj me drhtenje zrnja pred žetvijo umiri!
Moja srčna stran je prislonjena h klasju
in zemlja me gleda s svojimi očmi,
s svojim toplim občutkom žetve in miru.

Eno samo zrno pšenice lahko reši svet pred lakoto,
eno samo zrno pšenice zraste v klas,
en sam klas nosi v sebi seme žitnega polja,
ki mi je začelo rasti v srcu in jaz sem začela
graditi porušeni svet v zavetju pšenice.
V naročju zlate pšenične idile se je med zrni
razlezla dobrota in vabljiv vonj po kruhu.
Čas je dozorel za žetev, mlačev in retanje zrnja.

Pred menoj je zažarelo veliko žitno polje.
V sebi sem čutila praznik žetve in kruha,
čutila sem vonj pšenice in poljskega cvetja,
čutila sem žuborenje kruha nad mirno dolino
in obsijani svet s potešitvijo lakote.

Vsaka družina naj speče svoj hlebček.
Žuljave roke, ki znajo pridelati kruh,
so blaginja naroda in celega sveta.
Z rezino kruha povejmo vsaki sestri
in vsakemu bratu: »Rad te imam!« 

IGRE MESEČEVE SVETLOBE

Pozlačeno uho bi se rado dotaknilo glasu,
ki je napolnil luni oči s pogledom poželenja.
Telo sanjskih snidenj se oblači v noč.
Spreminja robidnice v mistične diamante.

Ko svetla zvezdna noč oslabi,
se sence umaknejo za okensko zaveso,
tedaj luna izsanja in stehta zaklade svoje luči
z utežmi in merili, ki jih jaz še ne poznam.

Mehki obrisi toplih mesečevih kamnov
v srcu lupijo puščavske sledi
in me vodijo do izvira njenega hrepenenja,
do objema luninih svetlobnih rok,
ko lirični feniks vzleti iz ognjenih zubljev noči.

Luna vstopi na palubo sončne svetlobe.
V njej je utonila v vesoljno morje.
Sanje so ostale praznih rok.
Spoznanje se smehlja skoz jutranjo žemljo,
užito s slastjo, z dotiki slovesa.

Zvečer se znova vrnem v njeno telo,
da me bo rodila iz svojih mladih sanj.
Medtem ko se naslanjam s komolcem
na okope nesnovnega zidu,
ki ga je mesečeva svetloba predla vso noč,
me prevzame veselje njenega zakritega telesa
in sončni nasmeh dneva z obeti,
da se noč in sanje spet naložijo vame.

JUTRO V GORAH

Čez vzvišene krasote gorskih grebenov
je naslonjeno jutro na sive grmade,
ki jim nad stezicami in skalami
vladajo dvorci orlov in ptic.

Preskakujejo jih srne, jeleni in gamsi,
Vzdrami me biserni kolibrij med cvetovi,
ki jih oplajajo vetrovi s prašnikov na pestiče.

Vid se razmakne in zastane korak.
Izzveni piščalka pastirja v dolini.
Svetloba se potopi v bok telesa.

Vse še spi v popolnem mirovanju,
Voda šumi v gori
in spreminja tok v vijugaste struge.
Tonem v zibelko gline v duši.
Vse diši po sivi kamenini
in življenju, ki se prebija iz nje.

PLES ŽIVLJENJA

Zbudila sem se na polju,
posejana med bilkami.
Molčim, da klijem
in raztapljam dež
v zrcalih notranjih jezer.

Skoraj neslišno se gubajo
in plivkajo čuti
skozi zaspano satje,
s hrepenenjem
po govorici sonca,
utekočinjenim spuščanjem luči.

Iz vode se je dvignil
hlap visoko v nebo
in v zbujenih mislih
se je zarisala mavrica.
Iskala je barve zame –
srebrno in zlato z dišavami,
da bi zasnubila cvetje,
vtkano v gladino jutranjih jezer
z navdihnjenimi iskanji,
ki odklepajo čudeže čutov.

