ISKANJA

Lačno hrepenenje bo ponorelo.
Ni samo jezik, ki liže barve
z okusom po koži.
Je črta. Misel, ki drvi.
Razvnema sledi.
Orje po vrelem pesku.

Je ključ za odpiranje oči.
Predigra duše.
Kobul koriandra za ozdravitev.
Mehkoba besed.
Mehčanje trdih snovi.
Trepetavo iskanje bližin.
Gibkih sanjskih reliefov,
plavajočih v vonjih puščavske rože.
Iskanja v milih barvah cvetja v herbariju časa.
Glas vpijočega v puščavi.
Sledenje gibom,
ki odnašajo vznemirjene stopinje
po nikoli dokončanih poteh.

Pišem za tiste dni, ko bom sama
brisala čas v koreninah samopozabe.
Pot od misli do poslednjega dejanja je dolga.
Prestavlja prag vstopanja in izstopanja
skoz mero človeka.
Razdalje se večajo, dotiki zbližujejo.
Pomikajo se v neskončnost.
Drvim skozi glasbo, ki ustvarja drevo rasti
in me cvete v listih.

V živem pesku se pogreza nemočni skarabej
in vali svojo kroglo med kepice prsti,
ki so hotele zložiti črke v izbrušene pomene besed.
Vtkan je obraz širnega vesolja v gib dlani,
ki sije v pečatu stvarstva z željo biti
odtisnjeno razpoloženje
z nanosom veselja v srce.

ZRKLO

Vse poti me vodijo
skozi oko.
Na kljuki zrkla
je moja roka.
Vstopam v prostor
za posvečene
in ti mi odpiraš duri
v udobje duše.
Iščem dan miru.
Sprejemaš me
in piješ požirek
za požirkom.

Jemlješ me,
dodajaš in odvzemaš.
Krasiš me s pentljo svile
in pleteš z nitmi
blagega šepeta.
Gledam se v ogledalu
tvojih oči,
ki kakor prsti telesa
tipljejo sanje.
Kakor korenina so,
ki potrebuje
sprejemanje zemlje.
V njih je prostor,
kjer se obiskujeta
in stikata
višina in globina v eno.

NOSTALGIČNOSTI

Po prehojeni poti se ustavim,
sedem v travo in gledam zaton,
ki ga občutim v otipu svoje kože
kot topel pozdrav žareče zarje.

Naslonim se na stoletno drevo,
izpraznim si dušo v veter,
ki mi razporeja besede po vejah,
kakor da bi bile roke moje matere.

Govorim jim o sebi. Izvabljajo
me v svojo bližino, srkajo me vase.
V korenine. A jaz sem obvisela
na lasnici nekega davnega čustva,

ki kleči v meni z voljo do nadaljevanja,
do ponovnih prihodov skoz zaporedje rozet
v oblakih iz sanj, kakor utekočinjeno
upiranje, še toplo telesce od poroda.

Ugasnilo je sonce med večerne sence,
skloni se obložena glava drevesa k tlom,
sokovi v sadežih se pretakajo v svoj eterični
dremež in zareza v kamnu zeha samoto.

Roka gre vedno tja, kjer je stanje tiho,
tja kjer dihata notranja in zunanja stran,
kjer koreninice zankajo moj molk v vlakna
in kjer lemež moje duše drobi kamenje v prah.

VIŠJE KOT ČLOVEK

V srce sem zarisovala
barvo tropskega gozda.
Imela sem vtis,
da me je njegov pogled
udaril po roki.

Boj proti smrti drevesa
je tisto brezpogojno hotenje po življenju –
nagib, ki preveva sleherno živo stvar
s koreninami, zasidranimi v zemlji.

Vse kar človek izrazi
s svojimi koraki in figurami,
drevo pove očem s svojim čopičem,
ko nariše kako živijo ti zeleni ljudje,
ko se pogovarjajo z vetrom
in dežjem v svojem krznenem plašču.

V zaporedjih, ki niso podobni ulicam,
jih prekrije resnoben oblak noči.
Tedaj obmolknejo in občudujejo zvezde,
dihajo sladke sanje in vonj cvetov
sprejme njihovo povabilo za zavetje.
S pravljično sposobnostjo svoje rasti
se vzpenjajo in dvigajo višje kot človek.

UTRINEK Z ULICE

Hoja skozi nepremičnine.
Med pragovi s hišnimi številkami.
Napeto oprsje glasov ulice.
Sivine v zavojih.
Četveronožci.
Skrajšane poti mimoidočih.
Razgaljena površina.
Zaporedje trenutkov.
Brezciljnost pogleda.
Raztresen ostanek trenutka.
Utrinek.
Skrla brez duše.

Madež.
Obroba.
Zunajčrtno.
Senca.
Način bivanja.
Stanjšana misel.
Naklon strehe.
Golob omedli.
Trešči na tla.
Mlaka krvi.
Pospešen korak.
Zavoj ulice.
Duh po bureku.
Vdih, ki posnema luč.
Deževne kaplje z gladkimi prsti.
Dotik kože.
Spiranje uličnega mednožja.
Dvojni odmerek:
kri – voda.
Nikjer ni cvetela vijolica.

KONJ

V gozdu sem srečala
nemirnega konja.
Vračal se je s paše na travniku
v bližini človeških bivališč.
Na glavi mu je sedela ptica
in mu kljuvala spomin.
Na očeh sta mu sedela čmrlja,
ki sta mu pikala oči.
Konj je skoz naočnike
pekočih pikov
od daleč videl
kako so ljudje utapljali mačke,
komaj rojene mlade muce
v vedru vode, iz katerega
se je prej napojil.

Od daleč je bilo videti konja,
ki je znotraj krvavel
in njegova hoja ni bila več
tako živahna.
Po telesu se mu je odprlo
tisoče ran, iz katerih
je zijala bolečina.
Majhne muce so mijavkale
in konj si je s kopiti mašil ušesa.
Nato je prebičan konj zdirjal v gozd
in ga nisem nikoli več videla.

JEŽEK

Videla sem izmučenega možakarja,
bolj žalostnega človeka brez nasmeha.
Nihče ne bi mogel točno vedeti,
kaj se mu je v življenju zgodilo.
Mogoče je izgubil svojo ženo
in je ostal sam. Bil je obvladano nesrečen.
Njegova žalost se je ujemala z izrazom
bolečih zarez in od budnosti udrtih oči.
Bil je bolj nevljuden kot vljuden.
Zdelo se mi je, da je nekakšen samotar,
zavrt in nezaupljiv in da se ne želi pogovarjati.
V rokah je imel majhno bodičasto živalco.
Držal jo je s takšno nežnostjo v rokah,
da sem takoj videla, da bi jo rad udomil.

Ta osamljen in zagrenjen posebnež
je našel na cesti ježka. Majhno kopico bodic.
Stopil je v dvigalo in ježka odnesel v peto nadstropje.
Živalci je dal jabolka, jagode grozdja,
solato in košček suhega mesa. Ježek je
najprej pospravil meso in nato se je spravil
še na jabolko in grozdje. Ježko se je stisnil v klopčič
in sopihal kot lokomotiva ter glasno zasmrčal.
Možakar, dovzeten za šumenje vetra in naravo
je odnesel ježka v gozd. Zunaj je dišalo po zemlji
in ježek se je veselo kobacal po listju, izginil
v neki krtini in se poglobil v dolgo zimsko spanje.

DOBROTA

Zaman je iskala po svetu
krušna mati dobrota pravičnika,
da bi raztrosila svoje drobtinice
v akvarel lačnih ribic.

Svoje materinske roke je razsipavala
čez sedmero jezer in sedmero dolin
in razdeljevala ljubi kruhek
iz svojih svečeniških žepov.

Oče ni povedal za trpinčeno
zlatoličje ribic krušni materi dobroti,
da bi lačne živalce nahranila.
Zamolčal jih je in azur je potemnel.

In ko je mati dobrota razsipala
svojo radodarnost nepotrebnim
in hodila odmirati na ta svet,
je začel ribnik usihati
in v njem se je začel nabirati zeleni mulj.

TAM DALEČ …

Viharni sunek vetra
je odprl okno na stežaj.
Opazila je, da na mizi leži list,
ki je še utripal s svojim zelenilom
in dajal vedeti, da je vanj vtisnjen
pečat drevesa, na katerem je rasel.
in da je sestavljen iz energij,
ki omogočajo drevesu dihanje.

Nekaj časa je nepremično ležal
na mizi in opazila je, da v njem
ugašajo luči. Pred očmi je začel veneti,
se gubati, rumeneti in izgubljati sok.

Veter ni poznal drevesa
in je list zanesel tja daleč stran,
kjer izgublja svojo luč.

Tako se ji je zdel ta list,
kot mnogi Slovenci po svetu,
ki izgubljajo svojo luč daleč
od svoje domovine.

ZNOTRAJ SEBE

Misel je preskočila v iskro.
Na jezik je položila svojo tkanino
in ustvarjala besede s težo.
Dosegel me je dež in odprla
se mi je velika svetlikajoča roža neba
z vonjem po ljubezni.

Videla sem jo s prostim očesom
v dimenziji, z zastrto vsebino.
V zvokih, barvah in dotikih, precejajočo
skoz pore na vrtu zelenja.
Diham jo in pijem z žejnimi usti.

Obnavljam se, pretvarjam v nove
pastelne odtenke govorice.
So valovanje jutra. Začetek.
Vonji v rosnih cvetovih. Spomini.

II.

Začutim breme. Vidim Doréjevo
podobo, na kateri se Kajn z gorjačo
v roki sklanja nad pobitega Abela.
Oddaljim se od dogodkov,
ki so postali samo še drobni spomin
velikega spomina pod stebriščem ruševin,
kjer poganja iz starega novo.
V breztežno stanje, nagnjeno na boke,
kjer ga zró oči svetlobe
na drugi strani časa in prostora.

VETER NI ODNEHAL

Doživela sem nekaj nenavadnega.
Srečala sem se s pevcem neba.
Stala sem na veliki senožeti
in poslušala veter, ki je tožeče pel
neko melodijo, ki je nisem še nikoli
prej slišala. Bil je nemiren, že skoraj
obseden, kot bi mi hotel nekaj povedati.
Napenjal mi je bluzo in dvigoval krilo.
Hotel me je vzeti s seboj.
Jaz sem se vetru upirala in ga svarila
naj se pomiri in me pusti malo samo,
ko me pa tako omamlja jesen.
Toda v njem je bilo toliko tožba in hrepenenja,
da sem se ustavila in mu prisluhnila.

Tedaj se je zapodil proti drevesu in stresel.
Z drevesa so padale hruške na tla,
nato se je zapodil še v drugo drevo
in tudi to drevo je zatresel in z njega
so padala jabolka v travo.
Sklonila sem se, pobrala sadeže v vrečko
in šla naprej, vendar veter ni odnehal.
Hitel je ves nemiren in trpeč novim
dogodivščinam naproti. Zvenel je vse mogoče
glasove: jok, stok, trpljenje, hrepenenje in slast.
Veter se je dvignil v nebo in začela se je nevihta
s ploho dežja. Nato je topleje zapihal nek divji šum
in mi osušil moker obraz in premočena oblačila.
Razpihal je oblake, da je name posijalo sočutno sonce.
Tedaj sem spoznala, da sva si jaz in veter
v svojih stiskah in hrepenenju zelo podobna.
Eden proti drugemu se postavljava v bran
in sva nerazdružljiva darežljiva prijatelja.

PRESELJEVANJA

Svet je velika čakalnica
z modrim stropom, zelenimi stenami
in tlemi, na katerih odmeva moj korak.
Sem prebivalka v drevesih in popotnica
sivih tlakovanih cest, prepuščena
barvam življenja in sencam samote.
Vame tonejo ladje ljubezni in jaz sem
kapetanka na njihovi palubi.
Plovba je dolga in kompas mi je padel
v morje. Vodi me zvezda večernica.
S seboj nosim lahkotnost njenega bivanja.
Pesnim s pravljično domišljijo,
ki me vabi, da prižigam svilo neba.
V kristalnih dvoranah noči sem kneginja
na prestolu rož svoje duše.

