Poezija 2018
Nihče nima pravice
graditi sveta le zase.
Nihče nima pravice nastopati
v vlogi razdiralca ustvarjenega.
Nihče nima pravice kazati s prstom
na drugega v pantomimi nedostojnega
vsiljevanja svojega mišljenja
in ga spreminjati v žrelo
njemu pohlevne živali.
Med tem ko se človek pripravlja
na svojo veliko ljubezen,
naravno nujnost po sledeh bivajočega,
in kroži z zvezdami po isti poti,
ptica dvigne svoja krila in vzleti.
Pod njo drvijo preračunljivci.
Človek ima preteklost in prihodnost,
ki jo spreminja v znamenje
nasilja meča in hrepenenja po ljubezni.
Bistvo stvari se spreminja
v hladne zlate črke spomina.
V razdalje, ki jih je prelomil čas.
Beseda je obmirovala na točki namena.
Njen odmev sproži zvenenje v glavi
in igre telesa v odsevu večnosti.
Koža kot bela rjuha se spreminja
v atome tišine, ki dozorijo v vlakna molka.
Vse se dogaja znotraj nemirnega spanca
pod obokanim nebom.
Na valovih nebeškega morja.
Notranje oko boleha za slepoto človeštva.
Da se duša dvigne, potrebuje hrano,
peruti in prostor za let.
Zemlja leži v skledi življenja.
Iz isker noči se je razžaril dan.
Sila vetra žene po nebu
čredo belih ovčic,
ki še ne vedo za svoj pristan.
Poslušam šumot svilenega dneva.
Pretanjen pojoči glas.
Zašelestel je v valujoči travi.
V rosah neba.
Bila je pesem ljubezni.
Visoki zenit je ostal negiben.
Tam se razprostira presežek.
Ves tih je,
dokler se navpično struna ne napne
kot oče, ki spočne otroka
in z nežno dlanjo podpre glavo
svoje ljubljene in ji poljubi obraz.
Rože, žive rože v božanskem plesu
so namenjene uri, ki tiktaka.
Izčiščeni angel kozmičnega drevesa.
Geometrični simbol duše.
Zanos v spazmu erotičnega diha.
Izpuhtevanje vode in krvi.
Iskanje izgubljenega časa pred časom,
ki je ustvaril ženski moškega dolžnika.
Uživanje božanskih darov.
Spev z iztegnjeno roko.
Telo s smislom bivanja.
Z občutenjem topline magme.
Razdalja, ki združuje.
Časomer v obelisku časa.
Fluidnost. Pretočnost teles.
Zvenenje. Nasmeh. Povabilo.
Prečkanje erogenih con skozi čistopis tkiva.
Spev iz andrenalina moči.
Krožeča cirkulacija krvi
s priklicem sončevih skrivnosti.
Toplina in milina izbrušenih gibov plešočega vetra.
Vstop telesa v mistično teologijo soli.
Vraščanje v notranjost, oplojevanje
uranskih prvin s sunkom v novo življenje,
s kapljicami sonca v ženskem nasmehu.
Zavetišče moškega srca.
Kapela duše z dvema stebričkoma.
Podoba vile na vodni gladini.
Izmikajoče se drseče ribje plavuti.
Labodji vrat med plameni srca.
Svetloba zelenega metulja sredi razkošnega poletja.
Odsevi duše v košarici z dvema lotosovima cvetovoma.
Vedno zelena kot dišeča magnolija.
Jambor na plovbi življenja.
Romantika veselega dne.
Marmorna mizica s cvetlico v vazi.
Vonjave jasmina.
Blažen priokus pod jezikom.
Pogled na žensko telo, zazrtje v žensko dušo.
Utrip samoglasnika čudenja.
Sledenje bežnemu miku.
Blažilo osamljenosti.
Obdano telo z moško malce drzno dobrohotnostjo,
ki ugrabi željo in odpira čas nekje na sredini, prečno.
Cepljenje drevesa življenja v ženskem telesu.
Iskra, ki prebliskne v nektarju sonca.
Abraham dviguje svoj praglas.
Žensko telo se kot zasanjana ovijalka vzpenja
ob moškem telesu, ga ovije kot kača.
Medtem iz žareče kože njenega telesa vzleti
bleščeči galeb, ki seje belino po morskih brazdah.
Z lučjo hrepenenja. Blagoglasno toplo in tiho.
Vse glasneje brenči čebela
z globokimi požirki rose sijočega cveta.
O ljubezen, izotop ženske duše!
Lesketajoča bisera v njenih očeh.
Dialog med prvinskim svetom in zavestjo,
Molkom, ki se izreka s tišino ljubezni.
Utrip življenja, predaja drug drugemu z govorico,
ki ustvarja prostor, v katerega vstopa
nedotakljivo brezčasje večnosti.
Premor dihanja sonca v zelenem kipenju,
ki je ena sama neskončnost ljubezni.