Zaslišala sem Mozartovo glasbo
in začutila njegov večni nasmeh.
Usedel se je poleg mene
in jaz sem se dvigala
in užila vse, kar mi je bilo
namenjeno tisti trenutek.
Povzpela sem se visoko
na glasbeni lestvici simfonije
in se znašla duhovno sestavljena
in trdno prepričana v občudovanju,
da je življenje hotelo plesati
vse svoje veselje v meni.

ENERGIJE

Zapeljuješ me čas,
skrit ljubimec v zeleno tihoto!
Z žarečim kolesjem svoje osi
poganjaš misli.
Z ognjeno toplokrvno kožo
te vonjam in se ne morem načuditi
curkom potešitve in presnovam
osvoboditve energij duha.

Si voda, ki se hoče ločiti od ognja
in ti me zibaš v njenih odtalitvah.
Kličem te od jutra do večera,
oblečena v glas rasti,
obložen s semenjem oblaka.

Pošiljaš mi kopel svetlobe,
da ne skamnijo ognji v meni,
jasno nebeško dušno snov,
ki bo tkala moje srce
in zidala stebre,
da se vesolje ne zruši name.

Siplješ mi zlat prah
na moje prihajanje in odhajanje,
da prikličeš prižgane plamene iz mene.
Ne smem se odpreti ploham,
da se ne pogasijo iskre.
Veter naj jih raznese!

Da mi ne ostane jezero v očeh,
brez zrcala neba,
plitka luža tvoje prvine.
Klasje brez semenja,
s sivino prepreden dan vsakdana.
Hip, ki obmolči.

Obilico dežja vsem,
ki bodo ljubili in obdelovali zemljo
in našli mojo orumenelo ptico,
zavito v svileno jutro,
ki se bo dobrikalo svetlobi neba
s pomanjšano koreninico v roki,
v kateri klije božje seme pravičnosti.

MAJHNOSTI

Črke v skupinah porajajo besede,
ki so mladiči tihih razpoloženj.
Moje besede so rože na pecljih,
ki so zagledale luč sveta.
So svila, ki šelesti v ušesu.
Pogled črk proti nebu
je molitev na križpotju neder.

Moje besede so drobtinice duše,
so odluščene mrvice od srca,
so obrazi mojih misli na morskih valovih.
So razmetani trenutki samote
na oddaljenem kamnu.
So odpeto telo travnatih bilk
in sklanjatev svetlobe.

Moj molk je razdišana preteklost
in vonj šmarnic pod velikim šalom sonca.
Besede so strune, ki razpolavljajo svet
in zbujajo zvestega psa v meni.
So ogenj, ki kapa skozme
med znamenja, ki trkajo na vrata
zatočišča v bledici kamna.
So klic hrepenenja v izviru,
so curki rdeče barve,
v katerih rajajo verujoče majhnosti.

OPAZILA JE …

Skrita v koreninici
je mešala zemljo in vodo.
Ni se mogla odločiti
ali bo rasla v zemljo
ali nad njo.
Vse smeri rasti so možne.
V temi je izgubljala toploto
in svetlobo.
Nekega dne se je začela pogrezati.
Opazila je, da je začela rasti
in da svetloba raztaplja
vso temo.
Oči so se ji odpočile
na cvetu,
ki je iz nje pognal
v toplem vetru z juga.

TIŠINE SRCA

Vse kar ima srce,
so tišine.
Tihotne poti v samotah.
Čisti azur v očeh
in žlahtno ogrinjalo čez ramena.
Prasketa ogenj in srce ploska z bitjem
svojo celično trorazsežnost.

Giba se v ritmu,
ki ni ne korak ne skok.
Drema gora v prsih,
ko se usede na skalo črni vran.
Preproga mahu s skritimi odtisi nog
v vrtači na vzmeteh izvira veselja
riše tihe poteze s pahljačo peruti,
ki vzletajo v svojem središču.

Voda spi in izpira notranji prah
po lističih, ki ležijo v njem
kot nenapisane pesmi.
Metafore zavesti čustva ni mogoče
prenesti na računalnik drugače
kot z besedo. Nek »za« in »proti«,
ki se neprestano dotika strun.