Sprejela sem srečo, ki jo je našlo moje srce.
Sem romarka, iskalka neskončne rimske ceste.
V zatišnem vrtu bleščave iščem jutranji žarek,
ki se v sebi smeje in joče, da bi se zaradi
najine podobnosti še bolj čutila del celote z njim.
Visoki val noči mi preplavlja čute
in moje telo se seli v drevo,
ki bo prek svojih korenin večno zelenelo
v svojem trenutku preseljevanja vame. 

PENELOPA

Hotela sem biti Penelopa
v duhu časa.
Natančno razdeljenega časa
za delo, spanje in dekliško sanjarjenje.
Nekega dne, ko razen jutranje
kave, nisem bila deležna nobenega
veselja, stopim na bananino lupino
in padem v akvarij med ribe.
Spominjam se, kako so bile lepe
in prijazne te živo pisane živalce.

V akvariju sem zagledala odsev
krasnega mladeniča z velikimi modrimi očmi.
Dotlej nisem verjela v astrološke karte.
Vendar, ker sem vdana malim dolžnostim,
mi je bilo takoj jasno, da moram verjeti
znamenju usode, da mi bo ta mladenič usojen.
Bila sem kot uročena od njegove lepote.

Vtkala sem ga med svoje vitke pletilke,
ki spletajo lase v dekliško kito iz sanj.
Na mestu, kjer sem potem večkrat sedela,
tkala pletenino in jo ob večerih podirala,
sem brisala sledi dneva in nekaj časa sem
živela malo ob strani in odblesk iz ribnika
nikakor mi ni hotel izpred oči, v pozabo.

Pletla sem vsaki dan znova pletenino
svoje domišljije in jo ob dolgih večerih
samote podirala in navijala v klopce.
Neprespana sem čakala na znamenje časa
in ko me je pobožala resnična ljubezen po laseh,
so bili že sivi med zlato obrobljenimi biseri.

LJUBIM TO PREKRASNO ŽIVLJENJE

Pozno popoldne so se bori zravnali
in borove iglice so začele tiktakati mir.
Veter, po nevihti, stisnjen v morje,
se je krmil s planktonom in krepil v močeh.
Tako potuhnjen je bil od same samote.
Udarjal je v tečaje skal, jim izruval dušo.
Rad bi se naselil v njih in jim iztrgal iz telesa
tisočletno moč. Jim izpraznil telo.

Negibno dno je sprejemalo sončne luči.
V globeli je ležala ugasla zvezda.
Morje se prelomi in me sprejme vase.
V njem leži deževje. Spomin na mraz,
divje valove in na ljubezen z eno nogo v vodi.
Dotiki, poljubi in sanje iz plovnih rek.

Ustavi se trenutek. V vodi valovijo lasje.
Prešerna mladost, zapisana srečni duši.
Čez celo vodno gladino.
Spodaj je vodnjak ljubezni.
Ladje režejo valove skoz spomine davnih dni.
Morje me je posrkalo vase in me izrinilo
na krožniku alg na površje. Otroci skačejo v vodo.
Izmislila sem si prave besede:
Ljubim morje in to prekrasno življenje!

PO MAČJE

Moj vrelec je zasut.
Poželjivo tipam po njem.
Tožijo čuti. Vznemirjena sem.
Nemo prisluhnem bobnenju.
Vali se kamenje, pokajo skale.
Mačka pa leži udobno v meni,
polna prekipevajoče potepuške strasti.

Nekoliko odrinjena in obsedena
je moja duša začela ponavljati
Arthurja Rimbauda:
A črn, E bel, I rdeč, U zelen, O moder
… Božanski hrup, ki učena čela naredi
in uglaševala sem notranje strune
nezadoščenosti, koprnenja in uglasitve.
Bila sem sama kot še nikoli.
V blodnjah hrepenenj s svojo lastno
samoumevnostjo, ki se gosti s samoto.

Obzirno sem pogledala to popotnico
v meni, ki mi je naklonila malo
mačjega pešačenja in čistega zraka.
Napočil je večer, ko je vrelec bruhnil
in se izlil v to pesem kot Omega spev:
mjav, mjav, mjav, mjav, mjav….
in pesem že pozlati belo stran.

HREPENENJE

Hrepenenje upepeljuje sonce,
hrepenenje spodbuja širjenje vesolja,
hrepenenje je minevanje in preseganje,
hrepenenje je slast življenja.

Je prosojna snov, ki nosi srce
med utripanje beline, kjer se misel
dotakne svetlobe, lasnic neba
in jaz se vsa znotraj razcepim
na mnogotere misli svojega
hrepenečega bistva.

V hrepenenju spoznavam niti,
s katerimi sem zvezana na neskončnost.
Hrepenenje je ladja sredi razburkanega morja,
s katero se pelje duša na svojo pot.
Hrepenenje sladkih mamljivih malenkosti,
plavajoča lučka v zibajočem se užitku vala,
ki odpira in razmika nebo, razpira naročje
in vanj vstopajo igre poživljajoče sreče.

Hrepenenje je ključ, ki odpira začaranost oči,
videnje in čudenje in me upodablja takšno,
kakršna sem znotraj in odsev me gleda
od daleč s svojim smehljajočim obrazom
neskončnih modrosti in obljub.

Tiho in vztrajno plezam tja gor v svetišče,
kjer vsa moja hrepenenja stojijo na prestolu
opojnega znamenja ljubezni in nekoč ga bom
zasanjana dosegla, ko bom sledila plamenom
hrepenečih snovi in srce bo našlo potešitev.
Tam se bratijo vse moje želje in bistvo obljub. 

PRESENEČENJA

Nihče se ne rodi
z granatno jabolko v ustih.
Nihče ni v zapestju sonca
samo telo kamna v vretencih
ali roža, ki ji je sonce
napudralo lica z večno lepoto.
Ko dežuje pod kožo
in se sol zajeda v telo,
sonce snuje v zemlji načrte
in preseneča in te gleda v oči,
visoko nad mokrimi napušči streh.

Sprejemamo sončno telo vase.
Giba se v zrnju in v človeku plamen.
Zalesketajo se luske besede,
metulju krila pisanih barv,
nasmejanega trenutka lesk.
Žareči čudeži v vlaknih lista,
šumeči dih rasti in odhajanja.
Odkima roža luč veselja mimoidočemu
kakor oko gorskega jezera.
Dih vetra upogne težo rože,
odpre jo, kjer ji seme mezi.
V razsutih svetlih lasnicah, nitkah
in zrncih se ljubezen raztrosi
in zemlja se napoji sladkega mleka.

KAKO SEM?

Podoba v nastajanju duha
in odmiranju telesa.
En dan me je manj kot včeraj.

Tako se godi vsem ljudem
in mnogih stvarem.
Sem križišče polarnosti
duše in njenih tokov.

Sem odsev,
ki pripada drugemu svetu.

Zrak in sonce
bežeče v prostor.
Oblaček, ki je narisal
otožno senco žarkom,
ki ližejo telo zemlje
in luščijo z neba
sinjino morja.

Obiskujejo radost
in hladijo bolečino,
vladajo vodam
in pokrajinam.

Iskrijo se s svojim
globokim sporočilom.
Danes sem vse.
Sem življenje.

KAKŠNO VREME KAŽE DANES?

Kakšno vreme kaže danes?
Nocoj je duša zibala svetlo zvezdno nebo.

Dani se in gledam
čez morje in se razpeta selim
z galebi po morski gladini.
Usedla se je na skalni greben
in sanja o osrečujoči nasičenosti dneva.

Moja duša je odrešujoča pohodnica.
Premika gore in prestavlja galerije svetlobe
v srce. Deli dobro voljo, nasmehe in sanje,
sprehaja se med drevesi, v zvoke zarje ovita
seje po svetu ljubezen in plava s fenom modrine
nad vodami v spremstvu metulja,
ki brenči v cvetličnem vrtu pogumno poželjiv,
sanja zvoke prasketanja barv,
ki jih zbuja v jutranji rosi.

Moja duša živi s spomini in obrazi
njenega hrepenenja. Ko bega,
pogosto zbeži v drugo srce,
da bi se tam raztegnila
in v njem naselila svoj dih,
da bi mogla v njem razcveteti,
zoreti in mezeti srce.

Vedno se moja duša vrača vame
za nekaj stopinj prenovljena,
za nekaj dihov bogatejša.
Danes je utrujena zaspala.
Jutri bo gledala svet v novi podobi.

IZROČANJA

Sem mesečina,
rojena v očeh tvojega ljubega.
Ko me raniš zvečer, krvavim v spanju.
Pod Tiffanijevo svetilko zamiram
v medlo luč v odblesku okna
in se priplazim čisto blizu tebe,
da otipam svoje zajetje,
ko tema dobi obliko telesa.

Imam lastnost določanja zatišja
in upanja v lesketanju. Darujoči razpon
pretakanja skozi tebe, me meri.
Sem že skoraj dobrota in žlahtnost
daljnega spomina, ko se izrečem
kot čista ljubezen v zrklu,
z izročanjem, ki je čakalo name.

Zapletena v stvari v kotu,
sem znak božje volje,
spev miru iz daljave,
prilepljena na vžig iskre srca.

Ne vem kako padam,
ravno ali poševno,
vendar ko prihajam, se zleknem
ob tebi in sem kot ravnokar prižgana
večnost, zapletena med vejami noči.

Spletam ogrlico iz mozaikov
v prostorih svoje naselitve.
Obsijem sleherno zrnce prahu
v predsrčju vsega, ki se spreminja
v zeleni vrtinec in zavija srce v sebi,
ki poganja moje korenine.

PRERAJANJE

Tuj predirni glas je pustil
v meni boleče posledice.
Bil je v nasprotju z mojim trenutkom.
Zapičil se mi je kot trn v srce.
Odmeva in se postavlja kot mejnik
na moje razvojne poti.
Pritiska me odznotraj in izrinja.
Zaganja se vame in preusmerja ideje.
Postavlja mi zasede in zapoveduje.
Jaz se ne uklonim njegovim zakonom
fonetične razglašenosti in ostrim tonom.

Njegove notne zapise stlačim v kamin
in jih zažgem. Kljubujem mu z vso silo.
Svoj glasbeni trenutek si določam sama,
ko se vozim s parnikom po jezeru
svoje duše in se naravnavam
na plovbo k samotnemu otoku miru.
Tu se zasidram v varnem zalivčku
in prislonim uho na drevo.
Zaslišim Brahmsov koncert tišine.
Določim si orglsko točko,
ki me očara kot mehko razpoloženje,
preraja in očisti predirnih glasov.

PODARJENOST SREČE

Škriplje pesek pod nogami
pozlačeni epitel
malih ujetosti in omejitev.

Je tanka nitkasta snov,
v ritmu oživljeno drobljenje,
trganje, koščena zvočnost,
razhajanje, ki se ne more
poistovetiti vselej z voljo,
nitkovanje brez trdnosti,
glas brez pritrjevanja,
samopregled čez sebe,
čutenje duše stvari,
zvedavost, mali čudeži,
nepotrebna navzočnost,
ki je nisi klical,
oddaljeni zvok
v odklenjenem prostoru
včerajšnjega dne.

Koraki iz strmine spomina
vežejo stezo
naslednjega koraka
in vozlajo kristale
notranjega morja,
kjer nastaja nagib
vsega kar si in kar boš,
ko odhajaš v sanje
kot neponovljivi
ustvarjalec iz ničesar,
ničen in veličasten hkrati.

Drsenje in opotekanje,
ko pada telo,
mučno vzpenjanje na vrh –
ena sama obširna svoboda,
vklenjen krog v znoju
trezorja človeške sreče,
da si doživel to podarjenost
in se toplokrvno odločaš
na človeški način.