Iz skrite notranjosti je vznika
stanjšana misel kot bilka
z naslovljenim stavkom:
Dober dan, sonce!
Tu ni več obale, le morje odsotnosti
in žgoči žarki, ki zrejo vame.
Tudi ob popoldanskih urah.
Misel se sprehaja po travniku zelenem
In vsaka bilka zase v gibanju vetra
ima zame poseben pomen.
V travi leži krilati Pegas.
Poleg besede ima najlepše telo.
Spi v tišini, ovit v letne čase,
ki segajo s temperaturo življenja
pod kožo, zagledani v vrelce čiste vode.
Imajo vid, ko postanejo zvok rastejo
in brizgnejo v svilnati dan.
Tokrat nimajo mej.
Misel zatipa nebo.
Z zvoki duše in vonjem po mleku.
Dnevi se krušijo in padajo čez rob minljivosti.
V rasti se obnavljajo
kot kaplje znoja na pregibu kože
moje in tvoje boleče resničnosti.
Pesem za Zarjo Klanjšček Trkman
Posvetilo
Globina tvojih iskrenih oči
je zaledje in opora tvoji duši.
V njenem vrtu je vse zeleno.
Travnik še dehti po mladosti,
kjer so odtisnjene stopinje tvojih bosih nog.
Daješ si moč, da preživiš s spomini.
V spevu tvojega srca je pot do čiste luči.
Notranji prostori so razsvetljeni po vrhovnem zakonu
in bivanjskem božjem načelu človeštva.
Vzpenjajoča se v čas utelešaš lepoto,
prelito v duhovno zgodbo življenja.
Povzdignjenja v resničnost čez nekdanje mejnike
s kozmično povezanostjo zajemaš modrosti
s prgiščem zvezd, zapletena onkraj čutnega.
Si gibanje vetra in tok čiste vode.
Kakor golobica poješ himno vstajenja
in darovanja s svetim poljubom srčne besede.
Potapljaš se v brezbrežni ocean modrosti.
S prebuditvijo se vzpenjaš v vsemirje duha.
Strmeča v prihodnost, si neskončna.
Brezmejno hrepenenje polni vsebino tvoje polnosti.
Vsa si razsežna v misih kot krilati angel veselja,
blagoslovljen z nasmehom sončave nad morskim obzorjem.
Na dlaneh si nam predstavila sebe in ves svet, svojo Iskrenost.
Tvoje misli svetijo kakor nebeški diamant,
ki iskri v bolečini prežarjeno razsežnost preteklosti.
S svojim dobrohotnim glasom si presegla teologijo dežja
in priklicala na nebo sončno vedrino in upanje.
Ta hip, si iz srca dala najlepše, kar si premogla!
Knjigo: Iskrena
Prisrčne čestitke!
Sestrična Tatjana Malec
Na visokem pobočju sem stegnila roko,
ki je kot parnik po gladkem morju zdrsela,
presegla končnost in dosegla nemogoče.
Tam daleč v očesu nedosegljivi razdalji
je divjal kozmični vihar.
Vojna zvezd. Zapleti s soncem.
Videla sem razsute meteorite naokoli.
Bilo je, kot bi iskala črno mačko v temni sobi.
Noro težnostno polje s posebno matriko,
ki prinaša srhljivo doživetje v to pesem.
Sončni smehljaj je strahu zaoblil robove
in spolzel po koži ledenika.
Vulkanu je utripalo srce.
Bruhnil je lavo po pobočju
in jaz sem ostala v breztežnem stanju,
z uprtim pogledom v zenice vesolja.
V rastočem oknu sem videla
neskončno dolg razsvetljen hodnik.
Mitološka ptica Feniks se je vžgala
in se dvignila iz pepela.
Davno tega sem prehodila dolgo pot
in prišla goloroka na svet.
Popkovine nisem mogla pretrgati.
V daljavi je visela stenska ura.
Einsten me je gledal skozi lino
miniaturnega očesa,
ki je razpiralo pogled vame.
S kleščami sem držala žareče železo na naklu
in s kladivom udarjala po njem.
Bila sem sama, nikogar ni bilo ob meni.
Kovala sem poezijo.
Zahrepenela sem po starih časih,
ko je bilo vse drugače in mirno.
Ko smo drug drugega še slišali.
Tudi poezija je bila s svojo geometrijo
in privlačno silo bolj jezik prikritega pomena,
preročišče v posebnem stanju časa in prostora.
Tedaj smo pisali še na tablice
in se bolj človeško sporazumevali.
Danes smo pozabili na jezik resnice.
Edini možni odgovor je jezik relativnosti,
ki ima čustveno moč in te zajame v svoje težnostno polje.
Pesem človeka prevzame s hitrostjo svetlobe v vakuumu.
Zgodi se stvarnost ponovne vrnitve v nekdanji čas
kot možnost, ki jo s kotičkom očesa sprejemam vase
v nevihtni jasnini odčaranega sveta.
Vse je le igra besed z veliko karati moči.
