OKUS PO LJUBEZNI

Z razprtim krilom
žive rože je cvetela
in raztapljala oči metulju.
Tkala je z odsevi kožo
in ga nežno vabila.

Odprla je liste
odzunaj in znotraj,
z njimi je dihala
največjo skrivnost.

Gledal je cvetno čašo.
Naučil se je,
česar prej ni znal.
V jelševju je zapela ptica.

S plahutajočimi krili,
oblečen v živo pisane barve,
se je usedel na zidec
in čakal, da je roža
izpuhtevala vonj.

Začutil je pravo radost.
Bil je bolj podoben
mladeniču kakor metulju.
Krilo je plapolalo v vetru
in roža se je obračala
za soncem.

Užila sta med trenutka,
ki je imel okus po ljubezni.

 

POSELJENA Z LJUBEZNIJO

Telo se preraja,
medtem ko prvine duše
znova oživljajo.
*
Ko še ne ve,
ali je cvetje ali ogenj,
zapre oči, liste in tli.
*
Ker je svojo uganko zakopala,
ne more spati brez njegovih oči,
ki iščejo globoko v njeni duši
odgovore brez vprašanj.
*
Posluša tiktakanje ure,
posluša njegov spanec in svoj utrip,
vse pomeni drobljenje časa
na delce tihe sreče.
*
Za vsako stopinjo njenega veselja ve,
za vsako skrito mesto, ki boli,
za vsak izvir, ki oživlja.
*
Raztegljiva pripoved kot reka življenja
je ladja, ki drsi v votline krvi,
ki stražijo žuborenje njenih izvirov.
*
Življenje neprestano reže čas,
da použije njegove dele,
ki so iz mesa in krvi,
kakor božja hostija,
s katero je duhovno obhajana
v svoji ljubezni.

 

Z OGNJEM JI OBLECI TELO

Pogrni jo z mehko tkanino.
Po potešeni želji se zlekni ob njej
in prepusti ji svojo voljno roko,
v katero se lovi njen hip.
Z vonjem ženske te popisuje
in drsi skozi pore tvoje kože,
da pije molčeče sanje,
ki zorijo v ponovne združitve.

Z zlatimi školjkami si oblepil
njeno telo in naslonil zven
svojega srca na notranje uho.
Z akordi ptičjega petja
ji nakrmiš dušo in s plesom
perutnic ji podarjaš hrepenenje.
Zarisuješ božanske zakone vanjo.

Za zastorom sončnega obzidja
se skrivaš za svojo senco,
ko zre samotna v svetlobo,
zaslepljena od lesketajoče luči,
ki je ne more pomiriti.

Čaka, da ji z ognjem ponovno oblečeš telo.
Gorela bo kot cvetoča jablana
z daritvenim obredjem pomladi
in ti podarila sadež ljubezni.

 

TAKO PRETANJENO TE ČUTIM

Bolj ko te gledam,
čutim, da bi morala
postaviti svoje težišče vate,
da bi ti pomagala ustvariti
sebe v tebi.

Tako pretanjeno te čutim,
ko me zmoreš uslišati,
sklonjen nad mojim ognjiščem.
Tedaj jasno vidim gorečo sled
svetlobe, ki se prek tebe
vleče na zelena polja
in prek njih v moje srce.

Skupaj bova te razgrete
trakove sonca, ki se razpenjajo
nad stoječimi vodami,
dvignila nad visečo vejo
najinega drevesa,
ki me je začelo hraniti
s sadeži najine ljubezni.

In ko sem se ti vsa približala,
sem začutila, da ne morem
pregoreti v tebi,
ker je tvoj ogenj
z drugega planeta,
z drugačnimi plameni in pepelom.
Le pričakujem lahko,
da se bom pogrela v tvoji svetlobi,
ki ima okus po moji luči,
primešani tvoji krvi,
ki zapenja moje oblačilo
s svojimi voljnimi rokami
in vstopa v mojo dušo
s tihimi koraki
globoke preizkušene ljubezni.

 

POLOŽIL SI ME V SATEN

Ko mi božaš puh,
premakneš glasbilo
k ustnicam in zaigraš
v zlatih zvokih
kožo mojega telesa.