USTVARJANJE

Potopim vedro svoje duše v vodnjak
in poslušam videne podobe
v melodijah gostujočih glasov.
V očesu stvari nimajo vonja telesa.
Razum jih ume, uko sliši, diha barve srce.
Preletavajo okuse moji čuti
v vodnih odsevih strasti.

Traja videnje nekaj sekund,
nato se prelevi v notranji glas,
barva se izlije v krik,
v notni zapis duše,
naslonjena na magično
vizijo kozmičnega razmerja,
z intimnim veseljem erotike.

Krila s pozlačenim pavjim perjem
razpiram v satje krhkosti svetlobe.
Pojmi plešočih figur
z zvoki zabijajo tišino,
raztapljajo svilene valove neba,
sevajo mavrice v krošnji.

Slišim šumenje rasti
skoz zelene podobe,
ki ne vedo, da jih zebe
v človeških očeh.
Čisto noro in genialno
hranljivo izpraznjeno
vsemirje vstopa v reliefe,
domiselno v veselje,
v ujeto in nasukano v ravnotežje
mojega obraza v vodnem nemiru,
rastlinjaku moje domišljije.

Poganjam korenine v sadežih stvaritev,
ždim v rezidencah iztočene duše v svet
razširjenega srca in čakam,
da pride iz srca beseda velike moči.
Kako muhasto razpoloženje,
kdo bi ga sploh lahko razumel? 

NASMEH

Bilo je pomladno vreme,
ko se je razcvetel v veselju.
Ne spominjam se, na katerem obrazu.
Njegove meje so bile izven telesa,
nekaj, kar se je zapisovalo in risalo vame.
Bil je namagneten nasmeh.
Univerzalnost bivanja z daritvijo.
Na nobenem zemljevidu se ni zarisal,
le veseljačil je svoje razpoloženje po žilah
in valoval čisto tiho, oblečen v cvet.
Pripadal je govorici občutljivosti.
Za seboj je potegnil barvo nedoločljivosti.
Vstopil je v prostor pred očmi
kot žarek, ki vidi, razume in ve.

Imel je izraz, ki je hotel vezati nase.
Ni se čustveno opredeljeval,
ko je odložil svoj vonj.
Napolnil je trenutek.
V daljavi ni zapuščal sledi.
Ne vem kako mu je uspelo priti
do mene, da se ni znal več vrniti.
Iščem njegove korenine.
Za njimi segam globoko,
da ga dosežem, ko vstopa vame
in izstopa s svojim cvetom.
Njegovo seme shranim za jutri,
da prisonči svet okoli sebe.
Tam za njegovo črto sem jaz,
za zlatimi nasmehi duša. 

POPOLNOST

Popolnost je prispodoba angelov
z milino apoliničnega pogleda.
Popolne stvari se ne kažejo,
da ne bi užalile nepopolnih.
Popolne stvari so želje duše,
ki prižigajo ognje v neskončnosti.
So selitve sanj nazaj k očesu,
so vračanja in drhtenje občutij,
ki raztapljajo bivanje odznotraj.
So nihanja in znamenja napotenosti,
ki povzročajo nelagodja
s pogledom v vrtoglavo globino,
kajti koraki niso nikoli ravni,
koža ni nikoli gladka in brezhibna,
ko jo dotik v nasladi boža.

Številne gotovosti so le brodolom
po krivinah, ki jih prinašajo
negotovosti, iskanja in potešitev.
Vizualna mojstrovina človeške
domišljije je stvar naključja
in okoliščin, ki se vselej spreminjajo.
Mehkobe srca in čustev
preseljenih k skritim stvarem.
Otoplitve, ki izgubijo svojo moč
izvornih sil rasti k popolnosti.
Ko se angel skrije za nevidno popolnost,
prižge svojo luč upanje
in v presledkih izdihuje svojo nepopolnost.

ZAKON LJUBEZNI

Hrupno prerajanje in tiho umirjanje
novih svetov krotijo roke stvarnika,
z darežljivostjo in premišljenimi koraki
posipajo s semeni prebujene njive
in pomirjajo vznemirjenje zraka,
v katerem brstijo ljudje.
Nenadoma se usuje gost dež
in jaz se raztapljam
in se spreminjam v vodne kaplje.
Okrog mene se ustvarja veselje
prebujene narave, cvetje vseh barv
in vstopam v novo verigo ljubezni.

IME

Kakšno ime naj dam
svojemu novemu rojstvu?
Kako naj se otresem teže
prejšnjega življenja,
ko sem bila cvetoče drevo
in sama sebi oče in mati.

Stala sem za porušenimi zidovi,
med razvalinami starega mesta
in neka snov je bila v meni
brez duše, s koreninami
pod mojim hrbtom,
ki je v dolgih letih izrisovala
iz mene človeka.

Kako se je imenoval
podzemni svet, ki me je skrival
v kraljestvu tišine,
kako se je imenovalo vse tisto
razsuto cvetje pod drevesom
in sadeži, ki so medili seme
in me pripravljali na snovi,
ki naj postanejo duša?

Kako bi se spomnila starih
spominov, ko sem iskala ogenj,
svetlobo in luč za novo življenje,
se borila med kamni z nespečnostjo
in v stoječih vodah pila blato
in prosila veter, da me osuši,
da bom lahko znova vzklila,
se dvignila iz prahu
in videla svoje telo plavati
za lastnim duhom, ki sledi mislim,
ko me guga v kratkotrajni spanec.

V vsaki kapljici vode vidim
svoj včerajšnji pogled
in v vsakem delcu prahu,
vidim kapljico svoje krvi.
Koliko dvoumnih besed,
ko govorimo o imenu človeka,
ko pa je vsak človek vstal iz prahu
in spregovoril v imenu življenja. 

NASTAJANJE

Če hočem pisati,
se moram vrniti k pozabi.
Iznajti moram jezik,
ki ga doslej še nisem poznala.

Če hočem pisati,
se moram vrniti k nedokončanemu človeku.
Na začetek. Kjer se on začenja.
Začeti moram graditi misel,
ki bo iznašla novega človeka.

Rodil se bo iz poezije.

Poiskati moram kozmično oporoko,
da bi vedela kakšnega človeka
je Stvarnik zapustil.

Spoznala bom predčasje,
ko še nisem bila,
kako je vse tisto neizrekljivo,
ki se kopiči v meni,
postalo ogromna masa snovi,
ki hoče oživeti, postati zvok,
beseda, pojem, podoba.

Tisto, kar ni bilo beseda v mirovanju,
temveč nastajanje
in se je kazalo kot zadrževani molk.

Da bi lahko začela to delo,
bi morala imeti glino v rokah
in na razpolago veliko pridevnikov,
s katerimi bi lahko vdihnila človeku lastnosti,
ki jih je človek pripisal božanstvom.

Človek, ki bo zrasel iz moje poezije,
bo morda podoben sončnici
in bo zrasel tako visoko v nebo,
da se bo dotikal sonca.

Biti bo moral misel,
resnični soj luči,
prosojnost,
sinteza ljubezni.

Breztelesen.
Pojem. Podoba. Magični dih narave.
Sončnica, ki zažari, ko se prikaže jutro.

Izkopala sem davnega jamskega človeka,
ki ni hotel več goreti kot nekdaj,
imel je prežgana krila angela,
razstreljeni let
in številne plenilne tipalke.

Ni bil več metulj na roži. Dih narave.
Čas mu je spreminjal barve.
Spreminja mu jel njegovo bistvo.

Nastal je človek,
ki je z roko prejel sneg, led in ogenj.
Zalučal je kamen ali z njim udaril drugega,
ko si je osvajal prostor s težkim telesom.

V mislih imam morda nerealne ideje,
vendar ples mojih misli se odriva,
skače v vesolje in je sestavljen iz vonjev,
ki niso vonji telesa, so vonjave duha.

RAZPOLOŽENJA

Odlita podkev iz krvi in žeblji iz kosti
so potopljeni v notranje morje.
Tkivo je mehko. Se zliva v besede.
Vzhaja mu kvas. Na nitkah čustev
mu rastejo maslene rože.
Želja razumljena kot cvetoči iris,
iz pestiča izsesana sreča,
hrepenenje s pelodom.

Utrdi se jasen dan.
Na dlaneh se zarisuje sonce
in brenka s struno žarka na dušo.
Iz desetih prstov rok rastejo krila
in lističi rož so se razcveteli v besede.

Iz njih vstaja feniks, osmišljen v letenju.
Obrača se ne vejah zelenega krila.
Zlato polni goro, po kateri pleza
razpoloženjska tkanina skoz zaspane veje.
Utišana. Brez glasu. Le veter jo boža.
Na zgubani dlani skale je lina,
ki ji oko gleda iz želje, da soncu izpije oči
in mu izprazni pege ljubezni
v ponavljajočih se sanjah.

Dan se povezne v vlažno metafiziko
deževnega dne. Na podplatih ostaja
blaten zapis vremenarja s TV:
Danes bo ves dan deževalo!

Nebo se je neusmiljeno razjokalo
in tetoviralo svojo žalost na razmočene čevlje.
Iz njih je pognalo zelenilo, se razcvetelo
in ovilo v cvetje moje eterično telo.
Z dežjem obtežene liste. je pripelo na salonarje
in razpljuskalo mlake in luže,
ki luščijo iz blata privide sončnega dne.

Vse je spet sončno in zeleno!

ZELENITVE

Opazovala sem razprtost v prostorninah oči.
Razrezan svet na kvadrate in polja.
Stegnila sem roko k podobi iz starinarnice.
Fantastično naključje asociacij in preteklosti.
Občutenje nedovršenosti in nedokončanosti
se je obesilo na drevo v drugem kvadratu.

Tedaj je granatno jabolko eksplodiralo
in podobi vrnilo rožnati mik dekleta.
Razburljiva gotovost njene lepote
je bila očarljiva in mi je vrnila spomin,
zasidran v korenini izpod pluga.

Polje je navdihovalo pragmatično moč.
Odgovor na pšenično lakoto.
Zemlja se vžiga z ogromno človeškega truda.

Potlačitve, nemoč in klopotavost
nadzemnega sveta, ki je človeka udaril
z berglami v kamenine in vstopil ohromel
v prebujajoče se polje in spomine na mladost.

Izključene so zatemnitve. Luč se zbuja tla.
Skoraj z ugaslo dušo pije prosojnost
in se pretaka nevidna po podzemnih labirintih
krtove dežele. Znamenja izgubljenih dni
skozi rjave barvne kontraste prsti,
ki bodo pognali kali po burnem nemiru.
Ozelenevajo zleknjene krpe zemlje.
Jaz bom s telesom tam, kjer sem s spominom.

REČNI KAMEN

Iščem svoj rečni kamen,
ki bi odprl oči,
me zagledal in spoznal,
me vzel med svoje vode,
med tolmune, mah
in korenine obrežnih dreves.

Ko bi le videla v globino,
kako je lupil svojo dušo zame,
se bojeval s stisko svoje krvi
in pisal po skalah sporočila
v neznano dolgo mojo odsotnost.

Obraz je skrival med dlani struge
v svoj botanični vrt in stiskal je usta,
ker razobličen ni mogel spregovoriti.
Deroče vode so ga valile med skalami,
ko je iskal moj vzdih in podobo,
ki bi se sklonila skozi suhi grm ob reki
z ugodjem popolne samote in miru.

Nemir je nosil s sabo in počutje voda,
ki se še nalagajo in odtekajo skozi čas.
In jaz sem ga klicala z dušo in očmi,
mu govorila, naj me ne ureže v nogo
s svojo ostrino, ko stopim v vodo,
saj vem kaj pomeni biti razklan na dvoje.

Reki ni mogoče uiti, ker nosi človeka
med skalne čeri in kamenje v njej.
Tok, ki dere s svojo bolečino,
odpira brazde kamnu postaranih oči.

ZAMOLČANO

Globoko v sebi zamolčim
jedro svojega zavedanja,
ki se me znotraj ogleduje
na kakšnih tečajih stojijo notranja nihanja;
včasih napeta kot tetiva,
včasih ohlapno razpotegnjena
kot zorana njiva, na kateri kali semenje miru
in hrepeni brstje po svetlobi.