Ko se srce zdrami, drhti v nevidno
pronicanje krvi skozi tkanine sanj.
Razpeto na križu, je povezano z vsem.
Tudi ko igra plehmuzika odzunaj,
ki ga hoče preglasiti med rojem komarjev
ki brenčijo brez srčnih strasti.

SLIKE

Na prašni polici omare sevajo spomini.
V tišini dihajo živi in jim bije srce.
Rada imam te davne geometrije,
ta molčeča srečanja, prelistavanje
albumov, ki me preselijo v pretekli čas.

Podobe so kot seme, ki ga izriva dež.
So prebujene bilke, ki hočejo
cveteti večne na svojem naslovu.
Zaspane muze lepote, spodbujevalke
davnih navzočnosti, mi hočejo delati družbo.

Gledajo jih tihe oči, uprte navznoter.
S hrepenenjem po oživljanju davnih podob.
Vse imajo ogrlice z datumi in zapisi
na hrbtni strani in ti podajajo roko.
To so čudežni tkalci, ki tkejo vezi.
So obrok duši, ki ga vzameš svežega.

O, da bi tudi mi ostali takšni,
kakršni smo bili. Vse olepšave sedanjosti
se vežejo s slikami kot izseljeni čas,
ki čaka kot rastlina trajnica na svoj trenutek.
Razcveti se pred očmi v šopek ljudi,
ki so bili ali so se spremenili v verigi obličij
in stvari, ki jih že zdavnaj ni več.

ZIBELKA SPOMINOV

Z ljubeznijo te bodo nekoč obiskali spomini
in ti jim boš prepuščal svoje duhovno telo,
ovit v toploto svetlobe. V bežnem hipu
boš našel spokojnost in mir,
ki nosita s seboj spoznanje,
da je v vsaki dozoreli jagodi
nekaj tvojega otroštva nekaj sporočil,
ki te učijo brati sporočila narave.
Nekaj tistih celic duše brinjevega grma,
ki v daljavi ustvarjajo ples boje
na vznemirjenem morju.

Od skalnega krasa do obmorskega mesta
je veliko prostora in spomini se selijo
in ti prihajajo nasproti kot skrite želje,
kamniti in zmehčanosončni,
kot zaobljuba, ki hoče živeti v tebi.

Tam na morski obali je zibelka zanje –
zanos, ogledalo večnosti,
tkanje, ki ve za svoje korenine.
Dih, ki se preliva v ogledalo
in potuje kot ljubezen sprejemanja,
ki se ozira za svojo ladjo
in pluje v megli na zaslonu spomina.

DOTEKANJE SONCA

Spomini so kot ptiči, ki kljuvajo srce.
So bučanje morskih valov
in vzhajajoče jutranje sonce,
ki visi na vlaknih dneva.

Prisluhnem jim in uživam
ugodje popolne samote.

Gradim mostove,
ki izravnovesijo trenutek v prihodnost,
čez mejo fizičnega sveta.

V senčnati praproti iščem milino
in dotekanje sonca, ki mi vrača spomine,
spremenjena v čustva sreče.

ODLOŽENA KRILA

Po duši sem še vedno otrok v kratkem krilu
nad dvema piščalkama, ki tekata
s svojo simfonijo mladosti okrog.

Bila sem še deklica, ko sem odložila krila
pod mah ob cvetočem grmu in z zlato
nitjo sem obšila njegove cvetove.

Z mavrico sem olepšala barvo besed,
ki so se kot osamljeno naključje ustavile
in me napolnile s slastjo vetra, ki žene naprej.

Živim jih kot dihanje in poganjek v rastlini.
V morje sem odložila čipko plimovanj
in odrinila čoln s pogledom, ki je zabodel val.

Roka je nagnila kozarec in izpraznila sem esenco.
V pristanu sem pomahala: Nasvidenje!
Besede se srečujejo skozi izgovorjavo drugih
in se prenašajo kot seme, ki vzklije
in z leti postanejo podobne tebi.
Besede so kot drevored akacij in zaljubljenci,

so zagoni valov v sanje, ki se razraščajo
med golimi stenami, ko si hočejo kaj povedati.
Besede vedno skalijo iz odloženih kril.