Mojo skrivno misel
pesniš, piješ mi srce,
v zbor glasov se prelivajo
barve, ki se svetlo rdeče lesketajo
in razvnemajo drhtenje kože.

Z zelenim plaščem
ogrinjaš puh telesa
moje rože. Na platno
naslikaš dotike kože
in me položiš v saten
tvoje roke kakor v sen.

V DVOJE

Stala sta zagozdena na dveh tirnicah.
V njuni ljubezni, v tkanini njunih mišic
in vezeh njunega odnosa.
Drug na drugega sta metala senco,
upogibala barve in lesk njunih oči.
Ona je izgorevala s svetlobo,
on jo je obtoževal z naklonom duše.

Razdalji sta bili sveže raztrgani in zaceljeni.
Nihče se ni odrekel samemu sebi.
Ona je izbrala sproščenost, on jo je žrtvoval,
ker se je hotel utemeljevati.
Dve tirnici, en vlak z nakano svobode.
Pozna ga do najdrobnejšega vlakenca.

Tudi prejšnji dnevi ga gledajo zamolčani
in prikriti. Oglaševanje vesti.
Najbolj čaščena vrlina je ego,
ki ji drsi z roko po hrbtu
in odpenja nedrček.

Ali sploh ve, da se dajo lažje ukroti lasje
kot duša? Opazujeta ključni trenutek
kako se odreči svojim raznolikostim
in kako doseči še eno združitev
in delitev, ki ju osvobodi!

 

LJUBIM SONČEVO SVETLOBO

Ljubim pojoče barve sonca,
ljubim kipenje zelenih valov,
glasove izvirov iz globoke daljave,
ki so prihrumeli s svetlobo,
skozi zlato rumene peclje mimoze.

Sem kot samotna bilka sredi trave
in roža na njej, ki pije tvoje srce.
Kako prepevajo majhni biseri
s stanjšanimi glasovi vode.
V sebi nosijo smisel, ki odrešuje zemljo.

Ko te doživljam ob starem drevesu,
ko te prevajam v svoje srčne občutke,
ko ti pišem note v notni zvezek
in ko te pojem v radostni dan,
talim svetlobo z vonjem gozdne jagode.

Navzgor, navzgor usmerjena v rast,
z opijanjenimi cvetovi v barvah sprememb,
polčlovek in polrastlina.

Vse, kar sem bila in kar sem,
sem košček tvojega sijočega okrasa.
Podaljšek žarka ob nasipu.
Roža z dobrim počutjem na izbočeni strani.
Utapljam sončno zlate trakove
in se z njimi ovijam kot divji regrat
s hrepenenjem in smehljajem,
kot poslednji dotik zaljubljene ženske.

 

SANJE

Stopila sem na greben zvezde,
na zenit svojih sanj,
s svetilko v roki
in z angelom modrosti ob sebi,
da poiščem, kam so izginile
velike stvari s svojimi mladiči
in kako so se razmnožile
skrivne želje in povečale
svojo prostornino;
kam so se umaknila upanja,
ki so jih sproščale sanje.

Dež mi je napolnil dlani z darovi:
izprošeno zlato tekočino neba,
ki je dosegla vznemirljivo
stopnjo nočne samotnosti.

Veke iščejo svoj mirni spanec
in sanje božajo kot žamet.
Sanje, v katerih se prikazujejo
zlati okrasi dvignjenih misli:
spomini na tiste, ki smo ljubili
in na tiste, ki jih bo objela
naša ljubezen, naše sijoče oko.
Prikazujejo se le želje
in zvezde, ki poljubljajo s sanjami.

Vse stvari imajo svoje poti,
svoj zvok, svoje barve in zavest
resnice v sanjah, s katerimi iščemo
in hranimo navdih svojega hrepenenja.

Ustavim se za trenutek
in nekdo je resnično stopil skozme,
ko so ga moje oči objemale
in radostile njegovo srce.

Nikoli ne veš, kdaj se ti sanje uresničijo.

 

RAZDELJENO SRCE

Kdo mi bo sestavil srce,
ki sem ga po koščkih
razdelila svetu
za tisočere ljubezni,
ko sem se zaljubljala
v cvetne gredice
svojih pričakovanj,
v tiste male svobode želja,
ki nosijo vesolje
v zlato zelenkastih kosmuljah,
ki se utapljajo vame
z lučjo zahajajočega sonca.