Nadaljujem predstavo življenja,
da bi ujela vse časnosti  -
notranje in zunanje svojega bivanja.
Temeljno vprašanje je: kaj smem upati?
Je mar jutrišnji dan metafizično dostopna
okoliščina, skrivnost nesmrtne resničnosti,
možnost na neskončne neverjetnosti,
možnost novega začetka,
da naredim korak in začnem zgodbo?

Občutim, da prihaja dovršenost vame,
neodvisnost poljubnosti,
minuta notranje poglobitve
in mnogih spontanosti v čudežu,
ki jih z razumom uspem kreirati
v mišljenje, da se ustvarjm presežno.
Izpolni me v igri, plesu in petju iz poguma.
Nagovarjam se tam, kjer me začenja
zadoščati dotik same s seboj,
ko iztisnem človeško ljubezen iz sebe
in zajamem z dlanmi neskončnost,
da izženem tujca iz sebe.

Na odrešujočih valovih mrež in naključij
se gostim s prevladujočim stanjem stvari,
ki postavlja nalogo mišljenju z voljo,
da najdem čustvo spolnitve v dobrem,
hoteča, da moram v dialogu
sama s seboj poganjati in gnati čoln usode
z vesli po valovih notranje svobode.

Moja prostost se začenja tam,
kjer spev moje duše ustvarja
čiste izvire, ki nosijo v sebi
rdeče plamene okroglih sadežev
in sporočilo v genih, da poleg mene
še nekdo živi in se vrača v zelenem
valovanju k večnemu vrelcu ljubezni.

NAJPOPOLNEJŠI DEL NARAVE

Koga vabijo ptice v gosto?
Slavčki, ki s svojim petjem ne dajo spati
ali drevesa, ki jih tako gostoljubno sprejmejo
v svoje domovanje in z ljubeznijo zibajo,
da ptice na drevesu pojo preden zaspijo?

Medtem, ko se ljudje med seboj zasmehujejo
in škrtajo svoje nezadovoljstvo z zobmi,
sem pomislila na drevo, ki raste v svoji veliki hiši.
Pravzaprav drevo je najpopolnejše živo bitje.

Drevo stoji nepremično na istem mestu
in nima nobene želje za potovanje na sever ali jug.
Drevo molči, ko ga veter otipava ali pregiblje,
ko ga veter lomi samo boleče zaječi,
molče raste, si celi rane, se širi in zeleni
in ko veter nosi njegova semena naokrog,
se drevo vetru hvaležno prikloni.

Ko je čas zato drevo cveti in obrodi sadeže.
Nikoli ne govori in nikoli ne izreče
vsiljene ali sovražne besede človeku.
Nikoli se ne zlaže in nikoli se ne krega.
Drevo pomeni hkratnost dogajanja
vseh ljubezni, ki jih narava premore.
Drevo dela senco in družbo človeku,
zato je najboljši njegov prijatelj.

Drevo si nenehno lepša telo z listi
in z barvami sonca si ustvarja svoj ten.
Ko je drevo zaljubljeno, se svetlika
in iz cvetov odseva luči sončnega dneva.
Cvetoče drevo ima podobo morske deklice,
ki je v jutru vstala iz morske pene
in vabi roje čebel k ljubezenskim igram.

Dan z zlatimi vbodi šiva drevesu srajčko.
Veje orošene s kapljami jutranje rose
so kakor sprhano telo mladega dekleta,
z govorico cvetov in obešenih plodov
s srebrnega ozvezdja neba.

Ko se bliža dan plačila za jesenske darove,
drevo zaspi in ničesar ne vpraša.
Le veselje še otrese človeku v naročje
preden sklene svoje številne gole roke k molitvi.
Preda se jesenskemu dežju, megli in
zimskemu vetru ter sramežljivo ogrne svoje
korenine z listjem in skrije svojo prapodobo
in bolečino srca v svojih koreninah,
da nihče nima vpogleda v njegovo trpljenje.
Drevo nima nikogar, da bi ga prijel okrog pasu
in ljubeče odpeljal v ogrevano hišo na zimsko spanje.

V OZADJU JEZIKA

Nalagam si vrednostno zapoved,
živo, otipljivo, zavezujočo zahtevo:
Bodi v skladu s tistim,
kar se bo iz tebe rodilo v prihodnje.
Dopusti si, da si človek med mrtvimi,
kjer je meja med možnostjo
in prestavljenim v ozadju jezika.
Tam je vera in ogenj,
da jabolko v ustih dozori.
Narečje telesa gre skozi usta
in ga drži za uzde skozi glino.
Skozi usta shodijo noge.
Skozi usta se sprehaja bledolična presta.
Skozi usta se sprehajajo prečiščevanja,
čudeži in paradoksi pogube.

Jezik pristane ne sekalcu.
Na kosmatih krilih čmrlja cvetijo
češpljevi cmoki in neužitne koščice.
Ti jih pljuvaš v morje in žvečiš skale.
Usta niso Altamira.
So vroča votlina, hrepenenjski kompleks
ponotranjenosti ljubiti lastno žrtev in zmago,
ki se nosi in skriva za jezikom.
Ostrozobo požira neskončne hodnike,
ki so postali hladen drget pozabe -
lasulja brez vetra,
hladne noge brez nogavic,
hoja brez markirane steze v gozdu,
deževna noč brez brisalnikov na vozilu,
vožnja v otroški stajci,
izlet s pozabljenimi očmi na nočni omarici.
Noro, bizarno noro! Kakšna slepota.
Kako noro je prevarana lisica,
ki se je skrivala v ustih.
Kot miš v moki je ždela
in žvečila svoje zadovoljstvo,
ko si je uporni kozorog zataknil rogé
med suhe veje viharnika.
Iskal je svoj planinski raj.

POEZIJA

Poezija te zajame,
zavije v svilo
in spremeni v sladkorni trs.
Je lapis za izžiganje ran
in divjega mesa.
Ti pogasi žejo duše
in oživi glasbo v tebi.

Čudežno izpraznjena vsebina izrekanj,
ki blažijo hrepenenju bolečino rojevanja.
Donošena porodna voda v slapu besed.
Moja odžejana grlica med stenami bivališč.
Sok izvotljenega drevesa, ki se cedi
po stenah maternice in zadiši v razcvetu.

Poezija, odsev mojega tkiva in krvi.
Pozibavanje rastočih vej v večernih sapah.
Cvetenje umito v nežnostih juter,
ki se spreminjajo v sad otroškega telesa.
Stihi so vrt med sušo in vročimi vetrovi.
So jutranja rosa, ki blaži cvetu obraz.

Hranim se z njeno bližino, dotiki,
mlekom njenih dojk, neusahljivo močjo
in s plodnostjo, ki se spreminja v seme ljubezni.
Shranjena teža duše, na katero so privezani
preroški glasovi šumenja morskih valov,
ki so se ustavili v kanalih in pretokih srca.
Vrelci bolečine in nore slasti.

Obzidje, s katerega padam v slapovih,
ki me pijejo odprtih ust in jaz se lepim ob kamenje,
pobiram jih in gradim gradove svojih sanj.
Prepoznam se le v svojih zamudah in glasu.

POET

Poet zna pozdraviti opečno dušo
in vidi na milijone svetlobnih razdalj.
Poet se vžiga kot vžigalica
in potiska pedale svojega velikega kolesa
po robu Kitajskega zidu in se poganja
za semantičnim ključem božanskega planeta.
Pomika se proti grmadam večnega ognja.
Poet sedi na sredini težišča sveta
in ga ima obrnjenega kot nogavico
navznoter v svoje telo.

Ko odpre usta, ima na vratih
zaslon kozmosa, Rimsko cesto,
nove svetove in na koncu izhod v večnost.
Njegova neizživetost se spremeni v tenkočutno tkanje.
Govori programski jezik o miru in sreči.
Vlada mu teologija, ki vodi vsa bitja in stvari v smer,
da jih pomiri. Tu se nauči le hrepenenja
in naskakovanja svetle točke na koncu videnega.
Nezadržni vrtinec uniči vse skrbi in obup,
le upanje ostane.
Vse izbriše s sveta: ljudi, besede in spomine.
Iz sebe več ne more izstopiti.
Pomoči stopalo v vodo in brede.
Pleše gol. Vesolje ga oblači v svetlobo.
Nadene mu varnostni pas.
Uniči seme lastnih trosnic.
V njem ni več nič človeškega.
Odreže si ušesa in odkolesari
s silo ognja k rdečemu.
Krivice padajo skozi sito v pozabo.
Nekatere so neskončno velike in ostanejo na situ.
Nastopajo kot igralke na odru in se zibajo na svojih črepinjah.
Veselje in razposajenost je poziv, da ostane tam.
V svoji mansardi vesolja s kapuco svetlobe.

Na zavihku sveta, kot redka pesniška žival,
odtrgana od resnice, z zaplenjenimi svetovi navznoter.
Ob sobotah in nedeljah se sprehaja po sončnem parku
in opazuje ljudi, ki delajo v sadovnjaku.
Ko se zmrači, zapre ruleto in je srečen,
da ne sliši več kričanja.
Poet, piši pesmi in izprazni se!
Vesolje je neizmerno. Tvoje telo je beseda.

Z BESEDO PREROJENA

Drobna rastlinica v meni
se je spremenila v žensko,
ki so ji korenine namenile
rast in cvetenje.

Zakon narave,
se razlaga v besedah
in z obličjem onkraj časa
nebeških vrtov Adama in Eve
iz daljnega ledenega spomina
talitve in otoplitve voda.
V doseženem vrenju,
sparitvah, dežju,
vesoljnem potopu
in kaplji vode,
ki se je rešila beseda
v Noetovi barki.

Menjave krožijo
kakor dan in noč,
kakor letni časi,
kakor kri besede,
ki uslišijo prerojenje
rastline z besedo.

ENODNEVNICA

Dotakni se s prsti svojih pisav
in otipaj čustva na zaslonu
brezkončnih misli.

Umetnost ugašajočega dneva.
Čutov, ki so hlastala za zrakom
in te pustila na cedilu.
Z lovkami in tipalkami
si se oprijemala korena srca,
kjer prebiva Odisej.

Nič časnega ni. Le obeležje,
dogajanje, vgnezdeno
ob vznožju grških templjev,
kjer preučuješ razgrajene stvari
zlovešče nedoločenosti, ko iščeš očeta,
ki te je duhovno zaplodil.

S hlapi, razpršenimi po ozračju
vsenaokrog, letaš za abecedo časa
in prostora lesketajoče mušice, enodnevnice.

Kaj ponujaš v teh neskočnih stihih? Moraliziraš?
Zgodovinskega Jezusa ali sodobnega Kristusa,
ki se sprehaja po pepelu z kovčkom duhovnosti?
Ali se je svetloba, odtrgana od resnice,
zbrala na leči popisanega lista
in ga sežgala, spremenila v pepel?

Čakaš na Mesijo, svojo muzo Erato,
da se ti prikaže medvrstično,
v poeziji krpanja duše.
Verjela bi rada vase in našla moč v tišini.
Se vrnila v svet delovanja in opazila sebe.

ZJUTRAJ

Pogovarja se samota ob štirih zjutraj
s tetovažo na moji koži
in ostanki črnila na slečenem perilu.
Zvesta kakor luč hodi med ljudmi
s krili nevidnega angela in mi varuje
mlečen zob v intarzijah spominov.

Dlan razpira konice prstov proti nebu,
a druga roka čuti bolečino na pregibu
mezinca, kot bi v njem živelo srce
in prebivala duša, ki rije in riše po
papirju in vanj naseljuje pesmi
iz svetlobnih poti, ob prodiranju skozme.