Einstein je neopazno izginil v megličastem
obrisu privida v neznane daljave Univerzuma
in jaz sem sem se srečala s svojo muzo,
ki je slekla srajco in obrnila kožo,
da je bil moj planet zunaj, vesolje znotraj.
Znašla sem se v zaporedju prvin resničnosti kot čebela,
ki zbira svojo strd na ajdovih cvetovih ,
med tem ko se masa in energija spreminjata,
svetloba sonca predstavlja konstanto belega žitja
v neskončnosti za neprodušno zapahnjenimi vrati.
Med tem, ko sem v mislih
pometala, čistila in ribala umazanijo,
me je nekdo prejel za roko
In peljal na vrt, ki je bil ves zelen.
Legla sem v travo in občudovala
v ogledalu sijočo pravičnost,
ki je izžarevala ponotranjeno obličje
in mi je dala vedeti,
da ne morem pesniti v jeziku številk,
celo abeceda postaja za pesnjenje odveč.
Apokrif vznesenosti je lažen!
Rada bi mu snela masko,
saj je poezija sveti jezik,
podoben čistemu zraku.
Ne maram lažnih podtaknjenih rim,
izumetničenih besedil.
Znotraj pregibov je srž nedotaknjena,
ki te išče in zna najti,
kar tiči za trdno zaklenjenimi vrati.
Po zemlji šepa človek s težkim nahrbtnikom.
Vklenjeni popotnik se uleže v bližini njenega glasu,
Poleg njene zlikane srajce,
na belo rjuho.
Konji v konjušnicah rezgetajo
In topotajo s kopiti.
Poezija je sveti jezik,
ki govori resnico.
Resnica ni prizemljena,
je prinebeščena svetinja.
Prebirala sem vznesene besede,
ki me mi niso dale tistega,
kar sem iskala, kar potrebujeta um in srce.
Pogled se mi je odpočil na ozelelih listih,
ki so posrkali njeno luč.
Pesem je darilni bon za pogum.
Za agregatno stanje duhovnega telesa.
Gre za skok v neznano čez arhipelage,
čez morja, ki valovijo vizije v breztežnosti.
Dolžina skoka je odvisna od zaletišča.
Od usmeritve očesa v črke s prestreljenimi pljuči.
Dogajanje je lahko tudi zunaj prostora,
kot življenje, pogreznjeno v spanec, ki še ne diha,
a ga je težko doseči s pokvečenimi nogami.
Potreben je razmislek, trening, potrebna je domišljija.
Odriv in skok v višino.
Tam se srečujejo še nerojeni.
Vmesno polje je domet vzdržljivosti duha.
Volja si podredi načrt potovanja.
Sprva je bila le zgoščena luč, potem pa človek!
V pesniškem smislu gre za osvoboditev teže.
Za preroški duktus, ki vabi k dejanju
na demiurgovo igrišče. Pesem je le namig
za umik iz časa, za krila, za plavanje.
Gre za igro steklenih biserov.
Za duh jezika, ki se prepušča domnevam.
Na bradavici oddaljene zvezde leži
začetna črka abecede A, z ognjenim plamenom.
Imuna za ironijo in zlorabo, z dušo za moralno dejanje.
Bedi kot varuhinja razuma, ki ga ni mogoče fiksirati v telo.
Opilke opažanj ostale črke kot magnet potegnejo za seboj.
Treba si je upati kdaj kaj misliti z umom še nerojenih
in napisati besede, da jih sliši nebo.
Zavibrira beseda.
Dolgo zadrževana beseda.
Akustično prodirajo impulzi izven telesa.
Duh v kristalnem ogledalu izrisuje
prapodobe neobstoječega,
ki cvete med zimzelenimi vejami.
Odpre se magično oko sanj,
ki potrebuje prostor in domišljijo,
stoječo na osti časa, ko se je nič
začel oplojevati v bivajoče
v vodnjaku brez dna.
Tako čudežna in nerazložljiva
je svetloba, ki sveti po dežju.
Uvid stvarjenja zunaj časa,
ki vodi nazaj h genezi,
kjer se rojeva eksorcizem ljubezni,
ki nosi s seboj na angelskih krilih
barvne odtenke preteklosti in prihodnosti.
Vedrino, ki sveti globoko v očeh.
Ekspresionistično, ko ti um reče:
Oko ne zmore več!
Tam zori polno aluzij preteklosti,
ki ponujajo steklene sadeže
za neobstoječo zlato zaveso.
Sij angelskih oči, ki jih je ustvarila pesem,
znanilka drznega potovanja v čas,
ki ga ni med besedami te pesmi.
Vsak up je kakor zlitina kovin,
ki sije iz zlate kletke črnega turmalina,
pripetega na kljuko spomina,
ki se guba med utrujenimi oblaki neba.
Žlahtne roke so čista ljubezen.
Drhteče tkivo na prstnih konicah.
Brstje srca, rdeči odblesk
z notranjim očesom prvinske BITI.
