SONČEVO OKO

Hodila sem k morju
po svojo pozabo
in morje me je ovilo
v zvok valov
in me naučilo
hoditi pod vodo,
kjer posedajo črede
mojih želja.

Ko sem se zjutraj umivala
s srebrom v rosi
svojega spomina,
sem srebala kapljice morja
in spoznala v kristalih soli,
da je ena rosna kaplja
moja velika želja z dna morja,
ki jo je povilo sončno jutro.

Zazrla sem se v nebo
in svetlobni žarek
iz sončevega očesa
me je odel z milino ljubezni,
svežo toplino zaupljivosti
in motril, če poslušam vodo,
zadovoljna z majhnimi spolnitvami,
nikoli potešena samost v morju
s številnimi upehanimi željami,
ki izpuhtevajo sok in duha,
a le eni se nisem mogla upreti.
Bila je bleščeče Sončevo oko
s spuščenimi trepalnicami
nad morsko gladino,
ki je sijalo med prekate mojega srca
in jaz sem ga z duhovnimi prsti
nežno sprejemala vase
in stkala njegovo zgodbo.

MOJE MESTO

Boginja Izida Istre
prinaša moji ulici jutro
z diademom poganske živali -
krvoločnega leva
z nadmočjo
vojne in miru.
Zaprti so listi knjige
na ležišču zdrobljene zvezde.
Svetloba in mir mojega mesta
bodita hvaljena!

Bodi blagoslovljen popotnik,
ki prihajaš v moje mesto!
Hrepenenje te je zdramilo,
zato ga objemi z dušo tesno
in vse želje se ti bodo spolnile.

Starodavna Cibele in Priapa
obujata spomine
na morje, sonce in oljke,
na jadra in ladijske kljune
rimskih galej
s simbolom mesta
Capo d'Istria.

Zgodovine nagubanega mesta,
s kamnitimi terasami in zidovi
v razvoju in propadanju,
napolnjenega s šumi valovanja morja
in časa, ki ga mesto preraja,
nisem nekoč doumela,
nisem nekoč dojela,
kako žlahtna je njegova starost,
dokler se me ni dotaknila
modrina na robu svetilnika.

Mesto mi je prodiralo
skozi pore duše počasi,
tiho, neslišno, globoko.
V njem občutim
igro sonca, lesk obrazov
in veselje ljudi. 

Številne uganke so me zvabile
med javna poslopja, baladurje,
pod kamnite rozete gotskih stavb,
med grbe, napise, rokopise,
cerkvene in posvetne umetnine
in starinske predmete.

Poslušala sem zgodbe o nastajanju
in izumiranju plemiških rodbin,
o Nicoli Manzuoli, Gian Battistu Manzioliju,
Paolu Naldiniju, Petru Pavlu Vergeriju,
Gian Rinaldu Carliu, Pietru Candlerju,
Giovanniju Ingeneriji, Gioralamu Gravisiju
in drugih plemenitih možeh.
Slišala sem zgodbe o ribičih
in o pomorščakih, ki so ljubili morje.

V svojem mestu občutim zmagoviti mir,
slavo Justinopolisa,
ki je ustvarila rod Istranov
s kipom pravice
na Pretorski palači,
v rimskem templju
s kipom boginje Atene – Palade.

Čevljarska ulica,
kraljica moje promenade,
kamniti obraz mojega mesta,
kamniti tlak neukročenega kamenja,
v mehkih kameninah trajnih potez,
dohiteva me nežen šepet beneške pahljače,
skrivnosten vonj deklet v krinolinah
in sporočilo trdnih obljub preteklosti.

Zazrem se v spanje
razmočenega laporja,
antične spomenike
beneške signorije,
lapidarične zbirke,
v okrasni nadstrešek,
zaščitnika ribičev v majhni cerkvici
in razpeta jadra mojega mesta. 

Mnogo je tujih ljudi,
ki zaradi preobširnega morja,
lepot mojega mesta ne bo nikoli spoznalo.
Vseh ljudi zaradi ozkosti svojih uličic
Koper ne more sprejeti vase.

Blagoslovljen bodi popotnik,
ki prihajaš s svojim dihom miru
v moje mesto.
Ljubeča enotnost morja
te preraja znotraj svojega kraljestva.