OTROŠKO VESELJE

Bila sem zaljubljena v punčke.
Moram priznati, da me še do danes
ni popustila vnema za te igrače,
ki se mi v kotičku duše prikazujejo
kot dotik očetove ljubezni.

Moj oče je bil dober strelec.
Ne vem od kod njemu ta dar.
Znal je ciljati v tarčo.
Ko mi je bila kakšna punčka
na Andrejevem sejmu v Gorici
posebno všeč, sem rekla očetu,
naj pomeri puško v tarčo
in punčka je bila moja.

Doma sem imela celo kraljestvo punčk
In jaz sem bila njihova ljubeča mama.
Bile so iz mavca in kavčuka,
a zame so bile te punčke moji otroci.
Bile so deležne mojih dotikov,
šepetov, nežnosti in topline.
Vedno sem jih preoblačila
in jim šivale oblekce.
Bila sem dobra mama.
Česala sem jim lase, jih hranila
in pela uspavanke.

LJUBEZENSKE IGRE

Moj prostor je bel.
Ekstaza rdečega na beli podlagi.
Danes ima okus po jagodah.

Izpraznjena je nalivka na nočni omarici.
Ne vem kako naj odnesem besede,
kako naj jih naredim dosegljive očem,
saj jih ne zmorem ločiti,
ko se tako ljubko igrajo med seboj
in se ne zavedajo svojega otroškega bivanja.

Tekajo po travnikih z razbitimi koleni,
plezajo po vejah in so vsaki dan bliže
rojstvu svojih otročičkov.

Imajo sobo na podstrešju in svoje skrivalnice.
Srkajo jutranjo kavo, zaužijejo majhen košček
kruha in natresejo drobtinice po mizi.
Na stenah pustijo v razpokah svoje drobne misli.

Ustavim se ob zelenih glagolih njihovih iger
in rumenih pikah cvetnih prašnikov,
ki se igrajo z metulji ljubezen odraslih.

ZID

Zid je spregovoril,
odkrušil je resnico po delcih.
O revščini nepobeljene sobe.

Prišle so lastovke.
Prinesle so bilke slamic,
grudice zemlje in zakrpale zid.

Prišle so čebele
in v linah pustile strd,
medeno sled svoje ljubezni.

Prišel je otrok,
risal in pisal po zidu,
luščil čas in odšel.
Zid je prebelil spomin.

KOMPAS

Rojstvo je kompas prvin,
ki nosi v sebi svojo usodo.
Val, ki diha v gnezdu luči.
Ko sunek zadene košček tišine,
se sonce skotali med odeje.
Oluščeno zlate malte
napolni piščal s trobentico,
odene jo z oblačilom
za svoj dnevni sprehod.

Čakam srečne poti,
ki jih listajo noge.
Bežni domislek trenutka.
Dneve, ko dežuje odžeja.
Utripanje žil, ko zadrhti
v porisani košari sadež.

V reki ne prestopam mej.
Voda išče v telesu svojo pot.
Rob je ozankan z zvezdo,
obšivan s sukancem,
pripetim na kamnito varnostno
ograjo razuma pod kožo.
Temu kompasu se trudim biti gospodarica.
Srce mi je pojasnilo njegov pomen. 

SPOMIN NA NONO IN NONINE KRUHKE

Moja nona je bila čudodelka.
Bila je oblikovalka kruhkov.
Imela je rahle čute.
S spretnimi prsti je mesila,
gnetla, valjala in oblikovalo testo.
Vsaka oblika kruhka, ki ga je nona
ustvarila, je imela svoj poseben
pomen, namen in navdih.

Moja nona je spekla za Veliko noč
najlepšo zlatorumeno pleteno štručko
na svetu. Otroci smo jo imenovali:'menih'.
V štručki je gorel njen plamen ljubezni
do zemlje, pšeničnega polja in do mene.

Nono sem čutila, kako je v tišini duše
ponavljala molitve in prošnje za ljubi kruhek.
Bila je utrjena tudi v lakoti in skromnosti.
Beli kruh je pekla le ob Božiču
in ob drugih velikih praznikih.
V drugih dneh je pekla kruh iz moke,
v kateri so bile primešane otrobi
in tudi koruzno pogačo 'patelenco' je pekla.