Prižigajo se ognji te pesmi,
ki razsvetljujejo pomene
orfičnih besed, ki jih nekateri
nikoli niso slišali in razumeli.
Sliši se kapljanje z drevesa,
ki ga nosijo krila skoz veter hladnega molka
na ostrine nevarnih čeri brezčutja.
Ta pesem ni metaforični okras
za plimo in oseko srca.
Označuje pojme odtujenih
in predanih src drugemu.
Težko spoznanje znotraj sebe!
Tam so meje občutja in brezčutja.
Na konicah prstov je lahko svinec ali zimzelen.
Nebo je nizko in ceste bodo mokre.
Biti za drugega je čustvo,
ki ni dano vsakomur.
Je slap iz srca, ki kipi kakor lava
iz vročih neder zemlje.
Nekateri zgolj jemljejo darove,
drugi pa jih nenaprošeno dajejo.
Roke so lahko izraz ohole in bolne duše
ali ljubeče človečnosti.
Prekrižane roke so zid
pred mrtvo kožo preračunljivega ega.
Zazrimo se, kaj vse se dogaja okoli nas!
Stegujemo roke preko zemeljskega kroga
in se odmikamo v neskončnost.
Vsaki dan po malo, metafizično.
Nismo še otipali kamna modrecev.
Nasproti prihaja nenaslovljeno sporočilo,
ki slika gibljive besede, zmehčane in sprane,
nagubane v stavke, ki se pretakajo skozi žile.
S krvjo se pretočijo skozi srce.
Plovni tok človeštva se giba po Vsemirju.
Na dolgi poti si gradi svoje trdnjave,
okrepljene z varuhi preteklosti.
Transcendenca zmanjša prostor in čas.
Nihče ne ve, kaj jo žene v pretakanja snovi.
Prestop realnosti in vstop v relativnostno polje.
Tedaj potovanje postane zasebno čustvo,
ki se opira na bergle spomina.
Razpre notranji koš, dobiva pospeške in zalet.
S hitrostjo zvoka se dviga tja gori.
Vžge se iskra in sprhni v orbito.
Kar je voda v dežju, je ogenj v vetru.
Ognjeni piš sončevih neviht.
So stvari, ki se jim ne moreš izogniti.
Ne izraziti z besedami.
Življenje narašča, za njim so nevidni gonjači.
Koliko pogledov je zasukanih
v transcendentalne prehode,
vizije o vekotrajnem bivanju.
Jezik je vtisnjen v prostor med nebom
in zemljo, pod širok plašč neba,
ovit v kuto s teološko torbo na začetku nečesa,
ki vdira v smisel našega razuma z igro skrivnosti.
Reševanje niča, ki izginja v zvezdnem prahu.
Iz omejenega prostora v neomejeno celovitost biti.
Čas ima gostoto, globine in plitvine kot ocean.
Izstopamo iz časa, ločuje nas vmesno, od koder
ni nobenih sporočil, le neskončno sonce nas ogreva.
V obilju modrine plujemo kot potočne race
do Rta dobrega bivanja. Tu in zdaj!
Potujemo skozi čas.
V veliko prostorsko blaznost.
Čas je absolut.
V njem ni vračanja.
Ima svoj razlog,
da sestopi v nikogaršnji deželi.
Ko udari kladivo,
ima čas svoj zven,
svoj zvok,
svojo barvo.
svoj utrip
s trenutki, ki zaznamujejo vsak dogodek.
Priklenjen na svojo lastno minljivost,
vzklije v življenje.
Razširi telo in dušo čez obzorje.
Enkraten dogodek ima svoj razvojni pomen.
V sebi skriva svoj kozmični tok.
Zunajtelesno substanco.
Obredno čaščenje moči.
S srečo, ljubeznijo in ugodjem,
ki hočejo večnost.
A drveči čas ni zato opremljen.
Deluje z besnečo silo,
ki ureja harmonijo kozmosa.
Ogenj in voda sta priložnost za življenje.
V ognju se človek rojeva in izgoreva,
v porodni vodi plava ini se utaplja.
Ob odhodu ostane nepotešen.
V Zemljini zanki svobode
se z vsako mislijo,
besedo ali drugim dejanjem
lahko uniči čas
in sledi vstop v brezčasje.
Zgodi se magična beseda,
skrita v soku telesa.
Dogajanje se zgosti in kristalizira.
Brez povratka. In čas ga prehiti.
Ko upesnjuješ svoje bistvo bivanja,
prikliči vse zlate odtenke sonca v poezijo.
Ne izrekaj se mi z besedami,
izrekaj se mi z očmi
kakor iskrenje jutranje svetlobe.
Svilenih udov se me dotakni
zleknjen kakor zemlja.
Na obali kjer iskrijo cvetovi granatovca,
sem našla oranžno samoto
in odvržen izbrušeni turkiz, sinje zelen.
Spomin na številne podrobnosti.