V stilnih potezah so mestni portal,
vodnjak na Mudi,
mestna cerkev,
Belgramoni - Taccova palača,
Loggia na glavnem trgu
in Pretorska palača.

Sedim in uživam,
a nočem počivati tam,
kjer zrak diha morje,
kjer istrsko dušo težijo skrbi kot sidro,
kjer so govorili o starem in grdem,
o novem in lepem,
kjer so na solnem skladišču
sezidali stolpnico,
kjer je znanje onkraj vida
in prisluha preteklosti,
kjer bo ostalo morje enotnost valov,
kjer je celina postala enotnost ljudi,
kjer je oljka moje in tvoje spoznanje,
kjer so kristalne noči moje sanje,
kjer imajo štirje letni časi svoj vonj,
kjer govorica zgodovine šepeče
o starodavnih stebriščih in spomenikih,
kjer ribe plavajo in se množijo,
kjer se otroci igrajo in govorijo,
kjer nas obdaja moč gibanja
in povezovanja čez svobodni lok mavrice,
kjer nas obdaja moč ljubezni,
kjer galebi vladajo srcu ljudi,
kjer so poškodovanim spomenikom
začeli popravljati glave, noge in roke
in obnavljati starodavne zapise, 
kjer so trg Svetega Petra
iz 14. stoletja
v imenu novejšega
zgodovinskega spomina
casa veneta e gheffo
preimenovali v Gramscijev trg,
Glavni mestni trg
pa so preimenovali v Titov trg.

Legenda:

Boginja Izida iz Istre, shranjena v Musei e Gallerie D' Arte v Veroni;
Poganske boginje Izida, Cibele in Priapa, odstranjeni kipi na željo škofa
Giovannija Ingeneria (1576 – 1600);

Capo d'Istria – staro srednjeveško ime za Koper;

Kip pravice na Pretorski palači – danes krasi muzejski lapidarij. Po mnenju Nicole Manzuolija naj bi bil to predelan kip boginje Palade. Kot dokaz mu je zadostovalo, da je na tem mestu stal rimski tempelj, posvečen boginji Ateni Paladi;

Peter Pavlo Vergeri (1370 – 1444) pripisujemo mu zgodnje širjenje humanističnih idej v Istro in obenem veliko zanimanje za antiko in njene spomenike. Delo: »De situ urbis Justinopolitanae«;

Nicola Manzuola – zbiratelj antičnega in drugega gradiva, opisal Istro
»Nova discrittione della provincia l'Istria«, natisnjena leta 1611 v Benetkah;

Gian Battista Manzioli – se je med prvimi posvetil raziskavam in zbirateljstvu, skupaj s škofom Paolom Naldinijem (1686 – 1713), avtor znamenitega dela »Creografia ecclassiatica o sia descrittione dellla citta e della diocesi di Giustinopli detto volgaramente Capo d'Istria;

Gian Rinaldo Carli - koprski enciklopedist in razsvetljenec (1720 – 1795),
pobudnik prve muzejske zbirke v Kopru in nosilec mnogih arheološko zgodovinskih raziskav;

Girolamo Gravisi (1720 – 1812), velik poznavalec epigrafike, heraldike, arheologije in zgodovine. V okviru »Akademije preporodcev« sta Gian Rinaldi Carli in Girolamo Gravisi leta l760 odprla ljudsko knjižnico v Kopru;

Pietro Kandler (1804 – 1872) tržaški zgodovinar in arheolog, izdajatelj revije L'Istria, konservator za Primorsko v Trstu pri Centralni komisiji za spomeniško varstvo na Dunaju (ustanovljena leta 1850), arheolog in utemeljitelj razvoja kasnejših muzejskih panog;

Pretorska palača – glavna palača v Kopru na Titovem trgu Belgramoni – Taccova palača – sedež Pokrajinskega muzeja v Kopru, Kidričeva 19;

Loggia na Glavnem trgu – kavarna na »Titovem trgu«;

Càsa veneta a gheffo – beneška hiša, zgrajena v 14. stoletju. Stavba z navzven pomaknjenim pomolom, naslonjenim na lesene rezljane nosilce. Pritličje z dvema ravnima vhodoma je zidano iz nepravilnih kamnitih blokov, nadstropje je iz opeke. Stavbo krasijo bogata gotska okna, zaključena s trilistnimi monografijami. Posebnost stavbe je notranje zaprto dvorišče z nadstropno teraso in s pokrito lopo. Stavba je zidana pod orientalskim vplivom, ki je prišel iz Benetk.