Vselej ko je nona pekla družini kruh,
je imela umirjene roke in je s kruhom
ravnala s srčno predanostjo.
Peko je opravljala z gorečnostjo,
bila je vsa žareča in topla v obraz,
podobna žerjavici iz krušne peči.

V moji noni sem čutila vsak letni čas posebej.
Bila je tako lepa, ko sem videla žitne snope v njej.
Kako prisrčna je bila ob žetvah, ko je valovala
s svojim širokim krilom po žitni njivi.
None se spominjam po njeni ljubezni dajanja
in svoji ljubezni prejemanja toplih kruhkov.
Bila je najlepša, ko je imela oči uprte
v zemljo in v dišeči kruhek na mizi.

Potreba po kruhu ni le potreba po hrani,
kruh je zanos. Je iztegnjena dlan matere zemlje
čez brdca v dolino, ki na stežaj odpira
svoje srce življenju. Taka je bila tudi moja nona.
Ni lepšega daru na tem svetu, kot je dobra nona,
ki zna potešiti lakoto s kruhom, žejo pa
s skodelico mleka in ljubeznivim nasmehom.

GROZDJE

Izvir življenja se čez »brdce« nezvočno izliva
iz roba obzorja se čez polje v sončno jutro preliva,
da bi poiskal počitka med vinogradi v Vipavski dolini,
v nabreklih jagodah zrelega grozdja.
Oddahni se, duša, oddahni se ob spominu!
Vesela sem, da spet občutim radost podobe,
ko sonce zlati sadeže s svojo ljubeznijo
v polnost svobode rasti, da igrivo visijo grozdi
kot čudežna roka dobrote med trtnimi listi
z namnožitvami sončnih žarkov v žilah.

Nekoč me je ded čakal med trtami »Ograde«
z nasmehom tihega zadovoljstva in sproščeno.
Dolgo je stal s košaro v roki in premišljeval,
se usedel pogreznjen vase in rekel:
»Ali si videla kako se jagode na grozdih
skupaj tiščijo in druga ob drugi molče zorijo
in žarijo? Tako se mi zdijo kot naša družina.«
Ded mi je tedaj ljubeznivo utrgal grozd grozdja,
ki se je z blaženimi očmi poslavljal od svetlobe.

Čez desetletja je človek za človekom prihrumel
po številnih brzicah potokov in rek
ter tako brezdušno pil vino in nazdravljal
svojemu učenju in zmagam naproti,
ne da bi pomislil, da dedova trta rije po zemlji
v globini, prepredena s spomini na svoje sadeže
in je zapuščena začela misliti na preteklost,
ko jo je moj ded obdeloval in ji posvečal nežne skrbi.

Ob grozdih te jeseni sem se spomnila na tisti grozd,
na dedovi delovni dobri roki, kot veliki vesli ljubezni
ki kljubujeta dežju, vetru, suši in boju obstoja,
na tisti grozd grozdja, ki mi ga nihče drugi ni več utrgal
s takšno ljubeznijo, kot je to storil moj ded.
Vsako leto imajo trgatev, vendar še nihče mi ni rekel
naj pridem na trgatev med svoje otroške spomine
in naj si utrgam si grozd dedovega grozdja. 

MLADOST

Mladost je utrinek,
kratkotrajna radost metulja.
Kakor očarljivi zven piščali
je čudež narave iz rajskih vrtov,
ki ovija svileno ruto okrog duše.
V vrč nektarja s slastno tekočino.
Mladost ugaja, je alfa in omega,
je atribut in zagotovilo,
da bosta mladenka in mladenič
osvojila vse okrog sebe,
kajti ob vsakem rojstvu je bil spuščen
v telo konopec iz genov,
ki so se razporejali po glini
in izoblikovali lepo telo in obraz
ter pretapljali blato v človeški projekt,
ki je ustvarjeno po njegovii postavi.