Tamarinda me nežno polni
z zelenenjem in rumenimi cvetovi.
Finim tkanjem radosti, ki ohranja čas
v vetru rož, ko zlat Kupido odseva lesk
draguljev, zagledan v tišino luči,
v rožnati prstan časa z odbleskom sonca
v razbiti steklenici na samotnem travniku.
Ulica je bila polna sonca.
Nato se je zgodil zaton.
Nebo je počasi ugašalo.
Luna je bila polna in tiha.
Srebrni žarek je zarezal
kot kirurški nož v njegovo srce.
Oglasil se je jutranji zvon.
Ugasnilo je življenje.
Odšel je zunaj težnostnega polja
In prestopil čezse v nadčasnost.
Iz odčaranega sveta,
kjer domujeta prostor, čas in ljudje.
Bil je moj sošolec,
spominjam se ga,
sedel je v drugi klopi
solkanske nižje gimnazije.
V njegovem črnilniku
je vselej primanjkovalo tinte.
Bil je marljiv dijak.
Študij in delo sta mu določala pot,
polno luči in svetlobe,
kot možnost dopolnitve življenja.
Stene rastočega okna so se razširile
in prikazala se je dolga,
z zvezdami tlakovana Rimska cesta
neskončne resničnosti.
Njena prašna pot reže molk
v plesu energije
in prešine srce.
Nebo je prosojno.
Spoštljiva tišina lebdečega spomina
presega resničnost odsotnosti.
Goloroki se branimo iluzije,
a iluzije cvetijo naprej.
Pustimo jim še nekaj nedorečenih besed,
da neskončna duša najde pot za vzlet
nad obzorje, kjer domuje mrtev izrastek
človeškega spomina z goljufivo kopreno.
Vsi smo zaraščeni z njo.
S časovno mero enega samega življenja.
Spij merico vina in glej to razpršeno
svetlikanje iluzij! So morda slepilo, prevara
ali zgolj upanje, da se smrtnost ne gosti
s tvojim telesom in ti govori
v tebi neznanem jeziku neskončnosti.
Ti poslušaš in ugibaš. Niti beseda, niti pogled
ne odkrivata resničnosti In ne razgrneta skrivnosti
nasmeha drobne vijolice, ki vzklije izpod trepalnice
in se hvaležno nasmehne modremu morju neba.
Sonce bo vzhajalo in zahajalo tudi tedaj,
ko obraz obraste mah.
Oko ugasne obteženo s tovorom bolečine in ljubezni.
Soj izgine med svodi oblakov, kjer domuje spomin.
Življenje je prvotna domovina.
Izhodišče za neskončnost.
Potovanje iz domačega vrta rož v globino,
kjer je znotraj ogenj, ki žge
in zunaj voda, ki hladi.
Potna roka se oklepa življenja.
Vprašam se, čigave bolečine nosimo
med tem ko prečkamo ta čudna pota usode
in se ne vdamo, kot da je ljubezen
vbrizgani protistrup brezčutnosti,
ki se izteka v reko minljivosti.
Le kdo nam odpira skrinjico upanja,
da zmoremo seči do globine,
kjer se vse, kar je človeškega
začenja in nikoli dokonča.
Refleksija na današnji dan, 25.junij 2018
Zakaj, glejte bratje in sestre, kakšni ste poklicani:
ni veliko modrih po mesu, ne veliko mogočnih,
ne veliko imenitnih; marveč kar je nespametnega
na svetu, si je Bog izvolil, da bi osramotil modre,
in kar je slabotnega na svetu, si je Bog izvolil,
da bi osramotil, kar je močnega … ( 1 Kor 1,20)
Vprašanje za današnji dan, 25.6.2018:
Kdo so ti mali svetohlinci morale, ki se vzpenjajo
in nam vcepljajo dolžnost ponižnosti
kot dokaz, da jih častimo in mi drago plačujemo
njihovo domišljavost, da naj bi bili moralne elite.
Postavili so se ob resnico ti krojači morale,
ki kar jim stopi na pot, pošljejo v pekel.
Oh, ta lažni čistunski raj odrešenikov zla,
na prestol katerega se posedajo svečeniki,
ki se samorazkrivajo s puhlimi nasmeški,
razdeljevanjem moči in fevdov,
jaz pa vidim, da nas z moralo vodijo za nos.
Včeraj smo drugače mislili o danes,
danes drugače govorimo o jutri.
Odtis včeraj je raztelesen razpadajoč sadež
po toči, ki ga skelijo rane.
Danes je fotokopija spomina na včeraj
že malo obledela, a ne povsem, kot si morda mislijo.
Spustijo naj kos mesa, ki ga imajo v ustih na skupno mizo.
Splezajo naj na lastni spomenik, da jih ne pozabimo,
kajti račune za gostije bo treba poravnati.
Nagovarjam vas in njih:
Ko se srečajo z malim človekom s svojimi burkami,
naj mu prej pogledajo v oči In videli bodo koliko kapelj
je na odprtih oknih narodove duše.