V SRCE SPREJEMAM TO KRASNO DARITEV

V srce sprejemam to krasno daritev:
poletje, ki mu oči žarijo lahkoto lahkotno,
poigravanje vala z valom, ki diha mojo bit
in vsaka kaplja morja v brezmejnem prostoru
mi prinaša njegovo sporočilo:
sinje modri lesk neba mi govori,
da sta nebo in morje eno,
da je nebo nad galebom brezglasni vrtinec
razlite beline iz njegovih kril po ozračju.
Morje trka ob obrežje mojega srca
in nosi s sabo čoln, ki ima hrastov značaj.

Ko pride čas, v meni hrast ozeleni
in jaz se odpravim na dolgo pot.
Topli vetr'c maestrala mi govori
naj zaprem oči, vdihnem globoko
in izgovorim vzvišeno besedo: življenje.

V sebi slišim šumenje vzdrhtelega travnika
ob obrežju in zven nasmejanih ustnic,
ki pijejo nikdar potešeno žejo morja.
Na sebi čutim prvine soli, ki puščajo sledi
na mojih očeh, licih in rokah.
Preštevam te krušne drobtine dobrote,
ta odblesk kristalov soli na moji koži,
te spočete barve jutranje zarje,
speče še v odgovorih poletnega dneva.

Poletje se je tudi letos zaljubilo vame
in jaz mu ob vrnitvi z dolge poti vračam toplino.
Kakor lahek les sem. Plutovinasti zamašek sem,
ki plava na površini nemirnih valov
in sončni plameni ga spreminjajo v pepel,
iz katerega poganjajo rože moje ljubezni.

Pogovarjam se z molčečnostjo v globinah morja.
Z večernim vračanjem vase, zaspim.
Zamislim se v dno morja in njegove zlati vrvi,
ki se obešajo na popolnost sončnega žarka,
ki prodira kot zakon luči skozi morsko gladino. 

S slanim okusom se pomikam skoz tišine prostorov
in žejo po živi vodi v telesu hrepenim.
Sem kakor bela svila,
na kateri so razprostrte oči jutra
iz odrešujoče pozabe morskega spomina.

Poletje je kakor opojni rastlinjak,
v katerem bujno cveti plankton morskega utripa
in jaz se počutim na sipini morja,
kot da se barv dežja nisem nikoli dotaknila,
ker mi je morje vzelo dušo vase.

SONCU NAPROTI

Jadrno sem bežala,
kot so me noge nesle
čez obilje žarečih cvetov,
ki so se povešali dišeči
skoz hrepeneče modro,
radosti naproti.

Jadrno sem valovala
v igrah soncu naproti,
skoz drevorede
sanjskih vonjav,
v brezmejno kipeče
valovanje zelenja,
skoz hrepeneče modro,
radosti naproti.

Odkrhnila sem leskovko,
si izrezljala piščalko z veseljem,
ki je našlo pogum sonca
v rumenih čopkih mimoze,
in jaz sem zaigrala svojo pesem
skoz hrepeneče modro,
radosti naproti.

Nežno je kimal obraz neke rože,
ki je povešala ljubeče oči
in jaz sem videla sebe v njej,
v spolzkih kapljah dežja,
ki se pretakajo skoz njeno telo
skoz hrepeneče modro,
radosti naproti.

Tiho sem se smejala
z omamnim občutkom veselja,
s sončnimi žarki v srcu
in pomladjo šumečih neviht,
spogledljivo nasmejana ljubezni,
skoz hrepeneče modro,
radosti naproti.