Kako je moje razdeljeno srce
svobodno in naseljeno v vseh stvareh,
ki žarijo, nihajo in se topijo v svetlobi.
Moje srce je brez starosti,
mladostno obličje, ki se vpenja v nemirni utrip
in ga sproti izklesuje, da gleda čez rob
z govorico krvi skozi kamen skrivnosti.

To moje razdeljeno srce
stiska svet v svojo dlan
in me povezuje s stvarmi,
ki še niso stopile vame.

Raste, raste in raste
in globoko v zemlji razvija korenine
iz studenca mojih ljubezni,
iz želja, ki me vlečejo tja,
kjer še nisem dosegla sebe.

 

MAGIČNO SRCE

Ne spominjam se več
kako sem ravnala s svojim srcem,
ko sem obračala in premetavala
čustva v njem.

Spominjam se le,
da so mu pokale kapilare,
ko sem ga hranila
z bolečino in grobo ravnala
z njegovimi tankimi
in občutljivimi šivi.

Koliko verig sem mu
po nepotrebnem nadela,
mu parala po plasteh
finemembraneindopustila,
da so stopale po njem
težke šape živali,
ki so pile iz njega mojo kri,
dokler bleda lica niso dopustila
umirajočim čustvom izdihniti.

Sedaj se to srce lahko igra
z mojo harmonijo in uživa
v njenem kipečem valovanju.
Obložila sem ga z medeno malto
in se vdajam njegovemu veselemu bitju.
Ob poželenjih njegovih udarcev
ga obdarjam z novimi
ljubezenskimi igrami
in orodje ljubezni
je izgubilo ostrino noža.

V posesti odgovornega ravnanja
mu govorim o skrivnosti med menoj
in ljubezenskim hrepenenjem,
ki ve za vse mnogoterosti in lepote.

Prebiram mu zapise
toplih nasmehov ljudi
in ga razbremenjujem z olajšanjem
v prekatih in mu ob vsakem žarku
sončnega zapisa na mojo kožo
prenesem sporočilo o ljubezni,
ki prinaša radost in veselje
v radoživi spolnitvi
njegovega utripanja.

Srce se je naučilo modrosti,
da nikoli ne polaga poljubov
na konico sulice in na rezilo meča.

 

BARVE

Slikar, ponotranji me, osmisli me,
upodobi v meni žareči cvet,
ki bo v tvoji roki dozoreval v hrepeneče barve.
Ognjemet tvojega čopiča naj mi nariše dušo.
Pretopí naj me v barve, ki ostrijo vid in vonj,
barve, ki so kakor vdih sonca in izdih morja.

Pretoči se vame in nariši pesem v meni.
Ogrej me z barvami ognjeno rdeče granate,
da bom použila v sebi dneve najine ljubezni.
Upodobi me sijočo v šopku tvojih rož,
dišeče in poduhovljeno, z jasnino neba.

Poglej me, kako brezdušno bela postajam,
kako bledijo rožnate barve v meni.
Ali ne vidiš, da potrebujem barve tvojega čopiča?
Barve, ki se znajo bojevati in izraziti.
Barve svetlih slikarij.
Barve, ki ne odtegujejo življenja.
Barve, ki se znajo čuditi in ugajati.
Barve šumečih kril, pritajene, lahke, netrpeče.

Že skoraj simfonijo hotenja, hrepenenja
in navdušenja, nekakšen preludij barv potrebujem.
Simfonično ubrano paleto barv mi pokloni.
Svetlikajočo svetlobo jutra, ki se preliva
v tišino sončnega dne. Potrebujem barve,
ki me okrepijo in mi dajo moč.
Barve, ki mi razložijo mladostne sanje,
ki jih je moč izraziti kot doživetje,
vtreti pod kožo. Barve, ki pripovedujejo
skupne spomine in jih je mogoče primešati
trenutkom osamljenosti,
jim dati nove izrazne možnosti.