To ponarejanje besed in dejanj ne učinkuje več
kot nekaj naravnega in samoumevnega.
In če ljubijo le sami sebe in nas znova delijo
na vaše in naše, menim, da je njihovo načelo
ugodja njihov užitek, bolestno hlepenje po moči,
ki se spreminja v načelo realnosti, da živimo
in se žrtvujemo za njih; njihova morala prikriva dejstvo,
da oni določajo, kaj so vrednote in pravice ponižanih.
Meje njihovih interesov niso meje mojega sveta.
nosijo na krilih zemeljske barve.
Stržen začetkov. Prabesedilo.
Točko, na kateri so se rodile strasti.
Njihove besede so lahke kot dih.
Kristalno jasne in trdne.
V njih prebiva vsa polnost življenja
s hranljivo vrednostjo večnosti.
Dopolnitev s sadežem ljubezni,
ki sili čute k molku začetka.
Prvemu pogledu.
Prevladujočemu poželenju.
Stih je izjemno dejanje.
Vonj rože je znan kot vzgib duše,
ki se prilega sanjam.
Nerazberljiva tema noči je prostor zanjo.
Razprši se in pomeša z belino.
Sivina izgine. Ko se dan razžari,
prižge kapnike duše,
ki razstrupljajo svet.
Stih otipa misel, da besedi moč,
oklene svet čez pas in ga vzljubi.
Ne ti, ne jaz nimava odgovora,
zakaj je kri pod kožo dobila krila
in postala snežno bela,
kot dišeči jasmin.
Nekaj plemenskega je v njej.
Neuničljivega.
Neizmerljiva mutacija črk In zlogov,
ki nosijo v sebi vode izvir.
Šumnik s strešico samoužitka.
Konturo zenita.
Lebdenje zvezde.
V breznu zrcala davnine odsev.
Ocean vsemirja.
Utripanje materinskega trebuha.
Spodaj se vzpenjajo
pozlačene lestve v raj.
In glej, na površini velikega morja
pluje čoln z veslačem,
odrešiteljem napačnih plovnih poti.
Pesnjenje valov viharnega morja
prehaja v oseko, onkraj kozmičnih razdalj.
Tu je priklenjena na spolzka zemeljska tla.
Vsaka noč je čas za pesnjenje.
Tišina in poezija sta nerazdružljivi.
Ptica pevka izziva mimiko svojih peruti
In vzleti v sončno jutro.
Porajanje, prebujanje, upanje
in vzlet navzgor.
Beseda spregovori,
Grlo zapoje, telo pleše.
Nič ni dovršeno, luč se zamaje
in iz vrča se zlije stih človeku v objem..
In poglej! Vse se vrti in pleše kot noro.
In tu se pesem konča.
Danes marsikaj vem,
kar nisem vedela.
Velika in tolsta resnica,
ki se preteguje na ležalniku,
ima svoje mladiče,
ki črikajo kot murni v travi,
medtem ko polje
diha in valovi v prelesti
svoje ljubezni in minljivosti.
A prav to vedenje odkriva
preddverje pokopališča,
na katerem so zakopane resnice,
ki vstajajo, se oklenejo človeka
in mu obrišejo kaplje znoja z obraza.
Veter ponehava in jaz ostajam sama,
prikovana na miselnih kovinskih kolesih kompozicije,
ki drvi v telesno zvezo Tristana in Izole,
ki se združita v smrti.
Z mehkimi gibi na rokah,
ki želijo odkriti še druge resnice,
sem hotela izkazati odpor
velikemu poležavanjem uspavane resnice.
Resnica je luč, ki se razcveti v lučce,
ki zadehtijo in pokopljejo veliko resnico,
z vonjem po vlagi in trohnobi.
Ne dopustijo ji, da bi še naprej poležavala
in se pretegovala opešana in bolna na ležalniku.
Za vsako stvar pride čas dozorevanja.
Prevzelo me je črikanje malih resnic,
ki preraščajo v veliko spoznanje.
Z vsako malo resnico, ki pride na dan,
je velike resnice manj.
Dialektika obstaja.
Nihče se ne more skriti.
Tudi posvečeni ne!
Kdo bi vedel?
Kdo bi vedel,
kateri bodo s padalom padali
In uničevali metulje v letu.
Kdo se bo nepoškodovan
znašel na tleh
in se oklenil starih namenov.
Nihče natančno ne ve
od kod so prišli
in kam gredo.
Skakali so sem in tja
za smisel trenutnih lastnih potreb.
Jaz jih ne morem gledati
kako se grizejo med seboj.
Ne vem kdo ima slajše meso.
Nekateri bodo ostali na cedilu,
drugi se bodo pretočili.
So tudi takšni, ki bodo poskakali
skozi okna in trkali na druga vrata.
Nekateri bodo vzeli uspavala
in se z molkom odkupili za svoje napake.
So tudi takšni, ki se bodo utopili
v lastnem blatu.