SPEV MORJU

O morje, bisernica mojega srca,
zamaknjena sem v poletno mehkobo modrine
in lahkotno vstopam v vezenino tvoje ljubezni.
Sem tvoj navdih, hrepenenje in darovanje
predživljenju. V zatišju dovršenosti sem
del tvoje neskončnosti, kaplja skritih solza,
zapriseženih večnosti bivanja v tebi.

O morje, bisernica moje duše,
nadčasnost v mesečini srebrnega dneva,
kri zemlje v plenicah oceanov nihanja,
zbranost obotavljivega miru v bolečini,
govorica vedrine in razpljusk olajšanja,
združevanje sedanjosti v naročju prvotnosti,
razpetost med prvine kristalov v rojevanju bivanja.

V naročju valovanja uporne vabljivosti
mi ohranjaš čezmernost dobrotljivosti,
navzočnost nenehnega dajanja
v prenaglašenem utripanju iker …
in v nepojasnjenem večnem gibanju
mi predeš začarane obljube ljubezni.

Tavam po pragozdu celic tvojega dna,
skoz neprehodne skrivnosti. Odpočijem si
v tvoji zibeli zbranih smehljajev
in ti mi razodevaš spokojnost in prazničnost
najinih pomenkov in starožitja.

O morje, bisernica mojega olajšanja,
ljubim tvoj mir in zavetje svoje duše.
V rokah držim pesmarico najinih občutij.
Tvoje trpljenje in sla, o morje,
ki šumiš najino himno življenja,
me navdajaš z bolečino in radostjo.

Pod razmočenim soncem se utaplja večer.
Pastorale školjk zlatijo tišine modrookih brazd
in ti preženeš nemir in viharje grmenja,
s svojih gub odložiš napljuskane pene.
Izhlapevaš bolečino odvržene sle
v breztežno zvočnost neukrotljivosti
zoglenelih in okamnelih glasov sonca.
Z zlato svetlobo na svojih licih
napajaš dušo s svojo ljubeznijo in mirom.

Izrute korenine koral krvavijo. Pogumno
v strastnem objemu globin plapolajo zastave
v širočino neštetih svobod in zmagoslavij.
Plima izriva votel dan na površje svojih vlaken
in preplavlja vzburjenje najinega obličja.

Ob svetilniku pribitih rok je križana,
v širjave razpeta upognjenost starke.
Med opuščenimi čolni na ostrinah čeri
slutim puščobovanje ledenih vetrov,
negotovost galebov, trepetanje nožic
in klecanje skalnih grebenov.
Ljubim ujetost morja v zimskem drgetu
in prostore zatišja tisočerih vzvalovanih obrazov.

Iz razrezanih grap in samotnih dolin
nezaznavno odtekajo vode zelene
in ljudje hitimo k tebi, o morje,
s koščki Istre v prsti in znoju
iz te oljčne, šavrinske dežele,
ki je z ljubeznijo priklenjena nate.

O morje Jadransko, ljubim tvoje gube,
tvoje barve, ki izginjajo v odsevih pomlajevanja.
S suhimi usti potopljena v tvojo modrino
pijem sončno ljubezen mojega trenutka
in v sebi čutim tvoje slane pisave,
ki me rišejo v prepletanju podob v valovih
in pripenjajo moje telo na tvojo dušo, o morje! 

OLJKE

Oljke, ve princeske, lani četvorko ste plesale
v zaporedju dolgega temno zelenega nasada;
s princi nevidnimi ste v dolgi vrsti obstale,
košate in bogato obložene ste z lepoto se bahale.

Oljke, oljke, letos od sonca ste izsušene,
dozorele ste v trpke brstičke drobne,
navznoter s kapljo olja, bolj rumene kot zelene,
žilave v deblu svojem, v koreninah uporne.

Na vejah osameli redki sadeži visijo vsaksebi,
zgoraj pa bele ovčice in sinje modra pokrajina.
Primorec, prazno prešo je letos Bog namenil tebi,
izsesana je zemlja, žalostno je srce oljarja.

Nedosegljive oljki so vlažne rosno rdeče oči,
zaman bi človek iz prahu in vsebin peščenih,
dvigal roko v višino z odprtimi dlanmi,
da obral bi plemenite sadeže z višin zelenih.