Podari mi barve, ki se ne poslavljajo,
ki znajo govoriti, biti prisotne.
Barve, ki ustvarjajo pomembno vez
v povezovanju občutkov.
O, radostne barvitosti moje mavrične svobode,
koliko strasti mi prinašate to jesen!
On ve, da ne prenesem trpkega pogleda njegovih barv.

 

ISKALEC LJUBEZNI

Življenje je prezimil
v prostorih njenega srca.
Kateri letni čas
je tako zamujal in odpovedal,
da so zamrznili poganjki
in oglodali peclje
ter breztežnice spremenili
v zamrznjene poglede sadežev,
povešenih pod težo prošenj soncu.

Ona je nastavljala pisani senčnik,
skrivoma nasladno,
krotilka njegovih čustev.

Srce ni imelo letnih časov,
le severni sij je vzbujal upanje
na otopitev severnega morja.

Tam na obrežjih je stal
in gledal, kako ji veter ob tilniku
kodra lase
in razvozlava pentlje
njenega oblačila.

Gladil je kožo njenih stegen
in ona ga je ljubila z mrzlim
zapestjem redkih kretenj in besed.

Z jezikom je zaznaval okus
po zamrznjenem morju v ustih.
Pod zankami pogledov
na povrhnjici
se je gostila z njim,
hladna kot Saturn
in krožila okrog svoje ledene osi
- celo življenje.

Ubogi iskalec ljubezni!

 

LJUBEČE TE GLADIM

Kaos. Narobe obrnjen svet.
Stoletje nervoznih ljudi.
Preživeti? Z zelenim čolnom
brezupa v upanje.
Spiski problemov se daljšajo.
Zakoni sveta niso tako preprosti.
Poganjam se kvišku, dotikam se sanj.
Brez njih sem pepel.
Neskončno krhka in lomljiva.

Odslej bom govorila rožam,
in pijani travi, ki se giblje v vetru.
Bežim. Tečem. Vode mi prisluhnejo.
Tako blizu sama sebi sem.
V vrelcu tekočin, ki se mi pretakajo skoz rokav,
spremljajo moj tek, me spirajo in hladijo.

V rokah držim gomolj iz svoje njive.
Govorim rožam, samotnim izvirom zelenih griv,
krošnjam, ki šumijo preroško snov
in precejajo strasti in probleme sveta skozi mene.

Iz zelenega malega čolnička moli upanje.
Ustvarja most v prihodnost. Za rešitev.
Skoz tresavice bitij rišejo veje pesem,
čez mahovito kamenje svoje srce,
človeka brezumnost. Svetlobni odtenki
se stapljajo v rose sklonjenih dreves.

Ljubeče te gladim, gomolj,
ki sem te izgrebla iz grude,
plod belih cvetov, ki si čakal, da si se rodil
in zame zrasel z vijugastimi žilami iz kamna.

 

KO POTREBUJEŠ LJUBEZEN

V notranjem telesu se mi je prikazala
neslišna samotnost, ki je zdrsela skozme
in vžgala prijetno dišeči vonj po ljubezni.

Približala se mi je želja s patino spomina
in z neskončnimi pogledi veselja v očeh.
Bila sem pod sončno pečino,
kjer se je sprehajalo moje golo telo
s pahljačo mrzle kože.

Zbudila se je iskra iz dolgega spanja.
Nagovorim jo z razpokanim telesom
in cvetlice iztegujejo roke iz mene.
Bila sem podobna cvetličnemu lončku.

Med vrtinci luči na notranjih gredicah
je imel sleherni gib rasti svoj prostor.
Nekaj nepojasnjenega je planilo vame,
kot val ob skalnato čer, ki napolni reže
z obiljem hrepenečih snovi.
Z rojem svetlečih čebel, ki nosijo med.

Ure so se vrtele kot zlato kolo noči.
Bila sem sama in ustnice so gledale iz skale.
Bile so želje po ljubezni, napolnjene v čaše
z nežnim zvenenjem, ki vabi zvečer.

 

ČUTITI SE ŽENSKA

Včasih se je vprašala,
kje je skrita kamera,
ki odslikuje žensko v njej.
Ni se še pretipala odznotraj,
da bi vedela za vse sončne pege
svojega značaja in notranjega ognja,
ki zažiga in lušči kožo v duši.