Zapisuje misli skoz zaklenjena vrata
brezštevilnih poti, kot bi jih zarisoval laser
v linorez duše in bordure priljubljenih
prvin jutranje zore, s prošnjami po luči.
Duša je telo. Telo je duša, ki si ponoči
spočije svoje ude v meni, da v rani jutranji uri,
ko se zrušijo znamenja dneva v prividih noči,
se luč izlije v svojo posodo.

Svita se dan in vodeni izliv noči, kakor dež
nad strmino višavja pada in pada in napolnjuje
morje v meni, kot bi svetloba ponorela
s prevažanjem navdiha po vesoljskih poteh.

RAZKOŠJE V USTIH

Prevrnila sem noč
in odrinila zvezde od sebe,
da bi potopljena v svetlobo
videla kaj se dogaja tam čez,
kjer plamenijo ognji
in se razteguje, navdihnjeno z besedo.

Čeprav zveni vse zelo domače,
se mi tam ni posrečilo
najti nobene čistejše luči
in slišati nobenega jasnejšega zvena,
kot je bilo razkošje v ustih,
ki sem ga občutila, ko sem
spregovorila in slišala svoj glas.

Stopicala sem po tipkah klavirja
in notni zapisi v srcu so se končali
z visokim »cejem«, ki je poskakoval
in izginjal med stegni razdalje.

Zlila sem se v novo morje
in val za valom me je preplavljal,
ko sem s soglasjem svoje volje
izstopala z obrežij v nove razsežnosti.

Brodila sem po vodah,
ki so bile brez človeške duše,
a moja je bila znamenje,
da nisem kos neznanim daljavam,
v katere sem se podala.

Usedla sem se
na zmehčano kamenino
in vanjo odtisnila svoje sledi.
Vse je bilo nedojemljivo tiho.
Nobenega človeka ni bilo nikjer.

Svojega gibanja si nisem znala razložiti.
Naložila sem si staro breme,
da bi se znebila občutij novih bremen,
ki so plavala v moje besede.

V DEŽELI UŽITKOV

Živim v deželi poetov s tisoč užitki.
Srkam mistiko iz kozarca.
Srebam poezijo s Parnasa.

Hodim previdno,
malo očesno poševno se sprehajam
po knjigah in si delam zaznamke na robovih.
Igram se s kozmičnimi žarki.
Ližem opojnosti z okusom po vanilji n cimetu.

Se ljubkujem s fetiši hrepenenja
in se vrtim v razigranosti
barv, okusov in oblik iz svoje krvi.
Se uležem na bel papir brez naslova
in sem kraljica z razvezanimi očmi
v svoji podobi iz zrcalca, ki me gleda iz tišine.

Sem zaključena družba:
gospa lirične pripovedovalke
v vremenarski uti in se smejem
čebelam in čmrlom, občudujem ptice,
imam smisel za pravočasen beg pred dežjem.
Trpinčim druge, če ne dobim navdiha,
ko naložim domišljiji naj ga poišče.
Sem sama, osamljena in samotna
darežljiva slikarka besed,resnice in pravice.
Kupujem cinje in astrike
in uživam v njihovi družbi.
Sem dišeča lilija s povešenimi ušesi,
ko me kdo užali in prizadene.

Moj ideal psa je zlati prinašalec,
ki me vlažno gleda in maha z repom.
Imam rada iskrene robate prijatelje,
ki niso nadležni s pretirano prijaznostjo.
Z veliko vnemo raziskujem podstrešja,
še najraje svojega. Imam normalne reflekse,
ko je treba odskočim ali preskočim oviro.

Brezimneže odganjam, imam nadmestek
za to pomožnost miniranja terena.
V zadnjih stopetdesetih letih
sem pridobila občutek za erudicijo
in za skok iz zgornjega nadstropja
v kombi, ko se peljejo mimo knjige
ki me vzamejo s sabo na travniško pašo.
V poetski ekstazi je nujno,
da sem včasih aforistično razpoložena,
da živim krotko in nesramežljivo.

Poetičen, ne preveč cenen občutek
ugibanja, me daje in mi freza srce,
ko mi vztrajno popadajo svinčniki
pod uredniško mizo.
Tedaj odprem emancipacijsko okno
razuma in se pokažem na računalniškem ekranu
v vseh prelomih in razpokah,
upogibov in pregibov svoje prisebnosti.
Ko ljubezen pokličem na zagovor,
mi pravi, da me ljubijo bogovi
in da ljubezen navdiha ni od muh. 

MLADENKA

Ampak jaz sem danes toliko stara,
kolikor je stara beseda,
ki sem jo ravnokar zapisala.
Prav nič oslabljenega pogleda
nima ta mladenka na stvari.
Vse polno mladih želja ima.

Moja beseda je odmislila čas.
Moja beseda je z lasmi privezana
na zvezde in sanje neba.

Moja beseda je zasadila mlado drevo,
se usedla na ozelenelo vejo
in gleda svojo senco,
ki ima še vse podplate od krvi.

Vsaka beseda je zgodba
nekega rojstva življenja,
je kakor predigra pestičev,
je kakor steber,
ki podpira težek oblak.

V svojem tkivu ima beseda lahko
Pegazovo srce ali pepel lave.
Lahko je krotilka kač
ali odsev nekega molka,
ki sije iz oči.

Beseda lahko razkroji stavek,
razkroji noč in ustvari jutro.
Besede skupaj so lahko roj čebel,
ki pobirajo na travniku med.
So praznično oblečene mladenke,
ki pojó z lučjo popisane pesmi
in zbujajo jutranjo zarjo.

Besede so podporni steber oči,
so iz bujnih črk stkano predivo,
po katerem se pretaka moja kri.
Moje besede so danes vozlički,
iz katerih je stkan most
upočasnjenega teka v oddaljenost.
So vezivo semenk in nasmehov,
ki jih prinaša in odnaša čas
s pisanimi trakovi letečih zmajev.

Ko besede zrastejo
in postanejo napete mišice
planinskih pohodnikov,
se podajo na vrhove,
in pojó iz labirintov modrosti
s pogumnim veseljem
in krepijo pticam krila.

Besede živijo s svojimi semeni,
znajo živeti v družbi rastlin
in znajo hraniti otroke z mlekom.

Vsaka beseda je po meri časa,
v katerem se je zapisala svoji mladosti.
Je dišeča šmarnica na belem papirju
z belim obrazom in zelenim repkom.
Beseda je vzdih in vzklik mladosti
ali jok starosti tistega, ki jo je zapisal,
domislil ali izrekel v zrcalu,
iz oči v oči v ogledalu samega sebe.

PO DOLGIH LETIH

Za tvojimi očmi
ležijo žarki zvezde,
ki iščejo svoje sanje,
plavajoči po odsevu
nekega davnega čustva.

Ulegli so se
pod težke veke,
ki so napolnile
vse tvoje telo
z rdečo mavrico
in cvetovi v vršičkih,
ki tkejo nove zenice oči
z venci v lesku svetlobe.

Ličinke tvojega spomina
izlegajo jajčeca metuljev veselja
z arhaičnimi kretnjami kril
kot bi 'sončevo oko' oživelo čas
in neko opotekajočo se hojo
z okornimi koraki,
ki so za sabo zapuščali
kosme sanj in valovito pot,
z ogledali v belih zenicah.

Na terasastih vzpetinah
je drseči plaz pobiral
zeleni obraz in pisane metulje
nekega davnega
mladostnega prijateljstva,
ki iz snega še diha spomine
na bele rože na vozu sena
v Trentarskih gorah.

V srečanju šumi izgoreli čas
in neko smehljajoče se naključje,
ki se dobrikavo nasmiha spominom
s 'sončevim očesom'
današnjih dni.

LIRIKA

Na mizi leži zaprta knjiga duše.
Lirika, ki drami prebujajoči pogled –
zenico na konici dirigentske palice
pred ženskim naročjem zanosa.
Kot bi sam Picasso na platnice narisal
poljub. Bonboniero smehljajev.
Skleda s sladkim sadjem, ki mezi roko
in raztaplja zaklad spominov.
Poklekanje osrčja pred antičnim božanstvom.
Hrepenenje, gibanje, dotik dojke
v nostalgiji skrivnostne lepote obraza,
skozi nedostopne luči.

Inter arma silent musae.
Pantomima glasbe, slikarstvo misli
v službi besede. Neurje v čevljih.
Plamen v kožuhu glasbene dremote.
Kočija s kovčkom oči.
Žužljanje čebel pred panjem medu.
Ravnodušnost ptice nad obcestnim
lampijonom. Cvetje v škrjančkovih žilah.

Svoboda v perutih lastovke.
Petje v ljubkih premikanjih kretenj mladosti.
Odlomljena veja vode v korenu osamljenosti.
V šopih cvetoča bleda trava ponorelih bilk.
Živahno rezanje žil z velikimi škarjami.
Izcejanje uma v kelih napitka.
Ljubezensko objemanje glasov v kotanjah
nasmehov cvetnih lističev.
Bera duhov po jelševju.
Rose jagod spomina.
Okrevano opešanje duše.

Nabreklo kljubovanje nespečnosti.
Ukazovanje kazalca ponižnemu mezincu.
Pešačenje, ki je zarezalo preglobok korak.
Vnema z zvestimi psi in mačkami.
Speče snežne kepe tempeljskih svobod miru.
Svetloba kristalnega lestenca v odblesku
bisernih ogrlic na celofanskem traku pisav.
Polje mavričnih rastlin, ki odkriva nove zvezde.
Logika bivanja med pahljanjem angelov.
Lirika, himnično ubrana razprtost srca!
Ljubim te, ljubim, odrivam ti napitnino
današnjega dne: očarljivo koralno Gorečko!

JE TO LJUBEZEN?

Vidim jih. Brez števila so. Veliko jih je.
Vidim eno, poslednji njen lesk.
Ko se je utrnila, sem videla.
Nikogar nisem videla, da bi za njo žaloval.
Nihče ji ni dal imena.
Nihče ji ni postavil nagrobnega spomenika.
Koliko sekund je bilo potrebnih,
da se je razletela na kose?
Tipala me je z zasanjanimi prsti
še stoletja potem, ko je ni bilo več.
Jaz gnetem njeno snov
in jo gledam iz daljave. Njen spomin.

Stisnjena je bila v svetlobo svojega telesa.
Kam se je razbežala v neskončni mreži odtisov?
So morda moje oči iz njenih svetlobnih valov,
sem morda njena duša,
ki hoče pobegniti skozi moje telo?
Njeni svetlobni valovi mi prihajajo v prsni koš,
skozi žilo utripalnico v srce.
Je mar v vrtincu zvezdnega prahu še spomin,
da sem ženska. Zastaja mi dih.
Čutim posebne spektralne črte v tkivu,
ki mi zarisujejo občutke, da sem naseljena
v zrcalu zvezde, v njenem siju, ki se je naložil
skoz skrito rano bolečine v moje telo.
Nekaj se res dogaja! Je mar to ljubezen?
Na mesto, da bi razmišljala o nepremičnih stvareh časa,
razmišljam o trenutku, ki se je kot spomin naselil vame.
Tako je, kot bi razmišljala o arhetipski legi spomina
na tiste, ki sem jih ljubila in so me za vedno zapustili.

ŽEJA PO LJUBEZNI

Ljubezen, moja
ognjena hoja po puščavi,
vihar peska, ki mi izžiga oči.
Občutim te v neodžejanih ustih
kot prazen poželjiv prostor pričakovanj.

Si podtaknjena neobstojnost
tujega obličja v moje hrepeneče srce.
Si kopneče bitje na soncu z oporoko
neskončne reke z nedoločljivim
rdečim kipenjem na sončnem grebenu.

Si krogla v duši, ki hoče žonglirati
z lastno lučjo. Nikoli ne izginejo iz tebe
možnosti lastne spolnitve na mostu utripov.
Si vzgib hrepenenja, moči in svobode.

Si razpuhtevanje sanj in utripanje žile
v Orfejevem grlu, izviru hrepenenja.
Si mali ščinkavec s kratkimi krili,
skrit med zasenčenimi vejami, ki neprestane
razveseljuje svet s svojim koncertom.