S svetlobo so napolnjeni prostori, svet rastlin.
Po zemlji ležijo levitve plazilcev brez teles.
Nasad premerim, oljke s pogledom motrim
in veter prek ramen mi zavihti jesenski ples.

Ravnovesje v daljavah in zapredkih je skrito v samoti,
njenih čudežih in moči sončevih luči.
Sivi oblaki so s težo vode predali se dremoti,
v zamotanih zankah suše, kar je živo, se suši.

BESEDE IGRAJE SE VALOVE

Šavrini suha rebra gruda zemlje
žvenket s cekini rez na obzorje
vali se suša joka v morje
grmenje črte črn ptič v vodovje
oblaki toča dežja klesti sadež v morje
izvir vode čez trato med skalovje
grap razrezanih dolin nekdaj golote
vode zelene odtekajo s teles samote
oljke brste potno čelo Šavrinov polje
pada sonce v morje ugrez kazalca ure v spanje
nezaznavno polnijo se prostornine morja
s koščki Istre srce zemlje suha skorja
buči morje Jadransko vodo čez gorovje
mornica ziba ribo volk pomorščaka morje
postlano z vali mornarju je domovje
ziba sonce val valov morje
svobodo morje pljuska čez obzorje

PLATANE

Sladko satje v rosah deviških rok,
gnezdo plete domišljijo s petjem ptic.
V krošnjah platan se znoči in morje valovi.
Tišina poletnega večera se nabira v vejevju
in teža skrbi v kopalnem plašču mesta,
ga hrani z okusom morja.
Hodim po asfaltu
in čutim življenje, ki utripa pod njim.
Drevo razširja svoje korenine
in strastno dviguje cestišče.
Veje barvajo hiše ob cesti v zeleno.
Sledovi mojih stopinj bodo ostali
v duši drevesa, globoko v koreninah.
Mesec bo čez desetletja svetil skoz vejevje
in platana, ki se razrašča v dlan
na Verdijevi ulici v Kopru,
je sprejela moj pogled v belo telesno skorjo
in jaz se omamljam z njeno lepoto,
padam globoko, globoko pod njo.
Ljubeča roka platane me je pobrala
in posrkala moj pogled vase.

GOOD BYE J.F.K. S PLANETA NATO

Le kaj ribiči ob morju govorijo?
V duši jih gotovo nekaj muči.
Pred očmi vode Jadrana jim valovijo,
hladijo zagorele in razgrete grudi.

Le kaj govore istrska dekleta?
Da sem ter tja veter po zalivu jih zanaša,
v ribiške mreže burja se zapleta,
nemirna postala je obala naša.

Le zakaj se vznemirja naše sinje morje?
Naše morje, ki je spremljalo Istrane
na ladjah, ki so odpeljale na odprto morje,
svetilnik rdečeok tedaj je jokal v obzorje.

Ah, to so 'štorije' pove Šavrinka, gospodinja.
Parnik je zapiskal, mož je odplul na tuje.
Dolgo je že od tega. Kdo se več spominja?
Nihče več ne joče, nihče več ne jadikuje,

da so v gozdovih Kentuckyja delali Istrani,
da so gradili nasipe Missisippija Istrani,
da so v newyorškem pristanišču tovorili Istrani,
da so se iz Amerike vračali domov zgarani Istrani,

da so Istranke služile gospodi na Tržaškem,
da so se dekleta sključila pod garanjem težaškim,
ko so damam prale, ribale pod na Laškem.
Šavrinka z osličem ob štalci, ob delu prav garaškem

pravi: »V pristanišču in čez lužo je spremljal jok Istrane,
ki so odhajali v daljni svet za kruhom s trebuhom,
v dežele širne in prostrane, očem neznane,
služit na plantaže bogatinom, streč lenuhom."

Tiho in neslišno je priplula ladja k nam,
angleško govoreči vojaki, smejoči kakor meh,
med njimi je bil tudi vojak John Šajn,
s planeta Nato v Kopru v gosteh.

S trajektom odhajajo gledat ladijsko skeletje,
jato jeklenih ptičev, ki ploščad prekriva,
pričenja se nova doba, novo tisočletje,
ki skrivnosti vojne radovednežem odkriva.
več tisočglava množica vojakov kakor duh
je priplula v Jadran skoz Panamski prekop.
V belih oblekah so kot peki, ki prinašajo nam kruh.
Na letalonosilko golob miru usede se na krov.