Ni mogel več gledati,
da iz očesnih duplin zemlje
lezejo črvi in da njen obraz
pokriva zeleni mah.
Božja domišljija je zahtevala
več barv in tonov in je hotela preizkusiti
trajnost svoje umetnine, ki bi zasenčila
neživo lepoto narave in zaslepila stvarstvo.
Božja okrutnost je hotela,
da se duša preseli v lepo človeško telo.
Vse se je pretakalo skoz tesen lij
in nastopil je dan, ko se je duša obudila
in dregnila v drobovje človeka odznotraj
in ga spomnila, da se je pogledal
v ogledalo in se zahvalil Stvarniku
za podarjenost svoje mladosti,
ki predstavlja višek ustvarjalnih spretnosti.
Vendar čez leta je človek ugotovil,
da je bila mladost prevara,
ki ta vrč nektarja spremeni v žaro pepela
z mitskim obnavljanjem preseljevanja
oživljenih duš, vendar pravičnost bi zahtevala,
da mladosti da trajnost, njeno dostojanstvo
in mesto, ki bi ji v svetu lepote pripadalo.
Nikogar ni, ki bi šel iskati sonce v žaro
in poustvaril lepoto istemu telesu in obrazu.

Očitno se Stvarnik ni ničesar naučil
od Leonarda Da Vincija, ki je ustvaril
Mona Lisi večno lepoto na topolovem lesu.

IME IN SRCE

Ko združiš v sebi, kar je razdeljeno,
začutiš v prsih ubrano srce.
Igra ti simfonijo. Sozvočje nasprotij
iz spomina. Preteklost besed in dejanj.

Ime je beseda. Ime ni srce.
Brez imena srce ve, da je, ker občuti.
Moje ime me vabi v iluzijo, da sem srce.
Če ne dojamem resnice, nisem srce,
sem le ime. Beseda, ki ni vezivo sveta.

Če se spreminjam, nisem več jaz.
Ostane le isto ime. Če dodajam
in odvzemam sama sebi, sem.
Srce je isto, vendar izražanje je drugačno.
Je iluzija, da sem z istim imenom jaz.
Srce in ime ni eno in isto.
Srce povečuje globine,
ko sence življenja temnijo ime.

Če se spreminjam z dodajanjem
in odvzemanjem, ostane moje isto ime.
Beseda kot spomin.
Pod imenom spremenljivo.
Srce odvaža dušo od imena,
da okreva od bolezni spomina.

Ti, ki poznaš moje ime,
mi verjameš, da sem. Me vidiš.
A nisem ime, to kar sem.
Sem dejanje. Sem dedni delež,
ki ga dobijo dediči v dar,
ko človeštvo postane bogatejše
za srce, ki ne ve, za svoje pravo ime.

Ko duh mladosti pride k zavesti,
se strezni in bruha ostanke poželenja,
ko razlaga pomen svojega imena.
Medtem pa ime slači in oblači srce
in manipulira s fizikalnimi lastnostmi abecede,
ne da bi vedelo, kako preroditi sebe iz črk
in si izbrati novo ime,
ko se pa nekaj znotraj spreminja.
Biti ime in srce obenem. Biti to, kar si,
s prelomljenim imenom. S srcem v dlaneh.
Brez odvečnih okroglih plavuti črkovanja imena.

MAJHEN IN TIH

Koliko pelina je morala užiti.
Koliko jetniških vrat je razbila,
ko se je osvobajala ujetosti.

Upornica v njej je morala zmagovati,
preživeti, biti, obstati.
Lomila je led v stopnjah zasnežene gazi.
Reševala je konja in kočijaža,
ki sta se utapljala v rečnih tolmunih.
Doumela je, da se jo je življenje polastilo,
da vode naraščajo čez razum,
in da ne bodo odžejale otroške duše.

Bila je majhen in tihi otrok,
a v obleki je bila videti starejša.
To svojo lastnost je kazala previdno.
Čutila je kanček resnice,
ki jo je skušala doumeti prezgodaj.

Svojo najemno pravico do delčka sveta
je drago plačala tistim, ki so nastopali
kot hudičevi izterjevalci med tisočglavo gnečo
z natančnimi izračuni prilastitve
življenjskih tekočin, ki jih je pil njihov čas,
da je preživel z neokrnjenim občutkom moči.