Nikoli se ne postaraš, saj tvoje veselje
in žalost nimata obraza. Le strugo življenja.
Ogovarjaš me z neštetimi samotami in
ozelenitvami. Hraniš me z glogovimi plodovi.

Si plamen, v katerem izgorevava oba.
Velb, na katerem stoji hiša sveta
z izvirom v njeni skrivnostni notranjosti.
Zasvitano upanje si z govorico ognja,
ki ob sončnem zatonu nikoli ne umanjka.

Živiš v meni z odkloni, ki umirajo
in rojevajo nova strmenja in čudenja.
Skladnosti s preprostim objemom rok.
Si bivanje moje biti, ki ga žene rastlina
z vonjem po roži. Obzidje telesa.

V njem topla beseda brez sten. Opaž časa.
Navzočnosti, ki poganjajo in nihajo želje,
jecljanja in tožbe v blagem vetru dneva,
kamor usodno vstopamo in izstopamo.

Si žeja oči, ki žarijo v vodni gladini.
Si ognjeni skok telesa v morje življenja.
Si hrana, ko se mi glas pernate luči zasmeje
v odslikavah moje in tvoje prepletenosti.

TVOJE MATERE

Na tisoče mater imaš, ki te rojevajo.
Njihova dobrota se je prelila s slapom
svetlobe čez rob v čašo tvojega pozabljenja.

Nisi še doumel njihovih radosti
in glasbe, ki jo nosijo stopinje dreves
v travi s svojim plapolanjem senc,
odsevi živobarvnih cvetov v vazi
in dozoreli sadeži v skledi na mizi.

Vse to so bila zlata zrnja semen,
ki rojevajo zate in se z brezpogojno
materinsko ljubeznijo razdajajo tebi.

Majhen prodnik, ki ga vali reka
s svojim tokom, razpade na snovi,
ki so postale del tebe. Za vsako mater pride
konec štetja časa in začenja se nov čas,
ki nima tvoje ure in ti ne boš imel več
njihove ljubezni. Prebudil si jim željo,
da bi poslušale zven tvojega glasu,
tvoje besede in uživale bogastvo barv tvojih oči.
In vsaka mati v tebi bo tolažnica tvojim otrokom
in budnost jezera, ki bo sprejemala mavrični lok
tvojega odseva. Trenutek boš.

Trenutek brez drvenja časa.
Ničesar drugega kot eno dolgo spoznanje
svojih mater, ki igrajo glasbo Mozarta in Haydna
v drevesih in rožah sončnega jutra.
Kot otroci so, z merilom, ki ne more ničesar
potrditi in ničesar zanikati.

Ali sploh veš, da pestuješ srce, ki ga je
ustvarila lepota tisočerih mater,
ki so rojevale nove svetove v njem,
da prestopijo meje telesa s čustvom ljubezni.

Z ODPETO BLUZO

Danes je sončen dan.
Jutro pozdravlja z veselim obrazom.
Ravno pravšnji dan za sprehod
po koprskih ulicah.
Kako je dež spral pločnike
in kako je veter spihal ulice.
Zbegana pomlad od mile zime
je ponorela v cvetju
in staro češnjevo drevo
se ziblje nad vrtno ograjo.

Cvetenje je za drevo način pesnjenja.
Ljubezen se polasti človeka
z napenjanjem strun v vejah,
ki barvajo temo z belino.
Koprnenje, ki vstopa v telo.
Pomladno sneženje je izrinilo zimskega
v umiranje časa v svetlobi očesa.

Poglej rdečo cvetlico v tej belini cvetov!
Je mar telo znotraj rožnato,
ki spominja, da je znotraj dozorelo?
Spominjam se, da sem se z odpeto bluzo ljubila
in zlagala cvetove v pesem, da jih veter
ne bi usul in sonce pordečilo sadeže.
Spomin na veselje in ljubezen.
To tista resničnost nepotešljivega hrepenenja,
ki jo čutim kot doseženo radost življenja,
ko z odpeto bluzo hitim znova vetru naproti.
Koper mi šepeta s podaljšano govorico sonca,
da se ljubezen vedno vrača in priteka z neba.

Pojoče svoj zven z gromkim glasom
skozi tišine prišepetanih ljubezni
nosi v sebi hudournik čustev,
ki srfajo po samotnih poželenjih v tišinah.

PESEM O MODREM

Spomin mi preplavljajo jutra,
ko se je morje mirno zleknilo ob obalo
in je dan izgovarjal svetlobo v modro?

Utrinki duše so se stapljali z maestralom
v cikluse vznemirjenja in mirovanja.
Misli so se stanjšale kakor samotne črte
v navdihu pahljače čez svet sončnic,
ki se razprostirajo v sončne cvetove
z milino razsvetljenih prostorov
in žarki čudežne navpičnosti.

Moje telo se poganja izza gugalnice
večnih ognjev in se hoče vzpeti v modro,
v višine do njihove neomajne lepote.

Ti so zaplapolali v osamljenosti človeka
in slišati je bilo izpoved svetilnika,
ki se ni mogel izraziti z barvami jutra,
iztegniti telo v jeziku peščene obale
in platan, ki jim stokajo koščene dlani.
Vanje vrezujejo bele jadrnice čas
in jih zibljejo v lahkotnost sončnega zatona.
Minuta, bodi stoletje modrega.
Ostani! Zariši me v tvojo pot.

MODRINA

Zakaj so mi v spominu jutra,
ko se je morje mirno zleknilo ob obalo
in je dan izgovarjal svetlobo v modro?

Utrinki duše se stapljajo z maestralom
v cikluse nemira in mirovanja.
Misli se stanjšajo kakor samotne črte
v navdihu pahljače čez svet sončnic,
ki se razprostirajo v sončne cvetove
z milino iz razsvetljenih zastorov
in žarki čudežne navpičnosti.
Moje telo se poganja izza gugalnice
večnih ognjev in se hoče vzpeti v modro,
v višine do njihove neomajne zvestobe.

Ti so se prestrašili osamljenosti človeka
in slišati je bilo izpoved svetilnika,
ki se ni mogel izraziti z barvami jutra,
iztegniti telo v jeziku peščene obale
in platan, ki jim stokajo koščene dlani.
Vanje vrezujejo bele jadrnice čas
in jih zibljejo v lahkotnost sončnega zatona.
Minuta, bodi stoletje modrega, ki nikoli ne ovene.
Moj napis: Ostani! naj se zariše v tvojo pot.  

PRISLUHI IN ODMEVI V MODREM

Poslušaj govoreči šum valov!
Za vrtovi drhtijo oljke, platane
in ves mediteranski svet.
Poslušaj ta pogovor narave,
poglej to prelivanje senc,
ki te kliče in vabi,
da te ponese s sabo v modro.

V vodi trepeta obala, riše
svoj obraz in lomi sol v očeh.
Morska brazda orje luč kresnicam.
Veliki vonj v snovi smaragdov
pronica skoz kamen in zbuja
v njem speče vodne živali.
Vodni herbarij nima zgodovine,
le sledi velike ledene dobe govorijo
iz mamutovih jajc,
da je svet od nekdaj okrogel.
Vse stvari so zelo preproste.
Morska trava je svet vesolja ptici.
Le brezšumna duša, ki se potaplja
v ta velikanski vodni zbiralnik,
nima oblike, ker jo je morje
raztopilo in jo jemlje vase,
da v biseru školjke zasije lesk,
ki ga telo ostrige nosi s seboj.
Duša zasije kot uročena v modrem.
V morju počiva mir in te staplja
z vsem tvojim čustvom v svojih globinah,
ki združujejo v sebi radost z bolečino
in te tipa odznotraj s prsti življenja.

KOCKASTI OBLAKI

Biser, odrešen v izbrušenem lesku keliha,
mi je dajal piti tvojo tekočino.
Rubin, odrešen ljubezni v krogu plamenov,
greje mero roke.
Oba se dotikata krhkega giba
med mlečno zelenim regratom,
ko lučka ugaša z gibanjem sape,
ki spreminja seme v pepel
in dišeče ptice sejejo pojoče rože.

Uho je naslonjeno na zemljo
in posluša bitje njenega srca.
Oko vidi nad sabo kockaste oblake
in drevesa šelestijo šumenje njihove govorice.
Hrib se potaplja v nedrje zemlje
in kamen klije korenine hriba v njej.
Kerubi lebdijo na teži mlinskih koles
in sonce zalaja skozi oblak.
Na ulico se zlije ploha dežja
na ploho praznih besed.

Pijem studenčnico iz plastenke,
ki diši po plastiki in lanskoletnem dežju.
Prisluhnem koncertu vodnih kapelj in vonjam
kako ptice dišijo po ozonu
in slišim rast rož po ptičjem petju.
Zleknjena perut zatrepeta,
mrtva ptica se hoče dvigniti,
leteti in plavati proti kockastim oblakom,
za katere nikoli ne veš njihovih iger na srečo.

REKA RIŽANA

Potohodec po Hrastoveljski dolini je imel
v peti vodni izvir, pred sabo Škocjanski zatok.
Koder koli je hodil po istrski zemlji izsušeni,
je puščal za sabo potok Rakovec,
Rižano in zajetje ob izviru,
praznil si je hlačne žepe s soljo
in ustvarjal morje modrosti:
živeti v metulju, utelešeno v ljubezni
svoj modus vivendi na obrobju krasa,
kjer so izviri življenjske tekočine Istre doma
v kapljici vode, ki ohranja življenje.

Nedotaknjeno zajetje leži v njegovih očeh,
zbiralniku ljubezni obalnih ljudi, ki jih Rižana
odžeja in telo ohladi v poletni vročini.
A voda nima obraza, ne glave,
le moč življenja, ki se leno priplazi k zatoku
v naročje človeške vznesenosti,
da odžeja in izpira umazanijo tega dela sveta.

Ko vrednostne odnose zamenjamo
in se spremenimo v njivo, trpečo zemljo od suše,
postanemo gospodarji sužnja v sebi.
Šumenje reke Rižane ni le ljubezensko pretakanje
v morje, je metafizika plevela ob njej, ki zatopljen v luno
ob polnoči sanja o zaljubljenosti svojih izsušenih rastlin.
Kakšna žalost v peteršilju na vrtu ob reki, če ni zelen.
Rumeneti brez padavin pod vislicami neba,
nesrečen kot pohojen ščurek, brez kapljice vode.

Voda je tista snov življenja, ki daje Rižani
globino, človeku pa kakovost njegove krvi,
ki s suhim grlom hodi pred mano,
ko se obračajo in pokajo suhe veje v snu.

Hitim, hitim, da obiščem vodno območje zatoka.
Rižana potrebuje ljudi, ki se merijo s čistostjo vode
in lučjo svetlobe. Rada gledam v vodno gladino zajetja,
dokler se v njej ne pokaže podoba človeka na spolzkem
kamnu med algami in poletno zaplesnitvijo vode.
Vprašanje časa je, kdaj bomo tudi mi postali
zelene živalce med algami v zatoku reke Rižane,
ko ptice ne bodo več tako veselo pele in žvrgolele.

Nekoč bomo zagotovo pisani metulji med zelenjem
z deževnimi kapljami vode na sebi poslušali
petje škržatov med gnezdenjem vodnih ptic
in izlivanje dragocenih kraških voda v morje.

MUZA

Kako so se polastili moje besede
in ji dodajali svoj pomen,
ne da bi poznali mojo muzo,
ki mi prinaša misli z navdihom
in jaz ji ponudim svojo samoto.

Na stežaj ji odprem okno,
ko z njo kramljam.
Vidim jo v pepelu spominov
kot plavajočo iskro, globoko vtkano
v usodo mojega življenja.

Ob njenem prihodu se vselej razživim,
ko mi položi svojo roko na ramo
in me z dotiki prešine.
Vsi poskusi razumevanja sveta
lajšajo življenje; svoje delo opravljajo
z voljo in pričarajo njeno bivanje.