Miroljubni smo, radi ohranjamo prijateljsko vzdušje,
za mir in sožitje med narodi vlagamo napore,
osvobojeni teže vojne, ljubimo domače starožitje,
razkažemo jim mesto Koper, Triglav, lepoto naše gore.

Ob zori je ladja molče odplula iz mirnega zaliva.
Goodd-Bye J.F.K, pomahata Istran in šavrinska žena.
Gostoljubni smo. Starega preroškega spomina.
Gostom smo ponudili kruh in sol, kozarec vina.

ZAKONI NEBA

Zakoni neba,
tu-le so,
nosim jih s sabo,
zabadajo me
z zlatimi vbodi,
ko tonem v tla
kakor dež,
ki se uleže na dno,
da bi rodil semena.

So temelj ledu,
so temelj ognja,
so temelj rasti.

Zbudijo se v očesu,
zbudijo se v tipu,
polzijo v solzi
skoz trpljenje in bedo,
skoz radost in veselje.

So utripi daljnih zvezd
iščoč miru.
So med,
ki cveti v žitu.
So ognji zenita,
so iskra,
ki naznanja kresno noč.

So knjiga, ki vstopa vame,
so jeziki z drugih svetov,
ki so se poskrili pod zemljo
in se naselili v človeku
z rojstvom in usihanjem ljubezni.

So obmolkla govorica,
ki noče zapreti okna,
jaz pa stegujem roko k njej,
ki tone v praznino.
Odgovor ostaja negiben.
So bivanje in odhajanje,
so tako podobni meni
in jaz njim.

ENIGMA MORSKIH OBČUTIJ

Jutranje, od noči zadihano morje
je v lenobnem gibanju brusilo čas
in plivkalo po vrzelih spomina.
Zvoki flavte med morsko travo
so prebudili tkivo opoldanske pripeke.
Eros je gledal dozorel morski sadež
z logiko občutja v breztelesni igri luči.
S kvasom sle so morski valovi
pili Venero iz njegovih oči
in jo iskali v viharnem morju.
Božanska duša, izvorni piš morja
se je skril v krožni prostor školjke,
v katero se je usedla Afrodita.
Bil je kaos zametka plodnosti in modrosti.
Afroditin sin Eros se je spremenil v ribo
in izpolnil sirenine želje,
skrite globoko v nedrjih petja,
kjer dinamični plavalni dih
vstaja iz morja in se vanj potaplja
z obrazom svežine in davnega spomina.

Veter je hladil svoje želje in se mladil
v nogah, rokah, obrazu in v svojih hotenjih.
Ribe so čutile njegov nemir.
S slastjo je zasedel ladjo duhov
in jo prestavil med pristan in enigmo
večnega razmerja tenkočutnih prepletanj.
Sirena je odnašala morske tokove
in polagala Erosu alge na lastovko srca.
Migljala je kot zlata riba v morju
in bliskala svetlikajoče proge vanj.
Eros je gledal njene pisane okraske,
jih otipaval v mislih in željah.
Imela je polne dlani morja in sonca.
Imela je polne dlani njegovih globokih oči
z vejico platane v kljunu galeba,
ki je odletel v projekcijo duha.
Bila je sirena z obrazom morja v sebi.

DAR

Klasja si mi nabral
in cvetja v Boninih v dar.
Vejice zlatih, drobnih zrn,
mnogo vonja poljskih rož
z radostjo v poletni dan.

Grozdja si mi prinesel
v skledi iz gline v dar –
sladkih, suhih, gostih kroglic,
mnogo vinskih, drobnih žogic,
jagod rdečih v januar.

ODSELJENI PROSTOR

Ko utihnejo glasovi morja,
ne moreš pozabiti bučanja,
ki je z veščino nemira
vzvalovilo tvojo kri.

Ko gledaš odsev svojega obraza
v nemirni vodni gladini,
ne moreš spregovoriti
z usti svojega odseva.

Zamislil si se nad kapljo,
kako dolgo boš moral še čakati,
preden boš odkril sebe
v kristalu soli iztočene solze.