V četrtem dejanju Hamlet pove,
da se je Ofelija utopila.
Čez potok se nizko upogiba vrba,
zrcali čisto listje v vodi.
Tja je prišla z venci iz kukavic, marjetic
In kopriv …
Razprostrta obleka nekaj časa jo
kot vilo po vodi nese …
Toda dolga obleka se napije
in vsa težka potegne.
Preveč vode imaš, Ofelija,
zato nič več solza!
Poglej, neskončno igro videzov!
Na platoju bleščečih površin,
ko je v prostoru izpraznjeno vse,
kar je obstajalo kot fikcija.
Užitek, definiran kot manko.
Kot nič praznine po snu.
Igra, slepilo okrog navideznega.
Razobličenost v zatišju.
Odmev jaza, ki se ne more rešiti teme
In vzljubiti samega sebe.
Ob jasnem jutru, ob zori.
Transcendentno.
Preiti čez rob z lebdenjem,
s krili nadzemeljskega.
S plahutanjem in vzdigovanjem od tal.
Nad težnost,
ki je trša kot ovoj semena rži.
Kako spraviti zrno iz oklepa.
Z mlatenjem. Izničenjem trdote.
Gor sili tudi nekaj, podobno kot pleve.
Nekaj, kar bi zasužnjilo rast.
Raste navzgor v iztrošenih užitkih slasti.
Brez oči.
Brez volumna.
Brez cveta.
Siljenje v naduto vzpenjanje, ki se guba pri duši.
Iskrenje blata, ki ostaja na korenini.
Misliti besedno zvezo, jo povezati s sentimentom,
v katerem je le ena beseda glavna,
druga pa podrejena načetemu videzu.
Notranjost kot trajna nezapolnjena globina.
Globoka kot morje.
Skoznjo sevajo misli vseh časov.
Verbalno. Retorično. Historično.
Prepričana sem, da zvezde osmišljajo noč.
Na črti neskončnosti življenja.
Napake si skočijo v oči.
Z ohlajenim ognjem pod vekami.
Dan in noč - dvojček v enem telesu,
ustvarjenem s sredstvi duha.
Človek zaživi v raztezajoči globeli noči
zasidran na srebrnih zavihkih hrepenenja,
na svetu, ustvarjenem za njegove sanje.
Dlan leži kot zvezda na koži
Roka je pripeta na srce.
Kdor zna brati pesem,
Vidi več.
Srce je prikovano na dušo.
Kri šumi kot polje maka.
Kdo obvlada to igro krvi?
Magična rojevanja.
Ko se angelu razprejo krila,
vem, da se je v pesmi učlovečil.
V ljubezen.
Krčevito oprijeta v fine tkanine
pogledam skozi
prejo življenja proti luči.
Nevidna in odprta za srečo.
Z notranjim očesom.
Izčiščenim v ritmu krvi,
ki pripada radostnemu trenutku.
Je misel skrita v stihu duše.
Kot sok v sadežu.
Kot melasa.
Prevrednotene besede v stihe.
V sanje neba.
Prihajali so ljudje,
ki jim je zastajalo dihanje.
Prišli in odšli so s sporočilom.
Napisanem po scenariju neba.
Z leskom vseh zvezd.
Od tam kjer so zgrajeni neznani gradovi,
z lepo obokanimi zidovi,
obraščenimi z bršljanom življenja.
Čas se nabira v kovčkih.
Z vedenjem neba
ponuja videnje stvari.
Odpreš jih za dobro.
Zapreš jih za zlo, ki se obnaša kot greh.
Slabo odpustiš in vse bo pomirjeno.
Krivica je zapečatena.
Ne odpiraj vse prtljage.
V njej so zložene tudi preperele krpe,
ki jih je namočil kisel dež,
ko je spiral umazane fasade,
s katerih je odtekala voda
In ustvarjala trhlo podlago tal,
po katerih stopaš in puščaš za sabo
negotov korak. Svoje slane sledi.
Pride čas, ko kovčku počijo žile
In se izlije skozi aorto na tisoče besed,
Tu ni nikogar,
ki bi odprl zračna okna
in razgrnil pred tvojimi očmi
sončne zavese.
Sam si ob spoznanju,
da odklanjanje odgovornosti za drugega,
krepi tvoj ego čez vse meje človeškega.
Obraz utripa kot senčnik v vetru,
ki mu spreminja obliko in videz.
Spoznati in videti samega sebe,
pomeni razkriti svojo sliko navznoter.
Pride dan, ko spoznaš, da nisi sam.
Veter se dvigne in odpre liste razumu.
Tedaj zrastejo krila in zadrhtijo kosti.
Nohti zaleskečejo ostrino, ko vidiš,
da eni zehajo, drugi delajo, tretji pa grabijo..
Cvetoča češnja je obramba korenin.
A kaj, ko odcvetijo sanje in obljube.
Ko se cvetje usuje, pod golimi drevesi
masturbirajo palčki in vile jokajo.