Ko je reka presegla bregove,
se je deklica dvignila nad hišo
z zamahom, ki jo pozna vaja dirigenta.
Verovala je vanjo. Bila je daleč od tistih,
ki ne bodo nikoli prehodili poti
do njenega praga, ker je vmes nekdo,
ki je posvečen in odnaša sebe z zemljo
v pesteh čez njihove ozke plotove.
So sile, ki potiskajo čute v široke prostore,
kjer si majhen in tih sebi v tolažbo.

VRAČANJA IN SELITVE

Ko se znova preseliš v že odseljeno dušo
in nosiš svoje breme s seboj, zveš,
da se v vsaki deželi z vetrom jok suši drugače
in da včerajšnji dan tvojih solz ne bo prepoznal.
Vate zre oko, ki te vabi naprej.

Pomlad se je odselila s cvetoče jablane.
Sadovnjak je poln rdeče obdarjenih dreves.
Ne išči svoje odseljene duše med pajčevino
preteklosti, saj v njej biva nekdo drugi,
ki te ne pozna. Plesalka je odplesala
med novo zaporedje dogodkov.
Odnesel jo je veliki val časa.

Jutra, ki si jih zamudil, niso več okrašena
z istim cvetjem in sonce vzhaja
z drugačnim pogledom nate.
Le breme, ki ga nosiš v sebi in se ga nisi
naučil izkričati vetru in odložiti na breg tvoje
plovbe, vstaja ob isti uri s teboj in leže
zvečer ob istem času s tabo v posteljo.

Ne obžaluj zbledelih barv na oblačilih,
ki prekrivajo tvojo kožo. Ne išči rešitev
v krajih, v katerih nisi bil nikoli dobro sprejet.
Zabredel si v močvirje na svoji zgrešeni poti.
Kraji, v katere se podajaš, imajo zavezane oči
in odrezana ušesa. Tvoj glas ječi v koreninah
tvojih poslavljanj z nikoli izvršenim slovesom.

Slišim glas iz davne preteklosti, v katero se
neprestano zavijaš, razseljen po slikah,
ki jih nisi nikoli naslikal s svojo roko.
Ležiš na žimnicah, na katerih nisi nikoli mirno spal.
Ponoči z delto obdeluješ stare zamere in poslušaš
molk besed, ki te niso nikoli ogovorile.

Orumeneli listi tvojih bremen odpadajo,
ti pa še vedno objokuješ reko, ki jih odnaša.

Nagnjen s k skrajnostim, ki niso sposobne
sprejeti luči novega dneva in ti si hrana
morskemu psu, ki te grize pri živem telesu.
Tvoja vračanja in selitve se utapljajo v skledi,
v kateri ni vode, da bi splaval na površje.

ŠKRŽOLICA

Svetlobna govorica nebeške modrosti.
Rumena brez velikih besed.,
Skrito vstopanje,
dihanje odznotraj,
tkanje širine zlatega morja.
Valovanje nevidenega,
nemirne so oči obzorja,
osončeno presenečenje
V premeru kamna raste bilka
s poganjkom v božje oko.

Zven tipke pianina
pomaga rasti stržen,
goreti plameneči stenj
v skipku duše.
Sprejemam vase
tekočino božjega sadeža
goreče rasti.
Vstopam med glasove,
obšite s sipinami zelenih sanj
in brstjem zlatih besed.

Naplavljena šepetanja reke na obrežju.
Zvezda pusti prah na moji roki.
Nosi me navznoter, listi me dihajo
s škrgami škržolice.
Sezujem šlabedre modrosti.
in vdihnem pomlad.

Uvodna stran  |  Bibliografija  |  Novo objavljeno I.  |  Literarni porton  |  Poezija  |  Proza
Genealogija  |  Galerija  |  Knjiga bralcev  |  Stiki in povezave  |  Slovenska imena mesecev  |  Kotiček za Slovence po svetu  |  Slovenec sem!  |  Raziskovanje nekega primera  |  O smrti   |  Blog I.  |  Današnja misel  |  Luske hibridne samorodnice  |  Aforizmi  |  Poglejte kaj je danes novega!  |  Objavljene vsebine od 1.4.2008 - 31.3.2009