In morje ti je zamolčalo skrivnost,
ki jo veter šepeče z govorico časa
in ti postavlja vprašanja,
na katera ne znaš odgovoriti.

Tedaj prikličeš vase glasove morja,
zvoke vode, ki jih je spomin pozabil
in odložil med svoje zaznave,
nikoli spoznane v tišini prahu.

Voda te ima zapisanega v svoji krvi,
in ob naglici rasti svojega otroka
si pozabil, da odtekaš v morje,
da se boš nekoč na novo rodil.

V prostornini morja, ki je še ne poznaš,
bodo iz vrtincev vstajali delci kristalne soli
in nastajal boš v odseljenem prostoru
z novim plesom življenja.

POLETNA LJUBEZEN NA PLAŽI

Razgreta in vrtoglava poletna vročina
na zapuščenih poljih majčkeno posmehljivo,
z ovenelo cvetko v laseh jo tolaži,
njo, ki v zibajočem morskem valu užitkov,
toplo obžarjena, s slastjo radosti čaka,
da zasliši udarec opoldanske ure
in se začarana prepusti nemirnemu vetru,
na plaži, tik pod zenitom sončeve pripeke
in čaka, in čaka ... Nanj.

Prebivalki lunine svetlobe se točno ob dvanajsti
upornost neprespane noči spoji z njegovim duhom obljub.
Glasno šumeča se po njej pretakajo čustva veselja,
ko oblečena in še zasanjana čaka na njegove obljube.
Ob teži mimoidočih oblakov po nebu vzdihuje.
Ti prijezdijo mimo, v ritmu slasti, neprizadeto,
napol lahkoživo, nad dremežem poželjivo,
za osvežitev čutov izmuzljivega časa ljubezni.

Ko se skoz razpoke neba ulije ploha z oblakov,
ki vedno drugačni krožijo po osamljenih poteh,
zamišljeno v njej vzvalovi vsa kri in zagori
pod kopalkami, ki jih je premočil njen znoj.
Ko se sebe v njej dotakne, zažubori studenec.
Znašla se je v obroču avre, obdana s čarno snovjo,
v kateri plavajo kaplje dežja, veselja in iskre slasti.
Zakoličena v sebi, spije plastenko mineralne vode
in zamomlja: "Oh, kakšna poletna vročina! Oh,
te goreče sledi, zakaj ga še ni?"

Naslednji dan ob rosi, je v zgodnji jutranji uri prišel,
ves nasmejan med vzletom belih galebov nad morjem.
Srebala sta kavo in poglede skritih dotikov ljubezni.
Vdihovala sta hlad daljnih gozdičev, vetrič morja,
srebala sta sanje poljubov in poslej prižgala svetilko duha.
Srce je na široko odprlo velike dvorane neba
za njegove in njene smehljaje, v brezčasnost zavetja sreče.
V morju so plavale ribe in molčeči razgreti kopalci.
V njunih dušah so se zlatili odsevi ognjemeta veselja
še iz prejšnje koprske noči, ko vse ljudstvo po ulicah nori
in se z ognjemetom vse nebo raziskri ob polnoči.

Na tleh je dremal pesek od neznosne pripeke.
V čaši nežne jutranje rože je nastala globoka votlinica,
v njej so zaplavala vlakna zbližanih duš in ljubezni srca.

Njen vonj ima vse dišave tega sveta.
Skoz soparno ozračje bo kmalu odvihralo vroče poletje.
Poletje z neizrekljivim vonjem prijateljskih vezi
jo je pripravilo, da hkrati trpi, vzdrhti in se veseli.

Stopila je na pomol, skočila v morje
in se z iztegnjeno roko dotaknila zlatih trakov
razcefranega sonca in njegove poletne obdaritve.
Bila je do ušes zagledana. V svoj poželjivi dan.

NADREALISTIČNA NOČ

Sedi na obcestnem braniku.
Na medbrežju ob morju.
Za njo je cesta.
Avtomobili drve mimo.
Noč je počasnejša
od hitenja mimoidočih.
Mrak je omahnil v dremež noči.
Dolgo je sedela na obali,
da bi videla svoj sanjski otok.