Polaga mi v usta utelešene besede,
ki shodijo in se razživijo v pesmi
kot otroci svetlobe,
kot dar najinega prijateljstva.

Niso potrebne velike učenosti,
da začutiš njeno šelestenje in vonj,
kajti ona je kot pomlad v ozračju,
ki se razbohoti v polnem razcvetu
na mojem oknu vselej kadar turoben
dan izgubi svojo samoumevnost.

NOVO ŽIVLJENJE

Na velikem vretencu okamnele živali
je kalilo seme in pridobivalo ude,
s katerimi bo duh živali vstal od mrtvih.
Novo življenje je skupnost vseh dejanj,
ko iskra duha drobi lupino smrti
in se prebije iz svoje dolge žalosti
kot preproga trave in dreves.

Iz globokega sna je vznikla cvetlica.
Gledala sem jo pod drevesom,
kjer nič ni večno uspavano
in v meni se je prebudilo upanje,
da bom nekoč žuborela
po tej ravnici in slišala glasove,
ki se mi hočejo razodeti
in me obdariti s spoznanjem.

Koliko zelenega kipenja na enem
samem vretencu okamnele živali!
Koliko sporočil iz ene same točke
vstajenja življenja v bivanje
in povabilo pogleda na ta duhovni pepel,
ki je vzklil, da nahraniva drug drugega.

Iščem med koreninami s tresočimi rokami,
ker se bojim, da ne bom tam našla sebe
v tistem spevu, ki pripada vitezu vetra
in sončni kraljici v kraljestvu ptic.

DVORANA

Vstopila je v prazno dvorano.
On je ostal zunaj.
Skoz stene je zrla vanj.
Ni ga mogla sleči.
Stena je bila vmes.
Nadel si je rokavice in jo jemal.
Zleknil se je vanjo:
tedaj je vedela, da on pripada noči.

Spreminjala se je v kruh.
On jo je jedel.
Preslišal je žensko v njej.
Razširil dvorano.
Plapolali so nasmehi kot jadra.
Tišina jih je ukrivila.
Dvorana je bila napolnjena
z brezkončnostjo.

Želje in ideje se zapodijo
od stene do stene.

Ona se je raztapljala v vodah,
ki so ga odžejale.
Ni izmerila dolžine njegovih rok,
premera njegovih ust,
ni izmerila razdalj med njima.

Odpadali so oveneli lističi rože.
On jih je pobiral in odnašal.
Prestavljal jo je v oklepaje.
Čas je pisal svojo zgodbo,
dokler se njegova čeljust
ni znašla na njenih dlaneh.

Dvorana je bila polna
njegovih zob.
Praznina je postala premajhna
za samoto in tišino.
Širila se je in širila.
Oster sunek vetra je odprl okno na stežaj
in jo je s svojimi prsti popraskal po lasišču
in vprašal: »Zakaj?«
Namestila se je v fotelj in po premisleku
je zapustila dvorano in je odšla
na dolg sprehod po soncu.
Skodrajo se gorske globeli z zelenim.
Plavajo oblaki nad belo drobnico po pašnikih
in preplavljajo svet z glasovi pastirske piščali.
Ko svetloba vstavlja glasbo v svoj notni zapis
in ustvarja simfonijo stvarjenja zven,
ko prevaja svoje hieroglife
v zapletene oblike življenja,
opazim, da jih naredi še lepše od sebe.
Narava te vedno presneti z novimi stvarmi,
ki povečujejo človeku občutek za lepoto.

ZIDAK LJUBEZNI

Ozri se v plamene ognja,
ki si jih pustil za seboj
in položi samo majhno iskro
na jezik otroka, ko boš klesal
in klical v njegovi oči
svoje vzhajajoče zahajanje
in razpiranje semena v sončni cvet.

Sestopajoče gibanje
se pretvori v horizont zvena,
po prvinah se plazi in liže sol,
dokler ne zaiskri in vzdihne,
stopničasto vezano na najvišje okrasje
rok, ki z igrivostjo ustvarjajo
nov lep in žareč svet drstenja.

Beseda razpolaga z ognjem.
Beseda se zlomi kakor krhka bilka
in odpira nove možnosti utemeljitve
tišine pod ogromnim drevesom.

V akvariju ni niti teme, niti svetlobe.
Beseda se rodi z iskro in izgori z ognjem.
Bíti ni, bít se dogaja, bít je ogenj,
bít je zidak zmagovitega sonca.

INTIMNO

Vtika tenkočutno nitko
kot navdih skozi šivankino uho.
Boža tanko svilo čez bradavice,
ko se razpira lotosov cvet.
Breme semena je momljaje izustil
z globokim vzdihom v nevidni poganjek
in ugasnil svoj neukrotljivi ogenj.

Nitkanje vzdihov, nabiranje biserov
v nežnostih na ogrlico okrog vratu.
Tipalnice z rožnatimi krilci
plahutajo majhen haiku pod kožo.
Med cvetnim prahom tiplje
rdečo višnjo v belem cvetu ptica.

SEJALKA

Z zlomljeno solzo v očeh je hodila v vetru.
Bila je njena zenica, ki je prosila za objem.
Palimpsest zapisa njene združitve.
Veliki kazalec se pomika naprej
in kaže uro, ko bo čas za zlaganje plenic.

Z naklonom upognjene ženske
se je pripravljala na žetev pšenice.
Potrpežljivo je čakala in pustila,
da spijo med bilkami žuželke,
da zraste ob toplih dihih semenje, ki obrodi.

Bila je kot žezlo v ognju.
Kot vrelo železo v vodi, ki izpareva.
Zakopala v zemljo je veliko nebo.
Morje plamenov potemnelega zlata,
pojočo kri in ključe, ki odpirajo vrata
in dejejo obliko snovem.

Vse je ostalo zbrano v duhovnem spominu.
Bil je začetek in molk. Molk in glas.
Prosila je za olajšanje in praskala z očmi.
Bilke rasti so se dvigale iz grap.

Božala je liste, popisane z zvezdami.
Miselne oblike so ostale stvari
blagodejnih moči, ki sanjajo svetove
in s perjem trenutka lebdijo nad bivaki beline
z vonjem medu, ki ga strga čas iz spomina

Ko je jablana cvetela, je bila vsa v plesu.
Duša kot svetli mesec v travi.
Iz sejanja se je učila še žetve.
Nasmeh je vklesala v kamen.
Potoček se je pretakal skozi hrbtišče in roke.
Trebuh je potiskala k tlom.
Razvezala je svoje ude
in v naročju je zajokalo zrno ljubezni.

LOSOS

Sem losos. Živela sem v oceanu.
Zaganjam se v nasprotni tok reke.
Prinašam ribje misli k izviru.
Kričim vase in se zaganjam v zibelko.
Skakam po slapovih navzgor.
Kakor nora se upiram.
Moč popušča.
Upiram se oviram.
Diham zračni tok reke,
ki kljubuje moji moči.
Sem riba brez imena.
Pod slapom izvira umrem.

ODLEGLO MI BO

Prihajam k tebi,
da spesniva vzdušje
ob steklenici piva
in da se izogneva starim debatam.
Odleglo mi bo, če te iščem
v novem sporočanju tišine.

SLIKARJEVA ŽILA

Roka uglašuje čustvo lepote.
Poduhovljeno uravnoteženost nians.
S strastno močjo plešejo plavuti ptice
in čopič se zaganja v barve cvetov
in meša vonjave čašastih listov.

Vsaka poteza slikarjeve roke
je komaj rojeni otrok,
ki pije odsevajočo svetlobo,
premaguje čas in ohranja
večno lepoto trenutka.

Pikapolonice hočejo živeti z vonji
med barvami cvetočih cinj in aster,
belino jasmina in cingeljčkov.
Slišim preludij zgovornega molka
s pljuskanjem vode
v perju mavrične ptice,
valovanju zelenosti travnih bilk
in soju rdeče lune skozi prosojni mrak.

Lepota pljuje z razkošjem slepca v očeh
z vzhoda na zahod kot prostor v odsotnosti,
kot čas v večnosti, sedanjost cvetočega
v bodočnosti zrelega na dosegu poguma,
kakor upanje na pripeki ob robu obrežja
in čopič se utaplja v barve, ki obžarjajo
vitke breze z rožnatimi nasmehi.

Transcendenca stvarstva v novo življenje.
Obredna tišina navdiha,
trepetajoča rosa jutra čez ravnino
plavajočih zlatih žitnih polj,
ki zarisujejo otožno modrino dneva v kri
in zaton vžiga zemlji telo.

Hrepenenje po vekotranjosti vsega živega
z nesmrtno tekočino lepote iz slikarjeve roke.
Nežno zibanje vrtinca zarje v dopoldanskem vetru,
ludistično s sunkom zavesti izdiha navzgor.
Barve preglasijo dopoldanski veter z rojem čebel
in jato ptic – umiranje in oživljanje rastline,
ki je hotela rasti iz prostornine telesa
iz krvi v drevo in je zadela ob slikarjevo žilo. 

UTRINEK

Roka odnesi mi črke
v kraljestvo besede »Ljubezen«.
Odnesi mi črke v besede:
Dragi, kako si mi ljub.
Udeleži se plesa črk,
ki se bodo razporedile v par
v besedah: Ljubim te!

ZIMA

Vesel sneg pada v kosmih z neba
in nas poljublja z ustnicami teloha.
Otroci vriskajo na saneh in se kepajo.
Gozd je dobil biserno krono,
dolina belo odejo in hiše so kakor neveste
v belih oblekah in bisernih pajčolanih.
Globoke vzdihe dreves pokriva ivje.
Prazna gnezda ptic so kakor skodelice mleka,
kipeče od beline. Voda se svetlika
v kapnikih in slavi praznik ledenih rož.
Srebrna tunika daje hišam svečani lesk.
Ljudje krožijo v bisernem prstanu zime
in veselo jim škripa korak.
Nihče se ne boji, da mu mraz zamrznil
poslednjo solzo slovesa, ko odhaja in
prihaja skoz drevorede ledenih orhidej,
kjer čakajo otrpli brezdomci na skodelico čaja.

Za hišami samevajo prazne ptičnice
in prezeble srne iščejo po vrtovih korenine.
Zima se dotika zidov človeških bivališč
in sten naših src. Mraz z ostrino noža
zareže v revščino in Job liže zmrzlo
površino kamna, ležišče tistemu,
ki z bolečimi rebri strmi v drevo,
prelomljeno od zmrzali in viseče k tlom.
Zemlja je dala iz sebe zimo in mraz,
da bi preizkusila sledi svoje topline
in izgrebla iz ledenikov tista bitja,
ki ničesar potrebnim na dajo in samo
poganjajo smučke, oblečeni v modno
opremo in si privoščijo drage počitnice.
Zaznamovala je tiste, ki jim leden venec
obkroža srce, ko mnogi ljudje in živali trpijo.
Veliko jih je, zato so veje dreves
zamrznile svoje solze, da ne bi zalile sveta.
Morda je zato do revnih, ki nimajo za ogrevanje,
letos zima bolj mila in prizanesljiva. 

PETJE KAVKE

Z otožnostjo v srcu
sem vstopila v žaro pepela,
da bi mi kri obudila
mrtva kavka,
ki me je krmila s pesmijo.

Ko se je njeno petje uglaševalo
in narahlo šumelo po strunah vetra,
sem umirala v jasminovem cvetu.
Bila sem kakor metež bela,
ko je sova skovikala kavki.

Hodila sem na vrt
in zdravila trpljenje ptice.
Ptica mi je prirejala koncerte,
a ni mogla dočakati,
da bi jaz pela njej.

Oh, kako sem ljubila
to ptičje petje,
ki mi je odprlo pot navznoter,
kamor se je skrila kavka
ki spet oživljeno poje
svojo ptičjo melodijo. 