Drugi si menijo roke za veliki izplen.
Čas nam res ni naklonjen.
Zapora v grlu je vse tesneje zadrgnjena.
Živeti moramo s tem stanjem.
Preživeti čas velikih jalovih načrtov.
Mnogo stvari se je že spremenilo.
Preživeti je treba danes na neznani jutri
z našopano uharico, s šopom peres na glavi,
z velikimi oranžnimi očmi, plenilko ptic.
Gledajo me kot iz ogledala z gladkimi obrazi
razvajenih edincev. Zlobneži jim pravijo tudi ritke.
Jaz bi jim zasadila pero, veliko kot meč, v srce.
S poezijo, ki ni politično dejanje, a gradi svet.
Njene ustnice so se razcvetele v besede.
Poljub današnjega dne je velik dogodek
............................... za demokracijo.
Duša ljubi telo, ki ji pripada.
Telo in duša živita
svoje življenje pod eno streho.
Srce igra ubrano melodijo dojk
in prsnega koša,
ki se prepletata v akordih dihanja.
Neizrečena beseda pušča sladka usta.
Cimetovo poželenje v dišečem gaju.
Potešeno hrepenenje v školjki na obali.
Zapis žarka na koži, ki razplamteva v cvet.
Pride monsunsko deževje,
ki razmoči kamnu obraz.
Potem zasije sonce.
Zgodi se pravljični sen kresne noči,
ki se spreminja v rodovitno prst.
Poženejo se poganjki iz razbeljenih stegen.
Drevesnih korenin tisočerih malenkosti,
ki se spreminjajo v dišečo delto in izpuhtijo.
Skoz brzice, slapove in vodopade si utirajo pot
in poniknejo skoz njeno razgreto telo.
Njena lepota se prebuja v naravi,
ki v globinah sega k skrivnostnim razsežnostim biti.
Videla sem jo,
ko se je zadihana razpotegnila
in razprla z zloženimi krili,
oblečena v belo obzorje.
Skoznjo je izžareval
z zlatom ožarjen prosojni soj.
Pognala sem se za njo kvišku.
Videla sem jo v sinjini,
ko je odhajala v kraljestvo zvezd.
Videla sem jo, kako je dogorevala
v pesem z zemeljsko težo,
ki se mora vedno znova preizkušati.
Pesniška duša ima neuničljivo telo duha,
a ne ve, kdo sta njen prvotni oče in mati
in h kateremu telesu s svojo voljo pripada.
Označujejo jo luči neba z lepoto,
ki sodi med stvaritve najuspešnejšega kreatorja
z najžlahtnejšimi močmi in vzgoni narave,
ki skrivnostno žive v njej,
pripravljene na nadaljevanje življenja.
Prešeren je svojo izvoljenko Julijo
ogovoril: »Luč, ti ljubezniva
Bila je neločljivi žarek na svitku glave,
Tako božanska, da so ji muze spredle prejo
in z navdihom stkale venec skoz reže oblakov.
Muze stražijo vhode templja pesnikov.
Zamižim in diham pomlad.
Čemu naj sploh pišem, saj cveti!
Stojim na mestu,
kjer čas utripa z rameni
in se širi v modrino neba.
Zaslišim Berliozovo Fantastično simfonijo,
ki se mi je razložila kot šepet valov
z ontologijo hrepenenj,
med tem ko zrak žvižga svoj napev
in se spreminja v vihar.
V bučanje zagonetnih valov.
V hiši muz iščem posode,
v katere so se stočile tišine miru.
z zapisi o brazgotinah časa.
Iščem zrak in morje v sebi.
Sol popisano s sončnimi žarki.
Mokre stopnje svojih darovanj.
Ribje plavuti angela.
Sledi njegovih dotikov in šepetanj.
Medeno strd med toplimi stegni besede.
Med tem ko se sedanjost pretaka
in pronica skozi dlani v stih.
sem vsa pljuskajoča v plimi poezije čez rob.
Občutim dihanje senc pomladanskih dreves.
Sledim ognjenemu jeziku neizrečenih besed.
Klicem brez povratka,
kjer grgranje vrtincev in požiralnikov
zaposluje sproščujočo moč besede,
ki jo sanjajo zvezde sredi cvetočega neba,
ko se nepričakovano vračajo v brezno samot,
kjer mirujejo gube medu
Mnoge ljubezni v svojih začetkih brez konca.
Slutnje in domneve.
Negotovosti in spraševanja.
Sredi rasti in zibajočih se trav z zleknjenim telesom
prisluhnem trepetlikanju listov dreves.
Pomislim na Triptih Agate Schwarzkobler.
V njeni zgodbi mene skorajda ni.
Zbudim se, poravnam obleko in si uredim kodre.
V rokah imam list papirja
z odlomljenim robom besede.
Pomislim na sanje zgoščene v pajčevini neba.
Na dišeče zvezde, ki cvetijo kot dalije.