Poslušala je pljuskanje valov
in se spopadala s sanjsko mislijo,
ki zahteva, da ji verjame.

Noč ni ovira za molk srca.
Skrivanje po labirintih navznoter,
iskanje upov po majhnih prostorih
je opravilo poletne noči.
Od nekdaj se morje zajeda vanje
z glasom pohotnih siren.

V globinah duše se zrcali
vstopanje morja v njegove oči.
Hladna tema zdrsne po njenem hrbtu
in se skotali po gmotah naplavljene trave.
Ob spolzkem skalovju morje obstane,
se izlije iz prostora očesnih jamic
in ponikne svojo brezčasnost vase.
Plima razgali vsoto vseh globinskih tišin
in se na sipinah sončnih stopinj izjoče
v naročje s pozlačenim robom dlani.

Pretežni del nje zapusti kraj.
Navdih je iskal govorico zvezd,
izjemnost razkošne noči.
Vzpenja se v višja nadstropja.
Vzpenja se vse više in više,
z nogami popotnice hodi navzgor.

Morje povzdigne svoj glas
v besedolomno dokončnost bivanja v njej.
Na površje splavajo oči meduze.

Ničesar ne vidi,
v kar je verjela.
Svoj otok je le sanjala
in ga zaman iskala
s strmenjem v daljave
ob valovanju večernega čakanja.

Bila je posebna noč,
ki je ne bo pozabila
zaradi dotikov morja ob njeno srce.

SPEČE LJUBEZNI

V lednih dušah
stojijo ljubezni
kakor zasneženi kipi
plavajoči po obtoku krvi.

Ko bi le sklenili roke
drug z drugim,
koža ob koži hrepeneče,
usta ob ustih govoreče,
kakor da hočejo
iz ledenega stanja.

Led se topi pod srcem,
ogenj gori pod stopali,
v zenici očesa je iskra,
s toplino predramljene kože
sanja ptičje perje.

V osrčju starega svetišča
topli zrak tali čas.
Ljubezen prihaja
skoz kip bolečine,
skoz razpoke vžgane iskre,
veter jo prinaša in odnaša,
ko se pomika naprej
skoz dolgo potovanje.
Hodimo skupaj
in iščimo sebe,
svoje speče ljubezni!

ŽEJA PO LUČI

V vetru luč trepeta
in cekine sončnega socvetja
polaga v ikre površine morja,
ki valovijo svoj nemir
v neprekosljivih oblikah sprememb.

Jaz, drobni pesek svoje minljivosti
čakam v tišinah in se počasi premikam
skoz zemljevide svoje usode,
z jutrom na obrazu in temo v duši,
saj še niso prodrli vame vsi drobci
svetlobe, ki so mi bili namenjeni.

O, Bog, koliko kruha in spomina
mi je vrženo z višin, z daljnih zvezd
in vendar nenasitna delim nemir
s šumečim vetrom tvojih obljub.

Tavam izžejana ob tvojih velikih vodah
in hodim po sledovih tvojih stopinj.
Stopam po kamenju spečih snovi
in se ob tem dotikam trav,
ki odklanjajo sorodstvo z mano
in živijo tiho in neslišno v območju vetra.

V semenih imajo zapisano drugačno
sporočilo, kot je zapisano v meni
in vendar niso z drugega sveta.
Okužene so z žejo po luči
in s svojo slastjo v listih zelenih.

Iščem sebe med makom in žitom
in vsakič znova se najdem
na drugem kraju sredi zelenih las,
na drugi stranpoti svojega življenja.

Uvodna stran  |  Bibliografija  |  Novo objavljeno I.  |  Literarni porton  |  Poezija  |  Proza
Genealogija  |  Galerija  |  Knjiga bralcev  |  Stiki in povezave  |  Slovenska imena mesecev  |  Kotiček za Slovence po svetu  |  Slovenec sem!  |  Raziskovanje nekega primera  |  O smrti   |  Blog I.  |  Današnja misel  |  Luske hibridne samorodnice  |  Aforizmi  |  Poglejte kaj je danes novega!  |  Objavljene vsebine od 1.4.2008 - 31.3.2009