SONČNA URA

Nisem brezno tvoje besede
in ti nisi sleme mojega razuma.
Nisem obraz tvojega srečanja
in ti nisi obraz mojega slovesa.
Le majhen odmev sem bila
tvojemu kriku, ki ni bilo
niti zbliževanje, niti oddaljevanje.
Nisem niti tvoj molk, niti tvoj glas.
Vidim kako sence padajo v čas
in na mrzli prsti leži obris
neke medle svetlobe,
ki je nekoč hotela biti luč.

Zabredel si predaleč vame.
Jaz sem obložena s težo
in usedlinami svoje ubranosti,
ne da bi vedela kdo si
in zakaj prihajaš meriti svet
s svojim kazalcem sončne ure,
ki ti riše prosti pad
od vzhoda k zatonu.
Igraj se s sončno kroglo,
ki meri tvoj čas. 

PISMO PRIHODNOSTI

Veliko steno na obrobju vesolja
vsakdo varuje, da bo cepil
smrtnost z nesmrtnostjo.
Kot hrček v kletki se boji teme
in se veseli luči in koščka kruha.
Nikoli ne more doumeti
v svojem celičnem sistemu
zakaj je imel razbita kolena
in zakaj mu postajajo kosti
bolj krhke in neprožne.
Ko mu opeša vid, spregleda
in spozna, da ga še niso dosegle
zvezde s svojim duhovnim telesom
in mu iz svetega naročja podarile
z dragimi kamni nesmrtnosti
okovan oltar, večno resnico
o padanju noči v jutro,

o rojevanju in umiranju,
da bi spoznal duhovni laboratorij,
topilnico svoje zavesti,
eter svoje duše,
da bi z brezbavrno milino
lahko vstopil v drevo španskega bezga
in napisal pismo prihodnosti ob svoji
dopolnjenosti, ko bi vihrajoč skozi
življenje morda videl tiste mlinske kamne,
ki mešajo veter z vodo in vlečejo
v globine, ki ji še ni nihče dosegel.
Svetloba še vedno piše zgodbo na mojo kožo
o korenu mišljenja in novo rojeni ideali
bodo postali vlažna moka, iz katere
bo vzhajal kruh in jaz in ti bova žarela
v semenu pšeničnega polja osvobojena
na minljivo in končno, sposobna živeti v
neumrljivem stanju najinih otrok
kot voda, ki poganja.

Z BELEŽNICO NA DOPUSTU

Iskala sem pravi kraj za dopust.
Vozila sem se in se našla ob bazenu
na svojem želenem dopustu.
Prostor se je začel spreminjati
v goreče telo in pohotno zažigal zrak.
Tu je bila vroča pokrajina,
kakršne ne pomnim.

Ponoči sem odpirala vrata na balkon.
Nobena hladna sapa me ni osvežila.
Listi so začeli odpadati z dreves.
Trava je zarumenevala
in postajala zlatenično bolna.
Peklenski ogenj je neustavljivo pustošil.
Asfalt se je topil in izparevanje tal
je zapiralo dih. Nabrekle noge so se
še živalim šibile pod težo znoja.

Hlastala sem za zrakom in se umikala
sončevi jezi in njegovi kruti neprizanesljivosti.
V senci sem bentila vreme in oblake,
ki so zatajili, da ne iztisnejo iz sebe
niti kaplje dežja. Voda v bazenu
je bolščala vame kot oko divje mačke.
Lahkomiselno namakanje v njej
mi je opeklo ramena.
V časopisu je pisalo:
»Koža sešteva opekline.«

Danes opoldne so se v zraku
zarojili plameni ognjenih os
in slišati je bilo, da se je prižgala
hudobija v ljudeh in da bodo kmalu
plavale po rekah in bazenih vodne kače,
kajti človek si zasluži pekel,
ker je sestrelil in preluknjal nebo
zavoljo svoje brezobzirnosti
v ravnanju z naravo.

V svoje dopustniško življenje
sem vključila klima napravo,
da bi me napajala s svežim zrakom,
a sonce je dvignilo svoje obrvi
in mi nalilo v kozarec stoječo vodo,
pomešano z blatom in žabjimi paglavci.
Ko se mi je zahotelo ugrizniti sočno
breskev, me je pičil izžejan komar
in mi pustil mesarsko packo
na rokavu bombažne bluze.

Natakarju sem naročila steklenico "Zale",
in si zamislila steklenico napolnjeno
s praznino, v kateri je bila zakrčena
podoba himere z obodom glažute
in instinktom hidromanije,
vezane na izkustvo sle po odžeji.

ZRCALNA ZAVEST

Ti, ki vidiš vso to čudežnost bivanja,
te brezkončne trate, razsežna morja
in visoke gore, ki spreminjajo svetlobo
v ljubezen tvojim očem, si kdaj postal
v gozdu in prišepnil drevesom,
da je tema tudi v tvoji duši
in da si ves mehak v svojih čutih
sprejel vase tudi delček njihove sence,
ko je gozd umiral pred tabo.

Pod oknom stoji drevo in njegovi listi
trepetlikajo nemir in ne morem reci,
da drevesu ni mar zame.
Neko nepojasnjeno čustvo živi ob meni,
ko ta stoječi zeleni človek pretvarja
svetlobo v ljubezen, ki diha zame
in mi mežika z zelenimi vekami
ter me s suknom svoje preobleke
sprejema vase, kot da bi imelo drevo
zrcalno zavest človeka.

NOČNA IMPRESIJA

Noč oblači drevje v intarzije teme.
V vetru vihrajo polugasle travme
in se hladijo z žurom bolečine opeklin
v kvasu moje duše, ki se je sesedel.
Vsak se kdaj z ogljem svoje ljubezni opeče,
ko je njegov adut namena izigran.
Skoz temačno kopreno vidim,
da joče nenapisana poezija.
Ne želim si dolge mrtve ulice,
z nočnimi krdelami teme
in obupanim pasjim zavijanjem.
Ne želim si jokajočih glasov
z asociacijami o osamljenih ljudeh.

Ne želim si poslušati jokajočih mačk,
ki ne znajo govoriti v jeziku ljubezni.
Bojim se tega mračnega sveta,
ki vleče truplo mrtvih dni za sabo.
Kako naj zadržim želje, ki hlapijo
iz mene in izginjajo z ranjenimi prsti,
odjeknjene skozi kri v črno noč?
Neprosojne, naplavljene sivine
nabreklih svodov megle naravnavajo čas.
Ure so ostale brez moči
in jaz bi rada sejala pšenico.
Noga tepta prah, nizko arhitekturo zlobe
in posušene strasti v razsejanih sledeh.
Jutranja zora že prasketa. Prihaja nov dan.
Planet hrepeni po soncu s svetlo krvjo.
Poglej me dan, s cvetočim očmi pomladi!

Metulji prihajajo iz tvojega diha.
Vrni se up v staro školjko  mojega bitja,
k dotikom mojega hrepenenja,
še preden se pridružiš z dolgim molkom
mojim samotnim prostorom z močjo
ves okrepljen in obnovljen z uhlji zvezd,
ki plapolajo na svoji dolgi poti
divjega razseljevanja utrinkov življenja,
v plahem plesu vesoljnega vonja v meni. 

KARMIČNI VETER

Kakšno razkošje je hoditi za svojimi stopinjami,
ki jih odtiskuje v pesek karmični veter
s sli upanja in z očesom sonca radostne utehe,
s skrivnostmi v srcu in okrevajočo silo,
ko zvezdo vodnico sanja moja duša.

Tako mala in zadovoljna je moja bit
v odtisih stopinj in dotikih božajočega vetra,
zatopljena globoko v premišljevanje.
Peščena cesta za mano zarisuje stopinje
in le karmični veter postaja moj vodnik.
Zvezda sije nepremično zakonom njegovih iger
v svojem brezobzirnem redu molka.

Vzela sem v roko svetilko,
da bi videla območje nesmiselne norosti,
ki si umišlja popolnosti, da bi jim pripadala.
Ničesar nimajo stopinje, kar imajo besede,
nobene poteze po kateri bi človek hrepenel.
Vse je za mano, vse je karmični veter izbrisal.

Nobenega spoštovanje ni izkazal moji hoji,
ne pripravljenosti duše, ne veščinam
mojih vzletov v višave, od koder prihaja mir.
Le v utrujenih gubah mojih stopinj
koder so stopale moje beraške noge,
je veter izkazoval in zadrževal svojo moč.

In ko sem prosila za požirek čiste vode
na svoji poti, je veter tla še bolj izsušil.
Iz hvaležnosti in zaupanja v njegovo moč,
sem se predajala njegovi samovolji
in ko se mi je nasmihal in razprl prsi,
sem v razcopanih cunjah in copatah
zopet padla v njegov objem karme,
ne da bi kljubovalo moje srce,
zastrto z ozračjem in razsejano v stopinjah
ter v vsakemu od njegovih dejanj.

VODA

Ko še nisem imela obraza
sem vodi podarila svoje življenje.
Vodi, ki ji struga določa tok,
vodi, ki pronica skoz kamenje,
vodi, ki za seboj pobira osat in suhe veje,
vodi, ki si je izbrala morje
za potešitev svoje žeje
na robu sveta.

Prepustila sem se vodi,
ki vse odnaša s seboj
in pozablja na svoje poti,
ko razhlaplja sebe v svetlobo
in zapušča mline ob reki.

Drvenja s tokom vode
ni nikoli konec.
Ko sem v kaplji drsela
skoz šivankino uho
in kapljala
zlog za zlogom,
besedo za besedo
v svet
mi je mati odpirala
vrata kopnega
s ključen svojega srca.

Del sebe je tedaj pustila zunaj
in zaprla vrata štetju časa,
ko jaz nisem bila več ona
in ona ni bila več jaz.

Voda je tekla k svojemu cilju
mimo gora, visokih do neba,
s katerih je videti prihodnost.
Voda je v meni govorila
in tratila čas za potešitev svoje žeje,
da prešteje vse darove življenja
in ko voda izhlapi,
ostane zgolj praznina v strugi.

ČARODEJKA

Mlečna kaplja drsi po skorji, komaj v kavi stkani,
na dno skodelice polzi po porcelanu k usedlini
in z inicialko imena odzrcali odtenek v podobi znani,
v očesnem kotu, v okrušku žada, na diamantni veki.

Sprejeti v lačna nedra so ritmi prostornine duše
in iztočeni slapovi solz v bele posesane pene.
V življenjsko črto roke gonk izdahne iz zrahljane ruše,
v neizpolnjene obljube, besede v prvini posušene.

Pogled v črno usedlino kave brez zavetja voda izpira,
pod napuščem strehe prašino odžeja, lice ovlaži,
a na preji v špičastih vbodih črv - čas umira
med koreninami, v kotišču čarodejke obvisi.

Ko ti čarodejka prerokuje dovolj logične stvari,
nikar ji ne verjemi vse, kar bo in kar še ni,
ozri se v sebe, v kar izkušeno srce ti govori,
verjemi sebi, da srečo si kuješ sam sebi.

NOTNI ZAPIS

Skodrajo se gorske globeli z zelenim.
Plavajo oblaki nad belo drobnico po pašnikih
in preplavljajo svet z glasovi pastirske piščali.
Ko svetloba vstavlja glasbo v svoj notni zapis
in ustvarja simfonijo stvarjenja zven,
ko prevaja svoje hieroglife
v zapletene oblike življenja,
opazim, da jih naredi še lepše od sebe.
Narava te vedno presneti z novimi stvarmi,
ki povečujejo človeku občutek za lepoto.

Uvodna stran  |  Bibliografija  |  Novo objavljeno I.  |  Literarni porton  |  Poezija  |  Proza
Genealogija  |  Galerija  |  Knjiga bralcev  |  Stiki in povezave  |  Slovenska imena mesecev  |  Kotiček za Slovence po svetu  |  Slovenec sem!  |  Raziskovanje nekega primera  |  O smrti   |  Blog I.  |  Današnja misel  |  Luske hibridne samorodnice  |  Aforizmi  |  Poglejte kaj je danes novega!  |  Objavljene vsebine od 1.4.2008 - 31.3.2009