Včasih se je vprašala,
če je zaljubljena
in kako je s tisto kamnito arkado
nad železniško progo,
pod katero se je poljubljala,
ko se je skoznjo pretakala
vroča kipeča lava poletja,
medtem ko je zgoraj drvel vlak
in nihče v njem ni mislil na ljubezen,
razen nje, ki je izumljala moč ugajanja
in raziskovala žensko v sebi.

Dihala je s toplim trebuhom.
Bila je z dopustniškim nahrbtnikom -
kot zrakoplov je grmel vlak
in ona je predla kot mačka
in dihala globoko.

Železniška simfonija vlaka,
ki je drvel v daljave, jo je spominjala
na Marjanino pesem:
«Vozi me vlak v daljave«,
in veter ji je skuštral lase
in odnašal listje v nebo
skozi projekcijo velikega hrepenenja.

 

LJUBEZEN NIKOLI NE PRESAHNE

Bila sem otožna in opazila,
da me je lišaj že skoraj prerasel.
Sanjala sem utrujenih nog in zaprtih oči.
Občutila sem, da si želim ljubezni.

Bila je noč, ki mi je pila moči,
a tema nikoli ne zakamni srca.
Jutro vselej nadomesti manjkajočo
zgodbo govorice noči. Odhajamo na delo
in začenja se nov dan, novo hrepenenje.

Zvezde nikoli do kraja ne izgorijo.
Ostane svetloba, ki se prevesi v jutro.
Zbudi domišljijo in želje.
Požene jo kolesje časa v zaris gibanja srca.

Občutim kri z nadihom opojnega vina,
ki hoče s svojo močjo krožiti, omamljati
in se pretakati skozi telo.

Kadar usmerim pogled na otroštvo,
se mi zdijo razmišljanja in občutki lepši
in ljubezen ne bi nikoli smela
postati talka v ujetosti noči,
kajti tema in svetloba sta eno telo dneva.
Omotična sem, ko me sežiga noč
in čila, ko me izpolni dan
na ležišču pričakovanja.

Ljubezen nikoli ne presahne, vedno pride,
pomešana z zvezdnim prahom noči in sanjami.
Zjutraj, ob belem dnevu, ko jo najmanj čakamo.

 

SPANEC

Oprijemala se me je tišina.
Potrebovala sem spanec.

Noč.

Dotaknil se me je poljub miru.
Od dneva mi je ostal le val,
ki me je zagrnil in potopil,
me okrepil za sanje.

Ležim z naslonjeno glavo na blazini.
Uglašuje me globoko dihanje
in me pozibava na mestu
umirjajočega vznemirjenja
v tistem delu, kjer se ljubezen
več ne premika in lomi.

Ovita v ponjavo, preseljena,
občutim negibno telo,
po požirkih pijem zmehčani sen,
prgišče spominov,
stkanih iz topljive snovi,
ki kaplja in mi pušča strdke
voska na dlani.

 

NEKEGA LEPEGA DNE

Dežuje.
Pogled na vrt je monoton.
Dan je mogoče doživljati
na tisoč in en način.
Užitek naj bo celovit!
Kaj mi manjka?
Glasba, knjiga, moj dragi?

Notranje bistvo se razteza.
Se razmnoži.
Se povesi kot smokva.
Kaplja sladkost.
Prileti čmrlj.
Se obvladuje. Ga zadrži,
ga vabi, mu nastavlja usta.
Sledi dolg poljub.
V mislih.

Z vso hitrostjo odplujejo misli
po drevoredu željá.
Izbiraj! Past. Ujetost. Neodločnost.
Dotakni me! Pobožaj me!
Želja raste.
Njega ni.

Duša se odseli drugam.
Pogled spleza na mokro drevo.
Išče ravnovesje. Mir.
Zagledam mačko,
zaslišim dolgi mijav.
Pristavim kavo.
Telefon zvoni.
Nekomu je dolgčas.
Na drugi strani žice:
«Dež me spravlja ob živce,
dolgčas mi je,
kosti me bolijo…«

«Adijo!«

Spijem kavo.

Odprem računalnik.
Dobim e-mail.
Napišem odgovor.
Ne pozabim dodati:
«Vse dobro.«

Udobno se uležem.
Popoldanski počitek.
Na vratih pozvoni.
Radostno mi poskoči srce.
On reče:
«Zahrepenelo se mi je!«

Ona: «Meni tudi!«

 

DOPUST POTREBUJE

Klical jo je in ji govoril,
naj zmanjša razdalje,
naj odtrga verige
svoje ujetosti.

Hodil je za njo
in pobiral volhke
drobtinice
njenih želja.

Njej so se šibila kolena
od dela, in čas
se jo je dotikal.
Tako dvoumno
je razumela sebe,
da ni zmogla uresničiti
svojih želja in upanja,
in ni jih mogla uničiti.

Vse je bilo združeno
in hkrati ločeno.
Dopust potrebuje.
Neštetokrat ji je to povedal.
Vse sanjarjenje je zaživelo
v njej in zjutraj, ko je odhajala
na delo, je hkrati izginjalo.

Njena usta so obmolknila,
spregovoril je veter s sunki
in jo vračal na staro mesto.
Kamor gre, stopi noga
v brozgo vsakdana
in ona zagleda stopinje
vselej obrnjene nazaj.

Z zobmi opeke je privezana
na službo in dolžnosti.
Na primež in protiutež.
Vse noči sanja o zimskih
žametnih metuljih in arabeskah.

Vrata so se naučila kričati nanjo,
naj vendarle odide, naj gre,
kamor jo nosijo noge in srce.

Raztegnjena čez površino gore
se je sončila na belini ravnokar
zapadlega snega. On jo je obdaril
s sončnim pogledom ljubezni.

 

SLOVO

Posloviti se hočem in osvoboditi
od tiste brezmejne malo nore mladosti
in neotipljivih stvari, ki jih ni več,
a še bivakirajo v nekem šotoru
mladostnega spomina kot oklepna lupina.
Kot vzorec v rečeh, ki me silijo, da bi
počela iste norosti, ki so me osvobajale let
in me opogumile naj vendarle razprem
krila in se s počasnim plahutanjem
povzpnem navzgor, da ne bom kot ptica,
prepozna v vzletu, izgorela v vžigih slamnatih kop.

HREPENENJE

Hrepenenje upepeljuje sonce,
hrepenenje spodbuja širjave vesolja,
hrepenenje je minevanje in preseganje,
hrepenenje je slast življenja.

Je prosojna snov, ki nosi srce
med utripanje beline, kjer se misel
dotakne svetlobe, lasnic neba
in jaz se vsa znotraj razcepim
na mnogotere misli svojega
hrepenečega bistva.

V hrepenenju spoznavam niti,
s katerimi sem zvezana neskončnosti.
Hrepenenje je ladja sredi razburkanega morja,
s katero se pelje duša na svojo pot.

Hrepenenje sladkih mamljivih malenkosti,
plavajoča lučka v zibajočem se užitku vala,
ki odpira in razmika nebo, razpira naročje
in vanj vstopajo igre poživljajoče sreče.

Hrepenenje je ključ, ki odpira začaranost oči,
videnje in čudenje me upodablja takšno,
kakršna sem znotraj, in odsev me gleda
od daleč s svojim smehljajočim obrazom
neskončnih modrosti in obljub.

Tiho in vztrajno plezam tja gor v svetišče,
kjer vsa moja hrepenenja stojijo na prestolu
opojnega znamenja ljubezni in nekoč ga bom
zasanjana dosegla, ko bom sledila plamenom
hrepenečih snovi in srce bo našlo potešitev.
Tam se bratijo vse želje in bistvo obljub.

 

Uvodna stran  |  Bibliografija  |  Novo objavljeno I.  |  Literarni porton  |  Poezija  |  Proza
Genealogija  |  Galerija  |  Knjiga bralcev  |  Stiki in povezave  |  Slovenska imena mesecev  |  Kotiček za Slovence po svetu  |  Slovenec sem!  |  Raziskovanje nekega primera  |  O smrti   |  Blog I.  |  Današnja misel  |  Luske hibridne samorodnice  |  Aforizmi  |  Poglejte kaj je danes novega!  |  Objavljene vsebine od 1.4.2008 - 31.3.2009